----—--
Leto TI.

V Celovcu, april 1886. k~ a Zvez. 1.
»I djgsg^g^picüa	5551g]
Iz zapuščine pesnika Simona Jenka.
A. Črtice iz S. Jenkovega življenja.
(Po pesnikovem dnevniku priobčil I. Jenko)
I.	Al' sem ti še znanec
Sorsko polje?
ako je vprašal pesnik vrnivši se črez leta iz tujega v domače x kraje, prostrano sorsko polje, na kterem se je porodil dne 27. oktobra 1835. In dasi se nista dolgo videla in je pesnik, kakor sam poje, „premenil misli, obraz", polje se ni spremenilo in ostala sta si dobra znanca, kakor sta si bila v mladih pesnikovih letih. Če je kdaj bil resničen izrek, da kdor hoče poznati pesnika, seznaniti se mora z rojstnim krajem njegovim, uresničil se je pri Jenku. Koliko njegovih pesnij opeva nam lepe kraje, „kjer se vije Sava"; kako ga je na tujem gnalo srce, stopiti na višave in ozreti se proti južnim stranem:
„Kjer reke so zdrave I bele ceste, Cvetoče planjave, Pa čvrsti ljudje." —
Vrnivši se v domovino, slika se nam pesnik stoječega o večerni uri poleg Save in
„Sava grmeča V strugi šumi, Ko leta nekdanja Liže peči";
pesnik pa jej naroča srčne pozdrave daljnim južnim bratom Slovanom. 1 1
Kako lepo nam slikajo široko ravan pesnikove besede:
„Čez to ravno polje Ino čez travnike Pa gladke so steze";
po polju cveto
„rože krasne",
nad poljem
„Dviga se škrjanec, Poje pesni glasne. Pesen glasna stresa
okoli in okoli pa visoko do neba
Pisane glavice, Sestra k sestri stiska Zarudelo lice";
„Mogočno se dvigajo naše gore, Ozirajo se na cvetoče polje, Pošiljajo toke mu bistrih voda."
Komu bi ne dopadala slika življenja in gibanja na vaškem klancu, kjer
Po vsej pravici imenoval je sovrstnik in prijatelj pesnikov Jenka „pevca sorskega polja". Utisi otroške dobe so mu ostali skozi celo življenje in vzbudili so mu v poznejših letih slike tako verno posnete po naravi rojstnega kraja. Mirno in srečno tekla so pesniku prva otroška leta v rojstni vasi na Podreči, v hiši Mateja Jenka, po domače Gašperja. Sin Matejev, Juri, stopil je v samostan; zval se je s samostanskim imenom oče Nikolaj in bil pesniku pri njegovem šolanju največji prijatelj in blagotvoritelj. Prav za prav mu ni bil stric, ampak razmere v hiši bile so precej zamotane. Matej Jenko je bil vdovec z otroki iz prvega zakona in poročil se je v drugo z vdovo, ki je tudi imela otroke iz prvega zakona, med njimi pesnikovo mater. Dasi torej pravega krvnega sorodstva med otroki ni bilo, jedinila jih je vendar srčna ljubezen, in oče Nikolaj je imenoval Simonovo mater, Mino, vedno svojo sestro in Simon je njega imenoval strica. Denarne razmere pri hiši so bile precej neugodne in mati je pripovedovala pozneje, da je prva leta preživila sebe in Simona s prejo in ročnim delom. Ali malo dete je bilo srečno in zadovoljno tudi v revnih razmerah. Mati je ljubila srčno svojega sinka in pesnik piše, da do sedmega leta ni imel opraviti ničesar, nego ptiče loviti, drsati se in po zimi včasi prisiljen pomagati materi pri preji ali Gašperjevemu očetu pri tkanju. Prva neprilika zdela se mu je, tri leta staremu, preselitev iz Podreče v bližnjo vas Praše. Oče njegov namreč, Josip Jenko, pridobil si je v Prašah malo kmetijo in mati s sinom preselila se je k njemu. Ali Simon je še vedno več časa prebil na Podreči, nego v Prašah, kjer mu je jako malo dopadalo. Ali se tudi ni čuditi! Na Podreči stala je hiša sredi vasi, društva in iger z drugovi
„Vkup so iz vasi otroci, Vsak seni v premrli roci Vozi i drži se krivo".
jednakih let bilo je dovolj in tudi odrastli ljudje so radi imeli bistroumnega „Šmonca"; česa več si pač želi otroško srce? V Prašah pa stoji hiša s številko 24 pod vasjo pri klancu, skoro ob bregu Save, ne sicer na samem, a vendar oddaljena od drugih; prijala bi morebiti samotnemu sanjarju, ugajala truduemu duhu onemoglega starca, a mlado, živo dete je želelo življenja, družbe in iger!
Bil je Jenko v otroških letih živ, vesel dečko; ne posebno krepkega, prej bi se reklo šibkega telesa, a jako bistrega uma. Z veseljem omenja v svojem dnevniku, pričetem jeseni 1. 1851. (stopil je bil takrat v Novem mestu v peto šolo), da je šel še pred sedmim letom k birmi, ker je najbolje znal pri izpraševanju. Vendar se nam nektere poteze poznejšega značaja njegovega kažejo tudi že v tej dobi. Vedno se je moralo z njim ravnati bolj z lepo in jako malo dalo se je opraviti z grdo ; vzlasti je že bil takrat precej občutljiv. O zadnji lastnosti ima dnevnik to-le dogodbico: Malemu dečku bilo je včasih tudi treba gnati ovce na pašo; da bi pastirček laže ločil svojo drobnico od tuje, privežejo domači ovcam konce na vrat; ali ovce zaidö v škodo in nagajivi ljudje dražijo pastir-čeka, da imajo ovce konce na vrateh, da se ve, da so bile v detelji. „Sram me je bilo," piše Jenko dalje, „da bi bil skoprnel, ker sramote nikoli nisem mogel prenašati," in prav lahko mu je verjeti; ko bi sramote ne bil čutil prav živo, gotovo bi si je ne bil zapomnil tako dobro, da jo je še črez leta napisal v svoj dnevnik.
V sedmem letu pošljejo ga stariši v šolo in sicer, ker v domači župniji v Mavčičah ni bilo šole, v Smelednik onkraj Save. Pričetek je bil, kakor naravno, težaven, ali kmalu pričela mu je pot v šolo jako dopadati; in kako bi mu ne? Pot iz Podreče do broda na Savi vodi skozi gozd, ki pač ni Bog vedi kako lep in dobro ohranjen, a sence ima dovolj in kar je še lepše, po gozdu rastö borovnice in po mlevih ob Savi in po bregovih ne manjka lepih, okusnih malinic. Potem pa po bregu navzdol na brod, z brodom črez Savo, na drugi strani navkreber in v Smelednik; po šoli pa v smeleško hosto pod stari grad, kjer je več borovnic, nego kjer koli drugje! In vse to veselje dvakrat na dan; kdo bi ne zahajal rad v šolo! Tudi uspehi v šoli so bili jako dobri, bil je Jenko prvi in ljubljenec učiteljev. — Se sedaj pošiljajo Zbiljani in Žejani z desnega brega Save otroke v Smelednik, in kdor gleda malo ljudstvo, kako se veselo gnete na brodu, kako pleza po bregu in se preganja in izgublja po grmovju, misliti mora pač: taki so otroci in prejšnji niso bili nič drugačni. Proti koncu leta pa se je pripetila Jenku velika nesreča, Pri letanju in ruvanju vrgel ga je drug deček ob tla, in Jenko je padel tako nesrečno, da si je poškodoval ovratno kost. Ležal je dalje časa in tudi pozneje je še čutil večkrat bolečine,
Sedaj je svetoval oče Nikolaj dati dečka v Kranj, in vstopil je v drugi oddelek prvega razreda in bil prvo in drugo leto prvi cele šole, tretje leto bil je peti; tretji razred je dovršil koncem julija 1. 1847.
O tej dobi piše Jenko sam : „Jelo mi je rojiti po glavi, da bi bil skoro ostal doma; pa saj bi bil tudi moral, da me ni vzel o. Nikolaj v Novo mesto."
Tako je jeseni 1. 1847. pesnik zapustil rojstni kraj na sorskem polju, a z uro ločitve minila so tudi brezskrbna otroška leta; le prenaglo mu je pokazalo življenje svojo resno stran.
Star sedemnajst še komaj let Zaničeval že ves sem svet.
Vse drugo življenje pričelo se je mlademu dijaku v Novem mestu. Jesti dobival je v samostanu in da si je kaj pridobil za druge male potrebe, bil je v prvi in drugi šoli „familias", a že v tretji pričel je poučevati tri součence svoje. Koliko slovenskih dijakov si je že služilo kruha s poučevanjem in marsikdo si ga bode služil še, ali kdor ga je le kdaj okusil, ve, da je trd dovolj. In zgodaj, od tretje šole na gimnaziji do zrele moške dobe preživiti se je moral Jenko tako! Toda trda šola življenja rodila mu je ponosno sainosvest, ki se nam kaže v vsem njegovem značaju. S ponosom omenja v dnevniku, da si je kmalu prislužil toliko, da mu niso poslali od doma ne krajcarja. V četrti šoli (1850—51) „predrznil sem se," pravi, „nektere neosoljene pesni zakro-žiti". — Učitelj slovenščine v tem letu bil je o. Pečar; red Jenkov iz slovenščine glasil se je: „besonders umfassendes Wissen bei immer gewähltem Ausdrucke". Kaki so bili njegovi prvenci, kaj so opevali, ne pove dnevnik; omenja jedino prestave: „Polikratov prstan" in spisa „Fantazije na pokopališču"; velike pesniške vrednosti proizvodi pač niso bili, kajti drugo leto (1852) sežgal je vse. Bilo jih je blizu petdeset.
Zvest voditelj na težavnem potu skozi gimnazijo bil je Simonu oče Nikolaj. Pomagal mu ni le kolikor mogoče z denarjem, ravnal in vodil je celo njegovo izobraževanje. Pri povratku z Dunaja, kamor se je bil podal radi bolezni na očeh, prinesel je „fantu" v veliko veselje njegovo sv. pismo v češkem, poljskem, ruskem, srbskem, nemškem in grškem prevodu in zraven tudi cirilsko abecedo. Veselo lotil se je Jenko branja in kedar je nehala šola in je po šoli končal poučevanje, šel je skoro vsak večer k o. Nikolaju v samostan, kjer sta prebirala srbsko sv. pismo; doma pa je mladi dijak nadaljeval berilo dostikrat do polnoči. Toda ni se učil le slovanščine, z o. Nikolajem bral je tudi v francoščini Te-lemaha in lahke komedije in v italijanščini „oproščeni Jeruzalem". Ali vse branje njegovo nikakor ni bilo urejeno in ni imelo nikakega stro-

gega načrta; bral je, kar mu je prišlo v roke. Dnevnik poroča, da je bral v peti šoli kar po vrsti: Pirkerjevo Tunizijado, slovenske glediščne igre, Theaterzeitung, Telemaha, six novelles allemandes, Cbelico, Slov. koledar, Iflanda, italijansko knjigo o spovedi, potovanje po Martiniku, Slov. čbelarčeka, oproščeni Jeruzalem, Petrarkove rime, liuffona (pour la jeunesse) itd. Če se je tudi pečal s stranskimi predmeti in dasi je, druge poučujoč, izgubil dosti časa, bil je vendar v šoli razven prvega razreda in prvega polletja v peti šoli vedno prvi; gotovo znamenje nenavadne nadarjenosti!
In vendar mladi pesnik ni bil zadovoljen! „O ničemur," piše v svojem dnevniku, „nimam se pritožiti in vendar, kaj lepša so bila leta? Zakaj? Sam ne vem. "Zakaj že v sedemnajstem letu moram spoznati, kaj je človek na svetu \u — Bog ve, koliko mladih ljudij tožilo je že jednako in dasi je tožba bolj pripisovati le nejasnemu želenju in hrepenenju mladostnih let, kdo bi si upal trditi, da nima prav nobenega uzroka? Jenku vsaj se ni čuditi, da mu ni ugajalo življenje. Mladost, drugim brezskrben in srečen čas, prinesla je njemu le truda in težav; narava mu je dala ponosno srce, a do groba bil je odvisen od drugih; dala mu je visokega duha, a razmere v življenju vpregle so ga v ozke ojnice. Tudi po starem kopitu urejena samostanska šola in suhoparni pouk ne zadostuje živemu duhu njegovemu; „kaj zopernega," pravi v dnevniku, „dobim v suhem šolskem mlačenju". — Pač so k nezadovoljnosti pripomogle tudi šolske postave omejujoče prostost; kajti v tem času prijela se ga je strast, ki mu je ostala skozi celo življenje, pričel je piti duhan. Vendar čuditi se ni, če mladi duh prične premišljevati, ali mora biti res na svetu, kakor je, in ali bi ne bilo lahko boljše in drugače? Ni se čuditi, da z bistrim očesom motri vse razmere okrog sebe in izreka o njih dostikrat sodbo mnogo ostrejšo, nego bi je bilo pričakovati pri njegovih letih. Naravno je tudi, da se mu vzbudi želja po domačem kraju. „Večkrat, kakor sicer," piše v dnevniku, „mislim na dom in na kraje, kjer sem užival mladostne dni." — Lahko pa je „ tudi umljivo, kako se mu je pri takih razmerah naglo ustanovil in utrdil značaj, in le tako je umeti, zakaj je Jenko v dobi, ko se drugi še le prično dobro razvijati, bil po svojem značaju že dorastel mož.
Vesel čas bile so mu počitnice, bodisi da je bival doma na Gorenjskem ali kar se je dostikrat zgodilo, pod Turnom pri Semiču na posestvu deželnega svetovalca K., čegar sinova je poučeval.
Vendar čas je tekel, Jenko je končal šesto šolo in treba je bilo zapustiti Novo mesto. Zapustil je je s prijaznim spominom, a vendar lahkega srca! Saj dobrega o. Nikolaja ni bilo več ondi; bolj in bolj slabele so revežu oči, pustiti je moral šolo in preselil se je v Kamnik, a tam je oslepel blagi mož popolnoma. V Kamniku videl in obiskal

sem tudi jaz pozneje častitljivega moža; mirno in voljno je prenašal
svojo nesrečo, blago srce pa si je ohranil do smrti; zapustil je svet
jeseni 1868. Novo mesto samo in naravna krasota njegova pač tudi ni
težila Jenku srca pri slovesu, ako smemo verjeti pesni, ktero je zapel Krki:
Krka, Krka ti lenoba, lil voda tvojih grdöba, Nič šumenja,
Nič gromenja, Nič puhtenja, Tiho tečeš, kakor čas! itd.
Vnela se je sicer mlademu dijaku v Novem mestu prva in v pravem pomenu besede „petošolska" ljubezen, ali kakor navadno v takih letih, slovesa mu ni grenila in veselo je pri odhodu napisal stihe:
Vročino trpel,
Cviček sem pil; Pa vendar vesel Zraven sem bil!
Saj srca zvesta, kakor zdaj, Ostala bodo vekomaj.
Jeseni 1853 stopi Jenko v Ljubljani v sedmo šolo. Z mestom, piše v dnevniku, seznanil se je kmalu in tudi dopadalo mu je; profesorji so vsi drugačni, nego v Novem mestu in žal mu je, da ni prej prišel v Ljubljano. Saj je bilo pa tudi tukaj veselo življenje! V šoli res ni šlo tako izvrstno, kakor v Novem mestu; tudi v Ljubljani moralo je poučevanje pomagati do potrebnega kruha, ali jako dobrodejno je uplivalo na njegov duh občevanje s sošolci; saj so bili med njimi mla-denči, koji so si pridobili pozneje v slovenskem slovstvu častno ime. Vzplamtelo mu je v taki družbi navdušenje za dom in mili materin jezik in čut se je izlival v besede; mnogo najlepših pesnij Jenkovih nastalo je že za njegovega bivanja na ljubljanski gimnaziji. I)a mu je ta čas v resnici predrugačil mišljenje, odločil osodo poznejšega življenja, kažejo pomenljive besede napisane koncem leta 1853: „To leto je preobračalo".
Leta 1854. združijo se osmošolci Bril (umrl že 1855), Erjavec, Jenko, Mandelc, Tu še k in Zarnik k skupnemu slovstvenemu delovanju in prično pisati zabavni list „Vaje". S prva ni imel Jenko preveč zaupanja do početja in v pesni „Naša deki" izraža naravnost strah, da bode vse skupaj le igranje brez pravega uspeha. Ali moči mladih pisateljev niso onemogle; „Vaje" so rastle in narastle na več zvezkov. Pišoč te vrstice imam tri zvezke pred seboj; razven daljše povesti „Ljubezen in osveta" imajo od Jenka vzlasti pesni, kakor „Pobra-
timija", „Morski duhovi", „Zapoj mi ptičica glasno", dalje sonete in daljšo pripovedno pesen „Ognjeplamtič", ki pa radi vsebine svoje ni za natis.
Daje bilo delovanje mladih ljudij v resnici skupno delovanje, kaže najbolje tä-le dogodbica: Sedeli so skupaj v Mandelčevi sobi raz-govarjajčč se o spisili napisanih med tednom. Kar pride, ne vem komu, na misel, zakaj bi se namesto posvetnih pesni j, povestij itd. ne dalo napisati tudi kaj pobožnega. Misel se je sprejela s pohvalo in vprašanje je bilo, kdo ima pisati, o čem in kako. Sklenilo se je, dati spisu pesniško obliko, in ker so imeli tri pesnike: Brila, Jenka in Mandelca, razpravljalo se je še, kdo prevzame važno nalogo; kar pride tretjemu pametna misel: zakaj pa bi ne sodelovali vsi! Predlog se je odobril in sklenilo se je dalje, da ima pesen biti sonet in predmet jej bodi prvi bližnji cerkveni praznik. Urno so se lotili dela in s skupnimi močmi dovršili so kmalu tä-le sonet:
Ko ni še stala trdno svetov sila, Pred božjim okom stala je od veka, Pred njim nesreča stala je človeka, Ki v teku časov bode prirušila;
Takrat že v tebi milost je zvolila človeštvu revnemu studenec leka. O blagor! čas nesreče se izteka, Najlepša zora svet je osrečila!
Na mavričnih perutih angelj šine Prot' črni zemlji iz neba višine, Ni srečnejše oznanil še novice:
„Marija, med ženami si češčena; Od tebe zadosti beseda ena In božji sin spočet je od device."
Ker so pesen napisali skupaj, podpisali so jo tudi s „Skupčič" in poslali uredništvu znanega cerkvenega lista. Uredništvo je pesen sprejelo in natisnilo, mladi ljudje pa so imeli veliko veselje, da se je njihovo delovanje odobrilo od strani, od ktere jim pri tedanjih razmerah pač ni bilo pričakovati pripoznanja. Jaz sem sonet s čudnim podpisom vred dobil med drugimi pesnimi Jenkovimi; gledal sem ga in gledal, češ: kako pa si ti, jedirii s jjobožno vsebino, zašel med drugače ne Bog vedi kako pobožne Jenkove pesni ? I/, zanesljivega vira zvedel sem pozneje zgodovino rojstva njegovega.
Jenkovo bistro oko v opazovanju drugih in ostra sodba njegova kaže se v tem času v epigramih, napisanih svojim sošolcem. Ne kaže priobčiti vseh, zanimal bo morebiti koga epigram napisan znanemu pesniku, pred malo leti uredniku dunajskega „Zvona".
Glasi se:	„Da ni od naše baze,
Beseda vsaka kaže; Kar tebi bode belo, Se črno bo mu zdelo."
Jednako trpko in sem ter tja osebno zbadljivo napisani so drugi. Ali le prenaglo minili so lepi dnevi na gimnaziji in ako se je Jenko že prej razven šolskih predmetov učil tudi drugih, vzlasti francoščine, — „kajti," tako piše sam, „očetove njive me ne bodo mogle živiti," — nastalo je koncem šolskega leta 1855. po dovršenem zrelostnem izpitu resno in nujno vprašanje: „Kaj sedaj in kam?" Negotovost in dvombe opisuje najbolj sam v pesni: „Na razpotju"; ker je marsikdo že bil v jednakih razmerah in Bog vedi koliko jih še bode, napišem jo tu celo, dasi nima posebne pesniške vrednosti. Glasi se:
Revež, kam se čem podati?	Če bi spolnil lastno voljo,
Komu vstregel bi, ne vem;	(Malo mojim pač bo všeč,)
Oče svet'vajo in mati,	Pustil bi brevir in štolo,
Da v duhovni stan naj grem;	Bi podal se v daljni Beč.
Kar je žlabte, vsak mi pravi:	Vendar mošnja ugovarja,
Dober je duhovni stan,	Vedno pravi: Ti, nikar!
Ima dosti drev' in davi	Brez pomoči, brez denarja
Fajmošter, kakor kaplan.	Nama bo težavna stvar.
Kedar vprašam modre glave,	Bevež, kam bi neki djal se?
Kaj bo boljše ino kam,	Kaj bi storil, res ne vem;
Nihče mi ne reče prave,	Bi na srečo proč podal se,
Vsak le misli: Voli sam!	Al' bi vstregel tu ljudem?
Pod pesnijo stoji letnica 9./8. 1855.
Toda trebalo je, odločiti se in „brez pomoči, brez denarja" zateče se Jenko v bogoslovje v Celovec ; to mesto si je izvolil, ker je bilo dalje od doma in ker ni nikakor imel misli, zares ostati v bogoslovju. Saj je bil pa tudi, recimo pošteno, slab bogoslovec. Najboljše priče so njegovi zapisniki. Predno gre v Celovec, zaljubi se mimogrede v najlepšo deklico v vasi. Bila je Janezova Neža v resnici krasna, a vedenja jako prostega. Ljudje so ga pričeli dražiti z njo, in on napiše dekletu za-bavljico. Pričela se je :
Lepa Neža — to je mreža,	Pa ni hiše, kjer dvorišče
V ktero fantje se love;	Tak' pohojeno bi b'lo;
Bolečine vse fantine,	Saj do hrama, kjer spi sama,
Ki jo vid'jo, v srcu skle.	Vsako noč jih roma sto itd.
Vaški „fantje" zlože pesni napev, popevajo jo in konec vsemu je — tepež! Mladi candidatus theologiae pa je hvaležen, da ga odhod v Celovec reši vseh sitnostij in nerodnostij. — Drugikrat sreča na potu od doma v Celovec mater in hčer gredoči na semenj; natveze jima, da službuje v Celovcu v prodajalnici; zapisnik pa pozneje hudomušno opazi,
kako je obraz zategnilo mlado dekle, ko ga je pozneje videlo v črni haljini. — Ali nevarnejša nego take otročarije bila so njegovemu bogo-slovskemu poklicu pisma sošolcev in prijateljev na Dunaju. Vsi so se boljše ali slabše ustanovili in vsako njihovo pismo je izražalo željo, imeti v svoji sredi pesnika „Ognjeplamtiča". — Kaj čuda torej, če Jenko že po prvem letu popusti bogoslovje! Toda koliko žalosti napravil je s svojim korakom dobri materi, kteri je svoj sklep zakrival, dokler mogoče. Zapisniki omenjajo mnogih opominjevanj in svaril, seveda brezuspešnih. A kdo bi zameril ubogi materi! Saj je ni le žalostila misel, da sin ne bo „gospod", kar je največja čast gorenjski kmetski hiši; trla jo je tudi skrb, kako bode ljubljeni otrok živel na daljnem, dragem Dunaju.
IV-	I zdaj negotova reži
Prihodnjih osoda mi dnij I z upanjem dvom se bojuje.
Jeseni leta 1856. vpisal se je Jenko na dunajskem vseučilišču v modroslovje. Toda ogrelo ga ni niti staro jezikoslovje niti zgodovina, dasi se je obeh prijel dosti pridno, kakor pričajo spričevala o kolokvijih; prestopil je k pravoslovju in poslušal pravoslovna predavanja do poletja 1861. Dnevnika v tej dobi ni pisal, le kratki spominki v dnevniku poznejšega časa omenjajo truda in težav, s kterimi se mu je bilo boriti prva leta. Služil si je zopet kruha s poučevanjem; jJomagali so mu kolikor mogoče tudi prijatelji, vzlasti sedanji župnik v Hrenovicah, g. dr. Ster-benec, takrat slušatelj prava na Dunaju in pozneje tudi meni največji dobrotnik; tudi Knaiijevo ustanovo dobil je Jenko že drugo leto in tako je prebil leta na vseučilišču, kakor je šlo, boljše ali slabše. Ali kaj se pravi, brez podpore od doma bivati na vseučilišču, zanašati se na grenki in vrhu vsega še negotovi kruh zaslužen s poučevanjem, ve le, kdor je to skusil; kdor nikdar „kruha jedel ni s solzami", niti ne sanja ne o revah in skrbeh takega življenja.
Vendar pa je bivanje v velikem mestu, prosto življenje in občevanje s prijatelji jako ugodno uplivalo na njegov duh in na pesniško delovanje njegovo; najkrasnejše svojih pesnij napisal je Jenko od leta 1857. do 1. 1860. Tudi prostejše politično gibanje, ki se je pričelo za njegovega bivanja na Dunaju, prevzelo ga je in vzlasti ga je navduševala misel, da pridejo in morajo priti Slovanom boljši časi. V tem času napisal je stihe, kakor:
Tisoč let smo že služili, Zdaj pa bomo preložili;
Z ostrim mečem in desnico Bomo pisali pravico itd.
Sicer pa mu je bilo življenje pač tako, kakor je dijaško življenje na vseučilišču sploh. Dnevnik omenja veselih ur, naglo minolih mu v družbi sovrstnikov, omenja sitnostij in razporov med slovanskimi dijaki, poroča o malenkostih in dogodbah, kakoršnih več ali manj vsakdo doživi, samo da jih malokdo napiše v svoj dnevnik. Lahko bi se reklo : živel je Jenko, kakor živi mlad, brezskrben človek, kteremu je geslo: Carpe diem, quam minime credula postero. —
Dnevnik pričel je Jenko redno pisati zopet leta 1862. Bil je ta čas domači učitelj pri nemški rodovi ni, imenom „Reinlein". — V aprilu tega leta piše: „Kmalu gremo na deželo;---- dni, kar jih še preživim na Dunaju, čutim se še dijaka, potem pa je konec" itd. Na misel mu namreč hodijo izpiti, ktere mu je delati, a poučevanje in bavljenje z drugimi rečmi ne daje mu časa; dobro sprevidi potrebo spremembe, a manjka mu duševne moči, odločiti se. „Če pojde tako dalje," toži, „bom zastarel in izpiti mi bodo zaostali, da jih nikoli več delal ne bom". Lahko se reče, da ga je domače učiteljstvo pri omenjeni družini omeli-kužilo in bilo mu naravnost reči pogubno. Leta in leta je delal in se boril; pač je morebiti že moč njegova omagovala, ali najhujše zapreke je vendar že prebil; trebalo je le še zadnjega napora in dosegel bi bil svoj namen, stvaril si sicer ponižno, a vendar mirno in brezskrbno življenje, — kar ga zanese osoda ali nesreča v razmere stvarjene kakor navlašč, da se človek poleni, v malenkostnih skrbeh pozabi, kaj si je namenil prav za prav. Vedno se mu je godilo slabo; kaj čuda da mu je prijalo sedaj dobro, brezskrbno življenje in da mu je manjkalo trdne volje in duševne kreposti, popustiti vse in z nova pričeti boj z življenja revo. In vendar vidi, da tako ne more ostati; vidi, da čas hiti, da se leta gube, a on je vedno na mestu, kjer je bil. Notranje nasprotje, nastalo vsled takih razmer, in nezadovoljnost izraža se ne le v dnevniku, nego tudi v pesnih te dobe. „Morebiti bi bil storil pametnejše, ako bi bil že davno zapustil Dunaj," stoji v dnevniku, „ker tu mi ne bodo rože cvetele." Ali vezala ga je na Dunaj brezupna in lahko rečemo, tudi brezumna ljubezen in „pri najboljši volji," piše, „ne morem dolgo pri bukvah sedeti; ljubezen in neumne sanje vzemö človeku veliko delavnosti". — „Toda," stoji na drugi strani, „pametnemu in pridnemu biti, kakor so sploh ljudje, ni mi bilo prirojeno; zato tudi nikoli nič iz mene ne bo. Žalostno pa resnično!" —Srce se trga človeku beročemu take vrstice; mučno je gledati, kako omagujejo moči možu, ki je dozdaj z jekleno vztrajnostjo prenašal revo življenja od mladih dnij. „Največja nesreča je," piše dalje, „ako človek izgubi pogum, kar se je pri meni že močno zgodilo. Morebiti, da pridejo boljši časi, ali vpraša se, kdaj ? Morebiti nikoli!" — V takih razmerah napisal je pesnik s srčno svojo krvjo obupno pesen: „Trojno gorje". Pesen se je porodila leta 1862.,
poslednjo obliko, v kteri je tudi natisnjena, dal jej je pisatelj 1. julija 1863. Bolj in bolj pogosto vrača in ponavlja se v dnevniku misel, da človek, rojen berač, je revež na svetu. Da bi imel denarja, misli pesnik, bil bi zadovoljen in srečen; „ali," piše dalje, „res je žalostno, če se človek vzredi idealist in vse materijalno zaničuje, dokler se ne prepriča, da se je motil; še žalostnejše, če vidi, da je prepozno obrniti". — Kdo bi se pač čudil, ako upa Jenko od slepe sreče rešenja iz tužnih razmer; ako trdno veruje, da kdaj zadene še veliki „loz" in ako vedno prevarje-nemu prihajajo celo misli o samomoru! „Bog me varuj," piše sam, „da bi mi ne prišle zopet misli na samomor, kakor se mi je že včasih zgodilo pri takih razmerah." — Komu ne pride na misel pesen:
Moči, moči mi daj, moj Bog! Da, ko napade me obup, Ne vklonim silam se nadlog, Jim stanovitnost stavim vkljub.
Poldrugo leto trajal je srčni razpor in notranji boj ; slednjič sprevidi vendar pesnik, da mu ni tako živeti dalje; odloči se in zapusti Dunaj jeseni leta 1863.
V.
Kdor vprašal bo, čegavo čast li pojem, Zastonj bo vprašal po imenu tvojem.
Marsikoga bo morebiti zanimalo, koliko so na Jenka, njegovo mišljenje, vzlasti pa na pesniško delovanje njegovo uplivale razmere z lepim spolom, ali če damo vprašanju drugo obliko, ali je pesnik kdaj ljubil in kako je ljubil. Vprašanju odgovoriti je težje, nego bi se mislilo. Izraz „ljubezen" rabi nam v tako različnem obsegu, da je težko reči, kaj pomeni prav za prav. Ako nam ljubezen znači spojenje dveh bitij, kterih vsako v svojem drugu vidi najvišji uzor popolnosti, zre le v njegovem blagru lastno svojo srečo; ako nam ljubezen znači zatajevanje, žrtvovanje, da pozabljenje lastnega bitja na korist in ljubav tujemu ljubljenemu bitju, lahko rečemo: Jenko ni ljubil nikdar. Uzroki so različni. Jenko je bil preveč z dušo in telom Slovan, da bi bil mogel odobravati pretirano in brezmerno obožavanje ženske; prišlo nam je od romanskih in germanskih sosedov, a je slovanskemu mišljenju popolnoma tuje. Dokaz so nam slovanske narodne pesni; tudi v njih izraža se dostikrat visoko spoštovanje do ženske, a kaka razlika je še med njimi in med pesnimi romanskih „trubadurjev" in germanskih „minnesängerjev" ! Tudi je Jenko preveč ljubil svojo domovino in slovanski rod, da bi mu bila v srcu našla prostora še druga vse gospodujoča ljubezen. Misel, da domovinska ljubezen zatemni in zatre vsako drugo, izrazil je Jenko v pesni „Tujki":
Lepa tujka, kako boš čutila Ti udanost verno z menoj; Reci, kako boš ti ljubila Narod moj neizmerno z menoj V
Da dijaško življenje v velikem mestu, neprestana skrb in borba za vsakdanji kruh ne pospešuje razvijanja in gojenja nežnejših čutil, ve vsakdo, kdor pozna življenje, in lahko se vpraša, ali bi ne bilo na svetli toliko pesnij opevajočili ljubezen in svetobolje, ako bi bili dotičiii pesniki morali živeti ob suhem kruhu. Najbolj pa se je ljubezni protivil bistri razum Jenkov; vedno, celo kedar pesnika premaga čutilo, šepeče mu razum tiho, a resno: Nespametno je! — Ako pa nam ljubezen ne znači drugega, nego da našemu čutilu za lepoto ugaja lepa, ženska podoba, ali da mož nehote in nevede v ženski gleda bitje, družeče v sebi skupino lastnostij, kterih manjka njegovemu lastnemu bitju; ali če ljubezen in z njo ženska ni več, nego lepa igrača, reči moramo, da je Jenko ljubil, celo dosti ljubil. Zanimivo je, kaj sam 0 sebi in svojih čutilih pravi v pesnih napisanih „Kmetičici". Prva pesen, zapisana že v „Vajah", prične se:
Kogar vsaktero krilo kakor mene Navda s plamenom, njemu stare rane Spomin le za nektere dni ostane, Ker rano staro nova kina! prežene.
V tretjem sonetu poslavlja se od „kmetičice" in jo tolaži pri slovesu:
Le zvedri lice, čuj prisego mojo, Da bo spomin ostal mi na-te vedno, (Oh da ostal bi tebi tak' čist na-me!)
Tak' dolgo bom lepoto pomnil tvojo In tebe se spominjal uro slednjo, Dokler me druga deva ne uname!
Jednako misel izraža v pesni „Za slovo":
Kaj ti ljubezen moja če, Ki meni je igrača, Ki, ko pod nebesom megle, Po vetru se obrača.
Tak nestalen značaj kažejo tudi vse njegove razmere z nežnim spolom. Prva že omenjena „petošolska" ljubezen rodila se mu je v Novem mestu. Zaljubil se je v Leopoldino K., sestro svojih učencev. Ljubezen je bila že davno pozabljena, vsaj zapiski pisani v Ljubljani ne omenjajo je nikdar, a na novo probudili so se mu stari spomini, ko leta 1862. bere v „Novicah" o njeni poroki z okrajnim predstojnikom črno-meljskim. Omenjaje te vesti piše v svojem dnevniku na Dunaju : „Sam se moram čuditi, da me je ta novica tako prijela. Bog jej daj srečnih dnij, meni pa, da bi jo lahko pozabil! Pozabiti! čudna beseda! Moje
najboljše pesni mi je navdihnila in če hočem zaljubljeno pesen napisati, je vedno ona, na ktero mislim. — — Enkrat samkrat bi jo še rad videl in vedel, kaj bi mi srce občutilo; morebiti, da je vse vkup le fantazija, ki bi se izgubila, ko bi jo videl, morebiti pa tudi ne. Prva, dasi otroška ljubezen, je več vredna, nego vse poznejše" itd. Kdor bi pisal sentimentalen roman, lahko bi mu bilo slikati z živimi bojami, kako se
devica, ktere sliko je pesnik verno v srcu nosil od mladostnih let, udaja drugemu, a pesniku osamljenemu na tujem v tugi in bridkosti mrje srce, ali v resnici bila je reč vendar precej drugačna. Z nobeno besedo dnevnik pozneje več ne omenja prve ljubezni, in vest o poroki, ki ga je v prvem trenotku pretresla, Jenka nikakor ni ovirala zagledati se v druge. — Tako na pr. omenja dnevnik, da se je seznanil s Francozinjo, bivajočo na Dunaju; bila je, kakor videti, odgojiteljica; ali zapiski nimajo niti njenega imena. O razmeri z njo piše pesnik : „Ne bom se motil, če rečem, da me mora imeti v želodcu; saj pa tudi ni kmalu kdo ženski
tako naredil, kakor jaz njej;---šel sem in nikoli več prišel in
še poslovil se nisem." —• Moralo jima je kaj priti navzkriž, kajti v dnevniku stoji: „Pomiriti se z njo, je sedaj gotovo popolnoma nemogoče; občutek pa v srcu nositi, tudi ni nič prijetnega; tako je gotovo najpametnejše, da jo pozabim in se je nikdar ne spomnim več." Kakor je vsa reč malenkostna, vendar prav natanko kaže, kako je bilo Jenkovo mišljenje o razmerah z ženskami.
Najbolj čudno in tudi najnespametnejše zaljubil se je pesnik predzadnje leto svojega bivanja na Dunaju. Zagledal se je v ženo, ki je bila, kakor kažejo njena pisma, izobražena in duhovita, ali bila je starejša od njega in bila je — mati njegovih učencev. Ali je res njeno obnašanje vzpodbujalo ga k ljubezni, kakor bi bilo soditi iz zapiskov v dnevniku, določiti je težko. Vsekako bila je žena razumna in pametna dovolj, da je razvidela, kako neumestna bi bila taka ljubezen, in skušala jo je tudi njemu izbiti iz glave. Jenku, kakor videti, segel je s prva občutek globoko v srce; priča so strastne, dasi po obliki ne dovršene pesni, napisane proti koncu leta 1882.; strast in dvombe, ljubezen in žaljeni moški ponos izraža se v njih. Napisal je v tem času celo nemško pesen, kolikor meni znano, jedino, ktere ni zložil v materinem jeziku. Ker bi morebiti koga zanimalo, poznati nemško pesništvo Jenkovo, napišem tu pesen:
Sprich nicht, der Zunge glaub' ich nicht,
Sie hat sich längst gewöhnt an Schranken,
Dass sie verblümt nur die Gedanken
Und öfters noch Verstellung spricht.
Lass lesen mir in deinem Blick, Ins offne Auge lass mir schauen,
Auf seine Worte will ich bauen, In ihm ergründen mein Geschick.
D'rum, Mädchen, lass den stolzen Schein; Was du im innersten empfunden, In einem Blick zeig's unumwunden, Mag 's Liebe, mag es Hass auch sein!
Mag 's Liebe, mag es Hass auch sein, Mein armes Herz kann eines tragen, Doch nicht das Hoifen und das Zagen, Des Himmels Lust, der Hölle Pein.
Ali kedar je pesnik izlil svoja čutila v besede, izgubila so tudi svojo moč, povrnil se mu je mir in polegla strast. Crez malo tednov že stoji v dnevniku: „Nespamet je, kaj nemogočega želeti; nepošteno pa, gostoljubje zlorabiti; kjer se čast ne spoštuje, čast ne more vztr-peti." — Poslovil se je mirno, ostal mu je jedino spomin.
Malenkostne razmere malega mesta, kjer je bival po povratku z Dunaja, niso mu mogle ogreti srca. S kako ironijo in kako trpko sodil je prizadevanje skrbnih mater, priskrbeti odrastlim svojim hčeram moža, kaže najbolje pesen napisana mes. maja 18G4:
Tvoja mati, modra žena, Vse premisli, vse prevdari, Ničesar ne zanemari; Pa še nisi omožena!
„Nina!" tak' je govorila, „Le ne bodi tak' košata, Saj z gospodom se poznata (In pri tem te je bacnila!) itd.
Zadnji čas življenja zasvetila mu je še ljubezen, iskrena in verna, kakor morebiti nikdar prej; ali bilo je prepozno. Srce mu ni vzplam-telo več, bolj in bolj ugašal je ogenj, kmalu se je oglasila zadnja ljubica, bela smrt, in pesnikovo srce se je pomirilo v molčečem grobu!
VI.
Zakaj je od zibeli k smrti Tak' kratek tek odločen meni?
Z 19. marcem 1863 neha Jenkov dnevnik in vrnivši se v domovino, ni ga nadaljeval; ali so ga zadržavale skrbi in opravki ali se mu malenkostne razmere, v kterih je živel, niso zdele zapisovanja vredne, kdo ve? —
Dorna, v Prašah, stanoval je pri sosedu, ker v domači hiši ni bilo primernega prostora, k jedi pa je prihajal večinoma domu. Tudi na večer sedel je dostikrat pri svojih ljudeh, in govorica se je vrtela o marsičem, vzlasti z materjo, ktera je že takrat bolehala in večkrat morala ostajati v postelji. Najljubše delo o takih večerih bilo mu je piti duhan ter rezljati in delati kletke za ptiče. V svoji sobi v samoti učil se je ter popravljal in prenarejal svoje pesni, ktere je mislil v kratkem dati na svetlo. Da bi bili stariši ali kdo drug v njem videli „izprijenega študenta", nisem jaz vsaj slišal nikdar. In vendar bi bilo pričakovati, da bi mi bili stariši ali sorodniki o času, ko nisem hotel iti v bogoslovje, v svarilen zgled stavili umrlega brata. Bilo je ravno nasprotno. Domači ljudje niso natanko Simonovih žalostnih razmer nikdar poznali, in on sam gotovo ni bil mož, o sebi in svojih revah govoriti črez potrebo. Naravno je torej, da so mislili: sedaj dovrši svoje izpite in dobi kmalu dobro službo; o učenosti in nadarjenosti njegovi bili so itak vsi prepričani. Mati je bila posebno na svojega sina vedno ponosna, in očeta sem čul več let po Simonovi smrti samo reči: „Kako bi bilo lepo, da bi sedaj živel še Simen, ali komaj mu je šlo dobro, moral je umreti."
