RAST - L. VI, ŠT. 3-4 (33-34) JULIJ 1995 ISSN 0353-6750 REVIJA ZA LITERATURO KULTURO IN DRUŽBENA VPRAŠANJA VSEBINA str. RAST št. 3-4 (33-34) UVODNIK Rast ostane pokrajinska revija 155 Jože ŠKUFCA I LITERATURA Poezija Prekletstvo 158 Ivan ZORAN Milost za kamen Kopinasti človek 159 JON Pomladna žalost V menije dan... 160 Sonja VOTOLEN Al. V razsutem... Notri sem takšna.... *-\ J S Ne sveti... Skrita pod... Občutenje praznine 161 Peter SRPČIČ /fe2v\ f e | Čakal sem Hlapi božic more Vrba 162 Pomladna 162 Stane PEVEC Breza 163 Rudi ROBIČ i) Too? /lOUf- Ujma O sreči 163 Vlado GARANTINI Slikar Vodnjaki V krošnji vrtavka... 164 Helena CRČEK Prevodi Sedem pesmi 165 Giorgio CAPRONI Vse (Prevod in beseda o Ob zori avtorju Jolka MILIČ Mojemu sinu Attiliu Mauru 166 Med vožnjo Zapuščajoč Loco 167 Rojstni dan Besedilo priznanja Proza Sedem ur po starem kraju (I. del) 169 Vinko BELIČIČ Revna teta iz Amerike 180 Lojze KRAKAR Okameneli jezik 189 Bariča SMOLE II KULTURA Po stopinjah kulture na območju Novega mesta 195 Janko JARC Začetki kinematografije v Novem mestu 224 Tadeja ČOLNAR Retrospektivna razstava Mikija Mustra v Dolenjskem muzeju 229 Zdenko PICEU Kratek zapis o znanem ljubljanskem potresu 232 Milan ŠKERLJ NAŠ GOST Erudit evropskega pomena (Pogovor z zgodovinarjem in klasičnim filologom prof. dr. Jožetom Mlinaričem ob njegovi 60-letnici) 235 DRUŽBENA VPRAŠANJA Pogledi na politično-gospodarske vidike regionalizacij in regionalnega razvoja Slovenije 253 Reševanje romske problematike v občini Novo mesto v obdobju 1982-1994 267 Stavke 278 Zamenjava vlog,morala in moč 287 V RASTOČA KNJIGA Kočevski naravni park 292 VI ODMEVI IN ODZIVI Kakovost in odličnost (Uvodni nagovor na 7. seminarju Društva ekonomistov Dolenjske in Bele krajine) 301 Barok na Grmu ali učenje drame v osnovni šoli 303 Knjiga v razmislek in spodbudo 305 Spomini poljanske babice 306 Novosti Dolenjske založbe 308 VII GRADIVO ZA DOLENJSKI BIOGRAFSKI LEKSIKON Biografska prispevka Minka Govekarjeva - pobudnica 317 ustanovitve prvega ženskega društva 323 Elvira Dolinarjeva med prvimi slovenskimi žurnalistkami 324 VIII KRONIKA Marec - maj 1995 327 Sodelavci te številke 341 IV Janez MAROLT Marjan RAVBAR Ana BEVC Igor VIZJAK Maca JOGAN Tomaž HARTMAN France BERNIK Katja BRICELJ Milan MARKELJ Milan MARKELJ Franci ŠALI Karel BAČER Angelca ŽIBERNA Angelca ŽIBERNA Peter ŠTEFANČIČ NASLOVNICA: Figuralna bronasta situla iz Novega mesta, 4. stol. pred n.št. Hrani jo Dolenjski muzej v Novem mestu. Foto: Borut Križ. RAST OSTANE POKRAJINSKA REVIJA V Uradnem listu Republike Slovenije je bil maja letos objavljen Odlok o prevzemu izdajateljstva revije Rast. Prevzela ga je Mestna občina Novo mesto. Tako je revija dobila domicilno zatočišče za svoj gmotni obstoj in razvoj. Iskreno želimo in tudi upamo, da se bodo izdajatelju pridružili še soizdajatelji. Ustanovitveni akt terja, da je treba sprejeti programsko zasnovo, imenovati uredništvo in formirati svet revije. Vse to naj bi bilo opravljeno čimprej, vsaj do jeseni. Ob prevzemu izdajateljstva je bilo dosedanje kulturno poslanstvo revije ugodno ocenjeno. To je dobro znamenje tudi za nadaljnje življenje tega medija v tem prostoru. Rast se bo uspešno potrjevala, če bo ohranila in še poglobila pokrajinsko značilnost in utemeljenost. Tudi teženj po kvaliteti ni nikoli preveč. Do sedaj je v Rasti sodelovalo nad 240 piscev, ustvarjalcev. Lep dosežek, vreden pohvale. Pričakujemo nove odzive, saj so se mnogi z obljubami že izrekli za sodelovanje, pa od njih uredništvo še ni prejelo nič otipljivega za objavo. Zato nestrpno čakamo tudi na njihove pošiljke. Nikoli ni prepozno, zlasti če se bodo dobri nameni tudi uresničili. Za vse, ki želijo sodelovati v naslednji (tretji) številki tega letnika, pa velja 20. avgust kot skrajni rok za oddajo prispevkov. Vsi naj bodo, zelo je zaželeno, tudi v jezikovnem pogledu neoporečni, dodelani. In po obsegu primerni za enkratno objavo. Ta želja ima lahko samo opravičljive oziroma utemeljene izjeme. Z dopolnjeno in obogateno programsko zasnovo naj bi bila revija še bolj zavzeta za prispevke o varovanju naravne in kulturne dediščine in o usodah Slovencev, živečih po svetu. Več odzivnosti naj bi namenila tudi aktualnim temam, vrednotam in problemom. Marsikaj se dogaja v gospodarstvu in na negospodarskih področjih, v reviji pa o tem ni dovolj zapisov, pritrjevanj, kritik, premišljevanj in odmevov. Očitki so, da odmerja Rast premalo prostora literarnim ustvarjalcem, zlasti mladim, zato bi kazalo ponovno pretresti tudi to vprašanje. Tudi oživljanje posameznih izsekov iz zgodovine ima lahko za revijo poseben čar in pomen. Bolj sistematično naj bi v tem mediju sodelovali likovniki, fotografi, drugi. Tudi različna sodelovanja z drugimi sorodnimi revijami v Sloveniji bi Rast še bolj utrdila v matičnem in širšem kulturnem prostoru. V tem obsežnem narodku so priobčeni zanimivi prispevki. Veliko je takih, ki iz različnih vzrokov in pobud posegajo tudi v preteklost, bližnjo in bolj oddaljeno. Vinko Beličič odkriva svet Bele krajine v soočenju z njim po petdesetih letih. Dr. Jože Mlinarič, 60-letnik, ki je bil pred nedavnim izvoljen za izrednega člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti, pa v portretnem intervjuju, v katerem je razgrnjeno njegovo delo, dobesedno preseneča s svojo bogato ustvarjalnostjo zlasti na področju zgodovinopisja. Ivan Zoran, pesnik in publicist, ki se je pred meseci srečal z desetletnico po Abrahamu, se predstavlja s pesmimi, ki so izpovedne stvaritve njegovih umetniših in življenjskih nazorov. Pro f. Janko Jarc je v daljšem prispevku upodobil zgodovino Novega mesta do konca pn>e svetovne vojne oziroma do novomeške pomladi. V uredništvu želimo, da bi bil presek zgodovine dolenjske metropole Rast 3-4 / 1995 podaljšan še v čas med obema vojnama ter v medvojno in povojno obdobje. Naj se zgodi ta želja z njegovim znanjem in z njegovo žlaht-] 55 no besedo. Ana Bevc poroča o reševanju problemov Romov na območju bivše novomeške občine. Premikov na bojšc je malo, so pa opazni. K tem vprašanjem se bo revija še vračala. V čas, ki ga živimo in mu poskušamo dati take ali drugačne vrednostne predznake oziroma poudarke, pa posegajo prispevki dr. Marjana Ravbarja, dr. Mače Jogan, Igorja Vizjaka, Tomaža Hartmana in akademika dr. Franceta Bernika. Literarni del je predstavljen z dobrim izborom, znotraj katerega izstopajo posamezne pesmi, presojo prepuščamo bralcem, in prevodi Julke Milič. Tudi prozni del je tokrat obsežen in kvaliteten. Strani proti koncu revije so namenjene odmevom in odzivom, novim imenom za dolenjski biogra fski leksikon in na koncu kroniki. Dandanes je modro pa verjetno včasih tudi modno govoriti o tranzicijskih zapletih in težavah. Zal je to leto tranzicijsko tudi za Rast. Zato so časovni zamiki v njenem izhajanju razumljivi za uredništvo, ne pa tudi za naročnike oziroma bralce. Prepričani smo, da so poglavitni razlogi za tovrstne težave premagani in da bodo naslednje številke izhajale skladno z napisanimi napovedmi. Tudi ta revialni izdelek ima podvojen obseg. Uredništvo meni, da je utemeljen. Težko bi se odločili za izločitev katerega od pričujočih zapisov. Uredništvo se za objavo prispevkov odloča po načelih konsenza in ne z izraženo voljo posameznika. “Samo v pustinji lahko vladaš sam, ” je misel iz Sofoklejeve Antigone. Morda komu ni všeč, je pa poučna in nedvoumna. Jože Šku fca P. S.: Glavni urednik že od decembra 1994 ne želi več opravljati te vloge, saj ima več kot dovolj drugih obveznosti. Upa, da bo kmalu izprežen. Je bilo pa za revijo in z revijaši prijetno delati. Skoraj vedno. Vsaj ena neutajljiva resnica pa za njim ostane: Revije v petih letih in pol ni osiromašil niti za en sam krajcar. Pravijo, da so taka početja nespametna. V konkretnem primeru pa je največ vreden prijeten občutek, daje Rast kljub težavam rastla. Da ne bi bilo pomote: Vse delo lavnega urednika za revijo je bilo opravljeno v prostem času ali pa na račun dopusta. Novo mesto, 1. julija 1995 Rast 3-4 / 1995 RAST - L. VI, ŠT. 3-4 (33-34) JULIJ 1995 I REVIJA ZA LITERATURO KULTURO IN DRUŽBENA VPRAŠANJA LITERATURA Ivan Zoran PREKLETSTVO Če si sezidaš hišo, če sina zaplodiš, če drevce vsadiš in če napišeš knjigo -tako uči modrost -izpolniš si življenje; ne veš za let grenenje, si miren na starost. In si sezidal hišo in sina zaplodil in drevce vsadil in tudi spisal knjigo, kakor uči modrost -in bil vesel življenja in upal: Brez grenenja dočakal bom starost. A kaj je zdaj to, o, to, da hiša se podira, da skrivno zlo razdira, kar dom je prej bilo, da drevce samo hira, da sin te le prezira, da je hudo, hudo, da knjiga le prah zbira, da v tebi vse umira, da vse bo k vragu šlo? Če to ni prekletstvo! LITERATURA RAST 3-4 / 1995 MILOST ZA KAMEN Vsakega kamna se naj milost dotakne, vsakega kamna v zemlji ali na zemlji. Kamnov v njenih temnicah, kamnov v temenicah, kamnov v presahlih brzicah, kamnov v kalnih krnicah. Vsakega kamna ob poti, ki ji gremo naproti, kamnov ob zglajenih tirih v tej in obratni smeri. Majhnih kamnov in večjih in ne samo po nesreči ali na silo odvrženih in zavrženih. Kamnu je milost vse, kar doživi, velika milost, če ne kr\’avi, kdor se obenj spotakne. Ne, kdor se obenj spotakne, če se ga kdo le dotakne, se kamen premakne iz toge negibnosti. In tisti hip kamen zasije, za hip zasije in zadrhti. Ivan Zoran KOPINASTI ČLOVEK Kopinje, kopinje, samo to kopinje, povsod to kopinje: to trnasto vitje, spiralasto zvito v stožčaste kope -o bog, kakor kope spiralasto zvite bodeče žice. Nobene stopinje, nobenega pota, nobenih plenilcev, nobenega plena, samo to kopinje, le golo kopinje: to rjasto vitje, te kačasto zvite bodeče žice. Povsod samo kope te kačje sršeče bodeče žice: to trnasto vitje, kopinasto zvito v kopinaste kope -o bog, kakor v molku tvojih besed, kopinasti človek! POMLADNA ŽALOST Sltsisr Slišiš zvonove? Slišiš, kako zvonijo? Jih slišiš? Slišiš te mole, kako donijo? Slišiš to j e kav o melodijo? j t . v' • v- r j Jo shsis? Slišiš, kako po tej trepetavi zeleni mračnjavi ti hlipavi moli zamolklo donijo? Jih slišiš? Slišiš zvonove ? Kako zvonijo! Slišiš te ptiče? Kako vreščijo! Slišiš to našo melanhonijo? Jo slisis r Sonja Votolen LITERATURA RAST 3-4 /1995 V meni je dan. Pod kožo je zlezel in zaspal, lloče svetlo živeti. Da ne bi, pravi, več povesila trepalnic. Notri sem takšna, da še sama ne vem -kadar se srečam - kje imam srce in katero kravato se je obesila duša. Notri sem dušna. In se čudim. *** Skrita pod kožo se bledo nasmiham. Prozorna sreča. Celofan, ki se hitro raztrga. V razsutem in posušenem rdečem parfumu uvele misli. Notri v meni je kot v zacvetju zimske vrtnice. Ne sveti. Ni me ne v temi ne v luči. Nekje vmes tavam. Kamor tvoja luč ne vidi. Peter Srpčič OBČUTENJE PRAZNINE LITERATURA RAST 3-4 /1995 Imel sem nekoč tako lepe roke nežne mehke polne jutranje rose na rokah sem nosil drevesa bila so kot snežinke hladen mrzel puli in čutil sem prijetno gomazenje pod kožo ni je bilo zvezde ki mi ne bi pomežiknila poznali so me vsi oblaki nebo se mi je prizanesljivo smehljalo Imel sem skeleče rane na obrazu in svečnike in prte da sem z njimi zastiral pogled labodom Imel sem željo drobceno čipkasto željo in zaprl sem jo v star zarjavel čajnik. Postaral sem se in prah mi je napolnil ušesa. In želja moja drobcena želja je umrla ČAKAL SEM Pod odprtim nebom sem čakal da vzide luna skrila si luno v svoji dlani jo s čipkastimi rokavicami dušila in naposled umorila ter prižgala luč na svojem oknu pod odprtim nebom sem čakal da vzide tuna HLAPI BOŽJE NOČNE MORE Jaz počakal te bom v zasedi na poti v nebesa za trenutek bom izhlapel in se nato kondenziral kot breztelesni bog naslade Ti boš le to kar si razbito zrcalo skozenj vidiš ledeni plamen ki ožge te do kosti in večna reka toplega nasmeha v kateri si opral bom noge Midva prižgala bova noč zanetila plamen čez svod neba vanj zmetala obleko in laži izsesala drug drugemu kri in objeta zaspala na sajastem pogorišču Rimske ceste Stane Pevec LITERATURA RAST 3-4 / 1995 In bog če si dan naj se ne rodi več umre naj večna luč neba saj moje bistvo je razgaljeno pribito na razpelo fuzija trenutek ujet v svetlobni hitrosti zdaj sva eno krog brez polovice zrcalna podoba boga VRBA Ne bodi nestrpna na obrežju reke ne lomi vej vrbe žalujke glej voda teče kmalu bo prinesla moje truplo in tvoj pogled bo šel naprej lažji za moje telo težji za mojo žalost skrito v krošnji vrbe žalujke POMLADNA Pomlad, ta brhka frklja z žametno baretko, pleše po travnikih, zibaje z boki. Ovira za ekstravagantno baletko niso ne žive meje ne potoki. Spočetka v beli od zvončkov kot od ivja, potlej menjava kar naprej obleke: ena od spominčic je vsa sinja, druga od trobentic zlata žari, da sklopiš veke. Ima me, da roko podal bi pomladi in jo zaprosil vsaj za en valček. Ali še raje, naj iz mene napravi kaj drugega, majhnega, mogoče kalček ali pa rožnat, nedotaknjen vršiček, da na dojki bi deklici bluzo napenjal. A še najraje postal bi vražiček, ki ji v očeh bi diapozitive menjal. Rudi Robič BREZA Noč je dolga, komaj čakam dneva. Zlomljeno drevo -in moja breza. Ni te več, le glas mi tvoj odmeva. Konec je poti, brezupno se pogreza. UJMA Ladja z ujmo se prereka, v noč se je spremenil dan. Grom ubil je krik človeka, sanje iščejo pristan. Vlado Garantini O SREČI Skrivaš se v meglenicah neskončnih brezpotij neba, mimo pršijo okruški časa, brbota dan, rastemo in usihamo in trepetamo zaman. Zmamimo te za trenutek, za hip, s tvoje visoke preže, a bliskoma nam spolziš z blatnih, prstenih prgišč. SLIKAR Z motkom črnim dan. Vranje črne, mračne barve grmadim na paleti. V srcu, roki krč. Dan se odreši LITERATURA z nevihto; RAST 3-4 / 1995 zasijejo rožnati akvareli. j Rad bi bil dan. Helena Crček Vztrajam v tišini. Sam. Kopljem vodnjake v kraška tla. Prestrezam komaj zaznavne šume, komaj zaznavne odbleske. Kopljem. Kopljem krhko, krušljivo kamenino. Kopljem, vem, brez haska. Zunaj šumi čas. Med plahimi topoli neslišno drsi, odteka zelena reka in na bregovih, med bleščečimi prodniki, se lepotičijo s soncem nališpane žene. V krošnji vrtavka, ki hlipa noč. V nedrih prod in na produ luna. Izsušena pomaranča plime. Prevali, iz katerih se zbujam pohabljena. Kolovrat paraliziranega spominjanja. Obzorje je kapuca, pod katero brsti brodolomnost pogleda. Na stropu luč, ki prehlajeno smrka v potresnih sunkih. Giorgio Caproni SEDEM PESMI Prevedene pesmi so iz zbirke Eultimo borgo (Zadnje naselje) in iz antologije v dveh zvezkih Poesia italiana - il Novecento (Italijansko pesništvo 20. stoletja). Italijanski pesnik, kritik, prevajalce in publicist Giorgio Caproni je bil rojen v Livornu leta 1912. Kot sin oficirja sc je z družino veliko selil in imel Genovo za svoje resnično mesto, ker je v njem preživel najlepša leta svoje mladosti. Umrl je v Rimu leta 1990. Med vojno je bil vpoklican k vojakom in poslan na zahodno fronto, leta 1943 sc je pridružil odporu in partizanil do konca vojne. Po vojni je odšel v Rim in se posvetil učiteljevanju in literaturi. Je splošno priznan pesnik in navzoč v vseli pomembnih italijanskih antologijah. Izdal je kakšen ducat pesniških zbirk, omenila pa bom le nekaj naslovov: Come un’allegoria (Kakor prispodoba), 1936; Finzioni (Pretvarjanja), 1941; Stanzc dclla funicolare (Stance o žičnici), 1952; II passaggio d’Enea (Enejev prehod), 1956; Conge-do del viaggiatorc cerimonioso (Slovo nadvse vljudnega popotnika), 1965; Poesie (Pesmi), 1975; Eultimo borgo (Zadnje naselje), 1980 in Tutte le poesie (Vse pesmi), 1983. Prevod in beseda o avtorju: Julka Milič VSE Vse so požgali. Cerkev, šolo. Občino. Vse. Tudi travo. Tudi, s pokopališčem, rahli dim iz opekarskega dimnika. Nepoškodovana se belita samo pesek in voda: voda, ki se ob mojem glasu vznemiri in zrcali puščobnost krika brez izvira. Kje so ljudje, sploh ne veš več. Požgana je tudi krčma. Tudi avtobus. Vse. Ni ostalo niti žalovanje, v sivini, in čakalo na tisto edino (neobstoječo) besedo. LITERATURA Rast 3-4 / 1995 OB ZORI Vsi so morali hoditi za njim, saj le on je imel svetilko. Toda ob zori so se vsi razbežali, kot se razprši megla. Vsi. Eni sem, drugi tja. (Marsikdo jo je ubral, se zdi, po napačni poti. Ali kam strmoglavil. Zgodi se.) 165 O svoboda, svoboda. Giorgio Caproni MOJEMU SINU ATTILIU MAURU, KI IMA IME PO MOJEM OČETU S sabo me vzemi daleč ... daleč... v tvojo prihodnost. Postani moj oče, za roko me pelji, kamor zanesljivo stopa tvoj keltski korak - harfa tvojega svetlega profila, saj si že višji od mene, ki se že sklanjam k travi. O meni ohrani ta bežni spomin, da ti pišem z roko, ki drhti. Zaveslaj z mano v očeh na visoko morje svoje prihodnosti, medtem ko bom jaz (brez jeze) prisluhnil gluhemu donenju žalnega bobna, ki bobni kot moje srce: v imenu ničesar - PREDAJO. MED VOŽNJO Silvani Ta francoska trava. Brzec hiti proti Parizu. Dani se. Mimo drvijo gotske vasi. Temnozeleni gozdovi. Sedanjost se zgublja že v prihodnost. Prihodnost je že pretekli čas. Se vedno sem na vlaku. Vrnil sem se že (pred stoletjem). 1978 Giorgio Caproni ZAPUŠČAJOČ LOCO* Opomba prevajalke: Loco (di Ro-vegno) je kraj v Italiji. Andreju Frenaudu Vsi so odšli. Ugasnili so luč, vrata zaprli in vsi (vsi) so odšli drug za drugim. Samo drevesa so ostala in most, voda, ki še vedno poje, in mize gostišča, še vedno pogrnjeno - puščava, prižgana obločnica v soncu nad puščavo. In jaz, kaj tule in tačas počenjam, tule, kjer celo Bog je zapustil cerkev, kjer celo pokopališki čuvaj (eden od najbolj šaljivih in modrih veseljakov) je zapustil vratarnico in kjer zdaj - od tolikih - ni več nobenega, s katerim se ljubeče prerekati? ROJSTNI DAN Pozdravil sem vse, vsakega posebej. Saj nisem sploh vedel, če se bom še kdaj vrnil. Po cesti grede sem se obrnil nazaj, preden sem zavil na desno. Nihče ni z okna gledal za mano (niti jaz). BESEDILO PRIZNANJA “Vedel sem, da ga ne bi našel doma tistega dne. Prav zato sem izbral tisti dan, da ga obiščem. Moral sem poravnati neke LITERATURA račune z njim. Nisem smel Rast 3-4 / 1995 2 vso tisto zmedo v glavi zgubiti edinstvene priložnosti. 167 ' Giorgio Caproni “Po dve stopnici sem prestopal in dospel na cilj z razbijajočim srcem. Potrkal sem. Se enkrat. Klical. Poklical sem ga po imenu. Odgovorila mi je, kot odmev, le vežna praznina. “Ni ga bilo. Imel sem prav. In tako mi je prišel odpret on sam. Obraz mu je drhtel. Moj bog, kakšen obraz. In morda (morda) samo zaradi tistega obraza (morda) sem ga ubil. “To je vse, kar lahko povem. Ni bil previden tistega dne. Ko bi bil doma, mi ne bi odpri Ali vsaj bi me pahnil dol po stopnicah. Vsekakor bi me rešil. Me ne bi (jaz ga ne bi) z nožem zabodel. Vinjeta Lucijana Reščiča iz pesniške zbirke Ivice Jembriha Zemlja sme -Zemlja smo Vinko Beiičič SEDEM UR PO STAREM KRAJU i. Po hladu na čelu in vekah je Žunič začutil, da je noč mimo. Odprl je oči v tujem prostoru in drugačnem zraku. Pa menda ne boš prespal svitanje tega junijskega dneva, Bine, ki si ga čakal petdeset let! ga je sladko prešinilo po vsem životu. Dovolj si sc nocoj naspal, čeprav ne v svoji postelji. Dobro veš, čemu si namenil današnji dan! Čilo je vstal in stopil k oknu, ki je gledalo na zahod. V Pctrov-ljah še niso ugasnile vse luči. Sonce sc je le počasi napovedovalo izza nevidnega obzorja, a raztegnjeni sivi greben Poljanske gore s strmim spustom Debelega vrha na desni se je že ostro začrtaval na bledem nebu. Prostrana gozdnata pobočja so stopala iz mraka. Poljanska gora: tukaj je zdaj, od noči umita, resnična, dosegljiva! Kolikokrat jo je gledal v sanjah, ko sc je koprneč vračal iz tujine v domači kraj k materi? Zdramljen iz opoldanske teže lastnega življenja je poln krivde in kesanja hitel domov, da ji bo v pomoč, tako dolgo zapuščeni in pozabljeni. Ko bi ji bil kdaj vsaj kakšen glas poslal o sebi! Kakšno kartico, da bi ga laže čakala! Kolikokrat seje prebudil tik pred ciljem, da mu je srce naglo utripalo v svoji razočaranosti, prevarano v upanju, da bo spet vse tako ko nekdaj, le uboštva ne bo več, saj sc vrača premožen... Kot bi ne bil zvedel za njeno smrt, ko je bil prvo leto na tujem! “Kaj je ona svetla lisa sredi pobočja?” je vprašal sinoči. Sedeli so pred hišo in gledali, kako nebo nad Poljansko goro počasi ugaša. “Tisto bojo Finki, štiri hiše so tam,” je rekla Ema, od tam nekje doma. “Finki,” je zamišljeno ponovil. “Do tja so torej segli Kočevarji, pustili ime in usahnili.” Večer je dišal po cvetočih lipah, in šele kasno so si voščili lahko noč. A vtisi iz zgodnjega popoldneva mu dolgo niso dali zaspati. Po prihodu z vlakom in po kosilu pri nečakinjah gaje bilo nezadržno zaneslo lahno nizdol - proti sredini rojstnih Pctrovclj, tihih, praznih, v soncu. Željno seje oziral na levo in desno. Bo srečal kje kak znan obraz? Bo kdo na lepem spoznal njega? Nič. Obsijane stavbe, čudno malo dreves in senc. Kje so košati kostanji pred gradičem Haringove Olge, visoke sivo-črnc dame, ki je v mestecu ohranjala spomin na cesarsko Avstrijo? Po glavni ulici do konca, do mosta čez sotočje Dobličicc in Lahinje. Nič. In nazaj po stranski ulici. Hiška pobožne, a stroge samske učiteljice Josipine Primožič se počasi seseda. Očitno je ostala brez lastnika. Davno nekoč ji je uro daleč v cekarju prinašal kutine, in kako dobro jih je plačevala! Pa z belo kavo in mlečnim kruhom je bil vselej postrežen. - S Suhega mosta sc je zagledal podse v Lahinjo: komaj sc je, revna vode, od jeza dalje vlekla med zaraslima bregovoma. Kjer je nekdaj žaga z ostrim zvenom rezala hlode v deske, je bilo vse prazno in zanemarjeno. Na hiši pozabljeni napis iz nekih težkih časov MOLINO SEGARIA FLEK JOSIP MLIN IN ŽAGA. Na odprtem oknu je slonela ženska, gledala predse in bogvekaj premišljala. Tišina. Iskali so ga, Pepeta, velikega, lepega, veselega, povojni; nesrečna žena si ni dala pokoja - a nihče ga ni več videl. - Pobito je hitel dalje. LITERATURA Nasproti rojstni hiši, ki je ni bilo več, je samevala velika Skubčeva Rast 3-4 / 1995 gostilna in mesarija (“Kučko”): zapuščena, tiha ko grob. Zraven javna tehtnica, zadaj hlev: nikjer sledu življenja. Tudi tukaj sc vdirajo jo strehe. Nekoč pa toliko živžava vsenaokoli, sc je spominjal, V C P i/t LITERATURA Rast 3-4 /1995 nekakšno sokolsko liberalno shajališče; v gostinski sobi ob sejmih pijano kmečko petje, ob večerih v ožjih krogih kvante s hrupnim smehom. Kam je vse šlo? Kako, da je vse izumrlo? Bo še kar dalje propadalo ali bo kdo spet vse tisto vzdignil? — Zdaj sc je Zunič od okna hrepeneče smehljal v ono daljno, visoko vasico sredi gozdov, ki jo je zmeraj močnejši svit odgrinjal hkrati z njivicami ječmena in pšenice. Tam gori živeti... v Finkih... v božjem naročju, skrit pred svetom, varen pred njegovim hrupom! Hiša je še spala v jutranji svežini. Zunič seje opravil, kolikor je mogel potiho, potem pa stopil v novi dan. Iz Vojne vasi je sapica čez njive prinesla jutranjico ko trkanje po tankem srebru, znano mu iz davnine — pokojniki okoli cerkve so naredili nov korak v svojo večnost. Tisti hip je sonce osvetlilo vrh visokega belega Savinškovcga spomenika na Gričku. Žunič je krenil na stezo, ki se je vzpenjala tja med polnim sadnim drevjem, skozi sveži duh rose. Kamniti spomenik je mogočen rasel pred njim in obstal. Nobenih imen ni Zunič našel, bili so le reliefi in kak priložnosten verz. Najprej ga je pritegnil napis: “1250 življenj za svobodo”. Zagledal sc je v visoko, nekam zaokroženo številko. Pet odstotkov prebivalstva te deželice, je pomislil. In takoj je podvomil. So prešteli res vsa imena? Je v tej številki tudi tistih izpričanih osem duhovnikov? So v nji všteti drugi - moški in ženske raznih poklicev pa vrnjeni domobranci - ki so bili enako pobiti ne zato, ker bi sc bili bojevali za sužnost, temveč ker so imeli pred očmi drugačno svobodo... takšno, ki je po petdesetih letih končno predrla kamen/asfalt in zdaj obetavno zeleni? Nekaj korakov naprej pa so ga ustavili štirje verzi, ki jih je prebral. To zemljo ki je skopi kruh rodila ljudem teh sončnih mestec in vasi je žlahtna kri bogato namočila za setev ki v svobodi dozori Kdo je zložil te verze? Čudno so ga raznežili, malone do solz, a mu dali tudi misliti. Zaneslo ga je v ono davno pomlad, ko sc je za presrečne, v svoj prav neomajno verujoče zmagovalec vse začenjalo v prečiščenem in mirnem zraku, s polnimi prsmi upanja, z vsem pred sabo, ob govorih, petju, koračnicah, povorkah in zastavah... ob pesniškem zanosu župnega upravitelja Lojzeta Jožeta Žabkarja, kako bosta v isti plug vprežena rdeči in črni vol složno orala veliko njivo slovenske blaginje in sreče... “vlekla bosta voz v eno smer in ne vsak po svoje”. A kako je bilo svojcem tistih, ki so padli pod kroglami uspelih ali sc v strahu in grenkobi razbegnili po svetu! “In kako je bilo takrat nekje drugje meni!” Iztrgal sc je težkim mislim in v daljave zazrt stopal okoli spomenika. Sonce je obsevalo že vso deželico v čistem junijskem zelenju: hiše, vrtove, njive, ravnipo. Dolgo^ahodno obzorje od severa do juga je bilo ena sama odškropljcna sinja vinska gora s svetlikajočimi sc pikicami - zidanicami —- in po vrhu temni obronki Roga. Sc nikdar sc mu ni domači svet razodel v taki razsežnosti in lepoti. Srce mu je komaj dihalo od spominov in blaženstva. In od žalosti, daje bil za vso to lepoto dolgega pol stoletja prikrajšan. Ko sc je vrnil, je bila hiša zbujena, dišalo je po kavi, ženski glasovi so se križali v svoji ljubeznivosti. Preobul sc je. Že doma namazani rjavi čevlji z debelimi podplati (“Da ne bom čutil vsakega kamenčka!”) so mu učvrstili stopala za dolgo hojo, pred katero je kar trepetal od neučakanosti. Cela desetletja je mislil nanjo, Vinko Bcličič obupaval jc žc - ali dobri Bog mu jc pripravil to sijajno zadnjo SEDEM UR PO SIAREM junijsko soboto. En dan nič časopisov niti pošte, nič telefona, ra-‘ dia, televizije! Nič običajnih poti, obrazov in opravil! Desetletja domotožja poplačana z enim dnevom sprostitve v čistem zraku mladosti! LITERATURA Rast 3-4 / 1995 II. Malo pred osmo je trojica, Žunič, Zunička in nečakinja Lenka, vzela pot pod noge. “Vrnemo sc enkrat popoldne!” V Žuničevem pogledu nazaj in klicu jc bilo nekaj ko vrisk. S hoje željno toplino v kolenih sc jc zasukal v smer, kamor ga je vleklo. Pustili so za sabo osrednje petrovcljske ceste in pri razpotni kapelici krenili na podeželsko. Par streljajev dalje sc jc od nje na desno odcepil Zuničev kolovoz. Tam je še zmeraj stala visoka neometana hiša z napisom J. ŠTIMEC - MIZARSTVO. Ko pa je prišel mimo, jc videl, da jc zapuščena: od nekod se jc izpod nje cedila umazana voda. Tudi naslednja hiša, ki jo jc pomnil vso živo in s cvetjem na visokem ganku, je čemela izumrla. Nihče od tu več ne uživa razgleda na Doltarjev mlin in žago ob Dobličici zdolaj, na njive, steljnike in lože, na mogočno iztegnjeno sončno Poljansko goro, od koder pihajo rodovitni vetrovi, jc vzdihnil. Kamor je pogledal, ena sama tihota tujstva. Čimprej uiti nelagodju, priti do hiše Krašcvčcvc Linče, kjer jc v spominu videl goreti zadnjo občinsko žarnico. Tam seje za odhajajočega nočnega potnika začenjala tema s trdim kolovozom in kravjeki, z glogom in oparnico v omejkih, z blatom in lužami ob dežju, s snežno brozgo ali s saninccm, ki je sikal pod čevlji, pa z ovinki - in z vsemi strahovi, ki prežijo na otroka iz nočne tišine. Linčina hiška je še stala, a kolovoza od tam dalje ni bilo nikjer več. Ves tisti svet, nekdaj pristave z živino, s tepkami in pašniki, jc bil gosto pozidan. Žunič jc obstal ko zgubljen. Kje jc moja pot v šolo, v cerkev, k žlahti, pot mamina, pot sosedov po opravkih, na semenj, škripanje voz na žago in v mlin, koraki in pomenki po kamnitih tleh, trdo obuti Kočevarji iz daljnih gorskih vasic s svojo gaudr gaudr govorico? Vse jc izginilo. Le od kod so sc vzeli ti novi ljudje? Kdaj in za kakšno ceno so pognale iz tal vse te nove hiše in sc obdale z vrtovi, kjer raste izbrano drevje, sc bahavo razkazujejo gosposke cvetice in pitane temnoliste leske - in pred vsako ograjo stoji avto? “Dober dan. Prosim, kaj sc pride tod v Rodine?” In jc z roko nakazal, kam je namenjen. Zaznal jc nekam ubit odmev svojega vprašanja. “Se pride, sc.” Za hip so obstali in gledali za čudno trojico. Koprnel je po svojem tisoč in tisočkrat prehojenem potu, po tistih tisoč in tisoč urah mlade rasti in zorenja na njem. Oziral sc jc po križu, ki ga jc v spominu videl pod smrekami na razpotju. Tam mu jc mama poleti k maši grede vselej obula čevlje, domov grede pa spet sezula... stiskali so ga, saj je zmeraj hodil bos. A križa ni bilo nikjer, tudi znane sence ne, in pot seje vlekel še dalje tuj. Žena in Lenka sta hodili počasneje, v nenehnem pogovoru -pač o čisto drugih stvareh, kakor so burile in gnale njega. Oziral sc jc na desno, na levo, iskal jc, ob čemer bi sc srečal s kakim spominom. Večala sc mu jc tesnoba, ko tisto kar ni prišlo. Omejki so bili bolj košati, drevesa so rasla drugačna in drugje. Svetloba se mu jc zdela manj živa in bolj zatohla, in vendar je sijalo sonce. X “Pa nc, da hi jc bilo v petdesetih letih nekaj izgubilo? In če so le moje oči oslabele?” Končno sc je med nizkima omejkoma sprostil znani ravni kolovoz, na izteku vzporedne njive zamejen z Malcričevim senikom. Zunič se je zagledal v/antiča, kako v procesiji k svetemu Sebastijanu v Loži nese rdeče bandero Srca Jezusovega. Sonce sc blišči in silen jug piha čez njive, da komaj obvladuje bandero. Nov piš mu ga iztrga in vrže na omejek. Na pomoč priskoči moški... Od Malcričcvcga senika ni ostalo čisto nič, steljnik pa, ki seje tam začel vzpenjati, jc bil zarasel. Pot je zapeljala v gosto senco. “Tu so nekdaj stale sloke akacije,” je pravil onima, “skozi njih svetlo sonce jc bilo tako prijetno hoditi. Tu na levi jc bil pašnik, tam sem prvič videl smrdokavro - našopirjeno rdeče-belo ptico, in potem nikdar več nikjer.” Bilo je mračno pod visokim mešanim drevjem. Vlažni, hladni kolovoz se je komaj vlekel dalje. Tupatam so sc v tleh kazali sledovi traktorja. Nihče nc hodi več po tej poti, jc spoznal Zunič. Tukaj nihče več nič nc seka, ne kosi, ne grabi, nc žanje... nobena živina se več ne pase tod. Tukaj vse samo molči in nezadržno raste iz mraka v sonce. Ozrl se jc in počakal, da sta se izza ovinka pokazali žena in Lenka, potem pa odbrzel v novi ovinek, v novo vzpetino. Žejalo ga je po svetlobi, ki ga čaka na Velikem vrhu in mu bo onstran doline odstrla obsijano vinsko goro: od vasic na vznožju preko zidanic in cerkvic na pobočjih do najvišjega vrha - Svetega Frančiška. Stopil bo na kamniti počivalnik in samo gledal - in sc samo spominjal svojih vračanj iz Pctrovelj, kako so sc v aprilu med trtji belile črešnje in sc jc v maju zelenina vsak dan više vzpenjala v bukovje. A čakalo ga jc razočaranje: nekdanjega Velikega vrha ni bilo nikjer. Njegovo svetlo razgledanost so že zdavnaj zatemnili košati bori in smreke... Komaj jc še videl kje kako brezo. In vendar jc bil tisti valoviti svet nekoč ena sama zračna belina od brezovih debel s steljo pod njimi in z dehtečimi roza preprogami rese v avgustu. Edinole Sveti Frančišek na severozahodu sc ni dal prerasti. Daljen, z dvema belima lisama pod vrhom - s planinskim domom Mirna gora in z razvalinami cerkvice zraven - jc bedel nad deželico pod sabo in sc preko nje spogledoval z golim, kljunastim Klekom na južnem obzorju. III. Kolovoz seje počasi izvil na piano in stekel po ravnem. Zdaj so se Zuniču od blizu razkrile njegove ljube osončene brežine in vinska pobočja. Gozdovi nad njimi so kazali pastelno žoltkastc lise: razcvel se jc kostanj, ko vsako leto ena sama obljuba za jesen. Ustavil sc jc in z očmi skušal v daljavi izvrtati točko, od koder je neki popoldan z velikanskega oskorša željno gledal, kdaj sc bo po tej svetli rjavi poti vračala mama s semnja. In spoznal jo jc, drobceno in črno, po njeni zavoljo kurjih oči majavi, sunkoviti hoji. V naglici, da ji steče naproti, pa jc pri spustu roki ali nogi zmanjkalo opore - zviška je padel z oskorša in sc začuden zdramil pod njim, ko sc je že mračilo. LITERATURA Ob robu steljnika, kjer so bile nekoč stezine, si jc nekdo iz pustih Rast 3-4 /1995 tal naredil pšenično njivico. Malo naprej jc Zunič pričakoval Pački kal. Zaman ga jc iskal. Kjer so njega dni regljale žabe, sc med 172 ločjem vijugale belouške, se po paši napajala živina in sc jc pozi- LITERATURA Rast 3-4 / 1995 mi kdaj mimogrede podrsal po njem, je malce zleknjena njiva razkazovala bohotno debelačo. Pred njim so sc v enakih presledkih vrstili visoki drogi, povezani z vzporednimi žicami. Da, v njegovo podeželje je prišla elektrika. Spodrinila je petrolej in sveče, razredčila je nočno temo, prinesla je informacijo ter z njo blišč, zapeljivost, zvijačnost in pokvarjenost širokega sveta. Hitreje je podeželju pognala kolo življenja, s tem pa vzela ljudem čas za srečavanja in pogovore, osiromašila je domačo govorico. Obljubljeni lažji kruh v tovarnah (“zmeraj pod streho, nikdar na mrazu”) je oskubil vasi. Kroginkrog sc je Žunič oziral - in tedaj ga je zagledal. Čepel je negiben na najvišji žici, rjavo-siv s črno glavico, in budno opazoval svet pod sabo. Žunič seje okamcncl nasmehnil in ga samo rotil, naj se pusti gledati. Ali ko je bistrooki ptiček opazil kobilico ali kaj, je zletel z žice nekam proti zoreči pšenici. “Srakoper! Po petdesetih letih, in v domačem kraju!” Sel je dalje - s srcem, polnim neizrečenih besed, medtem ko sta žena in Lenka večkrat obstali v svojem živem pomenku, ko da ne bi bilo ničesar okoli njiju. Dalje, samo dalje, malo nizdol, malo navkreber, Bine - spočitih nog v nova odkritja in občutja! Nasiti sestradano in užejano srce s tem dolgim, svetlim, ne prevročim junijskim dnevom! Ne išči visokih akacij v Slcpčku, kjer se pot najbolj vglobi in seje bilo treba ob deževju zmeraj izogibati blatu in mlakužam: odnesel jih je čas ali drugam prestavil. Zdaj so tu njive pa brežine, raztezajo sc po vsem Dolu, tja do belega viadukta na severu, kjer sc izpod srednjega, najvišjega loka drobcena smehlja belo-siva podružnica svetega Jerneja na Otovcu. “Lenka, slikaj to!” Kaj ta klanec nekdaj ni bil bolj gol? Ni bil bolj strm? Danes je Žuniča kar zaneslo navkreber. Ko je dospel do ravnice, koprneč po zmeraj bližji vinski gori, ga je od daleč iz zelenja pred Talčjim vrhom pozdravil znani križ. Stal je tam ko zmeraj, bel in rdeč v rožah, čvrsto zasajen, z rjavo streho, ves svež v soncu. Ni ga premagal čas! Naravnost nad njim, že visoko med trtji in zidanicami, pa se je belila cerkev svetega Jakoba v Naklu ko počivajoča golobica. Žunič od prevzetnosti ni mogel dalje. Nestrpno seje ozrl. Žene in Lenke ni bilo fnkjpr. Zažvižgal je nekajkrat na prste, da bi ju spodbudil in poklical... da bi jima pokazal nepopačeno podobo svojega domačega sveta, ki sc mu je izpričala. Nista sc odzvali, zato se je kos poti vrnil in ju videl, kako sc v Slepčku sklanjata in komaj zganeta. “Gremo, gremo!” je nestrpno zavpil. “Ura teče in pot imamo še dolgo.” Zdaj sta sc vzravnali in pohiteli. In vsaka mu je prinesla prgišče jagod. Srce ga je priganjalo ko v strahu, da bi kaj zamudilo: da bi sc tisti križ ko kak privid razblinil v svetlobo in zelenje. Pa je stal tam ko zmeraj, takšen ko zmeraj: na vznožju klančka proti vasi. Samo rdeče ilovnate bližnjice, po kateri sta z mamo hodila v Petrovlje k maši, ni bilo več ... nikomur ni bila več potrebna. Izginil je seveda tudi davni leseni prepereli kažipot, ki ga je bil Žunič s prvim poznanjem črk še utegnil prebrati: Kalsbcrg - Telčji verh. Ustavili so se. “Katera verna roka skrbi, daje tukaj toliko cvetja?” sc je Žunič veselo začudil. Beli Kristus na križu je videl neznansko veliko hudega v nekih davnih letih. Žunič sc je prekrižal. “Oče naš, ki si v nebesih, posvečeno bodi Tvoje ime...” Molili sta tudi žena in Lenka, le da nista tako dobro znali ko on, koliko čiste, obetavne mladosti so tej vasici ugonobila ona podivjana leta. Pisateljev dom v Rodinah LITERATURA Rast 3-4 / 1995 “Pridi k nam Tvoje kraljestvo...” Pokliči jih na dan vesoljne sodbe iz grobov, je zaprosil, ki samo Ti veš zanje! Talčji vrh je bil tih in brez ljudi. Poslopja so v glavnem še stala, kjer so bila nekdaj, drevje pa je raslo drugo, nekam redkejše, in več cvetja pod njim, in kaka hiša je bila polepšana. Kovač, Flek, Saje, Butala, Hudela, Martinck, Škof, Krakar. S Škofovega dvorišča so se od dela ozrli ljudje, se vzravnali in niso znali kam s trojico. Tudi Žunič po glasnem pozdravu “Bog daj dober dan!” ni čutil dovolj poguma, da bi se približal in začel pogovor. S kom? Naprej iz te čudne tujine! Nedaleč zunaj vasi je na samotni ravnici stala zapuščena šola. Njen prostrani vrt je nekdaj služil kmetijskemu pouku. Ko pa vseh osem ali devet vasi njenega okoliša ni več spravilo skupaj zadosti otrok, je nanjo položila roko Armada s trojno bodečo žico in začela kopati rove globoko pod zemljo nekam proti obrobju Roga. “Vse je šuplo pod nami,” so mu z velikimi očmi pravili ob obiskih. Povešeno, zarjavelo, z robido zaraslo, nedostopno, z načeto eternitno streho na stavbi v sredini, odbijajoče v molku praznine je odvrnilo Žuniča, da bi sc ustavil in se prepustil spominom na belo šolo. Stara šest let ko on gaje sprejela bosega, s torbico in s tablico v nji pa z grifeleem za pisanje - reči je bilo treba kamenček - in s cunji-co za brisanje. Kratko pot do šole je največkrat pretekel po stezi med grmjem, pečinami, pticami in kakim modrasom, ki seje spomladi sončil v skalnati reži. IV. Šli so dalje po vzpetem ovinkastem kolovozu, ki ga je senčilo in ožilo gosto drevje. Žunič je napenjal spomin in pazljivo gledal, kje seje na desni odcepila steza proti domu - ne le enkrat je moral z nje odmetati sneg od praga do pota, kjer je bilo že pregaženo. O tisti stezi, njega dni tudi za voz široki, ni bilo niti sledu. Vendar ga je srce na pravem mestu potegnilo tja, kjer bi bil kdo drug videl samo goščavo. In res je z malce višjih tal zagledal na vzpetini onkraj svojo hiško sredi drevja: zdolaj belo, nato s počeznimi belimi pasovi med rjavimi bruni. Streha ni bila več slamnata, kakršna je nekdaj škripala in sc mršila v pomladnih in jesenskih viharjih. Neznana roka je hiško prekrila z žlebastim eternitom. Za koga? Stal je tam, gledal opustelo domačijo in krotil srce. Vlekel je na ušesa, ali se bo od kod oglasil kobilar s svojim sončnim požvižgom. Bilo je vse tiho, in ko sta do njega pričcbljali onidve, so šli skupaj dalje. “Poglej no,” seje začudil s trpkim nasmehom, “še zmeraj so iste rante na stezi, ki so Škofovi živini branile na naše! Tu pa je čas res okamcncl.” Vnovič se je ustavil: ko na pragu v cerkev. Zdaj stojim na svojih tleh, jaz, Albin Žunič. Še sicer nekje životari paragraf, po katerem je bilo 1946 zaplenjeno, kar je po mamini smrti pripadlo meni. Ona v grobu, mene pa nikjer. Prazno domačijo je uradno ocenil sloki, rahlo grbasti Ferdinand Štcrbcnc (Buht) iz Malih Rodin, država pa je pritisnila žig in sc podpisala pod svojo novo lastnino. Toda čas je zvodcnil ono oblast in njene paragrafe. Moje srce je pravičnejše in močnejše. Tukaj me je mama ob večerih učila moliti; in ko je daleč doli že v temi utonil zadnji glas dneva, veliki pctrovcljski zvon, je vselej vzdihnila prošnjo k svetemu Florijanu. Tu sem delal piščalke in posejal ne le en pipec, hodil gledat mladičke v gnezdih, čmrljem v pokošenih tleh s slamico srkal med, sc pokrižaval ob bliskih, Ihodil gledat mladičke v gnezdili do odhoda v šole pasel kravo na oprti, da je pomulila 174 Vinko Beličič v prvi dijaški obleki; fotografija iz leta 1927 LITERATURA Rast 3-4 / 1995 vsotravo okoli pečin in grmov... in potem sem tu pisal pesmice. Žena in Lenka, neobremenjeni s takimi spomini, sta tudi v senci omejka odkrili jagode in se prilepili nanje. Nenadno je iz plitve, že dolgo neobdelane drage, kjer pa sc je v travi še zmeraj kaj našlo zanj, po obrovu stekel velik zajce. Ni se mu še zgodilo, da bi od ondod prišli ljudje in ga zmotili. Zagledala ga je žena, najprej njegova visoka uhlja - zavpila je, in potem so ga spremljale vesele, nasmejane oči vseh treh, dokler ni izginil v gostem grmju. “Daljni potomec tistih, ki so mami objedali fižol, da je od nemoči sklepala roke,” seje spominjal Žunič. “Meni je bilo lepo živeti tukaj, jaz sem rasel drugam, a mama se je, pribita na to siromašno zemljo, kar naprej pehala za obstanek. Z dninami za sol, vžigalice, milo, petrolej, kako štruco...” Prvo jesen v Novem mestu ji je ne le enkrat s solzami v grlu pisal, da bo kar pustil gimnazijo... preveč se mu toži po domu... vrnil se bo v Rodine. Ona pa gaje v okorni pisavi pogumila: “Potrpi, Bine, potrpi - saj bo prešlo. Kaj boš počel v tej naši revščini?” Molila je, da bi vztrajal, in je bila uslišana: cepič se je prijel na podlago, strah pred svetom je popustil. Zc naslednjo jesen je v tiho domačo hišo prinesel svojo prvo francoščino kot oster, dokončgn prerez med prej in odtlej. ciclcst agitč, les premičres soirečs/a la lampe”: miza je prostor v -— kotu prepustila kupu debelačnih rogov, ob petrolejki sta jih belila - in za likof jabolčna potica. Ves svet je dišal po moštu, vsa zemlja je pod mlačnimi oblaki in velikimi zvezdami dihala v ritmu čričkov. Naj njima ali komurkoli vnovič podrobno pripoveduje, kaj vse mu pomeni ta zapuščena domačija? Kako sc je v dijaških letih za vsako Rojstvo v snegu in za vsako Vstajenje v cvetju vračal s postaje, kjer ga je odložil vlak, ko je v pičli uri prevozil njegovih trideset kilometrov. Kako je s težko pleteno košaro v roki prehodil tiste slabe pol ure po stezah do doma. Kako ga mati nikdar ni poljubila, komaj roko mu je podala na pragu in rekla: “Si prišel?” - srečna, da bo za teden ali dva rešena samote. Kako je stopil noter, v zrak, ki je dišal po poribanem podu, in odložil košaro... bila je večerna ura, ko sc prižge luč... in kako je v kotu videl svojo od zrahljane beljavine visoko posteljo. In kako ni pomislil, da je hlev pod njim prazen. Kravica, kije nekoč dajala mleko in gnoj, je šla za njegovo prvo, pri krojaču pomerjeno in sešito dijaško obleko. Žunič je stal pred svojim do zadnjega kotička poznanim od-bcglim kraljestvom otroštva in mladosti. Edini med živimi, ki mu je ob pogledu na tisti obnemeli, rahlo vzpeti, negibni svet vztrepetalo srce. Medtem ko se onima od čebljanja pri jagodah nikamor ni mudilo, je stal ko pribit, ni se upal po stezi pomakniti do hiše, ki gaje gledala s svojima mrtvima okencema. Žatopil seje v minulost. V. Od kod se je vzel komaj po imenu in pripovedi znani mi Benko, ki si je pred več ko sto leti ustvaril domačijo na teh bregovitih prisojnih tleh? Niso ga odvrnile pečine in suhota, ni ga bilo strah saminc. Od kod neki je dobival prvo vodo, brez katere se ni dalo nič začeti? Na orjaško skalo oprto je najprej postavil hišo. Zdolaj je bila kamnita za kravo in prase pa z zidom ločena za krompir in zelje. Zgoraj, nad hlevom, je bila lesena “prva hiša” za bivanje: v enem kotu prostorna lončena peč na slepice s kumnoma in s klope -ma ob sebi, v nasprotnem miza z mentrgo in s klopema ob steni, a v drugih dveh kotih postelji. iMi ■ (J /LrCfeoi /l LITERATURA Rast 3-4 /1995 Peč sc je kurila in v nji se je kuhalo ali peklo iz veže, kamor je na črno ognjišče prihajala svetloba le skozi odprta vežna vrata. Za nalaganje drv skozi lisijc na železnega konja pa za potiskanje loncev in koz k ognju so bile burklc, hlebci so sc vsajali z loparjem, pepel seje spravljal ven z grebljico. Za drva je domačiji pripadal del visoko v bukovi rebri. Bili so potrebni sekači in potem vzorčiš ki so debla po sneženem kolovozu “na vlak” pripeljali do tnala. Suhe bukove kalanicc so bile gospodinji pravi užitek: dajale so malo dima in veliko gorkotc, zlasti pa svetlobe, saj je bila v peči večna tema. A noter je bilo pri kuhi treba zmeraj gledati: da mleko ne prekipi, da krop ne pogasi ognja, da drva ne pogorijo. Gledati tudi, ko se je ob južnem vremenu ali od kostanjevine iz nje gosto kadilo, da je bilo treba odpreti vežna vrata, pa naj je bil še tak mraz. Iz veže, kjer so na steni visijsklednik, žličnik pa čelešnik za svečo, se je prišlo v manjšo, zidano “zadnjo hišo” - z železnim križem v obeh okencih - za hrambo živeža in obleke. Podstrešje je svetlobo in zrak dobivalo skozi prednjo in zadnjo leso; gori se je spredaj v vencih sušila koruza in so ostal])lonci fižola; zadaj pa so na gredah spale kokoši in se je pozimi v dimu prckajalo meso. Malo proč je zrasel pol zidan pol lesen skedenj z vklesano letnico 1877. Iz njegovih žlebov je deževnica pritekala v globoko izkopano in s cementom zalizano šterno. Privezano na dolg kolcc, oprt na jesenko, je stalo vcdrcc za zajemanje. Gospodinja si je polno banjo vzdignila na svitek vrh glave in se, držeč jo z obema rokama, ko sveča odmajala po neravnih tleh do klopi v veži. Zasnežena in pomrzla je bila tista pot prava muka. Ravnica za skednjem je bila zrigolana za trtje. Na primernih mestih posajeno sadno drevje seje začelo razraščati: bele in plavc slive, ciborc, orehi pa hruške in jablane različnih vrst, vonjev, okusov in imen pa časa dozoritve. A najbolj gosposka od vsega je bila kutina dolgega, žilavega življenja. Pridružila seje še zidana žganj arica. Tam so našli prostor voliči, pa tudi pečnica za sušenje sadja v kasni jeseni, ko je rahli dim iz tlečih panjev noč in dan silil skozi leso in širil duh po nabreklih slivah, hruškah in na krhlje zrezanih jabolkih. Koliko let so živeli Benkovi tam in sc bojevali za obstanek? So na premajhni in prerevni zemlji začeli na preveliko, da ni bilo rešitve iz dolgov? Domačija je prišla na boben. Kupil jo je Janez Petrič z Otovca. S prihranki od krošnjarjenja - leto za letom s košem na hrbtu po severnih, nemških deželah - je sebi in ženi hotel zagotoviti mirno starost. Otrok nista imela več na skrbi. Starejša sta odšla za kruhom v Ameriko in le v začetku nekajkrat poslala glas, dve sta bili omoženi v domači fari. Ali ko je bilo po prvi svetovni vojni treba za en zmagoviti srbski kraljevi dinar odšteti štiri premagane cesarske krone, se je v tisto domačijo zagrizla revščina in ni več popustila. Udarec po prihrankih je bil še občutnejši, ko sc je k staršem zatekla starejša hči, vojna vdova, s svojim fantičkom. Vendar sc je nekako živelo, ne dosti drugače ko po drugih samotnih domačijah na podnožju vinske gore, ki so bile spomladi en sam cvet, vonj in ptičji spev, a na jesen obdarjene pol s pridelanimi ali na vrtu zraslimi, pol s samoraslimi plodovi. Od teh je ob lešnikih in nešpljah največ zalegel kostanj. “Svetli, nedolžni, čisti dan mi je, štiriletnemu, vzšel tu, z mamo v tej samoti, in sc mi, tridesetletnemu, vzpel v zenit. Letni časi so drevesce pospremili v drevo. In vendar - koliko vsebine! Vse se Matija Jerman; fotografija iz leta 1936 LITERATURA Rast 3-4 / 1995 mi je za zmeraj vraslo v srce ko en sam kristal, nezblcdljiv, z vsemi barvnimi odtenki prepleten. Ljudje s svojimi imeni, obrazi, govorjenjem in usodami. Pa nevihtne plohe, ki so se spočenjale nekje v gozdovih onkraj Svetega Križa, se po pobočju približevale v svetlih zavesah z rastočim šumom in vsemu prinašale osvežitev. A če se je temni oblak ustavil in sc izsul na trtje, pregreto od pripeke, je mama sklenila roke in vzdihnila: Palcž nam bo vse požgal! Platnice Angelčka, Vrtca in Zvončka vsak mesec drugačne barve; prihajanje Domoljuba in misijonskega Odmeva iz Afrike. Ko sc je čas pomaknil naprej, dvosmerna zaljubljena pisma. In zatem? Kdo je odmetaval sneg s šopa, da se hiška ni sesedla, odkar sem odšel za tako dolgo? Od prvega preloma časa do drugega so se mi desetletja zorenja vrstila pod visokim soncem v tuji, a svobodni-in varni deželi. Sele ko sem se na krilih zgodovinskega čudeža spet srečal s k srcu priraslo obzornico mladosti pa zagledal veverice otroštva po mokrih jesenskih orehih, se je vse v meni prebudilo -in zdaj strune srca kar naprej brnijo.” Ko je Zunič, vkopan na svojem mestu, začutil, da mu veletok spominov zgošča žile in narašča v povodenj, ki ga grozi spodnesti, seje ustrašil. “Nobenih solz!” si je velel. “Ven iz minulosti! Ven iz tega malega, v sebi sklenjenega, izpraznjenega, izumrlega sveta, ki je s svojimi svetlobami in sencami utonil za vselej! Okoli sebe gledati, v to, kar je zdaj!” VI. Vrnili so se na kolovoz, ki se je bolj v sencah ko v soncu skozi duh lipovega cvetja počasi vzpenjal v ovinkih proti Naklu. Sc dalje se je Zunič trudil, da bi zavestno hodil po znanih potcln Pa ni šlo. Kje je visoka bela zidana hiša na levi, ki je stala tukaj, na ravnici tik ob poti? Spominjal seje, daje bila zmeraj prazna. Samo nekaj let je v nji živela Justa. Od bogvekod se je vanjo rešila z nezakonsko hčerkico. Preživljala seje z dninami... a kakšno noč je od tam prišel tudi jok od udarcev, ko se je nadnjo spravil kak razuzdan kmet. Kdaj, kako, kam je čas odpihnil one ljudi? Zdaj so bila tam prazna tla s kako lišajasto slivo in nekaj raz-valjcnega kamenja. Porabne kamne so podjetni mejaši že zdavnaj raznesli za svoje nove zidanice. Začenjala so se nakelska trtja. Pot med njimi je bil isti ko nekdaj, in vendar je Zunič zaman hlepel po znanem mehkem zraku domačnosti. Namesto črešenj je videl temnoliste višnje, ki so si jih omislili novi, od drugod došli lastniki. Kolovoz, po katerem ga je gnalo, mu je bil znan do zadnjega kamna. Kolikokrat ga je prehodil, pretekel, na begu pred nevihto tudi preskakal? A najbolj mu je prirasel k srcu, kakršen je bil v poletnih večerih, ko je obiskoval Kobctičeve. Veliki, zagoreli Matiče - faranom dolgo v spominu kot strumni plavo-rdeči kraljevi gardist v škornjih na božičnem dopustu - ga je, vselej dobrodošlega, sprejel s svojim lepim nasmehom. Na mizo je vsakič postavil belo vino in bel kruh, nakar je poslušal modrosti in novice iz nabitih kasnih tridesetih let, ki so morale iz spočitega študenta. V poletnem počitniškem zanosu fant še pomislil ni, da Matičctovi sestri Tončka in Gela mogoče ne sedita zraven zmeraj iz radovednosti, kaj počenja Stalin, kako se vzpenja Hitler, v kako zagrizenih bojih teče kri na Španskem. Utrujeni od celodnevnega dela v vročini sta sedeli na postelji z nemim smehljajem na obrazu in čakali, da sc vzdigne in da pojdeta lahko počivat - saj sta spali v tisti sobi... Vinko Beličič Sonce se je višalo proti poldnevu. A ni bilo prevroče, ker so ga SEDEM UR PO STAREM večkrat zakrili oblaki in ublažili pekočo zelenino trtij. “Sta že trud-KRAJU jn k0 sta Zanika\i, je vzkliknil: “Meni noge kar gorijo od sle po hoji!” Po hoji kam? Kar naprej - to sc pravi nazaj, v svet, ki sc je kristaliziral v spominih. Po ravnici so sc približali domačijama obeh Jermanov: Štalcer-jevi in Kobetičevi. Prva je dala narodnega heroja, ki pa se je nekam daleč odselil. Kobetičev rod sta ranili obe vojni, nakar so ga spodnesle nesreče pa moralno razrvani povojni čas. Žunič je obstal in zakoprnel v tisti mali, poznani in dragi zavetni svet. Kako so ob večerih šumeli orehi, ko je vse dišalo po breskvah in zorečem grozdju! Silno gaje imelo, da bi stopil bliže. Toda premagal se je. Kako naj se pa kje predstavi? In komu, tujec? Koga naj pozdravlja? Nikar vznemirjati neznanih ljudi, nikar jih dramiti, nikar jih obračati v minulost! Prizanesti sebi in njim! Kolovoz je kar na lepem prešel v trdo, gladko pot. Nič čudnega. Kjer se je nekdaj med leščevjem, češminjem, šipkom in robido pasla živina, so namreč zdaj rasla nova, bujna obzidana trtja z gosposkimi zidanicami. Ker je bila sobota, so se pred nekaterimi odpočivali avti od daleč. In mestni ljudje okoli njih -sobotni in nedeljski vinogradniki - so sc imenitno počutili na svoji posesti. Žunič je šel z ženo in Lenko odprtih oči dalje. Ni našel moči, da bi pozdravno ogovarjal neznance. Naj so prišli od koderkoli, skalili so mu podobo domačega kraja, kije dihala in živela v njem. Zmeraj bliže se je kazala podružnica svetega Jakoba. Zdela se je zajetnejšega života in nižjega zvonika, ker so hodili navkreber po napetem pobočju. Na levi pa seje zadnja pšenična njiva skoraj dotikala gorskega gozda, ki sc je od tam vlekel gluh in prostran čez vse- nadaljnje nevidne grebene, tokave in uleknine, čez zapuščene in prerasle kočevarske vasice proti zahodu in severu. Rog, pragozd velike tišine in divjih živali... dolincem zamolkle orgle s svojimi basi, ko sc v nepretrganem dnevnem in nočnem bučanju poslavlja-zadnji sneg. Trojica sc je ustavila, da se malo oddahne. Vredno se je bilo ozreti na-ravnino pod sabo, kjer so sc kazale zelene in žolte njive, vasi v sadovnjakih, steljniki, mestece Petrovljc... in spet polja pa lože vse do meglenega obzorja. “Daleč tam na koncu sc od tu gori po vsakem večjem deževju vidi svetlikanje kolpskih okljukov,” jima je pravil Žunič. In je vzdihnil iz spomina: “Še kdaj plavati po topli, čisti Kolpi!” LITERATURA Rast 3-4 / 1995 VIL Prišli So tako visoko, da jim je naproti zadihal gozd v vsej junijski bohotnosti. Nobenih trtij več, samotne strehe Rožič Vrha sredi sadnega drevja, tihota bližnjega gorskega grebena, ko ni moč nikamor dalje, razen če sc hočeš zgubiti. Cesta pelje po ravnici od podružnice svetega Jakoba in povezuje vso reber do Stražnega vrha, Mavrična in Dobličkc gore, koder že stoletja uspeva izvrstno vino. • Žunič sc je ustavil ob razgledni Krčmpeževi domačiji z več poslopji in mnogim drevjem. Oziral se je po kakem človeku, pa ga ni bilo, tudi noben pes ni zalajal. Pač pa ni manjkalo brskajočih kokoši, in zajci so se v kotcih vse prej ko dolgočasili. Trojica se je usedla na klop pred nekdanjo sodarsko delavnico in čakala, da kdo od kod pride. “Kaj ne bi bilo lepo živeti tukaj gori?" je vzdihnil Žunič. “Pusti- Vinko Beličič ti velikemu svetu, naj drvi dalje v svojo pogubo, in se umakniti v SEDEM UR PO STAREM to zatišjc, v ta zrak!” Vstal je, se vrnil na cesto in zakoprnel po kraju gOZ(ju ki mu jc Z(jaj od blizu kazal posamične cvetoče kostanje z visečimi blcdožoltimi pramcnci... skoraj jc bilo čuti zumljanje čebel. Kje bom jaz, ga je stisnilo, ko bojo tu rjavele jcžice, se odpirale, iz rež pa ob sapicah v listje in travo čofali kostanji. Zagledal je žensko. Bližala se je s polno košaro zelenjave in srpom in ni odvrnila oči od njega. “Dober dan. Prišel sem pozdravit Jožeta Medica,” je rekel slovesno veselo. Obstala jc. Kdo je ta človek? “Jaz sem Albin Žu-nič. Od tam doli sem,” in jc pokazal z roko. “Iz one samotne zapuščene domačije, pri Tomkovih seje reklo. Od tam sem odšel pred petdesetimi leti... za celih petdeset let.” Povedal je, kdo sta oni dve. “Iz Pctrovclj prihajamo.” Po kratki zadregi pred neznanimi obrazi seje odprla in potožila: “Ni ga več med živimi, Jožeta. Lani nam je umrl, in zdaj živim sama tukaj. Primožila sem se sem gor s Čudnega sela, ime mi jc Zinka. Otroci so šli svojo pot, za vse sem sama. Oh, kako povsod manjka Jožeta!” Žunič jc oživel v spominih in začel praviti. Pri Krcmpcžcvih je bilo nekdaj vse drugače. Polna hiša ljudi, složna, marljiva družina. Ena redkih, kamor jc vsak teden prihajala liberalna Domovina. Gospodar, visokorasel, malobeseden in vendar širokosrčen, jc delal sode, škafe, sani, vozove, . Les jc bil pri roki: kostanj, jesen, gaber, bukev, javor, breza. Pa največji čebelnjak so imeli. “In kadar so točili med... o ti moj Bog!” je vzkliknil. Odhitela je v hišo in prinesla steklenico s kozarčki. “Nate, prileglo se vam bo po dolgi hoji. To jc medeno žganje, še Jože ga je naredil.” Pili so nekaj rumenkastega. Česa takega še nobeden ni imel v ustih, močnega in prijetno dišečega. “Presneto, zakaj takih reči nikjer ne prodajajo?” jc hvalil Žunič. Priprtih oči se je zagledal nekam daleč. “Tudi Jože mi jc torej ubežal... kako mi jc žal! Bil mi jc prijatelj in pol. Vidim ga ko živega, njegov okrogli veseli obraz. O, Zinka, kje so danes tisti časi: svetli, pregledni, glasni, odkriti! - Še ta kozarček v Jožetov spomin!” Zinka jih je povabila na med v čebelnjak - tja, kjer jc rajni Jože preživljal najsrečnejše ure. Na dnu panjev so bili še prilepljeni listi s podatki o čebeljih družinah, o njihovem donosu, o rojenjih - vsa podrobna zgodovina nekih drobcenih bitij, katerih opravilo jc nabiranje medu in voska. Po steni so visela priznanja in odličja, na tramih so ob stiskalnici stale prazne, izsušene lesene posode -iz vsega jc dišalo po medu. Dišalo jc po dokončni minulosti. Sc bo našel kdo, ki bo veselo, navdušeno in strokovno nadaljeval pokojnikovo delo? je pomislil Žunič. Ni sc upal spraševati vdove, kam so sc razšli otroci, kakšno pot so si izbrali. Kadar svet zmami otroke in starši ostanejo sami, jc nekje rana, ki sc jc tuj človek ne sme dotikati. Razen če bi jo znal in zmogel ozdraviti. A takega človeka ni. Stali so na cesti, da sc ločijo. Žunič ni in ni mogel odtrgati oči od obsijanega gozda, ki sc je malo više srečaval z globoko sinjino. “Ko bo spet zabučal predzimski veter in gonil oblake sem čez Sveti Križ, Zinka, sc spomnite na to naše srečanje,” je zaprosil. LITERATURA “1° pomislite name, ki bi ga tako rad čul daleč tja k morju, kjer jc Rast 3-4 / 1995 vse... vse drugače.” (Nadaljevanje in konec v prihodnji številki) 179 Lojze Krakar REVNA TETA IZ AMERIKE lJ /vv'fV/1 d J- * / LITERATURA Rast 3-4 /1995 I. V življenju sem slišal že dosti resnih pa tudi neresnih zgodb o bogatih stricih iz Amerike. Eni naj bi imeli v tisti obljubljeni deželi velike farme, drugi so prihajali v stari kraj z zlatimi urami in zobmi, tretji pa naj bi imeli tam kar zlate rudnike. Počasi so prišli takšni ljudje tudi v pregovor: plej ga, ta ti je bogat kakor stric iz Amerike! Jaz sem imel v ameriškem mestu San Franciscu samo neko revno teto, vendar je bila ta v moji fantaziji bogata. Te tete nisem nikoli videl, čeprav mi je zdaj pred očmi: domači so namreč kar naprej govorili o teti Micki. Pri krstu soji dali ime Marija, v pismih pa sc je po poroki z nekim domačinom podpisovala kot Mary Boben. Kdaj je odšla v Ameriko, ne vem točno, vsekakor pa po letu 1910. Umrla je leta 1958. Takrat sem bil v Varšavi in vem, da mi je to sporočila mama, poslala pa mi je tudi naslov enega odjsvojihjsinov in mi naročila, naj mu pišem. To sem storil, vendar na moje pismo ni bilo odgovora: on verjetno jezika svojih staršev ni več razumel, vendar ni bil ne prvi ne zadnji. Še enkrat sem poskusil najti vsaj enega od tetinih otrok. To je bilo v sedemdesetih letih, ko sem prvič, pa tudi zadnjič v življenju, prišel v San Francisco. Takrat me je vzela s sabo skupina poslovnežev, moj namen pa ni bilo poslovanje, ampak iskanje. Doma sem sc toliko naposlušal, kakšno mesto da je San Francisco, pa sem ga šel gledat skoraj kakor kokoš, ki nese zlata jajca. Resje bilo vse, kar sem takrat videl, zame novo, toda zlatih jajc ni bilo nikjer: mesto je bilo pač mesto, palače palače, barake barake in ljudje ljudje. Tako sem začel s tistim naslovom, ki je v mojem notesu že zbledel, iskati Wermont St. 563, kjer naj bi še živel kakšen moj sorodnik. Ko pa so se mi naredili že skoraj žulji na podplatih, sem stopil k prvemu taksistu in mu skušal dopovedati, kaj bi rad našel. Razumela sva se že, ampak kaj: starih hiš na Wcr-mont St. ni bilo več, taksist je bil mlad in iz bogve katerega kraja! pa mi je kazal razne nebotičnike. Toda moja teta ni imela nebotičnikov, sem si mislil, imena njenih otrok pa so pri krstu spoznali edino botri. In ko sem napenjal možgane, da bi sc teh imen spomnil, sem se spomnil nečesa drugega: taksistu sem z rokami nekako opisal, iz katere evropske države prihajam, pa sc je tudi njemu posvetilo, kaj želim. Rekel mi je: - Ljudi iz tiste države boste našli v ulici tej in tej. - Mislite, da res? - Mogoče, poskusite. Odpeljala sva se tja in obstala pred neko hišo. Ko se je taksist odpeljal, sem se začel vzpenjati od enega stanovanja do drugega. Na raznih vratih sem gledal priimke, pa se mi niso zdeli domači. Toda glej: na nekih vratih sem nenadoma prebral priimek Kochc-vsfr! Spomnil sem se, da je tudi pri nas nekaj ljudi, ki sc pišejo Kočevar, zato sem zatisnil oči, kakor da bi aktiviral ročno bombo, pa pozvonil. Kar bo, bo! Vrata je odprl starejši mož, ki bi mu moral reči mister, vendar sc mi je zdel bolj podoben nemistru kakor samozavestnemu državljanu ZDA. V amerikanščini s slovenskim prizvokom je vprašal: - Yes, kdo ti? U M << X- / LITERATURA Rast 3-4 / 1995 Predstavil sem sc in začel: - Se vi pišete Kočevar? Možu se je zasvetil obraz, ko mi je še kar dobro v materinščini odgovoril: - Yes, boy! Kar noter, boš povedal, kakšen veter te je prinesel. Kaj pa! Stopil sem v skromno stanovanje, sedel na ponujeni stol, si na hitro ogledal stene s fotografijami pa povedal, kje sem bil rojen. Mož me je gledal, kakor da bi sc mu ponoči prikazalo sonce. Izjecljal je: - Semič? Ycs, bil tam. Kakšno vino, boy! Moj stari oče Štefan je prirajžal iz tiste fare pred osemdesetimi leti. - Res? - Yes! Domačo hišo pa so tam po zadnji vojski tako prerihtali, da sem v njej pred dvajsetimi leti spal kakor v kraljevski postelji, čeprav še na koruznem ličkanju. Češ pogledati hišo? Mož je začel snemati s sten fotografije in mi jih razkazovati. Najprej seveda hišo, kjer je spal kakor v kraljevski postelji. Res, hiša je bila nova in jaz sem jo hvalil. Vendar je nadaljeval: - Kako pa sc reče vaši vasi? - Vrh. Na Vrhu. Tam ti je vsaka p£ta vas Vrh, kajpa. Pa kako so tam polne trte! Veje kar pokajo. V jeseni pa je takšna megla, da še ptice hodijo peš. - Kako pa sc reče pri hiši po domače? - Yes, kako se že reče? Kočevar. Povsod so mi rekli kar Kočevar, kajpa. Ime pa mi je Matt. Kar Matt mi reci, boy. Matt je začel naenkrat kakor trgovec s kolonialnim blagom nalagati predme sliko za sliko, kakor da ima pred sabo imenitnega arabskega kupca, ki izbira najboljšo kitajsko svilo za harem. Jaz sem sc sicer delal, da me vse te slike zanimajo, toda ura na steni je tiktakala in me opozarjala, da sem prišel k Mattu edino po kakšno novico o sorodnikih. Tako sem se nenadoma zastrmel v veliko skupinsko fotografijo, podobno tistim, na katerih so bili včasih skupaj slikani prvoobhajanci ali gasilci. Matt je to opazil in zamrmral: - Kajpa, to so ti bili boysi! Lej, drva bi mogel sekati na njih. Viš, tale pa je moj stari oče. Takšen je bil, ko se je tu dobilo delo še za vsakim vogalom. Ko hrast. Bil je [resi hrast, sem tiho ponovil za Mattom, toda v sebi sem zaslišal še en glas: vprašaj ga že, če je poznal tvoje sorodnike! Prijazno sem položil sliko z boysi nazaj na kup in vprašal Matta: - Ste poznali tu kakšne Bobne? - Kajpa. Kadar smo na kakšnem pikniku, nam boysi tolčejo na bobne in pihajo v trobente. - Ne, mislim na ljudi, ki so sc pisali Boben. - Tega pa ne vem, boy. Ljudi s Kranjskega je tu že bolj malo, ampak da bi bil kdo Boben? Zakaj pa me to sprašuješ, boy? - Moji sorodniki so bili. - Veš/kaj? Tule imaš eno knjigo, na platnicah pa piše, da so v njej opisani Slovenci v Kaliforniji. Sedi in poglej. Na teh listih so popisani vsi, ki so bili tu na delu ali v kakšni podporni jednoti. Včasih je bilo tu naših toliko, kakor je okoli vasi Vrh jurčkov. Ycs, pa poglej, če so tu tudi tvoji Bobni. Jaz grem malo ven, ti pa imaš tu še krof, če češ. Beri to knjigo, kajpa. Mogoče boš našel kakšnega Bobna, saj se včasih najde dolar tudi na cesti. Matt je odšel, jaz pa sem začel študirati tisto knjigo tako zbrano, kakor da bom moral še enkrat delati maturo. Na glas sem se Lojze Krakar REVNA TETA IZ AMERIKE vprašal: - Kateri prfoks si je izmislil, naj mu za maturo na pamet napišem nalogo o zgodovini priseljevanja Slovencev v Kalifornijo? / II. Zato berem, listam, gledam slike in se skoraj na glas prepiram s sabo, kakor da sem v skupini narkomanov, ki se pričkajo, v katero banko naj vderejo: v to v bližini - ali v ono malo dlje? Travice jim je zmanjkalo, pa niso prej poizvedeli, kje se d/vzeti več denarja... Da, skoraj tak sem kakor tisti jeznogledeži, o katerih premišljujem, ko gledam razne slike in tuhtam. Aha, tale mož z brki je podoben nekomu, ki ga že poznam z neke slike ali s srečanja! Zato sc začnem z njim pogovarjati: - Kako pa, daje tvoja sorta prišla semkaj? Tu piše, da si Stalcar-jev, torej poznaš Bobnove? Berem, da si bil zelo dolgo na morju, ko si rajžal v Ameriko. Ja, k tebi bo treba stopiti, pa kaj, ko berem, da si odšel že domov in da so ti takrat v mošnji žvenketali cvenki kakor praznični zvonovi. Dobro, stopim h komu drugemu. /X- fm In listam dalje. . Kje pa naj bi bil ta Tanzivar, kakor piše tu? Da ni to tisti Ta/čji vrh? In s tistega vrha naj bi prišel tale mož s cilindrom. Kje pa ga je dobil, saj pri nas ne nosimo cilindrov? Strmim v sliko in jo sprašujem: - Mogoče ti kaj veš o moji žlahti? Toda slika odkimava: - Ne vidiš, da nosim cilinder in da sem bil bogat? Jaz v tem mestu nisem prijel niti za metlo, tvoji sorodniki pa so in jaz sc nisem družil z njimi. Vidiš tega mojega prijatelja, ki je naslikan na naslednji strani? Piše se Štukelj. Z njim sem skupaj odkril zlato žilo. - In? - Ko sva se vrnila v stari kraj, sva ob nedeljah pred cerkvijo vsem kazala ameriške zlatnike. Veš, koliko je bil vsak vreden? Petdeset cesarskih goldinarjev. - Mislim, da sem neke Štuklje poznal. - Mogoče, ampak vsi drugi so bili pri hiši bolj zanič. Cc so kaj posejali in poželi, so brez težav omlatili brez mlatičcv. - Štari Štukelj je postavil sredi vasi kapelico, ne? - Ta ni imel nobene kapelice. - Kaj niso v tisti vasi