Tretje
BERILO
za
občne ljudske šole.
(Tiskano brez premene kakor leta 1886.)
Velja vezano s platnenim hrbtom 40 kr.
Na Dunaju.
V cesarski kraljevski zalogi
šolskih knjig.
64092
Šolske bukve, v ces. kr. zalogi šolskih knjig svetlo dane, ne smejo draže prodajati se, nego je pervem listu postavljeno.
Povesti, pesmi in pregovori.
1. Molitev.
Tebi, večno bitje, pojem slavo! Dal v telesu zdravem dušo zdravo, Dal si, da iz nova se radujem: Čast in slava bodi Bogu !
S hladnim mrakom spanje udom bega, Glas vesel se krog in krog razlega, Duh vedri se, srce se mi širi: Čast in slava bodi Bogu!
Primite se roke pridno dela, Da na večer duša bo vesela, Da zapojem spet, ko jutro pride: Čast in slava bodi Bogu.
A. Ume k.
2. Jutranje solnce.
Budijo v svetli zarji se venčane gore, Kjer solnčice rumeno tak lepo vzhaja že.
Le pridi solnce zlato, odkrij nam svet neznan, In črna noč naj zgine, kraljuje beli dan!
1 *
Zelena trava vstaje, in črvič oživi',
Vse lepo solnce božje na svetu obudi.
Po srebro-svetlej rosi ledine plavajo;
Na vrtu rože moje veselo vstajejo.
Skakljajo, ščebetajo po gaji ptičice,
Se tebe veselijo, preljubo solnčice!
Že kmetic gre na polje in hvali stvarnika,
Pastirček dobre volje živin co past pelja.
Kak lep in ljubeznjiv pač stvarnik mora bit',
Ki, lepo solnce, tebe znal je z nič storit'!
J. Virk.
3. Postrežljivi deček.
Božidar je bil sin ubogih stal-šev, kateri so ga lepo redili. Pošiljali so ga v šolo, kjer se je učil prav veliko lepega in potrebnega. Slišal je tudi, kako se mora človek obnašati, da bi ga vsi pametni ljudje radi imeli. Vse to si je dobro zapomnil. Ko je srečal na poti katerega imenitnega človeka, prijel je hitro za klobuk, lepo se odkril in spodobno pozdravil. Ako ga je kedo potreboval in česa prosil, bil je brž pripravljen postreči. Ako so odrasli ljudje kaj posebnega govorili, ni segal v besedo, ker si je mislil: tega ne urnem, in ne spodobi se mi zdaj govoriti.
Enkrat je bil v gozdu in je nabiral suhih drv. Mimo pride neki tujec, lepo oblečen. „Ali veš, deček," nagovori tujec Božidara, „drži li ta postranska pot na cesto ? Hotel sem nekoliko
peš iti in sem poslal voz do bližnje gostilnice, zdaj pa ne vem, ali sem šel prav ali ne." „Ta pot," odgovori Božidar, „drži sicer do ceste, pa prav lehko se zajde. Če vam je ljubo, dragi gospod, grem z vami in vam pokažem."
Tujcu je bil ta prijazni in priljudni deček zelo všeč. Po poti ga marsikaj poprašuje, in Božidar mu na vsa vprašanja tako lepo odgovarja, da ga ima tujec vedno rajši. „Kaj bi bil rad, kadar boš velik?" vpraša ga tujec na zadnje, ko prideta na cesto.
„Mizar bi bil rad, ako bi se mogel kje učiti," ■odgovori odkritosrčni Božidar. „Le zaupaj v Boga in glej, da ne izgubiš veselja do učenja," pravi mu tujec in mu stisne v roko neki denar; potem skoči v svoj voz in zdiija tako naglo dalje, da se mu deček še zahvaliti ni mogel.
Več let je bilo minilo, in Božidar je bil že odrastel ter dovršil šolo. Njegov učitelj mu reče necega dne: „Ljubi moj Božidar! ti si me zelo veselil, ker si bil vedno priden in si se lepo obnašal. Tudi jaz morem tebi danes nekaj prav veselega povedati. Lej, neki imeniten gospod, kateremu si bil ti nekaj malega postregel in si mu bil zaradi lepega obnašanja zelo všeč, je od tistikrat pozvedoval po tebi. Veselilo me je, da sem te mogel le hvaliti in priporočevati; in lej, ta gospod mi je toliko denarja poslal, da se lehko izpolni tvoja volja, da se pojdeš učit mizarstva. Tudi mojstra sem ti že priskrbel."
Božidar je bil tega zelo vesel. Na tisto, s čimer le bil tujcu postregel, bil je že davno pozabil.
„Kedo je vendar ta moj dobrotnik? rad bi se mu zahvalil," vpraša deček poln hvaležnih solz. „Ne moreš se mu zahvaliti z besedo," pravi učitelj, „ker se ti noče razodetij ostani pa le tako dober in priden, kakor si bil do zdaj, in skrbi, da bodeš vedno boljši.. Taka zahvala bo najlepša zahvala in tvojemu blagemu dobrotniku ne ostane neznana."
Božidar je ubogal svojega ljubega učitelja. Bil je spreten mizar in pošten soseščan. Ljudje so ga radi imeli in spoštovali.
Dobro obrneni denar.
Jakob je bil skrben in moder ode. Kadar je hotel revežem kaj podeliti, dal je otrokom, naj bi jim oni podanli, zato da bi se že z malih nog navadili, biti darežljivi. Večkrat je dal svojim otrokom tudi kak denar in jim je prepustil, da so ga smeli po svojej volji obračati. Vselej pa je potem tudi vprašal, kam in kako so ga obrnili.
Svoj rojstveni dan je dal enkrat svojim trem otrokom vsacemu po štiri dvajsetice. Za osem dni jih je vprašal, kam so dejali te denarje. Mlajši sin je rekel: „Jaz imam še vse, le enega krajcarja ne, ki sem ga dal nečemu revnemu možu."
Jerica, ki se je šivati učila in je že znala sama nekaj obleke delati, pokaže očetu platno, katero ji je kupila mati za ta denar.
„ Jaz pa," dejal je starejši sin, „sem siromaškemu Tomažu toliko dodal, da si je napravil par črevljev, da bo mogel po zimi v šolo hoditi."'
„Dobro, ljubi moj," dejal je oče, „ne bil bi mogel svojega denarja bolje obrniti, kakor si ga. Tvoj brat in sestra sta denar sicer dobro obrnila, ti pa si ga obrnil najbolje."
5. Otročja hvaležnost.
Milica, hčerka ubožnih pa poštenih Jcmetskih staršev, je sklenila, da zanaprej jih ne bo več nadlegovala, temveč da si bo v prihodnje sama pomagala, kakor si bo vedela in znala. Petnajst let je bila stara. Kar pa kedo sklene, mora tudi storiti. Tako je naredila Milica. Kmalu potem gre v mesto služit. Ce tudi je prvo leto še malo prislužiti mogla, vendar je že kmalu prihranila tri goldinarje, katere je na svoj rojstveni dan poslala ljubim staršem, ter je zraven pisala tako le pismo: L j ubeznjivi starši!
Mnogo let ste me živili, oblačili, varovali in v božjem strahu skrbno redili! Na svoj rojstveni dan mislim še osobito prav živo na vse dobrote, katere sem tako obilo prejemala iz vaših rok. Nisem pozabila besede svetega pisma, ki pravi: „Spoštuj svojega očeta in ne pozabi bolečin svoje matere." O j, da bi le mogla vsaj nekoliko tega dolga povrniti! — Da vidite, da je to moja resnična volja, vam pošljem tukaj danes svoje prvič prihranjene tri goldinarje. Upam, da bodem mogla do svojega druzega rojstvenega dneva že kaj več prihraniti. Prosim vas, sprejmite blagovoljno ta mali dar ter blagoslovite
sv<y°	pokorno hčerko
Milico.
6. Zadovoljna nedolžnost.
Kaj mara za dnarje, Gradove, zemlje, Kdor srečno obvarje Nedolžno srce!
Saj njemu odpira Vijolica cvet,
Sladkosti nabira Obilno mu svet.
Ga sap'ce pihljajo, Odžeja ga vir,
Prijazno migljajo Mu zvezdice mir!
M. Kastelec.
1. Pregovori.
Ako kupuješ, česar ne trebuješ, bodeš prodajal, cesar trebuješ.
Hitro začeto je dvakrat prijeto.
Če hočeš star si odpočiti, moraš mlad se potruditi.
Devet igravcev še enega petelina ne redi.
Ako ne teče, kaplja.
Ti očeta do praga, sin tebe čez prag.
Pridni najde pod vsakim grmom kos kruha, pod vsakim kamenom krajcar.
Skrbna gospodinja hiši tri vogle podpira.
Kedor malega ne ceni, velicega vreden ni.
Goste službe, redke suknje.
Varuj se mačke, ki spredaj liže, zadi pa praska.
Več je vredna domača gruda, ko na tujem zlata ruda.
Prazen sod ima močen glas. Dokler prosi, zlata usta nosi; kadar pa vrača, hrbet obrača.
Kedor je v malem zvest, njemu se da veliko v pest.
8. Izreki.
Ne ve mi levica, Kaj desna poda; Ne da nič desnica, Nič leva ne zna.
J. Zupan.
Kadar zakroka gavran, Potihnejo ptice po gozdu, Kadar se dere bahač, Modri možaki molče.
Fr. Cegnar.
Kdor resnico ljubi, Ušes jej ne maši; Kdor se je pa brani, Zaveže še oči'.
F. Levstik.
Res je začetek trud, Tega ne strašite se, Moč neizmerna je sklep. Glejte, ta hrast košat Hrastič očetu je bil. Zakon natore je tak, Da iz malega raste veliko.
J. Koseski.
9. Hvaležni rejenec.
Marijana je bila hči ubožnih kmetskih staršev. Ko je imela šestnajst let, služila je že v mestu. Bila je veliko let prav pridna, zvesta in poštena dekla in .si je prihranila nekoliko denarja. Starši so jej v tem umrli.
Enkrat pride Marijana v svoj rojstven kraj. Pokopavali so prav tist dan neko vdovo, katera je zapustila še le šestletnega sinka. Ta ubogi sirotek se je Marijani tako smilil, da je peljala g a se sabo v mesto, tamkaj mu hrane izprosila, stanovanje in obleko pa sama zanj plačevala. Janezek, tako mu je bilo ime, imel je prijazno Marijano zelo rad ter jo je imenoval svojo mater. Ona pa je tudi prav po materino zanj skrbela. Pošiljala ga je redno v cerkev in v šolo, in Janezek je bil od dne do" dne vedno bolj razumen in pokoren deček.
Marijano je to zelo veselilo. Dala ga je pozneje črevljarstva učit. V šestnajstem leta svojega življenja bil je že za pomočnika. Vsako nedeljo je hodil k svojej krušnej materi in ji je vselej, če je le mogel, kaj malega nesel. Čez nekaj časa si je pridni Janez že nelikoliko denarjev prihranil in je začel sam za se delati. Mnogo dela je imel, in kmalu je slovel po mestu kakor prvi črevljarski mojster. Svojo staro krušno mater, Marijano, je vzel k sebi in jo je z vsemi potrebnimi rečmi preskrboval ter prav ljubez-njivo in hvaležno ž njo ravnal. Ljudem, ki so k njemu hodili, ponavljal je ob vsakej priložnosti besede: „Vidite, to je moja ljuba mati! Bila je
ubožna dekla in pripomogla je meni, zapuščenej siroti, y sedanji premožni stan."
Marijana je prav mirno in srečno živela na svoje stare dni pri hvaležnem Janezu.
10. Pomladnji sprehod.
Za mano ostani, o mesto! Z veselo te dušo pustim; Čez travnik, čez polje in cesto Od griča do griča hitim.
Sijati pomlad je začela, Gorkoti umika se mraz, Vsa zemlja je zopet vesela, Vesel je človeški obraz.
Studenec in reka se taja. Vsa rast iz žemljice hiti, In tukaj in tam se sprehaja Družina veselih ljudi.
V najkrasneji dobi nam leta, Naj človek bo star ali mlad, Veselja ujf največ obeta, Obeta še mnogi nam sad.
O, kar je življenja po sveti, In kar je na zemlji stvari. Ko pomlad začenja cveteti, Vse giblje in se veseli;
Tud' meni srce se dviguje, Skrbi pa umikajo se; Iz misli se misel mi snuje, Iz radosti radost cvete!
Veselje mi daje peruti, Ko ptiču, ki ječe je prost; Zemlje skoro noga ne čuti, Navdaje me up in mladost. -
Fr. Levstik.
11. Pluga.
Pred hišo ležal	Kako da rija
Je plug pri plugi;	Obeh ni snela;
Rijav je prvi,	Branila menda
Svetal je drugi.	So pridna dela.
M. Vilhar.
12. Strgan rokav.
„ V otročjih letih sem imel tovariša Dragotina, s katerim sva skupaj igrala," tako pripoveduje gospod Jelkar svojemu stričniku Tilnu. „Povsod sva bila skupaj, vse sva steknila in vse preobrnila, kakor je to v obče navada pri takih otrocih, ki si ne dado ničesa dopovedati. Če sva dobila novo obleko, takoj je bila polna madežev in kmalu tudi raztrgana."
„NekoČ sva sedela zunaj pred vasjo na hrastovem brunu. DomiSljevala sva si in se glasno pogovarjala, kaj želiva biti. Jaz pravim, da bi najrajši bil general, a Dragotin pravi, da bi bil rad škof." — „lz vaju ne bode nikoli nič prida," oglasi se star sivolas mož za najinim hrbtom, ki je prišel ob cesti ter slišal najin pogovor.
Midva se ga ustrašiva; a naposled ga Dragotin vendar vpraša: „Zakaj bi ne bilo iz naju nikoli nič pridat' Starček naju ostro pomeri od nog do glave in reče: „Kakor vidim na vajinej obleki, nimata pač ubožnih staršev. Ali povem vama, da sta lahko oba berača, ker drugače bi ne trpela strganih rokavov." To rekši, prime vsacega za komolec ter s prstom povrta v luknjo zdaj
ednemu, zdaj druzemu, kajti oba sva imela na komolcih strgano suknjo. — Mene je bilo zeld sram, mojega tovariša Dragotina tudi. „Ce vama doma nihče ne zašije sukenj, zakaj tega ne storita sama?" reče stari mož. „Iz začetka bi bilo zadosti, da bi kedo samo dvakrat se šivanko potegnil; a zdaj bi bilo treba že večkrat zabosti, da bi se luknja zašila. In vidva taka okoli hodita ! Ako želita, da bi kedaj general in škof bila, treba je, da z malim začneta. Najpred je treba strgan rokav zašiti in še le potem na kaj druzega misliti!"
Povem ti, Tilen, naju je bilo tako sram, da si nisva upala možu v obraz pogledati. Nobeden si ni drznil, možu besedice odgovoriti. Tiho sva šla vsaksebi. A jaz sem strgani rokav tako zasukal, da je bila luknja od znotraj proti životu obrnena, zato, da bi nihče več ne videl luknje na mojem rokavu.
Igraje sem se potlej pri materi šivati naučil, kajti povedati nisem hotel nikomur, zakaj me ravno šivanka toliko veseli. Odsihdob sem si vselej, če se mi je le količkaj po šivu kaj razparalo ali drugače kaj strgalo, takoj vse sam popravil. Na prazničnej obleki nisem trpel nobenega madeža. Lep in snažen sem hodil okrog. Sam sebe sem bil vesel ter sem si večkrat mislil, da je imel oni sivolasi starček vendar le prav. In res, se šivanko v roki o pravem času se ohrani suknja, z eno samo pestjo apna se obvaruje hiša, in s kupico vode se pogasi ogenj, ki bi se pozneje lahko razširil v strašen požar; iz malih polkrajcarjev narastejo zlati; iz malega semena vzraste močno in visoko drevo.
Moj tovariš Dragotin starčkovih besed ni tako natančno razumel. A to je bila škoda le njemu samemu.
Neki trgovec je iskal učenca v svojo prodajalnico, ki bi bil uren v pisanji in računjenji. Oba z Dragotinom
se mu ponudiva. Trgovec poskuša najine zmožnosti ter naposled mene vzame. Moja oblačila so bila snažna in lepo zakrpana, a Dragotinova praznična suknja, da-si še skoraj nova, bila je zanemarjena in vsa umazana. To mi je moj gospodar pozneje sam povedal. Ti si natančen, skrben in varčen, kar pa Dragotin ni; zato ne velja za trgovca." Tako mi je večkrat dejal gospodar. Pri tej priči sem se vselej spomnil sivolasega starčka in strganega rokava. Premišljeval sem njegove besede večkrat in jih obračal na se, ter sem kmalu zapazil, da imam še v mnogih drugih rečeh „strgan rokav."
Se šivanko v roki o pravem času se vse lahko popravi brez posebnega truda in brez umeteljnosti. A pustiti se ne sme, da bi luknja se razširila, drugače je suknji treba krojača, izgubljenemu zdravju zdravnika, nravno pokvarjenemu kazenskega sodnika.
Moj gospodar je imel tudi grdo strgan rokav. Bil je namreč jako lakomen, prepirljiv in trmast; to me je pri njem večkrat spravilo v zamero. Jaz sem mu ugovarjal, in takoj je bil prepir med nama. Hg,. mislim si necega dne, te luknje pa tudi ni treba na mojem rokavu. Utegnil bi tudi jaz postati siten in prepirljiv. Od te ure sem si vedno prizadeval, da gospodarju ustrezam ter mu ne ugovarjam, in bila je med nama kmalu najlepša za-stopnost, ter sva živela zopet v lepej složnosti in v miru.
Ko sem se izučil, stopil sem v službo. Vajen sem bil z malim zadovoljen biti; zato sem si marsikaj prihranil. — Kedor mnogo potrebuje in nima primernih dohodkov, nikoli ni srečen. ~ Varoval sem se, da se mi ni kaka nova luknja naredila na rokavu, a od lukenj, ki sem jih zapazil na tujih rokavih, obračal sem se prizanesljivo v stran. Jaz sem bil z vsemi ljudmi zadovoljen, in vsakedo je b il zadovoljen z menoj. Tako sem si pridobil
mnogo dobrih prijateljev, od katerih sem dobival pomoč, in zaupanje pri kupčiji. Bog me je blagoslovil, moje premoženje se je množilo. Cemu neki? vprašal sem se. večkrat. Jaz ne potrebujem niti dvajsetega dela od tega, kar imam! Mar hočem pred ljudmi živeti v blišči in gizdavosti? O bedarija! tega pač ne umejem.
Sram bi me moralo biti, da bi na svoja stara leta tako grdo strgan rokav nosil. Mislil sem si, pomagaj rajši drugim, kakor je tudi tebi Bog pomagal po drugih. Pri tem sklepu sem tudi ostal. Največja sreča, ki jo bogastvo daje človeku, gotovo je ta, da ž njim pomaga drugim.
A zdaj, dragi moj Tilen, idi na visoke šole ter se uči ondi kaj pametnega in se večkrat spominjaj onega starčka in raztrganega rokava. Varuj se prve luknje na svojem rokavu! Ne posnemaj mojega nekedanjega tovariša Bragotina! On se je marsikacega dela poprijel, a zaradi svoje nemarnosti in lehkomiselnosti mu je vse izpodletelo.
Po Zschokke-ji. — Iz „Vrtec"-a.
13. Popotnika in medved.
Dva prijatelja sta se posebno rada imela, neizrečena ljubezen je bila med njima, vse sta si zaupala. Prigodi' se pa, da jima skozi puščavo gredočima strašno velik medved nasproti pride. Ko ga zagledata, eden naglo na drevo zbeži, onemu pa, predno ga medved zgrabi, na misel pride, da ta zver baje mrliču nič žalega ne stori; na tla se tedaj vleže in sapo zadržuje. Medved okoli njega stopa, voha ga, pritika mu gobec k obrazu pa k ušesom, in ker nič živega pri njem ne čuti, pusti ga in otide. Ko jima strah in nevarnost mine, gresta dalje po svojem namenjenem potu; tist pa, ki je
bil na drevesu, vpraša svojega tovariša: „Ljubi prijatelj! povej mi, kaj ti je medved tako tiho na uho pravil?" »Marsikaj" — odgovori mu ta — „posebno pa to: ne zaupaj nobenemu prijatelju, dokler ga nisi v nesreči poskusil."
Kakor zlato v ognji, tako se izkušajo pravi prijatelji v nesreči.
Fr. Metelko.
14.	Prijateljstvo.
Kakor dopoldanska senca Je prijateljstvo hudobnih: Vsako uro se pomanjša. Pa prijateljstva, pobožnih Raste ko večerna senca, Da življenja solnce vgasne.
Fr. Cegnar.
15.	Pobratimija.
Naj čuje zemlja in nebo, Kar dans pobratim! pojo! Naj se od ust do ust razlega, Kar tu med nami vsak prisega: Da srce zvesto, kakor zdaj, Ostalo bode vekomaj.
In ko ločitve pride čas, Na razna pota žene nas: Tu na! pobratim roko mojo, Ti mi podaj desnico svojo, Da srce zvesto, kakor zdaj, Ostalo bode vekomaj.
Beseda dana — vez velja! Ne zemlje moč, ne moč neba In ne pekla ognjena sila Vezi ne bode razrušila: Saj srca zvesta, kakor zdaj, Ostala bodo vekomaj. <,.____
J	simon Jenko.
16. Božja volja.
Necega zelo ubožnega in bolnega človeka sosed vpraša, kako se mu godi.
»Prav dobro se mi godi," odgovori ubožec.
»Saj si ves reven in nadložen," pravi sosed, „kako1i moreš reči, da ti je dobro?"
„Pa vendar vem, da se mi dobro godi," reče dalje bolnik, „in to ni čudno, zakaj Bog mi obrača in dela vse po mojej volji." Sosed se še bolj čudi in pravi: „To še manje urnem! Reven in bolehen si ter praviš, da ti Bog obrača vse po tvojej volji; kako je to?" „Prav lahko!" pravi ubožec. „Če mi Bog kaj pošlje, naj si bo veselo ali žalostno, mislim si: Bog hoče tako! In prav tako in nič drugače hočem tudi jaz; zatorej je njegova volja vselej tudi moja volja. Naj mi tedaj ljubi Bog obrača in pošilja, kakor in kar hoče, on obrača in dela vselej in z vsem po mojej volji."
Tako je govoril zadovoljni ubožec ter je zapel Bogu zahvalno pesem. Sosed gre dalje in si misli: Menil sem, da je ubožni sosed prav zapuščen in nesrečen človek; zdaj pa vidim, da je zadovoljnejši in srečnejši, kot jaz in veliko drugih.
Tretje berilo za občne ljudske šole.	9
11. Cerkvica.
Cerkvica vrh gore, Cerkvica bela! Vsak dan pozdravlja te Duša vesela.
Zjutraj že, ko zlati Solnce planine, Srčne pozdrave ti Diham z doline.
Tebe čez dan oko Zmir pogleduje, Srce večerne ti Zdihe daruje.
Saj mi tako ljubo Gledaš z višave, S holmca zelenega Daješ pozdrave.
Zvonček me tvoj budi Zjutraj iz spanja, K delu, k pokoju spet On mi pozvanja.
Zatorej vrh gore Cerkvica bela, Vsak dan pozdravlja te Duša vesela.
Fr. Leveč.
18.
Na hribu zelenem Mi hiša stoji, Okoli nje drevje Prijetno cveti.
Tam v hlevu lesenem Živino redim, Na pašo jo gonim, Veselo živim.
Na paši veselje S piščalko imam, In pesmice peti Premile tud' znam.
Pastir.
Radujem se, pojem Pri čredi vse dni, Ko ptica v goščavi Živim brez skrbi.
Najprvemu solnce Mi bajto zlati, In prvemu potok Mi žejo gasi.
Kaj tamkaj počnejo V dolinah ljudje, Kaj v tujih deželah, — Skrb mala mi je.
Na gorah visokih	Alj vendar se groma
Stanuje pastir,	In bliska požar
Kjer vedno kraljuje	Sosedove hiše
Tihota in mir.	Ogiblje vsikdar.
Le včasih oblaki	Na gorah visokih
Vojskujejo se,	Pri čredi vse dni
In švigajo strele	Se smejem in pojem
In v dole lete.	Živim brez skrbi.
J. Bilec.
19. Cflflna skrinjica.
Nekej gospodinji so se pri gospodarstvu vsa-kojake nesreče godile; vse je šlo rakovo pot. Poda se zatorej v log staremu puščavniku svojih nadlog tožit in mu reče: „Pri mojej hiši je vse narobe, mora biti kaj začarano Ali veste, kako bi mi bilo pomagati v tej nadlogi?" Puščavnik, bil je dober starček, jej reče: „Počakajte malo," prinese zapetačeno skrinjico in pravi: „To skrinjico morate vse leto trikrat po noči in trikrat po dnevi po kuhinji, po kleti, po hlevih in po vseh hišnih kotih nositi;
v
potem bo bolje. Čez leto dni pa mi skrinjico vrnite." Dobra hišna mati je v skrinjico veliko zaupanje imela ter jo skrbno okoli nosila. Ko je necega dne že pozno v noči v kuhinjo prišla, so si dekle bile pečenjak iz jajec naredile. Ko je prvi dan se skrinjico v klet šla, sreča hlapca, ki je ročko vina skrivaj nesel. Kadar je po hlevih hodila, našla je krave do kolena v gnoji, konjem pa namesto ovsa le slamo položeno. Tako je našla vsak dan kaj napačnega. Čez leto in dan povrne se sfe
2 *
skrinjico k puščavniku in mu vsa vesela pripoveduje, da je vse bolje. „A pustite mi," prosi, „skrinjico še eno leto, ker ima res čudno moč v sebi." Puščavnik se temu nasmeje in reče: »Skrinjice vam pustiti ne morem; ali skrivna moč, ki je v njej, naj vam ostane." On skrinjico odpre, in glej, druzega ni bilo notri, kakor košček papirja in na taistem napisano :
„Ce hočeš dobro gospodariti, moraš sam vse pregledovati."
20. Slepčeva zahvala za dar.
Hvala, bratec milostivi! Naj Gospod ti blagodari In velika slava božja! Naj Gospod vam zdravlje dade In pa milost vašej duši; Lepa sreča naj vas spremlja Na potvanji in na domu, V črni gori in na morji Od mladosti do starosti! Veselite se v mladosti, Naj ko žarko solnce sije, Naj desnica vaša cvete; Naj se roka vam posveti, S ktero ste me darovali; Naj dušica raj dospeje, Naj počiva v svetem raji, Naj uživa rajsko slavo Do vesoljne božje sodbe.
Srbska narodna, posloveni; F. Cegnar.
21. Nenavadna pravda.
Trije bratje so stanovali pod eno streho. Ubožni so bili in živeli ob tem, kar so si zaslužili z delom ; mirno so živeli ter niso poznali razprtije med seboj. Sveta bratovska ljubezen je bila med njimi.
Vsako delo so skupaj opravljali, zato jim je šlo vse lepo od rok. Povsod so jih radi v delo jemali. Nekedaj so bili namenjeni iti na travnik; obetali so, poseči ga do stanovitega dne. Zgodaj sta dva že napravljena, a tretjega ni; bil je bolan. Kaj je zdravima početi? Pri bolniku ju ustavlja bratovska ljubezen, a obljuba ju kliče na delo, ki se ne da odložiti. Bolnik zapazi to njiju zadrego, zato jima reče, da mu za strežnico pokličeta staro sosedo, a sama naj gresta na delo. Poslušala sta in tako storila. Med delom sq močno poganjata; zjutraj prej začenjata, a zvečer/ dalje natezata: zato v taistem času dokončata dva, kar je bilo namenjeno trem. A po plačilo brata ne gresta; čakala sta, da tretji ozdravi in potem ž njima delež dobode. Toda tretji brat nikakor ne dovoli. »Pojdita," reče, „in prejmita plačilo sama, kakor sta se tudi sama trudila. Jaz sem bil v tem bolan ter nisem ničesa zaslužil."
Brata gresta po denar ter odštejeta tretjino bolniku. A ker najmlajši brat neče vzeti nezasluže-nega plačila, nastane med njimi prepir, ki preti podreti njih lepo slogo. Da bi se to ne zgodilo, stopijo vsi trije pred opata Paladija ter ga prosijo, naj jim razsodi. Brzo skliče svoje menihe, da bi se
od teh bratov učili ljubezni in sloge, ter v lice vseh prepir tako razsodi: „ Pravica res pri^toji mlajšemu bratu, ki se brani plačila, ker ga ^hi zaslužil; a čuditi se je starejšima dvema, ki mu hočeta z ljubeznijo usiliti, česar po pravici hoteti ne more. Zato naj mlajši vzame, kar mu podaje ljubezen starejših."
Iz „Dragoljubcev".
22. Božja skrinjica.
Živel je nekedaj bogat človek, po imenu Benedikt, to je Blagoslovljenec. Tega imena je bil tudi po pravici vreden, ker ga je Bog z vsem obilo blagoslovil, a on je božji blagoslov tudi med ljudi rad razširjal. Prizadeval si je, vsacega razveseliti in mu dobro storiti, bodi si tujcu ali sosedu, osobito pa ubožnim ljudem.
Kadar je kak vesel dan se svojimi prijatelji užival, šel je v čumnato in si mislil: »Mnogo jih je, ki niso tacega dneva imeli, in kaj bi bilo, ako bi bil še edenkrat toliko gostov povabil ? To bi se mojemu premoženju le malo poznalo." — Tako misleč položi toliko denarja, kolikor bi ga bilo kosilo stalo, v majhno skrinjico, katero je »božjo skrinjico" imenoval.
Takisto je delal, ako je komu hiša pogorela ali se kaka druga nesreča prigodila. Vselej je nesrečnikom pomagal z darovi, a potem je šel v svojo čumnato in je rekel sam pri sebi: „Pri meni je vse v najlepšem redu in mi ničesa ne manjka;
ali kaj, ko bi se tudi meni taka nesreča pripetila?" To rekši položi zopet nekoliko denarja v skrinjico.
Takisto je mislil in delal Benedikt, ako je toča ljudem polje pobila, povodenj kvar naredila, ali sploh, če je bodi si katera koli nadloga ljudi zadela. Vselej je vložil nekoliko denarja v „ božjo skrinjico" in je rekel: „Tudi meni bi se bilo lahko kaj tacega prigodilo."
Ako so mu ljudje ponujali draga vina in drage posode, kupoval in užival je take stvari, a vse zmerno. Sel je pa zopet v čumnato in si mislil: »Takih stvari sem sebi mogel kupiti ter sem si s tem svojo imovino zopet nekoliko pomnožil !B To rekši položi nekoliko denarja v božjo skrinjico. Tudi je dobrega vina pošiljal bolnikom, ako so ga potrebovali v zdravje in krepilo. Tako je Benedikt delal ves čas svojega življenja.
Ko se mu je zadnja ura bližala, zdihovali so siromaki, jokale so vdove in zapuščeni otroci. „Kedo se bo usmilil nas ubogih sirot, ako umerje Benedikt, naš dobrotnik ?"
A Benedikt jim reče: „ Dober gospodar skrbi tudi takrat za svoje otroke, kadar ga doma ni. Zatorej vzemite „božjo skrinjico" z vsem, kar ima v sebi. To je dar ubogim vdovam in sirotam, razdelite si in uživajte modro!" To rekši izroči svojo dušo Bogu ter mirno zaspi v Gospodu. A „s k r i n j i c a božja" slovi še dandanes po vsem svetu in bo slovela do konca dni.
Po Krummacher-ji.
23. Plačilo za resnico.
Bil je nekedaj šaljivec, ki je hodil po svetu od kraja do kraja ter je povsod uganjal svoje burke in šale. Necega večera se vsede pred hišo necega kmeta na klop, da bi se malo oddahnil. Ko pride kmet s polja domov in ga vidi pred hišo sedeti, vpraša ga: „Kaj sediš tukaj? Zakaj ne greš raje v kako hišo, saj vidiš, da se že noč dela?" — Šaljivec odgovori: »Dragi prijatelj! imam neko navado, katera ni nikomur všeč. Po vsej vasi sem že popraševal, ali nobeden me neče imeti čez noč. Zato hočem rajše tukaj prenočiti, jutri bo morda bolje." Kmet radoveden, kako navado ima šaljivec, vpraša ga dalje: „Povej mi vendar, kako navado imaš?" On odgovori: „Jaz povem vsacemu resnico, zato me pa neče nobeden čez noč." — „0 saj je to vendar prav lepa navada! Idi le z menoj v hišo, prav prijeten gost si mi: resnico je treba spoštovati!"
Ideta v hišo. Kmet veli ženi: „Jera, pripravi prav dobro večerjo, gosta imamo v hiši!"
Ko se vsedejo k jedi, opazuje gost vse natanko in vidi, da ima gospodar eno oko zavezano, a njegova žena in hišni maček sta na eno oko slepa.
—	Za nekaj časa reče gospodar: »Prijatelj, ravno poprej si rekel, da govoriš povsod resnico, povej tudi meni kako resnico." Gost mu odgovori: „Gotovo bi vam jo rad povedal, ali dobro znam, da bodete hudi na me." — „0 ne, gotovo ne," odgovori kmet.
—	„Tedaj vam povem resnico, ker jo sami želite," začne prekanjenec in pravi: „Glejte, tako dobri
ljudje ste v tej hiši, a vendar imate vsi skupaj, to je, vi, vaša žena in maček, samo tri oči!"
Ko kmet to sliši, razjezi se, zagrabi burklje in zažene šaljivca iz hiše. To je bilo prekanjencu plačilo za resnico.
Iz „Vrtec"-a.
24. Drevo t cvetu.
Ko gledam spomladi	Iz cveta bučele
Cvetoče drevo,	Nabirajo med,
Veselja se smeje	Napravljajo 'z njega
Mi srce sladko.	Nebeško si jed.
Vseh vrtov je slava,	In v senci njegovi
Vseh vrtov je kras,	Pozabi se trud;
Prepevajo ptice	Glavičici sivi
Mu hvalo na glas.	Prijazno je tud'.
Zatorej ko vgledam Cvetoče drevo, Veselja se smeje Mi srce sladko.
M. Valjavec.
25. Upanje.
Glej, upanje hodi pred nami Od rojstva, da gremo 'z sveta. Ko tare nas teža na rami, Nam palico v roke poda.
Kadar se nam sreča obrne, Da megla pred nami leži, Nebeški nam raj se odgrne, Ko upanja luč zagori.
Fr. Levk.
26.	Prave sreče doin.
Moj sin! odprti so ti potje na. vse strani. Vprašaj svoje srce, kam te žene. Ako želiš učenosti, pojdi v velika mesta med učene ljudi; ako želiš bogastva, prehodi daljne zemlje in prekmorske otoke; ako hlepiš po časti in visokej službi, idi, kamor te vleče tvoje srce; ako pa želiš sreče, prave sreče, ako želiš biti srečen med srečnimi; ostani v svojej domovini, ostani v hiši svojega očeta. Kjer si se rodil, tu delaj do smrti. Verjemi mi, da si boljšega mesta na vsem svetu ne najdeš. Svoje domovanje poznaš iz otročjih let: tu se nad teboj razpenja staro sinje nebo, tu ti sije čisto zlato solnce, ki ti je sijalo v otročjih letih, tu poznaš vsako drevo, vsak grm, ki raste ob potoku, tu ti izvirajo studenci stari. V zemljo, katera te je rodila, -— vlezi se k pokoju. Le v domovini poznaš vse ljudi, poznaš njih misli in želje, poznaš njih dejanje in nehanje, ker si med njimi rastel, ker jih poznaš s trate, kjer ste skupaj igrali. Le doma ti je jasna božja previdnost in osoda človeška. Le doma med svojimi ljudmi najdeš pravo srečo. Blagor sinu, ki ne išče daleč od doma svoje sreče!'
Fr. Erjavec.
27.	Materin blagoslov.
Spavaj, dete, spavaj, Z angeljci se smehljaj,	j
Materino čuva saj te oko. " Skakljaj, dete, skakljaj,
Po livadi in po gaji, Trgaj rože, trgaj, Vpletaj vence, vpletaj
V	zlate lase si; Pevaj, dete, pevaj, Kar uči te srca
v
Out nedolžnega.
Rasi, dete, rasi,
Brez skrbi in tuge,
Materino čuva saj te oko.
Ko zapustiš rodno
Hišo, ne se bati,
Dete ljubljeno:
Saj s teboj povsodi bo
Materina skrb ;
Vselej v zlu saj mati
V	varno svoje sprejme te naročje. Ko ugasne njej oko,
Dete, ne se bati, Njen saj blagoslov Bo zvesto te spremljal, Dokler tudi ti očesa
V	spanje ne zatisneš zadnje. Bog pa usliši dobrotljivi Prošnje, ki jih k tebi mati
Z dna srca dviguje Za dete svoje ljubljeno.
A. K1 o d i č.
28. Veselja dom.
Preljubo veselje, oj kje si doma, Povej, kje stanuješ, moj ljubček srca? Po hribih, dolinah za teboj hitim, Te videti hočem, objeti želim.
Te iščem za mizo, kjer dobro jedo, Na plesu pri godcih, kjer sladko pojo; Alj prav'ga veselja na rajanji ni, Pijance, plesalce veselje beži. Te iščem po polji, kjer rožce cveto, Po logu zelenem, kjer ptice pojo; Pa ptice vesele in rožice vse Le 'majo veselje za mlado srce.
Poslednjič veselje še le zasledim, Na ravno ledinco pridirjam za njim; Glej tamkaj z otroci prijazno igra, Jim kratek čas dela, pri njih je doma.
Oh blažena leta nedolžnih otrok, Vi 'mate veselje brez težkih nadlog; Oh kako vas srčno nazaj poželim! Alj vi ste minola, zastonj se solzim.
Le eno veselje še čaka na me V presrečni deželi, kjer mlado je vse; Trpljenje v taisto deželo ne zna, Le tamkaj je pravo veselje doma.
A. M. Slomšek.
29. Ne zaničuj darov božjih!
Bilo je 1812. leta, ko je šla francoska vojska na Rusko. Četa francoskih vojakov ostane za nekaj časa v majhnej ruskej vasi. Vaški krčmar,
katerega je bila ta vojska že skoraj na beraško palico spravila, dobi dvanajst vojakov v stanovanje. Siromak se jih boji in jim streže, kolikor zna in more. Belega kruha ni imel pri hiši. — Ednajst vojakov je bilo tudi s črnim kruhom zadovoljnih, a nikakor ne njihov vodnik, prevzeten • mladenič. »Belega kruha sčm!" zavpije ošabnež, „če ne, drugo zagodem." S temi besedami zažene črni kruh za vrata. Ves preplašen se splazi stari krčmar iz hiše, da bi poiskal prevzetnemu vojaku belega kruha. Dobi ga in mu ga da. — Na to stopi v kot, kamor je bil črni kruh odletel, pobere ga, poljubi in skrbno vtakne v skrinjo, katero potem zaklene. Vojak se iz vsega grla smeje staremu krčmarju in mu druzega dne pri odhodu še zaničljivo reče: »Oče, meni se zdi, da bo kruh, katerega ste včeraj v skrinjo zaklenili, predno se mi vrnemo, vendar malo pretrd." Krčmar se nasmehne in molči.
Francozi so bili od Rusov tepeni. Na vse strani razkropljeni, zmrzli in izstradani bežali so pred ruskimi kozaki. Bil je zelo mrzel zimski dan. Naš krčmar, da bi prišel do vode, razbijal je led. Zdaj prihiti do njega v cunjah zavit, izstradan in skoraj na pol zmrzel človek. Krčmar komaj spozna v njem ošabnega vojaškega vodnika, ki je pred nekoliko tedni pri njem stanoval in belega kruha zahteval. Od mraza in gladu se tresoč, prosi siromak za stanovanje in malo kruha. Oboje mu prijazni krčmar obljubi in ga pelje v hišo, kjer je bilo nekoliko slame na tleh. O kako dobra postelja je bila od mraza trepetajočemu vojaku! Ali
prazni želodec ni bil samo s tem zadovoljen. Krčmar takoj ugane, kaj še manjka ubozemu vojaku, gre iz hiše, a kmalu se zopet vrne in prinese — oj! nič druzega nego — sam ključ.
Z resnim licem odpre zdaj staro skrinjo ter prinese kos kakor kamen trdega, črnega kruha iz nje. Pokaže ga vojaku rekoč: »Prijatelj! ali poznate ta kruh? Predno ste se vrnili, zna se, da je postal že malo trd, ali mislim, da ima glad dobre zobe." — .,0 da, da, ima jih, ima," vzdihne vojak ter željno stegne roko po trdem, črnem kruhu; kakor bi trenil, snedel ga je do zadnje mrvice. Z ganenim srcem ga je gledal krčmar in mu rekel: „0 Bog! o Bog! ti si pravičen in pravične so tvoje sodbe!"
Krčmar da mu še jesti in piti ter mu pokaže stezo, po katerej je kozakom srečno ušel.
Iz „Drago ljub cev."
30. Mladini.
Kdor zgodaj na delo hiti In dela do trde noči, Zaspi
Brez vse skrbi.	M. Vil h ar.
31. Pregovori.
Priden človek ima kruha;
Glad mori samo lenuha.
Kjer je lenoba, kjer postavarfje,
Tamkaj je blizu hudo dejanje.
Nagel bodi, kadar kam hitiš,	v
Ali pazi, da se ne vsopiš. Iz „Vrtec"-a.
32. Oslova senca.
Trgovec najme osla na kmetih, da mu blago v bližnje mesto nese; bilo je po letu ob velikej vročini in suši. Oslu tedaj naloži' blago in za njim gresta trgovec in gospodar. Ker je pa cesta po planem in skozi njive peljala, trgovec osla malo ustavi in leže v njegovo senco, da bi se ohladil in počil. Gospodar mu pa tega ne privošči; vstati mu reče in osla gnati, kamor, je ž njim namenjen. — „Najeto živinče," pravi oni, „smem goniti ali ga stati pustiti, kakor jaz hočem." — Gospodar mu odgovori, da nima pravice do oslove sence, ker je le osla najel, ne pa njegove sence. Tako se prepirata in pričkata. Vrh vsega tega se tožita in pravdata zaradi oslove sence, in ta pravda še dandanašnji ni končana.
Za kar se ljudje velikokrat prepirajo in prav-dajo, to ni dosti več vredno ko oslova senca.
A. J an ežič.
33. Žabi.