V tem času kupil je knjigar Giontini njegove pesni, ki pa so zagledale beli dan še le po mnogih ovirah in zaprekah. Jenko sam je prestal dne 29. januarja 1864 prvi rigorozum; vstopil je potem za grozno pičlo plačilo v pisarno notarja Stergarja v Kranju in kljubu neugodnim razmeram prebil drugi rigorozum 13. junija 18G4. Leta 1866. odpre odvetnik Val. Preveč svojo pisarno v Kamniku in Jenko je bil pri njem koncipijent in preselil se je tudi z njim vred 1. 1869. v Kranj. Denarno stanje se mu je pač zboljšalo; življenje mu je jelo kazati prijaznejši obraz, prestal je tudi tretji rigorozum, — a vse prepozno! Krepkega života ni bil nikdar; že na Dunaju toži v dnevniku o bolečinah v prsih, in celo življenje njegovo mu je moralo izpodkopati zdravje. Trud in trpljenje od mladih nog do smrti, pravega reda nikdar, gladu dostikrat preveč in vrhu vsega silna strast do duliana; — tudi močnejši život bi bil moral omagati!
Vrnivši se v Kranj, moral se je pesnik vleči in po desetdnevni, a hudi bolezni, ktere pa zdravniki sami niso poznali, preminil je 18. okt. 1869. — Zadnja leta uplivalo je slabo telesno zdravje jako neugodno tudi na duševno stanje njegovo; zadnje pesni njegove imajo letnico 1864 in le jedna brez pesniške vrednosti ima letnico 1865.
„Pred mano zemljevid, kje stal bo križec moj?" tako je vprašal pesnik v mladih letih osodo; pač ni mislil, da bode blizu doma v prijaznem Kranju, v vznožju naših gora, kraj bistre Save kdaj pokopan
on in z njim pokopano njegovo gorje!
*
* *
Dostave k.
Potrebno se mi zdi, spisu dodati kratko pojasnilo. Vsakdo vidi, da k obširnemu, popolnemu životopisu trebalo bi še marsičesa, kar čita-telj zastonj išče v teh vrstah. Oceniti bi se morala vsa Jenkova dela, ne le pesni, nego tudi spisi v prozi; orisati bi bilo tedanje gibanje na slovenskem slovstvenem polju ; opisati bi se imelo, kteri drugi pisatelji so uplivali na Jenka in koliko on na druge; naslikati bi bilo treba osebni značaj pesnikov, njegovo versko in politično mišljenje itd.; toda namen temu spisu bil je drug. Kakor rečeno, pisal je Jenko dnevnik in pri letnici 15./3. 1862 ima opombo: „Kar tu pišem, bi ne hotel nikomur dati brati, in če bi zbolel in imel umreti, bilo bi prav, da bi vse te čečkarije sežgal." — Da pesnik dnevnika ni uničil, je dobro; vendar se vidi, da ga ni namenil javnosti. Zato sem iz njega posnel, kar se mi je pripravnega zdelo, da se priobči, ali o čemur sem mislil, da bi zanimalo čitatelja; drugo sem izpustil in tudi reči, o kterih dnevnik nima ničesar, omenil sein le kratko, kolikor je bilo neobhodno potreba. V tem smislu blagovoli tudi čitatelj razumeti moj kratki spis.
V Gorici na sv. treh kraljev dan 1886.
r
Doneski k zgodovini devetega stoletja.
i.
Ä Črtice o zadrugah, župau ijali in grofijah.
;Ji|!pj|akor drugi Slovani, živeli so tudi Slovenci s prva v zadrugah, s ktere so imele skupno premoženje in bile sestavljene iz večjega Jj' ali manjšega .broja posameznih družin, izvirajočih od istega pradeda1. Take zadruge nahajamo še dandanes po nekterih krajih med Jugoslovani, kjer tudi lahko opazujemo njihov postanek. Ako je imel utemeljitelj kake zadruge več sinov, ostali so ti s svojimi ženami v očetovi hiši; ravno tako storili so vnuki, pravnuki itd. Tudi očetove zapuščine si niso razdelili, temveč skupno je bilo vse premoženje, ktero je bilo treba toliko bolj pomnoževati, kolikor bolj je naraščalo število članov v zadrugi. Samo hčere so šle na tuje ter se pomožile po sosednih
1 Babnik, Sledovi slovenskega prava. (Letopis Matice slovenske za 1882. in 1883., str. 70 i. d.) — Siničiklas, Poviest Hrvatska, I., str. 132 i. d. — J. in H. Jireček, Oesterr. Geschichte, II. (Entstehen christlicher Reiche, str. 73 i. d.)
zadrugah. Ako je postala prvotna hiša kake zadruge pretesna, sezidali so posamezni zadružniki svoje koče blizu nje. Tako je štela zadruga včasi nad sto prebivalcev. Po smrti očeta utemeljitelja priznali so njegovi sinovi jednega izmed svoje sredine za starešino, starosto, domačina, vladiko ali gospodarja, da vlada v hiši. Njemu na strani pomaga domačica, ktera, ne da 1 »i morala biti domačinova žena, nadzoruje ženske in njih delo. Izvolitev novega gospodarja v zadrugi bila je združena s posebno slavnostjo. Kedar so zadružniki volili svojega starešino, ozirali so se na osebno sposobnost dotičnega, ne pa na njegovo starost. Vsi udje v zadrugi morali so ga ubogati in spoštovati.
Starosta je zastopal zadrugo gosposki in tujcem nasproti, oskrb-ljeval kup in prodajo ter vodil celo gospodarstvo. O vsakem važnejšem poslu moral se je posvetovati z vsemi odrastlimi moži v svoji zadrugi. Sklicoval je zadrugarje skupaj in z njimi razsojeval nastale prepire. Ako je bil ta ali oni izmed zadružnikov nepoboljšljiv, zažugali so mu, da ga spode iz zadruge, in to je mnogokrat pomagalo, kajti najhujša kazen, ki je mogla kterega zadeti, bila je izgoj ali izobčenje iz zadruge. Ako ni bil kak starosta za svoj posel sposoben, smeli so ga drugi zadrugarji odstaviti in izvoliti si novega. V zborih zadrugarjev, kteri:n je predsedoval njih gospodar, bilo je k veljavnosti njih sklepov dostikrat treba soglasnosti. V takih zborih obravnavalo se je o zadružnem premoženju, ktero je bilo skupna last vseh zadrugarjev in do kterega so imeli vsi udje v zadrugi jednake pravice. To premoženje, ktero se je zvalo dedi na, ni se smelo razdeliti. Ker so bili vsi oskrbljevani iz zadružnega imetka, morali so tudi vsi, kedar je bilo treba, delati zä-nj. Le v ostalem času so si tisti, ki so znali kakošen obrt ali kaj jednakega, lahko nekaj za se zaslužili. Ako je pa kdo hotel tudi takrat, ko je bilo treba delati za zadrugo na polju ali v gozdu, oskrbljevati obrtnino. moral je dohodke dajati v zadružno blagajno; le malo je njemu ostalo. Po tej uredbi bilo je podedovanje nemogoče, posebno nemogoče pa po-dedovanje nepremičnih stvarij.
Rečeno je bilo, da so razven drugih Slovanov tudi stari Slovenci živeli po zadrugah, kar nam dokazuje Babnik na navedenem mestu (str. 72). Zanimiva je v tem oziru neka listina od 6. januarja 1. 804., v kteri je kralj Ludovik po priprošnji koroškega grofa Gundakarja podelil solnograškemu nadškofu več podložnih ljudij v Krški dolini na Koroškem, in sicer: „servos quinque cum uxoribus et filiis, quorum nomina sunt Biula, Zirneu, Betaneo, Trebiznez, Nasmus". Najbrže so ti možje, ktere smo tu navedli, s svojimi ženami in otroki skupaj stanovali ter bili člani jedne zadruge. — V ravno tej listini čitamo, da je imenovani kralj podelil rečenemu nadškofu tudi: „manentes servos XV cum coloniis
et uxoribus et filiis et aliis utensilibus. Hec sunt autem nomina horum servoruin: Wolato et frater eius Zebedrach (Sebedrag) et frater eius Etbratonas, Domemus, Tiecosit, Chrotila, Turdazo, Godemus, Razemuzza, Zebemir (Sebemir), Zirna, Drasma".1 Kaže se, da imamo tudi tu opraviti z jedno zadrugo, ki pa je bila nekoliko večja, kot prva. Tudi v drugih listinah nahajamo večkrat ime kakega Slovenca in ob enem število njegovih sinov. Ker pa je to število precej veliko, kaže misliti na zadrugo, ktere starosto listina imenuje očeta, zadrugarje pa sinove.2
Zadružniki so se imenovali po svojem pradedu, in isto ime dobil je tudi kraj, v kterem je bila zadruga. Iz zadrug nastale so tekom časa dostikrat vasi, ktere so obdržavale včasi svoja stara, patronimiška imena. Taka krajevna imena so raztresena po vsem Slovenskem, oso-bito veliko jih je na vzhodnem Štajerskem, na pr. Radoslavci, Bodi-slavci, Dragotinci, Vitomarci, Vlastomirci, Iljaševci, Pavlovci, Mihajlovci, Litomirci, Ivanci, Ivanšovci, Ivankovci itd. Prej ko ne zvali so se utemeljitelji dotičnili zadrug Radoslav, Bodislav, Dragotin, Vitomar, Vla-stomir, Iljaš, Pavel, Mihajl, Litomir in Ivan. Krajevna imena Hmeljaki, Lisjaki, Novaki, Kocijančiči, Zupančiči itd. spominjajo nas začetnikov, ki so se zvali Hmeljak, Lisjak, Novak, Kocijan, Župan. Tudi kraji Kle-menčevo, Jeranovo, Markovo, Lahovo, Škrjančevo, Kregarjevo, Krivčevo itd. nastali so najbrže iz zadrug, ktere so ustanovili pradedje Klement, Jeran, Marko, Lah, Skrjanec, Kregar, Krivec. Ravno to bi se moglo trditi o krajevnih imenih Andrejčje, Braslavče itd., kterih prvi začetniki so bili Andrej, Braslav itd.
Ako se je kaka zadruga močno pomnožila, ločili so se nekteri njeni udje, dobivši primeren delež skupnega premoženja, in osnovali novo. Dokler je bilo dovolj praznega prostora blizu stare rodne hiše, nastala je tu nova zadruga; drugače pa je bilo treba iti dalje iskat rodovitne zemlje. Navadno je ustanovil novo zadrugo oče s svojimi sinovi ali pa več bratov pod nadzorstvom jednega staroste, kterega so si izvolili izmed svoje srede. Nova zadruga je dobila ime po svojem ustanovitelju, vendar niso njeni udje pozabili svojih sorodnikov v stari zadrugi in svojega prejšnjega imena.
Ako se je več zadrug zjedinilo v večjo celoto, nastala je ž up a ali župani j a in njen predstojnik bilje župan. Njegova naloga je bila trojna, kajti bil je prvič sodnik med posameznimi zadrugami ali pa
1	(Kleinmayrn) Nachrichten vom Zustande der Gegenden und Stadt Juvavia, Anhang, str. 96, št. 39. — Ankershofen, Handbuch der Geschichte d. H. Kärnten, II. Eeg. u. Urk. str. 26.
2	Babnik, op. cit. str. 88, op. 66.
med udi raznih zadrug, potem je opravljal v svoji županiji duhovsko oblast, dokler so bili Slovenci še pogani; drugih duhovnikov niso imeli stari Slovani. Župan je bil tudi predstojnik bojne uprave in v bojih vodja svoje župe \ Kar oče v svoji družini, kar starosta v svoji zadrugi, to je bil župan v svoji županiji. On je sklicoval starešine posameznih zadrug k zborom ter jim predsedoval.
Administrativna županova oblast se je pri Slovencih sčasoma posebno pod uplivom tujih gospodov jako razvila. Župan je posredoval med gosposko in njej podložnimi rojaki. On je moral skrbeti, da se je o pravem času plačal davek, dala desetina in opravilo delo, ktero je zaukazala gosposka. Ako je želela gosposka imeti javno sodnijo, naznanila je to kmetom po županih. Kdor ni prišel k zborom ali pa ni poslal vsaj svojega zastopnika, bil je kaznovan 2.
Rodovine, iz kterih so se volili pogostoma župani, dobile so sčasoma nekako prednost pred drugimi, in iz njih nastalo je tekom časa domače slovensko plemstvo3. Prej ko ne bili so taki plemenitaši oni možje, ktere je vojvoda Ingo povabil k sebi na pojedino4. Ker so bili v poganskih časih župani ob enem duhovniki, držali so se svoje stare vere bolj trdno, kot ostalo ljudstvo, kar nam potrjuje povest o Ingu.
Prvi slovenski župan, kterega nam zgodovina imenuje, bil je „Phvsso", omenjen v ustanovni listini za samostan Kremsmünster 1. 777., čegar županijo nam je iskati na sedanjem Gorenjem Avstrijskem blizu mesta Steyer-a v kraju, ki se zove Sierning („Sirniclia") 5. Brez dvoma bilo je pa v 9. stoletju tudi po drugih slovenskih pokrajinah mnogo županov, kar nam spričuje beseda „ispan", ktero so dobili Madjari od Slovanov, kar bi gotovo ne bilo mogoče, ako bi Slovani za prihoda Madjarov ne bili imeli županov. V županiji nahajal se je navadno utrjen grad, v kterem je ljudstvo za časa vojske iskalo zavetja.
Ko je prišla slovenska zemlja pod oblast Frankov, izpremenili so ti polagoma posameznosti stare slovenske ustave in uvedli namesto nje tu in tam frankovske naredbe. Slovenske županije so preustrojili sča-som v grofije („comitatus"), ki so bile dostikrat iste velikosti kot prej županije. Namesto nekdanjih županov dobili so Slovenci frankovske grofe. Frankovski vladarji so pa le počasi spreminjevali županije v grofije, kar je razvidno iz tega, da so bile grofije v prvi polovici
1	Babnik, op. cit. str. 74.
2	Babnik, op. eit. str. 74.
3	Prim. J. in H. Jireček, Oesterr. Gesch., II., str. 75.
4	Conv. Bag. et Carant. c. 8. (Mon. Genn. Script. XI, p. 9.)
5	Schumi, Archiv f. Heiinatk. I, str. 4.
9. stoletja po Slovenskem skoro neznane, in tudi v drugi polovici reče-nega stoletja bilo jih je prav malo. Še le v poznejših stoletjih bila je vsa slovenska zemlja preprežena z grofijami. V drugi polovici 9. stoletja znani so nam naslednji grofje, oziroma grofije. Vitoglav je bil 1. 859. grof v Admontski dolini 1; pri Sprazi (na južni strani sedanjega Dunajskega Novega mesta) gospodoval je 1. 860. grof Odolrik2, 1. 878. pa grofa Arathot in Ernest3; v Krški dolini na Koroškem imel je L 864. svoja posestva grof Gundakar4 in v isti deželi poleg Krke pri Železnem bila je okoli 1. 890. grofija Ruodpertova5. L. 891. omenja se grofij a Dudlebska na sedanji štajersko - ogerski meji blizu Radgone 6 in 1. 895. pa grofij a Liupoldova v Murski dolini na sedanjih štajerskih tleh 7, ki se je raztegala tudi po Krški dolini na Koroškem, kar nam spričujete listini od 31. avgusta in 4. septembra 1. 898 8.
Več grofij omenjajo nam viri še le v 10. stoletju, vendar si lahko mislimo, da so bile nektere izmed njih ustanovljene že pred 1. 900. Tako morebiti „pagus Crouuati" na Grobničkem polju na Koroškem 9, kjer so prej ko ne stanovali Hrvatje, obdani od vseh stranij od Slovencev10, potem grofija Kranjska na sedanjem Gorenjskem11 in druge.
Nekoliko drugače, kakor po starem Gorotanu in po Panoniji, razvijalo se je življenje Slovencev v 9. stoletju po Istri in po vzhodni Fu rlaniji. Tu so se med ljudskim preseljevanjem rimska mesta vsaj deloma ohranila in ostala tudi v poznejših stoletjih to, kar so bila za Rimljanov, namreč središče javnega življenja. Istra je bila razdeljena
1	Listina od 1. oktobra 1. 859: „Uuitagouua comiti nostro in Ademundi valle". (Zahn, Urkb. f. Steierm. I, str. 10, št. 6.)
2	Listina od 8. maja 1. 860: „in comitatu Odolrici". (Sitzungsberichte der phil,-hist. Gl. d. kais. Akademie, 39. Bd., str. 158.)
8 Listina od 28. junija 1. 878: „comitibus Arathoto et Ernesto". (Sitzungsberichte, op. cit. 47. Bd., str. 476.)
4	Listina od 6. januarja 1. 864: „comitis Gundacri". (Juvavia, Anhang, str. 96, br. 39. — Ankershofen, Handbuch d. Gesch. d. H. Kärnten, II, Reg. u. Urk. str. 26.)
5	Listina od 887 — 893: „in comitatu Ruodperti". (Juvavia, Anh. str. 110, br. 52. — Ankershofen, op. cit. str. 16.)
6	Listina od 9. marca 1. 891: „in comitatu Dudleipa". (Juvavia, Anh. str. 116, br. 56. — Zahn, op. cit. str. 14, št. 10.)
7	Listina od 29. septembra 1. 895: „in comitatu Livpoldi, in orientalibus par-tibus Charanta nominatis". (Zahn, op. cit. I, str. 15, št. 11.)
8	Ankershofen, op. cit. str. 38 in 39.
9	Gl. listine od 31. avgusta 1. 954; 13. febr. 1. 961; 9. okt. 1. 979 itd. pri Ankershofen-u in Zahn-u.
10	Šafarik, Slov. starož. (nemška prestava), II.
11	Gl. listine od 30. junija 1. 973; 23. nov. 1. 973; 1. okt. 989 itd. v Schumi-jevi knjigi „Urkunden u. Reg.-Buch", I, str. 11, 13, 14.
v več okrajev in vsak okraj je imel svoje mesto ali grad, kjer so iskali prebivalci svoje pravice ter plačevali davke Neka listina, ki je bila spisana med 1. 803 — 810. omenja nam devet mest in gradov, namreč Pulj, Rovinj, Poreč, Trst, Labiu, Pičan, Motavun, Buzet in Novigrad (Citta-nuova), ki so si izvolili 172 glavarjev („homines capitaneos"), da bi zastopali deželo 2. V nekterih izmed teh mest imeli so tudi isterski škofje svoj sedež in sicer v Pulju, Poreču, Trstu, Pičanu in Novem gradu. Isterske škofije so bile tedaj jako majhne, a imele so vedno svoje središče v določenem mestu; nasprotno pa je bila škofija pokrajinskega škofa v Gorotanu jako obsežna, a brez pravega sedeža.
Tudi na Furlanskem bila so mesta središče posameznim okrajem, kterim so zapovedovali od 1. 776. naprej frankovski grolje s. Izmed teh mest bil je Čedad (Forum Julii) najimenitnejši in njegov okraj brez dvoma največji, kar je bilo potrebno, zato da se brani deželna meja proti tistim Slovencem, ki niso stanovali po Furlaniji. Ta okraj je segal prej ko ne do Timava, Krasa in do Julskih planin. Stanovalo je v tem okraju posebno med Nadižo in Alpami mnogo Slovencev.
Grofje so bili kraljevi zastopniki pri sodniji, v vojski in pri drugih državnih zadevah. Bili so tedaj sodniki in vojskovodje, kakor prej slovenski župani. Njih naloga je bila, potegovati se za državne pravice in skrbeti za upravo v izročeni pokrajini, ki se je zvala grofija. Svojo pokrajino dobil je grof od kralja v fevd in bil tedaj njegov vazal. Včasih so tudi ljudje nižjega stanu postali grofje, vendar le izjemno. Grofje so imeli razven svoje grofije navadno tudi precej lastnega posestva, ktero so lahko zapustili svojim naslednikom; kar pa se grofije same tiče, bilo je odvisno od kraljeve milosti, da jo je po umrlem grofu dobil njegov sin ali pa kak drug sorodnik. Pozneje je podedovanje postalo redno in grofije so prišle v last posameznim rodovinam. Ako je bilo več sinov, prevzeli so včasi vsi skupaj vladarstvo v nerazdeljeni grofiji; ako pa je imel oče več grofij, razdelili so si po kraljevem dovoljenju sinovi posamezne grofije med seboj. V devetem stoletju bila je grofija navadno identična z „gau-om" (pagus), pozneje pa zapazimo med njima ne majhno razliko. V jednem gau-u ste bili včasi po dve grofiji, in nasprotno imel je tu in tam kak grof po dva gau-a v svoji oblasti. To trganje na jedni in združevanje starih gau-ov na drugi strani bilo je uzrok, da so gau-i polagoma izgubili svojo politično veljavo kot administrativna celota. K temu so tudi veliko pripomogle izjemne naredbe,
1	Chabert, Bruchstück .... (Denkschriften der kaiserl. Akademie, Wien, 1852, III. Bd., 2. Abth., str. 124.)
2	Listina od 803 — 810. (Ughelli, Italia sacra, V, p. 1097.)
s Ann. Einh. a. 776: „ . . . in eis (v furlanskih mestih) Francorum comitibus constitutis".
po kterih so prišli večji in manjši kosovi starega gau-a v oblast drugim osebam in korporacijam, kakor škofijam, samostanom itd., ki so razven zemlje dobili od kralja še važne imunitetne pravice
Rekli smo, da je bil grof sodnik v svoji pokrajini. Sklicovati je moral v določenem času javni sodnijski zbor, kteremu je tudi predsedoval. Grof je bil znamenita oseba v deželi in v listinah se pogostoma čita njegovo ime zraven vojvodinega 2.
II.
Solnograški nadškof Anion.
Leta 784. meseca novembra umrl je solnograški škof Virgilij3, učen mož in po rodu Škot. Veliko se je trudil za dušni blagor slovenskega naroda, za razširjevanje svete vere in za utrjenje krščanstva. Njemu je sledil prihodnje leto na škofovskem sedežu Arn on4. Kdaj je bil rojen, ni nam znano. V listini od 1. 777., ko je bavarski vojvoda Tassilo ustanovil samostan v Kremsmünstru, čitamo med drugimi imeni tudi „Arn presbyter5. Ta duhovnik ni nihče drug, kot poznejši solnograški nadškof6. Zapustivši Solnograško prišel je v Belgijo ter postal ondi opat, najbrže leta 782. Mogoče je, da se je ravno takrat seznanil z učenim Alkuinom 7. Leta 785. postal je, kakor je bilo rečeno, solnograški škof. Dve leti pozneje šel je v imenu svojega vladarja, vojvode Tassila, h kralju Karolu Velikemu v Itim 8. Ko je prišlo Bavarsko in Koroško 1. 788. pod oblast frankovskih kraljev, začel je Karol Veliki vojsko z Obri. Franki so razširili s pomočjo Slovencev, Bavarcev in Langobardov svojo gospodstvo na vzhodu črez vso Panonijo. Oberska vojska je bila za solnograškega škofa velike važnosti, kajti Arnon je
1	Waitz, Deutsche Verfassungsgescliichte, VII, 1876, str. 1 — 32.
2	Priin. listino od 30. junija 1. 973: „ . . . in ducatu prefati ducis (Henrici) et in comitatu Poponis comitis quod Carniola uocatur . . (Schumi, Urk. u. Keg.-Buch, I, str. 11, št. 8.)
8 Ann. Juvav. maj. a. 784. — Ann. Salisb. a. 784. — Chron. Mellic. a. 784. — Napačna letnica je v Ann. St. Emmerammi Ratisp. maj. a. 785., kjer stoji, da je Vir-gilij umrl še le 1. 785. in Anion bil posvečen 1. 786. — Gl. tudi Mon. Genn. Script. XI, p. 9, not. 34.
4	Conv. Bag. et Carant. c. 7. (Mon. Germ. Script. XI, p. 9): „ . . . . Arn epi-scopus successor Virgilii." — Po nenatančnih Ann. Juvav. min. a. 785. (Mon. Germ. Script. I.) bil je Arnon posvečen dne 11. junija 1. 785. („Arn episcopus est ordinatus 3. Idus Junii.")
5	Schumi, Archiv, I, str. 4.
6	Sitzungsberichte der phil.-hist. Classe, 43. Bd., str. 308. (Arno erster Erz-bischof von Salzburg v. Zeissberg.)
' Sitzungsberichte, op. cit. str. 309.
8 Ann. Lauriss. a. 787. (Mon. Germ. Script. I, p. 170.) — Poeta Saxo, lib. II., a. 787.
dobil 1. 796. duhovsko oblast črez velik del privojskovane zemlje. Karolov sin Pipin, premagavši Obre, izročil je Arnonu kos Dolenje Pa-nonije okoli Blatnega jezera med Rabo, Dravo in Donavo, da bi tamošnje Slovence in Obre poučeval v pravi veri in oskrbljeval po teh krajih duhovsko pastirstvo '. Ko je 1. 803. meseca oktobra Karol Veliki prišel v Solnograd, potrdil je v navzočnosti mnogih velikašev za večne čase to določbo svojega sina ä.
Gorotanski Slovenci so bili glede verskih zadev od solnograških škofov odvisni že od tistega časa, ko jim je zapovedoval vojvoda Borut. Sedaj je dobil Arnon še panonske Slovence pod svojo oblast. Meje solnograške škofije so se proti vzhodu tako raztegnile in število duš se je tako pomnožilo, da je kazalo, povzdigniti jo v nadškofijo, kar se je tudi zgodilo v začetku 1. 798. Arnon sam se je napotil v Rim, kjer mu je papež Leon III. dal palij ter ga posvetil v nadškofa 3. Kmalu potem, dne 20. aprila 1. 798., pisal mu je papež ter ga vzpodbujal k vztrajnemu delovanju. Kristjane naj utrjuje s svojo besedo, nevernike pa pridobiva k pravi veri. Koristi naj ne samo s pridigami, temveč tudi z dobrim zgledom. Proti koncu svojega pisma svari ga pred simonijo ter ga prosi, naj se ozira pri izbiranju duhovnikov na njih marljivost in notranjo vrednost, ne pa na njih bogastvo in na njihove prošnje 4. Naj-brže ravno takrat pisal je papež Leon III. bavarskim škofom ter jim naznanil, da je povzdignil njih dosedanjega soškofa Arnona v nadškofa in solnograško škofijo v nadškofijo5. Ravno to naznanil je papež v tretjem pismu frankovskemu kralju Karolu
Ko se je Arnon v začetka 1. 798. vračal iz Rima na Nemško, prišel mu je naproti onstran reke Pada kraljev poslanec s pismom ter mu naročil, naj gre kar naravnost Slovencem oznanovat sveto vero. Pa Arjion je še hotel prej govoriti s svojim kraljem ter izvršiti papeževe ukaze, kar je tudi hitro storil. Nato mu je kralj osebno velel, iti k Slovencem in jih poučevati v krščanskih resnicah 7. Tudi mu je podelil kot plačilo njegovega truda tretji del vseh desetin po tistih krajih, ki spadajo k solnograški škofiji. Drugače so dobivali škofje le četrtino desetin8.
1	Coiiv. Bag. et Carant. c. G. (Op. cit. p. 9.)
2	Ravno tam.
3	Ravno tam. — Ann. Juvav. maj. a. 798. — Ann. St. Emmeram. Ratisp. maj. a. 798. — Ann. Juvav. min. a. 797., tedaj z napačno letnico.
4	Zahn, Urkundenb. f. Steierm. I, str. 1, št. 1.
5	Ravno tam, str. 3, št. 2.
6	Ravno tam, str. 4, št. 3.
' Conv. Bag. et Carant. c. 6. (p. 9.)
8 Sitzungsberichte, op. cit. str. 328.
O teh zadevah pisal je Anion svojemu prijatelju Alkuinu meseca maja 1. 798. Ta mu nato odgovori ter mu želi, da bi imel na svojem misijonskem potu mnogo uspeha ter se srečno zopet vrnil nazaj. Spominja ga dolžnosti dobrega pastirja; rajši naj oznanuje sveto vero, kakor pa izterjuje desetine. Zaradi prestrogega pobiranja desetin izgublja ljudstvo nagnjenje do krščanstva \
Nadškof Arnon je šel v slovenske pokrajine, poučeval tu ljudstvo, postavljal cerkve in razpošiljal mašnike. Vendar se ni dolgo mudil med Slovenci, nekoliko zaradi bolehnosti, nekoliko pa tudi zavoljo drugih opravil, ktera so ga čakala na Bavarskem; vrnil se je tedaj še tisto leto (798) zopet nazaj
Prišedši pred kralja omenil mu je Arnon, kako bi bilo potreba, da bi kdo namesto njega nadaljeval apostolsko delo na Slovenskem. Na Karolovo vprašanje, ali pozna kakega sposobnega moža, ki bi mogel z uspehom med Slovenci oznanovati sveto vero, odgovori mu, da ve za takega človeka. Nato je Arnon po želji frankovskega kralja posvetil Teodorika za pokrajinskega škofa, izročil mu Koroško in Panonijo med Dravo in Donavo ter dal pravico, da je sam vodil cerkvena opravila po teh krajih, vendar ne popolnoma samostojno; kajti odvisen je bil v marsikterih zadevah od solnograškega nadškofa. Arnon sam je privedel, spremljan od bavarskega prefekta grofa Gerolda, ki je bil ob enem kraljev namestnik v Avariji, novoposvečenega škofa na Slovensko ter ga tu priporočil domačim knezom. To se je zgodilo prej ko ne 1. 7993. — Med Slovenci trudil se je Teodorik, da bi jih dobro poučil v krščanskih resnicah. Preskrbel jim je več vnetih duhovnikov in posvetil mnogo cerkev i.
Kako je bilo uravnano cerkveno življenje v začetku devetega stoletja po solnograški nadškotiji in tedaj tudi po nekterih slovenskih pokrajinah, razvidno je nekoliko iz sklepov neke sinode v Reispach-u na Bavarskem pod predsedništvom solnograškega nadškofa Aniona. Ta sinoda, ktere so se udeležili bavarski škotje, opatje, nadduhovniki, duhovniki in dijakoni, pričela se je dne 20. januarja; leto nam ni znano, najbrže se je sešla 1. 7995. Ker je bila v tistem času večja polovica slovenske zemlje v cerkvenih zadevah odvisna od solnograškili nadškofov, trdimo lahko, da so prišli k tej sinodi najbrže tudi duhovniki s Slovenskega; gotovo pa so vsi sinodini sklepi imeli za slovenske pokrajine
1	Sitzungsberichte, str. 328. — Archiv f. Kunde österr. Gesch., X, str. 23
2	Archiv 1'. Kunde österr. Gesch., X, str. 21.
3	L j ubij. Zvon, 1882, II, str. 055.
* Conv. Bag. et Carant. 1. c. p. 10. Sitzungsberichte, op. cit. str. 314.
isto važnost, kakor za bavarske. Zato ne bode odveč, ako tu sklepe te sinode navedemo:
Vsi kristjani, osobito pa duhovniki, časte naj Boga v nebesih in žive v miru med seboj. Duhovniki naj ne zapuste prave poti in tisti, ki so si izvolili kanonično življenje, žive naj temu primerno. Duhovniki ne smejo brez dovoljenja svojega škofa ali nadškofa v slučaju kakega pravnega prepira iskati pravice pri posvetnih sodnijah. Štirikrat v letu deli naj se miloščina, ktera naj se ravna po dobri volji in premoženju dotičnika, in sicer v soboto pred cvetno nedeljo, binkoštno soboto, tretjo soboto v sedmem mesecu in pred božičem. Vsako sredo in petek treba se je postiti. Te dni naj bo tudi ob devetih maša z litanijami, pri kterih se razven navadnih molitev za srečo svete cerkve in krist-janstva moli tudi za kralja in njegovo rodovino. Postiti se ni treba od božiča pa do osmine po sv. treh kraljih, od velike noči pa do binkoštij, o glavnih praznikih frankovske cerkve, namreč o Marijinih praznikih, na praznik sv. Ivana Krstnika, sv. apostolov, sv. Mihaela, sv. Martina in na praznik dotične fare. Postne izjeme so dovoljene tudi za časa bolezni, o prihodu prijateljevem in po trudapolnem potovanju. Posta oproščen je tudi tisti, ki pride v kraljev palatinat. Uživanje postnih jedij in pijač je odvisno od posameznika, vendar se tudi tli zmernost priporoča. Po predpisu v Kalcedonu (c. 10) imate se vsako leto sniti dve sinodi. Duhovniki in dijakoni smejo biti posvečeni le v postavnih časih. — Nihče ne sme nositi nenavadne obleke. Nobeden duhovnik se ne sme pečati z oderuštvom, nobenemu škofu ali opatu ni dovoljeno, polastiti se iz lakomnosti posestev svobodnorojenih. Ako kak duhovnik greši zoper sinodine sklepe in se ne poboljša, mora pustiti svojo službo in nihče se ne sme shajati z njim; ako bi pa vendar kdo storil to, zasluži ravno tako kazen. Cerkvene desetine naj se dele v štiri dele; prva četrtina je za škofa, druga za duhovnike, tretja za reveže in četrta za zidanje in popravljanje cerkev. Vdove, sirote, slepci in hromci naj dobivajo varstvo in pomoč, kakor stoji v kraljevem ukazu. Čarodeje, vedeževalce, vremenske čarovnike in druge ljudi jednake vrste naj duhovnik dotične cerkve, ako so mu prišli v roke, ostro zasliši. Duhovniki naj ljudstvo svarijo pred krivo prisego. Duhovnik ne sme imeti pri sebi nikake ženske razven svoje matere, sestre, tete ali kake druge nesumljive osebe. Kdor se za to ne briga, mora se odstaviti. Nedu-hovniki ne smejo hoditi v meniški samostan in ne motiti tihega samostanskega življenja; izvzete so le visoke osebe, kterim se to ne more zabraniti. Novinci naj se ne sprejemajo prezgodaj v samostan in naj ne dobivajo prej oblasti črez druge, dokler se niso popolnoma privadili redovnemu življenju. Meniško kuto smejo le menihi nositi, samo po zimi poslužujejo se je lahko tudi (svetni) duhovniki. Ženske samostane
obiskovati je prepovedano vsem moškim razven duhovnikov, ki notri maše bero ali pa bolnike obiskujejo, in še njim le malo časa. Redovnica sme zvoniti in sveče prižigati. Kristjani naj se varujejo prepovedanih in pregrešnili zakonov. Menihom je zabranjeno, udeleževati se pri pojedinah svetnih ljudij, imeti v lasti fare in iskati pomoči pri svetnih sodnijah. Nobeden duhovnik naj ne nadleguje kralja, ako ni poprej o svojih zadevah poročal škofu. Ako bi ta ne mogel razsoditi, pošlje naj duhovnika k nadškofu, in ako bi tudi ta ne mogel ničesa storiti, pošlje ga naj s priporočilnimi pismi h kralju. Upatice smejo le z dovoljenjem svojega škofa samostan za nekoliko časa zapustiti. Nune ne smejo obleči moške obleke. Opatje, menihi in nune ne smejo uživati mesa štirinogatih živalij, izjema je le pri bolnikih, v sili in kedar pride kak gost. Nobeden škof ali opat se ne sme polastiti posestev kraljevih podložnikov in posvetiti njih bazilike brez kraljevega dovoljenja. Tudi je prepovedano, podložnika kakega drugega človeka spraviti pod cerkveno oblast, ako mu ni dal njegov gospod popolne svobode. V cerkvi ni dovoljeno kričati, okrog hoditi in je tudi ne zapustiti pred koncem božje službe; prepovedano je praznovati praznike neznanih svetnikov in mučenikov; duhovniki ne smejo nositi orožja in obleke posvetnih ljudij. Potem slede določila, kdaj se imajo obhajati velikonočni in nekteii drugi prazniki.
Sklepi reispach-ske sinode so bili kmalu potem potrjeni v Freisin-genu in pozneje v Solnogradu. Tu so še pridejali nektere druge točke in sicer: 1. Po vseh cerkvah naj se napravijo krstni kameni. 2. V postu naj bodo litanije vsak teden trikrat, v pondeljkih, sredah in petkih. B. Verniki naj litanije pojo dostojno, ne pa kriče, kakor do sedaj. 4. Kdor hoče biti posvečen v mašnika, napraviti mora prej izpit. 5. Duhovniki naj bero mašo vsak dan razven nekterih slučajev, ktere ima škof določiti. 6. Cerkvena posestva se ne smejo več tako pogostoma podeljevati sorodnikom, da se darovalci vsled tega ne spodtikajo. 7. Nadduhovniki si morajo biti svesti svojega stanii ter olajševati škofu njegovo službo. 8. Dijakoni naj žive trezno, čisto in ponižno, i). Menihi, ki opravljajo v samostanih službo prošta, dekana, vratarja in kletarja, ne smejo si nabirati lastnega premoženja. 10. Maše v čast Mariji naj bodo štirikrat v letu, o svečnici (2. febr.), o Marijinem oznanjenju (25. marca), o njenem vnebohodu (15. avg.) in o njenem rojstvu (8. sept.). 11. Na pepel-nico naj bodo litanije in maša po deveti uri. 12. Določba glede molitev na velikonočno sredo. 13. Svobodni zemljiščni posestnik ne sme brez škofovega dovoljenja postati opat ali pa duhovnik. Ako cerkvi ali pa samostanu, kjer je dobil tonzuro, kaj podeli, prebije naj tu svoje kanonično ali redovno življenje; ako ostane na svoji zemlji, zadostiti mora vojaškim zahtevam tako, kakor kak neduhovnik. 14. V samostanu naj nihče ne uživa kake prednosti pred drugimi in nobeden ne sme
imeti kakega posebnega premoženja. 15. Ako se vname med dvema zakonskima prepir, ker se je jeden izmed njiju branil storiti svojo zakonsko dolžnost, razsodi naj se s križevno skušnjo (Kreuzesprobe). 16. Ako umrje kak škof, opat, menih, duhovnik ali pa redovnica, naznani naj se to drugim opatom, opaticam in duhovnikom pismeno, da molijo za dušno izveličanje umrlega človeka \
Meseca avgusta 1. 803. mudil se je Karol Veliki v Regensburgu na Bavarskem, kamor so prišli tudi slovanski in oberski poslanci. Tu je Karol uredil panonske razmere in meje 2. Mesec pozneje bil je v Solno-gradu3, kjer je potrdil naredbo svojega sina Pipina, vsled ktere so solnograški nadškofje dobili cerkveno oblast črez del Dolenje Panonije4. Negotovo je, da bi se bili v tistem času duhovni in posvetni gospodje obrnili do cesarja Karola s pritožbo zoper pokrajinske škofe, tedaj tudi zoper Teodorika, rekši, da niso bili po pravilih od treh škofov posvečeni, da nimajo nobenega pravega sedeža, da od njih postavljeni in posvečeni možje ne morejo biti pravi duhovniki in da jih tudi ljudstvo le nerado kot take pripoznava itd. — Dokazano je, da je dotični kapitular ponarejen 5.
Dne 26. januarja 1. 807. bila je v Solnogradu sinoda, kteri je predsedoval nadškof Arnon, obdan od svojih škofov, opatov in drugih. Tu so še enkrat potrdili, kar je že bila prej sinoda v Reispachu sklenila, da se cerkvene desetine razdele v štiri dele, od kterih dobi jedno četrtino dotični škof, drugo duhovniki, tretjo reveži in četrta je odločena za zidanje in popravljanje cerkev B.
Povedali smo, da je Arnon dobil duhovsko oblast črez Koroško in jeden del Dolenje Panonije, tedaj črez take pokrajine, ki so bile včasi pod oglejskimi patrijarhi, od kterih so bili nekdaj odvisni škofje v Tiburniji na Koroškem, v Celeji (Celju) in Aemoni (Ljubljani)7. Ni se čuditi, da je sčasom nastal prepir med solnograškim nadškofom in oglejskim patri-jarhom zaradi Koroškega. Vendar dokler je živel v Ogleju patrijarh
1	Sitzungsberichte, op. cit. str. 347 — 353.
2	Ann. Juvav. maj. a. 803. — Ann. Einh. a. 803. — Ann. Mettens. a. 803. — Ann. Lobiens. a. 803.
8 Ann. Juvav. maj. a. 803: „Carolus ... in Juvavense civitate mense Octobr." — Ann. S. Emmerammi Ratispon. maj. a. 803: „Carolus ad Salzburc monaste-rium fuit".