zraven živeli tudi Bobni? Eden od njih je prišel sem, pa si vsaj slišal kaj o njem. - Iz tiste vasi zraven je bil tu le neki Joseph Vcrtin. Ne, si pravim, od teh slik ne boš zvedel kaj prida. Zato površno berem dalje o podobnih možeh, kijih je moja žlahta verjetno zanimala manj kakor mene temne lise na luni. Aha, mogoče pa bodo vedeli za Bobnove misijonarji na tejle sliki? Doma so mi pravili, da so Bobnovi hodili v cerkev. LITERATURA Rast 3-4 / 1995 Misijonarji so popisani po abecedi, njihovi verniki pa ne. Kje naj bi torej našel kaj o Bobnovih? Zalotim sc, da po listih v knjigi že sam bobnam s prsti, češ, mogoče pa le izbobnam kakšne sorodnike. Da bi bil med njimi kdo tudi kožuhovinar, mi ni nikoli nihče pravil. Zato čudno gledam v neko fotografijo, na kateri je lovce s puško bolj podoben medvedu kakor človeku. Mož je ves ovit v dolge kože pa sc mi zdi zato podoben ptujskim kurentom. Ne, pri nas ni bilo kurentov pa tudi Zelenega Jurija so si izmislili šele po vojski, tako da se moja žlahta ni oblačila niti v kurentovska, še j g2 manj pa v zelenojurijevska oblačila l ) /oi r t, 'CK M LITERATURA Rast 3-4 / 1995 Že hočem listati po knjigi naprej, toda kožuhovinar mi ne dovoli: tako se je zagledal vame, kakor da sem jaz zanj še posebej zanimiva divjačina. Pa tudi jaz sem se zagledal vanj: tale lovec, ki je tak kakor kakšen indijanski malik, naj bi bil Slovenec? Prešine me: pusti ga vnemar^pa listaj naprej! To res delam, toda bolj kakor iskalcu žlahte sem še podoben detektivu, ki s priprtimi očmi motri vsako črko b, kajti v knjigi začne teh črk kar mrgoleti. Zazdi sc mi, da izjemno skrbno berem časopisno poročilo o tekmovanju bobnarjev, zraven pa se sprašujem, če nimam mogoče prividov. Iz Mattovc knjige začnejo namreč sikati vame kače, pod sliko pa piše, da so jih pobijali že prvi belokožci, ki so prišli v te kraje. Pa da so naščuvali še prašiče. Tako iz Mattovc knjige gledajo vame tudi domači prašički, toda ti sc držijo bolj ob hišah in gostilnah. Gostiln pa je tu notri vse polno in vsaka ima napis, da so v njej dobrodošli vsi ljudje iz vseli krajev in vseh barv kože. Prebiram napise na gostilnah in sprašujem Mattovo knjigo: - Se v teh gostilnah lovci streljajo z rdečekožci? V mladosti sem bral o tem v indijanaricah. Kaj pa je s črnci: so za lovce divjačina? Knjiga zatrjuje, da to sploh ni res. Tu da so samo miroljubni shodi, ljudje pa na njih pijejo pivo in imajo konvencije o politiki. Pa o kakšni, berem dalje: da se je treba iti nekakšno neutrudno naprednjaštvo, ne pa nazadnjaštvo, da je vsem vse dovoljeno, da so farji zanič in podobno. Pa da se vsepovsod delajo ceste in zidajo palače - in škoda, da ni Matta doma, drugače bi še on dodal svoj: , - Ja, kajpa! Bogato živite, bratci, bogato, si mislim, ko berem dalje, pa glej: ob raznih bratovščinah sc spet kopičijo črke b! Sprašujem se: - Mogoče pa se zdaj prikaže kje tudi kakšen Bobnov sorodnik? Ni ga. Najbrž je od Bobnovega prihoda v to mesto vse tako napredovalo, da je bil on že za v ropotarnico, ko je povedal, kako je živel v domačem kraju, saj knjiga ravnokar razlaga: - Posebno pa duhovne katoliške vere tu sovražimo. Lani se je imela tu zidati njihov hiša in čeprav je bilo 300 delavcev njihove vere, ti niso prišli. Če niso, pa niso, si mislim: naj bi jih privlekli za lase? Potem sc vrstijo v Mattovi knjigi priimki, ki bi jih še naši malčki imeli za spačke. Neki Erlinchich da seje naselil tu že leta 1868, za njim še neki Shupanchich iz Bele krajine (ubogi Župančič, ki si sc tudi zaradi njega martral s svojo Dumo!) pa še Stonich in Pasich, Malnarich, Clcmcnchich in podobni, ki so naredili toliko, kakor da bi prišlo v to deželo skoraj milijon naših rojakov! Bili so v vseh mogočih vojnah, potem so ustanovili veliko telovadno društvo (kakor da sc ne bi že po rudnikih fiskali drug drugega po cele milje -tkdečpojojl). Dalje da so množično odhajali na dolge izlete, kakor hodijo bogati Hamburžani na Tajsko - in podobno. Pa da sc je vse to še posebej razvilo po drugi svetovni vojni, kakor mi dopoveduje knjiga. Jaz pa pripovedujem knjigi isto, kar vem iz našega povojnega življenja, in si zraven ne morem kaj, da ji ne bi na kratko zdiktiral še nekaj stvari, na katere je pozabila in jih naj bi sprejela v novo izdajo. Takole: - Mladinske proge! Vile za vladarski (delavski) razred! Obvezni (prostovoljni) odkup! Prenašanje perzijskih preprog v sekretarska stanovanja! Razstreljevanje baročnih (predvsem kočevarskih) cerkva! Pa prenašanje kamenja za Gole otoke (za obvezne počitnice)! M LITERATURA Rast 3-4 /1995 Knjiga izbulji oči in mc sprašuje: - Kje si to izvedel? Si prišel mogoče iz kakšne jugoslovanske Slovenije? Prav potihem ji začnem šepetati, saj me naenkrat obide misel, da so mogoče tudi v Mattovcm stanovanju kakšne prisluškovalne naprave. Sklonim se nad njo in dihnem: - Da, uganila si... - To sem uganila že v trenutku, ko si mc začel tako preplašeno brati. - Res? - Da. Kar mirno me beri dalje, pa boš našel še kaj drugega. - Pišeš tudi o Bobnovi družini? - Ne, ker se Bobni niso proslavili na političnih shodih ali v drugih rečeh, o katerih si malo prej bral. Ampak odpri me na strani 55. - Zakaj? -Tam piše, daje prišel neki John Stonich v Kalifornijo približno takrat kakor tisti tvoj sorodnik. Res poiščem stran 55, natančno pregledam vsako črko b, berem pa samo to: - Takrat seje tu trajno naselilo več sto Slovencev, ki so prihajali zdaj v manjših, zdaj v večjih skupinah. Za delo so dobivali na teden 1,25 do 1,50 dolarja, če so dobili manj, jih je bilo sram priti domov. Kadar ni bilo dela, pa so potovali milje in milje daleč in trgovali z vsem, kar je kdo hotel kupiti. Enemu mestu se je reklo tudi Krain, ker je bilo tam veliko Johnov, Slovencev, ki pa so bili od praha v rudnikih bolj podobni črncem. Prah je bilo treba spraviti iz ust in grl, zato je bilo v tistem okolišu polno gostilničarjev. Gostilne pa so mnoge pognale na boben. Zastrmim sc v to besedo in šepetam: - Ali prav vidim? Da! Vendar ta b ni začetek priimka. Dalje ne piše kaj posebnega, pa preskakujem strani: na eni od njih sicer vidim, da so nekateri naši delali v tovarni za papir, nekje dalje piše, da imajo že svojo žganjarno, potem sc vrstijo imena svetnikov, po katerih so poimenovali svoje kraje (Santa Rosa, Santa Clara, Santa F^, San Jos^ ipd.), na sredi knjige sc našim pri pitju pridružijo Dalmatinci, proti koncu hodijo[skoraj)vsi lovit ribe, na zadnjih straneh pa berem še, da so sc nekateri naši izgubili med gangsterji v Chicagu. V trenutku, ko hočem knjigo že zapreti in kar po francosko oditi, pa zaslišim, kako škrta v vratih Mattov ključ. Njega je prignala domov radovednost, mene pa preganja čas, kajti jutri zjutraj ob petih gremo. Da se ne bi dobremu Mattu zameril, kakor šolar znova odprem knjigo in sc poglobim vanjo. Moj gostitelj Matt stoji ob meni, me treplja po rami in hoče zvedeti: - Boy, si se kaj naučil iz te knjige? Si videl, kakšne zaklade skriva v sebi Kalifornija? Nasmehnem se mu in vljudno odvrnem: - Ycs, mister Matt, velike zaklade! Potem se poslovim, po poti v hotel pa tuhtam: kaj je pravzaprav zaklad? Zlato ali moji domači ljudje? Teh v tem mestu ni več, zato so tudi zakladi v Ameriki zame brez pomena. x Vendar sem zaklad, ki sem ga šel pred leti iskat v Kalifornijo, nepričakovano odkril. Bogve koliko let je čakal name nad mojo posteljo v rojstni domačiji in je skoraj že strohnel, čeprav zakladi ne trohnijo. V nekem zaboju na podstrešju sem namreč našel oble- i ; j. LITERATURA Rast 3-4/1995 dela pisma, ki jih je pisala domov neka okorna roka. Prepoznal sem pisavo tete Micke, zato so sc mi pisma nenadoma zasvetila kakor uralski rudnik dragega kamenja. Ko sem jih previdno odpiral, seje iz njih sipal prah, pa kaj: zaklad je bil tu! Zaklad spominov na domače, ki jih ni več, pa tudi na nič kaj veselo življenje tam v Ameriki, ki je v teh pismih opisano nekoliko drugače kakor v Mattovi knjigi. Teta Micka naj bi odšla v Ameriko na prigovarjanje njenega brata Janeza, ki je med letoma 1906 in 1909 odposlal štiri pisma iz Amerike, bodisi na njen naslovjbodisi na naslov svojega očeta: Jakob Rauh, Semič itd. Janez je v tistih letih, očitno že zelo bolan, sporočal domov vse bolj žalostne stvari. V enem od pisem berem med drugim: - Tisti nesrečni fant mi pošilja neko zdravilo, jaz pa imam eno uro peš do pošte. Bolje bi bilo, ko bi doma materi burklc podaval, namesto meni zdravila pošiljal. Sloje za nekega domačina. Janez je v naslednjem pismu prosil sestro Micko, naj mu iz domačega kraja ne sporoča slabih novic, kajti on da je vse bolj zanič. Dodal je še: - Ko sem bral, kaj sc dogaja v Semiču, mi ni bilo več živeti. Smili sc mi tisti Jakob, čeprav si je sam kriv, ko je hotel Mausarja s koso vsekati. Oh, je vse to žalostno! Mene pa tako grozno bolijo kosti, da bi jokal. K dohtarjem ne hodim več, ker nimam s čim plačati. Ampak v Ameriko še zmeraj prihajajo tisti domačini, ki imajo korajžo. Zdaj sta prišla še dva iz semiške fare, pa sc tudi ti okorajži in pridi. Potem je Janez spet pisal in sporočil, da je moral iti na operacijo, pa daje zanjo veliko plačal, še več pa daje pretrpel. Zato pravi v pismu: - Jezus moj, naj bo to meni v zveličanje! Študirani dohtarji so mi rekli, da mi kosti ne morejo ozdraviti in da naj grem v stari kraj, ker je tukaj zame premrzlo. Od bolnišnice sta mi ostala dva dolarja/pa vam to pošiljam. Janez je prilagal v pismih posebne listke za sestro. Na enem od njih omenja tudi nekega domačina, ki mu bo posodil denar: Toneta Bobna. Da je bil to namig, naj sestra premisli, je videti iz teh besed: - On še kar zasluži, pa si bom sposodil od njega. Janezu je šlo vse slabše, kajti kmalu potem je spet pisal sestri. Staršev, pravi, noče vznemirjati, zato jim sporoča, da bo že še kdaj boljše, pa daje bil pri spovedi in pri obhajilu. Tako je v tem pismu že čutiti slutnjo smrti... Vseeno naroča sestri: - Micka, piši Bobnovemu Tonetu. Menije poslal petdeset dolarjev. Kdo bi mi bil tako dober! V zadnjem Janezovem pismu pa berem odločitev, da se vrne domov, ker da komaj še sedi. Takrat je zaupal tudi očetu: - Imam bolezen, ki seji pravi kostna jetika. Razen Boga nihče ne pozna mojih bolečin, saj se me še nekateri domačini ogibajo, ker pravijo, daje ta bolezen nalezljiva. Janez je prišel domov in umrl leta 1910. Moji domači so še dolgo imeli v mislih njegove bolečine, zraven pa so sc jezili na tujino, ki ga je prezgodaj spravila v grob. Kljub temu so ljudje še naprej odhajali v Ameriko, kamor sc je potem napotila tudi teta Micka. Odšla je v San Francisco, vsekakor še pred prvo svetovno vojno. Vendar so pred mano samo tista njena pisma, ki so prihajala na naslov njenega očeta šele po vojni: od leta 1920 do 15. junija 1939. i X LITERATURA Rast 3-4 /1995 Toda v teh letih sc je na svetu marsikaj spremenilo in zavrtelo drugače, kakor je bilo opisano v Mattovi knjigi. V San Franciscu in v starem kraju so se vrstile tudi nesreče. O tem pa pripoveduje že prvo ohranjeno pismo tele Micke takole: - Pišite, da vam je letos spet toča potolkla. V Kaliforniji ni točc_ pa tudi dežja je malo poleti in pozimi. Imam pa druge skrbi, ker mi pišejo domačini, da jim dišijo dolarji in bi radi prišli sem delat, toda dela jim ne morem najti, ker ga še Amerikanci nimajo. Če pa ga imajo, so kar naprej v nevarnostih, še posebno v rudnikih, kjer so eksplozije in jih veliko pobere. Dobro, da imajo naši domačini delo v fabrikah. V tem pismu omenja tudi svojo družino: njen fantek da je bil pri prvem obhajilu/pa da z možem Tonetom dobro shaja. Dodaja še, daje priden in da ne stavka, ker da pri stavkah zmeraj pride do pretepov, pa policija včasih celo strelja na žene in otroke tistih, ki stavkajo. Potem so prihajala tetina pisma vsaj za božične in za velikonočne praznike. V njih pa so bile vsakršne dobre in slabe novice: da je takrat, ko je po semiški fari zaškrtala zima, sredi decembra mesto San Francisco zazelenelo, da sc njim vsem, posebej pa še Tonetu, toži po domačem kraju ipd. V pismih večkrat berem: - Pošiljam vam dva dolarja za meso za praznike. Več ne morem. Možu slaba prede, ker je na stotine ljudi brez dela. Ali: - Ne zamerite, ker vam nisem takoj odpisala. Dva otroka sem morala dati v bolnišnico zaradi neke bolezni, o kateri pri vas nič ne veste. Če ima kakšen otrok to bolezen, ga nočejo vzeti v šolo. Vi mi pišete, da se jaz še dobro spominjam domačega kraja, pa sc ne več. Pošljite mi kakšno karto, na kateri je naslikan Semič z novim narodnim domom. Domači kraj je en sam in ni takšen kakor fab-rika, v kateri dela Tone. Meseci so tekli, menjavala so se poletja in zime, pred prazniki pa je spet kdaj prišlo kakšno tetino pismo z nekaj dolarji, da bi -kakor piše Micka 8. decembra 1925 - vsaj za praznike: - Brez skrbi jedli in pili, dokler ste pri življenju. Dalje pravi: - Ne pritrgajte si vsaj kruha in vina, saj imate nekaj njiv in vinogradov, po katerih sc mučite. Pisali ste mi, da ste mojemu možu nekaj dolžni, ker vam je že pred leti posodil denar, pa niste. On res trdo dela, toda dokler ima roke, imamo vsaj kruha. Jaz sem res bolj bolehna in nisem mogla prej pisati, Tone pa se je mučil z otroki in pri hiši je bilo dosti stroškov, ker sem v novembru ležala zaradi revmatizma. Sredi leta 1926 pa je prišlo tetino pismo, v katerem prvič omenja mene. Moj stari oče je hčeri v Ameriko najbrž napisal, da ima tudi v domačem kraju vnuka, teta pa mi pravi v pismu kar “tarnali Anice sinček” in me pozdravlja z gud baj: prvi pozdrav iz tujine! Strmim v papir, na katerega pišem to zgodbo, pa se mi nenadoma zazdi njegova belina podobna moji mladosti, obenem pa tudi vse bolj sivim lasem starih staršev. In kakor da je kakšen kožuhovinar iz Mattove knjige naperil vame puško, zaslišim svoj preplašeni glas: - Pusti me pri miru, lovec! Matt je verjel v tvojo spretnost in sploh v bogastvo, jaz pa ob branju teh pisem tisti knjigi, mister Matt, ne verjamem. V njej sem bral o zelo razgibanem in bogatem življenju: zakaj pa moja teta s svojim revmatizmom in s svojo otožnostjo ni hodila na kakšne telovadec, pevske ali zabavne pri- J- LITERATURA Rast 3-4 / 1995 reditve? O, Mattova knjiga, še zdaj bi ti mogel kakor šolar učiteljici abecedo oddrdrati vsaj tole: V-DRUŠTVIH-KI-JIH-JE-TU-KAJ-VELI-KO-PA-ŠE-PRID-NO-TELO-VADIJO. Čeprav je včasih življenje res ena sama telovadba, premišljujem dalje, najbrž teta na telovadbo ni hodila, saj so ji rojile po glavi drugačne reči. V enem od njenih pisem namreč berem: - Pišite mi, naj pridem drugo leto domov, drugače pa naj pošljem prvega sina, ki je že za na takšno pot. Povem vam, da ne bomo prišli, ker nismo bogati in nimamo s čim priti. Se tisto, kar smo prihranili, bomo dali za novo hišo, ker je ta pretesna. Nova hiša pa bo gotova bogve kdaj. Prilagam sliko najmlajšega sina pa dve sliki hčere. Eno dajte Bobnovi materi. Potem je prišla še smrt: teti je v maju 1928 umrl srednji sin. Toda tudi to so nekako preboleli, zato je teta v pismu domačim brez tarnanja sporočila: - Imeli smo tri izučene dohtarje in smo jim veliko plačali, pa so malo vedeli, ker so rekli, tla ima sin revmatizem kakor jaz. Začelo seje pri nogah in prešlo na srce. Vsak človek je rekel, da bo ta sin kmalu prcrastel oba druga, čeprav bi bil šele zdaj 4. novembra star štirinajst let. Nesrečno leto imamo, saj smo se zadolžili in za drage denarje naredili malo večjo hišo, zdaj pa nas je manj in še dohtarji so nas obrali. Takšne stvari sc dogajajo zmeraj: bolezen stane denar. Le ena razlika je med takratnimi in današnjimi časi: dandanes te bodo namesto v jok spravili do tega, da boš pokal od smeha ob televizijskih norostih in reklamah. V sanje se boš potapljal v nadaljevanjih, ko te bodo vsak dan z bolj sladkimi besedami snubili za partnerja razni podjetniki in podjetnice. In ko boš zagledal v koledarju, da je tu že začetek jeseni in boš j- njo zaslutil zimo, boš pomislil: osneženi ekran mi bo mogoče razgnal jesensko meglo, zimo pa bo naredil podobno ovčki, ki se je pravkar izlegla... Tako tudi jaz zdaj v jeseni prebiram še neprebrana pisma pokojne tete, da bi mi malo pozlatila misli in pričarala zimo, kakršna je bila v moji mladosti, pred božičnimi prazniki, ko je teta večkrat pisala domov in je bil sneg tako svetal in prazničen! Toda kdo je že rekel, da življenje ni praznik? Naš pesnik seveda! In pesniki s podobnimi resnicami se edini ne motijo celo takrat, ko se zmotijo vremenarji, znanstveniki in zdravniki. Tako je bil neki polpismeni Gologlavčcv Jože, berem v enem od tetinih zadnjih pisem, večji zdravnik kakor učenjaki v San Franciscu: teti je poslal neko mazilo, ki je pomagalo. Toda teta piše v istem pismu še o tem, da je zdaj v Ameriki križ z delom in na cesti vse več delavcev, čeprav: - Moj mož še dela in tako si kdaj pritrgam od ust, tla vam kaj pošljem. Čez dobro leto in pol je pisala Micka staršem takole: - Zdaj je tukaj manj denarja, ker je manj dela. Poleti še gre, pozimi pa ne bo sploh nič. Ko ste mi pisali, naj pridem v stari kraj malo pogledat, ste mogoče mislili, da imamo več denarja. Imamo pa le tisto, kar zasluži Tone. Oba sinova sta že celo leto brez dela. Berem še, da bo z delom pri njih verjetno celo slabše, ljudje da ne bodo mogli kupiti hrane in da ne bo več tako kakor prej, zato da se mlade Slovenke vsevprek poročajo z bogatimi tujci. Pripis: vseeno pošiljam pet dolarjev. Vse to je bilo v tridesetih letih, v času krize, ki se je spominjam tudi jaz. Ko zdaj berem ta pisma, se mi zdi, da spet sedimo doma za mizo in sc pogovarjamo. Na primer: - Rad bi imel novo obleko, ker so mi rokavi pri stari že prekratki. I/V"& X * / - Kje pa naj vzameju denar? - Saj je oče v Kanadi in kaj pošlje. - Že, pa je komaj za sol in za petrolej. Piše, da tudi tam ni dela in da mora čistiti sneg, če hoče kaj zaslužiti. Pa še zbolel je in pride domov. Obleka pride na vrsto, ko bomo spet kaj imeli. Oče seje potem res kmalu vrnil domov - umret... Mama je ostala brez groša, vsi pa so tuhtali, kako bi me dali kam v šolo. Še najbolj pametno mi je povedal stari oče Jakob: - Ne grizi sc. Bo že Bog obrnil tako, da bo prav. Res, potem je nekako spet šlo, pri teti in pri nas. Iz San Francisca je na naslov starega očeta znova prihajalo nekaj več dolarjev, obenem pa je teta pisala, daje pri boljšem zdravju^ in sporočala dobre želje domačim za godove in razne praznike. Pri nas in v Ameriki sc je zdelo, kakor da sc vse na novo razcveta: delali smo in imeli kruh, toda kaj, ko je prav takrat začel tako glasno rohneti neki Nemec z brčicami, da seje slišalo tja dol do nas! Do Amerike se takrat še ni, kajti v tetinem pismu berem: - Dragi ate in mama! Dam vam vedeti, da nam gre dobro. Veselo smo obhajali velikonočne praznike/pa bodo kmalu tu tudi božični. Vsem vam voščim in od srca želim, da bi jih dočakali zdravi in da bi bilo prihodnje leto še boljše za vas in za nas! Vaša hči in sestra Mary Boben. Zadnje pismo tete Micke, ki leži pred mano, je napisano mirno. Sicer sc ona v njem odpoveduje doti v korist drugim, saj pravi, da vsaj zaenkrat ne misli priti v stari kraj, vendar je v pismu čutiti, da tudi v Ameriki že nekaj slutijo: - Res bi rada videla, kako je zdaj tam pri vas, pa najbrž ne bom. Kako bo, ne vemo, samo da ne bi bilo slabše... Kako je njena družina v San Franciscu živela potem, ne vem, ker ni več nobenih pisem. Kmalu pa zadnjem tetinem pismu so namreč pol sveta preglasile bombe druge svetovne vojne, za katero sc včasih zdi, da se tudi še ni končala: vsaj za nekatere, ki so jo preživeli. Preživela jo je tudi teta Micka, ki pa je že dolgo ni več na tem svetu. Vem, da ni bila bogata/pa tudi kakšnega bogatega strica v Ameriki nisem imel. Nič zato, si pravim, kajti tudi v jeseni je še kakšen dan, ko ljudje čutimo, da smo bogati, saj so že sami sončni žarki podobni zlatu. V oktobru 1994 Bariča Smole OKAMENELI JEZIK Profesor Zdovc je že tretjič premestil svoj mali šotor, ki si gaje postavil na obali otočka Maiau. Ko ga je postavljal prvikrat, je ugotovil, daje podlaga preveč kamnita in nazobčana, drugega dne so valovi Tihega oceana pljuskali prav do praga njegove platnene hišice, in šele ko je šotor tretjič postavil, je menil, da je mesto na vzpetini pod kokosovimi palmami dovolj mirno in varno. Tudi če je bil kdaj eden tistih mladeničev, ki sanjajo o raju na tihomorskih otokih, kjer rastejo palme in plešejo lepa dekleta, ga to že zdavnaj ni več zanimalo. Pa tudi - kokosove palme so res rasle povsem otoku, ljudi pa ni bilo nikjer. Najbližji naseljen otok je bil O Sac, dva dni plovbe stran, in kapitan tovornega parnika, ki ga je zjutraj izkrcal in mu obljubil, da sc čez leto dni vrne ponj, je samo zmajeval z glavo, ko mujc redkobesedni Zdovc v nemščini razlagal, da je želel priti prav na tak otok, da želi raziskati enega izmed neštetih lokalnih jezikov, ki niti ne pripadajo avstronezij-ski jezikovni skupini, da želi odkriti nov svet glasov, besed, ga proučiti in posneti ter zapisati. “Saj vendar sploh ne veste, če tu živijo ljudje, kaj šele, če imajo svoj jezik,” je zmajeval z glavo kapitan Rciss, potomec tistih Nemcev, ki so do prve svetovne vojne vladali na Bismarckovih otokih. Profesorje prižgal plinski gorilnik in čakal, da zavre voda. Kjer je voda in rastejo palme, so gotovo tudi ljudje. In če do sedaj takšni morski volkovi, kot je Reiss, še niso slišali zanje, je toliko bolj verjetno, da njihovega jezika ni še nihče raziskal. Kajti jezik je bil tisto neznansko bogastvo, za katerim je profesor prišel prav na ta otoček ob Papui-Novi Gvineji. Temeljito, kot je to počel pri vseh opravilih, seje pripravil za to pot. Dr. Sočan, ki je bil nekdaj zdravnik v Rabaulu, gaje poučil o boleznih in običajih v tem delu sveta, o podnebju in naravnih bogastvih, svetoval mu je, proti čemu se mora cepiti, katera zdravila naj vzame s seboj. Skrbno je proučil tudi jezike na otočju, obvladal je miriam, baingo in tclci. Upal je, da ne bo naletel na nobenega od teh, ampak na čisto novega, svežega, neraziskanega, nedotaknjenega. Vendar je zaenkrat slišal samo brbotanje votle na gorilniku. Nazadnje je pošteno jedel v Port Moresbyju, od koder je stari parnik odplul skozi nevarne ožine med otoki. V vodo je vsul argo juho. Ali ne bi bilo bolj pravilno, da bi rekel argovo juho, je premišljal. Sicer pa je o tem vprašanju že napisal razpravo. Zal je še vedno mislil v svojem jeziku, katerega uporabniki niso znali ceniti njegovih spoznanj. O njem je vedel vse, raziskal ga je podolgem in počez, segel je do njegovih korenin in prekopal sleherno njegovo plast, popredalčil ga je in zložil o njem za celo skladovnico znanstvenih in šolskih knjig. In kaj je imel za zahvalo? Mladi, ki jim je nekdaj predajal svoja dragocena spoznanja, so mu očitali nerazumljivost, smejali so se njegovi učbeniški terminologiji, ki daje v nasprotju z zdravim razumom in z logiko jezika! Njemu, ki je kot mravlja brskal za novimi besedami, njemu, ki je na pamet znal vsa dela starih slovničarjev! Cefral je zmazke svojih kritikov, grmel nad poskusi, da bi poenostavil njegova od-LITERATURA kritja, smešil tiste, ki so iskanje novih pojmov označevali kot pobes-Rast 3-4 / 1995 nelo prevajanje in izmišljanje terminologije. To je vendar hrbtenica slovnice in ta je okostje jezika. Brez njega 189 jc vse *c kup besedja, meso brez ogrodja, ki sc sesede vase kot LITERATURA Rast 3-4 / 1995 kup blata. Piko na i v njegovi odločitvi, da zapusti svojo deželo in njen bogati jezik, o katerem je bilo morda resda še možno kaj odkriti, je bila opomba, da med znanjem slovnice in jezikovno sposobnostjo ni nobene vzročne zveze. Njegov odhod ni bil beg, ampak izraz svete jeze nad neukimi, ki so imeli srečo, da so govorili tako bogat jezik, ki gaje proučeval z ljubeznijo in zagnanostjo. Jim bo že dal alkimistični slovnični diskurz! Napisal bo slovnico, kot je še ni bilo, slovnico neznanega plemena na neznanem otoku, jezika, ki ga ni proučil še nihče. Uporabil bo vse svoje znanje in spoznanja in dokazal, kdo ima prav. Ko je pojedel juho, sc je čutil kot prerojen. Znal je trdo delati in ni bil razvajen kot pisatcljčki in pisatcljčice, ki so cefrali njegov jezik in bi jih gotovo že potovanje do sem tako izčrpalo, da ne bi bili za nobeno delo, še najmanj za raziskovalno. Ko je za atoli zašlo sonce, je v svojem majhnem šotoru mirno zaspal. Tri dni je potrpežljivo čakal, in ko se je naredilo čudovito jutro četrtega dne, je zagledal v zadrgi svojega šotora dve sivolasi, črnolični glavi, drugo nad drugo, ki sta s svojimi okroglimi očmi buljili vanj. “Baoa!” je pozdravil v enem izmed novonaučenih jezikov, vendar ga glavi očitno nista razumeli. Previdno in počasi je odgrnil mrežo proti komarjem in vstal. Glavi sta sc umaknili, in ko je prišel iz šotora, sta ob skali, kjer je imel plinski gorilnik, sedela starec in starka. Poskusil je govoriti z njima tudi v drugih jezikih, vendar ga nista razumela. Bil je zadovoljen, kajti to je bilo čisto zanesljivo znamenje, da tod domorodci ne govorijo nobenega doslej odkritega jezika. Ponudil jima je bobi palčke, vendar sta jih odklonila z odkimavanjem glave s čudnimi grlenimi glasovi. To so bili prvi glasovi jezika grukh, kot ga je poimenoval po zvočnem vtisu, ki gaje o tem jeziku dobil ob prvem stiku z njim. Ko je videl njune brezzobe čeljusti, jima je ponudil čokolado, ki sta jo zadovoljno topila v ustih. Nato sta starca odšla in večino časa je prebil v mreži, ki jo je napel med dvema palmama. Ko ju je naslednjega dne zagledal, kako kukata v šotor, je razumel, da prihajata v času, ki je na Maiauu najlepši del dneva. Prijetna svetloba sc je precejala skozi liste palm, z morja je slano pihljalo, rahli pljuski vode so mrmrali himno novemu dnevu. Zopet sta ga počakala, da se je oblekel, in ko je stopil iz šotora, je starka predenj postavila velik kokosov oreh. Zahvalil sc ji je s plosko stisnjenimi rokami, kot je to videl v neki indijanarici, in šele tedaj je opazil, da starec drži v naročju slabotnega otroka. Domorodec je dete rahlo dvignil proti njemu in dejal: “Skqrrst.” Zdovc je vzel beležnico v roke, si zapisal besedo in jo prevedel: bolan. To je bilo povsem očitno tudi njemu, ki se je slabo spoznal na ljudi in ni bil zdravnik. Otrok je imel sivkasto polt, udrt pljučni koš, ki je bočil šibka rebra, in je težko dihal. Ta obred je potekal vsako jutro in starca, Quu in Krrp, sta prinašala včasih iste, drugič druge otroke in govorila o njih. Vsi otroci so bili bolni in nihče od njih ni ničesar govoril, samo neka deklica je nekoč pokazala na steklenico z vodo in zaprosila: “Uqu!” Zdovc je pridno snemal in si posneto zapisoval. Odkril je, da ima jezik en sam samoglasnik: u in dvaintrideset soglasnikov, od tega kar pet grlenih. Počasi je odkrival pomen besed, in ko sta starca z bolnimi otroki odšla, jih je razvrščal v razpredelnice, ob- deloval glasoslovno podobo jezika, grukh je predalčkal v besedne vrste, razvozljaval skladnjo in besedotvorje. Zdelo se mu je, da se spet vrača v mladost, da je poln moči, da je koristen. Ko je nekega popoldneva prepisoval posneto že v peti zvezek, je nenadoma opazil vsebino. Starca sta govorila o bolezni, ki je pomorila vse mlade, na otoku sta ostala sama z bolnimi otroki. Zadnjim odraslim sc je zvodenila kri, pomrli so za čudno boleznijo, ki je prihajala z oceana. Vendar otroci niso imeli te bolezni, pri njih je bilo opaziti povsem drugačne znake. Tistega dne, ko je pristal na otoku, jih je bilo osemnajst, po pol leta, ko je razumel njihov jezik, jih je bilo le še deset. Poskusil bi jih ozdraviti z antibiotiki, ampak za deset otrok, dva starca in zanj jih je bilo premalo. Otroci ne govorijo, torej sc ogrkhu od njih ne bi mogel naučiti ničesar. Nekega vetrovnega jutra starcev ni bilo na njegovi terasi, kot je poimenoval svojo jaso, kamor sta prihajala z otroki. Odločil se je, da ju bo poiskal, in med gostim zelenjem je v smeri, kamor sta sleherno jutro odhajala, kaj kmalu našel shojeno stezo in po dveh urah je na njenem koncu odkril zapuščeno vas. V eni izmed spretno spletenih kolib na kolih je odkril Quu, ki je čepela ob hropečem starcu. V prostoru je bilo s slamnjač po kotih slišati težko otroško dihanje. Kaj če starec umre? In tudi Quu ni bila več tako trdna. Kako bo potem dokončal svoje delo? Tekel je do svojega platnenega bivališča kot brez uma, zgrabil je torbo z zdravili in oddirjal nazaj. Upehan seje zrušil ob starčevo hropeče telo. “Uqu!” je ukazal Qui. Krrpu je dvignil glavo, mu razprl brezzoba usta in vanje vtaknil ospen. Quu mu je podala vodo v kokosovi lupini in starec je le stežka pogoltnil oglato tableto. Nato jo je morala vzeti še starka. Branila sc je in hotela dati zdravilo otrokom, vendar je Zdovc vztrajal, da ga je vzela. Štirinajst dni je noč in dan bdel nad starcema, jima dajal zdravila in kuhal krepčilne čaje. Vmes je kdaj pa kdaj odnesel mrtvega otroka iz kolibe in trupelce zakopal pod palmami, kjer je bilo že mnogo gomil. Ko se je starcema stanje izboljšalo, se je z vso svojo opremo preselil k njima, kajti preslabotna sta bila, da bi vsako jutro prišla na njegov del otoka. Preveč časa je že izgubil in starca sta mu morala pripovedovati legende, zgodbe iz življenja otoka, imena rastlin in živali, imena vasi in sosednjih otokov, potočkov in izvirov, delov telesa, vetrov in oblakov, zvezd in božanstev, čustev in orodja, plovil in barv... Bližal seje marec, ko naj bi sc nedaleč od otoka zasidral Reiss in ponj poslal čoln. Vendar so sc iz dneva v dan vrstili nalivi, morje je butalo ob škrbinasto obalo in kdaj pa kdaj doseglo s pršcem tudi Zdovčcv šotor. Silni vetrovi so upogibali palme, toda on je s svojim dragocenim, skrbno zavitim gradivom potrpežljivo čakal lepšega vremena. Vse je imel zbrano, kar je moral imeti, tekoče je govoril grukh, in kadar se je vreme vsaj za silo umirilo, je v deseti zvezek že začel pisati slovnico jezika ljudstva z otoka Maiau. Morje se je umirilo šele šestega maja in sedmega je v daljavi zagledal temno moder parnik, od katerega seje odlepila oranžna pika in se naglo bližala. Na palmo je obesil malho s poslednjo zalogo hrane in zadnjim zavojčkom zdravil in upal, da jo bosta starca našla. S svojim dragocenim tovorom se je vkrcal v gumijast čoln. “No, kako ste opravili nalogo? Ste odkrili novi jezik?” ga je vprašal kapitan Reiss, ki je na porjavelem Zdovčevem licu bral zadovoljstvo. “Da, tega jezika ni raziskal šc nihče,” je dejal slovničar. “In kakšno je življenje na Maiauu?” je zanimalo Nemca. “Zdi sc, da so vsi mladi umrli za posledicami nekakšne epidemije, samo dva starca sta ostala, ki skrbita za bolne otroke.” “Marshallovi otoki niso daleč, veste. In posledic sevanja po atomskih poskusih sploh še ne poznajo v celoti. Morda so ti zadnji prebivalci ostali živi po čudežu, da bi lahko predali izročilo o svojem jeziku kakšnemu znanstveniku,” je porogljivo zamomljal kapitan proti modri črti, ki seje v daljavi stapljala z drugo modro črto. “Čudež,” je še vedno v svojem jeziku premišljal Zdovc, “čudež je, da so preživeli stari, ki znajo govoriti.” Vso pot domov, tudi v letalu, je kovček z dragocenimi posnetki in zapisi pestoval na kolenih. Letalo iz Sidncya je pristalo na Dunaju. Ko je prišel na mejo svoje domovine, je zaslišal: “Your pass-port, plcase!” Zastrmel se je v sprašcvalca. Se je zmotil? “Habcn Sic das Rciscpass?” je ponovil uradnik. In ker je še kar stal kot vkopan, je moški v uniformi, ki je imela na rokavu grb njegove dežele, dodal: “11 passaporto, per favore!” Vzel je svoj potni list iz notranjega žepa suknjiča in že hotel reči v jeziku grukh: “Suu (imam)”, vendar sc je spomnil, da tega jezika, dokler ne objavi svojih izsledkov o njem, šc nihče ne pozna. In šc eno spoznanje gaje zmrazilo: Kako sc po grukhško reče potnemu listu? Pozabil je vprašati Quo in Krrpa. Bogvc, ali bosta prihodnje leto še živa, je premišljal, ko je skozi okno avtobusa opazoval tuje napise na trgovinah, gostilnah, pekarnah, tovarnah in na krajevnih tablah, ko sc je vozil v smeri Laibach, kot je kazala modra tabla. Vrnil sc bom in ju vprašal, je pomislil v svojem starem jeziku, za katerega je bilo videti, da je okamenel v trenutku, ko ga je profesor Zdovc razočaran zapustil. RAST - L. VI, ŠT. 3-4 (33-34) JULIJ 1995 REVIJA ZA LITERATURO KULTURO IN DRUŽBENA VPRAŠANJA KULTURA Janko Jarc Pričujoče besedilo je razširjeni govor, ki gaje prof. Janko Jarc napisal 1995 za proslavo 8. februarja, kulturnega praznika v Novem mestu. KULTURA Rast 3-4 /1995 PO STOPINJAH KULTURE NA OBMOČJU NOVEGA MESTA Od davnine do novomeške pomladi Prav in morda tudi potrebno jc, da se ob slovenskem kulturnem prazniku sprehodimo po sledovih kulturnega snovanja na tleh in v območju naše dolenjske prestolnice, našega Novega mesta. Z besedo “kultura”, ki je latinskega izvora in pomeni gojitev, obdelovanje, izpopolnitev in podobno, označujemo vse one procese, spremembe in stvaritve, ki so posledica materialnega in duhovnega poseganja človeka v naravo, družbo in mišljenje, delimo pa v dva pojma: materialna in duhovna kultura. Naš sprehod začenjamo že v sivi in še somračni davnini. Arheolog, akademik dr. Stanc Gabrovec je v začetku svoje Naj-starejše zgodovine Dolenjske zapisal: “Da, globoko sem prepričan o tem, da npr. tisoč let življenja Ilirov na naši danes slovenski zemlji ne pride v našo podzavest samo, kadar zakolne kmet, ko mu zadene plug v gomilo kamenja, ki so ga Iliri nasuli na grob svojega mrtvega, ali kadar se zadovoljno nasmeje arheolog, ko se mu v zemlji zasveti posebno lep predmet. Ne, ta leta so vse bolj živa v nas, tudi v tistih, ki še nikdar niso slišali, da so tisoč let pred cesarjem Avgustom, ki je zasedel tudi naše kraje, že živeli na naši zemlji Iliri, si gradili svoje domačije in z vsem spoštovanjem in pobožnostjo pokopavali svoje mrtve. ” Inv čem je davnina še vedno živa v nas in našem času? Arheolog S. Gabrovec odgovarja: “Lahko bi navedli nekaj imen krajev, rek, gora, ki jih mi vsak dan izgovarjamo, pa se ne zavedamo, da so jih tako in podobno imenovali in jim dali imena že Iliri (npr. Krka, Verdun). Lahko bi navedli še danes živ običaj, katerega korenine segajo še v to dobo, pokazali orodje, ki so ga uporabljali že Iliri, pa se ga vneto držimo še danes, ne iz pietete do njih, ampak ker je praktično in uporabno.” Pri tem jc važno, pravi dalje arheolog, da orodje in orožje - oboje tako tragično povezano od najstarejše zgodovine človeštva dalje - ki ga gledamo v muzejskih zbirkah, tisto, ki jc prvo krčilo danes slovensko zemljo v plodne njive in za živinorejo koristne pašnike, da jc prvi izdelek iz zakladov zemlje, ki danes preživlja nas. Tako jc šele naša zemlja iz puste in neprehodne postala kulturna. To jc dejstvo, ki jc v zadnjih posledicah brez dvoma pogojevalo tudi poznejšo naselitev Slovencev. Prve in zelo skromne najstarejše sledi o bivanju človeka v novomeškem okolju so bile najdene med obema vojnama v skalnih duplinah za razvalinami gradu Luknja nad izvirom potoka Prečna, pravi začetki nezadržnega kulturnega razvoja na naših tleh pa segajo v obdobje kulture žarnih grobišč. Številne najdbe iz tega obdobja, ki sega tja v zadnje tisočletje pred našim štetjem, so bile nedavno tega prikazane na razstavi Novo mesto pred Iliri v Dolenjskem muzeju. Zatem sledi čas, ko so tu živeli rodovi starih Ilirov. Bogate in raznolike najdbe iz tega obdobja nam povedo, da so v našem kraju živeli ljudje v organizirani naselbini že od konca obdobja brona. Prvo stalno naselitev našega skalnatega pomola nad zavojem Krke domnevamo že okoli leta tisoč pred našim štetjem. Z naselitvijo in utrditvijo na Dolenjskem, kar je potekalo nekako od leta 800 pr. n. št. naprej, sc prične nagel gospodarski in kulturni vzpon v starejši železni ali halštatski dobi. V tem obdob- v • * v.................1 Idealna rekonstrukcija situle iz Malenškovc gomile (Ragov log) v Novem mestu (reproducirano iz knjige: Tone Knez: Novo mesto v davnini, 1972, str. 45) KULTURA Rast 3-4 / 1995 ju sc jc kraj našega Novega mesta povzdignil iz prazgodovinske brezimnosti do pomembnega središča z utrjenim naseljem na Marofu in bogatimi knežjimi grobovi v gomilah in z lepimi primerki situlske umetnosti. V času od šestega do četrtega stoletja pred našim štetjem jc na tleh našega mesta zrastla prava halštatska metropola osrednje Dolenjske, kije z dosežki svoje civilizacije in kulture hodila vštric z drugimi evropskimi pokrajinami tistega časa. Sredi prvega tisočletja pred našim štetjem je Dolenjska doživela izredni gospodarski in kulturni vzpon, ki ga kasneje ni več dosegla. S temi besedami je naš, žal že pokojni, arheolog Tone Knez označil zaznavni prvi korak našega kraja v njegovem kulturnem razvoju v svoji knjigi Novo mesto v davnini. Tone Knez nadaljuje: “Vkulturnem razvoju Srednje Evrope v zadnjem tisočletju pred našim štetjem zavzema jugovzhodni alpski prostor s poudarkom na Dolenjsko osrednje mesto. Dolenjska je takrat prvič v svojem zgodovinskem razvoju enotna kulturna pokrajina s svojsko domorodno omiko, ki dobi v mlajši halštatski dobi evropski pomen. V knežjih gradiščih na Dolenjskem se grški in italski vplivi iz Sredozemlja srečujejo z vplivi z vzhoda in se stapljajo z domačimi izročili. Bogate in reprezentativne halštatske najdbe iz Novega mesta, ki imajo že kar mednarodni pomen, pričajo, da je bil v tem kraju sredi zadnjega tisočletja pred našim štetjem eden izmed štirih vodilnih centrov Ilirov na Dolenjskem, ti štirje centri pa so: Magdalenska gora pri Grosupljem, Stična, Smarjeta z Vinjim vrhom in Novo mesto. Med posebej pomembne najdbe tega obdobja štejemo bronasti knežji oklep in izdelke situlske umetnosti. Z izrazom situlska umetnost je označeno tisto umetniško ustvarjanje, ki v vodoravnih pasovih krasi bronaste situle, to je posode v obliki vedric. V krog te umetnosti pa štejemo tudi druge predmete, ki so okrašeni v enaki tehniki in s podobnimi prizori. To so običajno drugačne bronaste posode, pasne plošče, pokrovi, nožnice za razne vrste orožja in podobno. Za nas pa imajo situle še poseben pomen: raziskovanja so pokazala, da je bilo eno ali več središč situlske umetnosti prav na Dolenjskem, dokaj realna pa je domneva, da je tako središče ali delavnica bila vsaj v poznem halštatskem času prav v Novem mestu. Med arheološkimi raziskovanji na področju našega mesta je bilo doslej najdenih že devet situl, kar uvršča tukajšnja najdišča situl na pivo mesto v Sloveniji. Novo mesto se tako uvršča med najvažnejša najdišča teh izdelkov situlske umetnosti tudi v vsem vzhodnoalpskem prostoru. ” Tako je v svojem Novem mestu v davnini zapisal arheolog Tone Knez, kije s svojimi arheološkimi raziskovanji in svojim obsežnim znanstvenim obravnavanjem najdb v domačih in tujih znanstvenih revijah ter mnogimi predavanji doma in v tujini pripel naše Novo mesto kot arheološki pojem na visok obok evropske arheološke znanosti. Čast njegovemu spominu, njegovo delo pa uspešno nadaljujeta arheologa v Dolenjskem muzeju in v Zavodu za varstvo naravne in kulturne dediščine, Borut Križ in Danilo Breščak. Za svoje raziskovalno in znanstveno delo jc Tone Knez doma in na tujem prejel več priznanj: leta 1969 v Novem mestu Trdinovo nagrado, leta 1976 diplomo in bronasto plaketo Zveze arheoloških društev Jugoslavije, leta 1989 priznanje za življenjsko delo in raziskovanje na področju občine Novo mesto, Skupnost muzejev Slovenije pa mu je leta 1974 podelila naslov muzejskega svetovalca. Leta 1978 jc bil v Berlinu izvoljen za dopisnega člana Odličje dežele Gorenje Avstrije Podelitev odličja Tonetu Knezu Keltska lončena posoda - kantha-ros iz Novega mesta (reproducirano izTone Knez: Novo mesto v davnini, 1972, str. 80) KULTURA Rast 3-4 /1995 nemškega arheološkega instituta. Ko je bila leta 1980 na Gorenje-avstrijskem velika arheološka razstava o halštatskem kulturnem razdobju, pri kateri je sodeloval tudi Dolenjski muzej, je arheolog Tone Knez 14. avtusta 1980 prejel posebno odličje kot priznanje za znanstveno delo, ki mu ga je v vladni palači v Linzu izročil zgornjeavstrijski deželni glavar dr. Joscf Ratzenboeck. Nekako okoli leta 250 pred našim štetjem so vdrli tudi v naše kraje bojeviti keltski konjeniki in si podredili ilirsko prebivalstvo. Naselbina na Marofu je še živela, o čemer pričajo arheološke najdbe. Naše kraje je takrat poselilo keltsko pleme Tavriskov pa tudi Latobikov, Japodov, Noričanov in drugih. Vpliv in pomen keltskega vdora je bil zelo velik in daljnosežen. Kelti so nasilno pretrgali in porušili celotni halštatskoilirski politični, ekonomski pa tudi duhovni ustroj. S seboj so prinesli nov način bojevanja in nove dosežke v metalurgiji in izdelovanju keramičnih izdelkov. Orožje ilirskega vojščaka sta bila bojna sekira in kopje, njegov poveljnik pa si je pokril telo še z bronastim prsnim oklepom in si s čelado pokril glavo. Keltski vojščak - konjenik pa je bil oborožen predvsem z dolgim in ostrim dvoreznim mečem, s težkim udarnim bojnim nožem in sulico, vse izdelano iz železa, za zaščito pa mu je služil leseni, z železjem okovani ščit, ki ga je v sredini krasila polkrožna železna grba. Svojo železnodobno kulturo in civilizacijo so Kelti kot okupatorji brez dvoma vsilili domorodnim Ilirom, nova kultura osvajalcev pa se je nedvomno oplajala s prvinami halštatske kulture, kar velja posebej za oblike keramičnih izdelkov. Tako je z medsebojnim vplivom obeh kultur nastala nova, tako imenovana ilirsko-keltska ali halštatsko-latenska kultura. Ta sc je ohranila še globoko v obdobje rimske zasedbe, ponekod pa jo je še preživela in dočakala slovensko poselitev teh krajev. O velikih premikih po keltskem vdoru je odlični poznavalec dolenjske prazgodovine akademik dr. Stanc Gabrovec zapisal: “Halštatska kulturna dediščina je v srednjelatenskem obdobju nasilno pretrgana in zamre, novo pa ne raste več iz domačih korenin. Celo tako intimni izraz povezave in tradicije, kot je način pokopavanja pokojnih, se spremeni. Mogočne gomile, ki so bile najbolj značilni in vidni znak duhovne vezanosti rodu, začenjajo izginjati in se umikati novemu načinu pokopa." Pokojne so namreč začeli seži-gati na grmadah, njihov pepel pa shranjati v lončene posode, ki Detajl situle 1 iz knežjega groba v Novem mestu: korakajoče gazele (reproducirano iz švicarske revije Antike Welt 7/1976, zv. 1, str. 33) Hišasta žara iz Novega mesta (reproducirano iz knjige Toneta Kneza Novo mesto v davnini, 1972, str. 82) Detajl situle 2 iz knežjega groba v Novem mestu: z vinskimi mehovi (?) obložena tovorna žival (reproducirano iz švicarske revije Antike Welt 7/1976, zv. 1, str. 35) KULTURA Rast 3-4 / 1995 imajo večinoma obliko hiše ali šotora, pa jih zato tudi imenujemo “hišaste žare”. Velik tehnološki napredek tega časa pomeni uporaba hitro vrtljivega lončarskega kolesa pri izdelovanju lončenih posod. Na ta način so oblike keramičnih posod postale simetrične in elegantnejše, obenem pa so lahko izdelovali tudi večje število enakih posod. Posebna značilnost tega obdobja je pridobivanje in uporaba železa. Velik del grobov iz tega časa so grobovi vojščakov, ki so jasno izpričani s pridatki železnega orožja. Po takrat veljavnem običaju so ob pogrebu vojaka skoraj vedno njegovo orožje zvili ali zlomili in takšno položili v grob skupaj z žaro s pepelom pokojnika. Uporaba železa je dosegla svoj višek v mlajši ali latenski dobi, ko so ga uporabljali v povsem dekorativne namene, kot npr. za izdelovanje fibul, to je spon in okrasnih predmetov, kar so v halštatskem obdobju izdelovali le iz brona. Keltski meči so dolgi in skovani iz odličnega jekla. Zelo znani so bili prazgodovinski metalurgi iz Norika, to je današnje Koroške in Štajerske, ki so izdelovali sloveče “noriško železo” in ga izvažali celo v Rim, kjer so ga visoko cenili. V zadnjem stoletju pred našim štetjem je začelo v naših krajih prvič krožiti novo plačilno sredstvo: keltski novci in srebrniki rimske republike, kar je počasi izpodrinilo staro menjalno gospodarstvo. Kelti so so naučili kovanja denarja pri Grkih, saj so keltski novci kopije grških kovancev. Kovali so zlatnike in srebrnike pa tudi bronast denar. Dva bronasta novca sta bila najdena tudi na novomeških tleli. Naselbina na Marofu ali njegovi soseščini je živela ali vsaj životarila tudi v obdobju rimske zasedbe naših krajev, njeno ime pa nam ni nikjer ohranjeno. Pomembnejša naselja so v tem času nastajala ob veliki cesti, ki je vezala Emono s Siscio (Ljubljano s Siskom) in na tleli današnjega Trebnjega vodila dalje na Balkan. Višje proti Emoni je živel po latobiškem plemenu imenovani Praetorium La-tobicorum, na Krškem polju pa sc je razraščalo novo središče Neviodunum, kar v našem jeziku pomeni Novo mesto. KULTURA Rast 3-4 / 1995 Stara ilirsko-kcltska naselbina na novomeških tleh je brez dvoma zamrla v viharjih preseljevanja narodov. Ko so naši predniki naseljevali tudi naše okolje, so na vzpetini v okljuku Krke našli še kake sledove nekdanjega prebivališča in ta griček imenovali Gradec. Ob veliki selitvi narodov prek naših krajev so propadla mesta ob veliki cesti med današnjo Ljubljano in Siskom, promet in trgovanje pa se je zopet umaknilo na staro pot ob Krki. Po vključitvi ozemlja, ki so ga zasedli naši predniki, v sklop velike nemške države, seje na ozemlju med Gorjanci in Savo oblikovala pokrajina, ki sojo imenovali Slovenska krajina ali marka. V stoletnem razvoju so tu nastajala pomembnejša naselja, ki so deloma zrastla še ob sledovih prejšnjih prebivališč ali krajev. Ob spodnji Krki so tako zgradili naselje na močnem okljuku Krke, ki so ga s prekopom spremenili v otok in tako kar najbolj zavarovali. Ta kraj so imenovali Kostanjevica, ki je do leta 1249 imenovan še kot trg, nekaj let kasneje, 1252, pa že kot mesto. V sredi 14. stoletja sc je mesto hitro razvijalo. Bilo je obmejna trdnjava, koroški vojvoda Henrik pa je kraju okoli leta 1300 podelil mestne pravice. Te pravice so bile kasneje vzorec za podelitev mestnih pravic nekaterim drugim krajem na Dolenjskem. V bližini mesta pod Gorjanci je vojvoda Bernard Spanheimski leta 1234 ustanovil cistercijansko opatijo, ki je postala najpomembnejše kulturno, versko in gospodarsko središče ob spodnji Krki. Mesto Kostanjevica na Krki je v celoti zaščiteno kot kulturni spomenik I. kategorije. "O cistercijanski opatiji v Kostanjevici je napisal temeljno delo dr. Jože Mlinarič z naslovom Kostanjcviška opatija 1234 - 1786, izdala in založila pa ga je leta 1987 Galerija Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki." Višje ob Krki seje širila velika posest frcisinškc škofije, središče te posesti pa je bilo postavljeno na okljuk Krke, ki je bil prav tako s prekopom spremenjen v otok na Krki - Gutcnwcrd, kar se po slovensko glasi Otok pri Dobravi. Naselje je imelo svoj grad in sc prvič omenja 1251. leta, imelo je svojega sodnika in samoupravo od srede 13. stoletja. Mesto je doseglo višek svojega razvoja v sredini 14. stoletja in bilo pomembno obrtno in trgovsko središče. V kraju je bila kovnica denaričev, ki so bili v obtoku tudi na sosednjem Hrvaškem in južni Ogrski. Kraj je bil pomembno središče železarske, lončarske in krznarske obrti. Ob turškem vpadu leta 1473 je bilo mesto popolnoma uničeno, prebivalci in tisti, ki so v njem iskali varnosti, pa pobiti ali odpeljani v sužnost. Arheološke raziskave so dognale, daje bil kraj naseljen vsaj od 11. stoletja dalje. Od prve polovice 12. stoletja je bilo okolje našega mesta v posesti gospodov Višnjcgorskih, ki so leta 1136 ustanovili samostan v Stični. Samostanu je bilo podeljeno veliko zemljiške posesti tudi v okolju današnjega Novega mesta... Iz časov pred nastankom Novega mesta je bilo na tem mestu brez dvoma vsaj nekako vaško naselje, za katerega sta ohranjeni imeni Gradec ali Gradišče ter Tržišče, seveda v nemški obliki kot Gretz in Markstatt. Takratno manjše naselje seje brez dvoma nahajalo na vzpetini, na kateri so kasneje zgradili kapiteljsko cerkev, medtem ko je bila današnja ploščad Glavnega trga z bližnjim okoljem še porast-la z gozdom. Tam zgrajena kapela ali cerkvica je namreč znana z imenom “sv. Anton v gozdu”. Ko je vojvoda Rudolf IV. Habsburški marca 1360 v Ljubljani sprejemal poklonitev svetne in cerkvene gospode dežele Kranjske, je gotovo mislil tudi na ustanovitev pos- Johannes Clobucciarich: Novo mesto (1604). Najstarejša upodobitev Novega mesta. Izvirnik hrani Štajerski deželnoknežji arhiv v Gradcu, (reproducirano iz Kronike slovenskih mest, 1936, str. 27) KULTURA Rast .7-4 / 1995 tojanke, ki naj bi utrjevala njegovo oblast v deželi. Njegovo ali njegovih svetovalcev oko je obstalo že leta 1361 na velikem okljuku ob srednji Krki, ki je bil v lasti stiske opatije. Začeli so sc pogovori z njenim opatom Petrom, ki so končno uspela v Rudolfovo korist. Dr. Jože Mlinarič je v svoji že danes znameniti in lepi knjigi Stiska opatija 1136-1784 na strani 148 sl. zapisal: “Zadnji znani akt med vojvodo Rudolfom IV. in opatom Petrom je zamenjava posesti za ustanovitev Novega mesta, ki je po deželnem knezu in po svoji legi dobilo ime Rudolfswert (Rudolfov otok), saj ga od treh strani obliva reka Krka. Tako je v letu svoje smrti opravil vojvoda še dve veliki deli: ustanovil je univerzo na Dunaju in meščansko središče za Dolenjsko. Novo naselbino je ustanovil v prvi vrsti iz gospodarskih razlogov, saj je bila velika trgovska pot usmerjena na črto Ogrska - Hrvaška -Kras - morje in se je skladala s celotno politiko Habsburžanov, zlasti pa še s politiko ambicioznega Rudolfa IV.“ Dr. Milko Kos je zapisal, daje bila Habsburžanom ustanovitev nove meščanske naselbine na Dolenjskem sredstvo gospodarskega in političnega prodiranja na enem izmed potov, ki vodijo iz zaledja k toliko zaželenemu morju, na poti trgovcev: Ogrska - Hrvatska - Kostanjevica - Novo mesto - Višnja Gora - Rašica - do morja. Najstarejši kulturni spomenik Novega mesta je njegova kapiteljska cerkev. Novomeški umetnostni zgodovinar Jože Gregorič je o njej zapisal: “Zleknjeno na strmi kraški skali in tesno vklenjeno v objem reke Krke je dobilo Novo mesto svoj najmočnejši poudarek z mogočno stavbo kapiteljske cerkve, ki stoji na najvišji točki polotoka in s tega svojega položaja obvladuje ne samo mesto pod seboj, ampak tudi vso bližnjo okolico. Za mesto samo pa pomeni Kapitelj ono centralno točko, okoli katere so se grupirale skupine hiš v slikovito, po stalnem načrtu še danes tipično srednjeveško mestece. Od koderkoli pogledamo mesto, povsod ista slika: stopnjema se stikajo hiše in hišice v breg, naslednja prerase prejšnjo s konico svoje strehe, dokler se ta vzgon ne zlije v masiv kapiteljske cerkve. Ona dinamična sila, ki je v gotski dobi gradila nebotične katedrale, je oblikovala to zunanjo podobo mesta. Vse se gnete in hiti navzgor proti cerkvi, ki sprejme vase vso to radost in jo v silnem zanosu svojega stolpa dvigne v mogočno višino. Brez kapiteljske cerkve bi bilo Novo mesto enolična in dolgočasna skupina hiš.“ O začetku zidanja te cerkve Gregorič domneva, da je verjetno stala že pred ustanovitvijo mesta, češ daje morala na tem kraju obstojati večja naselbina trgovcev in obrtnikov, ki so sc naselili okoli stiške trdnjave Gradec. Ko je vojvoda Rudolf IV. pridobil ta kraj in na cvetno nedeljo 7. aprila 1365 podpisal ustanovno listino Novega mesta, sc je naselbina začela hitro razvijati v mestece, meščani pa so nekako v drugem desetletju 15. stoletja začeli z zidavo nove, monumentalne stavbe. Zgradili so prezbiterij, najbolj proti vzhodu ležeči del z glavnim oltarjem in pod njim ležečo kripto. Za nadaljnjo izgradnjo v ustreznih razmerjih pa ni bilo po vsej priliki več niti časa niti sredstev. Vse bližja je bila turška nevarnost in treba je bilo skrbeti za obzidje in obrambne stolpe in vse, kar je služilo obrambi. Naselje so takrat zadevale tudi druge nesreče, zlasti požari. Zato so verjetno že zgodaj cerkvico sv. Antona posvetili raje sv. Florijanu, da bi jih ščitil pred ognjeno pogubo. Vendar je bilo mesto pogosto žrtev požarov. Leta 1576 je ogenj zopet uničeval mesto, zgorela pa je tudi kapiteljska cerkev. Ta je že v prvi polovici 15. stoletja dobila sedanjo lomljeno obliko. Ko so v začetku 15. stoletja začeli Kapiteljska cerkev (reproducirano iz kulturnozgodovinskega vodnika Novo mesto skozi čas, 1990, str. 186) Frančiškanska cerkev, pročelje (reproducirano iz kulturnozgovinskega vodnika Novo mesto skozi čas, 1990, str. 185) Štukature v stolpni dvorani gradu Grm (reproducirano iz kulturnozgodovinskega vodnika Novo mesto skozi čas, 1990, str. 170) Janko Jarc graditi novo cerkev, je po uveljavljenih cerkvenih predpisih morala biti grajena natančno v črti vzhod - zahod. Ko je bil prezbiterij OBMOČJU NOVEGA MESTA , x ■ i * 1 v • , . končan in leta 1429 posvečen, je za nadaljevanje gradnje zmanjkalo sredstev, zato so novi del zvezali z že obstoječo, nekoliko zamaknjeno cerkvijo. Druga zgradba, ki s svojimi začetki sega še v 15. stoletje, je frančiškanska cerkev. Pred Turki iz Bosne prebegli menihi frančiškanskega reda so se prek Bele krajine naselili za obzidjem Novega mesta, kjer jim je bila 31. oktobra 1469 izročena kapela sv. Lenarta. To so podrli in na njenem mestu zgradili novo cerkev, samostan pa leta 1472. Dobrih dvajset let kasneje - 1493 - je bil pri cerkvi sv. Miklavža ustanovljen kolegiatni kapitelj s proštom na čelu. Obe, še v srednjem veku nastali ustanovi sta potem zelo dolgo imeli odločilno vlogo v verskem in kulturnem življenju Novega mesta in Dolenjske. Turški vpadi, kmečki upori in reformacijsko versko gibanje, poleg tega pa še pogosti požari, so močno vplivali na gospodarski in kulturni razvoj našega mesta. Spopadi med protestanti in katoliškimi verniki so bili včasih zelo ostri, saj je bil v enem teh ubit predstojnik (gvardijan) frančiškanskega samostana. Oster bojevnik proti protestantom je bil zlasti prošt Polydor Montagnana, ta pa je, ko je obnavljal v požaru leta 1576 uničeno kapiteljsko cerkev, pridobil za njo in Novo mesto našo največjo umetnostno dragotino, oltarno sliko sv. Miklavža, delo beneškega umetnika Jakoba Robustija, imenovanega Tintoretto. Iz prejšnjega kulturnega obdobja - gotike - je ohranjenih nekaj kamenitih fragmentov, ohranjenih v kasneje zidanih stavbah, od umetniških del pa leseni kip Žalostne Matere božje, ki ga je tiskar in založnik Janez Krajec našel na podstrešju frančiškanske cerkve in ga prenesel v obnavljajočo sc kapelo Božjega groba v soseski gradu Grm. Kapelo Božjega groba je dal zgraditi leta 1675 lastnik gradu Grm Wolfgang Ferdinand Mordax. Ta rodbina je izhajala iz ko-roško-štajerske plemiške družine, ki sije sredi 16. stoletja pridobila grad Graben v bližini Novega mesta. Tam so po Valvasorjevem sporočilu proti koncu 16. stoletja živeli trije bratje Mordaxi, ki so si med seboj razdelili družinsko posest tako, da je eden ostal na Grabnu, drugi si je nedaleč stran sezidal grad Zaboršt (sledi so bile vidne ob poti iz Kandije proti Ragovemu logu), tretji pa grad Grm. Najstarejši del gradu Grm je vhodni stolp. W.F. Mordax -ime družine so izvajali iz besede Mordaxt, kar pomeni “bojna ali morilna sekira”, ki je zarisana tudi v njihovem družinskem grbu -je grad zelo povečal in olepšal. V njegovem času so dozidali grad levo od vhodnega stolpa in prizidali oba stranska trakta ter zaključili dvorišče z zidom. Stropi grajskih prostorov prvega nadstropja so bili okrašeni s štukaturnimi venci, ki so obkrožali z oljnatimi barvami na platno slikane podobe. V vsej prostrani dvoriščni fasadi so bili nad pritličnimi arkadami zgrajeni široki odprti hodniki z vrsto kamnitih stebrov. Ko je leta 1876 grad prevzela sem preseljena Kmetijska šola, so arkadne hodnike zazidali, iz prostorov prvega nadstropja, razen iz stolpne dvorane, pa so odstranili vse štukatur-no okrasje s slikami vred. V drugi polovici sedemnajstega stoletja je bil na prostoru pred Gorenjimi ali Ljubljanskimi vrati zgrajen kapucinski samostan. KULTURA Svojemu namenu je bil izročen 4. septembra 1672, ko ga je bla-Rast 3-4 / 1995 goslovil škof senjsko-modruške škofije Janez Senogljanovič. V tem času je v Novem mestu živel in delal slikar, ki je bil dolgo 2Q2 znan le po začetnicah svojega imena in priimka: II.G.G. Umet- Jakob Šašclj: risba Villandersovega nagrobnika (vse risbe reproducirane iz zbornika prispevkov za zgodovino mesta Novo mesto 1365 - 1965, 1969, str. 182, 186, 190) nostni zgodovinar, Novomeščan dr. Ivan-Drago Komclj jc prepričljivo dognal, da se pod temi začetnicami skriva v Novem mestu živeči in delujoči slikar Hans Georg Gaigcr a Gaigersfeld. Dan in leto rojstva doslej nista znana, umrl pa je leta 1681 v Zagrebu. Izhajal jc iz plemiške družine, ki sc jc verjetno priselila iz Koroške. Bil je znan in dober slikar ter je delal za naročnike na Dolenjskem pa tudi v sosednjem Zagrebu, kjer jc leta 1681 tudi umrl, ko je opremljal cerkev sv. Katarine. Daje bil ugleden mož, pove to, daje bil v letih 1662, 1668, 1670 in 1673 izvoljen za mestnega sodnika ali župana, kot bi danes rekli. Dolenjski muzej hrani dve njegovi oltarni sliki, ena pajc razstavljena v zbirkah Narodne galerije v Ljubljani. Iz sledečega renesančnega kulturnega obdobja so v Novem mestu znani predvsem trije nagrobniki iz frančiškanske cerkve. O času nastanka teh nagrobnikov in položaju Novega mesta v tem času jc umetnostni zgodovinar dr. Emilijan Cevc zapisal: “Šestnajsto stoletje je bilo za Novo mesto čas baladične slave, vročičnega nemira, zadnjega gospodarskega cveta in takoj nato gospodarskega upada. Obramba pred turškimi napadi je povzdignila strateški pomen mesta, v katerem se je zbiralo deželno vojaštvo, to je vrglo meščanom res nekaj trgovskega dobička, gotovo pa je prineslo med njegove zidove precej nemira. “Leta 1515 je bilo v mestu 272 hiš, od teh kar 24 praznih. Leta 1540 je mesto pogorelo do tal. Komaj so ga dobro obnovili, gaje leta 1576 ogenj ponovno uničil, v letih 1584 in 1605 pa je zopet gorelo. Posebej hud udarec je Novo mesto dobilo z ustanovitvijo obmejne trdnjave Karlovce, ustanovljene leta 1579, ki je postala glavno vojaško in obrambno oporišče. Mesto so uničevale tudi bolezni, tako je npr. leta 1599 kuga pomorila nad osemsto meščanov, vrhu vsega pa so se še večali spori in spopadi med katoliki in pristaši novega protestantskega verskega gibanja. V svojem razvoju jc mesto izoblikovalo čudovit urbanistični organizem Velikega trga, kot jc zapisal E. Cevc, z zidanimi hišami in odprtimi arkadami v pritličjih, “toda že v prihodnjem trenutku je ta polet utrujeno omahnil”. "Tudi v umetnostnem življenju je ustvarjalna sila upadla tik pred tistim trenutkom, ko bi moglo mesto celo v Jakob Šašclj: risba Benkovičevega nagrobnika Jakob Šašclj: risba Siegersdorfove-ga nagrobnika Relief Marija z detetom, vzidan nekoč v hiši Matije Kastelca (reproducirano iz Kronike slovenskih mest, 1936, str. 29) KULTURA Rast 3-4 /1995 širšem dolenjskem zaledju dobiti odličnejši pomen, kot ga je imelo v srednjem veku,” pravi E. Cevc, kije o štirih renesančnih nagrobnikih zapisal: “Vizitacijsko poročilo oglejskega vizitatorja Pavla Bi-zantija nadvojvodu Karlu z dne 25. oktobra 1581 omenja med drugimi samovoljnostmi, ki so jih počenjali protestanti na naših tleh, tudi to, da “s silo in grožnjo izsiljujejo pokop krivovercev v katoliških cerkvah, kamor vabijo na pogreb tudi heretične predikante, ki ob takih priložnostih tudi pridigujejo. Tako se razen v drugih krajih godi tudi v Novem mestu, v samostanu frančiškanov, kjer so nedavno postavili štiri kipe luterancev, češ da so ustanovitelji te cerkve” (glej E. Cevc, Štirje renesančni nagrobniki v Novem mestu, Zbornik Novo mesto 1365 - 1965, str. 181 sl.). V drugi polovici sedemnajstega stoletja jev Novem mestu živel Matija Kastelec. Bilje kanonik novomeškega kolegiatnega kapitlja, po rodu pa iz Kilovč na Krasu. Tam je bil rojen 24. januarja 1620, umrl je v Novem mestu 16. junija 1688. Bil je nabožni pisatelj, zbiralec slovarskega gradiva, imel pa je tudi veliko smisla in znanja za stavbarstvo in umetniško delo. Umetnostni zgodovinar dr. Ivan-Drago Komclj je o Matiji Kastelcu zapisal: “O novem okusu v 17. stoletju nedvomno odločata kraška rojaka kanonika Matija Kastelec in Janez Rampelli, doma iz Košane na Krasu, čeprav morda nista nastopala neposredno kot naročnika. Matija Kastelec, ki se je bavil tudi z arhitekturo, je zasnoval načrt za obok, zunanjščino in stolp frančiškanske cerkve; za Dolenjske Toplice, kjer je bil hkrati župnik, je dal napraviti naravnost novatorski krstilni kamen, na lastno hišo, ki si jo je zgradil v mestu, pa je vzidal relief Matere božje, kateri je hišo izročil v varstvo. Relief s plastično upodobitvijo Marije z detetom in tudi plošča grofa Thurna nad portalom proštije dokazu jeta skupaj z reliefi žalostnega dela rožnega venca, vzidanimi v zunanjščini Božjega groba na Grmu, nedvomno kvaliteto in skupno stilno izhodišče. ” Kastelčeva hiša je kasneje postala zelo znan novomeški hotel Pri soncu, zatem pa po lastniku imenovan tudi Hotel Koklič. Ob nemškem bombardiranju mesta oktobra 1943 je bil hotel toliko poškodovan, da so ga pri obnovi mesta porušili, na njegovem mestu pa zgradili novo moderno zgradbo. Relief z napisom Sub potes-tatc Mariana vivet aedes Castelziana (Pod Marijinim varstvom živi Kastelčeve hiša) hrani Dolenjski muzej. Matija Kastelce sije kot leksikograf, prevajalec in nabožni pisatelj prizadeval za slovensko knjigo, prevod biblije in latinsko-slovenski slovar, z bogatim, iz vseli slovenskih narečij zbranim besednim zakladom. Veljal je za naš najboljši slovar do sredine 19. stoletja in mnogo njegovih besed je prešlo v slovenski knjižni jezik. Matija Kastelec je bil brez dvoma živahen in zgovoren možak, saj je še lastni napis za svojo nagrobno ploščo začel s stihoma: llic Mathias Kastellez Canonicus iacet, cjui etiam mortuus non tacet. i.t.d. Tukaj Matija Kastelec kanonik leži, ki še mrtev ne molči i.t.d. Nagrobna plošča je vgrajena v cerkveni tlak frančiškanske cerkve pred levim stranskim oltarjem. V Kastelčevem času stav Novem mestu živela in delovala tudi dva slikarja, ki sta sc zapisala v kulturno zgodovino Novega mesta in Dolenjske. Prvi je bil že prej omenjeni Hans Georg Gaigcr a Ivan Koch: Obleganje mesta Nova, ki ga na sliki predstavlja podoba Novega mesta. (reproducirano iz Slave vojvodine Kranjske, XIV. knjiga, str. 155) KULTURA Rast 3-4 / 1995 Gaigcrsfcltl, drugi pomembni Novomeščan tega časa pa je bil slikar Janez Koch. Izhajal je iz ugledne novomeške družine, njegovi rojstni podatki pa doslej niso znani. Njegov oče Henrik Koch je bil leta 1650 in 1651 ter 1655, 1658 in 1659 izbran za mestnega sodnika, njegov sin Janez ali Ivan Koch pa je med letoma 1689 in 1714 kar dvanajstkrat držal v rokah žezlo mestnega sodnika. Bil je ugleden slikar, ki ga je J. V. Valvasor pritegnil v krog svojih sodelavcev. Umetnostni zgodovinar dr. E. Cevc sodi o njem: “Na vsak način je postal Janez Koch po Valvasorjevi zaslugi ena najbolj znanih umetniških osebnosti našega poznega sedemnajstega stoletja." Njegovih slik v olju in na platnu ni skoraj nič ohranjenih, ptič pa hrani zagrebška vseučiliška knjižnica veliko njegovih risb, ki so služile delavcem v Valvasorjevi grafični delavnici, da sojih vrezali v bakrene plošče. Narisal je naslovnici za knjigi s popisom Koroške in Salzburške, obe leta 1681, okoli sedemdeset figuralnih risb za Slavo vojvodine Kranjske in vse risbe za 2. in 3. knjigo Prizorišča človeške smrti. V Valvasorjevi zapuščini, ki jo hrani Metropolitanska knjižnica v Zagrebu, so sc ohranile originalne predloge za to knjigo. Na eni od slik za Slavo, ki naj bi prikazovala napad na mesto “Nova”, je Koch uporabil pogled na Novo mesto z Marofa in s tem po Ccvčcvi besedi Novomeščanom ljubeznivo podaril portret njihovega rodnega mesta. Kot je Matija Kastelec za Novo mesto pomemben kot posrednik in pobudnik novih umetnostnih tokov, ki so prek kraških umet-nostno-obrtnih delavnic prihajali z italijanskega zahoda, tako je bil brez dvoma tudi podpornik onih izmed novomeške mladine, ki so si hoteli pridobiti znanja na sosednjih italijanskih univerzah. Taka sta bila npr. brata Gosjak, Janez Krstnik in Janez Gregor. Bila sta sinova mestnega fizika (zdravnika) Janeza Gosjaka, ki sc je priselil leta 1658 v Novo mesto. Janez Krstnik sc je posvetil študiju medicine na univerzi v Padovi in postal sloveč novomeški zdravnik, Janez Gregor pa je študiral pravo na univerzi v Bologni in bil ugleden pravnik in tajnik deželnih stanov v Ljubljani. Janez Krstnik Gosjak, znan tudi pod svojim v nemščino prevedenim priimkom Ganser, je po končanih študijah ostal še nekaj let kot zdravnik v Padovi. Tam je na podlagi svoje zdravniške prakse in Spominska plošča Janezu Krstniku Gosjaku (Ganserju) v gradiču Kamen, ki je v sklopu Splošne bolnišnice v Novem mestu (reproducirano iz kulturnozgodovinskega vodnika Novo mesto, 1976, str. 49) KULTURA Rast 3-4 / 1995 posebnega študija napisal in leta 1662 izdal v latinščini pisano knjigo o boleznih žena. V uvodnem posvetilu se zahvaljuje proštu Janezu Andreju Stcmbcrgu in kanonikom za blagohotno naklonjenost, Matijo Kastelca pa posebej imenuje kot svojega dobrotnika. Enake podpore je bil verjetno deležen tudi njegov brat Gregor, zdravnik Janez Gosjak pa na koncu svojega posvetila prosi vse omenjene, naj “nikoli ne nehajo skrbeti za Novo mesto, domovino mojo najdražjo”. J. V. Valvasor je o dr. Janezu Gosjaku-Ganserju zapisal, da je z učenostjo in svojo izkušenostjo postal tako ugleden, daje bil sprejet med deželanc, kar je takrat pomenilo več kot navadno plemstvo. Njemu sta kot zdravnika v Novem mestu sledila oče in sin Brcckcrfeld. Dr. Konrad Adam Breckerfeld, doma iz pokrajine ob reki Ren, je po študijah na več nemških, francoskih in italijanskih univerzah prišel leta 1630 na vabilo kranjskih deželnih stanov na Kranjsko in bil kmalu postavljen za fizika, to je zdravnika v Novem mestu. Nekaj časa je bil tudi zdravnik v Zagrebu, pa sc zopet vrnil v Novo mesto, kjer je leta 1665 umrl. Njegov sin, dr. VVolfgang Konrad Breckerfeld, je študiral medicino na univerzi v Bologni, leta 1678 postal fizik za Dolenjsko s sedežem v Novem mestu in bil po besedi dr. Draga Mušiča “obče znan in klican praktik, predvsem kot zdravnik plemiških družin in klera v bližnji in daljni okolici Novega mesta kakor tudi v Zagrebu in sosedni Vojni krajini. ” V svo-ji posesti je imel grad Stari grad, kjer je leta 1711 umrl in bil pokopan v rodbinski grobnici pri frančiškanih v Novem mestu. Verjetno je v tem času neznani slikar okrasil vsaj nekatere sobe starega gradu z velikimi freskami, od katerih je uspelo rešiti le večji del slike s svetopisemskim motivom Judite in oblegane Bctulije. Hrani jo Dolenjski muzej. Tretji zdravnik, ki je bil v drugi polovici 17. stoletja v Novem mestu, je bil dr. Karl Joachim Burkhardt. Svojo službo je opravljal od leta 1657 do svoje smrti v začetku 18. stoletja. Znan je po tem, da je preiskoval posebej tople zdravilne vrelce v novomeški okolici in jih opisoval. Od tega je ostalo ohranjeno le to, kar je Valvasor objavil v svoji Slavi vojvodine Kranjske o zdravilnih vrelcih v Dolenjskih Toplicah. Burckhardtovc zapiske in ugotovitve o Šmarjeških Toplicah je skoraj sto let kasneje porabil Franc Anton Breckerfcldt, vnuk prej imenovanega, ko je pod naslovom Jezerske toplice pisal o toplih vrelcih pri Smarjeti. Sin slikarja H.G.G. Adam Geiger (rojen v Novem mestu leta 1667, umrl v Kranju 1722), je postal menih kapucinskega reda in Valentin Metzinger: Oltarna slika s podobo Madone iz grajske kapele iz Otočca (reproducirano iz Kronike slovenskih mest 1936, str. 199) KULTURA Rast 3-4 / 1995 dobil meniško ime Hipolit. Bil je prizadeven zbiralec slovarskega gradiva, slovničar in prevajalec. Znan je pod imenom Hipolit Novomeški. Sestavil je obširen latinsko-nemško-slovcnski slovar, ki je sicer ohranjen le v rokopisu, pripravil za ponatis slovnico A. Bohoriča, prevedel A. Komenskega Orbis pictus (Pisani svet) in napisal več nabožnih knjig. Deloval je v kapucinskih samostanih v Mariboru, Gradcu, Ljubljani, Novem mestu in v Kranju. Literarni zgodovinar dr. France Kidrič je o o. Hipolitu zapisal, daje imel precej močno slovensko in slovansko zavest, ki da sc je krepila zlasti iz misli na slovansko bogoslužje v okviru katoliške Cerkve. V uvodu k svojemu slovarju je o. Hipolit rahlo izražal tudi svojo nejevoljo nad splošno utrjeno rabo nemščine v šolah, uradih in družbi. V kulturnem razvoju Evrope je tedaj prevladal nov umetniški slog, ki ga imenujemo barok. Največji mojster tega obdobja pri nas je Janez Valentin Metzinger (1699-1759), po rodu iz Lorene. Naselil seje v Ljubljani, imel svojo umetniško delavnico in sprejemal naročila iz vse Slovenije. Za kapiteljsko cerkev v Novem mestu je izdelal deset oltarnih podob, za novomeško frančiškansko cerkev pa sedem podob in sprejemal naročila sosednjih graščakov, npr. z gradu Otočec. Odlična oltarna slika iz grajske kapele z Otočca je danes skupaj s tremi medaljoni v zasebni lasti. V novomeškem frančiškanskem samostanu je tedaj delovala domača delavnica, ki je ustvarila vrsto odlične cerkvene opreme v baročnem slogu, ki pa sojo kasneje v 19. stoletju odstranili in nadomestili z manj kvalitetnimi, ampak zato “modernimi” umetno-obrtnimi ali mizarskimi izdelki. Metzingcrjeva dela so za Novo mesto poleg Tintorettovega Miklavža drugi veliki umetniški zaklad. Pri zbiranju gradiva za svojo Slavo vojvodine Kranjske je J.V. Valvasor verjetno v Novem mestu srečal in za sodelavca pridobil poleg Janeza Kocha tudi hrvaškega plemiča, ki se je ukvarjal z risanjem, bil pesnik in so ga mikale dogodivščine iz preteklih časov. Bil je to Pavel Ritter-Vitezovič. Valvasor ga je gotovo srečal in spoznal pri W.A. Mordaxu, ki je bil v mlajših letih tako kot večina njegovih vrstnikov v vojaški službi v Vojni krajini. V Senju je spoznal in postal prijatelj Antona Ritterja, ki je izhajal iz rodu alzaških vitezov, katerih eden je v habsburških vojaških službah prišel v senjsko kapetanijo in si tam ustvaril družino, iz katere je kasneje izšlo več slovitih bojevnikov s Turki. Antonovega sina Pavla je Mordax poznal že od njegovih mladih let. Ko je mladi Pavel odšel v Zagreb in tam obiskoval jezuitsko gimnazijo, ga je Mor-dax vabil v goste na svojo posest v ali bolje pri Novem mestu. Od tu je leta 1677 pisal pismo v latinskih verzih, kjer med drugim pravi: Jaz prebivam pa zdaj ob skalnatih Krke bregovih v sreči in radosti tu moji mi dnevi teko. Volk me Mordax, baron, očeta prijatelj predragi, ljubi - odkrito priznam - kakor da sin bi mu bil. (prevedel dr. J. Mlinarič) Med svojim bivanjem v Novem mestu se je Vitezovič spoznal in sprijatcljil s Friderikom Dilancem, sinom bogate trgovke Fclicitc Dilanc. Bil je izobražen in očitno ljubitelj knjig, pa mu je Vitezovič napisal pismo v latinskih verzih, ki sc v prevodu glase: C e veselile bi te v hrvaščini pisane pesmi, Friderik, branja tega lahko ti pošljem dovolj. Valvasor je pridobil Vitczoviča za sodelavca v svoji tiskarni na Bogcnšpergu, kjer je za Valvasorjevo Topografijo Kranjske izde Franc Andrej Šega, medalja z avtoportretom in latinskim napisom Franc Andr. Schega. Nepolitanus Carniolus (Franc Andrej Šega, Novomeščan s Kranjske) Franc Andrej Šega: Avtoportret (olje) (reproducirano iz kulturnozgodovinskega vodnika Novo mesto, 1976, sl. 15) KULTURA Rast 3-4/1995 lal štiriinpetdeset bakrorezov. Valvasorjev sodelavec je bil do konca leta 1678, ko sc je zopet vrnil v Senj. V začetku osemnajstega stoletja je Novo mesto dalo evropskemu kulturnemu svetu pomembno umetniško osebnost. 