V velikej luži na polji je stanovala truma žab in žabic. Bilo je vroče poletje, solnce je pripekalo, in že veČ dni ni bilo padlo kapljice dežja. Luža na polji se je začela sušiti, in njeni prebivalci so se morali vedno bolj stiskati, kjer je bila kaka globokejša jama; prava g'nječa je nastala v žabjem domu. S časom se posuše tudi najglobokejše luknje. Mnogo žab pogine, druge pa si gredo novega stanovanja iskat. — Praha polni pridete dve mladi
žabici do neke vasi in ugledate globok vodnjak, kakoršnih je več po vaseh. Vesela in nade polna skoči mlajša na nizki oklep in veselo zakvaka: „Le urno notri skočive, sestrica, sicer konec vza-
v
meve." — Ze ste hoteli v vodnjak skočiti, kar starejša zakliče: „Sestrica! stoj; kaj bi počele, ko bi se tudi tu doli voda posušila! Pojdive dalje, da naju izkušnjava ne premaga." — In res, mala sestrica starejšo uboga, in žalostni ste skakljali dalje po razpoklih travnikih.
Ali ura otetbe je prišla. Temni oblaki so se zbrali na nebu, in že je daljni grom oznanjeval nebeškega blagoslova, po katerem je vse hrepenelo. Že padajo prve kapljice. Tresk pretrga črni oblak, in dež se ulije v gostih curkih. Ko čez nekaj ur solnčice spet skozi meglice posije, bilo je vse prerojeno, travniki, polja in vrti, vse je zopet oživelo in se okrepčalo, in tudi naši ljubi žabici ste se napili in dosti moči zadobili, da ste se vrnili v domovinsko mlako. Ta je bila zopet polna, stari prebivalci so se sešli, in veselega, kvakanja ni bilo ne konca ne kraja.
Pri vsem, kar storiš, misli na konec in ne obupaj, če te tudi sila tare.
F r. J e r i š a.
34. Lastovki v slovo.
Mrzli veter tebe žene, Ljuba ptičica, od nas, Ki znad lipice zelene Si mi pela kratek čas.
Vsako jutro, ptič'ca moja, Rano si prepevala, Vsako noč je pesem tvoja Sladko me zazibala.
Kadar koli si zletela
V	svoje malo gnezdice, Vsakokrat si mi zapela Milo pesem v srčice. Zdaj pa iz zvonika line Zadnjo pesem žvrgoliš, Ker čez hribe in doline
V	tople kraje si želiš.
Zdaj boš zapustila mene, Oj kak' srce me boli — Mrzli veter tebe žene, Pojdi, kam te veseli! — Oh, da ni mi perje dano! Rad, o rad bi spremljal te: Pa v ledovje zakovano Moje revno je srce.
V. Orožen.
35. Kovač in krojač.
Neke sobote popoldne prinese krojač v kovač-nico gladilnik, da si ga ondi razbeli. Gledajoč kovača reče mu krojač: „Moj Bog! kako se moreš po ves dan tako neusmiljeno žgati pri ognji, ogljeno soparo požirati, težko železo obračati, od ranega jutra do poznega večera s težkim kladivom nabijati, da ti iskre v lice frče! Sam Bog me varuj tacega dela! Ze zdaj me glava boli od tvojega nabijanja!"
„A kako ti, prijatelj," odgovori mu kovač, „ki po ves dan čepiš sključen v kotu? Ali ti ne preseda, po ves božji dan držati drobno šivanko v roki ter ž njo neprenehoma vbadati, drobni konec skozi majhno ušesce vtikati, oči si napenjati? — Res, pravo božje čudo je, da še nisi slep ter še nimaš grbe na hrbtu in ti še prsti niso odreveneli. Sam Bog me varuj tacega nadležnega dela!"
Vsak stan ima svoje težave, — vsak dan svoje trpljenje.
A. M. Slomšek.
Tretje berilo za občne ljudske šole.	3
36. Sraka in golob.
Sraka in golob sta obiskala pava, da ga pozdravita.
Vračaje se reče opravljiva sraka: „Kako nevšečen mi je pav! Kako zopern glas njegov! Zakaj ne molči? Zakaj ne zakrije svojih nog?" — Nedolžni golobček pa tako odgovori: „Jaz nisem zapazil njegovih pomanjkljivosti; občudoval pa sem lepoto života in bliščobo repa tako, da pava ne morem dosti prehvaliti.'"
Dober dobro išče, hudoben pa hudobno.
Po Pkaedru.
37. Mravlja
Po letu skrbno Se mravlja močno Za kruhek potila, Na kupe nosila Si hrano drobno.
Kobil'ca cvrči, Mar delat'jej ni; O solnci vriskala, Ni jenjati znala, Le v petji živi.
Preglasno mravlja Popraša drzna: „Kaj, ti pa ne spravljaš? Se le obotavljaš? Bo zima strašna!"
s kobilico.
„„Ti, beba! kaj veš V Še tega ne uineš; O kresu gre peti, Veselo živeti,
Braniti ne smeš.""
Natora zaspi, Se sneg pri vali, Kobil'co izstrada; Obleda od glada, Boleha, medli.
Do mravlje prišla Presuha, tenka, Da-s' milo prosila, Nič ni si dobila, Ozmerjana b'la:
„Jaz vredni delim, Lenuhe podim; Po letu si pela Sred mojega dela, Pa pleši po zim'!"
Iz kr. nČbelice."
38. Pregovori.
Kar koli delaš, delaj previdno pa glej na izid.
Ako slepec slepca vodi, oba v jamo padeta.
Kedor neče, kmalu izgovor najde.
Kovač kuje železo, dokler je vroče.
Brez uzde strast je gotova propast.
Čast je ledena gaz, ki hitro zvodeni.
Brez glave storjeno, gotovo skaženo.
Dokler konja love, ovsa mole.
Drevo se na drevo naslanja, človek na človeka.
Kakor si bodeš postlal, tako bodeš spal.
Kjer osel leži, dlako pusti.
Obljuba dolg dela.
Po slabej tovaršiji rada glava boli.
Pravica oči kolje.
Ni nesreče brez sreče.
Sila kola lomi.
Tudi slepa kokoš včasih zrno najde.
Gorje mu, pri katerem se miši in mačke bratijo.
Bolje bobova slama, nego prazne jasli.
Kedor se z volkom pajdaši, mora ž njim tudi tuliti.
Kedor veliko govori, veliko ve ali veliko laže.
Kedor za smolo prime, se osmoli.
Lepa beseda lepo mesto najde.
Kar se ne stori, se ne zve.
Kar te ne peče, ne gasi.
*
Kadar greš volku naproti, pokliči psa seboj. Kedor drugim jamo koplje, sam v njo pade. Srednja pot, najboljša pot. Zrelo jabolko samo odpade.
39. Izreki.
Pred smrtjo ne obvarje koža gladka, Od nje nas ne odkup'jo kupi zlata, Ne odpodi od nas življenja tata Veselja lirup, ne pevcev pesem sladka.
Fr. Preširen.
Tebi svet še vse obeta, Kar srce si poželi; Varuj brez sadu se cveta: Sad osreči, cvet slepi.
J. Zupan.
Dokler sreča ti cveti, Boš prijatlov dosti štel. Ce pa sreča te pusti, Boš se sam pri peči grel.
U. Jarnik.
Življenje naše, bratje! je sejanje, Pri kterem se poleniti ne smemo, Ker čas po bliskovo hiti, in vemo, Da, kdor je len ob setvi, malo žanje.
6. »
Prijatelje spoznati Nesreča te uči, Ker v sreči ne znaš brati, Kaj v družniku tiči.
U. Jarnik.
40. Skrb in Smrt.
Sveti Peter in Pavel se napotita po svetu, da bi videla, Icje je darežljivost in gostoljubnost, kje lakomnost in neusmiljenost.
Vsa trudna, lačna in žejna prideta na večer v neko mesto ter si poiščeta prenočišča, da bi si malo odpočila in kak grižljej za lačni želodec dobila. Siromašna popotnika trkata od hiše do hiše, pri bogatih kakor pri ubogih, da bi kaj milostinje dobila, ali bila jima je sreča nemila in vsa skrb zastonj. Zelo spehana stojita zdaj že pred zadnjo hišo, ki je bila po zunanjej podobi videti najbolj revna in siromašna v celem mestu. Streha jej je bila vsa razdrta, in komaj bi si človek mislil, da biva tu kaka živa duša.
Peter stopi na dvorišče in potrka na vrata. Hitro se prikaže iz hiše stara, slabo oblečena žena ter ju vpraša, kaj bi rada.
„Ce Boga poznaš in moliš," pravi Peter, „pri~ vošči nama, žena, kak kotiček v svojej hiši, da se odpočijeva od dolzega pota in da sva vsaj pod streho, ker je tako slabo, neprijetno vreme; do zdaj naju nihče ni hotel pod svojo streho." — „Tako je, tako,\ odvrne starka, „siromaka dandanes vsak izpod strehe tira, ko bi ga tudi videl v največjej potrebi in sili. Stopita le noter, kar imam, to vama rada dam — česar pa nimam, uboga sirota, tega vama pa tudi dati ne morem."
„Midva sva popolnoma zadovoljna," reče Pavel, „ker vidiva tvoje pošteno pa usmiljeno srce; kaj nama je tudi več treba ?"
Odložita tedaj svoji torbici v kot. Zdaj reče Peter ženi: „No povej nama, dobra žena, kako ti je ime, da te veva po imenu poklicati."
„Skrb me imenujejo," odgovori starka in pristavi resno: „Kako bi vama rada kaj postregla! Da bi suhega kruha ne grizla, dala bi vama kaj rada kako hruško za prigrizek; ali moja hruška, da si tudi je zelo rodovitna in polna, nima na sebi ni ene zrele hruške, ker to, kar dozori, hitro ljudje pokradejo."
Nebeška popotnika pojesta nekaj suhega kruha ter se napijeta mrzle vode pa se vležeta spat. Zjutraj na vse zgodaj vstaneta ter se pripravita na daljno pot. Predno pa otideta, vpraša Peter starko, s čim bi obdarovala njeno dobroto in gostoljubnost. Naj jima razodene katero svojih najsrčnejših želj, pa da jo izpolnita. — Kakor vsakedo, ki malo ima, pa veliko želi, tako je bila tudi ta dobra mamica zdaj vsa zmešana, da ni vedela, kaj bi rekla. Naposled vendar pravi: Želim, da moja hruška zgrabi vsacega, kedor na njo spleza, da bi kradel sadje, in ga tako dolgo drži, dokler jaz pridem in mu dopustim, da ž nje zleze"
Popotnika prikimata nehote z glavo na to čudno željo in otideta svojo pot.
Prihodnji dan zjutraj gre stara ven, da pogleda svoje polje in setev. To opazivši neki tat, spravi se hitro na hruško, da pobere, kar je bilo zrelega. Ali oh žalosti in nesreče! — Veje ga zgrabijo in drže, da ne more nikamor, ne gori, ne doli. Na strašno vpitje prilete sosedje, da bi mu s hruške pomagali; splezajo tedaj na njo, pa oj čuda, tudi oni ne morejo
s hruške. Zdaj si ne upa nobeden ved na drevo, ampak vsi se čudijo in pokrižujejo ter strme čakajo, kaj bode.
Zdaj pride starka s polja domov; lahko si mislimo, kako je bila vesela, ko vidi, da se jej-je zelja izpolnila, da je tat ugrabljen na vejah obvisel.
Na njeno besedo izpuste veje tata, in ko ga dobro okrega in posvari, izpusti ga tudi ona. Za naprej ni bilo nikoga več na hruško. — Ne dolgo potem pride k njej tudi stara žena — smrt. Starka jo počaka in sprejme mirno brez strahu. Nad tem pa se čudi smrt ter reče starki: „Ti si me tako mirno sprejela, in vendar se me drugi ljudje tako zelo boje!" — „Zakaj bi se te bala?" odgovori stara Skrb, „dosti imam nehvaležnega sveta, pač si mi že dobro došla!" — „Prav, starka!" pravi na to smrt, •„hajd tedaj z menoj!" — „Rada pojdem s teboj," pravi Skrb, „toda izpolni mi poprej le še eno željo. Rada bi namreč okusila še enkrat svojih hrušek, ki so mi bile edino blago." — „Ako ne želiš nič več, stara, pojdi drage volje po nje." — „ Oh, kako sem stara in slaba, kako neki zlezem na drevo, sosedje pa so Čudni ljudje. Ali ne bi hotela ti tako dobra biti, da zlezeš na drevo, pa mi prineseš eno hruško?" — Smrt se dd pregovoriti in spleza hitro na drevo, ali zdaj ne more več doli. Starka je bila kaj zelo vesela, daje smrt tako prekanila ter jo pusti nekoliko dni na hruški, l e dni ni nihče na svetu umeri. Naposled izpusti starka smrt, ker jej je obljubila, da ne pride nikoli po njo.
In tako vam smrt potuje križem sveta; tudi še dandanes ruši in kolje staro in mlado. Skrbi ubiti ali umoriti in odnesti se sveta pa vendar ne more!
J. Božič.
41. Na grofoeli.
Blagor mu, ki se spočije, V črni prsti v Bogu spi! Lepše solnce njemu sije, Lepša zarja rumeni.
Tiha zemlja ga ne drami, Strasti ne buči vihar; Bratoljubje vlada v jami, Greje prah ljubezni žar.
Britke tuge, bolečine, Duhomorni trop skrbi, Žalovanje grenko mine, Potok solz se posuši.
Ne slepi rumeno zlato, Čast, ime, naslov in stan; Smrt pobrati pod lopato, Kar rodil je beli dan.
Krije vse odeja ena; Reve in škrlatnike; ZgriDja travica zelena Vsem enake prtiče.
Blagor mu, ki se spočije. V črni prsti v Bogu spi! Lepše solnce njemu sije, Lepša zarja rumeni.
Fr. Cegnar.
42. Spominjaj se smrti!
Dolgost življenja našega je kratka, Kaj znancev že zasula je lopata! Odprta noč in dan so groba vrata; Alj dneva ne pove nobena prat'ka.
Pred smrtjo ne obvarje koža gladka, Od nje nas ne odkup'jo kupi zlata, Ne odpodi od nas življenja tata Veselja hrup, ne pevcev pesem sladka.
Naj zmisli, kdor slepoto ljubi sveta In od veselja do veselja leta, Da smrtna žetev vsak dan bolj dozori.
Zna biti, da, kdor zdaj vesel prepeva, V mrtvaškem prtu nam pred koncem dneva Molče trobental bo: »memento mori!"
Fr. Preširen.
43. Večer.
Tihi mrak zemljo pokriva, Luna sred neba vesla; V gozdu slavec že počiva, Pesmic milih ne žvrglja.
Božji sel skrbno iz raja V solzne kraje pride spet, S spanjem vtrujene navdaja, Pokoj nosi križem svet.
Ne žaluje več sirota.
Rana več je ne boli,
Ker jo v tihi sen zamota,	t
Žalost vsako prepodi.
G. Krek.
44. Večerna molitev.
Zadnjič danes strune zadonite, Proti nebu hvalni glas nesite \ Njemu, ki prižiga luč višavam. Njemu, ki pošilja mir nižavam!
Z mrakom se mi bliža mirno spanje, Mile naj sladijo mi ga sanje! V rajskem svetu duh se naj sprehaja, Dokler jutra svit me ne omaja.
Dan za dnevom urno se pomiče, Vsaki večer resen glas nam kliče, Da rumeno solnce kdaj se skrije, Ali zjutraj več nam ne posije.
Torej strune žalostno donite, Proti nebu hvalni glas nosite Njemu, ki pošilja mir v nižave, Njemu, ki nas vabi na višave! —
A. Umek.
4o. Martin Krpan. I.
V Notranjem stoji vas, Vrh po imenu. V tej vasici je živel v starih časih Krp a n, močen in silen človek. Bil je neki tolik, da ga ni kmalu tacega. Dela mu ni bilo mar; ampak nosil je od morja na svojej kobilici angleško sol, kar je bilo pa že taistikrat ostro prepovedano. Pazili so ga mejači, da bi ga kje nehotoma zalezli; poštenega boja ž njim so se bali prav tako, kakor pozneje Stempi-harja. Krpan se je pa vedno umikal in gledal, da mu niso mogli do živega.
Bilo je po zimi, in sneg je ležal krog in krog. Držala je samo ozka gaz, ljudem dovoljna, od vasi do vasi, ker takrat še ni bilo tako cest, kakor dandanes. V naših časih je to vse drugače, se ve da; saj imamo, hvala Bogu, cesto do vsacega zelnika. Nesel je Krpan po ozkej gazi na svojej kobilici nekoliko stotov soli; kar mu naproti prižvenketa lep voz; na vozu je pa sedel cesar Janez, ki se je ravno peljal v Trst. Krpan je bil kmetski človek, zato ga tudi ni poznal; pa saj ni bilo časa dolgo ozirati se; še odkriti se ni utegnil, temveč prime brž kobilico in tovor ž njo, da ju prenese v stran, da bi je voz ne podrl. Menite, da je Krpana to kaj mudilo, ka-li? Bilo mu je, kakor komu druzemu stol prestaviti.
Cesar to videvši, veli kočijažu, da naj konje ustavi. Ko se to zgodi, vpraša silnega moža: „Kedo pa si ti f
Ta mu da odgovor: „Krpan mi pravijo; doma sem pa z Vrha od svete Trojice, dve uri hoda od tukaj." kaj pa nosiš v tovoru ?" cesar dalje vpraša.
Krpan se naglo izmisli in reče: „1 kaj? Kresilno gobo pa nekaj brusov sem naložil, gospod!"
„Na to se cesar začudi in pravi: „Ako so brusi, po kaj so pa v vrečah f
Krpan se ne umišlja dolgo, ampak urno odgovori, kakor vsak človek, ki ve, kaj pravi: „Bojim se, da bi od mraza ne razpokali; zato sem jih v slamo zavil in v vrečo 'potisnil."
Cesar, ki mu je bil silni možak všeč, dalje pravi: „Anti veš, kako se takej reči streže! Kaj pa, da si konjiča tako lahko 'prestavil? Bes nima dosti mesa, pa ima vsaj kosti."
Krpan se malo zarezi in pravi: „ Vem, da imajo vaši konji več mesa; pa vendar ne dam svoje kobilice za vse štiri, ki so tukaj napreženi. Kar se pa tiče prestavljanja, gospod! upam si nesti dve taki kobili dve uri hoda in tudi še delj, če je treba."
Cesar si misli: To velja, da bi se zapomnilo, — in veli pognati.
Minilo je potem leto in nekateri dan. Krpan je pa zmerom tovoril po hribih in dolinah. Kar se pripeti, da pride na Dunaj strašen velikan, Brdavs po imenu. Ta je vabil, kakor nekedanji Pegam, vse junake našega cesarstva v boj. Ali cesar pa tudi ni imel tako boječih ljudi, da •bi dejal: nihče si ni upal nad-enj; toda kedor se je izkusil š njim, gotovo je bil zmagan. Velikan pa ni bil mož usmiljenega srca; ampak vsacega je umoril, kogar je obladal. — To je cesarju začelo iti po glavi: lejte-si no ! kaj bo, kaj bo, če se Brdavs ne ukroti? Usmrtil mi je že vso najvišjo gospodo! Tako je cesar toževal, kočijaž ga je pa slišal. Pristopi tedaj z veliko ponižnostjo, kakor gre pred tolikim gospodom, in pravi: „Cesarost! ali več ne morete pametovati, kaj se je godilo predlansko zimo blizu Trsta1 Tisti Krpan, ki je tovoril s kresilno gobo in brusi, ne veste, kako je kobilico v sneg prestavil, kakor bi nesel skledo na mizo ? Ce ne bo Krpan Brdavsa premogel, drugi tudi ne, tako vam povem."
„Saj res," pravi cesar, „precej se mora ponj poslati."
Poslali so veliko, lepo kočijo po Krpana. Ta je bil ravno tačas natovoril nekoliko soli pred svojo kočo; mejači so bili pa vse čisto ovedeli, da se zopet napravlja po kupčiji. Pridejo tedaj nad-enj ter se ga lotijo; bilo jih je petnajst. Ali on se jih ni ustrašil; pisano je pogledal in prijel prvega in druge ž njim omlatil, da so vsi podplate pokazali. Ravno se je to vršilo, kar se v četver pripelje nova lepa kočija. Iz nje stopi cesarski sel, ki je vse videl, kar se je godilo, in naglo reče: „Zdaj pa že vem, da sem prav pogodil. Ti si Krpan z Vrha od sv. Trojice, kaj ne ?
„Krpan sem,u pravi ta; „z Vrha tudi, od sv. Trojice tudi. Ali kaj bi pa radi? Ce mislite zaradi soli ka,j, svetujem, da mirujte; petnajst jih je bilo, pa se jih nisem bal, hvala Bogu; samo enega se tudi ne bom."
Sel pa, ki gotovo ni vedel, zakaj se meni o soli, reče na to: „Le urno zapri kobilo v konjak, pa se hitro pražnje obleci, pojdeva na Dunaj do cesarja."
Krpan ga neverno pogleda in odgovori: „Kedor če iti na Dunaj, mora pustiti trebuh zunaj, to sem slišal od starih ljudi; jaz ga pa menim se seboj nositi, .koder bom tovoril in dokler bom tovoril."
Služabnik mu pravi: „Nikar ti ne misli, da šale uganjam."
„Saj bi tudi ne bilo zdravo," reče Krpan.
Na to zopet govori sel: „Kar sem ti povedal, vse je res. Ali več ne veš, kako si bil umaknil predlansko zimo kobilico kočiji s pota ? Oni gospod na vozu je bil cesar, pa nihče drugi, veš!"
Krpan se začudi in pravi: „Cesar? — Morda vendar ne t'
„Cesar, cesar! Le poslušaj! Prišel je zdaj na Dunaj hud velikan, ki mu pravimo Brdavs. Tak je, da ga nihče
ne ustrahuje. Dosti vojakov in gospode je že pobil, pa smo rekli: če ga živ krst ne zmore, Krpan ga bo. Lej, ti si zadnje upanje cesarjevo in dunajskega mesta."
Krpana je to s pridom utešilo. Jako dobro se mu je zdelo do vsega, kar je slišal, in reče tedaj: „Ce ni druzega, kakor taisti Brdavs, poslušajte, kaj vam pravim ! Petnajst Brdavsov za malo južino, to je meni toliko, kolikor vam kamen poriniti čez lužo, ki jo preskoči dete, sedem let staro; samo vedite, da me ne bodete vodili za nos!" — To reče in brž dene sol s kobile, kobilo pa v konjak, gre v kočo ter se pražnje obleče, da bi ga pred cesarjem ne bilo sram. Ko se preobuje, ven priteče in sede v kočijo, ter naglo zdrčita proti Dunaju. Na Dunaji ga prijazno sprejmejo.
III.
Prišel je čas boja s velikanom; bilo je ravno svetega Erazma dan. Krpan vzame lipov kij in mesarico, izbere si v cesarskem konjaku čvrstega konja pa jezdi iz mesta na travnik, kjer se je Brdavs bojeval. Martina je bilo čudno gledati. Njegov konj je bil majhen, noge je imel velike, tako da so se skorej po tleh za njim vlekle, na glavi je pa nosil, star klobuk širokih krajev, na sebi pa debelo suknjo iz domače volne; vendar se nobenega ni bal.
Ko ugleda Brdavs jezdeca, svojega sovražnika, začne s krohotom smejati se in reče: „Ali je to taisti Krpan, ki so go poklicali nad mene tako daleč, tam z Vrha od sv. Trojice ? Mar bi raje bil ostal doma za pečjo, da ne bi cvelil svoje stare matere, ako jo še imaš, da bi ne žalil svoje žene, ako ti jo je Bog dal. Pojdi mi izpred oči, da te videl ne bom, pa le naglo, dokler mi je srce še usmiljeno. Ce me zgrabi jeza, ležal bož na zemlji krvav, kakor je sam cesarjev sin in sto drugih!"
Krpan mu odgovori: „Ce nisi z Bogom še spravljen, urno skleni, kar imaš; moja misel ni, dolgo Čakati, mudi se mi domov za peč. Tvoje besede so mi obudile v srci živo željo do svoje koče in do svoje peči; ali poprej vendar ne pojdem, da tebi vzamem glavo. Pa ne zameri! To mi je naročil moj gospod, cesar; jaz nisem vedel ne za te, ne za tvoje velikanstvo in za vse krvave poboje. Prijezdi bliže, da si podava roke: nikoli si jih nisva poprej, nikoli si jih ne bova pozneje; ali pravijo da Bog nima rad, če pride kedo z jezo v srci pred sodnji stol."
Velikan se nekoliko začudi, ko to sliši. Naglo prijezdi, ter mu poda svojo debelo roko. Krpan mu jo pa tako stisne, da precej kri izza nohtov udari.
Brdavs malo zarezi, pa vendar nič ne pravi, ampak misli si: ta je hud in močen: pa kaj bo — kmet je kmet; saj ne zna bojevati se, kakor gre junakom.
Urno zasukneta vsak svojega konja in zdirjata si od daleč zopet naproti. Brdavs visoko vzdigne meč, da bi že o prvem odsekal sovražniku glavo; ali ta mu urno podstavi svoj kij, da se meč globoko zadere v mehko lipovino; inpredno ga velikan more izdreti, odjaha Krpan z malega konja, potegne Brdavsa na tla, pa ga položi, kakor bi otroka v zibel deval, ter mu stopi za vrat in reče: „No, zdaj pa le hitro izmoli en očenašek ali dva, in pa svojih grehov se malo pokesaj; izpovedal se ne boš več, nimam časa dolgo odlašati, mudi se mi domov za peč: znaj, da komaj čakam, da bi zopet slišal zvon, ki poje na Vrhu pri sv. Trojici." To izreče pa vzame počasi mesarico, odseka mu glavo in se vrne proti mestu.
Dunajčanje, ki so do zdaj le od daleč gledali, pri-dero k njemu, tudi sam cesar mu pride naproti, pa ga objame pričo ljudstva, kije vpilo na vse grlo: „Krpan je nas otel! Hvala Krpanu, dokler bo Dunaj stal!
Fr. Levstik.
46. Ubežni kralj.
Noč je temna, podkve jeklo poje; Lej po gozdu kralj ubežen jaha. Zgubil vojske, zgubil zemlje svoje, Skriva se ko zver po lesu plaha. Nima žene, hčere, ne sinova, Vse mu vzela vražna je sekira. Koča vsaka duri mu zapira; Spremljevalca nima pot pjegova.
In zajezdi v gosto drevje lesa. Konj se zdrsne, neče delj bežati, V stran zahrska, kvišku pne ušesa; Brezno vidi pred seboj zijati. — Kralj pa gleda in zastonj ugiblje; S konja stopi, k veji ga priveže, Plašč pogrne, nanj ves truden leže: Sladki sen nad breznom ga zaziblje.
Dihnejo mu sanje v trudno glavo: „Stol kraljevi iz zemlje mu rase; „On pa seda nanj s častjo in slavo, »Bogat, venčan, ko nekdanje čase. „Zida se nad njim poslopje širno, ., Razsvetljeno, v zlatu lesketaje; „Stavijo se veže na vse kraje, „Zunaj čuje straže hojo mirno."
»Prebudi se bobnov ropotanje, »Prebudi se grom trobent vojaških, »Vstane žvenket in ostrog rožljanje, »Ide truma vojvodov junaških;
„Gre med njimi knez iz zemlje tuje, ,,Ki mu hotel je deželo vzeti; „ Zmagan ide, ž njim tovarši vjeti, „Klanja se mu, silni meč daruje."
„Zadonijo spet trobente glasne, „In prikaže se obraz kraljice; „Ž njo sinovi, ž njo so hčere krasne, „Njoj visoke strežejo device. „Tu gospčda kralju vsa zavpije: „Bog ti slavo hrani čase večne! „ Svetlim vnukom tvojim dneve srečne! „Hrum veseli po dvoranah bije."
Vzdihne v živih sanjah kralj: „Carujem! Oh podobe gledal sem neznane, Da ubežen skrivam se po tujem." V sanjah kvišku, kakor jelen, plane; Hoče k svojim — roke širi — pada! Meč z oklepom v dno brezna brenkoče: Konj se strga, podkve vdar ropoče: Krokotajo vrani iz prepada!
Fr. Levstik.
47. Noe
Solnce rumeno Goro zeleno
Tam na iztoku Pa na oboku Luna prikaže glavo; Bolj se užiga, Vedno bolj miga Zvezdic prijazno zlato.
Zadnjič poljubilo je;
V krilo temine Hribje, doline
Tiho zavili so se.
S. Jenko.

Iz zemljepisja.
48. Kedo?
Kedo je trate, gaje ozelenil, Kedo sej al cvetlice po livadah, Kedo sadil drevesa med pečine, Kedo je stavil gozde na strmine?
Kedo na skalo je naslonil skalo,
Kedo	je skladal gore velikanske, Kedo votline dolbel iz votline,
Kedo	pogrnil zemljo rodovito?
Kedo je stvaril jezera, potoke, Kedo razliva reke v širno morje, Kedo užiga treske gromovite, Kedo pošilja dež in roso svetlo?
Kedo nad nami je razpel obnebje, Kedo utrdil nebu svete zvezde, Kedo udružil mirno luno zvezdam, Kedo žareči svit podaril solncu?
Tretje berilo za ohčne ljudske šole.
4
Kedo	po cvetji kaže pot bučeli, Kedo postrvi da plavute bistre,
Kedo	ubral je slavcu mile strune, Kedo jelenu dal je brze noge?
Kedo je stvaril modrega človeka, Kedo mu čelo proti nebu dvignil, Kedo izročil mu vladarstvo zemlje, Kedo udihnil dušo mu nesmrtno?
Iz „Glasnik"-a.
49. Podoba naše zemlje.
Dozdeva se nam, da je zemlja velilc, raven krog. Vidi se nam, da tja čez rob zemeljskega kroga ni ničesa, da je tam nebo tako rekoč na zemljo povez-neno. A vid pogosto vara človeka!
Ko bi kedo zapustil domači kraj ter hodil vedno proti zahodu, prišel bi se suhega na morje, z morja zopet na suho in tako naprej. Toda naenkrat, ko začne premišljevati, kako dolgo je že od doma in kako daleč mu je še iti, da pride do kraja zemlje, na enkrat je vse tako, kakor je bilo doma. Čudno mu je pri srci; on sliši domači jezik govoriti in zagleda nazadnje zvonik, ki ga je tudi že videl. Prišel je domov, kraja zemlje pa ni zagledal. Potoval je namreč krog zemlje, kakor bi s kredo potegnil črto okoli obla.
Že v letih 1519 —1522 je pogumni mornar Ferdinand Mag alhaens prvikrat krog zemlje potoval. Vedno proti zahodu jadraje je prišel od vzhoda prav tja nazaj, od koder je bil odplid. Za njim so
mnogi drugi tako potovali okoli zemlje in sicer na raznotere strani. Avstrijanska fregata No vara je leta 1857. jadrala proti vzhodu in leta 1859. od zahoda se vrnila v domače pristanišče.
Zemlja je tedaj krogla, in sicer malo naplo-skana krogla, kakor n. pr. jabolko.
50. Razne točke in črte na zemlji.
Zemlja ima kakor vsaka krogla svoje središče. Ravna črta, ki si jo mislimo od površja skozi središče do nasprotne strani potegneno, zove se premer. Premer od severa proti jugu je zemeljska os; njeni skrajni točki pa sta tečaja (severni in južni).
Črta enako daleč od obeh tečajev okoli zemlje po-tegnena je ravnik (ekvator). Meri pa 4000 Mm in deli zemljo v severno in ju zn o poloblo. Z ravnikom vštric položeni krogi so vzporedniki, ki si jih premnogo lahko mislimo okoli zemlje poteg-nenih. Najimenitejši vzporedniki so: dva povratnika (rakov in kozorožcev) in dva t e čaj n i k a. Ravniku na obeh straneh se razprostira do povratnikov vroči podnebni pas; med rakovim povratnikom in severnim tečajnikom je severni zmerni p as, med kozorozcevim povratnikom in južnim tečajnikom pa ju zn i zmerni pas; od tečajnikov do tečajev sta mrzla pasa (severni in južni).
Poldnevniki so oni krogi na zemeljskem
površji, ki drže od tečaja do tečaja ter navpik
4 *
režejo ravnih Vsak poldnevnik ali meridijdn deli zemljo v vzhodno in zahodno poloblo. Ljudje stanujoči ob istem poldnevniku imajo istočasno poldne. Vzporedniki in poldnevniki delajo stopinj s k o mrežo, ki jo vidite na globusu in na zemljevidih.
51. Solnce.
Kadar solnce zjutraj izza gora v čisti jutranji zrak gleda, zdi se nam precej blizu, in vendar je skoraj 15 milijonov Mm od nas oddaljeno.
Znano je, da topova krogla jako urno leti. Ce bi vojak na solnci trdo nabit top ravno na vas pomeril, smeli bi v istem trenotku, ko bi ga oni zasmodil, z mirno vestjo se uleči in dobro spati. Smeli bi brez nevarnosti stati na istem mestu še marsikateri dan; krogle bi še le ne bilo. Dorasli bi v tem v krepke mladeniče in može, kroglo popolnoma pozabivši; kajti dospela bi še le v 24 letih na zemljo. Železnični brzovlak pa bi moral drdrati celo 300 let, predno bi se pripeljal od solnca do zemlje
Ker je solnce tako daleč od nas, zdi se nam tudi kakor mala plošča. V resnici pa je tako velika krogla, da bi iz nje lahko naredil li/<t milijon zemeljskih obel. Čudimo se tej velikosti, — in vendar so nekatere zvezde še večje od solnca. Kako velik in mogočen pa mora biti še le isti, ki je zemljo, solnce in zvezde ustvaril?
52. Solnce in zemlja.
Vidi se nam, da se pomika solnce vsak dan od vzhoda do zahoda, in da zemlja mirno stoji. Tako se nam kaže; a vendar ni tako. Če se peljemo na katerem hitrem vozu ali pa po železnici, vidi se nam, da drevesa in hiše mimo nas lete. Vemo pa, da popotniki dalje gredo, in da druge reci ostajajo na svojem, mestu. Enako se godi tudi se zemljo. Dozdeva se nam sicer, da zemlja stoji, in da solnce hodi vsak dan od vzhoda do zahoda. A ravno nasprotno je resnica. Solnce stoji, zemlja pa se vrti okoli svoje osi od zahoda proti vzhodu.
Zemlja se v 24 urah enkrat zasuče okoli svoje osi. To vrtenje nareja dan in noč. Proti solncu obrnena stran ima dan, nasprotna polovica pa noč. Ko se zemlja suče okoli svoje osi, ne ostaja zmerom na enem mestu. Pomika se namreč tudi okoli solnca, in sicer od zahoda proti vzhodu po pakrožnej poti, ki se zove zemeljska draga. Da zemlja enkrat obhodi solnce, potrebuje 365 dni in šest ur. Ta čas imenujemo leto. Sest ur čez 365 dni je pa v štirih letih en dan; zato je vsako četrto leto prestopno leto, katero ima 366 dni.
Zemeljska os ne stoji navpik na zemeljskej dragi (ekliptiki), ampak je k njej tako naklonjena, da jo reže v poševnem kotu 66V2°. Ona pa tudi obdrži vedno isto mer v svetovnem prostoru. Ker tedaj zemlja okoli solnca teka, in ker je zemeljska \s enakomerno pošev položena, zato stoji zemlja vsak trenotek drugače proti solncu. To pa dela izpremembo letnih časov, to dneve daljša in krajša.
53. Luna.
Prijazna luna, hi po noči tako milo sveti, zvesta je spremljevalka naše zemlje. Zdi se nam, da je luna blizu solnčne velikosti, in vendar je veliko manjša od solnca, celo 50 krat manja od zemlje. Da se nam luna tako velika vidi, izvira Iz tega, da je samo 38000 Mm od nas oddaljena. Od solnca bi topova kraglo še le v 24 letih na zemljo priletela, od lune pa že v 20 dnevih!
Kakor zemlja okoli solnca, pomika se luna okoli zemlje; nam pa se zdi, da je narobe. K solncu obrnena polovica je svetla, druga pa temna. Ker se luna enako zemlji vrti krog same sebe ali krog svoje osi, ni vedno ena polovica svetla, druga pa temna. Zemlja se okrog svoje osi zavrti v 24 urah, luna pa krog svoje v 27 dnevih in 7 urah. Dan je na luni tako dolg, kakor pri nas dva tedna, in ravno tako dolga je noč.
Krog zemlje pride luna v 29 dnevih in 12 urah enkrat ; v enem letu jo tedaj obhodi več ko 12 krat.
Ker se luna okoli zemlje in se zemljo vred okoli solnca pomika, izpreminja se vedno stanje teh teles druzega proti druzemu: po tem nastajajo lunine izp remembe.
Mlaj je, kadar stoji luna med solncem in zemljo, ali malo višje, ali nižje. Ker je takrat le nje nerazsvetljena polovica k zemlji obrnena, ne vidimo je. Po mlaji se pomika luna na svojem potu med solncem in zemljo dalje; takrat opazujemo le ozko progo razsvetljenega polobla, ki vedno rase. Teden dni
po mlaji zagledamo luno ravno v jugu, kadar solnce v zahodu stoji; vidimo pa polovico njenega od solnca razsvetljenega polobla v podobi črke D ter pravimo, da je prvi krajec.
Dva tedna po mlaji stoji luna solncu nasproti; ona vzahja, kadar solnce zahaja, in nam kaze vso razsvetljeno polukroglo. Pravimo, da je polna luna ali š čep.
Sedem dni po ščepu vzhaja luna še le o polnoči kazoč se v podobi črke C. Pravimo, da je zadnji krajec. Od zdaj se njeni svetli kos vedno bolj izmanj-šuje, dok da v sedmih dnevih zopet mlaj nastopi.
Luna ima torej trojno gibanje.
54. Solnimi in lunini mrk.
Mrk nastane, kadar stoje solnce, luna in zemlja v ravne j črti druga z drugo. Ako se o mlaji pomakne temna luna ravno med zemljo in solnce, zatemni se solnce, ker njegovi žarki ne morejo dospeti na zemljo. Oni deli zemlje, kamor pade lunina senca, imajo solnčni mrk. Če nam luna vse solnce zakrije, nastane popolni, drugače pa delni solnčni mrk
O ščepu se včasih pripeti, da stopi zemlja ravno v črto med solnce in luno; takrat ne more solnce obsijati lune, ker je zemlja njegovim žarkom napoti. Pravimo, daje luna mrknila. Tema, hi jo opazimo na luni, ni druzega, nego senca naše zemlje. Lunini mrk, ki se godi le o ščepu, kakor solnčni le o mlaji, je ali popolni ali delni.
55. Nebesna telesa.
Visoko nad nami se razpenja neizmerni nebesni prostor; tam vidimo solnce, luno in brez števila zvezd. Solnce ni svetla plošča, kakor se nam dozdeva, marveč prevelika svetla krogla. Ravno take podobe so tudi luna in zvezde. Solnce, luna, zvezde se imenujejo svetovi. Tudi zemlja, na katerej prebivamo, je tako svetovno telo ali svet.
Sobice razsvetljuje in ogreva našo zemljo in luno, pošilja pa svojo svetlobo tudi mnogim drugim svetovnim telesom, ki tekajo kakor naša zemlja okoli solnca■ Takim svetovnim (nebesnim) telesom pravimo premičnice ali planeti. Zemlja je po takem premičnica, luna pa sopr emičnica.
V neizmernem nebesnem (svetovnem) prostoru miglja pa tudi nebrojna množica takih teles, ki kakor solnce se svojo svetlobo svetijo in se vidno ne premikajo drugo od druzega. Imenujemo jih zato n epremicnice ali stalnice.
Solnce je stalnica.
Nepremičnice so veliko večje od naše zemlje in se nam le zaradi tega talco drobne zde, ker so silno daleč od nas. Od nepremične zvezde, hi je za solncem nam najbližja, potrebuje svetloba leta, predno pride do nas!
Lepi belkasti pas, kateri drzi na nebu od severa do juga, je rimska cesta. Pred ostrim daljnogledom se razkropi v brezštevilno množico nepremičnic.
Razen stalnic, planetov in sopremičnic prikažejo se včasih še repate zvezde, katere tudi komete imenujemo. Odlikujejo se z lepo bliščečim jedrom in posebno z večjim ali manjšim svetlim repom. Repatim zvezdam so se ljudje vselej prav čudili. Prav naravno ; čudimo se le temu, kar malokedaj vidimo, vsakdanje pa preziramo. Praznoverni ljudje menijo celo, da metlasta zvezda napoveduje vojsko, kugo in druge nadloge. A ne teh, ne drugih nadlog nam repatice ne naznanjajo; kažejo le vsemogočnost in neskončno modrost našega stvarnika.
56. Zemlja in njeni deli.
Vsa zemlja meri nad 5 milijonov Mm1. Le četrtina tega površja je suhega sveta, tri četrti pa je mokrega. Suha zemlja se deli na pet delov.
Na vzhodnem poloblu so: Evropa, kjer mi prebivamo; nje se drži Azija ali Jutrovo, kjer je bil prvi človek ustvarjen, in kjer se je rodil naš izveličar. Afriko z neizmerno puščavo Saharo loči od Evrope sredozemsko morje, od Azije pa sueški prekop. Avstralija se razprostira ravniku na jugu. Na zahodnem poloblu leži Amerika, ki jo je Krištof Kolomb našel l. 1492.
Ta del sveta je nam ravno nasproti ter ima noč, kadar je pri nas dan. Ta — navadno novi svet imenovana zemlja —je razdeljena v severno in južno Ameriko, lci ju sklepa ozko panamsko med-m o rj e. Na zahodnem poloblu so tudi raztreseni mnogi avstralski otoki.
57. Morje.
Voda, ki v velikej množini suho zemljo ob daje, zove se ocean ali v e s o l j n o m o r j e. Morska voda je zelenkasta in slana ter se ne more piti. Mornarji morajo sredi. morja za žejo pomreti, ako jim izmanjka sladke vode. Morje ni vedno in povsod enako mirno, ampak se giblje, sem ter tja pretaka, narašča in upada. Valovanje vzrokujejo vetrovi, ki pritiskajo na morsko površje ter ga plahitajo. M o r s k i tokovi so ono gibanje vesoljnega morja, pri katerem se deli morja med vodenimi bregovi kakor po velicem vodotoku pretakajo. Kar so reke na suhem, to so tokovi na morji. Razen tega gibanja opazujemo, da morje redno pa 6 ur neprenehoma narašča, sledečih 6 ur pa ravno tako redoma upada. Naraščanje je p l i,m a (pritok), upadanje pa oseka (odtok).
Vesoljno morje se loči na pet velikih morij.
Severno ledeno morje se razprostira krog severnega tečaja ter obliva severno obrežje Evrope, Azije in Amerike. Drugod ga tečajnik loči od drugih morij.
Južno ledeno morje je okoli južnega tečaja ter sega do južnega tečajnika, kjer se meša z naslednjimi morji.
Atl a n s k o mor je je veleširoka struga med Evropo, Azijo, Afriko in pa Ameriko. Tečajnika jo ločita od severnega in južnega ledenega morja, na jugovzhodnej in jugozahodnej strani pa se meša z indijskim in velikim morjem.
Sredozemsko morje ji del atlantskega, jadransko s tržaškim in kvarnerskim zalivom in črno morje pa sta dela sredozemskega morja.