1 Conv. Bag. et Carant. c. 6.
5	Sitzungsberichte, op. cit. str. 356— 358. Omenjeni kapitular dal je natisniti Mansi, Cone. coli. XIII, str. 1059 — 61.
6	Mansi, op. cit. XIV, str. 15.
' Denkschriften der kais. Akad. IV. Bd., 2. Abth. str. 50.
Pavlin, velik prijatelj Anionov bilo je mirno; ko pa je 1. 802. umrl2, začele so se pritožbe pod njegovim naslednikom Ursom. Ta je trdil, da je koroška zemlja pripadala k oglejski patrijarhiji že v tistih časih, ko še ni bilo v Italiji Langobardov; nadškof Arnon pa je nasprotoval in rekel, da so rimski papeži Caharija (741 — 752), Štefan (752 — 757) in Pavel (757—767) izročili Koroško njegovim prednikom in da ima torej on večjo pravico do te pokrajine3. Patrijarh Urs ni dočakal konca tega prepira, ker ga je dognal še le njegov naslednik Maksencij. Dne 14. junija 1. 811. določil je Karol Veliki, da spadajo pokrajine na severnem bregu Drave pod nadškofijo solnograško, na južni strani pa pod oglejsko patrijarhijo. Izjema je le pri tistih cerkvah, ki stoje blizu Drave in imajo na drugi strani svoja posestva, ktera ostanejo še v bodoče lastnina dotičnih cerkva4. Cesarjeva razsodba glede mej bila je všeč solnograškemu nadškofu, kar se iz tega razvidi, da je Arnon nekaj let pozneje prosil Karolovega naslednika, Ludovika Pobožnega, naj bi mu potrdil očetovo določbo. To se je tudi zgodilo dne 27. dec. 1. 81Ü 5.
Ko je Karol Veliki sestavil 1. 811. svoje sporočilo, volil je dve tretjini svojega premakljivega premoženja med 21 nadškofij, ktere so bile v njegovi državi. Tako sta dobila primerne deleže tudi solnograški nadškof Arnon in oglejski patrijarh Maksencij. Tretjino teh deležev smela sta porabiti za lastno cerkev, dve tretjini pa sta razdelila med svoje sufragane l!.
Kakor pod Karolom Velikim, ravno tako imel je Arnon tudi pod vladarstvom njegovega sina Ludovika pred očmi blaginjo svoje nadškofije in korist svojih podložnih škofov. Vsled njegove prošnje povrnil je cesar Ludovik dne 5. februarja 1.81 G. brizinski cerkvi samostan v Inni-chenu blizu izvira reke Drave, kterega je nekdaj sezidal brizinski škof Attou, da bi laže spreobrnil sosedne Slovence k sveti veri. Tekom časa dobili so namreč samostan v fevd drugi ljudje in poslednjič solnograški nadškof, ki pa ga je za vselej prepustil brizinskemu škofu7. Istega dne
1 Sitzungsberichte, op. cit. str. 360.
- Ann. Lauriss. minor, a. 802. (Mon. Germ. Script. I, p. 120.)
3	Ker je že papež Caharija (f 752) izročil Koroško glede duhovskih zadev solno-graškim škofom, smemo iz tega sklepati, da so solnograški duhovniki že pred 1. 752. oznanovali sveto vero med Slovenci.
4	Dotično listino so natisnili Rubeis (Mon. eccl. Aquil. p. 400), Ankershofen (op. cit. str. 9), Cappelletti (Le chiese d' Italia, VIII, p. 105), Schumi (Archiv, I,
str. 58) in drugi.
6 Gl. Juvavia, Anh. p. 76, Nr. 22. — Zahn, Urkb. f. Steierm. I, str. 7, Nr. 5.
0 Mansi, Cone. coli. XIV, Append. p. 333.
' Glej Meichelbeck, Histor. Fris., 1/2, p. 252, Nr. 479. — Resch, Annal. Sabion. II, 67. — Mon. Boica, XXXI/I, p. 32, Nr. 13. — Zahn, Cod. dipl. Austr.-Fris. I, p. 11, Nr. 9.
in leta potrdil je cesar Ludovik na priprošnjo nadškofa Arnona solno-graški cerkvi imuniteto, ktero jej je bil že prej podelil Karol Veliki. V dotični listini je zagotovljeno, da obdrži solnograška cerkev vse imetje, ktero si je pridobila v prejšnjem času. Nobeden kraljev sodnik ali pa kak drug uradnik ne sme na zemlji solnograške cerkve (h kteri je spadalo mnogo slovenskih pokrajin) ali pa proti svobodnim in podložnim ljudem, stanujočim na tej zemlji, sodnijsko postopati, zasliševati jih, nalagati jim globe, zahtevati od njih prenočišča in priprege ter jih siliti poroke dajati
Omenili smo na kratko najznamenitnejše točke iz Arnonovega življenja, posebno pa tiste, ktere bi se ne smele prezreti v cerkveni zgodovini slovenskega naroda. Umrl je ta mož dne 24. januarja 1. 821., njemu je sledil nadškof Adelram 2.
III.
Missi regii.
Da bi se Karol Veliki prepričal, kako podložniki izpolnjujejo njegove ukaze, pošiljal je po pokrajinah razprostrane države svoje preglednike ali poslance (missi regii), kterih naloga je bila, nadzorovati sodstvo, državno in cerkveno upravo, postopanje grofov in drugih uradnikov, preiskovati pritožbe prebivalcev, zboljševati zastarele naredbe in poročati kralju o vseh važnejših zadevah 3. Bili so tedaj nekaki kraljevi zastopniki4. Za ta posel izbirali so se jako pametni in modri možje, nadškofje, škofje, opatje, grofje in včasi tudi navadni duhovniki 5. Navadno po dva in dva, jeden duhovnik in jeden posvetni gospod, potovala sta po okraju, kteri jima je bil v nadzorstvo izročen in ki se je navadno razprostiral med mejami jedne nadškofije ter se imenoval „mis-saticum, ministerium missi, legatio". Preglednika sta potovala po svojem okraju štirikrat v letu, v januarju, aprilu, juliju in oktobru6, od 1. 825. naprej pa samo enkrat in sicer meseca maja. Na različnih pripravnih
1	Juvavia, Anh. p. 65, Nr. 19. — Ankershofen, op. eit. str. 52.
2	Ann. Juvav. maj. a. 821. (Mon. Germ. Script. I, p. 88): „ . . . obiit Arn epi-seopus 9. Kal. Febr." — Conv. Bag. et Carant. c. 9. (Mon. Germ. Script. XI, p. 10.) — V nekterih poznejših virih stoji, da je po Arnonovi smrti skoro pol leta vladal opat Ammilon in potem še le sledil Adelram. Boljši in starejši viri pa o tem popolnoma molče. Prim. Sitzungsberichte, op. cit., str. 380, op. 8.
s Prim. Chabert, Bruchstück einer Staats- und Rechtsgesch. (Denkschriften der kais. Akad., III, 2. Abth. § 28, str. 108. — Ankershofen, Handbuch d. Gesch. d. H. Kärnten, II, str. 391 i. d.
4	Prim. Mon. Germ. Leg. 1, p. 323.
5	Mon. Germ. Leg. I, p. 91; 217; 246.
6	Ravno tam, p. 174.
krajih morala sta sklicovati zbore, h kterim so iz določenih županij prišli grofje, škofje, opatje, kraljevi fevdniki, advokati in ljudstvo l. Tak zbor je bil med 1. 803. in 810. v Rižanji pri Pasji vasi v Istri, kterega so se udeležili razven kraljevih preglednikov, kojih imena so se glasila Izzo, Kadolaj in Ajo, peteri škofje, mnogo drugih velikašev in ljudstvo 2. Na zborih so se pretresovale cerkvene zadeve in v to svrho sta preiskovala preglednika delovanje višjih in nižjih duhovnikov, stan cerkvenih poslopij in posestev, cerkvene dohodke in nravno življenje3. Da bi se natanko prepričala o raznovrstnih zadevah, zasliševala sta v prvi vrsti zanesljive in resnicoljubne može dotične županije4.
Glede državnih zadev morala sta preglednika poročati, kako uradniki in podložniki izpolnjujejo dane postave in kako izvršujejo ukaze, ki se tičejo vojsknih potreb. Manjše svobodne posestnike varovala sta pred nasilstvom mogočnih gospodov. Preglednika sta poročala o sodstvu, zaslišala pritožbe narodove proti grofu in njegovim uradnikom, ako so ti krivično sodili; razsodila sta mnogo pravd, odstavljala malomarne advokate, vicedome, vikarje in centenarje, imena zanikernih grofov pa naznanjala kralju 5. Ako je bil grof kake županije slučajno na tujem, nista smela preglednika prej sklicati zbora, dokler ni prišel grof domii. Ako je bil grof kake županije ali grofije vesten človek in dober sodnik, ni bilo preglednikom treba muditi se dolgo časa v njegovi pokrajini in tudi ne sklicovati zbora; dalje časa sta ostajala tam, kjer so bile pravne razmere v žalostnem stanju G. Preglednika sta poročala kralju o stanu kraljevih posestev, potem o stanu zemljišč, ktera so bili kralji dali v fevd raznim osebam, dalje o kraljevih dohodkih, h kterim so mecl drugimi prištevali davke, globe, mitnino itd.7 Preglednika sta obhodila svoj okraj po nastopu novega vladarja ter zahtevala prisego zvestobe in pokorščine v slovesnem zboru od vseh plemenitih in svobodnih prebivalcev. Tudi je bila naloga preglednikov, da so naznanjevali ljudstvu nove postave, nadzorovali javna poslopja ter skrbeli za reveže, vdove in sirote 8. Ako je bil kdo nezadovoljen s preglednikovimi ukrepi, pritožil se je lahko pri palatinskem grofu ali pa še celo pri vladarju.
Iz vsega tega vidimo, da so imeli kraljevi pregledniki veliko moč in da so državi lahko mnogo koristili, ako so vestno opravljali svoj
1 Mon. Germ. Leg. I, p. 247.
'' Glej dotično listino. (Ughelli, Italia saera, V, p. 1097.)
0 Mon. Germ. Leg. I, p. 130; 135; 287; 95; 247 ; 317.
4	Ravno tam, p. 328.
5	Ravno tam, p. 118; 134; 328.
0 Ravno tam, p. 218.
' Ravno tam, p. 69; 245 ; 303 ; 309.
8 Ravno tam, p. 122; 164; 188; 217.
posel. Uradniki so morali natanko izpolnjevati svojo dolžnost, kajti drugače bi jih bila takoj doletela zaslužena kazen.
Kraljevi pregledniki so lahko zahtevali med svojim potovanjem prenočišča, hrane in priprege. Ako bi se jim kdo v tem oziru protivil, zaslužil bi kazen1. Za odškodnino dobival je preglednik, ako je bil škof, na dan po 40 kruhov, 3 jagnjeta, 3 mere pijače, 1 prešiča, 3 kokoši, 15 jajec in 4 mere žita za konje; opatu, grofu in kraljevemu mi-nisterijalu dajali so po 30 kruhov, 2 jagnjeti, 2 meri pijače, 1 prešiča, 3 kokoši, 15 jajec in 3 mere žita za konje; ako je bil kraljev fevdnik za preglednika, dobival je po 17 kruhov, 1 jagnje, 1 prešiča, 1 mero pijače, 2 kokoši, 10 jajec in 2 meri žita za konje2.
Kakor smo videli, podelili so frankovski kralji svojim preglednikom veliko oblast, ki pa je trajala le malo časa. Ko so za Karoloin Velikim sledili če dalje slabejši vladarji, pešala je tudi moč njihovih preglednikov; kajti velikaši po raznih pokrajinah so se tem manj brigali za njih ukaze in opominjevanja, čim bolj se je manjšala vladarjeva oblast. Tako se je ustanovitev preglednikov že v poldrugem stoletju preživela in v sredi desetega stoletja jih že ne nahajamo več.
Kar se tiče kraljevih preglednikov po slovenskih pokrajinah, znano nam jih je le malo, ker so jih tu nekako nadomestovali dotični mejni groije in višji duhovni pastirji. Tako sta 1. 799. solnograški nadškof Arnon in Gerold, grof v Iztočni marki, nekako kot kraljeva preglednika privedla nadškofa Teodorika na Slovensko 3. Na zboru v Rižanji blizu Kopra bili so kot kraljevi pregledniki navzoči duhovnik Izzo ter grofa Kadolaj in Ajo4. Tu omenjeni Kadolaj je bil brez dvoma mejni grof furlanski, kteremu je bilo izročeno nadzorstvo v južnih pokrajinah slovenskih.
IV.
Oglejski patrijarli Pavlin II.
Po smrti oglejskega patrijarha Siegwalda prišel je 1. 776. s pomočjo Karola Velikega do te časti učeni in nadarjeni Pavlin, učitelj slovesnosti in govorništva v čedadski šoli, ktero so brez dvoma obiska-vali tudi bližnji Slovenci. Pripoveduje se, da je bil rojen v Premariaccu blizu Čedada 5. Kot patrijarli odlikoval se je posebno s svojo učenostjo in govorništvom. Poskušal se je tudi v pesništvu, in njegova elegija o
1	Mon. Germ. Leg. I, p. 213.
2	Ravno tam, p. 218.
8 Conv. Bag. et Carant. c. 8.
4	Ughelli, Italia sacra, V, p. 1097.
5	Rubeis, Mon. eccl. Aquil. p. 355.
smrti mejnega grofa Erika (f 799) se nam je ohranila 0 Pavlinu pravi Alkuin v svojem pismu do rečenega Erika, da je izvrsten učenjak in pobožen učitelj, da prihaja iz njegovega srca studenec žive vode, ktera pelje v večno življenje in da je dober posredovalec k večnemu izveličanju 2.
Patrijarh Pavlin je bil velik prijatelj Karolu Velikemu ter ga je dostikrat spremljal na njegovih potihs. Mogoče je, da je bil on tisti Pavlin, kteremu je Karol dne 17. junija 1. 776. podelil Valdandova posestva v Lavarianu na Furlanskem4. Znano je, da se je v imenovani deželi 1. 776. vzdignil zoper Karola Velikega vojvoda Hrodgaud, hoteč s pomočjo Grkov postaviti Desiderijevega sina Adelhisa za langobard-skega kralja. Hrodgaudu pomagal je prej omenjeni Valdand, ki pa je bil v vojski ubit; zaradi veleizdaje izgubil je svoja posestva v Lavarianu, ktera so postala lastnina frankovske države. Karol prišedši na Furlansko in premagavši upornike, praznoval je veliko noč (dne 14. aprila) v Trevisu; od tod se je napotil v Čedad. Ker je ravno takrat umrl oglejski patrijarh Siegwald, postavil je na njegovo mesto Pavlina ter mu podelil posestva ubitega Valdanda. Mnogo furlanske zendje razdelil je med frankovske grofe, ktere je naselil po puntarskih mestih. Med njimi je bil najznamenitejši mejni grof v Čedadu 5.
Ko je 1. 791. Karol Veliki peljal svojo vojsko poleg Donave proti Obrom, pomikala se je v tistem času iz Italije proti vzhodu črez slovenske dežele druga vojska, da bi prijela Obre na jugu. Pri tej vojski odlikoval se je najbrže tudi Pavlin, kar smemo sklepati iz Karolovega pisma do svoje soproge Fastrade e. Po končanih oberskih vojskah pridobila je ravno tako, kakor solnograška nadškofija, tudi oglejska patri-jarhija na vzhodu mnogo novih pokrajin, po kterih je stanovalo večinoma pogansko ljudstvo, koje bi bilo treba pridobiti za sveto cerkev. Pavlinova naloga kot oglejskega patrijarha postala je na ta način jako težavna, a zasluge bile bi tem večje, čim bolje jo izvede. Da se je trudil med Slovenci razširjevati sveto vero, sklepati smemo iz Alkuinovih pisem. V jednem pismu do Pavlina pravi Alkuin, naj se poprime tega dela, ker ne bode zaradi majhne oddaljenosti imel posebnih težav, pač pa si bo s tem pridobil veliko zaslug 7. Ravno to smeli bi sklepati iz
1	Einhardi, Vita Karoli M. ed. Pertz, 2. Ausg., p. 37 — 39.
2	Rubeis, op. cit. str. 362.
3	Prim. Czoernig, Das Land Görz u. Gradišča, str. 205.
* Rubeis, op. cit. str. 356. — Kar se tiče lege omenjenega kraja, glej Letopis
Matice slov. za 1885, str. 324.
6 Spomenica tisočletni«.' Metodove smrti, izdala Slov. Matica, str. 99. 6 Mansi, Concil. coli. XIII, App. str. 185.
' Rubeis, Mon. eccl. Aquil. c. 42, p. 369: „ . . . quia et vicinitas locorum tibi competit et sapientiae decus suppetit".
neke Pavlinove razprave o svetem krstu, kteri med drugim tudi pripoveduje, da je pripeljal po želji kralja Karola njegov sin, kralj Pipin, kristjansko vojsko do Donave ter tu tabor postavilGotovo ni samo slučaj, da je Pavlin, ki obravnava v tem spisu nektere točke o svetem krstu, tudi omenil, da je frankovska vojska podvrgla vso zemljo do Donave v Panoniji. Brez dvoma hotel je reči, da sedaj, ko je zemlja podvržena, pride na vrsto drugo delo, namreč da bo treba ondotne prebivalce krstiti in jih v jednem hlevu zjediniti z drugimi kristjani.
Patrijarh Pavlin seje kaj rad udeleževal raznih sinod, ktere je bil večkrat sklical Karol Veliki. Mogoče je, da je prišel 1. 789. k sinodi v Achen 2. Leta 792. bila je v navzočnosti frankovskega kralja sinoda v Regens-burgu, ktera je jednako, kakor štiri leta pozneje čedadska sinoda, zavrgla nauk Feliksa, škofa urgelskega3, ki je učil, da je Kristus le božji posinovljenec 4. K tej sinodi je prišel, kakor nam Alkuin poroča, tudi oglejski patrijarh Pavlin 3. Pri tej priložnosti dal je dne 4. avgusta frankovski kralj Karol njemu in njegovim kanonikom posebne pravice. Dovolil je, da smejo po patrijarhovi smrti oglejski kanoniki po cerkvenih postavah voliti izmed sebe novega patrijarha. Osvobodil je prebivalce oglejske patrijarhije žitne in živinske desetine, kakor tudi senskega davka od tiste živine, ki bi šla v Istro na pašo. Od ljudij oglejske cerkve ne sme nihče zahtevati prenočišča in živeža za vojake ; izjema bi le bila takrat, kedar bi kralj sam, njegov sin Pipin ali pa kraljeva posadka zaradi kakih sovražnih napadov prišla na Furlansko ali pa na mejo trevisansko— Po končani regensburški sinodi poslal je Karol Veliki urgelskega škofa Feliksa v Rim, kjer je ta preklical svoj nauk, a prišedši kmalu potem na Špansko, ni se več zmenil za svoj preklic ter je z Elipandom, škofom v Toledu 7, oznanoval, da je Kristus po svoji človeški natori le posinovljenec božji. Nato je Karol Veliki 1. 794. sklical sinodo v Frankfurt, kamor je prišel tudi oglejski patrijarh Pavlin; tu so z nova zavrgli nauk urgelskega škofa8. V tem mestu sestavil je Pavlin v imenu nekterih škofov proti Elipandu precej dolgo pismo, iz kterega zvemo, da so se sinode udeležili tudi nekteri škofje oglejske patrijarhije. To pismo je poslal španskim škofom Toledskemu škofu
1	Mansi, Coneil. coli. XIII, p. 921—926.
2	Prim. Eubeis, Mon. eccl. Aquil. p. 359 — 360.
3	Urgel je špansko mesto v Pirenejskih gorah.
4	Mansi, Cone. coli. XIII, p. 855.
5	Eubeis, Mon. eccl. Aquil. p. 360.
6	Cappelletti, Le chiese d' Italia, VIII, p. 92.
7	Toledo je špansko mesto poleg Taja.
8	Mansi, Cone. coli. XIII, p. 859. — Eubeis, Mon. eccl. Aquil. p. 364. 0 Mansi, Coneil. coli. XIII, p. 873 — 883.
Elipandu poslal je kralj Karol pismo, v kterem se v verskih rečeh sklicuje na mnenje oglejskega patrijarha Pavlina, udeležitelja frankfurtske sinode 1. Za časa te sinode spisal je oglejski patrijarh pismo nekemu Heistulfu, ker je po nedolžnem umoril svojo ženo2.
Oglejski patrijarhi so imeli po razrušenju mesta Ogleja dalje časa svoj sedež v Čedadu. V to mesto sklical je Pavlin po veliki noči 1. 796.:i sinodo in njene seje bile so v cerkvi Marije Device v navzočnosti precejšnjega števila škofov in duhovnikov. Zvunaj pred cerkvenimi vrati pa je bila zbrana velika množica ljudij. Najprej nastopi patrijarh Pavlin
1	Mansi, Concil. coli. XIII, p. 899 — 906: „ . . . quid ecclesiastici doctores et sacerdotes ecclesiarum Christi de propinquioribus Italiae partibus cum Petro Mediola-nensi archiepiscopo et Paulino Forojulianensi vel Aquilejanensi patrijarcha, viris in Domino valde venerabilibus, intelligi vel firmiter čredi voluissent, suis propriis respon-sionibus exaratuin posuimus libellum, quia ipsi quoque praesentes nostro synodali con-ventui adfuerunt."
2	Kavno tam, p. 910 — 912.
3	Ravno tam, p. 833: „Anno igitur felicissimo principatus eonim (namr. Karola Velikega in njegovega sina Pipina) tertio et vicesiino et. 15. canonici« siquidem evo-catum syllabis fraternum quorumdam episcoporum contubernium Porojulium munici-pium metropolim Aquilejensem veneranter coacervatum eonvenit." — Tu moramo misliti na 23. leto Karolovega vladanja v Italiji, ktero se je pričelo že 1. 773. in na 15. leto Pipinovega, ki je postal kralj v Italiji 1. 781. Mansi misli, da je bila ta sinoda že 1. 791., kar pa se mi ne zdi resnično. V navedenem citatu nam štev. „15" zaznamuje 15. leto Pipinovega vladanja v Italiji, kar je razvidno iz besed „principatus eorum", ne pa 15 pisem, ktera je po Mansijevem mnenju poslal patrijarh svojim škofom (Mansi, op. cit., str. 833, op. 1). — Pavlin se je v zboru opravičeval, zakaj ni prej sklical sinode, namreč prvič zaradi vojsk in drugič zavoljo pomanjkanja časa, ker je po želji frankovskega vladarja obiska val druge sinode. (Mansi, p. 834: „Nam propter improbos, qui solent irrumpere, mundanos tumultus propterque imminentia praeliorum bella, quae circumquaque per gyrum finiurn nostrorum frementi ferocitate ingruere non cessabant, intermissum interim hoc magniflcum opus procul dubio poterit approbari. Verumtamen non penitus intermissum veridicis valebit assertionibus aestimari. Nam quoties reverendis principalibus aceersiti imperiis in generali cele-berrimae synodi venerabilium patrum conventione humillimam par-vitatis meae praesentiam, quia saepius contigit adfuisse, vestris est animis, ut opinor, non celatum, vestrisque etiam obtutibus aliquoties latius patuisse in promptu, non dubito. Nunc autem divina opitulante dementia, attritis utique ferocium barbarorum superbiae typho erectis cervicibus, auxilio per omnia adminiculante de caelo, reddita jam quietissima paceterris, superna prorsus largiente gratia, paululumque respirantibus regalibus jussis, necessarium duxinms sunimopere festinantes dilectissimam fraternitatem vestram, juxta priscorum canonuin inviolabiles sanctiones in uno collegio aggregari." — Iz tega citata zvemo, da je Pavlin sklical sinodo, ko se je po končanih bojih povrnil zopet mir. Tu nam je misliti na obersko vojsko, ktera se je po veliki noči 1. 791. prav za prav še le začela, končana pa je bila razven nekterih manjših prask še le 1. 796. — V citatu je tudi rečeno, da je Pavlin obiskaval sinode. Iz virov nam je znano, da je storil to 1. 792. in 794., morebiti tudi 1. 789. Vse kaže tedaj, da je bila čedadska sinoda 1. 796., ne pa 1. 791.
in našteje uzroke, zakaj ni sklical sinode že prej. Zadržavali so ga mnogoteri opravki; na mejali njegove patrijarhije vihrale so neprestane vojske, on sam se je udeležil večkrat sinod, ktere je sklical fran-kovski kralj. Sedaj pa, ko je bojni hrup potihnil, mogoče mu je zbrati okoli sebe svoje brate (škofe) na posvetovanje, da bi se potem še z večjo gorečnostjo poprijeli dela, kterega je če dalje večJ. — Potem so prišle na vrsto razprave o verskih dogmah. Nasproti krivovereern trdili so na sinodi zbrani očetje, da izhaja sveti Duh od Očeta in Sina. Glede učlo-večenja Jezusa Kristusa učila sta Elipand, toledski škof, in Feliks, škof v Urgelu, da je Kristus po svoji božji natori pravi sin božji, po svoji človeški natori pa le posinovljenec. Pavlin in njegovi škofje so zavrgli ta nauk, opiraje se na besede svetega pisma in na sklepe občnih cerkvenih zborov v Niceji in Carigradu 2.
Ko je bila končana razprava o verskih dogmah, sprejeli so na tej sinodi 14 točk o cerkveni disciplini. Glavnejše stvari naj t ti slede: 1. Duhovniki naj žive pobožno in denar jih ne sme omamiti, da bi zä-nj delili darove svetega Duha. — 2. Oni naj bodo dobri pastirji in svoji čredi naj svetijo, kakor luč. —- 3. Njih življenje naj bo zmerno v jedi in pijači. — 4. Prepovedano jim je, imeti in hraniti v svojem stanovanju ženske. — 5. Po posvetnem blagu naj ne hrepene preveč, da se jim bo laže bojevati zoper skušnjave. — 6. Tudi naj ne iščejo posvetnega raz-veseljevanja, h kteremu se prištevajo lov, posvetne pesni itd., temveč naj popevajo rajši svete pesni in čitajo dobre spise. — 7. Nihče naj se ne predrzne brez patrijarhove vednosti obsoditi kakega škofa, duhovnika, dijakona ali pa opata (arhimandrita). — 8. Zakoni se ne smejo sklepati na skrivnem in v naglici, da se odvrne protipostavna možitev in ženitev med sorodniki; pač pa je treba, da se po sklenitvi zakonske pogodbe nekoliko počaka in da se povabijo k poroki sosedje in starešine dotičnega kraja, ker poznajo ženinov in nevestin rod. Tudi se mora vse naznaniti duhovniku dotične fare. Ako se dva zakonska nista ravnala po kanoničnih postavah, bodisi da sta v sorodu, ali pa da je bila njuna poroka skrivna in protipostavna, morata se ločiti, delati pokoro in se v drugo ne oženiti, oziroma omožiti več. Otroci nepostavnega zakona so brezpravni in ne morejo podedovati po svojih stariših. — D. Prepovedan je zakon mladim ljudem, ki še niso dosegli godnosti, kakor tudi dvema takima, kterih starost je prerazlična. — 10. Mož se ne sme drugič oženiti, dokler živi njegova žena, ki je postala prešest-nica; ženi prešestnici pa tudi po moževi smrti ni dovoljena zopetna
1 Mansi, op. cit., str. 833: „ . . . ac per lioc pullulantia dominici ruris triticeae messis virentia lata adhuc." — Morebiti se te besede nanašajo na tiste Slovence, ki so 1. 788. in pozneje prišli pod oglejsko patrijarhijo.
5 Mansi, op. cit., str. 833 — 845.
možitev. — 11. Ako se je kaka oseba moškega ali pa ženskega spola odločila za vedno devištvo in v znamenje tega dobila črno obleko, mora držati svoj sklep, če tudi je še ni duhovnik posvetil. Ako bi se pa potem na skrivnem pregrešila ali pa javno poročila, dela naj pokoro ves čas svojega življenja. Tudi ne sme brez papeževega dovoljenja prijemati svetih zakramentov, razven na smrtni postelji. Črno obleko sme premeniti le z dovoljenjem svojega škofa. — 12. Vstop v ženski samostan imajo moški le takrat, kedar bi bila največja sila, in tudi duhovniki, dijakoni in opatje smejo iti noter na obisk ali pa pridigovat le s škofovim dovoljenjem. Opaticam in drugim nunam ni dovoljeno iti na božjo pot v Rim ali pa v druge svete kraje, ker bi bilo brezvestno, da bi morale zaradi tega priti na potu z moškimi v dotiko. — 13. Zvečer pred nedeljo naj bodo večernice. Po nedeljah je treba praznovati, vzdržati se vsakega greha, dela in hotljivosti („ab omni opere carnali, etiam a propriis coniugibus"), iti v cerkev in moliti. Ravno to velja o praznikih. Duhovniki naj o takih dneh s pridigami poučujejo ljudstvo. — 14. Glede pobiranja cerkvenih desetin izbrala si je čedadska sinoda za geslo svetopisemske besede: „Prinesite vse desetine v moje žitnice," „Kolikor imaš, daj z veselim srcem," itd.1
Najbrže po tej sinodi pisal je Pavlin precej dolgo pismo Karolu Velikemu ter mu naznanil, da je sklical cerkveni zbor in razpravljal na njem različna cerkvena vprašanja 2.
Ko je 1. 800 papež podelil Karolu Velikemu rimsko cesarsko krono, bil je tudi Pavlin v Rimu navzoč. Kmalu potem izgubil je cesar svojega zvestega prijatelja, kajti dne 11. januarja 1. 802. umrl je Pavlin 3.
Dr. Fr. Kos.
1 Manai, op. cit. str. 845 — 853.
* Mansi, str. 829 — 833. — Cappelletti, Le rhiese d' Italia, VIII, str. 94 — 98.
3 Ridbeis, Mon. eccl. Aquil. str. 387.
Imenopis konjiške nadfare.
I. Krajevna imena.
•ä	Predgovor.
nanstveno preiskavanje raznovrstnih imen kakor krajevnih, rodoviu-M? skih, domačih ali vulgarnih in drugih; popraševanje po njih prvot-: nem pomenu in začetku, po zgodovinskem razvitku in po njihovi prečudni spremembi — je prav zanimivo, a tudi prevažno za zgodovino vsakega naroda in za razvoj njegovega jezika. S pomočjo sicer mrtvih, vendar glasno govorečih imen da se sklepati na prvo in pravo domovino naroda, na čas, v kterem je došel v svojo deželo, na kraj, ki ga je zasedel, na omiko in oliko v minolih dobah, na gospodarstveno in obrtnijsko blagostanje, pa na jezikovno izobraženost v preteklih vremenih.
Zgodovinar in zemljepisec, jezikoslovec in bajeslovec kakor pri-rodoslovec — vsak najde bodisi v krajevnih bodisi v osebnih bodisi v drugovrstnih imenih primernega in prekoristnega gradiva za stroko svojo. Ker stoji to neovrgljivo, zato imajo raznolična plemena imen svoje slovstvo, k ter o se je kolikor toliko stoprav v tekočem veku počelo, vendar primeroma tudi jako bogato razvilo.1
1 Kar zadeva pojasnjevanje in povestniško porabo krajevnih in osebnih imen slovenskih, nabral si je neprecenljivih zaslug vrloznani g. Dav. Trstenjak. Dotične njegove preiskave in razprave so raztepene po različnih novinah in časopisih, sosebno po Novicah, Slov. Glasniku, Matičnih Letopisili, pa tudi v knjižicah posebič izdanih. Za tä-le svoj sestavek zajel sem mnogotero misel iz njegovih spisov, kakor bodem na primernem mestu točno povedal.
Glede obče slovanskih imen so velevredna dela viteza dr. Franca Miklošiča: „Die Bildung der Ortsnamen aus Personennamen im Slavischen." Wien, 1864, in „Die sla vischen Ortsnamen aus Appellativen". Wien, 1874.
Zdaten pripomoček k preiskavanju krajevnih imen slovenskih je dobroznani: „Imenik mest, trgov in krajev zapopadenih v zemljevidu slovenske dežele". Na svetlo dal in založil Peter K o zle r. Na Dunaju. Tiskom Jermenskega samostana 1864. 8" str. 31. — Dalje: H. Frey er, Alphabetisches Verzeichnis aller Ortschafts- und Schlössernamen Krains. Laibach, 1846. 8".
Dragocen rudnik lepih slovenskih imen sive starosti nahaja se skoro v vseh knjigah, v kterih popisuje g. Ign. Orožen, stolni dekan, zgodovino lavantinske škofije.
Med narodom in med deželo po njem naseljeno vlada vedno in povsod ozkotesna neločljiva zveza. Kakor obnebje in kraj vsled svoje posebnosti različno določujeta fizični in psihični živelj naroda, tako utisne temu nasproti tudi narod kraju, kjer prebiva in zemljo obdeluje, neizbrisljivo znamenje svojih posebnih lastnostij, svojega posebnega značaja. To nedvondjivo in neukanljivo razmerje je velevažen faktor vsem onim, ki pišejo narodu zgodovino; kajti rečeno razmerje jim je nepotekljiv vir, iz kterega morejo in morajo zajemati, kedar usahnejo vsi drugi studenci. „Wo Erz und Sagen schweigen," veli slavni Pavel Jos. Šafarik, „da sprechen die Eigennamen noch immer vernehmlich, von denen die meisten Jahrhunderte auf dem Rücken tragen."
Da se učeni svet sedaj bolj kakor nekdaj zanima za krajevna imena, iskati je razlog ravno v tej okolnosti, da so ona resnično zanesljiv vodnik v temini minole davnosti in da more prava razlaga in naravna zveza takih imen kazati varno pot, kjer zapušča zgodovinarja preiskovalca vsako drugo pismeno in ustno sporočilo. Kakor si na pr. geolog prizadeva po notranjem in zvunanjem obrazu ter po zvezi višav in nižav predočiti in pojasniti polagoma, ne skokoma nastalo tvorbo kakega okraja, kake okolice in nato s temi pripomočki razkriva krajevne skrivnosti in kakovosti, tako nekako ravna tudi historik s krajevnimi imeni z ozirom na pojasnilo preteklosti. On preiskuje imena v sedanji obliki, zalezuje njih pomen do dobe, v kteri izginejo vsi sledovi. Po natančni preiskavi spremembe imenskih oblik spoznava prvotni pomen, ki sicer v sedanji obliki ni več poznati; ali pa najde tem potem jezikovno in narodno lastnino krajevnega imena; ali pri popolni izgubi tega in pri najdbi drugega imena za tisti kraj v različnem času pa najde skupno, celotno zgodovino dotičnega imena, tekom ktere je ono do-
lu te velevažne knjige so:
Das Bisthum und die Diöcese Lavant. I. Theil. Das Bisthum, das Domkapitel und die Dekanate: Marburg, Mahreilberg, Jaring, St. Leonhard in W. B., Kötsch und Zirkoviz. Marburg, 1875, mal. 8°. «14 str.
Das Benediktiner Stift Oberburg. Marburg, 187(5. mal. 8". 324 str.
Das Bisthum und die Diöeese Lavant. II. Theil. Das Dekanat Oberburg. Marburg, 1877. mal. 8°, 363 str.
Das Bisthum etc. III. Theil. Das Archidiaeonat Saunien. Das Dekanat Cilli. Marburg, 1880. mal. 8", 598 str.
Das Dekanat" Frasslau. Cilli, 1880. mal. 8", str. 208.
Das Dekanat Tüffer. Graz, 1881. mal. 8°, 504 str.
Das Dekanat Schallthal. Graz, 1884. mal. 8", 564 str.
Semkaj spada tudi: Celska kronika. Spisal Ignac Orožen, vikar v Celi. V Celi natisnil Jul. Jeretin, 1854. Str. 304, 8".
V opombah si bodem prizadeval, kolikor toliko natančen pregled pozora vrednih slovstvenih del o raznih imenih sestaviti. Resno se je namreč nadejati, da bodo tudi slovenska imena vsake vrste kmalu našla svoje preiskovalce, kterim treba takošnega pregleda.
vršilo svoje spremembe. Da govorim geološki, razne vrste krajevnih imen dovodijo do zgodovinske uvrstitve prebivalcev tega kraja ali one dežele na jedni strani, na drugi plati pa nam pokazujete zveza in razvrstitev krajevnih imen, po jeziku sorodnih, prihod in naselitev dotičnih stanovnikov.
Krajepisna imena nam dalje pojasnjujejo tudi obliko in prvotno podobo zemlje. Vendar pa vsakdo ve in zna, da preiskovalci imen niso tako srečni, da bi se opirali na tako gotove rezultate, kakor smejo geologi to naglašati. Trdo kot dijamant je mnogotero ime, da se krepko ustavlja vsakemu poskusu, priti mu do jedra. Na krivo pot kaj rado zapelje. Pri tem težavnem poslu podpirajo človeka stare listine, zapisniki, pisma, popraševanje pri ljudeh. Poudarjati ni treba, da mora preiskovalec imen tudi vestno poznavati kraj sam, čegar imena tolmači. Naj še tako dobro umeva jezikoznanstvo in naj poznava zgodovinsko nastajanje oblik, tedaj ima sicer dve neprecenljivi sredstvi, da lahko dobro rešuje svojo nalogo; a glavne stvari mu vendar manjka, brez ktere ni povoljnega napredka — to je lokalno znanje, lokalno orienti-ranje. Krajevna imena so navadno tako tesno spojena z lego in kakovostjo kraja, da kdor tega ne poznava, ne ve tudi imenu pomena.
Imena krajev, livad in trat, travnikov in njiv, logov, gajev in pašnikov, hribov in gor in gričev so silno stara; tekom mnogih vekov so se zgladila in opilila, da jih ni lahko tolmačiti po sedanjem stanju narodovega jezika. S pomočjo starejšega jezika mora se sem ter tja določevati imenu pomen, a ne ugibati ga iz kakega slovarja1.
Posebno za slovanske in slovenske zgodovinarje hoče poprej spo-minjano razmerje med narodom in deželo po njem zasedeno biti velike vrednosti, ker pisana poročila večkrat popolnem molče o davnodobnih naselitvah Slovanov po raznih zemljah. V premnogih deželah je tisoč in
1 Nemškim pisateljem se očita pogostokrat, da se pri tolmačenju krajevnih in «ličnih imen pregloboko uklanjajo keltskemu jeziku. Marsiktero „keltsko ime" je slovanske korenine. Sicer pak nosijo Nemci kakor po drugod tudi tukaj zvonec radi svoje jeklene marljivosti. Za sleherno vrsto imen imajo bogato literaturo. Po vseh nemških deželah se pojasnjujejo krajevna imena in druga. Naj že tu omenim nekaj slovstvenih del:
Oberdeutsches Flurnamenbuch. Ein alphabetisch geordneter Hand weiser deutscher Sprach- und Kulturgeschichte. Von Dr. M. E. Buck. Stuttgart, 1880. 8", XIX + 316.
Keltische Ortsnamen in der Rheinprovinz. Von Marjan, 1882.
J. Wolff, Die deutschen Ortsnamen in Siebenbürgen. Hermannstadt, 1880. Izhaja v posameznih snopičih.
E. Förstemann, Altdeutsches Namenbuch. Nordhausen. 2. Aufl. 1856 — 1872.
2 Bände.
Idem, Die deutschen Ortsnamen. Nordhausen, 1863.
Dr. Johann Zahn, Steiermärkische Geschichtsblätter. IV. Jahrg. I. Heft. (Ueber Topographie Steiermarks.) Graz, 1883.
tisoč let delujoče potujčevanje pomelo vse meje in vse mejnike, ki so obdajali nekdanje slovanske naselbine; le samo nekaj se je stalno in nepremagljivo upiralo tej tihi in mirni, a zato tem huje razdirajoči sili — topografija. Med tem pa se tudi ta ni mogla tekom več stoletij ubraniti vsakošne tudi bistvene spremembe; ali vendar je še ostalo obilno število njenih karakterističnih pečatov nepoškodovanih, in mnogo jih ni bilo tako izbrisanih, da bi jih učenjaki strokovnjaki ne mogli spoznati.
Pač mnogo mož je dandanes nastopilo težavno pot, da dokažejo s pomočjo zanesljive topografije, kje so bile in kako daleč so segale svoje dni slovanske naselbine 1.
1 Kdor želi v tej reči daljšega pouka, najde ga pri naslednjih pisateljih:
Cybulski, Slavische Ortsnamen der Insel Potsdam und der allernächsten Umgegend. Berlin, 1859. 2. Aufl.
Jettmar, Ueberreste slavischer Orts- und Volksnamen der Provinz Brandenburg. Potsdam, 1846.
H. Leo, Wendische Localbezeichnungen in Halle. Hallisehes Tagblatt. 1857.
Alb. Buttmann, Die deutschen Ortsnamen mit besonderer Berücksichtigung der wendischen Ortsnamen in Mittelmark und Niederlausitz. Berlin, 1856.