16. novembra 1711 je bil tu rojen Franc Andrej Sega, pomemben medaljcr in dober slikar. Njegov oče Andrej se je priselil v Novo mesto kot izdelovalec pušk in orožja in sc poročil z Novomeščanko Katarino Kastelic. V tej družini so se rodili , kot navaja Ivan Vrhovec v svoji Zgodovini Novega mesta, trije sinovi, ki so bili bolj ali manj umetniško nadarjeni. Bili so to bratje Franc Andrej, Jernej in Janez Anton. Po takrat običajnih učnih potovanjih po tujih deželah sta se Jernej in Anton ustalila na Dunaju, Franc Andrej pa je odšel na Bavarsko in tam postal znan in spoštovan umetnik medaljcr in slikar. Ko je bil pri bratu na Dunaju, je tam portretiral cesarico Marijo Terezijo, ponujenega mesta dvornega mcdaljcrja pa ni sprejel. V Munchnu je dobil mesto v tamkajšnji kovnici denarja in bil imenovan za dvornega mcdaljerja. Dne 16. novembra 1711 je v Munchnu umrl in na njegovi zadnji poti gaje spremilo vse, kar je v kulturnem življenju te umetniške prcstolice kaj pomenilo. Prijatelji so mu v monakovski stolnici postavili spominsko ploščo z latinskim napisom, ki se v slovenskem prevodu glasi: Vedno slovelo bo tvoje ime in čast bo tvoja in hvala. Sega pa ni nikoli pozabil, kje mu je stekla zibelka in odkod mu je rod. Medaljo s svojim portretom je obkrožil z napisom: Franc Andrej Sega Ncapolitanus Carniolus, kar po slovensko pomeni, da je Novomeščan s Kranjske. V sredini osemnajstega stoletja sta za Novo mesto pomembna zlasti dva dogodka: 8. avgusta 1746 je cesarica Marija Terezija podpisala listino, s katero je bila ustanovljena novomeška gimnazija, dve leti kasneje pa je bil s terezijanskimi upravnimi reformami ustanovljen novomeški okrožni urad, kateremu je bila podrejena vsa Dolenjska z Belo krajino in ribniško-kočevskim področjem. Novo mesto je tako res postalo metropola Dolenjske in njeno prosvetno in kulturno žarišče. Poleg gimnazije je v Novem mestu, sedežu okrožja, delovala tudi osnovna okrožna fantovska šola, ki sojo tudi vodili frančiškani. Sola je bila štirirazredna. Za dekleta je bila osnovana posebna enorazredna dekliška šola, glavni del stroškov zanjo pa je nosil kapitelj. Na začetku devetnajstega stoletja, 4. novembra 1805, je bil v Novem mestu rojen Oton Skola. Njegov prednik Jožef Skola je bil krojač in seje priselil z Moravske. Pri krstu je dobil ime Karel Nikolaj, ko pa je še kot gimnazijec postal član frančiškanskega reda, je dobil redovno ime Oton. Bil je nadarjen slikar pa tudi pisatelj ter je na klic F.I. Barage odšel kot misijonar v Severno Ameriko, sc od tam vrnil in do smrti 24. aprila 1874 prebival v samostanu na Trsatu nad Reko. Ko je bil menih v Novem mestu, se je sprijatcljil s takratnim okrožnim glavarjem baronom Friderikom Rcchbachom. Oba je vezalo veselje do slikanja in Skola je oba tudi upodobil, ko slikata isti pogled na Novo mesto. Sliko je še opremil z napisom v nemščini in francoščini, ki pravi: “Nični prijetnejšega kot pogled na blestečo pokrajino v njeni jasni, lepi in protestni podobi”. Skolovo sliko je iz njegove zapuščine pridobil tiskar Janez Krajec, njegov sin prof. Janko Krajec pa jo je poklonil Dolenjskemu muzeju. Dve Rechbachovi sliki pa je v ljubljanski starinarni kupil Božidar Jakac in ju prav tako izročil našemu muzeju. KULTURA Rast 3-4 / 1995 Okrožni glavar Rechbach je dal pred Gorenjimi ali Ljubljanskimi vrati ob cesti pod nekdanjim kapucinskim samostanom zasaditi kostanjev drevored, kije meščanom služil kot sprehajališče. Del tega drevoreda je še danes ohranjen. Gesla velike francoske revolucije o svobodi, enakosti in bratstvu ter Napoleonovi vojaški pohodi so do dna pretresli evropske narode. Svobodoljubne in narodoljubne ideje so rahlo prodirale tudi v naše mesto, prinašalo pa jih je s seboj zlasti mlajše izobraženstvo, ki je prihajalo v tukajšnje urade. Novo mesto je ta čas že imelo svojo tiskarno. Njen lastnik je bil Henrik Tandler. Najstarejši doslej znani tisk njegove tiskarne je iz leta 1819, vsebuje pa klasifikacijo učencev novomeške glavne šole. Ko je lastnika tiskarne leta 1836 pobrala po mestu razsajajoča kolera, je tiskarno vodila najprej njegova vdova Marija Wirth, pozneje pa sin Konstantin. Doslej znani najstarejši natis Tandlcr-jevc tiskarne v slovenščini je iz leta 1831. Bila je to pesem, ki jo je ob obnovi kolegiatnega kapitlja napisal Jakob Zupan. V času Ilirskih provinc je francoska uprava 7. decembra 1810 razpustila novomeški kolegiatni kapitelj. Ko so po Napoleonovem padcu te pokrajine zopet prišle v sklop avstrijskega cesarstva, je bil 5. maja 1818 kolegiatni kapitelj zopet obnovljen, novi prošt pa je bil imenovan šele leta 1831. In ob tej priliki je tedanji ljubljanski profesor bogoslovja Jakob Zupan, ki je bil nekoč, sicer le kratek čas, tudi dijak novomeške gimnazije, napisal pesem v slovenskem in nemškem jeziku, natisnila pa Tandlerjcva tiskarna. Slovensko besedilo je Zupan začel z vzhičenim zanosom: Berclo vojvode Rudolfa Avstrijanskega slavim i.t.d. V nemškem besedilu je naziv Novega mesta Rudolfsvvcrth razdelil v dve besedi: Rudolfs in Wcrth, misleč, da drugi del v nemščini pomeni enako kot slovenski "brdo”. V tem času je bil v Novem mestu prisilno nastanjen znani frankofil Martin Kuralt. Po rodu je bil iz kmečke družine v Žab-nici, rojen 11. oktobra 1757 pri Škofji Loki. Bil je izredno bister, pa prav tako nemiren duh, obvladal je celo vrsto jezikov, po poklicu duhovnik, knjižničar univerze v Lvovu in popotnik po nekaterih vseučiliških mestih Evrope. Pri tem je prihajal v spore s cerkveno in svetno oblastjo in bil konfiniran najprej v kapucinskem samostanu v Škofji Loki, potem pa v frančiškanskem samostanu v Novem mestu. Prepovedali so mu vsak stik z občinstvom, posebej še s šolsko mladino. Ker sc Kuralt na te prepovedi ni oziral in je svojim paznikom uhajal, so ga odpeljali na Moravsko in internirali v poboljševalnici v kraju Mirov, kjer je ta bistri duh na Silvestrovo 1845 v starčevski onemoglosti ugasnil. Ko so bile leta 1846 uvedene advokature tudi na podeželju, jo je v Novem mestu dobil pravnik dr. Jožef Rozina, dober pravnik in vnet narodnjak. Med mlajšimi uradniki, ki so sc ogrevali za napredne in rodoljubne ideje, je treba posebej podčrtati ime Franca Polaka. Njima so sc pridružili še nekateri mlajši meščani. Dr. Jožef Rozina je bil kmečki fant iz Malega Gabra pri Šentvidu na Dolenjskem. Rodil scjc4. marca 1810, umrl pa 17. junija 1889 v Kandiji, takrat še predmestju Novega mesta. Bil je dijak novomeške gimnazije, po opravljeni maturi pa je študiral pravo na vseučilišču v Gradcu, kjer je bil 26. junija 1839 promoviran za doktorja prava. Po raznih službenih namestitvah se je potegoval za pridobitev advokature in bil pri tem tudi tekmec dr. Francetu KULTURA Rast 3-4 / 1995 Prešernu. Končno je leta 1846 dobil advokaturo v Novem mestu, si tu ustvaril dom in postal ena uglednih in vplivnih osebnosti našega mesta. Nevesto si je poiskal v premožni družini trgovca Marina (hiša na Glavnem trgu, kjer je poleg kavarne še danes trgovina) in si kupil v Kandiji ležeči dvorec Kamen. Pozneje je tu živel znani profesor in politik Fran Šuklje, Rozinov zet. O Francu Polaku je Miloš Jakopec v svojem delu Časnikarstvo na Dolenjskem 1848-1941, str. 206, zapisal: “Rojen je bil 26. marca 1815 v Kranju kot sin Tomaža, usnjarskega mojstra, in Lucije, roj. Rother. Datum njegove smrti ni ugotovljen, pot njegovih je osvetljena le deloma. Osnovno šolo je končal najbrž v Kranju, nato je kot desetletni deček odšel v jezuitsko gimnazijo v Ljubljani. Tu je v času od 1825 do 1830 opravil pet razredov gimnazije,” kot je razvidno iz še ohranjenih gimnazijskih katalogov. Iz ostalih njegovih dokumentov je razvidno, da družina ni bila premožna in da so ga med študijem podpirali njegovi sorodniki. “Družina je najbrž težko čakala,” nadaljuje Jakopcc “na zaposlitev sina Franca, katerega je s težavo študirala v Ljubljani." Vendar je Franc Polak moral celih trinajst let, vse do očetove smrti, čakati na zaposlitev. Leta 1843, ko je bil 27 let star, je dobil neplačano mesto konccptncga praktikanta pri gosposki na Brdu pri Podpeči na Gorenjskem. Tam je brez plače delal dve leti. Od tam je odšel za drugega aktuarja (pisarniškega uradnika) v urad notranjskega okrožja na grad Prem pri Ilirski Bistrici, od koder je bil v letu 1847 premeščen k okrožnemu uradu v Novem mestu. Tu je kot drugi aktuar delal na okrajnem komisariatu, 7. decembra 1848 pa je bil premeščen h komisariatu v Ribnici. V Novem mestu seje Polak brez dvoma kmalu seznanil in prijateljsko povezal z dr. Rozino, saj soju povezovali enaki ali vsaj sorodni politični nazori. Mladi in živahni Franc Polak je kmalu pridobil in navdušil nekaj mlajših uradnikov in meščank za igralsko skupino, za predstavo pa določil Linhartovega Matička. Medtem ko je prvo Linhartovo dramsko delo Zupanova Micka, poslovenjena in za naše razmere prirejena komedija dunajskega dramatika Jos. Richterja, že v letu nastanka 1789 doživela svojo prvo predstavo v Ljubljani, pri kateri je Linhart še sam sodeloval, svojega Matička avtor ni videl na odru. Revolucionarna ost tega Bcaumarchaisovcga Figara, ki je v slovenski predelavi prešla v kritiko domačih sodnih razmer, in ni nič manj revolucionarni Matičkov govor, da po človeško slab gospod samo zaradi svoje pripadnosti k višjemu družbenemu sloju - plemstvu - ni več vreden od služabnika, pač pa manj, nista mogla biti priporočilo za uprizoritev, ko je francoska revolucija že temeljito pretresala fevdalno družbo. Prav tako v obdobju Svete alianse in njenega velikega mojstra, avstrijskega ministra Metternicha, čas za Matička še ni prišel, čeprav gaje leta 1840 v novi izdaji in v Prešernovi redakciji Slovencem zopet predstavil Andrej Smole. Šele v času, ko je Evropo zopet zajemalo revolucionarno vrenje, je Matiček spregovoril na slovenskem odru. Ne v Ljubljani, ampak v Novem mestu. Na praznik treh kraljev, 6. januarja 1848, dobra dva meseca pred izbruhom dunajske marčne revolucije, so novomeški igralci uprizorili Matička v dvorani društva Kazine, ki jo je to nemško društvo imelo v hotelu Pri soncu. Bleivveisove Novice so v svoji drugi številki leta 1848 objavile to “Domorodno novico”: (Reproducirano iz knjige Miloša Jakopca Časnikarstvo na Dolenjskem 1848-1941, str. 31) Domorodna novica. V Norim mestu na Dnlenukiin *o na sv. treh kraljev tlan zbrani domorodci igrali Linhartovo krajnsko komedijo v 5 delili s petjem, pod imenam ^Veneli dan ali Matiček hc Okoli '400 ljudi je v gle- dišu v kazini zbranih bilo, ki ho toliko dopadajcnja na ti veseli igri našli, de je bila v nedeljo polem v drugič igrana, (lospodje igrnvri, gospe in gospodične igravkc: vsi so sc prav po mojstrovsko obncHli. Glasbene oz. pevske vložke k igri je prispeval takratni kapiteljski organist in učitelj na dekliški šoli Jožef Kraus, priseljence s Češke. V Evropi pa je vrelo naprej. V Parizu so februarja nagnali kralja Louisa Philippa, v avstrijskem cesarstvu pa je rastcl odpor proti Metternichovemu absolutizmu, kar so mladi Novomeščani pokazali tudi tako, da seje mladi trgovec Pilbach ob predpustnih šalah našemil v Metternicha, gostilničarka, ki soji rekli Avša, pa v Avstrijo, ki Metternicha podi z metlo čez prag. Pravi knez Mctternich je kmalu za tem v resnici pobegnil iz Avstrije, ki je vrela v marčni revoluciji. Po mestih in večjih krajih so ustanavljali narodne garde, prirejali veselice, obhode in razsvetljave. V Novem mestu je sicer prihajalo do trenj in sporov med starejšo, meščansko, in mlajšo, narodno, gardo, pomembnejše pa je, da je v Novem mestu od maja do decembra 1848 izhajal tednik Slovvcnicns Blatt (Slovenski list), pisan sicer v nemškem jeziku, a v slovenskem narodnem duhu. Urejeval gaje Franc Polak, denarno pa brez dvoma podpiral dr. J. Rozina, ki je bil tudi med pobudniki izdajanja lista, tiskala pa domača tiskarna Marije Tandler. Razvid o tem novomeškem tedniku daje dr. Stanc Granda v svoji obširni in temeljiti disertaciji Dolenjska v revolucionarnem letu 1848/49 in ga zaključuje z ugotavljanjem: “Sloweniens Blatt je nedvomno nekaj posebnega v slovenskem dogajanju v letu 1848. Ves je prežet z navdušenjem za spremembe, želi si novo liberalno, meščansko Avstrijo. V mnogih pogledih njegove ideje niso vselej najbolj jasne. Urednik je to stori! nekolikokrat načrtno. Trdina ima verjetno prav, ko pravi, da je mora! biti obziren do skupine, ki je dala pobudo za njegovo izdajanje. Polak je zelo verjetno sodil v njegov najradikalnejši del. Zato ni nenavadno, da njegova osebnost nekatere bolj priteguje kot pa delo, po katerem je opravičeno zaslovet. Časopis Sloweniens Blatt je izraz revolucionarnega navdušenja dela našega meščanstva, Id je pokazalo izredno navdušenje nad spremembami v državi, imelo znanje in voljo, žal pa zelo malo možnosti za njihovo uresničitev. ” Za 5. maj 1848 so bile razpisane volitve za nemški državni zbor, ki je potem zasedal v Frankfurtu. Na volišče v Novem mestu so volilni možje sicer prišli, izjavili pa, da ne bodo glasovali, in zopet odšli. Ostalo je le devet mož, ki so izvolili bivšega novomeškega uradnika Antona Laschana. Teh volilnih mož se je potem prijel posmehljiv vzdevek, češ da so novomeški “volilni knezi” (v nemškem cesarstvu je imelo sedem knezov pravico izvoliti cesarja). Po izbruhu marčne revolucije so po večjih krajih organizirali KULTURA narodne straže. V Novem mestu, kjer je že obstajala meščanska Rast 3-4 / 1995 garda, je med obema prišlo do nesoglasij in trenj, o obstoju in delu garde ali straže pa glej razpravo: Miloš Jakopec, Narodna 211 garda v Novem mestu 1848, Dolenjski list, 17.6. do 15.8. 1993. Litoželezni vodnjak iz leta 1861 na Glavnem trgu, risba (reproducirano iz Kronike slovenskih mest 1953, str. 1V7) Prošt Jernej Arko (reproducirano iz Kronike slovenskih mest 1936, str. 27) Jožef Anzelm vitez Seheuchenstuel (1808-1873), soprog Julije Primčeve (reproducirano iz Kronike slovenskih mest 1935, str. 276) KULTURA Rast 3-4/1995 Vse bolj se je v tem času začela prebujati tudi narodna zavest. Decembra 1848 je bilo v mestu ustanovljeno slovensko bralno društvo, ki naj bi bilo protiutež nemški Kazini. Novomeški domoljubi so se 4. decembra 1848 zbrali v hotelu Pri kroni na Glavnem trgu in sklenili ustanoviti bralno društvo, ki so ga imenovali Slovenski zbor. Na zboruje bil izvoljen za predsednika dr. J. Rozina, za podpredsednika pa kasnejši večletni novomeški župan Toussaint Jelovšek-Fichtenau. Namen in naloga društva je bila “izobrazba slovenskega jezika in dviga narodne zavesti na stopnjo, ki jo naj doseže vsako, v srednji Evropi bivajoče ljudstvoAli kmalu je po Avstriji zapihal ostrejši veter. Nastopal je čas absolutizma, ki gaje dr. J. Rozina tako označil: “Toda po kratki pomladi prihrumijo hude nevihte: politično obnebje je popolnoma otemnelo, točasne razmere so hitro umorile mlado društvo in vsako gibanje, sistematično uničeno, nas je nehote spominjalo časov narodnega spanja." Ob koncu leta 1848 je bil Franc Polak premeščen v Ribnico, slovensko bralno društvo seje razšlo in Sloweniens Blatt je prenehal izhajati. V zadnji številki lista je urednik F. Polak še zapisal, da je upal, da bo list lahko še urejeval, ko bo izhajal v njegovem ljubem materinem jeziku, to je v slovenščini. V avstrijskem cesarstvu je bilo revolucionarno vrenje kmalu zadušeno in nastalo je desetletno obdobje absolutizma, ki ga po ministru Aleksandru Bachu imenujemo Bachov absolutizem. V Novem mestu in okolici je v letih 1850 in 1855 razsajala kolera, v mestu pa so izboljševali kanalizacijo in tlakovali nekatere ulice. Na Glavnem trgu so postavili v fužinah na Dvoru vliti železni vodnjak, kije nosil letnico postavitve 1861 in je stal na tem mestu vse do napeljave novega vodovoda leta 1903. Ta vodnjak je kasneje odkupil prof. Caspar Pamer, ki je na novomeški gimnaziji poučeval zgodovino, in ga podaril mestu Trabcrg na Gor. Avstrijskem. Med zadnjo vojno so ga odpeljali v železolivarno v Linzu. Narodna zavest v dobi Bachovega absolutizma pri meščanih našega mesta ni bila ravno velika. Kot je zapisal Janez Trdina, sta tisti čas “v vseh rečeh svet dajala in odločala” prošt Jernej Arko in predsednik novo urejenega okrožnega sodišča Josef pl. Scheuchcs-tuel, ki se je s soprogo Julijo, rojeno Primic, nastanil v Novem dvoru v Kandiji. Novomeščani, povečini trgovci in obrtniki ter hišni in zemljiški posestniki, se tema veljakoma nikakor niso hoteli preveč očitno zamerjati, zato pa so tihe novomeške vodice tembolj vznemirjali zlasti mlajši uradniki, ki so prihajali v Novo mesto. Profesor dr. Alojz Turk je v svojem zapisu Skrita posmrt-nica Prešernovi Lavri (Slovenski jezik, IV. 1-4, str. 102 sl.) zapisal: "Spokojno idilo Novega mesta iz desetletja Bachovega absolutizma so po uvedbi ustavnega življenja začeli motiti slovenski avskultanti, adjunkti in sodniki, ki so od leta 1861. prihajali ali se vračali k novomeškemu okrožnemu sodišču iz Ogrske, iz Banata in iz Hrvat-ske, od koder so razen večje samostojnosti v uradovanju prinašali žal tudi narodnostna poželjenje," katerih zastavo so zdaj spuščali, zdaj zopet visoko dvigali, kakor je to pač dopuščal veter. To so bili predvsem Jožef Viljem Vesel, Martin Tribuzzi, Janez Ažman, Ludvik Ravnikar in Gregor Keršič. O tem zadnjem je Schcuchcn-stucl v uradnem poročilu celo zapisal, “da je pravi Srb”. Ti so bili tudi predvsem oni “škrici”, ki jih je pozneje kar s prižnice v cerkvi napadel kanonik Svetličič. Z njimi je resno sodeloval tudi mladi zdravnik dr. Žiga Bučar, ki je bil kmalu po 1. 1861 imenovan za okrajnega zdravnika v Novem mestu. Približevalo se je petstoto leto, odkar je bilo ustanovljeno Novo Primčeva Julija nekaj let pred smrt- mesto. V mestu so sc pripravljali na dostojno slavje. Uradni krogi jo v gradiču Novi dvor v Novem so hoteli patriotično proslavo, drugi načrtovali nekake gospodar- dovenskihPmelUr935%rilc^a)ni C skc izboljšave> vsi Pa predvsem veselice. Takrat pa so bile pri Slo- vencih tudi vedno glasnejše zahteve po uveljavljanju narodnih Nagrobnik Primčeve Julije na šmi- pravic. V Novem mestu je bila posebej glasna srednješolska mladi-helskem pokopališču v Novem na, ki je pri tem našla vso podporo pri nekaterih svojih profesor-mestu. (Foto: Marko Pršma. Origi- jjh frančiškanih: klasičnem filologu p. Ladislavu Hrovatu, zgodovina! hram /VNKl) Novo mesto) narju p. Rafaelu Klemenčiču, kije bil po rodu Novomeščan, in pri ravnatelju p. Bernardu Vovku, kije poučeval matematiko in fiziko. Leta 1863 se je zapletel še v težak spor z nadrejeno oblastjo, ker je v letnem izvestju gimnazije, izdanem v uradnem nemškem jeziku, dal vsa slovenska krajevna imena natisniti v slovenski obliki. Vedno bolj glasni pa so bili tudi glasovi z zahtevo po ustanovitvi Narodne čitalnice. Vendar je bilo vse to gibanje tako počasno, da je Novomeščane zbodel Fran Levstik z javnim vprašanjem: “Kaj dela sloveče mejs-to, dolenjski Rim?” Najbolj glasen pri tem novomeškem prizadevanju pa je bil novomeški dopisnik ljubljanskega časnika Lai-bacher Zcitung. Bil je to sodni uradnik Franc Zorko, avskultant pri c. kr. mestnem delegiranem sodišču. Taje pošiljal včasih zelo zasoljene dopise o novomeških razmerah pod šifro A-R. Izbral si jo je tako, da je uporabil srednji črki svojega imena in priimka. Predsednik okrožnega sodišča Scheuchenstucl, imenovali so ga tudi “dolenjski Napoleon”, je dopisnika kmalu izsledil in ga posvaril. Sodu pa je izbilo dno dopisnikovo poročilo o smrti predsednikove soproge, Primčeve Julije. Taje umrla 2. februarja 1864 v gradiču Novi dvor v Kandiji (danes v sklopu internega oddelka Splošne bolnišnice), od koder so jo dva dni kasneje prenesli na pokopališče v Šmihelu. Imenovani dopisnik ljubljanskega časnika je v dopisu, ki je bil objavljen 17. februarja, zapisal: “Odkar smo vam zadnjič pisali, se je v Novem mestu in njegovi najbližnji okolici marsikaj zgodilo, kar spregledati nam branita ii n id a dolžnost in srce. Naše okolje ni tako, da bi po njem umetnost in kar kuliuka . . , v i ■ ■ ■ . Rast 3-4 / 1995 je z njo v zvezi posipavala rože, umetnost m kar je z njo v zvezi, je tu zapuščena, kot povsod na deželi, njeni pripadniki in častilci pa so 2 j 3 zelo redko sejani. Od tod prihaja, da marsikateri dogodek ni tako KULTURA Rast 3-4 / 1995 vrednoten, kot po svoji pomembnosti zaslužil. Tako se je zgodilo tudi pri nas. V prvih dneh februarja je genij poezije šel tesno ob naši strani, toda njegov obraz je bil zastrt, zakaj žalujoč je sklonil svojo plamenico nad plemenitim in njemu tako sorodnim bitjem, ki je nekoč našemu pesniku Prešernu pomagalo sanjati njegove zlate dni in je bilo pogosto vspodbuda njegovih resnično pesniških navdušenj, vsega lepega in prelestnih srčnih hrepenenj, ki odsevajo iz sonetov, v katerih ga je slavljeni pesnik tako idealno opeval. Prešernove Lavre ni več, vendar bo nesmrtna dalje živela s pesnikom, ki je sebe in njo s seboj ovekovečil. Kdor pa ima srce in smisel za umetnost sploh in še posebej za mojstrske poezije našega Prešerna, temu bo grob njegove Lavre svetišče in to tudi ostal in to spominjanje je najlepši nevenljiv venec, ki ga z ginjenostjo polagamo na še sveži grob pokojne.” Julijin ovdoveli soprog pa ni bil čisto nič ganjen nad tem zapisom svojega podrejenega uradnika in je moža z družino, ženo in dvema otrokoma brezobzirno nagnal iz Novega mesta. Bližali so se dnevi proslave petstoletnice Novega mesta. Na rotovžu so pripravljali vabila uradnim predstavnikom države in dežele, meščanska garda je vabila garde iz sosednjih mest, nemškutarska stranka seje pripravljala na vabilo nemškega telovadnega društva iz Ljubljane, pa sojih novomeški domoljubi prehiteli in poslali vabilo Južnemu Sokolu in pevcem ljubljanske Narodne čitalnice. V Novo mesto sta prihajala tudi dr. Valentin Zarnik in prof. Fran Erjavec, da z navzočnostjo in krepko besedo podpreta novomeške rodoljube. Geslo takratnega narodnoprc-bujnega gibanja pa je bilo čitalnica. Ko je potihnil slavnostni hrup proslavljanja petstoletnice mesta, v nedeljo, 27. avgusta 1865, se jev Brunerjcvi gostilni na Bregu sestalo dvajset novomeških narodnjakov, ki so izbrali pripravljalni odbor za ustanovitev čitalnice in sestavo društvenih pravil. Ko so jim bila vrnjena uradno potrjena pravila, so začeli z nabiranjem članov in jih že prvega dne nabrali blizu petdeset. Ustanovni občni zbor Narodne čitalnice je bil 23. oktobra 1865, svoje društvene prostore pa si je končno uredila v hotelu Pri kroni na Glavnem trgu, ki mu je bil gospodar Anton Hočevar, brat znanega bogataša iz Krškega, Martina Hočevarja. Prva prireditev čitalnice je bila 21. januarja 1866 in nanjo so povabili tudi domoljube s podeželja. O tej prireditvi je v Bleivveisovih Novicah poročal iz Novega mesta dr. Vojteh Kraus, sin kapiteljskega organista Jožefa Krausa, sodni uradnik, ki je že za petstoletnico mesta zbral nekaj zgodovinskih dokumentov in jih je objavilo ljubljansko Zgodovinsko društvo. Občni zbor čitalnice je bil v gostilni na Bregu, udeležilo se gaje tudi nekaj profesorjev - frančiškanov in seveda tudi nekaj odraščajoče dijaške in verjetno tudi druge mestne mladine. Štirje so si za ta večer oblekli tudi rdeče srajce, kot so jih videli avgusta pri ljubljanskih sokolih. Občni zbor seje seveda končal z družabnim večerom in plesom. To vse, posebej ples mladih v rdečih srajcah, spominjajoče na uporne italijanske garibaldince, je močno vznemirilo kapiteljskega kanonika Mateja Svetličiča, ki je v nedeljski pridigi vse te “škricc” posebej ostro napadel. Čitalniški odbor je protestiral pri proštu Jerneju Arku. Ta je v razgovoru z dr. J. Rozino priznal, daje šel Svetličič predaleč, odklonil pa javni Svetličičev preklic spornih izjav. Spor sta potem zgladila čitalniški odbor in proštija. Na to prireditev so Novomeščani povabili tudi pevce ljubljanske čitalnice in številno novomeško in okoliško uredništvo. Dopisnik Novic dr. Vojteh Kraus je zapisal, da so premagali vse ovire in Ivan Hribar (reproducirano iz Enciklopedije Slovenije, 4. zv., str. 52) KULTURA Rast 3-4 / 1995 “ponosno odprli čitalnico našo, narodni naš dom” in nadaljeval: “21. januarja smo praznovali ta dan, kakor je bilo primerno visokemu namenu. Na večer ob 7. uri se je v prelepo okinčani dvorani pri “kroni”zbralo potno domoljubnih naših rojakov in družili gostov.” Zbrane je nagovoril predsednik čitalnice dr. J. Rozina, dopisnik pa nadaljuje: “S tem se je začel nepozabljivi večer. Med posameznimi številkami besednimi odlikovala se je pesem Safran, katero je pela tukajšnja domorodkinja. Da bi jo posnemale pač tudi druge krasotice, katerih imamo, da malo kje toliko. Dalje so peli tudi naši pevci četverospev “Domovina”, druge pesmi pa izvrstni pevci pevskega zbora ljubljanske čitavnice... Po besedi bil je ples, ki je veselo trajal do belega dne, med tem ko so v bližnjih sobah prepevali in zdravice napivali.” Po drugi čitalniški prireditvi v začetku februarja 1866 je isti dopisnik zapisal: “To je bila prav narodna veselica in tako živo in prijetno je bilo, da se je očividno kazalo, da je čvekanje protivnikov, da naše mesto ni kraj za čitalnico, ostalo le pobožna želja Na tretji prireditvi so domači čitalniški igralci dali dve enodejanki. Prireditev je bila 11. marca 1866. Novomeščan Franc Wag-ner je postavil nov gledališki oder, imena prvih čitalniških igralcev pa nam vsaj deloma ohranil v svojih zapisih Leopold Picigas. Novomeščan V. O., verjetno Valentin Oblak, je Novicam poslal dopis, v katerem pravi, daje na prireditev prišlo toliko obiskovalcev, da vsi niti v dvorano niso mogli in da je bil čisti dohodek sto goldinarjev, čeprav je bila vstopnina zelo nizka, namenjen in oddan za podporo “ubogih naših bratov na Dolenjskem”. Leopold Picigas je v svojih zapiskih zapisal: “Prvi slovenski igralci so bili trgovec Karel Kalčič, steklar Ferdinand Seidl, kanclijski pisar Jožef Rohrman in gospica Jadviga Sulc, vsi ti so slovenski Taliji do konca svojega življenja zvesti ostali in dokaj naslednikov izurili, vse je preživela modistinja, vedno po najnovejši modi elegantno oblečena Jadviga Sulc, ki je svoj zemeljski tek končala 16. aprila 1907 v starosti 64 let. ” Ob tretjem nastopu čitalniških igralcev, ko so uprizorili Linhartovo Županovo Micko 8. aprila 1867, je dopisnik Vojteh Kraus zapisal: “Ni še dolgo sem, kar tukaj prebivajoči Slovenci niso vedeli, je li res, da so na slovenski zemlji, ali prebivajo mameč kot zapuščenci v ptuji deželi. Materin jezik je bil marsikateremu strašilo in gledali so v njem le polom in prekucijo. Trdovratno, četudi morda “mehkega srca”pa so tisto nenaravno pot, ob katerejpo njih misli raste “Bildunga” (izobrazba)... Kaj neki - ustili so se - je človeku moč v slovenskem jeziku povedati kar je znanstveno itd? Te besede so tem možem bile jutranja in večerna molitev, pa prepričati se niso dali, da temu ni tako.” Čitalnica je potem pripravljala nove prireditve, izpopolnjevala odrsko opremo in prvo leto svojega delovanja zaključila z bučnim silvestrovanjem. Ob koncu šolskega leta 1867/68 je v Novo mesto pripešačil dijak ljubljanske gimnazije Ivan Hribar in se vpisal na novomeško gimnazijo. Bil je kasneje znan slovenski politik in dolgoletni ljubljanski župan. “Odšelsem iz Ljubljane ob štirih zjutraj,” je zapisal v svojih Spominih, "in prišel v Novo mesto ob treh popoldne. Vpisal sem se še istega dne. Prenočili in z večerjo preskrbeli so me v gostilnici pri Skabernetovih (dvonadstropna hiša ob Gorenjih vratih nasproti Studijske knjižnice), ne da so za to kaj zahtevali. Drugo jutro sem ob sedmih zjutraj krenil iz mesta. Silno utrujen sem ob desetih zvečer omagal pred Rudnikom. Nek voznik me je vzel na voz in pripe- Ivan Vavpotič: Janez Trdina (risba) (reproducirano iz kulturnozgodovinskega vodnika Novo mesto, 1976, sl. 22 Dr. Žiga Bučar (reproducirano iz Kronike slovenskih mest 1936, str. 104) KULTURA Rast .3-4 /1995 Ijal v Ljubljano." Ivan Hribar jc v Novem mestu prebil kot šestošolec in sc deloma vzdrževal kot inštruktor. V spominih hvali predvsem profesorja p. Lacka Hrovata, med sošolci in drugimi dijaki pa sije kmalu pridobil dokajšen vpliv. Ustanovil jc tudi dijaško čitalnico. “Časnike za to čitalnico,” jc zapisal,"sem izprosil brezplačno, štela pa je ta čitalnica sedemnajst slovenskih, hrvatskih, čeških, ruskih in nemških listov.” Tu so se shajali dijaki, ki so sc učili slovanskih jezikov in navduševali za narod. Sem je zašel včasih tudi kak pro-fesor-frančiškan in si izposodil kak list. Nekaterim pa tako svobodno in svobodnjaško gibanje ni bilo všeč in že prihodnje šolsko polletje je Hribar nadaljeval in končal z maturo v Ljubljani. Leta 1867 seje v Novem mestu za stalno naselil Janez IVdina. Predčasno in iz političnih razlogov upokojeni profesor seje skupaj z gostilničarjem Jožetom Virkom preselil iz Reke v Novo mesto, kjer jc J. Virk v Bršljinu odprl gostilno, katere seje prijelo ime Pri cilindcrbirtu. Kasneje se je preselil prav v mesto, sc na stara leta poročil in tu leta 1905 umrl. Na hiši v Streliški ulici št. 2 jc v njegov spomin vzidana plošča. Na svojih pohodih in sprehodih po Dolenjski in sosednji Beli krajini je z ostrim očesom opazoval žitje in bitje Dolenjcev in z zapisi polnil svoje dnevnike ter tako ohranjal dragoceno gradivo za zgodovino svojega časa, obenem pa nabiral snovi za svoje leposlovno delo, zlasti čudoviti svet svojih Bajk in povesti. Nasprotja med narodnjaki in nemškutarijo so sc vse bolj ostrila, kar seje pokazalo posebej ob raznih volitvah. Ko jc decembra 1871 pri deželnozborskih volitvah propadel nemškutarski kandidat Martin Hočevar, bogataš iz Krškega in brat Antona, ki jc vodil hotel Pri kroni, kjer jc imela čitalnica najete društvene prostor, je Martin zahteval od brata, da vrže čitalnico na cesto. Pod streho jo jc sprejela Josipina Skabcrne, lastnica gostilne Pri zlatem levu ob Gorenjih ali Ljubljanskih vratih, čitalničarji pa so začeli pripravljati zgraditev lastnega društvenega doma. Pri tem je opravil pomembno delo zlasti zdravnik dr. Žiga Bučar. Čitalničarji so kupili primerno stavbišče sredi Novega mesta, dr. Bučar pa je po posredovanju prijatelja dr. Josipa Fona, primarija bolnišnice v Zagrebu, pridobil načrte za stavbo društvenega doma. Izdelal jih je arhitekt Alfred Kappncr, ki jc takrat sodeloval pri obnavljanju starega Zagreba. Časnik Slovenski narod je 4. januarja 1873 objavil dopis iz Novega mesta, v katerem dopisnik poroča o pravkar minulem silvestrovanju čitalničarjcv v Skabcrnctovi gostilni. V njem poroča, da se je gostov kar trlo in da je predsednik čitalnice dr. Žiga Bučar v nagovoru dejal, daje stavbišče za novo domovanje že kupljeno za tisoč tristo goldinarjev, stavba, ki bo tam zrastla, pa da bo veljala šest do sedem tisoč goldinarjev. Za pokritje stroškov bodo izdali “tristo dolžnih pisem po 24 goldinarjev, katerih prejemniki bodo mesečno plačevali vsaj po en goldinar. Tako bode vsakemu narodnjaku mogoče udeleževati se tega prevažnega narodnega čina in prej ko v enem letu bomo Novomeščani med vsemi Slovenci prvi imeli svoj Narodni dom." Temeljni kamen za novo stavbo so položili v nedeljo 8. junija 1873. Dopisnik Slovenskega naroda je svoje obširno poročilo o slovesnosti pri polaganju temeljnega kamna začel tako: “Vesel in sijajen je bil znameniti dan, katerega je pretečeno nedeljo 8. junija obhajalo Novo mesto. Pokazalo se je, da narodna zavest, katero je tukaj šele leta 1865 prebudil Južni Sokol ljubljanski, da čedalje bolj in bolj Narodni dom (reproducirano iz kulturnozgodovinskega vodnika Novo mesto skozi čas, 1990, str. 184) Reprodukcija letaka o zidavi Narodnega doma v Novem mestu (Dolenjski razgledi 1968, Sn. 1, št. 1, str. 2) prešinja vse kroge meščanske, da rodi tudi že plemeniti sad na narodnem polji.” Temeljni kamen, okrašen s cvetjem in pisanimi trakovi, so prepeljali od kamnoseka v Bršljinu na stavbišče v spremstvu godbe meščanske garde. Ob Skabernetovi gostilni je voz pričakala množica meščanov in ga glasno pozdravljala. Dopoldne sc je na stavbišču zbrala velika množica meščanov in okoličanov, prišli pa so tudi gostje iz Bele krajine, Ljubljane, Gorenjske in Štajerske. Ob deseti uri je godba zaigrala himno Hej Slovani, dijaki novomeške gimnazije so zapeli posebno kantato, nakar je vse zborovalce pozdravil metliški narodnjak Anton Navratil, za njim pa je govoril novomeški župan Dominik Rizzoli in poudaril, da bo nova stavba mestu v okras, obenem pa tudi učilišče za omiko, za znanost in izobraževnje sploh. Za njim je predsednik čitalnice dr. Z. Bučar govoril o razvoju čitalnice in nujni potrebi zgraditve lastnega društvenega doma. Za njim sta pozdravne in narodoljubne besede spregovorila dr. Josip Vošnjak in dr. Valentin Zarnik, za njima pa še Viljem Pfajfer iz Krškega in grof Vranicam iz Zagreba. Nato je dr. Z. Bučar prebral pergamentno listino z opisom namena in pomena Narodnega doma, ki sojo potem podpisali vsi odborniki čitalnice, župan in mnogi gostje. Listino je potem dr. Ž. Bučar vložil skupaj z izvodi na Slovenskem izhajajočih časnikov v posebno kositrno skrinjico in jo položil v temelj nove stavbe. Belo oblečene deklice so prinesle na blazinici položeno kladivo in zidarsko lopatko, nakar je župan Dominik Rizzoli s kladivom potrkal po temeljnem kamnu in pri tem rekel: “Vzdigni se Slovencem na diko in slavo!” Popoldne je sledila ljudska veselica na posestvu trgovca Valentina Oblaka v Šmihelu. Čas polaganja temeljnega kamna za novomeški Narodni dom je bil čas velikih narodnih zborovanj, imenovanih tabori. Sklicevali sojih po slovenskih pokrajinah, le na Dolenjskem jih ni bilo. Ko je Šlovenski narod predlagal tako sklicanje v Novem mestu, češ da je mestni Glavni trg dovolj velik, da sprejme veliko množico zborovalcev, so novomeški nemškutarji v svojem besu te izvode časnika na trgu javno sežigali. Dr. Leopold Picigas je v svojih zapiskih zapisal, da je bilo zborovanje ob polaganju temeljnega kamna za Narodni dom v Novem mestu za mesto in Dolenjsko skoraj enakega pomena kot tabori za druge slovenske pokrajine. Za dr. Ž. Bučarja je bil ta dan resnično dan velike radosti, obenem pa tudi dan, ko mu je bilo gorje rojeno. Ko sta ob teh slovesnostih dr. Vošnjak in dr. Zarnik pregovorila dr. Bučarja, da bo kandidiral za poslanca na državnozborskih volitvah jeseni 1873, je deželna vlada dr. Bučarja takoj prestavila v kočevarsko Kočevje, tamkajšnjega zdravnika dr. Boehma pa poslala na njegovo mesto v Novo mesto. Ob pregonu dr. Z. Bučarja iz Novega mesta so nemškutarji pričakovali, da so s tem dali težak, če ne celo smrtni udarec rasti društvenega doma. Pa ni bilo res. Stavba je ob podpori meščanov in dolenjskih narodnjakov hitro rastla, njen namen pa so javnosti pojasnili novomeški rodoljubi s posebnim letakom in v njem zapisali:" Hfažin po katerim »e stida ..Vimnii doiu“ v Sovenmio-Mu. KULTURA Rast 3-4 / 1995 .Narodna čitalnica' jt> kupil* lanuko Mo v NovtuiftiMlu pule»j*kn hranilnica, narod im« |lodillAtt, dolonjtki muzej, lil sola j* narodni je»k, o tu agodovijM, kakor i dpijji, i* pno»p«h ntuihhirK* iav<*lauja in napredka, pak tudi materijalnega liLagoatanja vrtenini »modi. Tiskar Janez Krajec (reproducirano iz knjige Ludvika Tončiča Tiskarstvo na Dolenjskem, 1989, str. 44) * O delu in razvoju Narodne čitalnice v Novem mestu je napisla krajšo razpravo Alenka Ložar-Podlogar, narodopisni inštitut SAZU (tipkopis). KULTURA Rast 3-4 / 1995 Oh prisilni preselitvi dr. Ž. Bučarja so seveda posebej uživali novomeški nemškutarji. Upali so, daje bil tudi Narodnemu domu zadan smrtni udarec, dopisnik Slovenskega naroda pa jim je 7. marca 1874, štiri mesece po odhodu dr. Bučarja, povedal: “Ako-pram je vse rodoljube novomeške, posebno pa čitalnico, britko zadela zguba vrlega dr. Bučarja, ki je bil narodnemu življenju duša in utemeljitelj Narodnega doma, nismo se dedi plašiti, da bi bili odjenjali od prizadetij naših nego še tesneje krog ognjišča domačega stopivši upiramo se krepko navalu sovraga. ” Narodni dom v Novem mestu tako ni samo novomeški ali dolenjski, ampak vseslovenski kulturnozgodovinski spomenik in je treba z njim tudi tako ravnati, ga ohranjati in mu dati ustrezno namembnost. Pobudnik njegove izgradnje dr. Žiga Bučar pa bi morda zaslužil vsaj v veži skromno spominsko ploščo, na pročelju pa je treba obnoviti napis v prvotni obliki Narodni dom. V drugi polovici devetnajstega stoletja so sc spori med nemškutarji in vedno bolj krepko slovensko narodno zavednimi meščani vedno bolj ostrili in včasih prešli tudi v dejanske spopade. Naš znani politik Fran Šuklje je v svojih spominih zapisal, daje bilo Novo mesto v času njegovega službovanja na novomeški gimnaziji “vprav tip nemškutarskega gnezda”. Tri najstarejša novomeška društva, Meščanska garda, Strelsko društvo in Kazina, so bila v nemških rokah. Leta 1854 je Franc Senica ustanovil mestno pihalno godbo, ki je bila potem priključena meščanski gardi. Ta godba je imela v svojem programu že precej slovenskih in slovanskih skladb. Leta 1876 je bilo ustanovljeno gasilsko društvo, ki je imelo nemško poveljevanje tja do devetdesetih let. Leta 1876 sc je v grad Grm vselila Kmetijska šola. Ko so urejali grad in ga pripravljali za njeno vselitev, so odstranili in uničili skoraj vse baročno okrasje po grajskih sobah, nedotaknjena je ostala le stolpna dvorana. Deset let kasneje je bil na novomeški gimnaziji nastavljen zgodovinar Ivan Vrhovec. V desetletju, ki ga je prebil v našem mestu, je vneto sodeloval v čitalnici, režiral vrsto iger in bil po potrebi tudi sam bil igralec na čitalniških odrskih deskah. Poleg tega je urejeval še močno zanemarjeni mestni arhiv in zbiral gradivo za svojo Zgodovino Novega mesta, ki jo je Slovenska matica izdala leta 1891. Pri čitalnici so leta 1884 ustanovili Dolenjsko pevsko društvo, kije v devetdesetih letih dobilo svojega odličnega glasbenega vodjo v mladem organistu Ignaciju Hladniku. Leta 1887 je bilo ustanovljeno narodno in telovadno društvo Dolenjski Sokol in istega leta je bila ustanovljena tudi podružnica Družbe sv. Cirila in Metoda, ki je skrbela za šolstvo v narodno ogroženih predelih slovenske zemlje. Za Konstantinom Tandlerjem je tiskarno po njegovem odhodu v Gradec nekaj časa vodil njegov brat Friderik, potem pa jo leta 1873 prodal Vincencu Bobnu. "V Tandlerjevi trgovini je bila tudi prva izposojevalna knjižnica v Novem mestu. Del te knjižnice je bil pred drugo vojno še zbran v skladišču bodočega muzeja, prof. Ivan Koštial pa je sestavil katalog teh knjig. Žal je takoj po drugi vojni bila večina zbranih knjig s katalogom vred uničena. V tem pregledu se nisem dotaknil novomeških knjižnic, o katerih je Bogo Komelj napisal obširno razpravo Sto let javnega knjižničarstva v Novem mestu (1865-1965), ki še čaka na knjižno objavo."* Vincenc Boben je tiskarno po treh letih prodal Janezu Krajcu. Taje tiskarno preuredil v novih prostorih in v naslednjih letih razvil bogato tiskarsko in založniško dejavnost ter odprl trgovino s knji- Božidar Jakac: Dragotin Kette (reproducirano iz knjige Janeza Mušica Dragotin Kette, 1993, str. 25) KULTURA Rast 3-4 / 1995 gami in pisarniškimi potrebščinami, o čemer nas dobro seznanjajo razprave Boga Komclja, ljubitelja knjig in prvega urejevalca in vodje novomeške Študijske knjižnice, ter Ludvik Tončič v svoji knjigi Tiskarstvo na Dolenjskem. Ta knjiga, ki stajo skupaj izdala in založila Tiskarna Novo mesto in Dolenjski muzej leta 1989, je odličen priročnik o razvoju novomeških tiskarn. Med tiski Krajčevc tiskarne je treba posebej poudariti ponatis Valvasorjeve Slave vojvodine Kranjske. Že prvi zvezki te izdaje so bili deležni priznanja in podelitve posebne častne diplome na svetovni razstavi v Parizu leta 1878. Janez Krajec je leta 1885 ustanovil list Dolenjske novice, o čemer govori prav tako odlična knjiga Časnikarstvo na Dolenjskem 1848-1941 Miloša Jakopca. V drugi polovici 19. stoletja so nastajale spremembe tudi v zunanji podobi mesta . Na Glavnem trgu so zazidavali arkade, ki so ostale ohranjene le v dvonadstropni Bergmannovi hiši na gornjem delu trga. Kapiteljsko cerkev so hoteli prezidati tako, da bi imela na zunaj videz gotske katedrale, za kar jim je verjetno dajala zgled takratna prezidava zagrebške stolnice, le da za prezidavo ni bilo mogoče zbrati potrebnih denarnih sredstev. Proštu Jerneju Arku je uspela le odstranitev “dotrajanih” baročnih oltarjev, ki so jih nadomestili z izdelki iz umetnega kamna, glavni oltar pa z lesenim mizarskim izdelkom v novogotskem slogu. Odstranili so baročno streho na kapiteljskem zvoniku in jo nadomestili z visokim piramidastim “gotskim” pokrivalom, kije bil najprej krit s kamnitimi ploščicami škriljevca, kasneje pa z bakreno pločevino. To je kasneje vzela prva svetovna vojna. V umetnostnem pogledu je bilo ustrezno obnovljeno le pročelje frančiškanske cerkve. Brez odmeva je ostal tudi predlog, naj bi Novo mesto bilo sedež nove škofije. Na jesen 1896 se je v sedmi gimnazijski razred vpisal Dragotin Kette. Znani novomeški kulturni delavec dr. Ivan Vasic je v svojih spominih na Dragotina Ketteja zapisal: “Sredi meseca septembra 1896je dospel Dragotin Kette v Novo mesto v spremstvu svojega pro-tektorja, rodoljubnega pesnika Ivana Resmana. Z malce zibajočo se hojo je stopal droben in majhen, košatih brk in s pšenično rjavo bradico ob strani zajetnega Ivana Resmana, čigar obraz je krasila dolga črna brada." Takrat je bil ravnatelj gimnazije pisatelj dr. Fran Detela, o katerem je Ivan Vasič zapisal, da je bil “odličen, izredno prefinjen poznavalec latinskih in grških klasikov, ki jih je citiral, da ga je bilo veselje poslušati; tudi mu je tekla beseda ne samo v slovenščini in nemščini, temveč tudi v klasični latinščini neverjetno gladko. Bi! je duhovit, včasih ironičen in celo sarkastičen, za dijake pa, ki so se ukvarjali s pesništvom, ni imel razumevanja. Kar je le od daleč dišalo po svobodnem mišljenju, mu je bilo sumljivo in odvratno. Utesnjen v spone srednjeveškega dogmatizma in ves prevzet s črnožoltim (=avstrijskim) patriotizmom je preganjal vse, kar je razodevalo svoboden polet in napredek.” Kot scdmošolcc je Kette stanoval v Žabji vasi pri upokojenem finančnem uradniku Matevžu Juncu in na tem stanovanju je s prijatelji Bojanom Drenikom, Julijem Železnikarjem in Francem Šeškom ustanovil literarno Zadrugo, kakršno je Kette poznal v Ljubljani. V letnem polletju je imela že enajst članov. V njej so se pod Kettejevem vodstvom vadili v literarnem delu in govorništvu. Počasi pa je delo Zadruge pojenjavalo. Ivan Vasič sodi o njej: “Čeprav je delo Zadruge pojemalo in končno usahnilo, deloma zaradi naraščajoče brezbrižnosti članov, deloma zaradi osebnih nasprotij, se ne more reči, da njeno delo v duhovnem pogledu ne bi bilo plodno. Udejstvovanje v Zadru- Dr. Karel Slane (original hrani Knjižnica Mirana Jarca Novo mesto) Alojzij Progar: Ecce homo, reliel' vzidan nad vhodom kapele Božjega groba. (Foto: Milan Markelj) KULTURA Rast 3-4 / 1995 gi, stoječi pod pretežnim vplivom Kettejevega duha, je obogatilo druge člane, da so vse svoje življenje ostali vdani in verni svoji domovini, navdušeni za lepoto blagoglasnega slovenskega jezika in se še nadalje izobraževali v lepi književnosti. ” Nekaj podobnega kot Kettejeva Zadruga je bila skupina dijakov,ki se je v prvih letih našega stoletja zbirala okoli mnogo obetajočega slikarja in pesnika Jožeta Cvelbarja, ki pa mu je prva svetovna vojna strla delo in življenje. V vrsti novomeških odvetnikov pred prvo svetovno vojno je bil posebej ugleden dr. Karel Slane. V Novo mesto seje priselil leta 1884 in tu leta 1916 umrl. Ko je prišel v naše mesto, je imel za seboj že deset let javnega in publicističnega dela. Po političnem prepričanju je bil pristaš socialne demokracije, v svojih člankih pa je “posvečal vso pozornost družbenim procesom, ki so bili v osnovi slovenskega narodnostnega stanja in dnevnopolitičnih vprašanj; dvignjen nad temi je redoma težil k njihovi poglobljeni družboslovni razčlembi" (Dušan Kermauner), dr. Dragotin Lončar pa je o dr. Slancu zapisal, da so njegovi članki v listih doma in izven slovenskih meja obdelovali žgoča vprašanja slovenske narodnosti na široki podlagi gospodarskeg in družbenega dela v smislu kulture in humanitctc. Proti koncu devetnajstega stoletja seje v Novem mestu naselil podobar in pozlatar Anton Kušljan. Bil je tudi slikar. Priselil se je iz Cerknice na Notranjskem. V Novem mestu se je sprijatcljil z Janezom Trdino in bil njegova priča, ko seje ta poročil s krčmarico Jermanco. Svojo delavnico je Kušljan imel najprej v Kandiji blizu izliva Težke vode v Krko, pozneje pa na današnjem Prešernovem trgu v mestu. Umetnostni zgodovinar, Novomcščan dr. Ivan-Dra-go Komclj je zapisal, da je bil A. Kušljan utemeljitelj novomeške podobarske tradicije. Za njim sta imela v našem mestu svojo podobarsko delavnico Anton Rovšek in Franc Ciber, po Rovškovi preselitvi v Ljubljano sta prišla sem Franc Vodnik in Jakob Ažman. Oba sta bila umetniško nadarjena in začela svoje šolanje v ljubljanski obrtni šoli. Vodnik je nadaljeval svoje učenje na Dunaju, Ažman pa v Pragi. Vodnik je delal nekaj časa pri kiparju Alojziju Progarju v Celovcu. Taje bil doma iz mirnopeške okolice na Dolenjskem, njegovo delo pa je relief Ecce homo (Glej, človek), ki je vzidan nad vhodom kapele Božjega groba na Grmu. Glasbeno življenje v Novem mestu je bilo spočetka kot običajno vezano na cerkvena zbora v kapitlju in pri frančiškanih. Ko je bilo v čitalnici ustanovljeno Dolenjsko pevsko društvo, je njegovo vodstvo prevzel Ignacij Hladnik, kapiteljski organist. Bil je izrazita muzikalna osebnost in znan virtuoz na orglah. Ko je ljubljanska Glasbena Matica leta 1898 odprla v Novem mestu svojo glasbeno šolo, je bil Nace Hladnik njen vodja. Ko je prenehala z delom, je Hladnik odprl svojo lastno glasbeno šolo in iz nje sta izšla tudi znana novomeška skladatelja Danilo Bučar in Marjan Kozina. Med slikarskimi upodobitvami Novega mesta je za deli Valvasorja, Kocha, Skole in Rcchbacha znana predvsem Wagnerjeva litografija s pogledom na Novo mesto iz Marofa. Leta 1848 je Henrik Costa v Kranjskih popotnih spominih objavil litografijo s pogledom na Novo mesto z vzhodne strani. Štirideset let kasneje je Jožef Sturm, prof. risanja na novomeški gimnaziji, slikal Novo mesto. Pridružil se je mladim izobražencem, gimnazijskemu ravnatelju Andreju Senekoviču ter profesorjema Rajku Perušku in Ivanu Vrhovcu, ki so skupaj s pravnikoma dr. Antonom Rogino in dr. Albinom Poznikom utirali slovensko narodno zavest v javno Josip Germ: Avtoportret (reproducirano iz kulturnozgodovinskega vodnika Novo mesto, 1976, sl. 22) Jože Cvelbar: Novomeški Breg (original v zasebni lasti) KULTURA Rast 3-4 / 1995 in družabno zavest meščanov s predavanji in sodelovanjem pri čitalniških prireditvah. Sturm je bil predsednik Dolenjskega pevskega društva, slikal je kulise za čitalniški oder in izdelal načrt za vezenine na sokolskem praporu. Sledil mu je Hugo Skopal, po rodu Poljak. V njegovem času sta na gimnaziji zorela kasnejši pesnik in umetnostni zgodovinar dr. Vojeslav Mole in slikar Miha Kambič. Skopal je bil tudi zbiralec grafičnih listov starih mojstrov. Po njegovi smrti je to zbirko odkupil tiskar Janez Krajec, kasneje pa jo je pridobil muzej v Celju. Za njim je poučeval risanje prof. Josip Germ, ki je večkrat poiskal slikarske motive s pogledi na Novo mesto. Bil je prvi mentor pesnika in slikarja Jožeta Cvelbarja, ki je padci na bojišču v tirolskih Dolomitih. V Kandiji, delu Novega mesta, je bil rojen pisatelj Milan Pugelj, ki je kot tretjcšolcc novomeške gimnazije skušal obnoviti Kettejevo literarno Zadrugo. Novomcščanka pa je po rodu tudi pisateljica lika Vaštetova, ki je iz novomeške preteklosti zajela snov za povest Upor, v dobo reformacije sega njen roman Gričarji, o Janezu Trdini pa je napisala roman Izobčenec. V devetdesetih letih prejšnjega stoletja je na naši gimnaziji v drugovanju z Dragotinom Kettejem, Nikom Županičcm in Ivanom Vasičcm odraščal slikar Ivan Vavpotič, ki je leta 1900 v olju in na platnu upodobil svoj Večer nad Novim mestom. Vavpotič je ob sodelovanju dr. Nika Zupaniča in prijateljev, ki so poznali Ketteja, slikal portret tega pesnika in pridal rahel pridih Angelinega profila. Prva umetniška razstava v Novem mestu je bila Vavpotičeva. Tedaj je v Novem mestu Janez Trdina napisal svojega Vcdeža z zbranimi spomini na urednika Franca Polaka, v Dveh ljubicah je ohranil spomine na Primčevo Julijo in v Doktorju Prežirju na pesnika Franceta Prešerna, ki da se je v mesečnih nočeh oglašal ob domovanju pod gradičem, v katerem je takrat prebivala Julija Primčeva, poročena s predsednikom okrožnega sodišča Joscfom Scheuchenstuchlom. Janez Trdina je umrl v Novem mestu leta 1905. Če je starajoči se Janez Trdina godrnjal o Novem mestu kot otožnem središču dolenjske revščine in birokracije, je mladi in zaljubljeni Dragotin Kette Novemu mestu zažvrgolcl navdušeno hvalnico: "Al veš, kako vsled sončnega obiska, žarno blešči dolenjska stolica, kako po rosi vsa okolica cvete, drhti, kako od sreče vriska!" Desetletje za tem pa je v Evropi že viharila prva svetovna vojna. Ob njenem koncu v pozni jeseni 1918 je razpadla avstro-ogr-ska monarhija in Slovenci smo prešli v sklop nove jugoslovanske države. Mladi umetniški rod, ki gaje deloma še zajela vojna, seje na pobudo pesnika Antona Podbevška in slikarja Božidarja Jakca razcvetel prelepi razcvet novomeške pomladi, kot je takratno kulturno vretje v našem mestu poimenoval njegov sodelavec Marjan Mušič. Na začetu svoje lepe knjige Novomeška pomlad je zapisal: “Ko je minila vojna in je prišla pomlad, odeta v brstje in prvo cvetje, se je zganilo tudi v novomeški mladini in privrelo na plan vse tisto, kar se je podzavestno budilo že pred vojno in se razraščalo med njo. Vsvesti si svobode je mladina odvrgla vse, kar je utesnjevalo mlada hrepenenja. Svet je postal na mah tako neizrečeno lep, vsi najtišji upi so se zdeli blizu uresničenja in korajže je bilo na pretek... Na prelomu dveh dob se je zaplodilo življenje, ki je bilo spočeto od tedaj nepoznanih moči in hotelo doraščati čimdlje od vsega z jalovo Božidar Jakac: Vabilo za 1. pokrajinsko umetniško razstavo 1920 v Novem mestu preteklostjo zaznamovanega, skrotovičenega in neiskrenega... Na samozavestnih sestankih, ki so postali v novih okoliščinh kar sami po sebi zakoniti, brez blagoslova narodne vlade v Ljubljani, so se v novomeški gimnaziji oglašali dobro premišljeni in drzni načrti: nanašali so se na temeljito reformo pouka, na družbeno upravljanje zavoda, na občutljiva področja družboslovnih in naravoslovnih zakonov, ki se niso mogli niti smeli uveljaviti v strogo predpisani vzgojni usmeritvi, odprli so se novi pogledi na vrednotenje v umetnostnem območju in so dobile široko odmevnost nove umetnostne smeri, ki so prenikale v sprejemljivo zavest mladine. Vse je bilo v brstenju, vse je preveval blagodejni dih mladosti in idealov. ” Ta novomeška pomlad, ki se je razcvcla na jesen leta 1920, je obsegala umetniško razstavo, literarne nastope in glasbene prireditve. Umetniška razstava je bila urejena v salonu Vindišarjeve gostilne v Kandiji in slavnostno odprta 26. septembra 1920. Na njej je sedem umetnikov razstavilo tristo pet slik in slikarskih skic, na literarnem večeru sta svoje pesmi recitirala Anton Podbevšek in Miran Jarc, na glasbenem večeru pa je pesmi Marija Kogoja prepevala operna pevka Zdenka Zikova. Pokroviteljstvo nad razstavo je imel slikar Rihard Jakopič. Umetniška razstava je tako kot Podbevškova poezija povsem nova smer v umetniškem razvoju in M. Mušič je o tem zapisal: “Kljub vsej tveganosti in dvomljivosti, ki sta spremljali nenadno umetnostno usmeritev, je ta vendarle imela vso upravičenost v razvojnih zakonitostih, dasi je nekoliko nerazumljivo, da je avantgardizem vzniknil prav tu in je od tod, iz svojega rojstnega kraja, ob lenobni Krki in iz zdolgočasenih malomeščanskih navad in razvad, ki se niso bistveno spremenile v stoletjih, nastopil svojo zmagovito pot v slovensko prestolnico in jo prebudil k novemu življenju. ” Tako Marjan Mušič in nadaljuje: “Čas, ta pravični sodnik, je v marsičem že razsodil, tu pozitivno, tam negativno, takratne novomeške dogodke in je v marsičem nekdaj tako žgočo žerjavico že prekril pepel pozabljenja. Toda dokončna pravična razsodba še ni bila napisana in zdi se mi, da brez tega prebujenja marsičesa ne bi bilo pri nas in da je pravzaprav ta vznik načelproviti-cializem, povezal med seboj podobna gibanja v domovini in poiskal stik s svetom. Novomeški umetnostni prerod je treba vzeti celovito in v vseh razsežnostih. Postaviti ga je treba v okvir velikih družbenih premikov, brez katerih prav gotovo ne bi prišlo do takega, tako odločnega manifestativno izraženega dejanja. ” Umetniško razstavo je vzel pod svoje pokroviteljstvo takrat najbolj ugleden slovenski slikar Rihard Jakopič. Ko ga je deset let kasneje prosil Anton Podbevšek, naj mu napiše svoje spomine na razstavo v Novem mestu, mu je R. Jakopič odgovoril s pismom, iz katerega povzemam: “Dne 26. septembra 1920je bil v Novem mestu velik praznik. Sorodne duše so se našle in združile. Bili so to mladi umetniki, pisatelji, slikarji, kiparji, glasbeniki. Združili so se, da dajo duška svojemu hrepenenju in da stopijo prvič skupaj na plan. Ljubljana je to početje malo postrani gledala, nekako nezaupljivo. Mi pa, ki sočustvujemo z vsem, kurje živega, smo pohiteli tja, da se z njimi veselimo. Mesto je bilo v svečanem razpoloženju. S streh so vihrale zastave, plakati pa so vabili občinstvo k proslavi. Ze zgodaj zjutraj so se zbirali Novomeščani in se sprehajali v gručah po Glavnem trgu, živahno se razgovarjajoč v pričakovanju dogodkov. Okrog 12. ure se je vršila otvoritev razstave v Vindišarjevem salonu v Kandiji. Udeležba je bila izredna, kakršne mi Ljubljančani že Ob odprtju 1. umetniške razstave v Novem mestu 1920 (reproducirano iz kulturnozgodovinskega vodnika Novo mesto, 1976, sl. 27) dolgo nismo vajeni. Z zanimanjem so sledili obiskovalci besedam razstav Ija leev, ki so jim kazali in razlagali svoja dela. Razstavili pa so Novomeščani Cvelbar, Čargo, Jakac, Mušič, Skalicky, izmed naraščaja Avsec in Grad, dalje Ančik in Zupan. Končno sem razstavil tudi jaz eno sliko, da pokažem s tem svoje zadovoljstvo nad mladim pokretom. ” Letos na jesen bo petinsedemdeset let od razcveta novomeške pomladi. Naj bodo te vrstice v počastitev spomina vseh iz tega žlahtnega razcvetja, ki jih ni več med nami. Tadeja Čolnar Prispevek je posvečen mentorici prof. Milki Bobnarjevi Gradivo zanj sta avtorica in Lorana Gajič zbirali leta 1990 KULTURA Rast 3-4 /1995 ZAČETKI KINEMATOGRAFIJE V NOVEM MESTU (Ob 100-letnici filma in 90-Ietnici filma na Slovenskem) V tem burnem življenjskem ritmu, ki ga živimo, nas včasih prevzame nostalgična želja po nečem starem, po nečem, kar je že v preteklosti burilo obzorja človeške domišljije. Lahko si zamislimo prizore starega filma in v fantazijskih predstavah sedemo v skrivnostno kinodvorano našega mesta, kije nismo nikoli videli in imamo občutek, da smo za trenutek stopili v čudoviti stari svet. O njem so nam veliko pripovedovali, pisali, ga kritizirali, poveličevali, sovražili in ljubili. Brez te, za nas že zgodovinske bitnosti, ne bi bili to, kar smo in brez njega bi bila tudi filmska preteklost našega mesta skromnejša. S kakšnim vznemirljivim pričakovanjem so naši predniki pred stotimi leti sedeli v skromnih prostorih, kjer so črno-bele podobe na bleščečem platnu z nekoliko okornimi, poskočnimi gibi v ponavljajočih sc ritmih vzbujale smeh, radost, a tudi strah in prevaro. Kaj vse so znale pričarati uboge starinske kamere in kakšno bogastvo izraznosti brez besed so bili sposobni izpovedovati mojstri nemega filma, nam dokazuje veliki virtuoz Chaplin. Včasih se sprašujem, kakšna sila je vodila ljudi, ki so svoje bivanje posvetili nečemu tako novemu, nedorečenemu in predvsem negotovemu, kot je bil nekdaj film. V vsakem prostranstvu človekovega delovanja so pionirji, ki so vzleteli na svojih perutih, ki so čutili kot fantomi in ob vsem tem morali znati tudi trpeti. Film je najprej sen. Daje postal film, seje moral materializirati. Svoje poslanstvo je sprva videl v zabavanju, morda poučevanju. Pozneje je mojstrstvo tehnike pridobilo povsem nove dimenzije. Danes je film tudi ena najbolj priljubljenih umetnosti. Z njim je človek šel vse do konca sveta, do vseh vidnih obzorij in vseh odtenkov človeške duševnosti. Zanimivo pa je, da se ponovno vrača v preteklost, h koreninam, vendar ne da bi se z njimi obremenjeval, učil bi sc rad ob njih, jim dajal nove kvalitete. KDAJ IN KJE FILM PRVIČ V NOVEM MESTU Leto 1909, kinematograf bratov Pathe Novo mesto je bolj pozno doživelo prvo filmsko predstavo. Predvajali sojo člani družbe bratov Pathe od 28. maja do 3. junija 1909. Predstave so si nadebudni Novomeščani ogledovali v čitalnici Sokolskega doma vsak dan med 6. in 8. uro zvečer. Dolenjske novice tedaj poročajo: “Kinematograf Pathe z električno razsvetljavo, ki se nahaja v čitalnični dvorani v Novem mestu, je izvanredno dobro obiskovan od odraščenih kakor od mladine, od odličnih kakor od preprostih. Vsak sc hoče sam prepričati, na kako visoko stopnjo je dospela dandanes veda in umetnost. Slike, ki se kažejo kakor žive podobe začudenemu gledalcu, so mojstersko izvršene. Vse predstave so kratkočasne in zabavne in ob enem poučljive in koristne. Cene zelo nizke in ravnateljstvo prijazno in vljudno. Zaradi tega se je pa občinstvo vseh predstav prav mnogobrojno udeleževalo in tudi učiteljstvo s šolsko mladino si je to vclepoučljivo napravo z zadovoljstvom ogledalo. Podjetje Pathe zasluži vsestranskega priznan- V prostorih sedanje Blagovnice na Glavnem trgu je bil Kino Jugoslavija, pivi kinematograf v Novem mestu. (Foto: Milan Markelj) KULTURA Rast 3-4 / 1995 ja in jc le žal, da nas žc zapušča, želimo mu pri odhodu povsod prav mnogo najzadovoljnejšega uspeha in toliko simpatije in naklonjenosti, kakor je imelo v Novem mestu v vseh slojih prebivalstva.” Filmi Življenje Kristusovo, Švica pozimi, Regata z ladjami na Angleškem in komedija Lov zrakoplovu so se navdušenim Novomeščanom globoko vtisnili v spomin. Toda kino Pathc jih je zapustil za vedno. Franc Adam se je kasnejših dogodkov takole spominjal: “Leta 1916, menda sem bil žc v prvem razredu, je prišel v Novo mesto nek možakar, po rodu Kočevar. S seboj je prinesel lesen zaboj, dolg približno 60 cm, in če smo otroci dali vsaj en krajcar, je odprl majhno lino, skozi katero smo videli povečano sliko, ki jo je premikal. Leta 1918 jc gostoval v Novem mestu cirkus. V platneni kabini, v katero smo smeli, če smo plačali, je imel stekla, skozi katera smo gledali. Takrat je bilo moč videti že močno povečano sliko raznih dogodkov (vojske, mest, palač...). Pozneje jc s cirkusom prihajal tudi kinematograf. Napeli so platno, ki so ga osvetljevali z žarnico, film pa vrteli z aparatom na ročni pogon. Slika jc bila zelo slaba, tudi dostikrat prekinjena. Ta način prikazovanja se ni obnesel.” Leto 1919, Kino Jugoslavija Prvi pravi kinematograf v Novem mestu je imel svoje prostore v hiši na Glavnem trgu, kjer jc danes Mercatorjeva Blagovnica. Imenoval seje Kino Jugoslavija. Dvorano so uredili tako, da jc bil prostor za kinoprojektor privzdignjen, vhod pa je bil z Glavnega trga. Predstave so začeli predvajati leta 1919. Prvi predvajani film jc bil Trpljenje Kristusovo. Njihov kinooperater jc bil izbran iz vrst Sokola (Premrl). V Dolenjskih novicah 20.februarja 1919 zasledimo naslednji članek: “V prihodnjih dneh ima sc uprizoriti v Kino “Jugoslaviji” “Faun, Cirkus Wolfsohn”, oziroma leteči Holandec, v umetnosti najbolj dovršeni dosedaj izišli programi. - Ker je pa najemnina vsaccga posameznega teh programov izvanredno visoka, zvišale se bodo vstopnine za 100%. Vse one, ki se mislijo udeležiti teh predstav, se vljudno prosi, naj se blagovolijo takoj zglasiti pri kinoblagajni, ker sc bodo te predstave vršile le v slučaju zadostne udeležbe.” Kinematograf Jugoslavija jc po vsej verjetnosti moral prenehati delovati, ko jc Malovič odprl za tiste čase kar sodobno dvorano. V prostorih kina Jugoslavija sta Jožko Povh in Ivan Medic, začetnika novomeške tekstilne industrije, uredila šivalnico in trgovino. Menda so sc na zidovih še dolgo poznale številke za vrste sedežev. Leto 1921, Kino Meteor Leta 1921 so Malovičcvi ustanovili Kino Meteor. V kletnih prostorih svoje hiše so uredili prvo pravo kinodvorano na Dolenjskem, ki jc bila na Dalmatinovi ulici, blizu hotela Metropol. Vrteli so neme filme. Prvi izmed predvajanih je bil Človek brez sence. Gre za možaka, ki s čudežno rjuho briše človeške sence. Več zanimivosti o tej dvorani in predvajanju filmov smo izvedeli iz pogovora z Malovičevo hčerko Darko Jascnko. KULTURA Rast 3-4 /1995 Kako ste prišli do ideje o predvajanju filmov v Novem mestu? "Moj oče je bil zelo podjeten in vztrajen človek. Začel je z malim in kmalu razvil bogato mizarsko obrt, kasneje tudi prvi pogrebni zavod v Novem mestu. Za tiste čase je veliko potoval in se zanimal za mnoge stvari. Nekoč seje vrnil z Dunaja in prinesel s seboj “čudno škatlico”, polno fotografij. Zvečer se je vsa družina zbrala v dnevni sobi in oče je slovesno zatemnil prostor. Vsi navdušeni, skoraj začudeni smo si ogledovali slike, ki jih je spretno projiciral na steno. To so bili prvi začetki poznejšega kina Meteor." Kje je bila dvorana in kako je bila urejena ? "Filmske predstave so bile od leta 1921 v spodnjih prostorih naše hiše na Dalmatinovi 2. Pred tem smo jih z lastnimi sredstvi temeljito preuredili. Morali smo poglobiti dno , urediti kabino za kinooperaterja... Takratni predpisi so bili zelo strogi, uprava mesta je zahtevala dva izhoda zaradi požara ali kakšne druge nesreče, ki bi sc utegnila pripetiti." Kdo je predvajal filme? "Moj brat, kije imel status kinooperaterja. Vendar je smel predvajati filme samo v našem kinematografu, drugače bi lahko izgubili licenco. To smo dobili vedno le za eno leto, tako da smo jo vsako leto sproti podaljševali." Kdo je zahajal v kino in koliko gledalcev je dvorana lahko sprejela? "Predstave so bile strogo ločene za mladino in za odrasle. Ob petkih in sobotah smo imeli po eno, ob nedeljah pa tri predstave. Cc si je hotela film ogledati mladina, so morali dobiti posebno dovoljenje šole. Predstave za mladino so bile ob ponedeljkih. Dvorana je lahko sprejela okoli 140 gledalcev." Kdo vam je pošiljal filme in kakšni so bili? "Filme smo dobivali iz Zagreba. Predvajali smo samo neme filme, predvsem drame. Med filmom je dogajanje na platnu spremljala glasba z gramofona. Ob velikih praznikih smo povabili celo tam-buraški orkester, nekajkrat pa sem tudi sama zaigrala na citre." Koliko denarja je bilo treba odšteti za vstopnico? Ali so bili vsi filmi enako obiskani? "Cena vstopnice je bila okoli 8 dinarjev, kar je bilo za tiste čase kar precej. Število obiskovalcev je bilo odvisno od vrste in kvalitete filma. Zgodilo seje celo, da smo morali predstavo zaradi slabega obiska odpovedati, kar je bilo sicer redko." Ali se spomnite kakšnega naslova filmov in igralcev, ki so takratni mladini burili domišljijo? "Spomnim se predvsem tistih filmov, ki so med gledalci vzbudili največje zanimanje. To so bili: Notredamski zvonar, Tolstojevo Vstajenje, V vrtincu, Nibcllungi, Quo Vadiš, Bela sestra, Mata Hari, Titanic... Mladi so sc najbolj navduševali nad Tarzanom in pustolovskimi filmi. Igralcev sc ravno ne spominjam, razen slavne Grete Garbo, ki mi je ostala v večnem spominu." Kateri film je bil vam osebno najbolj všeč in kaj mislite o današnjih? "Vedno sem imela najraje drame. Najlepši film mi je bil Bela 226 V nekdanjem Prosvetnem domu od leta 1931 potekajo filmske predstave. KULTURA Rast 3-4 / 1995 sestra, ki je bil tudi zadnji in najbolj obiskan film v naši dvorani. Danes ne zahajam več v kino, filmov sem sc že naveličala. Film V vrtincu sem si ogledala celo trikrat. Verjetno vas bo začudilo, a tudi televizije nimam." Kako je prišlo do tega, da niste več predvajali filmov? V Sokolskem društvu, kije imelo svojo dvorano, smo imeli hudega konkurenta. Ko so tam začeli predvajati zvočni film, sc ni nihče več zmenil za nemi film in naša dvorana je ostala prazna. Natanko 4. novembra 1931 smo zaprli kino Meteor, ki je razveseljeval Novomcščane dobrih devet let." Leto 1929, Kino Dom Prvi zvočni film v Novem mestu so ponudili občinstvu v Kinu Dom. Ta je bil v Sokolskem domu, kjer je bilo tedaj središče kulturnega dogajanja v Novem mestu. Vanj so brez zadržkov prodirale najnovejši novosti domače in svetovne umetnosti. Samo vprašanje časa je bilo, kdaj se bo v Sokolskem domu znašel tudi kinoprojektor. S posojili in delno s pomočjo peka Paučiča so kupili kar sodoben projektor na električni pogon. Možno je bilo tudi predvajanje filmov na svetlobni zapis ali na gramofonskih ploščah posneti ton, zato so imeli gramofon z dvema ploščama. Sedeži v dvorani so bili premični, navadni, zadnje vrste pa so bili nakakšni blazinjaki za tri do štiri osebe. Na balkonu so bili fotelji. Prvi predvajani in tudi prvi zvočni film v Novem mestu je bil Dva molčeča dneva. Glavno vlogo v filmu je odigral takrat zelo priljubljeni igralec Willi Fritch. Leta 1941 je Novo mesto okupirala italijanska vojska. Vrata kina Dom so zaprli, projektor pa odpeljali na sodišče. Tam je bilo poveljstvo divizije Isonzo. Menda so v veliki sodni dvorani predvajali filme za oficirje in povabljence. Leto 1931 - kino v Prosvetnem domu Danes težko razumemo, kako je Novomeščanom leta 1930 uspelo postaviti za tiste čase kar veličasten Prosvetni dom na današnjem Prešernovem trgu št. 3. Graditelji so sc odločili, da bodo uredili tudi kinodvorano. Glavni investitorji so bili Pickovi in še nekateri drugi delničarji. Pri tem so preuredili avlo in balkon ter poglobili oder. V dvorani so namestili “fotelje”, na balkonu pa poleg sedežev še navadne klopi in stojišča. Filme so predvajali s predelanim projektorjem Ernamcn II. Vso opremo so pripeljali iz Avstrije. Kinooperaterje bil znan kipar Vodnik, kije imel licenco za to dejavnost. Filmske predstave so začeli predvajati septembra 1931. leta. Že decembra je vse delo v zvezi s filmom prevzela družina Picek. Vodja je bila Antonija Picck, hči Dcsa pa je skrbela za administracijo in evidenco predstav. Leta 1936 je dobil kino naziv Kino Krka Novo mesto. Ohranjen je skrbno zapisan seznam vseh filmov v posebnem zvezku, ki ga je od leta 1936 do druge svetovne vojne vodila Dcsa Picek. Zanimivo je prebirati naslove, ki dokazujejo, da so bili filmi precej raznoliki po vsebini, avtorjih in filmskih družbah. Leta 1941, ko je prišlo naše mesto pod italijansko okupacijo, so kino za nekaj časa zaprli, potem pa ga je prevzela družina Prijatelj. Največ so gledali filme italijanski vojaki. Prijatelj je namera- MfcMaaUC monmi i. Mvvi oA-(Mifejfc „ji •"! ’ S Edini doslej znani dokument o filmskih predstavah v Kinu Krka od leta 1936 dalje. Izvirnik hrani Franc Segedin. Evidenca o filmskih predstavah v Kinu Krka leta 1936 in leta 1937. Izvirnik hrani Franc Segedin. val odpreti celo kinematograf v lastni hiši, ki je bila leta 1943 bombardirana in je pogorela. Danes je tam gostišče Pri vodnjaku. Po osvoboditvi leta 1945 se je v našem mestu in okolici začelo novo obdobje kinematografije. Posebno vlogo pri tem je imel tudi potujoči kino, ki je ponesel magičnost živih slik v skoraj vsako večjo vas na Dolenjskem. O tem, kaj vse sc je dogajalo na filmskih platnih in kje sojih postavljali zadnjih 50 let, bi lahko napisali kar zajetno knjigo. To področje čaka skrbnega in resnega avtorja zgodovine filma na Dolenjskem. Kadarkoli govorimo o začetkih našega filma, ne smemo pozabiti na Božidarja Jakca, ki je dal s svojimi filmi enega najdragocenejših prispevkov filmske ustvarjalnosti pri nas. Njegovo delo s tega področja ni pomembno samo za njemu tako ljubo Dolenjsko, ampak za celotno Slovenijo. Glede na to zasluži posebno štu-dijo. Naj vas ob koncu tega pisanja ponovno povabim, da v svojih mislih sedete v staro, zapuščeno kinodvorano našega mesta. Film - njegova toplina, bolečina in skrivnostnost so dajali nov smisel življenju. Nek filmski velikan pravi, daje privilegij filma ravno ta, da ohranja, balzamira naš duh. Veliki, zvezdniški svet filma je kreiral usode ljudi, izpovedoval, rojeval in uničeval. Morda bi ostal kot nerazumljena, prazna podoba samemu sebi v spomin, toda občinstvo, ki je hitelo v kinematografe, ga je oživljalo. Njegovo življenje je postalo večno. Q/eiiA - - - '±"~- tl '\o„- izrr iivLc, jfT-- l -r •• fE fM/ */_ tja* L ! -r- ; Jt/uir ?