Veliko ali tiho morje sega do ledenih morij; na zahodu mu je Azija in Avstralija ograja, na vzhodu pa Amerika.
In d i j sko morje se drži na jugu ledenega morja, na zahodu obliva Afriko, na severu Azijo, na vzhodu pa Avstralijo.
Vesoljno morje je v raznih krajih različne globo-kosti; njegova srednja globokost se ceni 3000—3200 m. Morje ne loči le suhega sveta, ampak ga tudi veže; kajti brez števila parnikov in jadrenic šviga po širokej morskej gladini, vozeč blago od obrežja do obrežja.
58. Prebivalci naše zemlje.
Zemlja živi mnogo milijonov ljudi, ki se razlikujejo po postavi, polti, laseh i. t. d.
Nam podobni ljudje z belo poltjo in lepo umerjeno postavo prebivajo ne le v vsej Evropi, ampak tudi še daleko tja po jutrovih deželah v velicem delu Azije in v severnej Afriki. Mnogo se jih nahaja celo v Ameriki in v Avstraliji.
V Aftr i k i prebivajo črni zamorci z volni podobnimi lasmi, v Ameriki bakreno-rudeči Indij a ni, ki pa silno hitro odmirajo. Po vzhodne j Aziji stanujejo žolti Mongolci z gladkimi črnimi lasmi in malimi, zelo udrtimi očmi; na polotoku M a laki in po mnogih otokih velicega ali tihega morja so pa naseljeni rujavi Malajci.
Kakor ljudje, tako so tudi živali in rastline različno razdeljene po zemlji. V vročih krajinah na obeh straneh ravnika rasto drevju podobne trave in vedno zeleni listovci; v gozdovih se zibljejo pisani ptiči ter se prepirajo mnogovrstne opice. Zemlja je tu rodovitna in daje človeku brez posebnega truda obilnega sadu. Tukaj se pa tudi skrivajo velike kače in roparske živali, namreč lev, tiger i. t. d.
V	mrzlih krajih blizu tečajnikov celo črno jelovje postaja krivenčasto in pritlično; zemlja je neplo-dovita in pusta. Le malo je takih živalskih vrst, ki bi človeku živež dajale. Človek pa tudi v teh merzlih krajih ■ srečno živi; tudi tukaj ljubi svojo revno domovino.
39. Evropa.
Evropa je sicer najmanjši, a najimenitnejši del zemlje. Tukaj stanujejo najbolj omikana in najmogočnejša ljudstva, imajoča posestev celo v drugih delih sveta. Evropa se razprostira po zmerno toplem pasu ter ima zato kaj zdravo podnebje. Proti severu sega do severnega ledenega morja, ob vzhodnej strani ze drži Azije; na jugu jo loči sredozemsko morje od Afrike, na zahodu pa atlantsko od Amerike.
V	Evropi je več držav; med njimi je za nas najvažnejša avstrijsko-ogerska monarhija, ki se razprostira sredi tega dela sveta.
Našej očetnjavi na severu in zapadu se prosti-rajo države nemškega cesarstva; najodličnejše so: kraljestvo prusko z glavnim mestom Berlin; kraljestvo saksonsko (Dresden); kraljestvo b a-
v ar sk o (Munchen) in v irtemb er ško (Stuttgart). Dalje proti zahodu so ljudovladi Švica ali S vaj ca (Bern) in Francosko (Pariz), kraljestvi Belgija (Bruselj) in Holandija ali Nizozemsko (Amsterdam), ter v elikobritansko in irsko kraljestvo (London).
V	severnej Evropi se nahaja tudi več kraljestev, namreč: Dansko (Kopenhagen), Svedija in Norvegija (Stockholm, Kristijanija); tu in po vsej vzhodnej Evropi se razprostira še rusko carstvo (Petrograd, Moški)a).
V	južnej Evropi je razen nekaterih kneževin turško cesarstvo (Carigrad) in kraljevine: Rumu ni j a (Bukreš), Srbija (Belgrad), Grško (Atene), Ltalija (Rim), Španija (Madrid) in Portugalsko (Lizbona).
60. Iz severa.
Kadar pri nas žito zori in vrtnice najlepše cveto, takrat so dnevi prav dolgi, noči pa kratke. V tem času pa našim bratom stanujočim v severnej Svediji in Norvegiji solnce ne zahaja. Kadar pri nas polnoči odbije, sveti solnce severnim Švedom še tako svetlo, kakor da bi nikedo ne smel zadremati. One dni njim jasno solnce kroži na obzorji in nikdar ne zahaja.
Dne 22. grudna imamo najkrajši dan in najdaljšo noč. A solnce pri nas vendar vsak dan vzhaja in zahaja, da-si se ne mudi tako dolgo na nebu, kakor o kresu. Od severnih krajev pa vzame takrat
za delj časa slovo. Tema je neprehenoma. Če pri ti as poldne zvoni, je v daljnem severu še prav tako temno, kakor po noči. Le včasih to temo razsvetljuje veličastveni tečajni sij ali žar, ki je v podobi velikanskega pasa tako rekoč iz ognjenih ali žarečih trakov sestavljen.
Nam bi se gotovo solze potočile, ko bi nas solnce za več mesecev zapustilo. Tudi severnikom to ni posebno všeč. Zato željno pričakujejo časa, kadar morejo svetilnice zopet ugasiti. Ko se približuje tisti srečni dan, gleda staro in mlado hrepene proti onej strani neba, od koder bo jutranja zarja naznanila veseli solnčni prihod.
In vendar tudi tukaj človek srečno živi! Da-si je severna zemlja samo z mahovi in lišaji pokrita, če tudi nima niti našega žita, niti našega sadunos-nega drevja, vendar bi je severnik ne zamenil za najbogatejšo in najrodovitnejšo. Naše domače živali v teh mrzlih in puščobnih krajih ne morejo živeti, samo pes je, kakor povsod, tudi tu človeku zvest tovariš. Da pa more severnik živeti, dal mu je Bog žival, ki nadomestuje konja in govedo, ovco in kozo. Ta žival je severni jelen.
61. Evropejci.
tEvropejci so bele polti in lepo umerjene postave; glede omike in duševnega razvoja prekosijo ljudi v drugih delih sveta.'
Bistveno razliko med Evropejci kakor med raznimi ljudstvi sploh dela jezi k, ki ga govore.
Evropejci govore med seboj različne jezike, ki pa se izpeljujejo po večjem iz treh starejših jezikov, in sicer iz latinskega (laški ali italijanski, francoski, španski, portugalski in rumunski), iz germanskega (nemški, holandski, angleški, danski, švedski), in pa slovanskega: (ruski, rusinski, poljski, češki, slovenski, hrvatsko-srbski in bolgarski). Razen teh govor6 nekateri Evropejci še madjarski, turški in novogršk i.
Prebivalci v Evropi so po večjem (nad 9/io^ Kristijani; drugi so mohamedanci; nekaj je judov ali zidov. Vsi ti časte le enega boga (enobožci).
Kristijani so ali katoličani, ali pa taki, ki so se od'rimske cerkve ločili. Ti so ali grški razkol-niki, ali pa protestant je, katerih vera je zelo različna.
Katoličani so na Laškem, Španskem, Portugalskem, Francoskem, Irskem, v Belgiji, juznej Nemčiji in v avstrijsko-ogerskej državi; nekaj jih je tudi na Švicarskem.
Protestantje prebivajo večinoma na Angleškem, v Skociji, severnej Nemčiji, Holandiji, na Danskem, Švedskem in Norveškem; nahajajo se pa tudi v Švici in v našej državi.
Grški razkolniki so na Ruskem in Grškem, mnogo jih je pa tudi na Turškem in Avstri-jamskem.
Mohamedanci žive samo na Turškem; judje so razkropljeni po vseh evropskih državah.
62. Domovina.
Beseda sladka, domovina! Ne prideš več mi iz spomina; Kot iskra živa v srci tliš, Ljubezen k sebi mi budiš.
Ko solnca žar na tebe sije, Srce veselo v meni bije; A žalost trga mi duha, Megla nesreč ak' te obda.
Obličje ak' je jasno tvoje, Veselo moja struna poje; In če oko se ti solzi, V potokih moje se topi.
O sijaj, sijaj, solnce milo! Na ljube domovine krilo, Obličje jasni jej temno In krasi s cvetjem jo ljubo!
A. Praprotnik.
63. Avstrijsko-ogerska monarhija.
Za nas najimenitnejša država je avstrijsko-ogerska monarhija, ki obsega 622.300 Km2.
Ce pogledamo zemljevid cesarstva, zapazimo, da meji naša domovina (očetnjava) na Nemčijo, na Rusko, Rumunsko, Srbijo, Turčijo, Črno goro, na jadransko morje, Italijo, Švico in na kneževino Liechtenstein.
V južnem in južno - zahodnem delu našega cesarstva se vzdigujejo Alpe, katere so najvišjft
gorovje v vsej Evropi. Po svojej snovini se ločijo v notranji pas ali prvotne Alpe in v dva postranska pasa, ali severne in južne apneniške Alpe. Iz Alp dobiva Donava, tekoč sredi države, mnogo dotokov. Tam, kjer se dunajski gozd bliža Donavi, stoji Dunaj ali Beč, največje in najimenitnejše mesto vse monarhije in cesarjev sedež.
Od Dunaja teče Donava proti vzhodu prek dunajske kotline in male ogerske nižine, potem pa se obrne proti jugu in se vali prek velike ogerske planjave. To planjavo obdaje v severu in v vzhodu zelo razrasteno gorovje, Karpati po imenu.
Na severnej strani gorenje Donave se vzdiguje več pogorij, kakor: S u m a v a (Bohmenvald), Krušne ali Rudne gore (Erzgebirge) in Sudeti, ki obsegajo jizerske gore, Krkonoše (Riesen-gebirge) in Jesenike (Gesenke).
Monarhija obsega avstrijske in ogerske dežele.
Avstrijske dežele so:
1.	Nadvojvodina avstrijska pod Anižo (Enns) z glavnim mestom Dunajem (Wien), ki je tudi glavno mesto vsega cesarstva;
2.	nadvojvodina avstrijska nad Anižo (Linz);
3.	vojvodina salcburška (Salzburg);
4.	poknežena grofija tirolska in Vorarl-b e r š k o (Innsbruck) ;
5.	vojvodina koroška (Celovec, Klagenfurt);
Tretje berilo za občne ljudske šole.	5
6.	vojvodina štajerska (Gradec, Graz);
7.	vojvodina kranjska (Ljubljana, Laibach);
8.	Primorsko (poknežena grofija goriška in gradiščanska, mejna grofija isterska in samosvoje tržaško mesto z okolico) z glavnim mestom Trstom (Triest);
9.	kraljestvo dalmatinsko (Zader, Zara);
10.	kraljestvo češko (Praga, Prag);
11.	mejna grofija moravska (Brno, Briinn);
12.	vojvodina s 1 e š k a (Opava, Troppau);
13.	kraljestvo gališko (Lvov, Lemberg);
14.	vojvodina bu kovinska (Cernovice, Czer-nowitz).
Ogerske dežele so:
1.	Kraljestvo o g e r s k o (Buda-Pešta) z veliko kneževino erdeljsko;
2.	kraljestvo hrvatsko in slavonsko (Zagreb, Agram.)
Vse te dežele ali kronovine so nerazdelni deli avstrijsko - ogerske dedne države, katere so od leta 1848. po vlado našega premilega -cesarja Franca Jožefa I. Avstrijanski cesarji so iz vladarske rodovine habsburško-lotarinske.
64. Avstrija za vse.
Ako li če,
Avstrija b'la je in bo za vse!
Zdaj brambovci zaukajte: Bit' če, bit' če Avstrija za vse.
Kadar tedaj če, Nikogar se ne bojimo, Brez skrbi, varni, trdni smo: Bit' če, bit' če Avstrija za vse.
In ker če, Obeta Rudolf iz nebes: Premagal bodeš Franc zares! Ker Avstrija če, Tud' bo za vse!
In ker če, Avstriji bo pomagal Bog, Da se razširi krog in krog: Bit' če, bit' če
Avstrija za vse!	v. Vodnik.
65. Avstrijsko vodovje.
Glavna reka našega cesarstva je Donava ali D u n a v a. Idimo na parobrod in vozimo se po tem veletoku od tod, kjer v našo državo stopa, do tja, kjer jo zopet zapušča!
Pri bavarskem mestu Pasov (Passau) prestopi Donava v gorenje Avstrijsko in sprejme I n o, katera jej iz Alp privaja obilo voda. Tako povečana dere Donava mimo L i n c - a. Malo pod tem mestom se ž njo druži deroča Travna, ki svoje valove iz prelepe planinske pakrajine semkaj vali. Tej krajini s krasnimi jezeri se pravi po nemško Salc-kammergut. Se Schafberga vidiš 19 planinskih jezer.
5*
Nekaj nižje se v Donavo izliva A n i ž a. Ta izvira na Salcburškem, teče prek gorenjega Štajerskega in dalje loči gorenje in dolenje Avstrijsko.
V dunajskej nižini dela Donava nekaj lepili otokov, ki so z drevjem in grmovjem obrasteni. Ob bregovih so raztresene vasi in posamezne kmetije; na bližnjih hribih pa stoje gradovi ali pa razvaline, in nas spominjajo davno minolih časov.
Pod mestom K r e m s - o m teče Donava mirno skozi rodovitno tulnsko polje. Bolj ko se bližamo dunajskemu mestu, živahneje postaja na parobrodu. Mnogi se odpravljajo. Že nas pozdravlja visoki stolp stolne cerkve sv. Štefana. Kmalu potem se ustavi parobrod v širocem pristajališči. Po kratkem prenehljeji zasuče se zopet k sredi reke in plava dalje. Na levej in desnej se razprostirajo široke ravnine. Tam namaka z D i j o (Thaya) združena Morava (March) moravsko polje in se izliva, delajoč mejo med Avstrijskim in Ogerskim, v Donavo; tu pa se plodovita dunajska kotlina na jugu končuje v nerodovitno pustinjo pri dunajskem Novem mestu. Ta pustinja se imenuje k a-menito polje; prek nje teče Litava (Leitha), ki na desnem bregu Donave Avstrijo meji proti Ogerskemu. Nad Požunom (Preflburg) stopi Donava na ogersko zemljo in se razcepi v več panog, ki objemajo dva donavska otoka. Na desnem bregu sprejema Donava reko Rabo, v levo nje panogo pa se izliva V a g; pri trdnjavi K o m o r n se izteka N i t r a, nekaj nižje pa G r o n.
Pri V a c o v u (Waitzen) se obrne Donava proti jugu ter se skozi Buda-Pešto v mnogih ovinkih počasi vali po velikej ogerskej nižavi. Pod Osekom se ž njo združuje Drava, ki svoje z Muro pomnožene vode ob ogerskej meji semkaj priganja. Ko se pripeljemo do B e 1 g r a d a, vidimo, kako Sava, ki je med potom razen S a v i n e, Kolpe in U n e nabrala dosti drugih rek, svoje valove v Donavo vali. Prej pa se je z Donavo združila že ribnata Tisa (Theifi) s pritekajočim Samošem, Korošem in Marošem. Tisa je z Donavo zvezana tudi po F r a n c e v e m prekopu.
Na daljnem teku dela Donava mejo med Ogerskim in Srbijo ter pri starej Ršavi zapušča našo državo. Tu stopimo z ladje; do črnega morja je še dolga pot.
Iz našega cesarstva drve še druge reke v Donavo, namreč Aluta, Seret in Prut.
Razen Donave. in njenih dotokov naj se omenijo še sledeče vode:
V	jadransko morje se izlivajo: Neretva in Krka v Dalmaciji, Soča (Isonzo) na Goriškem, Adiža (Etsch) z Izak o (Eisack) na Tirolskem. V severno morje se valita: Ren (Rhein), ki dela na kratkej črti mejo proti Švici; Laba (Elbe) z Jizero, Ogro (Eger) in Veltavo (Moldau), v katero se zopet izlivajo pritoki Votava in Mža, Lužnica in Sazava.
V	vzhodno morje se iztekate Odra in V i s 1 a (Weichsel). Odra izvira na Moravskem in sprejema Opavo, Visla pa prihaja iz Sleškega ter dobiva še. pritoke Dunajec, San in Bug.
V črno morje drvi' Dnjester, ki svoje vode na Gališkem zbira in se množi s& Strijem in mejnim Podgoričem.
Avstrija ima premnogo jezer; največ se jih nahaja med Alpami. Na Karpatih je razkropljenih brez števila jezerc, ki jih ondotni Slovani „stavi" ali „plesa" imenujejo; Nemci jim pravijo „morska oka".
Tudi rudnic in zdravilnih vod (kopelji) šteje Avstrija prav mnogo; največ jih je na Češkem in Ogerskem.
66. Studenca.
Vštric spod gore zelene, Izvirata studenca dva, In kakor pot ju žene, Hitita v plan nevtegoma.
Na dvoje gresta pota Na dvoje bolj, skoz bolj navdol; Končala teke bota, Al več se videla nikol'.
S. Jenko.
67. Avstrijske Alpe
se razprostirajo po deželah Donavi na jugu tja do državnih mej in do Save.
Alpe so sestavljene iz mnogih sklenenih gor ali iz pogorij, med katerimi se bolj ali manj rodovitne doline nahajajo. Po širokih dolinah in nižjih gorskih planotah je zemlja največ pripravna za poljedelstvo; v ožjih dolinicah in višje po gorah
— Tise polje umika travnatej zemlji. V gozdih je mimo storžnjakov (šilovja) tudi še listnato drevje; čim višje pa prideš, tem bolj redki prihajajo listovci. Nazadnje se izgubi tudi šilovje; le tu pa tam zapaziš nekaj pritlikavih in starfkavih grmov. Nad mejo zadnjega drevja se dviguje oni svet, ki ga navadno planine imenujemo. Pokrivajo ga razne trave, cvetlice in alpska zelišča, ki po letu prežive premnogo čred domačih živali. Todi žive tudi Alpam lastne živali, n. pr. divja koza. Nad planinskimi pašniki se vzpenjajo skalnate Alpe z golimi stenami. Sivo prodovje pokriva prepadna tla; le malokje zagledaš kako osamelo travico ali katero gorsko zelišče. V tej višavi mora si popotnik po več ur le med skalovjem in prodom iskati nevarne steze. Tu vlada večna tihota; le včasih zaropoče skala, ki se utrga od pečine in navzdol buči'; — le včasih se oglasi ropna ptica, ki svoj plen tu sem prinese, da ga v miru použije.
Skoro tri četrtine alpskih vrhuncev na Avstrijskem kipe do visokosti sivega skalovja. Robati skalnati grebeni so jako različne podobe. Marsikateri vršaci pa se vzdigujejo še višje. Če niso preostri, pokriva jih večni sneg; na doljnih koncih snežnin pa se širijo 1 e d n i k i.
Ni popisati, kako lepi in veličastni so videti snežniki od daleč, kadar jih obseva jutranje ali večerno solnce. Žareč kipe v sinje nebo; pravimo, da plamte. Najvišji vršac avstrijanskih Alp je Ortles (4000 m) na Tirolskem.
68. Planinar.
Visoko vrh planin stojim, V veselji rajskem tu živim; Tam dol' ljudje prebivajo, Veselje redko vživajo; Prid' vrh planin, Nižave sin!
Men' prvo solnce zablišči, Ko zajde, meni še svetli: Mrakovi dol' stanujejo In srca omrazujejo; Prid' vrh planin, Nižave sin!
Je poln čvrstih cvetlic moj stan, Stoje viharju, zimi v bran; Tam dol' mehkužne hirajo, Se razcveto, že vmirajo; Prid' vrh planin, Nižave sin!
Men' čiste sape zrak vedre, Mi jasnijo glavo, srce; Tam dol' megle se vlačijo, Duha more in tlačijo; Prid' vrh planin, Nižave sin!
Studenci bistri mi teko, Poje mi čredo in travo; Tam dol' se reke zbirajo, Jezove, breg podirajo; Prid' vrh planin, Nižave sin!
Po jasnem meni solnce gre, Al' zvezde migljajo svetle; Tam doli strele švigajo, Med gromom hiše vžigajo; Prid' vrh planin, Niža ve sin!
BI. Potočnik.
69. Prebivalci avstrijsko-ogerske države.
Avstrijsko-ogerska država šteje 38 milijonov stanovalcev. Ti so razcepljeni na več narodov, ki se zopet ločijo po veri in jeziku, pa tudi po šegah, po, obleki ali noši. Vsi avstrijski in ogerski državljani se delijo pro svojem jeziku na 4 glavne vrste, namreč na Slovane, Nemce, Romane in M a d j a r e.
Prvi trije narodi prebivajo večinoma po goratih deželah; Madjari pa so naseljeni po srednjem ravnem Podonavji, le malo jih je tudi po erdelj-skem višavji.
1.	Slovanov je nad 18 milijonov; po stano-vališčih jih ločimo v severne in južne. Severni Slovani stanujejo po deželah hercinsko-sudetskih gor, po zahodnih in srednjih karpatskih krajinah in bližnjih ravninah; dele se na O e h e, Poljake in R u s i n e. Jugoslovani prebivajo po južnih straneh Alp, po kraškem svetu in po bližnjih vzhodnih ravninah; dele se na Slovence (nad 1,200.000), Hrvate in Srbe.
2.	Nemcev je 10 milijonov; bivajo po Vorarlberškem, severnem in srednjem Tirolskem, po
gornjem in dolenjem Avstrijskem, po gorenjem in srednjem Štajerskem in po zahodnem in severnem Koroškem; stanujejo pa tudi po drugih deželah med drugimi narodi, kakor Kočevarji na Kranjskem i. t. d.
3.	Romani so tisti narodi, katerih jezik izvira iz latinskega; štejemo jih 372 milijon. K njim pripadajo Italijani, Furlani in Rumu ni.
4.	Madjarov je nad 5Va milijonov; med avstri-janskimi narodi so ti zadnji posedli notranje pokrajine velike ogerske nižave.
Razen teh štirih poglavitnih narodov je še nekaj Zidov, ki so raztreseni po vseh deželah, Armencev in Ciganov.
Kakor so avstrijanski prebivalci različni po jeziku, tako dela med njimi razliko, tudi vera. Razločujemo namreč kristijane, židein' tudi nekaj mohamedancev; največ je vendar kri-stijanov katoličanov.
Trdno dajmo se skleniti: Sloga pravo moč rodi; Vse lahko nam bo storiti, Ako združimo moči. Brate vodi vez edina Nas do cilja enega: Živi cesar, domovina! Večna bode Avstrija!
70. Na moje rojake.
Slovenec! tvoja zemlja je zdrava, Za pridne nje lega naj prava, Polje, vinograd, gora, morje, Ruda, kupčija tebe rede.
Za uk si prebrisane glave,	/
Pa čedne in trdne postave; Išče te sreča, um ti je dan, Našel jo boš, če nisi zaspan.
Glej, stvarnica vse ti ponudi, Le jemat' od nje ne zamudi; Lenega čaka strgan rokav, Pal'ca beraška, prazen bokal.
V. Vodnik.
71. Pridelki v ay stri j sko-ogerskej državi.
Avstrijsko-ogerska država je bogata mnogoterih pridelkov. Zemlja je po večjem vsa rodovitna; nekatere krajine pa se lahko merijo z najplodovi-tejšimi evropskimi deželami.
Poljedelstvo. Različnega žita se mnogo prideluje, zlasti na Ceskem, Moravskem, Gališkem, na ogerskej in slavonskej zemlji; v teh kakor po alpskih deželah se sadje rej a vedno bolj povzdiguje. Na Češkem raste izvrsten hmelj, katerega zdaj tudi na Štajerskem dobivajo. Po severnih krajinah našega cesarstva.se prideluje dosti lanu, ko n o p 1 j e in pese za cuker. V i nor ej a se nahaja povsod, le na gorenjem Avstrijskem, Salcburškem, Sležkem in v Galiciji ne najdeš vinogradov; največ vina dobivajo v deželah ogerske
krone. Lesu do zdaj še ni primanjkovalo, razen v Dalmaciji, po golej kraševini in ogerskih pustinjah.
Živinoreja zdaj še ne zadostuje vsem potrebam cesarstva. Najlepša goveja živina se nahaja po alpskih deželah, posebno na Tirolskem, Salcburškem in Štajerskem. Konj je po vzhodnih kronovinah več, nego po zapadnih. Najbolj razvita pa je reja ovac, zlasti na Moravskem, Sleškem, Češkem, po dolenjem Avstrijskem in Ogerskem; manj zdatna je reja pre-šičev. Svile mnogo napravljajo po južnih krajinah. Nazadnje naj omenimo še štajerske kopune in češke fazane.
Kopanine so v našem cesarstvu prav mnogovrstne in bogate; najimenitnejše so: sol, premog in železo. Na severnem obnožji karpatskih gor se nahajajo neizmerne lege slanega kamena; največje solne jame so pri Vilički in Bohniji. Nekatere alpske dežele dajejo varjeno, Istra in Dalmacija pa morsko sol. — Črnega in rujavega premoga je obilo. To koristno palivo se nahaja v različnej meri po vseh kronovinah, le na Salcburškem in Bukovinskem ne; največ ga je na Češkem, Sleškem, Moravskem in Štajerskem. Na (jališkem se dobiva petrolej. Dobrega ž e 1 e z a je v našem cesarstvu posebno veliko; najboljše se nahaja na Štajerskem in Koroškem. — Živo srebro nam daje Idrija na Kranjskem, k o 11 o-v i n o Ogersko in Tirolsko, svinec zlasti Koroško in Češko, cinek Kranjsko, cin ali kositer pa Krušne gore. Razen naštetih kopanin se na Avstrijskem dobivajo tudi druge koristne rude, prsti in kamenja.
Najboljši zdelki domače obrtnosti so različne tkanine iz prediva, pavolje, volne in svile, usnje in razno usnjeno blago, srebrnina in zlatnina, orodje in posodje iz železa, bakra, jekla, stekla in gline. Do 8 milijonov ljudi živi samo ob obrtnosti.
Avstrija ima tudi živahno trgovstvo, katero -pospešujejo mnoga občila, kakor ceste, železnice, b r o d a r s t v o ali p 1 o v s t v o po morji in rekah, pošte, telegrafi ali brzojavi. Najimenitnejša trgovišča v našem cesarstvu so: Dunaj, Praga, Budim-Pešta, Debrecin, Lvov, Brodi, Opava, Brno, Olomuc, Trst in Reka (Fiume). Trst je poglavitno tržišče za pomorsko trgovino.
I. Dežele v državnem zboru zastopane. 12. Nadvojvodina avstrijska pod Anižo.
(19.823 km2, 2,330.600 ljudi.) Meje?
Te dežele je 3/4 hribovite. Donavi na jugu stoje apneniške Alpe z Otscherom, Raksalpo in Snežnikom (Schneeberg) in dunajski gozd (Wiener Wald). Na levej strani Donave se razprostirajo razne gore; srednji njih del se imenuje Man h ar t, — Največja ravnina je dunajska kotlina, katerej ob Moravi pravijo moravsko, proti Novemu mestu (Wiener-Neustadt) pa kam eni to polje. Tulnsko polje je prav rodovnito.
Glavna reka je Donava, v katero se na desnem bregu izlivajo A niža, Erlava in L i tava, na levem Morava.
V tej deželi se prideluje veliko dobrega vina, zlasti v dunajskej okolici. Obrtnost je zelo razvita; posebno od Dunaja do Novega mesta je mnogo fabrik.
Glavno mesto te dežele je Dunaj, ki je ob enem tudi glavno in stolno mesto vsega cesarstva. V tem največjem in najimenitnejšem mestu naše monarhije prebiva nad milijon ljudi: tu je središče uradov, znanstvenih, obrtnih in trgovskih zavodov. Med mnogimi cerkvami je najslavniša ona sv. Štefana z 138 m visokim stolpom. Dunaj šteje s predkraji vred 1,200.000 stanovalcev. V okolici sta lepa cesarska grada Schonbrunn in Laksenburg. Schwechat ima največjo pivovarno na evropskej celini, Pottendorf pa največjo predilnico za bombaž. Pomniti je še: Novo mesto, Baden, St. Polten in Krems.
73. Nadvojvodina avstrijska nad Anižo.
(11.985 hm2, 759.600 prebivalcev.) Meje?
Večjo, južno polovico te bogate in dobro obdelane dežele pokrivajo severne apneniške Alpe in njih razrastki iz katerih se vzdigujejo najvišji vršaci; D ac h s te in ob viru Travne (3000 m), Priel in Pyrgas, Gore med Travno in Ino — Hausruk — imajo dosti premoga. V severnej polovici so razrastki Šumave.
Glavna reka je Donava; nje desni dotoki so: mejna Ina se Salico (Salzach), deroča a bistra Travna, ki teče skozi več prelepih jezer, Aniža se Štiro (Steier).
Gorenje Avstrijsko prideluje obilo žita in sadja ter se odlikuje z veliko govejo živino. Bogata je dežela tudi kamene in varjene soli (Salzkammergut). V velikih fabrikah zdeluje razno železnino in jeklenino ter razpošilja po vsem svetu izvrstne kose in srpe.
Glavno mesto je Line (41.000 lj.) ob Donavi. Pomniti je tudi: Freistadt, Ried, Hallstadt in Ischl se solovarnicami, Gmunden (glavno založišče kuhinjske soli), Wels, Steyer, na sotočji Štire in Aniže se slovečo železno in jekleno obrtnostjo.
— 79 — 74. Salcburška vojvodina.
(7.152 kmr, 163.000 ljudi.) Meje?
Salcburška dežela je skoro vsa gorata. Na jugu stoje prvotne Alpe, tukaj Visoke Ture (Tauern) imenovane, ki se na izvirkih Mure dele na Nizke Ture med Anižo id Muro in na koroško-štajerske Alpe. Največja reka je S al i ca.
Dežela ima obširne zelene pla ine in lepe senožeti, kar je živinorejo in mlekarstvo povzdignilo na prav visoko stopinjo. Pincgavska in pongavska goveda in pinc-gavski težki vprežni konji slove po vsej Avstriji. Solno-graško je bogato tudi soli, mramorja in mavca.
Glavno mesto Salcburg (25.000 lj.) slovi po lepej legi in raznih spomenikih zidarske umeteljnosti; tu je sedež nadškofov. H a 11 e in, soline; Gastein, imenitne toplice.
75. Poknežena grofija tirolska s Torarl-berškim.
(29.288 km2, 912.000 ljudi, 60% Nemcev, 40% Lahov.) Meje?
Tirolsko je najbolj proti zahodu pomaknena dežela našega cesarstva. Pokrivajo jo čez in čez najvišje Alpe v monarhiji; le ob rekah so sem ter tja ozke ravnice.
Prvotne Alpe zavzemajo ves prostor med reko Ino na severnej, in rekami Adižo, Izako in Rienco na južnej strani. Prelaz Brenner jih deli na otztalske gore, ki so večinoma z ledniki pokrite, in pa na Visoke Ture; iz teh se dviguje Veliki Venediger (3700 m). Adiži in Izaki na jugu se širi ortleško gorstvo z najvišjim vrhom v cesarstvu (Ortles 4000 m); vzhodno od teh so triden-tinske planine. Predarelsko ali Vorarlberško in severno Tirolsko napolnjujejo severne apneniške Alpe.
Glavna reka In a teče v Donavo, v katero se izlivajo tudi nekatere druge na Tirolskem izvirajoče reke. Ren dobiva nekaj dotokov iz Vorarlberškega ter jih drvi v severno morje. Adiža z Izako in pritočno Rienco pa vali svoje valove v jadransko morje. Ob meji je bodensko in gardsko jezero.
Prebivalci so po večjem Nemci, na južnem Tirolskem tudi Italijani. Največji zaslužek jim daje živinoreja in sirarstvo, po južnih krajih tudi vino, sadje in svila.' Obrtnost je na Vorarlberškem zelo razvita.
Glavno mesto Inspruk (20.000 lj.) stoji ob Ini. Briksen in Botzen ob Izaki imata imenitno trgovstvo. M e r a n slovi zaradi milega podnebja, izvrstnega sadja in vina. Tudi ob Adiži sta postavljena T r i d e n t in Roveredo, največji mesti v laških Tirolih.
Na Vorarlberškem je ob bodenskem jezeru Bregenz.
76. Burja, zameti in plazovi v Alpali.
> .
Oim višje stanujemo nad morjem, tem ostreji
in mrzleji je zrak; če gremo tedaj po zimi na visoke gore, sneg vedno bolj suh in droben prihaja. Enako mrazu je tudi veter po višinah silovit-nejši in rurzleji. Večkrat razsaja po visokih gorah grozen vihar, ko je v dolinah vse mirno in tiho.
Tu nastane mnogokrat strašna burja, ki namete po nekaterih krajih mnogo snega, pa ga nosi po dvajset in še več metrov visoko in ga potem zopet na drugih krajih pušča.
Največji zameti so po jarkih gorskih goličav in vrhuncev, tu ima namreč veter neznano moč, sneg pa je droben in suh. Gorje popotniku, ako
pride v takih časih na gore; že marsikedo je našel v zametih svoj grob. Uhojena steza je že zametena; ni nikakšnega sledu, da bi se mogel po njem ravnati; tudi stopinje spredaj gredoČega popotnika so popolnoma pokrite z debelim snegom. Polzki sneg, v kateri se noge popotnikove globoko udirajo, zelo ovira hojo, da prigazi v enej uri komaj streljaj daleč. Na tako težavnem potu obnemorejo mu kmalu vse moči. Veter mu nese oster sneg v obraz in oči tako silno, kakor bi ga zbadal z bodečimi iglami. Ničesa ne vidi več pred seboj; izpremenjena, se snegom pokrita okolica zdi se mu popolnoma tuja, da ne ve kam obrniti se. Kakor brez uma gazi krog, ter se vedno bolj oddaljuje od prave poti.
Gorjanci zaznamenavajo pot po takšnih gorah večkrat z dolgimi drogi, ki jih zasade ob stezah v zemljo; kraj večjih cest pa so postavljene majhne hišice, preskrbljene z drvi, da bi ' mogel popotnik, kadar jame mesti, va-nje bežati ter si pri ognji okrepčati zmrzle ude.
Mnogokrat pa se zgodi, da silni vihar tudi droge in hišice popolnoma pokrije se snegom. Zastonj išče potem tujec zavetja, da bi se odpočil; nekaj časa tava dalje, slednjič pa obnemaga. Vedno bolj se čuti utrujenega; tesno mu jame biti pri srci, zavednost ga zapušča.
Upajoč se nekaj počiti, vsede se v sneg, da bi nekoliko zadremal — ali revež zaspi trdno, da se nikdar več ne zbudi.
Tretje berilo za občne ljudske šole-	()
Groza je videti one, ki so se po velikih težavah rešili iz žametov; brki in lasje so jim naježeni, obleka zmrzla, noge vse ozeble. Celo obraz obdaje tanka ledena skorja, in vse obličje je tako zgrbljeno, da se človek svoje podobe ustraši, ako se pogleda v zrcalu. Nevarno je iti tacemu človeku koj v gorko izbo; kajti lahko si nakoplje hude ozebline, ki ga muči potem morda vse življenje.
Za časa, ko še v Alpah ni bilo cest, kakor so dan današnji, in so ljudje hodili kar naravnost čez gore po sedlih, nahajala so se tudi po avstrijskih Alpah taka gostišča, kakoršno je še danes slavoznano sv. Bernarda na Švicarskem.
Se bolj nevarni so plazovi, ki nastanejo, če se sneg na dolgo in široko s hribov v doline spušča. Včasih se suh in droben sneg odtrga od strmih bregov in se s preveliko hitrostjo v nižine vali. Posebno poguben je zračni tlak — silni veter, ki ga takov suh plaz naredi; ta veter podere ali s koreninami izruje cele gozde, vzdigne ali prevali velike skale, gorjanske koče ali hiše ter jih razruši. Včasih se utrga premočeni in stlačeni sneg ter se drše po zelo strmem opolzlem bregu; hitrost debelega plaza raste od hipa do hipa. Zračni tlak pred njim vse podere, kar plaz sam potem razdrobi in zakoplje. To so mokri plazovi. Od teh snežnih plazov pa moramo razločevati zemeljske vsade in p o s e d e.
Po J. Podmilšak-u in J. Jesenk-u.
77'. Koroško.
(10.327 km\ 348.000 ljudi, 70°/o Nemcev, 30% Slovencev.)
Meje?
Koroška dežela je po večjem gorata in ima dolge doline, ki so v precej veliko celovško ravnino razširjene. V severnem delu se prostirajo ob deželnej meji Visoke Ture in koroško-štajerske Alpe; najbolj znana odrasleka teh gora sta Svinjska planina in Golovec (Koralpe). Dravi na desno so potegnene apneniške karnske Alpe, katere pontabelsko sedlo deli na zahodne in vzhodne. Vzpored se zahodnimi so med Dravo in Žilo (Gail) zilske Alpe z Dobračem, s katerega ima potnik prekrasen razgled čez planinski svet. Vzhodne karnske Alpe se imenujejo Karavanke (Obir). Podobne so velikanskej steni, čez katero vodi več prelazov (Predel, Ljubelj i t. d.). Najvišji vršac na Koroškem pa je Veliki zvonar (Grofiglockner, 3800 m) s prelepim lednikom.
Poglavitna reka koroške dežele je deroča Drava, ki na Tirolskem izvira in pod dolenjim Dravburgom na Štajersko prestopa. Znameniti njeni dotoki na levem bregu so: gorenja -Bela (Moli), Jezernica (Lieser), Krka (Gurk) z Glano in Labodnica (Lavant), na desnem pa Žila. Imenitnejša jezera so: belo, milstatsko, osojansko (Ossiach) in vrbsko; po vrbskem ali celovškem jezeru se vozi z ladjami parnicami.
Visoko gorata dežela ima zlasti v gorenjem delu mrzlotno in rastlinju malo ugodno podnebje; v dolenjih krajih pa je topleje. Najmilejše podnebje ima na jug odprta, a drugod dobro zagrajena labodska dolina.
Zbog hladnega podnebja in pomanjkanja orne zemlje Koroško ne prideluje toliko žita, kolikor ga potrebuje za svoje prebivalce. Tem bolj pa se pečajo Korošci z živino-
6 *
rejo; posebno se odlikuje goveja živina, pa tudi lepili konj in plemenitih ovac imajo Korošci obilo. Največ ljudi na Koroškem preživi rudarstvo in kovinska obrtnost.
Koroški svinec je najizvrstnejši v vsej Evropi; bogata pa je dežela tudi železa in rujavega premoga —. Koroško ima dve železnici; prva s postransko progo od dolenjega Dravburga v Volšperg vodi od Maribora skozi deželo na Tirolsko; druga — Rudolfova — veže Koroško s Kranjskim in gorenjim Štajerskim; njena stranska proga drži od Trbiža (Tarviš) do Pontabla.
Deželni zbor šteje 37 udov; v d r ž a v n i zbor pa pošilja dežela 9 zastopnikov.
Glavno mesto je Celovec (Klagenfurt) s 18.000 prebivalci; tu je sedež deželne vlade in krškega knezoškofa. V Celovci je višja gimnazija in realka, učiteljišče in nekaj drugih šol. Družba sv. Mohora. Blizu mesta je Gospo-svetsko polje z ostanki starorimskega mesta in vojvodskim stolom. Dalje naj se pomnijo: Beljak (Villach), staro mesto ob Dravi (6100 lj.); tu je velika založnica koroškega železa. Bleiberg z največjim svinčenim rudnikom na Avstrijskem. Spital in Trbiž imata fužine. V Borovljah (Ferlach) izdelujejo puške, v P rev al jih je velikanska zdelovalnica za železo, v Velik ovci (Volkermarkt) pa so imenitni semnji. Št. Vid je bilo nekedaj glavno mesto. Hiittenberg ima najbogatejše Železnike v deželi, Volšperg pa slovečo fabriko za svinčeno belobo.
78. Raj pod lipo pri Zilanih.
Vsaka župnina (vas) v zilskej dolini ima košato lipo, na lipi oder za godce, pod lipo klopi za goste. O cerkvanji pridejo mladeniči in deklice ter se po opravilu pod lipo zbero in mirno na zelenej
trati poldneva pričakujejo. Stranski in tuji ljudje le od daleč gledajo. Kadar zazvoni, odkrijo se moški in vse tiho moli. Zvon utihne in mlada družba zakrikne, da se po vsej okolici glasi. Godci zagodejo; mladeniči in deklice narede krog lipe kolo in po svojej šegi plešejo. Na širocem prostoru nasade na kol nov sodček, da se vrti; vrh kola visi venec iz rožic. Čvrsti mladeniči na brzih konjih mimo dirjajo ter z železnim kolom sodčku dno izbijajo, da se krog kola suče. Kedor prvi dno prebije, dobi venec. Tujec ne sme blizu, dokler mu starejšina ne napije in „pomozi ti Bog!" reče. Tako so dobre volje pristni Zilani.
U. Jarnik.
79. Loy n«i divje koze.
Divja koza je kaj živa, pa tudi plašna žival. Živi po najstrmejših pečinah, kjer se spenja in tako spretno skače, da se ji človek ne more nikoli dosti načuditi. Po strmih čereh pleza in skače neznano hitro in varno; po dlan širokej stezici prek pečevja leti, kakor bi jo nosil vihar. Kraj globokih prepadov, kjer bi človek mislil, da ni prostora za njeno nogo, drvi hitro kakor strela. Ce jo sovražnik zasleduje, in če sama pride do konca stezice, spusti se kar v globino, ko bi ta tudi 8 metrov merila. V skoku se obdrži na skalici, katero bi človek lahko z roko pokril; obstreljena tudi na treh nogah pobegne ob strmih robovih lovcu izpred oči. Divja koza je jako čuječa. Kadar se pase, ozira se vedno krog sebe. Ce zapazi nevarnost, glasno zabrlizga in naznani tovaršicam, da je treba bežati.
Lov na divje koze je neizrekljivo težaven in nevaren. Lovec mora biti trdnega života, vajen
vsakoršnih težav. Ne sme se bati večdnevnega truda; kljubovati mora mrazu, viharju in nevihti. Biti mora zmeren, hladnokrven, ali kedar je treba, tudi pogumen in drzen. Razen dobre in zanesljive puške mora imeti mirno roko, bistro oko, vedro glavo, ki se mu nikdar ne moti.
Včasih se poda nad divje koze že v večernem mraku, včasih pa le zgodaj po noči. Čez ramo mu visi lovska torba, v katerej ima steklenico žganja in kaj za želodec. Po plečeh mu binga risanica, z desno se opira na debelo, okovano gorjačo. Kadar primaha do hudega strmovja, naveže na svoje črevlje šestero-krempljaste dereze, če nima že od doma čižem z ostrimi, podolgastimi žreblji podkovanih. Tako praska naprej, da se kar ogenj krejše pod njim.
