Poštnina plačana* v gotovini.
Cana 28.— IIp
DEMOKRACIJA
Letn XI. - Stev. 2
Trst - Gorica 11. januarja 1957
Spediz. in abb. post. 1. gr.
Uredništvo: Trst. ul. Machiavelli 22-11. - tel. 3-62-VS Uprava: Trst, ulica S. Anastasio 1-c - tel. 2-30-11 Goriško uredništvo: Gorica, Riva Piazzutta št. 1* CENA: posamezna številka L 25. — Naročnina mesečno L 100, letno L 1.200. — Za inozemstvo mesečno L 170. letno L 2.000. — Poštni čekovni račun: Trst štev. 11-7223.
Izhaja vsak petek
ZGODOVINSKI PREOBRAT NA SREDNJEM VZHODU
NOU EISENHOWERJEV NAČRT za zagotovite« miru in svobode
Preteklo soboto je Eisenhovver na plenarnem zasedanju: ameriškega kongresa.,, razložil svoj načrt za zagotovitev ozemeljske nedotakljivosti in neodvisnosti držav Srednjega vzhoda. Takoj v začetku je poudaril, da se Sovjetska zveza nima ničesar bati ne na Srednjem vzhodu, ne v kakem drugem delu sveta, če ne bo sama posegla po nasilnih sredstvih za širjenje svoje , ideologije, in svojega ..političnega sistema. Pripomnil je še, da imajo Sovjeti na Srednjem vzhodu lahko samo ideolo-3ce in politične interese, ne pa gospodarskih, kajti Sovjetska zveza sama izvaža petrolej, ki je obenem edino bogastvo Srednjega vzhoda.
V avoji, poslanici je Eisenbower opo, zorijo na posledice, ki bi nastale, če ,.bi . Srednji vzhod zapadel totalitarnim, silam,
V tem primeru bi 4e znašla v veliki nevarnosti vsa. Zahodna '^vropa in ogrožen . bi bil svobodni razvoj azijskih, in alrišk ih držav. Po madžarski tragediji je, postalo vsem jasno^.da Združeni narodi ne morejo imeti nobenega vpiiva, čim je v kak' šno zadevo vpletena ‘Sovjetska zveza. Zaradi tega. pritiče 'zdaj Združenim državam .večja odgovornost, ki jo morajo Združene države tudi prevzeti.
Predsednik Eisenhower je nadalje povedal," da bo poslal na Srednji vzhod a-meriško odposlanstvo, k i bo raznim vladam pojasnilo razne oblike sodelovanja, ki ga Združene države nameravajo nuditi tamkajšnjim državam na .gospodarskem in vojaškem področju. Za to gospodarsko • sodelovanje z. državami Srednjega vzhoda je Eisenhower zahteval od.kongresa, naj odobri, nakazilo 400 milijonov , dolarjev za leti 1958-1959.
Ko je govoril o možnosti oborožene intervencije, z drugimi .besedami dejanske pomoči, ki naj bi jo nudile ameriške oborožene, .sile proti morebitnemu napadalcu'na področju'Srednjega vzhoda, je predsednik Eisenhower dejal, da bi možnost za takšno Intervencijo nastala samo v primeru, če, bi prizadeta napadena država to želela. 'Prosil je kongres, naj mu dovoli, da v primeru takšne potrebe lahko razpolaga z oboroženimi silami Združenih držav.
Eisenhower je dejal, da teži njegov program, za preprečepjem komunističnih, napadov in ne za ureditvijo palestinskega alf sueškega vprašanja. Ta vprašanja morajo urediti Združeni narodi. Prav tako iji vse ukrepe,'ki jih predlaga, sprejeli v popolnem skladu 'z načeli Združenih narodov ter bi jih predložili Varnostnemu svetu. Akcij,a Združenih držav o-staja torej v soglasju z načeli te najvišje mednarodne organizacije. Ameriški načrt hoče samo pomagati stvari, svobode ter želi opogumiti in podpreti narode, ki se bore za neodvisnost in svobodo.
Predsednik Eisenhower je pripomnil, da komunistični propagandisti že grobo pačijo smotre ameriškega načrta in skušajo prikazati v kar se da ugodni luči sovjetska prizadevanja na tem področju.' Pri tem pa je posvaril, da mora vsak narod, ki ljubi svobodo, gledati stvarno in brez utvar na sovjetske, obljube. Zlasti je to potrebno sedaj, ko rabi komunizem nove uspehe na mednarodnem področju, da bi z njimi zakril .svoje notranje, razkrajanje in ogorčenja, ki ga je izzval z nastopom na Madžarskem. Za zaključek je Eisenhovver nakazal na žrtve, ki bi jih . moralo sprejeti ameriško ljudstvo. bodisi v obliki finančnih ali celo človeških žrtev v primeru, če bi prišlo do oboroženega ppsega, ter je pozval Američane k e-notnpsti za blagor Združenih držav in svobodnega sveta,.
V ponedeljek je.nato v kongresu začela razprava o predsednikovi poslanici. -Trajala bo verjetno-nekaj tednov.. Splošno predvidevajo, da bosta oba doma kongresa ugodila predsednikovim predlo- . gom la odobrila njegove načrte.
Velik mednarodni odmev
Jasna ameriška poteze, s katero je Izpolnjena praznina, ki je nastala na Srednjem vzhodu po upadu britanskega In francoskega vpliva, je seveda vzbudila živahne mednarodne komentarje. Soglasno jo vsi smatrajo za najvažnejši mednarodnopolitični dogodek, s katerim je Začelo leto 1957. V ostalem se pa, kakor pri vseh vprašanjih, pri katerih so prj-, zadete, sile dveh nasprotujočih si ideoloških,' taborov, mnenja razlikujejo.
Sovjeti, njihovi sateliti, pa tudi Jugoslovani obsojajo Eisenhotverjev načrt kot novo potezo ameriškega imperializma, ki naj £>i šel za tem,, da na Srednjem vzhodu prevzame nekdanjo vlogo evropskih tmpe/ialističnih sil, Velike Britanije in Francije.
V isti rog so zatrobili Sirijci, Egipčani, vendar s to raiz-liko, da je zanje gospodarska pomoč zaželena, če ne bo vezana na nesprejemljive politične pogoje, kar sta Eisenhovver la Dulles že tako in tako od vsega začetka zagotovila. Dul les ie v ponedeljek celo dejal( da je prepri-
čan, de bosta tudi {Sirija in Egipt sprejela E.isenhowerjev načrt, ko bosta bolje poučena, o novi smeri ameriške politike.
Neugodno se je izrekel, o Eisenhower-jev; poslanici tudi-, indijski ministrski predsednik Nehru.. Izjavil, je, da bi vsak poskus kakršnekoli države,. ,ki bi hotela napolniti praznino na Srednjem . vzhodu, povzročil nevaren položaj., in spravil v nevarnost mir na tem. področju. Da je treba pa prav preprečiti, da.foi to praznit no na svoj znani enostranski, način, napol-, liila Sovjetska zveza, tega Nehru nekako rie mara,.videti,
Ce izvzamemo Nehruja, ki ima v vseh vprašanjih nekakšno svoje, le prerado precej abstraktno gledanje,.moramo ugotoviti, da nasprotujejo Eisenhovver jemu načrtu samo države, ki so doslej mislile, da bodo v kalnem lahko - izpeljale svoje vse prej kot nesebične- načrte. Zacvilili so pač tisti, katerim -je Eisenhovver stopil na prste. Vsi drugi odobravajo novo Ei-senhovverjevo potezo, -uvidevajo njeno nujnost in mu čestitajo, da je izrekel ta— kio pogumne, stvarne in jasne besede, i Celo angleški laburisti, ki so ostro napadali Edenovo politiko v oktobru in novembru, ugotavljajo-, da je Eisenhovver na pravi poti: Obljuba-, po kateri bodo
Združene države nudile vojaško pomoč vsem državam na Srednjem vzhodu, ako bi katero izmed njih napadla Sovjetska zveza ali katera druga država, ki je pod nadzorstvom mednarodnega komunizma — pri-,tem se lahko misli na Sirijo, Jordanijo jo Egipt . — je po laburističnem mnenju; stvarna politika; ;Se: bolj važno pa. je, da je predsednik Eisenhovver obljubil arabskim državam tolikšno- gospodarsko pomoč, da popolnoma zadošča za ureditev vprašanje arabskih beguncev. Tar pomoč >e tako visoka, da hi Jordanija, Sirija in Egipt -lahko dobili iz nje toliko dohodkov kot jih imata Irak in Sau-dova Arabije od petroleja.. Z njo. bodo te države lahko uspešno začele novo doho svojega gospodarskega razvoja v minu in popolni svobodi. .
Tako vidijo ameriško pomoč -in jamstvo angleški laburisti, ki prav gotovo nisp imperialistično usmerjeni. Takšna..je ti -pomoč, tudi v resnici. Ob teh dejstvih padajo vsi ugovori komunistov i,n njihovih zaveznikov, ki .so hoteli na Srednem vjzhodu samo podpihovati in nato izkoristiti sovraštvo do Eyropejcev zato, da bi tam vsidrali svoj sistem, ki arabskim dr-žfevam prav gotovo ne bi prinesel ne blaginje, ne miru, še najmanj pa svobodo.
Vse za ohranitev diktature
Tito in Kadar sta zopet soglasna - Ni umika za tiste, ki so za seboj podrli vse mostove - Razumniki grešni kozli
Kadar je dal madžarskemu ljudstvu, svoj odgovor, Ljudstvo je zahtevalo' umik sovjetskih čet. Kadar-‘je odgovoril, da bodo sovjetske čete ostale. Ljudstvo je Zahtevalo delavsko samoupravo v podjetjih: Kadar je te pred časom proglasil delavske svete za nezakonite, Ljudstvo- je zahtevalo več demokracije in pravico kritike oblasti. Kadar je objavil, da bodo vse to uživali samo pristaši odi kvečjemu podporniki .njegove stranke. Ljudstvo je zahtevalo odpravo zloglasne politične policije. Kadar jo je oživil kot posebni Oddelek državnih varnostnih sil: Ljudstvo je zahtevalo, da naj se dovoli, da-si Vsakdo sum ustvarja svoje nazore ih jih za-' govarja. Kadar je pozval (rta Uničenje vseh protirevolucionarnih in reakcionarnih sil: s čemer misli na vse, ki niso istega mnenja kakor on. Pričakovanja in tipi madžarskega ljudstva, da bi dosegla kaj od sedanje Kadarjeve ’ vlade, ki je pod nadzorstvom Sovjetov, so tak-o končno splavali po vodi.
Madžarski delavci so takoj v nedeljo, odgovorili na Kadarjev programi s Proglasitvijo bele stavke. Niso hoteli delati. V nekaterih podjetjih te »delavske« države je sicer milica prisilila prisotne, ki so samo stali pri strojih:da so morali pri-jfti za delo. Toda uspeh je bil malenkosten. Tudi vlaki so imeli do osem ur za-mude. iV mestih in na podeželju so se po-
TOLIKOKRAT NAPOVEDANO KAPARJEVO DARILO:
Svoboda samo za režimovce
'Preteklo nedeljo smo -zvedeli, da sta Hr-uščev in Malenkov slavila- -novo- leto kar v Budimpešti. Tam je namreč bilo od 1. do 4. januarja posvetovanje madžarskih, češkoslovaških, 'bolgarskih in romunskih- komunističnih -prvakov-. V oči pada, da na tem zborovanju- ni bilo zastopnikov Gomulkove poljske vlade in stranke. Videti pa je šele treba, ali je to bila samo dogoyorjena poteza, ki naj spelje svetovno; javnost na kakšno- napačno . .sled; ali pa je res,; da sedanja poljska -vlada baje ne uživa sovjetskega zaupanja. Nejevoljni so tudi Jugoslovani, ki niso bili o posvetovanju nič obveščeni, še manj pa nanj povabljeni, čeprav je Madžarska soseda Jhgoslavije in je na njem sodeloval isti Kadar,--katerega je Tito še pred dobrim mesecem vneto zagovarjal. Prav tako ni bilo-na budšmpe-štans-kem posvetovanju, zastopnikov vzhod-, nonemških in albanskih komunistov, kar kaže, da so Sovjeti povabili na ta sestanek res samo svoje najzvestejše, in še med temi samo tiste, ki so najbližje Madžarski.