B. Immisch, Die slavischen Ortsnamen im Erzgebirge. Bautzen, 1866.
A. Brückner, Die slavischen Ansiedlungen in der Altmark und im Magdeburgischen. Leipzig, 1879.
J. Perwolf, Germanizacija baltijskih Slavjan. S. Peterb., 1876.
P. Kühnel, Die slavischen Ortsnamen in Meklenburg. Gymnasial-Programm. Neubrandenburg, 1882.
Idem, Die slavischen Ortsnamen in Meklenburg - Strelitz. Gymnasial-Programm. Neubrandenburg, 1881; 2. Thl. 1883.
Dr. Gustav Hey, Die slavischen Ortsnamen des Königreiches Sachsen. Döbeln, 1883.
Idem, Die slavischen Ortsnamen der Meissner Gegend. (Mitthlgn. f. Gesch. der Stadt Meissen. I., 3.)
Otto Kaemmel, Die slavischen Ortsnamen im nordöstlichen Theile Niederöster-reichs. (Jagic's Archiv für slavische Philologie. Berlin, 1883 in 1884.)
Idem, Die Anfänge deutschen Lebens in Oesterreich. Leipzig, 1879.
S preiskavami Kaeminelovimi primeri: Der Kiirnberg. Von Alphons Müllner, k. k. Professor. Linz, 1884. Na strani 28. piše naš rojak: „Der Name Kiirnberg wäre somit nichts anderes als ein im Laufe der Jahrhunderte verändertes, ursprünglich Horn- oder Hurnberg gesprochenes Wort, welches, wie wir gesehen haben, einfach Berg bedeutet. Er ist ein Andenken an jene längst entschwundene Zeit slavischer Besiedlung in Oberösterreich, an welche uns noch Namen wie Ziemitzberg, Teichel, Piessling, Ostrowitz, Stodor, Windischgarsten, Gleink, Sirning, Krems, Pöllach, Grebelich, Rued-ling, Pröselsdorf, Trebeia, Zwettel u. a. m. erinnern."
J. Petters, Ueber die Ortsnamen Böhmens im Jahresberichte des Gymnasiums zu l'isek. Pisek, 1855. 4°.
Er. Palacky, Rozbor etymologicky inistnich j inen češko - slovanskych. (Casop. inuseum. 1834. Pag. 404—419.)
H. Grössler und A. Brückner, Die slavischen Ansiedlungen im Hassengau. (Archiv für slav. Philologie V. Pag. 333 — 369. Berlin, 1881.)
Po tej poti bode se morebiti korakoma rešilo doslej odprto vprašanje, ki je še vedno prav težek križ zgodovinarjem, kdaj so se naselili zapadni in južni Slovani, imenito Slovenci po današnjih pokrajinah, morebiti vendar le že pred 6. ali 7. stoletjem po rojstvu Kristusovem.
Jan Ernst Smoler (f 13. julija 1884) je izdal v spomin tristoletnega obstanka budi-šinske gimnazije knjižico, v kteri je opisal krajevna imena v gorenjih Lužicah.
Že pred letom 1879. obelodanil je neki nemški profesor spis: „Slavische Ueber-reste in Tirol", v kterem je priznal, da se v Tirolih nahaja mnogo krajepisnih imen, ki se ne mogo nemški tolmačiti, ker so korena in kolena slovenskega. Tako na pr. Lienz, Imst, Stanz, Windisch - Matrei, Vilgraten - Thal, Pregraten in mnoga druga, ki nosijo na čelu slovanski značaj. Po tem takem, zaključuje pisatelj, morali so se poleg Nemcev tudi Slovani, denimo Slovenci, že zgodaj ondi naseliti. Vendar ta zgodovinska, modrim glavam jasna resnica ni se dolgo hotela verjeti.
Nekoliko pozneje je profesor A. Besolenski na petrogradskem vseučilišču razglasil učeno razpravo, v kteri je skušal dokazati, da so sedanji prebivalci puster-thalski ponemčeni Slovani. Med drugimi dokazi se nahaja tudi ta, da je značaj teh Tirolcev slovenski značaj. Pusterthalsko prebivalstvo ljubi petje; a napevi ali arije so slovanske. Tudi arhitektura hiš in poslopij je podobna slovanski. Takih po-nemčenih Slovanov hoče do 20.000 biti. (Prim. dunajski Vaterland 1. 1879, št. 336.)
Leta 1879. pa je spisal dr. J. C. Mitterrutzner, gimnazijski ravnatelj v Briksenu, temeljito razpravo o sledeh slovanskih naselbin po Tirolskem. Cfr. Slavisches aus dem östlichen Pusterthale (Drau- und Isel-Gebiet) in Tirol. Programm des k. k. Gymnasiums zu Brixen. 1878. Str. III —XXVIII. Sestavek je bil na slovenski jezik preložen in tiskan v Zgodnji Danici (tečaj 32, list 30.) pod naslovom „Slovansko iz vzhodnje Bisterške doline (Pusterthal na Tirolskem)". Spisal dr. Jan Zl. Mitterrutzner. V programu briksenske gimnazije 1. 1879. Poleg te prestave bila je še druga preloga oskrbljena, ki je izšla pod imenom: „Slovani v iztočni Pusterški dolini na Tirolskem." Poslovenil Miroslav Malovrh. Na svetlo dal J. Krajec v Novem mestu, 1880.
O jednakem predmetu govore spisi: Slovanski ostanki v dolini Anniviers. Dav. Trstenjak v Kresu, 1. 1883, str. 576 lisi. in str. 618 nsl. — Slovenske besede v tirolski nemščini. Kres, 1. 1884. str. 265 nsl.
Od Urbana Jarnika je bil zložen koroški imenopis, ki na ves glas priča, da so koroška imena krajev, vasij, rek in gor, trat in livad po večjem slovenska. Prim. Carinthia, 1. 1826. Pozneje je bila korenita preiskava ponatisnjena v Sloveniji, 1. 1849. v listih 75, 76 in 77. (Kres, 1. 1884 str. 149 nsl.) Sem še spada: Slovenske besede v koroški nemščini. Dav. Trstenjak v Kresu 1. 1883, str. 112 nsl.
Kakor so poročale novine (dunajski Vaterland 1. 1879. štev, 209), bral je dne 30. julija v zboru anthropologov v Ljubljani g. Dežman znanstveno razpravo : Ueber Orts- und Personennamen in Krain. Von Dr. Arnold Eitter von Luschin. Pobliže in nadrobneje ne morem govoriti o tem sestavku, ker ga ni bilo v roke dobiti. Za krajevna in osebna imena kranjske dežele je izvenredne vrednosti in važnosti: Schumijev Archiv für Heimatkunde. Geschichtsforschungen, Quellen, Urkunden und Begesten. Tako stoji razprava: Topographische Beiträge v II. knjigi, I. zvez., v Ljubljani, 1884.
V Trstu je beli dan zagledala drobna ali koristna knjižica: Krajna imena v Tržaški okolici. V Trstu, 1876. 16°, str. 32. Začetek uvodu se glasi: Poleg zgodovinskega dokaza, da so od nekdaj v Trstu in njegovi okolici bivali' Slovenci in da še sedanji polaščeni Trst stoji na slovenski zemlji, imamo o tem močen dokaz v krajnih imenih tržaške dežele, ki so vsa slovenskega izvira." In iz spisa je res razvidno, da imajo krajevna imena tržaške okolice svojo zibel v slovenskih korenikali, ki so se tudi
Tudi konjiške nadfare imenopis podpira trdenje onih mož, ki se potegujejo za starejšo dobo, kakor se je navadno mislilo in se še mnogokje misli in naglaša, pa ali resnično in pravično ali narobe, kdo bi to že danes popolnem dognal— V konjiški okolini nas skoro vsaka gora,
pri najneugodnejših okolnostih čiste ohranile in ubranile. Ono isto resnico potrjuje pisatelj knjige: Trst in okolica. Spisal Matija Sila. V Trstu, 1882. (Beri posebno str. 14-30.)
Dalje treba na tem mestu omeniti: Slovenske naselbine po Furlanskem. Spisal Sim. Butar v Ljublj. Zvonu 1. III. zvez. 1., 2. in 3. Pisatelj izvaja iz krajepisnih imen dokaz, da so se Slovenci gotovo že v 7. in 8. veku naselili po Furlanskem. (Imenito v zvez. 2. str. 122—128.)
Opozorim naj še na spis: Slovanske naselbine na Italijanskem. Kres, 1. 1884 str. 213., ter na knjigo: Slavia italiana, spisal Karol Podreka. Cividale, 1884.
Priporočbe vredno delo je: Gieograficzne imiona slowianskie, zestawione alfabe-tycznie wedlug nazwisk niemieckich, wloskich, rumm'iskich, w^gierskich i tureckich, z dodaniem niektörych lotyskich i innych zagranicznych spolszczonych, przez S. Zaraii-skiego. Wydanie komisyi j^zykowej akadeniii umiejetnoäci w Krakowie, 1878. 8", 264 str. — To je alfabetski zapisnik geografskih slovanskih imen. V njem stoji raznotero spačeno, potujčeno ime slovanskih pokrajin v prvotnem svojem slovanskem pomenu.
1 Profesor Šembera je v svojem vrlem delu (Zapadni Slovane v praveku. Ve Vidni, 1868 — Zapadni Slovani v stari dobi — Die Westslaven in der Vorzeit) imenoval doslej splošno mnenje, da so Slovani na Češko in v druge zapadne dežele došli še le okoli 5. in 6. veka, to mnenje, pravim, imenoval je učeni mož najhujšo zmoto v stari zgodovini srednje Evrope. Ta kategorična izjava je močno vznemirila povestni-čarje in jezikoslovce, ki so vajeni ali bili vsaj vajeni, med Kelti in Nemci iskati najstarejše prebivalce omenjenih dežel, vendar pak niso znanstveno ovrgli trditve Sembe-rine. Inostranskih historikov pa je mnogo brez ovinkov priznalo pravičnost te trditve. Slovanski zgodovinarji in arheologi, posebno ruski in poljski, kakor prof. Popov in prof. Uvarov v Moskvi, W. A. Maciejowski v Varšavi, dr. Wojciechowsky v Lvovu in drugi, našli so trditev Šemberino povsem opravičeno in utemeljeno. Tem kritikom se je v novejšem času pridružil vseučiliščni profesor historije v Varšavi J. Perwolf. Tajiti se ne da, da so stari slovanski kronisti imeli Slovane za autochtonce ali vsaj za prve poznate prebivalce v deželah, po njih obljudjenili. Tako govori ruski kronist Nestor (t 1116), češki Cosmas (f 1125), Dalimil (f 1314) in Pulkava (f 1380); poljski Gall (t 1130), Kadlubek (f 1220) in Dlugosz (f 1460). Pozneje stoprav v sredini 15. stoletja jelo je prevagovati mnenje, da zapadni Slovani niso prvotni prebivalci v svojih deželah, nego novejši naselniki — nasledniki germansko-nemških Markomanov, Kvadov, Vandalov, Senonov, Rugier-ov; a Markomani so nasledniki keltskih Bojev. To mnenje je polagoma postalo zgodovinski aksiom pri nemških in slovanskih zgodopiscih. Vsako drugo ne jednako glaseče se trdenje je bilo heretiškim označeno. Glavar te zgodovinske herezije je ravno veljavni učenjak Šembera, ki je z vso resnobo vprašal zagovornike nasprotnega nauka, kje pa so sledovi germanskih, nemških in galskih ljudstev, ki bi naj bila prvotno naselila one kraje, v kterih bivajo Čehi, Moravei, Slovaki, Lehi, Slovani ob Labi in Baltiškem morju, Slovenci itd., ki bi naj bili vsi stoprav v 5. in 6. veku dospeli v te pokrajine? In kje so sovremenski svedoki za poznejši dohod Slovanov? Geografska nomenklatura v 12. in 13. stoletju, to je pred nemško mnogo-brojno kolonizacijo, je povsem slovanska. Jezik Čehov in Moravcev, Slovakov, lužičkih Slovanov, poljskih in baltiških Lehov in jezik Slovencev hrani čisti slovenski značaj, a nemška primes je iz poznejše dobe.
vsak grič in hrib, vsaka vas in selo, vsak studenec in potok, pa vsaka dolinica in ravnica spominjajo navad in šeg in vere, sploh vsega bitja in žitja slovenskih prebivalcev, ki so z davna posedli te divotne kraje, ograjene deloma z visokimi, gostim lesovjem obrastenimi hribi, deloma z nizkimi, vinsko trto nasajenimi griči. Prerano umrli bistroumni nad-župnik Jožef Rozman se je dovoljno osvedočil po večletnem premišljevanju in preiskavanju, da so se morali Slovenci od davna naseliti v teh krajih — že pred Kelti, o kterih gre še vedno med starinoslovci glas, da so bili oni prvi naselniki po gorenjem in dolenjem Štajerju \ V pred-
Recimo, da Šembera ni zadel povsod resnice, ali njegovo nevsakdanje trdenje in ednostno dokazovanje je vendar vredno vsega preudarka od strani zgodovinarjev in jezikoslovcev. Šemberina knjiga upliva močno na staroslovansko zgodovino. Poljski historik dr. Wojciechowski imenuje v svojem delu (Chrobacija. Krakow, 1873) prebivalstvo krakovskega ozemlja prvotno, a ne od drugod prispelo, kakor so učili poprejšnji pisatelji. Olomuški arheolog dr. J. Wankel navaja v svojem spisu „Prispevky ku historii Slovanu v Evrope" prav korenite dokaze za novo misel, da so Slovani že za časa Odrešenikovega in morda že davno poprej prebivali v srednji Evropi. Pisatelj se sklicuje vzlasti na spomenike, starožitnosti slovanske, ktere so našli okoli starih gradov in selišč. Gomile in ves stari materijal, najden v Lužicah, pričajo, da je narod slovanski že v praveku gojil lastno umetnost, vzrastlo na njegovih tleh, kar je potrebovalo cela stoletja. V razvalinah in ostankih onih starih časov nahajamo včasih stvar, ki nas sili, da si jo mislimo v neprimerno stari dobi. V razvalini pri Bičji skali so našli staro kovišče, kjer so se kovinske stvari delale vzlasti iz brona. To so spomini stare bronove ali železne dobe, ki je nastala doma. Nekaj podobnega se vsak čas najde na Moravskem, koder Muzejno društvo skoro čudeže dela. Stare tkanine, pletenje, šivane stvari, s kratka ročna dela, kterih imamo mnogo, so nam zopet dokaz, da so bili Slovani na višji stopinji olike, nego si sami mislimo. Ornamenti, okrasitve gomil, bro-liovih del, in cirilske črke na duhovenskih oblačilih, kakoršne se še šivljejo pri slovanskih narodih, imajo krasne načrte, in tudi sorodna imena prepričajo vsakega protivnika o oliki starih Slovanov. Na vratislavskem zboru je 1. 1884. dobro povedal profesor Kazimir Szula, da ta omika, ktero vidimo pri Slovanih v prvi dobi srednjega»veka, ni vzrastla v nekoliko stoletjih pri narodu, ki je bil naseljen med neolikanimi, surovimi rodovi, temveč se je morala polagoma razvijati. (O predstoječem prim. dunajski Vaterland, 1. 1877 štev. 31; in Slovenec, 1. 1885, štev. 10Ö.)
Za Slovence kot davnodobne naselnike po njihovih sedanjih pokrajinah bojuje se Dav. Trstenjak že dobrih 30 let. Prof. Šuman piše o tem pohvale vrednem trudu: „Ob es der sprachvergleichenden Wissenschaft auch gelingen wird, jenen Theil der Behauptung Safarik's, wornach die Slaven vor der durch die Hünen eingeleiteten Völkerwanderung südlich von den Karpathen und am adriatischen Meere gewohnt haben sollen, aus eventuellen Sprachresten nachzuweisen — ein Versuch, den gegenwärtig Davorin Trstenjak anstrengt, darüber wird die Zukunft entscheiden" (Cfr. Die Slovenen. Wien, 1881, str. 12). Morebiti pa vendar le pride doba, ko bodo izginili stari predsodki pred novimi preiskavami in najdbami.
1 Sicer pa tudi med Nemci ne manjka resnicoljubnih mož, ki priznavajo, da so svoje dni Slovenci po Štajerju širje prebivali kakor dandanes. Tako na pr. ne taji dr. Franc Krones, da so sedanja štajerska imena gor, potokov, rek na gorenjem Štajerju po večjem slovenska; le malo je keltskih in rimskih. (Glej Dr. Fr. Krones, Zur
govoru Ii konjiški kroniki (1. 1868. pričeti, a ne še tiskani) piše bistre glave mož med ostalim : „Verosimile est, terminum inter Noricum et Panoniam fuisse montem Gonovicensem, vulgo Konjiška gora dictum, quo supposito archiparochia Konjice cum suo decanatu fuit in tinibus Panoniae sita. Puto, incolas primitivos his in regionibus Vindos seu Slavos fuisse et nunquam consentiam iis, qui eos Keltas fuisse conten-dunt; nam nomina pagorum, fluminum, montium etc. non sunt celtica, sed pleraque slavica exceptis, quae Germani gerinanizavere. Regionem liane jam Christi temporibus fuisse cultam et populatam, testis est universalis opinio, situs ejus peramoenus felixque et via Romana, quae junxit Celejam et Petovium, cujusque vestigia hinc indeque his in locis adhuc inveniuntur, licet accurate definiri nequit, quae puncta locaque illa attigerit1. Hoc tarnen certo certius est, viam Romanam duxisse per hodiernam curatiam et pagum Stranice, quod testantur lapides monumentales illuc inventi et aedi curatiali intrusi. An statio Romana „Lotodos" seu hodiernum Žice in eadem hac via vel alia fuerit, non audeo decidere" 2.
Krajevna imena konjiškega okraja so brez izjeme vsa slovenska, ki nezmotno kažejo na slovenske naselnike po tem divnokrasnem kraju. Sprememba časa in sem ter tja tudi sprememba ljudij ni nikakor spremenila krajevnih imen. Kakor da bi bila v granit in v mramor vsekana, ostala so nespremenljiva.
Kdo nas zamore neprevarljivo poučiti o narodnosti v tem kotu sveta. Jezik je, ki kaže kakor mejnik iz prošlosti v sedanjost, iz sedanjosti v bodočnost. Jezik je živ arhiv; on je kot zemlja star dedek, ki je sto in sto let preživel, sprejemajoč vd-se dragocene spomine, ki se ne dado ukončati. Molčal je sicer dolgo ta jezik, a v naših dnevih je usta odprla znanost, ki stvarja novo lice zgodovini mnogoterega naroda. Zaklad imen je zaklad pojmov, mislij, čutov. Imena so kakor odprta Knjiga, po kteri moremo citati v duši vsakega ljudstva.
Geschichte der ältesten insbesondere deuts~v Ansiedlung des steiermärkischen Oberlandes mit nebenläufiger Rücksicht aui ganz Steiermark. (V Mittheil, des Histor. Vereines für Steiermark. XXVIII. Heft. Graz, 1879. Str. 19 — 24.)
1	Prim. Novic 1. 1856., list 64 in 71: „O legi in pomenu rimsko - slovenske postaje Pulta via". V tem spisu našteva Dav. TrsVmjak kraje, skozi ktere je bila napravljena stara rimska cesta iz Celja na Ptuj. V ištru pokojnega stariuoslovca župnika dr. Knabel-a je precej natančno preiskal te kraje.
2	Mutatio ad Lotodos ni iskati v sedanjih Žičah, kakor je trdil Muchar in je tudi I)av. Trstenjak nekaj časa učil. (Cfr. Novice j. 1854.) Pozneje je to zmoto preklical, odločivši se za Stranice, kar je neovrgljiva resnica. (Glej o tem Novice 1. 1855 in 1. 1859). Pri Žicah ni najti najmanjšega sledu o rimski cesti, pač pa v Stranicah, kakor Rozman sam zgoraj omenja.
Razprava.
Krajevna imena se lahko v več vrst razdele, ako se poiščejo glavne ideje, ktere družijo razna imena v jedno celoto, v jedno skupino. Imena značijo na pr. fizično kakovost kraja: Hrib, Kot, Vrh; ali so vzeta od vode: Potok, Studeniška vas, Sovodnja; ali se ozirajo na kulturno kakovost: Les, Gaj, Polje, Travnik; ali na klimatične in atmosferske razmere dotičnega kraja: Leto, Zima, Solnce. Mnogo je imen s predlogi Za, Pred, Nad, Pod, ki kažejo na lego krajev drug k drugemu. Prav pogosto so krajevna imena izposojena od ondašnjih sv. patronov : Sv. Vid, Sv. Mihel. Xektera naznanjajo stan posestnikov: Škofja vas ; zopet druga narodnost stanovnikov: Slovenski Gradec, Slovenska Bistrica ; nepored-koma milobo in lepoto ali dobroto svojega sveta: Sladka gora, Ljubno, Ljubečna.
Imena konjiške okolice bi vzporedili tako-le:
1. Imena po živalih: Konjice, Konjiška vas in Pesji vrh.
Pri opisavi rodbinskih in domačih imen bodem v posebnem oddelku naštel nektera bajeslovna imena, kamor bi še skoro rad postavil ime Konjice. Konj je bil v mythologiji vseh starih narodov znamenje solnč-nega božanstva. Tako imata slovanska solnčna bogova Svetovit in Iiado-gost konja; ima ga perzijski Mitra. V „Slovu o polku Igorjevem" nahaja se Korsa, bog luči, ki ima konjske noge. Solnčni voz grškega Fojba vlečeta dva ognjevita belca. Konj je bil pridevnik, atribut indijskega boga Višnu.
Človek bi trdil, da je patron konjiške cerkve, sv. Juri, v zvezi s staro vero slovenskih naselnikov po okraju konjiškem. Krščanski misijonarji so kakor ptujsko, ki je jedna najstarejših cerkev lavantinske vladikovine, posvetili tudi konjiško cerkev svetemu Juriju, da bi se ljudstvo hitreje in laže privadilo novi veri. Sv. Juri ima namreč konja, zmaja, sulico — reči, ki so se pridevale poganskim bogovom
Samostavnik konj izvajajo jezikoslovci iz glagola kobiti, augurare: ko(b)n, kobila. Pred odhodom v boj žrtvovali so Slovani bogovom, pa so za tem tudi gatali svojo kob, svojo osodo iz ptic, kakor sokolov, lastovic, žrjavov, a tudi iz konjev.i;
Da je ime Konjice prav staro, potrjuje tudi konjiški grb s čilim konjičem v svoji sredini. Ko so rtrišli grbi okoli 12. in 13. stoletja v navado, jemal se je brez dvoHie tudi ozir na ime dotičnega trga, mesta.
1 „Da je sv. Juri na belem konju jahajoč," piše M. Sila, „staropoganski solnčni bog Slovanov, Svetovit, prenesen v: krščanskega svetnika, to je že mnogo pisateljev omenjalo." (Kres, 1. 1885. snop. 4.,-' str. 215.) Zanimiva je narodna pesen „Sv. Juraj
i devet sinov mati", ktero je Jak. Volčič priobčil v Janežičevem Glasniku III. zvez. 1. 1859. str. 109, in ki je v Kresu 1. c. str. 214 nsl. zopet ponatisnjena,
Neverjetno je, da bi bile Konjice = Gonjice, kakor je poznan kraj Nagojnica. V najstarejši nemški listini, ki omenja trg Konjice, stoji pisano Cuonoviz. (Listina očaka Pelegrina iz 1. 1146. V kroniki konjiški str. 261.) Pozneje so pisali Gunoviz, Ganoviz, Gonaviz. V listini iz 1. 1173. stoji Konuiz. Leta 1164. ali 1165. je obdaril Otokar, mejni \ grof štajerski, slavni samostan Zajčki, ki ga je bil on sam ustanovil, s posestvi v različnih krajih. Zaradi krajepisa naj citujem iz darilne diplome naslednje stavke. „Est pagus, qui vulgo dicitur Gonivitz in Patriar-chatu Aquilensi, ubi situm est praedium, eminentioribus montibus circum septum, ante dieto ordini (Cartusiensi) aptissimum, quod a Liupoldo ministeriali meo legitimo concambio conquisivi, retribuens ei quatuor villas istas: Wides, Malchen, Chobilenlach, Lonke et mansum unum in Windischgraetze sibi et uxori suae et liberis suis in ius et proprietatem haereditariam
2. Imena od rastlinstva in zelišč:
Bezina, Bezje. Rečica, mimo tekoča, zove se Bezina. Dob-ova imenuje pa se tudi Dobr-ava od staroslov. dobrava — arbores, nemus. Prvotno dabi-T. in pritiklina: ava, kakor golič-ava, pušč-ava, gošč-ava2.
Trstenik, od trsta, trstike (canella), ako ne od kamnatega — drst-nega sveta. Pri Ptuju srečaš kraj Drstenik. Konjičani izgovarjajo ime | te občine Strtenik, ali v starih pismih stoji Trstenik3.
1	Otokar je torej Leopoldu svojemu ministerijalu odstopil za Zajčko kartavžo: Vides, Malchen, Chobilenlach, Lonke et mansum unum v Slovenskem Gradcu. (Cfr. Diplomata sacra ducatus Styriae. Pars altera a Johanne Francisco com. Christ, col-cecta. Vienae 1756. Diplomata Cartusiae Seizencis. Str. 58.) Ta knjiga je dragocena zbirka listin, zadevajočih davnoslavni Zajcklošter, ki poročajo o vsem, kar se je tekom časa po dobrotnikih podarilo samostanu. Nakopičeno je tu mnogo tvarine za zgodovino slovenskega Štajerja. Izmed zajčkih predstojnikov je bil gotovo mnogoteri Slovenec. O 78. prijoru najdeš opombo: Reverendissimus Dominus Casparus Leskovar, eleetus 24. April. ann. 1749. Investitus Piaelatus die 26. ejusdein mensis. Gubernat ! feliciter. (L. c. str. 132.)
Druga dragocena knjiga za zgodovino konjiške nadfare je znamenito delo: Annales ducatus Styriae cum adjeeta finitimarum provinciarum Bavariae, Austriae, Carinthiae, Salisburgi, Aquileiae etc. Historia studio et opera Aquilini Julii Caesar, canonici Regularis Voraviensis. Viennae, 1777.
2	Prim. Dubr-ovnik. Pri Negovi je Dobrava ime neki šumi. Omenim še naj, da stoji na Dobravi zala grajščina „Dobjehof", ktero so postavili Blagatinšeki, predniki štaj. deželnega glavarja Blagatinšeka pl. Kaiserfelda (f 1885). Napis nad glavnim
vhodom se glasi: „Exstruxit Franciscus Blag.....Jesus Christus conservet diu in pace
laeta atque abunda".
s Od g. Ig. Orožna prejel sem več listin tikajočih se konjiške župnije. Zaradi krajepisnih imen hočem najvažnejše na primernih mestih citovati. Tu naj sledi listina iz leta 1389.
„Ich Herwort Hainrs Sun vom Tor Selig: mein wirtin vnd all vnser Erben verichen vnd tun chund mit dem offen prieff — das wir — verchawft haben Sechtzehn
3. Imena, v kterili odseva prvotno kulturno delo kot temelj stalne naselitve:
Prežigal, o kterem bode še pozneje govor. Nova vas; Gornja Pristava in Spodnja. Pripoveda se, da so imeli zajčki kartuzijani tukaj svojo pristavo, svoj „marof".
Prevrat, v bližini konjiškega trga. Ime prihaja od glag. prevratiti, preraditi — predelati, Urbarmachen '.	M. Napotnik.
(Dalje pride.)
Ivan Manel, Manlius ali Handele,
prvi tiskar na Kranjskem.
(Sestavil L. Žvab.)
j8|a se je protestantska vera v šestnajstem stoletju tako hitro širila,
? pospeševale so bfez dvojbe razven ostalih ugodnih razmer in sredstev tudi tis k ar niče, ki so množile v tem duhu pisane knjige, da so
redemper perchrecht. Die gelegen sind in der Vysing im hangerpering vnd zu Ter-stenik. Vnd zway tail an der Müll gelegen zv Gonwitz under dem Marcht, — <laz zu lehen ist von mein genedigen hern hern Hawgen von Dywein vnd von sein Erben. — Daz in Daz alles stet vnd vnzerbrochen beleih. Darvber geb wir in den offen prieff besigelt mit Lewpoltz des Gonwitzer vnd mit Vlreichs des Puczen aygen anhangenden Insigeln. —
Geben nach Christi gepurd drewzthen hunder iar. Darnach in dem Newn vnd Achtzigsten Jar dez Eritags nach sand pangrazen Tag."
Vysing, hangerpering, Terstenik so danes Bezina, Vešenik, Strtenik, ki ležijo na jedni in isti strani.
1 V starih dokumentih se razločno piše Prerad. (Cfr. Seiz von Dr. J. M. Ste-pischnegg. Marburg, 1884. Str. 47 ad an. 1411 in 1412.) Zanimiva je listina iz leta 1395., ki sem jo od g. Orožna prejel:
„1395 des Eritags vor dem hl. Auffart tag.
Nesa Hermans von Frewdenberch selig. Tochter Hainreichs des Awer Wirtin thut cund, dass sie ihrem Wirthe Hainrich verschrieben und vermacht habe ihren Hof zv Gonwicz, vnder dem Haws gelegen ist, und 4 Hofstätt, die in dem Triebniclit gelegen sind, ein Huben zv Prerieyd für 100 March alter guter grazer Pfenig — ein Huben gelegen zv Wachunesdorf, 3 Huben zv Dobrunesdorf, ein Hofstatt daselbs und ein Huben in den Auen gelegen."
Siegler: Leopold der Gonwiczer, Ulrich der Putzn (Oheim der Nesa Awer) und Erhart der Aricher. (Laib. Ord. Arch.)
Nesa je Neža; Awer je današnji Häver, ktero ime še živi v Gabrovniku; Prer-reyd je Prerad ali kakor se danes piše, Prevrat; Wachunesdorf je prestava slovenske občine Bezine, kakor je Dobrunesdorf sedanji Dobrnež: Putzn je najbrže Pučnik.
se potem razdajale po deželah. Krepke podpore mlademu nauku so bile razven že znanih na Nemškem na pr. tiskarna v S t e i n u na Dolenjem Avstrijskem, ki so jo bili osnovali stanovi 1. 1571. in ktero je bil potrdil sam cesar s patentom 7. septembra 1570; 1 pečatnja, ki jo je o svojem trošku zavel okoli leta 1570. Juri Zrinjski v Nedelišču (blizu Varaždina), kamor je bil pozval iz Lendave tiskarja Rudolfa Hof-halterj a; 2 in tiskarnica Ivana Manela v Ljubljani, o kterem še danes drug od drugega pogrešno dalje prepisuje, da je prišel že leta 1562. na Kranjsko, akoravno je temeljito dokazano in podprto, da pred 1. 1575. ni bila nobena knjiga natisnjena v Ljubljani. Jako dvoumno je, so se Ii „Schmählieder auf die katholische Klerisey um 1562 —1575" objavila baš tii. L. 1562. se je hil res pokazal nepoklicani Avguštin Friess, a on ni ustanovil nikakošne tiskarne, kajti razven velikih lesenih pismen ni imel drugih tiskarskih priprav in ni tudi ničesa natisnil v Ljubljani.3
Malo ne iz vseh dotičnih in najnovejših književnih razprav izvajamo, da je nam Slovencem ta Ivan Mauel nekakšna „terra incognita"; zatorej se mi mni, da vsaj petorici uslužim,4 ako navedem tu nekoliko drugod že znanih podatkov o prvem tiskarju na •Kranjskem, ki se je imenoval: Manel, Manne], Männel, Manuel, Manlin, Manlius, Mandel in Mandelz, da nam je danes že težko doznati, kteri izmed vseh teh mu je bil pravi priimek.
Vrhu vseh natisnjenih dobrih in nedostatnih zgodovin in sestavkov pišočih o slovenski reformacijski dobi govori o Manelu i „Tristoletnica tiskarstva v Ljubljani. Spisal Albin Ar ko. V Ljubljani 1875" od o. do 17. strani. Tu navaja Arko sedemnajst del, ktera je dal Manel v Ljubljani na svetlo v petih letih od 1575. leta dalje. Med temi proizvodi imenuje na 12. str.: „Des Erzherzogs Karl Nev aufgerichtete Perwerksordnung. Gedruckt zu Laibach durch Hanns Mannel. MDLXXV". Tiskano je na velikem lcvartu in obsega 27 listov.
1	Georg Ernst Waldau, Geschichte der Protestanten in Oesterreich, Steier-rnarkt, Kärnthen und Krain. I. Band. Ansprach 1784. pg. 180.
2	Ivan Kukuljevič Sakcinski, Arkiv za povestnicu jugoslavensku. Knjiga I. U Zagrebu 1851. str. 150.
3	Peter v. Kadi es, Ueber des Anton Vramecz „Chrouika vezda" Laibach, bei Joh. Manlius 1578 und über des letzten Buchdruckerei im Allgemeinen; Elze, Die Anfänge der Buchdruckerei in Krain; Mittheilungen des hist. Vereines für Krain, 1861, pg. 84 — 89., 90 i. d.; 1863, pg. 11 i. d.
4	Nadejam se, da vsaj nekterim č. čitateljem ustrežem, ker v Slovencih smo že tako globoko zagazili, da se književno - zgodovinskih spisov ogibljo in brane baš tam, kjer bi si človek mislil, da se takšni sestavki z največjim veseljem sprejemljejo. Menim,
da nam je celo hvaležnim biti vsem onim.......ki se trude — za nehvaležnost.
Romani in novele, to bodi Slovencem geslo v bodoče!	Opomnja pis.
Na prvi strani je natisnjen lepo i/ lesa rezan avstrijski grl). To knjigo ima c. k. licejalna biblioteka v Ljubljani."
Slučajno je našel pisec teh vrstic v tržaški mestni knjižnici nastopno knjigo:
F ürstlicher Durchlaucht Ertzhertzogen Carls z u Osterreich etc. New auffger iclite Pergkwerchfs Ordnung vber all Eisen Pergk: vnd Hamerwerch des Fürstenthum b s Crain vnd Fürstlichen G raff schafft Görz. Gedruckt zu Laybach durch Hans Manuel. Anno M.D.LXXVII.
Knjiga je jako dobro ohranjena, ima tudi 27 listov, kakor ljubljanska. Ustanovititi bi bilo treba, ni-li to morebiti drugo, do danes še nepoznano izdanje, ker ljubljanski izvod je bil natisnjen 1575., tržaški pa 1577. leta. Ako smemo verovati nekoliko zmedenim imenikom tržaške mestne knjižnice, čuvata se tukaj celo dva izvoda imenovane redke knjige.
Na 17. strani pravi Ar ko v a knjižica: „Ker so začeli luterane tudi na Kranjskem strogo pritiskati ter so požigali cele kupe slovenskih knjig, tedaj ni bilo možu, kakoršen je bil Manel, že posla v kranjski deželi, iz ktere se je tudi preselil, a ne ve se, kam je šel in kje je umrl ta veliki dobrotnik slovenskega naroda. Jednako malo se ve, kam je prešla njegova tiskarna, ali jo je s seboj vzel, ali je šla po istem potu, po kterem slovenske knjige."
Temu vprašanju naj odgovori Kukuljevičev že imenovani „Ar ki v za povestnicu jugoslavensku. Knjiga I. U Zagrebu 1851", kjer čitamo na 152. —154. str. sestavek: Ivan Manel ili Manlius. Ta se nam zdi tako važen, da hočemo prepisati iz njega, kar je bilo brž ko ne doslej vsaj večini Slovencev neznano:
Ovaj tiskar narodi se po svoj prilici ili u Kranjskoj ili u Primorju, buduči da več godine 1472 u nekom službenom pismu grada Reke do-lazi podpisan Bartholomäus Manlius kao kancelir ili bilježnik istoga grada.
Oko godine 1575 bude 011 od sledbenikah reformacie u Ljubljanu pozvan, da tu prvu tiskarnu podigne, buduč da u Nemačkoj poslie smrti Ivana Ungnadskoga ilirsko-protestantske tiskarne sve više propadalm.
Godine 1575 tiskaše Manel kao tiskar i gradjanin Ljubljanski prvu svoju knjigu i svrši do godine 1580 mnoga dela, medju njimi najviše evangeličko-crkvena. Nu rečene godine 1580, kad mu je baš od krajnskih stališah naloženo bilo, da tiska sveto pismo Jurja Dalmatina na slovenskom jeziku, bude mu od avstrijskoga nadvojvode Karol a dalje tiskanje evangeličkih knjigah zabranjeno.
Po svoj prilici biaše ovo uzrok, što Manel od sada u Ljubljani ništa više na svetlo izdao nije. Sedam godinah poslie na lazi m o
4
i sto ga tiskar a u Varašdinu, kamo biaše pozvan valjda od Ju rja Zrinijskoga ili od porodice Erdödiah, ili pako od samih grad-janah, koji neku privrženost prama novoj veri pokazivahu.
Od njegovih u Varašdinu tiskanih knjigah poznate su samo dve, koje su godine 1587 tiskane:
1.	De Agno paschali, Explicationes Mysticae in XII. Caput. Exodi, Authore Blasio Li terato Schry niarich Judice Regiae Civitatis Varasdinensis, nunc recens editae. Varasdini anno 1587 in 8. 113 listovah. Knjiga ova posvetjena je Antunu Vramcu, bogoslovja doktoru i župniku Varašdinskomu. Medju ostalim stoji v predgovoru sledeče: Cum nuper explicationes de agno Paschali in duodecimum caput exodi, olim per me conscriptas, et in hac s c h o 1 a Varasdinensis, cum fuissem ejusdem scholae Rector, auditoribus meis publice dictatas, tuae praestantiae času aliquo in domo mea ostendissem etc. Zatim: Enimvero timebam hominum quoque invidiorum morsus, quorum non-nulli, sanctos etiam tuos labores, super E van gel i o dominicalia et sanctorum festa ad decus patriae gentisque Sclavoniae, et utilitatem cbristianae Reipublicae nune recens Sclavonice editos, et jam divulgatos malevole reprehendunt etc.
2.	Praefationes et Epistolae dedicatoriae Doctiss. et sanetae vitae viri Desiderij Erasmi Rotterdami, in quatuor Evangelistas, christianis bominibus lectu dignae. Adjuncta est pia S. Stepliani Regis Hungariae ad tilium suum Emericum Ducem Sclavoniae admonitio, subsequitur ad-hortatio Stepliani Battorei ad milites tempore Mathiae Regis facta. Sub finem continentur aliquot praecationes piae. Opera et impensis I o a n n i s Pergossicli. Tipis renovatae. Varasdini Ioannes Manlius excu-debat Anno 1587 u 8.
U predgovoru kaže Pergošič (Sediš hujus cottus Iudicariae et Varasd. Civitatis Notarius), kako je tu priliku, što se u Varašdinu na-lazi tiskarna ktio upotrehiti, da bude tako u nečemu na korist svomu s 1 o v e n s k o m u narodu.1
Poslie kako po celoj Hrvatskoj Jezuvitska vlada mah preuzme, otide Mauel oko god. 1590 na poziv hrvatskih grofovah Erdödiah u Ugarsku, i prenese svoju tiskarnu u Erdödianski grad Monjo-rökörök ili Eber ovo, gde je godine 1590 tiskao nemačko delo:
Johann Hartlieb christlicher und kurzer Bericht von den hoch-würdigen Sacrament des Altars aus der ersten Epistel an die Corinther am eilften gezogen. Gedruckt zu Eberau in Ungern bei Hans Manuel. 1590 u 8.
1 Imenovani dve knjigi omenja i „Kroatische Revue" von Dr. Boj nič i c, 1882. Agram. I. Heft. str. 40. in 47.
Napokon presoli se od ovuda u Seč ili Schütz nedaleko od Eberova, gde godine 1593 magjarsko delo pastora Grgura Vizaknaj a tiskom izdade:
Vizaknay Gergel,y (Pastor Ecclesiae Colosvariensis) az kereszteny tudomänyok egy neliäny fö articulusirul valö köuyvecske. Siezben Nyomtatta Manlius Jan o s 1593 u 12.
I tako prognan iz svoje domovine svrši tumarajuči j)0 svetu svoj život valjda u Ugarskoj.
Tako piše „Arkiv". Predno za vrši m to kratko črtico, dodati mi je še nekoliko iz K u k ul j e v i če ve ga nemški pisanega sestavka „Der Buchdruck in Kroatien im XVI. und XVII. Jahrhundert", ki je bil objavljen v „Kroatische Revue, herausgegeben von Dr. Ivan von Boj ničič, Agram 1882. I. Heft" od 43. do 50. strani. Tu čitamo med ostalim zelo važnim gradivom i nastopno:
„Manlius nannte sich in Laibach auch Mandel und Mandelcz, sowie spater in Ungarn auf den deutschen Werken Manne! oder Männel." Potem označuje oni dve varaždinski knjigi in nadaljuje: „Uns sind die übrigen Warasdiner Druckwerke nicht bekannt, und doch dürfte Manlius noch manches Werk daselbst gedruckt haben, da er erst im Jahre 1590 in Ungarn erscheint, wohin er durch die Grafen Erdödy zuerst auf ihr Schloss Eberau (Monyorökerek) berufen wurde. Hier und in Güssingen (Nemetujvär) druckte er abwechselnd deutsche und ungarische Werke bis zum Jahre 1595. Später finden wir ihn in Ober schützen 1596—1602, in N emet- Iv e res z t u r bei Oeden-burg im Jahre 1598 und 1603—1604 und in Neuinsel (Särvär) in den Jahren 1600—1602".