Ako se lovcu posreči, da ugleda žival, mora včasih daleč plezati po trebuhu, skrivaje se za skale. Včasih pa mora hoditi ure in ure, predno obide žival tako, da jo ima proti vetru; zakaj lovca za vetrom koza kmalu zavoha, in potem je ves trud zastonj. Najbolje je, ako obide pasočo se kozo ter jej zapre pot, ko se pozneje s paše vrača proti vrhu. Za skalo skrit ali na trebuhu ležeč čaka koze, da mu pride na streljaj. Puška poči, zadeta koza skoči kvišku, prekucne se in pade mrtva na zemljo, ako je lovec dobro meril. Ce pa jo je samo ranil, skrije se koza med pečine. Lovec pa hodi za krvavim sledom zmerom dalje in dalje na visoke in strme pečine, kjer je padši v brezno že marsikateri našel svoj grob.
Dostikrat pa lazi lovec dva ali tri dni po gorah, pa vendar ne prinese domov druzega, nego prav težke noge in lačen želodec.
Po L. Pintar-ji.
80. Lovec,
Z lokom in se strelo Lovec preleti Goro in globelo, Ko se dan budi.
Breznu in strmini Lovec gospodar.
Zračnej visočini Orel je vladar,
Dalja se mu klanja; Kar dospe mu v lov, Srna ali kanja, Vse je plen njegov.
Po Schiller-ji zložil Fr. Cegnar.
81. Štajersko.
(22.427 1,213 000 prebivalcev, 67 % Nemcev, 33 °/„ Slovencev.) Meje?
Lepa štajerska vojvodina se vrsti tudi med planinske dežele; a vendar ima mimo goratih krajev več prijetnih in dobro obdelanih ravnin.
Aniži in štajerskej Salici na severu so severne apne-niške (Dachstein 3000 rti), na obeh straneh reke Mure prvotne, Dravi na jugu pa južne apneniške Alpe. Prvotne se cepijo v Nizke Ture na levem, in vkoroško-šta-jerske Alpe ne desnem bregu Mure. Te razhajajo v več razrastkov; severno-vzhodni odraslek drži proti Muri, ki ga seka, in dalje do avstrijske meje; južno-vzhodni pa drži kot Golovec proti Dravi ter po lepih slovenskih goricah v ravnino prehaja.
Južne apneniške Alpe na Štajerskem se imenujejo solčavske planine (Sulzbacher Alpen), ki se prostirajo med Savo in Savino. Iz njih se vzdiguje visoka Ostrica. Omeniti je tudi Pohorje z Veliko kapo.
Najimenitnejše ravnine so: veliko ptujsko, rodovitno lipniško (Leibnitz) in lepo graško polje.
v
Najdaljša in najimenitnejša reka na Štajerskem je Mura z Murico (Miirz); izliva se zunaj dežele v plovno Dravo. Ta pridere iz Koroškega in sprejemlje Dr a vino in Pesnico. Ob kranjsko-štajerskej meji teče Sava, v katero se pri Zidanem mostu S a vi na, blizu Brežic pa mejna Sotla izliva. Tudi gorenji tek Rabe in Aniže se Salico je na Štajerskem; Travna pa ima v deželi samo svoj vir. — Štajersko ima več imenitnih rudnic in toplic.
Podnebje je po različnih krajih različno, kakor je namreč svet višji ali nižji. V planinskem pogorji gorenjega Štajerja je ostro in hladno, ob dolenjej Muri, ob Dravi in Savi pa mehko in toplo; zato se tudi rastlinje različnih krajev med seboj zelo loči.
Po dolenjem Štajerskem se prebivalci pečajo s poljedelstvom. Pridno in umno obdelana zemlja jim daje obilo raznega žita, a vendar ne toliko, da bi s tem pridelkom tudi nerodovitno gorenje Štajersko izhajati moglo. Malo ne po vseh krajih spodnjega in srednjega Štajerja sade lepo sadno drevje in od leta do leta bolj izbrano vinsko trto. Izvrstno vino pridelujejo okoli Ljutomera, Maribora, Radgone (Radkersburg) in Konjic (Gonobitz). Tudi s hmeljem so se jeli pečati. Dolenje-štajerska perutnina je dobro znana daleč po svetu. V Trebovljah (Trifail) in Hrastniku, v Ivnici (Eibisvvald), Koflachu in Voitsbergu se nakoplje dosti premoga.
Ta se pa dobiva tudi na gorenjem Štajerskem, ki se sploh ponaša se svojimi kopaninami. Železa ima med vsemi avstrijskimi deželami največ; tudi soli (Aussee) jej ne manjka. Poleg rudarstva in podelovanja železa žive ljudje najbolj ob živinoreji; goveja živina je posebno znamenita.
Z obilnimi pridelki je živahno trgovstvo, katero pospešujejo mnoge železnice:
1.	Od severa proti jugu vodi južna železnica; njene postranske proge so: od Maribora na Koroško, od Pragerjev na Ogersko, od Zidanega mosta na Hrvatsko, od Bruck-a v Ljubno.
2.	Cesarje vič Rudolfova železnica drži iz Koroškega sred gorenjega Štajerskega na Avstrijsko. V Ljubnem se veže z južno železnico.
3.	Se cesarjevič Rudolfovo železnico je zvezana železnica slovoča po nadvojvodinji Gizeli, ki pelje na Solno-graško; od te se odceplja posebna proga, ki drži mimo Aussee-a na Avstrijsko.
4.	Železnica od Ljubnega v Vordernberg (od Eisenerz-a do Hieflau-a jo nadaljuje stranska proga Rudolfove železnice).
5.	Ogerska zapadna železnica izhaja v Gradci ter pelje na Ogersko.
t). Koflachska železnica veže Gradec s Koflachom; od nje je napeljana stranska proga do Wies-a.
7. Najnovejša železna cesti na štajerskih tleh je od Miirzzuschlag-a do. Neuberg-a.
Deželni zbor šteje 63 udov, v državni zbor pošilja Štajersko 23 poslancev.
Glavno mesto Gradec (97.000 preb.) je sedež ces. namestnika in sekovskega knezoškofa. Tu je vseučilišče, tehnika, 2 gimnaziji, 2 realki, 2 učiteljišči in mnogo drugih šol. Judenburg, Ljubno (Leoben), Bruck so znana mesta; Mariazell s fužinami je sloveč božji pot. Firstenfeldska okolica prideluje hmelj. VGleichen-bergu so imenitne toplice, katere obiskujejo bolniki od blizu in daleč.
Maribor (Marburg, 17.000 preb.) ob Dravi, sedež lavantinskega knezoškofa, ima gimnazijo, realko, učiteljišče, vinorejsko šolo in živahno trgovstvo. Ob Dravi ste
še mesti Ptuj (Pettau) in Ormuž (Friedau). Slov. Bistrica (Windisch-Feisti-itz) in Slo venjigradec (Windisch-Gratz) ste tudi mesti. Celje (Cilli) na Savini je lepo mesto s prijazno okolico; Laško (Tuffer), Rimske toplice in Dobrna (Neuhaus) imajo sloveče toplice, Rogatec (Rohitsch) pa slatino.
82. Pastirčeranje na planinah.
V	planinskih krajih se uspešno pečajo z rejo govedine. Po zimi imajo živino v hlevih, po letu pa jo pasejo po planinah. Veliko veselje vlada povsod, kadar se živina v planine seli, ali kadar se zopet vrača domov.
V	poznej pomladi se spravi iz zaduhlih hlevov ter žene na zelene gorske pašnike.
Največej in najlepšej kravi, ki je vsej čredi vodnica, obesijo okoli vratu zvonec na lepem traku, med rogova pa ji privežejo čop cvetlic. Tudi druge krave dobe zvonce, nekatere večje, nekatere manjše, vendar take, da se glasovi vjemajo. Prvi pred čredo hodi pastir, za njim krava vodnica in potem druga živina; sredi med njo stopa bik, kateremu privežejo med rogova s pisanimi vrbcami in cvetjem okinčan molzen stolček. Za čredo hodi hlapec, ki molzno posodo nosi. Vso drugo pripravo, ki je na planinah potrebna, naložijo na konja in pošljejo tja.
Živina je prav rada na planinah. Tu diha čisti zrak, tu ima dobro pašo. V višavah tudi ni take vročine, kakor po dolinah; silne muhe in obadi je ne nadlegujejo toliko. Zato je živina na planinah čvrsta, zdrava in vesela.
Planinski pastir ima svojo kočo, v katerej ves čas pridno dela ter napravlja sir, skuto in maslo. Krave se pasejo, koder se jim ljubi. Ko pride čas
molžnje, zjutraj in zvečer, zatrobi jim pastir v svoj veliki rog, in takoj se zbero na molzišči.
Tako prežive pastirji se svojo čredo vse poletje na planinah, po katerih se razlega prijetno pastirsko petje. Ko pa nastopi pozna jesen, vračajo se z jasnih višav v meglene doline.
Po „Vert ec"-i.
83.	Slovo.
Obvari vas Bog, O solnčne višave! Mora v nižave Na zimo pastir.
Z dolin na višave, z višav u dolino!
Kukavica skliče nas na planino,
Ko zemljo odel bo mili rožni cvet
In spomlad zbudila studence spet.
Po S c h i 11 e r -ji zložil F. Cegnar.
84.	Rudar.
Rudarjevo življenje je tiho in dolgočasno. Kakor krt rije in tiči vedno pod zemljo; dan na dan vihti svojo rovnico v podzemskih temnih votlinah; pri brlečej luči koplje in odbija rudo. Le malo-kadaj se spravi pod milo solnce; tačas si ogleda, kako neumno svet gori živi. Navada mu je priljubila podzemski svet; zato ga kmalu zopet vidiš, kako po notranjih hodnikih v zemlji rudo s kladivom in rovnico kljuje in koplje, dokler mu bližnja roka z drugim kladivom zabije poslednji žrebelj v mrtvaško rakev.
J. Jurčič.
85. Kranjsko.
(9.955 isTm3, 481.000 preb., 94%Slovencev, 6%Nemcev.) Meje?
Kranjska vojvodina je po večjem gorata dežela. Na severu so razprostrte apneniške Alpe, ki so razrastene v julsko pogorje (Triglav 2800 m, Mangart 2600 m), v Karavanke in pa v kamniške planine (Grintovec 2500 m). Južno-zahodno stran kranjske dežele pokriva Kras, t. j. nekoliko obrasteno, a z večine golo in kamenito višavje. Ob hrvatskej meji so Gorjanci (Uskoki) večje pogorstvo. Sredi teh kranjskih gora se širi prostorna ravnina.
Kranjska dežela je po naravi ločena v tri dele: v Gorenjsko, Dolenjsko in Notranjsko.
Največja reka na Kranjskem je Sava, ki se pri Radoljici (Radmannsdorf) steka iz podkorenske in bohinjske Save (Savice) ter teče najprej prek dežele in potem ob štajersko-kranjskej meji. Na desnej strani dotekajo jej Ljubljanica, rakov bogata Krka (Gurk) in mejna Kolpa, ki se pa še le zunaj dežele izliva v njo. Ljubljanica je kaj čudna voda. Izvirajoč pod imenom Pivka daleč na Notranjskem skrije se v postojinsko jamo, pri Planini pa se kot Unec zopet prikaže izpod zemlje. Unec ponikne v razvotljenej kraševini in kot Ljubljanica (Laibach) privre na dan. — Idrijca in Ipava se iztekate v Sočo. Kranjsko ima več jezer; največja so: bohinjsko, prekrasno blejsko (Veldes) in presihajoče cirkniško.
Podnebje na Kranjskem je po gorah hladno, po dolinah nekoliko topleje; na Notranjskem brije zlasti po zimi viharna burja.
Kranjce redi nekoliko poljedelstvo, nekoliko živinoreja, da-si ne zadostuje niti prvo, niti druga;
zato se mora žito uvaževati iz tujih dežel. Visoko stopinjo pa je doseglo bučelarstvo, ki daje deželi obilo medu in voska. Po toplejih krajih raste vinska trta, posebno v prelepej ipavskej dolini. Izmed kopanin se dobiva največ živega srebra (v Idriji), precej premoga in železne rude. Obrtnost se po malem razvija; trgovina pa bi lahko še bolje cvetela.
Kranjsko vežete se sosednimi deželami dve železnici, namreč južna in cesarjevič Rudolfova.
Deželni zbor šteje 37 poslancev; v državni zbor pa pošilja Kranjsko 10 zastopnikov.
Glavno mesto Ljubljana (Laibach, 26.000 preb.) ob Ljubljanici je sedež deželne vlade in knezoškofa; ima gimnazijo, realko, učiteljišče i. t. d. Slovenska matica. V obližji je mahovje, ki daje dosti šole.
Razven že omenjenih krajev je pomniti še: Tržič (Neu-marktl), obrtnost z železom in usnjem, Kranj (Krainburg), Kamnik (Stein), Loko (Bischofslak); Krško (Gurkfeld) na Savi (vinoreja), Novo mesto (Rudolfovo), Ribnico (Reifnitz: rešetarji), Črnomelj (Tschernembl). Kočevje (Gottschee) in okolica imate nemške naselnike, ki kupčujejo z raznim blagom daleč po svetu. Postojina (Adelsberg) je trg na Notranjskem se slovečo podzemeljsko jamo.
86. Cirkniško jezero.
V našej lepej domovini Jezero se tu nahaja, Ki se širi -po dolini In prečudno spet odhaja. Kjer se ribe so podile, Ptice pridejo, pojo. — In naenkrat rastja žile Tla s zelenjem ovijo.
In ko žito se požanje, Spet odpro se čudni viri; Voda pride, teče va-nje, Da se jezero razširi. Tako voda nevidljivo V zemljo steka se, poide, Izgubi se neumljivo, Kakor neumljivo pride.
L. Toman.
87. Bohinjsko jezero.
Triglav najvišja kranjska gora, stoji skoro v kotu med kranjsko, koroško in goriško deželo. Ob južnem podnožji se razprostira globoka bohinjska dolina od jutra proti večeru in se deli v dolenjo in gorenjo dolino. Dolini loči nevisoko, pa strmo hribovje; kjer se druga druge drži, tam je začetek bohinjskega jezera.
Jezero je čez dobro uro dolgo, blizu pol ure široko in okoli 133 m globoko. Iz njega teče bohinjska Sava po spodnjej dolini proti jutru in ti kaže pot k jezeru, do katerega z vozom nikjer drugej ne moreš priti.
Jezero je mirno, skoro bi rekel mrtvo. Temne ga črnosive strmine na obeh straneh. Samota vlada krog in krog. Tu ne slišiš druzega glasu, nego šum Save in njenih valov; tu ne vidiš razen dveh cerkvic nobenega človeškega prebivališča. Vse drugače se smeje blejsko jezero; vse na njem in okoli nje£a je prijetno in milo. Blejsko jezero je podoba življenja, bohinjsko podoba miru.
Po dr. J. Mencinger-j i.
88. Postojinska jama.
Kolikor ima narava čudežev, nobeden tako ne gane srca, kakor podzemeljske jame, ki so tolikanj bogate krasnih iz kapnika narejenih podob. Taka jama je tudi blizu Postojine, katera se po njej uvrstuje med najznamenitejše kraje cele Evrope. Kako je čudna, krasna, veličanska in grozna! Dolga je nad 2 hm in na raznih mestih kaj različno široka. Z njenega stropa in njenih visečih sten kaplja voda, v ka-terej je mnogo apnenca raztopljenega; kapljaje pa se ta voda suši in apnenec trdi ter napravlja raznovrstne podobe, preumeteljne, raznobarvane kipe, stebre, cvetke i. t d., da skoro ne more verjeti, kedor teh reči sč svojim očesom ne vidi. Mnogo teh kapnin se sveti, kakor bi bile sestavljene iz samih dragocenih, brušenih kamenov in biserov.
Prostori v jami imajo različna imena. Ko stopiš v jamo, odprč se ti najpred velika cerkev stolnica ; v globočini pred seboj slišiš deročo Pivko, nad glavo pa vidiš velikanski obok iz sive skale, ki ga je razpel vsegamogočni zidar.
če greš dalje ali se voziš po železnem tiru, prideš v cesar Ferdinandovo, najvojvoda Ivanovo, cesar Franc Jožefovo in Elizabetino jamo i. t. d. do Kalvarije, ki jo zalša cel gozd stoječih kapnikov, zanimljivi vodober in strašno tartarsko brezno. Na tem potu vidiš na milijone kapnin v raznih podobah, ki vise od stropa navzdol ali se vzdigujejo od tal proti stropu. Tudi posamezni kapniki imajo razna imena, n. pr. krstni kamen, prižnica, zvon, orgije i. t. ji Najlepša podoba cele jame pa je „zagrinjalo." Čarobno se zavija doli po lesketajočej steni. Rob njegov je prozoren, pomorančne, rujave in rudečkaste barve, zagrinjalo samo pa je tako belo, da se sveti.
Vsako leto na binkoštni ponedeljek je vsa jama razsvetljena. Na stotine ljudi se sprehaja po njenih obširnih prostorih; gode in celo pleše se v njej.
t
89. Primorsko.
(Poknežena grofija goriška in gradiščanska, mejna grofija isterska in samosvoje mesto tržaško z okolico.)
(7.966 Km\ 648.000 ljudi, 2% Nemcev, 32% Slovencev, 20% Srbov, 46% Lahov.)
Razen dolenjega Posočja in nekaterih globokejših dolin je vsa primorska dežela hribovita. Na severnih straneh jo pokrivajo apneniške Alpe, drugod pa goli Kras. — Največja reka v Primorji je Soča (Isonzo), ki na zahodnem pobočji Triglava izvira ter Idrijco in Ipavo sprejema. Posebno zanimljiva je kranjska Reka; izgublja se pod zemljo ter po blizu 60 km dolgem teku iz sedem skalnatih lukenj zopet pridrvi izpod razvotljene kraševine. Suha Istra ima le nekoliko potokov.
Podnebje je zelo različno; po alpskem predelu in po kraškej planoti je precej ostro, po letu vroče in suho, a po zimi zelo mrzlo, posebno kadar brije huda burja. Ob dolenjej Soči, ob morskem obrežji in po kvarnerskih otokih imajo bolj ugodno podnebje; zima je tu kratka in mehka.
Rodovitna zemlja se nahaja le okoli Gorice (Gorz) in Gradišča, na Krasu pa je zelo kamenit in plitev svet, kateremu navadno tudi moče primankuje; zato poljedelstvo v Primorji ne daje mnogo pridelkov. Se sadjerejo se najbolj pečajo po okolici goriški, po soški in ipavski dolini; vina pa pridelajo v srečnih letih po ravnem in po brdih obilo. V Istri in po kvarnerskih otokih rasto smokve, mandeljni in oljka, ki daje dobrega olja mnopo čez domačo potrebo. Živino rede močno ob gorenjej Soči, malo pa drugodi; tudi sviloreja daje prebivalcem nižjih krajev precej dobička. V pomorskih krajih nalove toliko rib, da jih razpošiljajo daleč v notranje dežele.
Na Primorskem se nikakšnih kovin ne dobiva, toliko več pa je lepega zidarskega kamenja; Istra se ponaša z morsko soljo.
Trgovstvo je v Gorici in v primorskih mestih jako živahno, zlasti v Trstu, ki je največje trgovsko mesto našega cesarstva.
Južna železnica vodi iz Kranjskega v Trst in dalje mimo Gorice na Laško; tudi od Divače v Pulj hlapon že žvižga.
V državni zbor pošilja Primorsko 12 poslancev; deželni zbori pa so trije: goriški šteje 22, isterski 33 udov, občinski zbor v Trstu pa ima vse pravice deželnih zborov.
Glavno mesto vsega Primorja je Trst (Triest), ki šteje z obmestjem 144.000 prebivalcev. Tu je sedež ces. namestnika in pa škofa.
Družba avstrijskega Lloyda ima veliko parobro-dovje; njene ladje plavajo po vsem sredozemskem in črnem morji in prek sueškega prekopa celo v Indijo. Blizu mesta je ob morskem bregu Miramar, prekrasni grad rajnega mehikanskega cesarja Maksimilijana.
Na Goriškem je Gorica (Gorz, 21.000 lj.), prelepo mesto, v Gradišči je ječa za hudodelnike. V starem času kaj sloveče mesto Oglej (Aquileja) je zdaj majhen kraj. V Istri je Pazin glavno mesto; Koper (Capo d'Istria) in Piran imate velike morske soline. Poreč (Parenzo) je sedež deželnega zbora, Pulj (Pola) ima največjo luko za avstrijansko vojno brodovje, R o vin j (Rovigno) pa precej razvito trgovstvo.
Na otokih: Lošinj (Lussin), Cres (Cherso) in Krk (Veglia) so mesta enakih imen.
Tretje berilo za občne ljudske šole.	7
90. Čičarija in Čiči.
Čičarija se razprostira po vsej severnej strani isterskega' polotoka po gorah, ki ločijo Kranjsko od Istre. Tu je zemlja suha in peščena, le doline so sem ter tja rodovitne. Vsak košček dobre- zemlje je obdelan in obsejan; a suša je tako huda, da skoro vsako leto revnim Čičem vse po njivicah zgori velike vročine.
Hribje so ali popolnoma s kamenjem obsuti, ali pa s praprotjo in po nekod z nizkim grmovjem obrasteni. Le ena vrst gora je olepšana z lepim zelenim gozdom. Blizu stanujoči Ciči hodijo vanj po drva in žgejo ogljije.
Doline po Cičariji so majhne, in le tu pa tam žubori vkak vrelec po njih. Ciči imajo prav malo vode. Ženske morajo v silnej vročini daleč v goro h kacemu studencu po vodo hoditi. Donašajo jo v vas na hrbtu v nalašč za to napravljenih sodčekih. Za živino ima vsaka vas po eno ali več lokev, ki so globoke, dav malo kedaj vode v njih primanjkuje.
Da-si je Čičarija pusta in nerodovitna, vendar je malov krajev, ki bi bili z vasmi tako napolnjeni, kakor Čičarija. Kamor koli se človek ozre, in kjer koli je kak košček zemlje, vidi se vas. Po vaseh se odlikuje snažnost; za nizkimi hišami so skoro povsod Jepi, zeleni vrtovi. Izmed sadunosnega drevja ljubijo Ciči najbolj orehe in češplje.
Ciči so trdni in krepki ljudje. Vajeni so vsacega dela, utrjeni so v trpljenji in v nevarnostih. Največ so velike postave. Blizu kranjske meje bivajoči Ciči govore slovenski jezik, ki je nekoliko s hrvatskimi besedami namešan, po drugod pa hrvatsko, se slovenskimi izrazi pomešano narečje. Samo v dveh vaseh, kjer je jedro Cičev, govore svoj lasten jezik, katerega razumejo malo ne vsi drugi Ciči.
Oblačijo se v debelo, največ doma pridelano sukno. Moški nosijo bele hlače in rujave jopiče, opanke na nogah, na glavi pa širok klobuk. Kadar je hud mraz, imajo še suknjo do kolen. Ženske so oblečene skoro kakor Kranjice. v ^ čim pa se Ciči žive ? — Ker je narava Cičariji malo rodovitne zemlje podarila, morajo si Ciči po drugih potih potrebne hrane iskati. Ki so blizu Reke, nosijo na svojem hrbtu, ali na osličku ali pa na muli drva v mesto in se s tem živijo; drugi znosijo na mulah veliko ogljija vv Trst ali Reko. Najbolj znani po svetu so tisti Ciči, kateri kis prodajejo, in pa tisti, ki nosijo perišče „lobarja", s tem si med potom proseč milostinjo.
Pri pogrebih spremljajo vsi sorodniki, znanci in prijatelji mrliča na pokopališče. Tu zdihujejo in jokajo; potem pa gredo na pokojnikov dom, kjer imajo pojedino — pogrebščino.
Iz Novic.
91. Mornarska.
Ladija meni domovje, Polje neskončno morje Klasi rumeni valovje, Kadar ga žarki zlate.
Ladija hipoma p/lava, Vstaja — odhaja vihar; Čvrsta je moja postava, Zdrav in vesel je mornar A. Umek.
92. Dalmacija.
(12.832 isTm2, 476.000 ljudi, 93% Srbohrvatje, 6% Lahov.) Meje?
Dalmatinsko kraljestvo je najbolj proti jugu pomak-nena kronovina naše države. Ozko razpokano obrežje z mnogimi luknjami in udrtinami je kraševina; tako tudi mnogi otoki. Vode ima dežela malo; brežnice (Zermanja, Krka, Cetina, Neretva) se po kratkem teku spuščajo
7*
v morje, katero dela mnogo izvrstnih luk in pristanišč. — Dalmacija ima toplo podnebje; zato prideluje smokve, mandeljne in še drugo južno sadje. Glavna pridelka pa sta olje in vino, katero se shranjuje v mehih iz kozjih kož. Po gorah se bavi Dalmatinec z- rejo ovac in koz, ob morji pa z. ribarstvom.
Razen morske soli, premoga in asfalta Dalmacija nima rudnin.
Dalmatinci so izvrstni mornarji in ladjestavci.
Glavno mesto Zader (Zara, 24.000 lj.) je trdnjava. Šibenik in Splet (Spalato) ste mesti ob novoizpeljanej železnici. Dobrovnik (Ragusa). Kotor (Cattaro) v kotu čudno zavitega zaliva ima veledobro pristanišče. B u d v a je najjužniše avstrijsko mesto. Med otoki je B r a č (Brazza) največji, V is (Lissa) pa slovi zaradi avstrijske zmage leta 1866.
93. Vlahi v Dalmaciji.
Od Zadra do Neretve živi poseben narod, ki se odlikuje se svojo rastjo in svojim značajem od vseh drugih dalmatinskih Slovanov. Ti prebivalci severovzhodne notranje dalmatinske dežele se imenujejo Vlahi. Večina jih je zelo čvrste in lepe, visoke rasti. Vida so ostrega, sluha tankega. Raz-govarjajo se z brda do brda, kakor bi*si blizu bili: a drugi pri njih stoječi slišijo z druge strani samo nejasne glasove. Telesa so tako močnega, da lahkotno nosijo na plečih tovore, ki bi jih drug človek komaj vzidigniti mogel. Čudno je pri Vlahih, da radi hodijo po krajšem potu, bodi si pot še tako slab. Vlaha ne spraviš na dobro cesto, ako ima daleč po njej. Ker morajo že od mladih nog hoditi za kozami in ovcami, in sicer bosonogi in gologlavi, privadijo se že otroci na vse muke in
trpljenje. Vlahi žive zelo priprosto in zmerno v enostavnih hišah. Da-si njim je obleka narejena bolj po turškem, ko po našem kroji, vendar so Vlahi kristijani in veliki sovražniki Turkov. Hrabri so in neustrašni, pošteni, miro-in gostoljubni; zameriti se njim pa vendar ne smeš. Jezik govore hrvatski.
Iz „V"rtec':-a.
94. Češko.
(51.948 km2, 5,560.000 preb., 63% Čehov in 37% Nemcev.)
Meje?
Češko kraljestvo oklepajo tri inostranska kraljestva, namreč bavarsko, sasko in prusko in tri avstrijske dežele. Katere?
Rodovitna in prav dobro obdelana dežela je po večjem valovita ravnina: opasana pa je z raznimi gorami. Obdajejo jo namreč: gozdov bogata Šum a v a, Krušne ali Rudne gore in pa Sudeti. VKrkonoših je Snežka (Schneekoppe) 1600 m visoka.
Glavna reka je L a b a, ki v Krkonoših izvirajoč odpeljuje iz dežele skoro vse tekoče vode: sprejema namreč Jizero, Ogro in Veltavo, katerej zopet pritekajo Lužnica in Sazava, Votava in Berounka. Češko ima tudi mnogo po vsem svetu znanih rudnic in toplic; take so: Karlovi vari (Karlsbad), Toplice, kopelji Marijan ske (Marienbad) in Franciškove (Franzensbad).
Mesta. Glavno mesto „zlata" Praga (162.000 preb.) na Veltavi slovi po svojej lepej legi, po svojih starih in krasnih poslopjih. Na mnogo imenovanem mostu čez Veltavo stoji spomenik sv. Janeza Nepomucena. P r i b r a m, imenitni rudnik za srebro. Na severu: L i t o m e r i c e (Leitmeritz) z lepo obdelano okolico, češki vrt imenovano: J a b I o n e c (Gablonz) trži se steklom; R u m b u r g,
Warnsdorf, Boleslav (Bunzlau), Trutnov (Trautenau) in L i b e r e c (Reichenberg) so imenitna obrtna mesta, osobito po platnarstvu in suknarstvu. Na vzhodu: Kraljevi gradeč; Pardubice, Hrudim, Litomyšl, Kolin imajo fabrike za cuker, papir in vžigalice; Kutna gora (Kuttenberg) z nekedaj najbogatejšim srebrnim rudnikom. Blizu tam je Caslava. Na jugu: Budejovice (Budvveis), Pisek, Tabor in Krumlov (Krumau). Na zahodu: Pelzenj (Pilsen, premog, sloveče pivo); Heb (Eger) ima zelo razvito obrtnost in trgovstvo, Jahimov, (Joachims-thal), od katerega so dobili tolarji (dolarji) svoje ime, pa srebrni rudnik. Ž a t e c (Saaz) je središče češkega hmeljarstva. Češko ima 370 mest!
95. Moravsko.
(22.221 km\ 2,153.000 ljudi, 70% Čehov in 30% Nemcev.)
Meje ?
Ta mejna grofija je valovita, hribata planota, katero obdajejo neznatne česko-moravske višine, Jeseniki in pa moravski Karpati. Med ravninami je žita bogata H a n a najbolj imenitna.
Moravske reke niso plovne; največ jih drvi k Donavi, le Odra se proti severu obrača. Za deželo najvažnejša reka je Morava, katerej dotekate Bečva in Dija. Dija sprejemlje Švarcavo, ta pa zopet Svitavo in Iglavo.
Mesta: Brno (Brunn, 82.000 preb.), deželno glavno in prvo fabriško mesto za suknenino in volnenino. Trebič (Trebitsch), Iglava (Iglau) in S vi tava (Zwittau) izdelujejo sukno. Znojmo (Znaim) ima vinorejo.
Olomuc, močna trdnjava; Sternberg, Prostejov (Prossnitz), Novi J i čin (Neutitschein) in Kromeriž (Kremsier) so obrtna mesta.
96. Sleško.
(5.14C hrti1, 565.000 ljudi, 49% Nemcev, 23% Čehov, 28% Poljakov.) Meje?
Po večjem gorata, a skrbno obdelana zemlja te voj-vodine živi na malem prostoru primerno veliko ljudi, ker se ti pečajo z raznim obrtom, zlasti se suknarstvom in platnarstvom.
Razdeljena je na dva dela. V zahodnem delu je glavno mesto O pava (Troppau, 20.000 lj.) na istoimnem dotoku reke Odre, v vzhodnem pa je pomniti Tešin (Teschen) in Belsko (Bielitz).
97. Sudetske dežele.
Deželam, po katerih se razprostirajo vAlpe, pravimo alpske; enako imenujemo kronovine Češko, Moravsko in Sleško z eno besedo sudetske, ker so S.u d e t i po njih razrasteni.
Mnogo alpinskega sveta je pokritega z večnim snegom in ledom, mnogo ga je skalnatega in golega. Po takih krajih ni sledu človeške delavnosti. V sudetskih deželah pa zemlja ni tako neugodna, da-si mora človek tu pa tam močno si prizadevati, predno jo stori rodovitno in plodno. Z gozdi pokrita so malo ne vsa pogorja; kar pa ni gozdnatih tal, je z neznatnimi izimki 6rna žemlja. Zato sudetske krajine lahko več ljudi prežive, nego alpske; zato se tukaj vasi hitro širijo v trge in mesta. — Temelj blagostanja so tem deželam poljedelstvo, živinoreja, obrtnost in trgovstvo.
Žita se prideluje nad potrebo; največ ga namlati ponosni Hanak. Koruza se sicer ne seje povsod; a reži, pšenice, ječmena, prosa, krompirja in bele pese je obilo. Trta .je zasajena le sem ter tja; drugod pa daje hmelj, konoplja in lan dosti dobička. Okusnega sadja imajo celo za tujo kupčijo.
Tudi živinoreja je hvale vredna, najbolj se odlikuje ovčarstvo. V visokih planinskih jezerih šviga pisana postrv; v ribnikih sudetskih dežel, kateri se po številu lahko merijo z alpskimi jezeri, pa gospodarita karp in ščuka.
Alpe so domovina divjih koz; po sudetskih krajinah pa rede v fazanjakih obilo fazanov, ki slove zarad okusnega mesa. Včasih zakruli v starih gozdih še divji merjasec.
Soli, zlata in živega srebra sicer ni; obilo pa je drugih kopanin. Zbog obilnosti drv, premoga in gonilnih vod, kakor zarad raznovrstnih prirodnin je obrtnost zelo razvita. V obrtnem obziru so sudetske dežele najimenitnejše v našem cesarstvu. Imajo namreč največ in najrazličnejših fabrik; njih blago se prodaje v najbolj oddaljene kraje sveta, Najvišje važnoti so: steklo in porcelan, sukno in platno, cuker in pivo.
Trgovstvo pospešujejo dobre ceste in povsod razpeljane železnice.
98. Galicija.
(78.500 km2, 5,958.000 ljudi, 43% Rusinov, 52% Poljakov, 5% Nemcev.) Meje?
Galicija je na jugu gorata, na severu pa ravna. Iz Sleškega drže v deželo Beskidi (zahodni Karpati), ki jih Poprad loči od gozdnih Karpatov. Glavni reki ste mejna Visla in Dnjester; v Vislo hite razen drugih Dunajec s Popradom, San in Bug. Dnjester zbira vodovje vzhodne Galicije (Strij, Podgorič).
Da-si je dežela pod neugodnim podnebjem, vendar prideluje obilo žita in redi mnogo živine. Dobivajo tudi dosti lanu in konoplje. Izmed kopanin je najimenitnejša kuhinjska sol in petrolej. Obrtnost je na nizkej stopinji; premnogo pa nakuhajo žganja.

Mesta. V zahodnej polovici, kjer stanujejo Poljaki, . so najimenitnejša mesta: Krakov (66.000 prebivalcev) na Visli, nekedanje stolno mesto poljskih kraljev, Bohnija in Vielička s povsod znanimi solinami, Bjala, Tarnov, Rešov. V vzhodnej Galiciji prebivajo po deželi Rusini, po mestih pa večinoma Poljaki in Židovi. Lvov (Lemberg, 109.000 prebivalcev) je deželno glavno mesto; sedež treh nadškofov (rimskega, grškega, armenskega). Druga večja mesta so: Premišlj, Jaroslav, Sambor, Drogobič, Stanislavov, Kolomea in Brodi (tržišče ob ruskej meji).
99. Bukovima.
(10.451 km1, 571.000 ljudi, 19% Nemcev, 42% Rusinow, 34% Rumuncev, 3% Poljakov, 2% Madjarov.) Meje?
Ta vojvodina ima ime od bukovih gozdov, ki pokrivajo polovico vseh tal. Ob rekah Seret in Prut je rodovitno njivje, katero daje obilo turšice in ovsa. V severnem delu prebivajo Rusini, v južnem pa Poljaki, Slovaki, Nemci, Madjari in Armenci.
Glavno mesto so Črnovice (45.000 lj.) na Prutu. Radavec ima najimenitnejšo žrebčarijo v cesarstvu; Seret, Sučava.
II. Dežele ogerske krone. 100. Ogersko kraljestvo.
(279.750 km\ 13,728.000 ljudi, 46% Madjarov, 21 % Slovanov, 13% Nemcev, 177,% Rumuncev, 21/2% drugih.) Meje?
Ogerska je po nekoliko gorata, po nekoliko pa ravna. Gorovje na-levem bregu Donave se vrsti h Karpatom (mali in moravski Karpati, Beskidi, gozdnati Karpati in erdeljske rudne gore). Drugi imenitni oddelki karpatskega gorovja so visoka Tatra, ogersko rudo^gorje i. dr.
Tostran Donave pa ogersko mejo večkrat prestopajo alpski razrastki, nekaj iz Avstrijskega, nekaj iz Štajerja. Taka odrasleka sta litavske gore in bakonjski gozd. — Nižavje obsega malo (ob Donavi od litavskih gor do bakonjskega gozda) in veliko ogersko ravnino ob Donavi in Tisi.
Glavna reka je Donava, katerej dotekajo na levej strani mejna Morava, Vag, Nitra, Gron, Ipolj, Tisa s Hernadom, Bodrogom, Samošem, Korošem, Marošem, Bego in pa Temeš; na desnem bregu dobiva Donava Litavo, Rabo, Šarvico in mejno Dravo. Razen mnogih karpatskih jezer naj se pomnite blatno in nežidersko.
Ogerska zemlja je zelo rodovitna in daje obilo raznih prirodnin. Velik del vsega avstro - ogerskega žita zraste tukaj; najbolj slovi zarad pšenice (v Banatu), lanu in tobaka. Ogersko prideluje kaj veliko vina; med tem je tudi tokajec, ki se lahko meri z najboljšim vinom v Evropi. Gozdi so kaj neenako razdeljeni; sredi velike ravnine primanjkuje drv, da morajo ljudje celo se suhim gnojem kuriti. Po preobširnih pustinjah se pase nebrojno goveje živine, k6nj, ovac in prešičev, reke pa so polne rib. Ogerska je tudi bogata raznih kopanin; zelo veliko se dobiva bakra, srebra, zlata, železa in precej tudi drugih kovin; mnogo ima tudi premoga. Ceste so slabe, obrtnost neznatna.
Mesta. Na Donavi je glavno mesto Budim-Pešta (439.000 lj.). Velikanski most na verige veže sesterski mesti Druga večja mesta so: Pečuh (Funfkirchen), Kaniža, Vesprim, Stolni Bel grad (Stuhhveiftenburg), Stein-amanger, Šopronj (Odenburg), Rab, Ostrogon ali Gran, sedež ogerskega prvostolnika, Mohač (bitva 1527); K o m o r n, najmočnejša trdnjava v monarhiji, P o ž u n (Pressburg), Ščavnica (Schemnitz) z rudniki, Košice (Kaschau), J a g e r (Erlau). Kečkemet, Segedin,
Sobotica (Theresiopel), Zenta, Zombor, Novi sad (Neusatz); Debrecin, Veliki Varadin (Groft-wardein); Arad, Temešvar, Vršeč, Pančevo in R š a v a (Orsova).
Razen teh in mnogih drugih mest šteje Ogersko dosti velikih trgov in vasi s po več tisoč ljudmi.
Mesto Reka (Fiume) z okolico je ogersko primorje.
101. Ogerska planjava.
Ako te je pot pripeljala v veliko ogersko kraljestvo in si ogledal njegove znamenitosti, gotovo te je najbolje zanimala preobširna planjava, ki se pro-stira med Karpati in Alpami. Deset kranjskih dežel bi lahko razgrnil po njej! Kolikor so presegle oči, nisi videl druzega, nego neizmerno planjavo. Morda si hodil dva ali tri dni, da nisi zapazil žive duše na potu, še celo drevesa ne, kjer bi se bil odpočil v hladnej senci; le neizmerna pustinja se je širila pred in za teboj; bil si kakor na morji! Kako si bil tedaj vesel, ko si prišel do človeških stanovališč; sicer so bile le borne bajtice, a tvojim trudnim nogam bolj po godu, nego visoke palače v velikanskih mestih. Kaka radost te je navdajala, ko si pomislil, da si zopet pri ljudeh!
Morebiti je bila katera t a n i j a, kamor si srečno dospel že v večernem mraku. Tanije pa imenujejo Madjari samotna gospodarska poslopja. Malo ne vse vasi v ogerskej nižavi imajo namreč zelo obširna in prostrana posestva: marsikateri gospodar mora dobro korakati po več ur, predno pride do skrajnega svojega polja. Zato si je tukaj postavil tanijo ali puščo. Spomladi se preseli semkaj in obdeluje črno, mastno zemljo, iz katere potem zraste turšica tolika, da se jeseni jezdec lahko skrije v njej.
Na brezkončnih pašnikih okoli tanije se pasejo brzi konji, kosmate ovce in dolgorogato govedo. Tam kjer se dviga tanek dim, da ga komaj vidiš, so gotovo zakurili pastirji, da si opraže nekaj slanine.
Med ogerskimi pastirji so č i k o š i (konjski pastirji) najpredrzniši, najponosniši in najbolj vztrajni. Cikoš ustrahuje in ukroti najdivjišega žrebca. Vrže mu z neznano spretnostjo zadrgo okoli vratu in jo zadrgne s tako močjo, da konj kakor mrtev telebne na tla. Kakor blisk šine zdaj čikoš na žrebca in zrahlja zadrgo; konj skoči, spenja se z jezdecem in dirja kakor besen skozi razbegujočo čredo po dalnjej pustinji. Z eno roko drži se čikoš dolge grive, z drugo pa vihti bič. Tako jezdi v divjem diru, dokler se žrebec ves upehan ne uda. Pravijo, da je krotek vsak konj, katerega je enkrat tako prijela trdna roka čikoševa.
Ovčarskim in govejskim pastirjem so močni ovčarski psi zvesti tovariši. Skrbno čuvajo njim izročene Črede. Tu je treba strahovati neubogljivega ovna, tam pokazati zobe brezskrbnim jagnjetom; zdaj mora pes klasti v strah okornega vola, zdaj zopet prignati k čredi samovoljno kravo, ki se je predaleč oddaljila. Odganjati pa mu je tudi izstradanega volka in se sklati ž njim, če je treba,
102. Erdeljska.
Erde]jsko je na vseh straneh z gorami obdano; na zahodnej meji so rudo gore, po drugod pa oklepajo in preprezajo deželo Karpati, katerih južna veja se tudi erdeljske Alpe imenuje. Iz njih se vzdiguje Negoj (2500 m). Velikih ravnin ni, dolin pa več, zlasti ob rekah. Erdeljsko vodovje se steka ali v Tiso (katero?), ali pa, kakor Aluta, naravnost v Donavo.
Dežela je bogata zlata in soli: redi tudi lepe konje in bivole, žita pa ne pridela za potrebo.
Erdeljsko je upravno z Ogerskim popolnoma zedi-njeno in tudi na ogerskem državnem zboru zastopano.
Braševo (Kronstadt), Sibinj (Hermannstadt) in Kološvar (Klausenburg) so najimenitnejša mesta.
103. Hrvatsko in Slavonsko.
(42.500 Krn1, 1,892.000 ljudi, 74 % Hrvatov, 23% Srbov,
nekaj Nemcev, Madjarov in drngonarodnikov.) Meje?
To kraljestvo sega po nekoliko v kraševino, po nekoliko v alpsko predgorje. Velika in Mala Kapela pa Velebič ob dalmatinskej meji so kraševinske, Maceljske gore ob štajerskej meji pa so alpinske tvorine, tako tudi nizko sremsko hribovje (Vrdnik).