Naj bo že kakor hoče. dejstvo je, da mora vladati v. komunističnem svetu kaj
velika zagata, ko si prvaki niso hoteli privoščiti niti novega leta. -Najbolj jih seveda tišči Madžarska, ki je bila gavni predmet razgovorov. V zaključnem poročilu o posvetovanju, ki so ga izdali v Moskvi, namreč udeleženci obljubljajo' Ka-derjevi vladi pomoč in ji izrekajo svoje zaupanje. Se bolj, zpačaino: pa je, -da je Kadarjeva. vlada.šele dva, dni po zaključku tega -sestanka objavila svoj že dolgo napovedani ■ in vedno na novo odlagani program. To zopet kaže; da je bil tudi ta progiam predmet razgovorov. Po Sedanjih izkušnjah So -pač vse komunistične vlade - interesirane, da že vnaprej-preprečijo, da bi ena -izmed njih odstopila od nečesa, kar bi nato-potegnilo v težave o-stale.- ’
Po 'takšni cenzuri se ne smemo čuditi, da program Kadarjeve vlade, ki 'so ga objavili, v nedejo, ne vsebule ničesar, kar bi. bilo v skladu s krvavo izpričanimi zahtevami madžarskega ljudstva. V njem ni nobenega znaka o liberalnejši preusmeritvi vladanja. Madžarska vlada se ’• svojem programu sklicuje na obljubljeno pomoč komunističnih držav, ne o-menja pa, ali. je pripravljena sprejeti tu-
PROTESTNA RESOLUCIJA
SDZ za Tr2a$ko ozemlje in SKS proti osnutku zakona za slovensko šolstvo ki je skrajno krivišen
Slovenski javnosti je znana borba naših organizacij, da bi se slovenske šole na Tržaškem in na Goriškem dokončno uzakoe nile. Kljub temu, da so pristojni činitelji prejeli ponovne predlo* ge tržaških in goriških Slovetu cev, kako naj se ta uzakonitev izvrši, smo obveščeni, da so v tozadevnem zakonskem načrtu predlogi, ki vodijo v likvidacijo slovenskih šol. Na Goriškem se namerava ukiniti avtonomne slo* venske šole ter uvesti na italU janskih šolah samo paralelke za slovenske učence. Poleg tega je v načrtu za Tržaško in Goriško preiskovalna komisija, ki naj u> gotavlja ob vpisu otrok na slo* venske šole, ali so otroci v resni* ci Slovenci. Tudi se namerava w vesti pismena prošnja staršev za vpis na slovensko osnovno šolo, kar je proti obstoječim zako* nom, ki določajo, da je osnovna šola obvezna. Ti načrti imajo na* men psihološko vplivati na slo* venske starše, da se omeji števu lo učencev na slovenskih šolah. Če se zakon v taki obliki spre j: me, bo kršil ustavo italijanske republike zaradi diskriminacije med učenci italijanskih in učen* ci slovenskih šol. Zakaj na it ali*
janskih šolah ni predvidena no* bena komisija, ki naj bi ugotav* Ijala, ali so njih učenci res italijanskega in ne slovenskega izvita, ra? Te nameravane določbe' ne morejo imeti nobenega smisla, če nimajo namena razvoj slovenskega šolstva na tak način ovit rati, da ga nazadnje popolnoma uničijo. T o pa bi bilo proti o-snovnim človeškim svoboščinam, ki so zajamčene v. ustavi it ali j aru ske republike in ki so proizvod tisočletnega razvoja civilizacije celotnega človeštva. Zato so o* menjene nameravane omejitve v razvoju slovenskega šolstva za slovenski narod v Italiji popolnoma nesprejemljive.
Zato sta se dne 4. januarja 1.1. sestala izvršna odbora Slovenske demokratske zveze in Slovenske katoliške skupnosti v Trstu ter sprejela sklep, da se bosta obe organizaciji borili z vsemi sredstvi proti temu, da se omenjeni zakonski načrt v taki obliki sprejme, v nadi, da bodo delu za to skupno narodno zadevo po* svetile slovenske organizacije vse svoje sile,
Trst, 4. januarja 1957.
EDOV. DEMOKRATSKA ZVEZA
SLOV. KATOLIŠKA SKUPNOST
di zahodno pomoč. Program omenja -komunistično gibanje kot edino politično stranko madžarskih delavcev in ponavlja, da bo vlada iskala podpobo in sodelovanje samo pri zvestih komunistih. Kadar je torej brez ovinkov povedale da ne bo delil oblasti z nobeno drugo organizirano-politično stranko. Sploh bodo ustavne svoboščine lahko uživali samo podporniki sedanjega režima. Proti komunistični vladavini ni dopuščena nobena opozicija. Ob tem seveda izgubljajo vsak pomen obljube, »da razvoj demokratizacije v državi ne bo dopuščal' povratke k sistemu Rakosijeve in GerOšjeve klike«. Glede u-mika sovjetskih čet 'je Kadarjeva vlade izjavila, da to vprašanje zdaj‘ni akttial-" no ter da bodo Sovjeti za zda! ostali -na madžarskih -tleh. Tudi glede te točke še Kadar ni hotel ukloniti žahtevem, ki šo z vseh strani prihajale na vlado in So jih madžarski študentje predložili še komaj’ dva dni pred objavo novega vladnega programa. Najbolj svobodoljubni točki vladnega programa sta tisti, ki govorita o popolni verski svobodi in uvedbi neobveznega verskega pouka- v šolah. Istočasno pa vlada poziva cerkve, naj zavzamejo naklonjeno stališče do komunizma.
Položaj je torej na Madžarskem tudi po objavi novega vladnega programa fak, kot je bil prej: poleg partijskih oprod 'bodo s Kadarjem tudi v bodoče lahko sodelovali samo takšni sopotniki, ki v celoti odobravajo Kadarjevo politiko. Madžarska se vrača v novo obdobje stalinizma z edino razliko, da sedi namesto Ra-kosija na vladnem predsedniškem stolčku Kadar.
Edenov odstop
'V sredo zvečer je angleški miništdški predsednik Edeh 'odstopil. Kraljica Elizabeta je njegovo ostavko sprejela. Sam je izjavil, da je zapustil predsedniško''mesto iz zdravstvenih razlogov. Verjetno pa jej da je njegov odstop v zvezi z neuspehom njegove zunanje politike. '
Laburistični voditelj' G-aitskell, ki se mudi na potovanju v Združenih državah, je- takoj 'zahteval splošne volitve. Vse pa kaže, da volitev ne bo in da bo na Edenovo mesto stopil minister B-utler.
JagosIovansho-ItaliJaBsfta
gospodarska pogajanja
V Rimu se bodo 21. januarja začela pogajanja z Jugoslavijo za sklenitev novega sporazuma o gospodarskem sodelovanju. Z nedavnim zapisnikom, ki so ga podpisali v Beogradu, je bilo-namreč gospodarsko sodelovanje -ločeno od dogovora o ribolovu na Jadranu, kateri- je bil priključen k prejšnjemu sporazumu.
Z novim dogovorom bodo -postavili na nove temelje dobave italijanskih industrijskih naprav in drugih potrebščin Jugoslaviji.
Obmejni promet na Borlihem
V decembru 1956 je prišlo iz Slovenije v Italijo 58.646 jugoslovanskih državljanov, iz Italije v Jugoslavijo je šlo pa le 20.459 oseb.
Istega meseca je prišlo iz Slovenije 66.200 stotov blaga, v Slovenijo ga je odšlo pa le 6470 stotov.
ostrile demonstracije proti postopanju vlade, posebno pa proti množičnemu odpuščanju delavcev, katerega žrtve so seveda predvsem tisti, ki so osumljeni, da nasprotujejo režimu. Ponekod je prišlo Čelo do spopadov med odpuščenimi delavci in člani Mave Kadarjeve partije, pradancij ki so seveda ostili ria deTu. Po Budimpešti so trosili letake »Bolje umreti na nogah kot živeti na kolenih!« Delavski sveti, ta edina prata delavska predstavništva, odstopajo.
Kadar je na vse to odgovoril s pojoča nim valom aretacij. Preganjanje nasprotnikov je, kakor je videti, edina točka njegovega -novega programa,-ki jo dosledno izpolnjuje. Začeli so prvi procesi proti razumnikom: ki jih obtožujejo, da so aktivno sodelovali pr- uporu proti komunistični diktaturi in sovjetskim okupatorjem. Policija vneto pregleduje vlake, ki odhajajo iz Budimpešte, nadzorstvo ob meji je poostreno, beg iz Madžarske se nadaljuje.
Kakor vidimo je madžarsko ljudstvo' nedvoumno pokazalo, kaj sodi fn kako P-cenjuje Kadarjevo delo in tudi-novi pi-6-gram njegove vlade. Zato je nekatere močno presenetilo, ko je jugoslovansko časopisje pretekli torek Kadarja naenktat začelo zopet hvaliti. Beograjska »Politika« je celo napisala, da je programska izjava Kadarjeve vlade »vzpodbuden korak na poli k normalizaciji madžarskega življenja.« Vladna izjava naj bi »zdramila madžarske množice in jih iztrgala iz sedanje brezbrižnosti in otopelosti.« Jugoslovanski komunisti, ki so že nekaj tednov ostro kritizirali Kadarjevo vlado in so se vsaj navidezno postavljali na stran delavskih svetov, so torej še enkrat spremenili svoje stališče: čim Kadar zagovarja ohranitev enostrankarskega 'političnega ‘sistema, ki je temelj; brez katerega pade kbmunistična vladavina, so na * njegovi strani.
Rekli smo, da je nekatere to presenetilo. Nas ni. Nekaj podobnega se je vendar zgodilo ze pri rušenju Nagyja. Tega je Tito pustil na cedilu, čim se je etat' da bi Nagg šel predhlččin VI ubedeljn--'
ve zametke -prave demokracije,’ki je Uidi-sedanji- jugoslovanski režim ne pazita in se je boji kot-vrag blagoslovljene''Vode:'-Jugoslovanski komunistični Veljaki bo sč zato takrat kar oddahnili, ko je Nag\/jb zamenjal Kadar, in tudi sedaj ne -Morejo ' drugega kot odobravati, da Kadar ne od-: stopa od totalitarističnih načel, na 'katerih stoji vendar tudi Obstoječi jugčslcP vanski politični red.
Jugoslovanski 'in madžarski, pa tudi drugi satelitski režimi majo namreč nekaj Važnega, kar jim je skupno'in Zaradi česar mara biti njihovo postopanje iri Zadržanje do sedanjih pojavov v bistvu le-naker:- oboji so podrli za seboj vse moSto-ve. Med njimi in o pozicijo, pa čeprav ‘še tako pravoverno socialistično opozicijo -da o »reakcionarjih« sploh ne govorimo — ležijo s krvjo in mrtvimi trupli napol-njeni jarki. Zato jim je vsako popuščanje nemogoče, strah jih je pred umikarii, na katerem bi morali pogedati svojim zlodelom v obraz.
Ljudje, kakor n. pr. Gomulka, so bili v ostalih satelitskih državah pobiti. Zato je v njih nemogoča tista, čeprav še tako malenkostna in morda celo zgolj začasna »odjuga«, kakršno opažamo na Poljskem, Prav zaradi večje obzirnosti do nasprotnikov v preteklosti, kar je imelo za posledico vsestransko manjšo zagrenjenost, so bile na Poljskem možne značilne spremembe, ne da bi se zaradi njih' resno zamajali temelji države in obstoječega socialnega reda. V ostalih satelitskih državah je prepad, ki deli vladajoče od vladanih, 'globlji in širši, tako velik, da o-b lastniki ne vidijo‘možnosti za premostitev tn so zato prisiljeni, da vztrajajo, čeprav vedno bolj osamljeni in osovraze--4* ni, do zadnjega na svoji strani, to se pravi pri osebni diktaturi', totalitarizmu iri napakah.
Nedavni prooes Djilasu, ponavljajoče se grožnje nasprotnikom in obnovitev podpore Kadarju dokazujejo, da je tudi jugoslovanski režim še vedno odločen, da bo vztrajal na enaki poti.
* * *
Demonstracija beograjskih Študentov
Zadnje dni so bili jugoslovanski komunistični voditelji precej vznemirjeni zaradi demonstracije, do katere je prišlo na beograjskem vseučilišču. Na prvi dan pravoslavnega Božiča, ki je 7. decembra, so namreč prišli slušatelji k predavanjem l v najboljših prazničnih oblekah. Ker ob-stoječe jugoslovanske oblasti ne priznavajo Božiča, je to bilo kaj zgovorno dejstvo. Študentje so pokazali, da so glede tega drugačnega mnenja kot režim. Mnogi študentje so imeli v gumbnicah celo smrekove vejice, simbol božičnega praznika.
Dogodek sam po sebi gotovo nima velikega pomena, -toda vse veliko začne i majhnim, posebno v okoliščinah, ko se kaj večjega ne sme podvzeti.
VESTI z GORIŠKEGA
ZA ENAKOPRAVNOST NA ŠOLAH
Kakor predvideno, je sklep ministrskega sveta o ureditvi slovenskih šol zbudil upravičena nejevoljo in odpor pri vsem našem ljudstvu. Človek naravnost obstrmi nad takim sklepom, če še enkrat prečita razne člene ustave.
Sklep ministrskega sveta namerava u-kiniti samostojnost slovenskih šol in iz njih napraviti le vzporednice na italijanskih. Zraven teg- pa naj bi za sprejem v slovenske šole morali prizadeti predložiti še posebno prošnjo a dokazom slovenskega materinega jezika. Tako prošnjo pa naj bi reševala posebna komisija, ki bi jo sestavljali, kakor nam izhaja iz merodajnih virov, tudi slovenščine nevešč'' člani.