/ 'V . . ... ____ tfloi/coUip' rt/ JllOsHCj** »k- 'Ui _ ... -.....- j--_ __________-____ (2ty 't+A _ .... . -t> A****W**£- --- ^ _________________________ ________ .. ............... /HO, A* if/zhn. -M ■^C4AsU. t**- r 'bukuA, /: j* <-■ lltvl* #u*3 _ »t- ■'l/aJbu*. Zdenko Picelj i t il Miki Muster in Novo mesto, ustvarjalec in kraj njegove prve velike pregledne razstave. (Foto: Milan Markelj) KULTURA Rast 3-4 /1995 RETROSPEKTIVNA RAZSTAVA MIKIJA MUSTRA V DOLENJSKEM MUZEJU V iskanju nečesa novega, kar bi lahko ponudili obiskovalcem Dolenjskega muzeja, smo sc v muzeju odločili, da v program razstav za leto 1995 uvrstimo retrospektivno razstavo stripa in risanega filma akademskega kiparja, ilustratorja in animatorja Mikija Mustra, začetnika stripa in risanega filma v Sloveniji, enega prvih tudi v Evropi, zagotovo najboljšega in najplodovitcjšega avtorja teh zvrsti ustvarjanja pri nas, očeta Zvitorepca, Trdonje, Lakotnika in drugih znanih stripovskih junakov in enega najuspešnejših ustvarjalcev na tem področju v evropskem merilu. Rodil sc je 22. novembra 1925. leta v Murski Soboti. Zgodnje otroštvo je preživel v Krmelju na Dolenjskem, kjer je njegov oče služboval kot prvi zdravnik v rudarski bolnišnici. Tam je končal tudi prvi razred osnovne šole, katero je dokončal v Ljubljani. Po končani gimnaziji se je vpisal na likovno akademijo v Ljubljani, kjer je diplomiral iz kiparstva. Vseskozi pa gaje zanimal strip, s katerim seje resneje začel ukvarjati v študentskih letih. Za risani film seje navdušil že kot otrok, ko sije ogledal Disncyevo risanko Sneguljčica in sedem palčkov. Od takrat dalje so bile vse njegove misli usmerjene, k temu, da bi tudi sam naredil nekaj podobnega. Po spoznavanju Disneyevega stila ga je tudi sam kmalu obvladal. Ni ga kopiral, ampak je prevzel le njegovo gledanje na figuro, ko je predmete in živali počlovečil in jim dal privlačnejšo obliko. Vedno sije želel študirati risani film, a za to ni imel možnosti. Zato se je odločil za kiparstvo, ki je študij giba in najbližji risanemu filmu, kjer je potreben občutek za tretjo dimenzijo. Z leti si je pridobil tudi jasno prepoznavnost in pri svojem delu pero zamenjal s čopičem. S tem je pridobil fleksibilnost in pri stripu potrebno mehkobo. Prvi lik, ki ga je Miki Muster obudil v življenje, je gotovo Zvitorepec. Kasneje mu je pridružil še Lakotnika in Trdonjo, O njihovih dogodivščinah je risal in pisal neprekinjeno od leta.1952 do 1973 in ustvaril 42 zgodb, v katerih je bila nepozabna trojica središče dogajanja. Takrat je bil zaposlen kot novinar Slovenskega poročevalca, kjer so približno deset let, od leta 1955 dalje, izhajale tudi Mustrove slikanice, kijih je risal po prirejenih zgodbah tujih in slovenskih avtorjev, eno pa je ustvaril tudi sam. Hkrati sc je ukvarjal tudi z risanim filmom in za Viba film ustvaril nekaj desetminutnih filmov (Puščica, Zimska zgodba in Kurir Nejčck). Na razstavi v galeriji Dolenjskega muzeja je bilo predstavljeno njegovo ustvarjanje od začetkov do danes, vključno z njegovim zadnjim stripom Martin Krpan, ki je še v nastajanju. Razstava s takšno tematiko je izredna redkost v slovenskem prostoru, poleg tega je bil strip kar precej časa zapostavljen in odrinjen na rob. Zagotovo pa je bila zanimiva za vse generacije, tudi najstarejše, ki so se priljubljenih Mustrovih junakov, Zvitorepca, Trdonje in Lakotnika, spominjali še iz časov, ko so njihove zgodbe izhajale v prvem povojnem ilustriranem slovenskem tedniku PPP-Polctove podobe in pesmi v časopisu TT-Tedcnska tribuna v petdesetih letih. Namen razstave je tudi bil, da bi z njo pritegnili pozornost vseh generacij, opozorili na sporočilnost in značilnost stripa in risanega Zdenko Picelj RETROSPEKTIVNA RAZSTAVA MIKIJA MUSTRA V DOLENJSKEM MUZEJU Na otvoritvi razstave je zbranim spregovoril tudi Miki Muster. (Foto: Mitja Pelko) Trdonja in Zvitorepec, priljubljena junaka Mustrovih stripov. KULTURA Rast 3-4 / 1995 filma, predvsem pa predstavili veliko ustvarjalnost Mikija Mustra. Po obsegu je bila to tudi prva tovrstna javna predstavitev tega ilustratorja širši slovenski javnosti. Otvoritev razstave je bila v galeriji Dolenjskega muzeja 17. februarja 1995, kjer seje trlo obiskovalcev (prek tristo) vseh generacij. Dči je otvoritev minila v znamenju Mustra in njegovih junakov, so poskrbeli tudi člani lutkovne skupine Pika Nogavička iz Novega mesta, ki so zaigrali kratko Mustrovo zgodbo Zimsko spanje. V času razstave, ki je bila na ogled do 27. marca 1995, je bilo v Dolenjskem muzeju organiziranih več aktivnosti. Tako je med šolskimi počitnicami pod vodstvom Mikija Mustra potekala Zvitorepčeva delavnica, kjer so se udeleženci lahko pogovarjali z avtorjem, sc seznanili z osnovami nastanka stripa in risanega filma ter tudi sami poskušali ustvariti strip in gib v risanem filmu. Delavnica je bila vse tri dni zelo dobro obiskana, saj je srečanje z Mikijem Mustrom za vsakega udeleženca pomenilo svojevrstno doživetje. Za zaključek delavnice pa je bil organiziran še pogovor z njim in vodstvo po razstavi ter ponovitev lutkovne predstave. Poleg tega pa so si obiskovalci vsak dan lahko ogledali še Mustrove risane filme in televizijske reklamne spote, katerim se je popolnoma posvetil od leta 1967 dalje. Tako jih je do leta 1990 ustvaril okoli 380. Od Mustrovih risanih filmov pa so bile na ogled do 30 sekund kratke risanke brez besed po motivih francoskega karikaturista Guillcrma Mordilla. Mustra je namreč želja po raziskovanju in ustvarjanju pravega risanega filma pripeljala v tujino, kjer je leta 1973 kot svobodni umetnik pri Bavaria filmu v Mtinchnu začel animirati serijske filme. Tako je sredi sedemdesetih let srečal tudi G. Mordilla, ki mu je leta 1975 zaupal ekskluzivno licenco za animiranje njegovih likov. Tako je nastala serija štiristotih kratkih risank v skupni dolžini tristo minut. Serija je imela izreden uspeh in so jo vrteli po vsem svetu, saj so risanke odkupili televizijski študiji iz tridesetih držav. Prav te risanke pa so bile v veliki večini prvič, sc pravi premierno, na ogled slovenski javnosti v Dolenjskem muzeju, saj se kljub velikemu svetovnemu uspehu še niso vrtele na naši televiziji. Miki Muster je ostal in ustvarjal v Nemčiji vse do leta 1990, ko se je vrnil v Ljubljano. V tem času je ustvaril okrog šeststo minut risanega filma. Najmlajšim obiskovalcem so bili v času razstave na voljo liki Mustrovih junakov za barvanje in risanje, marsikateri od njih pa je odšel domov tudi z umetnikovim podpisom. Za zaključek razstave je bilo v muzeju 23. marca 1995 organizirano še pre- Zelenko Picelj RETROSPEKTIVNA RAZSTAVA MIKIJA MUSTRA V DOLENJSKEM MUZEJU Miki Muster: Iz Zelene doline. Strip je ustvaril leta 1972. KULTURA Rast 3-4 / 1995 davanje o zgodovini in pomenu stripa na splošno, ki gaje pripravil arheolog in bibliotekar Narodnega muzeja iz Ljubljane, sicer pa novomeški rojak Marjan Blažon, ki je velik poznavalec stripa, saj se z njegovim proučevanjem ukvarja že dve desetletji. Sestavni del te razstave je bil tudi priložnostni katalog, ki smo ga ob tej priliki izdali in založili v Dolenjskem muzeju. V njem je prikazana življenjska pot in ustvarjalnost Mikija Mustra. Avtor besedila je bil zunanji sodelavce g. Rado Kostrevc, v celoti pa je preveden tudi v nemški jezik. Glavna sponzorja pri izvedbi celotnega projekta vseslovenskega pomena pa sta bila KRKA, tovarna zdravil, Novo mesto in Zavarovalnica TRIGLAV, d.d., poslovna enota Novo mesto. Razstava sama je vzbudila enkratno, za naše razmere celo presenetljivo zanimanje javnosti in slovenskih medijev. Tako so o razstavi poročali vsi mediji, sam avtor pa je imel po otvoritvi številne intervjuje. Razstavo sije ogledalo skoraj 3000 obiskovalcev, kar je za naše razmere izreden obisk. Poleg tega pa so v Dolenjski muzej prišle še številne ponudbe za gostovanje razstave po vsej Sloveniji. Kot avtorji in iniciatorji razstave smo se v sodelovanju in dogovoru z Mikijem Mustrom, ki je vso organizacijo in izvedbo v zvezi z gostovanji razstave prepustil Dolenjskemu muzeju, že dogovorili za gostovanje v letošnjem letu v Metliki, Tržiču, Laškem, Mariboru in Murski Soboti. Zanimanje pa obstaja za gostovanja tudi v prihodnjem letu, ko bo po dosedanjih pogovorih razstava obiskala tudi Ljubljano, Kranj, Brežice in še druga slovenska mesta. Vse to samo potrjuje, da strip v našem prostoru ponovno pridobiva na veljavi oziroma da ga ponovno odkrivamo. V Dolenjskem muzeju pa s tem dokazujemo pravilnost odločitve o uvrstitvi tovrstne razstave v naš razstavni program. S tem smo, tako vsaj upamo, primaknili tudi novomeški kamenček k poznavanju in objektivnejšem vrednotenju slovenskega stripa in risanega filma. Prepričani smo, da nam je v celoti uspelo predstaviti Mikija Mustra, ki smo ga do sedaj poznali samo prek njegovih stripovskih junakov ter neuničljivih in nepozabnih Cik-cak zajčkov ter drugih reklamnih filmov in, ki je med kolegi, akademskimi slikarji in kiparji, veljal za črno ovco, ker sc je ukvarjal s stripom in risanim filmom. Kot pionir slovenskega stripa in risanega filma je ustvarjal prezgodaj, zato smo ga prepoznali šele na njegovo 70-lctnico, ki jo bo praznoval v letošnjem letu. Tako smo s to razstavo obeležili tudi njegov življenjski jubilej, ob katerem se mu lahko zahvalimo za vse, kar je s stripom in risanim filmom dal slovenskemu in evropskemu prostoru, in mu zaželimo še veliko ustvarjalnih let na področju stripa in risanega filma kot na njegovem novem ustvarjalnem področju, to je barvni karikaturi, s katero seje pričel intenzivneje ukvarjati v zadnjih letih. Milan Škerlj V spominih Milana Škerlja, iz katerih smo v naši reviji že objavili več odlomkov, smo našli tudi naslednji kratek zapis o ljubljanskem potresu, ki gaje Milan Škerlj doživel kot študent na počitnicah v Novem mestu. 1. Materina sestra Marija Mehle, ki je imela hišo in trgovino v Kurji vasi, to je ob Dolenjskem mostu. Bila je vdova in uspešna trgovka ter je finančno pomagala Škerljevim sinovom, zlasti Milanu, pri študiju. 2. Škerljevi so pogosto imeli na stanovanju in oskrbi “študente”, t. j. dijake novomeške gimnazije. Večinoma so to bili otroci prijateljev in znancev iz krajev, kjer ni bilo gimnazije. Tako so si Škerljevi finančno pomagali, saj je moral oče Ivan s sodniško plačo preživljati šest otrok, pet sinov in hčer. Vsi sinovi so končali študij na fakultetah, hči po tedanjih navadah seveda ne. Poleg tega je bil oče Ivan izjemno dober in dosleden pedagog in tako so znanci k njemu pošiljali tudi otroke, ki so bili težje vzgojljivi. 3. Sclma Terdina, vdova po materinem bratu Jožefu. 4. Franc 'Ierdina, materin brat, ki je prevzel po obolelem bratu Jožefu trgovino na Starem trgu 17. KULTURA Rast 3-4 / 1995 KRATEK ZAPIS O ZNANEM LJUBLJANSKEM POTRESU V čas dijakovanja spada tudi ljubljanski potres. O sv. Jožefu sem prišel z Dunaja v Ljubljano. Čudna pomlad je bila. Toliko je nametlo čez noč snega, da sem ga komaj pregazil za Gradom do tete Marice1, ker nisem hotel čakati dolenjskega vlaka, da mc potegne do Dolenjskega kolodvora, tramvaja pa menda sploh še ni bilo ali pa zaradi snega ni vozil. Ta silni sneg je skopnel v nekaj dneh, o veliki noči ga ni bilo. Doma, stanovali smo pri ge. Chiarut-tini - sedaj Hladnikova hiša - smo bili starejši trije bratje v sobi levo spodaj, ki je imela devet močnih tramov v stropu in ni bila podkletena. Z nami je bil sicer še Aleksander Guzelj 2, pa je bil odšel na počitnice. Ponoči je začela posoda v umivalniku plesati in zvoniti. Nad nami, pri starših in mlajših bratih in sestri, je postalo živo. Mi smo kmalu uganili, kaj je, pa se res v svoji “kleti” nismo prav nič ustrašili, zaklicali smo le gor, naj še oni pridejo k nam. Pa niso. Zaspali smo po prvih sunkih, pa nas je zopet in zopet zbudilo; Vladko je vsakikrat pripomnil: “Hudič, spet trese." Zjutraj se je raznesel glas, da Ljubljane ni več, da je povsem uničena. V Novem mestu sta menda padla dva dimnika in zrožljalo je na tla nekaj opeke, morda je kje počila kaka stena. Hudega ni bilo. Tem bolj smo se bali za Ljubljano. Začele so prihajati ustne vesti in časniki. Videli smo, da so bila prva ustna poročila jako pretirana, da je pa vseeno moralo biti prav hudo. Hotel sem iti pogledat, saj sem bil s sorodniki, pri katerih sem prebil prejšnje, prostovoljsko leto, mnogo bolj povezan kot ostali naši. Šele konec tedna so me pustili, da pa moram zvečer nazaj. Našel sem vse žive in zdrave, saj ljudi ni bilo v Ljubljani poškodovanih skoraj nič; na veliko noč so ostali ljudje doma in potres sc je začel o polnoči, povsem podrla sc v mestu ni nobena stanovanjska hiša. Tem huje so trpela poslopja. Podrtih je bilo mnogo dimnikov, mnogo opeke je zdrdralo na tla in še je letela s streh ob vsakem novem sunku. Šel sem po cesti; naenkrat klecnem, kakor bi dobil udarec pod koleno, obenem pade na tla, tik mene, lep kos opeke. Salutiram z bratrančevo sabljo, za šalo, pri teti Selmi \ in zamahnem, vsa soba sc strese: ni bil tako hud moj zamah, zamahnil sem ob sunku potresa. Mesto se je jelo zavijati v lesene mreže. Komisije so ogledovale hiše in odrejale, kaj in kje je treba podreti. Mnogo je bilo tega. Skozi tedanjo ozko Stritarjevo ulico si prišel komaj peš, tako so bile podprte hiše na levo in desno, in podobno je bilo še marsikje. Čudno, odkod sc je bil naenkrat vzel ves ta stavbni les. V Zvezdi so že pripravljali prve barake, pozneje je bilo tam celo mesto, tudi precej trgovcev se je preselilo v barake, dokler jim niso popravili prodajaln. Moji sorodniki se niso umaknili. Hišo tete Maričke, to je tisto, v kateri je imela trgovino in stanovanjc, je bilo hudo razburkalo in prve noči je navzlic vsakojutrni slani prebila v svoji zaprti kočiji; ko sem prišel jaz, je bila pa že zopet "doma" in je modro in krepko vladala kakor vedno. Pri stricu Francu4 in teti Selmi na Starem trgu, pod Gradom, ni bilo večje škode, hiše pod Gradom so sploh manj trpele kot tiste ob vodni strani na naplavini. Tudi od teh sorodnikov ni zaenkrat hotel nihče z menoj v Novo mesto. Tako sem sc vrnil sam. prof. dr. Jože Mlinarič REVIJA ZA LITERATURO KULTURO IN DRUŽBENA VPRAŠANJA III NAŠ GOST Janez Marolt ERUDIT EVROPSKEGA POMENA Športni dan 4.a razreda (klasični oddelek) novomeške gimnazije, 1964 NAŠ GOST Rast 3-4 /1995 Pogovor z zgodovinarjem in klasičnim filologom prof. dr. Jožetom Mlinaričem ob njegovi 60-letnici - Rojen si v Mariboru 13. marca 1935 v številni družini. Kako bi označil oz. jedrnato predstavil svojo življenjsko pot od dela v domači vrtnariji, prek osnovne in srednje šole do fakultete in nato od srednješolskega učitelja na Ravnah na Koroškem, profesorja na novomeški gimnaziji, arhivarja v Dolenjskem muzeju in nato arhivskega svetovalca v Pokrajinskem arhivu v Mariboru do univerzitetnega profesorja na Pedagoški fakulteti Univerze v Mariboru? "Čas otroštva in tja do mature mi je tekel na domačiji v predmestju Maribora, na vrtnariji svojih staršev. Sedem nas je, štirje bratje in tri sestre, iz prvega zakona sem sam, saj mi je oče umrl, ko sem bil star štiri leta. Življenje ni bilo lahko, saj je triintrideset arov zemlje moralo preživljati številno družino. Pomanjkanja sicer ni bilo, vendar je bilo le za najnujnejše. Delovne navade sem si prodobil doma, pri svojih dobrih starših, kajti vsakemu izmed nas je bilo odrejeno delo, ki gaje moral vestno in natančno opraviti. Za to sem staršem hvaležen še danes. 1941. leta sem pričel hoditi v prvi razred osnovne šole, 1946. pa sem sc vpisal na klasično gimnazijo, na kateri sem maturiral 1959. Po maturi sem se vpisal najprej na arheologijo, bilo nas je okoli deset brucev. Po nekaj dneh nam je profesor Anton Korošec dejal: “Kdor je tako dobro situiran, da ga po študiju lahko vzdržujejo starši, naj ostane, ostalim pa svetujem, naj sc prepišejo!” Prvi udarec! Kaj zdaj? Tedaj sta bili še klasični gimnaziji v Ljubljani in Mariboru in tudi na realkah seje še poučevalo kar veliko latinščine. Oglasil sem sc pri predstojniku Oddelka za klasično filologijo, prof. Milanu Grošlju, da bi rad poleg arheologije študiral še en klasični jezik. Odgovor je bil: “Hočem celega klasičnega filologa. Študirajte klasične jezike in klasično arheologijo!” Profesor Korošec: “Študirati morate celotno arheologijo.” Vrnil sem sc k profesorju Grošlju, ki mi je dejal: “Študirajte oboje!” Odvrnil sem mu, da tega ne bom zmogel. Tako sem ostal pri študiju klasičnih jezikov in Moj Tusculum NAŠ GOST Rast 3-4 / 1995 diplomiral leta 1961. Še pred tem sem sc kot absolvent honorarno zaposlil na gimnaziji na Ravnah na Koroškem, kjer je rav-natcljeval dr. Fran Sušnik, odličen pedagog in pisce žlahtne slovenske besede. Poučeval sem latinščino, nemščino in zgodovino starega in srednjega veka. Tako sem po sili razmer postal nehote tudi učitelj zgodovine. Zadnji impulz, da sem se odločil tudi za študij zgodovine, je bil naslednji: Na tamkajšnji osnovni šoli je poučevala slovenski jezik odlična pedagoginja, klasična filologinj;!. Nekoč ji je neka tovarišica z dokončanim učiteljiščem pri obravnavanju nekega pedagoškega problema v zvezi s slovenskim jezikom na sestanku zabrusila: “Vi, tovarišica, pa kar molčite, saj niste kvalificirani!” Mislil sem si, da se kaj takega lahko tudi meni pripeti. “Latinski jezik povsod na šolah ukinjajo in ti boš nekvalificiran”, sem razmišljal. Takoj sem sc odločil za študij zgodovine ob delu, kot to danes pravimo. Vsekakor so prva leta službe najlepša. Mlad si, poln energije, prvikrat imaš na razpolago toliko denarja, da ni več potrebno trikrat obrniti kovanca v žepu. Tudi dvainštirideset ur tedensko, kolikor so mi jih prvo leto naložili, naslednje leto nekoliko manj, preneseš. Ko ti pripovedujem, mi tega nihče ne verjame. Pa je le res! Latinščine je bilo vedno manj, tudi na ravenski gimnaziji. Nekega dne se je pri meni oglasil Primož Simoniti, nekdanji sošolec z gimnazije in kolega s fakultete, in me povabi na gimnazijo v Novo mesto, kjer naj bi namesto njega poučeval latinščino, saj je sam odhajal na študij v Heidelberg. 1965. leta seje zame zanimal ravnatelj Dolenjskega muzeja prof. Janko Jarc in me zaposlil kot arhivarja. 1961. leta sem diplomiral iz klasičnih jezikov in 1969. še iz zgodovine. Vse do leta 1971, do odhoda v rodni Maribor, sem honorarno poučeval latinščino na gimnaziji. Z družino, bili smo štirje, sem se preselil v Maribor in se zaposlil v Pokrajinskem arhivu Maribor kot vodja oddelka za gradivo izpred leta 1850. Leta 1977 sem doktoriral iz teme o srednjeveškem latinskem epu Vita Mariac mctrica. 1985. leta sem bil habilitiran za rednega profesorja za zgodovino fevdalizma in za pomožne zgodovinske vede ter honorarno poučeval na tedanji Pedagoški akademiji, sedanji Pedagoški fakulteti Univerze v Mariboru, kjer sem od leta 1990 redno zaposlen." - Dolenjska je s svojimi mehkimi griči in bogato zgodovino ter s številnimi vplivnimi in znanimi osebnostmi dajala in dala spodbudo tvojemu znanstveno-raziskovalnemu delu. Delo v Dolenjskem muzeju je očitno usmerilo tvoje raziskovanje in zgodovina Dolenjske je tvoja ljubezen (saj je tudi žena Maja Dolenjka). Kakšno vlogo so odigrali v letih tvojega strokovnega zorenja prof. Janko Jarc, Tone Knez, Lado Smrekar in nekateri duhovni gospodje po dolenjskih samostanih ? "Med službovanjem v Dolenjskem muzeju v letih 1965-1971 sem se kot arhivar neprestano srečeval z nekdanjo postojanko cistercijanov v Kostanjevici in tudi ob raziskovanju bližnje kostanjeviške gospoščine. Na vsakem koraku sem naletel tudi na stiško opatijo ter na kostanjeviško sosedo, pletersko kartuzijo. Ugotavljal sem pomen teh duhovnih ustanov za zgodovino našega naroda in za njegovo zorenje. Zavedajoč se pomembnosti teh duhovnih, gospodarskih, cerkvenih in verskih središč, ki imajo hkrati veliko ohranjenega zgodovinskega gradiva, kar je za raziskovalca še kako vabljivo, sem del svojega nadaljnjega raziskovanja in študija posvetil samostanom starejših redov, cistercijanov in kartuzijanov. Ugotavljal sem, daje brez upoštevanja preteklosti teh ustanov prikaz naše zgodovine nepopoln, upam si trditi, celo izkrivljen. Za moje Prof. Jože Dular, prof. dr. Mlinarič in prof. Janko Jarc v Krkini zidanica na Trški gori. (Foto: Milan Markelj) NAŠ GOST Rast 3-4 / 1995 proučevanje kostanjeviške gospoščine seje zanimal tedanji ravnatelj osnovne šole in hkrati ravnatelj Galerije Božidarja Jakca v Kostanjevici Lado Smrekar, ki me je nagovoril tudi za raziskovanje preteklosti kostanjeviške cistcrcc. Sad mojega raziskovanja so naslednja dela: Kostanjeviško gospostvo po urbarju iz 1625 (1970), Topografija posesti kostanjeviške opatije 1234-1786 (1972) in Kostanjcviška opatija 1234-1786 (1987). S pletersko kartuzijo in tedanjim priorjem p. Janezom Drolcem sem prišel v stik med mojim službovanjem v Dolenjskem muzeju v Novem mestu. Prior je želel, da bi tudi pleterska kartuzija dobila osvetljeno svojo starejšo zgodovino. Ljubeznivo mi je dal na voljo kopije pleterskih listin, ki so bile tedaj še v Avstrijskem državnem arhivu na Dunaju. Tako je v letu 1982 izšla monografija pod naslovom Kartuzija Pleterje 1403-1595. Prve stike s stiško opatijo sem imel že v času prejšnjega opata, patra Rafaela Ašiča. Ta mi je dal na voljo cistercijansko literaturo, kije sicer pri nas nedosegljiva. 1986. leta meje nagovoril sedanji stiski opat p. dr. Anton Nadrah k raziskovanju preteklosti stiškega samostana. In tako sem sc nekaj let posvetil študiju preteklosti opatije, sad tega dela pa je v tem letu izdana monografija Stiska opatija 1136-1784. Na spodbudo pokojnega pleterskega priorja p. Janeza Drolca in sedanjega priorja p. Janeza Hollensteina sem raziskal zgodovino obeh štajerskih kartuzij, žičkega in jurkloštrskega samostana. Knjiga o obeh kartuzijah je izšla leta 1991 pod naslovom Kartuzija Žiče okoli 1160-1782 in Kartuzija Jurklošter okoli 1170-1595. V Dolenjski muzej sem prišel leta 1965 na povabilo prof. Janka Jarca. V njem sem našel dobrega ravnatelja, odličnega mentorja, predvsem pa velikega človeka in humanista. Velikokrat sem že poudaril, da brez Dolenjskega muzeja in prof. Jarca moja pot ne bi bila taka, kakršna je. V letu mojega prihoda v muzej je Novo mesto slavilo 600-letnico svojega obstoja. Bil sem komaj nekaj dni na novem delovnem mestu, ko mi je prof. Jarc naročil, naj za Dolenjski list napišem kratko kroniko mesta. Branil sem sc, češ, doslej sem poučeval, tej nalogi ne bom kos. Profesorje bil neizprosen in mi prinesel nekaj literature. Zagrizel sem se vanjo in tipkopis je bil pripravljen za objavo. Profesor nas je znal spodbujati in usmerjati ter je bil vesel vsakega našega najmanjšega uspeha. Tudi po mojem odhodu v Maribor se je vedno živo zanimal za moje delo in bil iskreno vesel vsakega mojega uspeha. Vezi, ki so sc med nama spletle, so ostale žive in nepretrgane. Zato sc veselim vsakega obiska pri njem. NAŠ GOST Rast 3-4 / 1995 V muzeju sem se srečal tudi z arheologom Tonetom Knezom, ki je bil ves zavzet za svojo stroko, poln energije, živahen, dober terenski delavec ter ploden pisec odličnega stila. Čeprav sva bila po stroki različna, sem si od njega, žal, prezgodaj umrlega kolega, pridobil marsikatero delovno izkušnjo." - Ko si v Dolenjskem muzeju prišel v stik z arhivskim gradivom, je očitno ta “dotik”prinesel nova spoznanja ter razprl avtentično preteklost skozi dokumente. Očitno ti je bogastvo arhivov zavdalo. Kakšen občutek je, ko odkriješ nekaj novega, še neznano listino ali pa npr. ko se ime pomembnega plemiča, opata ali vladarja pojavi v dotlej neznanih relacijah ali vlogah? "Priznati moram, da sem sc z zgodovinskim gradivom prvikrat srečal v Dolenjskem muzeju in da sem tedaj prvič stopil v kak arhivski prostor. Od tedaj pa do danes je preteklo veliko časa in skozi moje roke je šlo na tisoče listin in še več tisoč drugih dokumentov, česar si ob svojem prvem srečanju z arhivom nisem mogel niti predstavljati. Brskanje po arhivih in raziskovanje je kakor mamilo, brez katerega ne moreš več, če si se v delo zagrizel. Dobro se spominjam besed pokojnega dr. Pavleta Blaznika, ki mi je okoli leta 1970, ko sem prišel k njemu po nasvet v zvezi s kostanjeviškim urbarjem iz leta 1625, dejal nekako takole: “Vidim, da vas je ta hudič zagrabil in vas ne bo več izpustil. Vrženi ste v vodo in val vas bo nesel naprej.” Kot arhivar v Pokrajinskem arhivu v Mariboru sem doživel enega najlepših trenutkov neko sredo, ko sem v kupu odpadnega gradbenega materiala na tleh podstrešja stavbe pri stari trti na Lentu zagledal kos pergamenta. Povlečem ga iz prahu in, glej ga šmenta, prava velika pergamentna listina s pečatom, kmalu še ena, ta pa z izgubljenim pečatom. Obe sta bili iz pisarne kralja Matije Korvina. Za arhivarja, ki ima na skrbi starejše gradivo, in zgodovinarja, ki raziskuje starejša obdobja, je to nepopisno veselje. Sicer pa se kaj podobnega pripeti le vsakih sto let. Sleherni dokument, ki ga raziskovalec še ni imel v rokah, je zanj novo odkritje. Popolnoma drugačen občutek in odnos do vsebine je, če imaš v rokah originalno gradivo, iz katerega diha zgodovina, kakor če je gradivo objavljeno ali pa ga imaš na razpolago v obliki kopije. Če hočemo ohraniti gradivo še naslednjim rodovom, moramo spričo tega, ker je izpostavljeno vedno večjim zunanjim škodljivim vplivom, ravnati z njim skrbno in po možnosti dajati na uporabo le kopije. Srečen pa sem, da sem še mogel delati v glavnem na originalnem gradivu. Z vsakim novim dokumentom se vedno natančneje zarisuje podoba neke osebe iz preteklosti, vedno bolj zaživi pred nami. Zdi se mi, da osebe, ki jih odkrivam iz preteklosti, tako rekoč oživljam, ob ponavljajočih se srečanjih z njimi dobivajo jasnejšo podobo, podobo telesa in duha. Novi dokumenti razkrivajo nove zveze in povezave in pripomorejo k boljšemu razumevanju vzrokov za neko dogajanje ali odločitev posameznika." - Za branje ter interpretacijo arhivskega gradiva oz. listin, ko gre za gradivo starejših obdobij, je potrebno znanje latinščine in stare nemščine ter poznavanje rokopisnih variant različnih tipov srednjeveških in tudi novoveških pisav. Sunt, fuerant, mundo venent quae forte futura, grammata haec monstrant famine cimeta suo. Vse, kar je, kar je bilo in kar bo morda prišlo na svet, razodevajo črke - s svojo govorico. Kdaj se je nabralo toliko znanja, da si lahko prebiral stara besedila listin kot navadni ljudje berejo dnevne časopise? Jože Mlinarič (Foto: Milan Markelj) NAŠ GOST Rast 3-4 / 1995 "Že marsikdo meje pobaral za “učbenik”, da bi se mogel naučiti branja starih tekstov. Stvar ni tako preprosta! Osnovni pogoj je vsekakor dobro znanje latinščine in nemščine. Nesmiselno bi sc bilo učiti npr. kratic. Če obvladamo jezik, bomo znali razvozlati tudi kratice. Ko vidimo neko kratico že desetič, si jo pač zapomnimo. Branje tekstov je stvar oči, razumevanje pa stvar razuma. Ko sem pri prof. Bogu Grafenauerju vzel temo za diplomsko nalogo, še nisem znal brati gotice. Odločil .sem se prav za temo obdelave urbarja kostanjeviške gospoščine iz 1625. leta, da bi se naučil branja teksta. Sprva je šlo počasi, črka za črko, nato vedno hitreje. Vsakomur, ki se loteva branja starih tekstov, bi svetoval, naj vzame v roke lahke tekste in dokumente, v katerih se posamezne besede velikokrat ponavljajo. Med te vrste dokumentov štejem v prvi vrsti urbarje, obračune ter razne desetinske, gorninske in druge registre. Oko se bo polagoma izostrilo, tako da ne bo le prebralo besedila, ampak bo že ob prvem pogledu določilo tudi stoletje nastanka dokumenta. Svojevrsten problem pa seveda predstavljajo srednjeveške konccptne knjige in sploh koncepti. Spominjam se npr. konceptnih knjig cesarja Friderika III. iz druge polovice 15. stoletja ali pa konceptov pisem rcinskih opatov iz 16. stoletja, ki so bila zares trd oreh in ob katerih je bilo treba sedeti ure in ure in velikokrat črkovati. “Nemarno” so v konceptih zapisovali tudi razne pravne klavzule in formulacije. Te je moč “razvozlati” le tako, če take formulacije poznamo, sc pravi preprosto, da vemo, kaj bi na tistem mestu pravzaprav moralo pisati." - Kako bi umestil samostane na Dolenjskem v kulturno, družbeno, gospodarsko in predvsem versko zgodovino Dolenjske? Gre za diagonalo, ki jo de finira porečje reke Krke - Stična, Novo mesto, Pleterje, Kostanjevica. "Dolenjska se lahko pohvali s tremi velikimi postojankami samostanov cistercijanov in kartuzijanov, od katerih je vsak po svoje in s svojimi dejavnostmi v gospodarskem, kulturnem, verskem in cerkvenem pogledu pomagal skozi stoletja sooblikovati podobo tega dela slovenske zemlje. Med njimi je vsekakor najpomemb- Pred jurkloštrsko kartuzijo NAŠ GOST Rast 3-4 / 1995 nejša stiska opatija, ki ji je posebno vlogo namenil že njen ustanovitelj, oglejski patriarh Pcrcgrin. Oba cistercijanska samostana sta že v srednjem veku prejela vrsto župnij predvsem na Dolenjskem, deloma tudi na Štajerskem in Gorenjskem, in za katere so skrbeli svetni duhovniki ali redovniki sami. Samostana sta skrbela tudi za gradnjo in polepšanje božjih hiš. Do ustanovitve ljubljanske škofije leta 1461 sta bila cistercijanska samostana tudi najpomembnejši in edini cerkveni središči doma, saj je bil sedež patriarha zunaj dežele in zunaj habsburškega ozemlja. Stiški in kostanjeviški opat sta postala tudi arhidiakona za ozemlje svojih župnij ter s tem vezni člen med krajevnim ordinarijem, patriarhom in med župniki. Skrbela sta za cerkveni red, opravljala del cerkvenega sodstva in sklicevala vsako leto sinodo, s čimer sta imela dober pregled nad verskim stanjem svojega arhidiakonata. To je postajalo še toliko pomembnejše od 15. stoletja pa do sredine 18. stoletja, ko je bil ukinjen patriarhat in je Dolenjska prišla v sestav goriške nadškofije, saj je patriarh prebival na beneškem ozemlju, torej na ozemlju habsburških tekmecev, ki že od srednjega veka sem niso dovoljevali patriarhom vstopa na svoje ozemlje. Pomembno vlogo je v nekaterih pogledih odigrala tudi pleterska kartuzija, ki pa seveda ni imela pridruženih župnij, sicer pa kartuzijanom že zaradi specifičnega načina življenja ni bilo dovoljeno delovanje v dušnem pastirstvu. Konce srednjega veka sc je tem duhovnim ustanovam pridružila še postojanka frančiškanov v Novem mestu, ki so sc naselili v meščanskem okolju in delovali predvsem med meščani. Z ustanovitvijo proštijc v Novem mestu 1492. leta je nastalo na Dolenjskem novo pomembno cerkveno središče. Proštija je imela številne župnije po Dolenjskem, nekaj tudi na Štajerskem, prošti pa so postali arhidiakoni. Vse le duhovne ustanove so tudi naša prva kulturna središča, v katerih so posamezniki skozi stoletja prepisovali ne le nabožne tekste, ampak tudi take s področja vseh tedanjih vednosti. Ne smemo pozabiti na sloviti Stiški rokopis iz 1. polovice 15. stoletja s slovenskimi besedili, ki pričajo, da so sc stiški menihi pri svojem dušnopastirskem delovanju naslonili na pisano slovensko besedo. Reči smemo, da se je slovenska zemlja preko naših prvih samostanov vključila v krog kulturnih evropskih narodov." - Samostanci kontemplativnih redov so glede lokacije postavitve samostana vedno izbrali prostor nekoliko umaknjen in vendar blizu pomembnih prometnih poti, ob dobri pitni vodi. Ustanovitve samostanov so tudi na Slovenskem povezane s pomembnimi plemiškimi rodbinami in celo z vladarskimi hišami. "Izbor kraja za ustanovitev neke duhovne postojanke je vselej določalo dvoje: redovna pravila in ustanovitelj. Izbiro kraja za naselitev so določale tudi dejavnosti, s katerimi naj bi sc postojanka ukvarjala. Znanje izrek: Bernardusvalles, Benedictus mon-tes amabat, Franciscus oppida, Ignatius celebrcs urbes. Kontcm-plativni redovi so si v večji meri zastavili nekatere cilje, ki jih kasnejši redovi ne poznajo, zato je tudi izbor kraja za njihovo naselitev prav specifičen: postojanke leže sicer na odročnih krajih, vendar zaradi potrebne povezave s svetom ne preveč daleč od prometnih poti. Samostani starejših rodov so se kot pomemben gospodarski dejavnik vključevali s svojimi presežki v gospodarstvu (s pridelki in izdelki) v trgovino. Ustanovitelji samostanov so pri ustanavljanju postojanke morali upoštevati redovne zahteve, postavljali pa so jih seveda tudi tam, kjer so pač imeli svojo posest ali pa NAŠ GOST Rast 3-4 / 1995 možnosti, da za svojo novo ustanovo tako posest kupijo. Ustanovitve samostanov so kakor drugod tudi pri nas povezane s pomembnejšimi plemiškimi družinami, ki so prek samostanov hotele utrditi svoj položaj v deželi in si dvigniti svoj ugled, hkrati pa si v menihih najti trajne molilcc za tuzemsko in onostransko srečo. Tako so Traungavci, mejni grofi oziroma kasnejši prvi štajerski vojvode, ustanovitelji kartuzije v Žičah, v kateri so zadnji člani omenjene družine našli tudi svoj zadnji počitek. Spanheimi so kot gospodje na Kranjskem ustanovitelji kostanjeviške cistcrcc in kartuzije v Bistri. Kot deželni gospodje so si prek obeh samostanov želeli utrditi položaj ob spodnji Krki in v ljubljanski okolici. Ustanovitev stiškega samostana in benediktinske opatije v Gornjem Gradu je povezana z načrti oglejskega patriarha Peregrina, ki je želel imeti na Dolenjskem in na Štajerskem dve pomembni cerkveni in verski središči, kar mu je tudi uspelo. Jurkloštcr je ustanovil krški škof Henrik, ki si je prizadeval, da bi sc čimbolj odtegnil oblasti salzburškega nadškofa in si prek duhovne ustanove, kartuzije, utrdil svoj ugled kot cerkveni gospod. Herman II. Celjski jc ustanovil kartuzijo Pleterje pod Gorjanci in ta duhovna ustanova je postala neke vrste zadužbina, saj jc v samostanski cerkvi našel svoj zadnji počitek." - Svet Evrope je definiral nekatere samostanske poti in samostane kot kulturne poti in kot žarišče kulturnega življenja. Pod pokroviteljstvom Ministrstva za kulturo Republike Slovenije in Sveta Evrope je bil od 19. do 21. aprila letos v Stični mednarodni simpozij z naslovom Poslanstvo meništva na Slovenskem. Kaj lahko poveš o samostanih v srednjem veku? S kakšno dinamiko in kronologijo si sledijo cisterce, kartuzije, samostani benediktincev in samostani številnih ženskih redov v slovenskem etničnem prostoru? "Že prcnckatcrikrat so bile zapisane besede, da so bili samostani, zlasti starejših redov (benediktincev, cistercijanov in kartuzi-janov), naša prva, najstarejša in najpomembnejša kulturna središča. Njihove dejavnosti so bile pač glede na posebne cilje, ki so si jih v svojem delovanju zastavljali, raznolike. Benediktinci so nosili npr. težo misijonarske dejavnosti, saj jc pokristjanjevanje Evrope prav njihovo delo. Pogled na zemljevid našega etničnega ozemlja nas preseneti glede števila samostanov t.i. starejših redov. Neverjetno jc, da so npr. na tako majhnem prostoru zrasle kar štiri kartuzije. Prvi benediktinski samostani, moški in ženski, so nastali na robu našega etničnega ozemlja: v Furlaniji (Štivan, pred 7. stol., Rožac in Možač, 11. stol.) in na Koroškem (Osoje, Millstatt, Podkloštcr, 11. stoletje). Pod dejavnim oglejskim patriarhom Peregrinom sta nastali v središču slovenskega ozemlja dve redovni postojanki: stiška opatija (1136), in Gornji Grad (1140). Na Štajerskem so sc v drugi polovici 12. stoletja naselili kartuzija-ni, red, ki ga do tedaj v nemškem cesarstvu niso poznali. V 13. stoletju sta nastali dve pomembni postojanki, ustanovi Spanhci-mov: cistercav Kostanjevici (1234) in kartuzija v Bistri (ok. 1255). Kot zadnji jc nastal na začetku 15. stoletja kartuzijanski samostan v Pleterjah. Ženska benediktinska samostana sta bila ustanovljena v 11. stoletju na Koroškem: pri Sv. Juriju na Jezeru in v Krki, zadnji pa je bil po nekaj desetletjih ukinjen, ko jc bila posest izročena novonastali krški škofiji. Znotraj današnjih državnih meja so sc v 13. stoletju naselile dominikankc na Štajerskem, v Studenicah in Marcnbcrku (Radlje), na Kranjskem pa v Velcsovcm. V 14. stoletju sc dominikanskim samostanom pridružita še pošto- NAŠ GOST Rast 3-4/ 1995 janki klaris, ženskega reda sv. Frančiška: najprej v Mekinjah, nato pa v Škofji Loki. Za slovensko ozemlje smemo reči, da je bilo v srednjem veku kar posejano z duhovnimi postojankami obeh spolov, ki so poleg svojega osnovnega, duhovnega poslanstva opravile pomembne naloge tudi na drugih področjih (izobraževanje, karitativno delo) ter odločilno vplivale na izoblikovanje duhovne podobe našega naroda." - Veliko časa si presedel v arhivih in pregledal desetine metrov arhivskih fondov. Osnovni arhivski fond za Stično je danes v Arhivu Republike Slovenije, veliko gradiva pa si pregledal tudi v Nadškofijskem arhivu v Ljubljani, Koroškem deželnem arhivu v Celovcu, Štajerskem deželnem arhivu v Gradcu in Nadškofijskem arhivu v Vidmu (Udine). Izredno veliko dragocenega arhiva je v arhivu cister-ce Rein pri Gradcu, ki je tudi matica stiškega samostana. Kakšne napotke in izkušnje bi posredoval mlajšim slovenskim zgodovinarjem - raziskovalcem glede tovrstnega gradiva, opozoril na pasti in metodo dela, velja tudi za arhivske delavce, saj si tudi sam arhivski svetnik? "Poleg omenjenih arhivskih ustanov in samostanskih arhivov sem delal za druge projekte in objave še v Avstrijskem državnem arhivu na Dunaju, Državnem arhivu v Pragi in v Bavarskem državnem arhivu v Munchnu, v Nadškofijskem arhivu v Zagrebu, v Škofijskem arhivu v Gradcu in Škofijskem arhivu v Celovcu, v samostanih Admont, Št. Lambcrt in Št. Pavel ter v vrsti bibliotek doma in na tujem. Omenim naj, da je prav arhiv cistercijanske opatije Rein pri Gradcu, ustanovljen v letu 1129, prava zakladnica za našo zgodovino. Je najstarejši samostan cistercijanov v nemških deželah, ki z majhnim premorom (nasilno prekinitvijo v dobi nacizma) ni bil nikoli ukinjen. Ker je Rein matica stiške opatije in so bili njeni opati od konca 16. stoletja skoraj redno generalni vikarji za oba naša cistercijanska samostana, je seveda tam ohranjenega veliko zgodovinskega gradiva, npr. tudi tako gradivo, ki so ga pri ukinjenih samostanih v veliki meri zavrgli, pri čemer imam v mislih predvsem dragoceno korespondenco med samostani in vizitacijskc zapisnike, ki so prvovrsten vir za raziskovanje duhovnega življenja v neki postojanki. Samostan Rein pa je imel že od druge polovice 13. stoletja posest na Štajerskem in Dolenjskem, zlasti še velike vinogradniške komplekse. Pozabiti tudi ne smemo na benediktinski samostan v Admontu, od 12. stoletja gospodarja obsežnih posesti v Slovenskih goricah in v mariborski okolici ter imetnika vrste fara v Slovenskih goricah. Kdorkoli se ukvarja s preteklostjo Slovenskih goric, mora nujno poseči po ad-montskem arhivu. Naslednji samostan, v katerem je obilica gradiva za raziskovanje preteklosti Dravske doline in mariborske okolice vse od začetka poznega srednjega leta naprej, je v letu 1091 ustanovljeni benediktinski samostan v Št. Pavlu v Labotski dolini na Koroškem. Pogosto je problem pristopa v privatne arhive. Pridobiti si je treba priporočilo kakega predstojnika ustanove, za katero delaš, ali pa škofijskega ordinariata. Priporočilna pisma velikokrat odprejo vrata arhivov, ki so sicer zaprta za tiste, ki nimajo priporočila. Spominjam se primera opatije v Admontu. Ko sva se s sedaj že pokojnim arhivarjem škofijskega arhiva v Mariboru Jakobom Richterjem pred letom 1975 oglasila pri tamkajšnjem arhivarju, da bi sc pozanimala o gradivu, ki sc nanaša na našo preteklost, sva bila tako rekoč prej zunaj, kakor pa sva vstopila. Priporočilno pismo mariborskega škofa pa nama je odprlo vstop Stiski opat p. tir. Anton Nadrah podeljuje dr. J. Mlinariču dokument o sprejemu med stiske famili-arc 21. marca 1995 v stiski opatiji Srečanje po predstavitvi knjige o stiski opatiji v Pokrajinskem arhivu Maribor 24. marca 1995; od leve: dr. J. Mlinarič, dr. Bogo Grafenauer, p. dr. Anton Nadrah Po pogovoru z dr. J. Mlinaričem v Krki, ki gaje vodil dr. Stane Granda (na sliki levo), ob izidu Stiske opatije v času Dolenjskega knjižnega sejma, 10. maja 1995 NAŠ GOST Rast 3-4 /1995 v ta samostanski arhiv in odslej so mi vrata te ustanove vselej odprta. Leta 1974 sem potreboval kopijo neke listine iz okoli leta 1200 za objavo v Gradivu za zgodovino Maribora. Po podatkih je bila pred drugo vojno v zasebnem arhivu družine Wilczck na Dunaju. Od lastnika sem dobil prijazen odgovor, naj dokumente iščem kar v Moskvi. Pri iskanju gradiva je treba poleg znanja imeti tudi nekaj detektivske žilice in tudi dobrih zvez z arhivarji ni nikoli zametovati. Danes je seveda delo zelo olajšano, saj je mogoče naročiti kopije gradiva, medtem ko v začetku mojega raziskovanja v večini arhivov ni bilo druge možnosti kot prepisovanje tekstov." - V spremni besedi k monografiji Stiska opatija 1136-1784 si zapisal, da delo ob zbiranju gradiva ni bilo lahko, da pa ti je pripravljalo veliko veselja in zadovoljstva ter te skozi nekaj let spremljalo na vsakem koraku in ti osmišljalo življenje. Ta intelektualni znanstveni eros mora biti res nekaj posebnega. Brez delavnosti, naravnih talentov, oplemenitenih s selektivnim darom izbora, kritičnostjo in analitično prodornostjo ni rezultatov, ki zagotavljajo ta občutek. Sele ko narediš sintezo, se pokaže podoba. Kakšni so občutki ob novorojencih - knjigah? Tvojih monografij je kar nekaj... "Ničesar novega ne bom povedal, saj je bilo to že velikokrat povedano, daje namreč knjiga kakor rojstvo otroka. Tako je stiški opat dr. Anton Nadrah kmalu po izidu monografije o zgodovini stiškega samostana v refektoriju v moji prisotnosti svojim sobratom in drugim prisotnim pri kosilu napovedal izid knjige nekako takole: “Naznanjam vam veliko veselje. Rojena nam je knjiga o našem samostanu.” Za vsakega raziskovalca je trenutek, ko ima v rokah prvi izvod svoje knjige, nagrada za garaško delo in prav gotovo srečen trenutek. Resje, da iskanje zgodovinskega gradiva, branje dokumentov, vrednotenje njihove vsebine in izpovednosti ter “uporaba” podatkov, ki nam jih dajejo, pripravljajo zgodovinarju zadovoljstvo in mu skozi leta osmišljajo življenje. Menim, da je zavest, da si naredil nekaj koristnega ali dobrega, za vsakogar osrečujoča in prijetna. Tedaj čutiš, da si opravil vsaj drobec tistega, kar ti je namenila Previdnost." Na dvorišču kostanjeviškega samostana NAŠ GOST Rast 3-4 /1995 - Številne so tvoje razprave o zgodovini različnih zemljiških gospostev in župnij v Mariboru in njegovi okolici. Demitiziral si “začetek prve univerze na Slovenskem", s tem ko si obdela! znamenito latinsko šolo v Rušah in razložil terminološko semantiko latinskih izrazov v Ruški kroniki (1985). Kakšne naloge še čakajo zgodovinarje pri raziskavah topografije slovenske Štajerske oz. celotne severovzhodne Slovenije? "Omenjaš “prvo” univerzo na Slovenskem. Žal sem sc zaradi dvoma v to, ali je res bila, že marsikomu zameril. Zares bi bil ponosen, ko bi bila na Slovenskem, posebej še v bližini mojega rojstnega kraja, že v 17. stoletju tako pomembna izobraževalna ustanova. Toda eno je resnica, drugo je želja. Pisci o “falski univerzi” so namreč povezovali župnijsko šolo, ki jo je v letu 1645 ustanovil ruški župnik Jurij Kozina in na kateri seje do leta 1760 šolalo nad šest tisoč mladeničev iz vse Notranje Avstrije in celo od drugod, z domnevno univerzo na Fali. Ruška župnijska šola naj bi bila po njihovem priprava za vstop na tako imenovano “falsko univerzo”, v resnici pa je pripravljala mlade ljudi za šolanje na gimnazijah. Sicer pa je to dolga zgodba, ki jo bom nekoč spravil NAŠ GOST Rast 3-4 / 1995 na papir. V tej zvezi naj omenim, da praznujemo letos 350. obletnico ustanovitve šole v Rušah, kar bomo obeležili jeseni s simpozijem in z izdajo zbornika, v katerem bo objavljen moj prevod Ruške latinske kronike, ki govori tudi o tej šoli." - Gradiva za zgodovino Maribora je doslej izšlo 19 zvezkov, v pripravi imaš dvajseti snopič. Gradivo obsega vire za zgodovino srednjeveškega Maribora in dokumente o mestu vse do konca 18. stoletja. Kdaj boš tudi iz tega dokumentarnega gradiva naredil monografsko sintezo o svojem rojstnem mestu? Maribor to zasluži. "Misel o zbiranju gradiva za preteklost Maribora od 12. do 18. stoletja se je porodila leta 1974, ko je nastajal načrt za izdajo zbornikov o zgodovini Maribora, ki naj bi bili podlaga za pisanje zgodovine mesta. Zavedal sem sc, da brez priprave zgodovinskega gradiva mesto ne bo dobilo temeljite in strokovne neoporečne zgodovine starejšega obdobja, kakršno si kraj vsekakor zasluži. Evidentirati sem začel gradivo v domačih, predvsem pa v tujih arhivih ter pridobivati gradivo v obliki kopij. Tako je že v naslednjem letu Pokrajinski arhiv v Mariboru izdal 1. zvezek Gradiva za zgodovino Maribora in letos bo izšel že 20. zvezek. Za zgled mi je služila serija Gradiva za zgodovino Ljubljane, ki jo je po vojni začel izdajati Mestni arhiv v Ljubljani, pripravljal pa dr. Božo Otorepce. Do sedaj sem transkribiral in pripravil za izdajo nad dva tisoč dokumentov iz časa omenjenega obdobja, ki bodo prav gotovo dobra podlaga za pisanje starejše mariborske zgodovine. Zavedam se, da je v tujini raztresenih še veliko podatkov za naše mesto, tako da bo dela še in še... Spominjam sc bežnega srečanja z znancem iz mariborskih zgodovinarskih krogov, ki me je glede nadaljnjega zbiranja gradiva za izdajo Gradiva za zgodovino Maribora pobaral, do kdaj še mislim pripravljati gradivo, pa sem mu na kratko odvrnil: “Do smrti." Glede monografske sinteze pa tole. Maribor je pred leti (1991) izdal zbornik pod naslovom Maribor skozi stoletja in v njem sem v dveh daljših prispevkih prikazal preteklost mesta in podal zgodovinski pregled mariborske župnije od začetkov v 12. stoletju do prve polovice 18. stoletja. Pisanja sc brez evidentiranega gradiva, objavljenega v Gradivu za zgodovino Maribora, nikakor ne bi bil lotil. Ali bom na osnovi že obdelanega gradiva in tistega, ki ga bom še zbral, uspel narediti temeljito sintezo, naj na kratko odgovorim: “Življenje je tako kratko...” V tej zvezi naj navedem besede dobrega kolege, prof. Jožeta Koropca, ki mi je nekoč dejal nekako takole: “Pustimo še drugim, da bodo imeli kaj delati!” - Kot profesor za zgodovino fevdalizma in pomožne zgodovinske vede na Oddelku za zgodovino Pedagoške fakultete Univerze v Mariboru imaš opraviti z mnogimi generacijami študentov, tako rednih kot izrednih. Kako ocenjuješ znanje, ki ga prinesejo iz srednjih šol? Veliko študentov dela pri tebi tudi seminarske in diplomske naloge. Študenti zelo cenijo tvojo korektnost in pripravljenost pomagati. Tvoja predavanja so vedno dobro obiskana. Kako pa ti presojaš njihove izdelke in njihovo znanje? "Žal moram reči, daje znanje, ki ga večina študentov prinese s seboj iz srednjih šol, izredno pomanjkljivo. Prvo, kar opažam, je pomanjkanje splošne izobrazbe. Pokojni profesor Fran Zvvittcr je nekoč dejal, daje univerza edina dobra srednja šola pri nas. Menim, da je s tem dovolj povedal. Za pomanjkanje znanja pa ne Pri razlagi v žički kartuziji NAŠ GOST Rast 3-4 / 1995 moremo kriviti mladine, ampak tiste, ki so v šolstvu neodgovorno eksperimentirali. Prepričan sem tudi, da je danes mlad človek preobremenjen in da bi verjetno lahko marsikaj “nekoristnega” ali “manj koristnega” zanemarili. Preobremenjenost pa vodi k zelo pogubni površnosti, ki sejo človek naleze kakor berač uši, in je ni moč več iztrebiti. Res je, da dela pri meni izredno veliko študentov seminarske in diplomske naloge. Tega sem vesel. Želel pa bi si, da nalog ne bi pripravljali samo na osnovi literature in objavljenih virov, temveč tudi na podlagi neobjavljenega gradiva. Toliko je lepili in koristnih tem, ki bi sc jih študenti mogli lotiti, ko bi prinesli s seboj znanje latinskega jezika! Ugotavljam tudi, da prihaja na univerzo več študentov, ki so imeli v srednji šoli angleški in ne nemški jezik. Znanje tega jezika je za našega zgodovinarja neobhodno potrebno. Upam, da bo v bodoče kaj bolje. Marsikje se že uvaja pouk latinščine. Glede njihovih izdelkov pa tole: s študentom sc nekajkrat pogovorim, preden izdela čistopis. Terjam, da naloga ni le vsebinsko, ampak tudi jezikovno in oblikovno dobra. Imam navado reči: “Naloga ni le ogledalo študenta, ampak tudi profesorja.” Menim, da bo znanje boj temeljito, ko bo vpeljan enopredmetni študij, saj je danes študent, ki študira na dveh oddelkih, preobremenjen tako s predavanji kot tudi z množico izpitov. Zato, razumljivo, ni časa za temeljito pripravo na izpit. Z uvedbo enopredmetnega študija sc odpira možnost za uvedbo nekaterih predmetov, kot so arhivistika, in izbirnih predmetov, latinščina, nemščina ali madžarščina ter branja nemških tekstov, pisanih v gotici." - Veliko sodeluješ tudi na mednarodnih simpozijih. Kako hi primerjalno oceni! raven raziskav naših zgodovinarjev, seveda se pri tem povsod kažejo nacionalni interesi, glede na kvalitetne predstavitve posameznih tem ? Kaj nam manjka ? V čem smo pred drugimi, če smo? "Resje, da sem s predavanji aktivno sodeloval na nekaj mednarodnih simpozijih, v prvi vrsti na monastičnih, ki sc ukvarjajo z zgodovino, kulturno zgodovino in duhovnostjo cistercijanskega in kartuzijanskega reda ter njunih postojank. Ž nekaterimi kolegi ugotavljam, da so teme pri večini simpozijev sicer dobro izbrane, toda ne teme za posamezna predavanja. Pogosto so te nanizane kot kako sračje gnezdo in občutek imam, da organizatorji nimajo pravega pristopa, kar daje vtis, da ne izdelajo najprej tem za posamezne referate, ampak povabijo k sodelovanju strokovnjake, ki si sami izberejo temo. Moralo pa bi biti obratno: najprej naj bi se določile teme vseh referatov, nato pa bi bilo treba poiskati referente. Menim, da kvaliteta raziskav naših raziskovalcev in njihova predstavitev na simpozijih po nivoju na splošno v ničemer ne zaostaja za tujimi. Sam sc ukvarjam s temami iz obdobij, za katera ne bi mogel reči, da z njimi zahajam v kake nacionalne interese. Reči smem, da glede raziskanosti zgodovine in arhitekture vseh naših samostanov starejših redov vsekakor prednjačimo pred drugimi." - Od leta 1975 si član mednarodne komisije za uresničitev Arhivskega sporazuma z Avstrijo iz leta 1923 in za zahteve restitucije gradiva, odnesenega iz Slovenije v letih 1941-1945. Kako ocenjuješ prizadevanja, interese obeh strani, rezultate tega, očitno zelo napornega dela kot član tega strokovnopolitičnega foruma oziroma komisije? NAŠ GOST Rast 3-4 / 1995 "Od leta 1975 sem član obeh komisij. Sodeloval sem na številnih pogovorih ter pogajanjih za izročitev arhivskega gradiva in v zvezi z restitucijo tudi drugega kulturnega blaga. Najbolj uspešni so bili pogovori in rezultati pogajanj prva leta, ko nam je Republika Avstrija izročila kar precej gradiva iz naslova Arhivskega sporazuma. Omenim naj le vrnitev gradiva nekaterih kranjskih samostanov (Pleterje, Bistra, Mekinje, Vclesovo) in gradiva benediktinskega samostana v Gornjem Gradu. Z izročitvijo tega gradiva, ki obsega zlasti veliko število srednjeveških pergamentnih listin, je raziskovalcem naše samostanske in sploh cerkvene zgodovine delo močno olajšano. Vrnjen je bil tudi obsežen fond mariborskih listin: 333 v glavnem pergamentnih srednjeveških listin za čas od 13. stoletja naprej, pomembnih za raziskovanje preteklosti Maribora in njegove okolice. Omeniti tudi moramo vrnitev dragocenega gradiva Jožefinskega katastra. Seznam gradiva, ki ga Slovenci še terjamo od Avstrije, je vsekakor obsežen, toda z nastankom samostojne države so glede tega nastale nove težave. Glede interesov pa tole: mi terjamo, kar nam gre, pri čemer smo zgodovinarji tudi še nekako čustveno prizadeti, če pri vračanju nismo povsem uspešni. Zato moramo imeti nekaj razumevanja tudi za avstrijske kolege in zgodovinarje (politike in suhoparne pravnike pustimo ob strani!). Bcati possidentes!" - Kot klasični filolog in zgodovinar si mnoga strokovna spoznanja znal zjedriti in jim dal temeljito jasnost. Danes so mnogi strokovni članki brez logičnih in vzročnih korelacij. Kaj botruje takšnemu “prodajanju megle” in strokovni “šlampariji”? "Današnji čas je čas naglice, ki seje prenesla marsikje, žal, tudi na področje raziskovanja. Velikokrat manjka temeljitosti, preciznosti in vzročnih povezav. Spominjam se predstojnika na oddelku za klasično filologijo, svojega profesorja Milana Grošlja, ki nas je pri vsaki stvari navajal na natančnost, in njegovega reka: “Kdor zna biti natančen v majhnem in nepomembnem, bo znal biti to tudi v velikem in pomembnem!” K natančnosti nas je navajala že klasična gimnazija in oba klasična jezika veljata za predmeta, ki učenca navajata k natančnosti in sistematičnemu osvajanju znanja. Velikokrat me moti tudi to, da se posamezniki lotevajo tem, ki jim zaradi pomanjkanja znanja ali celo neznanja jezikov in branja tekstov niso dorasli. Večkrat imam navado reči: “Tudi jaz sc ne lotevam popravila televizorja, ker tega pač ne znam.” Zanimivo je, daje veliko ljudi prepričanih, da so sposobni pisati zgodovinske teme, ne da bi za to imeli potrebno znanje in si osvojili potrebno metodo. Ko zadnjega ne bi bilo treba, pač študij zgodovine ne bi bil potreben." - Dokaz visoke, lahko bi celo rekli pesniške jezikovne kulture, je tudi nekaj prevodov iz klasične grščine in latinščine, tudi nemščine. Semantika pesniške polivalentnosti se v prevodih izrazito pokaže. Tudi tvoja doktorska disertacija z naslovom Srednjeveški latinski epos Vita Mariae metrica - tekstno kritična, historiografska in literarna analiza je manifestativni vzorec za vsa nadaljnja, tudi zgodovinska besedila. Je med skritimi željami tudi prevod kakšnega dela latinske ali grške književnosti ? Kaj pa Horacevo delo De arte poetica kot paralela Aristotelovi poetiki? "Prevajanja sem se lotil za lastno veselje in zadovoljstvo v času služenja vojaškega rokav Varaždinu (1962). Imel sem dva kovčka: v enem “normalne” potrebščine, v drugem pa, kakor mi je moj predpostavljeni ob tedenski “smotri” ponavljal, “čitavu biblio-teku”, v kateri je bilo največ tekstov antičnih pisateljev in pesnikov v originalu. Med drugimi sem imel tudi Platonove Poslednje dneve Sokrata. Bili so mi kakor neke vrste biblija, iz katere sem vsak dan prebiral in ki mi je pomagala skozi vojaško življenje. Imel sem tudi Pesmi Properca. Bilo je neke nedelje popoldne. Skoraj vsi so odšli iz kasarne, v sobi sem ostal sam in se lotil prevajanja. Po odsluženju vojaškega roka sem nadaljeval s prevajanjem in čez kako leto sem svoj “izdelek”, prevod nad tri tisoč verzov, pokazal ravnatelju Založbe Obzorja prof. Jožetu Košarju, odličnemu poznavalcu antike in svojemu nekdanjemu gimnazijskemu ravnatelju, ter kolegi prof. Kajetanu Gantarju. Menila sta, da imam “dar invencije”, in mi svetovala, naj prevod še “izpilim”. Pesmi Properca so nato izšle kot vsi ostali moji prevodi iz antične literature v zbirki Iz antičnega sveta pri Založbi Obzorja v Mariboru. Se prej pa sta izšla prevoda del Anakrcontika ali pesmi o vinu in ljubezni (1968) in Valvasorjevo Prizorišče človeške smrti (1969). Skupaj z Gantarjem sva izdala prevod Teokritovih Idil (1984). Lotil sem se tudi prevajanja tekstov iz srednjeveške nemščine in prevodi so izšli v knjigi Starejše slovensko slovstvo (1984). Priznati moram, da meje prevajanje poezije ob raziskovalnem delu čustveno obogatilo in z njim sem skušal najti v sebi neko ravnotežje. Lotil sem sc tudi prevajanja rimskega pesnika "fibula, ki naj bi ga pripravil skupaj s Kajetanom Gantarjem za objavo v zbirki Iz antičnega sveta. Zadnja leta pa me je raziskovanje toliko prevzelo, da časa za kako drugo dejavnost nisem imel. Ali bo do uresničitve prišlo, ne vem. Vsekakor je to moja želja." - Kako ocenjuješ stanje slovenske historiografije na prelomu tisočletja ? Včasih so rekli, da politikam obvladuje stroko. Ti si ves čas ohranil osebno in strokovno poštenost. Se ti zdi, da se tudi danes časi spreminjajo in ljudje z njimi? "Kjer politikum obvladuje stroko, je objektivnosti konec. Poznali smo “družbeno angažirano” zgodovinopisje, ki v nobenem primeru ni moglo biti objektivno. Če moram pisati tako, kakor mi nekdo narekuje in od mene zahteva, potem je bolje, da molčim, če želim ohraniti človeško dostojanstvo. Bolje molk, kakor pa se ukloniti duhovnemu nasilju! Menim, da delno le drži stari rek: “Tempora mutantur ct nos mutamur in iis”, vendar je tudi res, da je staro drevo težko upogniti. Vsekakor je zgodovinar, ki sc ukvarja z bližnjo preteklostjo, bolj na udaru in večkrat izpostavljen ideološkim pritiskom, kakor tisti, ki raziskuje starejša obdobja. Naj mi dragi prof. Janko Jarc ne zameri, če ga na tem mestu citiram. Večkrat mi je dejal nekako takole: “Držite sc fevdalizma. Ne boste imeli težav. Podložniki so že zdavnaj mrtvi, fevdalce pa smo ali nagnali ali pa jim pomagali na oni svet." Na področju slovenske historiografije je bilo v tem stoletju veliko storjenega. Ugotavljati pa moremo, da so nekatera zgodovinska obdobja, nekatere pokrajine (npr. Prekmurja) ter teme in problemi slabo obdelani ali pa popolnoma neraziskani." NAŠ GOST Rast 3-4 / 1995 - Kako bi definiral svoj strokovni in življenjski čredo? "Moje življenjsko in strokovno vodilo? Naj na vprašanje odgovorim na kratko. Delo nam osmišlja življenje. Z vso vestnostjo, V vinogradu na Gorci NAŠ GOST Rast 3-4 / 1995 odgovornostjo in sposobnostjo opravimo vsako nalogo, ki smo si jo zadali ali pa so nam jo naložili drugi. Bodimo pošteni do samega sebe in do drugih ter nikomur zavestno ne delajmo krivice in škode. Vselej bodimo pokončni in sc v vsem ravnajmo po svojem prepričanju, ki ga ne smemo nikoli zatajiti, pa četudi bi nam to kdaj škodovalo." - Na Gorci nad Sv. Petrom niže Maribora si ob odhodu iz Pokrajinskega arhiva v Mariboru oz. ob prihodu na mesto profesorja na Oddelek za zgodovino Pedagoške fakultete Univerze v Mariboru uredil svoj delovni prostor med žlahtnimi trtami. Iz vinograda je pravo razkošje pogledov na Dravsko polje, oko se spočije na zeleni kulisi Pohorja in duša napolni z radostjo ob pogledu na vinograde okrog Malečnika. Kako združuješ znanost s trtami svojega vinograda ? "Včasih kdo o meni reče: “Njegova velika ljubezen je Gorca.” Vsekakor je to ena izmed mojih ljubezni! Ljudje danes živimo v betonu, okoli nas sta beton in asfalt. Ali nismo tudi sami postali kamen? Narava pa diha življenje, nas inspirira, pomirja, nam govori, spodbuja, nam zastavlja življenjsko važna vprašanja: “Kdo smo, od kod smo, kam gremo, čemu živimo?” Nebesni obok v naravnem okolju, sredi trt, zelenja in drevja je kakor gotski obok ogromne katedrale, ki nam kaže navzgor, nas sili k razmišljanju, je pravi kraj za meditacijo, ko lahko premerimo prehojeno pot in ugotavljamo, kje na tej poti smo. Velikokrat me je že kdo pobaral, kdo mi obdeluje vinograd. Zame je tako vprašanje smešno. Fizično delo v naravi je prava sprostitev za duha. Tu gori, na Gorci, pod zavetjem Marijine cerkve in s pogledom, ki mi ob jasnini seže vse tja do Marijine cerkve na Ptujski Gori, tja na zeleno Pohorje in globoko v Dravsko dolino, morem v miru in zbrano delati, brez telefona, zvonca ob vratih in nadležnih glasov abotnega govorjenja iz žargona vsakdanjika in ropota brezdušnih strojev, ki prodirajo skozi stene. Opazovanje narave in življenje z njo, z njenim vsakoletnim rojevanjem, rastjo, s sadovi in umiranjem, daje vedeti, da smo tudi mi kot del narave podvrženi tem zakonitostim, in nas spodbuja, da o tem pogosto tudi razmišljamo." - Kakšne načrte znanstveno-raziskovalnega dela imaš za prihodnjih deset let? Vem, da imaš za tisk pripravljeno besedilo o marenberškem dominikanskem samostanu 1251 -1782 (500 strani tipkopisa), da imaš zbranega že veliko gradiva za kartuzijo Bistra (1255-1782), da intenzivno zbiraš gradivo za dominikanski samostan v Studenicah (1238-1782). Ob vsej tvoji načrtnosti in pridnosti id založnika za izdajo monografije o marenberškem samostanu. Očitno so ženski redovi tudi v zavesti Slovencev na obrobju. Zenskega lobija v slovenskem parlamentu pa ni. Morda se bo pa le kaj premaknilo. "Znan je rek: “Ars longa vita brevis”. Res, pripravljen je tipkopis za izdajo monografije o zgodovini marenberškega dominikanskega samostana. Ob oddaji tipkopisa na začetku leta 1992 založbi, ki je delo namcravla tiskati, seje izkazalo, da ta za to nima denarja. Tako je tekst resda že tri leta pripravljen, zato si želim, da bi tudi zagledal luč sveta. Ne pišemo za to, da bi besedila obležala v predalih, kljub temu pa sem zadovoljen, daje pripravljen tekst o zgodovini marenberškega samostana od njegove ustanovitve sredi 13. stoletja do ukinitve pod Jožefom II. leta 1782. Z izdajo monografije o tem samostanu bomo dobili prvo pregledno zgodovino nekega ženskega samostana pri nas. Z monografijama o stiški in NAŠ GOST Rast 3-4 /1995 kostanjeviški opatiji sem zaključil raziskovanje naših cistercijanskih samostanov, z izdajo dela o kartuziji Bistre od njene ustanovitve sredi 13. stoletja do 1782 pa bo zaključen ciklus o zgodovini naših kartuzij. Gradivo za pisanje monografije o zgodovini kartuzije Bistre, izdala naj bi jo Dolenjska založba v Novem mestu, ki kaže veliko posluha za tovrstne izdaje, imam že pripravljeno. Kar zadeva drugi ženski dominikanski samostan na Štajerskem -Studenice, pa je tudi že večji del gradiva zbranega in obdelanega, v glavnem me čaka le še delo v Nadškofijskem arhivu v Vidmu (Udinc). Ob raziskovanju preteklosti marenberškega samostana sem ugotovil, da so tudi naši ženski samostani pomagali sooblikovati duhovno podobo našega naroda. Ti so bili skoraj edini kraji, na katerih seje lahko izobraževala ženska mladina. Poleg tega so se dominikankc tudi intenzivno ukvarjale z glasbo in s prepisovanjem tekstov ter se posvečale raznim ročnim spretnostim. Zato menim, daje brez upoštevanja dejavnosti ženskih redov naša zgodovinska podoba okrnjena. V načrtu imam še obdelavo obeh moških dominikanskih samostanov na Štajerskem: na Ptuju in v Novem Kloštru. Prvi je deloval od leta 1230 do 1785, drugi pa od 1453 do 1787. Seveda bom nadaljeval tudi s pripravami za izdajo nadaljnjih zvezkov Gradiva za zgodovino Maribora, saj je še veliko dokumentov. Moja želja je tudi, da bi slovenska Štajerska dobila pregledno izdajo vinogradništva, saj si to vsekakor zasluži. Seveda to ne bi bilo delo enega človeka, ampak vzajemno delo več zgodovinarjev in strokovnjakov drugih znanstvenih disciplin. Menim, da bi bilo ob sedanjem zdravju in volji do dela moč to našteto uresničiti. Več pa ne bi rad našteval, saj mi večkrat prihajajo na misel besede moje matere: “Človek obrača, Bog pa obrne!” * * * P.S. Slovenska akademija znanosti in umetnosti je na svoji volilni skupščini 6.6.1995 na predlog I. razreda za zgodovinske in družbene vede izvolila prof. dr. Jožeta Mlinariča za izrednega člana SAZU. Ob izvolitvi za akademika mu iskreno čestitamo. Čestitkam se pridružuje tudi uredništvo revije Rast in Dolenjska založba. 