Glavna reka je mejna Sava, ki sprejemlje Kolpo in Uno; druga velica reka je Drava, katera se mejo delajoč proti Ogerskemu pod Osekom (Esseg) izliva v Donavo. Posavje in Podravje je globoka, rodovitna, nekoliko pa močvirnata nižava.
Hrvatska napravlja mnogo srednjega vina, Slavonija pa dosti žita in slivovice ter ima najlepše hrastove gozde, po katerih se svinjske črede pasejo.
Ta dežela je sklenena z ogersko deželo ter pošilja nekaj poslancev v državni zbor v Budim-Pešto.
Glavno mesto je Zagreb (Agram, 28.000lj.) ob Savi; sedež deželnega zbora; živahna kupčija z žitom. Druga mesta so: B a g (Carlopago), S e n j (Zengg), K a r 1 o v e c (železnica), Krap in a z imenitno žepleno kopeljo, Varaž-din blizu Drave; Osek, Petrovaradin in Zemun (Semlin), v zakotji Save in Donave z močnimi trdnjavami, D j ako v o, Brod ob Savi, Požega, Sisek na sotočji Kolpe in Save, najimenitnejše žitno tržišče na Hrvatskem.
104. Domovina.
Okleni se predrage domovine, Posveti v blagor srce jej in dušo, Tu ima korenine tvoja moč, Tam zunaj v tujem svetu stal boš sam Ko slabi trst, ki lomi ga vihar.
Schiller. — Poslovenil Fv. Cegnar.
105. Avstrija moja.
Domovje moje, Avstrija! Ti biser vsega si sveta! Za te jaz gorim, Za te jaz živim. Ko bi izbiro dal mi Bog, Da dom preiščem si okrog, Ne dvomil bi in rekel koj: Ti Avstrija! ti dom si moj!
O domovina, Avstrija! Ti biser vsega si sveta! Bogastvo ti rodi morje, Visoka gora in polje! Goji se v tebi m6ž krepost. Doma je ženska tu čednost; Zato mi duša vneta poj: O Avstrija! ti dom si moj!
O domovina, Avstrija! Ti biser vsega si sveta! In kaj drži te, kaj krepi, Da vsak sovrag se te boji? Edinost tvoja njim je jčz. Edinost Avstriji je vez; Edini gremo za njo v boj; O Avstrija! ti dom si moj!
Kerstnik.
Črtice iz prirodoslovja.
106. Toplota.
Solnce zemljo ne le obseva, ampak tudi ogreva; ono je glavni vzrok vse toplote na zemeljskem površji. Toplota je različna po dnevnih in letnih časih, pa tudi pri raznovrstnih telesih. To razliko toplote zaznamvamo z besedami: vroče, toplo, mlačno (morno), gorko, hladno, mrzlo, studeno.
• Toplota se oživi, ogenj se vname na solnci, ako se solnčni žarki se zažigalnim steklom nabero ter napeljejo na gobo ali na drugo gorljivo tvarino. Ogenj se tudi ukreše; divji ogenj pa se naredi, če se drgne les ob les. Vžigalice se vnamejo, ako se ž njimi kod podrgne. Tudi pravijo, da se neposu-šena in mokra krma na kupu sama vname.
Zakaj si manemo roke, kadar nas zebe? Sveder se ogreje, če ž njim delj časa vrtamo. Zakaj? Vozovom se mažejo osi; čemu?
Ogenj je prekoristna reč, dokler nanj pazimo. Pri ognji kuhamo in pečemo živež; ž njim si grejemo stanovanje; ogenj čisti železo, srebro, zlato
in druge rudnine Malo je predmetov, da bi jih ogenj ne izpremenil.
Ogenj gasimo z vodo, ali pa, če zadržujemo zrak od njega. — Cestokrat je iz iskrice nastal silen požar ter upepelil hiše, vasi in mesta; zato je z ognjem previdno in varno ravnati.
107. Korist ognja.
Koristna ognja je oblast. Ko človek čuva njeno rast, In kar napravi, kar stori, Je dar nebeške te moči. A moč nebeška strašna je, Če varstva sponi zmakne se, In samoglaven tir puhti Natore proste prosta hči. Iz oblaka Blagor pride, Dež izide;
Iz oblaka v strah sosesk Udri tresk!
Čujte zvona stok in rig! To je žig! Kakor kri So nebesa,
To žarenje dneva ni! Kvišku kvišku plam se dviga, Na široko liže, vžiga, Urniše od vetra šviga Kot iz pečnega oboka. Zrak žari, tramovje poka,
Po Schil
Strop se vdere, okno zije, Dete plaka, mati vpije. Vse leti, prenaša, skaka, Noč je dnevu že enaka. — Človek branit omaguje, Pogorišče ogleduje. Premoženje je pepel. Črno je Zalo stanje
In razpokano na špranje. Pusta groza tam prebiva. Luna bleda
Zdaj skoz prazna okna gleda Noter v hram. Enkrat še Na goriše Krasne hiše
Gospodar se zdaj ozre. — Vse ogenj mu je vzel, In vendar je vesel: On šteje glave svojih dragih —
In glej! ne manjka nihče vsili, er-ji Ivoseski in Slomšek.
108. Razširjanje toplote.
Ako se dotaknemo z roko gorke peči, gre toplota od peči v roko.
Ce držiš iglo v plamen, ne segreje se le na tistem konci, kateri je v planemu, temveč gorkota se pomika zmerom dalje in dospe do druzega konca ter te v prste speče, da moraš iglo spustiti. Brez škode pa držiš kratko treščico med prsti, da-si na druzem konci gori. Vtakni žareče železo v mrzlo vodo, prehajala bode iz njega vročina v vodo, dokler ne bosta železo in voda enako topla.
Toplota se prevaja skozi tvarino teles tako, da jo prvi delek podeli bližnjim in ti zopet sosednim.
Kovine hitro sprejemajo toploto in jo tudi hitro oddajejo; kovine so tedaj dobri prevodniki toplote. Slabi prevodniki pa so: les, slama, volna, svila, kožuhovina, perje, papir, sneg in led, voda in zrak.
Dobre prevodnike rabimo, kadar hočemo gor-koto hitro razširiti. Da voda hitro zavre, vlijemo
v	y
jo v železne posode. Železne peci se kmalu raz-grejejo. Slabe prevodnike rabimo, kadar hočemo zabranjevati prehitro o hlajenje, ali pa, če hočemo odvračati prehudo vročino.
Toploto svojega života pridržujemo po zimi z obleko, ki je narejena iz slabih prevodnikov, namreč iz volne, kožuhovine i. t. d. Topla ležišča si narejamo iz mahu, sena in iz perja. V tesnej
Tretje berilo za občne ljudske šole.	8
obutvi nas raje zebe, nego v širokej. Po zimi ovijamo mlado drevje in vodnjake se slamo ter pokrivamo tla po cerkvah z deskami. Sneg varuje, da jesenske setve po zimi ne pozebejo.
Likalnik in druga kovinska orodja, katera se razbeljujejo ali razgrevajo, imajo lesene ročnike, da ne pride vročina tako hitro do roke. Na vročo peč devamo pod steklenico košček papirja, da ne poči. — Glinasta peč se sicer počasi razgreje, a delj časa gorka ostane, nego železna. Pod slamnato streho je po zimi gorkeje, po letu pa hladneje, nego pod streho, ki je z opeko ali s kositerom pokrita.
Kovinska krogla, ki zdrkne lahko skozi obroč, ne pade več skozi, če kroglo razgrejemo.
Tekočine skipe, ako se kuhajo v prepolnej posodi.
Ce napihnemo nekoliko mehur ter ga zavežemo, potem pa ga obesimo blizu tople peči, napenja se polagoma, na hladnem pa zopet upade.
Toplota, tedaj reči razteza, mraz pa jih stiska in krči.
Hladna steklenica rada poči, če vanjo vročo tekočino vlijemo; notranji njeni delci se namreč bolj raztegnejo, ko zunanji. Zakaj razbeli kovač in sodar železne okove, predno jih nabije?
109. Toplomer.
Denite desno roko v mrzlo vodo, levo pa ob enem v toplo! Kadar vas zazebe v desno, vtaknite obe v mlačno vodo. Desnici bo gorko, levici pa
mraz. Iz tega se vidi, da se ne moremo zanašati na svoje čute, kadar hočemo ž njimi meriti toplino raznih teles.
Zato imamo posebno orodje, s katerim merimo toplino; pravi se mu toplomer ali termometer.
Toplomer je steklena cev, katera je povsod enako ozka; ne spodnjem konci je razširjena v kroglico, na zgornjem pa zaprta. V kroglici in v spodnjem delu cevi je živo srebro, v zgornjem delu cevi pa ni srebra, pa tudi zraka ne. Ta priprava je navadno pritrjena na podolgovato, leseno ali pa kovinsko ploščico, na katerej vidimo zareze. Vsaka zareza znači eno stopinjo gorkote ali pa mraza. Cim večja je namreč toplota, tem bolj se živo srebro razteza ter v cevi vzdiguje; čim manjša je pa toplota in čim večji mraz, tem bolj se živo srebro krči ter v cevi pada.
Zareze ali stopinje na toplomeru narejajo se tako le; Toplomer se vtakne v tajajoči se led, kjer se pusti' tako dolgo, da se živo srebro v cevi pri nekej točki ustavi. Ta točka se zaznamenava z ničlo (°) in se imenuje ledišče.
Potlej se vtakne toplomer v vrelo vodo; živo srebro se raztezuje in vzdiguje v cevi samo do neke točke, pri katerej obstoji.
Ta točka se imenuje vrelišče in se zopet zaznamenava, Razdalja med lediščem in vreliščem se razdeli na več enakih delov, ki jim stopinje ali gradi pravimo. Reaumurjev (Reomirjev) toplomer kaže med obema točkama 80, Celsijev pa 100 stopinj.
Ako je bolj mrzlo, kakor tajajoči se led, skrči se živo srebro še pod ničlo; torej se tudi pod lediščem napravijo zareze. Stopinje nad ničlo so stopinje toplote, one pod ničlo pa stopinje mrazu.
Vrtnarjem kaže toplomer v rastlinjakih, ali imajo rastline dovolj toplote, ali ne. Zdravnik določuje s termometrom toplino kopelji in bolnic; pivovarji merijo ž njim toplino ječmenovke.
Če vzamemo toplomer v pest, povzdigne se živo srebro do 29. stopinje R. Toplina krvi je pri zdravem človeku nekaj nad 29 stopinj R Kadar hočemo zvedeti toplino zraka na prostem, obešamo toplomer v senco, ne pa na solnce.
V sobah, v katerih se kuri, naj bo vsaj 13 nikdar pa ne bodi nad 16 stopinj toplote.
110. Zrak.
Zrak ali vzduh je prozorna, plinava telesnina brez barve in obdaje našo zemljo od vseh strani. Zrak se vrti s& zemljo okoli njene osi in teka ž njo v neizmernem nebesnem prostoru okoli solnca, Zrak polni vse prostore in tudi najmanjše praznine; brez zraka ne bi živela nobena žival, ne bi rastla nobena rastlina, brez zraka ne bi bilo nikakoršnega življenja.
Zrak je mešanica dušca, kisleca in ogljenčeve kisline. Prvega je v zraku največ, druzega pa najmanj. Dušca je skoro zmerom enaka množina v zraku, množina ogljenčeve kisline se pa menja, posebno v zaprtih prostorih, ker se napravlja pri
dihanji, gorenji in vrveži. Zatorej je treba take prostore, kjer je mnogo ljudi, ali kjer se kuri, in kleti večkrat odpreti, da se zrak sčisti.
Kislec pa ima nasprotna svojstva dušca in ogljenčeve kisline. Za dihanje in gorenje je neobhodno potreben, ker brez njega mi ne bi mogli živeti in luč ne bi mogla goreti.
Ako se čez glavo pokrijemo, dihamo težko; ako podveznemo gorečo svečico s kozarcem, sve-čica ugasne, ker primanjkuje kisleca.
Kislec dela rijo na železu in zelenico na bakru; kislec stori, da reči gnijejo, trohnijo, prhnijo in preperijo; on vzrokuje tudi vrvež.
Zakaj piha kovač z mehom?
Zakaj so svetilnicam nasajeni stekleni cilindri?
111. Zračni tlak.
Napolnimo kupico z vodo, položimo na njo list močnega papirja, na papir pa roko! Obrnimo potem kupico ter previdno odtegnimo roko! Papir se vendar še kupice trdno drži, da voda ne more iz nje. — Vtaknimo ozko stekleno cev, ki je na obeh koncih odprta, popolnoma v vodo! Zateknimo en konec s prstom, vzdignimo jo potem iz vode tako, da držimo zamašen konec zgoraj, in videli bodemo, da ostane vsa voda v cevi. Kako je to?
Niti v kupici, niti v cevi ni zraka, pač pa okoli njiju. Ker se pa zrak visoko nad zemljo vzdiguje, pritiskajo zgornje zračne plasti na spodnje, v katerih živimo, ter jih stiskajo. Tako s t i s n e n i
zrak se hoče raztegniti in razširiti navzgor in navzdol, na desno in levo; zato pritiska enakomerno na vse strani. Tako pritiska zrak tudi papir na kupico in na spodnji del cevi s tako silo, da drži vodo v posodi. Če pa odtegnemo prst od cevi, takoj izteče voda; kajti zdaj tlači zrak od zgoraj prav tako, kakor od spodaj, in voda pada na tla zbog svoje teže kakor vsaka druga telesnina. Kaj se zgodi, če potegnemo čep iz polnega, zgoraj dobro zabitega soda? Ali poznate natego ali lever.
112. Tlakomer.
Zrak ni vselej enako težek. Mrzli je gostejši in zaradi tega tudi težji od gorkega.
Učenjaki so izumeli posebno orodje, s katerim se more zraku teža meriti. Pravi se mu barometer, po naše tlakomer. Ker se po večjej ali manjšej zrakovej teži rado vreme izpreminja, zove se tudi v r e m e n i k.
Tlakomer je steklena cev, navadno do 85 cm (32 palcev) dolga. Na zgornjem konci je zalita, na spodnjem pa ima odprto in kvišku zakrivljeno kroglico. Kroglica in nekoliko cevi sie z živim srebrom naliti; nad srebrom pa je prazen prostor brez zraka, in sicer zato, da zrak le na spodnjem konci tišči na živo srebro. Steklena cev je pritrjena k poličici, na katerej so zaznamovani cm in mm (palci in črtice).
Ker je cev zgoraj zaprta, zrak le na spodnjem konci tišči na živo srebro, ki je povprek 76 cm
(nad 28 palcev) visoko v cevi. Kadar je zrak težji, pritiska še bolj na živo srebro; to se vzdiguje po cevi en, dva, tri in celo do 20 mm. Cim ložji je pa zrak, tem manje pritiska na živo srebro, katero zaradi tega pada — včasih do 71 cm (27 palcev).
Kjer koli se zrak segreje, raztegne se in se zlajša; zato se vzdigne nad sosedne zračne plasti ter se nad njimi razširi. Njegovo mesto zaleže gosteji hladni zrak. To zračno gibanje je veter. Vetrovi zelo vplivajo na tlakomer.
V naših krajih posebno burja (severovzhodnik) in sever vzdigujeta živo srebro v vremeniku, ker pišeta iz mrzlih krajev in torej prinašata mrzlejši in gostejši zrak. Ti dve sapi ste sploh bolj suhi; zato delate lepo vreme. Kadar se tedaj živo srebro v vremeniku vzdiguje, pričakujemo lepo vreme.
Jug in zahodnik delata, da živo srebro v barometru pada, Prihajata namreč iz toplejih krajev ter nam prinašata gorkejši ali ložji zrak. Na potu čez morje se navzameta vodenih sopar, zato sta mokra in nosita dež. Kadar tedaj živo srebro v vremeniku pada, naznanja deževno vreme. K lepemu in slabemu vremenu pa razen zrakove teže tudi še druge okolnosti pripomagajo.
Ker pa l barometrom merimo le zračni tlak, zato vremenik ni zanesljiv vremenski prorok. Gotovo pa pride vihar, kadar jame živo srebro v vremeniku hitro in zelo padati. Zakaj?
Zračni tlak je večji ob znožji kacega hriba, nego vrh njega, ker tukaj pritiska samo tist zrak,
ki je nad hribom, spodaj ob znožji hriba pa pritiska tudi zrak, ki je razširjen med vrhom in znožjem. Zato tlakomer redno pada, če ga nesemo na višino, ter se redno vzdiga, če gremo ž njim z višine v nižino. Zaradi tega z barometrom lahko merimo razne višine.
Toplomer in vremenik sta si na videz podobna. Oba sta iz steklene cevi, v katerej je živo srebro; nad srebrom je pri obeh nekaj praznega prostora, v katerem ni zraka. Pri obeh ste cevi pritrjeni na ploščici, na katerej so zareze zaznamovane. Vendar pa se ločita v več rečeh: 1. Cev pri toplomeru je na obeh koncih zalita, pri barometru pa samo zgoraj. 2. V toplomeru se živo srebro vzdiguje, ker ga toplota razteza, v vremeniku pa zato, ker ga zrakova teža tišči. 3. Razdelitev pri vremeniku kaže cm in mm, ali pa palce in črtice, pri toplomeru pa le enako narazno napravljene zareze ali stopinje. 4. Vremeniki so vsi enako dolgi; toplomeri pa so lahko daljši ali krajši.
113. Gasilna brizglja.
Nalijmo malo steklenico na pol z vodo, zamašimo jo in vtaknimo skozi zamaisek leseno ali stekleno cev skoro do dna tako, da zamašek nikjer ne prepušča zraku. Ako močno pihamo v cev, z g o s t i se zrak v steklenici in ko nehamo pihati, sikne vodni curek iz posode.
Ta priprava je bila povod iznajdbi jako koristnega stroja, namreč gasilne brizg 1 j e. Kar je bila v onej pripravi steklenica, to je pri brizglji
v e t r e n i k , v katerega se voda goni z dvema sesalkama. V vetreniku je cev, ki sega skoro do dna in je zgoraj okretna. Ta je začetkoma zaprta in se še le odpre, ko je zrak v vetreniku vsled vedno večje vode tako zgoščen, da v nepretrganem curku vodo brizga.
114. Toda.
Voda je med vsemi telesninami najbolj razširjena na zemlji. Vsakej živej stvari bodi si živali ali rastlini je neobhodno potrebna. Cista voda je prozorna in nima nikacega okusa. Najgostejša je pri 4. stopinji po Celziji, kar je velike važnosti.
Če se ohladi še pod 4. stopinjo, takrat zlahni; zato se naredi led na površji vode in plava zaradi svoje manjše gostote na njej. Ker voda v podobi ledu zaseda večji prostor, kakor v kapljivosti, raz-žene lahko posode, katere so bile z vodo do vrha napolnjene in zamašene. — 1 dm3 vode tehta 1 leg, če ima 4 stopinje toplote. Ako se segreje voda nad 4 stop., zredči se zopet ter pri 100. stopnji vre. Nad 100 stopinj se ne da segreti, in vsa toplota, katera se ji privodi, porabi se za parjenje.
Voda se da razkrojiti v dva plina, v kislec in vodenec. Iz dveh litrov vodenca in enega litra kis-leca nastaneta po kemičnem spajanji 2 litra vodene pare. Ker je vodenec 14Vakrat ložji od zraka, polnijo se ž njim zračni baloni, s katerimi se ljudje visoko nad zemljo vzdigujejo. Znano je, da kislec pospešuje gorenje; vodenec pa sam gori, zato se
ogenj še bolj razvname, ako se z vodo malo poškropi, ker ogenj vodo razkroji.
V zemlji se nabira voda v neznanih jamah, teče čestokrat po dolgih žilah, predno privre na svetlo. Na potu se navzame ogljenčeve kisline, apna, kremenice, različnih soli in drugih rudninskih snovi, po katerih je tekla; tako vodo imenujemo trdo. Trda voda je pitna studenčnica, mehka pa dež-nica in rečnica. A popolnoma mehke, t. j. kemično čiste vode v naravi ni; vsakej je več ali manj drugih tvarin primešanih.
Trda voda se izpremeni v mehko, ako se pari in se para ulovi in ohladi; pa tudi, ako delj časa na zraku stoji, ali če se prekuha, ker se pri tem ogljenčeva kislina izhlapi, apno pa se usede na dno in na stvari, katere so v vodi. Zaradi tega je v pitnej studenčnici težko skuhati marsikatere stvari, recimo: fažol, grah, lečo. Tudi za pranje je trda voda nepripravna, ker se v njej milo težko raztopi.
Nekatere vode imajo v sebi dosti rudnin raztopljenih ; take imenujemo rudnice. Voda izvirajoča iz večje globočine je tudi toplejša; vrelcem, katerih toplina meri po Celziji 30 stop. in več, pravimo toplice ali pravi gorki studenci.
F r. J u r k o v i č.
115. Kuhanje.
Postavimo posodo vode na ogenj! Kmalu se vzdigujejo mnogi biserčki; ti so zračni mehurčki, katere toplota izganja. Ko se je voda bolj segrela,
nastajajo na dnu posode večji mehurji, ki se tudi vzdigujejo, a početkoma ginejo, predno pridejo do vrha. Ti mehurji so vodena para, v katero so se zbog gorkote izpremenili nekateri vodeni delci. Vzdigujoč se v posodi dospejo mehurji s prva do višjih, še ne zadosti segretih vodenih plasti; zato se ohlade in zopet v kapljice zgoste.
Kadar se je pa vsa voda v posodi zadosti segrela, stopa vedno več parnih mehurčkov kvišku; vsa voda jame kipeč gibati se, mehurčki pa se na površji razpočijo. Če se segreta tokočina zaradi parnih mehurčkov ^ kipeč giblje, pravimo, da se kuha ali v r e. Čim dalje tekočina vre, tem manj je je, ker v paro prehaja.
Vročina tedaj tekočine v paro iz-p r e m i n j a.
Posoda s kropom na ognji poči, ako je tako dobro zamašena, da para iz nje ne more. Para, ki se v njej dela, jo razžene.
Iz te in iz enakih izkušenj so umni možje spoznali, da ima ulovljena in stisnena para veliko moč ter da bi se dala prav tako v prid obrniti, kakor voda, ki goni mlinska kolesa. Res so izumeli parni stroj, ki posojuje človeku na stotišoče delavnih rok, pa mu tudi nadomestuje tisoče tovorne in vozne živine. Parni stroj je dal brodniku moč nad vetrovi in valovi; on goni mline, vse eno, ali se je mlinski potok posušil ali zmrznil; parni stroj lahko nosi najtežja bremena in leti, kakor veter v najbolj oddaljene kraje.
116. Hlapenje.
Če stoji voda v odkritej cašici delj časa, vidimo, da je je čedalje menj. Mokro perilo se na zraku posuši. Dežnica izgine na cesti.
Vodo tedaj izpreminja v paro ne le velika vročina, ampak tudi manjša gorkota, to se ve pa, da toliko bolj počasi, kolikor manjša je gorkota. To prostovoljno parjenje imenujemo hlapenje ali puhtenje. Pri hlapenji se dela puh le na površji, pri pravem parjenji pa znotraj v kapljini. Kje prej izhlapi liter vode — v steklenici, ali v skledi, — v zaprtej sobi, ali v izbi na prepihu?
Puhtenje se vrši tedaj tem hitreje, čim več tekočinskega površja se dotika zraka, čim hitreje teko čez tekočino nove zračne plasti in čim topleji je zrak.
Držimo mokro roko v zraku! Čutili bodemo hlad, ker se voda hlapi. Ovijmo toplomerjevo kroglico z mokrim platnom, takoj pade živo srebro v cevi.
Hlapeče tekočine po takem toploto vežejo ali, rekli bi, p o uživaj o.
Kjer se voda v hlap izpreminja, ohlaja se zrak.
Svojega diha v toplem zraku ne vidimo; če pa dihnemo na hladno, likano ploščo, ob rosi se takoj. Ohlajen hlap se zgosti ter v kaplje izpremeni; v tem se vezana toplota zopet razveže.
Zakaj v vročem poletji škropimo pod? Zakaj razgrinjamo ali razobešamo mokre reči, katere hočemo sušiti? Kako se pridobiva morska sol na
gredicah? Zakaj mahamo z mokrim pismom sem ter tja? Vročo juho vlijemo v plitev krožnik ter jo mešamo in pihamo. Zakaj li? Zakaj se v mokrem oblačilu lahko prehladimo? Kako je človeku, ki* gre iz kopelji? *)
117. Zvok.
Zvok in glas je vse to, kar slišimo. Da čujemo zvok, treba je treh reči: 1) telo, katero dela zvok; 2) med tem telesom in našim ušesom mora biti neko sredstvo ali neka tvarina, po katerej se zvok razširja; 3) naše uho mora biti zdravo.
Med telesom, katero vzbuja zvok, in našim sluhom se nahaja navadno zrak; na visokih hribih, koder je zrak tanjši, ne slišimo tako dobro, kakor v dolini, kjer je vzduh gosteji. Kjer ni zraka, tudi ni zvoka. Zrak je torej najvažnejše sredstvo, po katerem se zvok razširja; a edino vendar ni. Položimo žepno uro na konec šolske klopi, na drugi konec pa nastavimo uho: Kako razločno čujemo njen tiktak! Ako se vležemo na zemljo, zaslišimo peket konjskih kopit v velikej daljavi. Potapljavci so culi pok puške še 38 m pod površino vode. Ribe v velikih ribnikih kličejo na krmenje sč zvoncem. — Razen zraka so tedaj tudi druge tvarine, katere zvok vodijo in širijo od kraja do kraja.
Da zvok nastane, je treba, da katero telo vztrepeče. Že na prvi pogled se vidi, da se trese zvočeča struna; ako udarimo ob zvon in ako pot^n
*) Tu naj se uvrsti pouk o meglah, oblakih, o dežji in snegu, rosi in slani.
rahlo položimo prst na njegov rob, čutimo prav dobro, da neki notranji trepet spremlja zvonjenje.
Vrzimo kamenček v mirno vodo! Kaj zapazimo? Valovi se širijo od tistega mesta, kjer je kamenček padel v vodo, v vedno večjih in večjih, a tudi nižjih kolobarjih povrh vode, kokler ne izginejo. Enako valovito se trese tudi zrak, kadar-ploskamo z rokama, ali če pokamo z bičem. Zračni valovi se širijo na vse strani, a zmerom slabši prihajajo. Zato je zvok tem slabeji, čim bolj se oddaljimo od tistega mesta, kjer je postal.
Ako drvarja v daljavi opazujemo, vidimo njegove udarce pred, nego jih čujemo. Blisk se pred vidi, nego se zasliši grom.
V daljavi 1020 m od nas se ustreli s topom. Ko se zažge smodnik, vidimo v tistem trenotku blisk, pok pa začujemo za 3 sekunde pozneje. Zvok je torej potreboval 3 sekunde, da se je razširil 1020 m daleč; v enej sekundi je prehodil 340 m. Po tein lahko računimo oddaljenost neviht.
Zvok se po dnevi ne čuje tako daleč, kakor po noči. Po dnevi je namreč zrak neenakomerno razgret; zvok mora tedaj prehajati tu gostejše, tam pa redkejše zračne plasti ter izgublja svojo moč. Megla, dež, sneg, nasproten veter in druge stvari zvok slabe. Zvok naleti pri svojem razprostiranji na zadržke, n. pr. na zidovje, skalovje i. t. d.; vsled teh zadržkov se odbija. Ako stena ni preveč oddaljena, strinja se odbiti zvok s prvotnim; zato narašča njegova moč, — zvok se razlega.
Petje v zaprtej sobi se glasi močneje, nego na prostem. — Kadar pa je odbijajoča stena tako oddaljena, da se prvotni in odbiti zvok razločno slišita, nastane odmev ali j e k.
Zvok je jako različen; zato imamo tudi prav raznovrstne izraze, ki nam značijo ta ali oni zvok. Tu nate nekaterih: brneti, bučati, doneti, hrumeti, klenkati, kričati, peti, ploskati, pokati, praskati, treskati, trkati, škripati, šumeti, zvoniti.
Zvočna različnost pri strunah je zavisna od njih dolgosti, debelosti in napetosti. Kako se morejo strune enake dolgosti razno ubrati?
118. Jek.
Zmerom kliče glas, doneč: Dani so nam kratki dnovi, Urno dirjajo valovi; Kar ne podero vetrovi, To poseka — čuj strmeč — Meč.
Zvezde upu so prižgane, Up je trden kakor dob, Čvrst ko morske skale rob, Naj še tako reže zob Nam prebritko smrtne brane — Rane.
Pojmo pesmi, bratje, zdaj! Radost srca naj vzdiguje, Mir po zemlji naj kraljuje, Slast v glasovih oznanuje, Da njih dom je lepši kraj —
Raj.	A. Umek.
119. Svetloba.
Vsemogočni je rekel: „Bodi svetloba" — in bila je luč. Koliko dobroto je nam Bog s tem podelil! Zahvalite se mu torej, kolikorkrat žarki veličastnega solnea v vašo sobo prisijejo, zakaj solnce je vir svetlobe.
. Razen solnea se svetijo same ob sebi tudi še nekatere druge reči, kakor zvezde nepremičnice, goreča in žareča telesa, marsikateri mrčes, trohlovina, gnjile ribe i. t. d. Telesa okoli sebe svetlobo razširjajoča so sam os ve ti a. Zopet druge reči pa dobivajo svetlobo od svetlih teles; takim pravimo razsvetljene ali temne.
Ako kedo z lučjo stopi v temno izbo, naglo je svetlo po njej. Svetloba se tedaj na vse strani hitro razširja.
Solnčni žarek posije v temno sobo skozi malo odprtino v ravnej črti. Torej se razprostira svetloba na vse strani in sicer v ravnih črtah, ki jim pravimo svetlobni traki. Svetloba se razširja čudovito hitro. Svetloba preleti v osmih minutah 15 milijonov Mm dolgo pot od solnea do zemlje.
Ako se obrnemo proti svetlemu telesu, udarijo nekateri njegovih svetlobnih trakov v naše oči — zato vidimo telo. Temne stvari pa vidimo, kadar odbijajo svetlobne trake, ki padajo nanje od svetlih teles. Hiše, stolpi, drevesa i. t. d. so temna in vendar jih vidimo po dnevi že od daleč, ker vsestransko odbijajo nanje padajočo svetlobo. Luna
je sama ob sebi temna, pa nam vendar nekoliko sveti, ker solnčni žarki od nje odbiti do nas prihajajo.
Svetlobni trakovi se razširjajo ne le v praznih prostorih, ampak prešinjajo tudi tekočine in trdna telesa. Telesa, ki puščajo svetlobo skozi svojo tva-rino, so prozorna. V prostor za neprozornim telesom ne pride svetloba; zaradi tega je v neraz-svetljenem prostoru senca, ki je tem daljša, čim bolj na pošev svetlobni trakovi padajo.
Svetloba pa stori, ne le da vidimo razne reči, temveč je tudi vzrok, da se nam kažejo z določeno barvo. Beli solnčni žarek je namreč sestavljen iz sedmerih barv; neprozorna telesa pa odbijajo ali vso — nerazdeljeno — svetlobo, ali pa večinoma le trakove določene barve. Nerazdeljeno svetlobo odbijajoča telesa so bela; telesa, ki odbijajo le rudeče trakove, druge pa posrkavajo, so rudeča. Telo pa, ki vse svetlobne trakove v se sprejemlje, vidi se nam črno.
Telesa gladkega površja, posebno pa svetlo Iikane kovine najbolj odbijajo svetlobo. Telesa, katera svetlobo kolikor mogoče popolnoma in pravilno odbijajo, imenujemo zrcala: ta so ravna ali navadna, jamasta ali vbočena, napeta ali izbočena.
Ako hočemo kako reč razločno videti, mora biti dovolj razsvetljena, ne sme biti predaleč od oči in tudi ne očem preblizu. Tudi mora vtis na oči nekoliko časa trajati. Svetlobni vtisi, ki se naglo vrste, zde se nam istočasni. Ako goreče ogljije naglo v krogu vrtimo, vidimo goreči krog; kajti z naglim vrtenjem vidimo na vseh točkah krog nekako istočasno.
Tretje berilo za občne ljudske šole.
9
120. Mavrica.
Vsi svetlobni trakovi gredo naravnost dalje; kadar pa pridejo iz katere tanke v gostejšo ali iz goste v tanjšo reč, takrat dobe drugo mer, takrat se lomijo. Ako na primer vtaknemo ravno palico pošev v vodo ter pogledamo po strani, vidi se nam palica vrh vode prelomljena; kajti onega dela, ki je v vodi, ne vidimo na pravem mestu, ampak nekoliko višje, nego je v resnici. Lomljeni žarki so tudi krivi, da se nam vidi dno čiste vode višje, nego je.
Ce postavimo kozarec vode na bel papir tako, da sije solnce nanj, lomijo se žarki v vodi, pa tudi razdeljujejo ali razkrajajo se v svoje razne barve. Se lepša se ta prikazen vidi na trirobem steklu (prizmi). Na steni za prizmo zapazimo prelepo, sedmobarvno sliko. Zgoraj je rudeča, potem zagorelo-rumena, dalje svetlo-rumena, potem zelena, svetlo-modra, temno-modra, spodaj pa vijoličasta. Najlepše pa se prikazujejo te barve v mavrici, katera nastane, kadar pred nami deži, za nami pa solnce sije. Solnčni žarki se lomijo v deževnih kapljicah ter se dele na sedem svetlih, raznobarvnih trakov, Cim nižje solnce stoji, tem višje se mavrica spenja. Gotovo ste že opazovali visečo rosno kapljico, ko se je blisketala zdaj rudeče, zdaj rumeno, zeleno i. t. d.
Ko je solnce še globoko pod obzorom, njegovi žarki vendar že razsvetljujejo ozračje. To je jutranja zarja. Kako pa nastane ?
121. O mraku
Na tratico sedem, Počivam sladko; Mrak svoje grinjalo Razpenja temno. Vse trudno utihne, Zapira oči;
Sam slavček še v dolu Mi srce topi.
Na nebu budijo Se zvezde goste, Oživljajo v meni Nebeške želje. Tam gori moj Oče, Moj svetli je dom, Po volji njegovi Ce živel tu bom.
M. Kastelec.
122. Magnetizem
Neka železna ruda ima to posebno svojstvo, da na se priteza železne-drobce.
Telesa, katera železo na se vlečejo in drže, imenujejo se magnetna; mdči pa, ki to vzbuja, pravimo magnetizem po mestu Magneziji, kjer so baje to prikazen najpopred opazovali.
Pa tudi v jeklu ali železu sploh lahko obudimo magnetizem, ako ga z ono magnetno rudo taremo ali drgnemo.
Ce posujemo magnet z železno pihmno, obesi se te največ na obeh koncih, na sredi pa se ga ne prime noben železen drobec. Magnetova konca imenujeta se tudi skrajnika.
Kadar magnet v težišči tako podpremo ali obesimo, da se more prosto sukati, ustavi se zmerom na istem mestu, v katero se vselej zopet povrne, kadar koli ga premaknemo: en skrajnik je namreč obrnen proti severu, a drugi proti jugu.
Na obeh koncih priostren magnet, ki se vrti krog svoje navpične osi, je igla magnetni ca; pri nas vendar ne kaže natančno proti severnem^ zemeljskemu tečaju, ampak se nagiblje nekaj stopinj proti zapadu.
Igla magnetnica nastavljena v posebnej škatljici, ki ima na dnu zaznamovane strani neba, je kompas, mnogim dober kažipot.
Kadar približamo južni magnetov skrajnik južnemu skrajniku igle magnetnice, odbegne konec gibljive igle. Ce pa približamo magnetov severni skrajnik južnemu skrajniku magnetne igle, bližata se oba skrajnika, dokler se ne dotakneta in sprimeta. Istoimena skrajnika magnetov se tedaj odbijata, raznoimena pa se privlačita.
v
Ce potrosimo na papir železne pilovine, pod papir pa denemo magnet, postavijo se železni drobci kakor iglice navpik. Vsak drobec je postal magnet, ki pod njim ležečemu obrača nasprotni skrajnik.
Navadno se daje magnetom podoba podkove; pri takih magnetih leži skrajnik poleg skrajnika. Kako izvlečeš šivanko, ki ti je padla v kako po-klino ali špranjo ?
123. Elektrika.
Ce pečatni vosek drgnemo ob sukno ali drugo volneno blago ter potem držimo nad papirnatimi koščeki, skačejo ti koščeki urno na pečatni vosek
ter zopet odletavajo. Drgnenje je tedaj v vosku vzbudilo neko moč, katera papirnate kosce na se vleče in zopet odbija. Prav to se tudi godi, ako drgnemo steklo, smolo in jantar. Če to poskušamo v temi, zapazimo-na drgnenih rečeh neko svetlobo. Ako je pečatni vosek, katerega drgnemo, dolg in debel, švigne nam iz njega iskrica v prst, kadar ga vosku bližamo; ta iskrica nas nekoliko zbode ali uščipne, ob enem se sliši neko pocanje. Moč, katera tako dela, imenuje se elektrika; reči pa, v katerih se vzbuja, zovejo se električne. Ime elektrika izvira od jantara, kateremu se po grški elektron pravi. Na jantaru so namreč že stari Grki to čudno moč zasledili.
Drgnenje pa ni edina pot, po katerej se vzbuja elektrika. Veliko se je tudi izbavi, kadar se dotikajo različne' kovine, n. pr. bakrove in cinkove ploče.
Nekatera telesa lahko sprejemajo elektriko, jo prav hitro po svojem površji razširjajo in zopet popolnoma oddajejo. Taka telesa imenujemo dobre električne prevodnike. Njim se prištevajo: kovine, mnoge kapljine, mokri zrak, vlažna zemlja, človeško in živalsko truplo i. t. d.
Zopet druga telesa sprejemajo elektriko le tam,, kjer se električnih dotikajo, potem jo pa tudi trdno drže in je nič kaj ne razširjajo; tem pravimo, da so slabi električni prevodniki. Taki so: steklo, smole, svila, lasje, suhi zrak, maščobe i. t. d.
Kaj je nam storiti, ako hočemo katefemu telesu ohraniti elektriko?
Kar so električne prikazni v malem, vidimo v velikem ob hudem vremenu.
Ako se namreč zračne sopare ohlade in v mehurčke izpremene, nabira se na njih elektrika. V debelih in velikih oblakih je je včasih prav veliko. Ce se tak oblak približa druzemu, švigne električna iskra iz oblaka v oblak; pravimo, da seje zablisnilo. Kadar pa šine iskra na zemljo, rečemo, da je treščilo, ali da je strela udarila. Najraje treska v visoke stvari in v dobre električne prevodnike. V visoke reči zato rado trešči, ker so viharnemu oblaku najbližje; v dobre prevodnike pa zaradi tega, ker po njih elektrika najhitreje pride do vlažne zemlje. Zvoniki, visoka in samotna drevesa, visoke hiše, dim iz dimnika in celo dež izvabijo večkrat strelo na se. Išče si najboljših prevodnikov potere in razžene strela vse, kar jej je na poti, stopi kovine, zažge gorljive reči in ubije ljudi in živali. Navadno na teh ni videti nikakšnih ran. Pri tem se razširja neki poseben, zadušljiv, žeplenast duh.
Kadar se zablisne, ob enem tudi zagrmi. Strela namreč leti tako brzo, da se pred njo stisne zrak, za njo pa nastane praznina, v katero bližnji zrak brž z vso močjo plane ter vzroči tist pok, ki ga grom imenujemo. Ker se svetloba hitreje razširja, nego zvok, vidimo prej blisk, potem še le čujemo grom. Kadar hitro za bliskom čuješ grom, takrat je nevihta prav blizu. — Kedor začuje tresk blizu sebe, sliši le enojen pok; daljnemu poslušalcu pa je grom drdrajoč in bobneč, ker odmeva pok od oblakov, od zraka, od gora, gozdov i. t. d.
Kadar je hudourni oblak prav daleč, vidimo le blisk, g-roma pa ne slišimo; to je blisketanje.
Električna moč pa se tudi posebno čudno rabi pri telegrafih ali brzojavih. Od velikih mest je ob cestah po stebrih napeta bakrena žica (drat) v daljne kraje; po njej šviga elektrika iz kraja v kraj, kamor brzojavnik hoče.
124. O nevihti.
Zanesi nam, zanesi Bog, Otmi nas rev, otmi nadlog! Grozi sovražnica srdita, V oblakov sivih plašč zavita; Beseda njena — grom rohneč. In njen pogled je — blisk goreč. Besede grom in blisk očesa Nebesa in zemljo pretresa. Pod plaščem nosi bič prikrit, Oj bič iz zrn ledenih zvit; Gorje, če jezna ga zavzdigne, Če ž njim po polji plodnem švigne, Gorje !
Glej, tam na polji setev mlada. Živilo naše, naša nada, Šibeče teže se drevo; Glej, pisan cvet na mladem vrti, Ognjeni sok na vinski trti Plaho ozira se v nebo, In vse se vije, vse trepeče, Boji se šibe vse grozeče. Zanesi nam, zanesi Bog, Otmi nas rev, otmi nadlog!
Oh, saj te kličemo očeta, Čuj prošnjo siromaka — kmeta, Sprejmi naš jok in vzdih in stok: „Ne vniči žuljev pridnih rok! Ti migni blisku — žar se vpihne, Le prst zavzdigni — grom potihne, Le veli — bič se razdrobi, Le želi — led se raztopi: In roka, ki je prej grozila, Bo blagoslov na nas rosila. Zanesi nam, zanesi Bog, Otmi nas rev, otmi nadlog!" —
Iz ,,Zvon"-a.
125. Strelovod.
Amerikanec B e n j a m i n F r a n k 1 i n se je po mnogoterih poskusih prepričal, da blisk ni nič druzega, nego mogočna električna iskra, katera nobene škode ne dela, ako leti po dobrih v zemljo napeljanih prevodnikih. Premišljeval je zdaj, kako bi mogel elektriko izvoditi iz oblakov. Napravil je o tem sledeči poskus:
Leta 1752. je po vrvci spustil navadnega papirnatega zmaja (lintverna) v zrak, ko se je bližala nevihta. Zmaj je imel zgoraj železno ostrico, ki je bila z vrvjo zvezana z dobrim prevodnikom. Na spodnji konec vrvi je privezal ključ, nekaj višje pa svilnato nit, s katero je zmaja držal. Glej! iz hudournega oblaka je po zmočenej vrvci pritekla elektrika. Iz ključa je švignila iskra v prst, kolikrat se ga je dotaknil s členom.
Ta poskušnja je napeljala Franklina, da je postavil leta 1760. prvi strelovod v Filadelfiji.
Strelovod ima na železnem, vsaj 1—lVa m nad sleme se vzdigajočem drogu pozlačeno sulico ter odpeljuje strelo po železnem ali kotlovinskem protu v zemljo. Dobro napravljen strelovod varuje okrožje, čegar promer je po priliki 6 m dolg. — Na Avstrijanskem je stal prvi strelovod že L 1754. Postavil ga je bil na župni dvor blizu Znojma Prokop D i v i š. Da-si ga je moral kmalu zopet odpraviti, kqr so nespametni kmetje mislili, da oni drog dež odganja, vendar lahko rečemo, da je strelovod izumel Avstrijanec.