GWücitj
Nestorjevi Vlahi.
||estor omenja v svojem letopisu Vlahov trikrat. Prvikrat našteva je med narodi plemena Jafetovega in je stavlja med hispanske Galičane in Rimljane (Nestor, ed. Miklosich, pag. 2). Vsi komentatorji Nestorjevi so jednakih mislij, da so ti Vlahi narod, kterega grški in latinski pisatelji imenujejo: Galli in Kelti. Med Jafetovimi plemeni imenuje tudi rod: Norici, in reče, da so bili SI o ve ni. Ime označuje prebivalce norovitega sveta, primeri slovenska krajna imena: Noriška vas, Noriški vrh izven Radgone,
4*
Norinja, ime reke, ponemčena: Nor in g na Koroškem.1 Da so Norici bili Sloveni, zvedel je Nestor brez dvombe iz narodnih tradicij, kakor staropoljski letopisec Kadlubek, kteri tudi praočete Poljakov izhajati da iz Cbarintije. Kot geografično ime se še „Norici" rabi v desetem stoletju. O napadu Vogrov v Karantanijo, leta 901., poročajo Annales Sangallenses major, ad annum 900: Norici cum Agarenis pugnaverunt, et partem ex eis occiderunt.
Ko je Nestor Noričane uvrstil med slovensko pleme, pripoveda takoj potem, da so prvi Sloveni bili naseljeni po Dunaju, torej v nekdanji Panoniji.
Isto poroča staropoljski letojrisec Boguclivval (Chron. pol. ap. Sommersberg, Script, rer. Siles. Tom. II, pag. 19): Scribitur enim in vetustissimis codicibus, quod Panonia sit mater et origo omnium Slavonicarum nationum.
Ime Panonija je Nestorju sicer neznano, a ker je bila kakor Noricum tekom zapadnorimske zgodovine del velikega in sicer za-padnega Ilirika, pisal je Nestor na drugem mestu z vso pravico: Tu bo jest Ilj urik, jegože dohodil apostol Pavel, tu bo bjaše Slovjeni pervie.
Noriškopanonski prebivalci so se v politično - administrativnem oziru k ilirskim narodom prištevali, kakor tudi noriškopanonske legije k ilirskim vojnam, dasiravno so bili različne narodnosti.
Da je Nestor imel Panonijo na umu pišoč, da so Sloveni stanovali po Dunaju, prepričamo se iz tega, da Nestor pristavi: kje zdaj je zemlja ugorska in pa bulgarska. 2 Iz zemlje ugorske in bulgarske, piše Nestor dalje, razšli so se Slovjeni: Moravci, Cehi, Horvati, Serbi in Horutani.
Kako lepo se ujema to Nestorjevo poročilo z živo še narodno pravljico znano v okolici krapinski na Hrvatskem, po kteri so se bili eponymni očaki: Čeh, Leb in Meh izselili iz Krapine črez tri reke na slovenski sever. Nestor pove tudi razlog, kaj je bilo Slovene, ki so stanovali po Dunaju in v Iliriku, napotilo, da so se izselili.
Prišli so Vlahi nad Slovene in njim napravljali nasilje. Ta razlog se točno ujema s poročilom Justinovim: Galli abundanti multitudine, cum eos non caperent terrae, quae genuerant, trecenta millia hominum
1	Po Laziju (cap. 154) se je še o njegovem času nekemu večjemu okrožju zemlje na Koroškem pravilo: „im No ring". Rimljani pišejo: Norici, Grki: Ntwy.oi, NovQr/.oi, pri kasnejših pisateljih nahaja se oblika: Nori. Nora označuje rusk. jämina, noztva, jazvina. Ptolomaeus je navaja kot poseben rod. Polybius jih podreduje T.urščanom, Strabo pa naopaK Turščane podreduje Noričanom.
2	Za pradomovino Slovenov v soseščini Trakov govori tudi traška beseda UOf.tßQ()S, staroslov. zabri,, urus.
ad sedes novas quaerendas velut per sacrum miserunt. Ex Iiis portio in I tal i a consedit, — portio Illyricos sinus penetravit, et in Pa-nou i a consedit, ibi d o miti s Panoniis per multos annos cum fini-timis varia bella gesserunt (Justin, 24, 24).1
/e Dobrovsky je popravil Schloetzerja, kteri je te Vlahe s prva imel za porimčene potomce Dakov in Getov — za Rumune, da niso ti Nestorjevi Vlahi bili Rumuni, marveč Galli, ki so se po Justinu koncem četrtega stoletja pred Kristom iz Gallije vzdignili in v Panoniji naselili (Dobrovsky, v Schloetzerjevem Nestorju, IV, pag. 12).
Nestor poroča, da so tudi Horutani od dolenjega Dunaja v zemljo prišli, ktero so ob Nestorjevem času posedli. To je celo naravno.
Gorovje jim je dajalo varno zavetje; tudi je še bilo takrat dovolj prostora, kajti keltski Boji in Karni so še le pozneje v ono okrožje prihruli, in sicer ko so Markomani Boje iz Bojehema pretirali in jih vrgli črez Dunaj.
Znamenita je Nestorjeva pisava: Horutani; ta se nikjer ne najde, ne pri nemških in ne pri latinskih pisateljih. Je li Nestor poznal Pavla Diakona ali pa Regina, kajti ta sta prva pisatelja, ktera imata oblike: Charantanum, Charantani? Nestor je čital črko ch (v srednjeveški latinščini = Jc) kot zato je pisal Horutani, dobro vedoč, da staroslovenskemu a odgovarja ruski u.
Korotanski Slovenci so se za dobe Nestorjeve težko sami imenovali: Korotani, marveč kakor danes: Korošci, in svoje friulske sosede, potomce keltskih Ivarnov, klicali so kakor dandanašnji: Karnjuce, Karnuhe. Schloetzer in Šafafik menita, da se pod Nestorjevimi: Korljaci imajo misliti friulski Karnj eli, — Karnj uci goriških,— Karnuhi štajerskili Slovenov. Po teh je dobila sekirica, po nemškem imenovana „Flosser hacke", pri Slovencih, Korošcem sosednih, pozname-novanje: karnuška, panonski Sloveni pa jej pravijo: korošica, Korošci sami v Junski dolini pa: kijanca. 2 Večjo težavo v razlagi delajo Vlahi, kterih Nestor 11a tretjem mestu omenja.
On piše: V letu G40G (900) so Vogri šli mimo Kijeva, kraj visokega pobrežja, ki se še zdaj veli: Ugorskoe, od onod črez visoko
1	Ze Mannert je bil mnenja, da so Kelti panonske Slovene iz Podunavja in Posavja prek Dunava 11a sever in proti zapadu v rhaetske planine prognali. Ali Justin z nobeno besedo ne trdi, da so Kelti izgnali ali povsem zatrli celo polčanstvo panonsko; tega tudi niso mogli, vodeči neprestano boj s sosednimi narodi v Iliriku. Torej se je le en del poslovil od svojih soplemenikov; mogoče od poslovljenja ime: Slovjeni, ali pa, ker so se slovom zavezali, novo domovino si zmagovalno priboriti. Primeri rusk. slovo, obet, zagovor, zaklinjanje, ručat.eljstvo.
2	Sekira, s ktero se drevje podira, veli se pri Ščavničarjih: bezjača, ker so jo dobili od zagorskih Hrvatov — Bezjakov; tudi: tepača.
gorovje (Karpate) in so začeli tam stanujoče Vlahe in Slovene pogojevati. Vogri so Vlahe pregnali, podedovali njihovo zemljo ter prebivali s Sloveni, ktere so si podvrgli.
Kdo so ti Vlahi? Keltov 900 po Kristu gotovo ni več bilo v Panoniji, k večjemu kakšni neznatni ostanki, kteri pa niso imeli nikakšne politične oblasti. Schloetzer in drugi So zopet mislili na Rumune, a te stavlja Anonymus regis Belae notarius v iztočno Ogersko, onkraj Tise, in zgodovina Rumunov nam spričuje, da Rumuni one dobe niso imeli gospodstva črez Slovene1 in še jih tudi ni bilo na Ogerskem.
Nestorjevi Vlahi pa so bili gospodarji črez Slovene, in ker jih Nestor postavlja v zapadno Panonijo, moramo drug narod iskati, ki je takrat gospodaril v zapadni Panoniji, in to so bili — Franki rimskega kraljestva Karolovcev.
Franki so iz F r a n c i j e prišli; tam so si bili ustanovili mogočno politično državo, iz ktere so napadali nemške (saksonske) in slovenske narode. Francija pa je bila pradomovina Vlahov (Gallov, Keltov), to je gotovo Nestorju dobro znano bilo; zato se je poslužil geografič-nega poznamenovanja in nemške Franke imenoval Vlahe. Tudi isto-večni skandinavski pisatelji so Francijo imenovali Walland, to je deželo Walov, Walliov, Vlahov, in zato je že učeni Frähn dobro opo-menil: Nestors „zemlja vološkaja" ist kaum etwas anderes "als Snorres Walland. Dieser aber versteht darunter an allen Stellen, die ich kenne, Frankreich (Frähn, Ibn Foszlan, str. 201).
Islandcem pa Walland ni bila samo Francija, nego tudi Italija2.
Bistroumni francoski zgodovinar A. Thierry rabi torej, o Frankih govoreč, zmirom poznamenovanje: gallo - frankovski.
Po takem se Nestorjevo poročilo tudi naslanja na historiško do-godbo. Franki so si zapadno Panonijo osvojili, in slovenska kneza Ivocel in Bracslav sta bila njihova vasala. Frankovskemu kraljestvu v Panoniji so leta 901. konec napravili Vogri in si Slovene podvrgli. Cesarstvo Karolovcev pa je zraven tega bilo r i m s k o - frankovsko, in Nestorje imel nov razlog Franke imenovati Vlahe.
Tudi grški in latinski cerkveni pisatelji petega in šestega stoletja imenujejo Franke — Galle. Tako grški kronist Agathias, ko omenja, daje kralj Theodobert Alemane in „druge narode" premagal. Ale-
1	Na porimčene I)ake, kakor Safarik meni, ne more se misliti, ker Nestor pravi: „Sedjahu bo tu prežde Sloveni, i Vlahove prijaša zemlju slovensku, po sem že Ugri prognaša Vlahy (Nestor, pag. 12).
2	Tudi v panonski legendi imenujejo se Italijani Vlahi. „K nam je dosti učiteljev prišlo od Grkov, Nemcev in Vlahov." I)a so prišli tudi Italijani med Moravče semenja krščanske vere trosit, potrjujejo Annal. Fuld. ad a. 871. (M. G. »S. S. 1, 388), po kterih je bil duhovnik Joannes, Benetöan, delaven med Moravci.
mani so takrat posedli Vindelicijo in Rhaetijo, „drugi" narodi so bili sosedni Noričani. To premaganje je bilo tudi prav lahko. Iztočne Gote je stiskal Bizant, Gotje so morali omejiti svojo hrambo na dolenjo in severno Italijo, a severne svoje provincije (Vindelicijo, Rhaetijo in Norik) so Gallo - Frankom prepustili.
Tako bahasto pismo Theodoberta, ki je bil sin leta 534. umrlega avstrazijskega Theodoricha in vnuk Chlodwigov, do cesarja Justinijana, v kterem gallo - frankovski kralj piše, da se njegova oblast že črez Dunaj in mejo Panonije razteza, dobi potrjenje, pa tudi drugi zgodovinski viri potrjujejo to. Leta 590. prosil je papež Gregor Veliki bizantskega cesarja Mavritija za posredovanje v znani pravdi treh kapitulov. Tudi oglejski patrijarh in vsi njemu podložni škofje so se pri cesarju pritožili, da se z razširjenjem frankovske posvetne oblasti, posebno v Viiule-liciji, v Rhaetiji in v srednjem Noriku, tudi frankovska cerkvena oblast v teh deželah utrjuje, in da so frankovski škoije tri glavne cerkve, ki spadajo pod oglejski patrijarhat, odtrgali. V teh pritožbah imenujejo zmirom frankovske škofe: „Galliarum episcopi" in frankovske duhovnike: „Galliarum sacerdotes". Preberimo posnetek iz teh pritožbnih pisem, kakor so natisnjena v bukvah „P. Calleb. Annales ecclesiae Genu".
Škofje pišejo: Si conturbatio ista remota non fuerit, si qui de nobis, qui nunc esse videmur, defungi contingerit, nullus plebium nostra-rum ad ordinationem Aquilejensis ecclesiae post haec patietur accedere. Sed quia Galliarum archiepiscopi vicini sunt, ad ipsorum sine dubio ordinationem accurrent, et dissolvetur metropolitana aquilijensis ecclesia sul) vestro Imperio constituta. Quod ante nos jam fieri coeperat, et in tribus ecclesiae nostri concilii Beconiensi, Tiburniensi1 et Augustana Galliarum episcopi constituerant sacerdotes.
Franki so torej v (5. in 7. stoletju znani pri grških in latinskih pisateljih pod imenom Galli; zakaj bi jih torej tudi Nestor ne imenoval Vlahe?2
Prepričamo pa se iz tega, da je Nestor bil dobro poučen zgodo-vinopisec.
Mnenje, da so starodavni Panonci bili Iliri, opušča se zmirom bolj tudi med novejšimi nemškimi starinoslovci. Tako na pr. bistroumni L. Diefenbach, ki se je še v prvih svojih spisih odločno poganjal za
1 Ecclesia Tiburniensis je imela svoj škofovski sedež v Tiburniji na Koroškem. Ime vasi: Teberu, v fari: St. Peter im Holze, spominja še na nekdanjo škofovo mesto.
* Stara geografična poznamenovanja se dolgo ohranjujejo; tako so nemški leto-pisci, kakor smo slišali, Korotance imenovali Norici, pa tudi Bavarce, ko so se ti v starem Noriku bili naselili. Annal. Fuld. ad ann. 887 pišejo: Arnulfus cum manu valida Norico rum et Sclavorum supervenit.
ilirskost Panoncev, piše v svoji najnovejši knjigi: Völkerkunde Osteuropas: „Die Pannonier llavvovioi, auf' welche die Griechen den Namen der aus Kleinasien stammenden ITaioveg in Makedonien übertrugen, werden allgemein zu den Rlyriern gerechnet, wie wohl diese ausdrückliche Bezeichnung nur dem Lande gilt. Dion 49, 36. sagt, dass dies von den Hellenen Ilatoves, von den Römern Ilavvnvini genannte Volk von letzteren zu Illyris gerechnet werde1, Strabo 7. bemerkt, dass sie von den lllyriern abzustammen scheinen. Dio Cassius 49, 46 scheidet die Pannonier richtig von jenen Paionen2, und gibt ersteren Namen nicht bloss als den römischen, sondern auch als den einheimischen an. Seine hinzugefügte Etymologie aus latein. pannus, ist zwar eine irrige, wirft aber Streitlichter auf die Volkstracht" (pag. 95, 96.).
Tukaj se mi dozdeva, da Diefenbach ni dobro razumel onega Dio Cassijevega poročila.
Dio Cassius je dalje časa med Panoni živel kot namestnik rimskega cesarja; torej je Panone dobro poznal. On pravi, da so nosili oblačila z rokavi, in da ta oblačila imenujejo: navvovg. Tukaj ni treba misliti na latinski: pannus, kar tudi oblačila ne označuje, nego sukno, tkanino; kajti znala so se ta oblačila res pri Panonih zvati: „pa ni", in razlaga iz slovanskega jezika je prav lahka. Mi nahajamo pri Rusih oblačila, ki se velijo: pan-ja, pon-ja, pan-eva, pon-eva, pon-b-ka, in tudi slov. pon-j-ava je iz istega themata; primeri še dalje starosl. o-pon-a, poljsk. o-p on-a, oblačilo, in ni treba nam dvomiti nad panonsko besedo, ktere obliko nam Dio Cassius gotovo ni točno sporočil.
Sicer je neverjetno, da bi imena narodov nastala po oblačilih, dasiravno imamo poznamenovanja: bergušari in bizjaki po bregušah in bizah3; vendar se ime Panonija lahko prav naravno iz slovanščine razlaga, in te razlage se tudi ujemajo s kakovostjo zemlje 4.
Jaz predložim tu dvojno razlago; prvo iz korenike : pä, ernähren, speisen, mästen, füttern. Iz te izhaja litovsk. pen-eti, ernähren, pena-s, Speise der Thiere, Mästung, Futter, rusk. o-pan-a, könnt zivotnyh, Viehfutter (Dalb, sub v., Gilferding, o srodstve jazyka slavj.
1	Isto poroča tudi Appian (in Illyr. 14) Paeones (Panones) vero natio sunt ad Istrum ingens et pars Illyrici crediti.
2	Te Tlcuoveg prišteva Strabon (VII. Fragm. 11.) k traškim rodovom.
3	Iieze, bize pri Slovencih med Muro in Dravo platnene gače, brguše. Bez-jaki, Bizjaki se velijo pri slovenskih Štajercih zagorski Hrvatje. Tudi Bizelanci spadajo semkaj.
4	Da so Panoni poseben jezik govorili, poroča Tacit Genn. 28, 34. On ga naravnost imenuje panonski.
pag. 27). Pott (Etymolog. Forschungen I. 164) izvaja celö iz te kore-nike českopoljsk. pari, in reče, da izvirno pomenja: der Ernährer, analog, bar, bari u.
Panonija je rodovita dežela, donaša mnogo krme; torej so jo z vso pravico lahko imenovali: pano vi no, Futterland, Weidenland, zemljo, v kteri je obilo paše in reje za živino. Hygin piše o rodovitnosti Panonije: „arvi primi, arvi secundi, prati, silvae glandiferae, silvae vulgaris pascuae", in Varro, de re rustica, II., 10., kako so lepe in jake žene pastirjem pomagale „pascere pecus, vel cibaria coquere, vel ad casas instrumentum servare".
Tudi sledeča podstava bi bila prav prikladna za razlago imena. Panonija še ima dandanašnji mnogo muž; nekdaj jih je še imela več. Muža pa se je velela gotovo pri starih Slovenih: p an a, ker po štajerskem Slovenskem nosijo mužnati kraji ime: P an-eče, tako v laškem in šoštanjskem okrožju zraven L oko vice, ki tudi na mužnato kakovost kraja kaže, na Kranjskem: P a n o v j e zraven M o k r i c. V sansk. nahajamo: pan-ka, muža, grez, blato, pänya, v ciganšc. pani, panji, voda; opozarjam še na srbsko v inočvirnah stoječo mesto: Pančova, in srb. pa na c, avis palustris. Tudi rimski pisatelji so nam zapisali ime muž-natega jezera, ktero je čisto slovensko, in sicer p e 1 s o (Aurel. Vict.), pel sod is lacus (Jornandes), Pelsois (Raven.), Pelissa, (Anonym, de Convers. Carant.)
To ime so spoznali za slovansko Šafafik, Cuno, Georg Rosen in drugi. V metathetični obliki nahajamo plešo za označenje jezera pri riusih, Slovakih in Slovencih na Koroškem: Gornje, Spodnje plešo, kar je Nemec prestavil v Ober- in Unterteichen. Na gorenjem Štajerskem: Pols, v listinah 12. stoletja: Pelissa, in farni cerkvi še zdaj tam stanujoči Nemci pravijo: S t. Maria am See!
Okoli tega jezera (Neusiedler See)2 so se naselili iz Italije od Rimljanov pregnani keltski Boji. Cela pokrajina ni bila rodovitna; zato jo Strabon in Plinij imenujeta pušo, — de ser ta Bojorum, in še v srednjem veku so jo tam naselivši se Nemci imenovali: Firvelt, to je: Feierfeld, wo das Feld feiert, tudi: Le r ve lt, prazno polje, in
1 Lepo in čisto slovensko ime ima tudi sLovyenv elog, Lugea palus, ktero Strabon v Panonijo stavlja, in ki se obče pri starinoslovcih za cerkniško jezero ima. Lužički Srbi imenujejo svoj močvirnati svet Luhy. Luga — Luža pa sploh v slovanskih jezikih označuje: Pfütze, See.
- Siifarik trdi, da po starosrb. in bulg. virih ste se izvirno obe jezeri, neusied-lersko in blatensko veleli: l'leso — „ursprünglich hiessen beide Plešo, später jenes: M utno plešo, dieses Blatno plešo, endlich seit dem IX. Jahrli. jenes Muten dieses Blaten" (Abk. der Slaw. 172).
mesto v tem kraju ležeče: Oedenburg (glej Magnus Klein iz listin Otto na Frizinskega pag. 120, 170—171).
Ali že slovenski Panoni, ki so pred prihodom Bojev tamkaj stanovali, imenovali so ta kraj: veli, suhi, solnčnim žarom zgrbančeni.
Vsi starinoslovci so jednakih mislij, da je panonsko - rimsko mesto: Scarabantia, Scarbantia, na rimskih spomenikih: Scarbatina, stalo tam, kjer današnji Oedenburg. Scarbatina pa isto označuje, kar desertum, Lervelt, Firvelt, ödes Feld. V ruščini: skarb-lyj, skorb-lyj, vjali; skarb-nut, skorb-nut, vjanut, welcken, sohnut (sehniti), prisyhat, morščitsja od zasuchyj, skorblyj, smorščenij žarom, sušju: zgrbančen žarom — sušo (Dah> s. v.). V hajdinski fari na ptujskem prodnatem polju, kjer poletno pekoče solnce vso rast posuši, je tudi vas: S k o r b a.
Boji so bili v Italiji 189 pred Kristom (565. u. c.) od Rimljanov pobiti in so se iz Italije izselili, potujoč skozi gorenjo Italijo, v Pano-nijo ter so našli nova stanovališča med Norikom in Panonijo. To poročajo Strabon (5), Plinij (2, 24). I'olybij (2, 35) in Livij (39, 55).
Ker se že tukaj poganjam za pradomovino Slovenov v Noriku in Panonijinaj še tudi na kratko rezultatov anthropologov in arheologov omenim.
Virchov reče, da so tako imenovani „Hackenringe" izključljiv attribut slovanskih starin; te „Hackenringe" nahajamo pa tudi v Panoniji in v grobih noriških Turščanov (obširno beri v zanimivi knjižici : Ein Beitrag zur Geschichte der Slaven von Dr. Wankel). Tudi slovenoljubivi knez Ernst Windischgrätz je čital v lanskem anthropolo-škem zboru v Celovcu prav zanimivo razpravo. On najde v kranjskih gomilah orodje dvojnega naroda — zmagovalca in zmaganca. Narod premagan so mu praočetje današnjih slovenskih prebivalcev; samo da je slovenskim praočetom dal krivo ime: Jap odi, ki niso bili Sloveni, marveč za Rimljanov ilirsko - keltska zmes
Slednjič še bi rad prepričal našega veleučenega rojaka in izvrstnega preiskovalca domače zgodovine g. prof. dr. Fr. Kosa.
1	Tukaj še omenjam jedne besede, ki je brž ko ne od Panonov prišla v jezik njihovih iztočnih sosedov, traških Getov in Dakov. Po Dioskoridu se je zel helleborus imenovala traški: uointniiir))', to ni druga nego skažena slov. čemerica, čemerika, litovsk. keinerai, weisse Niessvvurz.
2	Tudi niso Japodi tam stanovali, kjer knez Windischgrätz svoje starine izkapa. Appian (Illyr. 15) je postavlja 'Evtog y.ca ntgctg tüjv 'yl~k;i;a<)v, Strabo Im tt;> \A'kßi(') (7). Diefenbach pravi, da je današnja Bioka (= Belka) liXßavov (long starih pisateljev. Južna meja Japodov je segala do reke Tedarius po Pliniju, njihovo severno pa označuje Ptoloinaeus (2, 17, 8) tyoutvoi xiy 'loioiug 'Imcvdeg.
On nam je spisal res preznamenito knjigo, ktero je izdala Matica slovenska: „Spomenica tisočletnice Metodove smrti". Zraven kritične -zgodovine Metodovega delovanja, priobčil je geografijo in zgodovino zemlje slovenske v devetem stoletju na podlagi virov, ktere je res točno preučil. Gastitamo!
G. Kos piše na str. 150: „Po mojih mislih prišli so Slovenci v svojo sedanjo domovino proti koncu 6. stoletja, za časa Rimljanov jih še ni bilo po Noriku in Panoniji." — Kdo pa so tedaj bili oni prebivalci Norika in Panonije, ki so pred prihodom Keltov v Noriku in Panoniji stanovali? Etruski in Lyguri gotovo ne, tudi Iliri1 ne, ravno tako ne Germani ali Traki, torej bodemo le morali Nestorju verovati.
Na str. 77. se piše: „Vendar prav popolnoma ni še bilo uničeno prvotno ljudstvo o prihodu Slovencev, še so se tu in tam nahajali ostanki keltsko - romanskega plemena. To sklepamo lahko iz nekterih ohranjenih imen rek, gorä in krajev, ktera niso niti slovenska niti nemška, pač pa je mogoče njih pomen razložiti s pomočjo latinskega ali keltskega jezika"; in dalje doli: „Gotovo mi slovenski jezikoslovci pritrdijo, da ni težavno lazložiti imen naših: Bistric, B e 1 (Prijatelj! Bela se je že za Rimljanov zvala Bela, in pot črez Belo je Rimljan imenoval: VIA BELOIO, pri današnjem kraju, ki ima pol romansko pol nemško - slovensko ime: Pontafel, to je: Pontebela — most črez Belo — ktero Nemec izgovarja: Fela2), Koritnic, Miren, Glin, Je-zernic itd. Vse drugače bi se nam pa godilo, ko bi hoteli razjasniti pomen imen: Save, Mure, Rabe, Soče, Savi ne, Sore, Žile, Kolpe, Krke itd."
E brate! glejte, kako lepo slovenska so ta imena. Vi date veljati, da so stari narodi tudi reke in potoke po barvi vode imenovali. Tako imajo Nemci svojo: Schwarza, Sloveni svojo: Črno, Nemci svoje: Weissenbache, Slovenci svoje: Bele.
Tudi Sava je dobila svoje ime po s a vi barvi. Naš rojak, marljivi g. župnik Jakob Volčič, priobčil nam je pred mnogimi leti v Novicah, da pomenja v Istri beseda: s a v, falb, nažolt; Kollar pa ima: Sav-ko, ein falber Ochs, rusk. pa: sav-ka, rod utky, anas hiemalis s pepelnato sivo barvo, tudi: sav-ka, ein falbes Schaf (Dalb s. v.)3.
1	Strabo (IV) odločno razločuje ilirske Genaure in Brenne od Ilhaetov, Vinde-likov in Norikov.
2	O cesti skozi belsko dolino je temeljito pisal g. prof. Rutar, in ako se ne motim, ker dotičnega Sočinega lista nimam pri rokah, iskal je postajo: Belo i o ob ustju reke Bele. Tudi Prinzinger jo išče tam.
3	Na Pohorju v okrožju vuzeniškem imamo tudi rečico: Savica, in res ima voda prav bledo, voščeno barvo. Ime „Sava" iz sujem, suvani, stossen, schütteln, razlagati ni mogoče; tudi se ne prilega toku vode, o kteri že Plinij piše: Dravus e
Po Kurelcu pa sav označuje subflavus, sav-in, vol nažolt. Savi na pa je ime dobila kot prireka Save, kakor Dravina — Drave — Marica — Mure.
Tudi Mura ima ime po barvi; rusk.: muryj, temnozelen, mu-rava, dunkelgrünes Gras, in rečice z imenom Mura nahajamo na Ruskem in med polabskimi Slovani.
Raba (Grki so pisali z navadno protheso: 'Aqcißi'tv) označuje: die rauschende, brausende, doneča, in res tudi doni; v slov. še imamo iv. korenike rab, brausen, rauschen, besedo: rab-uka. Zeuss se je zelo motil, ko je Raba iz keltskega: araf, mitis, razlagal, ker Raba ni fluvius mitis. Po Poljskem, Češkem in Ruskem najdemo lahko reke: Raba, Rabica, Rabča, Rabčica, Rabka itd.
Pri Soči se povrnem k prvi svoji razlagi iz korenike: sat, cur-vari, hecti, iz ktere rusk. sut-ol-ina, ein gewundener, krummer Baumast, luv. kraj 110 ime: Sutinsko, ime reke : Sutla, slov. So tla, torej isto, kar Kokra, nekdaj Kankra, kar pričuje nemško pozna-menovanje: Kan ker, iz korenike: kan k, krümmen, winden, drehen; torej Soča in Kokra, die in Krümmungen, Windungen fliessende. Latinsk. Sontius, v Antoninov. Itinerar. Ponte S on ti, torej deblo Si^t-, Sont-ja = S^tja = Soča.
Sora, v starih listinah: Zoura — Soura, Szoura; to ni druga, nego sura voda (primeri: in loco Z uric — Sur i k', iz sur, po jugoslovanskih leksikografih: flavus, grisaeus, cinereus, leucophaeus, pallidi coloris; sur k a, graubrauner Rock, sur i ca, rod jastreba, sorodno po Ficku z anglosaks. h a r, lichtgrau ; zato imena rek po Nemškem: II a r -bacil, sansk. (jira, hellgelb, gršk. y.iQoog.
Ako pa ljudstvo sploh govori: Sora, dalo bi se misliti na ruski: sor, drjan, drjazg, otmel, Unreinigkeit, Schmutz; reče se posebno o nesnagi, ktero voda nanese, sorit, zalivat, zasypat sorom, drjanom, drjazgom, melom (Gerölle, Flugsand).
Sploh se misli, da se ime: Sora — Soura ima izvajati iz si> in vr. Thema: st,vr pa ima dvojni pomen: coniungere in conbullire, confervere. Razlog za to razlago se išče v tej okoliščini, ker se pod Skotjo loko dve jednako močni reki stekate; jedna priteka iz Selške
Noricis violentior, Savus a Carnieis placidior. Primeri še krajna imena: Savin na Moravskem, Savčina na Slovaškem blizu Trenčina.
1 „Locus Zuric" je današnji: Sorg na zapadni strani Sv. Vida na Koroškem. G. dr. Kos misli, da se je „Z uric" po slov. glasilo: Zor i ca. To ni resnično. Glasnik z srednjeveških latinskih pisateljev rodom Nemcev rabi se za s, in c za k. Kraju se je torej po slov. pravilo: S uri k, primeri Rodik, Bizovik itd., kar pričuje tudi današnja nemška oblika: Sorg. Tudi „mons Coziae" današnji: Gössberg ni kozja, marveč kosja gora, Amselberg. Moje trdenje spričuje Zuuedlobrudo = Svetlobrdo.
doline, druga iz Poljanske, torej: Sora — So ur a, die zusammenbrausende ali pa die Verbindende, tudi: Verbundene. Ne samo, da sme jezikoslovec svoje pomisleke imeti o gramatičnipravilnosti tvorbe: Sivra tudi neverjetno se mu še dozdeva, da bi bila tako močna reka stoprav pri svojem iztoku dobila ime.
Kdor dvomi o resničnosti razlage iz s u r, ali pa iz ruskosrb. sor-iti, herabkollern, wiederhallen, mit Schutt bestreuen, temu še ponujam thema: sor, iz kterega je slov. o - s o r - e n, hrv.-srb. o - so r- an, o-sor-ljiv, ferox, vehemens, asper, iracundus, staroslov. yt-sort, asper, in Sora bi označevala isto, kar imena nemških rek: Wildbach, Uebelbach itd.
Slovenski narod stopnjuje glasnik o v ou in u; sliši se močen, moučen, in mučen, fortis, kokoš in kokouš. Da se je v starih časih izgovarjalo: So ur a, spričuje nemška tvorba: Zeyer. Jednako nahajamo na gorenjem Štajerskem krajna imena: Zeyer, Zeyres-alpe, Zeyerling, Zeyringbach, Zeyringgraben, Zeyring, ime trga, v srednjeveških listinah Zurice, Z uric, Zurnich, in sicer v takem okrožju, kjer je še obilo drugih slovenskih imen, na pr.: Gle i ni t z bach (Glinica), Pusterwald (Pusto r, iz pust), Triebenthal (Triebnje — Trebnje), Pols (Plešo), Tauern (Ture). Vsi sta-rinoslovci iščejo v Suricah rimsko postajo: Surontium. Thema: s % v r nam je sicer dala tvorbo: s vor a, die Langwiede, rusk. s vor a, die Koppel, in po Ivorotanskem se sliši ta beseda v obliki: sor a (a pri gorenještajerskem Zeyringu se ne stekate dve vodi); potem še nahajamo ime na planinah in v dragah. Zeuss, ki ima Noričane za Kelte, izvaja Surontium iz novokeltskega (kamb.) sir, gaudium, hilaritas. Me-hercle! alpes et fossae zeyringenses nulluni praebent gaudium, nullam hilaritatem.
Žila, ta reka se je imenovala nekdaj: Gila, ker Nemci jo imenujejo: Geil, Gail; tudi na gorenjem Štajerskem je rečica: Geil. Ime je nemško, primeri: geilen, begeilen, düngen, fruchtbar machen, staronemšk. gilan. Ker slov. glasnik <j pred i prelazi v z, izobrazili so Sloveni iz Gila obliko: žila.
Kolpa, pri Grkih: Kolops, pri Latinih: Colapis (Strabo, Plinius, Cassius Dio) mesto: Kk\>na. Ze Šafafik (Abkunft der Slawen pag. 163) je kazal na jednake ruske reke: Kolpa, Kolpinka, na Kolpičje jezero. Iz oblike Kolpa je gramatično pravilno hrv. Kupa; zato tudi: K upi no v a, Ivupina po Hrvatskem in Ogerskem. Kore-nika: kit p, winden, drehen, im Kreise sich bewegen, ruski: kol pa, k o 1 p i c a, k o 1 p i k, die Löffelgans, gorenj elužičko: k o 1 p, labud. Reke so tudi pri Slovanih po ptičih dobile imena; to pričajo imena rek: Orel, Sova, Kava, Kavica (glej Šafafik, lib. cit. pag. 163). „Kava,
der llabe," piše Safafik, „ward gerade so zum Flussnamen wie Krk. Rabe, tetrev, Auerhahn, Orel, Adler, Golub, Taube, in Russland, Polen, Böhmen und Dalmatien". Tako tudi mogoče ime Kolpe po k o 1 p i.
Isto po Safafiku velja o reki Krka. (KoQxoQctg pri Strabonu, torej i"i> = or, kakor v ruščini, v korotanščini = ur, zato: Kurka.) Kore-nika: krk označuje: kreischen, rauschen; zatö ime za ptiča: kri.k, der Rabe, kakor kava, k a v i c a, kavka, iz korenike: k u — kav, sonum edere, vociferari1.
Drava, die reissende, pa je tako že od nekdaj — „Angelpunct der slavischen erdkundlichen Etymologie".
„Da so se ostanki keltsko - romanskega plemena ohranili do prihoda Slovencev," piše g. dr. Kos dalje, „in še nekoliko pozneje, pričujejo nam razven omenjenih tudi nektera druga krajevna imena. Po Slovenskem se nahajajo vasi in trgi: Velike in Male Lašče pri Turjaku, Lašče pri Borovnici in Lašče pri Zužemperku, potem L ah o vče pri Kamniku, Lahov o pri Blokah na Notranjskem, Laško pri Seleih na Gorenjskem in Lah i na pri Črnomlju, dalje Lahonec pri Ormožu, L ah o vi na pri Celju, Laški trg ter blizu Lašišče, Laška vas in Lahov graben. Pač mogoče je, da so to ali ono izmed naštetih vasij postavili ljudje keltskega ali pa romanskega plemena."
Preje slednjega, dasiravno ne tajim, da bi Kelti, ki so skozi Karnijo, Panonijo „ad illyricos sinus" romali, ne bili tudi v omenjenih deželah pustili kolonistov. Pri Laškem trgu, Lah o vem grabnu, Lašiščah pa se da listinski dokazati, da so jurklošterski (Gairacher) kartuzijanci, ki so bili iz Savoje prišli, tam mnogo italijanskih kolonistov nasadiliz.
Tudi Rimljani so okorne in puntarske podložnike iz njihove domačije v druge inojezične dežele prestavljali, in tako je utegnila marsi-ktera vlaška kolonija v Noriku in Karniji nastati.
Znano je tudi, da so galske (keltske, vlaške) legije bile posajene po mestih v Noriku in Panoniji, ker tudi Rimljan se je držal načela: „divide et impera". Dosluženi vojaki so ostajali v teh provincijah, dobili
1	Krko nahajamo tudi v Dalmaciji in v ogerskem saladskem komitatu. Ta komitat ima svoje ime po reki: S a 11 a. V tej obliki jo že nahajamo v Antoninovem Itiner. S all a je vmazana mastna reka, kakor kranjska Sala in štajerska Sala pri Voitsbergu. G. dr. Kos piše krivo: Zala, in Zal aber mesto Salavar, to je var kraj Sale.
2	Tako so tudi na Kranjskem markgrofi isterski, vojvode meranski in pozneje patrijarhi oglejski naselili Lahe na svojih posestvih v Črnomlju in Kamniku. I.ahouei pri Ormožu so srbski kolonisti; Srbe imenujejo zagorski Hrvatje in štajerski Slovenci Vlahe, Lahe, ker so iztočnega veroizpovedanja.
zemljišča, in njihove naselbine so domači prebivalci imenovali po narodnosti kolonistov.
Sicer pa ne smemo povsod, kjer imena: Lah, Laško, Lašče1 itd. nahajamo, na keltske ostanke ali pa na italijanske naseljence misliti. V staroslov. označuje v lah i. tudi pastirja. Sicer se obče trdi, daje v lah v pomenu pastir nastalo po rumu ns kili pastirjih, ki so se po Karpatih in jugoslovanskih pokrajinah naseljevali, a mi nahajamo po vseh slovanskih deželah topična imena: Vlahi, Vlašim, Vlašice; tudi osebna imena pri starih Cehih: Vlahnik, Vlahota, Vlahuta, Vlašek, Vlašin, Vlaška, Vlašnik, kamor vendar niso rumunski pastirji prihajali.
Ime nas sreča po gorenjem in srednjem nemškem Staj er ju Lachalpe, im Miirzgraben mit 200 Rinderauftrieb, L ach t h al v judenburški okolici s pašniki za 100 glav, L ach k ar al pe, to je planina pod L a h o v i m k a r o m (pečino) s pašnikom za 60 glav (glej Schmutz, Topograph. Lex. s. v.), L ah nit z, L ah niče, pašnik pri Prämstettenu blizu Gradca. Dalmatinci imenujejo ovčjo ogrado: vlaš, (Kurelac, Imena domač, životin. str. 63), Srbi zvezdno skupino: Ple-jades, Siebengestirn: vlašiči, starosl. vlasoželišti. Plejade se na južnem podnebju pokažejo meseca maja, Grkom so bile dobro znamenje za morski plov, menda Slovanom za gonjbo na pašo.
Vlah, Lah, pastir, pa je v ozki zvezi z ruskim mythologičnim imenon: Vol os, bog skota, pastirjev. Vol os bi se v staroslov. glasilo: VIas; glasnik h se je izcimil iz glasnika s, kar obilo primerov potrjuje, torej Vlah = V las, Vol os; in po takem bi staroslov. vlaln>, pastir, ne bilo nastalo po rumunskih Vlahih.
Kraji: Lahov na, Lahovec,Lašice, Laška vas, Laše itd. znajo tedaj tudi biti pastirska sela. V fari sv. Ruperta med Laškim trgom je kraj Lašice, celi okolici pa se pravi: Trobensko. Vprašal sem starega moža, kaj on misli, odkod ime Trobensko? In on mi odgovori: Tii so bili nekdaj sami pašniki, pastirji pa so trobili, ko so na j)ašo gonili in ko so pasli; zato je obveljalo ime Trobensko.
1). Trstenjalc.
1 V slov. odpada načelni v, primeri: las, ladati, last, za vlas, vladati, vlast.
Kako se pripravlja rastlinam podstava.