Kai prani nstaoa?
Zdaj pa poglejmo, kaj pravi ustava. V drugem členu je zapisano, da »republika priznava im jamči nekršljive pravice človeka bodisi posameznika, bodisi v družbenih oblikah, kjer se njegova osebnost razvija ter zahteva, izpolnjevanje neodložljivih dolžnosti politične, gospodarske in socialne solidarnosti.«
Tretji člen ustave pa proglaša, da so vsi državljani enake socialne dostojanstvenosti in enaki pred zakonom ne glede na spol, raso, jezik, veroizpoved, politično prepričanje in osebni ter družbeni položaj.
Naloga republike je, da odstrani zapreke gospodarskega in socialnega značaja, ki dejanski omejujejo svobodo in enakopravnost državljanov in ovirajo popolni razvoj človečke osebnosti, in zahteva dejansko udeležbo vseh delavcev pri politični, gospodarski in socialni organizaciji države.«
Sesti člen predpisuje, »da republika ščiti jezikovne manjšine s posebnimi zakonskimi določili.«
Štiriintrideseti člen ustave pa slovesno proglaša, da je šola odprta vsem.
Ustava je vendar temeljni državni zakon, ki ga nihče, niti vlada sama ne more kršiti. Na teh temeljnih določilih državne ustave morajo sloneti vsi iz nje izvirajoči posamezni zakoni državne organizacije, tudi zakon o ureditvi slovenskih šol v Italiji, ker bi sicer Slovenci imeli prav na podlagi drugega, tretjega, šestega in štiriintridesetega člena ustave povod za pritožbo na ustavno sodišče.
Ustaono sodlSCe
Ustavno sodišče je vrhovni čuvaj v državi. Ono sodi z neovrgljivim rekom o pravičnem in točnem izvajanju ustave; to je sodi, ali so državni zakoni v skladu z ustavnimi določili ter v danem primeru ukazuje, da se skladno z ustavo popravijo.
Demokratična italijanska' ustava priznava torej tn jamči nekršljive pravice človeka-državljana kot posameznika in v družbi. To pomeni, da ustava priznava in jamči tudi pravice vsakega Slovenca posebej in vseh Slovencev v Italiji skupaj, v družbi, kjer oni v Italiji žive.
Sklicujoč se nadalje na tretji člen u-stave trdimo, da moramo imeti tudi mi Slovenci pravico do enake socialne dostojanstvenosti in pravico, da smo pred zakonom enaki vsem ostalim sodržavljanom republike, zlasti ker proglaša ta člen ustave enakost socialne dostojanstvenosti in enakost pred zakonom ne glede na jezik državljanov.
Ne samo to, ampak tretji člen ustave ukazuje republiki, to je vladi in sploh zakonodajalcem, da se morajo odstraniti vse tiste zapreke gospodarskega in socialnega značaja, ki dejanski omejujejo svobodo in enakoirravnost državljanov (med katerimi smo tudi mi Slovenci) in ovirajo popolni razvoj človeške osebnosti.
Ni dvoma, da imamo tudi mi Slovenci, italijanski državljani slovenskega jezika, pravico do popolnega razvoja svoje osebnosti kot take, to je kot Slovenci, italijanski državljani.
Sesti člen ustave: »Republika ščiti jezikovne manjšine s posebnimi zakonskimi določili« je nujne in logična posledica prvih dveh, kajti posebno slovensko skupnost v Italiji mora zaščititi posebni zakon.
Ta posebni zakon mora torej na temelju ustave priznati in jamčiti Slovencem v Italiji vse tiste pravice človeka, ki jih ■ustave priznava in jamči ostalim državljanom republike, da bomo lahko tudi ■Slovenci, italijanski državljani, popolnoma razvijali svojo osebnost.
■Določila ustave so, kakor vidimo, popolnoma demokratične. Ona so prežeta človečanskega duha in duha enakopravnosti in pravičnosti.
Italijanska ustava je resničen izraz italijanske demokratične duševnosti in miselnosti. Ona vsebuje vse bistvene pridobitve zgodovine in miselnosti italijanskega naroda, njegove trde in krvave borbe za osvoboditev izpod tujega jarma in za dosego državne skupnosti, njegove težke preizkušnje pod fašizmom, kt je brezobzirno in neusmiljeno gazil vse pravice človeka in vse državljane oropal človeške in socialne dostojanstvenosti, in končno njegove bridke preizkušnje s posledicami zadnje vojne.
Duh človečanstva, pravičnosti in socialne enakopravnosti daje italijanski u-stavi sij veličastnosti in poroštvo za napredek.
V tem duhu zahtevamo mi Slovenci v
Italiji spoštovanje tudi lastnih posebnih pravic. Mi želimo živeti in se razvijati. Ustava nam to pravico priznava in jamči.
Tndl italijanski krogi za enakopraonost
Državi smo seveda dolini in pripravljeni dati vse, kar ustava določa, predpisuje in zahteva. Ce se za svoje pravice sklicujemo na drugi člen ustave, se istočasno izavedamo tudi zahteve tega člena po izpolnjevanju neodložljivih dolžnosti vseh državljanov, tudi nas Slovencev, da delujejo na področjih politične, gospodarske in socialne solidarnosti.
Jezik in šola sta nam prirasli k srcu. Zato zahtevamo tak zaščitni zakon, ki naj nam omogoči ohranitev in enakopravnost jezika ter samostojnost in razvoj šol s slovenskim učnim jezikom. Pri tem nam ne pade niti na um, da bi delali krivico italijanskemu jeziku in šolam z italijanskim učnim jezikom.
(Prosti vstop. v slovenske šole, kakor veleva 34. člen ustave, ki pravi, da so- šole odprte vsem državljanom.
(Pomisliti je treba, da italijanska ustava hoče popraviti to, kar je fašizem na-pram jezikovnim manjšinam zagrešil. Fašizem je vodil nasproti manjšinam brezobzirno, brutalno politiko raznarodovanja. Republiška ustava' hoče to krivico popraviti in prav zato nam morajo zakonodajalci nuditi tak zaščitni zakon, ki naj vsako, tudi posredno in skrito obliko raznarodovanja, odstrani in prepreči. Pod čast italijanske demokracije bi bilo, če bi nas v kratkem času dejansko raznaro-bi nas v kratkem času dejanski raznaro-dili. .Oni bi sicer opravili strogo naciona-
listično in šovinistično delo, toda pri tem bi tudi svojo lastno ustavo kršili.
V zadoščenje nam je dejstvo, da. se tudi nekateri italijanski krogi in listi strinjajo v tem, da nam zakon mora nuditi samostojne šole. »Važno je to — piše Messaggero Veneto od 9. t. m. — da se ne uganja diskriminacija in da je ravnanje s .slovensko manjšino v Italiji enotno, tako pač, kakršno mora biti v demokratični državi visoke civilizacije, brez privilegijev in brez okrnjevanja, s spoštovanjem človečanskih pravic in z zahtevo po spoštovanju 'Zakonitih pravic suverenosti.«
Dr. AVGUST SFILIGOJ
Sklep sodstva SDZ v Gorici
(Z zamudo zaradi tehničnih ovir)
Vest, da je ministrski svet sprejel zakon o ureditvi slovenskih šol na Goriškem in Tržaškem, je vso slovensko javnost iznenadila in vznemirila.
Vodstvo Slovenske demokratske zveze je ob sporočilu agencije AiNSA glede nekaterih točk zakona, ki pomenijo uničevanje slovenskih šol, sklenilo, da napravi vse korake, da se ta krivica ne uresniči in da se krivične in nedemokratične določbe zakonskega načrta izločijo.
Vodstvo SDZ smatra, da je v tej življenjsko važni narodni zadevi potreben skupen naštop vseh slovenskih sil.
VODSTVO S D Z V GORICI
NOVICE IZ SLOVENIJE
f Arh. Jože Plečnik
V ponedeljek 7. t. m. je umrl v Ljubljani znameniti slovenski arhitekt prof. Jože Plečnik. Star je bil 85 let.
Prof. Jože Plečnik je eden izmed naj-markantnejših slovenskih ustvarjalnih o-sebnosti modeme dobe. Bil je redni profesor arhitekture na ljubljanski tehniki in redni član Slovenske akademije znanosti.
Pokojni prof. Plečnik je s svojim genijem popolnoma preobrazil ne samo slovensko stavbarsko umetnost, pač pa je njegov ustvarjalni duh prestopal meje slovenske domovine. Preobraževal je stavbne predele v Ljubljani, v Beogradu, na Dunaju in' v Pragi. Evropski sloves pa si je pridobil S preureditvijo Hradčanov v Pragi. Njegova umetniška, roka pa se ni ustavljale zgolj na stavbah in spomenikih. Najdemo jo na zastavah najrazličnejših narodnih društev in v cerkvah; našli ,bi jo .celo v krojih telovadnih in športnih organizacij v preteklosti.
Kulturni sledovi Plečnikove ustvarjalnosti bodo še dolga slovenska pokolenja spominjali na tega slavnega Slovenca, tako zaslužnega za naš narod.
Naj mu bo lahka slovenska zemlja!
ZAKON O OBDELAVI ZEMLJE
■Zaradi previsokih davkov in ker ne more s svojimi pridelki prosto trgovati, se kmetu v Jugoslaviji sploh ne izplača, obdelovati svoje zemlje. Zaradi tega. se v Jugoslaviji neobdelana površina, namesto da bi se manjšala, še celo veča. Da bi temu stanju napravili konec je Zvezni izvršni svet predlagal zakon, po katerem se kmetu, zadrugam in državnim posestvom lahko odvzamejo zemljišča, ki bi o-stala neobdelana, da se jih da v obdela-
VOLITVE NA DEŽELI
V Doberdobu je izid občinskih volitev naslednji: Slovenska liste z lipovo vejico je prejela 300 glasov, nasprotna lista (združenih titovcev in italijanskih komunistov pa 413. Pri tem pa moramo opozoriti na dejstvo, da je najmanj 85 volivcev glasovalo samo po enega kandidata pod znakom lipove vejice. S tem je celotna lista lipove vejice prikrajšana za 85 glasov ni razlka med Slovensko listo in ono združenih komunistov, ne bi bila 113 glasov, ampak samo 28 eli pa tudi manj.
(Navajamo še drugo nevšečnost, ki u-tegne predstavljati krivico, in sicer dejstvo, da je kakih 68 volivcev prekrižalo znak ‘lipove vejice in zraven tega dalo preferenčni glas nositelju liste Evgenu Frandoliču. Komisija pa teh preferenčnih glasov ni upoštevala in namesto g. Evgena Frandoliča je s 13 preferenčnimi glasovi izvoljen g. Miro Ferletič.
Na Slovensk listi so tako bili izvoljeni gg. Miiro Ferletič iz Doberdoba, Lojze Frandolič iz Dola in Anton Pahor iz Ja-me.lj.
V Sovodnjah je Slovenska lista prejela 465 glasov, lista združenih komunistov pa 489. Na Slovenski listi so izvoljeni gg.
■Karel Cernic iz Rupe, Niko Cevdek s Peči in Peter Tomšič iz Sovodenj.
V Steverjanu so združeni komunisti odnesli 215 glasov, Slovenska lista pa 229. Na Slovenski listi so tako izvoljeni vsi kandidati, in sicer Hermenegild Podver-sič, Alojzij Hlede, Franc Koren, Orlando Pušnar, Ignac Maraž, Jožef Tomšič, Ivan Koršič, Albin Škorjanc, Zdenko Terčič,
Jožef Gravnar, Stanislav Klanjšček in Ciril Terpin.
V Steverjanu je bilo oddanih kakih 80 belih glasovnic, ki bi sicer morale biti samo za lipo.
Vsem izvoljenim čestitamo in želimo uspeha polno upravno delo.
V gorišftem provincialnem svetu samo dva slovenska svetovalca
‘Novoletna številka »Soče« in »Novi list« od preteklega tedna trdita, da imamo goriški ‘Slovenci tri izvoljene provincialne svetovalce: dr. Avgusta Sfiligoja, g. Miladina Černeta in gospo Marijo Selič. Trditev pa ne odgovarja resnici, ker je zadnja, gospa Selli (in ne Selič), že davno pozabila na slovenski izvor svojega rodu. Njenega brata so ona in njeni domači že okoli leta 1948 vzeli iz slovenske šole in ga prepisali na italijansko, doma pa občujejo vsi večinoma samo furlanski.
Toliko smo resnici na ljubo dolžni povedati tudi zato, ker so se nad pisanjem »Soče« in »Novega lista« zgražali razni Slovenci z Levade v Gorici, kjer g.a Selli stanuje.
V ostalem pa želimo, da bi se provincialna svetovalka g.a Selli zavzela tudi za pravice Slovencev in jih podprla vselej, ko se slučaj in priložnost pojavita.
Dr. Karel Birsa hudo bolan
Prav ob začetku volilnega boja na Goriškem je kandidat lipove vejice g. dr. Karel Birsa, odvetnik in profesor v Gorici, obolel zaradi vnetja na požiralniku.