Ob hudej uri varujmo se visokih in elektriko dobro vodečih stvari. Pod milim nebom ne sto-pajmo pod drevesa, posebno ne pod taka, ki na samem stoje; ne stojmo blizu živali, senenih kop, ribnikov, močvirjev ali rek! Letati ali naglo voziti se tudi ni varno; kajti za vetrom rad potegne blisk.
Ob hudej uri ne stopajmo k stenam, durim, oknom ali pa pod dimnik. Pogasimo ogenj na ognjišči ter odprimo v sobi okni ali duri, a tako da ne nastane prepih. Najvarneje je sredi izbe. Varujmo se, zaupajmo pa tudi v Boga!
Prirodopisje.
126. Trojno kraljestvo prirode.
Neštevilne in različne so stvari, ki bivajo na zemlji in pod zemljo. Vsakej je podelil Bog posebna svojstva in moči, da doseže od stvarnika določeni ji namen.
Da prirodo ložje spoznavamo, delimo jo na tri kraljestva: živalstvo, rastlinstvo in rudninstvo. Živali žive, čutijo in se prostovoljno gibljejo; rastline sicer tudi žive, a nimajo občuta in se tudi prostovoljno gibati ne morejo. Rudnine se imenujejo sploh tiste stvari, katere ne žive, ne čutijo in ne rasto, ampak se vekšajo z vnanjim nabiranjem enakih delov.
Pri živalih in rastlinah opazujemo posebne življenju potrebne organe; teh pri rudninah ni. Prve imenujemo zato organska, rudnine pa neorganska telesa.
Pri rudninah je torej vse eno, ali jih popisujemo velik ali majhen del. Pest peščenca nam njegova svojstva tako dobro kaže, kakor gruda ali cela gora tega kamena.
127. Netopir.
Ko poletnega večera tih mrak prepreza vse stvari na zemlji, planejo iz vsakoršnih temnih votlin netopirji in prhutajo po zraku kakor črne vešče. Netopir je čuden polutan. Poglejmo si ga bolj natanko!
Na kratkem vratu sedi precej debela glava z golimi in dolgimi ušesi, a z majhnimi očmi. Čeljusti ste globoko razklani in polni ostrih zdb. Prednji nogi niste prav nič podobni zadnjima, vse kosti so daljše in močnejše; štirje prsti so posebno zdaljšani, le palec je kratek in nosi močen zakrivljen krempelj. Med podaljšanimi prsti je razprežena tanka gola mrenica, kakor na dežniku tkanina med šibicami. Ta mrenica se začne na vratu, razprostira se med prsti, gre ob truplu do zadnjih nog in obdaje tudi rep.
Netopir precej dobro vidi, še bolje voha, neznano tanko sliši in preizvrstno čuti. To natančno čutje ga menda pa noči najbolje vodi.
Vsi netopirji so ponočnjaki. Po dnevi spe v vsakoršnih luknjah in votlinah, po duplih, v starih zidovih in dimnikih, pod strehami, v zvonikih in drugod. Večkrat jih je toliko nakupičenih, da je strop ves črn od njih. V miru se obesi netopir za krempeljce na zadnjih nogah,• stisne mrenico ob sebi kakor plašček, podvije rep ter visi po ves dan z glavo doli obrnen. Po zimi se stisnejo v kako zatišje in spe. O južnem vremenu se včasih prebude in malo izlete, pa gredo zopet spat.
Naši netopirji jedo samo žuželke, zlasti nočne hrošče, metulje in mušice, ktere že od daleč čujejo brenčati po zraku. Zaradi tega in zaradi svoje požrešnosti so prav koristne živali. Rad sicer leta v take shrambe, kjer se slanina suši ali mesnina shranuje: a ne, da bi žrl slanino, ampak ker lovi in hrusta razne žuželke, molje, muhe in drugi mrčes, ki se v mesu in slanini redi. Izmišljeno je tudi, da se netopirji radi zapraše človeku v glavo, in da se mu zapletajo v lase.
Ne pobijajte tedaj netopirjev!
V toplejih krajih žive večji prhutarji.
128. Jež.
Ako hočete videti čudnega ponočnjaka, pojdite z menoj.
Solnce je zatonilo za gorami; v gozdu so za čas umolknili razni glasovi, rosa je jela rositL Ustavimo se na parobji in stopimo za gosti grm. Zdaj je v gošči nekaj zašumelo med suhim listjem, zdaj zopet, vedno bližje nas; no! zdaj se je zgenilo dračje, iz grmičja se prikaže koničast rilček in precej za njim čudna žival starikavega, nagrbanega lica, kratkega repa, nizkih podplatastih nog in oblega trupla v bodečej sivej suknji. To je jež. Da-si tudi je videti okoren, vendar hlasta sem ter tja, stika po luknjah, prevrača listje in rije z rilcem kakor prešiček. Izpod kamena je prepodil martinčeka; hitro plane za njim; živalca bi se zvijala in branila, a ni časa; jež jo je že pohrustal in nemudoma dalje išče živeža. Poknila
je veja pod našimi nogami, jež se zdrzne, malo posluša, pa hipoma skrči glavo in noge ter zavije v klopčič. Ako tudi je našopiril bodice, vendar ga rahlo vzamemo v roke ter ga nesemo domov na vrt.
Jež je čuden gost. Res je v svojem vedenji nekaj neroden in telebast, ali vendar pošten skozi in skozi; ni v njem nobene hudobije, prav po nedolžnem trpi, če ga surovi nevedneži preganjajo. O ježi govore nevedni ljudje, da na skrivnem piščeta kolje, krave sesa in Bog si ga vedi kaj še, kar je vse izmišljeno. Plašni samotarec žedi ves dan v kakej seči ali luknji pod kako korenino, včasih pod kupom suhljadi, in še le zvečer si upa zapustiti svoje skri-višče. Boječe caplja okoli z mokrim rilcem vedno slede miši, žabe, kuščarje, kače, črve, polže, ogrce in drugi mrčes. Najraje žre miši; zato ga imajo ljudje tudi v hiši, kjer razen miši lovi še druge nečedne živali. Ako ne dobi dosti mesnih jedi, loti se tudi sadja. Znamenito je pri njem sosebno to, da tudi najstrupenejšega gada požre brez vse škode. Tako se jež pošteno preživi do jeseni. Ko začne listje padati z dreves, skrbi tudi on za zimo; izkoplje si globoko jamo ter nanosi va-njo listja, mahu in trave, da je vsa polna. Smešno je gledati ježa, kako si posteljo znaša. Povalja se baje po listji in mahovji; kar se je nabodlo na bodice, to nese domov. Ako se zraven nasadi še kaka lesnika ali hruška, tudi mu je prav. Ko pride zima, zarije se jež v svojo jamo, zvije se in zaspi tako trdno, kakor morebiti nobena druga žival.
Ježev je povsod, na ravnem in v gorah. Ljudje navadno mislijo, da sta pri nas dva ježa. pasji in svinjski; a to pride od tod, ker imajo nekateri daljši, drugi krajši rilec.
Mladi ježi se kmalu privadijo hiše in bili bi človeku všeč, ko bi po noči ne bili tako nemirni, in ko bi ne imeli slabega duha. Na vrteh pa so ježi zelo koristni; pametni gospodar bi jih moral vabiti na vrte, ker mnogo hasnijo, škode pa ne delajo nikakoršne.
Ježevi najhujši sovražniki so velike uharice in psi, kjer ga ovohajo, ne dado mu miru. Siromak si ne ve drugače pomagati, nego da se zvije v klopčič in tako preganjalcem priliko da, da si nosove okrvave na bodicah.
Kakor jež, živita tudi krt in navadna rovka z večine ob žuželkah in sploh malih živalcah: zato se ti trije imenujejo žuželkojedni sesavci.
129. Yolk.
Volk je podoben psu, a večji je od njega, da-si tudi se dobodo psi, kateri so malo ne toliki in tako močni, da bi človek mislil, volkovi so.
Volk je navadno nekaj nad 1 meter dolg, rumenkasto siv in črno lisast. Iz oči mu gleda loka-vost (zvijačnost) in poniglavost. Neizrekljivo je samo-golten, vedno bi žrl; a vse nič ne pomaga, zmerom je lačen in suh kakor trlica. Poleg tega je vendar močen, da-si je videti ves trhel in medel. Ob vsej
ivojej moči je poniglav in bojazljiv; poštenega boja se ogiblje ter zato po navadi ne gre na človeka. Met poletjem se klatijo volkovi največ po samem prek gozda ter iščejo zajcev, ptic, podgan in domače živine, ako jo morejo kje dobiti. A po zimi, kadar pritisne htid mraz in ne dobijo dosti živeža v gozdu, zbero se na večje čete; lačni se potepajo s hriba na hrib ter po noči strašno zavijajo, da je človeka groza. Lakota jih goni na polje, «b cestah se potičejo, pritepo se v vas, pograbijo psa izpred hiše, živino iz hleva, konja izpred voza. Volk, da-si je videti boječ, napade, ako je zelo lačen, tudi človeka; kadar okusi človeško meso, potem silno drzen kolje ljudi, osobito otroke. Videli so ga, da je mrtvece vlačil iz grobov in žrl. Na paši se prikaže po visokej travi ter potlej preži na žrebe, telico, svinje ali koze, ki se mirno pasejo. Najrajši grabi pa ovce, bodi si na paši, ako ovoha, da ni psa blizu, bodi si po noči v staji. Tedaj kolje neusmiljeno ter mnogo več podavi, nego mu je potrebno. Z ovco preskoči plot in nesoč jo drži toliko od tli, da se mu ne vleče po zemlji. — Od ubitega volka človek baš nima velike koristi. Njegovega mesa niti druge živali nečejo jesti, menda zato, ker zoperno diši. Sam njegov kožuh je nekaj vreden; največjo ceno imajo ruski in švedski volkovi, katerim se kože cene po 8 do 12 goldinarjev.
To kvarljivo zver zatirajo ter pobijajo povsod in vedno. Poprej so jim nastavljali zanke, kopali jim jame, a zdaj jih streljajo, ali more se strupom.
Mečejo jim mesa, otrovanega se strašnim jadom strihninovim. Zver požre meso in že je mrtva.
Volčiča konci aprila meseca v kakej skrivnej jami skoti po petero do devetero volčet, ki so po 12 do 14 dni slepa. Mladi volk se hitro sprijazni s človekom, privadi se pasjega živeža ter sprijatelji se včasih tudi s psom.
130. Lev.
Prostrana Afrika in sosedne dežele vroče Azije so domovina najsilnejše mačke, leva. Lev je najbolj močna, najpogumniša in najdrznejša zver. Po pravi 'i se imenuje kralj vsega živalstva. Dolg je T5 do 2'5 m, visok pa skoro 1 m. Obilne grive, katere pokrivajo vrat in pleča, dajo mu veličastno podobo. Velika glava mu je okroglasta kakor pri mačkah sploh, jezik pa raskav. Izpod širocega čela resno in mirno gleda okoli sebe. Zenica je razpoki podobna. Močno z rumenkasto rujavo dlako pokrito truplo je zalito in napeto, a vendar gibično in vitko. V širokih capah (tacah) ima strahovito moč; z enim samim udarcem pobije konja ali vola na tla. Oborožene pa so cape z ostrimi kremplji, katere pri hoji skrčuje ter jih tako ostre ohranja. Močen je pa tudi rep s čopom. Samica je manjša in nima grive.
Lev navadno zvečer hodi na lov; z grmečim rjovenjem naznanja, da gre na rop. Njegov glas zbega vso naravo; gozdne živali se plaho skrivajo, živina v ograjenih stajah je vsa zmočena, privezane kamele in konji hočejo šiloma odtrgati se in pobegniti, zamolklo
mukajoče govedo skače sem ter tja, ovce in koze zaganjajo in spenjajo se na ograjo žalostno meketaje, psi tulijo in cvilijo, potnika obhaja groza. Po mačje zalezuje lev svoj plen, pograbi ga v skoku, pobije s capo ter mu zmrvi kosti.
Človeka lev le redkokedaj napade, ako ga ni poprej razdražil, in ako ni posebno lačen. Pripoveduje se celo, da se je umaknil pred mirno stoječim človekom. Kdor bi se ga pa prestrašil in pred njim pobegnil, tega bi nič ne moglo oteti pogube.
Pri nas vidimo leva le v zverinjakih.
131. Kuna.
Ni menda bolj predrznih tatic in bolj grdogle-dih roparic, kakor so kune vse povprek.
Domača kuna ali kuna belica je večja od smrad-ljivega dihurja; dlake je črno-rujavkaste, grlo in prsi so bele, rep pa dolg. Belica se raji drži ljudskih pohištev, nego njena sestra zlatica. Po dnevi leži v kakej luknji ali v katerem duplu blizu hiš; rada se tudi skriva po drvnih skladanicah, grob-ljali in starih zidovih, potika se celo po skednjih in svislih.
Ta malopridna in krvoželjna zver je pravi strah za kuretino; ako le more, pritepe se v kurnjak ali golobnjak in ne neha daviti, dokler še kaj živega čuti. Kadar iie more zgrabiti kar koli kuri podobnega, zadovoljna je tudi z jajci, mišmi in sč sladkim sadjem, po katero spleza na drevje.
Beličina kožica daje dobro krzno, ki pa nima tolike vrednosti, kakor ono od marsikaterih drugih živali kunjega plemena, n. pr. h e r m e 1 i n o v o in s o b o 1 j e v o. Kunam se prišteva tudi jazbec.
Tretje berilo za občne ljudske šole.	10
132. Rujavi medved
je nekaj manjši, nego njegov beli brat v severnih krajih. Ta zver je neokretnega, z dolgo in gosto rujavkasto dlako porastenega telesa in kratkega repa; gobec je kratek in koničast, čelo izbočeno, zobovje pa zelo močno. On hodi po širokih golih podplatih, na prstih pa ima ostre kremplje, s katerimi dobro pleza.
V južnej Evropi prebiva rujavi medved le na planinah; v severnej in vzhodnej pa se nahaja sploh v samotnih globinah. Dokler je mlad, živi ob rastlinah, korenikah, jagodah; med mu je največja slad-čica. Ako je pa okusil slast krvi in mesa, preži na večje živali, zahaja rad k ovčjim čredam, trga govedo in se tudi konjskih kopit vsakokrat ne ogiblje. Človeka ne napade z lepa; ako ga ne draži, še s pota mu pojde. Mrtvega človeka se pre ne dotakne, le povoha ga in gre dalje.
Da-si je kosmatinec videti okoren, vendar je uren in gibičen, medved dobro teče, plava in pleza. Medved napada in se brani s tacami vzpenši se na zadnji nogi.	'
Kadar se zima približuje, poišče si tacar v zatišji brlog in si ga nastelje; ko mraz pritisne, gre spat. Oe zima popušča, prebudi se; včasih se celo vzdigne in gre malo sveta pogledat; ako se mraz ponovi, švedra v brlog nazaj. Ko spomladi zapusti zatišje, je ves medel in mršav.
Medveda radi streljajo; njegovo meso se je, koža pa da dobro kožuhovino.
Ujeti mladi medvedi dado se ukrotiti; v prejšnjih časih so jih učili plesati ter jih potem kazali za denar. Toda za kosmatinca je bila to huda šala, in le taki ljudje, katerim se žival ne smili, mogli so se s tem ukvarjati. Zdaj je medvedarija precej ponehala.
Živali pasjega, mačjega, kunjega in medvedovega plemena so mesojedne zveri.
7,7,7. Veverica.
Kedo še ni z veseljem gledal lahkonoge veverice, bodi si v tihem gozdu, kjer navadno živi ter svoje spretnosti in umeteljnosti kaže, bodi si sirotico zaprto v tesnej gajbici! Zmerom je vesela in gibicna, nikoli ne miruje, vedno je Veverica je res lepa živalca.
Dlake je rujavkaste, po trebuhu pa bele; nahajajo se tudi črne in v severnih krajih celo modro pepelaste veverice. Posebno jo odlikuje dolgi in metla-sti, na dvoje razčesani rep, katerega zna na vse strani zavihovati. Tudi dlakavi šopki na ušesih njej lepo pristujo. Živahna in razposajena veverica nas spominja nekoliko na opico. Nikoli ne more dolgo biti na istem mestu, vsak čas ima novo opravilo. Kadar najde lešnik, hitro sede na zadnji nogi, pri-vihne rep, s prednjima nogama prime lešnik ter ga začne dolbsti in sukati na vse strani; a kmalu ga zopet izpusti, liže se in umiva, popade zopet lešnik in zoblje sladko jederce. Ko pa kaj zaškrtne blizu nje, vrže ga proč in kakor misel hitro šine po smreki v ■ gosto vrhov je. Tam gori se stisne v rogovile ter oprezno gleda s črnimi očmi doli, ali res preti kaka nevarnost.
Ko vidi, da se nima ničesar bati, odgrizne v vrhu dolg češarek, prime ga s prednjima nogama ter ga začne gristi in obdelovati, da luske in iveri
10 *
pripravljena na dir in skok.
daleč oholi lete. A tudi tega dela se naveliča; za kratek čas se malo poziblje na šibke} vejici, skoči na spodnjo močnejšo vejo ter se zavihti na drugo smreko, ki stoji za 2 do 3 m od prve. Urno, urno skače od smreke do smreke; predno jo moremo ujeti z očmi, že je Bog si ga vedi kje v svojem gnezdu.
Pa veverica je samo po dnevi in o lepem vremenu tako živa in skočna; o deževji in o velikej vročini leži mirno kje v gošči. Stanuje pa navadno kje na visocem drevesu med rogovilami, redkokedaj v kacem duplu. Gnezdo ima iz vejic in mahu jako umeteljno spleteno in znotraj mehko nastlano; vrata so na spodnjej strani, da ne more v gnezlo deževati. Mlade veverice se hitro sprijaznijo s človekom ter postanejo krotke in domače. Ker so snažne, smešne in kratkočasne, imajo jih ljudje radi v gajbah v veselje in zabavo. V starosti se rade potuhnejo in grizejo. Veverica v strahu pišči, v veselji pa muklja.
Ta živalca živi po vsej Evropi v gozdih, najraje v jelovih, kjer tudi po zimi v snegu dobi jesti. Živi se z vsakoršnimi jederci, posebno s borovim, smrekovim in jelovim semenjem; rada dolbe tudi lešnike in orehe.
Njena največja sovražnica je gozdna kuna ali zlatica, ki zna tako hitro plezati in skakati. Tudi ljudje postrele mnogo veveric zaradi lepe kožice in okusnega mesa. Ako se preveč ne plode, veverice niso ravno škodljive.
Kakor veverica imajo tudi nekatere druge živali, kakor zajci, miši, podgane, hrčki, bobri i. t. ((. v vsakej čeljusti dva dletasta zoba, s katerima prav dobro glodati morejo; zato se imenujejo glodavci.
134. Telblod kamela.
Po velicem delu Afrike in po sosednih azijskih zemljah se prostirajo žareče puščave. Tudi za te dežele, katere le malokje oživlja kak studenček, po
katerih žareče sape sežgo vsako bilko, ki bi morebiti hotela poganjati v jalovem pesku, skrbela je brezkončna dobrota in modrost božja. Bog je podaril tem deželam kamelo.
Brez te živali bi puščava ločila narode, ki prebivajo ob njenih robeh, prav tako, kakor nas Od Amerike loči atlantsko morje. Ali kakor nas po morji plavajoče ladje vežejo in seznanjajo z Ameriko in z drugimi prekmorskimi deželami, tako je tudi kamela nam in našemu trgovstvu tako rekoč odprla bogate dežele, ki leže onkraj puščave. Zato razumni Arabec imenuje kamelo ladjo v puščavi, in Egipčan posebno z a troje Bogu hvalo daje, namreč za reko Nil, za kamelo in za dateljnovo palmo.
Na kameli nam najpred pade v oči visoka grba sredi hrbta. Ta grba je iz masti; pri dobrej in obilnej krmi se hitro napolni in napne, pri pičlej pa upade in splahne. Velblod je višji od vsacega konja. Na dolgem zvitem vratu se ziblje majhna, skoro ovčja glava s trobastim gobcem, majhnimi ušesi in velikimi očmi. Na dolgih nogah ima dva parkeljca, po katerih pa ne hodi, kakor drugi parkljarji, temveč stopa na žuljave podplate, ki so mesnatim podplatom podobni in prav prikladni za hojo po pesku, ker se ne vdirajo. Na prsih, na kolenih in gležnjih ima trde žulje, na katere se pusti, kadar počiva, kadar se ji tovor naklada ali razklada.
Velblod krmo prežveka in spada torej kakor govedo, ovca, koza, srna, jelen i. t. d. med preži-v a č e se štirirazdelnim želodcem, da-si tudi ima kamela le tridelni želodec.
Kamela je neprecenljive zmernosti in zado-voljnosti. Ni je menda živali na svetu, ki bi bila zadovoljna s tako malovredno in osorno krmo. Rada je najpustejši drač in najreznejši osat; v slast jej gre tudi suhljad in trhjad. Ob takej krmi živi ves
teden in zraven neutrudna prenaša najtežje tovore, s katerimi prekorači mnogo milj v enem dnevi.
Za brezvodne puščave je pa velblod še posebno imeniten, ker more tudi ob suhej krmi po več dni brez vode biti. Bosa pa je, da potniki, ako jih žeja mori, zakoljejo kamelo ter se napijejo vode iz njenega želodca. To pa ja resnica, da velbloda vodi neki posebni nagon tudi po neznanih potih in da že od daleč čuti vodo.
Kamela pa Arabcu ne služi samo za ježo in tovorjenje, temveč tudi z mlekom, mesom, kožo in dlako. Velblodovo blato se rabi namesto drv. Tako je velblod prav za prav domača žival prebivalcem dolgočasnih in suhoparnih puščav.
Ta sicer prekoristna žival ima pa tudi slaba svojstva. Kakor nekateri pripovedujejo, je pogosto trmasta in jezi jezdeca, zlasti novinca, kakor najbolje ve in zna.
135. Osel.
Osel je s konjem v najbližjem rodu in se vendar od njega zelo razlikuje. Ta uborni sivec ni le manjši od konja, ampak tudi njegovo truplo ni tako zalito kakor konjsko. Glava je bolj široka; dolga ušesa, s katerimi vedno giblje, radi mu nagajivi ljudje oponašajo, ne vedoč, da ima zato osel tudi tako dober sluh, kakor malokatera žival. Kratek vrat z majhno grivo drži naravnost naprej. Prsi so ozke, trebuh napet, hrbtišče pa bolj kostito; čez hrbet in pleča nosi črn križ. Njegov rep prav nič ni podoben konjskemu, ker ima le na konci čop daljše dlake. Osel je kopitar, kakor konj, mula in zebra. Njegova hoja je pazljiva in oprezna; kjer se je enkrat spotaknil, ne bode se lahko
drugokrat, ker se prišedši na ono mesto spomni prve nesreče.
Osel je veliko boljši tovornik, nego konj. S težkim tovorom coka neutrudno več ur v največjej vročini in po slabej cesti ali stezi; premišljeno in mirno koraka po strmih rebrih, mimo globokih prepadov. Zraven tega je zadovoljen se suhim listjem, osatom in drugim bodečim zeliščem, da-si tudi dobro ve, da je oves in seno boljše. Oslovo meso je užitno, njegova koža se rabi za pergamen; oslično mleko pa je zdrava pijača.
Osel je pogosto čmeren in trmast, rad grize in bije se zadnjima nogama, celo njegov glas ljudem ni všečen. Kakor je videti neumen in top, vendar je včasih zvit in prekanjen. Med našimi domačimi živalmi je pravi trpin! Ves drugačen bi bil, ko bi mu naše podnebje bolje ugajalo, in ko bi se ž njim malo bolje ravnalo; kajti v gorkejih krajih je osel veliko lepši, močneji in hitreji.
136. Morski pes.
Morski pes je tudi sesavec, ker ima rudečo, toplo kri, ker diha s pluči in ker v prvej mladosti sesa mleko; živi pa v vodi in tudi na suhem. Dolg je 1 do 1 % m; porasten je z gosto, umazano zelenkasto, po trebuhu belo, ob straneh pa maro-gasto dlako.
Glava mu je pkrogla, nekoliko pasjej podobna. Velike, lepe oči gledajo pametno okoli sebe; zobovje je zverinsko, uhljev pa nima. Na gobci mu stoje dolge ščetinaste brke. Okroglo, dobro rejeno truplo je vretenasto, namreč v plečih široko in zastavno, proti konci pa izoženo. Prekratki udje tako rekoč /
samo do gležnjev gledajo iz trupla. Sprednji nogi ste na prsih, zadnji pa nazaj obrneni in z repom v plavuto zrasteni. Krempljasti prsti so s plavno kožo zvezani, da ložje vesla, Zaradi plavutastih nog se zove plavutonožec. Morje je pravo prebivališče morskega psa; na kopnem je neokreten in počasen. V plavanji ga ne prekosi nobena druga četveronoga žival. V vodi se veselo igra, objestno prekucuje, potaplja.
Ves je razposajen. Po dnevi gre rad na suho ali spleza na ledeno ploščo, kjer prespi ves dan, a po noči gre rib in drugih morskih živali lovit. Po zimi ostane pod ledom in samo tedaj, kadar mu je treba dihati, pride k luknji, katero si je nalašč za to napravil. Največje veselje mu je, ako se more o lepem vremenu na morskem bregu solnčiti. V velikih družbah uživajo tu tople solnčne žarke, obračaje zdaj eno, zdaj drugo plat blagodejnemu solncu.
Mladič ima s kraja mehko svilnato dlako, katero pa kmalu sleče in potem gre koj v vodo. Pes in psica sta za mladega v velikih skrbeh; nikoli ga ne pustita iz oči in ne gresta od njega v nobenej nevarnosti. Dokler je še slab, vzame ga mati pod pazuho ter ga tako odnaša vsacemu sovražniku. Mlad morski pes, ki je vrlo vesela živalca, da se prav lahko ukrotiti; svojemu gospodarju je poslušen in privržen, kakor domači pes. Znano je več primerov, da je morski pes iz velike daljave priplaval nazaj k svojemu gospodarju.
Za vse ljudi, ki stanujejo na bregovih in otokih ledenega morja, je morski pes ali tulenj največji dar božji: brez njega bi ti ljudje ne mogli živeti. Meso, kri in slanina jim daje živež, z mastjo si razsvetljujejo dolge noči, v kože se oblačijo, ž njimi pokrivajo hiše, pregrinjajo čolne in sani; z razčehanimi kitami šivajo, iz kosti delajo hišno orodje, čreva namesto stekla razpenjajo na okna.
Našim grlom se tulnjevo meso sicer upira, ali vendar gre iz Evrope in Amerike vsako leto dokaj bark v severna morja tulnjev pobijat zaradi kože in masti. Tulnje lovci ali streljajo ali pa s kijem pobijajo, zlasti kadar so jih speče zalezli. Love jih pa tudi v vodi z ostvami.
137. Kragulj.
Vroči letni popoldan je. Solnce pripeka z jasnega neba. Praznični mir leži nad vasjo, vse okrog je tiho in mirno, celo listje na drevesu se ne gane. Kar je delavnih rok, vse so na senožetih pri senu, ki se tako lepo suši. Doma so ostali le mali otroci in starci za varuhe. Pes se je ulegel babici k nogam, kokoši se pa konci hiše zadovoljno kopljejo v pesku.
Kar na enkrat se začuje ploskanje perutnic. Jata golobov se pripodi v največjej naglici s polja in plane v golobnjak; takoj za njimi prisvrči z velikim hrušem neka ptica in pade med prestrašene kure. Se predno morejo misliti na beg, že je ropar pograbil eno izmed njih ter jo odnesel proti gozdu ne mene se z^, otročji krik, niti za vriščanje drobnih lastovic in drugih ptic.
Ta ropar je bil kragulj, ki mu tudi k o-košar ali g o 1 o b a r pravijo.
Kragulj meri po dolgem 60 cm, čez razpeti perutnici pa skoro še enkrat toliko, zlasti samica, ki je vedno večja od samca. Zgoraj je rujavkasto siv, spodaj pa bel s temnimi progami. Voščena koža okoli kljuna in pa noge so rumene. Kljun je že od kraja zakrivljen, kratek in močen.
Kratki perutnici le na pol pokrivate dolgi rep. Zgoraj prnati nogi imate štiri krive krepke kremplje, od katerih so trije naprej, eden pa nazaj obrnen.
Kakor vse ptice ujede tudi kragulj ne mara za družbo. Samotarno živi po vsej Evropi, zlasti blizu vasi; gnezdo pa napravlja v gozdih na visokih drevesih, navadno v rogovilah blizu debla. Iz 2 — 4 zelenkastih, včasih rumeno pikastih jajec se izvale strahoviti požeruhi, stara jim znašata vse, kar jima pride pod kremplje.
Kragulj je med lovečimi ujedami najpožrešniši. Nikdar nima dosti, zmerom bi davil in žrl. Pticam kakor manjim četveronožcem je strah in groza. Ta krvolok je tudi neizrekljivo drzovit; z dvorišča odnese kokoš in pride golobe strašit na golobnjak.
Tudi orel, postojna, ser, jastreb, sokol in sove so ptice ujede.
138. Pegasta sora
je naša najlepša in najprijetniša sova. Na prvi pogled jo je lahko spoznati po velicem, belkastem in rjasto obrobljenem venci, kateri obdaje oči. Truplo je tanjše kakor pri drugih sovah, perutnice so dolge, perje pa lepo pisano. Po hrbtu je jasno pepelasta, po trebuhu pa rjasta, z pegicami posuta. Kratek kljun je kljukasto zavit; velike oči tudi po dnevi vidijo, vendar jim velika svetloba hudo dene. Prsti so s kremplji oboroženi; vnanjega po volji lahko nazaj obrne in zaradi tega tudi dobro pleza.
Pegasta sova prebiva povsod, kjer najde kak mračen in miren kotiček: v zvonikih, v starem zidovji, pod streho in duplih. V mraku leta na lov in sicer prav tiho in vegasto. Rada obletuje človeka, se ve da ne iz slabega namena, kakor se dozdeva marsikateremu bojazljivcu. Ona lovi miši, podgane in hrošče. Prištevati jo gre najkoristnejšim pticam, kajti ena sama v enej noči lahko poje 15 miši. Ne preganjaj je torej, da-si tudi je njen glas prav zopern.
Mladiči se človeka kmalu privadijo, ako se ž njimi peča.
Uharice in čuk, ki je pri prazno vernih ljudeh razvpit kot mrtvaški ptič, so tudi znane sove.
139. Kos.
V senčnatem zatišji, kjer bister potok šumlja, kjer se tožne jelše in vrbe vrste, kjer se zlaticam žare rumene glavice po pisanej loki, tam je kos doma. Tu leta na hladni vodotoč žejo si gasit in se kopat; tu leta po vlažnih tleh, najrajši na senožet stikat za hrano.
Kadar zagleda kaj neznanega, brž osupel ostrmi, opre se na rep, spnč kvišku glavico in izleti v bližnjo goščavo. Iz nje pak zvest in zanesljiv čuvaj vsem krilatim in štirinogatim živalim zakliče jim glasno: Čudno, čudno! opominjaje, naj se le varujejo.
Kos je do 20 cm dolga ptica se srednje dolgim repom. Ves je črn, samo kljun in kolobarček okoli očes je rumen. Valjast in na konci malo ukrivljen kljun je krajši od glave.
Kos je vse, kar sploh gre pticam v slast. Po letu pobira črve in mrgolince pod listjem in mahom;
jeseni se hrani se sladkim in sočnim sadjem; pozimi je pa vsaka jagoda dobra.
Gnezda ne dela nikdar visoko od tal, dostikrat pa tudi na sama tla. Kosovka znese do pet modro zelenili in sivo pegastih jajec.
Kos je čislan pevec. Spomladi na vse zgodaj, ko je še vse otrplo in dremotno, in predno še zeleni bukova veja, sporočuje v milih pesmih svoja vigredna čustva. Pa tudi tihi večerni mrak ljubi kos za svojo sladko pesem
Solnce zahaja, daleč tam v tožno zavišnelej meglini tone za gore; odsevajoči žar še rudeč tre-peče skozi gosto vejevje noter v pomračeni hram. V bukovji pozna mavrasta pivka še bobna po operelem deblu; ljubka grlica še gruli v hosti, in drobni palček rahlo žgoleva v grmu. Na senožeti že rosna kaplja objema belemu zvončku dremotno glavico. Vse sanjavo medli, kratek mir kraljuje po dolu in dobravi; na enkrat se zasliši glasna pesem. To je kos, ki poje svojo večernico. Kje je? Glej, sicer najrajši blizu t&l/ zletel je kakor v svesti si svojega prelepega glasu visokej smreki gori na višek, da mirno glaseča pesem svobodnemu pevcu iz grla doni povprek prostranega loga nad zračnimi vrhovi okrog in okrog na široko! Ni ga pevca ptiča, da bi tako ljubo znal opevati večer.
Tihi mrak ogrinja naravo. Kos požvižgava še, pa tudi njemu se jiesem rahleje in rahleje topi, dokler počasi popolnoma ne jenja. Tedaj pa se spusti doli v tihi kraj, v svoje gnezdo.
140. Sraka in mlade.
Sraka mlade je svarila: Vse preblizu hiš greste! Vas bo nagla smrt pobila, Niste dovolj pametne.
Kadar človek se pripogne, Al pa sključi se na tla, Vsaka naj se hitro 6gne. On pobira kamena.
Če je taka, reko mlade, Kaj pa bo začeti nam, Ak' se tiho mož prikrade, Nese kamen za krbtam!
Starka pravi: to je zmota ! Vse po svet' na robe gre. Doživela kaj sem s'rota! Jajce več od pute ve.
V. Vodnik.
141. Prepelica.
Kakor domača kura, puran, pav, fazan, divji petelin in jerebica je tudi prepelica ptica k o k o š-j e g a plemena; vendar je veliko manjša, nego druga kuretina. V perji je nekoliko jerebici podobna; pozna se pa. lahko po tem, da se zaradi kratkega repa vidi kebasta.
Prepelica prebiva povsod po obdelanej zemlji; najbolj so ji po godu posejane njive. Po dnevi se skriva po žitu, proti večeru pa nekako oživi in prepeva svoj pet ped i, pet pedi. Pred sovražnikom hitro smuče med bilkami ali pa se potuhne in skrije v kako jamico ali za prsteno gručo, kjer jo je težko zapaziti, ker je skoro tiste barve kakor suha prst. Leti dosti hitro, a ne visoko ; leteč nikdar ne sede na drevo, zmerom zopet na tla.
Hrani se z žitom in vsakovrstnim semenjem, vmes trga tudi travo, je črve in žuželke, ter za boljo prebavo zoblje pesek, prav kakor kokoš.
Iz zelenkastih in rujavo pegastih jajčik izvali - temno mahaste kebčeke, ki tak6j tekajo za materjo.
Prepelica je edina selivka med kokoši. Že konci meseca avgusta začno prve odhajati, glavna jata pa se vzdigne še le meseca septembra. Na milijone se te živali zbere jeseni v južnej Evropi po vseh deželah okoli sredozemskega morja. Ko potegne ugodni veter, vzdignejo se v zrak in lete prek morja v Afriko. Koliko jih onemore in pogine na potu! Meseca aprila pa se zopet zbirajo za pot proti domu.
Prepelica ima neizrekljivo mnogo sovražnikov: najhujši je pa človek, ki jo lovi in strelja zaradi okusnega mesa. Ko pride jesen, jih lovci pokajo, da je groza.
142. Sloka.
Dvakrat na leto vsem lovcem kri zavre, to je : jeseni, ko začne hrastovo listje rumeneti in odpadati, in pa na pomlad v postu. Takrat namreč pridejo sloke (sluke) v naše kraje. Gospod in kmet hiti zjutraj in zvečer na parobje gozda v močvirne jarke, v loge in dobrave — čakat kljunače v.
Sloka ima dolg, raven in tanek kljun, ki je na korenu mehek in gibek, na konci pa z občutljivo kožico prevlečen. Rujavo oko jej stoji visoko in je jako nazaj pomakneno. Vrat je kratek; kratke so tudi po stegnih pernate noge. Sivo perje je rujavo-progasto.
Kljunač ni naša domača ptiča; njena prava domovina je daleč na severu. Ko pritisne zima, gredo skozi naše kraje dalje proti jugu. Potujejo pa samo po noči, a ne v viharnem vremenu. Po dnevi se skrivajo po šumi, ker so jako plahe; samo Če je vse mirno okoli njih, smučejo in tekajo po goščavi išče si hrane. Kakor pa zagleda ali začuje kaj sumnega, potuhne se, počene na zemljo, kjer je zaradi prstenega perja ni mogoče razločiti od listja in druge šare. Spojen se vzdigne glasno prhutaje in noge naravnost nazaj drže, prhne med * veje in se izgubi v hosto. Včasih po več dni ostanejo na enem mestu.
Sloka se hrani z vsakovrstno golaznijo: s črvi, glistami, polži i. t. d. Za tak posel ji posebno ustreza dolg in gibek kljun; ž njim zabada v mehko zemljo, otiplje in čuti črva, pograbi ga in izvleče.
Kljunač slovi za posebno slaščico ; čuditi se je, da te ptice niso že davno popolnoma zatrli. Vsako
leto se jih na milijone postreli. Povsod, koder hodijo, vse na nje preži.
Tudi priba, caplja, bobnarica in druge so ptice m o č v i r n i c e ali brodnice.
143. Raca.
Raca je p 1 a v a r i c a, Trije prednji prsti so namreč zvezani s plavno pečico, zadnji pa je krnjast. Tako je noga podobna veslu ter je ustvarjena za plavanje in veslanje. Na suhem je pa raca težkonoga in počasna, kajti kratke in proti zadnjemu koncu pomaknene noge ne morejo lahko nositi težkega trupla. Zato se raca pri hoji ziblje, zdaj na eno, zdaj na drugo stran; pravimo, da raca. Račji kljun je spredaj ploščnat in tako širok, kakor zadej; gornja čeljust je na robeh nazobčana. Perje je prav različnih barv; najlepše se sveti sredi perutnic okno ali zrcalo; tako se namreč imenujejo ona modrikasta ali vijoličasta peresa, ki so zgoraj in spodaj črno in belo obrobljena. Racmana je poznati po peresih, ki se mu nad kratkim repom na kvišku krive.
Da-si raca težko hodi^ vendar je videti spretniša od gosi'. Rade so v društvu med seboj, pa tudi z drugo perutnino na dvorišči se rade družijo. Da se jim perje v vodi ne premoči, mažejo si ga z neko mastjo, katero si s kljunom iztiskajo iz neke žleze nad repom. Rade stoje na enej nogi, speč pa vtikajo kljun med perje na plečih.
Ali pravi njihov živelj je vendar le voda, brez nje raca ne more biti srečna, Zna se tudi potapljati, da-si tudi ne posebno dobro, vsaj v globokej vodi ne; rep ji navadno gleda iz vode, kadar s kljunom brodi po blatu v plitvih vodah.
Raca je neizmerno požrešna; je veliko in nič ne izbira, podobna je v tem svinji in podgani.
Račja jajca so za spoznanje debelejša od kurjih. Mlade račice so prijetne živalce. Kakor so se izlegle in se jim je posušil mah, takoj tekajo in same jedo; prvi dan že spretno plavajo, izkušajo tudi potapljati se in sploh zgodaj začno same skrbeti za se.
Naša domača raca izvira od divje.
Ta se iz mrzlih severnih krajev na zimo seli in prileti v velikih jatah na- naše vode. Divja gnezdi tudi na naših večjih jezerih in močvirjih.
Divja raca ima mnogo sovražnikov; najhujši je pa vendar človek, ki jo prevari, če tudi je jako plaha, tenkoslušna in bistrovidna.
144. Žolne.
V gozdu, kjer stoji deblo poleg debla, eno ravno kakor sveča, drugo zopet razkrečeno in krev-ljasto, kjer pod tvojimi nogami pokajo preperele vejice, in kjer vsaka stopinja v vzbuja šum v suhem listji, vlada pogosto tihi mir. Človeku se zdi, kakor bi tudi drevesa počivala; samo včasih završi nekaj v vrhovih, kakor bi se jim kaj sanjalo.
To tihoto na enkrat moti neko trkanje, kakor bi kedo kaj pribijal. Malo preneha, pa zopet začne, — hitreje in hitreje. Ako se ozremo po neutrujenem potrkonu, zapazimo žolno. Kakor bi bila pribita, obesila se je z močnimi kremplji na deblo; s kljunom pa teše, da iverje okoli nje leti. To je v resnici gozdni tesar.
Za tako tesarijo pa ima tudi potrebno orodje. Kljun je dolg, robat, klinast, proti koncu oster. Le glejmo, kako dela ž njim. Zdaj je kakor s kladivom potrkal po lubji; po glasu pozna, je li drevo bolno ali zdravo. Glas mu pove, ali so se pogubne žuželke naselile pod lubjem, ali že žro na drevesnem mozgu. To drevo odmeva Čisto in jederno udarec,
kar mu je znamenje, da je zdravo. Tukaj za pernatega tesafja ni posla.
Preletel je na drugo deblo. Votlo po njem bobne udarci; tu se bo trud plačal. Hitro prevrta s kljunom lub, odčesne kos skorje in zopet potrka. Prestrašene žuželke beže sem ter tja, rade bi ušle, a zastonj. Tesar vzame v pomoč zdaj še drugo orodje, namreč jezik. Kakor igla je nabrušen in na straneh s kaveljci oborožen. Strelovito hitro sika sem ter tam; kar se ne nabode na raženj, obvisi na kaveljcih. Vsako žuželko, da-si je tudi globoko skrita, sproti izvleče suličasti dolgi jezik.
Za tako delavnost pa mora žolna imeti posebne noge; zakaj ves čas se mora ob deblu po konci držati in ob enem s kljunom dolbsti in tesati. In res so njene daleč zadej stoječe noge kratke in trščate; dva prsta sta naprej, dva pa nazaj obrnena, vsi so z ostrimi kremplji oboroženi.
Pri plezanji ji je v pomoč še klinast rep; s trdnimi repnimi peresi, se pri plezanji poganja naprej, pri tesanji se pa na nje opira. Največjo moč ima v kratkem vratu in v košatej glavi; ostalo truplo je šibko.
Po takem je žolna p 1 e z a v k a, ki gnezdi kolikor mogoče visoko v starih drevesih. Ker je izvrsten tesar, izteše in izdolbe si luknjo za gnezdo tudi sama.
Iz tega se lahko izprevidi, da so žolne za gozd prekoristne ptice. Pametni gozdarji to dobro vedo in puste nedolžno in koristno ptico na miru.
Ne preganjajmo tedaj niti žoln, niti njim sorodnih in prav tako hasljivih detlov.