250 doc. dr. Janez Marolt RAST - L. VI, ŠT. 3-4 (33-34) JULIJ 1995 IV REVIJA ZA LITERATURO KULTURO IN DRUŽBENA VPRAŠANJA DRUŽBENA VPRAŠANJA . Marjan Ravbar DRUŽBENA VPRAŠANJA Rast 3-4 / 1995 POGLEDI NA POLITICNO-GOSPO-DARSKE VIDIKE REGIONALIZACIJ IN REGIONALNEGA RAZVOJA SLOVENIJE Uvod Beseda regija izvira iz latinske besede “regio” in pomeni določen del zemeljskega površja ali pokrajine. Večina leksikonov jo označuje kot teritorialno enoto, ki ima vrsto specifičnih in individualnih potez. Regijo lahko poimenujemo tudi kot administrativno, ekonomsko ali naravno enoto ali ozemlje, na katerem prebiva določena družbena skupnost. Iz te ohlapne definicije sc čuti, da vsebina tega pojma nikakor ni jasno opredeljena. Zmešnjava je še toliko večja, ker pojem regije ali pokrajine uporabljajo različne stroke in vsaka med njimi razume in tolmači ter uporablja ta termin drugače. V geografiji pojmujemo regijo največkrat kot del dežele ali pokrajine, ki se od ostalih razlikuje glede na posebne naravne in družbene razmere. Analize kažejo, da je regionalna specifičnost največkrat rezultat povezovanja, prepletanja in kombiniranja posameznih naravnih in družbenih pojavov in dejavnikov, tako da dajejo ozemlju določeno svojskost in celovitost. Vse to povzroča, da se regija v očeh povprečnega opazovalca ali v dojemanju strokovnjaka razlikuje od sosednjih regij. Zaradi spreminjanja dejavnikov in glede na to, da sc ob tem spreminjajo tudi odnosi med dejavniki, ki tvorijo regionalni kompleks, se regije preobražajo v času in tudi glede na doseženo razvojno stopnjo ekonomske moči. Členitev pokrajine lahko poteka ob pomoči več različnih kriterijev: po naravnih regijah, glede na ekonomski potencial in homogenost, po zgodovinskih in funkcijskih povezavah itd. Hkrati tudi ugotavljamo, da idealne, vsestranske in splošno uporabne regionalizacije ni. Kot najbolj temeljne koncepte regionalizacij običajno navajajo delitve na fiziognomske (naravne), homogene, historične, administrativne, ekonomske in funkcijske ali nodalnc regije. Ob pregledu različnih regionalizacij velja še opozoriti, da avtorji običajno uporabljajo večstopenjsko hierarhično delitev regij: od naj manjše, mikroregije, prek različnega števila vmesnih stopenj do makroregij. Regionalizacije Slovenije Slovenska geografija si je že ob koncu prejšnjega stoletja zadala kot eno pomembnejših nalog, da domovino in njene pokrajine predstavi v sintetični rcgionalno-geogralski sliki. Ker pa je Slovenija kljub svoji majhnosti nenavadno raznolika, tako po fizičnogeografski kot družbenogeografski plati, so se vedno znova pojavljale dileme: po kakšni shemi regionalne razdelitve naj bi jo najuspešneje obravnavali. Zato so prvotni opisi geografsko-zgo-dovinskih knjig najčešče izbrali kar razdelitev po kronovinah, na katere je bilo takrat politično in upravno razdeljeno slovensko ozemlje. Za obdobje obeh Jugoslavij je Melik ob zasnovi svoje monumentalne geografske monografije Slovenije izdelal še prvo temeljiteje zasnovano regionalno delitev. Z njo je našo deželo Marjan Ravbar POGLEDI NA POLITIČNO-GOSPODARSKE VIDIKE REGIONALIZACIJ IN REGIONALNEGA RAZVOJA SLOVENIJE razdelil glede na naravne pogoje in iz njih izvirajoče gospodarske možnosti. V svoji regionalizaciji je iskal kompromise predvsem med pokrajinskofiziognomskimi, historičnogeografskimi in fizičnogeografskimi kriteriji. Pozneje so različne potrebe - od šolskih do upravnopolitičnih, predvsem pa proučevanje regionalnih struktur in med njimi še posebej regionalno planiranje - vedno bolj zahtevale kolikor mogoče enotno shemo regionalizacije Slovenije. Najprej je Ilešič zasnoval dvojno delitev Slovenije, in sicer v fiziognomske in funkcijske regije. Pozneje so sc z regionalizacijami Slovenije med geografi največ ukvarjali še Cene Malovrh, Igor Vrišer, Vladimir Kokole in Ivan Gams, prvi trije zgolj z ckonomskogeografsko regionalizacijo. V teh orisih so uporabljali pokrajinskofiziognomske oz. pokrajinskockološkc in ekonom-skofunkcijskc metode. Naštete regionalizacije so pozneje služile za podlago drugim regionalizacijam, med njimi tudi potrebam po oblikovanju planskih regij ali za potrebe družbenega oz. prostorskega planiranja. V njih so se kljub poudarjeni kompleksni pokrajinski členitvi čedalje bolj poudarjali družbenogeografski dejavniki. Poglavitna značilnost regionalnoplancrskih regionalizacij je bila, da so regije oblikovali bolj ali manj na podlagi tvorjenja funkcijskih vezi med mesti in njihovimi vplivnimi območji. Izhajale so torej iz prostorskih povezav, ki sojih določal n gospodarsko-funkcij-ska območja v Sloveniji. Razlikovale so enajst ali dvanajst regij, vendar so bile nekatere vprašljive zaradi šibkosti njihovega središča ali zaradi majhnosti ozemlja. Zaradi gravitacijsko labilnih območij, kot npr. Spodnje Posavje, Idrijsko, Notranjsko, Dravska dolina ipd., so jih posamezni avtorji različno uvrstili ali pa so bili v zadregi, kako jih opredeliti. Ekonomskogeografske regionalizacije so tudi opozorile v goratem svetu na visoko odvisnost od naravn-ogeografskih enot. V nižinskem in ravninskem svetu pa je ujemanje obojih prej izjema kot pravilo. Pri večini doslej opravljenih ekonomsko-geografskih regionalizacij sc največkrat kot zaključene regije ali pokrajine mezoregionalne ravni pojavljajo: Primorje, Notranjska, Goriška, Gorenjska, osrednja Slovenija, Dolenjska, Zasavje, Spodnje Posavje, Savinjska, Koroška, Podravje in Pomurje. 1 Poleg Evropske komisije in Evropskega parlamenta DRUŽBENA VPRAŠANJA Rast 3-4 / 1995 Regionalni razvoj v deželah Evropske unije Regije običajno delujejo kot gospodarsko zaključena območja. Vedno bolj poudarjen pomen integracij na regionalni ravni in vedno večja moč regij sta v politiki Evropske unije sprožili ustanovitev “zbornice regij” kot “tretjega stebra”1 pri evropskih integracijskih procesih. Specifične oblike “renesanse regij” izražajo ob gospodarski moči svoj kulturni in socialnopsihološki pogled nove Evrope. So tudi svojevrsten odgovor “marketinškim strategijam”. Izpričujejo regionalno in domovinsko pripadnost ter sc naslanjajo na avtohtonost in identiteto prebivalcev, domovinska združenja, literaturo, regionalne medije in nasploh na “regionalno kuhinjo”. Prav v sodobnosti doživljajo svoj “boom”. Regionalne razlike v kulturi in mentaliteti so tako razločen odgovor unificirancmu gospodarskemu razvoju. Dejstvo je, daje Evropa v zadnjih letih doživela ogromne spremembe. Evropska unija je pripomogla, da povsod (razen na Balkanu) izginjajo historično pogojeni državni okviri. Če je bil v sredini tega stoletja politični odgovor na naraščujočo industrializacijo, oblikovanje nacionalnih držav z bolj ali manj zaprtimi mejami in s carinskimi dajatvami zaščiten trg, potem je politični odgovor Marjan Ravbar POGLEDI NA POLITIČNO-GOSPODARSKE VIDIKE REGIONALIZACIJ IN REGIONALNEGA RAZVOJA SLOVENIJE DRUŽBENA VPRAŠANJA Rast 3-4 /1995 tržnemu gospodarstvu ob koncu 20. stoletja Evropa regij in mc-drcgionalno povezovanje. Sodobno gospodarstvo potrebuje odprte in funkcijsko povezane trge. Proizvodni faktorji in tudi produkcijske dobrine postajajo vse bolj mobilne. Skokovito narašča njihova izmenjava med različnimi kulturnimi in političnimi okolji. Evropski trg se je nenadoma močno povečal, kar prinaša nove konkurenčne odnose. Posledice so vidne v zaostrenem tekmovanju pri osvajanju novih trgov. Tekmovanje, ki za vsako regijo postaja poglavitni faktor preživetja, prinaša tudi to, da sc mora vsaka država, vsaka regija zavedati svojih lastnih pomanjkljivosti in prednosti ter iz njih izhajajoče “regionalne specializacije”. Že dalj časa je znano, da so imele naraščujočc nacionalne in multinacionalnc integracije iz šestdesetih in sedemdesetih let zaradi svoje masovne proizvodnje močan “odsev” v funkcijskih in prostorskih spremembah v pokrajini. Za to fazo ekonomskega razcveta, kakor tudi njej sledečemu kriznemu obdobju strukturnih sprememb seje udomačil izraz “fordizem”. Nadaljnji prostorski fenomen je v osemdesetih letih sprožila hitra rast pokrajin z visokim deležem podjetij z visoko tehnologijo oz. t.i. “selektivno specializacijo”. Gospodarski impulzi imajo nesporni vpliv na oblikovanje regionalne zavesti. Oblikovanje gospodarskih inovacijskih žarišč spremljajo temeljite strukturne spremembe v širokem zaledju, ki se izostreno izražajo tudi v širitvi mcdrcgionalnih povezav. Domnevno so najbolj poučni primeri oblikovanja med seboj funkcijsko in prostorsko povezanih pokrajin Massachusetts in Kalifornija (Silicijeva dolina-Santa Clara County) v ZDA, južna Anglija in južna Francija, dežela Badcn-Wurtcmbcrg v Nemčiji ter trikotnik Milano-Torino-Gcnova v t.i. “tretji Italiji”. To obdobje ekonomisti imenujejo “postfordistično”. V regionalno-plancrskih krogih pa veliko razpravljajo tudi o t.i. “modri banani”, o “Evropi metropol” kot razvojni osi nove združene Evrope, ki temelji na t.i.. “kooperativnih in partnerskih regijah” (Ravbar, 1993). “Fordizem” in “postfordizem” imata vsak zase tudi zelo jasno izražene socialnogcografskc in druge prostorske posledice v pokrajini. Lahko jih primerjamo z “cksplozijsko-implozijskim ekonomskim modelom”. Tipični prostorski izraz fordizma je tudi urbana aglomeracija, ki prav tako kot lordistični industrijski kompleks deluje po principu tekočega traku. Urbani sistemi so si v teh okvirih določili svoja pravila že pred drugo svetovno vojno (Atenska karta), ki temelji na coniranju namenske rabe prednostnih območij, kot npr.: poslovna in nakupovalna središča, industrijska območja, stanovanjske četrti, rekreacijska območja itd. Med sabo so bila povezana z mrežo različnih prometnih povezav. Sestavljajo jih še številni med sabo povezani urbani elementi: predmestja, satelitska mesta, počitniška naselja ipd. Tudi socialna struktura urbaniziranih območij je izražala določeno socialno pomešanost, ponekod tudi segregacijo. Fordizem je prinesel ljudem številne negativne posledice: prometne probleme, onesnaženje, hrup itd. Cc imajo “fordistične regije” še razpoznavne meje, le-te v pogojih “fleksibilne akumulacije” postopno izginjajo. V pogojih “postfordistične” družbe nastajajo nove prostorske oblike: mestna pokrajina (“la region urbaine”); v visoko industrializiranih deželah danes “ljudje nič več ne prihajajo dnevno v mesto, marveč mesto prihaja k njim”. V sodobni postindustrijski družbi torej ni več pomembno, kje človek živi, marveč, kako živi. Živi pa urbani način življenja. Prelom s “fordističnimi” prostorskimi strukturami “koncentričnih krogov” celoten urbani prostor razceplja na “spe- Marjan Ravbar POGLEDI NA POLITIČNO-GOSPODARSKE VIDIKE REGIONALIZACIJ IN REGIONALNEGA RAZVOJA SLOVENIJE DRUŽBENA VPRAŠANJA Rast 3-4 /1995 cializiranc fragmente mestnih regij”. Mesta se enostavno “napihnejo” v visoko razslojen konglomerat različnih specializiranih dejavnosti, povezanih med sabo s spektrom (telc)komunikacij. Kar je bilo še do nedavna oddaljeno, so moderne komunikacijske tehnologije postavile na osrednji položaj. Zato je v teh primerih težko govoriti o “urbani periferiji” in predstave o pokrajini sc spreminjajo in določajo na podlagi regionalnih povezav. Med evropskimi državami regionalna združenja najdlje obstajajo v Nemčiji in Franciji, kjer že imajo bogate izkušnje. Tam, kjer so sc ta združenja oblikovala, so njihove naloge različne. Poudarek je na pripravi regionalnih planov. Najpogostejša oz. tipična področja delovanja teh združenj so pri oblikovanju gospodarske pomoči regijam, energetski in vodni oskrbi, čiščenju in odvajanju odplak ter varstvu okolja nasploh, planiranju prometa, oskrbi in preskrbi prebivalstva, izobraževanju itd. Zanimivo je, da so regionalna združenja oblikovala svoj regionalni parlament in na ta način nasproti že obstajoči zvezni in deželni upravni organiziranosti izpopolnila paralelno regionalno združenje. Regionalna združenja niso le v območjih velikih mest, marveč tudi na podeželju. Podobne modelne regije pozna še Švica, kjer sta v obliki regionalnih združenj in na podlagi skupnih potreb pri iskanju razvojnih politik zakonsko že opredeljeni “Regio Basiliensis” in “Comite regional franco-gencvois”. Gre torej za dve uspešni in hkrati obmejni regiji. V Avstriji in Italiji so podobna regionalna združenja še na začetku. Občine so relativno avtonomne, zato regionalna združenja s konkretnimi nalogami in pooblastili ne obstajajo. Kljub temu so prizadevanja predvsem na področju prostorskega planiranja (primer: dežela Salzburg). Tako tudi npr. italijanski zakon o regionalnem planiranju zapoveduje upravno enotnost pri planiranju velikih mest (area metropolitana). Raziskave zadnjih let, opravljene po vsej Evropi, poleg regionalnih povezav vse bolj napovedujejo nujnost nadregionalnega povezovanja. V tem času so sc oblikovale številne delovne skupine. Med njimi prevladuje skupno razreševanje aktualnih problemov evropskih mest in metropolitanskih območij. Mnogo tovrstnih raziskovalnih organizacij je nastalo tudi pod okriljem Evropske unije v Bruslju, ki številne organizacije in njihove projekte tudi finančno podpira. Tu so pred kratkim oblikovali projekt “Izbor evropskih regij”, iz katerega izhaja, daje Evropska unija v prihodnosti odkrito zainteresirana za kooperacijo evropskih regij. Gospodarskogeografski vidiki regionalnega razvoja Slovenija se že več kot desetletje bori z gospodarsko recesijo in z njo povezanimi strukturnimi problemi zaposlovanja, ki v posameznih slovenskih regijah prihajajo na dan z različno intenziteto. Uspešnega modela, ki bi izhajal iz selektivne koncepcije krepitve razvojnega potenciala regij, doslej še ni bilo. Pričujoča razmišljanja so poskus, kako regije kooperativno povezati tudi z vidika poselitve kot enotna regionalna in gospodarska območja ter izboljšati njihovo medsebojno regionalno povezanost. V večjem delu Slovenije je opazen primanjkljaj servisnih in kvartarnih dejavnosti na račun visokega deleža zaposlenih v industrijskem sektorju. Naslednji problem je relativno nizek delež dejavnosti z visokimi tehnologijami (hcad ejuarters). Brez tovrstnih novih razvojnih impulzov bo Slovenija bržčas še vedno v primerjavi s severnimi in zahodnimi sosedami podpovprečno razvita, kar po sodobni klasifikaciji evropskih regij2 nedvomno predstavlja razvojne in Marjan Ravbar POGLEDI NA POLITI ČNO-GOSPODARSKE VIDIKE REGIONALIZACIJ IN REGIONALNEGA RAZVOJA SLOVENIJE 2 Kuklinski med evropskimi regijami razlikuje: inovativne, adaptibilne in zaostajajoče regije DRUŽBENA VPRAŠANJA Rast 3-4/1995 lokacijske pomanjkljivosti. Slovenija je še v sedemdesetih letih gradila gospodarsko strategijo na masovni proizvodnji. Hkrati pa je pri svojem odpiranju na evropska tržišča pod pritiski trga že tedaj reagirala z delno racionalizacijo. To je bilo tudi obdobje, ko so veliki industrijski obrati na široko odpirali podružnične tovarne na agrarnih območjih, tedaj še bogatih z delovno silo. Poleg vertikalne delitve podjetij je to obdobje zaznamovala še razdrobljenost proizvodnje na horizontalni ravni. Funkcionalna in organizacijska struktura je bila strogo hierarhična, kompleksna in relativno težko razpoznavna. Proizvodnja seje le počasi spreminjala, bila je pretežno delovno intenzivna in zaradi visokih (neproizvodnih) stroškov nizkokon-kurenčna. Na področju trga je bil konkurenčni pritisk zanemarljiv. Nasploh je celoten gospodarski in družbeni ustroj pospeševal koncentracijo poselitve v mestih. Ob koncu osemdesetih ter v prelomnih devetdesetih letih je bilo gospodarstvo soočeno z dejstvom, daje nujno hitro prilagajanje produkcije tržnim zakonitostim kot poglavitnemu motivu preživetja. V zadnjih letih smo poleg decentraliziranega privatizacijskega vala priča še hkratnemu razrastu drobnih obratov, ki pa so bistveno bolj fleksibilni in hkrati sposobni hitreje reagirati na tržne spremembe. Veliki gospodarski (industrijski) sistemi sc prav tako postopno preoblikujejo oz. razpadajo v samostojne obrate, ki so na matrični način organizirani pod skupno “upravljalsko streho”. Ob tem pa prihaja kljub dckonccntracijskim težnjam v poselitvenih silnicah in na trgu delovne sile do koncentracije ekonomske moči v sicer še težko razpoznavnih metropolitanskih aglomeracijah, med katerimi ljubljanska izrazito izstopa. Temu sc je moč izogniti z oblikovanjem regionalnih združenj in s pospešeno izgradnjo različnih omrežij “namenskih” povezav, namenjenih hitrim spremembam na trgu. Krepitev infrastrukturnega omrežja ima poleg “prostorskega zbliževanja” in “funkcionalnega druženja” tudi pomembnejšo vlogo pri upravnem oblikovanju regij, ki so nujnost za uspešen ekonomski razvoj in kolikor toliko enakomerno poselitev. Urbano omrežje in regionalni razvoj Sedanje urbano omrežje izkazuje velika nesorazmerja. Poleg dveh srednje velikih mest (Ljubljane s 400.000 prebivalci in Maribora, ki je več kot za polovico manjši), ki sta na spodnji meji primerljivosti s tujimi aglomeracijami, so druga mesta, kar sc tiče mednarodnih priporočil, zanemarljivo majhna. Nad 50.000 prebivalcev štejejo le še obalna, kranjska in celjska mestna regija. Ostalo so “mala mesta”, ki skupaj s svojimi neposrednimi obmestji premorejo med 20.000 in 50.000 prebivalcev. Poleg tega je že oblikovanih nekaj somestij (npr. obalna mesta, Kamniško-bistriška ravan, mesta na Zgornjem Gorenjskem, Krško-brežiško polje). Naša regionalna središča, Koper, Murska Sobota, Nova Gorica in Novo mesto so odločno premajhna ter še slabše opremljena. Prav to je vzrok, da se pretirano krepita vlogi Ljubljane in Maribora, ni pa tudi zanemarljiv vpliv velikih mest zunaj Slovenije (Trst, Gorica, Reka, Zagreb). Nadaljnja slabost slovenskega urbanega sistema je v tem, da ni ustreznega središča na Koroškem, Spodnjem Posavju, Notranjskem... Razen pomembnejših središč manjkajo v nekaterih območjih Slovenije tudi središča nižje stopnje, npr: v Posotelju, na osrednjem Dolenjskem,... Če pri slovenskih mestih poleg oskrbnih funkcij upoštevamo še Marjan Ravbar POGLEDI NA POLITIČNO-GOSPODARSKE VIDIKE REGIONALIZACIJ IN REGIONALNEGA RAZVOJA SLOVENIJE DRUŽBENA VPRAŠANJA Rast 3-4 / 1995 zaposlitvene razmere, kazalce gospodarske moči (DP/preb.), gostoto infrastrukturne opremljenosti ter izobrazbeno raven prebivalstva, potem nas ta pregled opozarja, da ima za slovenske razmere visoko nadpovprečne razvojne potenciale le Ljubljana. V kategoriji nadpovprečno razvitih regionalnih središč so še obalna mesta, Nova Gorica, Celje, Maribor, Velenje, Kranj, Postojna in ob določenih pogojih še Novo mesto ter ljubljanski “sateliti”, Domžale, Kamnik in Škofja Loka. Zanje je značilna mešanica ugodne gospodarske ali kvalifikacijske strukture prebivalstva nasproti nezadovoljivi infrastrukturni opremljenosti ali obratno. Ob tej priliki želimo opozoriti še na pomembno pomanjkljivost dosedanjega razvoja slovenskih mest, ki zadeva njihovo samozadostnost. Mesta so doslej rastla iz obstoječega populacijskega potenciala v agrarnem zaledju in zaradi priselitev pretežno neslovenskega prebivalstva, ne pa iz svojih načrtno zasnovanih vlog v širšem prostoru. Tako logiko prostorskega razvoja je mogoče zaslediti v vseh urbanih, še posebej pa regionalnih središčih. Pri njih je še posebej opazna ekonomska šibkost pa tudi kulturna neosveščenost in vrstni red vrednot. Zdi se, da bomo morali v času naraščajoče državotvorne samozavesti ponovno razmisliti tudi o pomenu naših mest (velikosti, obliki, funkcijah) in ne prepustiti prostorskega razvoja delnim, v preteklih letih političnim, v prihodnje pa morda ekonomskim parametrom. Slovenska mesta so zašla v razvojno krizo (ki sicer ni pri vseh enaka), zanje je značilna visoka stopnja degradacije okolja. So tik pred “suburbano eksplozijo”, ki jo oblikuje “nova individualistična kultura bivanja”, obširna podeželska območja pa je zajel “ruralni eksodus”. Absolutna ali relativna deindustrializacija mest, povezana s selektivno tcrciarizacijo in koncentracijo kapitala, sta poglavitna procesa, ki oblikujeta strukturne spremembe zadnjih nekaj let. Kljub naznačenim spremembam bodo mesta kot središča tudi v prihodnosti poleg nalog s področja razvoja mest (.skladen prostorski razvoj, kamor sodijo poleg smotrne rabe prostora tudi komunalne dejavnosti vseh vrst, kulturne, izobraževalne, oskrbne ipd. funkcije) opravljale še socialno-ekonomskc naloge za širšo okolico, vendar v povezavi s sosednjimi urbanimi žarišči. Funkcije naselij se s časom spreminjajo. Že Vrišerje s primerjavo omrežja centralnih krajev med letoma 1967 in 1987 ugotovil, da seje število središč na nižjih ravneh pomnožilo. Nazadovale pa so nekatere nekdanje “centralne vasi”. Temeljna oskrba sc je v minulih letih znatno izboljšala, zgostilo seje omrežje trgovin, gostišč, bančnih ekspozitur, bencinskih servisov itd., kar vse je pripomoglo k zmanjšanju razlik med mesti in podeželjem. Omrežje centralnih naselij na srednji in višji ravni pa ni doživelo pomembnejše preobrazbe. Ojačala so se nekatera občinska središča (Sevnica, Zagorje, Lendava, ...) in oslabila nekatera tradicionalna središča srednje ravni. Zlasti so izgubila na pomenu npr. Jesenice, Brežice, Trbovlje, Ptuj, Slovenj Gradec. Dvajsetletni razvoj je po Vrišerju okrepil tudi obe največji središči, Ljubljano in Maribor. Poglavitni vzroki za spremembe so bili: industrializacija, deagrarizacija, motorizacija in spremenjena potrošnja. Na diferenciacijo središč je s spreminjanjem pogojev potrebno računati še naprej. Poleg spremenjene potrošnje, ki jo bo spodbujala spremenjena socialnoekonomska sestava prebivalstva, obči napredek, rastoča proizvodnja in različni psihološki nagibi, bodo zlasti mctropolitanizacija, motorizacija in spremembe v informacijskih tehnologijah odločujoče oblikovale nove funkcije central- Marjan Ravbar POGLEDI NA POLITIČNO-GOSPODARSKE VIDIKE REGIONALIZACIJ IN REGIONALNEGA RAZVOJA SLOVENIJE DRUŽBENA VPRAŠANJA Rast 3-4 /1995 nih krajev. Zato namesto doslej prevladujočega vrednotenja na podlagi upravnih, oskrbnih in prometnih načel (Vrišer in Kokole) predlagamo, da imajo pri izboru centralnih krajev različnih stopenj odločujočo vlogo tiste funkcije, ki presegajo vlogo samega naselja. Za objektivno in primerljivo presojo stopnje centralnosti predlagamo tri med sabo sc prepletajoče kriterije: vsota prodajne mreže kot merilo “nakupovalne” centralnosti, število delovnih mest v ncagrarnih dejavnostih kot merilo za vlogo zaposlitvenega središča in opremljenost s “tipičnimi” centralnimi dejavnostmi kot merilo za stopnjo “uslužnostnega” središča. Glede na to, da prostorske in poselitvene strukture odražajo raznolikost historičnih, socialnih, kulturnih in gospodarskih funkcij ter da so sc na tej podlagi izoblikovala kristalizacijska jedra za določeno območje, smo poskušali oblikovati možne kriterije za štiristopenjsko oblikovanje hierarhije naselij kot podlage regionalnemu razvoju, in sicer: 1. najnižja raven funkcij • lokalna (krajevna) središča; 2. nižja raven funkcij • občinska središča; 3. srednja raven funkcij • središča medobčinskega pomena; 4. višja raven funkcij • regijska ( pokrajinska) središča; • (državno) središče Centralni kraji, zlasti tisti z najnižjo ravnijo, imajo poglavitno nalogo pri izenačevanju življenjskih in delovnih pogojev. Prav zato je njihova optimalno razporejena mreža oz. gostota odločujočega pomena za oskrbo prebivalstva in hkrati za skladen regionalni razvoj. Ustrezna oprema centralnih krajev je tudi temeljni pogoj za pozitiven prebivalstveni razvoj. Poleg zadostnega števila prebivalcev (kot kritične mase) in specializiranih oskrbnih dejavnosti je za oblikovanje mreže centralnih dejavnosti v sodobnosti pomembna sodobna infrastruktura. Pravzaprav je prometna mreža neobhod-ni osnovni pogoj za oblikovanje kakršnegakoli koncepta mreže centralnih krajev. Le-ta prihaja na podeželju še bolj do izraza. Lokalna (krajevna) središča imajo nalogo, da z osnovno oskrbo pokrivajo splošne potrebe prebivalstva v socialnem, kulturnem in gospodarskem pogledu. To pomeni, da imajo ta središča šolske in športno-igralnc kapacitete, osnovno zdravstveno opremo ter trgovinske kapacitete. Občinska središča skrbijo, da poleg osnovne oskrbe in pokrivanja splošnih preskrbovalnih potreb prebivalstva v socialnem, kulturnem in gospodarskem pogledu še povezujejo prebivalstvo iz lokalnih središč, ki prihajajo na občasne nakupe. Od krajevnih središč sc razlikujejo po tem, da so večja, da imajo obsežnejše gravitacijsko zaledje, ki obsega okoli 5000 prebivalcev, ter bolj diferencirane dejavnosti. Heterogenost oskrbnih dejavnosti pogojujejo tudi druge gospodarske dejavnosti (npr. industrija), ki so v občinskih središčih obilneje zastopane. Na splošno imajo ta središča kvantitativno in kvalitativno večjo in raznovr-stnejšo ponudbo delovnih mest. Regijska središča omogočajo v primerjavi s središči nižjih stopenj vsestransko oskrbo in zadovoljevanje prebivalstva s specializiranimi dobrinami. So tudi sedeži najpomembnejših gospodarskih organizacij, v njih so najpomembnejše kulturne, upravne in sodstvcnc dejavnosti. Imajo tudi kvalitativno in kvantitativno raznovrstnejšo ter bolj specializirano ponudbo storitvenih in drugih gospodarskih dejavnosti. Zanje sta značilna tudi raznovrstnost delovnih mest in visoka diferenciacija gospodarskih področij oz. branž. Regijska središča sc med sabo zaradi različne velikosti gravitacijskega zaledja, števila delovnih mest itd. razlikujejo po svojem pomenu. Njihovo gravitacijsko zaledje obsega po pravilu več kot 100.000 prebivalcev. Za Marjan Ravbar POGLEDI NA POLITIČNO-GOSPODARSKE VIDIKE REGIONALIZACIJ IN REGIONALNEGA RAZVOJA SLOVENIJE DRUŽBENA VPRAŠANJA Rast 3-4 /1995 izenačevanje, doseganje enakovrednih življenjskih in delovnih pogojev prebivalstva v gravitacijskem zaledju imajo ta središča izjemno pomembno vlogo. Priporočljivo je, da si ta središča niso vsaksebi ali od centra nižjega ranga bolj oddaljena kot 25 km zračne črte. Z raznovrstnostjo in “zmogljivostjo” svojih funkcij ter infrastrukturno opremljenostjo morajo regionalna središča pospeševati razvoj na podeželju in biti hkrati nosilec (generator) razvoja pri ostalih centralnih krajih nižje ravni. MOŽNI KRITERIJI ZA OBLIKOVANJE HIERARHIJE NASELIJ IN MESTNIH FUNKCIJ V OMREŽJU NASELIJ višja raven funkcij državno središče srednja raven funkcij regijsko-okrajno središče nižja raven funkcij občinsko- lokalno središče najnižja raven funkcij krajevno središče HISTORIČNI načelo pripadnosti prebiv. reg. centru pripadnost prebivalstva lokalnemu -krajevnemu oskrbnemu centru FUNKCIONALNI načelo učinkovitosti državne uprave načelo učinkovitosti lokalne samouprave načelo funkcijsko zaključenih gospod, in gravitac. območij načelo funkcijsko zaključenih gospod, garvitac. območij načelo funkcijsko zaključenih gravitacijskih območij lokalne ravni FORMALNI štev. prebivalcev v središču najmanj 100.000 najmanj 20.000 najmanj 2000 najmanj 1000 štev. prebivalcev v gravitac. zaledju najmanj 300.000 najmanj 100.000 najmanj 5000 najmanj 3000 štev. delovnih mest v središčih najmanj 75.000 najmanj 20.000 najmanj 1000 najmanj 500 štev. delovnih mest v usluž. dej. najmanj 35.000 najmanj 10.000 najmanj 500 najmanj 300 drobnoprodajni promet nad 50.000 mio SIT nad 20.000 mio SIT do 10.000 mio SIT 50 do 60 mio SI T oddaljenost od središča 1,5 ure največ 1 uro največ 30 minut največ 15 minut Urbanizacija nam je zapustila svoje značilne modalitete, kot so progresivna koncentracija v središčih, povezana z imigracijo prebivalcev in gospodarskih aktivnosti, ter različne oblike bolj ali manj industrijskih mest, omejenih z omejitvami v agrarni pokrajini. Funkcije “historičnih” mest, ki so v hierarhiji naselij združevale socialne, gospodarske in politične funkcije, sc postopno umikajo v ozadje. Danes na njihovo mesto stopajo širše mestne aglomeracije s svojimi obmestji, ki s svojstvenim prepletanjem različnih dejavnosti “obvladujejo” obsežno urbanizirano gravitacijsko zaledje. Nove oblike urbanizacije jačajo ekonomsko in socialno vlogo mest v pokrajini. Zato prihaja do metropolitanizacije, do intenziviranja vseh vrst povezovanj, skratka, do prostorske in socialne prepletenosti med mestnim in obmestnim okoljem. Gre torej za serijo večdimenzionalnih prepletanj, ki postavljajo dosedanje teorije o centralnih krajih v drugačno luč in jih bo v prihodnje še potrebno osvetliti iz različnih zornih kotov. Brez dvoma tudi v Sloveniji že obstojajo zametki metropolitaniziranc pokrajine, ki so sc doslej najintenzivneje oblikovala v osrednji Sloveniji in na Gorenjskem, ob Obali pa tudi na Dravskem polju in v Spod- Marjan Ravbar POGLEDI NA POLITIČNO-GOSPODARSKE VIDIKE REGIONALIZACIJ IN REGIONALNEGA RAZVOJA SLOVENIJE DRUŽBENA VPRAŠANJA Rast 3-4/1995 nji Savinjski dolini. Poleg metropolitanizacije moramo v prihodnje računati še z že izraženimi manjšimi somestji (npr: Ravne-Slovcnj Gradec-Dravograd, Krško-Brcžice, Radovljica-Bled-Jcsenicc ipd.), kjer bo prav tako ob intcnzifikaciji selektivne tcrci-arizacije prihajalo do delitve funkcij ne le med mesti, marveč tudi na urbaniziranem podeželju, ki ta somestja obdaja. Globalizacija razmer v naši soseščini kaže na funkcionalno prepletanje različnih dejavnosti. Pričakovana koncentracija širokega spektra servisnih - oskrbnih dejavnosti v mestih bo še nadalje postopno izrivala iz mest funkcije bivanja, dela, konzuma in rekreacije na mestno obrobje, ki bo tako skozi različne oblike dnevnih stikov vse bolj povezano z mesti. Sodobni procesi regionalne diferenciacije Slovenije Ko opredeljujemo značilnosti delitve Slovenije po regionalni pripadnosti in vse številčnejša regionalistična gibanja, ki so bila prisotna tudi ob razpravah o oblikovanju nove lokalne samouprave, sc moramo zavedati, da je Slovenija že zato, ker je sestavljena iz delov štirih velikih evropskih pokrajinskih enot,:mcditcranskcga, alpskega, panonskega in dinarskokraškega, sama po sebi “Evropa v malem”. V teh pokrajinskih okvirih so v zadnjih desetletjih potekali tudi vsi procesi družbenoekonomske preobrazbe iz agrarne v neagrarno družbo. Pri ugotavljanju regionalne pripadnosti prebivalstva Slovenije posameznim enotam tudi ne moremo mimo dejstva, da so današnja regionalistična gibanja vsaj do določene mere še vedno odraz notranje delitve današnjega državnega teritorija iz časov Avstro-Ogrske. To pomeni, daje Slovenija, čeprav majhna država, notranje regionalno močno razslojena, kar terja še posebej tankočutno posvečanje pozornosti prebivalstvu posameznih območij kakor tudi prebivalstvu države kot celote. Pri tem pa vendarle velja opozoriti, da gre v slovenskem primeru vendarle za populacijo, ki živi na majhnem delu zemlje in šteje manj kot dva milijona prebivalcev. V teh okvirih tudi Klemenčič opozarja na aktualen pojav regionalizmov, ki z dvigom ekonomske ravni prebivalstva dobivajo nove vzgibe. Pri tem gre po njegovem za poudarjanje potreb po večji avtonomiji nekaterih enot v procesu stalnega spreminjanja geografskega okolja, in sicer od manj razvite agrarne prek višje razvite industrijske pa vse do postindustrijske informacijske družbe. Tem procesom so še prav posebej izpostavljena obmejna območja, in to ne glede na to, ali gre za visoko razvita območja ob jugozahodni meji ali za pretežni) nerazvita območja ob na novo oblikovani slovensko-hrvaški meji. Nosilno ogrodje ekonomske moči predstavlja štirinajst mest, ki skupaj s svojimi obmestji oblikujejo mestne regije. Skupaj zavzemajo četrtino ozemlja republike. V njih prebiva skoraj tri četrtine prebivalstva. Tu je po ocenah osredotočene več kot štiri petine ekonomske moči. Sestavljajo okoli 70 zaposlitvenih središč z več kot 1000 delovnimi mesti, kar predstavlja 88 odstotkov vseh slovenskih zaposlitvenih kapacitet. Izrazito prevladujeta ljubljanska in mariborska (ki je za polovico manjša) metropolitanska regija. Obe sta po številu zaposlenih trikrat oz. dvakrat večji od Kranja, ki je na tretjem mestu. Prevladujejo trije gospodarski bazeni: osrednjeslovenski, mariborski in celjski. Tem pa potem sledijo še druga središča: Novo mesto, Nova Gorica ter somestja v Zasavskem revirju, Gorenjskem, na Obali, Koroškem ter Spodnjem Posavju. Z industrializacijskcga vidika razlikujemo prosperirajoča in stagnirajoča območja. Med mesti in okolico prihaja do ekonom- Marjan Ravbar POGLEDI NA POLITIČNO-GOSPODARSKE VIDIKE REGIONALIZACIJ IN REGIONALNEGA RAZVOJA SLOVENIJE DRUŽBENA VPRAŠANJA Rast 3-4 /1995 sko-socialnc polarizacije, ki je privedla do drobnega razločevanja med posameznimi območji. Še nedavno tega so imeli takšni industrijski centri, z njimi pa tudi regije pomembno gospodarsko moč, v njih je bila opazna socialna in prostorska dinamika, za celotno gravitacijsko zaledje je veljala stabilnejša zaposlenost. Urbanizacija in industrializacija sta tako postopno oblikovali dvoje območij s povsem specifičnimi razvojnimi problemi. Na eni strani razlikujemo sorazmerno močno urbanizirana ravninska in dolinska območja, na drugi strani pa so periferna območja, ki vse bolj podlegajo depopulaciji in razkroju kulturne pokrajine. Regionalizmi imajo zato svoje korenine tudi v odnosih, ki sc pojavljajo na relaciji mesto (z obmestji) : podeželje in temeljijo na težnjah periferije po drugačnem (avtonomnem) načinu upravljanja in vodenja regionalne politike. Kljub temu daje Slovenija majhna država, so zaradi naravnih, geografskih, ekonomskih, socialnih, političnih in zgodovinskih razlogov, velike razlike v gospodarski razvitosti in v možnostih za življenje in delo med posameznimi regijami. Pri tem pojmujemo regijo kot ozemeljsko enoto, ki jo družijo skupne gospodarske, družbene in naravne značilnosti pa tudi zgodovinska identiteta. Geografom in regionalnim planerjem pomeni regija temeljno pokrajinsko enoto, v kateri sc naj naravni in družbenoekonomski elementi povezujejo na takšen način, da tvorijo organsko povezano celoto. Regionalnemu planiranju najbolj ustreza členitev na funkcijske regije, ker sc najbolj približujejo dejanski prostorski organizaciji družbe. Rcgionalnoplanskc regije, določene na podlagi ekonomskih in socialnih razmer in prilagojene dinamiki gospodarskega razvoja, so brez dvoma iz različnih vidikov idealne planske regije. Z vidika racionalnosti je najustrezneje, da sc območja planskih regij hkrati ujemajo z območji ostalih upravnih funkcij. Tako bi (planske) regije oblikovale vmesno stopnjo med vzvodi državne in lokalne oblasti in bi hkrati z mnogim svojimi funkcijami “amortizirale” prepad med komaj zasnovano lokalno samoupravo in državno oblastjo. Prizadevati bi si tudi veljalo, da funkcije upravnih središč pridobijo tista središča, ki so si hkrati pridobila status mestnih občin. To naj bodo hkrati tista mesta, ki imajo v okvirih hierarhije centralnih krajev vsaj mezorcgionalno raven funkcij in tudi primerno veliko gravitacijsko zaledje. Imajo naj tudi kompleten spekter javnih funkcij in ustrezno opremo oskrbnih dejavnosti. Ob tem velja opozoriti, da v pogojih tržne ekonomije dobivajo tekmo le tista regionalna središča, ki so gospodarsko močna in imajo poleg transportne in komunikacijske opreme vsaj še kulturne, arhitektonske in rekreacijske kvalitete. Takšna mesta imajo tudi moč in notranjo dinamiko ter so sposobna investirati v svojo prihodnost tudi tako, da iščejo “partnerska mesta”. Omenjeni “lokacijski” pogoji v Evropi pridobivajo na pomenu. Prilagajanje evropskim normativom gospodarskega in tehnološkega razvoja, ki izhajajo iz integracijskih procesov, bo vplivalo na modifikacijo kriterijev za oblikovanje upravnih in regionalnoplanskih regij. Prihodnji regionalni in gospodarski razvoj Slovenije bo vedno bolj odvisen od vpetosti v omrežje evropskih (svetovnih) ekonomij (“nctwork cconomics”). To pa pomeni, da bo zato potrebno, ne zanemarjujoč “regionalno zavest”, najprej na lokalni in regionalni ravni iskati povezave proizvodnih in servisnih dejavnosti in se na ta način vključevati v naraščajočo internacionalizacijo gospodarstva. Pri (nc)vključcvanju Slovenije v evropske tokove bodo imeli odločilno vlogo informacijski tokovi in drugi komunikacij- Marjan Ravbar POGLEDI NA POLITIČNO-GOSPODARSKE VIDIKE REGIONALIZACIJ IN REGIONALNEGA RAZVOJA SLOVENIJE 3 Klasične politike regionalnega razvoja so težile predvsem k zagotavljanju življenjskih in delovnih pogojev. Zato je država investirala predvsem v prometno in komunalno infrastrukturo 4 Kukarjeva (1994) iz Inštituta za ekonomska raziskovanja ob tem tudi ugotavlja, da R Slovenija iz državnega proračuna preliva veliko sredstev, kar v bistvu pomeni prerazdelitev sredstev mimo tržnih principov. Poleg tega je med različnimi ukrepi (in ministri) premalo koordinacije. DRUŽBENA VPRAŠANJA Rast 3-4 /1995 ski mehanizmi. Ker je ustrezna prometna in druga infrastruktura eden pomembnejših sodobnih lokacijskih faktorjev, je pomembna tudi hitrost odločitev. Zato je nadaljnja izgradnja kompletnega prometnega sistema za gospodarske potrebe odločilnega pomena za uspešen preboj. Glede tega je odločilnega pomena njegova navezanost na evropske prometne in druge informacijske sisteme. Za slovenska mesta in regije je pomembno, da leže ob evropskih razvojnih oseh in relativno blizu njenih vozlišč ali pa jih je s t.i. “hitrimi priključki” možno povezati z enim od teh vozlišč. V ta namen je potrebna samoorganiziranost predvsem na regionalni ravni, ki bo tudi z oblikovanjem nove lokalne samouprave dobila nove kvalitativne vsebine. Bližina Slovenije evropskim razvojnim osem, ki po evropskih kriterijih kot celota sodi v eno samo “obmejno” območje, ima z vidika regionalnega planiranja svoj objektivni in subjektivni lokacijski pomen. Z njo so najtesneje povezana mesta v vlogi regionalnih središč, ki kot razvojni generatorji predvsem z oskrbnimi funkcijami oblikujejo zaledje lastne regije. Prav zato je za skladen regionalni razvoj najpomembnejše oblikovanje pokrajinske identitete, ki naj temelji na mreži policentrično zasnovanih mestnih regij s funkcijsko in kooperativno povezanim podeželjem. Na takšen način oblikovana “razvojna žarišča” bodo tudi podeželskim, hribovitim in kraškim območjem zagotavljala sinergetske razvojne možnosti vsekakor bolj uravnoteženega razvoja, kot gaje doslej “zagotavljala” politika pospeševanja demografsko ogroženih območij3. Empirična opazovanja učinkov regionalnega razvoja zadnjih desetletij potrjujejo, da so tudi sicer različne oblike državne pomoči uspešne le tedaj, če so vsebinsko in funkcionalno povezane s specifičnimi problemi regionalno zaokrožene skupnosti. Pri tem imajo svoje dolgoročne učinke le takšni ukrepi regionalne politike, ki niso omejeni zgolj na gospodarske temelje4. Dileme in cilji regionalne politike na prehodu v tržno gospodarstvo Kaj sc lahko od nastajajočih regionalnih združenj naučimo v Sloveniji in kaj naša regionalna središča in njihovi gospodarski bazeni? Alije mogoče politične in organizacijske izkušnje iz sosednjih dežel presaditi v naš prostor? Izkušnje iz gospodarske sfere je brez dvoma mogoče pospešeno prilagajati. Na podlagi fleksibilno zasnovanih privatnih obratov, ki bodo zahtevali kompetentno izpolnjevanje organizacijskih, teritorialnih in upravno-političnih oblik prilagajanja, je kmalu zatem posledično pričakovati tudi oblikovanje neodvisnih in komercialno naravnanih regionalnih združenj, kajti tržno gospodarstvo zahteva tudi funkcionalno, čvrsto in skladno sc razvijajočo teritorialno skupnost. To pa nikakor ne more in ne sme biti lokalna skupnost, marveč ekonomsko močna, zaokrožena ter navznoter in navzven povezana regionalna skupnost. Dosedanji nekajletni poskusi sprememb na upravno-administra-tivni ravni so pokazali, da obstoječa nekajdesetletna etablirana politično-administrativna delitev izraža močno funkcionalno in prostorsko “enotnost” ter je relativno trdovratno zasidrana med prebivalstvom. Mednarodni izzivi pa že opozarjajo, da so celo sedanje komune ekonomsko in populacijsko prešibke, zato je potrebno jačati “regionalne strukture” (Trcino-Rupp, 1994). Slovenija sedaj nima regij, ki bi bile tudi administrativno-up-ravne enote in ki bi odražale gospodarsko, geografsko in sploh Marjan Ravbar POGLEDI NA POLITIČNO-GOSPODARSKE VIDIKE REGIONALIZACIJ IN REGIONALNEGA RAZVOJA SLOVENIJE DRUŽBENA VPRAŠANJA Rast 3-4 / 1995 funkcionalno povezanost več občin. Osrednja ugotovitev je, da je bilo doslej zanemarjeno medobčinsko in mcdrcgionalno gospodarsko, upravno, izobraževalno in kulturno sodelovanje, kar je sedaj z nastankom lastne države osnovni pogoj uspešnega regionalnega razvoja. Pri oblikovanju regionalnega organizacijskega modela je pomembna fleksibilnost, ki naj temelji na hitro sc prilagodljivih privatnih gospodarskih temeljih kooperativnih in med sabo z zadovoljivo, vendar kompleksno infrastrukturo povezanih regij. Pri jačanju regij igra vedno bolj pomembno vlogo tudi omrežje upravnih funkcij, ki temelji na funkcionalnem zaokroževanju prostora. V tem primeru se oblikujejo različne zveze in združenja; na njihovo pobudo sc občine, privatne institucije in zainteresirane grupacije med sabo povežejo kot aktivni socialni partnerji v enotno omrežje po problemskih sklopih in na ta način rešujejo skupne (regionalne) probleme. Ob reformi lokalne samouprave in državne uprave sc pojavljajo dileme o učinkovitosti najnižje ravni ob hkratnem povezovanju na regionalni ravni. Dosedanje rešitve so prepuščale preveliko avtonomijo občinam, kar z ekonomsko-geografskega vidika ni racionalno. Predvidene politične rešitve pa prepuščajo oblikovanje upravnih regij posameznim ministrstvom, kar zopet vzbuja bojazen po preveč administrativnem urejanju slovenskih pokrajin. Oboje ni odraz dejanskih potreb regionalnega razvoja. O prerazporeditvi upravnih in socialnoekonomskih ter teritorialnih nalog z ene na drugo regionalno raven se je doslej v strokovnih krogih komaj kaj govorilo. Zaradi družbenih in socialnih sprememb je potrebno stopnjo medsebojne povezanosti pokrajin na novo ovrednotiti ter hkrati na novo razdeliti naloge in kompetence. Za gospodarsko uspešnost slovenskih regij je posebnega pomena še inter-regionalno oblikovanje omrežij središč. Na podlagi primerov iz soseščine moramo različne naloge, kot so npr. javni promet, kulturna ponudba, oskrba in preskrba, gospodarska pomoč, urbana zasnova poselitve, šolstvo in raziskovalna dejavnost ipd., reševati v okvirih funkcijsko zasnovanih ekonomskih regij. Za njihovo oblikovanje je sicer odločilnega pomena izgradnja kompleksnega infrastrukturnega omrežja ter njihovo vzdrževanje. Če pa želimo to doseči, je regionalna organiziranost neobhodno pomembna. Glede na to, daje obstoječe omrežje dvainšestdesetih slovenskih občin že skoraj tradicionalno zasidrano v zavesti prebivalstva, je zamisel o oblikovanju omrežja “gospodarskih” - funkcijskih regij treba razumeti bolj kot poskus iskanja ekonomsko uspešnejših teritorialnih skupnosti, temelječih na privatnem gospodarstvu, ki bo obstoječe teritorialne principe, temelječe na aktualnih občinah, “razrahljal” in jih na novo povezal na širših ekonomskih temeljih. Zal je obstoječi pravni sistem pretog oz. prckompliciran, da bi slovensko upravo na regionalni ravni učinkoviteje povezal. Ko poskušamo oceniti ckonomskogeografske potenciale in ugotavljamo razvojne trende, hkrati tudi beležimo, da klasični lokacijski razvojni dejavniki regionalnega razvoja ne dajejo več želenih rezultatov. Zato potrebujemo nove prijeme in strategijo. Temelje naj v prvi vrsti na spoznavanju lastnih regionalnih virov - endogenih faktorjev razvoja, naravno-ekoloških (Plut, 1993) in organiza-cijsko-institucionalnih potencialov. Razen nekaterih klasičnih lokacijskih dejavnikov razvoja, kot npr. delovni in izobrazbeni potenciali, ustrezna infrastruktura ipd., danes kot pospeševalni faktorji vedno bolj stopajo v ospredje: • zgostitvena območja z dinamičnim populacijskim in industrij- Marjan Ravbar POGLEDI NA POLITIČNO-GOSPODARSKE VIDIKE REGIONALIZACIJ IN REGIONALNEGA RAZVOJA SLOVENIJE skim razvojem ter pomembnim deležem uslužnostnih dejavnosti; • središča (med)narodnega kapitala; • moderna središča znanstvenega in tehnološkega razvoja; • industrijska središča z izvozno naravnanim spektrom proizvodov; • središča vzdolž pomembnih prometnih koridorjev s specializiranimi distribucijskimi površinami; • atraktivna podeželska območja, katerih pomen v zaledju urbaniziranih območij raste. Geografija in druge prostorske vede že dolgo povezujejo “gospodarski prostor” z “življenjskim prostorom”, kajti “gospodarski razvoj” hkrati pomeni tudi način življenja, kulturo, prosti čas in infrastrukturo ..., zato imajo gospodarski impulzi odločujoč pomen tudi na oblikovanje regionalne zavesti. Sodobne lokacijske dejavnike, ki postopno nadomeščajo klasične faktorje, pomembne za uspešen regionalni razvoj in hkrati za oblikovanje regionalne zavesti, smo poskušali v zgoščeni obliki predstaviti v naslednji preglednici: LOKACIJSKI FAKTORJI IN POGOJI ZA USPEŠNO OBLIKOVANJE EKONOMSKO USPEŠNIH DEJAVNOSTI (VISOKE TEHNOLOGIJE - “HIGH-TECH”) DRUŽBENA VPRAŠANJA Rast 3-4 /1995 LOKACIJSKI FAKTORJI LOKACIJSKI POGOJI I*ro metne povezave - Dejavnosti visoke tehnologije - industrijske panoge potrebujejo bližino letališča z dobrimi nacionalnimi in mednarodnimi letalskimi povezavami potnikov in tovornega prometa. - Dejavnost visoke tehnologije - industrijske panoge dajejo prednost središčem z že izgrajenim omrežjem (predvsem) hitrih cest. delovna sila in "prijaznost" ("amenities") - Dejavnost visoke tehnologije - industrijske panoge pritegnejo kraji z nižjimi stroški, neznatno stopnjo družbene organiziranosti in visoko stopnjo brezposelnosti. - Dejavnosti visoke tehnologije - industrijske panoge privlačijo naselja s prijazno klimo in pokrajinsko mikavnostjo ("natural amenities"). - Dejavnosti visoke tehnologije - industrijske panoge dajejo prednost krajem z atraktivnimi bivalnimi pogoji pred tistimi s cenenimi bivalnimi pogoji. - Dejavnosti visoke tehnologije - industrijske panoge privlačijo kraji z atraktivno kulturno ponudbo kot tudi z uspešnim šolskim sistemom in možnostmi nadaljnjega izobraževanja ("cultural amenities"). znanstveno-razi- skova Ina dejavnost - Dejavnosti visoke tehnologije - industrijske panoge dajejo prednost krajem z znanstveno-raziskovalno tradicijo in sodobno opremo. - Dejavnosti visoke tehnologije - industrijske panoge pritegnejo univerzitetna središča (posebej na naravoslovnem, matematičnem in tehničnih področjih). Naklonjenost poslovnim dejavnostim ("Business cl imate") - Dejavnosti visoke tehnologije dajejo prednost krajem s koncentracijo visokokvalificiranih strokovnjakov obstoječih podjetjih z visoko tehnologijo ali na univerzah. - Dejavnosti visoke tehnologije dajejo prednost tistim centrom, katerih tamkajšnje možnosti so "sposobne tveganja" ("venture Capital"). - Dejavnosti visoke tehnologije - industrijske panoge dajejo prednost tistim krajem, ki imajo majhen delež industrijskih podjetij, ki močno onesnažujejo okolje in ki so se odzvale klicu po okolju prijazni proizvodnji. - Dejavnosti visoke tehnologije privlačijo kraji z bogato ponudbo specializiranih "business servicics" in so spodobni še naprej "predelovati" proizvode visoke tehnologije. Prebivalstvena struktura - Dejavnosti visoke tehnologije dajejo prednost krajem, ki že dalj časa izkazujejo živahen in stabilen prebivalstveni razvoj. - Dejavnosti visoke tehnologije - industrijske panoge privlačijo kraji s prevladujočo srednjo stanovsko strukturo in neprestanim izboljševanjem te strukture. Marjan Ravbar POGLEDI NA POLITIČNO-GOSPODARSKE VIDIKE REGIONALIZACIJ IN REGIONALNEGA RAZVOJA SLOVENIJE LITERATURA: Klemenčič, V, 1993: Geopolitični položaj in regionalizem na primeru JZ Slovenije, Annales 3/93, str: 20.3-208 Kukar, S., 1994: Regionalni razvoj v Sloveniji, Inštitut za ekonomska raziskovanja, Ljubljana, 16 str., tipkopis. Kuklinski, A., 1994: The geogra-phy of new Europe. GeoJournal. Kluvver Academic Publishers, Bos-ton/Dordecht/London, str. 455-462. Plut, D., 1993: Obmcjnost in regionalni razvoj Slovenije v luči pokrajinskih degradacijskih procesov. Dela 10, Oddelek za geografijo FF v Ljubljani, str. 55. Ravbar, M., 1993: Na periferiji modre banane. Evropska integracija in Slovenija. - Delo. Sobotna priloga. Ljubljana, (16.1.1993), str.: 2-21. Treino, M., Rupp, M., 1994: Wirt-schaftraum Mittclland: Die Suche nach einem europassingen Re-gionalmodcll. DISP 118, ETH Zii-rich, str: 8-15. DRUŽBENA VPRAŠANJA Rast 3-4 / 1995 Gospodarstvo jc pri oblikovanju skupnih regionalnih nalog običajno skrajno pragmatično. Na začetni stopnji oblikovanja skupnih regionalnih nalog jc priporočljivo za vsako regionalno središče oz. za vsako regijo posebej oblikovati nekaj prioritetnih nalog, ki bodo ojačale kooperacijo na regionalni ravni ter na ta način dosegli funkcijsko sodelovanje v teritorialni skupnosti. V starih industrijskih središčih najbrž pridejo v poštev “neo-fordistični” razvojni vzgibi, ki naj na starih “fordističnih” tradicijah iščejo nove proizvode in tehnologije. Za vrsto majhnih in srednjevelikih središč, katerih prozvodnja še vedno temelji na industrijski produkciji, sc ponuja nova paradigma “fleksibilne specializacije”. Takšen razvoj bo tudi podeželskim, hribovitim in kraškim območjem zagotavljal sinergetske možnosti razvoja, ker ne prenese nadaljnjih prostorskih in upravnih drobitev, pač pa moderno zasnovano državo. Obstoječa regionalna središča dolenjske, gorenjske, goriške, koroške, obalno-kraške, osrednjeslovenske, podravske, pomurske, savinjske, spodnje posavske in zasavske regije brez dvoma pomenijo jedra gospodarskega povezovanja. Postavlja pa sc vprašanje, ali jc vseh dvanajst regionalnih središč sposobnih prevzeti vlogo gospodarskih generatorjev razvoja, saj so na eni strani ekonomsko prešibka, med sabo premalo infrastrukturno povezana ter imajo hkrati prenizek populacijski potencial. Sklep Sodobni cilji regionalne politike so usmerjeni k razvoju uslužnostnih dejavnosti. Naravnani so k spodbujanju podjetniške iniciative, pridobivanju posebnih znanj, inovacij in povezovanju v posebne oblike podjctniško-informacijskih omrežij. Poglavitni in dolgoročni cilj regionalnega razvoja Slovenije jc zato v vzpostavitvi omrežja regionalnih središč ter njim prilagojenih in dopolnjujočih nižjih središč, ki naj izhaja iz partnerstva (ne pa politične prisile) med njimi. Poleg sposobnosti za krepitev gospodarstva, izboljšanja kvalitete življenja v lastnem gravitacijskem zaledju je osnovni pogoj uspešne realizacije ekonomska povezanost pokrajine. Instituci-onalno-organizacijski modeli regij naj upoštevajo sinergijsko povezanost družbenih in gospodarskih subjektov, dostopnost do informacij o tržiščih in tehnologijah in družbeno okolje. Prvi korak naj bo izbor skupnih nalog na ravni regionalnih središč. Možna merila za oblikovanje skupnih nalog bi lahko bila npr.: a. ) mednarodne, nacionalne in regionalne prometne povezave, vključujoč javni promet; b. ) trg in kvalifikacijska struktura delovne sile, oblikovanje podiplomskega izobraževanja za gospodarstvo; c. ) tehnološka politika in podpora finalnim proizvodnjam; d. ) oblikovanje stalnih in integralnih oblik kulturne ponudbe; e. ) oblikovanje inovativne turistične ponudbe in prostega časa vključno z vzpostavitvijo medsebojno združljivih informacijskih in promocijskih instrumentov; f. ) regionalna identifikacija in kvaliteta bivanja; g. ) oblikovanje privatnega “svetovalnega poola” za pomoč/podporo novim podjetjem ali projektom ipd. Prepotrebne raziskave regionalnega razvoja so pri nas silno redke. Ob interdisciplinarni zasnovi projekta bi bila potrebna podpora celovitega informacijskega sistema in nato z inovativnim pristopom diagnosticiranje produkcijskih povezav med regionalnimi središči ter konkretizacija posledic na socialnoekonomskem področju kot tudi v načinu življenja in poselitvenih navadah nasploh. Ana Bevc REŠEVANJE ROMSKE PROBLEMATIKE V OBČINI NOVO MESTO V OBDOBJU 1982 - 1994 Uvod Prva analiza z izhodišči za reševanje problematike Romov je bila izdalana v občini Novo mesto v letu 1971. Na podlagi teh ugotovitev je bil izdelan program reševanja te problematike, ki ga je sprejela občinska skupščina v letu 1978. V tem programu so bili Romi opredeljeni kot etnična skupina, ki zahteva zaradi kulturne, socialne in ekonomske zaostalosti specifično in kompleksno reševanje - poudarjena je bila tako vzgoja in izobraževanje otrok, zaposlovanje, zdravstveno prosvctljevanje in urejanje bivalnih pogojev v obstoječih naseljih. Ta programje bil osnova za načrtno urejanje romskega vprašanja, saj so sc prejšnji poskusi urejanja (v letu 1947 poskus koncentracije Romov na Rogu v opuščenih vaseh in v letu 1964 izdelan predlog razselitve Romov po krajevnih skupnostih) pokazali kot neustrezni. Demografski podatki Romi odstopajo od ostale populacije tudi po demografskih značilnostih, zato jih želim na kratko predstaviti. LETO Število ROMOV INDHKS RASTI 1971 = 100 ŠTEV. PREBIVALCEV OBČINE INDEKS 1971 = 100 DELEŽ ROMOV V % PREBIVALCEV OBČINE 1971 407 100 50.068 100 0,81 1981 541 132 55.584 111 1,0 1991 793 195 59.750 119 1,3 1994 862 211 60.102 120 1,4 Iz pregleda je razvidna hitra rast romskega prebivalstva v občini, saj znaša indeks rasti njihovega števila v prikazovanem obdobju 211, indeks rasti ostalih prebivalcev občine v tem obdobju pa 120. Delež Romov v v primerjavi z vsemi prebivalci občine se je povečal od 0,81 v letu 1971 na 1,4% v letu 1994. Starostna struktura romskih prebivalcev kaže naslednje značilnosti: zelo visok delež mladih prebivalcev in izredno majhen odstotek starih nad 65 let. V starosti od 0-18 let starosti je bilo ob koncu leta (994 49% Romov, med ostalo populacijo je ta delež 29%. Delež Romov nad 65 let starosti znaša le 1,3% (ob koncu leta 1994 je bilo 11 Romov starejših nad 65 let), delež ostalega starega prebivalstva v občini pa znaša že 10,02%. Na kratko življenjsko dobo še vedno vplivajo slabe življenjske razmere, v katerih Romi živijo. Njihova naselja ležijo na obrobju večjih naselij in so neurejena, le nekaj naselij - Ruperčvrh in Šentjernej - je bolj urejenih. Programi socializacije Romov v obdobju 1982-1994 V letu 1981 sem se zaposlila kot strokovna tajnica takratne Občinske skupnosti socialnega skrbstva in socialnega varstva. Skupnost socialnega varstva je imela usklajevalno vlogo za socialne programe na področju stanovanjske skupnosti, skupnosti otroškega varstva, socialnega skrbstva in zaposlovanja. Ker je romsko vprašanje sodilo v delovno področje teh skupnosti, sem se takoj vključila v reševanje te problematike. Po letu 1990 sva bili v takratnem sekretariatu za družbene dejavnosti občine Novo mesto zadolženi za delo na področju romske problematike s sodelavko Marijo Padovan. Sama sem delala pri reševanju te problematike do začetka leta 1995, zato želim v prispevku prikazati za to obdobje bistvne programe socializacije, ki so nastali kot rezultat timskega dela strokovnih služb v občini. Zc v letu 1982 smo v strokovni službi Občinske skupnosti socialnega varstva pripravili prvi letni program za reševanje problemtike Romov v občini ter ga predstavili že navedenim skupnostim. Prav tako smo predlagali, da se v program vključi tudi komunalna skupnost zaradi nerešenih komunalnih vprašanj romskih naselij in predstavnik takratnega Izvršnega sveta občine. Oblikovali smo komisijo za usklajevanje programov socializacije Romov, ki je poleg usklajevalne vloge izvedla vrsto konkretnih nalog in delovnih dogovorov med posameznimi strokovnimi službami in Izvršnim svetom občine. Na predlog Izvršnega sveta občine Novo mesto je takratni Zavod za družbeno planiranje v Novem mestu v letu 1982 izdelal sociološko-ctnološko študijo za največje romsko naselje Zabjak, v katerem je takrat živelo 198 Romov (sedaj jih je že 324). Študija je služila kot podlaga za izdelavo zazidalnega načrta za to naselje. Pri izdelavi programov socializacije Romov v občini smo upoštevali tudi izsledke raziskav, ki so bile izdelane že pred tem v Sloveniji, zlasti dr. Pavle Štrukljeve Kultura Ciganov v Sloveniji in problem njihove asimilacije s slovenskim prebivalstvom, Ljubljana 1964. Med drugim je dr. Štrukljeva opozorila, da je potrebno pri socializaciji Romov upoštevati ne samo njihovo zaposlitev in vključevanje v šolo, pač pa je potrebno dodati še pravilno vrednotenje njihove kulture in se boriti proti raznim predsodkom, ki so vzrok tudi pri nas, da Cigane puščamo na robu družbe kljub silnim naporom za njihovo socializacijo. Urejanje romskega naselja Zabjak Edini primer načrtnega urejanja romskega naselja v občini je bil izveden v Zabjaku na podlagi sprejetega zazidalnega načrta. Želim ga predstaviti kot primer, ki je v tistem času povsem odstopal od takratnih sistemskih rešitev, vendar je bil ob skupnem spoznanju, daje potrebno Romom pomagati pri izboljšanju njihovih življenjskih razmer, uresničen. Osnutek zazidalnega načrta za to naselje, ki je bil posredovan v razpravovlctu 1982, je izzval odporev krajevni skupnosti Bučna vas. Na podlagi več razprav v krajevni skupnosti in v občinski skupščini je bil zazidalni načrt sprejet po usklajevalnem postopku med zbori občinske skupščine v januarju 1985. Po sprejetem zazidalnem načrtu je bila v naselju predvidena gradnja 41 stanovanjskih hiš in vzgojno-varstvenega objekta za delo z romskimi otroki. V začetku leta 1987 smo predstavniki strokovnih služb občine, socialnega varstva, stanovanjske skupnosti in sklada stavbnih zemljišč izdelali program realizacije soseske Žabjak po zazidalnem načrtu, Zavod za družbeno planiranje pa je izdelal investicijski program. Izhodišče pri izdelavi programa je bilo, da si Romi sami brez širše družbene skrbi zaradi zaostalosti in tradicionalnih norm življenja niso sposobni rešiti svojih stanovanjskih vprašanj. Tako so pri delni komunalni ureditvi naselja in pri pripravi naselja za gradnjo podpisnice sporazuma o gradnji romskega naselja Žabjak opravile več dela brez povračila stroškov (Sklad stavbnih zemljišč je odkupil