Zločinski napad na mlada zaročenca
V petek 4. t. m. okoli 10. ure zvečer so je pripetil v Gorici v ulici Cappella-ris revolverski napad na zaročenca, dekoraterja Roberta Ceranija in učiteljico Ano Visintin. Ulica Cappellaris vodi od ul. Levada do ul‘. degli Scogli, to je od Levade proti Soči. Tam sta se mlada zaročenca ustavila z avtom in ugasnila luči. ‘Pojavil se je neznanec, ki je zahteval osebne listine. Ko pa je Cerani vprašal, kdo daje, je neznanec potegnil roko v notranjost avta in sprožil revolver. Zadel je oba precej hudo, vendar ‘trdita, da sta odprla avto in stekla za atentatorjem. Ko pa je Visintinova onemogla in se zgrudila na tla, jo je Cerani nesel v avto in kljub trem strelom, ki so mu prevrtali pljuča, mu je uspelo voditi avto do bolnišnice Villa San Giusto, kjer je s kla-ksonom klical na pomoč. V bolnici sta bila do ponedeljka zjutraj skoro ves čas v nezavesti in z mrzlico. Ta dan, to je v ponedeljek 7. t. m., sta prišla popolnoma k sebi in tudi mrzlica je prenehala. Oba pa nosita v sebi še vsak po eno kroglo, ker se zdravniki zaradi nevarnosti obotavljajo ju odstraniti.
Policija je kakih 300 metrov od kraja napada našla samokres znamke Dreyse,' kalibra 6,35 in naletela na stopinje čevlja št. 38 ali največ 39. Tako samokres, kakor tudi čevlji vzbujajo sum, da gre za žensko. Toda Cerani in Visintinova trdita, da je bil atentator moški, in zlasti Cerani je dal točne podatke o njem. Poli-
cija je nekaj moških prijela in jih Cera-niju pokazala, pa jih ta ni spoznal za o-nega, ki je streljal.
Morda pa se oba zaročenca držita dogovorjenega molka, ker je Visintinova baje izjavila, da Cerani atentatorja pozna. Izrazila pa je tudi sum, da se je a-tentator morda preoblekel v moškega. Stanje obstreljenih je zadovoljivo.
UmplajeprvaupravnicoJlBmoMje''
Sa Silvestrovo zvečer je v Gorici u-mrla g.a Marica Podgornik, stare 79 let. Pokojnica je bila doma iz Ravnice in je v švojem življenju upravljala razne slovenske katoliške in politične liste. Dokler smo .»Demokracijo« tiskali v Gorici, je vestno upravljala tudi naš list.
Pokojnica je bila. tudi dobra organisti-nja, saj se je kot taka udejstvovala v cerkvah pri sv. Ivanu in na Placuti. Msgr. Pavlici pa je pomagala v Slovenskem si-■rotišču. Sploh je bila pokojnica delavna žena, dobrega srca in zelo marljiva. O-hranili jo bomo v blagem spominu. Preostalim sorodnikom pa izrekamo naše sožalje.
Smrt v GabPijah In v Kupi
V. torek 8. t. m. je v Rupi pri Sovodnjah umrla gospa Katarina Buzin, v Ga-brijah je umrl pa 26-letni Ivo Pipan, sin g. Andreja. Preostalim sorodnikom obeh umrlih naše sožalje.
Bil je v bolnišnici v ulici Brigata Pavia in v bolnišnici pri Rdeči hiši so ga pregledali z Roentgenovimi žarki ter ugotovili, da gre res samo za vnetje in da ga, bodo lahko zdravili brez operacije. 'Vrnil se je v družino v upanju, da mu bosta domača nega 'in predpisano zdravljenje zadostno pomagala. Po novem letu bom že lahko vstajal, je trdil prijateljem, ki so ga obiskali. Ker pa le ni šlo na 'boljše, so ga pregledali zdravniki iz Vidma in mu svetovali, naj vstopi v bolnišnico k njim, kar se je tudi zgodilo. Zdravniki upajo, da bodo g. dr. Birso lahko ozdravili.
G. dr. Birso spremljajo naša topla voščila in želje, da bi kmalu popolnoma o-zdravel in se vrnil v družino in na plodno delo, ki ga čaka.
Begunci oproščeni šolskih taks
Vsi begunci iz odstopljenega ozemlja, kakor tudi oni iz cone B so po odredbi prosvetnega ministrstva oproščeni vseh šolskih taks.
Petdeset let cerhvenišhe službe
Cerkovnik g. Hlede iz Steverjana slavi letos petdeseto leto svoje službe. Domačini so mu za ta izreden jubilej zvestobe in marljivosti v službovanju priredili veselo praznovanje. Domačinom iz Steverjana pa se pridružujemo tudi mi in g. Hledeju prav lepo in iskreno čestitamo k jubileju.
Novi vodovodi v hrminshi občini
Pred štirinajstimi dnevi je veselo pritekla voda na Plešivo, k Subidi in v No-vale v krminski občini.
Za ta vodovod gre v veliki meri zasluga občinskemu svetovalcu g. Ivanu Kur-timv ki je zastavil ves svoj vpliv, da je krminski občinski svet zadevni sklep sprejel in izvedel.
Televizijski ojačevalec
Pred kratkim so na Vrhu sv. Mihaela postavili televizijski ojačevalec, ki se dviga kakih 35 m visoko. Stoji na Debeli griži blizu vasi. S tem bodo televizijski sprejemi pri nas znatno izboljšani.
SMRTNA KOSA
V torek 1. t. m. je umrl v Gorici g. Vidmar, sodni svetnik v jsokoju iti bivši 'odvetnik. ‘Pokopali so ga v četrtek 3. t. m.. — 'Preostalim sorodnikom naše sožalje.
Zopet nesreča z granato
Pretekli teden se je hudo ponesrečil mladenič Leopold Devetak z Vrha sv. Mihaela. Ko je na dvorišču opravljal neko domače delo, je slučajno zadel v skrito granato, ki je počila in ga težko ranila. Prepeljali so ga v goriško bolnišnico, kjer mu že gre na boljše.
Naš spodnji Kras je ves posejan s strelivom še iz prve svetovne vojne. To dejstvo je zahtevalo že veliko število človeških žrtev. Cas je že, da bi pristojne o-blasti pregledale vse tisto ozemlje t« ga očistile streliva.
vo komu drugemu. V dokaz, kako se kmetje v Jugoslaviji vedno manj brigajo za svoja polja, naj zadostuje dejstvo, da je bilo v gospodarskem letu 1952-53 353 tiso« hektarjev neobdelane zemlje, v gospodarskem 'letu 1955-56 pa kar 575 tisoč.
ČEBELARSTVO V SLOVENSKI ISTRI
V začetku meseca decembra se je vršila v Kopru razširjena seja čebelarskega odbora Glavne zadružne zveze LRS. N«, seji so razpravljali o razvoju čebelarstva v Slovenski Istri. Dasi je trenutno v koprskem okraju približno 5 tisoč čebeljnih družin, bi jih bilo potrebno še 2000. Sele ‘tako bi se v Slovenski Istri lahko ugodno razvilo sadjarstvo. Znano je namreč, da čebele zelo omogočijo povečanje sadnega pridelka, ker, čim več jih je, tem več o-prašujejo.
STANJE OPEKARN V SLOVENIJI
‘Stanje opekarn v Sloveniji ni preve« ‘zadovoljivo. Za to industrijo so do sedaj premalo skrbeli. Vsa opekarska industrija Slovenije ne zadostuje za vso republiko, saj morajo iz drugih republik uvoziti vsako leto 20,000.000 zidne in strešne o-peke. Razen tega so tovarne malo mehanizirane. Medtem ko n. pr. imajo »Dunajske opekarne« zaposlenih 3,8 delavcev na en milijon opečnih enot, odpade v slovenskih opekarnah 25-30 delavcev na ista število proizvodenih opečnih enot.
NAJSTAREJ8A PRIMORKA
Dne 6. januarja tega leta je slavila svoj 103. rojstni dan najstarejša Primorka, ki je po vsej verjetnosti tudi najstarejša Slovenka. .Slavljenka Marija biva v Bukovici pri Gorici že od leta 1880.
3£imen
V sredo 26. decembra 1956 sta se v Gorici poročile g. dr. Ivan Komjanc, zdravnik, rodom iz Steverjana in gčna. Mirja« Brumat iz Gorice, profesorica na viSji sovenski gimnaziji. Novemu paru iskreno čestitamo in želimo srečno zakonsko življenje.
Lep uspeh violinista H. Sancini
in pianistke M- Sandnove v Gorici
Koncert češke glasbe, ki se je vršil 22. decembra v Marijini dvorani ('Mariji« dom) pod okriljem Slov. akademskega društva, je krasno uspel. Kako bi pa ne? Saj sta se povabilu omenjenega društva odzvala naša priznana umetnika prof. Karlo in prof. Mirca Sancin. Prvega poznamo Goričani, kar nas je, še iz- tiste dobe, izza njegovih dijaških let, ko je. 'že takrat pogosto nastopal kot solist in kot prvi violinist godalnega kvarteta takratnega »Pevskega in glasbenega društva« v ‘Gorici. Zato je bilo naše veselje tem večje, ko smo ga sedaj, po tolikih' zanj u-spehov polnih letih v svetu, med nami ■zopet pozdravili.
■Prinesel nam je spored izbranih biserov znamenitih čeških romantikov, predvsem Dvoraka in Smetane. V uvodni besedi je bil podan strnjen in zanimiv prerez o češkem glasbenem preporodu in nagem vzponu na čeških tleh v zadnjih sto letih. 'Sledil je spored:	znamenita
Dvorakova sonatina op. 100 v štirih stavkih. Umetnika sta pokazala mojstrsko b-vladanje komorno-glasbenega sloga v do potankosti izciliziranem prednjaštvu. Iz Jos. Sukove »Dumke« je odsevala toplina glasbene lirike v otožne ubranih tonih, kakor tudi v Zd. Fibichovem »Poe-mu«. Dva Dvorakova Slovanska plesa v Kreislerjevi priredbi sta nam posredovala ta dva umetnika na vprav nepreko-sljiv način. Ta toplina, homogenost v skupni igri med violino in klavirjem, isti dih in, isti utrip srca, ki pritegne slehernega poslušalca nase in ga veže vse de 'zadnjega pianissima!
To smo občutili še posebno pri Smetanovi skladbi »Iz moje domovine«, ki je predstavljala krono celega večera. Vsaka nota je zaživela kot živo izgovorjena in iskrena beseda, ki prihaja naravnost iz srca. Tu je govoril sam Smetana in pred nami je zaživela njegova lepa domovina, katero je tako globoko ljubil.
Nad vse topla in v srce segajoča je i-gra teh odličnih umetnikov, saj pri Sen-cinovih goslih se ne čuti loka; kot da bi zares violina sama govorila. Zanj tudi ni ■tehničnih težav. Oba umetnika sta žela navdušeno odobravanje s strani številnega in hvaležnega občinstva. Seveda so poslušalci izvabili še nekaj virtuoznih skladb.
Takih koncertov nam manjka!
9lgenzia čilo"
GORICA - Via Mameli 8 Telefon 52-65
VAM 'PRESKRBI vsakovrstne dokumente, potne liste in konzularne vizume; SESTAVLJA prošnje in prijave; POSREDUJE v prevozništvu in splošnih kupčijah. URNIK: 9-12 in 15-18. — Ob sobotah popoldne in praznikih zaprto.
Občutljivosti orjaških živali
V Indiji sem 'bil nekoč v neki ogradi, v kateri krotijo divje slone. Tem kro-titeljem zvesto pomagajo že -ukročene živali. Krotilci so neverjetno izurjeni v postopanju Zs divjimi sloni. Stoletne so njihove izkušnje. To >so res pravi mojstri svoje stroke.
S skrivnostnimi popevkami napolnjujejo slonovo srce. Občutljivo uho je pri deibelokožcu zredno sprejemljivo za ritmične glasove. ‘Slon rad prisluhne in rad uboga. Počasi im z velikim potrpljenjem in dobroto poteka »slonova vzgoja«. Ta ustvarja med človekom in živalijo neverjetno skladnost in harmonijo.
Čudovito je, kako postopajo stari slo-ni z novinci, s komaj polovljenimi, največkrat mladimi sloni. Divjaka morajo pomiriti, in to počenjajo največkrat z zagrizeno resnostjo. ‘S krepkimi udarci trob-cs in tudi z dolgimi oklji ga obdelujejo, če se upira krotiteljevim ukazom. Slon ljubi in spoštuje v ujetništvu svojega dobrotnika, ki mu po dovršenem težkem dehi postreže s krmo. Zato je odločen braniti svojega gospodarja do zadnjega diha.
Maščevalni Maks
2e večkrat pa se je slon strahovito maščeval nad svojim’ mučiteljem, včasih celo po nekaj letih. V berlinskem živalskem vrtu je slon naravnost pohodil nesrečnega fantiča. Ugotovili so, da ga je fantek tri leta pred tem tragičnim dogodkom surovo dražil. Namesto da bi mu v trobec položil košček sladkorja, .ga je zbodel z dolgo iglo. Orjak pa se je strahovito maščeval. Se po letih je fantiča spoznal med ostalimi obiskovalci.