Vse ptice imajo enako sesavcem trd kostnik, rudečo, toplo kri ter dihajo s pluči. One neso jajca s trdo apneno lupino, vale jih se svojo telesno
Tretje berilo za občne ljudske šole.	11
toploto in so s perjem pokrite. Namesto zob imajo rožen kljun, namesto prednjih nog- imajo perutnici, zadnji pa kažete štiri prste, ki so različno ustvarjeni. Pri nekaterih so mladiči, ko se izležejo, skoro goli; stari jih pitajo tako dolgo, da so godni; drugi pa imajo takoj peije (mah) ter si kmalu sami iščejo hrane.
145. Župan.
Postava zverinam je nova podana, Zatorej si volijo urno župana; Pa kaj jim volitve koristile so, Na vrbi nam sraka razlaga tako:
Zberejo medveda; a medved je mrha, Zarobljen in kosmat od pete do vrha;' Budil z godrnjanjem prezgodaj jih je In s tacami sodil, pravično alj ne; In koj se oglasi jih sto: Le-ta nam županil ne bo!
Zbero si jelena; pa on rogovili, Prevzeten povsod med prvake se sili; Z rogato glavico je pač darovan, A v glavi ošabnej je malo možgan; In spet se oglasi jih sto: Le-ta nam županil ne bo!
Zbero si rujavca, iz šume lisjaka, Na kterem krivična je sleharna dlaka; Kupaval je sam in prodajal je sam, Da z ljudsko krvjo si napolnil je hram; In spet se oglasi jih sto: Le-ta nam županil ne bo!
Zberejo si fajca; alj zajec neveden, Za skrb in za čast domovinsko ne vreden, Poznal ni postave, se slednjega bal, Po noči je kimal, po dnevi je spal; In spet se oglasi jih sto: Le-ta nam županil ne bo!
Zberejo si kosa potem gospodarja. Ali kos pa ošabno povsod se ukvarja; Zvižgaval jim vedno iz enih je strun, Skoz okence vsako potikal je kljun; In spet se oglasi jih sto: Le-ta nam županil ne bo!
Zberejo si osla; pa osel zabiti Nobene po všeči ni znal obrniti; Z ušesi le miga in v prahu leži, Pa kjer se povalja, tam dlako pusti, In spet se oglasi jih sto: Le-ta nam županil ne bo!
Zberejo si palčka; a on je skakavček; Natihoma leta priliznen hinavček, Zverino je dražil, unemal prepir, Iz loga pobegnil je ljubljeni mir; In spet se oglasi jih sto : Le-ta nam županil ne bo!
Od tedaj zverina, tako zapeljana, Po svetu širocem si išče župana; — Ce pravega bo pripeljala na dom, Prijatli! poročil alj pisal vam bom.
M. Vilh ar.
146. Kače.
Kače so breznožni p 1 a z a v c i s hladno krvjo in z dolgim truplom, ki je z luskinami pokrito.
Strah pred kačami se vcepi otroku že od mladih nog. V brezštevilnih pravljicah opisujejo mu kačo kakor neko čudno, skrivnostno, hudobno in sploh človeku neprijazno stvar. Tako se človek že v mladosti navzame sovraštva proti tej živali, še predno živo vidi.
A poseben strah pred to živaljo dela izkušnja, da ta žival človeku življenje vzeti more. To izkušnjo potrjuje toliko žalostnih primerov!
Da-si je strupenih kač v razmeri z nestrupenimi malo število, vendar se človek boji vseh. Nedolžnim in dolžnim, vsem je napovedal vojsko brez milosti. Kadar naleti na kako kačo, ubije jo, če more, ako ne, pusti jo na miru.
V Evropi, posebno pri nas, nahaja se malo vrsti kač, a med temi še manj strupenih.
Med poslednjimi je najnavadniši g & d, ki rad prebiva v bregovitih gozdih na skalnatih, solnčnih krajih, pa tudi na prisojnih senožetih in celo v močvirji. Najraje tiči v nizkem grmovji, ali po kamenji, katero solnce pogreva. Tu se tudi pogosto najde njegov lev, to je stara obleka, ki jo je slekel. Gad je čez pol metra dolga in za dober cm debela, zelo strupena kača. Glede barve je prav različna; ne najdeš dva gada, ki bi bila popolnoma enako pisana. Naj si pa bo te ali one barve, vedno ima po hrbtu temno rujav ali črn rogljast trak. Na temenu delate dve ter	' 11 v 1 " " 1
in belo ali rujavo pegast. Očesi nimate vejic, zato pa tudi nobena kača ne more zamižati.
Na nebu ima na vsakej strani 10 kratkih, tankih, koničastih zob, a v gornjej čeljusti na
je pod grlom
vsakej strani po en nazaj zakrivljen, kakor igla tanek, strupen zob. Ta zob je votel in stoji v jamici gornje čeljusti. Ako gad zine, potisne se gornja čeljust naprej, zob se postavi po konci in je pripravljen usekati; kadar se pa žrelo zapre, stopi gornja čeljust nazaj, in zob se skrije v kožnato gubo, ki visi ob zobu. Ce hoče gad usekati, zine zelo široko, hlastne po šivali in zasadi omenjena dva strupena zoba v njo. Pri usekanji pritisne zob na strupeno žlezo v gornjej čeljusti, kapljica struga se pocedi v votli zob in po njem v narejeno rano, kjer se primeša krvi ter jo ostrupi. Kakor vse kače pogoltne tudi gad celo uplenjeno žival.
Kogar gad pikne, najbolje stori, ako rano takoj izsesa, to pa samo takrat, če nima ranjenih ali razpokanih usten, ker drugače bi z izsesanjem ne samo ne bilo pomagano, ampak nevarnost bi se še povekšala.
Drugo, česar človek ne sme nikoli opustiti, ako ima kakoršno koli ostro rezilo pri sebi, je, da si rano, kolikor se da, globoko izreže. Najbolje so škarje, če so hitro pri rokah, ako ne, pa tudi vsak oster nož. Se škarjami naj se vbodeno mesto kolikor more globoko izreže, da se rana izkrvavi in da se ostrupljena kri hitro odteče. Izrezana rana se mora takoj izprati z vodo, ali še bolje, s' kako jedko tekočino, se salmijakovcem, lugom ali žganjem.
Uspešnega notranjega zdravila zoper kačji strup še ne poznamo. Priporoča se od nekaterih amonijak, salmijakovec in pa žganje ali sploh vinski cvet. Opazilo se je, da se od gadovega ugriza ostrupljen človek ne upijani, ako: tudi čez mero žganja popije.
Druga strupena kača in sicer v južnih krajih našega cesarstva je modras. Ta kača je gadu zelo podobna, samo še večja in nevarniša je od njega. Od gada se loči na prvi pogled v tem,_ da ima na nosu kratek, mehek rožiček. Modras je v
naših krajih navadna kača; nahaja se povsod na Kranjskem, Štajerskem, Primorskem in tudi na Koroškem. Huda sovražnika gadu in modrasu sta jež in dihur.
Od ostalih kač, ki bivajo v naših krajinah, ni nobena druga vrst škodljiva; nekatere so še zelo koristne, če pomislimo, da pokončavajo take živali, ki so kmetijstvu na kvar.
Med temi je najnavadniša naša belouška,
O tej kači si vraževerni ljude mnogo pripovedujejo, da je namreč strupena in hudobna, kar pa je le prazna bajka. Neškodljiva belouška še celo beži pred človekom; ona lovi miši in druge kvar-ljive živali. V jed so ji tudi ribe in žabe. Se druge neškodljive kače so: s m o k u 1 j a, v o ž i. t. d.
V vročih krajih sveta žive velikanske in tudi strašno strupene kače; n. pr. u d a v ali b o a, k 1 o-p o t a č a i. t. d.
147. Krastača
je neokretna, kakor pest velika, sivo rujava žival žabje podobe. Od žabe pa se razločuje v tem, da nima gladke kože, ampak da je polna bradavic, večjih in manjših. Zadnji nogi imate kratko plavno pečico in ste krajši, nego pri žabah, zato tudi ne skače tako daleč kakor te.,
Da-si tudi se šteje k dvoživkam, vendar slabo plava in sploh le spomladi v vodo zahaja, ko svoja jajca v dolgih motozih med vodnimi rastlinami izpeljava. Takrat tudi grgra sh zamolklim glasom. Iz jajčic izleže najpred paglavec, ki se počasi razvija v popolno krastačo.
Po dnevi je krastača zmerom skrita po zakotjih, v luknjah in pod kamenjem, po noči se pa prikaže iz svojega skrivišča in gre si hrane iskat. S& svojim
mesnatim jezikom, ki ji je v brezzobnih čeljustih spredaj prirasten, lovi žuželke, črve in polže.
Ako tudi se ji oči prav lepo svetijo, zdi se ljudem vendar ostudna in gnjusna. Ce jo dražiš, napihne se sicer in pušča iz bradavic oster sok, ki pa ni strupen; a drugače je popolnem nedolžna in še koristna žival. Ne preganjajte je!
148. Bibič.
Mladi ribič ribo vjame, Al' premajhna se mu zdi; Z mreže jo za vado vzame In na trnek nasadi.
Rad ujel bi ribe veče, Trnek vrže sred vode. Čakal je do mraka sreče; V mraku prazen domu gre.
Iz »Glasnik^-a.
149. Ostriž.
Ostriž je v vseh evropskih rekah in jezerih navadna riba. Redkokedaj je čez 32 cm dolg in nad kilogram težek. Trupla je podolgovatega in stransko stisnenega.
Kakor vse ribe giblje se tudi ostriž z plavutami. Razen dveh prsnih in dveh trebušnih plavut, ki so ostrižu to, kar so noge četveronogim živalim, ima še dve hrbtni, navpik stoječo repno in podrepno plavuto. Pokrit je s precej velikimi, trdimi in hrapavimi luskinami ter je razen belega trebuha zelenkasto rumen s počeznimi progami. Na okornej glavi ni videti uhljev, veliki očesi pa ste ploščati in brez vejic. V enako dolgih, navpik se majajočih čeljustih so nasajeni ostri zobčeki; prav tako je oboroženo nebo in žrelo. Ostriž ne diha, skozi nos, ki se v žrelo tudi ne odpira, ampak škrgami, katere leže ob glavi na obeh straneh in so s po-klopcem (pokrovom) pokrite. V škrgah se razprostirajo z rudečo, a mrzlo krvjo napolnjene žile;
te dobivajo zrak od vode, katero riba požira in pri skržnej poklini zopet odceja.
Riba tedaj tudi ne more živeti brez zraka, samo da ga iz vode dobiva. Zato sekajo ribiči luknjo v led na ribnikih, da ribam zraka ne izmanjkuje. Pod hrbtom je mehur, katerega zdaj stisne, zdaj pa razširi, kakor je pač treba, da se ložje pogrezne ali vzdigne v vodi.
Ker nima pluč, je mutast.
Ikernica znese meseca aprila blizu 300.000 kakor makovo zrno drobnih jajec ali iker, ne da bi se dalje za nje zmenila. Po štirih tednih izležejo iz njih mladiči, ki pa prav počasi rastejo (v treh letih za 16 cm).
Ostriž je jako požrešna roparska riba, živeča ob manjših ribah, dvoživkah in črvih.
Ce tudi ima mnogo koščic, love ga vendar zaradi okusnega mesa na trnek in mreže.
Plemenite ribe, imajoče malo koščic, a dobro meso, so v-naših krajih tudi: črno rudeče pikasta postrv, sulec, tolsti karp, tanka ščuka, mrena, 1 i p a n i. dr.
V i z a daje drag mehur, s katerim vino čistijo. Jegulja je gladka, kači podobna riba. Najslabše ribe so belice; njih meso je plehko in polno koščic. Zlatico drže zaradi zabave pogosto v steklenih posodah.
Tuje ribe so: polenovka (trska), s a r d e 1 a, s 1 a n i k i. t. d.
150. Som.
Najpožrešniše in najbolj ropaželjne morske pošasti so somi. Skržnih poklopcev nimajo, temveč samo skržne pokline: veliko, široko in polkrožno žrelo je pod naprej molečim gobcem. V severnih morjih najde se več manjših samskih pavrsti, a tudi velikanski som, ki je včasih nad 10 m
dolg- in čez 800 kg težek. Love ga zaradi velikih jeter, iz katerih se spušča ribje salo.
Ne le da preganja malo ne vse morske živali, ; tudi nad človeka se upa in ga zdrvi v svoje strašansko žrelo. To ima blizu 400 po 5 cm dolgih zob, ki so v spodnjej čeljusti v štirih, v zgornjej pa v šest vrstah nasajeni. Požerun plava po več dni za ladjami in samogoltno požira vse, kar se z nje meče v morje. Zatorej ga ni težko ujeti, toda korist je jako mala od njega.
Prav pogosto se pripeti, da pograbi kopajočega se človeka ter ga požrč ali pa tako poškoduje, da vsled tega navadno umerje.
151. Smrekovi lubadar ali pisar
je samo 5 mm dolgi hrošč. Kakor drugim hroščem je tudi lubadarju truplo razdeljeno na tri dele: na glavici ima oči, hetičasti tipalnici in usta, na oprsji krila in 3 pare nog, zadek je kratek. Barve je rujave, bolj temne ali bolj jasne.
>	Da-si tudi je smrekovi lubadar prav majhen,
vendar je zelo škodljiv hrošč. Uničil je že velike smrekove gozde. Uvrta se namreč v smrekovo skorjo, pod katero leže jajca v lub. Navadno si izbere le stara, bolehna, posušena ali od vetra podrta drevesa in star ali pa tudi že posekan les. Ako se pa zelo zaredi, napada tudi popolnoma zdravo in dorasteno drevje. Iz jajčic izlezejo ličinke, ki so malim, breznožnim rumenkastim črvičkom podobne. Te vrtajo pod lubom dolge, zvite, vedno širje, nekoliko črkam podobne rove ali žlebove, na konci katerih se potem zabubijo. Iz bubic predro popolni hrošči in prejedajo lubje, ki je potem polno luknjic, kakor bi bilo prestreljeno.
Tako drevje se pozna na tem, da se začno v vrhu in po vejah igle rudečiti; sok mu zastaja, kmalu se posuši.
Najbolj gotovi in zanesljivi pripomoček proti temu škodljivcu je ta, da se vsa suha ali bolehna drevesa iz gozda spravijo. Kadar se pa je lubadar hudo razmnožil, tedaj ga je dobro loviti na posebna drevesa, ki se nalašč posekajo ter z vejami in iglami vred ležati puste. Taka drevesa, v katera se pisar najrajši naseli, spravijo se potem iz gozda in olupijo ; skorja pa se sežge.
Kar je pisar za smrečje, to je borovi lubadar za borovje.
Najhujši sovražniki teh in enakih gozdnih škodljivcev so ptice.
152. Svilni prelec.
Prvotna domovina svilnega prelca je Kitajsko in Indija, od kcder ga je v šestem stoletji v Grško dal uvesti cesar Justinijan. Od tod se je reja te koristne žuželke počasi razširjala po Laškem, Francoskem in Španskem. Dandanes jo imamo povsod, kjer ji bela murba raste v živež.
Svilni prelec je neznatni metulj debelega trupla in na robu izrezanih kril ali perutnic; tri mrke, bolj temne proge mu drže čez krila. Samec ima jako grebenasti tipalnici, samica pa le ščetinasti.
Samica leže mnogo (200—300) jajčic prosene velikosti, ki potem prezimijo. Spomladi, kadar bela murba listje poganja, i zleze iz jajčic a svilčeva gosenica. Mlade gosenice so neznano požrešne, rastejo hitro in se leve štiri- ali petkrat. Kadar doraste, vsa je bela in gola ter se začne zapredafi. Ko se je z nekolikimi nitmi pripela med veje, slamo, ali kar jim za to pripraviš, zamota se v gost, dolg zapredek (kokon), ki ima velikost in podobo golobjega jajca. Posamezne niti v zapredku pa niso enake. Zunanji rahli ovojek daje tako zvano kosmato ali zadnjo svilo; v sredi je najdaljša (do 300 m)
in najtanjša svila, notranji ovojek pa je zelo zmeden in dd tako imenovano svilno vato. Svilec se zaprede v 4 dneh; čez 18 do 20 dni prodre metulj skozi zapredek, katerega je popred omehčal z nekim sokom, ki mu teče iz ust.
Pri sviloreji je treba na to paziti, da se gosenice ne izležejo, dokler nimamo dovolj hrane za nje. Imeti morajo vedno zadosti lepega zelenega murbo-vega listja, da ne stradajo. Kadar so se zapredle, ne dajmo metuljem predirati mešičkov, ako nam gre za svilo; pomore se se suho toploto ali pa z vročo vodo. Le srednja zapreikova lega se dd lepo odmo-tati; vendar je ena sama nit navadno pretanka, zato se jih vzame po pet ali šest vkup.
Svilni prelec je edini človeku neposrednje koristni metulj in ena tistih žuželek, katere človek zaradi robe, ki jo od njih dobiva, v velikem številu redi. Najbolj je razširjena sviloreja po južnem Francoskem.
153. Bučele.
Bučele nam dajejo str d in vosek. Čislamo pa te žuželke ne le zbog haska, ki ga nam donašajo, ampak tudi zaradi njihove marljivosti. Poleg mravelj so bučele gotovo najpridniše živalce; človek bi se od njih lahko marsičesa naučil. Od ranega jutra do poznega večera so vedno na delu; nikdar ne pasejo lenobe. Prva leta od cvetu do cvetu, da si nabere medu; druga nosi cvetni prah domov; tretja naloži smolnatih stvari, da si zamaže špranje v svojej hišici; četrta je vodonoša, kajti tudi vode pri svojih opravkih v panji ne morejo pogrešati. ■
Kolika pa je še le delavnost v ulu ali košnici! Tukaj gomezi pridnih delavk, nobena neče zaostati za drugo. Nekatere stražijo pri letalnici, da se ne priklati kak sovražnik: druge zdevajo prišedšim težko breme. Te stavijo šesterooglate celice ali piskrece,
pitajo mlado zalego in zadelujejo satje; one pa sna-žijo in cedijo panj.
Bučele žive mirno med seboj, da-si tudi jih je dostikrat mnogo tisoč zbranih. Le enkrat v letu nastane med njimi nemir in boj. Razen delavk so namreč v panji tudi t r o t j e, ki so nekaj večji od pravih bučel. Ti trotje ali samci požro sicer mnogo medu, za delo pa ne primejo nobeno. Le okoli poldneva izlete z močnim šumom nekaj na sprehod, potem pa zopet pridejo k sladkemu kosilu. Zato tudi marljive bučele teh lenuhov ne trpe dolgo v svojem društvu. Konci avgusta se vname tako zvana trotova vojska. Delavke odganjajo te nepotrebne goste od strdi in jih tirajo iz panja; mnogo jih tudi pomore ter potem pomečejo iz ula.
Med tem ko so delavke hude sovražnice lenobnim trotom, skrbno varujejo svojo kraljico ali matico vsake nevarnosti, da-si tudi ta ni zgled marljivosti. Matica je med vsemi največja; ona ima daljši život, krajše perutnice in jasneje životne obročke. Kraljica leže jajca v celice, ki so za zalego namenjene. Iz jajec se izvale ličinke, katere so podobne belim crvičkom. Delavke jih skrbljivo pitajo, dokler popolnoma ne dorastejo; zdaj pokrijejo delavke celice z voščenim po-krovcem. V10—11 dneh se izpremeni ličinka v bubo, buba pa v 8—9 dneh v bučelo. Piskreci, kateri so namenjeni za odgojo trotov in matic, odlikujejo se od drugih po velikosti in obliki. Predno je mlada zalega godna, rojijo bučele, to je', stara kraljica prepusti gospodarstvo mlade j matici izselivši se z nekim delom bučel. Roj ostane blizu starega panja; navadno se vsede na kako vejo, kjer se vse bučele sprimejo v kepo Človek jih lahko ogrebe ali vsadi v nov panj; če je le matica med njimi, takoj začno delati.
Delavke lahko pičijo se svojim želom, ki navadno ostane v rani; bučela pa po piku pogine. Pikajo pa večinoma le takrat, kadar so razdražene. Večja
m .
ali manjša oteklina, ki nastane po piku, je včasih prav skeleča.
Bučele nabirajo strd iz cvetja. Se svojim rilckom srkajo sladčico po cvetovih ter jo v strdenem želodci premene v med, katerega potem izlivajo v celice. Ravno sem shranjujejo tudi cvetni prah, ki ga na kosmatih nogicah sebi in ličinkam v živež prinašajo domov. Vosek za satovje pa si bučele pripravljajo v svojem životu; spuščajo ga med polobročfci zadnjega života ter s prednjima nogama in z usti utrjujejo v celice.
Kakor bučele žive v družbah tudi m r a v l j e, čmrlji in ose, med katerimi je sršen največji.
154:. Mravlja — orel.
Zida drobna mravlja	Dolga pot nastopi,
Varno si mravljiše,	Sto pedi od doma,
Dan na dan ukvarja	Z blagom obložena
Se za blagor hiše.	Spet domov priroma.
Gnezdo svoje stavi Orel na višine, Svet s perutjo meri Cez vrhe, globine.
S. Jenko.
155. Bati.
Navadni rečni rak je od glave do nog oblečen v apneno, roženasto lupino. Ta trdi koš, ki ga pokriva, ne more se tako raztegniti, kakor bi rad rastoči rak; zato si sleče ta oklep vsako poletje ter si priskrbi novo, nekaj večjo obleko. Čudno je to, da se mu pri tej priložnosti tudi želodec levi. Pred levljenjem najdemo blizu želodca apnena, polukro-
glasta zrna, račji oči imenovana. Dokler je nova suknja še mehka, skriva se rak pred svojimi sovražniki, med katere mora žalibože šteti celo svoje tovariše. V 3 do 5 dneh pa je vse zopet pri starem.
Ziv rak je zeleno rujavkast, kuhan pa žarko rudeč. Na glavi, ki je z oprsjem zrastena, nosi nasajene in sestavljene oči ter dolgi, šibasti tipal-niči; okoli ust ima šest parov žvekalnih priprav. Nog je 5 parov; prvi dve ste na konci izpremenjeni v velike škarje; zadek se končuje v razširjeno plavuto. Odtrgana tipalnica ali noga mu zopet naraste.
Rak živi v rekah in potokih; po dnevi se skriva luknje, pod kamenje ali med drevesne korenike. Se le po noči ali v nevihti gre ali plava okoli ritensko veslaje ter išče hrane, to je: raznih rastlin, vodnih živalc in mrhovine, ki mu najbolje diši. Rake love zaradi okusnega mesa; najbolji so v mesecih brez V, če jih imenujemo latinski.
Ker ta oklopnjak le ritensko plavati more, pravimo učencem, ki se slabo uče ali nauke hitro pozabijo, da gredo rakovo pot.
156. Črvi.
Malo je onih živalc, katerih bi se človeku tako studilo, kakor črvov. To gnjusobo pa nam prizadevajo večinoma le one živali, katere po krivem za črve imamo, in ki se povsod prikažejo, kjer kaj gnjiti ali trohneti jame. Vendar te niso črvi, največ so le ličinke od raznih žuželek. Nekateri črvi žive zares tudi gnjusnim činom kot zajedavci v človeškem ali živalskem truplu: drugi so zopet prav nedolžni, tretji pa celo koristni, n. pr. pijavke.
Najbolj znani črv je deževnica. Dolga je nad 3 dm ter ima valjasto, kot peresna cev debelo, rudečkasto telo, ki je iz mnogih obročkov sestavljeno.
S prostim očesom se komaj zapazi, da nosi deževnica na vsacem obročku osem kratkih ščetinic; pod prvim ima tudi usta. Glave in očes pa ni.
Ta črv živi v vlažnej zemlji in le po noči ali pa po dežji na vrh prihaja. Deževnica je prst, katerej so primešane rastlinske in živalske gnjijoče stvari; loti se pa tudi nežnih koreninic; vendar znatne škode ne dela. Zato je ni treba preganjati, saj je dosti takih živali, ki nanjo preže.
Prava pijavka zraste nad dm dolga. Telo ji je ploščnatno okroglo, spredaj debeleje, zadej pa ožje. Na vsacem konci ima torilčasto jamico za sesanje; sredi prednje jamice so trioglata usta s čvrstimi, nežno zob-častimi čeljustmi. Pa hrbtu je črnikasto zelena ter ima po dolgem šest rjastih, črno pikastih prog; na trebuhu je črno lisasta in rumeno obrobljena.
Pijavka Živi v stoječih ali pa v počasi tekočih vodah in se hrani s krvjo rib, žab in drugih živali, na katere se prisesa. Pri nas so jo skoro popolnoma iztrebili in polovili, ker se jih veliko potrebuje v raznih boleznih. Bolj pogosto se pri nas nahaja ogerska pijavka, ki je prav tako dobra za krvopijo, kakor prva; loči se pa od nje po črnkasto zelenem hrbtu in nepikastem trebuhu. Obe vrsti goje v posebnih ribnikih.
Nav a dna glista je deževnici zelo podobna, samo da nima ščetinic. Nahaja se v tankem človeškem Črevesu, pa tudi v nekaterih domačih živalih; navadno ne dela nikakoršnih bolečin in se lahko odpravi. Tej enaka, pa mnogo manjša otročja glista živi v velikej množini v otročjem črevesu, vzroku je nadležen srbež in druge bolezni; večinoma zopet sama preide.
Prav nevarna pa utegne človeku biti lasi ca ali trihina, ki jo s prostim očesom komaj vidiš. Ta črv živi pogosto v svinjskem mesu; če užijemo trihina^to,
surovo svinjino, razmnožijo se v našem truplu ter vzro-kujejo strahovite bolezni in dostikrat tudi smrt.
V slanini in svinjini se včasih najde ikra ali mehurnjak. Če pride živa v naše truplo, utegne iz nje izrasti ozka t r a k ulj a, ki pogosto neizrekljivo hude bolečine prizadene.
157. Hruška.
Hruško prištevamo k največjim in najlepšim sadnim drevesom. Močno svojo srčno korenino poganja globoko v zemljo, kjer se ne daleč okoli prostirajo tudi stranske ali privrhne korenine. Ako ji ugaja mesto, kjer je zasajena, zraste ji deblo ravno, visoko in močno z dolgimi in krepkimi vejami.
Iz cvetnih brstov se spomladi pokaže cvet, iz manjših popkov pa gladko, svetlo, temno zeleno listje z dolgim pecljem. Cvet sestoji iz več cvetnih listov, ki se končujejo v kvišku stoječe češulje. Včasih je vse drevo tako rekoč ogrneno v cvetni kinč; toda kmalu odpadajo cvetni listki in prašniki, ali pa jih veter raznese. Iz plodnice se razvija sad.
Zdaj visi po vejah vse polno drobnih, komaj za grah debelih hruščic. Ko pa večje prihajajo, popada jih mnogo na tla; vendar jih pri ugodnem vremenu v še . toliko obvisi, kolikor drevo prerediti more. Cestokrat se veje šibe pod sladkim bremenom ; takrat jih moramo podpreti, da se ne ulomijo.
S hruško je jablan v rodu. Razliko pa dela bolj gladka skorja, spodaj pogosto kosmato listje s krajšimi peclji: jablanov sad je navadno okroglast, spodaj in zgoraj popkasto izdolben.
Kakor od hrušek in jablan, dobivamo peš k a to sadje tudi od kutine, nešplje in od s k ur š a; breskev, marelica, sliva ali češplja, čreš-nja in višnja pa dajejo koš či čast sad.
Oreh in pravi kostanj ste tudi prav koristni drevesi.
Tuje sadno drevje raste pri nas le na posebnih vrteh, kakor kisle limone in sladke pomeranče. Smokve so dobre surove in suhe; iz oljkovega plodu stiskajo olje.
158. Sadjereja.
Neizrekljive vrednosti je sadno dvevje! Daje nam krepčalno sadje ali ovočje, katero se uživa surovo, suho ali kuhano. Iz sliv se dela žganje, iz jabolk in hrušek pa stiskajo jabolcnik in hruševec, ostanki se porabijo za ocet. Les sadunosnih dreves mizarji in strugarji drago plačujejo ter narejajo iz njega veliko lepih in koristnih reči za dom in za prodaj. Vejevje se pokuri, listje je pa živini za steljo, njivam in vrtom za gnoj.
Kako prijazni so kraji, ki so obdani okrog in okrog se sadnim drevjem! Od zore do mraka se sliši po vrteh veselo ptičje petje. Drevje brani, da se v vročih poletnih dneh tla preveč ne posuše, ker zadržuje Se svojim listjem in vejevjem žarečo solnčno toploto ter daje trudnim delavcem in popotnikom hladno senco.
Ker tedaj veste, kako zelo koristno nam je sadno drevje, ali vas ne mika tudi zvedeti, kako se ta blagodar pomnožuje? Morebiti je na vašem domu pred hišo ali hlevom kak prostor, kjer bi stalo, če ne več, vsaj eno drevo? Ali so vam po zimi katera drevesa izmrla, in bi radi napolnili prazne prostore z mladim drevjem? — Če tudi se
Tretje berilo za občne ljudske šole.	| 2
nam množitev plemenitih dreves težka dozdeva, vendar je lahka in malo truda prizadene. Kedo bi se tedaj za velik dobiček malo ne potrudil?
Ako hočeš mlado drevje izrediti, priskrbi si gredico z dobro zemljo, kjer poseješ jeseni ali spomladi na zraku posušena sadna jederca ali peške po 1 dm narazno. Setev pokrij z žagovino ali listjem, kar zemlji vlago pridržuje in brani, da kuretnina semena ne pozoblje. Mlada drevesca je treba potem oplevati, suše varovati in jim večkrat v letu prst rahljati. Drugo jesen ali tretjo pomlad se presade drevesca na druge grede po 1/3 m vsaksebi. Popred pa se morajo na vejicah in koreninah obrezati.
Drevesa, katera dorastejo iz semena, ne rode nikoli tako osladnega in lepega sadja, kakor ona, od katerih se je seme vzelo. Treba jih je tedaj plemenititi, kar se zgodi, ako se prenese enoletna mladika plemenitega drevesa na divjak ter se ž njim po cepljenji združi.
Plemenitenje dreves je tako priprosto delo, da to vsak otrok lahko zvršuje. Oster nož, cepilni vosek (ki se skuha iz rumenega voska, navadne smole in loja) in lipov lub je vsa priprava, katera se pri plemenitenji potrebuje. Pomniti je tudi, da se cepi peškasto sadje na peškasto in koščičasto na koščičasto, tedaj črešnja na Črešnjo in jablan na jablan.
Najložje se vrši cepljenje z d o 1 a g o , če sta divjak in cepič enako debela. Ako hočeš z dolago cepiti, primi cepič z levo roko ter ga prireži na
spodnjem konci pošev navzdol. Prav tako se pri-reže divjak. Potem se cepič, ki ima 2—3 očesca, dostavi na divjak tako, da pride lub na lub, ter se s povoščenim trakom lipovega luba trdno povije in zveze. Ce je divjak debelejši od cepiča, naredi se mu zareza le tolika, kolikoršno ima cepič. Pri cepljenji se mora posebno gledati na to, da se dežne kapljice ne iztekajo med cepič in divjak. Tudi vse druge rane, bodi si na divjaku ali na čepiči, zamažejo se z voskom.
Drugi način cepljenja je v zarezo. Cepič se na spodnjem konci od obeh strani prireže v podobi zagozdice, divjak se pa razkolje ali se mu naredi zareza od strani proti strženu. Cepič se potem vtakne v zarezo tako, da se lub na obeh straneh cepiča in divjaka pokrije. Rane se z voskom zamažejo in z lubom povežejo.
V zarezo in dolago se cepi navadno spomladi. Ce prvo cepljenje ni prijelo, cepi se s p o p k o m, kadar je drevje v soku. To se zgodi, ako se popek plemenite mladike v podobi V izreže ter divjaku pod kožo vtakne. Divjaku se naredi zareza v podobi -r tolika, da jo popek zakrije, ko se je vtaknil pod odluščeno kožo. Rana se z voskom zamaže in obveže tako, da le oko iz obveze moli. — Da bodo pa oplemenitena drevesa le plemeniti sad rodila, treba jim je potrgati vse druge vejice, ki poganjajo iz divjaka.
Zdaj je glavno delo dovršeno. Postavimo še drevesu kol ter ga ravnajmo, dokler je mlado;
12 *
cedimo ga tudi skrbno mahu in plevela, da ga ne zaduši!
Ko je drevje dosti veliko, presadi se na svoje stalno mesto po 8—12 m narazno. — Tu naj raste, tu naj plodi, tu bo nas hladilo sš svojo senco. Preljube ptice naj se vesele na njem, naj pojo in gnezdijo!
Hruške, jablane in di-uge cepe Cepi v mladosti za stare zobe!
F. Jurkovič.
159. Jablan in smreka.
Jablan smreko je zaničevala:
„Nikdar nimaš cvetnega krasu, Vboga smreka nikedar dajala Nisi žlahtnega še ti sadu.
Glej, kako se vrh moj razprostira,
K meni mlado, staro vse hiti, Na te pa nikdo se ne ozira. Srčno mene vse se veseli."
Pravi ji na to pohlevna smreka:
„Ljuba jablan, res ti več veljaš, S cvetjem, sadjem veseliš človeka, Cesar nimam jaz, vse ti imaš.
Prašaj pa, kdo hiše vedno stavi,
Kdo mostove dela čez vode? Kdo ljudi, blago po morji plavi, Kdo koristne daje v dar smole ?
Kdo človeku prvo da zavetje, Da počiva detece sladko? Kdo mu, ko prestal težavo let je. Posteljo še daje pod zemljo?"
Jablan vrh vpognila je skesana, Zašumela smreki je na glas: »Vrednost manjša tebi ni podana, Stanovitnejši je tvoj še kras/
Fr. C i m p e rman.
160. Vrbje.
Proti koncu postnega časa se zbira mladež okoli vrb j a. Tu si reže mačice nosečih mladik, da jih na cvetno nedeljo nese k blagoslovu. Na vrbje pa o solnčnih vigrednih dneh tudi rade pribuče bučele in čmrlji. Leteč od mačice do mačice srkajo sladčico po cvetovih, kateri so nekako posebno ustvarjeni. V vrbovem cvetu namreč prašniki in pestiči niso združeni. Nekatera vrba nosi le rumene, prašnične cvete, druga pa zopet zelene, pestične. Bučele hvaležne za obilno hrano, katero so posrkale iz mačic, opravljajo vrbam prav imenitno službo ; kajti bučele prenašajo cvetni prah od ene vrbe na pestični cvet pri drugej, na katerej se potem seme tvoriti more. Pri tem delu pomagajo bučelam še druge žuželke ali pa celo vetrovi.
Vrba pa se zareja ne le po semenu, temveč tudi po mladikah; vsaka vrhova veja kmalu požene korenine, ako jo vtakneš v vlažno zemljo. Zato najdemo vrbo najčešče v solnčnih krajih ob rekah in potokih.
Vrba je zelo trdna ter hitro poganja dolge, vitke in upogljive veje, če tudi je v sredi že štorasta. Iz vej se delajo jerbasi in sploh razne pletenine. Da-si je vrbov les mehek in malo vreden za kurjavo,
vendar naj bi vsaka kmetija imela nekoliko vrb; zakaj vsak kmet potrebuje košev, kateri se lahko po zimi doma spleto. Vrbove šibe pa se tudi dobro prodajo pletarjem.
Vrb poznamo več vrst, kakor beko, svibo, belo vrbo, krhko in plazečo vrbo in pa žalujko.
101. Gozdno drevje.
Kakor se ljudje v medsebojno brambo in k » vzajemnemu delu zbirajo v družbe, občine in države, tako tudi rastline pogosto zadružno žive; v takih družbah napredujejo ložje, nego posamezno. Združenimi močmi se uspešno branijo burij, neviht in morečih solnčnih žarkov. Največje in najimenitnejše rastlinske zadruge so gozdovi. Po nekod rasto same smreke, po drugod le hrastovje ali pa ' bukovje; mnogokrat pa vidiš več drevesnih vrsti v eno družino zbranih, da-si tudi se 1 i s t o v c i ne pajdajšijo radi se šilovjem ali hvojevjem (storžnjaki).
Šilovci ali storžnjaki imajo tudi po zimi zeleno listje (igle) ter ne poganjajo mladik iz debla; seme jim je shranjeno v posebnih češarkih ali storžih. Njim prištevamo jelko, smreko, bor in m e c e-s e n. Gozdni listovci navadno niso tako enolični, kakor šilovci. kajti prav raznovrstno drevje se tu zbere v veselo družbo.
Tu se dviguje veličastna 1 rp a, tam mogočen hrast. Tu zapazimo poleg leskovega grma, šibko jelšo, ravni javor in trdni brest, ki na samem žaluje. Na lepem hribčeku se blišče brezova debla, blizu njih pa razpenja stebrasta bukev lepo listnato streho, v tem ko sosednemu gabru veje kvišku rasto. Ob potokih nam vrba kaže razpokano lubje, topol pa svoj visok vrh. Jesen
ima ravno, sivo deblo in pernato listje kakor je re-bikainakacija.
Gozdovi nam dajejo les za stavbe, ladje in razno orodje, drva za kurjavo, pa tudi ogljije.
Razen tega šo velike imenitnosti v prirodnem gospodarstvu. Gozdovi čistijo zrak, izboljšujejo podnebje ter pospešujejo plodovitost zemlje.
V	dobro pogozdenih krajih je dosti studencev, ker se v njih dežnica le polagoma izgublja; v golih, neporastenih strminah pa nastajajo dereči vodotoki, ki zemeljsko odejo odnašajo in poplavljajo ravnine in doline. Kjer gozdi izginejo, je podnebje nestanovitno ; vetrovi so silnejši, in hude plohe in nagle povodnji razdirajo zemljo.
Zato so primerni gozdovi za vsako deželo velika dobrota.
Kdor les podira strastno, Si sreče učakal ne bo.
162. Breza.
Med borovjem temnim	Tuja dolga leta
Mlada breza rase,	Rase sredi lesa.
V	lastnem svetu tuja,	Vetra moč jo maja,
Stoji sama za-se.	Listje jej otresa.
Veter nosi listje Sestram v daljne kraje, Tam jim o samici Sporočila daje.
S. Jenko.
103. Grmovje.
Grmi poganjajo iz korenin po več vrhov in se okošate. Po vrteh imamo dišeče grmiče za lepoto, pa tudi sadne za dobiček in zdravilne za pomoč v bolezni.
L i p o v k a (španski bezeg) cvete aprila in maja ter daje prijeten duh. Radeče g r o z d j i č e (ribez) ima rudeče, kislaste jagode, ki so dobre za jed, pa tudi za kuho. Malinjek rodi vrlo dišavni plod za jed, za ocet in malinovec. Kos mulj a je bodičast grm z jajča^timi jagodami; ki so kakor robidnice užitne. Črni bezeg raste po vrteh in po grmovji ter cvete junija in julija. Iz cvetja se kuha čaj; jagode so užitne in dajejo terijak, ki je posebno zoper prehlajo dobro zdravilo.
Dren cvete, predno začenja listje poganjati, in rodi osladno kisle, užitne drenulje, strugarjem pa daje jako čvrsto drenovino.
Brina ima ostre igle, katere stoje vedno po tri skupaj. Iz njenih jagod žgejo brinjevec, vejice nam rabijo za kadilo.
Leska je navaden grm naših šum, čegar užitni plodovi so sploh znani. Trnoljica ali črni trn je v cvetu, kakor bi ga bil sneg opadel; skominave jagode so za jed še le, kadar jih je slana dobro opekla.
Na čemži ali črensi zrasto neužitne jagodice v dolgih kimastih grozdih. Glog, tudi beli trn imenovan, cenijo kmetovalci zato, ker napravljajo ž njim žive- meje, in ker je trda glogovina za marsikatero rabo. C e š m i n daje lepo rumeno češmino-vino za strugarske izdelke, korenino za barvanje, kisle jagode za jed in ocet; na vlažnih krajih raste pogosto krhljika, od katere dobivamo izvrstno ogljije za strelni prah. Na šipečje se včasih cepijo vrtne rože; škrlatno rudeče jagode so pticam v živež, rabijo se pa tudi za kuho. C r n i c e ali borovnice so surove in posušene dobra jed, , prusnice pa se le ukuhane jedo. Navadni v r e s e k pokriva mnogokrat na dolgo in široko nerodovitna, peščena tla. Navadni s r e b o t, čegar vrvem podobna stebla se spenjajo v vrhove najvišjih
dreves, je hudo strupen. Vedno zeleni bršljan se prijema z mnogoštevilnimi zračnimi koreninami drevja, skalovja in zidovja.
V toplejih krajih rasteta čajevec in preko-ristni bombaževeč.
Nekateri grmi, kakor dren, črni bezeg, čemž, krhljika, zrastejo včasih v prava drevesa.
164. Gnoj.
Tudi največji zaklad mine, če vedno jemljemo s kupa. Prav taka je v zemlji; tudi v njej se pogubi s časom še tako bogat zaklad redilnih tvarin, ker jih rastline posrkajo in porabijo. Neobhodno je tedaj treba, da povrnemo zemlji, kar je dala rastlinam.
To pa dosežemo z gnojenjem.
Gnoj daje rastlinam živež, rahlja pa tudi zemljo, da zrak in mokrota ložje pristopata Ya-njo. Navadni gnoj obstoji iz živalskih odpadkov in iz segnjitih rastlinskih ostankov; iz teh puhti največ amonijaka. Druga gnojila so: zmlete kosti (zlasti žitu hasljive), pepel, sadra ali gips, apno, lapor, blato jz ribnikov in jarkov.
Ce tudi so ta gnojila vsa prav zdatna, vendar je gnoj iz hlevov za kmetovalca največ vreden. Da si pripravi kmet dober gnoj, naj priskrbi živini mehko, suho in čedno ležišče. Nastiljamo se slamo (reženo), s praprotjo, vresjem, mahom in listjem. Pomniti pa je, da gospodarji ne učakajo lepih dreves v onem gozdu, kjer se vsako leto grabi na istem mestu.
Kakor imamo za vino klet, za žito pa žitnico, tako moramo tudi za gnoj? ki je zlata ruda in temelj kmetijstvu, imeti pripraven kraj, dokler, ga v zemljo ne spravimo.
Gnojišče naj bo blizu hlevov tako napravljeno, da od njega gnojnica ne odteka. Gnojišče pod kapom in na prisolnčnih krajih je velika potrata. Gnoj na gnojišči je treba večkrat prekidati, včasih z gnojnico polivati in potem posipati s prstjo ali se sadro, da se amonij ak ne izkadi.
Velika dobrota* za vsako gospodarstvo je tudi kompost ali pomešanica. Dela pa se tako : Razno blato, cestno, iz luž, jarkov, mlak, nadalje plevel, nič prida travine, pepel, saje, smetje, sodar-ska in mizarska skoblovina, prstenine i. t. d. — vse to se spravlja na kup in poliva z gnojnico, da se spari, segnjije in sprsteni.