Slačetno kamenito površje naše zemlje pretvarjalo se je za vekov vedno «Ä bolj in bolj ter se tako oddaljevalo od prvotne oblike bližajoč se t sedanji. Presnova se je vršila polagoma z uplivom istih sil in tvarin, ktere še dandanašnji delujejo. Pa tudi sedaj ne ostaja zemlja od danes do jutri jednaka., ampak zmirom se predeluje in obnavlja ter kaže vsak dan po nekoliko drugo obličje. Ker pa se napominana premena počasi in po malem dogaja, ne opazi je naše oko h kratu, ampak navadno še le tedaj, kedar so nje nasledki večji in občutljivejši. Ako na pr. nasuje povodenj proda, peska, blata itd. na rodovitno zemljo ter jo preobrazi premnogokrat v pustinjo ali pa v nezdravo močvirje; ako jemlje vedno več zemlje ob bregovih ter jo drugje zopet odlaga, ne prezre takih pojavov posestnik, dočim še manjših niti ne opazi, kajti ne sezajo mu do kože. Ako mu ploha, zveriživši poševno površje, odnese z njive nekoliko prsti, popravi zopet in poravna, kolikor se d;x. Ker se to vrši le polagoma in ker se spodnje plasti pretvarjajo v rodovitno zemljo, znižuje se vedno površje, a do golih reber tem potem tako kmalu ne pride. Pa tudi kamen pod hišnim kapom zdi se mu, odkar ga je spravil na dotično mesto, nekoliko izdolben in o deževnem vremenu lahko opazuje, kako kapljice druga za drugo odskakujejo od trdih tal, in plošča postaja glajša. Strešna opeka se zbrusi sčasoma in dobiva namesto gladkega še bolj raskavo površje, nego je bilo s prva. Dež je izpral ter odnesel mečje snovi.
Ako si izberemo trdih in trdnih teles ter jih v presledkih na vse strani preiskujemo, uverimo se o navedeni premeni prav lahko. Ondi pa, kjer zemeljske plasti niso pristopne ali pa z rastlinstvom porastene, vrše se isto tako slične presnove, o čemur se prepričamo ravno po rastlinah ali pa po grobljah, ki po obronkih in ob vznožju leže. Golo kamenje ne prija bilinstvu samo zavoljo tega, ker se ne more ukoreniniti, ampak tudi zaradi tega ne, ker ga goli kamen ne more rediti. Predno so se torej nastanile rastline na materi zemlji, vršile so se z njeno prvotno, kakor tudi pozneje nastalo skorjo raznovrstne premene, ki niso prenehale do naših dnij. Proizvod raznih delujočih sil je rodovitna zemlja, ki po okolnostili ostane na mestih, kjer se je iz razkrajajočega se kamenja izobrazila, ali pa jo je voda nasula po jarkih z večjimi in
manjšimi primeski, ki se v ugodnih slučajih dalje spreminjajo. Le tem potem dobe rastline zadostne podstave, v kteri se razraščajo in razhajajo njih korenine, ki, pijoč z vodo v njej raztopljene soli, je vodijo v ustroje, kjer se pretvarjajo v organske spojine. Kako sprejemajo rastline po koreninah raznih solij, kako je vodijo po rastlinjem telesu in kako je razkrajajo, nočemo danes preiskavati, temveč 0110 presnovo si hočemo ogledati natančneje, ktere proizvodi so raznovrstne Zemljine. Torej tudi preustrojeno površje ni povsod jednako! Ne, pa tudi biti ne more, ker je kamenita zemeljska skorja sestavljena na raznih krajih od različnega kamenja. Iz tega tudi sledi, da doline in dolinice, ktere so reke nasule, niso jednake in kažejo potniku pot do kakovosti gorovja, ktero jih je porodilo. Obronki kristalastega Pohorja na pr. ločijo se bistveno od onih, ki delajo orjaško apneno steno med Kranjskim in Koroškim; isto tako dravsko in savsko podolje.
Premena kamenja jame s preperevanjem. Vsako, tudi najtrše kamenje more sčasoma sprhneti, ako je v dotiki z vnanjim svetom. Na tako površje uplivajo deloma podnebne razmere, deloma vzdušnine in deloma tudi raztvorjene snovi poginolih organskih bitij. Da spoznamo bistvo presnove, vsled ktere kamenje v zemljine razpada, moramo dosledno premišljevati sile in tvarine, ki jo začenjajo in izvrše.
Izmed sil in tvarin preperevanje izvršujočih pripravljajo nektere kamenje na to, da lahko potem sprejema prave delujoče moči, druge pa spreminjajo tako pripravljeno kamenje. Tedaj imamo razločevati dve vrsti nastopajočih sil, in sicer a) uvajajoče ali vzbujajoče vzmoži in b) pretvarjajoče delujoče moči.
Kar se tiče prvih, učijo nas izkušnje, da isto kamenje ne sprhni povsod po zemeljskem površju jednako močno in jednako hitro, ampak njega presnova zavisi od pasu, svetlobe in rastlinstva, kakor tudi od vlage; na dalje upliva tudi sklad, da celo pretežna barva kamenja na lažje ali težje vršeče se preperevanje. Granitna gromada na pr. moleča v vnanji svet preperi po osojnih obronkih, v tečajnem pasu ali na vlažnih mestih, ki so z rastlinami pokrita, težje in počasneje, nego na zmernega pasu gorskih prisojali, obrnjenih proti jugu, kjer se vlaga mnogokrat menja ter jo zastira gost rastlinski plašč. Zmesi osobito tedaj precej naglo sprlinejo, ako so zmesnine, kakor je to pač navadno, raznobojne in dokaj velike. Naslednje vrstice nas bodo uverile, da je uzrok temu pojavu večinoma uplivajoča mena topline, ki zmirom in vztrajno delujoča kamenje rahlja.
Sploh znana prikazen je, da rastoča toplina telesne trošice tem bolj razteza, čim hitreje in silneje morejo one toplotnih solnčnih trakov sprejemati; obratno pa tudi vemo, da se po toploti raztegnjene trošice tem bolj skrčijo in na obsegu zmanjšajo, čim več toplote izgubljajo in
5
GG
čim hitreje se hlade. Rastlinski list na pr. padši po zimi na sneg, udira se va-nj vedno bolj in bolj ter prodere slednjič do tal; kos belega, gladkega papirja pa nam tega ne potrjuje. Temu uzrok je temnejše telo, ktero toplotnih trakov tem hitreje sprejema in se tem lažje zopet ohlaja, čim bolj se bliža njega barva črni in čim bolj raskavo je njegovo površje. Navedeni zakoni veljajo o prirodi sploh, torej tudi zastran kamenja. Ako se mena toplino dostikrat ponavlja, mora zbog ponavljajoče se razsežnosti in krčenja telesne gromade nje zveza tako rahla postajati, da nastanejo razpoke in pokline, ki se, začenši na površju, zmirom dalje navznoter pomikajo ter naposled tudi vse telo lahko razdrobe. Najbolj očitno nam kažejo to tiste zmesi, kterih zmesnine so deloma svetle, deloma temne. Gnajs in granit na pr. sestavljajo večja ali manjša zrna živčeva in kvarčeva ter tinjčeve luske. Temnejše tinjčeve luske in luskice se raztezajo in krčijo močneje od prvih ; zavoljo tega se zveza tem bolj zrahlja, čim večje so pojedine zmesnine.
Sedaj je kamenje nekoliko zrahljano in raztrgano, a to je baš začetek mehanične razdružitve, ktero nadaljuje in izvrši druga vzmož pre-perevanja — voda. Sopar, ki se nahaja vedno v ozračju, je poleg kisika, na kterega pride vrsta pozneje, za zemljo in njeno prebivalstvo največje važnosti; kajti brez njega ne more niti kisik niti ogljikova kislina delovati na trdne zemeljske sestavine, ker se suhi plini s trdnimi telesi ne morejo trajno spajati. Sopar in voda sploh je navedenima plinoma po-budilo, ker odreja, da se trdna telesa s plini spajajo. Na dalje posreduje, rahljajoč in mehčajoč kamenje, pota, po kterih pretvarjajoče vzmoži navznoter dohajajo. Kot topilo je posebnega pomena zato, ker približuje raztopljene tvarine, da se dotikajo in kar inače ni možno, kemijski spajajo. Slednjič razmaka spojine, ki so nastale z njeno pomočjo ter je dovaja na mesta, kjer se zopet uporabljajo.
Utegnilo bi temu ali onemu častitih čitateljev nejasno biti, kako neki voda pripravlja pota delujočim vzmožem! Le napolnimo sklenico popolnoma z vodo, pričvrstimo zamašek ter jo postavimo zimskega večera na pripravno mesto. Voda, spremenivši se v led, razdrobi posodo tudi, ko bi bila močnejša od steklenine. Jednako v naravi! V razpoke, pokline, luknje itd. pride dežnica; za mraza strdi se v led ter razganja kamenje in je rahlja. Deluje pa tudi po nevidnili prebojih, ki jih ima navidezno tako gosto kamenje, da jih s prostimi očmi niti ugledati ni. Od tod pride, da se kamenje na površju drobi in v prah razpada. Od tod tudi velika važnost obdelovanja rodovitne prsti, da na njo uplivajo vzdušnine v zvezi z vodo v trdni ali tekoči obliki. Kajti čim bolj se zrahlja, tem več toček ponuja delujočim silam, da razkrajajo razne soli, ki naj hranijo rastlinstvo. Zmrznjena voda potrebuje nekoliko več prostora, nego tekoča. Že ta lastnost kaže nam najpotrebnejši živelj
pozemskega življenja v jako svetli luči, ne da bi navajali drugih, ki se I sicer ne strinjajo z našim sedanjim namenom, a nas prejasno poučujejo, da bi brez njih bila zemlja sploh mrtva. V sopar spreminjajoča se voda deluje nekako slično v zemeljskih plasteh.
Tretji sodrug v tem krogu je rastlinstvo samo, ki si pripravlja na razne načine svojo podstavo. Kakor povsod delajo tudi izmed rastlin-! škili članov nižji in oblikoslovno nerazviti začetek ter usposabljajo polagoma površje, da je zasedajo počasi popolnejši in slednjič tudi najbolj razviti. Veter igra tu tudi neko ulogo, ker razpihava in raznaša tajno-cvetek trosove, kteri se nastanijo ondi, kjer je površje vlažno. Po tej •lastnosti odlikujejo se posebno skale in stene, po kterih brišejo in pišejo vlažne sape. Kdo bode ugovarjal, da se dogaja to na vetroviti strani pogorja. Tu se nasele s prva raznovrstni lišaji, ki sicer niso posebne važnosti, a v tem oziru nadkriljujejo vse ostalo bilinstvo. Ilaznobojnim povlakom jednaki pokrivajo kamenje s prva kot jedva vidne luskice ter se razraščajo na zmirom večje skorje, kterih trosje se povsod raznaša in kmalu rastlinico stvari. Tem rastlinam odreka se že dokaj časa celi'» samostalnost; zelene alge zajedajo namreč glive in napravljajo na ta način telo, ktero mi lišaj zovemo. Lišaji prevlečejo tedaj kamenje ter ' je delajo po skorjah raskavo; raskave ploskve pa izžarjevajo toploto tem bolj in tem silneje, čim več in večjih vzvišenih mest imajo. Na dalje i srkajo neprenehoma vodo vä-se in držeč jo, usposobijo z njo spojene vzdušnine zadostno, uplivati na trdno podlago in jo polagoma jedkati. Dasiravno majhne, so vendar jako trpežne in niti dolgotrajna suša jim ne more prav do živega, temveč za deževja zopet ožive in delujejo, kakor je bilo povedano. Pa vendar vsaka stvar le nekaj časa trpi! Tudi lišaji poginejo in zapuste mnogovrstnih kislin, ki razjedajo in razkrajajo osobito vse tiste spojine, kterim je bistvena prvina tudi apno.
Lišaji so tedaj prvi, ki pripravljajo sami ob sebi na navedeni način sebi in drugim potrebne podstave. Razni mehovi nasele se med nje in na njihovo mesto ter prevzamejo njih opravilo. Tem se pridružijo tudi cvetoče zelnate rastline in kedar je nastalo že toliko prsti, da se more ukoreniniti grmičje in drevje, dobila je dežela drugo lice. Močne korenine raztegajo se zdaj po vseh poklinah in ker se vedno debele, razganjajo mehanično z vso silo kamenje; tudi izločajo razne snovi, ki delujejo kemijski na podlago. No pa tudi orjaki v rastlinstvu ne trobijo sodnemu dnevu; tudi ti gredo po zlu in česar niso mogli storiti za življenja, dosežejo po trohnečih ostankih, v kterih se razvijajo mnogovrstne spojine, ki po svoje kamenje razjedajo in spreminjajo. Nadaljno delovanje prišteva se izvršujočim silam, ki se spajajo s posameznimi rudninskimi sestavinami, ločeč je iz njih prejšnje zveze, je vsaj deloma razkrajajoč ali druge rudnine tvarjajoč. Take delujoče moči so kisik,
ogljikova kislina, črničina kislina in črničinokisle lužnine, kterih zadnje se napravljajo iz trohnečih rastlin.
Ozonovani kisik je s pomočjo vode najvažnejša tvarina v prirod-nem gospodarstvu, kajti on se spaja z vodikom v vodo, z vsemi nekovinskimi prvinami v kisline, s kovinskimi pa v okise, ki se s prvimi večinoma spajajo v soli. Niso li ogromne večine vseh organskih in ne-organskih teles kisline, soli ali pa spojine teh tvarin z vodo!
Ogljikova kislina je sama zä-se tudi neplodna, tem večjega pomena pa je, ako se je je voda nasrkala. Kot slaba in plinasta kislina more le z vodo trajno na kamenje uplivati, kar se vrši tem točneje in sigur-neje, čim manj moreta toplota in prepali do njenih skritih delavnic, ki. se nahajajo v razpokah in poklinah. Tu vzpodbuja kovine na kisatev, osobito iste, ki se že na navadni toplini okisajo in s kterimi dela v na-daljni presnovi ogljikokisle soli. Tudi razkraja vse sestavljene kremane (silikate), posebno pa ove, ki imajo dosti apna. Tudi raztaplja rudnine, ki so v sami vodi neraztopne, dasi jim ne spreminja kemijskega značaja. Kedar pa topilo izhlapiva, sesedajo se zopet vse razmočene soli nespremenjene. Dežnica se navzame razširjajoč se po črnici ogljikove kisline ter razmaka karbonate; prišedši na prosto izgubiva po izhlapivanju kislino, karbonati pa se sesedajo in delajo na primernem kraju okap-nice z raznovrstnimi oblikami. Iz vsega lahko posnamemo, kako važno ulogo igra ogljikova kislina z ozirom na razdružitev rudninsko, osobito ako še pomislimo, da kamenje, ki je po vsej zemlji razširjeno in h kratu glavno gradivo naših tal, pretežno sestaja iz rudnin, ki se po njej razkrajati dado. Naj še omenim, kako si rastlinstvo in rudninstvo roki podajeta ter drug na drugega uplivajoč rastlinsko rast pospešujeta. Oruli namreč, kjer moreta neprestano vlaga in ogljikova kislina na kamenje delovati, razseda se to in dela zemljine na jedili, rastlinska živila na drugi strani. Taka mesta razveseljujejo človeško oko z bujnim in raznovrstnim bilinstvom. Kjer je pa tega v obilni meri, razvija se iz trohnečih ostankov tudi največ ogljikove kisline in vlage, ki zopet na kamenje deluje.
Kedar se rastline ugonobe, dajejo poleg že imenovanih še drugih snovij, ki še jačje na kamenje uplivajo. Razven organskih spojin jo omenjati posebno lužnin, ki, pohotne po močnih kislinah, na prve tako delujejo, da se razkrajajo in razne kisline napravljajo. Med temi je najvažnejša črničina kislina, ki se z lužninami spaja v črničinokisle lužnine. Te morejo inače neraztopne rudnine razmakati, odvajati ter je sesedati tedaj, ako so se spremenile v ogljikovo kislino, ki izhlapiva. Ako pa pridejo v dotiko s sestavljenimi kremani, ki so bogati na lužni-nah, izluščijo kremenčevokisle lužnine in delujejo liki ogljikova kislina, toda silneje in hitreje.
To so v glavnih potezah pota, po kterih se spreminja površje v vedno manjše in manjše drobce. Zaradi popolnosti v najširšem okviru še nekaj besed o treh poglavitnih skupinah, ki sestavljajo plasti naše zemlje. Ni da Iii rekli, da so povsod razširjene, a na slovenski zemlji jih je vendar najti in zavoljo tega oglejmo si iz vsake po jedno vrsto. Poseben oddelek pragorja na Slovenskem je Pohorje, kterega jedro je zloženo od granita, in o tem nekoliko.
Po uplivu vedno menjajoče se topline in vzlasti po vodi, ki se v led spreminja, nastane ogromna množina predrobnih razpok, ki se od površja mrežasto na vse strani med posamezne zmesnine v granitno gromado vrivajo in v zmirom nežnejše žilice razhajajo. Vse srkajo vodo, osobito roso kaj poželjivo v;i-se ter jo dovajajo vsem sestavinam do tja, kamor sploh segajo. Živec in sljuda, ki sta listaste sestave, raztezata in krčita se vsled mene toplinske v pojedinih pločicah, in kamen se sčasoma tako zrahlja, da dohaja tekočina tudi med nje. Ker se pločice tem potem povlažijo in omehčajo, uplivajo lahko sedaj na nje vzdušnine, dospevši po vlagi v notranjost. Kemijska presnova začne se s tem, da kisik pretvori železni okisec v železni oksihidrat ali pa tudi v železni okis. vsled česar živec in sljuda porumenita ali pa porujavita. Sedaj pa jame delovati ogljikova kislina na živec in mu vzame vse lužnine. Ostanki teh dveh sestavin so raznobojne gline, ki liki skorja granitovo površje pokrivajo. Voda izpere in odvede nastale raztvorbine in ponudi raznim silam novih ploskev na obdelovanje. Granit se torej počasi spreminja v glino, ki seveda ni čista, ampak premešana po kvarčevih zrnih in drugih odlomkih.
Z ozirom na granitovo preperevanje je velevažno omeniti neke posebne lastnosti, ki njegovo presnovo najbolj pospešuje. Vsa gromada namreč osebi se v pravilne in nepravilne poševno - kockaste klade po razpokah, ki so tem večjega pomena, čim več se jih nahaja. Voda z znanimi že vzdušninami izpira te razpoke in je dela vedno večje. Kedar pa zmrzne v njih, razžene je s strašno silo na pojedine kose, na ktere od vseh stranij pretvarjajoče moči delujejo.
Zmesi so dale postanek sprimkom. Najvažnejši so raznovrstni skri-ljavci in peščenjaki razne starosti. Njih zmesnine so odlomki drugega kamenja, ktere so razne sile mehanično spravile v celoto. Vsi sprimki z glinovnatim lepivom razpadajo vsled v razpokah nahajajoče se vode, ki zmrzuje in se zopet taja, v bolj ali manj krhke groblje skriljavčeve, v prod in pesek. Ker pa voda neprenehoma upliva na imenovano gradivo, spremeni je v meševito zemljino, pesek itd. Ako so odlomki od takih rudnin, ki še dalje prepere, vrši se to po zakonih, ktere smo že poprej označili. Ako pa sestaja vsa gromada samo iz skriljavca, tedaj se razdrobi zavoljo zmrzujoče vode v oglate in ostrorobate kosove, ki
postajajo sčasoma vedno manjši in tanši, dokler ne razpadejo v pristno rahlo površje. Osobito se to dogaja ondi, kjer voda po skalovju curlja in odnaša, ako so plasti vsaj nekoliko poševne, med posamnimi skrilji nastalo prst ter jo spušča po obronkih navzdol, kjer se seseda ob vznožju ; obronki sami pa ostajajo goli.
Vse drugače javlja se preperevanje istih sprimkov, kterih zamaza je lapornata. V tem slučaju vrši se presnova večinoma po uplivu ogljikove in drugih kislin, ki se razvijajo vsled gonobečih se lisajev, ki v veliki množini na lapornatem kamenju rastejo. Seveda so kisline razmočene v vodi in delujejo na lepivovo apno. Sčasoma je pošlo vse ogljikokislo apno in ker so se po vodi omehčale tudi glinovnate tva-rine, zruši se celokupnost v lapornato - glinovnato nasipino in prod ali pesek.
Izmed jednoternega kamenja najbolj razprostranjen je apnenec raznih geoloških tvorb. To kamenje je navadno skladovito in po po-lclinah, ki s skladovnimi ploskvami vzporedno teko ali je pa raznokotno dele, nekako razkosano. Posamezne skladove veže večinoma il ali pa lapor. Dokler je to skladovje vodoravno in mu nedostaje razpok, ki bi vodile navpično navznoter, ne morejo razne vzmoži delovati in ga spreminjati. Ako se pa te razmere predrugačijo tako, da nastanejo v ka-menito telo vodeče pokline, da se gromada vzdigne, premakne, sploh da more na kteri koli način voda z ogljikovo kislino ali z raznimi črniči-nimi kislinami priti v razsedline skladov, tedaj ne razganja samo voda, strdivši se v led, kamenja na vse strani, ampak navedene kisline razjedajo in razkrajajo apnenec tudi kemijski ter mu jemljejo vedno več tvarine. Njega površje dobiva sčasoma povsem drugo obliko; velikanski zobje, igle, čeri, razvaline itd. vzdigujejo se v ozračje ter prete vsak hip zvrtoglaviti se v strašno razjedeno in izprano brezdno. Nasledki kemijske presnove pa so podzemni prostori, ki so po apnenem svetu kaj navadnega. Dokler se tu tla ne porastejo in trohnečih rastlin kisline ne uporabljajo, je delo samo mehaničnega značaja: kakor hitro pa to nastopi, razdeva se kamenje tudi na površju po kemijskih zakonih. Vse trohneče rastline proizvajajo ogljikovo kislino; nasrka se je li dežnica, razkraja apnenec, ako je dolgo z njim v dotiki. Od tod pride, da po-rasteno apneno pogorje daje rastlinstvu dobra tla in da so njega nižji obronki, po kterih curlja dežnica, močneje izvetreli, nego višji. Navedeno pa je tudi uzrok, zakaj golo apno vito skalovje tako težko preperi in skoro brez bilinstva ostaja.
Je še drugih vrst, ki se po svoje razsedajo, a mi smo hoteli častite čitatelje le z migljajem opozoriti na neprestano vršeče se presnove zemeljske skorje, ki se vedno pomlaja, in sicer to na tak način, da se nivelujoče načelo tajiti ne da. če tudi nevidno in počasi, ali vendar
zmirom z nekim uspehom napreduje preperevanje. Da je kljubu temu vendar po goratem svetu veliko goličav in pustega pečevja, kdo bi se temu čudil uvažujoč, da razmere niso povsod jednake ter tu pa tam
bi se on dal praktično uporabljati. To misel gojili so posebno Francozi, kjer je balon tako rekoč doimi, in večina vseh napredkov, tikajočih se te stroke, prišla je s Francoskega. Francozi so tudi tisti, kterim je balon do sedaj v praktičnem smislu največ koristil. Marsikdo se še spominja onih dnij, ko so Nemci oblegali Pariz, kako se je Gambetta odpeljal v balonu iz obdanega mesta, in tisti čas je bil balon sploh jedino sredstvo, da so se Parižanje dogovarjali s svojimi rojaki po drugih krajih Francije. Tu so uporabljali Francozi balon toliko, kolikor je bilo sploh mogoče; seveda tistim, ki so bili v balonu, moralo se je reči: „Bog Vam pomagaj in sreča junaška"; kajti bili so popolnoma odvisni od milosti vetrov. Nekoliko balonov tudi v resnici ni doseglo svojega smotra. Nekaj so jih ujeli Nemci, nekaj jih je prišlo na tla v inozemstvu, in ostanke jednega dobili so še le črez dolgo časa tam doli nekje v Afriki. Tedaj je moral balon čakati ugodnega vetra, predno se je dvignil kvišku; to pa je delalo pri praktičnem uporabljanju velike zapreke. A vendar je bila korist, ki so jo uživali Francozi od balonov med obleganjem Pariza, tolika, da so uvideli, da je dalje razvijanje in ugodno rešenje tega vprašanja posebne važnosti. Francoska vlada je tedaj sestavila posebno komisijo, ki bi se imela pečati s tem vprašanjem; dovolila jej je izdatno državno podporo in jej izročila grad Chalais s parkom, da si priredi tam delavnico. V tem blizu Pariza ležečem gradu etablovala se je bila za nekoliko let že za Napoleona I. komisija v isti namen sestavljena.
Vprašanje, s kterim se je bilo pečati in ktero je že dolgo rojilo po glavah te vrste strokovnjakov, bilo je to, kako bi se balon in njegovi deli uredili, da bi 011 lahko dosegal brez ozira na ravno pihajoči veter vsak smoter, kterega bi si že prej izbral, predno se vzdigne. Marsikteremu se je bilo pač že posrečilo, balon tako sestaviti, da se je dal v kaki dvorani ali pa tudi v mirnem zraku na planem lahko obračati kakor čolnič na vodi. A navadno se jim je jako slabo godilo, ako jih je dobil veter v roke, če so se sploh upali 11a planem spustiti se nekoliko više in dalje.
zelo neugodne.
M. Cilenšek.
V praktičnem pomenu sta prvi res pomenljivi uspeh dosegla francoska kapitena Renard in Krebs, voditelja one komisije v Chalaiskem gradu, s svojim balonom „La France" in imena teh mož in tega balona bodo dolgo slovela med vsemi zanimajočimi se za to vprašanje. Dostikrat smo že čitali in še čitamo po časopisih, da je ta ali oni izumil obračljiv (dirigeable) balon, a o uspešnih praktičnih rezultatih ni bilo čuti do zadnjega časa ničesa. Sedaj pa imamo verjetna poročila o takih poskušnjah, ki nam pričajo, da smo čisto blizu popolnemu rešenju tega vprašanja. Poročila o teh jako zanimivih vožnjah nahajajo se v izvestjih francoske akademije: Comptes rendus etc. Tome 99, pag. 316 in 772 od leta 1884. in Tome 101, pag. 1111 od leta 1885. V teh poročilih opisana je balonova konstrukcija le bolj površno, in zdi se mi, da jim je za to, da še stvar tajna ostane.
Renard in Krebs sta uporabila pri sestavljanju svojega balona skušnje prejšnjih zrakoplavcev na pr. Geffard-a, Dupuy de Lome-a in Tissandier-a, a v marsičem so bile njima lastne genijalne ideje mero-dajne. Električno silo, ki goni balon, dajejo galvanični elementi (dvain-trideset), a njih sestava je še skrivna. Balon ima podobo smodke, čolnič je podolgovat in privezan kolikor mogoče blizu balona. Vijak ima isti nameri kakor pri ladijah; nahaja se na sprednjem, a krmilo na zadnjem delu čolniča. Balonova dolžina je 5042 m, premer 8'4 m, vsebina 1864 »)t3. Sila uplivajoča na vijakovo vreteno znašala je v skrajnem slučaju 9 H. P. (konjskih sil).
Prvikrat dvignil se je bil balon „La France" 9. avg. leta 1884. Bil je težek 2000 kgr; v čolniču sta bila dva aeronauta in 214 kgr balasta. Dvignil se je iz parka Chalaiskega gradu in spustil se črez nekaj časa na ravno istem mestu zopet na tla. Med svojim odhodom in prihodom storil je 7"6 kilom. pota v 23 min. Srednja brzost njegovega gibanja je bila 6 metrov v sekundi. Zrak je bil precej miren. Dvignil se je tisto leto še trikrat. Dvakrat se je zopet vrnil, a enkrat se je moral spustiti pri neki vasi blizu Chalais-a na tla, ker se je bilo nekaj pri stroju potrlo. S tem so bili poskusi leta 1884. končani. Pri poročilih od leta 1885. ne nahajamo več Krebsovega imena. Za poskuse tega leta olajšal je Ch. Renard neke dele pri stroju in čolniču toliko, da so vstopili za naprej lahko trije možje v čolnič, kterih je imel vsak svoj posel.
Prvi poskus leta 1885. bil je 25. avg. Dvignil se je bil le z namenom, da poskusi novi mehanizem. Ta se je popolnoma dobro obnesel, dasiravno je bil veter na ta dan jako silen. (Vetrova brzost 6'5 — 7'0 m v sek.) Balon se je spustil na tla blizu Villacoublay-a, kjer ga je pričakoval oddelek vojaških delavcev iz Chalaiskega gradu.
Drugi poskus 22. sept. V balonu so Ch. in Ph. Renard in M. Düte - Poitevin. Pri vlažnem iu meglenem vremenu dvignili so se ob 4 h 26'». Precej močen veter pihal je od Pariza proti Chalais-u. Kljubu temu obrnili so se proti Parizu in dospeli nad to mesto ob 5 h iu 12»». Ker je bilo že pozno in če dalje bolj megleno, morali so se obrniti nazaj proti Chalaisu in prišli so v kratkem času zopet nad Chalais, kjer so se spustili v parku na tla. Dolžina pota med Parizom in Chalaiskim gradom je 7-7 kilom. Porabili so za to pot 47 min., ko so se vozili proti vetru, ki je pihal od Pariza, in 11 min., ko so se vozili z vetrom domii.
Drugi dan 23. sept. naredili so zopetni poskus vpričo vojnega ministra generala Campenon-a in generala Bressonet-a z jednakim ali z nabiti še z boljšim uspehom.
Pi 'i teh poskusih leta 1884. in 1885. dvignil se je tedaj balon „La France" sedemkrat iz Chalaiskega parka in petkrat je prišel zopet na ravno tisto mesto nazaj. Enkrat se je bilo nekaj malega potilo pri stroju, enkrat pa bržčas sploh niso bili namenjeni nazaj v Chalais. Največja hitrost, ki jo je dobil balon pod uplivom vijaka, bila je C>'2 m v sekundi. „La France" je tedaj prvi balon, ki je res tudi v nemirnem zraku obračljiv. S tem pa je nastala nova doba zrakoplovstvu in to, s čimur se je že marsiktera bistra glava pečala, doseglo seje skoro; kajti ako se Francozom posreči, in o tem ni dvomiti, da sestavijo balon, ko-jega bode vijak gonil z brzostjo 10 metrov ali še več, potem se vozi lahko ta balon skoro o vsakem času; kajti vetrovna brzost je le malokdaj višja od deset metrov v sekundi. Gotovo pa se bodo prihodnjo jesen vršili zopet zanimivi poskusi v Chalais-u, in o njih utegnemo svoje dni zopet poročati.	Dr. Ig. Klemenčič.
0 starejši dobi indijskega slovstva.
šjP novejšem času se čuje mnogo o Indiji, in to tem več, kolikor bolj se pri-L ■■■"._. bližujete svetovni velevlasti, angleška in ruska, druga drugi. Ne bode J* dolgo, da se odloči, ktera rečenili velevlastij postane gospodarica v Aziji.
Naše cesarstvo, vzlasti Trst, je v najtesnejši zvezi z daljno čudežno deželo. Tü-sem se privažajo proizvodi čudovite dežele „džambiulvipe", tako pravijo namreč Indi sami svoji deželi, od tukaj pak se izvažujejo na vzhod izdelki avstrijske obrti.
Indi imajo izmed vseh nam sorodnih narodov najstarejše slovstvene spomenike; zato so pak tudi po vsej pravici zelo ponosni na nje.
Evropski učenjaki so se s prva čudom čudili, obdelujoč in prelagajoč zaklade staroindijskega jezika in slovstva, akopram se jim je veliko veselje nekoliko skalilo, a vendar je ostalo izsledovateljem še mnogo, mnogo zelo zanimivega gradiva, da zvemo, v kaki podobi se kaže človeški duh v indijski obleki.
Indijsko slovstvo presega mnogo, mnogo po obilici grško in latinsko književnost ter se deli v vedsko1 in sanskritsko dobo.
Indi niso v svoji deželi samorodni (aborigines), to se pravi: oni ne bivajo tii od pamtiveka, nego so prišli, kakor učenjaki v obče uče, iz zahodnih himalajskih pokrajin , kjer je bil prasedež nam sorodnih narodov: Indov, Erancev, Grkov, Rimljanov, Nemcev, Slovanov, Litvanov in Keltov. O prasedežih Indoevropcev ne moremo tu govoriti, ker ne spada v našo razpravo.
Dospevši v zahodni del Indije, razširjevali so se ob Indovem porečju in njegovih pritokih; od Gangesove planjave jili je ločila razsežna puščava. V starem jeziku se imenujejo ti pritoki Vitašta, A sikni, Parušni, Sutudri, dandanes se imenujejo Jelam ali Beliat, čin ab, Ravi ali Iroti, G h ar a ali Setledž, Indus pa se je zval Sindhu; le zadnji dve imeni ste slični: Sindhu = Indus, Sutudri Setledž; prvo, drugo in tretje ime reke je dobilo v novejšem času povse drugo lice. Zahodno reko so nazivali Kubha (dandanes Ka-bulrud), ki izvira iz severnozahodnega pogorja afganistanskega ter se pri Ataku izliva v Sindhu. Grki so rečeno reko imenovali Korpu'. Navaja se še mnogo drugih rek, popoln njih zapisnik ima 75. spev (hymnus) 10. knjige; imena slove: Sindhu, Gangä, Jamunä, Sarasvati, Sutudri, Parušni, Marudurdhä, Asikni, Vitasta, Ardžikija, Sušama, Trštama, Susartu, Rasa, Svetjä, Kubhä, Mehatnu, Gomati, Krunu, Urnävati, Silamavati.
Tu navedenih rek ne moremo istovetiti druge drugi, število to pa tudi ni popolno. Posebno težkočo dela po kratkem teku v puščavi se izgubljajoča mala reka Sarasvati, ktera pa ima v indijskem slovstvu imeniten pomen. Rečena težkoča pak se uravna tako, da pravijo, da se je v starem času Sindhu imenovala Sarasvati ter da ime zahodne eranske pokrajinske reke Haraqaiti ni drugega nego istovetni prevod indijskega imena Sarasvati, in vzhodna reka Saranyävän je istovetna s Sarasvati.
Pesmotvor „Veda" a postavi nas v porečje Sindhu-jevo, kjer je bilo največ ljudstva nastanjenega. Prvi Arijci so prišli do reke Jamunä in
1 Veda = znanost, znanstvo.
- Glede razlaganja „Vede" je več smerij ali šol. Ustanovitelj jedne je K. Roth v Tiihingu, profesor staroindijskega jezika in slovstva ter soizdajatelj St. Petersburškega Sanskritskega slovarja. V njegovem smislu je izšel prevod izbranih slavospevov „Rig-
Gangä. Skoro gotovo so na zahodu imeli dolino Kubhä (Kabulrud) v svoji lasti, posedovali so tudi pokrajine poznejših Gandhärov; zahodno Indovo pogorsko planoto prisvojili so si eranski narodi.
V tej 7 — 8000□ mil obsežni pokrajini so stanovala različna ljudstva, razdeljena v mnoga plemena. Petero rodov (pawča džamas) je bilo združenih v jednoto, in sicer Puru, Yadu, Anu, Druhyu, Turvaya.
Tritsu-ji, novo sorodno pleme arjansko, prihruli so v pokrajine re-čenih peterih rodov z vojno in so bili le s krvavim bojem odbiti; v ta boj so šli tudi duhovniki in pesniki še dandanes ohranjenih slavospevov.
Pesniške ali duhovniške obitelji: Vašištba, Visvämitra in Kugika so se potegovali za Tritsu-je, rodovina Känva pa nasproti. Arijci se niso le sami med seboj vojevali, nego so imeli tudi mnogo otepanja s Prithu-ji in l'ar<;u-ji na zahodu; pod temi imeni nam je misliti le Parte in Perze, v klinskih napisih imenovane Parthavas. Tudi ob reki Jamuni bivajoče Bhede so grdo gledali. Taka se nam kaže indijska prazgodovina; prvotno naselitev Arijcev vidimo jasno pred očmi, gledamo Inde v vojski med sabo, čujemo o duhovnikih in pesnikih.
Sedaj nastane vprašanje, kako in v kaki obliki se pojavlja duševna delavnost Indov v tej stari dobi. Pojavljala se je v slavospevni zbirki v „Iii g ved u V v pesniškem zakladu, „v ktereni Ind prosi sreče in uspeha za se in za svojo čredo, pozdravlja jutranjo zarjo, opeva borbo božan-l stveno s svetlobo in temo, slavi nebeščanov rešilno moč zaradi zmage I v vojnah".2
Rečena slavospevna zbirka je jedna najvažnejših del v jezikoznanstvu in primerjajoči mythologiji indoevropskih jezikov zaradi velike množine in raznovrstnosti slovniških oblik in zelo imenitnega obsega. Sklanja in spregatev jezikovna še ni odrevenela, temveč je podobna drevesu , na kterem poganjajo razne sveže veje in vejice. Tako na pr. ima nedoločni naklon celo množino končnic: na e, na ase dživase = živeti; na tave: gätave, iti; na tavai: gantavai, iti; na taye: išiaye, želeti; na cujc: drsaye, videti; na ave, mane; na dhyai: bharadhyai — nositi; na sani, tari, na tos, tum, na pr. datum = dati; praščum = vprašati, in mnogo drugih.
Zbirka je razdeljena v deset knjig = maracžala, krog, ki obsega 1617 spevov = sukta, in 10580 rič-ev = stihov, ter je na pr. tolika,
vede" pod naslovom: Siebenzig Lieder des „Rig-veda" übersetzt von K. Roth, Tübingen 1875. V Rothovem smislu uči tudi Herman Grassmann, ki jo preložil „liig-vedo" v dveh zvezkih, Leipzig 1877. Povse v drugem smislu pa uči A. Ludwig, prof. staroindijskega jezikoznanstva v Pragi, kar skuša doseči s svojo izdajo „Rig-vede" in svetih brähmanskih slavospevov v 5. zvezkih.
1	Veda = znanje, znanost; rič = pesen, stih, verz.
2	Roth, Zur Lit. und Geschichte des Weda p. 8. Stuttg. 1815.
kot Homerjeva Odyseja. Prvi, deveti in deseti mawiala obsega pesni raznovrstnih plemen, druga knjiga se prilastuje Gritsamadi, tretja Vi.s-vämitri, četrta Vämadevi, peta Atri-ju, šesta Bharadvadži, sedma \"asiš/lii. osma Kanvi, deveta Awgiri. Spevi v teh knjigah se tako vrste, da je v vsakem na prvem mestu zahvalnica Agni-ju, ognjenemu bogu, potem Indru, najvišjemu bogu, in zatem se vrste druga božanstva. Deveta knjiga dela izjemo, ker je ves njen obseg odločen Somu — o pijanljivi pijači. Pesni mytholoskega sodržaja pa nam kažejo najstarejšo indoevropsko dobo ter obsegajo ostalino deško - prostoumnega mišljenja, ki se nahaja tudi pri vseh sorodnih narodih. Oni verujejo, da se izdihnjena duša v vzduh spremeni. Istovetnost indijskega Särameja in Sabala z grškim 'Eaueiag~om in Kkof'hnog-0"1 priča resnico naše trditve. Zemljo obdajajoče nebeško morje zovejo Indi varuwa, Grki nigarog, nebesna moča so jim blesteče nymfe, solnčni žarki pa pasoča živina. 1
Rigveda je glede mvthologije zelo točno raziskan, kar je služilo v povod mnogim delom na tem polju; na pr. Adal. Kulm v Kuhn-ovi „Zeitschrift f. vergleichende Sprachforschung": „Die Herabkunft des Feuers und des Göttertrankes 1859", „Entwickelungsstufen der Mythenbildung" ; M. Müll er's „Coniparative Mytliology" v Oxfordskih razpravah (Essays 1856); M. Breal Hercule et Cacus 18(53; Angelo de Gube r natis „Zoological Mytliology" 1872 in „Mitologia vedica" 1874. — Rigveda nam razjasnjuje natančni razvoj indijskega in perzijskega bajeslovja; on je tudi spojil priproste alegorije naravnih pojavov v historičen okvir. Pesni v Rigvedi nam poetično opisujejo nebeški bor, bor luči in temote, ki se pojavljajo bodisi kot naravne prikazni, bodisi kot nebeška bitja. V perzijski „Vedi", v „A ve s t i", preselil se je ta bor z nebes na zemljo ter prenesel iz naravnih pojavov v nravstveno področje. Boritelj je sin, dan svojemu očetu in vesoljnemu svetu v prid. da razširja Somov kult. Zmaj, ki ga on ubije, je stvor hudobnega oblastnika, imajoč demonsko moč, da sveta čistost zatre. Perzijski epos je na zgodovinski podlagi in se vrši na arijanski zemlji.
Indi so živeli ob reki Indus po patrijarhalični in nomadski šegi. V tej dobi je tudi vsak hišni gospodar duhovnik v svoji hiši, daruje bogovom ter opravlja verske obrede. Praznuje več plemen svoje praznike, tedaj je treba posebnih duhovnikov, ki točno poznavajo dotične žrtvene obrede. Govori se tudi že o sovraštvu med takimi velikimi « duhovniki. Večji ali manjši uspeh tega ali onega plemena -se prisoja moči dotičnega duhovnika, a razven te niso oni imeli nikake druge oblasti.