Tudi sam sem doživel podoben primer. Ko sem nekega jutra' obiskal oba slona, Maksa in Morica, sem že od daleč o-pazil, da Moric šepa. Ne da bi se zmenil za Maksa sem odšel naravnost k Moricu in mu pregledal nogo. Ko sem se vračal 7. zdravili in čisto prezrl ljubezni željni trobec Maksa, mi je ta pritisnil pošteno klofuto po levi rami, da sem jo čutil še nekaj dni zatem. Maksu se je zdelo krivično, da ga: .zanemarjam, pa se je maščeval.
Banteng
Ena. najbolj divjih zvrst goveda na aemlji so bantengi, ki živijo na otoku Borneo. So nevarnejši od tigra, in Malaj-ci se jih hudo boje. Kdor strelja na ban-tenga, ge mora s prvim strelom smrtno pogoditi, drugače je izgubljen.
Banteng je orjaško govedo ogljeno črne barve z .belimi gamašami na nogah. Kljub temu, da je izredno nevaren, ima vendar zelo občutljivo srce in dobro loči prijatelja od sovražnika. To sem sam doživel v pariškem živalskem vrtu.
Samo dva bantenga so živa doslej pripravili v Evropo. Enega je ulovil Anglež in ga spravil v londonski živalski vrt. drugega sem ulovil sam. Hagenbeck ga je prodal pariškemu živalskemu vrtu.
Po nekaj letih sem obiskal svojega starega prijatelja, ravnatelja živalskega vrta: »Veste, kaj počenja vaš banteng?« mi je dejal. »Postal je zelo nevaren falot. Nobeden izmed strežajev si ne upa v njegovo kletko, zato bodite previdni, dragi prijatelj!«
Odšel sem proti kletki. Banteng je glasno vohal po železni ograji. Verjetno me je zavohal. Končno sem le vstopil v kletko. Orjaška zverina se je divje pognala proti meni •' rogmi uprtimi naravnost v moj trebuh. Vsi so bili prepričani, da sem izgubljen. Slišal sem strahotne
vzklike, vendar sem se zanesel na svoj nagon in zaklical napadajočemu banten-gu: »Hans, Hans!« Tako sem ga namreč krstil. Trepetajoče se je žival nenadoma ustavila. »Kaj pa je Hans?« In v resnici moj nekdanji dojenček me je po tolikih letih spet spoznal. Hans se je tresel in se ustavil pred menoj. Pa sem ga pobožal po glavi. »Hans!, moj Hans!« Oblizal mi je roko, kot da bi me hotel prositi opro-ščenja. To on, orjaški banteng.
Doživel pa sem še mnogo drugih podobnih izkušenj z divjadjo, ki so me prepričale o izrednih občutljivostih in spominu orjakov.
V. Ebert
Stalno sveža jabolka
2e mnoga leta je znan pojav, da dozorelost jabolk zadržujemo, če jih vskladi-ščimo v umetno ohlajenih prostor1' Tako je mogoče, da imamo celo v pozni spomladi na razpolago sočno in zdravo sadje. Nekatere vrste jabolk so na ta način o-hranili v Srednji Evropi celo do meseca avgusta. Vse vrste jabolk pa proti mrazu niso tako neobčutljive, da bi tako vskladiščenje prenašale brez težkih o-kvar. Za take zvrsti jabolk so našli poseben konservacijski postopek. Dva raziskovalca, ki sta se ukvarjala s temi vprašanji, sta opazila, da se dozorelost jabolk nc zadržuje zgolj z znižanjem temperature, pač pa prav tako, če jabolka hrani-
mo v primerno temperiranem zraku. Za mraz občutljive zvrsti jabolk, kakor je n. pr. jonatanka, ohranjamo pri stalni temperaturi plus * stopinje Celzija in dodajanju primerne količine ogljikove kisline ozračju, kjer imamo spravljena jabolka. Tako to zvrst ohranimo svežo vse do meseca maja.
S temi novimi postopki se ukvarjajo sadjarji na Južnem Tirolskem in v Švici. Tu spravljajo jabolka, pakirana v zabojih, v neprodušno zaprte celice. Sadje s svojim lastnim dihanjem skrbi za to, da se razmerje sestavin zraka: dušik, kisik in ogljik v ustreznih količinah spremeni. 2e po štirih dneh se je povečala, količina ogljikovega dvokisa na 6 odstotkov, medtem ko se je količina kisika znižala na 15 odstotkov.
To razmerje ohranjajo s potrebnim nadzorstvom ves čas vskladiščenja. Previsok odstotek ogljikove kisline bi lahko kvarno vplival na sadje. Poizkusi s tako konserviranimi jabolki so dokazali, da tudi dolgotrajno vskladiščenje ne vpliva pomembno' na težo sadja. Zaznamovali so le neznatne izgube na teži. Kožica jabolk je ostala ves čas konserviranja napeta, ker so jabolka oddala le malenkostno ko-i ličino vode. Tudi ta postopek ni prikladen za vse zvrsti jabolk, vendar bodo z nekaterimi izpopolnitvami novo konservi-ranje vpeljali po vseh pomembnejših sadnih skladiščih. Tako vsaj zatrjujejo strokovnjaki.
Umrl je avstrijski predsednik republihe
Nekaj dni po novem letu je nenadoma umrl avstrijski predsednik republike, bivši general Teodor Koerner. Aprila bi dopolnil 84. leto starosti, maja pa bi potekla njegova predsedniška doba. Leta 1951 je nasledil svojega strankarskega prijatelja Karla Rennerja.
Kot sin avstrijskega poklicnega častnika je tudi Teodor Koerner sledil očetovemu poklicu. Med prvo svetovno vojno je bil šef štaba Soške armade pod poveljstvom generala Boroeviča. Po zlomu Avstrije se je približal avstrijski social-demokra-tični stranki. Leta 1924 je bil u-pokojen in se je posvetil političnemu življenju. Postal je vojaški strokovnjak in organizator socialdemokratične republikanske varnostne zveze, ki se je borila proti tistim političnim skupinam, ki so 1. 1934 nasilno razveljavili republikansko ustavo.
Koernerja so takrat zaprli in ista u-soda ga je doletela pod nacisti. Zato pa so ga njegovi rojaki po razsulu tretjega rajha 1. 1945 soglasno izvolili za dunajskega župana. Kot župan dunajskega mesta se je Koerner uveljavil s svojim reprezentativnim dostojanstvom, s svojo or-ganizatorično spretnostjo in osebnim pogumom proti nasilnim komunističnim demonstrantom. Na drugi strani pa je razumel s svojim korektnim postopanjem ustvariti znosno razmerje do okupacijskih sil. Razumel se je celo z nekaterimi sovjetskimi generali. Na ta način je v mnogem olajšal dunajskemu prebivalstvu premagati težave takratnih časov.
PRIPETLJAJ OB NAFTOVODU
Ob angleško-francoskem napadu na sueško področje so. Arabci kot povračilni ukrep razstrelili naftovod v - Sirijski puščavi. Ukrep so mnogi obsojali. Poglejmo si življenje ob naftovodu še z druge strani.
Sonce je neusmiljeno žgalo po Sirijski puščavi na oba moža, ki sta sedela v jee-pu. Eden od njiju je bil Gregory Parter, inženir in nadzornik naftovoda med prvo in tretjo naftovodno postajo. Neprestano je godrnjal in tiho preklinjal. Drugi je bil njegov vozač Ali, ki je molče obračal volan. Nenadoma je motor zajecljal in čez nekaj minut se je je p ustavil. Vsi poizkusil Alija, da bi vozilo spet spravil v tek, so bili zaman. V razpršilcu je nastala okvara, ki je ni bilo mogoče popraviti na mestu. To je pomenilo, da bosta morala avtomobilista pešačiti nad petdeset kilometrov daleč do nasledne postaje. To pomeni več kot en dan naporne hoje v peklenski vročini, brez vode in prehrane.
i»lPot bova skrajšala,« je dejal Parter odločno. »Pot ob naftovodu je vse predolga.«
Ali ie začudeno pogledal. »Puščava je zahrbtna,« je dejal. »Je prenevarno.«
»Kdo tu ukazuje?« je osorno odgovoril inženir, »ti ali jaz?«
»Vi, Mr. Parter,« je dejal Ali. »Vendar ne v trenutku, ko gre za moje življenje. Jaz bom šel vzdolž naftovoda.«
»Potem pojdi .k vragu!« je zakričal Parter ves razdražen. (»Pojdi k vragu in se nikoli več ne pokaži!« Obrnil se je in z velikimi koraki odhitel v migljajoči blesk puščave.
Ali je zaskrbljeno zrl za njim. Nato pa se je odpravil vzdolž naftovode proti naslednji postaji.
Parter je zatulil kot na smrt ranjena zver, ko se je po večurni hoji spet zna-
šel pred pokvarjenim jeepom. Popolnoma izčrpan je padel na kolena. Predno se je pogreznil v nezavest je razbil hladilnik avtomobila in posrkal poslednje kaplje umazane vode. Prepričal se je, da je ves čas hodil v krogu.
Barter se je zbudil iz nezavesti ,ko je bila že noč. Težko se je dvignil. Mraz ga je stresal. Krčevito je poskušal ves svoj položaj premisliti. Ce je Aliju uspelo, mi bc prihitel na pomoč. Aliju je. povzročil veliko krivico. Kar sram ga je bilo. On, Parter, je bil pravi norec. Da, de, puščave je zahrbtna, o tem se je sedaj trdno prepričal. Vrtoglavo se je vlekel ob naftovodu, po poti, po kateri je že pred mnogimi urami odšel Ali. Vsak korak si je moral priboriti. Noge so mu skoraj odpovedale. Jezik mu je močno zatekel In mu je ležal v ustih kot kos lesa. Čeravno se je tresel od mraza, ga je žgala neznosna žeja. Večkrat se je spotaknil, se spet zravnal in se vlekel dalje. Proti jutru so mu končno odpovedale vse moči. Nezavesten se je zgrudil v pesek.
Zbudil se je, ko ga je nekdo krepko stresal po roki in ga dvignil. Z velikim naporom je odprl veke in spoznal Alija.
»Vse v redu, Mr. Parter,« je dejal Ali. Bil je hudo izmučen.
»Ti je uspelo?«
Ali je prikimal. »Dosegel sem postajo in takoj so mi dali na razpolago jeep.«
»Hvala, Ali,« je zamrmral Parter komaj slišno. »In — zelo mi je žal.«
»To je bila edina rešitev za vas in zame,« je dejal Ali. »Samo zato sem tudi ostal trmast.«
»(Norec sem bil,« je dejal Parter precej glasno, medtem ko se je Ali usedel za krmilo.
»Sedaj vem, Ali, da imam najboljšega vozača y Siriji.«
Ali je molčal, se na široko zarežal in zagnal motor.
Mr. Parter pa je od tega časa dalje popolnoma spremenil svoje odnose do domačinov; tudi zanj je obveljal pregovor: »V nesreči spotznaš prijatelja!«
P. Juergens
SLOVENSKO DOBRODELNO DRUŠTVO
vabi na
VI. VELIKI DOBRODELNI PLES
ki bo v soboto 9. februarja 1957 ob 22. uri v HOTELU „EXCELSIOR PALAČE«
VSTOP IZKLJUČNO Z VABILOM, KI GA LAHKO DVIGNETE NA SEDEŽU S D D V ULICI MACHIAVELLI 22-11 OD 16. DO 18. URE, KJER SE SPREJEMA TUDJ REZERVIRANJE MIZ.
'Pri volitvah -republiškega predsednika ja Koerner dosegel izvolitev šele pr.i drugih volitvah. Pri odločitvi med njim in predstavnikom Ljudske stranke so mnogi pripadniki drugih strank volili zanj. Avstrijsko republiko je nato zastopal nad pet let s korektno nepristranostjo tako na znotraj kot na zunaj. Ob določenih primerih vladnih kriz pa je Koerner uspešno uporabljal svoj urad kot razsodišče notranje politike.
Avstrijcem ne bo lahko najti naslednika za Koernerjem, čeprav iščejo stranke že nekaj mesecev kandidate za predsedniško mesto. Ljudska stranka postavlja neuradno za svojega kandidata Feliksa Hurdesa, socialdemokrati pe sedanjega notranjega ministra Oskarja Helmerja in župana mesta Line, Ernesta Korefa.