zemljišča, oddajal naj bi jih Romom po nevalorizirani vrednosti, GIP Pionir in Dolenjski projektivni biro sta izdelala brezplačno po en tipski projekt romske hiše, Dolenjski projektivni biroje opravil nadzor pri gradnji komunalnih naprav v naselju, Elektro je prevzel stroške napeljave električnega kabla in opravil strokovna dela, upravni organi občine so opravili izmero zemljišč in parcelacijo). Omeniti moram, da so sodelovali tudi Romi sami - opravili so zemeljska dela za položitev električnega kabla od Muhaberja do novega romskega naselja (približno 400 m). Sklad stavbnih zemljišč je v letu 1987 novo naselje Žabjak delno komunalno opremil (montažni del vodovoda, zgrajena je bila cesta v naselju), zaradi pomanjkanja sredstev pa ni bil napeljan vodovod do naselja v skladu z načrti. V letu 1987 je sklad uredil začasno priključitev vodovoda iz starega romskega naselja Žabjak. Komunala je vodovod prevzela v upravljanje šele v začetku leta 1995. Leta 1988 je zgradila prvo hišo v Žabjaku skupina 11 Romov, ki so bili prek Zavoda za zaposlovanje, enote Novo mesto vključeni v usposabljanje za enostavna gradbena dela pod strokovnim vodenjem GIP Pionir. S to skupino smo imeli tudi več razgovorov, od katerih mi je ostal najbolj v spominu razgovor ob zaključku tretje faze gradnje hiše. Sedaj že pokojni Boris Kovačič je dejal: “Če sam ne bi sodeloval pri gradnji, ne bi verjel, da so to hišo zgradili Cigani.” To je bila spodbuda za vse sodelujoče. Leta 1989 je bilo po istem sistemu zgrajenih še šest hiš do tretje faze (sredstva za material je zagotovila stanovanjska skupnost, skupnost za zaposlovanje je krilo stroške usposabljanja). V letu 1990 so Romi sami uredili pet hiš toliko (vzidali so stara okna in vrata), da so sc vanje že vselili. Leta 1990 je prišlo do zastoja pri gradnji zaradi sprememb v financiranju zaposlovanja. V letu 1991 smo v strokovni službi takratnega Sekretariata za občo upravo izdelali analizo stanja v romskem naselju Žabjak - naselje je bilo preimenovano v Brezje - s programom nadaljevanja gradnje tega naselja po sistemu javnih del. Analizo stanja s programom gradnje je enota Novo mesto Zavoda za zaposlovanje predstavila republiškemu odboru za izbor javnih del. Program je bil sprejet, kjub temu da gre za več let trajajoče javno delo (v programu je predvidena gradnja 5-6 hiš letno). V programu smo opredelili poleg gradnje tudi programe in pomoč Romom pri urejanju naselja in vrtov, svetovanje pri urejanju bivališč in izobraževalne programe odraslih Romov (ti naj bi potekali v vrtcu, ki bi služil kot večnamenski objekt). Z gradnjo hiš je občina nadaljevala v letu 1992 po sistemu javnih del. Gradili so Romi ob strokovnem vodenju gradbenega delovodja. Občino je zastopal pri gradnji Miran Rifelj. Do konca leta 1994 je bilo z občinskimi sredstvi zgrajenih 22 hiš do tretje faze. V zasilno urejene hiše (v večino hiš so vgrajena stara okna in vrata) je vseljenih že 12 družin. V nadaljnje urejanje hiš vlagajo sredstva tudi Romi sami, in sicer denarne dodatke, do katerih so upravičene posamezne družine na podlagi odločb Centra za socialno delo Novo mesto. V letu 1991 je bil del sredstev, predviden za gradnjo hiš v Brezju, porabljen za postavitev montažnega vrtca v naselju (prestavitev barake bivših mladinskih delovnih akcij iz Žužemberka). V začetku leta 1992 je vrtec že pričel delati. Prej so se otroci iz Žabjaka vključevali v vrtec v Bršljinu, kjer je bilo povprečno osem otrok. Po preselitvi vrtca v novo naselje Brezje se je število otrok v vrtcu povečevalo. V šolskem letu 1993/94 je romski vrtce obiskovalo že 22 otrok, od tega so prvič vsi romski otroci iz Žabjaka obiskovali malo šolo, kar je bil velik napredek. Vodja vrtca Magda Jazbec in Duška Balažck, ki govori tudi romsko, organizirata razgovore z materami in prireditve za starše, otroci nastopajo na praznovanju dneva Romov, kar vse pripomore k večjemu zaupanju staršev. V vrtcu potekajo tudi naslednji programi: - Od leta 1992 dalje ( v jesensko-zimskem času) izvaja Duška Balažek kuharski tečaj s skupino 6-8 Romk in že tretje leto vodi folklorno skupino mladih Romov, za katero so bila ob pomoči sponzorjev (Novoteks, Labod) nabavljena tudi romska oblačila. Folklorna skupina seje v letih 1993 in 1994 pričela predstavljati širše (poleg nastopa ob dnevu Romov 8. aprila so nastopili tudi v Osnovni šoli Bršljin, Domu starejših občanov Novo mesto, na Osnovni šoli Prevole v programu počitnic za otroke). Povsod so bili lepo sprejeti. - Na podlagi skupnih dogovorov (strokovni delavci občine, Centra za socialno delo, Osnovne šole Bršljin, Razvojno izobraževalnega centra) je pričela Boža Antončič, ki poučuje Rome na OŠ Bršljin, v šolskem letu 1993/94 z izobraževanjem skupine 11 odraslih Romov, starih od 15 do 20 let. V tem šolskem letu poteka izobraževanje dveh skupin odraslih Romov - nadaljevalno izobraževanje v vrtcu v Brezju in druge skupine v Osnovni šoli Šentjernej. Programa potekata preko Razvojno izobraževalnega centra v Novem mestu, materialne stroške krije občina, ostale stroške pa Ministrstvo za šolstvo in šport, kateremu smo problematiko izobraževanja Romov predstavili ob koncu leta 1993. - Vsi navedeni programi predstavljajo tudi druženje mladih Romov iz več romskih naselij (Žabjak, Šmihel, Šentjernej, Je-dinščica). V programu javnih del smo opredelili tudi pomoč Romom pri urejanju vrtov. Ker se za to javno delo ni nihče odzval, sem pridobila upokojenca Franca Bega, da se je v letu 1991 pričel vključevati kot prostovoljec pri urejanju vrtov v novem naselju Brezje. Romom je svetoval pri sajenju zelenjavnih in sadnih vrtov, ob vsaki hiši je skupno z Romi nasadil nekaj sadja in podobno. Sama sem v letih 1991 do 1993 organizirala zbiranje semen in sadik (prek sorodnikov, Gozdnega gospodarstva - Vrtnarstva in hortikulture, Vrtnarstva Hoferle, Doma starejših občanov Novo mesto). Leta 1994 smo v skupnih razgovorih (sodelovala sta tudi Polde Jevšek iz Centra za socialno delo in Miran Rifelj) s skupino Romov iz novega naselja že zahtevali, da si semena nabavijo sami iz denarnih dodatkov, pripravijo vrtove za sajenje in uredijo okolje hiš. Na tak način so nastali med Romi in nami neposredni stiki, v razgovorih pa so sc Romi zanimali tudi za druga vprašanja. V letu 1992 smo v takratnem Sekretariatu za družbene dejavnosti izdelali izhodišča za program javnih del zdravstvenega pros-vetljevanja Romov v občini s poudarkom na delu v Žabjaku. Zdravstveni dom Novo mesto je ta program sicer prijavil na razpis za javna dela v letu 1992, vendar med nezaposlenimi delavci ni bilo odziva. Zdravstveni dom kasneje ni obnovil programa. Tako je ravno na področju zdravstvenega prosvctljcvanja, ki je neobhodno potrebno, najmanj narejenega. V letu 1993 je v vrtce prihajala enkrat mesečno patronažna sestra in pričela s preventivnim delom, leta 1994 pa je Prireditev ob otvoritvi vrtca v naselju Brezje, katere seje udeležilo večje število Romov. V ozadju se vidijo tri romske hiše, ki so bile zgrajene do III. faze v letu 1992. Skupina Romov, ki je v programu javnih del sodelovala tudi pri prekritju strehe na vrtcu v Brezju. Duška Balažek, ki je zaposlena v vrtcu “Pikapolonica” v romskem naselju Brezje (vodi tudi folklorno skupino in kuharski tečaj), na sprehodu s skupino predšolskih romskih otrok. DRUŽBENA VPRAŠANJA Rast 3-4 / 1995 zaradi preobremenjenosti prenehala. Lahko zaključim z ugotovitvijo, da Romi v novem naselju Brezje niso več socialno izolirani, saj s programi socializacije prihaja v njihovo naselje vedno več “civilov oziroma gadžov”, kot pravijo sami. Menim, da bi podobni, kompleksni programi socializacije morali potekati tudi v ostalih romskih naseljih, ki so še izolirana - Dobruška gmajna, Žužemberk, Otočec. K tem programom bi bilo smiselno pritegniti čimveč prostovoljcev. Kot dokaz, da je potrebno kontinuirano delo z Romi, je povsem neuspel primer urejanja naselja Otočec. V tem naselju je občina že pred letom 1980 postavila tri nove hiše, ni pa sledilo delo z družinami. Hiše so sedaj povsem uničene in tudi poskusi bolj načrtnega dela z Romi v zadnjih treh letih v tem naselju še ne kažejo rezultatov. Urejanje ostalih romskih naselij Na osnovi strokovnih, socioloških podlag za romsko naselje Dobruška gmajna in za Rome iz okolice Žužemberka je skupščina občine Novo mesto v letu 1986 naročila pri Zavodu za družbeno planiranje izdelavo osnutka zazidalnega načrta za ti dve naselji. Osnutek za romsko naselje Dobruška gmajna je obsegal zemljišče v izmeri 78 arov 61 m2 površine v lasti KŽ Krke. Na tem območju je takrat živelo 61 Romov v 12 družinah, naselje je bilo brez vode in elektrike. Predvidena je bila novogradnja osmih hiš, obnova treh hiš in postavitev zabojnika za vzgojno delo z otroki in delo patronažne službe. V strokovni službi socialnega varstva smo v sodelovanju s Centrom za socialno delo Novo mesto izdelali kompleksen program socializacije, podobno kot za Žabjak. Takratna Krajevna skupnost Škocjan je zahtevala preselitev razširjene družine pok. Valentina Brajdiča - Pipa v Dol. Mokro Polje, kjer je bila prijavljena za bivanje. Predvidena lokacija za družino v opuščenem rudniku kremenčevega peska v Dol. Mokrem Polju je bila zaradi nasprotovanja vaščanov zavrnjena pa tudi KZ Krka ni dala soglasja za odstop zadružnega zemljišča. Zato je bila razprava o osnutku zazidalnega načrta prekinjena. V letih 1984 in 1985 je bil zaradi nevzdržnih higienskih razmer v naselju Dobruška gmajna napeljan vodovod (s sredstvi socialnega skrbstva in komunalne skupnosti) in elektrifikacija naselja. Občina je sodelovala pri postavitvi vzorčne hiše Strešnika v tem naselju leta 1985, kasneje pa so Romi sami pričeli z gradnjo treh hiš. V okolici Žužemberka živi manjša skupina Romov (stalno prebivališče ima prijavljenih 48 Romov). Med njimi in domačini so že dalj časa močni konflikti. Tako so vaščani Budganjc vasi leta 1988 nasprotovali predvidenemu romskemu naselju v neposredni bližini vasi - Budganja luža. Krajevna skupnost Žužemberk je takrat zagotovila, da bo sama predlagala druge možne lokacije, zato osnutek odloka o zazidalnem načrtu zaradi nasprotovanja ni bil posredovan skupščini občine v odločanje. Do predloga možnih lokacij ni prišlo, pač pa se je konfliktna situacija med Romi in vaščani Žužemberka še povečevala. Vaščani so v letu 1988 pregnali Rome z začasnih bivališč v kamnolom. Kasneje jim je bila določena začasna lokacija na družbenem zemljišču v Bonccvcm borštu. V letu 1993 je prišlo do ponovne zaostritve odnosov in do fizičnega obračunavanja med Romi in vaščani (Romi so v juliju 1993 zapustili Bončev boršt, vaščani Žužemberka pa so v njihovi odsotnosti zažgali šotore). V naselje sta sc vrnili samo dve družini, druge pa so sc razpršile po občinah Trebnje in Grosuplje. Romski otroci iz okolice Žužemberka zaradi neurejenega stanja tudi ne obiskujejo šole. Na podlagi skupnega dogovora je Osnovna šola Žužemberk pričela v letu 1988 s posebno obliko vzgojnega dela (s skupino predšolskih in šolobveznih otrok so na šoli izvajali krajše vzgojno-izobražcvalnc programe dvakrat tedensko), kasneje je to delo zamrlo. S sredstvi občinske stanovanjske skupnosti je bilo v letih 1983 in 1984 nabavljenih 15 bivalnih kontejnerjev, ki so služili Romom kot začasna bivališča (postavljeni so bili v naselja, ki premoženjskopravno niso bila urejena - staro naselje Žabjak, Graben, Jedin-ščica). V letih 1985 in 1986 je bilo postavljenih tudi pet montažnih hiš v naselja Jcdinščica - Ukrak, Ruperčvrh, Šentjernej. Zaposleni in upokojeni Romi pa so prek stanovanjske skupnosti lahko uveljavili tudi stanovanjska posojila za adaptacijo hiš. V obdobju 1982-1990 je bila z družbenimi sredstvi napeljana elektrika tudi v romska naselja Otočec, Jcdinščica, Šentjernej, izvedena pa je bila tudi sanacija elektroenergetskega omrežja v naselju Ruperčvrh. V letu 1993 in 1994 sta pridobili vodovod tudi naselji Jcdinščica in Ruperčvrh, tako da so brez vode edino še Romi v Žužemberku - Bončev boršt in nekaj manjših zaselkov v okolici Šentjerneja. Postopki denacionalizacije so bili vloženi za zemljišča, na katerih so romska naselja Dobruška gmajna, Ruperčvrh, Jcdinščica, delno Šmihel, Bončev boršt pri Žužemberku. Ti postopki in sprejem zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov, po katerem so prešla vsa kmetijska zemljišča v upravljanje Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije, so po letu 1991 omejili možnost nadaljnjega prostorskega urejanja romskih naselij v občinah. Na ta nova dejstva smo opozorili tako vlado Republike Slovenije prek Komisije za zaščito romske etnične skupnosti in Ministrsvo za varstvo okolja in urejanje prostora v letu 1991. To vprašanje bodo morale občine Šentjernej, Škocjan in Mestna občina Novo mesto izostriti v tem letu, ko bosta vlada Republike Slovenije in predvidoma tudi državni zbor obravnavala informacijo o položaju Romov v Republiki Sloveniji. Ostali programi socializacije - predšolsko varstvo - predšolsko varstvo Izkušnja, daje uspešnost vključevanja romskih otrok v vrtec večja, če so vrtci približani romskim naseljem, sc je potrdila tudi v novem naselju Brezje. Pri vzgojnem delu z ostalimi romskimi otroki predstavlja še vedno največjo oviro jezik. Romski otroci ne obvladajo slovenskega jezika, saj sc starši pogovarjajo z njimi v romščini, vzgojitelji pa je ne razumejo. Zato se je v delo z romskimi otroki tudi v vrtcu na Drski občasno vključevala Romka. Večina otrok iz ostalih romskih naselij ne obiskuje vrtca, pač pa se vključujejo v malo šolo. Poskus, da bi ti otroci dve leti obiskovali malo šolo, ni uspel, ker zato ni zakonskih podlag. - vzgoja in izobraževanje romskih otrok Že spoznanja pri delu z romskimi učenci v občini so narekovala, da je potrebno pri premagovanju razlik nuditi tem otrokom več pomoči. Tako so šole oblikovale za otroke iz najbolj ncurcjc-družbena vprašanja nih in zaostalih naselij posebne oddelke prvih razdredov (osnovne Rast 3-4 / 1995 gole Bršljin, Škocjan, Šmihel). Romski otroci se ob vstopu v šolo razlikujejo od svojih vrstnikov glede življenjskih izkušenj, higicn-273 skih in delovnih navad, slabo razumejo slovenski jezik in zato težje sodelujejo v vzgojno-izobražcvalncm procesu - so manj uspešni, kot bi lahko bili glede na intelektualne sposobnosti. V občini sc je postopno povečevalo število otrok, ki so obiskovali šolo, čeprav je še večji osip v spomladanskem času. Večina otrok zaključi šolanje na razredni stopnji. Problematiko šolanja romskih otrok je sistematično spremljala tudi enota Zavoda Republike Slovenije za šolstvo in šport Novo mesto. Na osnovi ugotovitev je Zavod za šolstvo Republike Slo-venijc začrtal v šolskem letu 1992/93 projekt Vzgoja in izobraževanje Romov v osnovnih šolah. V ta projekt je vključena tudi Osnovna šola Bršljin. Na osnovi projekta pa so izdelana že navodila za prilagoditev programov za učence Rome, kar je šolam v pomoč pri delu z njimi. Podroben prikaz vzgoje, problemov in dosežkov na področju izobraževanja je razviden iz knjige dr. Mladena Tanccrja Vzgoja in izobraževanje Romov na Slovenskem (iz leta 1994). V občini smo v šolskem letu 1993/94 in 1994/95 prek programa javnih del (program je vodil Sekretariat za družbene dejavnosti) vključili v delo s starši romskih otrok Roma Bojana Tudija. Spremljal je romske otroke pri vožnji iz Žabjeka do Osnovne šole Bršljin, v primeru izostanka otrok sc je povezoval in dogovarjal s starši, sodeloval pa je tudi pri vključevanju odraslih Romov v izobraževanje. Tako so bile povezane s to šolo tudi osnovne šole Škocjan, Šentjernej in Šmihel. Vse so njegovo delo ocenile kot zelo uspešno, žal pa je bilo zaradi nedorečenosti financiranja ob reorganizaciji lokalne samouprave javno delo prekinjeno ob koncu leta 1994 prekinejo. Izkušnje iz Murske Sobote kažejo, daje uspešnejša socializacija Romov možna šele takrat, ko se Romi vključujejo v srednje in višje šole. Zato smo skušali v zadnjih letih motivirati vse Rome, ki so končali vsaj šest razredov, za nadaljevanje šolanja. Dva Roma iz Ruperčvrha sta zaključila skrajšani program na Srednji tehniški in zdravstveni šoli Novo mesto, Rom iz Dobruške gmajne sc je v šolskem letu 1993/94 vključil prav tako v skrajšani program te šole, vendar je bil v šolskem letu 1994/95 izključen iz šole zaradi fizičnega obračunavanja z nekim dijakov, Romka iz Novega mesta pa v šolskem letu 1993/94 prav tako ni uspešno zaključila šolanja v skrajšanem programu Srednje tekstilne šole v Metliki. Kljub vsemu je potrebno s temi prizadevanji nadaljevati, prav tako naj vsakega Roma na srednji šoli spremlja eden izmed strokovnih ali pa prostovoljnih sodelavcev zaradi pomoči pri premagovanju predsodkov v novem okolju. Zaposlovanje Romov in preživljanje V zadnjih desetih letih je bilo kljub prizadevanju pri zaposlovanju Romov v povprečju zaposlenih 50 - 55 Romov. V letu 1990 sc je število zmanjšalo na 48, vidnejši osip pa je nastal v naslednjih letih, ko so bili Romi med prvimi pri ugotavljanju presežkov v podjetjih. Po letu 1991 so bili Romi vključeni le v javna dela prek Komunale, Cestnega podjetja in v javna dela gradnje romskega naselja Brezje (vsako leto od 10 do 15 Romov). V letu 1991 je eden izmed Romov odprl v naselju Brezje trgovino (dobil je obrtno dovoljenje), ki pa jo je že v naslednjem letu preusmeril brez dovoljenja v gostišče. Drugih oblik usposabljanja Romov za zaposlitev ni bilo organiziranih, čeprav smo razmišljali o možnosti oživljanja kovaštva ali drugih obrti. Ob programih izobraževanja odraslih Romov je med Praznovanje dneva Romov 8. aprila v letu 1994 v romskem naselju Brezje. Prireditev je bila pri vrtcu (montažni objekt na levi strani ceste), v katerem se izvajajo tudi ostali programi socializacije Romov v tem naselju. Na desni strani so vidne tri romske hiše, v katerih že stanujejo romske družine. Folklorna skupina mladih Romov pri izvajanju programa ob dnevu Romov v letu 1994. cilji predvideno tudi njihovo poklicno izobraževanje teh Romov. Romi sc preživljajo z nabiranjem zdravilnih zelišč, gob in odpadnega materiala, delno tudi s krajami. Za otroke prejemajo otroški dodatek, na podlagi zakona o socialnem varstvu, ki je bil sprejet v letu 1992, pa uveljavljajo tudi denarni dodatek, ker ne dobe zaposlitve. Na predlog Sekretariata za družbene dejavnosti je Center za socialno delo Novo mesto pričel v letu 1993 nakazovati denarni dodatek za šoloobvezne otroke v občinski proračun, ker občina prispeva osnovnim šolam sredstva za kritje stroškov prehrane in higienskih potrebščin. Prav tako smo predlagali, da bi se tudi ostali denarni dodatki izplačevali v funkcionalnih oblikah za kritje stroškov oblačil, nabavo drv in podobno, vendar je v letu 1994 prevladala praksa centrov, da nakazujejo sredstva na hranilne knjižice Romov. Center sicer denarne dodatke veže na sklepanje pogodb, v katerih so opredeljene obveznosti Romov, vendar pogodb na preverja dosledno. Glede smotrne porabe sredstev pa je prav gotovo potrebno Rome usmerjati. -zdravstveno prosvetljevanje Dejstvo je, da smo v okviru celovitega reševanja romske problematike vsa leta ugotavljali, da so ustrezne zdravstvene službe premalo naredile pri zdravstvenem prosvetljevanju Romov. Patronažna služba je izvedla nekaj tečajev o higieni in o načrtovanju družine v večnamenskem objektu - kontejnerju v starem delu naselja Zabjak, sicer pa obravnava Rome kot druge občane. Sistematsko so pregledani samo tisti otroci, ki so vključeni v vrtec ali šolo, drugi ne. Zdravstvenemu domu je takratni Sekretariat za družbene dejavnosti v letu 1991 ponovno posredoval poročilo o reševanju romske problematike s predlogi in številčnimi podatki za posamezna romska naselja. S predstavniki Zdravstvenega doma, Centra za socialno delo Novo mesto in Sekretariata je bil razgovor zaradi možnosti izvajanja sistematičnih pregledov tudi tistih otrok, ki niso vključeni v vrtec ali šolo (Center je bil pripravljen te starše obvestiti o času pregledov), vendar Zdravstveni dom ni pripravil seznama teh otrok. Tako prihaja v romskih naseljih še občasno do raznih obolenj (pred leti hepatitis v Jcdinščici, leta 1995 je bil ob epidemiji ošpic v Sloveniji izražen sum, da se je bolezen razširila iz romskih naselij). - kulturno osveščanje Romov V letu 1982 so Romi na pobudo Filipa Robarja pričeli praznovati 8. april - dan Romov. Najpogosteje so se vrstila praznovanja v Novem mestu in Murski Soboti, enkrat je bilo skupno srečanje v Črnomlju, leta 1993 pa je bilo praznovanje v Krškem. V letu 1994 je bil v sodelovanju z Uradom za narodnosti, ki ga vodi g. Peter Winklcr, sprejet dogovor, naj sc Romi začnejo predstavljati s kulturnimi programi v lastnem okolju. V letu 1994 je bilo praznovanje v občini Novo mesto pri vrtcu v romskem naselju Brezje. V programu so poleg folklorne skupine mladih Romov sodelovali tudi otroci iz vrtca in iz osnovnih šol Bršljin, Šmihel, Šentjernej in Škocjan. Romke, ki so obiskovale kuharski tečaj, so pripravile pogostitev, kar je bilo za vse udeležence prijetno presenečenje. Delo na kulturnem področju in delo društva Rom je potrebno spodbujati, saj lahko s predstavljanjem kulturne identitete prispevajo, da bo med drugimi manj predsodkov do Romov. Izpostavljanje problematike Romov v republiških organih Problematiko Romov smo v obdobju delovanja samoupravnih Prevladujoči tipi barak v starem romskem naselju Žabjak. DRUŽBENA VPRAŠANJA Rast 3-4 / 1995 interesnih skupnostih izpostavljali v republiških organih teh skupnosti. Na podlagi teh prizadevanj so interesne skupnosti s področja socialnega skrbstva, otroškega varstva in izobraževanja prispevale del sredstev za programe v občinah. Problematiko pa smo posredovali tudi: - republiškemu izvršnemu svetu v letu 1990, - Skupščini Republike Slovenije in njenim organom ob sprejemanju ustave. Predlagali smo, da se status Romov uredi tudi v ustavi. Tako je v 65. členu Ustave določeno, da položaj in posebne pravice romske skupnosti, ki živi v Sloveniji, ureja zakon. - Ministrstvu za šolstvo in šport zaradi financiranja programov izobraževanja romskih otrok in odraslih Romov. - Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve zaradi izdelave podkriterijev za dodeljevanje denarnih dodatkov Romom. Predstavili smo tudi programe socializacije, ki sc v občini izvajajo zaradi sofinanciranja. - Ministrstvu za kulturo v letu 1994 zaradi sofinanciranja programa kulturne sekcije društva Rom. Prispevek je le delen prikaz stanja in reševanja romske problematike v bivši občini Novo mesto. Napisala sem ga, ker menim, daje potrebno programe socializacije Romov zastaviti in izvajati kompleksno na vseh področjih, in v želji, da bi podobno začrtali programe tudi v novonastalih občinah za tista romska naselja, ki so še neurejena. Poudarjam,da brez skupnih prizadevanj in skupnih iskanj rešitev ne bi bili doseženi taki rezultati, zato sc ob koncu zahvaljujem vsem, ki so sodelovali pri izvajanju teh programov. Igor Vizjak STAVKE Od protestov, izsiljenih sestankov in prekinitev dela do stavk Kakorkoli že poimenujemo način uravnavanja nasprotujočih družbenih interesov, so protesti, izsiljeni sestanki, prekinitev dela in stavke oblika razreševanja družbenih konfliktov. Različno poimenovanje istega pojava je predvsem posledica ideološke in institucionalne ureditve družbenih odnosov, ki socialne konflikte priznavajo ali pa ne. V naši polpretekli zgodovini je precej dolgo prevladovalo brez-konfliktno obdobje, za katerega je značilno poudarjanje enotnosti interesov nepriznavanje konfliktov. Če jc do njih prihajalo, so bili vrednoteni izrazito negativno, kot ostanek starega, odsotnost mehanizmov za sproščanje konfliktov, usmeritev k preprečevanju virov konfliktov, kolektivizem, lojalnost, podrejanje individualnih in skupinskih interesov splošnemu interesu. Dolgoročna vizija brezrazredne družbe, težnja k socialni harmoniji, poudarjanje (ne pa tudi vrednotenje) dela, enotnosti in radikalne prekinitve s preteklostjo in vsem, kar je v nasprotju z novo ideologijo, jc vse tja do sredine šestdesetih let uspešno obvladovala družbene konflikte. Ti so značilnost družbenih ureditev, ki jim socialna diferenciacija ni tuja, zato jih pri nas ni bilo. Toda do socialne diferenciacije je prihajalo predvsem po letu 1948. Kmalu po začetku petdesetih let je bilo razumljivo, da nasprotja v socializmu niso samo posledica delovanja zunanjega sovražnika in starih struktur, temveč so se začela porajati nova, lastna socializmu. Stavke niso bile več prepovedane, vendar pa so bile politično negativen družbeni pojav, katerega cilj ni samo razrešitev socialnega konflikta, temveč tudi hromitev oziroma spodkopavanje veljavne družbene ureditve. Kolikor bolj jc bila vrednota enakosti potisnjena v ozadje, toliko bolj seje razraščala socialna diferenciacija. Tudi enotnost seje pojmovala drugače - kot seštevek različnosti. Sproščati sc jc začela iniciativa, od plaket smo prešli k materialnim stimulacijam. Konec šestdesetih let je najvišji politični vrh sprožil zahtevo za regulacijo stavk, če teh ni mogoče preprečiti. Pojavilo se je vprašanje, ali jc stavka sploh združljiva s samoupravljanjem. Ali delavci sploh lahko stavkajo in proti komu naj stavkajo? Ali ni vsaka stavka usmerjena navzven, k političnemu sistemu? V sedemdesetih letih seje pričela diferenciacija ponovno ovirati. Namesto tržnih elementov smo v gospodarstvo vnesli samoupravne sporazume in družbene dogovore, ki so pomenili socialno ekonomijo. Začetek reformiranja sta zamenjali pragmatizem in razdelitveni model. Pri tem jc bila vodilna sila država. Po zakonu o združenem delu je postala stavka kršitev delovne obveznosti, lahko pa bi pomenila tudi kršitev samoupravljalske vloge delavca. V tej luči jc potrebno razumeti tudi ustanavljanje komitejev za splošno ljudsko obrambo in družbeno samozaščito. Njihova naloga je bila predčasno odkrivanje tovrstnih konfliktov. Stavke sicer niso bile prepovedane, vendar pa sc o njih ni govorilo. V osemdesetih letih seje začela družbena in ekonomska kriza. Za vsako krizo pa jc značilno tudi sproščanje konfliktov. Tedaj so pričele prej nesprejemljive vrednote ponovno dobivati težo: tržna ekonomija, iniciativa, tveganje, ekonomski kriteriji, diferenciacija. Igor Vizjak Povečala se je tekmovalnost, družbena zavest pa je začela pre-stavke hitevati njeno institucionalizacijo. V drugi polovici osemdesetih let sc je povečalo število konfliktov in zaostritev, prav tako tudi njihova intenzivnost. Šele z zakonom o stavki iz leta 1991 je takrat še skupna država legalizirala in regulirala stavko kot organizirano prekinitev dela za uresničevanje ekonomskih in socialnih interesov iz dela. Pravica do stavke je dobila svoje mesto tudi v ustavi Republike Slovenije in postala tako tudi ustavna pravica delavcev. Za zadnje obdobje, ko je stavka postala realen in legalen način za razreševanje družbenih konfliktov, pa lahko ugotovimo vsaj dvoje: da je družbena regulacija tega pojava pomanjkljiva (tudi zato, ker se v pretekosti ni analitično obravnavala) in da je vzrokov za stavkanje pri nas zaradi še vedno nejasne lastninske in up-ravljalskc strukture mnogo več kot v deželah z razvitejšo industrijsko demokracijo. Pogosto imajo stavkajoči še vedno težave pri identifikaciji nasprotne strani. TVi desetletja stavk Prve analize stavk sežejo v Sloveniji v leta 1964, 1965 in 1966. Takrat je bilo zabeleženih 114 stavk. Od tega jih je bilo tri četrtine v industriji in rudarstvu, značilne so bile za delovnointenzivne gospodarske panoge. Razlogi za stavke so bili v največ primerih v delitvi in višini osebnih dohodkov ter v tehničnih problemih produkcije. Pojavljale so se v podjetjih, ki so dosegala slabšo produktivnost. Pogosto so bili razlogi za stvko tudi v diferenciaciji podjetij, ki ni bila posledica dela, temveč ugodnejšega položaja na trgu ali boljše opremljenosti. Večina stavk je trajalo manj kot en dan, v njih pa je sodelovalo malo delavcev. Povečini so bili stavkajoči proizvodni delavci. Stavkalo sc je v posameznih oddelkih. Razlogi so bili pogosto makroekonomski (izven vpliva stavkajočih). Delavci so bili v konfliktu z zunanjimi dejavniki, stavkali pa so proti vodstvu. Sindikat se je vključeval šele med stavko in je navadno deloval kot posrednik. Praviloma stavkajoči sploh niso obvestili sindikata in delavskega sveta podjetja o razlogih za stavko. Stopnja odtujenosti delavcev od (samo)upravljanja je bila relativno visoka. Samoupravljanje so delavci, ki so se odločili za stavko, ocenjevali kot premalo vplivno, da bi rešilo njihove probleme. Čeprav je bilo stavkajočih ponavadi malo, pa je bilo mnenje delavcev o upravičenosti stavke visoko pozitivno. Analiza stavk v letih 1973 in 1974 kaže, da so po stavkah izstopala večja podjetja, čeprav teh ni bilo tako veliko, da so se za stavko prej odločali moški kolektivi kot tisti, v katerih je bila zaposlena večina žensk, in da so sc za stavko odločali predvsem delavci z nižjo kvalifikacijsko strukturo. Pogosto vzroki in povodi za stavke niso bili identificirani ali pa so sc zamenjevali. Zanimivo je, da so v njih sodelovali tudi člani ZK in delavskih svetov. Dve leti zatem je bilo večino stavk registriranih v kovinski in elektroindustriji, lesni in papirni industriji. Kar devet desetin stavk je trajalo manj kot osem ur. Ekonomska škoda jc bila zato zanemarljiva. Izgubljeni čas seje praviloma nadomestil. Pojavljale so sc zaradi zamude pri izplačilih, prenizko plačanih nadur, DRUŽBENA VPRAŠANJA neizplačevanja obljubljenih nagrad oz. povečanja plač, manj pa je Rast 3-4/ 1995 Dil0 stavk zaradi premestitev, norm ali povečanja obsega dela. Do stavk jc prihajalo tudi zaradi neavtonomnosti vodenja. Ugo-279 tovljenoje, daje bila stopnja identifikacija delavcev s kolektivom, Igor Vizjak STAVKE v katerem je prišlo do stavk, relativno nizka, bilo je tudi več nereda in nediscipline. Stavka je bila vedno reakcija na razmere v podjetju. Pravi vzroki zanje so bili neupoštevanje odločitev samoupravnih organov, njihova neaktivnost, neurejeno informiranje, samovolja tistih, ki so imeli moč, ingoniranje vloge, ki sojo imeli delavci. Deset let kasneje, v letih 1988 in 1989, so bile stavke tudi v podjetjih, kjer plače niso bile slabe - prevladoval je razlog “razpona” in zapostavljenosti določenih skupin delavcev. Vedno pa so bile te zahteve izražene z zahtevo po višji plači. Izraziteje sc je kazala soodvisnost med prejemki zaposlenih, akumulativnostjo in likvidnostjo podjetja. Sc vedno pa je imela stavka negativen politični naboj. Vloge akterjev v stavki so bile precej nejasne -delavci niso skoraj nikoli stavkali proti državi ali delavskemu svetu, temveč največkrat proti direktorju. Večina stavk v teh obdobjih je bilo ofenzivnih - zahtevale so več, čeprav je bilo v času visoke inflacije težko opredeliti, ali gre za ofenzivno ali defenzivno stavko. Pogosto so ekonomske zahteve spremljale še naslednje: boljša organizacija dela in vodenje, odstop vodilnih, izboljšanje informiranja. Začele pa so sc pojavljati tudi zahteve, usmerjene navzven. Ponavadi so bile vedno realizirane (delno ali v celoti) ekonomske zahteve, druge pa praviloma ne. Če so delavci vsaj deloma uresničili svoje potrebe, je volja za nadaljnje spopadanje hitro minila. Zadoščalo je že enkratno zvišanje plač. Ponavadi so delavci uspeli realizirati manj pomembne cilje. Čeprav so imela nekatera zborovanja v preteklosti tudi že elemente stavk, beležimo prave protestne shode delavcev, ki so imeli največkrat namen opozoriti na težke ekonomske razmere in vedno manjšo socialno varnost ter vplivati na sprejemanje nove slovenske zakonodaje, šele po letu 1991. Tako je bil 14. junija 1991 protestni shod kovinarjev, tekstilcev in gradbincev zaradi težkih ekonomskih razmer. Mesec zatem je organiziral shod Sindikat kmetijske in živilske industrije Slovenije zaradi predlogov lastninske zakonodaje. 10. septembra istega leta je shod na Kongresnem trgu v Ljubljani organizirala Zveza Svobodnih sindikatov Slovenije. Takoj zatem so pred skupščino v Ljubljani protestirali zdravstveni delavci. Vsi ti in kasnejši shodi so bili povezani s tranzicijo ekonomskega in političnega sistema, ki je potekala v pogojih izgube trgov in gospodarske ter politične osamosvojitve. Usmerjeni so bili predvsem v ohranitev obstoječega položaja in iskanje sistemskih (zakonskih) rešitev za ohranitev socialne varnosti. Februarja 1992 je bila prva celodnevna opozorilna stavka Sindikata delavcev energetike Slovenije, 18. marca istega leta pa splošna opozorilna stavka, v kateri je sodelovalo po podatkih Zveze Svobodnih sindikatov Slovenije, ki jo je organizirala, preko 400.000 delavcev. To je bila prva splošna stavka v Sloveniji po drugi svetovni vojni. Stavke, takšne in drugačne, so se ponovno vrnile. V zadnjih letih so se udomačile. “Igra s pozitivno vsoto” se je sprevrgla v “igro z ničelno in negativno vsoto”. Glede na način razumevanja in razreševanja družbenih konfliktov (poglavitni razlogi navadno ostajajo še vedno v ozadju) ne gre kmalu računati na daljše brezkonfliktno obdobje in še manj obdobje “miroljubne koeksistence” (vladavino tolerantnosti). Obdobje, v katerem bo izvedena lastninska reforma, ki bo “naše” naredila razpoznavno, v katerem postaja delo zgolj delo, veljavo Igor Vizjak pa ima kapital, obdobje, v katerem dobiva veljavo delitev na tiste, STAVKE kj so ocj danes, in tiste, ki so bili že tudi od včeraj, ko nastajajo iz ljudi, ki so bili ob pravem času na pravem mestu, delodajalci, ko stare družbene vrednote ne veljajo več, nove pa še niso sprejete in v katerem sta netolerantnost ter preglasovanje močnejša od razuma, smo poimenovali tranzicijo. Zanjo je predvsem značilen občutek, da gre za usodno obdobje “sedaj ali nikoli več”. Vse je odvisno od tega, ali si na pravem mestu in če te tam ni. Kadar se igra igra z ničelno ali negativno vsoto, v kateri eni dobijo le, če drugi izgubijo, ne gre računati na obdobje brez stavk. Zakaj in ali Dolenjci radi stavkamo? Kot se je prijel Štajercev “mariborski sindrom”, tako velja za Dolenjce še vedno “sreča polproletarskega življenja” (služba je socialna varnost, ohišnica in kravica pa blažilki socialnih stresov). Ali je “sreča” samo v tem? Razmer na Dolenjskem po osamosvojitvi Slovenije ni mogoče razložiti brez upoštevanja tega, kaj seje dogajalo pred njo. Mnenja sem, da visok delež izvoza dolenjskega gospodarstva na zahtevne trge (ne samo v republike nekdanje Jugoslavije) pojasnjuje tudi hitrejše in lažje prilagajanje na sedanje razmere. Nikoli, tudi v času g. Lcvičnika, nismo gojili iluzije, da bomo delali svoj avtomobil. Zato smo bili sicer v času prevrednotenega dinarja in visokih tečajnih razlik kaznovani. Na Dolenjskem sc v kadrovanje “velikih” ni usodno vmešala lokalna politika, za republiško pa smo bili “premajhni” in predaleč. Dolenjci smo sc zelo kmalu sprijaznili, da so naša prednost pridne roke, saj je večino podjetij delovno intenzivnih. Res je, če izvzamemo Krko, slika dolenjskega gospodarstva precej drugačna. Sicer pa smo imeli prav tako kot drugje po Sloveniji večino delovnih mest v “velikih” podjetjih. In jih imamo še danes. V marsikaterem od teh so se srečali s težavami preobrazbe, vendar lahko ugotovimo, da rešitve nismo videli samo v enostavnem razpadu na manjše, samostojne, fleksibilne. Večina “poslovnih” sistemov se trudi reorganizirati v povezane družbe. Enako kot nekatere druge regije nas je prizadel “razpad” Iskre. Danes nam je jasno, takrat nam morda ni bilo, da je pomenila centralna odpoved cilju milijon televizorjev, kolikor so jih takrat proizvajali drugi svetovni proizvajalci, razpad sistema, ki je temeljil na visoki stopnji interne realizacije in je tako tudi nastajal. Zdi se, da je naša prednost tudi v tem, da se kadrovsko nismo zaprli. Tega si zaradi kadrovske strukture tudi nismo mogli privoščiti. Stereotip o Dolenjcih, ki imajo vsak svojo ohišnico in trto, kar naj bi pomembno vplivalo na njihovo “potrpežljivost” in “razsodnost”, je sicer potrebno upoštevati, nikakor pa ni mogoče samo z njim razlagati (nc)prizadetosti dolenjskega delavca. V zadnjih dveh letih (v letu 1993 pa vse do sredine decembra 1994) je bilo v novomeški občini (v trebanjski občini organiziranih stavk ni bilo) 25 stavk, večino (16) v letu 1994. V letu 1993 so bile vse stavke v enem izmed poslovnih sistemov, v katerem je nastala kriza vodenja. Ta se je odražala v sanaciji za sanacijo, vse skupaj pa je do konca pobralo medsebojno zaupanje, brez katerega nobeno sožitje ni več mogoče. Z novo ekipo in vključitvijo upni-družbena vprašanja kov v upravljanje in sklenitvijo socialnega sporazuma so bile krizne Rast 3-4 / 1995 konfliktne razmere sanirane. V devetih stavkah je bilo izgubljenih skoraj 15.000 delovnih ur, v večini primerov so trajale dlje od enega 281 dneva (najdlje neprekinjeno štiri dni). V vseh primerih sta bili Igor Vizjak povod za stavko zamujanje z izplačili in zahteva za izplačilo rc-stavke gresa za letni dopust. V vseh stavkah so bile zahteve po razjasnitvi in pokroviteljstvu “matere”. To seje odražalo v zahtevah po naslednjih plačah. Postavljene so bile tudi zahteve za razrešitev pravih vzrokov za nastanek konfliktnih razmer. Zahteve so bile usmerjene k vodstvu, kot seje to dogajalo že pred tem. Z “novimi obrazi” sc je stavkovni val umiril, vendar poglavitni razlogi, ki so konflikt povzročili, še niso bili razrešeni. V letu 1994 so bile stavke v podjetjih kovinskopredelovalne industrije, elektroindustrije, tekstilne industrije, industrije gradbenega materiala in gradbeništva. Stavke so se pogosto ponavljale, kar pomeni, da je bil povod za stavko ločen od pravih vzrokov. Razlogi za stavke v letu 1994, v katerih je bilo izgubljenih tudi precej več delovnih ur kot v letu 1993, so bili: nizki osebni dohodki (pogosto izplačani v nasprotju z določbami kolektivnih pogodb, izplačani z zamudo, ki je bila vedno daljša, le del izplačan v denarju, preostanek pa v bonih ali regresu), kršitve pravic delavcev (z delavci niso bile sklenjene pogodbe o zaposlitvi, odločitve, ki zadevajo varnost delavcev, so bile sprejete brez upoštevanja njihovih mnenj in predlogov ter v nasprotju z delovno zakonodajo, delavcem niso bili povrnjeni stroški, ki so jih imeli v zvezi z delom), neizvajanje sanacijskih načrtov in podaljševanje ter predlaganje ukrepov, ki že do sedaj niso dali rezultatov, kar vodi po mnenju stavkajočih v počasno umiranje (zato je za stavke v letu 1994 značilno, da so sc ponavljale v istih delovnih sredinah). Stavkovne zahteve so bile praviloma usmerjene navznoter, neposredno k vodstvu, manj k “lastnikom” (ki v večini primerov sploh niso znani). Vse stavke je organiziral in vodil sindikat podjetja oz. družno sindikati, če jih je bilo v podjetju več. Večina stavk je bila kratkotrajnih (1 do 2 dneva). Za prekinitev je bilo dovolj že zagotovilo, da bo zahteva realizirana (datum, ko bodo izplačane plače in njihova višina). Najdaljša stavka je trajala v zasebnem podjetju v mešani lastnini 19 dni in seje končala s suspenzom stavkajočih ter sporom med stavkajočimi in delodajalci na sodišču. Praviloma so bile stavke v podjetjih z več kot sto zaposlenimi, v njih je sodelovala velika večina zaposlenih. Sklepi o začetku stavk so bili v največ primerih sprejeti na zborih delavcev ali s podpisovanjem stavkovnih zahtev in predloga za izvedbo stavke. V letu 1994 je bilo tudi več “divjih stavk” ali pa so delavci svoje nezadovoljstvo izražali na druge načine. V podjetjih, kjer je bila volja za pogovore, več razumevanja, manj “nasilnega” obnašanja, kjer je vodstvo prevzemalo tudi rizike danih obljub, kjer ni bilo enostranskega ravnanja pri odločitvah, ki zadevajo tudi delavce oz. imajo ti pristojnost pri njih sodelovati in sc nanašajo na njihovo socialno in materialno varnost, kjer niso obstajale zamere in neporavnani računi iz preteklosti in kjer seje reagiralo na pobude sindikatov ali delavcev s povabilom na razgovor in v katerih velja prag minimalnega zaupanja, do stavk, kljub napovedi, sploh ni prišlo. Dogovori so bili doseženi, preden seje iztekel rok za začetek napovedane stavke. Začetek leta 1995 pomeni, vsaj kar zadeva Dolenjsko, stopnjevanje nezaupanja in nezadovoljstva v podjetjih, kjer se ne reagira na opozorila delavcev in njihove probleme. V slabem mesecu DRUŽBENA VPRAŠANJA *n P°1 jc stavkalo prek 3000 delavcev ali skoraj 20 odstostkov za-Rast 3-4 / 1995 poslenih v gospodarstvu. Razen v podjetju z mešano lastnino, zoper katerega jc že uveden stečajni postopek, nobeno žarišče ni 2g2 odpravljeno, pojavljajo sc še nova ali ponovno ista. Glede na to, Igor Vizjak da sc bo na Dolenjskem proces privatizacije šele začel izvajati, je STAVKE lahko tudi to dodaten vzrok za socialne konflikte. Stavke na Dolenjskem imajo v zadnjih dveh letih naslednje značilnosti: 1. dogajajo sc v nekaterih delovnointenzivnih panogah in v podjetjih, ki imajo težave pri poslovanju že daljši čas, navadno imajo tudi blokiran žiro račun in se v njih izplačujejo zajamčeni osebni dohodki. Kriterij likvidnosti, ki v preteklosti sploh ni imel nikakršnega vpliva, je dobil veliko distriminacijsko moč; 2. do stavke pride samo, če so kršene tiste pravice delavcev, ki pomenijo ogrožanje njihovega socialnega in materialnega položaja. V pretekosti so bili delavci na kršitev njihovih pravic bolj občutljivi. Temeljni motivi stavk so ekonomski; 3. povod za stavko je ogrožanje trenutnih materialnih in socialnih pravic, vendar pa je pravi vzrok za stavko drugje (v vodenju oz. posledicah slabega vodenja); 4. vse stavke so imele za cilj uresničitev tega, kar delavcem po veljavni delovni zakonodaji gre, kar pomeni, da so imele stavke za cilj obrambo dotedanjih pravic; 5. po pravilu so bile zahteve naslovljene poslovodstvu, ki pa se je v največ primerih, ko je do stavke prišlo, obnašalo tako, kot da bi imeli še samoupravljanje (skušalo je prepričevati, v nekaterih primerih je izjavljalo, da bo prestopilo med stavkajoče, saj se z njimi strinjajo, potem je grozilo, da stavka škodi samo delavcem, da bodo stavkajoči krivi za posledice, pri čemer pa sc niso čutili odgovorne za vzroke, da je do stavke sploh prišlo; 6. možnost za stavko je večja v večjih kolektivih oz. poslovnih sistemih, kjer je zahteva po čvrstem, predvsem finančnem nadzoru odvisnih družb večja. To velja posebej v sredinah, kjer so interesi poslovnega sistema nad ekonomskimi interesi posameznih družb; 7. praviloma trajajo stavke več kot nekaj ur ali en dan, v njih pa sodeluje vedno več zaposlenih. Pobuda za stavko sc vendarle navadno rodi med proizvodnimi dcavci. Iz stavke so izvzeti samo poslovodni delavci in delavci s posebnimi pooblastili, vendar so pri tem izjeme. Med organizatorji stavke so večinoma starejši delavci, ki imajo moč vpliva* Stavkovne zahteve proizvodnih delavcev so radikalnejše od zahtev in pričakovanja drugih zaposlenih. Stavka je v organizacijah, ki zaposlujejo tujce, manj verjetna. Ti izražajo nezadovoljstvo z delodajalcem drugače. S. stavke so posledica nakopičenih nerešenih zadev. Predhodnica stavke so absentizem, ttuktuacija, pritožbe, opozorila, predlogi za razgovor; 9. stavka le delno uresniči kratkoročne zahteve, večina dolgoročnih zahtev pa ostaja še naprej nerazrešenih. Zato prihaja do ponovitev in tudi do rušilnih konfliktov; 10. zahtevo po višji plači navadno poteši že izplačilo “kakršnekoli” plače. Delavci so pripravljeni tudi na nezakonita “izplačila”, samo da so (boni, regresi). Na dolgoročne posledice takšnih izplačil (dohodnina, pokojninska osnova) zaradi nujnosti zadostitve trenutnim potrebam ne razmišljajo; 11. le še plače so čvrst skupni interes stavkajočih. Delavcev ne združujejo niti privatizacija, niti slabo vodenje, niti slabo uprav- DRUŽI3I3NA VPRAŠANJA ljanje ' za probleme niso pripravljeni delovati kolektivno. Pre-Rast 3-4 / 1995 tiranega navdušenja za udeležbo na shodih izven ograje med Dolenjci ni; 12. stavkajoči so vedno manj pripravljeni poslušati o težavah - Igor Vizjak hočejo tisto, kar jim pripada. Socialno so pripravljeni ravnati samo, STAVKE ge gre za ohranitev delovnih mest, vendar sc navadno te obljube poslovodstev na koncu najpogosteje ne izidejo. Tudi strategija končanja stavke z grožnjo presežkov sc ne obnese več tako, kot sc je, ko so sc presežki pojavili. Prav tako ne zaleže niti navedba druge možnosti - stečaja. Delavci, ki so čakali do zadnjega in razumeli, daje najbolje, da delajo za vsako ceno, samo da ne izgubijo dela, so na koncu spoznali da tudi brezplačno delo ni izhod iz zagat. Povrhu vsega so bili še prizadeti pri odmeri nadomestila v času brezposelnosti, saj sc to odmerja od zadnjih treh plač; 13. stavke, ki niso bile dobro pripravljene in vodene, so imele slab učinek. Večino jih je organiziral sindikat, ki je pri njihovem vodenju odigral tudi naječjo vlogo. V podjetjih, kjer delavci niso sindikalno organizirani, so praviloma stavke divje; 14. v podjetjih, ki imajo samo še delo, sicer pa nimajo razloga za obstoj, so stavke prepozne, in če sc ne končajo v nekaj dneh, prinesejo samo še odločitev, ki je sicer v pristojnosti upnikov in lastnikov. Sindikati in stavke Delojemalci imajo možnost sindikalnega organiziranja. To sicer pri nas zaradi stavkanja ni nujno, saj so lahko titular stavke po zakonu o stavki tudi zaposleni sami. Manj kot delojemalska stran je ta trenutek jasna delodajalska, zato je marsikatera stavka povsem nepotrebna. Kot že rečeno, težavam z identifikacijo nasprotne strani se pridružujejo še nejasna pooblastila za ukrepanje. Čeprav je bil v preteklosti sindikat predhodno obveščen ali pa je celo obravnaval probleme delavcev, zaradi katerih je prihajalo do stavk, pa sc v sami stavki praviloma ni angažiral. V stavki navadno tudi ni ukrepal, temveč je poizkušal vedno posredovati. Sc mnogo manj jasna je bila vloga delavskih svetov. Niti sindikat niti delavski svet pa stavkam nista nasprotovala in ne obsojala. Pogosto je sindikat z vodstvom prepričeval delavce, naj se vrnejo na delo, in si zaradi tega, čeprav si je prizadeval za reševanje zahtev, pridobil negativno oceno. Da je do stavk kljub samoupravljanju in sindikatu prihajalo, gre razlagati tudi tako, da delavci niti delavskemu svetu niti sindikatu niso pripisovali toliko moči, da bi lahko rešila probleme. Iz njihovih analiz izhaja, da sindikat ni bil pripravljen na izbruhe stavk in se v njih ni najbolje znašel. Izbruhi nezadovoljstva praviloma niso bili vnaprej načrtovani, stopnjevani in vodeni, zato so bili kratkotrajni. Kratkotrajni in uspešni so bili tudi zato, ker si je vodstvo prizadevalo konflikt, ki je imel politično negativno oceno, čimprej končati in pozabiti. Iz analiz izhaja, daje sindikat praviloma, ko seje stavka začela, našel skupen jezik s stavkajočimi. V večini primerov sicer ni dobil zaupanja za upravljanje s stavko, pač pa dobro skrito neformalno vodstvo. V primerjavi z delavskim svetom pa je imel sindikat tudi v preteklosti bolj aktivno vlogo pri razreševanju socialnih konfliktov. Stavka se je navadno končala z ritualom potrjevanja že prej sprejetih sklepov in brez pravih pogajanj. Že takrat so sindikalni predsedniki menili, da bi moral sindikat izpolnjevati za odločilnejšo vlogo naslednje pogoje: profesionalno organiziranost ter materialno in drugačno neodvisnost. družbena VPRAŠANJA Izpuščen pa sta bila pomembna pogoja, ki tudi še ni izpolnjen -Rast 3-4 / 1995 jasna vloga in pooblastila nasprotne strani, saj se stavka navadno vedno konča s kompromisom. 284 Glede na to, kdo je nasprotna stranka v stavki ali pogajanjih, Igor Vizjak ter glede na to, da se večino delovnih sporov vendarle razreši za STAVKE okroglo mizo, terja vsaka stavka poleg manifestativncga vpliva tudi kreativnost. Zahtevo po profesionalni organiziranosti sindikata gre razumeti kot spoznanje tega. Stavkajoči in članstvo želita zadržati nadzor, od sindikata pa pričakuje aktivno prevzemanje vloge vodenja in upravljanja s stavko. Pri takšni delitvi vlog pa pogosto ostaja nedorečeno, kdo sprejema odločitve (stavkovni odbor, strokovne zahteve, začetek stavke, način stavkanja). Praviloma si želijo zadržati to pristojnost tisti, ki tudi nadzorujejo potek, kar pripelje do tega, da sc tistim, ki jim je naloženo vodenje in upravljanje s stavko, ponavljajo nerealne (neuresničljive) naloge. To vodi na koncu v oceno, da sindikat ni uresničil vseh pričakovanj delavcev in je zato neučinkovit ali pa nebojevit, kar se imenuje tudi drugače. Poznejša vključitev sindikata v dogajanja ni najbolj primerna, ker kdor ni pri oblikovanju in snovanju zahtev, ni dovolj zagrizen pri njihovem uresničevanju. Vodstvu mnogo bolj ustreza sindikat kot posrednik (arbiter) med stavkajočimi in tistimi, h katerim so usmerjene zahteve. Sindikat naj bi sodeloval z vodstvom, imel ločeno stališče od stavkajočih in naj bi z vodstvom preprečeval stavko. Mnogi celo pripisujejo sindikatu naloge, ki so v pristojnosti delodajalcev - skrb za razvoj in bodočnost, za delovna mesta, za odpravo slabih rezultatov, za delo z ljudmi, za zmanjšanje odsotnosti, za preprečevanje nediscipline ipd. Tudi vodstva sc v največ primerih strinjajo z neodvisno vlogo sindikata, saj lahko samo tako komunicirajo posredno z zaposlenimi. Vzpostavitev možnosti za dialog pa je prav pri nastajanju in preprečevanju kriznih razmer izredno pomembna in lahko odločilno prispeva k nadaljevanju in razpletu dogodkov. Vloga in razumevanje sindikata sta izredno pomembna za upravljanje v sporu med delom in kapitalom. Sindikatu zato nikakor ne gre pripisati samo reaktivne vloge. Brez dobro organiziranega sindikata ni dobro organizirane stavke. Rezultat je odvisen že od oblikovanja stavkovnih zahtev. Z vključevanjem sindikalnih predstavnikov v stavkovni odbor dobi to na pogajalski moči. Če nista jasno izdelani strategija in taktika stavkanja, lahko postane stavka hitro neučinkovita. Potekati mora organizirano in imeti svojo dinamiko. Vsaka stavkajo unikat, zato potrebuje kreativnost. Stavkajromcni znati upravljati (ne manipulirati) z interesi stavkajočih. Če ni zakonita in ne poteka po stavkovnih pravilih, lahko nastopijo za stavkajoče in njene organizatorje posledice. Vse to zahteva od sindikata drugačno, novo vlogo, če naj zastopa in predstavlja interese delojemalcev v stavki. Vse to pa terja tudi drugačno razumevanje vloge sindikatov -kot organizacije, ki ščiti interese delavcev iz delovnega razmerja, ki tudi organizira in vodi stavko. Sindikat ni tisti,ki sc mu naloži breme zahtev, ki so pogosto želje (sicer povsem legitimne) in sc potem ocenjuje njegova uspešnost. Če ni uspel v celoti, je neučinkovit ali pa ni pravi sindikat. Tudi to sc pogosto dogaja, zato je povsem razumljivo, da, čeprav je večina delavcev sindikalno organiziranih, sindikatom ne pripisujejo moči, ki jo imajo v deželah z razvito industrijsko demokracijo. Ocena manjše učinkovitosti sindikatov pa ima v današnjih raz-DRUŽBENA VPRAŠANJA merah še vsaj eno pomembno sporno utemeljitev, ki pa je v do-Rast 3-4 / 1995 meni pravne države. Dejstvo je, da je spoštovanje in izvajanje zakonitosti ta čas v Sloveniji počasno in zato neučinkovito. Če bi 2g5 delovali instrumenti pravne države učinkovito in dosledno tudi Igor Vizjak STAVKE Stavkajoči pred skupščine v Ljubljani. (Foto: Milan Markelj) DRUŽBENA VPRAŠANJA Rast 3-4/ 1995 na področju delavskih pravic, potem sem prepričan, da bi marsikatera stavka odpadla. Težko je razumeti, daje za novo delovno mesto dovoljeno takorekoč vse. In če cilj opravičuje vsa sredstva, potem je upravičena zavestna kršitev pravnih norm tudi državi. Sklep Kljub poudarjanju socialne varnosti daje uvajanje elementov tržnega gospodarstva prednost ekonomskim kriterijem. Socialna varnost se zmanjšuje, povečujeta pa sc tveganje in negotovost. Povečale so sc zahteve po racionalnosti, produktivnosti, ekonomski koristnosti, kar povečuje razlike in neenakost. Tolerantnost do razlik je večja. Socialna in ekonomska neenakost nujno vodita v konflikte, posebej v času ekonomske krize. Ti sc dajo preseči tako, da se različni interesi družbenih skupin (delavci so precej heterogena družbena skupina) vključijo v institucionalni sistem (tudi v sprejemanje poslovnih odločitev, ki jih zadevajo). Konflikte je sicer možno regulirati, vedno pa jih ni mogoče izključiti. Regulacija je potrebna, vendar ni zadostna. Najučinkovitejše sredstvo za obvladovanje konfliktov (stavk) je jasna vizija s cilji, v katerih so tudi interesi dela. Če ni nikakršne vizije, potem bodo stavkajoči vedno naravnani zgolj kratkoročno in trenutno, če pa imajo pred seboj cilj in če verjamejo tistim, ki ga predstavijo, potem bodo svoje kratkoročne interese vedno primerjali z dolgoročnimi možnostmi. Maca Jogan DRUŽBENA VPRAŠANJA Rast 3-4 / 1995 ZAMENJAVA VLOG, MORALA IN MOČ Čeprav je (bilo) o letošnjem praznovanju 50-lctnicc zmage nad fašizmom in nacizmom že veliko napisano, me živahno javno razpravljanje v zadnjem času spodbuja, da na kratko (in brez ponavljanja že povedanega) opozorim na nekaj vidikov, ki - po moji presoji - pri tem nasploh niso (dovolj) upoštevani. Gre predvsem za vprašanje sprevračanja položaja žrtve in storilca (producenta žrtev); kako lahko pri sodobnem presojanju slovenskega narodnoosvobodilnega boja v času druge svetovne vojne prihaja do tega, da sc ustvarja herojstvo iz tistih dejanj in tistih posameznikov, ki so sc priključili okupatorjem v uničevalnem početju do narodne skupnosti. Na kakšni podlagi temelji (elegantno) sprevračanje po vzorcu: vsi so ubijali, vsi so krvniki, najhujši pa so tisti, ki so to počenjali, ko je že bila svoboda, zato - slava njihovim žrtvam. Ali je dovolj obče moraliziranje, sklicevanje na izenačenost in tragičnost v smrti? Kakšna merila so vključena v ocenjevanje, da je sodelovanje z okupatorjem (domobranstvo) pomenilo obrambo civilizacije? Brez upoštevanja nekaterih vsebinskih sestavin visokodonečih besed (tragičnost smrti, civilizacija, demokracija itd.) in brez njihove opredmetenosti v vsakdanjem življenju v kritičnem času 1941 - 1945 ni mogoče priti do meril, ki bi dajala solidnejšo podlago za moralno presojo ključnih dogajanj in nosilnih institucij ter skupin. Prepričana sem, da sc občemu relativiziranju in solzavemu moraliziranju lahko izognemo predvsem z upoštevanjem neenakih izhodiščnih položajev v razpolaganju z družbeno močjo v tem konkretnem času in prostoru. Zakaj je moč tako pomembna? Zato, ker nam samo upoštevanje različno močnih položajev omogoča, da razlikujemo med žrtvijo in njenim povzročiteljem, od državne ravni do posameznika. Zato sc najprej zastavlja vprašanje: kakšno je bilo izhodiščno razmerje glede na moč tik pred okupacijo in pred vključitvijo slovenskega prostora v drugo svetovno vojno? Ali sta bili obe strani v enakem položaju - konkretno, ali je slovenski narod razpolagal vsaj s približno enakimi sredstvi moči in prisile (ter uničevanja), s katerimi so v nekaj dneh zavzeli naše ozemlje okupatorji? Odgovor je jasen in en sam - nikalen. Da bi laže dojeli sodobno sprevračanje, moramo vsekakor upoštevati še razdelitev moči tik pred okupacijo znotraj slovenske skupnosti. Glede na to, daje katoliška Cerkev (kot institucija) neločljivo povezana z usodnim razcepljanjem “narodovega telesa” v času okupacije, se bom pomudila zlasti pri njej. V tem času je razpolagala z veliko ekonomsko močjo (nepremičnine, npr. posesti), s sredstvi kontrole duhovnega in moralnega oblikovanja in delovanja ljudi (obvezen verouk v šolah) ter z močjo in nadzorom erotičnoseksualnih in bioreproduktivnih zmogljivosti ljudi (obvezna cerkveno sklenjena zakonska zveza, brez možnosti razveze). V takšnih okoliščinah - velike nakopičenosti in z mehanizmi oblasti varovane in zagotavljane moči - je usoda gospodovanih vselej v veliki meri odvisna od tega, kakšna je volja (in interes) ključnih osebnosti, torej hierarhično višje stoječih v institucionalni zgradbi. Odgovor na vprašanje o usmeritvi uradnega vrha katoliške Maca Jogan ZAMENJAVA VLOG, MORALA IN MOČ DRUŽBENA VPRAŠANJA Rast 3-4 /1995 Cerkve na Slovenskem ob okupaciji je znan in ga ni treba ponavljati. Omenim naj le, da vodstvo gotovo ni bilo le zaradi duhovnih razlogov pripravljeno poklekniti pred (še večjim in še močnejšim) okupatorjem in mu ponuditi svoje sodelovanje. Gotovo so pri tem odigrala svojo vlogo pričakovanja o ohranitvi prednostnih položajev mnogostranskega obvladovanja ljudi v novem redu - četudi bi jih bilo treba deliti z dodatnim obvladovalcem. Čisto sprenevedanje bi bilo, če bi to kolaboracijo opravičevali z nepoznavanjem prakse fašizma (saj je bilo že prej očitno, kakšna usoda je doletela primorske Slovence) ali nacizma (antisemitizem, teror v okupiranih deželah s strani nemškega rajha). Slovenski izgnanci so tisti, ki lahko pričajo, kako seje nova civilizacija pokazala na Slovenskem leta 1941, kakšne “demokratične” pravice so pridobili vsi tisti, ki so bili obsojeni na (narodnostni) propad. Glede na to, da sc poskuša izničiti narodnoosvobodilni boj in da se poskuša ustvariti glavne žrtve iz pobeglih sodelavcev, moramo vedno znova ponavljati eno samo zgodovinsko resnico: prve množične žrtve fašističnih in nacističnih okupatorjev so slovenski izgnanci. Pred začetkom partizanskega boja je bilo izgnanih s slovenskega ozemlja pod nemško okupacijo (od predvidenih 220.000 do 260.000) “le” okoli 80.000 Slovencev. Število izgnanih ali prebeglih Slovencev s Primorske v času fašistične okupacije je še večje. Skupni cilj vseh okupatorjev je bilo uničenje slovenske narodne skupnosti - o tem je dovolj zgodovinskih dokazov. (Mimogrede, kočevarski Nemci so bili preseljeni v izpraznjena slovenska območja na Štajerskem in so pred odhodom leta 1945 opustošili vse, kar seje dalo - tudi to je zgodovinsko dejstvo, ki ni dovolj upoštevano). Ob tej množični tragični usodi slovenskega življa je (v vseh časih - torej za vekomaj) upravičeno vprašanje: kako je mogoče, da je bilo to okupatorsko delovanje spregledano in da je ostal boj zoper komunizem glavni cilj katoliške Cerkve, ene od ključnih institucij slovenske narodne skupnosti. Te drže Cerkve ni spremenilo niti dejstvo, daje bilo že leta 1941 iz lavantinske škofije izgnanih 365 duhovnikov! (Mimogrede - prav to dejstvo je lahko tudi najodličnejši kazalec dejanske moralnosti in skrbi za narodnostni obstoj pri nosilnih osebnostih v Cerkvi). Boj proti komunizmu je prevladoval - čeprav pod drugimi oznakami - od začetka devetdesetih let 19. stoletja (podprt in opravičen zlasti z okrožnicami papeža Leona XIII). V ospredju je ostal tudi takrat, ko je bilo očitno, daje slovenskemu narodu kot samostojni in suvereni skupnosti usojeno uničenje in ko je večina (vernih) to sprejela z gnevom in končno (en del) z uporom. Eden od ključnih razlogov za to je brez dvoma ta, ker je “komunizem” predstavljal glavno nevarnost ravno za nadaljnji obstoj neenakomerne razporeditve bogastva in moči. Ob tem je treba vendarle reči, da so v jedru krščanskih razlag o urejenosti sveta in medčloveških odnosov prav tiste vrednote, ki so (bile) razglašene kot “komunistične” (npr. enakost med ljudmi). Te vrednote so postale za nosilce moči nevarne vselej (in tudi v času druge svetovne vojne), kadar so jih družbeno nemočni poskušali uresničiti sebi v prid. Sistem gospodovanja je skozi stoletja lahko deloval le tako, da seje uresničevanje teh vrednot prelagalo v nezemeljsko območje, v večnost, ki pa je (bila) vedno postavljena na prvo mesto in nad zemske (minljive) vrednote. Ali je torej v antikomunizmu uradne katoliške Cerkve na Slovenskem leta 1941 in leta 1945 mogoče videti kontinuiteto? Ni Maca Jogan treba posebnih dokazov za vedno večjo očitnost o tem, daje prob-ZAMENJAVA VLOG, MORALA lem razpolaganja z viri moči in gospodovanja nad ljudmi tudi v in MOČ sodobnosti pomembna spodbuda delovanja Cerkve na Slovenskem. Ta usmeritev je sicer pogosto še vešče prikrita, kot je bilo podobno delovanje v dolgotrajni zgodovini vselej, s poudarjenim prizadevanjem za “povrnitev morale”, za več “ljubezni” med ljudmi, za spravo, za spoštovanje vsakega življenja itd. Kolikor večje teh lepih in privlačnih pripovedi, toliko manj jev praksi - pogosto - primerov spoštovanja tega prav s strani Cerkve. Kot primer naj navedem večletno označevanje nevernih (v prazničnih “veselih” oznanilih) kot tistih, ki “so še v temi”; zlorabe mnogih duhovnikov ob pogrebih, ko sc sploh ne ukvarjajo s pokojnikom, ampak jim pokojnik služi za izrazito sovražno napadanje vsega “komunističnega”; sporočila iz maš, ki jih prenaša III. program Radia Slovenija ob nedeljah (mnogokrat so tudi tu glasni klici k izključevanju vseh, ki “niso z nami”). Ob tem konkretnem delovanju sc zdi vprašanje opravičevanja za zgodovinski “greh” obrobno. Videti je, da sc v boj za moč vešče vključuje tudi praksa sprevračanja (bolj ali manj neposrednih) producentov žrtev v žrtve in zagovarjanje sprave na tej podlagi. Zanemarjanje realnih razmerij moči in posplošeno obsojanje nasilja nikakor ne moreta prispevati k bolj “civilizirani” družbi in k spravi vseh, ker je to početje v svojem jedru problematično. Ob kritiki in zavračanju prakse (totalitarnega) komunizma, ki je časovno sledila drugi svetovni vojni, sc s takšnim delovanjem za nazaj opravičuje sodelovanje z (vsestransko močnimi okupatorji), iz (dejansko) podložniškega uničevalskega narodnostnega delovanja pa sc ustvarja vrlina. Ob tem pa sc poraja mnogo vprašanj, ki nikakor niso uporabna samo za vrednotenje kolaboracije na Slovenskem v času druge svetovne vojne. Ali je mogoče moralno pozitivno ocenjevati delovanje tistega (in/ali tiste ustanove), ki sc priključi močnemu nasilnežu in ubija ali zatira šibke? Ali je mogoče v imenu človeške končnosti in tega, daje vsaka smrt tragična, zanemariti tisto prej - konkretno delovanje živih ljudi v neenakih položajih: od (večine) nemočnih do (manjšine) na položajih nakopičene moči? Je mogoče iz dejstva, da sta žrtev in rabelj povezana (ker drugače sploh ne bi moglo priti do medsebojnega delovanja), govoriti, da sta enako odgovorna in da zaslužita enako hvalo ali grajo? Vse je mogoče, če sc zanemari vsebina, bi lahko sklepali na podlagi “stanja duha” na Slovenskem. H kakšnim tipom medčloveških odnosov to lahko prispeva v prihodnje, ni težko uganiti. Zato naj zapis sklenem z mislijo (ne samo ob petdesetletnici zmage nad fašizmom), nikoli ni mogoče iz vrednotenja konkretnega delovanja ljudi odstraniti vsebinskih vprašanj: za kaj konkretno je kdo (kot posameznik ali v imeni institucije, organizacije) v danem trenutku in v okoliščinah neenake razporeditve moči nastopal, s kakšnimi sredstvi in ob kakšnih nagradah. DRUŽBENA VPRAŠANJA Rast 3-4 /1995 RAST - L. VI, ŠT. 3-4(33-34) JULIJ 1995 REVIJA ZA LITERATURO KULTURO IN DRUŽBENA VPRAŠANJA RASTOČA KNJIGA Pragozd Krokar. RAZVOJ je možen samo ob hkratnem VAROVANJU - ZA ČLOVEKA IN NARAVO! RASTOČA KNJIGA Rast 3-4 / 1995 Narava in naravni park - zakaj Kočevska je bila zaradi odročnosti in nerodovitnosti do začetka srednjega veka lc redko poseljena. Nemški priseljenci so jo v 14. stoletju kultivirali - skupaj s slovenskim življem šeststo let spreminjali in po odselitvi večino prepustili naravi. Gozdnata pogorja pa so še pred stoletjem samevala kot nepristopen pragozd. Pokrajina na Kočevskem spada danes med najbolj naravne predele Slovenije pa tudi Srednje Evrope. Območje sestavljajo vis. >k< >kraške planote do 1200 m nadmorske višine z nekaj nižjimi tiavniki in polji do 500 m nadmorske višine, na jugu in severu pa ga omejujeta globoko zarezani dolini rek Kolpe in Krke. Klima je relativno hladna in vlažna, vodovje in telici'sta kraška. Zato območje ni najprimernejše za intenzivno kmetijstvo in poselitev. Zaradi nekdanje odmaknjenosti in polpretekle zgodovine danes skoraj 90 odstotkov Kočevske pokriva gozd, ki je podpovprečno ogrožen zaradi umiranja gozdov. Načrti umnega gozdarja so nam že pred stoletjem začrtali sonaraven razvoj dinarskih jelovo-bu-kovih gozdov in ohranili dragoceno naravno dediščino nekaj pragozdov. Ohranjena narava sc posebej ponaša z vsemi avtohtonimi vrstami zveri: volkom, medvedom, risom, vidro, kunami... Lc ris je bil na novo naseljen pred dvajsetimi leti, ostale populacije pa so naravne. Medved in volk tu segata najdlje proti Srednji Evropi. Tudi medved, tako kot pragozdovi, je bil zavarovan že pred dobrim stoletjem. Med ujedami so posebnost planinski orel in orel belorepce, sova uharica in uralska sova. Divji petelin ima v Goteniškem podgorju največje še vitalno območje v dinarskem delu Slovenije. Kolpa in Krka sta med najbolj ohranjenimi rečnimi ekosistemi pri nas. Z bogato rečno in obrečno favno in floro, estetsko podobo, nekdanjimi mlini in jezovi predstavljata neprecenljivo vrednoto in potencial za okolju prijazen razvoj. Kočevska glede naravnosti predstavlja vrednoto evropskega pomena. Prostranstvo gozdov in privlačnost naravnih znamenitosti je osnova tako varovanju narave kot trajnostnemu razvoju za človeka v projektu Kočevski naravni park (KNP). Narava in naravni park - kako Celovitost visokokraških pogorij je narekovala upoštevanje naravnih meja: reka Krka in vznožje Roga na vzhodu, reki Kolpa in Čabranka na jugu in zahodu, na severu pa predlagana meja poteka po meji občine Kočevje in cesti na Dvor - tako da upošteva zaokroženost glede na lastništvo in izloči intenzivno kmetijstvo in mesto Kočevje. 