Ljudstvo kot celota se zove: visas (sing, vis), knez vis-pati, ki so si ga najbrže sami izvolili. V litvanščini je wiesz-pats = gospod.
1 Weber, Indische Literaturgeschichte pg. 38.
S tem slovom, ki se v jednini glasi vis in pomeni hišo, sorodne so v grškem o'tv.og za starejšo Foikos, hiša, v eranskem ali zendščini: vi<j, hiša, vas; v latinskem vicus = vas; vic-inu-s = sosed, v slovanskem vi.sb ali vas in v staropruskem wais - pattin = gospodinja.
Žena je bila v hiši samostojna; ni bila v onem malo zavidljivem položaju, v kterem jo v obče na vzhodu nahajamo. Zakon je ločljiv, mož in žena opravljata skupno molitev do bogov, seveda poltnost se bolj poudarja, nego li nežni idealni smoter.
V obče pripoznava Ind v tej dobi odvisnost od naravnih pojavov, vendar nekaj zahteva od bogov za darovane žrtve; 011 žrtvuje tedaj pogojno. „Daj mi ti, dam ti tudi jaz," tako govori Ind v beli „Jad-žurvedi" III. 50, in v Taittirija samhiti VI. 4, 5, 6 pravi: „Ubij ga (zopernika)! potem ti žrtvujem". Brez gmotnega dobička tedaj tudi skromni vedski Ind ne žrtvuje. Rigvedski slavospevi nam poročajo, da je Ind samosvesten, krepek, kar pak v poznejši dobi nikakor ni, ker ga je hindostansko podnebje oslabilo, brahmani pa so ga vrgli v dušne spone, kjer se mu je toli slabo godilo, da je izgubil vse veselje do življenja.
Ker se ni Indija nikdar za dalje časa združila v krepko in delo-tvorno sredotočje, bodisi v političnem, bodisi v verskem smislu, zato tudi niso povsod jednega ter istega boga častili kot najvišjega; tu so slavili Indra, tam Varuna in drugod zopet kako drugo božanstvo. V različnih krajih so imeli tudi različne nazore o najvišjem božanstvu. Tako n. pr. se prepirata za prvenstvo v 43. slavospevu v IV. ma)w/ahi Varuna in Indra.
Varunu je sličen pri Homerju Zen (Zeus), ki samosvestno v bo-žanstveni skupščini trdi, da ako bi bogovi na nebesa, kjer biva on, privezali zlato verigo in bi vsi vlekli za-njo, ne spravijo ga v Olimp, ne premaknejo ga, če tudi se trudijo do skrajne meje, on pa jih lahko z Olimpom vred potegne v zrak, kedar ga je volja.
Kakor indijski pesnik pripoznava božanstveno moč Iiulrovo, slično pravi pri Homerju Ateua (II. VIII. 18 — 40). Zeus odgovori Ateni zelo prijazno, kar kaže, da mu prija Atenino priznanje.
Nahajajo se tudi slavospevi, v kterih združeno prosijo Indra in Varuna (mandala VII. 82).
Nikakor se ne more trditi, da Rigveda obsega ves narodov zaklad molitev in slavospevov; mnoga dragocena mrva se je pogubila prej, nego so jih zbrali v Iligvedo.
Zato pak obsega 1., 9. in 10. mandala duševne proizvode več pesniških rodovin, segajoče v vsakdanje življenje, ki se zaradi tega tudi „zbrana knjiga" zove.
Tako slika 112. pesen 9. mandale humoristično človeški pohlep po denarju in iinetku.
V drugi pesni roti zopet zdravnik zelišča in cvetlice, naj ubogega bolnika ozdrave, in zopet v drugi se primerja svečenik molitve govoreč žabjemu ragljanju, kar jasno kaže, da v tej dobi svečeniški stan že ni bil več v posebni veljavi.
Omenjenih slavospevov pak niso nikdar peli, nego le govorili; zato pak jih smemo primerjati našim molitvenikom. S tem pa vedsko slovstvo nikakor ni izčrpano, ampak je temelj ne le Rigvedi, temveč tudi vsem čveterim Vedam, ki se zovejo: Samhita-stopinja = zbrana stopinja. Naporni nane čvetere vedske stopinje tudi lahko zovemo „dobe".
Pri drugi „Vedi", Sämavedi', nahajamo stihe iz „zbrane knjige" prve „Vede", namenjene petju; zato lahko samovedsko samhito zovemo pesmarico, ki je služila pri Somovili žrtvah. Samhita-doba tretje Vede, Jadžurvede,2 obsega pregovore v prozi; te slavospeve povzete iz obeli prvih Ved je ljudstvo po obsegu in obliki zelo spremenilo. Prozaični deli Jadžurvede pričajo jasno, da so nastali v vzhodnem Hindostanu v deželi Kurupančale, kjer se je cehovstvo popolnem razvilo vsled mogočnega brahmanskega upliva.
Za dobe, ko so brahmani svoje gospodarstvo ustanovili, nastane četrti samhitä Atharva veda.3 Duh je v obeh zelo različen; prosta ljudska volja se nahaja v rigvedskih slavospevih; atharvavedske pesni pak dišejo plašljivo bojazen pred besi in čarodejnimi močmi. V prvih se slavi blagodejno mišljenje, v poslednjih se že tudi nahaja debela kletev.
Atharvasamhita obsega seveda tudi starejše dele, ki pa niso toli košljivega obsega. Najbrže je Atharvasamhita last nižjega, Rigveda-samhita pa bolj olikanega ljudstva.
Sedaj smo pri drugi dobi vedskega slovstva, pri brahmanski dobi. Opomnimo naj takoj, da ima vsaka čveterih „Ved" svoje brahmansko slovstvo.
Brahmani obsegajo najstarejše obredne predpise, jezikovne razlage, najstarejše tradicijonalne bajke in najstarejša filozofska proumovanja4 in spadajo v prehodnjo dobo od vedske oblike v brahmansko. Brahmanski Iligveda predpisuje recitovanje; samanski Ifigveda dolžnosti pevčeve, in Jadžur Iligveda dolžnosti duhovnika daritelja ter še obsega povrhu pri belem Jadžusu zapovednjo razlago v samhito.
K prvi Vedi spadata dva dela, in sicer: Aitareja-brahmana in cankhäjana-brahmana; pomenljiva sta ta dela zaradi mnogih bajk in
1	Šaman = petje
2	Jadžus = žrtev.
3	Atharvan = Feuerprister.
4	Weber, Indische Literaturgeschichte, pg. 13.
legend, ki služijo v razlago kake pesni in razlagajo bajke poznejše dobe, ki bi bile sicer nerazumljive. Vsakemu brahmanu je pridejan jeden aranjakam; beseda izvira od aranja, gozd, ter kaže, naj se delo v gozdu razmišljuje, to je v popolni samoti, da se duh vtopi v mistično pobožnost.
Posamni deli aranjakama se zovejo upanišad seja, ki so samostojni filozofski spisi. Brahmansko slovstvo v Samavedi je bogato; najvažnejše je: Tandja-bralimana, v kteri so do skrajnosti razvite mistične igrače. Čhandogja-brahmana obsega bogate podatke v razvoju brah-manskega bogoslovja, obravnava pravne razmere, smrtno kazen zaradi uboja, božanstvene razsodbe v soglasju z zakonsko knjigo Manu-jevo, razlaga preseljevanje duš; deseta knjiga govori o duši, o njenem sedežu v telesu in o njenem stanju po smrti.
V črni Jadžurvedi je brahmanski del slabejši; boljši je njega gozdni del: Taittirija aranjaka, ki obsega deset knjig; prvih šest je obredne vsebine ; posamni deli so zopet zä-se samostalno filozofsko delo. Catapatha-brahmana, spadajoč k beli Jadžurvedi, je najznamenitejše delo te vrste po vsebini in obsegu. Imenovani brahmanski spisi se pogosto dotikajo budistiških epskih bajk in legend in filozofskih naukov.
Da si častiti čitatelji mogo predstavljati rečene spise, postavimo tu sem bajko o potopu iz Qatarathe-brahmane (I. 8, 1, 1—10).
1.	Manu-ju1 prineso zjutraj (sluge) vode, da si umije roki, kakor je navada še dandanes. Umivajočemu se pride ribica v roki.
2.	Ribica mu reče: „Vzgoji me, jaz te hočem rešiti." Česa me hočeš ti rešiti? „Potop bode poplavil vse stvari, in tega te hočem rešiti." Kako naj te vzgojim?-
13. Ona odgovori: „Dokler smo male, prete nam mnoge nevarnosti, ker riba požre ribo. Deni me najprej v jedno skledico; ko postanem prevelika, skoplji jamo ter me vzgoji v tej; ko sem zopet prevelika, deni me v morje, ker bodern že kos vsaki nezgodi."
4.	Riba postane kmalu velika, ker je hitro rastla. Riba mu govori: „Tega in tega leta nastane potop, tedaj zgradi ladijo in obrni se (v duhu) do mene; ko potop narašča, idi v ladijo, potior te rešim."
5.	Vzgojeno vrže v morje. Istega leta kakor mu riba naznani, istega leta zgradi ladijo in se obrne do nje. Ko povodenj narašča, gre v ladijo; riba priplava k ladiji, in za njo priveže on (Manu) ladijino vrv. Z ladijo gre riba črez (ta-le) severni hrib.
6.	Ona mu reče: „Rešila sem te. Priveži ladijo na drevo, da te voda ne odnese, akopram si na hribu, kedar pak voda odteče, že lahko gres v nižavo." Polagoma se jame bližati nižavi, zato pa ima severni hrib še dandanes ime: „Manor avasarpanam (Manu-jev prelaz v nižavo). Povodenj odnese vse stvari, le Manu ostane sam.
1 Manu = praoče človeškega rodu.
7.	Moli in posti se ter si želi zaroda. Opravi päka-daritev, žrtvuj vodi čistega surovega masla, gostega mleka, sirotke in rogožnjare; iz tega nastane črez leto in dan žena ter pride iz vode s sledovi surovega masla na sebi. Kamor ona stopi, cedi se surovo maslo; snide se z Mitru-jem in Varunom.
8.	Vprašata jo: Kdo si ti? „Manu-jeva hči sem." Reci, da si najina! „Ne", odvrne ona, „kdor me j(; rodil, istega sem." Nekaj jima je bilo posebno po godu na njej, bodisi da jima kaj obljubi, bodisi da ne; gre naprej in pride do Manu-a.
9.	Manu jej reče: Kdo si ti? „Tvoja hči sem." Kako to, prekrasna! moja hči? „Iz onih žrtev, ktere si žrtvoval morju, surovega masla, gostega mleka, sirotke in rogožnjare: iz tega si porodil mene,
ki sem blagoslov.--Skupaj sta živela moleč in posteč se ter sta
si želela zaroda. Rodila sta zarod, kteri se še imenuje tu zarod Manu-jev; kar koli je z njo vred želel, to je dosegel. —
Pri četrti Vedi, pri Atharva-vedi naletimo na čuden slučaj, da ima tu prvo mesto upanišad; to mesto ima pri prvih treh Vedah brahmana, a tli ima poslednje.
Navaja se nad sto upanišad; izmed njih so najbrže nekteri istovetni. Vsi pa se ukvarjajo z različnimi filozofskimi vprašanji. Nekteri raziskujejo atmana = „vseduha"; drugi, kako naj se človek zamisli ter navaja pripomočke v to itd. Sedaj pridemo do tretje dobe vedskega slovstva, do „sutre".
Polagoma se je nakopičilo v brahmanih toliko različne tvarine, da je ni bilo moči razgledati. Zato je bilo treba napraviti kazala, kolikor možno kratka in jedrovita; sutre nit vez bilo je treba znati na pamet. Posamne sutre, zbrane v celotno skupino, služile so v navod ali „učbeno knjigo". Učbena knjiga o žrtvenem obredu se imenuje „Qrautasutra". Razven Atharvavede ima vsaka Veda take posebne spise. Rigveda ima celo dve Qrautasutri, jedno od A(jvalajana, drugo od „Qawkbajana". Imena obeh pisateljev navajam zato, ker sta pisala še druge „sutre". Prvega pisca „sutra" pripada vzhodnemu, a ona drugega pa zahodnemu Hindostanu. Jadžurveda obsega več takih „sidra".
Važnejši nego učbene knjige so grihjasutra = domača obredna knjiga, ki obsega propise in šege ob otročjem porodu, o njega vpeljavi v šolo, o ženitvi, o smrti in o zgradbi hiš itd. Za primerjajoče nravo-slovstveno znanje so ti spisi zelo važni.
Takih spisov je čvetero; prva dva sta: „Päraskara" in „Gobhila". I)asi dobrohotni čitatelj more predstavljati spise rečene vrste, postavim tu sem pravila A^valajanova, po kterih se je ravnati vpeljajočim dečka v šolo.
T6-le določuje 19. poglavje I. knjige:
1. Ko je brahman (svečenikov sin) star osem let, pelji ga (oče namreč) v šolo. 2. Ali osmo leto po rojstvu. 3. V jednajstem letu kšatrijo (vojakovega sina). 4. V dvanajstem letu vai<ya (kmetskega ali obrtnikovega sina). 5. Do šestnajstega leta brahmanu čas še ni minil. G. Do dvaindvajsetega kšatrij. 7. Do štiriindvajsetega vaigi. 8. Potem pa izgube čas savitri. 9. Ne vodi jih v šolo, ne uči jih, ne žrtvuj zä-nje, ne občuj z njimi. 10. Deček bodi odičen! lasje v redu, obleka neoprana, brahman z antilopino kožo, kšatrija s srnjakovo, vaigja s kozjo. 11. Če pa nosijo obleko, bodi pobarvana, brahmanova rujavkasto-rudeča, kšatrijeva bročasta, vairjeva rumena. 12. Njih pasovi: Brahman nosi mundžagras, kšatrija tetivo, vaiga volnen. 13. Njih palice: Brahman nosi palico iz palasnega lesa, kšatrija iz udumbarskega, vai(;ja iz bil-vaškega. — Mnogo je še drugih predpisov, kako se naj učenec vede na dalje, a o teh ne morem tu obširneje govoriti.
Te vrste spisi so posebnost indijskega slovstva. Nobeden drug indoevropski narod ni obravnaval toliko natanko domačih šeg in navad.
Ivonečno naj še omenim „prati^akhjasutre", spisov o slovnici in slovarju; s tako tvarino so se Indi jako radi ukvarjali.
Samo ob sebi se umeje, da so stari slavospevi in molitve, služeče pri žrtvah, postajale v teku stoletij če dalje nerazumljivejše in temnejše. Zaradi svetosti dejanja bilo je treba misliti na to, da ostanejo teksti pristni in umljivi, da se ustanoviti pomen iz rabe ginečih besed. Natanko je bilo določiti recitovanje in izgovor. Postavila so se obča pravila o svojstvu glasov, o lepoglasju, o premeni glasu in o posebnem glasovnem pretvorjevanju.1 Glasoslovje je obdelano čudovito natanko v prätiyakhji. Mnogo je še takih prätigakhji, ktere so še le v novejšem fiasu zasledili.
Zbrali in sestavili so jednoznacnice. Ohranil se nam je Jaska-jev komentar = nirukti, ki obsega prve obče slovniške pojme. Obdelujejo tudi druge slovniške dele. Nauk o indijskih jezikih so posebno pridno gojili v severnem delu Indije. Pänini, oče sanskritske slovnice, pak je doma v severnozahodnem delu. Njegova slovniška pravila so tako skrčena, da so bolj slična algebraičnim obrazcem, nego li slovniškim pravilom. Grška slovnica je pravi roman v primeri s Panini-jevo učno knjigo.	Dr. K. Glaser.
1 Weber, Indische Literaturgeschichte, pg. 24.
f Lavoslav Gorenjec - Podgoričan.
„iJPda slovstvenem polju se zdaj pa zdaj, dasi redkokdaj, prikaže po-samezna duhovita moč, povzdigne izmed ukoreninjene navadnosti, "p otemni živeče nazore, razodene nove, boljše pote, a tudi takoj prodere in cesto nadela do njih. Ta resnica se ne kaže le v naučnem slovstvu, temveč živi tudi v lepoznanstvu, ne bodri samo pesništva v ožjem pomenu, temveč cvete tudi v romanu." — Taka duhovita moč na polju slovstva slovenskega, kažoča boljše pote v našem lepoznanstvu, je uprav mož sam, ki je bil te besede napisal (v Zori 1872 str. 290) in kteremu v spomin so posvečene naslednje vrstice; to je nedavno umrli Lavoslav Gorenjec-Podgoričan. Zal, da o tem zaslužnem pisatelju slovenskem ne morem podati popolne slike njegovega življenja in književnega delovanja; nego tu priobčujem le nekoliko črtic, ki sem jih prilično zasledil v raznih tiskovinah, z nekterimi posebnimi opazkami.
Leopold Gorenjec je bil rojen pri Sv. Rupertu nad Mokronogom dne 12. nov. 1840. Dovršivši gimnazijo v Novem mestu 1. 1861., podal se je na bogoslovne nauke v Ljubljani ter je bil v mašnika posvečen 30. jul. 1865. Služboval je kaplan v Koprivniku (dekanija Kočevje) 1865 — 68, pri Sv. Lovrencu (dek. Trebnje) 1868 — 72, v Slavini (dek. Postojna) 1872—74 in pri Sv. Juriju pod Kumom (dek. Litija) 1874—76. Sredi leta 1876. postal je župnik v Adlešicali (dekanija Metlika), kjer je po ne celo desetletnem poslovanju dalje časa za vodenico bolujoč umrl dne 19. febr. 1886 v 46. letu svoje dobe.
Na književnem polju je L. Gorenjec, s pisateljskim priimenom Podgoričan, deloval v stroki zabavno-poučni, in to z večine kot prevoditelj. V duhovenskem semenišču je s tovariši Klunom, Veselim in Štrukljem, pa z P>ilcem in F liso m ter z Ogrincem, . z znanimi pisatelji našimi, pisal sestavke v zasebnem listu „Savi" ter se je posebno marljivo učil češčine, pa tudi poljščine in ruščine, iz kterih jezikov je pozneje toliko prelagal na slovenski. Objavljati je začel svoje slovstvene proizvode v Janežičevem „Glasniku" leta 1861., kjer nam je najprej podal mnogo lepih narodnih pripovedek, pozivajoč istotako še dijak tovariše na zbiranje narodnega blaga. Jako mnogo pa je priobčil
pripovestij, novel in romanov poslovenjenih iz imenovanih jezikov slovanskih po raznih novinah, časopisih in knjigah naših. Naj jih navedem tu po imenu vsaj nekoliko, kakor mi je bilo prilike za raztrošene do-znati. Na pr. v „Novicah" 1864 je „Harač" in 1869 „Krvina", povesti, češki spisal Prokop Cliocholoušek. V Janežičevi zbirki „Cvetje iz domačih in tujih logov" sta „Agapija", obraz iz jugoslovanske zgodovine, v češčini spisal Pr. Cliocholoušek, 1864, in „Kirdžali", podunavska povest, poljski spisal Michal Czajkowski, 1865 (v 16°, str. 318). V „Glasniku" 1866: „Rudeča suknja", poljski spisal M. Czajkowski. V „Slov. Narodu" povesti: „Poslednji bosenski kralj", „Nenadno", „Ovručanije" (pisatelji izvirnikov mi niso znani), 1. 1869. in nasl.; „Plašč", obraz iz uradniškega življenja v Petrogradu, ruski spisal Nik. Vas. Gogolj, 1873 1., in gotovo še več, a dotičnih letnikov nimam. V „Zori" so ti-le sestavki: „Berači in beračice v Poljski", po J. I. Kraszewskem; „Aleksander Fe-dorovič Hilferding", po češkem „Svetozoru"; „Plemenitaš stare Poljske", po Jaroši Bejti; „Nikolaj Vasiljevič Gogolj", slaven ruski pisatelj, po raznih slov. vestih, 1. 1872; pa „O Huculih in Hordlih na Karpatih", in „Ivrošnjarji v Ogrski", 1. 1873.,* Več daljših in kračjih povestij in drugih razprav je poslovenjenih v „Letopisih Matice slovenske", in sicer „llija", zgodovinsko - romantičen obraz i/, bolgarskega života, češki spisal Prokop Chocholoušek, 1869; „Tundza", obraz valaškega života, po odeškem „almanahu", 1869; „V vtorek i petek", poljski spisal Josef Korze-niowski, 1870; „Termolama", ukrajinska povest, poljski spisal Michal Czajkowski, 1870; „Ciganije v Angleški", po češčini zdelal 1871; „Ada-mante", po M. Jokai-ju, 1871; „Taras Bulba", davnega ukrajinskega života obraz, ruski spisal Nik. Vas. Gogolj, 1872 in 1873; „Mihael Car-nišenko", ali Mala Ruska pred osemdesetimi leti, ruski spisal Peter Kuleš, 1874; „Povest, kako se je Ivan Ivanovič razprl z Ivanom Niko-forovičem", ruski spisal Nik. Vas. (iogolj, 1875; „Družinski život v Jugoslovanski", kulturhistoriški obraz, po B. Bogišiču priredil, 1877 : „Obrazci iz prirode in života na Tatrah", 1878; „Nekibe", zgodovinsko - romantičen obraz, po češkem „Jihu", 1881. V „Ljudski knjižnici" 1885: „Mati in sin" pa „Skopuh", povesti po češkem izvirniku Vacl. Stulca, „Beneška nevesta", zgodovinska povest, po češkem Jihu", in „Očeta Blaža otlina", povest po dr. Vil j. Baubergerju. — Razven teli in ostalili tiskanih prevodov preložil je še več drugih spisov leposlovnih, na pr. Nik. Vas. Gogolja roman „Mrtve duše" in istega povest „Podobščino" (glej „Zoro" 1872 štev. 22), o kterih ne znam, ali so že kje zagledale svetlo ali ne. Verjetno pa še bode tudi kaj v njegovi rokopisni ostalini.
Kakor je i/, tega, sicer nepopolnega pregleda razvidno, L. Goren -jec-Podgoričan ni toliko pisatelj izviren; nego on je le bolj pre-v od i tel j. a to znamenit. Nekteri sicer niso prijatelji prevodom, češ,
pišimo le izvirno, pa kako je, da je, naše je! Toda ne napravljajo li se kopije lepih slik, lepih kipov? Pa če je to dopuščeno v slikarstvu in kiparstvu, zakaj bi se ne smelo posnemati tudi v književnosti! Da, dober prevod je gotovo boljši, nego li slab izvirnik. Razumeva se da-kakor, da ne velja prelagati kakoršnih koli slovstvenih malenkostij, kakoršnih koli neprimernih literarnih proizvodov, vzlasti nam Slovencem ne. Nego kakor v vsem našem življenju, mora nam tudi v književnem delovanju biti geslo: Svoji k svojim! S tujimi izdelki, pretvor-jenimi na narodni jezik, zavleče se v narod kaj laliko tudi tuji duh, kroka to v istini opazujemo osobito v naši pripovedni književnosti. Spomina vredne so besede, ki jih je bil naš pisatelj F. M. O. o „slovenski literaturi" spregovoril v Letopisu Matice slovenske 1870. Pravi med ostalim: „Slovanski narod ima svojega lastnega duha, ki se mora razviti v slovanski literaturi, v slovanski vedi. Slovanski duh mora iztrebiti domače od tujega, mora nazore zapadnega sveta, ki so se v naših literaturah ugnezdili, odstraniti, samega sebe razviti in se kot feniks pokazati svojemu narodu in vsemu strmecemu svetu. Ni mu treba beračiti pri že razvitih duhovih v Parizu, Londonu, Berolinu; on ima dosti svoje moči, da si stvari literaturo lastno, krasnejšo od drugih. Bilo bi dobro, ko bi se Slovenci kaj bolj pečali s slovanskimi literaturami, v kterih je domači duh, domača veda v lepšem, bolj jarem razcvetu, kakor v slovenski. Kdor kaj slovenskega piše, naj nikar ne natika tujih očalij, ki kale slovanski pogled, in naj ne gleda le na tuje, da ne rodi samih zaprtkov, originalnih — prestav. Prestavljavec naj prestavlja iz slovanskega, ne iz zapadno - evropskega, da se tuji duh ne umesi med nami in da domačega ne zamori!"
To je dobro umel naš L. Gorenjec, pa je tudi v tem smislu pisal. Malo ne vse književno delovanje svoje uravnal je on baš po izrečenih načelih; vzlasti poslednji prevažni stavek iz navedenega citata na-hajanio v Podgoričanovih slovstvenih proizvodih kaj krasno izvrševan. Skoro vsi njegovi prevodi povestij, novel in romanov so, kakor omenjeno, potekli iz ostalih književnostij slovanskih, poimenoma iz češke, poljske in ruske. In to je znamenito na več strani. Izvestno se v Go-renjčevih spisih kaže slovanski upliv najprej v jeziku, da mu je slog tako lepozvenec in gladkotekoč. Na dalje je Podgoričan prelagal iz občepriznanih književnikov slovanskih, Chocholoušeka, Czajkowskega, Go-golja in dr. ter nas seznanjal z izbornimi proizvodi njihovimi. A Gorenjec - Podgoričan je izmed teh zopet Slovencem podajal ponajveč take obraze in prizore, kteri nam slikajo življenje in običaje imenovanih in poleg še jugoslovanskega plemena posebej. Na tak način se pač najbolje širi poznavanje slovanstva; tako se v sedanjih okolnostih najlepše javlja slovanska uzajemnost! — V Gorenjcu - Podgoričanu se jo nam
Slovencem v isti ni „prikazala duhovita moč, ktera se je povzdignila izmed ukoreninjene navadnosti, otemnila živeče nazore, razodela nove, boljše pote, a tudi prodrla in cesto nadelala do njih". Uprav na njega morejo se v tem oziru obračati zopet njega samega besede: „O takovih prikaznih se na slovstvenem polju jame gibati tako, kakor se zaziblje in giblje po logu, kedar veter — čvrst pridiše vä-nj in šepeče po njem. Vzplam novih uzorov se čim dalje tem bolje širi ter zmaguje; kajti sleherna nova moč se krepi z novostmi in novosti pošilja med slovstveni prod" (Zora 1872, str. 290). Po njegovem zgledu se res naši prelagatelji leposlovne književnosti v novejši in najnovejši dobi vse bolj zanimajo za slovanske izvirnike ter so nam že marsiktero krasno cvetlico vzlasti iz ruskega in češkega vrta književnega presadili na slovensko slovstveno gredo. In baš zato je Gorenjec - 1'odgoričan v naši književnosti še posebej znamenit kot prelagatelj.
Dal Bog, da bi si naš pisatelj v tej vrsti našel še mnogih in vrednih nasledovalcev !	Andrej Fekonja.
Poročilo o hrvatski književnosti.
Spisuje J. Steklasa.
XIV.*
1.	Rad jugoslavenske akademije znanosti i umjetnosti. Kuj. LXXVI. Matematičko-prirodoslovni razred VI. U Zagrebu, 1885. Sodržaj: Predteče Darvinove. Od dr. B. Suleka (ostatek). O tej razpravi poročal sem že v zadnjem poročilu. 2) 0 krivuljah u ravnini. Od dr. Zahradnika. 3) Remarques sur la theorie de 1' involution. Par dr. Le Pa igo. — 4) Opazka k teoriji involucije. 5) O produktih suhe destilacije škroba sa vapnom. Od V. Horvata. 6) Geometrijske opazko od Zahradnika.
2.	Rad: Knj. LXXVII. Razred fllologičko-historički i filosoflčko-juridički XII. 1' Zagrebu, 1885. Str. 223. Sodržaj: 1) Prinos k naglasu u novoslovenskom jeziku. Od JI. Valjavca. (Ostatak). 2) Religija Srba i Hrvata, na glavnoj osnovi pjesama, priča i govora narodnog. Od Nadka Nodila. 3) Gjuro Daničič. Umro 17. stud. 1882. Nekrolog od A. Pa vi ca. 4) Svečana sjednica jugoslavenske akademije znanosti i umjetnosti dne 19. prosinca 1885. 5) Izvodi iz zapisnika. 6) Darovane knjige.
V tej knjigi je posebno zanimiva razprava: Religija Srba i Hrvata na glavnoj osnovi pjesama, priča i govora narodnog. Učeni profesor si je vzel težavno nalogo, da i/, narodnih pesnij, prič, poslovic, zastavic, običajev, narodnega praznoverja, pojedinih imen mest, gor itd. zbere gradivo za predkristjansko religijo Hrvatov in Srbov, koja je do zdaj skoro od vseh slovanskih najmanje opisana. Pisatelj se pri tem ne drži dosedanjega načina, da namreč samo iztražuje, koliko je namreč sprejel v narodnih pesnih ta ali oni kristjanski svetnik poganskih pritiklin, ali da se v tej ali oni priči lie pokazuje ime kakšnega boga ali božiče. On se je pri tem poprijel čisto druge me-
*) Glej Kres V., 1885.
tode. On namreč razmatra pesni 111 priče v celem njihovem obsegu ter raziskuje natanko, ne bi li sami bogovi bili neki nehistorični junaki pesnij, a na pol bogovi tudi neki drugi, prozvani s historičnim imenom; ne bi li tudi bili bogovi neka lica, o kojih najčešče in najraje govore priče; a konečno prispodablja vsa ta lica na široko z istimi ali sličnimi hipotezami v bogovskem pričanju ostalih Arijcev. Kakor je videti, ima ta nova hipoteza mnogo dobrega zä-se, in kolikor se more razvideti iz prvega članka, v kojein razpravlja o „Sutvidu i Vidi", mislimo, da bode pisatelj na ta način raztolmačil mnogo temno stran naše narodne prošlosti.
Pisatelj nekrologa Gjure Daničiča riše nam življenje neumrlega Daničiča, in sicer ne toliko zgode in nezgode iz njegovega života, kolikor več njegov književni razvitek in delovanje. A ker je bil Daničič učenec Vuka Karadžiča, predočil nam je pisatelj najpoprej obširno in temeljito delovanje Vukovo in potem Daničičevo, posebno kar se tiče sintakse, etimologije in naglaska hrvatskega jezika. Nekrolog je pisan s posebno ljubeznijo do predmeta in vredno je, da ga po mogočosti vsak slovenski filolog prebere.
3.	St urine. Na sviet izdaje jugoslavenska akademija znanosti i umjetnosti. Knj. XVII. U Zagrebu, 1885. Str. '240. Cena gld. 1 • 50. Sodržaj: 1) Vučetič, Pisma kalugjera srpskih manastira na Svetoj gori knezu i vlasteli Dubrovačkoj (god. 1510—1792). — Dobrovčani so imeli namreč na celem balkanskem polotoku trgovinske odnošaje, pa so občili tudi s samostani na Sveti gori. O tem pripovedujejo navedena pisma. 2) Magdič, Priloži za poviest starih plemičkih porodica senjskih (Homoliča, Miletiča, Moletiča, Kuhačeviča, Vukasoviča, Daničiča, Novakoviča; Život opis Nikole Tintora iz Klisa). Te listine so važne za mestno povest senjsko, kojo je izdal omenjeni pisatelj že pred nekaj leti, pa jo zdaj dopolnjuje. 3) Fra Batinič, Njekoliko priloga k bosanskoj crkvenoj poviesti. Izprave i dopisi od 1527 — 1837, izvješče A. Georgicea god. 1020, putopis A. Georgicea iz Budima u Bosnu i opis pašaluka bosanskoga s dodatkom učenoga fratra Euzebija Fermedžina. — Kar sem omenil poprej o povesti Senja, isto velja tudi o listinah Batiniča; on dopolnjuje z njimi svojo zgodovino frančiškanskega reda v Bosni, ki jo je pred kratkim izdal. 4) L o p a š i e, Priloži za poviest Hrvatske XVI. i XVII. vieka iz štajerskoga zemaljskoga arhiva u Gradcu. — Marljivi zgodovinar nadaljuje tukaj izdavauje važnih listin za hrvatsko povest. L. 1884. je izdal celo knjigo (Monumenta spectantia historiam meridionalium, volumen XV.) takih listin, ki se tičejo hrvatske krajine. A zdaj se je potrudil, da izbere še vse po tujih arhivih raztresene podatke za hrvatsko zgodovino, a ker je Gradec bil dolgo časa središče za upravo krajine, nahaja se tamkaj tudi mnogo še neizdanih listin, koje bodo zdaj trudom omenjenega pisatelja zagledale beli dan. 5) Valjavec, Bazgovaranje meju papistu i jedili m lute-ranom stumačeno po Antone Senjanine, štampano u Padove g. 1555.
4.	Trijestgodišnja poviest književnog družtva redovničke mladeži bosanske, sa slikoin prvoga književnika bosanskoga (Martina Nediča), na svietlo izdao „Sbor redovničke mladeži bosanske". U Pečuhu, 1885. Cena 00 nov. — V tej knjižici se nam predočuje del novejše kulturne zgodovine v Bosni in Hercegovini, kajti v njej se prav lepo opisuje začetek književnega delovanja med bosenskimi redovniki, ki so se pripravljali za duhovski stan večjidel v Avstriji, ali v novejšem času radi mnogih zaprek od ogerske strani zopet na domačih tleh. To književno društvo je bilo od velike važnosti sploh za prosveto v Bosni in pa tudi radi tega, ker se je iz števila te mladeži našlo mnogo mož, ki so se z velikim navdušenjem poprijeli hrvatske ideje v književnosti, kar služi gotovo le na čast frančiškanskemu redu v teh zemljah. Kdor se hoče poučiti bolj natanko o književnosti bosenski in o frančiškanskem redu v novejšem času, naj prebere to zanimivo knjižico.
5.	PriruSni rječnik sveobčega znanja ili mala enciklopedija. Obradjuju dr. Ivan Zoch i Josip M eil ein uz sudjelovanje i pripomoč mnogih književnika. U Osieku
1886. Tiskom Drag. Laubnera. Knjiga T. Svežčič 5. i 6. Cena po 40 nov. Tudi o teh zvezkih velja isto, kar sem omenil v 9. štev. „Kresa" 1. 1885. o prvih štirih zvežčičih. Tako na pr. se v dosedanjih zvežčičih ne nahaja nobeden slovenski pisatelj, čeravno jih imamo nekoliko, ki se pišejo z A; ravno tako so tudi izpuščeni vsi kraji z A razven Ajdovščine, dočim se nahajajo imena drugih narodov, ki so, če tudi za nas od manje važnosti, preobširno opisana. Redakcija se sploh na Slovence premalo ozira, čeravno jej gotovo ne bi težko bilo najti sodelavcev, ki bi članke točneje sestavljali, nego je oni o Auerspergih v 6. zvežčiču.
6.	Lekcionarij Bernardina Splječanina po prvom izdanju od god. 1495. Izdala jugoslavenska akademija znanosti i umjetnosti. U Zagrebu, 1885. U vel. 8% str. XVII + 208. Cena gld. 1'50. — Izdanje je priredil dr. Maretič prav vestno ter je v kritičnih opazkah zaznamoval tudi najtanje razlike, ki se nahajajo v vseh treh izdanjih. Le-ta knjiga je važna za poznavanje čakavskega narečja iz 15. stoletja tim več, ker je to jedina knjiga v prozi iz te dobe napisana, ki se še posebej odlikuje po čistem narodnem jeziku. Ker se v novejšem času slovanski filologi mnogo bave z na-glaskom čakavščine in štokavščine, bode tudi to izdanje za poznavanje naglaska v obeh narečjih mnogo pripomoglo, ker je izdajatelj tudi knjigo tako uredil.
7.	Seoske bajke in bajalice. Črtice od Nikole Tordinca. U !>jakovu, 1885. Tiskom biskupijske štampare. U 16-"', str. 136. Cena 25 nov. — V celi knjigi se nahaja do deset prav lepih nravskih pripovestic v narodnem duhu, kajti gradivo jim je vzeto iz života narodnega. Pisatelj pripoveduje vse priprosto, istinito, kar je doživel, ter se vidi, da ima mnogo daru za črtanje narodnih tipov.
8.	Hrvatski pravopisni riečuik. Sastavio Mirko Tkalec, učitelj u Zagrebu. Naklada knjižare Ferd. Ivančiča u Zagrebu. Cena 36 nov. — Pisatelj je zbral v tej knjižici skoro vse besede, v kojih se moreš pregrešiti v pisanju radi različne porabe črk č, c, ie, je, Ij, l, nj, n. Pri sestavljanju teh besed rabil je pisatelju rečnik Šulekov. Knjižica je bolj za praktično porabo važna nego v znanstvenem pogledu.
9.	Poslanica dr. Dinka Titeziča, zastupnika na car. vieču u Beču. U Trstu, tiskom V. Dolenca, 1885. Str. 190. — Ta knjiga je za Hrvate kakor tudi za Slovence kaj zanimiva in poučna, kajti pisatelj pripoveda v njej po izkustvu, kako se imajo Slovani v Istri boriti za svoj obstanek. V knjigi se pa tudi vidi, koliko more plemenit rodoljub storiti za svoj narod. Tudi se nahaja tukaj krasen pouk posebno o šolah v Istri in v poglavju, v kterem opisuje glasoviti poslanec napor sovražnikov v tej deželi.
10.	Društvo sv. Jeronima je izdalo letos štiri knjige. Prva knjiga je nadaljevanje življenja svetnikov za mesec oktober. 1) Život svetaca; napisao dr. Fr. Ivekovič. Str. 152. C. 40 nov. Knjiga se odlikuje posebno po lepem jeziku, drugače pa ni tako lepo izvedena, kakor je življenje svetnikov od družbe sv. Mohorja. — 2) Zivotinje. IV. diel; napisao Gj. Šebišanovič, ravnatelj realke v Zemunu, z 31 slikami. Str. 84. C. 35 nov. V tej knjigi so opisani sisari, kar jih je na svetu. Jezik je lep, ali gradivo ni tako lepo urejeno, kakor je to znal izvesti Fr. Erjavec v knjigah za družbo sv. Mohorja. Čudim se, da pisatelju niso te slovenske knjige poznate, kajti vse drugače bi bilo tedaj njegovo pripovedanje izpalo. — 3) Krmadarstvo ili kako valja svinje gojiti. Napisao Nikola Vezič, ratarski i šumski nadzornik. Str. 32. C. 15 nov. Za narod, ki se mnogo bavi z gojenjem svinj, bode ta knjižica prav koristna. Te tri knjige so se tiskale v 8000 iztisih. — 4) Danica ili koledar za godinu 1886. C. 25 nov. Tiskana je v 25.000 izvodih ter je do zdaj najbolj razširjena knjiga hrvatska. Odlikuje se po različnem berilu od najboljših hrvatskih pisateljev. Do zdaj vpisanih članov ima društvo 6537, tedaj mnogo manj nego društvo sv. Mohorja.
Drobnosti. gl*-
vjS?
Spomenica tisočletnice Metodove smrti. Spisal dr. Pr. Kos. Založila in 11a svetlo dala Matica slovenska. V Ljubljani. Natisnila „Narodna tiskarna". 1885. Str. 174 v 8". — Matica slovenska je dobro učinila, da je poskrbela za „spomenico tisočletnice Metodove smrti". Veseli nas, da je našla vrednega pisatelja, ki jej dela čast z omenjeno knjigo. Obžalovati je le, da se je prepozno mislilo na spomenico in da ni mogel potem pisatelj svojega dela tako izvršiti, kakor je sani namerjaval. Za tako knjigo potrebujejo se leta, ne pa meseci, a pri tem naj še pisatelj opravlja težki svoj učiteljski posel! Lahko se torej razume predgovor, kjer pravi pisatelj, da je tiste sestavke zbral in Matici poslal, ki so bili slučajno končani. Pisateljev namen je bil s prva sestaviti zgodovino Slovencev devetega stoletja s posebnim ozirom na slovanska blagovestnika. Knjiga bi bila obsegala zemljepisni del, politično, cerkveno in kulturno zgodovino imenovanega stoletja ter imela najmanj kakih 30 tiskanih pol. To bi bilo zares delo, ki bi nam mnogo koristilo ter delalo čast, ali zamujeno, še ni odloženo, pravi pregovor. Nadejamo se, da bode dr. Kos svoje izsledovanje nadaljeval ter našel v Matici tudi svojega založnika. Kako zanimivi so nadaljni podatki iz naše zgodovine 9. stoletja, o tem se lahko vsak prepriča, kdor razpravo dr. Pr. Kosa, ki se v teui zvezku našega lista nahaja, pazljivo prebere.