OD TU IN TAM
Kriza na Srednjem vzhodu je neposredno prizadela tudi dvanajst inenihom, ki živijo visoko na gori Sinaj v samostanu, ki je podoben srednjeveški trdnjavi. Vojni dogodki na. Sinajskem polotoku so grške menihe odrezali od vseh njihovih oskrbovalnih poti. V svoji veliki stiski so se menihi obrnili na poveljstvo izraelske armade in zaprosili za živila in tudi druge nujne potrebščine. Med temi je bil tudi zaboj whiskyja. Izraelski častniki so njihovi prošnji ugodili. Vsak tretji dan je krožilo nad goro, kjer je nekoč Mojzes sprejel deset božjih zapovedi, opazovalno letalo in s padalom odvrglo menihom živila. Steklenice pa takih vrtoglavosti ne prenašajo, zato so vhysky dostavili s puščavskim avtomobilom. Od vznožja do nekaj sto metrov pod samostanom so potrebovali šest ur. Zadnji odsek pa so vojaki premagali peš. Whysky je v puščavi izredno vazna zdravilna pijača in ne navadna opojnost.
* * *
Od leta 1952, odkar je bila ustanovljena meddržavna ustanova za evropsko izseljevanje, je 536.000 evropskih izseljencev našlo novo domovino v prekomorskih deželah. V tem številu ni zaipopadenih 8t tisoč madžarskih beguncev, ki so jih iz Avstrije odpremili v tujino. Prvi na izseljeniški lestvici so Italijani - 174.000, nato Nemci - 168.000, Avstrijci - 51.001 itd. Največ izseljencev je sprejela Avstralija (161.000), nato ZDA (120.000), Kanada (83.000), Argentina (63.000), Brazilija (54.000) in Venezuela (21.000).
Medna/rodna zveza za letalski promet je ocenila število potnikov, ki so uporabljali letala kot prevozno sredstvo, na 7* milijonov. Pri tem statistike niso upoštevale civilnega letalskega prometa v Sov-jetiji in rdeči Kitajski, ker so talci podatki v obeh komunističnih državah držatv-na tajnost. Po sporočilih predsednika zveze, Sir Williama P. Hildreda, se je število potnikov v svetovnem letalskem prometu od l. 1955 dalje popetorilo.
• • *
Češkoslovaški radio zaključuje od 25. decembra: 1956 dalje svoje oddaje s češkoslovaško himno. Skozi zadnjih devet let je voščil svojim poslušalcem lahko noč nepretrgoma s sovjetsko državno himno. Verjetno je tudi ta sprememba sad madžarske vstaje.
BOGDANI GROM razstavlja v Trstu
Nocoj ob 18. uri bo v galeriji Rossoni na korzu otvoritev osebne razstave akad.
slikarja B. Groma. — Osebnih vabil ni.
isiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiniiiiiiiiiiiiiinfliiiiiiniiiiiiiiiiiMiiiMiH!*^
POD ČRTO
KREPOSTI IN VRLINE Komunizma in rdečih tiranov
ii.
Po želji naših čitate’jev nadaljujemo z vrsto dokumentarnih utrinkov praktičnega komunizma zadnjih let. Za pravilna ocenjevanje apostolov komunističnih zamisli, so ti dokumenti zgodovinski prispevek posebno za tiste, ki jih kljub vsemu še tarejo dvomi. — Madžarska vstaja je pričela z nastopom neke ženske. Julija Rajkova, žena obešenega Laszla Rajka, je v začetku oktobra 1956 pripovedovala zahodnim časnikarjem v Budimpešti svojo in usodo svojega moža. Rajka so 6. oktobra slovesno rehabilitirali. O njegovem procesu smo poročali v božični številki.
Tito in sovjetske orgije
Pet let in pol je preteklo od obešenja Laszla Rajka. Meseca maja 1955 sta na ,;emunskem letališču pri Beogradu pristala. Stalinova naslednika, Nikita Sergije vič Hruščev in Nikolaj Aleksandrovič Bulganin. S tisočkrat prekletim razkolnikom Josipom Brozom, ki mu pravijo tudi Tito, sta sklenila mir. Poglavar komunistične partije Sovje.tije, Hruščev, je .“■molil pokoro: »Odkritosrčno obžalujemo vse, kar se je .zgodilo in odločno bomo pometali z vsem, kar se je v tem času nabralo. Z naše strani prištevamo k temu izzivalno vlogo Abakumova in drugih, ki so jo igrali v odnosih med Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo.«
Molče, z okamenelim obrazom je Tito poslušal 'pokoro. Ves svet se je čudil, da Tito na ta govor ni ničeser odgovoril. Tito je molčal, ker to ni bil pozdrav, ni bil govor, ni bil nikak program. Bilo je nekaj čisto drugega, neka; nezaslišanega: toilo je priznanje krivde in dejanje pokore.
Brezštevilna so spokorniška priznanja, ki jih je Stalin in njegova svojad zahtevala od komunističnih poglavarjev v Jugovzhodni Evropi. Eden pa se je uprl in jih celo prisilil, da so prvič v zgodovini boljševizma sami s svoje strani priznali krivdo in pokoro. To je pomenilo konec stalinskega obdobja. Krvava, strahotna borba je bila zaključena. Borba, ki je pričela meseca februarja 1948 z neznatnim incidentom v Kremlju.
Balkanska federacija
■Podpredsednik jugoslovanske komunistične vlade, Edvard Kardelj, je takrat odpotoval z delegacijo v Moskvo. Stalin je ogorčeno polemiziral proti Titu. Slo je predvsem za Titove načrte, da združi balkanske dežele v federacijo. Njegov sodelavec pri teh načrtih je bil bolgarski komunistični poglavar Dimitrov.
Kardelj se je zabarikadiral na konferenci s Stalinom v obrambo Balkanske federacije za gospodarske razloge. Razvijal je misli nekake »carinske unije«.
Stalin o tem ni hotel ničesar slišati; ■to so kapitalistične zamisli, je poudarjal. Kardelj je hotel dokazati, da prinaša carinska unija v praksi dobre gospodarske sadove.
Stalin je hotel dokazov. Kardelj mu je postregel z Beneluxom. Kaj pa je ta Benelux? je hotel vedeti Stalin. — »To sta najprej Belgija in Luksemburg,« je odgovoril Kardelj. — Stalin: »In nihče drugi?« — »Tu je še tudi Nizozemska.« — Stalin: »Ne!« — Kardelj: »Tudi Nizozemska je zraven. To pove že samo ime Benelux. To se pravi Belgija, Nizozemska in Luksemburg.« — Stalin: »Ce enkrat rečem ne, pomeni to ne!«
To trmoglavost starega bi lahko smatrali kot voditeljsko prepotenco, ki tako razkošno cvete med komunisti. Vendar se ie za to trmoglavostjo skrivalo še nekaj drugega. »Ce enkrat rečem ne, pomeni to ne!« —to je življenjsko pravilo vseh diktatorjev, ki razen sebe ne pri-
znavajo ničesar, niti dejstev, niti resnic. Tito ni v tem oziru pra nič drugačen, saj je Stalinov učenec. Stalin si je na moskovski pozornici priboril postojanko neomejenega, edinstvenega diktatorja svetovnega komunizma. Pričenši s Trocki-jem je v svoji deželi odstranil, pomoril vse svoje tekmece. Stalin je bil rdeči car. Pa ne samo car: čez svoj ermelin oblastnosti si je nadel še štolo nekega papeža. Trockija, Buharina, Rikova in ostalo številno krdelo rdečih polbogov ni poklal zgolj iz osebne oblastnosti, pač pa pod izgovorom, da so se pregrešili nad komunistično idejo. Stalin ni maral biti samo absolutni gospodar nasilja, pač pa tudi mojster komunističnega nauka. Svoje besede je razglaševal za dogme. Kdor se je dvignil proti Stalinu, ni bil samo upornik, pač pa tudi krivoverec; kajti njegov upor ni bil usmerjen zgolj proti .nasilju, pač pa tudi proti »pravovernemu nauku«.
Stalin, ki je prišel na oblast ob partijski pisalni mizi, ni vladal kot pred njim vladarji vseh Rusov, pri katerih je bila njihova volja zakon samo tam, kjer ga niso pokrivale stare razvade obsežnega carstva. Stalin, partijec, je odslužil množičnemu stoletju svojo dnino. Vse rdeče carstvo je prepredel s partijskimi celicami, ki so se pod varuštvom tajne policije zarile v poslednje rusko naselje in zvesto izpolnjevale njegovo voljo. Vladal je samovoljno in brezobzirno, vendar ne v lastnem imenu, pač pa v imenu nauka, ki je bil toliko časa nepogrešljiv, dokler ga je oznanjal njegov edini prerok Jožef Stalin.
Predpogoj za Stalinove uspehe je bila združitev žezla z rdečo biblijo. Ta združitev pa je bila tudi jedro vseh kriz v Sovjetiji pred drugo svetovno vojno in v času po njej. Po zavzetju polovice Evrope in ustoličenju komunističnih guvernerjev po Vzhodni in Jugovzhodni Evropi se je postavilo vprašanje, ali naj Stalin novim komunističnim kolonijam predpiše njihovi zgodovini in socialni strukturi primerno komunistično življenjsko obliko ali ne. Kako naj o tem še razmišlja,
če pa obstoja en sam nauk in eno samo tolmačenje?'Na ta način je postalo vprašanje žita, rudarstva, industrije itd. načelno vprašanje, vprašanje svetovnega nazora. Stalin ni mogel trpeti nekega reformiranega, naix>dnega komunizma. Narodni komunizem ograža enotnost nauka.
To je bil položaj, pred katerim so stali komunistični kolovodje v vseh podjarmljenih sovjetskih kolonijah po letu 1945. Vsi njihovi poizkusi, da bi ižvojevali za svoje dežele posebne obzire, so se morali izjaloviti. Stalin se je odločil za duhovno in politično uniformirano velesilo, ne pa za zvezo komunističnih dežel z različnimi socialnimi strukturami. Teza o nedotakljivosti moskovskega, to je sta-linovskega nauka, je bila temelj Sovjeti-je Petindvajset let je Stalin branil to tezo. Vsa barbarska, teroristična dejanja najprej proti nekomunistom, nato pa tudi proti svojeglavim komunističnim glavam v Vzhodni in Jugovzhodni Evropi tolmačijo to načelo. V svoji obupni praz-noglavosti brenijo to tezo zopet tiste Stalinove lutke, ki so tezo pred devetimi meseci s takim hrupom zavračale.
Ko je Stalin zaplesal
Prvi, ki je občutil vso ostrino tega načela, je bil Tito, nekdanji Stalinov varo-vanček. Za svojo »kariero« se ima Tito vsekakor zahvaliti Stalinu. Odnosi med mojstrom in vajencem so bili vse do leta 1947 prisrčni in prijateljski. Stari lisjak v Kremlju je bil prepričan, da bo partizanskega poglavarja iz Beograda tako zmanevriral ■>' osamelost da bo zobal iz Stalinove roke. Ta taktika je bila Stalinova moč.
Kako je snubil Tita, kaže zgodba njegovega sprejema 1. 1946 v Kremlju. Tu stoji »oče revolucije«, sesa svojo pipo, o-krog njega pa se drenjajo rdeči podrepniki. Dolgo je stresal roke Titu. Nato si je pustil predstaviti člane delegacije. Končno so se vsi odpeljali v Stalinovo poletno vilo, v dadčo. Ure in ure so se mastili in popivali.
Višek je pojedina dosegla pozno v noč. Sentimentalnost, ki jo povzroča vodka, nezaupljiva zvijačnost, strahotno igračkanje s podrepniki in verjetno tudi izgubljeno samotarstvo despota, vse to je pripravilo starega, da je odigral sceno, ki je politična zgodovina ne pozna. Stali* se je dvignil s stolice, odšel v kot, kjer je stal gramofon, in je pričel polagati ploščo za ploščo. Skrbno je izbiral komade, v glavnem ruske narodne pesmi. Prisluškoval je melodijam, narahlo mrmrajoče spremljal glasbo in se pozibaval v bokih. Končno je pričel plesati. Najprej počasi, nato pa vedno hitreje. Molotov in ostali so ploskali takt in'vzklikali: »Tovariš Jožef Visarijonovič, vi ste v resnici neutrudljivi.«
Nenadoma pa se je Stalinovo razpoloženje popolnoma predrugačilo. »Ne, ne,« je dejal, »nisem neutrudljiv. Dolgo ne bom več živel. Fiziološki zakoni gredo svojo pot.« Prestrašenost se je pokazala na vseh obrazih — in Stalin je to prestrašenost natančno opazoval. To je bila prva točka Stalinove komedije. Molotov in ostali so skočili pokonci: »Njet, njet, tovariš Jožef Visarijonovič, mi vas potrebujemo— še dolgo življenje je pred vami.« Stalin pa ie stresal z glavo: »Ne, ne, fiziološki zakoni gredo svojo pot,« je vztrajno ponavljal. Potem se je ozrl na Tita in dejal: »Tito se mora paziti, da se mu kaj ne zgodi. Jaz ne bom več dolgo živel, in on mora biti potem tu za Evropo.« Pogledal je Molotova: »Vjačeslav Mihajlovič bo tu za našo deželo.«
Sedaj prihaja druga točka v tej drami, ki bi bila lahko delo Shakespeareja ali pa tudi Strindberga. Stalin se je nenadoma dvignil. Smejal se je, bobneče se je smejal. »Ali sem vas prestrašil, moji golobčki?«, je pripovedoval ta nasmeh. »Ali ste se prestrašili vi tolovaji?« so govorile negove oči. Glasno pa je rjovel: »Se je dovolj moči v meni,« in obe roki je potisnil pod Titove roke in ga po taktu neke ruske popevke trikrat dvignil v zrak. T* je bilo leta 1946....