81500 hektarov veliko območje pokrivajo 90-odstotno gozdovi. Že zaščiteni pragozdni in gozdni rezervati ter varovalni gozdovi (skoraj 6500 hektarov) so srčna - rezervatna cona parka. Območje trenutno ustreza pogojem za regijski park, s postopnim izpolnjevanjem dodatnih zahtev (režim, strokovna služba, objekti, financiranje...) pa je lahko dolgoročni cilj tudi narodni park. Program parka: naravni rezervati in sonaravni ekosistemi, ohranitev kulturne krajine, pričevanje o preteklosti, okolju pri- Žaga na Kolpi'. Nekoč jez za kolesa mlinov in žag - danes poletno kopališče. Reka je vedno nit življenja; tudi danes bi lahko povezala domačo gostilno z ogledom mlina, zgodovino vodne žage, delavnico v kovačiji, lončarstvom, splavarstvom... Mlinarici Ani v spomin'. Dolga leta sta prijateljevala - mlin Grbac ob potoku Nežici in mlinarica Ana. Veliko zgodb sta vedela povedati. Ne bosta pozabljena, tako kot toliko drugih ruševin, ki pričajo o.svojstveni zgodovini Kočevske!? RASTOČA KNJIGA Rast 3-4 / 1995 jazno kmetijstvo, turizem, rekreacija, nekateri športi, raziskovanje ter vzgoja in izobraževanje... Organiziranost in financiranje: v obdobju do uradne razglasitve KNP in celostnega upravljalskega načrta je bilo najbolj smotrno delo po prioritetnih projektih financiranih iz proračuna za bodoče parke. S koordinacijo medresorske komisije sc na državnem nivoju gradi celostne projekte parkov, s koordinacijo Zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine pa priprava strokovnih osnov parkov s pripravljeno, poenoteno metodologijo dela. Skupinsko delo lahko racionalno vodi le dejavnost, ki ima o prostoru bodočega parka največ podatkov, zgrajen informacijski sistem, opremo in kadre, infrastrukturo..., seveda v tesnem sodelovanju z eksperti za posamezna področja. Za KNP je to lahko Zavod za gozdove Slovenije - območna enota Kočevje (ZGS-OEK), ki z naravnovarstveno mislijo, pripravljenimi projekti centra, izdelano celostno podobo in načrtovano terensko opremo, pešpotmi, promocijo, izobraževanjem in stiki z javnostjo, kulturno podobo... že od začetka Gozdno gospodarstvo (GG) razvija projekt KNP. Naravni park - prvi korak Izjemne naravne kvalitete ter osnovna infrastruktura (organizacije in kadri za naravovarstvo, informacijski sistem, objekti...) so dobra osnova parku. S tega vidika so ugodne okoliščine tudi pretežna (80 %) državna lastnina zemlje in skromna razvitost kmetijske in druge gospodarske dejavnosti izven Kočevske doline ter možnost povezave z narodnim parkom Risnjak na Hrvaškem. GG - ZGS-OEK je že pripravil: - iniciativni odbor parka - ureditveni načrt nekdanjega gozdarskega centra v Kočevju kot center za obiskovalce, izobraževanje in uprave - ureditveni načrt nekdanjega gozdarskega centra Glažuta kot ekoizobraževalni - rekreacijski center - izvedbeni projekt informacijskega centra z arboretumom - parkom - celostno podobo in terenske oznake parka - del strokovnih osnov parka - projekt naravnih rezervatov in varovalnih gozdov, ki so srčna-rezervatna cona parka - sodelovanje pri raziskovalnih nalogah gozdarstva, pragozdnih in gozdnih rezervatov - raziskovalni projekti medved, ris... z mednarodnim sodelovanjem - zasnove pešpoti v KNP in markiranje Roške pešpoti - načrt za učno pot Rožni studenec in ureditev ter predstavitev Grajske poti z gradom Fridrihštajn - prvo javno promocijo parka na okroglih mizah in razstavi v Kočevju - likovno delavnico Misel in korenine - časopis parka, plakat, priponko, diakolekcijo o naravi Kočevske - video kasete: Kočcvska-dežela gozdov, Naj tu ostane pragozd in Ribniška suha roba - sponzorstvo Zavarovalnice Triglav pri nekaj promocijskih dogodkih - podporo učni bazi gozdarske fakultete, Prirodoslovnega muzeja Slovenije, Biološkega inštituta SAZU, - naravnovarstveno izobraževanje za gozdarje in lovce ter podiplomski študij s poudarkom na varstvu okolja Pragozd Krokar: gozd - praprebiva-lee planeta sem, vse od morskih obal pa do ledenih pustinj severa ohranjam Življenje. Preko 1000 kubičnih metrov lesne mase na vsakem hektarju pragozda pomeni vskladiščeno energijo, ki se samodejno, trajno, varčno in varno obnavlja. To so mehanizmi, ki jih za sožitje z naravo poizkuša razumeti človek. Zemlja, voda in sonce in milijoni organizmov, od mikroskopsko majhnih do stoletnih orjakov - vse to sem gozd. Trajna, “po malem”, je bila skrbno načrtovana raba lesa vse do danes. Le vitalen, sonaraven gozd obnavlja tla in zadržuje vodo na kra.ških skalah. RASTOČA KNJIGA Rast 3-4/ 1995 - delno upoštevanje bodoče nujne infrastrukture parka pri delitvi imovine GG - promocijski material, upravni center Pristava, gozdne koče, ekoizobraževalni-rekreacijski center Glažuta Naravni park - drugi korak Sodelovanje ZGS-OE Kočevje pri projektu KNP je ob že opravljenem in zastavljenem delu smiselno tudi naprej - seveda ob primerni koordinaciji in sodelovanju ZVNKD in ekspertnih skupin in nujni organizaciji in financiranju za projekt KNP. ZGS aktivno sodeluje pri razvoju naravovarstva in vseh ostalih funkcij gozdov skoraj na vsem območju predvidenega parka (90-odstotna gozdnatost). Ob upoštevanju bazičnih informacij o prostoru, današnjih nalogah in aktivnosti v parku, opremi in infrastrukturi je ZGS-OE Kočevje najracionalnejši partner (nepodvajanje funkcij) tako pri pripravi in kasneje oblikovanju KNP. V okviru celostnega razvoja parkov v Sloveniji predvidevamo štiri osnovne korake: - celostna strategija, organizacija in financiranje parkov, mednarodno vključevanje v projekte (npr. MAB) - priprava strokovnih osnov in aktov za razglasitev parka - promocija in predstavitev javnosti - naravovarstvo in študije s poudarkom na KNP Nova podoba Kočevske z ohranitvijo naravne dediščine in boljšim jutri za ljudi naj postane KOČEVSKI NARODNI PARK. Za in proti Vprašanja si zastavlja Tomaž Hartman, strokovni sodelavec Zavoda za gozdove Slovenije - območna enota Kočevje Kako gledate na Kočevsko? Ponosem sem in vesel, da živim na Kočevskem. V pragozdovih sc srečujem s pradavnino, v prostranih gozdovih domuje medved, tod ima domovinsko pravico krdelo volkov, vrnil seje ris, prepadna ostenja preleta planinski orel, s skritih trat odmeva svatovska pesem divjega petelina... Pretiravate. To je na Kočevskem vsakdanjost, nič posebnega. Kaj pa ljudje - ali vas bolj zanimajo medvedi? Ohranjena narava je posebnost Kočevske v Sloveniji in Evropi, ki je svoje praprebivalcc že izgnala, zastrupila... Velike zveri in ujede so dokaz izjemnega “zdravja” narave. Zanimanje za čisto naravo pa je tudi skrb za ljudi. Sicer pa medvedi niso nič krivi za naše težave. Res pa je, da nas in Kočevsko svet pozna tudi po medvedu. Upam, da nas bodo spoznali tudi kot vesele in uspešne Kočevce. Najpomembnejše je torej naravovarstvo!? Nikakor ne! Pomemben je razvoj - za človeka in naravo. Varovanje okolja pa je pogoj za trajnostni razvoj. Vsi bi radi bolje živeli v zdravem in čistem okolju, urejenem mestu, oživljenih vaseh. To velja za Kočevsko, Slovenijo in Evropo. Naravovarstvenike bomo seveda vprašali za nasvet, razvoj Kočevske pa si bomo zapisali predvsem mi sami. Naravovarstvo vse prevečkrat enačimo s konzervacijo, zapiranjem... Ne pozabimo poudariti, da smo aktivni naravovarstveniki Pragozd Strmec: Klijem v zavetju padlega orjaka. Slučaj za slučajem, poizkus, mlada jelka išče svetlobo, hranila, mikorizne glive... Narava je varčna, že v mladostni fazi izloči nevitalne in tako “izgubi” čim manj energije - biomase. Toda jelko čaka še kisel dež, onesnažen zrak, preštevilčna divjad... Bo preživela? Pragozd Krokar: Pragozdni orjak -življenje si gradi ogrodje, oporo. To so odrasla, velika drevesa, ki s kilometri korenin oklepajo rodovitno prst, kljubujejo viharjem, ščitijo - a tudi šolajo podmladek, priraščajo kvaliteten les, čistijo in hladijo ozračje... RASTOČA KNJIGA Rast 3-4 / 1995 vsi, ki tu živimo: kmetijstvo z razvojem podeželja, gozdarstvo s sonaravnimi gozdovi, industrija s čistilnimi napravami, urejena naselja... Skrb za naravo je skrb za človeka. Bodiva konkretnejša: gozdarji pripravljate nekakšen park? Strategija varstva narave v Sloveniji načrtuje več parkov: Pohorje, Savinja, Notranjska, Kras, Škocjanske jame in Kočevska -poleg že ustanovljenega Triglavskega narodnega parka. Jeseni 1990 je vladna komisija pripravila prve predloge za park na Kočevskem. V predlaganem območju je 90 odstotkov gozdov, zato smo po dogovoru med Ministrstvom za kulturo (Zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine - ZVNKD) in občino Kočevje gozdarji dobili koncesijo za pripravo prve promocije in dela strokovnih osnov parka. Želim si, da bi postal projekt Kočevski naravni park bolj naš -kočevski, usmerjali pa bi ga lahko gozdarji. Delo z gozdom (90 % površine parka) ni samo les, so tudi ostale okoljetvorne in socialne funkcije. Sliši se zapleteno, a to je npr. varovanje vodnih zajetij, oblikovanje primestnega gozda za sprehajalce, pešpoti in učne poti za radovedneže, naravoslovni dnevi za dijake, predstavitev gradu Fridrihštajn... Pripravljeni so tudi izvedbeni načrti za ureditev Pristave kot informacijskega centra za obiskovalce, učne poti Rožni studenec, parka in arboretuma za mesto Kočevje ter načrti za Glažuto in Jasnico kot rekreacijska centra... Kočevska že ima razvojni načrt - revitalizacijo! Odlično, revitalizacija pomeni celosten napredek. Park lahko postane kamenček v mozaiku razvoja. Če že imamo z odloki in načrti zavarovano najdragocenejšo naravno dediščino, ki jo je Evropa že izgubila ali izgnala, pragozdove, živalski svet... zakaj sploh potrebujemo park? S ponosom lahko povemo, da ima naravovarstvo dolgo tradicijo na Kočevskem. Pred sto leti je (med prvimi v Evropi) gozdar dr. Leopold Hufnagel zavaroval nekaj pragozdnih predelov. Gozdarji smo do danes očuvali dragoceno naravno dediščino, imamo več “novih” gozdnih rezervatov, varovalne gozdove na strmih pobočjih Kolpe... Na pešpoteh jih predstavimo prek tri tisoč obiskovalcem vsako leto. Vsi se zavedamo izjemnosti narave na Kočevskem. Toda park lahko pomeni več: - posebno podobo Kočevske z vso promocijo za turizem - blagovno znamko za “zdrave” izdelke Kočevske - vključitev v slovenske in mednarodne projekte in sredstva za naravovarstvo - pomoč in posredovanje pri načrtih in investicijah, razvoju podeželja - izobraževanje za ekološke projekte... Kakšen park pa bi lahko imeli na Kočevskem? Park lahko “delamo” le domačini - po naši meri. V osnutku ZVNKD je naš park predstavljen z drugačnimi - razširjenimi mejami in drugačnim statusom (narodni). Vendar pobude institucij ali npr. poslanskih skupin niso dokončne niti obvezujoče. Pragozd Rajhenavski Rog: Mnogo, več sto pomladi in zim prodno omagam v drugo polovico življenja, ko sc počasi stapljam z zemljo. Za gozd je odmrlo drevo dom in bogato obložena miza mikroorganizmom, glivam, pticam... Kot goba zadržuje vodo in jo s hranili počasi oddaja poletni suši. Vse fotografije v tem prispevku: Tomaž Hartman RASTOČA KNJIGA Rast 3-4 /1995 Mejo in status parka bomo predložili v potrjevanje šele po uskladitvi različnih mnenj. Zato le okvirno predstavljamo naravno mejo: dolina Krke in vznožje Roga na vzhodu, reki Kolpa in Čabranka na jugu in zahodu, na severu meja občine in cesta na Dvor - tako da upoštevamo zaokroženost glede na lastništvo in izločimo intenzivno kmetijstvo in mesto Kočevje. Razmišljamo o statusu regijski park, z možnim dolgoročnim ciljem (razvoj Slovenije, objekti, režimi, financiranje...) za narodni park. Kdo bo torej pripravil celosten projekt parka? Vlada je ustanovila komisijo za parke, kjer so zastopana ministrstva za kulturo (varstvo narave je še vedno domena tega ministrstva), okolje in prostor, gospodarstvo, finance, kmetijstvo in gozdarstvo... Komisija bo zastavila strategijo razvoja parkov v Sloveniji. Odločilno besedo ima Zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine, ki je tudi po zakonu zadolžen za varovana območja. Na razpis za ugotavljanje usposobljenosti za sestavo celostnih projektov parkov sc je prijavilo preko 40 različnih firm in posameznikov. Parki v Sloveniji so torej na startu. Kaj pa Kočevski naravni park ? Proračunska sredstva za izdelavo projekta so zagotovljena, interesi različni. Eni favorizirajo gozdarstvo, drugi kmetijstvo, tretji lovstvo... Vsekakor bo dokončen projekt KNP povezal te panoge v celosten razvoj Kočevske. Vendar je naravovarstvo, tudi brez etikete “park”, že vključeno v sedanje razvojne načrte občine (npr.: varovanje voda, gozdov, prostorsko ureditveni pogoji...). Gozdarstvo se je dokončno ločilo na proizvodni del in Zavod za gozdove. Kaj to pomeni za KNP? Skrb za gozdove ostane, pri organizaciji Zavoda za gozdove -območni enoti Kočevje pa mislimo tudi na park. Pri delitvi premoženja bi morah kot nujno infrastrukturo bodočega parka priznati tudi gozdne koče in celovitost Pristave, Glažute. Sodelovali bomo pri sestavi projekta KNP, najracionalnejše pa bi bilo, da je tu tudi center parka (prostori, oprema, znanje in kadri...). Pripravljen je že znak za naravni park? Naravni park je delovni naziv; lahko tudi stalno ime, ki pa ne opredeljuje statusa varovanega območja. Narodni parki so lahko večja, naravno zaokrožena, pretežno prvobitna območja z ekosistemi in naravnimi znamenitostmi velikega in izjemnega pomena za Slovenijo. Namenjeni so predvsem ohranitvi in proučevanju naravnih ekosistemov in rekreaciji. Namembnost narodnega parka je rekreacijska, znanstveno - raziskovalna, biotopska, rezervatna, spomeniška, izobraževalna. Regijski parki so lahko zaokrožena območja prvobitne in kultivirane narave, ki povezujejo v celoto značilno pokrajino in naravne znamenitosti. Namenjeni so predvsem ohranitvi naravnih ekosistemov in rekreaciji. Krajinski parki so lahko območja kultivirane narave, ki združujejo značilno krajino s sestavinami naravne in kulturne dediščine in so namenjena predvsem rekreaciji in ohranitvi značilne pokrajine... Njihov pomen je večinoma lokalen. RASTOČA KNJIGA Rast 3-4 / 1995 Zakonske definicije ne povedo veliko. Očitno narodni park danes za celotno Kočevsko ni dosegljiv niti primeren zaradi vplivov in omejitev gospodarjenja. Krajinski park pa je le lokalnega pomena, ki ga država ustrezno temu - malo in nič podpira. Kaj pa zapiranje in prepovedi? Pomembno jc: vsi parki so odprti za javnost. Rešitev dilem o varovanju in posegih v prostor pa je coniranje parka. Predstavljamo le grobo coniranje, detajlno bo s sodelovanjem kmetijstva, urbanizma, gozdarstva... To so pravzaprav razvojno -prostorski načrti, kijih že sestavlja občina. Cone parka “delovno” imenujemo: srčno - rezervatno cono, kulturno in gozdno krajino - Srčno - rezervatno cono parka predstavljajo večinoma že zavarovani pragozdni in gozdni rezervati ter varovalni gozdovi. Cona obsega skoraj 6.500 hektarov gozdov - 8 % parka. - Kulturna krajina jc kmetijsko urbana cona, prepletena z gozdom. Poleg poselitve in rckultiviranja predvsem za kmetijstvo jc ta cona tudi prostor za rekreacijske in turistične aktivnosti in objekte. Predvideno jc usklajevanje interesov vseh in širitev te cone, ki danes obsega 7.500 hektarov kmetijskih zemljišč in naselij ter 17.500 hektarov gozdov. Skupaj jc to 25.000 hektarov - 30 % parka. - Gozdna krajina pa jc cona gozdov - z upoštevanjem vseh ekoloških in socialnih funkcij gozda (poleg proizvodnje lesa). Obsega 12.000 hektarov gozdov na novomeški strani Roga, 37.500 hektarov gozdov in približno 500 hektarov kmetijskih zemljišč v kočevski občini - skupaj 62 % parka. Cone so označene na karti. Skupna površina predlaganega parka jc 81.500 hektarov: 8.000 ha - 10 % kmetijskih zemljišč in naselij 6.500 ha - 8 % gozdnih rezervatov in varovalnih gozdov 67.000 ha - 82 % gozdov. Življenje ljudi ne bo nič boljše? Kaj pa na primer obkolpske ceste, vojska in policija ? Življenje prebivalcev Kočevske “čez noč” prav gotovo zaradi parka ne bo boljše - pa tudi slabše ne. Nikjer v parkih sc ne cedita med in mleko. Park je le del revitalizacije, to pa prav gotovo delamo zato, da nam bo boljše. Strah pred ponovno zaprtostjo pa jc povsem odveč. Ceste in ostala nujna infrastruktura se bo zgradila tudi v varovanih gozdovih -seveda skrbno načrtovana in s saniranimi posegi v okolje. Panoramska cesta z urejenimi razgledišči pa jc pomembna tudi za turizem Kolpskc doline. Vojsko in policijo z vadbenimi centri ima vsaka normalna država. Gre za dogovorjene manjše cone, označene na turistični karti, ki jih pač ne obiskujemo. Mnogonamcnsko strelišče, morda manjše športno letališče, pomoč pri gradnji objektov in cest... pa jc celo priložnost Kočevske. Kaj pa konkretni načrti za razvoj industrije, kmetijstva, poselitve, turizma ? Vsaka stroka si piše svoje razvojne načrte. Naravovarstvo naj bi bilo vgrajeno v vsak načrt, saj sta nam je npr. zdrava hrana in čista pitna voda osnova za življenje. Občina pa mora voditi strategijo celostnega razvoja. Na Kočevskem verjetno ne bo podpore npr. novi težki kovinskopredelovalni ali kemični industriji. Z davčno Tomaž Hartman politiko bi lahko močno podprli npr. lesno industrijo s finalnimi KOČEVSKI NARAVNI park izdelki in družinske kmetije z dopolnilno dejavnostjo, vezano na turizem ali les. Prav lesu - gozdu velja posebna pozornost, saj je skoraj edini naravni obnovljivi vir Kočevske. Mnenja o naravnem parku so različna - negativna, tudi v občinski skupščini. Zakaj ni več informacij? Ljudje so upravičeno nezaupljivi: zaradi kočevske preteklosti, nedorečenosti naravovarstva v državi, vsiljevanja tujih načrtov... Park smo predstavili na okroglih mizah predvsem v občini Kočevje. Z razširitvijo meja in zaradi novih občin bo podobnih predstavitev več, predvsem po končni omejitvi varovanega področja. Največ informacij pa je v časopisu KNP in pri novoustanovljenem društvu Kočevski naravni park. Menim, da bo na temo Kočevski naravni park veliko vprašanj, mnenj, kritik, pobud... Želim, da bi jih poslali na naslov: Zavod za gozdove Slovenije - območna enota Kočevje, Tomaž Hartman, Rožna ul. 39,61330 Kočevje. Ali ne gledate predaleč? Morda. To je poklicna deformacija. Tudi drevesa rastejo počasi - sto, dvesto, tristo let. Pravijo, da tačas preteče veliko vode. Vendar zaupam v boljšo prihodnost Kočevske. RAST - L. VI, ŠT. 3-4 (33-34) JULIJ 1995 REVIJA ZA LITERATURO KULTURO IN DRUŽBENA VPRAŠANJA ODMEVI IN ODZIVI (Uvodni nagovor na 7. seminarju Društva ekonomistov Dolenjske in Iiele krajine, Otočec, 24. maja) Letošnji seminar Društva ekonomistov Dolenjske in Bele krajine ter sorodnih strokovnih združenj je posvečen gospodarski tematiki v širšem smislu, natančneje pa temi - Poti k odličnosti slovenskega gospodarstva. Ta tema daje ob ekonomiji kot osrednji stroki seminarja možnosti še drugim, negospodarskim znanostim, da sc vključijo v razmišljanje in s svojimi prispevki morda pomagajo k razreševanju problematike. Tudi sam sodim v to skupino razpravljalcev in kot predstavnik humanističnih ved si v tem trenutku zastavljam predvsem vprašanje, kaj je kakovost in kaj odličnost, kje so zgodovinske korenine obeh pojmov in kaj nam pojma pomenita danes. Naj uvodoma samo spomnim na okoliščino, da sc pred leti nismo ločili zgolj od socialističnega gospodarstva, temveč tudi od časov, ko so se dosežki dela - tako v industrijski proizvodnji kot tisti iz tako imenovane duhovne nadgradnje označevali samo v količinah, ko smo dosežke merili po velikosti, ko seje vse kvanti-ficiralo. Načelo količinskosti seveda ni upoštevalo kakovosti dosežkov, zanikalo in poenotilo je različnost, kar je ustrezalo tedanjemu egalitarnemu političnemu sistemu in sploh vsakršnemu poenotenju. Zdaj je že nekaj časa moto družbenega, socialnega, kulturnega in drugega razvoja kakovost. Kakovost, ki pomeni iskanje novega, boljšega, bolj individualnega, kakovost, ki je dosežek ustvarjalnosti. In ustvarjalnost je danes pojem, ki stopa v ospred- je dogajanja. Sodobna zgodovina je hočeš nočeš oprta na ustvarjalnost in motivacijo ustvarjalnosti, kajti človek je ustvarjalno bitje, bitje, ki mu šele ustvarjalnost daje pravo vrednost in eksistenčni smisel. Zato sc ustvarjalnost uveljavlja povsod in na različne načine, v vseh dejavnostih, od najbolj preprostih do najvišjih, najbolj zapletenih. Navsezadnje gre tudi za nov in drugačen, za ustvarjalen odnos do dela. Zmotno je seveda misliti, da je težnja po kakovosti in s tem povezani odličnosti samo značilnost našega trenutka. Ta težnja ima globoke korenine v zgodovini, v evropskih duhovnih gibanjih od razsvetljenstva naprej. Pojem kakovosti ima namreč glavno motivacijo v napredku. Ideja napredka pa je utemeljena v nastanku in razmahu evropskega meščanstva, saj od konca srednjega veka do danes ni dogajanj na naši celini, pri katerih ne bi imela pomembnejše vloge prav ta družbena plast. Meščanska vera v napredek je sploh glavno gibalo novoveške zgodovine, zato ni bila in ni sama sebi namen. Spremljajo jo novodobne naravoslovne vede in nanje vezana pričakovanja, da je vsa vprašanja sveta mogoče pojasniti z razumom. Napredek v kulturi in znanosti torej ni istoveten z razvojem v biologiji, temveč pomeni inovativno prizadevanje, katerega cilj je spreminjanje neznanega v bolj znano, nepopolnega v popolnejše, v bolj kakovostno. Ker pa je človekova resnična dejavnost mogoča oziroma uspešna le v svobodi, v razmerah brez zunanjih in notranjih zavor, je tudi ideja na- France Bernik KAKOVOST IN ODLIČNOST ODMEVI IN ODZIVI Rast 3-4 / 1995 predka uresničljiva zgolj v svobodni in demokratični družbi, v družbi, ki človeka v največji možni meri razbremenjuje naravnih, družbenih, psihičnih in drugačnih blokad, povsem razbremeniti ga ne more. Take družbe ne poznamo. Povedano dokazuje, da je ideja napredka v evropski zgodovini celovit, vsesplošen, v pravem pomenu družbeni pojav, zato sc uresničuje na vseh področjih realne stvarnosti. Nas zanima v zvezi z zastavljeno temo znanstveno-tehniški napredek, tisti torej, kije neposredno zvezan z gospodarstvom. O tem, kako sc ta napredek kaže in kako ga ocenjujemo, ni enotnih meril. Vsaj doslej jih ni uspelo oblikovati, čeprav so o teoretskih merilih napredka razglabljali taki filozofi in sociologi, kot so Karl Raimund Pop-per, Thomas Samuel Kuhn in Juergen Habermas. Najbolj sprejemljiva in hkrati preprosta bi bila še ugotovitev, da napredek v znanosti in tehniki pomeni količinsko in kakovostno rast teoretskega znanja in širitev tehniške uporabnosti tega znanja. Vendar sc v znanstvenem napredku in njegovem vrednotenju skrivajo nevarnosti, na katere bo morala postati znanost kot najvišja oblika človekovega razuma bolj pozorna, kajti vera v napredek v ožjem smislu, vera v tehniške možnosti za obvladovanje narave seje izkazala za nezadostno. Pripeljala je do enostranskega, zgolj količinskega vrednotenja napredka, ker je upoštevala samo obvladovanje narave, ne pa čezmernega izkoriščanja narave po človeku. Od odkritja zakona o entropiji v 19. stoletju sc namreč vedno bolj uveljavlja prepričanje, da vsako poseganje v naravo neizogibno zmanjšuje v njej razpoložljivo energijo in materijo. Poseganja v naravo so - pravijo teoretiki znanosti - ireverzibilna, taka, da ne vzpostav- ljajo več prvotnega oziroma izhodiščnega stanja v njej. Človeštvo je zato dolžno, da kar najbolj upočasni proces obvladovanja, bolj točno izkoriščanja narave ali ga vsaj začne strogo nadzorovati, če hoče obvarovati naravo in sebe. V nasprotnem primeru se izpostavlja nepredvidljivim, morda že v bližnji prihodnosti usodnim posledicam. V tak okvir, čeprav v okvir ustreznih razsežnosti, kaže postaviti prizadevanje za boljše in najboljše uveljavljanje slovenskega gospodarstva doma in v svetu. Konkretna vprašanja, ki sc v zvezi s tem postavljajo, so po vsej verjetnosti, kako izboljšati tehnologijo proizvodnje, racionalizirati proizvodni proces in ga napraviti ekološko čistega, ob tem pa dvigniti kakovost izdelkov in storitev, da bodo konkurenčni na domačem in tujem trgu. Gre za višjo, konkurenčno, mednarodno primerljivo in predvsem za odlično kakovost proizvodov in storitev. Taka gospodarska uspešnost države pa bi morala v pozitivnem smislu vplivati tudi na kakovost življenja. Tehniški napredek namreč ne bi smel biti enostranski in ne bi smel zanemariti človeka. Življenje posameznika in družbe bi moral dvigniti na višjo raven, kajti človek ustvarja kakovost za človeka. Človek je proizvajalec in potrošnik obenem. Od Aristotela dalje pomeni kakovost - latinsko cjualitas -bistveno lastnost predmetov ali pojavov, lastnost, ki označuje, kar predmeti ali pojavi v resnici so. Odličnost bi torej pomenila stopnjevanje kakovosti ali visoko kakovost, morda celo najvišjo stopnjo kakovosti. Seveda je odličnost v gospodarstvu, o kateri razmišljamo, danes šele vizija. Je program. Cilj ekonomske znanosti in prakse je, da program postane resničnost. Katja Bricelj BAROK NA GRMU ali učenje drame v osnovni šoli ODMEVI IN ODZIVI Rast 3-4 / 1995 Zaključek “velikega” šolskega projekta, dramske predstave, je na Osnovni šoli Grm v Novem mestu zmeraj dogodek. V uprizoritvi se združijo vse več mesecev trajajoče aktivnosti, ustvarjalnost vseh sodelujočih dobi svojo končno podobo. Učenci, učitelji, vodstvo šole, tehnični delavci, starši - vsi so na nek način povezani s projektom. Premiera je vedno praznik za vse sodelujoče in tudi za obiskovalce. V preteklih letih so sc na šoli zvrstile različne predstave. Prva je bila Renesansa, Sheakc-spearc-Gallus, nato Okoli sveta v osemdesetih dneh pa Sofok-lcjeva Antigona in letos A barok? Tematsko so bila “pokrita” tri velika obdobja v zgodovini evropske civilizacije in omike: renesansa, antika in barok. Izkoriščena je bila večina možnih ustvarjalnih potencialov: dramska igra, likovna, glasbena, plesna in tehnična nadarjenost učencev. Obdobje baroka nas je zanimalo z več vidikov. Ko je bil v Evropi že v polnem razmahu z Bachom, Lcibni-tzem, Molierom, Newtnom in drugimi velikimi umi, je bilo pri nas, razen delno v slikarstvu in rezbarstvu, še zatišje. Ko se je barok razbohotil v rokoko in kasneje v klasicizem, smo Slovenci dohitevali ostalo Evropo. Anton Tomaž Linhart je prevedel Bcaumarchaisovega La follc journee ou le marriage dc Figa-ro in dobili smo Matička. Družba, zbrana okoli barona Žiga Zoisa, je premaknila stvari naprej na različnih področjih -od začetka slovenskega teatra do ustanovitve Narodopisnega muzeja. Ves čas nastajanja je bil delovni naslov našega projekta Barok, tako sc tudi na koncu v naslovu predstave temu imenu nismo mogli ogniti, čeprav zajema dogajanje širše obdobje -od baroka v klasicizem. Dve literarni deli sta tekstovna osnova predstave: J.B. Molierc: Namišljeni bolnik in B. Kreft: Kranjski komedijanti. Skozi čas in prostor nas vodita dekle in fant. On je iz baroka, ona pa iz današnjih dni. Predstaviti določen čas ne pomeni samo spoznati ideje in misli takratnih ljudi. Dogajanje najlepše dopolnijo glasba, plesi, primerna scenografija in kostumi. Vse to je v tem slikovitem spektaklu. Najbolj pogumna je bila ideja, da sc vsa glasba izvaja v živo, brez enega samega posnetka. Komorno zasedbo so sestavljale tri violine, flavta, klavir in čelo. Glasbo Tclcmanna, Glucka, Mozarta, Handla in J.K. Novaka so izvajale odlične glasbenice, učenke naše in glasbene šole. Dekliški nonet je ob spremljavi malega orkestra ustvaril vzdušje izredne miline in baročne razigranosti. Ko se v petje in muziciranje vključi še ples in sc na odru igralci razporedijo v različne žive slike, dobi gledalec občutek, da oživijo velika Rubensova platna nadnaravnih dimenzij. Sc zlasti ker sceno krasijo ogromen okvir in portreti z mnogo pozlate ter baročno pohištvo. V vse to sc razživijo igralci, ki se v krinolinah in z lasuljami počutijo sproščeni in odigrajo svoje vloge tako, da uživajo sami in v veselje občinstvu. Zabavno, slikovito, z veliko mero umetniškega okusa. Kako takšna predstava nastane na osnovni šoli? Gledališče nikjer ne more biti delo enega človeka. Na grmski šoli se je v zadnjih letih oblikovala učiteljska skupina sposobnih in Katja Bricelj BAROK NA GRMU ustvarjalnih ljudi, ki sc med seboj razumejo in dopolnjujejo. Rezultat so že prej omenjene predstave in kar nekaj Grmskih srečanj z umetniško vsebino. Uporabiti otroško znanje, radoživost in talente, jih usmeriti, kultivirati in jih hkrati navdušiti, da sc za zastavljeni cilj potrudijo, v tem je vsa modrost. Sola seveda ni umetniška, ampak vzgojno-izobraževalna ustanova. Učenje drame in ustvarjanje gledaliških projektov nam omogoča, da izkoristimo obči vidika. Znanje, ki si ga učenci pridobijo na način spoznanja in doživetja, je vse kaj drugega kot učenje iz knjig. Naučijo se tudi, da je gledališče stroga šola discipline, odgovornosti in sa-moodrckanja. V zameno jim da veliko zadovoljstva in veselja, ki ga pri navadnem pouku tako zelo primanjkuje. V tednu izbirnih vsebin je bila opravljena glavnina projekta. Takrat je v delavnicah pod mentorstvom Dušana Pluta nastajalo baročno pohištvo, skupina likovnikov je z Brankom Sust-rom izdelovala sceno; takrat in kasneje so izdelovali lasulje, krinoline, žaboje in manšete s pomočjo Fanike Dragan. Plesalci so vadili z Branko Moškon in muziciranje ter petje seje slišalo ves ččis, ko je Sonja Čibej učila orkester in zbor. Sonja Simčič je z učenci pripravljala priredbo teksta Kranjskih komedijantov in Katja Bricelj Namišljenega bolnika in celotno režijo. Ob dnevu odprtih vrat so starši med drugim lahko spremljali tudi nastajanje tega projekta. Tisto, kar je morda najpomembnejše pri vsem, pa je, da lahko v svetu, kjer je toliko plehkosti, potrošništva in strc-muštva, zablestijo mladi ljudje s svojimi pravimi talenti in ustvarjalnostjo: znajo slikati, peti, plesati, mojstrsko igrati na inštrumente in uporabljati gledališko besedo. Upravičeno smo jim zaploskali. V tem kratkem zapisu ni moč razložiti vsega pomena in teže, ki jo ima tako zastavljeno delo z učenci v naših šolah. Alternativne šole, kot Waldorfska in njej podobne, vključujejo dramo kot sestavni del predmetni-kči zaradi mnogih vzgojnih in izobraževalnih prednosti, ki jih mladim ljudem nudi. Pri nas se o tem kljub velikim načrtom za spremembo osnovne šole ne razmišlja. Ali pa le? Dosedanje izkušnje bom poskušala strniti in širše predstaviti v eni naslednjih številk Rasti. Milan Markelj ODMEVI IN ODZIVI Rast 3-4 /1995 KNJIGA V RAZMISLEK IN SPODBUDO Nace Šumi: Znak v prostoru Dr. Nace Šumi, naš priznani konservator in umetnostni zgodovinarje plodovit pisce. Napisal je več kot dvajset knjig, predvsem s področja arhitekture in urbanizma. In če bi iskali, kateri od sodobnih arhitektov je Šumiju najbolj pri srcu, bi iz bibliografije njegovih del kmalu ugotovili, da je to Marko Mušič. O njem in njegovih arhitekturnih stvaritvah je Šumi napisal že nekaj monografij. Po njegovem prepričanju sodi Marko Mušič med “tiste redke slovenske arhitekte, ki rojevajo stvaritve z zelo razpoznavno osebno noto; ustvarja arhitekture, ki so lahko berljive, ki se odlično prilegajo okolju, s sistemom oblik, ki jih je priredil svojim”. Mušič ima svoj rokopis, svojo sintakso in svoja dela vselej dvigne nad rutinsko projektantsko obzorje ter se v svojem delu nenehno ustvarjalno navezuje na tradicijo. Med njegovimi stvaritvami je nekaj posebnega novomeška avtobusna postaja in prav o tej javni stavbi govori najnovejša Šumijeva knjiga Znak v prostoru, ki jo je nedolgo tega izdal Znanstveni inštitut Filozofske fakultete v Ljubljani. Knjiga je napisana v izbranem, a razumljivem jeziku, ni ji mogoče očitati pomanjkanja strokovnosti, a tudi nejasnosti in zapletenosti ne; že po tem je razviden avtorjev namen, da naj bi po nji ne segli le domači in tuji strokovnjaki (besedilo je v slovenščini in angleščini), marveč širši krog bralcev. Dolenjcev, še posebej Novomeščanov, ne bi smelo manjkati, saj knjiga govori tako o arhitektu, ki je po rodu Novo-meščan, kot o stvaritvi, ki pomembno dopolnjuje in bogati novomeško stavbno dediščino. Delo Znak v prostoru je namreč v celoti posvečena Mušiče-vemu projektu novomeške avtobusne postaje. Šumi pri oceni nič ne ovinkari, ampak jasno zapiše, da gre za “zares plemenito stvaritev, ki bo dobila svoje mesto med izbranimi spomeniki sodobnega stavbarstva na Slovenskem”, in daje s to edinstveno stvaritvijo arhitekt “ponovno pokazal svojo ustvarjalno moč”, sc “spet izkazal za mojstra včlenitve stavbe v okolje”. Ko Šumi razčlenjuje in opisuje razvoj in nastanek arhitekture nove avtobusne postaje v Novem mestu od njenih zamisli do uresničitve, jo prikaže v sklopu projekta Zahodnih vrat, ki ga je Mušič zasnoval ob novem cestnem in starem železniškem mostu na desni strani Krke. Načrti dokazujejo, da je arhitekt pri snovanju postaje razmišljal širše, mesto-tvorno in je načrtoval ob Topliški cesti (prej Roška cesta) nova mestna vrata kot pendant sedanji ureditvi Ljubljanskih vrat, ki so izvrstno delo arhitektovega očeta Marjana Mušiča. Zal v izvedbi ni prišlo do uresničitve celotnega projekta, ampak samo do zgraditve postaje, in še te ne v celoti. Avtor monografije ugotavlja, daje pri oblikovanju zasnutkov postaje Mušič razmišljal o potrebnem znakovnem oblikovanju nove novomeške javne stavbe, pri čemer je skraja predvidel kot vidni znak postaje grad, torej arhitekturo, značilno za Dolenjsko in še posebej za dolino Krke. Vendar je kasneje misel na grad kot odločilni znak nove postaje opustil, četudi ne popolnoma črtal. Simbole gradu je Milan Markelj KNJIGA V RAZMISLEK IN SPODBUDO Del novomeške avtobusne postaje v obliki avtomobilske prometne oznake za Novo mesto NM. (Foto: Milan Markelj) Milan Markelj ODMEVI IN ODZIVI Rast 3-4 /1995 več kot nadomestil z novim razpoznavnim znamenjem, in sicer s povečano prometno oznako Novega mesta - NM. Črki določata zdaj najbolj izpostavljeno stranico postaje. Prvotna misel na grad še zmerom odseva v postajnih galerijah pritličja in nadstropja, prav posebej jta v ogclncm čelnem pomolit. Sumi v knjigi nadrobneje razčlenjuje arhitekturo stavbe, njeno vmeščenost v prostor in konfiguracijo zemljišča, razčleni prometni in parkovni del, poudari nekatere edinstvene elemente, kot je denimo vhod na postajo z znakom mesta, besedi- lo pa spremlja pravo obilje ilustracij, načrtov, skic in fotografij, tako da sta nastajanje projekta kot njegova kasnejša uresničitev tudi po tej plati zelo nazorno prikazana. Upajmo, da knjiga Naceta Šumija Znak v prostoru ne bo neprebrana ležala na policah knjižnic. To bi bila res škoda, saj njeno poslanstvo ni le v tem, da javnosti predstavi zanimivo arhitekturno stvaritev in da širi arhitekturno omiko, pač pa ima tudi namen pospešiti prizadevanja za dokončanje postaje in obnovitvena dela. S tem neposredno posebej nagovarja Novomeščanc. mW' m k c 'i=SM SPOMINI POLJANSKE BABICE Od spominske literature običajno pričakujemo, da so njeni avtorji znane in pomembne osebnosti, politiki, znanstveniki, misleci, umetniki, raziskovalci ali pa razvpiti avanturisti, skratka ljudje, katerih življenjska po- ta so sc križala z velikimi in pomembnimi dogodki in s potmi drugih znanih osebnosti, če niso že sami odločilneje posegali v dogajanja. Ob tej, recimo ji veliki spominski literaturi, obstaja množica spominske litera- Milan Markelj SPOMINI POLJANSKE BABICE ture, ki sojo napisali ljudje, katerih dejavnosti in življenje niso usodno posegali v zgodovino in so jih veliki dogodki le neusmiljeno vrtinčili ali zgolj oplazili. Vendar je lahko kljub temu v spominih “malih ljudi” žlahtnost in veličina, če so napisani s človečnostjo in čutečim srcem, česar v spominih velikih ni vedno najti. Poleg tega v takih spominih lahko zazveni vsakdanje življenje, kakršno je že bilo, s polnejšo prepričljivostjo, pogosto pa tudi z nostalgijo po pozabljenem in izgubljenem. Knjiga Mete Štaudohar Spomini poljanske babice, ki jo je nedolgo tega izdala črnomaljska Zveza kulturnih organizacij, spada v to vrsto spominske literature. Staudoharjeva je v nji zbrala 50 kratkih resničnih zgodb, ki jih je doživela, ko je kot terenska babica v Poljanski dolini od leta 1941 do 1970 pomagala priti na svet 1734 otrokom, posredovala ljudem higiensko in zdravstveno omiko ter pomagala tudi v drugih primerih, ko ni bilo pri roki zdravnika, ukrepati pa je bilo treba. Službovati je začela v strašnih časih druge svetovne vojne, ko so bile že tako slabe razmere v dokaj revnih in zaostalih krajih Poljanske doline še slabše; družine so bile razkropljene, žene same z otroki in starci, možje v internaciji, vojski ali kje drugje. Matere so tako kot stoletja poprej zvečine rojevale doma. Porodov je bilo sicer v vojnih letih manj, je pa bilo veliko raznih nesreč, predvsem v otroški igri z orožjem. Ker je bila edini zdravstveni delavce v vsej Poljanski dolini, sojo ljudje klicali na pomoč ne samo pri porodih, ampak tudi ob drugih priložnostih, ko so potrebovali zdravnika. Higienske in social- ne razmere v tej dolini so bile slabe in babica Meta seje morala med vojno in precej let tudi po nji znajti, kakor je vedela in znala. A ni se borila le z revščino, pri prosvetljcvanju ljudi se je morala včasih spopadati tudi s trdo ukoreninjenimi predsodki, s praznoverjem in z odporom zoper uvajanje sodobne nege nosečnic, porodnic in novorojenčkov. Iz njenih zgodbic, ki jih je zapisala s kleno, preprosto besedo, je razvidno, da je med svoje Poljance, ki so sc počasi trgali iz revščine, sejala tudi semena sodobnih pogledov na spolnost, vzdržnost in načrtovanje družine. Ko je obiskovala porodnice na njihovih domovih, je videla in slišala marsikaj zanimivega, spoznala je stare običaje, povezane z rojevanjem in rojstvom otrok, zaščito nosečnice z uroki, s hrano, ki so jo nosečnice uživale, in s podobnim ljudskim izročilom, ki je zdaj že izginilo in se je ohranilo le v etnoloških zapisih in seveda v njeni knjigi. “Srečna sem, da mi kljub slabim razmeram ni nobena porodnica umrla,” je povedala Staudoharjeva, ko je na predstavitvi svojega knjižnega prvenca v Predgradu obujala spomine na svoje delo in stare čase. Oboje je zdaj trajno zapisano in shranjeno v knjigi, sedanjim in bodočim rodovom v vednost, kakšno je bilo nekdaj življenje v Poljanski dolini in v kakšnih razmerah so sc rojevali njihovi dedki in babice, ter hkrati v premislek, kaj smo dragocenega ob materialnem blagostanju, ki so ga prinesle spremembe zadnjih desetletij, pa venarlc morda izgubili. Knjigo je ilustriral Robert Lozar. Franci Šali ■tujko Sajnovič §~ —] rOT/llROM NOVOSTI DOLENJSKE ZALOŽBE Rajko Šajnovic POT/DROM Siga, 21. knjiga V Romih jc pravzaprav poezija navzoča, a z njo sc redko kdo od njih predstavi javnosti. Rajko Sajnovič, Rom iz Novega mesta, je to storil in tako izpovedal v svojem in slovenskem jeziku romsko usodo, kije ljubezen v grenkosti in revščini ter občutje ogroženosti in zapostavljenosti. Ko v pesmih riše in zarisuje občutja in razsežnosti romskc/svojc bivanjskosti in odzrcali v njih vsa njim/njemu lastna duhovna stanja in razpoloženja, ne pristane v objokovanju in tarnanju, niti ne v brezupu, saj najde moč in vero v življenje ter tudi prostor zase in svoje ljudi. Rom je velik in ponosen človek, pravi, Rom ima svoje mesto na Slovenskem, je slovenski Cigan, le pustiti in omogočiti mu je treba, da živi po svojem izročilu in v skladu s svojo naturo. Lok njegovih pesmi sega od ljubezenske lirike do socialne tematike in kulture ter narodnostne problematike. Polne so po vsebini in barvite v izrazju, preproste in izvirne v podobah. Recimo, zapuščena žena si želi, da bi bil njen dragi voda, ki bi jo pila, in ga tako poljubljala; ogrej vodo s plame-nimi očmi in z njim mi zali srce goreče, prosi mladenič, ki sc je zaljubil; usta so mi izgorela od tvojega skrivaj klicanega imena, pove dekle. Ali uboštvo se začne globoko v gozdu, ko mora mati svoje novorojeno dete umiti kar z umazano cunjo, namočeno v Marija Wolf MOJA DOLINA Siga, 22. knjiga Pesmi Marije Wolf, ljudske pesnice, kmetice iz Radcnc ob Kolpi, so bile uvrščene v zbirko gozdno mlakužo, daleč stran od porodnišnice in babice. Pretresljiva je prošnja: Vzemi revščino, civil, saj drugega nimam, samo pusti mi svobodo in ne preganjaj me več! Okolico okrog svojega doma/šotora/kolibe primerja s pokopališčem, ko gleda vso nabrano navlako, ki jo jc odvrgel civil, ko opazuje to zavrženo smetišče, na katerem in s katerim živi. Pa vendar je z njim/njimi bela svetloba, se pravi čistost in nepokvarjenost njegove/njih duše in misli. V meni jc Rom, Rom pa je velik človek, pravi. Lepa, skoraj simbolna je pesem Pot. Pot jc tista, ki Romom kroji življenje, pot jc njih usoda, pot je vse, zato: Kaj če umre pot, s kom bo potem Rom? In globoka jc vera, da bodo Romi našli zemljo, kjer bodo vsi ljudje njeni in bodo enako ljubljeni in spoštovani kot drugi ljudje. Zdi sc, da jc zanje, ki živijo na Slovenskem, lahko ta zemlja le Slovenija, saj so vendarle kaj drugega kot slovenski Cigani. Sajnovič rad uporablja besede, ki so Romom vsakdanjost: voda, kamen, drevo, veter, petje, igranje, ples itd., in dejanskost. Ogenj bo oslepil (ugasnil); otroci okoli ognja drže v rokah kamenje namesto kruha; pravi ženi, močna si kot voda, kot kamen; opazuje drevo pozimi in sc mu zdi kot mrtvaški sen niti; vetrovi se tepejo, a Rom jc velik človek, velik človek jev Ciganu! Siga, da bi založba odprla pot tudi ljudski poeziji. Iz njenega pisanja in zapisovanja vtisov in občutij, ki jih jc polno in bogato občutljivo in preprosto ljubeče srce, jc odbranih le nekaj pesmi. Razvrščene so v štiri razdelke: Nikjer ni lepše, Stezica pelje v spomin, Tisti lepi časi, Prehitro dnevi so pretekli. Vse njene pesmi, preprostega verza in melodije, so neraz-družno spojene, zlite z njeno Poljansko dolino, vasicami tamkaj, njenimi preprostimi kmečkimi ljudmi, življenjem, ko je bila še mlada, ko so bile vasi še polne vriskov in smehljajev mladih, veselih ljudi, fantov in deklet, mož in žena, lepih šeg in navad, ljudskih običajev, ko so brstele in se razcvitale ljubezni, drobne radosti, ko sta veselje in zdravje kipela kot mlinska kolesa ob bregeh božanske Kolpe; kar vse pa jc zdrobil in pogoltnil čas in pustil le spomine, otožnost, zapuščenost in grenko bolest. V pesmih Wolfova vse to kliče nazaj, obuja spomine, a hkrati se od vsega nekdanjega tudi poslavlja, saj ve, da se zanjo ne bo nikdar več vrnilo mla- dostno življenje. Kraji ob njeni Kolpi so zares lepi in zanjo je tam najlepše na svetu, kar pove v nekaj pesmih o njeni dolini, reki, domači vasi, mladostnih doživetjih, polnih dekliške in fantovske ljubezni ter bolečin in slovesa, saj jc minevanje ali poslavljanje menda skoraj vsem zaljubljenostim usojeno. Enako jo prevzema in navdihuje tudi pomlad, njeno zelenje, cvetje, ptice, ki tako lepo pojo, skratka, prebujajoče se življenje, pa radodarna rumenoklasa pšenična poletja in jesen v zidanicah z vinom in občutjem, da narava vendar da znoju in mukam svoj jesenji Martinov dar. Nekaj pesmi Wolfova zapiše tudi svojim najdražjim: hčerki, sinovoma in materi ter stricu iz Kanade. Mislim, da bodo njenih pesmi še posebej veseli njeni vaščani in ljudje iz sosednjih krajev, a rade bodo po njih segle vse preproste roke trpkega, globoko zakoreninjenega življenja v naravi, soočene s tem, kar jim pač ta daje in jemlje. ODMEVI IN ODZIVI Rasi 3-4 / 1995 France Fajdiga VEN ECI JANKE SO UTIHNILE Utva, 14. knjiga Simon, mlad sekač na žagi v srcu Roga, prežet s proletarskim socialnim duhom, sc v kantini, edinem shajališču žagarskega barakarskega naselja, potegne za starejšega, izmozganega, bolehnega žagarskega delavca, ki ga njen upravitelj in nemčur vpričo vse gostilniške druščine kratkomalo odpusti, ker podjetju pojcnjujcjo poslovni posli in kopni dobiček. Žaga sc namreč pogreza v tekmi in konkurenci z boljšimi, sodobnejšimi nižinskimi obrati, ki poslujejo z nižjimi stroški in višjimi dohodki. Z njo vred pa drsi v propad tudi vse njeno človeško tkivo. Življenje sekačev, oglarjev, nak-ladačcv, žagarjev in drugih delavcev, njih žena in otrok je vse bolj na robu bede in preživetja. Kantiner Hrastar in upravitelj Slapar puskušata iz njih izvleči poslednje kaplje znoja in krvi. Ob vsesplošni mizeriji in pehanju za vsakdanji skopo odmerjeni polentarski kruh in kozarec ruma pozabe in edinega veselja se prepletajo tudi najrazličnejše strasti, sle in poltenosti. Prava resnična ljubezen skoraj nima mesta in sc ne more nikjer zares udomiti in razcveteti. Tako tudi Simonu ni dano izživeti jo z mlado Korenovo Meto. Nanj spogledljivo, razvajeno meče oči in svojo žensko čud mlada Rozi, upraviteljeva edinka, ki jo oče spravlja v zakon z ostarelim vdovcem, pohotnim, prebrisanim, lakomnim ODMEVI IN ODZIVI Rast 3-4 /1995 gostilničarjem. Vrti sc okrog njega, izkoristi vsako priložnost, da njemu in Meti zagorči odnose in jima prepreči skupno življenje. Po očetovi volji sc poroči s Hrastarjem, s katerim pa ne živi v razumevanju in medsebojnem spoštovanju. Spoznanje, da ne bo potomca, njun zakon popolnoma uniči. Simona nejenja zalezovati, kantiner pa bolj in bolj rine za njegovim dekletom, Korenovo Meto. Ljubosumje in nezaupanje naredita svoje. Simon, ožgan od njiju in zapreden v Rozikinc mreže, skupaj z njo odide med oglarje, kjer se bolj in bolj vdaja pijači, žensko pa prepusti drugemu, da sc z njo veseljači. Njen oče, videč umiranje in propadanje žage, odide v obetajoči in sanjani nemški raj h. Meta gosti nji in pospravlja pri Hrastarju, da bi preživela, in ko se njen Simon skesano vrne k njej, z njim vnovič poskusi živeti. Vendar Simon več ne zdrži brez pijače. Vse bolj je nasilen in zahteven do nje in tudi s tepežem jo prisiljuje, da mu od Hrastarja nosi vsakdanje merice alkohola. Zanosi in rodi sina. Ker ne vidi druge možnosti, sc oba preselita k Hrastarju, ki zdaj stanuje v hiši nekdanjega upravitelja. Tudi Rozi sc vrne iz svoje gozdne oglarskc avanture. Vgnezdi se pri pijanemu Simonu, ki jo kaj kmalu spodi, da potlej pobere svoje cunje in gre na tuje, nekam v Italijo. Simona pa pekli dejstvo, da njegova Meta in otrok živita pri Hrastarju, ki sta si bila že tako vseskozi v laseh, bodisi zaradi žensk bodisi zaradi politike, saj Simon nikoli ni skrival svojega rdečega prepričanja. In tako se odloči Meto in otroka spraviti k sebi. V vročekrvnem izzivanju in pritiskanju na Hrastarja, češ da mu je speljal Meto, prekipi tudi njemu in skuša ga prepoditi s puško. A ko sc požene za njim in ga lovi po žagi se naposled srečata na zidu ogromne vodne cisterne, ki jo je deževje dodobra napolnilo, mu nesrečno spodrsne, da omahne in utone v njenem kotlu. Zan-darji poizvedujejo o vzroku smrti in osumijo Simona, čeprav jim Meta dopoveduje, da je Hrastar sam omahnil v cisterno. Simona kljub temu odpeljejo v zapor. Ko sc vrne, je spremenjen. Ne pije več in postane skrben mož in oče. Poskuša celo rešiti žago pred poslovnim propadom. A prepozno je! Dela in zaslužka je vse manj. Barakarji odhajajo. Nato pridejo še upniki in kupci ter pobero vse, kar je še kaj vrednega. Odneso celo pohištvo iz nekdanje oskrbnikove hiše, kjer sta zdaj živela Simon in Meta s svojim otrokom. Tudi njima ni možno več ostati. Kaj bi zdaj v tej opustelosti in divjini? Kar je še ostalo, požgeta in oddideta. Ko sta bila že daleč, sc je iz nekdanjega barakarskega naselja, žage in njunega doma dvigal nad prostrano gozdno smrckovjc le visok, gost, črnikav dim. Vcnccijankc na Rogu so tako za vselej utihnile in sc preselile v pripoved in literaturo, da bi na nek način vendarle še ostale, se vrezavale, če že ne v stoletno roško smrckovino, pa vsaj v zavest in srce njenih ljudi. Jože Mlinarič STISKA OPATIJA 1136-1784 Monografije, 4. knjiga Knjiga Stiška opatija ned- in tujih dokumentov ne le oriše vomno bistveno zožuje vrzel v nastanek, življenje in pomen slovenskem zgodovinopisju, saj stiške cistercc na slovenskih z njo avtor na podlagi domačih tleh, pač pa razkrije in osvetli mnoge dogodke in dogajanja pri nas, še zlasti na Dolenjskem, ki pričajo in izpričujejo našo usodno povezanost z razmerami in življenjskimi silnicami v takratnem evropskem prostoru. Stiški samostan je bil eden od najimenitnejših po Evropi razpredenih in delujočih cistcrc, v katerem se nam razkriva vse tisto, kar je tudi sicer navzoče v vseh cistercijanskih postojankah, kar je bilo enotno vodeno, usmerjano in ne nazadnje vseskozi tudi v nenehnem preverjanju in vizi-taciji s strani generalne redovne oblasti, a hkrati v ustreznih bolj ali manj sprejemljivih ali nesprejemljivih odnosih s posvetno gospodo in oblastjo. Omenjena cisterca je bila ustanovljena že okoli leta 1130, in sicer na ozemlju gospodov Višnjegorskih in oglejskih patriarhov. Do ustanovitve ljubljanske škofije (1461/62) je bila pomebnejše cerkveno središče na domačem ozemlju, saj so bila tedaj vsa škofovska središča zunaj slovenskega etničnega ozemlja. Smemo jo šteti tudi kot eno najpomembnejših srednjeveških gospodarskih in kulturnih središč na Dolenjskem. Kot zgradba pa je ta samostan evropsko pomemben spomenik romanske arhitekture na Slovenskem. Na več kot 11.00 straneh dr. Mlinarič pripoveduje o nastanku samostana in njegovem življenju vse do ukinitve v času Jožefa II., ki ga pa ni izkoreninila, saj je kaj kmalu spet oživel, preživel krizo in nadaljeval svoje delo v novih razmerah, vendar z enakim duhovnim utripom in enako zavzetostjo in zavezanostjo svojemu redu, ki bo leta 1998 praznoval 900 let obstoja. Avtor v knjigi zelo slikovito predstavi prizadevanja oglejskega patriarha Peregrina na ožjem slovenskem ozemlju, kjer je prav po njegovi zaslugi prišlo do ustanovitve kar dveh opatij, cistercijanske v Stični (1130/36 ) in benediktinske v Gornjem Gradu (1140 ). Zanimivi so tudi pregledi o gospodarski in kolonizacijski politiki plemiških rodbin na naših tleh in kajpada obsežni prikazi cerkvene in verske, gospodarske in socialne, kulturne in umetniške dejavnosti stiških belih menihov. Dobro je, da se je vsa ta neprecenljiva kulturna dediščina, ki sojo ustvarjali skozi stoletja ali pridobili in varovali skozi vse preizkušnje in za Stično neprijazne čase, ohranila vse do danes. Del nje je seveda možno videti tudi v knjigi, saj je ta obogatena z lepimi dokumentarnimi in krajinskimi fotografijami fotografa Zvoneta Pelka. Knjiga predstavlja tudi tiskarski in založniški podvig, saj takšno delo po obsegu, še zlasti pa po pomenu, na Dolenjskem ni bilo tiskano od Krajčcvc Slave vojvodine Kranjske, torej skoraj 120 let. Marijan Zadnikar KARTUZIJA PLETERJE Monografija, 5. knjiga Pisce pričujoče knjige, dr. Marijan Zadnikar, je nekje zapisal, kako je Dolenjska “lahko ODMEVI IN ODZIVI srečna in ponosna, da premore Rast 3-4/ 1995 poleg vesele pokrajine, duhovitih ljudi in dobrega cvička tudi j vrsto velikih umetnostnih spo- menikov: gradove, cerkve in samostane...” Med slednje je uvrstil kot najpomembnejše in najimenitnejše: Stično, Kostanjevico in Pleterje. In prav zadnjemu od naštetih je pred kakim letom in pol, ko sta ga namig in ODMEVI IN ODZIVI Rast 3-4 /1995 spodbuda prejšnjega priorja Hollcnsteina zagrela in priklenila k pisanju zgodbe o njem, posvetil svoje najlepše besede in najtenkosrčnejša občutja. Tako je v kratkih nekaj mesecih nastal tekst in je bila potlej izdana knjiga z lepimi fotografijami Zvoneta Pelka, ki jo je avtor posvetil svoji ljubljeni rodni Dolenjski. V njej je orisal nastanek in posebnosti reda kartuzijanov, ki je z načinom življenja ustvaril poseben tip redovne naselbine - kartuzijo. V njej ima vsak redovnik svoje posebne prostore, v katerih živi samoto v delu, premišljanju in molitvi, vsi pa uporabljajo tudi skupne prostore, v katere jih vabi skupna božja služba. Enako jih družijo tudi skupni izleti v naravo in njeno samoto. Iskanje Boga jim je temeljni smisel in razodeva sc jim v lepoti in biti stvarstva in ustvarjanja, bi rekel. Po svojih socialnih vrednotah in iz njih izvirajočemu načinu življenja so blizu posvetnim zamislim izvirnega komunizma, ki je v globalnem svetu kot praksa tako tragično končal, še preden je znal in zmogel ustvariti temeljne snovne in duhovne predpostavke za svoj človečni razvoj. Ali je sploh mogoče v globalnih mega družbah oziroma v totalni človeški zemeljski skupnosti vsaj približno si zamisliti in izpeljati socialni model odnosov, ki ga prepoznavamo pri kartuzi-janih ali pa v knjigah in razmišljanjih ter utopičnih stremljenjih socialnih pravičnikov? Kdor ne veruje in ne upa iz čistega hrepenenja po socialni človečnosti, ni zmožen živeti za zares boljši zemeljski jutri in je pogubljen, trdim! Morda pa ima Zadnikarjev tekst potemtakem še svoj nerazkriti, utopični svet, ko nam predstavlja stvarni red kartuzijanov in potlej tudi zgodovino, lepote in vrline, dejanja in stvaritve njegove meniške skupnos- ti ob vznožju Gorjancev, kjer sc je porodila in jo je ustanovil leta 1407 grof Herman II. Celjski. Preživljala je dobro in zlo, dajala pa je samo dobro. Za vrsto desetletij je morala prepustiti prostore drugim, saj je v 16. stoletju propadla, kljub svojemu božjemu življenju v tej smilečni in sebični zemeljski ribariji, in je bila šele pred devetdesetimi leti vnovič obnovljena. No, Zadnikarja kot umetnostnega zgodovinarja in poznavalca srednjeveške cerkvene arhitekture in umetnin najbolj mika in nagovarja k besedi podoba in umetnostni zakladi srednjeveške kartuzije in njene cerkve, ki sc je v naš čas edina ohranila in je ena najlepših in arhitekturno najčistejših kartuzijanskih cerkva v Evropi. Uvršča jo v krog srednjeevropske gotske arhitekture parlcrjanske smeri. Do prvotnega sijaja soji pripomogli skrbni konservatorski posegi, saj so ji živeta stoletja močno načela njeno lepoto. Njena obnova je svojevrstno spričevalo časa, ki je za to poskrbel; kakorkoli že: s pomočjo prosvetljene skupnosti, lastnimi viri kartuzije ali z naklonjenostjo podjetij, kakršna je, recimo, novomeška Krka. Avtor oriše tudi novejši čas in hojo kartuzije vse do njenega današnjega praga. Izredno lepi, strokovno sveži so opisi njene arhitekture in posameznih umetnin, literarna lepota in srčnost besede pa sc pretaka in iztoči v bralca, ko avtor obudi svojo lastno doživetje trenutkov, ko je z menihi “doživljal čudoviti nočni oficij v novi ali 'zgovorno tišino’ v stari cerkvi “. S to knjigo Zadnikar pravzaprav zaključuje umetnostnozgodovinsko trilogijo o velikih dolenjskih samostanih. Pa vendar, a zaključuje tudi pisanje svojih lepih in imenitnih strokovnih tekstov? Da bi mu roka še in še prijela za pero. ODMEVI IN ODZIVI Rast 3-4 /1995 Silvo Grgič ZLOČINI OKUPATORJEVIH SODELAVCEV (1. knjiga) Knjiga je pravzaprav prvi del sozaložniškega dejanja Dolenjske založbe in Društva piscev NOB. Tej, ki je namenjena objavi vseh žrtev, ki sojih zagrešili okupatorjevi sodelavci med drugo svetovno vojno na Slovenskem nad ujetimi in ranjenimi partizani, naj bi sledili še dve, v katerih pa bi bile popisane žrtve med aktivisti in simpatizerji OF oziroma padli slovenski partizani v boju z okupatorjevimi vojaškimi enotami. V pivi, že natisnjeni knjigi gre torej predvsem za poboje, ki so jih nad partizanskimi ujetniki zagrešili pripadniki tako imenovane Prostovoljne protikomunistične milice (MVAC) in slovenski domobranci. Blizu dva tisoč petsto partizanskih ranjencev in ujetnikov iz Ljubljanske pokrajine, Gorenjske in Primorske je končalo svoje življenje pod streli in rokami teh bratomornih enot, ki so se zavezale uničiti partizanstvo v sodelovanju z okupatorji. Prav gotovo število še ni končno in le nadaljnja poizvedba bo to žalostno in kruto dejstvo približala dejanskemu obsegu povzročene morije. Zakaj bratomor, očetomor!? Danes, po petdesetih letih zmage nad fašizmom in nacizmom, skušajo skrajneži na vse načine opravičiti povzročeno zlo in sprati krivdo ter umolčati vest. Za narodni razkol naj bi bili krivi komunisti in njihova revolucionarna vnema ter socialistična/komunistična socialna zamisel. Pri tem pa sc pozablja ali spregleda marsikaj! Prvič, nemški in italijanski nacionalsocializem oz. nacizem in fašizem, ki sta skupaj z japonskim imperializmom - os Rim, Berlin, Tokio - pripravljala vojno za prerazporeditev vpliva in moči v svetu v njih korist in oblast, dru- gič, da so osirotele in ponižane množice v Evropi in drugje po svetu terjale pravičnejšo družbeno ureditev od tedanje oziroma izboljšanje svojega socialnega in narodnega položaja in marsikje so se nje voditelji pri tem zavzemanju opirali na izkušnje in zamisli, ki so se porajale iz radikalnega evropskega delavskega gibanja in iz evropske socialne in politične misli, ki je že bila formalno izpeljana v tedanji Sovjetski zvezi, ne pa že v resnici življenjsko in duhovno neoporečno udejanjena, zdaj pa za njo v tamkajšnjih razmerah ni nikakršnih izgledov, kakor jih tudi pri nas ni, in tretjič, daje sama rimokatoliška Cerkev opozorila na pošastno nevarnost nacionalsocialistične ideologije in politike ter zahtevala, da sc z njo in njenimi nosilci njen klcr in verniki ne omadežujejo. A o socializmu/komunizmu je bilo v delu njene teološke misli spoznano, da sc v njuni socialni biti v bistvu razodeva socialni nauk krščanstva, zato za Cerkev še zdaleč ne moreta biti politično nevarna in nesprejemljiva, kakor sta fašizem in nacizem, ki sta ogrožala pravzaprav temelje krščanske kulture in civilizacije sploh. Del slovenskega klera sc takšnih misli ni oprijel, spregledal je tudi opozorila svoje Cerkve, preslišal glas OF, glas in voljo večine ljudi, ki so šli v boj za svobodo in lepše življenje, in se skupaj z delom meščanske oblasti poklonil in povezal z okupatorji, jim na Hitlerjev rojstni dan prisegel zvestobo, hkrati pa pritegnil k sebi del Slovencev in jih organiziral v spopad s partizanstvom in OF, da bi ju ugonobili, saj so ju zmotno imeli za borbeno in politično organizacijo komunistov, ne pa za množični, organizirani ljudski protest in upor zo- ODMEVI IN ODZIVI Rast 3-4 / 1995 pcr okupatorja in lastno socialno bedo. In tako je moralo umreti nešteto partizanov, ki pretežno sploh niso bili komunisti, a so se z njimi kot enaki med enakimi bojevali za obstoj svojega naroda in njegovo lepšo prihodnost. Komunistov je bilo malo v primeru s številčnostjo celotne partizanske vojske in aktivistov OF, padlo pa jih je veliko, zlasti na začetku boja, saj so bili med partizani znani kot najbolj požrtvovalni borci. In zakaj je bilo sploh treba ščuvati zoper komuniste? Mar je zaradi njihove vere/prepričanja in zavzemanja za pravičnejšo so- cialno ureditev zares bilo treba vanje prožiti svinčene petelinc, še posebej v času, ko je šlo za svobodo, obstoj in čast slovenskega naroda, pri tem pa pokončati še veliko več tistih borcev/partizanov, ki so bili nič drugega kot samo slovenski domoljubi, pripravljeni braniti svoja ognjišča in svojo deželo na strani tistih evropskih in svetovnih sil, ki so bile v vojni s fašističnimi in nacističnimi državami ter njihovimi bojnimi stroji. Pričujoča prva knjiga zgolj verno dokumentira storjeno zlo njih sodelavcev nad ujetimi in ranjenimi partizani na slovenskih tleli. RAST - L. VI, ŠT. 3-4(33-34) JULIJ 1995 VII REVIJA ZA LITERATURO KULTURO IN DRUŽBENA VPRAŠANJA GRADIVO ZA DOLENJSKI BIOGRAFSKI LEKSIKON Karel Bačer GRADIVO ZA DOLENJSKI BIOGRAFSKI LEKSIKON (39) V 38. nadaljevanju je treba za geslom Ratajce Anton vstaviti sledeče geslo: RAUCJI SLAVKO glasbenik R. 28. dec. 1947 v Novem mestu. Nižjo glasbeno šolo je končal v Valjevu, srednjo v Tuzli in diplomiral na Akademiji za glasbo v Ljubljani (1972). Poučeval je glasbo na osnovni šoli v Logatcu, osnovni šoli Grm in Glasbeni šoli Marjana Kozine v Novem mestu. Vodil je številne glasbene zbore in ustanovil zasebno šolo v Novem mestu. - Osebni podatki. Dolenjski list 6. febr. 1986 št. 6, str. 24 - s sliko. * * * RAZTRESEN NEŽKA pesnica R. jun. 1928 v Jankovičih v Beli krajini, kjer živi kot kmetica. Pred drugo vojno je napravila dva razreda meščanske šole, po vojni bila v službi na pošti v Črnomlju. Izdala je na pobudo etnografa Boža Račiča zbirko pesmic V valovih življenja (1973), šest let kasneje pa še Tiho jesen, kjer se kaže vpliv sodobnejše umetne poezije. - Dolenjski list 21. avg. 1975 št. 34, str. 15 - s sliko. N. Raztresen: Tiha jesen (spremna beseda Neže Maurer). RAVNIKAR ŠTEFANIJA gl. Podbevšek Štefanija RECELJ ANDREJ prevajalec Izpričan v letih 1597,1598 kot župnik na Raki, u. okoli I. 1600. Zapustil je v rokopisu slovenski prevod gorskih bukev, ki so veljale na Štajerskem in so prvi obsežnejši pravni spis v slovenščini. Jezik ima značilnosti gorenjskega narečja. Delo je prirejeno za dolenjske razmere. - SBLIII, str. 61. RECHBACH baron FRIEDRICH slikar R. I. 1790, u. kot novomeški okrožni glavarv Novem mestu 3. jan. 1842. Dal je zasaditi kostanjev drevored ob starem novomeškem pokopališču in na Katarininem trgu in naslikal nekaj novomeških vedut. - Njegov sin \VilheIm kasnejši deželnosodni svetnik v Ljubljani, seje 1859 poročil z Julijo Scheuchenstuel, najstarejšo hčerjo Primčeve Julije. - Jarčev zbornik, str. 35. Rast V/1994 št. 7/8, str. 623. RECHBACH baron WILIIELM EDUARD ALFONS okrajni glavar R. 16. avg. 1866 (sin Wilhelma in vnuk Primčeve Julije) v Ljubljani, živel še I. 1921 na Bledu. Bilje zadnji novomeški okrajni glavar pod Avstrijo (1904 -1918). Podpiral je nemško uradovanje, vendar je meti prvo svetovno vojno storil marsikaj dobrega Novomeščanom. - Kronika slovenskih mest 11/1935, str. 279. Dolenjski zbornik 1990, str. 152,153,145 (napačno, daje bil sin Friedricha). Dom in svet 1921, str. 38. REGALLY FRANC pravnik R. l.okt. 1870 v Ljubljani, u. 15. apr. 1924 prav tam. Od 1906do 1909 je bil sodnik v Metliki, kasneje pa v Ljubljani in dobil naziv dvornega svetnika. Bil je prvi predsednik društva slovenskih sodnikov in po prvi svetovni vojni član izpraševalne komisije na pravni fakulteti v Ljubljani. Njegovo glavno delo je prevod občega državljanskega zakonika. - SBL III, str. 65. REGALLY VLADIMIR publicist in urednik R. 23. jul. 1908 v Metliki (sin Franca), u. 25. nov. 1944 v Ljubljani. Gimnazijo je obiskoval v Ljubljani in v Šentvidu, nato pa dveletno sanitetno šolo v Beogradu. Služboval je v Zvezi za tujski promet, nato pri časopisnem koncernu Jutro, urejal časopis za turizem, šport in kino Naša pota in sodeloval v tujskoprometnih časopisih, Našem valu, Jutru in Slovenskem narodu. Napisal je več turističnih brošur v tujih jezikih,- SBL III, str. 65. REISNERJOSIPšolnik in politik R. 18. marca 1875 v Ljubljani, u. 16. jan. 1955 pravtam. Nižjo gimnazijo je obiskoval v Novem mestu, univerzo pa na Dunaju in postal profesor fizike in matematike. Poučeval je na novomeški gimnaziji (1905 -1908), nato v Ljubljani in postal direktor Srednje tehnične šole. Napisal je Fiziko za višje razrede srednjih šol (več izdaj), Kemijo za 7. gimn. razred in Matematične priročnike v 6 zvezkih.-SBLIII. str. 73. REISNER MARIJA (MARICA, MIMI) gl. Ogrine-Reisner Mimi REJA DUŠAN medicinski pisatelj in urednik R. 28. maja 1908 v Komnu, u. 12. marca 1980 v Ljubljani. Gimnazijo je študiral v Ljubljani, medicino v Gradcu in 1933 promoviral. Kot zdravnik služboval v Šentjerneju in po razpadu Italije odšel v partizane. Bil je član sanitetnega odseka pri Snosu in zdravstveni referent novomeškega okrožja, po vojni pa načelnik oddelka za zdravstveno vzgojo pri ministrstvu za zdravstvo. Ustanovil in urejal je revijo Priroda, človek in zdravje in v njej objavil nad 60 člankov. Je soavtor knjige Delo, zdravje, starost. - Prim SBL 13. snopič, str. 175. Priroda, človek in zdravje XXXIII/1978 št. 5/6, str. 70 - slika. REJ EC EMI L gospodarstvo n ik R.6.jul. 1932vRutu na Tolminskem, u. 4. okt. 1991 v Grosupljem. Gimnazijo je študiral v Novem mestu, 1957 pa je diplomiral na Strojni fakulteti v Ljubljani. L. 1975 je dosegel naslov magistra tehničnih znanosti. Od 1987 do 1989 je bil tehnični direktor v podjetju Black and Decker v Grosupljem. Sodeloval je pri mnogih projektih doma, v Somaliji in Etiopiji ter objavljal strokovne članke v domačih in tujih glasilih. Objavil je v Zagrebu knjigi Terotehnologija in Kontrola kakovosti. - Prim SBL 20. snopič, str. 793. REMEC BOGOMIL politik, gospodarstvenik in šolnik R. 14. avg. 1878 v Trstu, u. 7. febr. 1955 v Buenos Airesu. Maturiral je v Ljubljani in na Dunaju študiral prirodopis, matematiko in fiziko. L. 1907/ 08 je poučeval na novomeški gimnaziji. V Slovenski ljudski stranki je imel pol. 1916 vodilno vlogo v opoziciji proti dr. Šušteršiču. L. 1918 je bil član predsedstva Narodnega sveta. 3. maja 1945 bil na Taboru v Ljubljani izvoljen za predsednika vrhovne trojice slovenske države, ki sojo oklicali tega dne. Po osvoboditvi je emigriral v Argentino. - SBL III, str. 79. Prim SBL 13. snopič, str. 186. REMEC FRANCE dramatik in prevajalec R. 22. jan. 1846 v Kranju, u. 16. jan. 1917 v Ljubljani. Eno leto je študiral na novomeški gimnaziji, maturiral pa je v Trstu. Na Dunaju je kratek čas študiral na univerzi, stopil v bogoslovje, izstopil in prevzel protestantsko vero in se spet vrnil v katoliško cerkev. Napisal je dramo Samo, prvi slovenski kralj, se poskusil tudi v noveli in prevedel Evangelije in Dejanja apostolov. Svoje nemirno življenje je končal kot občinski ubožec.