Ne glede na omenjeni nedostatek, kterega pa ni pisatelj kriv, poglejmo si knjigo pobliže. Ona obstoji iz štirih delov. V prvem se govori o virih. Med njimi nahajamo zanesljive vire, legende in ponarejene vire. Vzlasti zanimiva so papeška pisma, ki pojasnjujejo delovanje sv Cirila in Metoda. Reči in pripoznati moramo, da se je pisatelj ravnal po lastnih študijah ter sam listine in vire proučil. To daje njegovemu delu značaj originalnosti ter ga stavi v jedno in isto vrsto z drugimi deli, ki so na ravno istih virih osnovani. Preiskavanje je torej samostalno in tedaj tudi zanesljivo. V drugem delu (str. 25 — 68) razpravlja se životopis sv. Cirila in Metoda, in to na podlagi vsega znanstvenega aparata. Nič manj nego 316 opoinbic in citatov nahajamo v tem delu. Tu se govori o sv. Cirilu in Metodu na vzhodu, na Moravskeni, v Rimu; o Metodu in nemških škofih, ki so mu grenili apostolsko delovanje, o njegovih poslednjih letih in smrti ter o panonsko-moravski nadškofiji po Metodovi smrti. Naposled se določuje domovina staroslovenskemu jeziku in se navajajo panonsko - slovenski spomeniki. Zadnji dve točki bi želeli obširnejši, in dobro delo bi učinil ter ustregel občni potrebi, kdor bi nam slovstveno delovanje slovanskih blagovestnikov vsestranski in kritično ocenil.
V tretjem delu slika se nam „slovenska zemlja v devetem stoletju". Ta odstavek je jako poučljiv in zamaäuje veliko praznino v stari naši geografiji. Vso knjigo sklepajo tri lepe razprave; 1. Začetek frankovske oblasti po Slovenskem, 2. Domači in tuji knezi po slovenskih deželah v devetem stoletju, 3. Moravska država v devetem stoletju.
Cela knjiga je pisana v lepi, lahkb umevni slovenščini. Da se čitatelj po citatili pod črto ne moti, pridejani so vzadi. Ali vendar se nam to ne zdi praktično. Kdor se za citate ne briga, ta jih lahko tudi pod črto prezira, onemu pa, ki jih ob enem bere s tekstom vred, so pa pod črto bolj pri roki. Želimo torej, da bi g. pisatelj, ko celo svojo knjigo o zgodovini 9. stoletja izda, ustregel tej praktični zahtevi.
Te „Spomenice" ni potreba posebič slovenskemu občinstvu priporočati. Vsak, kdor je ud Matice slov., bode jo brez dvombe rad in z veseljem prebiral, ako se sploh še briga za našo preteklost in kulturno življenje. V obče smemo reči, da je Matica s
tu knjigo malo da ne vsem udom ustregla in da se je g. pisatelj izvrstno odzval njenemu pozivu. Izrekamo mu torej za njegov trud vse priznanje, ob enem želeč, da nas v kratkem z obljubljeno zgodovino devetega stoletja iznenadi.
Letopis Matice slovenske za leto 1885. Uredil Fr. Leveč. Založila in na svetlo dala Matica slovenska. V Ljubljani. Natisnila „Narodna tiskarna". 1885. Str. 496 v 8°. — Letopis nam podaje osem razprav iz raznih strok. Dr. J. Voš-ujak, zaslužni naš boritelj za narodne pravice, objavlja liadaljne svoje študije o gospo-darstveni stroki. Njegov spis: „Socijalni problem in kmetski stan" uglobi nas v premišljevanje o sedanjih socijalnih razmerah vzlasti v krogu kmetskega stanu (str. 1 — 93). Zanimivi doneski za spoznavanje naših šeg in navad so „Ženitvanjski običaji" na Gorenjskem od prezgodaj umrlega Fr. Jos. R eine ca in v tržaški okolici od D. M. Obaloviča. Vso pozornost zaslužuje tehtovita razprava od g. J. Navratila: „Slovenske narodne vraže in prazne vere, primerjane drugim slovanskim in neslovanskiin" (na str. 117 —183). Lepo zadačo si stavi g. pisatelj, hoteč vse naše narodne vraže in prazne vere znanstveno razvrstiti in raztol-inačiti. Ta naloga je težja, kakor bi si človek na prvi mah mislil, ker še nimamo gradiva dovolj nabranega; zatorej moramo pisatelju za njegov prvi poskus tem večjo hvalo vedeti. V pričujočem oddelu se razpravlja, kakšen pomen imajo dnevi v tednu, ktere dobe, dnevi, ure veljajo za srečne ali nesrečne, kaj se veruje o dvanajsterih (tudi volčjih) nočeh itd. Zanimivo je vzlasti, kar se pripoveduje o badnjaku ali sv. večeru. Glede te razprave imamo dve želji: Prvič, da bi bili podatki o slovenskih vražah obilnejši, in sicer iz vseh naših pokrajin, in drugič naj bi bil g. pisatelj svoje delo končano kot skupno knjigo po Matici izdal, kakor je storil to g. dr. J. Pajek s „Črticami". Sicer pa radi priznavamo njegov hvalevredni trud in namen ter bodemo z veseljem pozdravili nadaljne njegove študije.
Ostale štiri razprave spadajo v področje svetovne in kulturne zgodovine slovenske. G. Ivan Vrhovec je potegnil zaveso raz arhiva mesta ljubljanskega ter nam podal „Topografski opis Ljubljane in zgodovino ljubljanskega mestnega zastopa v minolih stoletjih". Tako je našla tudi slovenska metropola vrednega svojega zgodovinarja, ali občila mu manjka, kjer bi objavljal svoja preiskavanja. Letopis Matičin ni najbolj pripraven za take publikacije. Zdi se nam, da bi pač bila hvaležna naloga sedanjega mestnega zastopa ljubljanskega, ako bi v skupni knjigi izdal zgodovino mesta Ljubljane. S tem bi si postavili mestni očetje kakor pisatelj sam vreden spomenik.
—	„Znamenitosti v Tržiču na Gorenjskem iz francoske dobe", ktere je spisal Jakob Peharec (1788 — 1872), ljudski učitelj, v nemščini pod naslovom: „Denkwürdigkeiten in Neumarkt aus der französischen Zeit", preložil pa jih Iva n Tomšič, sodile bi bolj za kak leposloven ali učiteljski list, kakor za Matičin Letopis.
—	Drugo lice imate seveda razpravi g. S. Rutarja: „Kakšno važnost imajo Pavla Dijakona knjige ,De gestis Laiigobardorum' za starejšo zgodovino Slovencev?" in Josipa Apiha životopis Žige Herbersteina s posebnim ozironi llil slovanstvo. Obä sestavka sta izvedena na strogo znanstveni podlagi in nista pre-lokalna. Ugajala bodeta menda izmed vseh imenovanih spisov najbolj ter našla zraven Navratilovih vraž največ čitateljev.
O vseh spisih nam je reči, da so v lepi in lahko umevni slovenščini pisani, in v tem smislu storila je Matica v zadnjih letih že velik korak naprej. Sedaj vendar ne nahajamo več v njenih knjigah istih (sit venia verbo) barbarizmov kakor poprej. Drugič moramo odkrito pripoznati, da se je storil velik napredek tudi v tem, da se objavljajo spisi, ki se nanašajo na našo lastno domovino, na narod slovenski. — Kakor druga leta nadaljuje tudi letos Ivan Tomšič „Bibliografijo slovensko" od 1. jan. 1884 do 1. jan. 1885. štev. 1759 —1935. To je gotovo lepo število za naš narodič.
Ali ta bibliografija je čudno sestavljena. Vsak, kdor le malo poznava naše slovstvo, bode majal z glavo beroč, daje Marnov „Jezičnik" sedaj knjiga „jezikoslovna", ali znano „Časnikarstvo in naši časniki", ali Trstenjakov „Weriand de Graz" lepoznan-sko berilo. Ti in slični nedostatki naj se odstranijo in kolikor mogoče uzoren književni pregled sestavi. — Lepo je narisano delovanje Matičino od 1. 1864 —1884. po društvenem tajniku g. Evgenu Lahu, ali pri tem kakor pri imeniku naj se v bodoče štedi s prostorom.
Dandanes se rado naglaša, kteri pot naj krene naša Matica. Nekteri jej svetujejo, naj goji na prvem mestu dobro beletristiko in le vmes izda kakšno popularno poučno knjigo, drugi pa vele: Bodi nam akademija! Niti to niti ono bilo bi sedaj pri nas dobro in mogoče, temveč oboje je potrebno. Matica naj daje prijetno leposlovno berilo, ali originalno ali ponatisnjeno, vzlasti zbrane pesni, romane, narodne pesni in pravljice, vse v lepi ročni obliki, vsako leto najmanj po jedno knjigo. Nam primanjkujejo zbrane povesti, novele, romani; mi nimamo nobene antologije slovenske in razven Jurčiča in Slonišeka tudi ne zbranih del od pokojnih in tudi ne od živečih zaslužnih pisateljev. Na drugi strani pa se znanstvo nikakor ne sme zanemarjati, temveč ono je v večji meri gojiti nego leposlovje. Ali pri tem mora se Matica ozirati na celotne knjige. Majhni sestavki naj se objavljajo po časopisih, in le večja dela naj zalaga Matica. Dobro bi nam došla slovstvena zgodovina novo- in staroslo-veuska, slovenska povestnica, slovenski zemljepis v pravem pomenu besede, domača cvetana, slovenska bibliografija itd. Tudi obširni spisi o drugih slovanskih plemenih, o njih kulturni in svetovni zgodovini, slovstvu itd. bi gotovo vsem ugajali. Letopis v sedanjem smislu naj se opusti in Matica naj izdaje le prosto „izvestje". Knjige naj bodo vse praktične vrednosti, in tedaj ne bode gotovo nikdo tožil, da so mu predrage. Matičini odborniki in poverjeniki žive po vseh pokrajinah naših; ti naj pozvedujejo po željah in zahtevah Matičinih udov ter poročajo o njih glavnemu odseku v Ljubljano. Ako odbor občnim potrebam ustreže, tedaj bode i število udov naraščalo in Matica cvela, v kar pomozi Bog!	Sket.
Slovensko berilo za peti in šesti razred srednjih šol. Sestavil in izdal dr. Jakob Sket, c. kr. giuin. prof. v Celovcu. Celovec, 1886. Tiskala in založila tiskarna družbe sv. Mohorja. Str. 404 v 8°. Cena 1 gld. 60 nov. — Slovensko berilo, o kterem smo v 12. snopiču lanskega „Kresa" na str. 648. poročali, da ga izide meseca decembra prva polovica, meseca aprila pa ostali del, je že dotiskano ter se je poslalo visokemu liaučnemu ministerstvu v potrdilo. Upamo, da se imenovana knjiga kot učna knjiga odobri, in č. gosp. učiteljem slovenščine bode tedaj mogoče, to berilo že za bodoče šolsko leto kot učno knjigo uvesti. Berilo je vseskozi po sedaj veljavnem učnem načrtu sestavljeno, ravnajoč se seveda po naših domačih razmerah. Metoda, ki se v učnem načrtu in v navodu za jezik nemški predpisuje, velja v glavnih potezah tudi za slovenščino.
Dalje časa čuti se že pri nas velika potreba novih slovenskih beril za srednje šole. Tej pomanjkljivosti sem namerjaval ustreči za peti in šesti razred. Oziral sem se v prvi vrsti na naše narodno slovstvo ter ga predočil mladini v svojem obsegu in notranji vrednosti. Ta del je gotovo za vsakega Slovenca poučljiv in zdi se lili. da mu ne bode žal, kdor ga pregleda in prouči. Do zdaj se je namreč vso premalo oziralo na to stran našega narodnega mišljenja in življenja. Treba je bilo tedaj pokazati mladini veliko vrednost našega epskega pesništva, zato da se ona v bodoče bolj zanima za zlate svetinje narodnega slovstva. V tem oddelu se to berilo od drugih razločuje, in na epsko pesništvo zdi se mi potreba čitatelje posebej opozoriti.
Po kratkem „Uvodu", ki glavne vrste v poeziji določuje, sledi epsko pesništvo, in sicer „Pravljice in pripovedke" (od str. 11—89), „Bajke in legende" (str. 89 —104), „Balade in romance" (str. 104 —128), „Junaške pesni" (str.
128 — 194), „Povest in roman" (str. 194 — 211). Tu nahajamo 17 narodnih pravljic in pripovedek ter 25 narodnih pesnij slovenskih. Lirsko pesništvo zavzema 40 stranij in didaktično sega od str. 262—236. Majhen prostor je odločen dramatskemu pesništvu (str. 287—399). Konec knjige sklepa proza (str. 300—375) in opombo (str. 375—404).
Berilo je sestavljeno na podlagi najnovejše naše književnosti. Kar se mi je zdelo za peti in šesti razred pripravno, našlo je prostor v tej knjigi. Kdor bi morda iskal v tem beiilu že sestavkov o kulturni zgodovini naši, o starožitnostih, o pokristjanjenju slovenskega in slovanskih narodih itd., ta naj pomisli, da je slično gradivo za sedmi in osmi razred umestno; ondi najde najboljši prostor pri pouku staro- in novosloven-skega slovstva. Precejšnje število odstavkov je v knjigi celö novih, in za ta trud bode gotovo vsak čitatelj pisateljem hvaležen. V našem slovstvu še primanjkuje mnogo lično pisanih sestavkov, ki bi sodili v vsakem oziru za šolsko knjigo in ugajali svežemu duhu naše mladine. Potrudil sem se, poiskati in zbrati v obče zanimajoče čtivo ter upam, da ga bodo učenci z veseljem prebirali. Odstavki so vsi ali v ozki zvezi z našim narodnim življenjem ali se pa vežejo s predmeti, ki se v imenovanih dveh razredih uče.
Glede jezika mi je omeniti, da sem se ravnal po oni pisavi, ki je bila do sedaj v šolskih berilih navadna. Le na takov način nam je mogoče priti do doslednih in utrjenih oblik, kar je pri nas že jako potreba. Nadejam se, da bodo to misel tudi drugi pisatelji šolskih knjig odobravali in se ravnali po njej.
Prijetna dolžnost mi je, da izrečem na tem mestu vsem onim prijateljem naše mladine, ki so me pri tem delu kakor koli podpirali, presrčno zahvalo. Moni samemu je bil le namen, sestaviti za peti in šesti razred kolikor moči pripravno slovensko berilo ter koristiti z njim- šoli in narodu. V koliko se mi je to posrečilo, sodbo o tem prepuščam poklicanim krogom. — Knjiga se dobiva pri tiskarni družbe sv. Mohorja v Celovcu. Kdor jo hoče neposredno p: ejeti pod križnim zavitkom, naj pošlje po nakaznici 1 gld. 60 nov. in jo prejme poštnine prosto.
Zgodovina farsi ljubljanske Škofije. Izdaje A. Koblar. Tretji zvezek: Zgodovina Šempeterske fare na Dolenjskem. Spisal Ivan Šašelj, kapelan. V Ljubljani. Založnik Anton Koblar. 1886. Str. 53 v 8°. Velja 25 nov. — Bajni nepozabljivi knezo-škof, dr. J. Kr. Pogačar, ni bil samo vsestranski izobražen, marveč je tudi kot prijatelj znanostij podpiral znanstvene težnje. Da bi njegova škofija dobila enkrat cerkveno zgodovino, ustanovil je na škofovskem sedežu mesto arhivarja in ga mlademu izobraženemu duhovniku svoje škofije č. g. Antonu Koblar ju izročil. G. Koblar je zaupanje, ktero je rajni knezoškof Pogačar stavil va-nj, takoj spričal in začel svojo delavnost v ljubljanskem „Dioecesanblatt-u".
Po smrti Pogačarjevi so vladalci ljubljanske cerkve to mesto menda nepotrebnim spoznali, kajti g. Koblarja so poslali za kaplana na deželo. Vendar, kdor je enkrat okusil sladkosti znanstvenega preiskavanja, ta stvarja tudi na deželi, dasiravno ne tako uspešno kakor pisatelji v mestih, kjer so jim na roko knjižnice in arhivi. Taki pisatelji pa zaslužijo tem večje priznanje, ker se njihovi spisi rajajo pod mukami, velikimi
žrtvami in neugodnostmi.
G. Koblar ni na deželi izgubil poguma in ljubezni do cerkveno-zgodovinskega delovanja, marveč nas v družbi jednako mislečih prijateljev vsako leto z novim trudom obdaruje. Tako smo dobili pred kratkim zopet dva (II. in 111.) zvezka zgodovine farä ljubljanske škofije; zgodovino nakeljske fare je spisal g. A. Koblar uzajemno z g. kaplanom Ivanom Vrhovnikom, kakor je o drugem zvezku že „Kres" V. str. 486 poročal, zgodovino dupljanske in goriške fare g. I. Vrhovnik, in zgodovino šempeterske g. kaplan Ivan Šašelj. Vsi ti gospodje so kaplani na deželi, gotovo ne z bogatimi dohodki, a z drugim delom obilno obloženi, oddaljeni od arhivov in knjižnic, ali vendar so nam podarili, čeravno ne dovršenih spisov, pa mnogo tvarine, ki jo lahko uporablja
liistorik, statistik, topograf in filolog. Ako bi mi Slovenci imeli mecenate, pošiljali bi mlade sposobne pisatelje v Rim, Milano, Benetke, v Videm itd., kjer so virniki slovenske cerkvene zgodovine hranjeni, in mi bi kmalu dobili knjige, ktere bi služile v čast našemu slovstvu, pa tudi v razjasnjenje naše zgodovine. Pa pustimo to neprisojno stran, in presodimo malo raziskavanja naših vrlih kaplanov. Stvarili so toliko, kolikor jim je bilo mogoče na svojih mestih. Pogrešamo sicer marsiktero listino, a ta se ne najde v Naklem, v Duplji ali Šempetru. Mnogo jih je sicer že natisnjenih v listinarih in spisih akademičnih; a takih si ubog kaplan ne more kupiti, in če se v Ljubljani kaj takih pripomočkov nahaja, nima ubog kaplan na deželi potrebnega denarja in časa, da v poglavitno mesto potuje, kjer pogostem njegov prihod neljubo kritikujejo. To piše Rupertus expertus!
Svetoval bi gospodom pisateljem, naj bi v topografskem oziru ne spregledali nobene znamenite stvari. Stari urbari, ki se hranjujejo v farovških arhivih, imajo pogostem prastara imena podložnikov, njiv, travnikov itd., ktera so vsa važna za jezikoslovca. Pravljice med ljudstvom razširjene pojasnjujejo mnogokrat prvotni pomen krajnega imena. Tu naj samo omenjam Naklo. G. Koblar misli, da se ima Naklo izvajati iz: na Kalu, to je na luži, jezeru, kar se ne more sprejeti, kajti tedaj bi ljudstvo pravilo vasi; Na Kalu, pa ne: Naklo.
Res je, da kal označuje: Lache, Pfütze, po pravem vodo stalnico, vsedenico, pa-danico, iz kalati, upadati, abfallen, niedersinken; zato kal tudi: Bergabhang, sich liiedersenkender Fels. Kaj Naklo pomenja, to razloži ljudska pravljica, ki poroča, da je prva nakeljska cerkev stala na skalnem robu nad Pivko ter molela v jezero. Ta pravljica je spravila besedo: naklo v slovnik s tolmačenjem: „ein in die See reichender Fels, Vorgebirge". Naklo se ima razlagati iz predloga na in ak-lo; iz snove: ak, Spitze, indoevropska korenika: oq = C(Z, ac, ach, acuere, acutum esse; koroškoslov.: ok-la, ein aus dem Flusse hervorragender spitziger Fels, dalje: der Eberzahn. Ta snova je stvarila poznamenovanje: Ak-ov-ice, malo vzvišeni svet med Žejami, Spodnjimi Dupljami in Strohinjem nakeljskega okrožja, imenovan tudi: Nakovice, to je; Na akovice.
Korotanski Slovenci pravijo gorskim špičastim rtom sploh: na oku — naok, zato imena špičastih hribov: Gregorlji ok; in isti koroški in štajerski Nemci so sprejeli slov. na ok in si ga prikrožili v Nock, ein Bergspitz. (Bavarskonemški Nock ima se razlagati od Knock, Collis, staronemški hnük-er, der Bergrücken). Naklo, Amboss, je koroško-kranjska spaka stvarjena iz nakovalo, panonski Slovenci pa lepo čisto izgovarjajo: nakovalo.
Dotaknil sem se samo jednega primera; koliko pa bi se še našlo gradiva za jezikoslovca, ako bi se topična kakšnost krajev, kakor Ždinje, Žeje itd. popisala. Koristno bi tudi bilo vzeti v knjigo geo- in mineralogične posebnosti, in kako ljud imenuje to ali ono zemljo, ta in on sloj, ta in on mineral; tudi na floro dotičnega kraja bi se ne smelo pozabiti.
V religijoznem oziru bi se naj omenile vse nekdanje pobožnosti, naj si imajo svoj početek v sv. cerkvi ali pa v pobožnosti prostega naroda, ker taki podatki so važni za kulturno zgodovino. Vse to se lahko iz ust naroda zve, ki je tudi bogat arhiv. Kjer je mogoče, naj se vplete tudi zgodovina dinastov, grajščakov, plemičev, ki so imeli v tej ali oni fari posestva. Tako bodo te knjige bogate zakladnice. Mi Slovenci moramo enciklopedično sestavljati svoje knjige, ker smo majhen narod in pisatelj težko svoje knjige, posebno če malo več veljajo, razpeča.
Da nobenemu častitih pisateljev krivice ne delamo, izrekamo vsem trojim svojo polno priznanje. Vsak je po svojih okolnostih svoje gradivo dobro izdelal; gospoda založnika pa je treba gmotno podpirati, da ne bode zraven velikega truda, škode imel.
D. Trstenjak.
Jezifnik. Knjiga Slovenska v XIX. veku. A. Spisal ,T. Mam. XXIII, Leto. V Ljubljani. Natisnil in založil Jos. Rudolf Milic. 1885. Str. 94 v 4°. — Kakor druga leta ponatisnil je tudi letos „Učiteljski Tovariš" slovstveue sestavke iz Mamo ve ga peresa ter jih kot posebno knjižico izdal. Devetnajsto stoletje je preporod naše književnosti. Vodnik jo je vzbudil, Kopitar slovniški ukrepil, Ravnikar pa v slogu uravnal. Ti trije so začetniki nove dobe v našem slovstvu. Hitro so si pridobili mnogo vnetih naslednikov in pridnih učencev. Kteri so ti delavci in kaj in kako so slovstveno delovali, o tem nas poučuje omenjeni „Jezičnik". Petdeset pisateljev nam pred-očuje marljivi prof. J. Marn ter kaže pisavo slovensko v prvi polovici 19. veka. Je-zičniku ni sicer namen, podajati slovstveno zgodovino slovensko v svojem notranjem razvitku, ali vendar nam vsak letnik dobro dojde, ker nam kaže po značajnih zgledih pisavo vsakega pisatelja in predmet, kojega je dotičnik obdeloval. Marnova „Knjiga slovenska" je obširna bibliografija naše književnosti z zgledi vred in z značajnimi črticami o raznih pisateljih. V tem smislu izpolnjuje izvrstno svoj smoter, in vsi moramo biti veleč. g. prof. J. Marnu hvaležni za njegovo vztrajno delovanje.
Latinske vadbe za prvi gymnasijski razred. Sestavil Fr. Wiesthaler, c. kr. gymn. professor. V Ljubljani. Tiskala in založila „Ig. v. Kleinmayr & Fed. Bamberg". 1885. Str. 160 v 8°. — Ker so bile Žepičeve „Latinsko-slovenske vajo" v knjigotrštvu pošle, sestavil je zaslužni naš pisatelj, g. Fr. Wiesthaler, sedaj gimn. ravnatelj v Kranju, novo vadbeno knjigo na podlagi K ermavnerjeve „Latinske slovnice". Sestavljatelj se je ravnal po novem učnem navodu za gimnazije ter stvaril knjigo, ki vsem šolskim terjatvam zadostuje. Gradivo je praktično razvrščeno. Naj-poprej so latinsko • slovenske vaje, kterim sledi Vokabular po posameznih paragrafih; nato se podajejo slov. - latinske vaje s slov.-latinskim slovnikom. Zdi se nam, da bode knjiga prav dobro služila in da se bodo po njej naši učenci lahko učili jezika latinskega. G. pisatelj sestavlja sedaj „Latinske vadbe za drugi gimnazijski razred", in pričakovati je, da bodo tudi te kakor pričujoče vadbe dobro ustrezale našim šolskim potrebam.
Duhovno pastirstvo. četrti del. Zakramentali, duhovno vladanje, pisarniška opravila. Slovenskim bogoslovcem in mašnikom spisal Anton Zupančič, profesor pastirstva na ljubljanskem bogoslovnem učilišči. Z dovoljenjem prečastitega knezo-škofijstva. V Ljubljani. Založil pisatelj. Prodaja „Katoliška bukvama". 1885. Str. 7(51 — 903. Vel. 8°. Velja 60 n. — Tako nekako glasi se naslov četrtemu delu „Duhovnega pastirstva", ktero smo v našem listu že gorko priporočali. — V interesu slovenskega in inostranskega čitateljstva kakor tudi založnika samega moramo prositi, naj se uredništvu vse novo izišle knjige v oceno ali naznanilo pošiljajo. Ne more se zahtevati, naj bi si urednik lista le zato vse slovenske knjige naročeval, da jih potem v listu naznanja in ocenjuje. Naj blagovolijo založniki ustreči skromni naši želji.
Občna zgodovina. Spisal in založil Janez Jesenko. Drugi del: Srednji vek. Drugi popravljeni natisek. „Narodna Tiskarna" v Ljubljani 1886. Str. 81 v 8°. Velja 30 n.
Neposredni davki za vse v dunajskem državnem zboru zastopane dežele avstrij-sko-ogerske monarhije. Sestavil Rajko Šinek, c. kr. davkar v Malem Lošinji (Lussin-piccolo) v Istri. Založil pisatelj, natisnila Hilarijanska tiskarna v Gorici. 188;"). Str. 144 v 8°. Velja 1 gld. — Tudi tu nam je gori izrečeno prošnjo ponavljati!
Včna knjiga za babice o prirodoslovji. Spisal dr. Alojzij Valenta, c. kr. vladni svetovalec in redni javni profesor porodoslovja itd. itd. S 34 podobami. V Ljubljani. Tiskala in založila Ig. pl. Kleinmayr & Fed. Bamberg. 1886. Str. '297 v 8°. — Delo je posvečeno „neustrašljivemu predboritelju in pouzročitelju antiseptike v porodoslovju, J. F. Semmel weiss-u", in to nam že kaže smer, ktero ta knjiga zasleduje. G. pisatelj nam zatrjuje, da se je na bistvene strokovnjaške iznajdbe v porodoslovju oziral, in temu bode tudi vsak pritegnil. Knjiga je pisana v Lahki in prosti
slovenščini ter bode brez dvombe izvrstno služila svojemu namenu. Babice bodo našle v njej dobrega voditelja ter bodo z njeno pomočjo lažje izpolnjevale svoj težavni poklic. Veliko je pridobila knjiga po podobah, ki so za tak pouk neobhodno potrebne. Dobro je učinil g. pisatelj, da je pridejal ob koncu knjige „Nauk o prvi pomoči pri nezgodah", ali še boljše za prosto ljudstvo pa je to, da so se ti po zdravnikih izkušeni nauki izdali v posebni knjižici, ki slove:
Kratek liavod o prvi pomoči pri nezgodah. Spisal dr. Alojzij Val en t a, c. kr. vladni svetnik itd. V Ljubljani. Tiskala Ig. pl. Kleinmayr & Ped. Bamberg. Založil pisatelj. 1886. Str. 16 v 8". — Takih knjižic naj bi po tisoč in tisoč romalo po celem Slovenskem, in prepričani smo, da ne bodo njih nauki ostali brez uspeha. Slična knjižica, ali obširnejše zasnovana, sodila bi tudi za Mohorjevo družbo kot družbena knjiga. Morda nam jo spiše kteri rodoljuben zdravnik, ki poznava težnje in razmere našega ljudstva.
Spomenik slovanske uzajemnosti. Spisal in založil Anton Trstenjak. Natisnila „Narodna tiskarna" v Ljubljani. 1886. Str. 276 v mali 8°. Velja 1 gld. 10 nov. — Knjiga ima namen pospeševati slovansko uzajemno delovanje na literarnem polju. V podlago jej služi potovanje Slovencev in Hrvatov v Prago o tisočletnici Metodove smrti. To potovanje je obširno opisal g. A. Trstenjak v lanskem „Slovanu" ter je v tem spomeniku ponatisnil, kjer skoro dve tretjini cele knjige zavzema. Raz ven tega podaje se nam nekaj kratkih životopisov zaslužnih slovenskih pisateljev (str. 179—223), izmed kterih se Trüber in prof. Erjavec najobširnejže opisujeta. V spomin na petdesetletnico preporoda knjige hrvatske (1835 — 1885) spisal je prof. M. Vamberger v Karlovcu životopise o nekterih hrvatskih pisateljih in Čeh František Ekert, je preskrbel kratkih životopisnih črtic o 17 čeških pisateljih in umetnikih (str. 255 — 276). Knjigo diči 40 slik pisateljev slovenskih, hrvatskih in čeških. Čudno se nam zdi, zakaj ni g. izdajatelj v predgovoru omenil, da je bilo to gradivo večjidel že tiskano v ilnstrovanem listu „Slovanu". Ta izpoved bi knjigi ne bila na škodo, a marsikoga le odvrnila, da bi ne bil jedne in iste stvari dvakrat kupoval. Knjižica je lično opravljena, slovenščina v njej lepa in gladka.
Ljudska knjižnica je z 21., 22., 23. in 24. zvezkom (str. 505 -822) končala prvi svoj tečaj. V 21. snopiču čitamo „Beneško svatbo", ktero je preložil prezgodaj umrli L. G. P o d gori čan ; 22. snopič podaje pripovedno pesen v dvajsetih spevih: „Pe-trovška Mati božja", zložil J. Pran kol s k i; nato sledi sto kratkočasnic, ktere je nabral Štefan Kovač i č, in štirinajst kratkočasnih pravljic in povestij, ki jih je zbral Alojz Vakaj. Snop. 24. sodržuje povest: „Očeta Blaža otlina", ktero je preložil t L. Gorenjec. — Od drugega tečaja za 1. 1886. prišli so prvi štirje zvezki (str. 1—24S) na svetlo. V njih nahajamo mnogo kratkih originalnih, preloženih in narodnih pri-povestij. Vsak snopič volja le šest novcev, in mi to podjetje, ki je prostemu ljudstvu namenjeno, gorko priporočamo.
Peto poročilo o delovanji in stanji podpiralne zaloge slovanskih vseučiliščnikov v Gradei. Založil in objavil t. č, opravilni odbor. V Gradci, 1886. Tiskala tiskarna družbe sv. Mohorja v Celovci. Str. 8 v 8". — Iz poročila povzamemo, da so je glavnica od 5200 gld. na 5900 gld. povišala. Izmed slovenskih vseučiliščnikov je bilo podpiranih 17 (14 pravu., 2 medic., 1 modroslov.), kterim se je podelilo 329 gld. V to kakor v povišanje blagajnice so pripomogli deželni zbor štajerski s 150 gld., kranjski z 200 gld. in plemeniti narodnjaki slovenski. Vsem tem izraža odbor presrčno zahvalo. Da zaloga tako lepo napreduje, zato ima pač velečast. g. prof. dr. Greg. Krek mnogo zaslug, ki žrtvuje krepke svoje moči in ves svoj upliv tudi v to, da se gmotne razmere slov. dijakov v Gradcu zboljšajo. Naznanjajoč to poročilo, prosimo slov. rodoljube, naj po svojih močeh še za naprej gmotno podpirajo ubogo slovensko mladino.
l*rinos k naglasu u'novoslovenskom jeziku. Napisao M. Valjavee. (Pre-štampano iz LXXVI. i LXXVII. knjige Rada jugoslavenske akademije znanosti i umjetnosti.) U Zagrebu. Tisak Dioničke tiskare. 1885. Str. 94 v 8". — Tukaj nadaljuje učeni naš rojak svoje študije o novoslov. naglasu, in sicer razpravlja „naglas u pre-zentu glagola, koji prezentni nastavak jo drže samo u 3. plurala". V tem ponatisu se posebič govori o osnovali na e. Opozoriti hočem na dodatek na str. 83 — 94, kjer izreka prof. Valjavee svoje mnenje, zakaj ne moro pritegniti nazorom o slovenskem naglasu, ktere je izjavil g. Strekelj v „Ljublj. Zvonu" V. str. 230 — 244. Stvar o našem naglasu ni še dognana; globje študije o slovenskih narečjih bodo še le rešile to vprašanje.
Etymologisches Wörterbuch der sla vischen Sprachen von Franz Miklosicli. Wien. Wilhelm Braumüller, 1886. Str. VIII+ 547 v vel. 8". Velja 10 gld. — Obče zanimiva in vsakemu jezikoslovcu dobro došla je knjiga, s ktero je ravnokar pomnožil prof. Miklošič jezikoslovno literaturo slovansko. Ta knjiga sklepa dostojno našega učenjaka slovniške študije ter nam podaje jedro vseh njegovih preiskav v glasoslovju in besedotvorju. — V uvodu razpravlja se načelo, po kterem je gospod pisatelj slovanskim sorodnicam določeval podstavni koren. Ona oblika mu je podstavna, iz ktere izhajajo vse besede iste skupine. Zatorej stoji vert- na čelu starosl. vrtteti, novosl. vrteti, s. vrtjeti, p. wiercieč, r. vertetb t. j. vert'et', in pod istim korenom vert stoji tudi *vortu, iz kterega je stsl. vrati,, p. wrot, r. vorott. Na dalje določuje svoje stališče nasproti naukom novejšili jezikoslovcev glede glasovnega stopnjevanja. V kratkem navaja uzroke, zakaj se ne pridruži i on nasprotnikom takozvane „gunine theorije". Ta razprava je jako poučljiva in veseli nas zvedeti, zakaj je ostal veliki slavist pri prejšnjih svojih načelih. — Na str. 1—414 sledi etimološki slovar, kteremu se od 414 do 432 dodajejo dostavki in popravki, in nato imenik onih besed, ktere je težje najti v knjigi. Tako je na pr. slov. beseda: last iskati pod korenom ve Id-, iz kterega je stsl. vlastt. Pri razlagi jemlje se ozir na vse slovanske jezike in tudi na indo-evropske sploh, ako se nahaja v njih podstavni koren. Tudi tujke najdejo svojo razlago, in vzlasti na to stran je slovar prezanimiv. Prim. na pr. „Most.ovžT: nsl. mostovž, Halle, musovž, aula, lex. — Der erste Theil des Wortes ist das d. (deutsche) mu*s, der zweite ist Haus: vergl. farovž, ratovž. Nhd. musshaus fiir Vorhaus, ehedem im Salzburgischen". Pri pristnih slovanskih besedah slede takö-le jedna za drugo: stsl. nsl., k, s., č., p., sorb. in ruski. Nato se navaja navadno še litvanski, gotski, grški, lat. in staroindijski jezik. Čestokrat si mora seveda čitatelj sam vso zvezo, sorodnost in izvor besed med seboj poiskati; kajti podaje se mu le gradivo po glavnih zastopnikih. Knjiga je tedaj učenim jezikoslovcem namenjena. Ako bi bil ta slovar tako gostobeseden, kakor je etimološki rečnik za nemški jezik od Friderika Kluge-ja, ugajal bi seveda bolj navadnim čitateljem, ali knjiga bi bila tri do štirikrat obširnejša nego je sedaj. Gradiva sodržuje ogromnega in gospodu izdajatelju je bil gotovo le namen, vse slovanske besede sorodnice uvrstiti v skupine ter jih podati učenemu svetu, da vidi, v kaki sorodni zvezi so vsi slovanski jeziki med seboj in tudi z drugimi indoevropskimi jeziki. To delo je torej velike važnosti za proučavanje slovanskih jezikov in nobeden jezikoslovec ga ne more pogrešati. Miklošič je s to knjigo izvršil svoje velikansko delo ter si z nova izklesal „monumentum aere perennius".
Namen und Schwinden der Slaven. Von Kail Sicha, Beneflciat in Eggenberg, einer. Dech. und Pfarrer. Laibach. Druck und Verlag von Ig. v. Kleininayr & Ped. Bamberg. 1886. Str. 49 v 8". — Omenjamo to knjižico, ker je zagledala v sredini Slovencev beli dan ter razpravlja staro zgodovino slovansko, vzlasti kje in kdaj so živeli Slovani po Evropi. Delce je polno hipotez in brez vsake metode pisano. Dovolj je, ako omenimo, da je Suevia — Slavia!
Cerkvene pesni nabrane med slovenskim narodon* Zv. I., izdalo Cecilijansko društvo za goriško nadškofijo. — Od goriških Slovencev, pri kterih zamoremo že nekaj let sem krepko duševno gibanje opazovati, ni bilo misliti, da bodo v najlepši umetnosti zaostali, ne ozirajoč se na napredek in potrebe današnjega časa. Kakor na Ceskem, Kranjskem in drugod, uvideli so tudi na Goriškem, da mora na polju cerkvene glasbe, na ktero je sv. cerkev vedno vso svojo pozornost in skrb obračala in ktera je po nezgodi časa iz svoje idealne visočine globoko padla zamenjavši svečeniško svoje ogrinjalo s koturnom, — da mora na tem polju marsikaj postati drugače. V to svrho so ustanovili na Goriškem pred dvema letoma „Cecilijino društvo", koje ima lepi namen, prestrojiti cerkveno glasbo po smislu sv. cerkve ter gojiti narodno petje (Volksgesang) seveda na pravem mestu in o pravem času. Da se mlado društvo lepo razcveta in za svrho svojo vrlo deluje, svedok nam je pričujoči zvezek „cerkvenih pesnij" nabranih med slovenskim narodom. Zvezek obsega 7 božičnih, 2 postni, 5 v čast matere božje in 2 velikonočni. Pesni izvirajo iz časa, ko so začele na razvoj narodnega petja uplivati na severu nemške, na zahodu italijanske pesni ter je naše narodno petje čim dalje tem bolj jelo izgubljati originalnost svojo. Zatorej se pa pričujoče pesni po duhu kar nič — smelo trdimo — ne ločijo od nemških jednake vrste. Pri vsem tem so vendar vredne, da jih je omenjeno društvo rešilo pozabljivosti, ker so veliko boljše kakor mnoge, koje se še tu pa tam v naših cerkvah popevajo. In iz tega stališča pozdravljamo srčno omenjeno zbirko. Posamezne napeve sta kaj lepo harmonizovala gospoda Fajgelj in Kokošar; zatorej vse priznanje!	L. Hudovernik.
Te Deuin. Za mešani zbor zložil in prečastitenm gospodu, gospodu Jožefu Dolenz-u, doktoru theologiae, udano poklonil Ign. HI a d ni k. Op. 3. V Ljubljani, 1885. Lastnina skladateljeva. Tisk J. Blasnikovih naslednikov. Str. 7. Velja 40 nov.
Štiri velikonočne pesmi in pesem za pokoro z dvema napevoma, za mešani zbor zložil Ign Hladnik. Op. 4. V Ljubljani, 1886. Str. 7. Velja 50 nov. — Pričujoči „Te Deum" kakor velikonočne pesni so prav lahke in lepo doneče ter se domačim organistom priporočajo. Dobivajo se v Katoliški bukvami v Ljubljani.
Rogač, šaljiv in satirski list, začel je z novim letom (1. in 15. dan vsakega meseca) na celi poli v 4° v „Narodni tiskarni" v Ljubljani izhajati. List prinaša spodobno berilo in je vselej okrašen z mnogimi izvirnimi podobami. Po vsebini in obliki se vsem priporoča. Velja za pol leta 1 gld. 50 n.
Bosanska Vila. Z dnem 16. dec. 1885. stvarili so si tudi Srbi v Bosni svoj leposlovni list. V Sarajevu je začela izhajati „Bosanska Vila" pod uredništvom g. Boži-dara Nikašino vič-a. Z veseljem smo pozdravili to podvzetje književno in upamo, da bode po svoje pripomagalo, da se jame i med Bošnjaki krepko razvijati slovstveno delovanje. Ker se ozira list i na narodno blago, opozorimo nä-nj tudi svoje čita-telje. List je ilustrovan in izhaja dvakrat na mesec; velja 4 gld. na leto.
Tri riječi Hereegovca zabilježio Dr. Friedrich S. K raus s. U Mostaru. 1885. Tiskom i nakladom Don Pranje Miličeviča. Str. XII -j- 39 v mal. 8". — V knjižici nahajajo se tri epske narodne pesni, ktere je zapisal dr. Fr. Krauss, ko se je bavil lanskega leta v Hercegovini. Pesni imajo sledeči naslov: 1. Ibro Nukič uhvatio Gnja-tijevič Vuka, 2. Beg Ljubovič pod Kandijom, 3. Stojan Jankovič i Nukič barjaktar.
Odgovorni urednik: Dr. Jakob Sket. Izdaje, zalaga in tiska tiskarna družbe sv. Mohorja v Celovcu.