Sitan 4.
DEMOKRACIJA  -     ,■ . -
■Leto XI. - Štev. Z
. .	m#*,«	.....
Opij komunističnega razumnika
V Parizu je izšla knjiia Raymor*da A-rona z naslovom »Komunizem — opij za intelektualce«, ki ni vzbudila samo v Fnanciji, ampak tudi drugje po svet« veliko pozornost. Kakor je svojčas pisal Mara, da je vera opij za preprosto ljudstvo, tako piše zdaj Aron, da si podaja komunistični razumnik sam sebi, pa tudi drugim nekak duhovni opij, do bi pomiril svojo vest. Ta opij omogoča komunističnemu intelektualcu, da si lahko obdrži zamišljenost prvotno dobrega človeka in da pričakuje odrešenje od zla po sistematičnem izboljšanju socialnih krivic.
Aron prikaže zelo prepričljivo, kako zelo zapeljiva ie marksistična zveličavna .poslanica ;za posebno v-rsto razumnikov, ker ustvarja videz točno izdelanega sistema in ker obeta, da bo človeštvo na koncu -razvoja socialne zgodovine postalo srečno. Mitološka stran marksizma je po Aronu v tem, da prikazuje ,v popolnoma ateistično zamišljeni sliki sveta gospodarsko zakonitost, - ki obvladuje vse-, in po kateri sta potek ter končno stanje družbenega razvoja ie vnaprej določena. Krščanstvu odtujeni razumnik, v katerem težnja po popolni sreči še ni zamrla, najde v komunizmu svetovni-nazor, po katerem stopi na mesto vsemogočnega in vsevedočega Boga, ki ga človek brez vere ne more vedno razumeti, znanstveno utemeljena zgodovinska usodnost.
Komunistični razumnik se tako lahko predaja čutu, da gre proti pravičnejši' in bolj človeški bodočnosti, pri čemer sam sebe prepričuje, da je bodočnost na njegovi strani. Problem trpljenja in nasil-stva zadobi zanj prav poseben pomen. Ker si domišlja, da živi v neki prehodni dobi, se 'lahko sprijazni z vsemi nasilstvl,' grozotami in trpljenjem, ki jih prinaša komunizem. Zanj so to pač prehodni pojavi. Nasilstvo in grozote so zdaj prvič v službi neke ideje. Na odstranjevanje kulakov ali na deportacije manjšin gleda kot na sicer mučne, vendar brezpomembne sestavine politike, ki hoče pripomoči pameti do zmage. V komunističnem razumniku nastane nekaj, kar imenuje A-ron »La pitie a sens unique« (»enostavno usmiljenje«). Zanj je značilno, da se sočutje obrača izključno k žrtvam meščanske politike, medtem ko brezbrižno zre na uničenje sto tisoč eksistenc, češ da so ■te žrtve potrebne za komunistično bodočnost. S tem, da označuje nasprotnike. za »protirevolucionarje«, jih skuša postaviti izven zgodovine in izven človeštva. Za protirevolucionarje ne veljajo več nobene človečanske pravice, treba ga je pokončati.
Komunističnega razumnika ne zanima postopno izboljšanje položaja delovnega razreda s preosnovami. Ze Karel Marx se ni skoraj nič ukvarjal s' konkretnim-trpijei>jem delovnih ljudi, ampak samo z mitično vlogo, po keleri naj bi dozdevni proletariat bil nosilec'komunističnega poslanstva:-Ta vrsta intelektualnega socializma ustvarja-zdaj že skora-j 40 let zgodovino. Prav do danes uporabljajo sovjetski komunisti besedo »proletariat« samo za tisto manjšino delavskega gibanja, ki je pripravljena odigrati vlogo, ki so ji jo odkazali Marx in njegovi somišljeniki. In mitos, kateremu so po Aronu zapadle odločujoče skupine izobražencev, je v tem, da ne priznavajo proletariatu samo določene politične vloge v zgodovini, ampak naravnost dolžnost, da zaključi človeško zgodovino z- njenimi boji in na-sprotstvi v prid dokončnega, edino zveličavnega komunističnega stanja.
Za komunističnega intelektualca, ki noče uvideti, da bo totalni komunizem itudi njega oropal duševne svobode, je merodajen edini »čredo«, da je industrijsko delavstvo določeno, da napravi konec izkoriščanju človeka po človeku, kar je glavno zlo na zemlji. Upravičeno dokazuje Aron, da komunistično izrazoslovje ni nikoli opredelilo izraza »izkoriščanje«-, ampak ga namenoma pušča nedoločenega. Po komunističnem mišljenju ne smemo na primer madžarskih ali poljskih delavcev, ki- se morajo do izčrpanja mučiti za blaginjo sovjetske matične -dežele nikakor imeti za izkoriščane, pač pa bi morali smatrati za izkoriščane britanske in ameriške delavce, čeprav si le—ti po svojih svobodno izvoljenih sindikatih vedno znova izboljšujejo svoj socialni položaj .in jim gre neprimerno bolje kot »osvobojenim« delavcem v satelitskih deželah. Ze komunističnega razumnika je stvarno dejstvo, da je delavec v Angliji ali na Švedskem že svoboden, popolnoma nevažno in- neprivlačno. Zapeljuje in o-mamlja pa ga dozdevna osvoboditev sovjetskega delavca, ki je seveda, popolnoma problematična in ni v nobenem skladu s stvarnostjo.
Nova knjiga Raymonda Anona »Komunizem — opij za razumnike« je neohi-čajno važen prispevek k razumevanju se-
SL0VENSK0 NARODNO GLEDALIŠČE
ZA TRŽAŠKO OZEMLJE
V soboto 12. januarje ob 20.30 v Prosvetnem domu
na OPČINAH
V nedeljo 13. januarja ob 16.30 v Zadružni dvorani
na KONTOVELU
V torek 15. januarja ob 20.30 v kinodvorani v SKEDNJU
VALENTIN KATAJEV
RNDRflTURa KROGA
veseloigra v treh dejanjih
denjega svetovnozgodovinskega položaja. »Interese: lahko iz-ravnamo« — pravi A-ron —1 kajti med interesi se l^hko skle-pa.o kompromisi. Sprava m d filozofijami pa ni mogoča. Zato tudi s komunizmom ne more biti sožitja, ker ga predvsem komunizem sam ne priznava in ne more priznavati.
Beseda o branju
V nedeljskem »Primorskem dnevniku« ' se g. Riko Pertot zelo upravičeno pritožuje nad skromnim delovanjem slovenskih knjižnic in sploh o zanemarjenju današnjega slovenskega človeka: za -tiskano slovensko besedo v vseh oblikah. Tudi g. Pertot se povrača v tiste »zlate« čase, -ki jih njegovi-progresivni kulturniki tako radi zasmehujejo s »čitalničarstvom«.
Da, gospod Pertot, takrat po naših čitalnicah in društvih niso poznali cenzor-jfevi Niti enega samega časnika ni bilo, ki bi mu na meji prepovedovali vstop med slovenske čitatelje. V -tistih časih so narodni in ljudski voditelji smatrali'svojega rojaka za človeka, ki si lahko kupuje duhovno hrano po svojem lastnem o-kusu — za svoj denar.
Danes pa ti' v matični državi diktatorji ne prepovedujejo samo, česa ne smeč citati, pač pa -ti predpisujejo, kaj moraš, prebirati. Ce bi slovenskega človeka v Ljubljani zasačili1, da čita n. pr. »Demokracijo«, bi ga pošteno zašili, kajne g. Pertot. Verjetno pa bi se mu nič bolje ne godilo, če bi n. pr. tisti stari Ba-rkcjvljamr prijel n. pr. »Slovenskega poročevalca« s kleščami, da bi si ne umazal rok. Tudi ta list -je namreč neštetokrat blatil nekomunistične Slovence.:
Ne mislim, - da izvira malomarnost do slovenske besede samo iz tak KV »ljudskih piridobitev«. So še tudi številni drugi
vzroki, samopašnosti komunističnih analfabetov, ki so še pred kratkim postavljali razumnike na sramotni oder. S tem gotovo niso navduševali mladine po izobrazbi, katere prvi vrelec je dobra knjiga.
Vem, da Vam ni lahko zgrabiti zla na samem korenu. Mi se bomo radi odzvali Vašemu vabilu, da se vržemo vsi na delo in prepričujemo naše ljudi, kakor ste svetovali. Vi pa prepričujte oblastneže -v domovini, da obnovijo staro slovensko izročilo, po kate-rem je imela vsaka tiskana slovenska beseda prost vstop v slovensko hišo. Nam in tudi Vam želim kar največ Uspeha!	Barkovljan
Seja tpoovshe zbornice
Trgovska zbornica je v sredo zvečer -razpravljala in tudi sprejela zbornični proračun za leto 1957. Odbor je na isti seji tudi sprejel načrt za izboljšanje kmetijstva in gospodarstva. (Načrt pa bo vključen v splošni štiriletni načrt za pospešitev razvoja- vsega tržaškega gospodarstva.
SLOVENSKI ODER V TRSTU priredi v nedeljo 13. jan. v kinodvorani v Nabrežini
Večer belih vrtnic
Veseloigro, ki se dogaja v sedanjem času v Trstu, je napisal ' Mihael Jeras. * — Režira ' jo prof. Jože Peterlin.
Nabrežinci, napolnimo dvorane in pokažimo, 'da se zdnimanio za moderno slovensko literaturo.
Vzgledni komunistični prosu, minister
Dne 5. novembra 1956 je osmi razred gimnazije v Storkovvu pri Berlinu v Vzh. Nemčiji sklenil med zgodovinsko uro petminutni molk, da bi maturanti na ta način protestirali proti sovjetski oboroženi intervenciji na Madžarskem. Za pet minut so maturanti obsedeli v svojih klopeh in odklanjali odgovore na profesorjeva vprašanja. Naslednjega dne so med glavnim odmorom, to je ob odsotnosti profesorja, svoje zadržanje ponovili. I-stočesno pa so soglasno izglasovali resolucijo, v kateri so obsodili sovjetsko intervencijo.
Od tega dne dalje so poklicni komunisti neprestano zasliševali tako fante kot tudi dekleta. Komunistični vohači so hoteli za -vsako Ceno izvedeti, kdo je njihov voditelj in orgahizator. Maturant Horst je v zahodnem Berlinu -izjavil: »Razložili
NA VSE, KAR RDEČI PRIDIGAJO, MLADINCI SE POŽVIŽGAJO/
Proračun ACEGAT-a za I. 1957
v živahni razpravi pred občinskim svetom
Tržaški občinski odbor je predložil mestnemu svetu v odobritev proračun ACEGAT-a. Ta izkazuje za leto 1957 primanjkljaj za 1099 milijonov nasproti primanjkljaju 550 milijonov v proračunu za leto 1956, ki pa je na-rastel do konca leta 1956 na 653 milijonov. Žalostno je. da je> to največje občinsko podjetje izkazovalo leta 1S)51 prebitek 15 milijonov lir, ki se je skrčil 1. 1953 na neznaten prebitek 73.000 lir, in da je od 1. 1954 stalno pasivno. Ta primanjkljaj, ki se je Vrtel v letih (954, 1955 in 1956 okoli pol milijarde,:- je. z& letos ■ skočil preko ene milijarde lir. In pri vsem tem žugajo uslužbenci AGEGAT-a stalno s stavkami za izboljšanje, svojega položaja.
Kako naj se sanira t podjetje? Občinski odbor-je črtal med izdatki toliko-postavk, r1 je znižal primanjkljaj ha 606 milijonov. In za kritje tega primanjkljaja predlaga zvišanje tarife za domačo poraba elektrike za 2 liri za kw-uro, povišanje vode* za 40 odstotkov in zvišanje voznih listkov tramvaja in filobusov ža 5 lir, kar bi dalo skupaj 607 milijonov lir in bi zaenkrat krilo primanjkljaj. Ali to bi bila le začasna rešitev, brez sanacije podjetja. Debata o tem bo začela in od zadržanja skupin je.odvisno, ali bo proračun, kot - ga predlaga Občinski odber, sprejet oli ne.
Upravni komisiji ACEGAT-a je stekel -rok koncem 1. 1956 in občinski svet ima izvoliti novo komisijo. Pred glasovanjem o. proračunu hoče opozicija, da se izvoli nova komisija, da pridejo v to komisijo tudi predstavniki opozicije. Ce se to zgodi, bo proračun sprejet, drugače je mogoče, da pride zopet na občino komisar.
Med vprašanji na župana - je bilo'postavljeno tudi vprašanje glede novega načrta za slovenske šole, ki ge je ministrski svet zglasoval v taki obliki, ki pomeni za slovensko narodno manjšino nesprejemljivo diskriminacijo in začetek konca slovenskih šol.