-SBL III, str. 80.225 let,str. 382, kjer pa je pomotoma objavljenih pet vrstic, ki veljajo njegovemu bratrancu Francu Josipu Remcu (1850- 1883). REMIC-JAGER VERA Solnica in pisateljica R. 29. sept. 1920 v Šmartnem ob Dreti. Srednjo šolo je obiskovala v Mariboru in Celju in diplomirala iz slavistike na ljubljanski univerzi. Službovala eno leto tudi na novomeški gimnaziji (1954/55). Napisala je učbenik Slovenski jezik za poklicne... šole, ki je doživel več izdaj, in drugih priročnikov ter se poskusila tudi v romanu (Dolina zelenega zlata). - Slovenska književnost (1982), str. 298. 225 let, str. 312. GRADIVO ZA DOLENJSKI BIOGRAFSKI LEKSIKON Rast 3-4 / 1995 REMIC MARJAN samostojni novinar in publicist ter urednik R. 21. jan. 1932 v Mirni Peči. Z 12 leti je odšel z očetom v partizane in bil dijak partizanske gimnazije v Črnomlju. Po vojni je maturiral v Ljubljani in študiral tu tudi na univerzi (slovenski in angleški jezik) ter prepotoval veliko svetil. Več let je bil odgovorni urednik Nedeljskega dnevnika. Je tudi lovec. Dela: Koroška pričevanja (dogajanja na Koroškem po 2. vojni), Korenine žive (o delu koroških partizanov), Šola uspešnega lova. Za novinarsko delo je Remic prejel Tomšičevo nagrado. - Podatki dipl. inž. Marjana Legana, ur. Dolenjskega lista. Dolenjski list 23. marca 1978 št. 12, str. 26 - s sliko. REMIH DUŠAN - DUŠKO narodni heroj R. 22. febr. 1922 v Kočevju, padel 28. jul. 1944 na Pohorju. Pred vojno je bil rudar v kočevskem rudniku. Leta 1942 odšel k partizanom, bil komandir Zapadnodolenjskega odreda, 1943 pa komandant bataljona XIII. brigade. Proslavil seje v napadu na Kočevje in 1944 na Štajerskem. Leta 1953 proglašen za narodnega heroja. SBLIII, str. 81. REPAR STANE politični delavec R. 7. febr. 1927 v Soteski pri Novem mestu. Po poklicu je diplomiran politolog. Bil je predstojnik sekcije za tisk pri republiški konferenci LRS, član izvršnega odbora iste organizacije in opravljal razne dolžnosti v mladinskih organizacijah. - Ko je ko 1970, str. 896. REPIČ VIKTOR - ŽANE, MITJA, ZVONKO politični delavec, spomeničar R. 7. avg. 1914 v Ljubljani. Maturiral na učiteljišču v Ljubljani. L. 1943 odšel na osvobojeno ozemlje in postal načelnik odseka za finance Upravne komisije za osvobojeno ozemlje. Na Zboru odposlancev 1943 v Kočevju bil izvoljen za člana Snos, po vojni je bil minister za trgovino in preskrbo LRS in poslanik FLRJ v Švici. - SBL III, str. 85. REPNIK ANTON slikar in ilustrator R. 13. dec. 1935 pri Sv. Vidu pri Vuzenici. Bilje kmečki in tovarniški delavec, čevljar in kovač. V slikarstvo ga je vpeljal slikar Karel Pečko. Riše, slika s tušem in v olju. Med pomembnejšimi njegovimi deli so ilustracije Prežihovih Samorastnikov in Levstikovega Martina Krpana. Do leta 1987 je samostojno razstavljal 58-krat in sodeloval na številnih trebanjskih likovnih taborih. Njegova dela hranijo domače in tuje galerije. - Dolenjski list XXV/ 1974 28. nov. št. 48, str. 34. Kdo je kdo za Slovence (1991), str. 210 - slika. Josef Ressel (Reproducirano iz knjige: Vladimir Murko: Josip Ressel, življenje in delo, 1957, str. 6) REPOVŠ IVAN glasbenik R. 7. maja 1895 v Koprivniku pri Litiji, u. L sept. 1973 v Ljubljani. Osnovno šolo je obiskoval na Polšniku in v Šmartnem pri Litiji in 1920 maturiral na ljubljanskem učiteljišču, študiral na Konservatoriju Glasbene matice v Ljubljani ter postal profesor. Služboval je na raznih ljubljanskih osnovnih šolah, na meščanski šoli in učiteljišču, nastopal kot dirigent šolskih in amaterskih zborov, vodil pevsko društvo Slavec in napisal več glasbenih učbenikov in glasbenovzgojnih člankov. - SBL III, str. 85. REPŠE STANISLAV medicinski pisatelj R. 25. sept. 1940 v Brinju pri Šentjanžu. Maturiral 1960 na novomeški gimnaziji in končal medicinski študij na ljubljanski univerzi (1966), bil sekundarij v novomeški bolnici (1973), napravil specialistični izpit iz kirurgije in se izpopolnjeval v Leipzigu, Lyonu, Wiirzburgu in drugod. Objavlja strokovne članke v domačih in tujih revijah. L. 1981 je bil asistent pri katedri za kirurgijo v Ljubljani. - Univerza III-2, str. 906. RESNIK JOŽEF nabožni pesnik R. 5. apr. 1850 v Blagovici pri Domžalah, u. 23. okt. 1885 v Ljubljani za legarjem. Gimnazijo in bogoslovje je končal v Ljubljani in bil kaplan v Postojni, Šentrupertu (1880 - 1882) in v Ljubljani. Kot bogoslovec je priobčeval nabožne pesmi v Zgodnji danici pod imenom Resnicoljub. -SBL III, str. 87. RESSEL JOSEF gozdar in izumitelj R. 29. jun. 1793 v Chrudimu na Češkem, u. 9/10. okt. 1857 v Ljubljani. Po končani osnovni šoli je študiral na gimnaziji v Linzu, bil v topničarski šoli, nato je na Dunaju študiral agronomijo, veterinarstvo, tehnologijo, 7 ?' »v" Lucijan Reščič (Foto: Milan Markelj) Boris Režek (reproducirano s ščitnega ovitka knjige: Boris Režek: Železni križi, 1965) Josip Režek (reproducirano iz knjige: Janko Jarc: Novo mesto in njegova prostovoljna četa, 1936. str.90) GRADIVO ZA DOLENJSKI BIOGRAFSKI LEKSIKON Rast 3-4/ 1995 farmacijo in prirodoslovjc na univerzi in končno še pridobil absolutorij na gozdarski akademiji v Mariabrunnu. L. 1817 je postal distriktni gozdar v Pleterjah pod Gorjanci, se naučil slovenščine, skrbel za dvig gozdarstva in izumil ladijski vijak. Po ustnem izročilu gaje preizkušal s čolnom na Krki v Kostanjevici. L. 1820 je bil premeščen v Trst, nato v Ljubljano, Motovun, deloval tudi v Benetkah in bil nazadnje mornariški gozdarski intendant. Njegovo izumiteljstvo sega na razna področja: ladjarstvo, gozdarstvo, mlinarstvo, kemijo in rudarstvo. Bil je tudi plodovit pisee nemških knjig. - SBLIII, str. 87. REŠČIČ LUCIJAN slikar in ilustrator R. 26. jun. 1946 v Šempetru na Primorskem, maturiral na tolminskem učiteljišču, učiteljeva! med drugim na Čatežu pri Trebnjem in v Trebnjem ter bil 17 let samostojni svetovalec v Kazensko-poboljševalnem domu na Dobu pri Mirni. Zadnja leta se posveča slikarstvu in grafičnemu oblikovanju ter ilustriranju knjig in je likovni urednik revije Rast. Razstavljal je med drugim v Gorici, Sežani, Trebnjem, Novem mestu in Kopru. - Prim SBL 20. snopič, str. 796. Dnevnik 4. febr. 1980, str. 14 - slika. REŽEK ANTON IVAN misijonar in zgodovinar R. 9. febr. 1867 na Krašnjem Vrhu pri Metliki, u. 20. nov. 1946 v Houghtonu (Michigan) v ZDA. Osnovno šolo je obiskoval v Metliki, gimnazijo v Novem mestu, univerzo v Gradcu. L. 1887 je odšel v Ameriko, kjer ga je belokranjski rojak škof Janez Vertin vzel v svoje semenišče. Od 1895 do smrti je bil župnik v Houghtonu. Papež mu je podelil naslov prelata, univerza v Mar-qucttu pa naslov doktorja prava. Ustanovil je dve sirotišnici, postavil lepo cerkev v Houghtonu, šolo in samostan šolskih sester ter v imenu ameriških Slovencev dal predlog za beatifikacijo Friderika Barage. - SBL III, str. 92. REŽEK BORIS alpinist, publicist, filmski režiser in urednik R. 2. oktobra 1908 v Ljubljani, u. ok. 2. avg. 1986 prav tam. Maturiral je na novomeški gimnaziji 1928 in služboval kot korektor in urednik v tiskarni Slovenija v Ljubljani. 1942 do 1945 je bil v italijanski internaciji, nato korektor Triglavske tiskarne, režiser in scenarist Triglav filma. Napisal je knjige Sneg in smuči, Svet med Grintavci, Stene in grebeni, Železni križi (roman) in v Planinskem vestniku popisal prvenstvene plezalne vzpone v Kamniških Alpah ter urejal “Lovca”. Po svojih scenarijih je režiral kratkometražne filme Ivan Cankar, Pomlad v gorskem lovišču in V soncu višin. - SBL III, str. 93. Delo 2. avgusta 1986 (osmrtnica). B. Režek: Železni križi - slika na ovitku. REŽEK BORUT pravnik R. 16. jun. 1922 (sin Josipa) v Novem mestu, u. 2. jan. 1971 v Ljubljani. Maturiral je na novomeški gimnaziji (1940), študiral pravo na ljubljanski univerzi in dosegel doktorsko čast ter se posvetil advokaturi. V reviji Pravnik je v letih 1953 - 1958 objavil nekaj člankov. - Šolska izvestja novomeške gimnazije za I. 1939/40, str. 51. Za osebne podatke se zahvaljujem g. Gorazdu Režku iz Ljubljane. REŽEK JOSIP odvetnik in novomeški župan R. 5. marca 1883 na Krašnjem Vrhu pri Metliki, u. 22. dec. 1966 v Novem mestu. Maturiral na novomeški gimnaziji I. 1904, promoviral za doktorja prava na dunajski univerzi. Bil je dolgo let odvetnik v Novem mestu in v letih 1923 - 1935 župan, pozneje narodni poslanec ter podpredsednik Narodne skupščine v Beogradu. - Podatki g. Gorazda Režka iz Ljubljane in z nagrobnika na šmihelskem pokopališču. J. Jare: Novo mesto in njegova gasilska četa, str. 90 - slika. REŽUN FRANC književnik, publicist in šolnik R. 25. nov. 1926 v Znojilah pri Zagorju ob Savi. Končal je učiteljišče in višjo pedagoško šolo v Ljubljani (zgodovina) ter poučeval v raznih krajih na Dolenjskem, največ pa v Trebnjem, kjer je bil tudi pomočnik ravnatelja osnovne šole in organizator knjižničarstva. Ža pedagoško delo je prejel Žagarjevo Jakob Rigler (reproducirano iz knjige: Jakob Rigler: Razprave o.slovenskem jeziku, 1986, str.4) nagrado. Udejstvuje se tudi kot pesnik in prozaist ter potopisec. Dela: pesniška zbirka Drobci sonca, priročnik Naši kraji, Na mejali z neznanim, prispevki v Krajevnem leksikonu Slovenije II. - Pesmi dolenjske dežele. Izbral in uredil Janez Menart, str. 391. Dolenjski list 19. marca 1992 št. 12, str. 9-slika. RHODE (RODHE, RODE) FRANC KSAVERpisatelj in glasbenik R. 1695 v Ljubljani, u. 1. maja 1738 v Kostanjevici na Dolenjskem. Z 18. letom je stopil v stiski samostan in razmeroma mlad postal prior cistercijanskega samostana v Kostanjevici. Bil je nadarjen književnik in skladatelj, vendar se ni ohranila nobena njegova skladba. - J. Mlinarič: Kosta-njeviška opatija 1234 - 1786, str. 437-8, 512. J. Gregorič: Cistercijani v Stični, str. 150. D. Cvetko: Zgodovina glasbene umetnosti na Slovenskem, str. 302 (vendar z nezanesljivimi podatki o profesuri v Ljubljani). RIBIČ ALOJZ - TONE politični delavec, spomeničar R. 12. jun. 1922 na Trebelnem pri Mokronogu. Osnovno šolo je končal v Trbovljah in delal kot steklar in rudar. L. 1941 odšel v partizane, bil sekretar okrožnega komiteja SKOJ in okrajnega komiteja KPS, bil 1945 ranjen. Po vojni je bil pomočnik ministra za operativo ministrstva za rudarstvo, republiški ljudski poslanec in poslanec v zveznem zboru proizvajalcev. Odlikovan z visokimi državnimi odlikovanji in s partizansko spomenico 1941. - SBL III, str. 93. RIBNIKAR ADOLF politik in publicist R. 17. jun. 1880 v Logatcu, u. 7. jan. 1946 v Ljubljani. Študiral je tudi na novomeški gimnaziji in končal študij veterine na dunajski univerzi 1906. Kot živinozdravnik je služboval v Šmarju pri Jelšah in 1.1926 postal poverjenik za socialno skrbstvo, leto kasneje pa načelnik oddelka za socialno skrbstvo pri deželni vladi za Slovenijo. Kot politik je sodeloval v narod-no-napredni stranki, bil med ustanovitelji časnika Jutro in njegov odgovorni urednik, soustanovitelj Tiskovne zadruge, predsednik Delniške tiskarne itd. SBL III, str. 95. RICIILY MAKS tiskar R. 8. febr. 1928 v Krškem, u. avgusta 1982 prav tam. L. 1946 se je v Zagrebu izučil za ročnega stavca. Leta 1955 je bil soustanovitelj Valvasorjeve tiskarne v Krškem in knjigoveznice in njen prvi upravnik do smrti. - Dolenjski list 12. avg. 1982 št. 32, str. 4. L. Tončič: Tiskarstvo na Dolenjskem, str. 145. RIEDEL ANTON slikar in šolnik Leta 1874 je prišel iz Černovic v Bukovini za profesorja risanja in lepopisja na novomeško gimnazijo in ostal tu do leta 1886, ko je odšel na nižjo gimnazijo v Kočevje. Priženil seje v družino dolenjskih graščakov Germov in napravil nekaj portretov članov te družine, ki so se ohranili. - 225 let, str. 312, slika 2 (skupinska). Izvcstje novomeške gimnazije za I. 1885/6, str. 42. Novo mesto skozi čas, str. 63 (J. Jarc: Iz preteklih stoletij Novega mesta). RIGLER JAKOB jezikoslovec R. 2. dec. 1929 v Novih Ložinah pri Kočevju, u. 8. jul. 1985 v Ljubljani. Osnovno šolo in tri razrede gimnazije je obiskoval v Ribnici, maturiral v Ljubljani. Po diplomi na ljubljanski slavistiki je postal asistent na Inštitutu za slovenski jezik, promoviral za doktorja jezikoslovnih ved, postal znanstveni svetnik in dopisni član SAZU. V vrsti razprav in knjig je raziskoval slovenska narečja, začetke slovenskega knjižnega jezika, sodeloval pri Slovarju slovenskega knjižnega jezika, Načrtu pravil za novi slovenski pravopis itd. Prezgodnja smrt je prekinila pot tega dragocenega jezikoslovca. - J. Rigler: Razprave o slovenskem jeziku, str. 5 (članek prof. dr. Fr. Jakopina), s sliko. RIHAR JOŽE agronom in čebelarski strokovnjak R. 17. apr. 1914 v Gaberju pri Ljubljani in po maturi (1934) študiral v Beogradu agronomijo. L. 1939 je diplomiral s študijo, ki je bila sploh prvo diplomsko delo o čebelarstvu na jugoslovanskih fakultetah. Služboval je tudi v Novem mestu (1939 - 1943) in v Zadružni zvezi v Črnomlju in 1965 promoviral za doktorja znanosti. Bil je profesor na fakulteti za agronomijo, gozdarstvo in veterinarstvo v Ljubljani. Dela: Bolezni in škodljivci čebel, Praktično čebelarjenje, številni članki in razprave o čebelarstvu. - SBL III, str. 104. Slovenski čebelar XCII/1990, str. 334 - slika. RIJAVEC MILAN akademski slikar R. 5. jun. 1922 v Bruni vasi pri Mokronogu. Osnovno šolo je obiskoval v Šentjanžu, gimnazijo in učiteljišče pav Ljubljani. Od 1943 je bil v NOB, po vojni končal učiteljišče in diplomiral na Akademiji za likovno umetnost ter se izpopolnjeval v tujini. Do upokojitve 1966 je služboval kot profesor risanja v Trbovljah. Šodeloval je na slikarskih kolonijah (tudi v Novem mestu) in I. 1979 prejel nagrado Prešernovega sklada. -1. Sedej: 100 znanih slovenskih umetniških slik, str. 182. SBL III, 106. Dolenjski list 21. nov. 1991 št. 47, str. 14 - slika. RITTER VITEZOVIČ PAVEL hrvaški polihistor in pesnik R. 7. jan. 1652 v Senju na Hrvaškem, u. 20. jan. 1713 na Dunaju. Bil je potomec nemške pohrvatene plemiške družine. Končal je 6 razredov jezuitske gimnazije v Zagrebu. Potoval je po sosednjih deželah in obiskoval tudi Volka Adama Mordaxa, lastnika gradiča Neuhof (Mostek) v Novem mestu. Vsaj od 1676 do 1678 je bival pri baronu Vajkardu Valvasorju na Bogenšperku in mu pomagal tudi z izdelavo bakrorezov. Tako jih je v Valvasorjevi Topografiji sodobne vojvodine Kranjske med 316 bakrorezi označenih z Rittcrjevim imenom kar 54. - SBL III, str. 107. Angelca Žiberna MINKA GOVEKARJEVA - POBUDNICA USTANOVITVE PRVEGA ŽENSKEGA DRUŠTVA V Trebnjem na Dolenjskem seje leta 1874 rodila Minka Govekarjeva. Po končanem učiteljišču je nekaj let poučevala. Kmalu je spoznala, dajo zanimajo še druga področja. Veliko seje ukvarjala s študijem slovanskih jezikov. Iz ruščine je prevedla zbirko novel in črtic, ki jih je izdala knjigarna Kleinmayr - Bamberg pod naslovom Ruska moderna z obširno študijo o avtorjih Gorkem, Andrejevu, Skitalcu, Buninu in Čirikovu. Ta knjiga nas je prva seznanila z najmlajšimi ruskimi pisatelji. Veliko praktično vrednost je Minka Govekarjeva podarila slovenskim ženskam z objavo knjige Dobra kuharica, ki je izšla leta 1903. V letu 1905 je pričela urejati mesečnik Slovenska gospodinja, v katerem je spodbujala zavest Slovenk in z raznimi zanimivimi prispevki širila njihovo obzorje. Še naprej je prevajala drame in komedije iz ruščine, nemščine in srbščine oz. hrvaščine. Nekaj prevednih romanov in novel je objavljala v podlistkih v Jutru in Slovenskem narodu. Pri Slovenski matici je izšel njen prevod iz ruščine Leva Tolstoja Moč teme s študijo o Tolstoju. Podpisovala seje s psevdonimo Minka Kastelčeva, Ivanka Smrekarjeva, Minka Vasičcva, Marica Ribnikarjeva, Vida Dobova in Mila Dobova. Nadvse veliko delo pa je opravila s pobudo o ustanovitvi prvega Splošnega ženskega društva leta 1900. Poleg predsednice društva Franje Tavčarjeve je bila Govekarjeva duša društva, v katerem je delovala 26 let. Imela je izjemen posluh za potrebe in pravice žensk. Med prvimi Slovenkami je v najširši javnosti izpostavljala probleme žensk in sestavke o njihovih državljanskih pravicah. Kot učiteljica, žena in mati, žurnalistka, prevajalka je bila zelo spoštovana in vplivna osebnost. Zelo seje prizadevala za izobraževanje žensk, menila je, daje to ključ k enakopravnosti. Navezala je mednarodno sodelovanje z ženskimi društvi v Nemčiji, Češki, Srbiji in Hrvaški. S 56 Slovenkami je leta 1907 sodelovala na Vseslovenskem ženskem shodu v Pragi. Kot tajnica društva je bila organizatorka ustanovitve Dečjega doma Marije Kraljice v Ljubljani. Leta 1923 je izvedla veliko akcijo za ljubljansko žensko bolnišnico. Ob 25. obletnici ženskega društva je pripravila razstavo o ženski ustvarjalnosti pod naslovom Slovenska žena, ki je bila odmevna tudi v tujini. Njeni nezlomljivi volji seje zahvaliti, da so bile vse društvene naloge častno opravljene. Preživela je tudi II. svetovno vojno. Leta 1946 je napisala v Naši ženi sporočilo, da naj Slovenke pri svojem boju za enakopravnost spoštujejo uspešne začetke Slovenk v starem obdobju. Minka Govekarjeva zasluži dostojanstven spomin v zgodovini ženskega gibanja. Prirejeno po zborniku Slovenska ženska iz I. 1926 BIOGRAFSKI PRISPEVKI RAST 3-4 /1995 Angelca Žiberna ELVIRA DOLINARJEVA MED PRVIMI SLOVENSKIMI ŽURNALISTKAMI Rodila soje 1870. leta v Krškem. V Sevnici je preživljala zgodnja otroška leta. Že kot otrok je bila bistra, zato sojo starši poslali leta 1884 v Ljubljano v internat gdč. Huthove. Tam je bilo največ nemških deklet, le nekaj Slovenk in Hrvatic. Vladala je stroga nemška disciplina, še več, voditeljice so se pogostokrat žaljivo vedle do Slovenk in Hrvatic. Ko je bila v I. letniku srednje šole, je Ljubljana slavila Anastasius - Gruen-Feier, kar je zelo razburilo slovenske izobražence in mladino. Dijaki so pripenjali trobojnice na jopiče in jih nosili celovšoli. Po končanem učiteljišču je le nekaj mesecev poučevala v Poljanah pri Škofji Loki, nato pa se je vrnila na Dolenjsko, v Jesenice pri Brežicah, kjer je za vedno ostala. Ni dolgo poučevala, kajti po poroki so prišli otroci. Težko se je poslovila od učiteljskega poklica. Dolgo jo je preganjala želja, da bi napisala nekaj svojih misli, svojih nazorov, povzdignila svoj glas v imenu svojih tovarišic. V Trstu je leta 1896 začela izhajati ženska revija Slovenka, v kateri so se pojavili prvi Elvirini prispevki. V njih je odpirala ženska vprašanja, o katerih takrat v Sloveniji niso razmišljali. K tej vsebini jo je navdihnilo življenje. Spoznala je, kako nevredno vlogo igra ženska v družbi in kako velika krivica se ji dogaja, njeno znanje pa je privesek, ki ga ne more uveljaviti. Veliko je brala, tudi dunajsko berilo jo je zanimalo, še zlasti Dokument der Frauen. V svojih člankih je obravnavala teme o moderni ženski, novem gospodinjstvu, ženski emancipaciji, ženski in izobraževanju, ženska v boju za mir, o materinskih pravicah, o varuštvu moških nad ženskami. Svoje članke je podpisovala pod imenom Danica. Ko je razmišljala o modernizaciji gospodinjstva, sojo gospodinje “stare mode” napadale in zagovarjale prejšnje stanje. Ker je živela na vasi, ni imela toliko možnosti druženja, zato je bila v svojih idejah samorastniška, vendar vztrajna. Ženski list Slovenka ji je odprl pot v širši svet. Tako so njene članke Ženska vzgojiteljica, Ženski diletantizem, Svobodna ljubezen, Slovensko ženstvo, Gibanje žensk za državljanske pravice pričeli objavljati tudi nemški in avstrijski časopisi, predvsem Oesterr Volkszeitung. V slovenskih časopisih njenih člankov niso objavljali, le nekaj jih je priobčil Slovenski narod. Po ukinitvi lista Slovenka so bila za Elviro težka leta, saj svojih prispevkov ni mogla kje objavljati. Začela je pisati kratke povesti, črtice iz pestrega življenja v kmečkem okolju. Napisala je tudi nekaj sestavkov o narodnih vražah, o coprnicah in domačih običajih. Te črtice je lahko objavljala v Domačem prijatelju tovarniškem listu v Pragi, ki ga je urejala Zofka Kvedrova, nekaj pa je objavila v Slovenski gospodinji, ki je izhajala v okviru Kolinske tovarne. Prišla je prva svetovna vojna. Tovarne so obstale in tako so bili ukinjeni tudi časopisi. Po vojni seje ponovno zaposlila kot učiteljica v Veliki Dolini pri Jesenicah. Napisala je “novo čitanko” z novimi izobraževalnimi idejami. Ernestina je zapisana v zgodovino naprednih Slovenk in kulturnih delavk, ki so utirale pot enakopravnosti žensk. Povzeto po Zborniku Slovenska ženska iz I. 1926 BIOGRAFSKI PRISPEVKI RAST 3-4 /1995 324 RAST - L. VI, ŠT. 3-4 (33-34) JULIJ 1995 VIII REVIJA ZA LITERATURO KULTURO IN DRUŽBENA VPRAŠANJA KRONIKA Peter Štefančič KRONIKA Marec - maj 1995 MAREC KRONIKA Rast 3-4 / 1995 NOVO MESTO, 1. marca - V okviru prireditev V sredo ob osemnajstih je bilo v Dolenjskem muzeju predavanje o slikarju Tintorettu v slovenskem in hrvaškem kulturnem prostoru. Predaval je direktor Stross-mayerjeve galerije iz Zagreba Duro Vandura. NOVO MESTO, 1. marca - Župan novomeške občine Franci Koncilija je sprejel delegacijo francoskega senata, ki jo je vodil Serge Vincon. Gostje so obiskali še tovarno Krka in Kostanjevico. METLIKA, 3. marca - V Vinski kleti Kmetijske zadruge Metlika je bila predstavitev knjige mag. Andreja Dularja Pij, kume moj dragi (Vinogradništvo in vinogradniki Bele krajine), kije izšla v Seidlovi zbirki pri Dolenjski založbi. Delo sta predstavila dr. Janez Bogataj in avtor. DOBOVA, 4. marca - Tukajšnja osnovna šola je pripravila 3. otroški pevski festival v Prosvetnem domu. LJUBLJANA, 4. marca - V okviru 12. sejma Ribolov in lov, ki je bil od 2. do 5. marca na Gospodarskem razstavišču, so imeli slovenski sladkovodni ribiči svoj dan. Na skupščini Republiške ribiške zveze Slovenije so za podpredsednika izvolili Stanka Bradeška, člana Ribiške družine Novo mesto. VELIKA LOKA, 4. marca - Tukajšnje Kulturno društvo Ivana Cankarja je pripravilo uprizoritev komedije Dva para se ženita ali gonja za srečo, ki jo je režiral Ludvik Bizjak ob pomoči Daniela Barleta. Premiera je bila v Kulturnem domu. NOVO MESTO, 8. marca - Na oddelku za mladino Knjižnice Mirana Jarca so pripravili prireditev ob 50-letnici založbe Mladinska knjiga. Slavnostna govornica je bila Joža Miklič, častna gostja pa Štefka Kučan, soproga predsednika republike. Ob tej priložnosti je založba Mladinska knjiga podarila temu oddelku 50 knjig. NOVO MESTO - Mešani pevski zbor Krke, tovarne zdravil, ki ga vodi Sonja Čibej, je v počastitev dneva žena nastopil 3. marca v osnovni šoli Stopiče, 12. marca pav je imel koncert slovenskih ljudskih in obrednih pesmi v farni cerkvi v Škocjanu. BREŽICE, 9. marca - V galeriji Posavskega muzeja je bila otvoritev razstave Generacije 92. KRŠKO, 10. marca - V Kulturnem domu so imeli v gosteh Ravelov melodramski recital v organizaciji Cankarjevega doma in TV Slovenije, ki je bil posvečen 120. letnici rojstva enega največjih glasbenikov 20. stoletja. Na glasbeno-scenskem večeru z nazivom Maurice je z izvedbo znamenitih Ravelovih skladb nastopil klavirski mojster Alcksandar Madžar, ki živi v Bruslju, in še dva mlada pianista, Maja Fiirst in Martin Smerdel. Tekste je izbrala in prevedla gledališka igralka ljubljanske Drame Lenča Ferenčak, ki je hkrati scenaristka in izvajalka Ravelovih zapisov. OTOČEC, 10. marca - Dramska skupina Kulturnoumetniškega društva Otočec je ponovno predstavila že lani pripravljeno in igrano igro Vojmir-ja Rabadana Kadar se ženski jezik ne suče. ARTIČE, 11. marca - Domače Kulturnoumetniško društvo Oton Župančič je pripravilo folklorni večer, na katerem so poleg domačih nastopili še člani folklorne skupine Ozara iz Kranja. ČRNOMELJ, 11. marca - V Kulturnem domu je imel koncert Primorski akademski pevski zbor Vinko Vodopivec, ki deluje v okviru študentske organizacije v Ljubljani. Organizatorje bil Zavod za izobraževanje in kulturo Črnomelj. SEVNICA, 11. marca - V galeriji na sevniškem gradu seje s samostojno razstavo svojih del predstavila mlada likovna ustvarjalka Tadeja Gabrič iz Boštanja. ŠENTJERNEJ, 1L marca - V tukajšnji osnovni šoli je na svojem letnem koncertu nastopil Pihalni orkester Šentjernej pod vodstvom Sandija Franka. Kot gost večera je nastopil Mešani pevski zbor Ajda. £ A«**®*, Božidar Jakac: Ladko Korošec, 1968 KRONIKA Rast 3-4 / 1995 LJUBLJANA, 13. marca - V prostorih hotela Lev so odprli razstavo reliefov kiparja Draga Koširja iz Jelovca pri Sodražici. ŠMARJEŠKE TOPLICE, 13. marca - V avli tukajšnjega zdravilišča so odprli prodajno razstavo del Tonija Vovka. NOVO MESTO - 13. in 14. marca je v Domu kulture gostovalo Primorsko dramsko gledališče iz Nove Gorice s komedijo Alda Nicolaja Ni bila peta, bila je deveta. NOVO MESTO, 15. marca - Hrvaško kulturno združenje in mestna občina Novo mesto sta v Dolenjskem muzeju pripravila otvoritev del avstrijskega veleposlanika v Zagrebu, filozofa, teologa, pravnika in slikarja Andreasa Berlakovicha. Po nastopu frančiškanskega komornega zbora in okteta Adoramus je razstavo odprl župan Franci Koncilija. ČATEŽ OB SAVI, 17. marca - V prostorih Term Čatež so odprli razstavo kiparskih del Petra Šola iz Vuzenice pod naslovom Bodimo strpni drug do drugega, kije bila posvečena mednarodnemu dnevu invalidov. KOČEVJE, 17. marca - V tukajšnjem muzeju so odprli razstavo Šolstvo na Kočevskem nekoč in danes. METLIKA, 17. marca - Belokranjsko muzejsko društvo je predstavilo knjigo svojega člana, prof. Jožeta Dularja, Prošel je pisani vuzenr, ki jc izšla vSeidlovi zbirki pri Dolenjski založbi. O delu so govorili prof. Zvonko Rus iz Belokranjskega muzeja, urednik Dolenjske založbe Franci Šah in avtor. NOVO MESTO, 17. marca - V avli Krkine poslovne stavbe so odprli razstavo del akademskega slikarja Petra Bcusa iz Ljubljane. ŠENTRUPERT, 17. marca - V tukajšnji osnovni šoli je pesnik Tone Pavček predstavil svoj prozni prvenec Čas duše. ARTIČE, 18. marca - Domača folklorna skupina KUD Oton Župančič je pripravila folklorni večer za ljubitelje ljudskega plesa, petja in običajev. Kot gostje so nastopili še člani folklorne skupine Ozara iz Kranja. DVOR, 18. marca - Dramska sekcija DPD Svoboda Žiri jc nastopila s satirično komedijo Rodil seje očka. NOVO MESTO - Geodetska uprava je izdala novo karto mesta v merilu 1:8000. NOVO MESTO, 18. marca - V počastitev materinskega dne so v knjižnici frančiškanskega samostana odprli razstavo župnika Antona Pa-huljeta s Police pri Grosupljem, ki seje predstavil s križi (razpeli) v lesu in oljnimi platni. O avtorju je govoril Ciril Polajnar, državni poslanec. Večer je obogatil frančiškanski komorni zbor pod vodstvom br. Marjana Cvitka. ČRNOMELJ, 20. marca - V Kulturnem domuje nastopil Ljubljanski kvintet trobil. To je bil četrti koncert iz cikla Komorni ansambli Sioven-ske filharmonije, ki jih organizira Glasbena mladina Bele krajine v sodelovanju s Slovensko filharmonijo. NOVO MESTO - Od 20. do 24. marca je na mladinskem oddelku Knjižnice Mirana Jarca potekala likovna delavnica mladih v počastitev materinskega dne. Vodila jo je likovna pedagoginja Nataša Kastelec. LJUBLJANA - 20. marca je v petinsedemdesetem letu starosti umrl znani koncertni in operni pevce Ladko Korošec. BREŽICE, 21. marca - V tukajšnji knjižnici je Zvone Modrej predstavil svojo drugo knjigo Čudež ljubezni. NOVO MESTO, 21. marca - V Domu kulture je v okviru cikla Komorni ansambli Slovenske filharmonije nastopil Ljubljanski kvintet trobil. STIČNA, 21. marca - V Opatovi kapeli tukajšnjega cistercijanskega samostana so predstavili monografijo dr. Jožeta Mlinariča Stiška opatija (1136- 1784), ki je izšla v zbirki Monografije pri Dolenjski založbi. Knjigo je oblikovala Maša Okršlar, fotografije pa so delo Zvoneta Pelka, oba iz Študia VISIO iz Ljubljane. O izredno zahtevnem založniškem podvigu, nastanku in pomenu knjige so govorili stiški opat p. Anton Nadralt, recenzent knjige dr. France M. Dolinar, urednik Dolenjske založbe Franci Šali in avtor. Predstavitev monografije o Stični NOVO MESTO, 23. marca - V Dolenjskem muzeju je predaval o zgodovini stripa in o njegovem pomenu dipl. arheolog in bibliotekar Marjan Blažon; v pogovoru je sodeloval tudi mojster stripa Miki Muster. TREBNJE, 23. marca - Ob mednarodnem dnevu invalidov je bila v Kulturnem domu proslava, ki stajo pripravili tukajšnja osnovna in glasbena šola. MARIBOR, 24. marca - V Pokrajinskem muzeju Maribor so predstavili monografijo dr. Jožeta Mlinariča Stiska opatija (1136 - 1784). O knjigi so poleg avtorja govorili še opat stiške cisterce p. Anton Nadrah, recenzent knjige p. Benedikt in urednik Dolenjske založbe Franci Šali. Pozdravni nagovor je imel ravnatelj Pokrajinskega muzeja in mariborski podžupan dr. Peter Pavel Klasinc. Na predstavitvi so nastopili člani komornega zbora Teološke fakultete Maribor. Ob tej priložnosti so odprli v razstavišču Archivum razstavo o zgodovini stiškega samostana. NOVO MESTO - V razstavišču Agencije za plačilni promet so odprli razstavo novih akvarelov tihožitij in krajin slikark Jelke Kupec in Jožice Škof. RIBNICA, 24. marca - V Miklovi hiši so odprli razstavo fotografij Stojana Kerblerja. VELIKA DOLINA, 24. marca - V tukajšnji osnovni šoli so priredili otroški glasbeni festival. ADLEŠIČI, 25. marca - V počastitev krajevnega praznika je bila v Kulturnem domu slavnostna akademija. Ob tej priložnosti so pripravili tudi razstavo Adlešiči skozi stoletje v sliki in besedi. BREŽICE, 25. marca - Forum ustvarjalcev kulture Brežice je imel prvo srečanje. S samostojno razstavo se je predstavil Jože Pegam, s pesmimi Damir K. Šambarek, Enes Kiševie, Sonja Lipej in Nina Zorko, za glasbeno spremljavo sta poskrbeli Alenka Bogolin na klavirju in s petjem Petra Uršič. ČRNOMELJ, 25. marca - V Kulturnem domuje gostovalo Slovensko ljudsko gledališče iz Celja s komedijo Sluga dveh gospodov. KOČEVJE, 25. marca - Zveza kulturnih organizacij Kočevje in Slovenska ženska zveza pri SKD Kočevje sta priredili v Šeškovem domu v počastitev materinskega dne koncert vokalne skupine Cantato domino. Kot gostje nastopil oktet Gallus iz Ribnice. METLIKA, 25. marca - Ob materinskem dnevu so v tukajšnjem Kulturnem domu nastopili amaterski igralci KUD Jožef Virk iz Doba pri Domžalah. SEMIČ, 25. marca - Mladi iz Semiča so pripravili kulturni večer ob KRONIKA materinskem dnevu. Pozdravni govor je imel semiški župan Janko Buko-Rast 3-4 / 1995 Vec, nastopili pa so: otroški in dekliški pevski zbor, instrumentalna skupina, mladi igralci ter moški pevski zbor iz Semiča pod vodstvom Agate 329 Judnič. Lucijan Reščič: Ilustracija iz pesniške zbirke Ivice jembriha Zemlja sme - Zemlja smo. TREBNJE, 25. marca - Tu jc bil zbor Zveze slovenskih godb, v katero je vključenih 57 godb. TREBNJE, 25. marca - Ob materinskem dnevu je občinski odbor SKD pripravil v Kulturnem domu kulturno - zabavni večer, na katerem so nastopili otroška folklorna skupina Kres iz Novega mesta ter pevci in recitatorji iz Trebnjega. MIRNA PEC, 26. marca - V počastitev materinskega dne je v Kulturnem domu nastopil mešani pevski zbor tovarne zdravil Krka, ki ga vodi zborovodkinja Sonja Čibej. Častni gost prireditve je bil rojak, pesnik Tone Pavček. NOVO MESTO - 27. in 28. februarja je folklorno društvo Kres iz Novega mesta pripravilo v Domu kulture že tradicionalni nastop vseh svojih skupin. Predstavili so ljudske pesmi in plese pod vodstvom Branke Moš-kon, Majde Nemanič in Judite Podgornik. KRŠKO, 28. marca - V Kulturnem domu je imel koncert svetovno znani komorni orkester Volga Simfonieta iz Rusije, ki ga vodi Nikolaj Aleksejev. Kot solistka je nastopila violinistka Natalija Morozova, članica radijskega orkestra v Amsterdamu in redna profesorica violine v Rotterdamu. ČRNOMELJ, 29. marca - V tukajšnji gimnaziji so predstavili knjigi Belokranjske pisanice avtorice Andreje Brancelj - Bednaršek in Svetila v Beli krajini prof. Jožeta Dularja. Deli sta izšli v zbirki Belokranjska dediščina, ki jo izdaja Belokranjski muzej v Metliki. O omenjenih knjigah je govoril etnolog prof. dr. Janez Bogataj iz Ljubljane. ZAGREB, 29. marca - Prof. Jože Dular in njegov sin Andrej, mag. etnologije, sta v Slovenskem domu predavala o mlinih na Kolpi in etnoloških posebnostih Bele krajine. Zagrebški Slovenci so ob tej priložnosti čestitali prof. Dularju ob njegovi 80-letnici. CERKLJE OB KRKI, 30. marca - Učni center Slovenske vojske je priredil dan ustvarjalnosti vojakov. Med drugim so predstavili zbirko pesmi Ciklus vojaka Petra Srpčiča in odprli razstavo likovnih del vojaka Zvonka Pušnika. NOVO MESTO, 30. marca - V Knjižnici Mirana Jarca so predstavili dvojezično pesniško zbirko Ivice Jemriha Zemlja smo - zemlja sme, ki je izšla ob koncu lanskega leta pri Dolenjski založbi. Gosta predstavitve sta bila prevajalka Antonija Baksa -Srnel in predsednik Hrvaškega kulturnega združenja dr. Emil Lučev. Pogovor je vodila Jadranka Zupančič. NOVO MESTO, 30. marca - V prostorih Dolenjskih pekarn so odprli razstavo likovnih del na temo kruh. Razstavljali so: Nikolaj Beer, Janez in Mišo Knez, Milan Razboršek, Marjan Skumavc, Rudi Stopar in Jože Tisnikar. NOVO MESTO, 31. marca - V Dolenjskem muzeju so odprli razstavo Skavti in gozdovniki na Slovenskem, ki jo je posredoval Muzej narodne osvoboditve Maribor. ŠENTJERNEJ, 31. marca - V prostorih podružnice Dolenjske banke so odprli razstavo slik in grafik mladega likovnega ustvarjalca Simona Kajtna, študenta Akademije za likovno umetnost v Ljubljani, doma iz Rimskih Toplic. TREBNJE, 31. marca - Oktet Lipa iz Trebnjega je imel v Kulturnem domu jubilejni koncert ob petletnici svojega delovanja. Članom so ob tej priložnosti podelili Galusove značke. Kot gosta sta nastopila instrumentalista Petra Gačnik in Brane Rožman. APRIL TREBNJE - Ob mednarodnem dnevu invalidov so pripravili učenci tukajšnje osnovne in glasbene šole proslavo. KRONIKA STARI TRG OB KOLPI, 2. aprila - Tu je bilo srečanje odraslih pev-Rast 3-4 / 1995 škili zborov Bele krajine, ki gaje organizirala Zveza kulturnih organizacij Črnomelj. Nastopili so: lovski zbor Bele krajine, moška zbora Črnomelj 330 in Belt Črnomelj, mešani zbor Črnomelj in oktet Vitis iz Metlike. S predstavitve pesniške zbirke Rajka Šajnoviča ( avtor levo) KRONIKA Rast 3-4 /1995 NOVO MESTO - 3. in 4. aprila je Prešernovo gledališče iz Kranja uprizorilo v Domu kulture angleško komedijo Kadar mačke ni doma. NOVO MESTO, 5. aprila - V Dolenjskem muzeju je Hrvaško kulturno združenje priredilo v okviru rednih prireditev Tribuna ob osemnajstih predavanje zagrebškega odvetnika in predsednika Hrvaškega foruma Željka Olujiča pod naslovom Vsaka Jugoslavija je zatiralec hrvatstva. BREŽICE, 6. aprila - V galeriji Posavskega muzeja je bila otvoritev razstave z naslovom Poetika ego transformacij akademskega slikarja Vojka Pogačarja. LJUBLJANA, 6. aprila - Vlačiti Republike Slovenije je Jožeta Florjančiča imenovala za državnega podsekretarja v Ministrstvu za promet in zveze. NOVO MESTO, 6. aprila - V mali dvorani Doma kulture so predstavili dvojezično pesniško zbirko novomeškega romskega pesnika Rajka Šajnoviča Pot - Dront, ki jo je v zbirki Siga izdala Tiskarna Novo mesto - Dolenjska založba. O pesniku in knjigi je govoril urednik Franci Šali, spregovorila sta tudi novomeški župan Franci Koncilija in Peler Winkler iz Urada za narodnosti Republike Slovenije. Ob koncu je o svojih vtisih govoril še avtor. Predstavitev so popestrile recitacije v slovenščini in romščini ter romska folklorna skupina, ki je zapela nekaj pesmi, in violinistka Petra Gačnik. NOVO MESTO, 6. aprila - V galeriji novomeške bolnišnice so odprli razstavo del slikarja Dušana Filipčiča, ki jih je predstavil kustos Dolenjskega muzeja Jožef Matijevič. Umetnik je ob tej priložnosti podaril sliko bolnišnici. DOLENJSKE TOPLICE, 7. aprila - V počastitev 630 - letnice ustanovitve Novega mesta je imel v zdraviliški restavraciji koncert mešani pevski zbor Pomlad iz Novega mesta, ki ga vodi prof. Jožica Prus. LOŠKI POTOK, 7. aprila - V osnovni šoli so se predstavili harmonikaši, učenci glasbene šole. METLIKA, 7. aprila - Hrvaško kulturno združenje je v Kulturnem domu pripravilo kulturni večer v zahvalo Metličanom, za vsestransko pomoč hrvaškim beguncem med agresijo. Nastopili so člani folklorne skupine KUD Zora iz Karlovca s plesi in pesmimi. NOVO MESTO, 7. aprila - V galeriji Krka so odprli razstavo del akademske slikarke Huiquin Wang. O njej in njenem delu je govoril Jože Hudeček. V kulturnem programu je nastopila jazz pevka Mia Žnidarič. Ob tej priložnosti je za predano delo na kulturnem področju dobila priznanje ZKO Novo mesto organizatorka kulturne dejavnosti v Krki Bojka Kmet. Z otvoritve razstave. Na fotografiji desno: avtorica razstave Majda Pungerčar. 1111 j| 1' ** ‘i jigy ■Bf BTjtJ J 1 \rww j B ' t!. 1 KRONIKA Rast 3-4 / 1995 NOVO MESTO, 7. aprila - Z razstavo Pečatniki Novega mesta, ki jo je odprl novomeški župan Franci Koncilija v Dolenjskem muzeju, so počastili 630-letnico podelitve mestnih pravic temu mestu. Razstavo je pripravila Majda Pungerčar, kustodinja Dolenjskega muzeja. O razstavi sta govorila ravnatelj muzeja Zdenko Pičel j in avtorica. Slavnostni govornik je bil novomeški župan. V kulturnem delu sta nastopila Novomeški pihalni kvintet in mešani pevski zbor Pomlad. Ob tej priložnosti so izdali katalog. NOVO MESTO, 7. aprila - V Knjižnici Mirana Jarca je župan Novega mesta Franci Koncilija podelil nagrade likovnega in literarnega natečaja Obiskal sem knjižnico, ki gaje razpisala omenjena knjižnica. V kulturnem programu je nastopil Novomeški pihalni kvintet. PORDENONE (Italija), 7. aprila - Tu so odprli 3. mednarodni sejem moderne umetnosti, na katerem se je v organizaciji Obalne galerije Koper predstavilo pet slovenskih umetnikov, med njimi je bil tudi novomeški slikar Jože Kotar. METLIKA, 8. aprila - Klub belokranjskih študentov je v Kulturnem domu pripravil dobrodelni koncert, na katerem so nastopili študenti akademije za glasbo. Zbrani denar so namenili otrokom šole s prilagojenim programom. Teden dni kasneje sopripravili prireditev v Črnomlju. PIŠECE, 8. aprila - Zenski pevski zbor kulturnega društva Orlica iz Pišec je s koncertom obeležil 10-letnico obstoja. Zbor, ki ga vodi Vinko Žerjav, je kot gosta večera povabil tamburaški orkester KUD Oton Župančič iz Artič. ŽUŽEMBERK, 8. aprila - V okviru letošnjih praznovanj 50-letnice konca druge svetovne vojne in zmage nad nacizmom in fašizmom je pripravljalni odbor pri Občinskem združenju ZB NOV Novo mesto organiziral pri spomeniku NOB na Cviblju spominsko slovesnost, posvečeno poboju mladincev in aktivistov OF spomladi 1945 in boju 15. divizije. Slavnostni govornik je bil prof. Jože Škufca. NOVO MESTO, 10. aprila - V Domu kulture je bil koncert iz cikla Komorni ansambli Slovenske filharmonije. Nastopil je Komorni godalni orkester Slovenske filharmonije s solistom na flavti Alešem Kacjanom. SEVNICA, 12. aprila - Tukajšnji akademski slikar Alojz Konec je podaril Sevničanom 38 svojih slik, ki so na ogled na stalni razstavi na sevniškem gradu. Ob tej priložnosti je nastopil oktet Jurij Dalmatin. TREBNJE, 12. aprila - Glasbena šola Trebnje je pripravila koncert mezzosopranistke Rhone Kimchi, klarinetistke Klare Stanič in pianistke Damjane Zupan. APRIL RIVA DEL GARDA (Italija) - Pihalni orkester Krka Zdravilišča iz Straže je nastopil na mednarodnem tekmovanju v tem italijanskem mestu in v svoji skupini (2. kategoriji) osvojil prvo mesto. Njihov dirigent Miro Saje pa je bil proglašen za najboljšega dirigenta v vseh štirih kategorijah. METLIKA - V Ganglovem razstavišču sta Belokranjski in Dolenjski muzej pripravila razstavo stripov in risanih filmov Mikija Mustra. Predstavitev pesniške zbirke Patri-cie Gerbec (avtorica levo). Janez Mežan, Janez Janša in Aleksander Zorn v Knjižnici Mirana Jarca KRONIKA Rast 3-4 / 1995 NOVO MESTO, 13. aprila - V Knjižnici Mirana Jarca je bila predstavitev pesniške zbirke Patricie Gerbec Harlekin, ki je lani izšla pri Dolenjski založbi. Pesmi so predstavili avtorica, urednik Franci Šali in bibliotekarka Jadranka Zupančič (na sliki). Večer sta popestrila violinistka Petra Gačnik in harmonikar Branko Rožman. ČRNOMELJ - Kulturno-umctniško društvo Artotcka Bela krajina je v Špeličevi hiši odprlo razstavo del belokranjskega slikarja Janka Butale. Otvoritev je popestril KUD Hip hop iz Črnomlja z recitalom poezije Tomaža Skrbinška, razstavo pa je odprla članica KUD Artotcka Ksenija Khalil. KRŠKO, 14. aprila - V Kulturnem domuje bil velikonočni koncert, na katerem so nastopili Trio Volodja Balžalorsky, Cveto Kobal, Igor Saje, Tatjana Bučar ter duo Miro Božič in Tanja Žužek. LJUBLJANA, 19. aprila - V Galeriji Gozdarskega inštituta so odprli razstavo del, ki sojih štirje slovenski slikarji ustvarili na lanski likovni delavnici v Kočevskem Rogu pod naslovom Misel in korenine. NOVO MESTO, 19. aprila - V veliki čitalnici Knjižnice Mirana Jarca so predstavili knjigi Janeza Janše Okopi in dr. Mihe Brejca Vmesni čas. Pogovor s prvim avtorjem je vodil Janez Mežan, o knjigah pa je govoril urednik zbirke Premiki pri Mladinski knjigi Aleksander Zorn. NOVO MESTO, 19. aprila - Hrvaško kulturno združenje in Dom kulture sta pripravili glasbeno prireditev v počastite stoletnice rojstva hrvaškega skladatelja Iva Tijardoviča. Nastopili so pevci Opernega studia iz Zagreba pod vodstvom Antuna Pcrušiča. ČRNOMELJ - Tukajšnji dijaški dom je praznoval 40-letnico. Na slovesnosti je govoril prof. Janez Kambič. V kulturnem programu so nastopili tamburaši in fokloristi iz Dragatuša, učenci šole s prilagojenim programom in varovanci varstveno delovnega centra ter srednješolke. Ob tej priložnosti je generalni sekrettir Rdečega križa Slovenije Mirko Jelenič izročil v.d. ravnateljici Vesni Doltar srebrni znak priznanja. NOVO MESTO, 20. aprila je v Duhovniškem domu v Ljubljani umrl v 86. letu starosti msgr. Alojzij Turk, beograjski nadškof v pokoju. Pogrebna slovesnost z mašo v kapiteljski cerkvi in pokopom v Ločni je bila 25. aprila. Alojzij Turk se je rodil 21. novembra 1909 v Prečni pri Novem mestu. Lani poleti je v kapiteljski cerkvi daroval biserno mašo ob 60. obletnici duhovniškega posvečenja. Zadnja leta, ko je bil zaradi bolezni upokojen, je preživel v novomeški proštiji. PORTOROŽ - 20. in 21. aprila je tu potekalo spomladansko srečanje združenja Manager, kjer so novomeški tovarni zdravil Krka podelili priznanje Ženskam prijazno podjetje. MARIBOR, 21. aprila - V Unionski dvorani se je pričela tridnevna prireditev Naša pesem. Na tem, že 14. tekmovanju slovenskih pevskih zborov je sodelovalo 25 zborov, med njimi mešana zbora Revoz in Pomlad iz Novega mesta. Slednji je prejel srebrno plaketo mesta Maribor. STIČNA - V tukajšnjem cistercijanskem samostanu je bil dvodnevni mednarodni simpozij o poslanstvu meništva na Slovenskem, ki so ga pripravili v okviru programa Kulturne poti Sveta Evrope. Udeležence seminarja so pozdravili stiški opat dr. Anton Nadrah, slovenski kulturni minister Sergij Pelhan, predsednica CDCC pri Svetu Evrope Tanja Orel - Sturm in predstavnica Sveta Evrope Isabel Tamen. JANKOVIČI PRI ADLEŠIČII-I, 22. aprila - V Galeriji Raztresen so odprli stalno razstavo kolekcije Filak oblikovalca Oskarja Kogoja in likovno razstavo del akademskega slikarja Roberta Lozarja iz Črnomlja. KOČEVJE, 22. aprila - V spomin na 50. obletnico roških žrtev je Slovenska ženska zveza pri Slovenski krščanskodemokratski stranki pripravila v Šeškovem domu literarno-glasbeni večer. SEVNICA, 22. aprila - Občinska ZKO je organizirala tradicionalno občinsko revijo pevskih zborov, na kateri so nastopili: Svoboda Krmelj, Corona, Lisca, Jutranjka in Primož Trubar Loka. STIČNA, 22. aprila - V tukajšnjem Kulturnem domu je bila 10. revija folklornih skupin Dolenjske, Posavja in Zasavja. ŠMARJE-SAP, 22. aprila - V Turenčku poleg župnijske cerkve so odprli retrospektivno razstavo Antona Pahuljeta, župnika na Polici pri Grosupljem, doma iz Dolenje vasi pri Ribnici. ŽUŽEMBERK, 22. aprila - Dolenjska banka je imela v gosteh 65 mladih likovnikov z 20 osnovnih šol Dolenjske in Bele krajine, ki so upodabljali Žužemberk in okolico. Gostja je bila kitajska slikarka Huiqin Wang. KOSTANJEVICA, 24. aprila - V Lamutovem likovnem salonu je prof. Ivo Mršnik, akademski slikar in profesor na Pedagoški fakulteti v Ljubljani, odprl razstavo del, ki jih je ustvarjalo 56 učencev iz 19 osnovnih šol iz Dolenjske in Posavja. Prireditev, 7. otroški extempore, sodi v okvir praznovanja dneva osnovne šole, ki letos praznuje 40-letnico začetka galerijske dejavnosti pod okriljem dolgoletnega ravnatelja Lada Smrekarja. Prav tako so ob tej priložnosti počastili 100-letnico rojstva domačina, pesnika Jožeta Cvelbarja z recitalom njegovih pesmi, ki sojih predstavili učenci tukajšnje osnovne šole. Z otvoritve grafične razstave v Dolenjskem muzeju. Na sliki levo nagrajenec Bienala Bogdan Borčič. Jek 15* 4* JRr jM I NOVO MESTO, 26. aprila - V Dolenjskem muzeju so odprli razstavo del nekdanjih in sedanjih profesorjev grafike na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost. Predstavili so dela Božidarja Jakca, Rika Debenjaka, Bogdana Borčiča, Zvesta Apollonia, Branka Suhyja in Lojzeta Logarja. Razstavo so postavili še v okviru 3. grafičnega bienala Otočec - Novo mesto 1994 in v počastitev 50-letnice delovanja Akademije. Po nagovoru predsednika Bienala Branka Suhyja je višja kustodinja mariborske Umetnostne galerije Meta Gabršček Prosenc predstavila razstavo. Dobrodošlico sta izrekla novomeški župan Franci Koncilija in dekan Akademije Frane Kokalj. Otvoritveni nagovor pa je imel podpredsednik Akademije znanosti in umetnosti Ciril Zlobec. TREBNJE, 26. aprila - S slavnostno akademijo v Kulturnem domu so Trebanjci počastili spomin na 50-letnieo zmage nad fašizmom in nacizmom. Slavnostni govornik je bil Lado Kocijan. Trebanjski župan Ciril Pungartnik je ob koncu svojega priložnostnega nagovora poudaril zasluge narodnega heroja Staneta Potočarja in mu čestital za rojstni dan. V kulturnem programu so nastopili občinski pihalni orkester, moški in ženski pevski zbor iz Mokronoga in Zvonka Falkner, ki je povezovala program. KOČEVJE, 27. aprila - Na mestni ploščadi je bila proslava ob dnevu upora proti okupatorju. Ob tej priložnosti sta govorila predsednik ZB NOV občine Kočevje Nace Karničnik in župan Janko Veber. V kulturnem delu je nastopila kočevska godba. NOVO MESTO, 27. aprila - V počastitev 50.obletnice zmage nad fašizmom in nacizmom ter konca druge svetovne vojne je bila osrednja proslava za prebivalce občin Novo mesto, Šentjernej in Škocjan v športni dvorani Marof. Nastopili sta Partizanski pevski zbor iz Ljubljane, Pihalni orkester Zdravilišča Krka iz Straže, slavnostni govornik je bil Bogdan Osolnik. PARIZ - 28. aprila je v Izobraževalnem centru Renaulta imel samostojni koncert mešani pevski zbor Revoz pod vodstvom Cvetke Hribar. Naslednji dan, 29. aprila, je pevski zbor nastopil v Slovenskem domu pred tamkajšnjimi rojaki. Nato so odprli razstavo akvarelov novomeških slikark Jelice Kupec in Jožice Škof. Zbrane je pozdravil tudi slovenski veleposlanik dr. Andrej Capuder. ŠENTJERNEJ, 28. aprila - V prostorih osnovne šole je imel koncert KRONIKA mešani pevski zbor Vlaste Tavčar iz Šentjerneja, ki nastopa že 16 let. Rast 3-4 / 1995 Vodi ga Milan Pavlič. ARTIČE, 29. aprila - Tu je bilo 15. srečanje tamburaških skupin Slovenije. Nastopilo je osem skupin. S predstavitve knjige Mete Štaudo-harjeve. Avtorica (druga z leve) v pogoru z dr. Marijo Makarovič PREDGRAD, 29. aprila - Zveza kulturnih organizacij Črnomelj je v tukajšnjem kulturnem domu pripravila predstavitev knjige Meta Štaudo-har Spomini poljanske babice. Njeno delo je predstavila dr. Marija Makarovič. ŠMARJEŠKE TOPLICE, 29. aprila - V tukajšnjem zdravilišču je razstavljala svoja dela novomeška slikarka Danja Bajc. SEMIČ, 30. aprila - V tukajšnji cerkvi je nastopilo 13 cerkvenih pevskih zborov iz župnij belokranjske dekanije na letošnjem, že 22. srečanju. MAJ DEBENEC PRI MIRNI, 1. maja - Tuje bilo prvomajsko srečanje, na katerem so sodelovali godbeniki občinskega pihalnega orkestra Trebnje in Modra kronika. Slavnostni govornik je bil Albert Vodovnik. JAVOROVICA, 1. maja - V počastitev 50. obletnice zmage nad fašizmom in nacizmom, v spomin na padle borce 4. bataljona Cankarjeve brigade ter v počastitev praznika delaje bila tu že tradicionalna proslava, na kateri so nastopili pevski zbor Ajda in pihalna godba iz Šentjerneja ter recitatorji iz šentjernejske osnovne šole. Slavnostni govornik je bil dr. Avguštin Lah. LISCA, 1. maja - Tu je bilo tradicionalno prvomajsko srečanje, združeno s proslavo ob 90-letnici Planinskega društva Lisca. Slavnostjo govornik je bil sevniški župan Jože Peternel. SEMIČ, L maja - Dr. Ivan Kristan je bil slavnostni govornik na belokranjski proslavi ob 50-letnici zmage in prazniku dela, kije bila na mestu, kjer je bila ustanovljena L belokranjska četa. V kulturnem programu so nastopili člani belokranjskih kulturnih skupin in semiški šolarji. LJUBLJANA, 4. maja - Dolenjska založba in Društvo piscev zgodovine NOB Slovenije - Partizanski knjižni klub sta izdali knjigo Silva Grgiča Zločini okupatorjevih sodelavcev. Predstavitev dela je bila v Muzeju novejše zgodovine v Ljubljani. LJUBLJANA, 4. maja - V Vodnikovi domačiji so odprli razstavo novomeškega slikarja Jožeta Kotarja, in to 27 del iz cikla Ime mi je Ženska, ki so nastala v zadnjih treh letih. O avtorju in njegovem deluje govoril kustos Dolenjskega muzeja Jožef Matijevič. OTOČEC - Od 4. do 11. maja je Galerija Otočec organizirala likovno KRONIKA kolonijo Pomlad ob Krki in Savi. Sodelovalo je 25 slikarjev iz vse Slovenije, Rast 3-4 / 1995 ki so ustvarjali v Šentjerneju, Kostanjevici, Pišecah in na Bizeljskem. Otvoritev razstave teh del je bila 19. maja v Lamutovem likovnem salonu v Kostanjevici. SLOVENSKA VAS, 4. maja - V Galeriji Hamcr so odprli razstavo Utrinki gotskega stenskega slikarstva akademskega slikarja, restavratorja in profesorja na Likovni akademiji v Ljubljani Ivana Bogovčiča, sieer tukajšnjega rojaka. GLOBOKO, 5. maja - Zveza kulturnih organizacij Brežice je organizirala letošnjo občinsko revijo odraslih pevskih zborov v dveh delih, in sicer v tukajšnji osnovni šoli in 6. maja v župnijski cerkvi na Veliki Dolini. PLETERJE, 5. maja - V stari gotski cerkvi pleterskega samostana so predstavili knjigo Kartuzija Pleterje, ki jo je napisal umetnostni zgodovinar dr. Marijan Zadnikar, oblikovala Maša Okršlar, fotografije je prispeval Zvone Pelko (oba iz Studia Visio). Delo je izdala Dolenjska založba v zbirki Monografije. Na predstavitvi so govorili pleterski prior p. Janez Hollenstein, urednik Dolenjske založbe Franci Šali, dr. Andrej Smrekar, Zvone Pelko in avtor. ČRNOMELJ, 6. maja - V Kulturnem domu je bila proslava ob 50-letnici tukajšnje gimnazije. Slavnostni govornik je bil dr. Pavle Zgaga, državni sekretar v Ministrstvu za šolstvo in šport. Redni letni koncert je imela tukajšnja godba na pihala, gost večera je bil Dolenjski oktet. Slavnostni govornik je bil črnomaljski župan. NOVO MESTO, 6. maja - Tu sta se srečali delegaciji italijanske province Brescia in mestne občine Novo mesto. Pogodbo o sodelovanju sta podpisala inž. Costanzo Valli in Franci Koncilija. RAŠICA, 6. maja - Na Trubarjevi domačiji so odprli 15. slikarsko razstavo Trubarjevi kraji. Svoja dela so razstvljali: Jože Centa, Veljko Toman, Jure Cihlar, Janez Ošablen, Leon Koporc, Skender Bajrovič, Samo Kovač, Janez Kovačič, Tomaž Železnik, Suzana Kljajič - Svet, Aleksander Arhar in Miro Švigelj. NOVO MESTO - Od 8. do 12. maja je v avli poslovne stavbe Krke, tovarne zdravil, potekal 18. dolenjski knjižni sejem. Gost otvoritvenega večera (8. maja) je bil pesnik in pisatelj Feri Lain-šček, letošnji nagrajenec Prešernovega slada za literaturo. Pri predstavitvi sta sodelovala igralec Miki Roš in povezovalka večera Norma Bele. Glasbeni gost je bil pevec Vlado Kreslin. 10. maja je bila predstavljena monografija dr. Jožeta Mlinariča Stiška opatija. Z avtorjem seje pogovarjal dr. Stane Granda. 11. maja so se predstavili mladi dolenjski ustvarjalci: avtorji pesniške zbirke In P. veritas ter Mitja Bukovec, Katja Plut, Damjan Šinigoj in Smiljan Trobiš. 12. maja so nastopili literati novomeških osnovnih in srednjih šol. ČRNOMELJ, 9. maja - Zveza kulturnih organizacij Črnomelj je ob 50.obletnici zmage nad fašizmom in nacizmom pripravila koncert v Kulturnem domu. Nastopili so mešani in moški zbor Črnomelj (zborovodja Franc Milek in Ana Jankovič - Šober), moškizbor Belt pod vodstvom Majde Veselič in harmonikar Lado Lakner iz Črnomlja. KOČEVJE, 1L maja - Tuje imel koncert Andrej Trobentar, glasbenik in likovni umetnik, rojak iz Kočevja. DOBOVA, 12. maja - Na reviji šolskih pevskih zborov občine Brežice je zapelo šest otroških zborov. KOČEVJE, 12. maja - V cerkvi na Trati sta nastopili angleški umetnici Shirlie Roden in Marigold Verity na koncertu pod naslovom Pesmi ob harfi. V Sloveniji sta gostovali prvič. SENOVO, 12. maja - Zdravstveni dom Krško je priredil že 11. spominski dan dr. Jožeta Bogataja, pionirja zdravstva na tem območju. Spominsko in strokovno srečanje s kulturnim programom je bilo v Domu 14. divizije. BREŽICE - V Posavskem muzeju je imela pregledno razstavo akademska slikarka Alenka Gerlovič, ki je svoje otroštvo preživela v tem kraju. ČRNOMELJ - Zveza kulturnih organizacij Črnomelj je pripravila 9. revijo otroških in mladinskih pevskih zborov Bele krajine z naslovom Zapojmo pesem. Nastopilo je deset zborov s skoraj 400 pevci in pevkami. KRŠKO, 13. maja - V Kulturnem domu je bil drugi koncert simfoničnega orkestra glasbene šole Krško. Z otvoritve razstave Misel in korenine. KRONIKA Rast 3-4 / 1995 NOVO MESTO, 15. maja - V avli poslovne stavbe tovarne zdravil Krka so odprli razstavo Narava - čebela - zdravje, ki sojo pripravili člani Krkinega čebelarskega društva. Na otvoritvi je zapel mešani pevski zbor Krke. Znani slovenski čebelar ing. Franc Šivie pa je predaval o čebelarstvu v svetu. SEVNICA - Ob 15. maju, mednarodnem dnevu družine, je tukajšnji občinski odbor Slovenske krščansko-demokratske stranke pripravil okroglo mizo z naslovom Kako živeti zdravo in srečno. NOVO MESTO - 17. in 24. maja je bila v Domu kulture občinska revija odraslih pevskih zborov, ki jo je organizirala novomeška Zveza kulturnih organizacij. Predstavili so se mešani pevski zbor Društva upokojencev Novo mesto pod vodstvom Sonje Pirc, moški zbor Šmihel z zborovodjem Tonetom Finkom, mešani zbor Vlaste Tavčar iz Šentjerneja z zborovodjem Milanom Pavličem, moški zbor Ruperčvrh pod vodstvom Petra Ciglerja, ki je vodil tudi Dolenjski oktet, ženski zbor Vzgojno-varstvene organizacije iz Novega mesta pod vodstvom Tončke Malenšek in moški zbor Otočec, ki gaje vodil Jože Tori. NOVO MESTO, 18. maja - Ob tednu gozdov je Gozdarsko društvo Novo mesto pripravilo razstavo slik Martina Avsenaka, Janeza Černača, Maksima Sedeja ml., Franceta Slane, Janeza Konečnika in Tatjane Pregl-Kobe. Omenjeni slikarji so lani jeseni ustvarjali v gozdovih Kočevskega Roga na temo Misel in korenine. Na otvoritvi, ki je bila v razstavišču Agencije za plačilni promet, sta nastopila kitarist Dušan Pavlenč in recitator Jože Falkner (na sliki). ČRNOMELJ, 19. maja - Ob 25-lctnici Glasbene mladine Bele krajine pri Glasbeni šoli Črnomelj (ta letos praznuje 30-letnico ustanovitve) je bila v Kulturnem domu glasbena prireditev s številnimi izvajalci iz Ljubljane, Maribora in Bele krajine. 20. maja pa je bil v počastitev jubileja Glasbene mladine koncert v Slovenski filharmoniji v Ljubljani, kjer je med drugimi nastopil tudi tamburaški orkester Glasbene šole Črnomelj pod vodstvom Silvestra Mihelčiča najmlajšega. NOVO MESTO, 19. maja - Društvo knjižničarjev Dolenjske je priredilo v Knjižnici Mirana Jarca predavanje Tilke Jamnik o knjižni vzgoji otrok, Knjižnica Mirana Jarca in založba Epta pa razstavo Mini Bologna. KOČEVSKI ROG, 20. maja - Ob 50-letnici zmage nad fašizmom in nacizmom so na Bazi 20 ustanovili Društvo za vzdrževanje partizanskih grobišč na Rogu. Ustanovnega zbora se je udeležil tudi predsednik Republike Slovenije Milan Kučan. KRONIKA Rast 3-4 /1995 METLIKA - Pisatelj Jože Dularje izdal tretjo letošnjo publikacijo Zapisi iz Fuxovega vinograda. TREBNJE - Tu je potekala že tradicionalna revija učencev glasbenih šol iz Bele krajine, Dolenjske in Posavja. Pozdravni nagovor je imel trebanjski župan Ciril Pungartnik, o pomenu glasbenih šol za razvoj glasbene kulture pa je govorila ravnateljica trebanjske glasbene šole prof. Tatjana Mihelčič-Gregorčič. NOVO MESTO, 23. maja - Tukajšnja Zveza kulturnih organizacij je v Domu kulture pripravila revijo otroških in mladinskih pevskih zborov pod naslovom S pesmijo v pomlad, na kateri se je predstavilo sedem zborov. KOČEVJE, 24. maja - V hotelu Valentin so predstavili knjigo Dimitrija Zilevskega Otok brez milosti, kije izšla v Mariboru pri Založniškem in tiskarskem podjetju Rotiš. O delu sta govorila avtor in publicist Viktor Blažič, nekaj odlomkov iz knjige je prebral dramski igralec Polde Bibič. OTOČEC, 24. maja - Društvo ekonomistov Dolenjske in Bele krajine, podružnica združenja Manager ter Območna zbornica Novo mesto so pripravili 7. seminar o poslovnem napovedovanju in učinkovitem odločanju v zaostrenih gospodarskih razmerah pod naslovom Poti k odličnosti slovenskega gospodarstva. Uvodni nagovor na seminarju je imel predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti prof. dr. France Bernik. Na seminarju so sodelovali s svojimi prispevki: guverner Banke Slovenije France Arhar, novomeški rojak prof. dr. Jože Gričar, prof. dr. Stefan Ivanko, dr. Bogdan Topič, prof. dr. Vlado Dimovski, prof. dr. Vid Pečjak, prof. dr. Miran Mihelčič, dr. Tone Gabrijelčič in prof. Desanka Eržen. OTOČEC, 24. maja - Tu je bila skupščina Skupnosti gradov, ki je bila ustanovljena lani. V njej je 15 gradov in dvorcev. Ob tej priložnosti so predstavili prospekt Gradovi na Slovenskem, ki je izšel v treh jezikih. ČRNOMELJ, 25. maja - V Artoteki v Špeličevi hiši so odprli razstavo slik Alenke Mušič iz Semiča z naslovom Igra sanj. NOVO MESTO, 25. maja - V veliki čitalnici Knjižnice Mirana Jarca je bila predstavitev študije dr. Naceta Šumija Znak v prostoru, ki je posvečena arhitektu Marku Mušiču oziroma novomeški avtobusni postaji, kot jo je zasnoval ta ustvarjalec, po rodu iz Novega mesta. NOVO MESTO, 25. maja - V Kulturnem domu Janeza Trdine je bil zaključek kreativnih delavnic, ki so potekale pod naslovom Korak za korakom do okrevanja. Na njih so sodelovali mladi iz Bosne in Hercegovine ter iz Novega mesta. Odprli so razstavo njihovih likovnih del. Naslednji dan pa je bila okrogla miza na temo Kako živeti skupaj? in zaključna prireditev pod naslovom Kam greš, človek? NOVO MESTO, 25. maja - V razstavni galeriji Vista 21 so odprli razstavo fotografij ljubljanskega poklicnega fotografa Dejana Habichta. PULJ (Hrvaška) - Od 25. do 28. maja je tu potekalo mednarodno srečanje harmonikarjev, ki so se ga udeležili tudi učenci brežiške glasbene šole, in sicer trije harmonikarji kot solisti in harmonikarski orkester. Trinajstletni Uroš Vučajnk je v kategoriji do 14 let prejel prvo, orkester (v kategoriji do 16 let) pa drugo nagrado. BREŽICE, 26. maja - Na tukajšnji gimnaziji je bil dan šole z vrsto kulturnih in športnih prireditev. To je bil nekakšen uvod v praznovanje 50-letnice šole. KOČEVJE, 26. maja - V tukajšnji knjižnici so predstavili knjigo Franceta Fajdige Venecijanke so utihnile. O delu, ki ga je izdala Dolenjska založba v zbirki Utva, sta govorila avtor in urednik založbe Franci Šali. NOVO MESTO, 26. maja - V Galeriji Krka, v avli Krkine upravne stavbe, so odprli razstvo slik in grafik akademskega slikarja Bojana Klančarja iz Cerknice. O avtorju in njegovih delih je govoril umetnostni kritik Janez Mesesnel. Pevka Alenka Godec pa je nastopila v kulturnem delu. RIBNICA, 26. maja - V Miklovi hiši je nastopil ljubljanski zdravniški komorni orkester Camerata Medica Labacensis. KRŠKO, 27. maja - Kulturni dom je priredil koncert, na katerem seje v prvem delu predstavil trio: Cveto Kobal (flavta), Vodoja BalžaIorsy (violina) in Igor Saje (kitara), v drugem pa duo Miro Božič (orglice) in Blaž Pucihar (klavir). SEVNICA, 27. maja - Posavsko pevsko združenje in Zveza kulturnih organizacij Sevnica sta pripravili tradicionalno revijo pevskih zborov pod naslovom Pesem Posavja 95, ki se je je udeležilo deset posavskih zborov. KOČEVSKI ROG, 28. maja - Na grobišču po vojni pobitih Pod Krenom je bila maša za okoli 3000 pobitimi četniki. Cerkvene slovesnosti je vodil paroh srbske pravoslavne cerkve iz Ljubljane Peran Boškovič. ČRNOMELJ, 29. maja - Tu je bila predstavitev arheoloških izkopavanj pri župnijskem uradu. O arheoloških odkritjih je govoril tir. Phil Mason. RIBNICA, 31. maja - Lutkovno gledališče Ljubljana je uprizorilo v dvorani Ideal centra predstavo pod naslovom Večer poezije Lili Novy. Pesmi je izbrala, jih recitirala in pela Barbara Jakopič, scensko glasbo je Vse fotografije v kroniki: Milan napisal Aleš Kersnik, Borut Lesjak je igral na harmoniko, na violino pa Markelj Maja Naveršnik. SODELAVCI TE ŠTEVILKE Karel BAČER, prof. slovenskega jezika, v pokoju, Novo mesto Vinko BELIČIČ, prof. slovenskega jezika, pesnik, pripovednik, prevajalec, Opčine (Italija), belokranjski rojak France BERNIK, dr. literarnih znanosti, akademik, predsednik SAZU, Ljubljana Ana BEVC, socialna delavka, Upravna enota Novo mesto Katja BRICELJ, predm. učiteljica angleškega jezika, OŠ Grm, Novo mesto Tadeja ČOLNAR, absolventka Ekonomske fakultete v Ljubljani, Lešnica Helena CRČEK, Ljubljana, študentka Veterinarske fakultete, Ljubljana Vlado GARANTINI, učitelj, Osnovna šola Dušana Kvedra-Tomaža Litija, Litija Tomaž HARTMAN, dipl.ing. gozdarstva, Zavod za gozdove Slovenije -Območna enota Kočevje Janko JARC, prof. zgodovine in slovenskega jezika, zgodovinopisec, upokojeni ravnatelj Dolenjskega muzeja, Novo mesto Maca JOGAN, dr. socioloških znanosti, Fakulteta za družbene vede Ljubljana, Ljubljana Milan MARKELJ, novinar-urednik, Dolenjski list Novo mesto, Novo mesto Janez MAROLT, prof. zgodovine in prim. književnosti, dr. znanosti, Pedagoška fakulteta Univerze v Mariboru, Maribor Jože MLINARIČ, dr. znanosti, izredni član SAZU, Pedagoška fakulteta Univerze v Mariboru, Maribor Lojze KRAKAR, dr. slavistike, pesnik, pisatelj, prevajalec, literarni zgodovinar, upokojen, Ljubljana Jolka MILIČ, publicistka, satiričarka, Sežana Stane PEVEC, samostojni podjetnik, Ljubljana Zdenko PICELJ, prof. zgodovine in sociologije, ravnatelj Dolenjskega muzeja v Novem mestu, Novo mesto Marjan RAVBAR, dr. geografskih znanosti, direktor Inštituta za geografijo Univerze v Ljubljani, Novo mesto Rudi ROBIČ, dipl. inž. gradbeništva, upokojen, Ljubljana Bariča SMOLE, predmetna učiteljica slovenskega in ruskega jezika, Labod - Temenica Trebnje, Trebnje Peter SRPČIČ, vojak, Učni center TO Cerklje ob Krki Franci ŠALI, prof. sociologije, vodja Dolenjske založbe pri Tiskarni Novo mesto, Vavta vas Milan ŠKERLI (1875, Ljubljana -1947, Ljubljana), dr. prava, pravni pisec Jože ŠKUFCA, prof. slovenskega jezika, predstojnik Zavoda Republike Slovenije za šolstvo in šport - enota Novo mesto, Novo mesto Peter ŠTEFANČIČ, lektor in tajnik v Dolenjski založbi pri Tiskarni Novo mesto, Novo mesto Igor VIZJAK, dipl. sociolog, Območna organizacija zveze svobodnih sindikatov Slovenije za Dolenjsko Novo mesto, Straža Sonja VOTOLEN, predm. učiteljica slovenskega in angleškega jezika, Rast 3-4 / 1995 Osnovna šola Slivnica, Kidričevo Ivan ZORAN, novinar - urednik, upokojen, pesnik, Novo mesto 341 Angelca ŽIBERNA, socialna delavka, upokojenka, Ljubljana Tisk te številke je podprla Krka, tovarna zdravil, Novo mesto RAST REVIJA ZA LITERATURO, KULTURO IN DRUŽBENA VPRAŠANJA RAST Letnik VI., leto 1995, št 3-4 (33-34) RAST ISSN 0353 -6750 UDK 050 (497.12) IZDAJATELJICA: Mestna občina Novo mesto, zanjo Franci Koncilija SOIZDAJATELJ ICE: Občine: Brežice, Črnomelj, Ivančna Gorica, Kočevje, Krško, Litija, Loški Potok, Metlika, Osilnica, Radeče, Semič, Sevnica, Šentjernej, Škocjan in Trebnje ter Zavarovalnica Tilia UREDNIŠKI ODBOR: Jože Škufca (glavni urednik), Nataša Petrov (odgovorna urednica), Janez Gabrijelčič ("Rastoča knjiga"), Ivan Gregorčič (Literatura), Milan Markelj (Kultura), Marjan Ravbar, Lucijan Reščič (likovni urednik), Rudi Stopar, Franci Šali (Družbena vprašanja), Peter Štefančič (lektor in tajnik) NASLOV UREDNIŠTVA: Mestna občina Novo mesto, Novi trg 6, 68000 Novo mesto - za revijo Rast, tel.: (068) - 321 - 040 (Franc Zaman), fax: (068) - 322 - 731 NAROČNINA: Mestna občina Novo mesto, št. ŽR.: 52100 - 630 - 40115 za revijo Rast, tel.: (068) -321 - 040 (Franc Zaman) Letna naročnina za fizične osebe je 2.500 SIT, za pravne osebe 5.000 SIT Ta številka stane v prosti prodaji 1.000 SIT NAKLADA: 1000 izvodov TISK: Tiskarna Novo mesto Po mnenju Ministrstva Republike Slovenije za kulturo (št. 415 -325 / 92 z dne 1. julija 1992) je revija uvrščena med proizvode, za katere sc plačuje 5-odstotni davek od prometa proizvodov. Rastje naslednica trebanjske revije SAMORASTNIŠKA BESEDA Izhaja štirikrat letno Izid te številke so podprli: Ministrstvo Republike Slovenije za kulturo, občine izdajateljice, Krka, tovarna zdravil Novo mesto, in Zavarovalnica Tilia. POPRAVKI V prejšnji ševilki je bil na str. 145 v podpisu k sliki napačno naveden ilustrator. Prav: Jože Kumer