Vprašanje je postavila kot prva na vr-st: svetovalka Hrovatin in ponovila sta ga svetovalca Agneletto- in Dekleva. Dr. Agneletto je še vprašal, kdaj misli občina začeti z gradbo javne občinske pralnice za Prosek in za Konitovel in javnega ljudskega kopilišča, ki ga ta dva kraja tako krvavo potrebujeta. Odgovor bodo dali na prihodnjih sejah.
Partijshe težave v Križu
Pri nas v Križu se nekateri poklicni partijci na vse mile načine trudijo, kako -bi spet-pobotali na smrt skregane komin*. formiste s titovci. Sprava pa kar -noče v klasje. Posebno -so marljivi- titovci, čeprav tam na oni strani ze kar glasno pove rafija, s ketero sta Hmščev in Tito poldrugo leto vezala otrobe. Verjetno je,
OBVESTILO
Moški pevski zbor Prosvetnega društva Prosek - Kontovel priredi v soboto, dne 12. januarja 1957 ob 21. UTi v dvorani Avditorij v Trstu
KONCERT
umetnih in narodnih pesmi pod vodstvom Milana Pertota. — Besedilo pesmi bo recitiral Stane Raztresen, član SNG.
Sporedi se dobe od četrtka dalje v Tržaški knjigarni (ul. Sv. Frančiška 20) od 9. do 13. in od 16. do 19. ure.
de bi Tito ne želel kar tako na slepo obnove Vidovega dne iz 1. 1948. Zato je tudi poklicnim kulturnikom naročil, da morajo na prosvetnih tračnicah komunizma zakrpati vse, kar je le mogoče zakrpati.
Stvar pa, kot rečeno, ne gre. Ne gre tudi zato, ker je tudi v Križu partija izgubila -svoje nekdanje gorečneže in zlasti gorečnice. Mladina pa se je »okužila« poljskih in madžarskih vzgledov. Komunistični šport je obrabljen kot kriške ceste, in komunistična moda je lč se za stare device.!.. '
Aktivisti so v zadnjem času ker nekam zasipali. V prejšnjih časih so bili po gostilnah kaj živahni iri glasni, sedaj pa jih TgKJdajb" nefodiflte' "Vati taKo" Iž Vzhoda kot iz Rima in Trsta. Da, da, vsake slave je enkrat kohec. 11
Dialektika
Čudna in prečudna je zadeva s komunistično Tesnicoljubrtostjo. Vzemimo na primer -malega dediča- »velikega« Stalina, Hruščeva. Meseca februarja je nepisal in pkfeVal na XJČ. kongresu debel roman o Stalinovih zločinih. Zapovedal je, da mo-
rajo njegove spomenike podreti, (njegove slike zažgati, njegova mesta, lice in trge prekrstiti.
-Dobrih devet mesecev ze tem je vse to preklical, -kakor je preklical svoja modrovanja o različnih poteh v socializem, ki jih je pred pol letom oznanjal v Beogradu. ■	(
Prejšnjo soboto pa je izbleknil zopet hruščevsko laž. Brez sramu in rdečice na obrazu' je dejal: »Madžarski delavci, ki so zbežali v tujino, zlasti v Avstrijo in Italijo, se bodo še kesal za to, kar so napravili, ker pogoji, v katerih živijo delavci v teh dveh državah,'nišo tako dobri kakor pogoji na Madžarskem.«
Kaj, če bi sestavili majhno primerjavo? Kaj, če t>i izraČunfili, koliko minut dela madžarski delavec za 1 kg kruha in koliko minut italijanski, aii avstrijski? Koliko ur za par čevljev; koliko, mesecev za plašč ali obleko? Koliko motornih koles premorejo madžarski in koliko italijanski delavci. Kratka anketa med madžarskimi delavci, begunci, v prisotnosti kakega komunističnega reporterja bi bila kaj zanimiva. Ze naprej pa povemo, da je Hruščev spet lagal.
„ he čeulje sodi naj kopitar...”
Po dolgem mesecu nepres-tenega razmišljanja, podnevi in ponoči so »poklicni titovski kulturni pridobitniki in dniriar-ji« verjetno naročiLi nekemu nepoznanemu tov. A. B. — naj opere zamorca. Kakšna čast zame, starega, prekaljenega sve-toivanskeiga narodnega in kulturnega delavca, da se je A. B. tako »deleč ponižal« in mi namenil nekaj vrstic v »Pr. dn.« j dne 6. t. m.
Resnici na ljubo povem, da njegovega imena ne poznam, ker se ni podpisal, ampak le predstavil s psevdonimom A. B. (ki je lahko z*me, nevednega, tudi recimo Arzen Bodigatreba..' K se tiče »gnojnice in blata«, ki pravite, da ga »Demokracija« uporablja proti vsemu, kar je naprednega, bodite ji hvaležni. Mi stari mandrjarji vedno gnojimo naSe vrtove zato, da »blego« lepše rase; kaj proti temu, če tudi naša »Demokracija« malo pognoji vašo fratelančno, materialistično in koristolovsko njivo V "upanju,"da zraste iz- nje vendar enkrat zdravo slovensko kulturno drevo. Vrtnarji vendar vemo, da samo • smotrnim obdelovanjem -lahko pričakujemo dober pridelek na njivi. Rad verjamem, da- je- ob branju mojega članka »Ljudska prosveta v krizi« z dne 7. decembra 1956 -tov. A. B. kar ostrmel, ko sem ga le malce in V preveč širokih obrisih spomnil, kako, skupaj z drugimi »številnimi naprednimi socialističnimi kulturnimi dninarji« »nesebično in idealno služi« slovenski kulturi na Tržaškem.
Vidno ga je moje »slepomišenje in zavijanje« spravilo iz kože. Spoznal je, da je doma prav pri komunistih vse, kar je majavega in- dobičkaželjnega. Zdaj vem, zakaj je za -»kulturni napredek njega in njegovih tovarišev« »škodljiv« moj polemični poseg. 'Dejstvo je, da kjer začne matematični račun, tam tovariše čevelj žuli, glava' in zob boli. Tem karieristom £n stremuhom, ki bi radi še dalje ribarili v kalnem med našo inteligenco in jo spretno vtihotapljali na njihov ' komunistični voz, tem »Vitezom kulture In napredka« smo Slovenci, predvsem Sveto-JvanJUrtifJ InJ i\nrn ' sir?!!'« B'*r^ov1*an’:,
Skedenjci in ostali, pokazali fjgo, ker vemo, da opravljajo le nevredno roboto v korist naših narodnih nasprotnikov, odpadnikov in komunističnih internacdnal-nih menefregis-tov.
Kar se števila prireditev tiče, se narodni Sovenci nismo nikoli hvalili. Ali eno lahko mirne vesti rečemo, da z denarjem, ki so ga titovci negospodarsko razsipali, bi mi tisočkrat več storili. Na žalost komunisti so bogati (prejeli so 175 milijonov lir) ih »zelo malo ali nič pokazali« (»Pr. dn.« 13. marca 1956, 2. str.); mi revni - narodnozavedni in idealni Slovenci smo vendar niarsikej storili, če-prev ljudje a la A. B. to namenoma zamolčujejo. In končno poudarjam zopet, da mora biti inteligenca svo-boetna, idealna, narodno zvesta, nesebična, predvsem •budna pred tovariši, ki so si »spretno« zagotovili monopol nad slovenskim Kulturnim domom in so danes zopet na »hva-' levrednem« delu, da st pridobijo tudi njihove duše, zato da jih vodijo v propast, pred katero se nahajajo.
-SVETO-I V AN C AN
smo preiskovalcem, da med nami ni nobenega, voditelja. Ves naš protes-t je bil popolnoma spontan. Povedali pa smo glavnemu preiskovalcu, da uporablja metode gestapa. To. pa je prav tisto, proti čemer se v Vzhodni Nemčiji upiramo.«'
'Dne 13. decembra je prišel v razred sam vzhodnonemški -prosvetni minister Fritz Lange. »V .začetku je bil kar ljubezniv,« je pripovedoval maturant Horat:. »Ko pa smo odklonili njegovo zahtevo, cte. enega izmed nas označimo za voditelja, se je minister strahovito, razjezil. Kričal'' je: »Tisti, ki se bo dvignil in tvegal opravičevati madžarsko protirevolucijo, tega bom z lastnimi pestmi pobil na tla. Vi ste take vrste svojat, ki ne bi samo ploskala., če ^ bi nas kontrarevolucionarji obešali., pač pa bi jim pri obešanju še pornaaali! V našem vzgojnem sistemu ni mesta z<t ljudi, kakršni ste vi! Tu ni Zahod! Pri nas boste garali z lastnimi rokamUn
Razreda pa tudi te grožnje niso. prestrašile. Maturanti so po tem nastopu poslali prosveitnemu mnistrstvu v vzhodnem Berlinu -pritožbo, zaradi grožnje in postopanja prosvetnega ministra.
Dne 20. decembra je vzhodnonemško-prosvetno ministrstvo ves razred maturantov razpustilo. Od dvajsetih dijakov in dijakinj, ki so bil; vsi brez izjeme člar ni komunistične mladinske organizacije^ jih je 15 zbežalo v zahodni Berlin,
Zelo poučna resnična zgodba, posefano za dijake iri tudi solnike. *
Beseda ni konj}
Ob sedanjem prerekanju med' Moskvo--in Beogradom je Tito iz javil,' da je trebe točno ločiti -interese partije od interesov, države. Dve državi, je dejal, sta v ideoloških pogledih lahko različni, pa sta kot državi -kljub temu lahko povezani s prijateljskimi stiki. To je prvo priznanje Tita te vrste, doma namreč že ves čas njegove diktature vlada prav nasprotno zadržanje: partija in države sta si le v -toliko -različni, v kolikor stoji .partija -nad državo. Partijci so državljani višje vrste, nepartijci so podložniki. To je približno tako, kot je zadevo s Titovo koeksistenco.. Doma koeksistence ne pozn-jo kar stoji izven partije, je smet, in vsak odnos partijca do nepartijca je odnos izbranca nad plebejcem.
Kljub temu pa je Titova izjeva vzbudila med našimi partijskimi zaslužkarji nemajhen poplah. Ce je država eno, partija pa čisto nekaj drugega, potem, teko so modrovali v sindikatu partijskih, revolucionarnih in vojnih dobičkarjev, so državljani oziroma pripadniki jugoslovanske etnične skupine eno, partijci pa nekaj čisto drugega. Kot partijec uživam, sicer — po tem tolmačenju — partijske . prednosti, kot pripadnik jugoslovanske etnične skupine'pa sem povsem izenačen, z ostalimi množicami. Sedaj — tako so modrovali —bodo uživali državne prednosti vsi "enako brez izjeme, partijske pa seveda partijci. Nagrade, plače, zaslužke partijcem bo plačevala partija in ne država. Živčno so se praskali za ušesi....
Po tej razlagi, tako je sklepal nekdo, k: živi od partijskega -tiske, bo'lahko tudi »Demokracija« zlezla skozi železno zaveso. Seveda, je partijec ne bo kupoval, pač pa navaden podložnik. Državne podpore ne -bodo več omejene zgolj na partijske in partiji naklonjene organizacije, pač pa jih bo treba deliti z »reakcijo«. Nekateri, je nadaljeval, bodo morali spet prijeti za ribiške' mreže^ da bodo lahko; preživljali sebe in svoje družine. Drug; >bodo morali monppolizirahe odvetniške’ posle deliti spet z »reakcijo«. Kem pa pridemo, je zaključil zaskrbljeni državno-partijski aktivist.
Tovariši,, .beseda ni konj_, je dgjaj mal.i,. mož s klobukom na glavi. Marsikatero' smo že ocvrli; in tudi iz te moke ije bo kruha.'...
Odgovorni urednik:
Prof. Dr. ANTON DABINOVIC Tiskarna Adria, d. d., v Trstu
ZDRAVNIK
Dr. FRANJO DELAK
v Strada di Fiume 20-UI sprejema -od 15. do 17. ure Tel. št. 54-797
ZOBOZDRAVNIK
Dr. STHHISLHU PHULICH
sprejema v svojem arobuloitorljiu v ulici Rittmeye,r 13, tel. 31-813 dme>vno od 9 - 13 in od 17 - 19 ure
NECCHI B. U. Supernona automatica
je šivalni »troj, ki uživa popolno zaupanje in z neomejeno dobo jamstva. Prodaja na 24-mesečma obročna odplačila in tudi z odkupom starih strojev katerekoli znamke, Z nakupom stroja si pridobite pravico na brezplačni
tečaj za vezanje.
NECCHI „E8P,ERI A“ » omarici stane 62.000 lii*
Siva, krpa in plete moderne vezenine.
Koncesioninana trgovina:
TULLIO NATALE
TRST, ul. Battisti 12, -tel. 365-33
TRZIC, Corso del Popolo 28, tel. 2772
MILJE, Calle Tiepolo 6
CERVIGNANO, Piazza Unita 17, tel. 217