Ako tem tvarinam primešamo nekaj apna, pospeši se gnjitev.
Kompost koristi posebno travnikom, deteljiščem in sadovnjakom.
165. Kež.
Rež se zelo razrašča in dela Četverovrstno klasovje. Zrnjo je podolgasto, drobno, zgoraj mulasto, spodaj koničasto in rujavo; tanjše je od pšeničnega in ni luščinasto.
Rež je o z i m i n a in j a r i n a. Ozimna rež se mora jeseni zarano sejati, da se dobro ukorenini, sicer rada pozebe, osobito, če se. seje v mokro zemljo. Jarina se spravlja pod zemljo spomladi, ko ni več mraza. Na hektar zemlje se je potrebuje blizu do tri hektolitre; kedor jo seje se sejalnim strojem, prihrani si dosti semena.
Pripravljajo ji dobro prerahljano njivo s puhlo, peščeno zemljo.
Rež je najkoristnejše žito, katero sejejo povsod pri nas, a največ po severnih krajih. Režena moka ni tako bela, kakor pšenična, a reženi kruh je zdrav in zelo tečen. Slama nima skoro nobene vrednosti za krmo; izvrstna pa je za škopo.
Posebno dobra je tako imenovana košata rež, ki se pa le po gozdnih golinah ali po izsekanih gozdnih prostorih seje ter potrebuje poldrugo leto od setve do žetve; zatorej ji pravijo tudi kčsna ali pozna rež. Ona daje bolj mehko zrnje, debelejšo in daljšo slamo, nego navadna poljska rež. Žitu se prišteva še pšenica, ječmen, oves, proso, koruza, ajda, s ir e k.
166. Lan, konoplja, bombaževec.
Lan in konoplja sta tako potrebna v obleko, kakor žito v živež. Kmet seje lan jeseni ali spomladi v globoko prerahljano zemljo ter ga, predno dozori, pustivši kos njive za seme, izruje, poveže v snopiče in potem nekaj osuši. Ko mu je glavice na grebenu osmukal, godi (rosi) ga v vodi ali pa razgrne po senožetih in praznih njivah. Godni lan se otare, na otresovalnici otresa ali omika in daje predivo, ki je ali pražnje ali hodnik. Predivo spre-dejo v prejo, iz katere se tke razno platno za vsakovrstno perilo. Iz semena se dela mastno laneno olje.	A
Konoplja daje manj lepo, a bolj močno predivo. Konopnena vlakna rabijt) v .platno za jadra, v vrvi i. t. d. Oljnata konopnena ^rna ptice rade zobljejo.
Se setvijo lanu, s prejo in s tkanjem platna se peča premnogo ljudi, posebno po čeških gorah; a ta zaslužek je jel jako pešati, odkar se vozi več bombaža v naše dežele.
Bombaž daje bombaževe c. Ta zelnata ali pa drevesasta rastlina se obdeluje na obširno v toplejih krajih starega in novega sveta. Njegov plod je jajčasta glavica orehove debelosti; v glavici je skrito mnogo v svetlo-bele ali v rumene kocine zavitih zrn. Te kocine dajejo bombaž, ki nam rabi
v mnogovrstne tkanine. Sto in sto tisoč ljudi ima ž njim opraviti. Predivnate rastline so nam neprecenljive koristi, — pa ne le v tkaninah, temveč celo v zaničevanih cunjah! V papirnicah vidiš, kako se z valjarja zvija suh papir, ki je pred dvema minutama bil še voden sok. Ta papir ni nič druzega, nego razphane cunje!
Terice pogačo, Potico jedo: Lanovi Slovencem Cekine neso.
Bolj ko bo pridna Po zimi predica, Delj bo rozjala Pod palcem petica.
V. Vodnik.
167. Vinska trta.
Zdrava bodi, draga trta, Necenljivi dar nebes, Kras gorice, slava vrta, Zemlji najsvetejši les!
Najboljši pevci med pticami imajo priprosto obleko. Nikakoršna pisana suknja ne naznanja, da jo zna slavček najbolje drobiti. Enako skriva vinska trta svojo moč med krevljastimi vejami v majhnih zelenkastih cvetih, kateri rasto v gostih, dišečih kitah. Listje pa je lepo, globoko urezano in debelo napiljeno.
Malosemene grozdne jagode so vrlo sočnate, okroglo ali podolgovato jajčaste. Iz njih se dobiva pijača vseh pijač — vino.
Viii" po mlaj a starčka, krepča moža in razveseljuje njima srce, ako se uživa zmerno in pametno. Ni pa vse za vsacega. Pregovor pravi: „Mladosti je mleko vino, starosti pa je vino mleko."
Vino je rudeče ali rumeno. O veselej trgatvi, ko se po goricah razlega veselo petje trgaČev in brentačev, nabirajo zrelo grozdje in ga devajo v kad, kjer tlačijo ali stiskajo sok iz njega. Kadar sok teče iz kadi, kalen je še in sladek ter diši po jagodah; pravijo mu mošt, Mošt pa se zelo izpre-meni, ako na zračnem kraji v sodih mirno stoji. Naredi se namreč na njem polno zračnih mehurčkov, on se začne vzdigovati in šumeti: vino vrč (mošt se kisa). To vrenje vzrokuje ogljenčeva kislina, ki iz mošta puhti in zrak tako pridi, da ni varno, hoditi v zaprto klet, v katerej vino vre. Odvrelo vino je čisto in prozorno; zadobilo je drug, poseben okus. Zdaj se pretoči v druge sode, kjer ostane dotlej, da je popolnoma čisto. — V starih sodih se useda sreš ali birsa (Weinstein), katero rabijo za zdravila in tudi za obrtne reči. Iz vina se napravlja vinski cvet in pa pravi vinski ocet. Tropine se porabijo za živinsko pičo ali pa za žganje. —
Trta ljubi dobro pognojeno, peščeno prst in raste povsod, kjer ni prehudega mraza ali pa presilne vročine. Plezajoč po drevji in kolji opri-jemlje se ga s petljami ali viticami ter zraste zelo visoka, ako se ne obrezuje. Odkar jo je po vesoljnem potopu Noe prvi zasadil, razširila se je po vseh toplejih krajih zmerno toplega pasu ter izprevrgla v brezštevilna plemena, ki se ločijo po različnosti lesu, listov in jagod.
V nekaterih krajih suše grozdje ter tako dobivajo cibebe in rozine.
Avstrija je tudi glede vinstva zelo bogata; razen Francoskega se v vsej Evropi nobena država zastran
vinskega pridelka z našo ne more meriti. Kralj avstrijskih vin je žlahtni t o k a j e c.
Jabolčnik in hruševec sicer nista tako opojna, kakor vino; a vendar je tudi sadni mošt zdrava in dobra pijača.
168. Hribček.
En hribček bom kupil, Bom trte sadil, Prijatle povabil, Še sam ga bom pil.
Tam gori za hramom En trsek stoji, Je z grozdjem obložen, Da komaj drži.
Že čriček prepeva, Ne more več spat'; V trgatev veleva, Spet pojdemo brat.
Konjiči škrebljajo In voz'jo težko, Ker vince peljajo, K' je močno sladko. Iz. dr. Razlag-ove pesmarice.
169. Kara in cuker.
Iz Afrike, prvotne svoje domovine, razširil se je kavovec v zadnjih štirih stoletjih malo ne po vseh toplejih krajinah; najobširneje se ž njim bavijo v južnej Aziji in v srednjej Ameriki. — Kavovec zraste 2—3 metre visok in zeleni celo leto. Iz belega, dišečega cvetja se razvijajo podolgaste, rudečim črešnjam podobne jagode, ki pa ne dozorevajo vse ob istem času. Zato nosi kavovec poleg zrelih jagod često še cvetje; zatorej se večkrat obira, navadno po 3krat v letu.
Vsaka jagoda ima v sebi po dve spredaj ploščati, ne hrbtu izbočeni, kakor rog trdi zrni. Kadar so se jagode na solnci dobro posušile, iztrebijo iz lupin zrnje z nalašč v to pripravljenimi valjčki in jih zopet delj časa suše ter očistijo smetja.
Tako pridobljeno zrnje spravljajo v vreče ter razpošiljajo po vseh krajih sveta, Najboljo kavo pridelujejo v Arabiji in vzhodnej Indiji; pri nas pa se braziljanske kave največ razproda,
Prve kavarne so odprli v Carigradu 1554. L; na Dunaji pa je to storil 1. 1683 Poljak po imenu K o 1 š i c k y. Dandanes pa že skoro vsak človek pije kavo.
Čim bolj se je širila kava, tem več se je porabilo cukra. Čuker se dobiva iz cukrovnika ali slador-evega trsta, ki raste v vseh vročih deželah, zlasti v vzhodnej in zahodnej Indiji. Bil cukrovega trsta je nekako podobna našej koruzi, samo da veliko višja zraste.
Kadar dozori, požanje se, poveže v snope ter v posebnih mlinih iztlači. Da tako dobljeni sok ne vre, morajo ga nekoliko z apnom pomešati in potem prekuhati. Pa še mnogo druzega opravila je ž njim, predno se more oddati v prodajalnice. Treba ga je precejati, se zmletimi kostmi in drugimi snovmi čistiti, kar se godi v posebnih fabrikah.
Čuker pa se dobiva ne le iz cukrove bilke, ampak tudi iz drugih rastlin. V Evropi ga pripravljajo iz pese, v južnej Aziji pa tudi iz soka raznih palm.
170. K ristavec.
Nebrojne so dobrote, katere nam Bog po rastlinah skazuje. Nekatere pa so vendar strupene, zato se jih je treba paziti. Taka strupenica je k ristavec, ki raste skoro povsod, posebno po grobljah, starem zidovji, ob plotih, gnojiščih, kraj potov in cest. Ta rastlina ima koželjasto korenino in trdno steblo, ki se deli na vilicam podobne rastlice ali vejice. Liste ima gladke, jajčasto v okrogle, temno zelene, na krajih močno izrezljane. Časa je cevkasta in peterozobata, livkasti cvetni listi pa so beli.
Plod te o motno strupene rastline je mnogo-semena glavica z ostrimi iglicami, podobna divjemu kostanju orehove velikosti; napolnjena je s črnim, grbavim semenjem.
Vsa rastlina je zoperno smrdeča. Najbolj strupena je korenina in seme, bodi si zeleno, suho ali kuhano. „ Ako liste, cvetje ali mehka stebelca zmanemo, dobimo jako ostuden duh, od katerega posebno v gorkih sobah človeka glava boli ter mu težave in . omedlevice dela. Že sami listi, ako jih položiš na človeško truplo, narede lahko nevarna vnetja.
Strašni so pa še le nasledki, ako človek seme ali kak drugi del te strupenice použije. Najpred postane človek ves omamljen, kakor bi bil pijan; oči se mu jamejo svetiti, v glavi se mu začne vrteti; on izgubi vso zavednost ter kmalu ne sliši in tudi ne vidi več prav; punčica v očesu se mu izdaljša ali pa skrči. Človek, ki se je s to rastlino ostrupil, ne more več razločno govoriti; tudi požirati ne more, ker se mu vrat preveč skrči. Usta se mu suše, huda žeja ga žge, bljevati začne; polasti se ga nepopisna britkost in težava. Večkrat postane človek po užitku te rastlina popolnoma brezumen, zmešan v glavi in razsajaven, ali pa — neumen, neobčutljiv in nem. Oči se mu izbulijo in prevračajo, trese se po vseh udih, krč ga lomi, mraz in mrzel pot ga obdaje, usta se mu penijo; naposled postane popolnoma brezvesten in neobčutljiv proti vsemu, kar koli se godi ž njim ali okoli njega, ter leži kakor bi bil mrtev se široko odprtimi, nepremakljivimi očmi. Večkrat se pokažejo tudi neke Črne maroge po človeškej koži, večkrat in še prav kmalu oslabljenje ali otrpnenje, nazadnje smrt, ki često človeka kar hipoma pobere.
Omotne strupenice so tudi: v o 1 č j a č r e š n j a, zoperno smrdeči navadni zobnik, smrdljiva s al a t a, razhudnik (črlenka) in omotna 1 j u 1 i k a.
Po drugih strupenicah se vname želodec; bolnik je ves mrzel in vendar toži, da ga tare strašna vročina. Take strupenice se imenujejo ostre. Njim prištevamo: jesenski p o dlesek, zlatice, volčin, bluščec, mleček, krvavi mlečnik, virh ali kopitnik. Zopet druge združujejo v sebi slaba svojstva omotnih in ostrih strupenic. Take so: rudeči naprstec, velikonočnica, prava preobjeda ali lisjak, mala trobelika, pikasti mišjek in tobak.
Zakaj pa, Bog poleg koristnih rastlin daje rasti tudi strupenim in škodljivim? Sveto pismo pravi: „Bog je pogledal vse, kar je ustvaril, in dobro je bilo." Zares imajo nekatere strupenice tudi prav zdravilne moči in so uspešna zdravila v mnogih boleznih. Otroci pa pomnite: Ne nosite v usta, česar dobro ne poznate!
171. Kvareč.
Kadar opisujemo živali ali rastline, prepričamo se, da nimajo niti živali niti rastline druga druge) popolno enakih delov. Kakšna razlika med posameznimi deli iste živali, iste rastline! Ce pa raztol-čemo kak kamen, kmalu vidimo, da je vsak del enak druzemu. Take stvari, ki so v svojej tvarini skozi in skozi enake, imenujemo rudnine. Pri njih je vse eno, ali jih ogledujemo- velik ali majhen kos. Ena pest peščenca nam kaze njegova svojstva tako dobro, kakor gruča ali cela gora peščenca-
Naša zemlja je osnovana (sestavljena) večinoma iz rudnin. Nobena pa ni tako razširjena kakor kvareč. Najnavadniša kvarčeva razvrst je kremen, ki ga pozna vsak otrok. Najdeš ga skoro v vsakej peščenej jami ali pa v\ suhej strugi. Sicer ni vsak kamenček, ki ga tu vzameš v roko, tudi kremen; a po njegovi trdoti ga lahko razločiš od katerega druzega kamena.
Tretje berilo za občne ljudske Sole.	I 3
Kvareč je namreč tako trd, da rani steklo in da spušča obilne iskre, če ga krešemo z jeklenim kresilom. Ako kvareč drgneš v temi kos ob kos, prikaže se ti posebna, malo rudečkasta svetloba.
Kvareč dela cele skale, primešan je pa često tudi druzemu kamenju. V luknjah in rcizpoklinah takih sklad nahajajo se pogosto pravilne podobe kvarca ali kvarčevi kristali, kateri obstoje iz šesterostranih stebričkov se šesterostranimi piramidami na vrhu. Kadar so kvarčevi kristali svetli, prozorni in lepe barve, lahko se prodado kot poluzlahtni kameni. Taki so vodočista kamena strela, vijoličasti ametist in rumeni citrin.
Pa tudi nekristalizovani kvareč je mnogokrat lepo pisan in ima posebna imena; take kvarčeve zvrsti so: rudeči karneol, prosojni ahdt, nepro-zorni j a s p i s. Tu • imenovani kameni se zbrusijo, ogladijo in potem za lišp porabijo.
Posebna kvarčeva zvrst je tudi kresilni kamen, iz katerega so v starodavnih časih, ko še niso poznali kovin, izdelovali nože in drugo orodje. Odkar imamo vžigalice, izgubil je veliko svoje veljave.
Navadni čisti kvareč primešavajo v steklo, pa tudi v porcelan.
172. Apnenec.
Ta po vsem svetu razprostranjena rudnina nahaja se ali v celih gorah in pogorjih, ali pa v razpoklinah druzega kamenja. Podobe je tako različne kakor kvareč, kateremu se enači tudi v svojih kristalih in po razno-vrstnej barvi; vendar je veliko mehkeji od kvarca. Kvarca ne raniš z najboljo jeklenim; apnenec pa t rani že navadni nož.
Apnenec je kaj imeniten za zidarje in stavitelje. Iz njega se apno dela. V apnenicah se žge apnenec, dok da izgubi svojo ogljenčevo kislino in da apno
postane. Ako apno z vo.do polijemo (gasimo), zelo za šumi, razgreje se ter razpade v bel prah. Ta se potem s peskom pomeša v malto. Kadar je apno delj časa na zraku, navzame se iz njega zopet ogljenčeve kisline in otrdi.
Zrnati apnenec ali mramor je zelo različne barve ter je tako trd, da ga moramo brusiti in gladiti. Najlepši beli mramor je v Karari na Laškem in rabi osobito kiparjem, pisani pa z raznimi pegami in žilami dobiva se v mnogih drugih deželah.
Najlepši škriljasti apnenec se lomi na Bavarskem ter se rabi za kamenotisk.
Na kamene plošče se namreč narišejo črke in podobe ter potem prenatisnejo na papir; to umeteljnost, s katero se podobe in pisarije prav hitro in ceno razmnožujejo, iznašel je Praždn po imenu Senn efe Ide r.
Kreda je tucli apnenčeva zvrst; to drobljivo snov rabimo pri pisanji, ali kot sadro (gips) za gnojilo ilovnatej zemlji.
Apnenec tudi stori, da steklenice in kupice oslepe, ter da se po kraških jamah delajo kapniki.
Lapor je zmes iz apnenca in iz gline; nekateri lapor se žge in potem porabi kot cement pri stavbah pod vodo in sploh ondi, kjer se je bati vode.
173. Svinčnik.
Pogosto se pripeti, da sta si brata prav neenaka; prvi je morebiti imeniten, slaven mož, kteremu se ljudje že od daleč priklanjajo, drugi pa priprost vaščan, ki ga cenijo samo najbližnji sosedi, vedoč, da je blaga duša. A ne le med ljudmi se nahaja ta bratovska razlika; tudi v naravi naletimo na brate, ki so si podobni, kakor peška jablani. Taka brata sta si dijamant in grafit. Prvi je najtrši, najsvetlejši in najdražji kamen. Kaj pa je grafit? — Sivočrna, mehka, neznatna tvarina.
Dijamanta morebiti še videl nisi; grafit pa ti pride prepogosto pred oči. Črni plašč, v katerega zavijejo železno peč, da se je rija ne prime, je grafit; svinčnik, ki si ga že tolikrat držal v roki, je zopet grafit. Dijamant, kralj med dragimi kameni, in svinčnik, pravi posvetnjak, ki ga najdeš v vsakej prodajalnici, bila bi brata? Ali ni to čudno? In vendar je tako. Sinai sta istega očeta, namreč o g l j ene a; oba imata nekatera skupna svojstva, sta iste narave; oba lahko sežgemo v o g l j en če v o kisli n o.
Grafit se nahaja v mogočnih skladah tudi v Avstriji, a ne čist, temveč v zmesih s kremenico, apnencem, železovcem in drugimi snovmi. Najpred se zmelje in potem primeska očisti. Ker je sam na sebi premeliek, in ker bi svinčniki iz take robe preveč zamazali, zato pridevajo očiščenemu grafitovemu prahu nekaj gline. Ta mešanica se z vodo v testo vmesi in potem v posebnih stiskalnicah na okrogle ali stirio-glate kose stisne.
Razrezani koso vi se posuše ter postavijo v žarečo peč Cim več je primešane gline in čim dalje se peko, tem trši postajajo svinčniki. Nazadnje se ovijo z lesenim ovitkom, zvežejo v snopiče ter razprodado.
174. Svinec.
Nekatere rudnine, kakor železovec, zlato, srebro, platina i. t. d. imenujejo se kovine-
Taka kovina je tudi svinec, ki se v prirodi le malokedaj najde čist; večinoma je primešan žeplu in se takrat zove svinčnati sijajnik (Blei-glanz.) Koplje se na Koroškem, Sleškem, na Angleškem i. t. d. To mehko, a zelo težko kovino zvaljajo v plošče, raztezajo v cevi ter zlivajo v raznovrstne stvari, zlasti v krogle in jagla (šretelj). Izdelujejo iz nje pa tudi svinčeno bel ob o, ki je ena najimenitnejših barv.
Svinec in vse njegove spojine so strupene. Večkrat se kedo se svincem ostrupi, rabeč svinčnato, cinasto posodo ali pa slabo žgano lončeno robo; nesreče so se tudi že zgodile s tobakom za nos, ki je bil zavit v svinčeni papir.
175. Žeplo.
Zeplo se odlikuje po svojej rumenej barvi in je kakor premog in petrolej gorljiva rudnina. Zeplo kopljejo ali čisto kakor __ v Siciliji, ali -pa spojeno z drugimi rudninami. Zeplo se nahaja raztopljeno v nekaterih rudnicah, pa tudi ognjeniki bljujejo njegovo paro. Izkopano žeplo se cisti in topi v posebnih kotlih, kjer se v paro izpremeni; ta se napelje v velik prostor, da se hladi in kakor predroben rumen prah na dno pada. Temu prahu pravimo ž ep leni cvet. Žeplo gori z modrikastim plamenom ter zrak tako osmradi, da težko dihamo in kašljati jamemo. Z žvepleno paro sna-žimo volnato obleko, pa tudi usmrtimo živali, n. pr. budele in ose. Tudi človeku je para zelo škodljiva in ga utegne zadušiti■ Kjer pa človek ne more dihati, tam tudi ogenj ne gori; zato ugasne plamen v že-plenej pari. Ogenj v dimniku se zatare, ako spodaj sežgemo žeplo v ponvi. Žeplo gori sicer počasi, a zanesljivo; taradi tega rabijo žeplene niti pri kame-nolomu in pri zažiganji podkopov.
Z ogljijem in solitarjem žeplo daje smodnik, katerega strašna sila je vsacemu znana. Sploh je žeplo kaj imenitno in važno, osobito za obrtnost. Vendar se mora ž njim zelo previdno ravnati.
176. Solitar
je solna raz vrst, ki jo najdemo kot iglasto skorjo na mnogih krajih. Pogosto se nahaja po hlevih in stajah in blizu gnojišč; večkrat tudi vidimo, da iz starega
zidovja tudi cveto majhni kristali necega grenkljasto hladečega solitarja. Največ ga -v Evropi dobivajo v s o lit ar ni c ah, v katerih se najpred dela za solitar potrebna solitarna kislina. — Solitar je hladečega, slanega okusa. Rabi se za zdravila ter je tudi dober gnoj. V vročini se topi; če tacaš ž njim pridejo v dotiko gorljive stvari, odtegnejo mu obilni kislec in hlastno gore. Na tem je osnovana njegova raba za smodnik.
177. Glina
je kremenčevokisla prst prav različne barve; razprostranjena je skoro po celem svetu. Z vodo zmešana glina je mehka in gnjetna stvar, ki ne pušča vode skozi sebe. Zaradi tega svojstva je za poljedelca mnogo vredna; pridržuje namreč njivi mokroto, ki je potrebna za uspešno rast. — Iz mokre in gnjetne gline so že v starodavnih časih posodo delali. Ako namreč žgemo mokro glino, dobimo čvrsto in zvonečo robo. Takej posodi se pridevajo razna imena, kakor je pač iz boljše ali slabše gline. Iz precej peščene gline, ilovica zvane, žgemo opeko.
Rudninstvo tedaj razpada na kam e nj e, kovine, gorljive rudnine, soli in prsti.

v
Človek in človeško društvo.
178. Človek.
Nebrojne so stvari, katere je ustvarila vsemogočna roka božja. Nad vsemi pa stoji človek zaradi neumrjoče duše in njenih prečudnih zmožnosti. Človek more misliti in premišljevati o sebi in o svetu; on se zaveda. Človek je lahko pobožen, ker edini on spoznava svojega stvarnika. Če tudi ne vidimo duše, že vnanja podoba ga loči od živali: človeško telo že samo oznanuje, da v njem stanuje duh božji.
Edini človek nosi glavo po konci in gleda proti nebu z jasnim obrazom. Izpod las se sveti gladko, čisto čelo, kakoršnega nima nobena žival. Nos ima sredi obraza; usta zapirate rudeči, mehki ustnici, ki se odpirate na prijazen posmeh ali na razumno govorico. V ustih je zob pri zobu, nobeden krajši, nobeden daljši. Lice pokriva mehka, čutljiva koža, ki se nam včasih zarudi kakor kri, a včasih pobledi kakor zid.
Nobenej živali se na lici ne more tako dobro videti žalost in veselje, up in strah, blagost in osornost, zdravje in bolezen, kakor na človeškem obrazu. Vsaka čut, vsaka strast, ki nam tiči' v srci in duši, razodeva se nam tudi na lici.
Pa kaj bi bilo lice brez očesa! Iz oči govori duša. Ta govorica se ne da pripovedovati samo se suhimi besedami, tudi se ne more napisati s peresom, človek jo mora videti. Kedo zamore opisati milino materinega očesa, ko se ozira na ljubljeno dete! Kak razloček med njenim pogledom in med pogledom pogumnega možaka, kateremu se je v jezi oko napelo in uprlo v sovražnika! In če zamiglja solza v očesu, kako razumljivo nam govori solzno oko! Drugače se sveti solza britke žalosti, drugače solza srčne radosti. To so skrivnosti človeške duše. Tega nima nobena žival.
Ali kakor je oko lep in neprecenljiv dar božji, vendar še ni največji. Še nekaj je, kar človeka še bolj povzdiguje. To je jezik, to je govor. Brez govora bi bil človek le na pol človek. V govoru se razodeva naša največja zunanja prednost. Kako srečni smo, da moremo drug druzemu razodevati svoje misli in izkušnje, da moremo vse to ohraniti v spominu ter o priložnosti ravnati se po tem! Drug se uči od druzega; kar se je eden naučil ali kar je izkusil, to pove drugim; ti potem vedo in znajo, kakor da bi bili vse to sami izkusili. Zato je človek bolj premeten od lisice, hitrejši od konja in močnejši od slona.
Res je, da imajo tudi živali med seboj neke glasove, s katerimi se vabijo in kličejo ali pa svare v nevarnosti; a ti glasovi se ne morejo primerjati človeškej govorici. Sam človek zna govoriti, ker samo on more misliti. Kako moč ima govor ne le nad živalmi, temveč tudi nad ljudmi! Kake čute budi v nas govorjenje nedolžnega deteta, kako nas pretresa gromovita beseda navdušenega govornika! Beseda je neznana moč, katere človek ne bode nikdar izmodroval.
v
Človek je podoba božja- in gospodar na zemlji.
Fr. Erjavec.
179. Človeško telo.
Čudno in modro je ustvarjeno človeško teld. Vsak del ima svoja posebna svojstva in vsak ud ima svoja opravila.
Telo se razdeljuje na tri poglavitne dele, kateri so: glava, trup in zunanji udje.
Glava je visoka čuvalnica človeškega trupla. Vrh in zadnji del glave odevajo lasje. Sprednji del se imenuje obraz ali obličje. Za čelom so možgani, katere zakriva koščena čepinja.
Iz možganov izhajajo živci po vsem života. Ako bi možgane ranili, človek omedli; tudi lahko izgubi pamet ali še celo umerje. — V glavi so najimenitnejša čutila: oči, ušesa, nos in usta z jezikom. Usta imajo dve čeljusti,_ zgornjo in spodnjo, v katerih stoji 32 zob. Štirje sprednji zobje vsake čeljusti odrezujejo ali odgrizajo jedila. Imenujejo se sekavci. Za njimi je na vsakej strani v zgornjej in spodnjej čeljusti oster podočnik, potlej pa po 5 ploskih in grbavih kočnjakov, kateri drobe
in meljejo. Blagor mu, kedor ima zdrave in čvrste zobe, da lahko živež grize in žvečikar zdravju posebno dobro tekne. Treba je tedaj dobrih zob prav skrbno varovati, ne premrzlega piti, ne prevročega jesti in ne gristi pretrdih reči. Tudi večkrat izmivati zobe, posebno po jedi, dobro je in potrebno.
Trup nosi glavo na vratu in obsega spredaj prsi in trebuh, zadi pa hrbet. Vrat je toliko gibičen, da lahko gibljemo glavo, pa je tudi tako močen, da lahko nosimo veliko težo. Hrbtanec je močen, gibljiv steber in ima na zgornjem delu na vsakej strani po 12 reber, katera kakor močen spleten koš oklepajo srce in pluča ter narejajo prsi. V spodnjem životu je trebuh; tu so želodec in č r e v a.
Zunanji udje so: roke in noge. Vsaka roka ima nadlahtnico in p o d 1 a h t n i c o, kateri se držite na laktu, nadalje zapestje, dlan in pet prstov. Roke so čudno in umeteljno ustvarjene; ž njimi si človek služi živež, ž njimi lahko naredi mnogo lepih reči. Kedo bi ne povzdignil hvaležno svojih rok in bi ne hvalil ljubega stvarnika za svoje dobre in zdrave roke! — Trup nosijo noge. Nad kolenom je stegno, pod kolenom pa golenica in piščal. Pod gležnjem je stopalo, ki obsega peto, podplat in pet prstov. Kedor hoče imeti zdrave noge, naj jih ohranjuje tople ter naj jih varuje mokrote.
Kosti so opora telesu; razstavljene so po vsem telesu in drže život, da se ne zruši. Mišice po telesu so to, kar imenujemo meso. Kite so životu vezi, ki rastejo iz mesa in vežejo in ovijajo kosti; kadar se mišice raztegnejo ali skrčijo, napravijo, da se gane roka ali noga, ali pa kak drugi del telesa. Kite in mišice so zelo gibljive in močne; toda treba jih je že od mladih let vaditi in krepčati. Žile so votle cevi, po katerih kri teče po vsem
životu. Živci so prečudne, debelejše ali tanjše nitke, ki izhajajo iz možganov in iz hrbtišča ter se širijo po vsem životu.
Koža je odeja človeškega telesa in ima brezštevilno veliko luknjic, ki jim pravimo z noj niče. Po teh luknjicah prihaja znoj ali pot.
180. Srce, pluča in želodec.
Kri, katera daje človeku toploto, sok, moč in rast, teče po žilah cipljah ali o d v 6 d n i c a h od srca po vsem životu, po krvnicah ali pri vodnicah pa zopet nazaj' v srce. Ta krvni obtok trpi, dokler človek živi. Srce je v prsih zavito v srčno mreno, srčnik imenovano, in ima štiri predalčke, v katere kri zajema; srce se razteguje in krči ter' tako pošilja kri po vsem životu. Zatorej se tudi čuti, da srce bije. Pri malem otroku udari srce v enej minuti po stokrat, pri odraslih ljudeh pa le do sedemdeset krat. Ako srce prenaglo bije, naznanja, da človek ni prav zdrav. To pozna zdravnik po odvodnici *), ki jo potiplje.
Pluča so človeku meh in odevajo srce po vsakej strani ter napolnjujejo prsi. S pluči dihamo, to\ je potegamo zdravi zrak skozi d u š n i k ali sapnik in pihamo škodljivo sapo iz sebe. Pluča so mehka, imajo dve strani in so polna malih mehurčkov, ki so napolnjeni se zrakom in opleteni z najmanjšimi vejicami plučnih žil. Tu se druži zrak s krvjo ter jo rudeči, oživlja in krepča. Zdrav, ' čist zrak zelo tekne človeku in daje življenju novo moč. Treba je tedaj pogosto okno odpirati in stano-valnice prevetrovati, posebno tam, kjer je več ljudi skupaj. Tudi ni zdravo, prsi stiskati ali piše
*) Žile „ovodnice" ali „ciplje" uamree bijejo (cipajo), žile „pri-vodniee" ali „krvnice" pa ne. Le tem se pravi „krvnice" zlasti zat6, ker se o smrti kri le v njih nahaja.
naslanjati se na nje. Ako kedo preveč teka, skače, pleše ali če pije preveč vina ali žganja, prena-polnijo se pluča s krvjo; tak človek lahko nevarno oboli ali še celo umerje. Ce je v plučih kri prevroča, rada se vnamejo; in če se kedo vroč prenaglo napije in se prehitro shladi, sesede se kri v pluča, da ne more dalje po žilah, ter pluča začnejo gnjiti in se gnojiti. Naduha ali pa jetika potem človeka spravi pod zemljo. Zrak gre v pluča iz nosnic ali iz ust skozi dušnik. Gorenji del dušnika imenuje se jabolko, in tu se dušnik v golt odpira s poko, ki se glasilka imenuje. Takoj za duš-nikom je pa p o ž i r a v n i k ali g o 11 a n e c, in tu bi se moglo zgoditi, da bi pri požiranji jedi ali pijače skozi omenjeno poko uhajale v dušnik namesto v požiravnik. Zato je nad glasilko neka hrustančasta loputa, jabolčna zaklopnica, ki zapira glasilko, kadar požiramo. Odprta je pa kadar dihamo, govorimo, kadar se smejemo; zato se večkrat pripeti, da pri govorjenji med jedjo kaka drobtina uide v dušnik; vsled tega nastane kašelj, ki se ne ustavi, dokler se ona ne spravi iz dušnika. Kadar sapo skozi dušnik izženemo, lahko se oglasimo, govorimo ali pojemo. Kakor dušnik bolj ali manj napnemo in sapo z večjo ali manjšo silo dajemo, je tudi glas v govoijenji in petji tanjši ali debelejši, močnejši ali nežnejši.
Želodec, kuhar človeškega trupla, je pod srcem nad črevi. On dobiva prežvečeni in oslinjeni živež iz ust po goltanci, prekuha ga dobro ter soku podobnega črevom pošilja. Žolč, ki izvira iz jeter, pretaka se iz jeter in iz žolčnega mehurja pod želodcem v črevo ter pomaga, zmešan se slinami, razkrojevati jedila, da se izpremene v mlečnat sok. Ta sok vsesajo male žilice, ki se razširjajo po znotranjem delu črev, da se združi s krvjo, katera po svojem vednem krogotoku donaša sleharaemu
udu primerno hrano; kar pa je nerabnega, odpravljajo čreva iz života. Vranica, katera se drži želodca odzad na levej strani, sprejema slabo kri ter jo pošilja jetrom. O bvi s t i ali ledvice leže v ledjih na obeh straneh. Čreva, katerih se namota šestkrat toliko, kakor je človek dolg, so drobna in široka, čedno povita v mrenico in nabornjaku pri-rastla, da se ne zamotajo.
Znotranjim ustrojem (organom) pravimo d rob.
181. Zdravje.
Kadar je človek zdrav, ne ve, koliko je zdravje vredno; kadar je pa bolan, ceni še le to veliko dobroto. Mnogo ljudi že v prvej mladosti zapravi ljubo zdravje, in marsikedo je sam kriv, da hira in mora zgodaj umreti. Ako hočeš biti zdrav, zapomni si ta-le pravila:
1.	Ne prehlajaj se! Prehlad je vzrok in začetek mnogovrstnih bolezni ter slabi človeško telo, da se ga nalezljive bolezni raje prijemljejo. Ljudje se največ prehlajajo, kadar je vreme bolj hladno, mokro in izpremenljivo, kadar se mraz in gorkota naglo vrstita, kadar je po znojnej vročini naenkrat hladno. Da se ne prehladiš, oblači in obuvaj se vselej vremenu primerno, ogibaj se krajev, kjer je prepih, posebno če si poten ali celo premočen. Ne hodi iz tople sobe slabo oblečen na mraz: nikoli ne pij, dokler se nisi ohladil. Ne kopaj se, dokler si vroč in poten. Umivaj si vsak dan vrat in prsi s hladno vodo, pa pri zaprtih oknih in durih. Skrbi, da bodeš imel suho kožo, tako tudi obleko in obuvalo.
2.	Varuj si oči! Srečen je človek, ki ima vsa čutila zdrava. Izmed vseh čutil pa je človeku vid najdražji. Očem škoduje prevelika ali pa premajhna svetloba, pa tudi dolga tema, Kedor
ima tako delo, da mora gledati v svetle in drobne reči, naj večkrat z očmi počiva tako, da gleda na zeleno. Očem škoduje tudi vsako prehudo umetno razsvetljenje; posebno pa ne de dobro očem, ako se trese to, kar gledamo; zato ni dobro, ako peljaje se na vozu beremo. Največ pa škoduje očem, ako se svetloba in tema hitro druga za drugo vrstite. Očem najbolj ugodne barve so zelene, modre in sploh temneje. Oči si dobre ohranimo, ako se vadimo, daleč kaj ogledovati in razločevati.
3.	Varuj si sluh! Sluh se po več vzrokih pokvaija, Vsak močen glas preblizu ušes sluhu škoduje, tako tudi, če se v ušesnej votlini nabere preveč ušesnega masla. Torej se mora tudi uho včasih, toda prav varno izčistiti.
4.	Dihaj čisti zrak! Najslabši zrak je tam, kjer veliko ljudi vkup prebiva, kakor po velikih mestih med visokim zidovjem, pov zaprtih in ozkih ulicah, kjer sapa ne prepihava. Čist zrak je prav tako imeniten in najboljši pripomoček dolgemu in trdnemu zdravju, kakor mu je zaprt in spriden zrak strupen in morilen. V hiši, kjer prebivaš, naj bo dober zrak. Ne trpi v hiši nobene reči, ki bi zrak spridovala. Slab zrak dela v hiši mokro perilo, gnjila, mokra tla, umazane reči, smeti, posebno pa, če je večj ljudi v enej sobi. Po noči zapiraj okna, da se ne prehladiš, ako bi se razodel.
5.	Jej zdrava jedila in pij zdravo pijačo! Jedila so rastlinska in živalska. Najboljša rastlinska jed je kruh, za katerega vsak dan Boga prosimo. Živalska jedila so bolj tečna in bolj prebavna. Mleko je sredina rastlinskih in živalskih jedil. Jedila pa rede takrat, ako jih želodec dobro prekuha in prebavi. Najbolj koristi človeku zmešana rastlinska in živalska jed. Ni pa je nobene jedi, katera bi vsacemu ugajala. Tistim ljudjem, ki so vedno na
prostem zraku, želodec bolje melje in kuha, ko onim, ki tiče v sobi in si z mislimi belijo glave. Najbolj naravna in najzdravejša pijača je čista voda. Najboljša voda je koj iz studenca. Mleko je tečno; kislo mleko čisti in hladi kri. Dobro pivo je tudi redilna pijača, sprideno ali premlado pa je ■škodljivo. Vino je starim in delavnim ljudem zdravo, ako ga zmerno pijo. Kedor ga preveč pije, zapravlja zdravje. V vročinskih boleznih je vino gotovv strup. Močna kava ni zdrava in žene kri k glavi. Caji so v nekaterih boleznih dobro zdravilo, za navadno pijačo pa niso. Žganje je strup. Nobena stvar tako strastno ne goni človeških moči in jih tako naglo ne duši, kakor ta nesrečna pijača. Kadar si vroč ali upehan, ne pij; taka nespamet te lahko spravi v posteljo ali pa celo pod zemljo?
6.	Oblači se primerno! Primerna obleka je tista, ki naše telo spodobno zagrinja ter nas varuje mraza, vročine in mokrote. Obleka naj ne bode pretesna, da se prosto gibanje in telesni razvitek ne zavira. Kadar si moker, preobleči se! Ne obleci nikdar nobenega oblačila, katero je nosil bolnik, ki je imel nalezljivo bolezen.
7.	Ne vadi se tobaka! Tobak čestokrat škoduje zdravju ter človeku hitro postaja potreba; kolikor več potreb pa človek ima, toliko bolj je ograjena njegova sreča.
8.	Lok — preveč napet — poči. Tudi Človek ne more vedno uprežen biti in mora svoj počitek imeti. Splošni počitek je spanje. Spij ne manj ko 6, pa tudi ne čez 8 ur.
9.	Imej zmerom veselo srce, hladno glavo, proste prsi, noge pa tople in suhe!
Po J. Volčič-i.
182. Telovadski zbor.
Vesel se je sešel naš zbor, In pesmi zadonijo, Da tisočkrat od gozdnih gor Se jeki oglasijo.
V telesu zdravem jasen um In srce zmer veselo, Rok čvrstih moč in naš pogum Sladi' nam vsako delo.
Krepi nam roke vedni boj; Nasproti si stojimo — Ko v bitvi pi.oti roju roj — A v slogi vsi živimo.
Tud' praznih pen nam mari ni. Srce za dom nam bije, Zanj v prsih vedno nam gori, Zanj kri rad vsak prelije.
Posl. Fr. Končan.
183. Vest.
Neki oče pošlje svojo hčerko Miciko v proda-jalnico menjat bankovec za 10 goldinarjev. Prodajalec naglo naŠteje denar, Micika ga vzame ter otide. Po poti pa vendar prešteje še sama denar in najde en goldinar več. Uštel se je prodajalec, misli si deklica. Kaj storim? Kar nazaj mu ga ponesem, pravi deklica ter se obrne, zdirja k prodajalcu in mu vrne goldinar. To se prodajalcu tako dobro zdi, da pošteno deklico lepo pohvali in ji ta goldinar podari. Prav prisrčno je veselilo tudi Miciko, da je tako naredila. — Kedo li je ukazal deklici, naj si ne pridrži tujega denarja? —
Kedo je storil, da je bila deklica svojega čina tako vesela? Opominjeval jo je prej in potem hvalil znotranji božji glas, to je vest, ki nas opominja k dobremu in odvrača od hudega, ki nas hvali za dobre čine, nas pa tudi graja, če storimo kaj hudega.
Poslušaj svojo vest zvesto, Te prav vodila vedno bo; Srce, ki čisto vest ima, Je polno slada rajskega; Nečista vest pa vedno skli, Pokoja nima dni, noči.
184. Delo.
Bog nam je dal razne moči in zmožnosti, da jih uporabimo sebi v blaginjo, bližnjemu vv korist; treba tedaj, da jih vadimo že v mladosti. Cesar se naučiš in navadiš v mladosti, to boš vedel in znal v starosti.
Marljiv deček bo priden gospodar, delavna deklica skrbna gospodinja. Le dober gospodar pa in skrbna gospodinja koristita družini, občini in državi.
Svoje zmožnosti rabiti tako, da se učini kaj dobrega ali koristnega, pravi se delati. Delo pa je prazno brez sreče z nebes; zato delaj, pa tudi moli vmes.
Kedor ne dela, naj tudi ne je, pravi pregovor. Ako rad delaš, kolikor ti pripuščajo moči, si veselega srca, bodi si delo še tako težavno in trudapolno. Stoječa voda se usmradi, telo pa slabi, ako se pri delu ne poti.
Delo je različno. Kmet orje, seje, vlači, kosi, mlati žito in spravlja pridelke. Zato mu je treba pluga in brane, vozov, kos, srpov i. t. d. Tega orodja si pa ne napravlja sam, ampak delajo ga kolarji, kovači in drugi.
Tretje berilo za občne ljudske šole.	14
Vsak človek tedaj ne more narediti sam vsega, česar potrebuje; zato si pomagamo drug druzemu ter delimo delo med seboj, da se vsak lahko poprime ene stroke in enega dela.
Kar pridelujemo na polji, priredimo pri živini, kar dobivamo iz gozdov, iz rudnikov, to so naravni pridelki. Ali vseh se ne more človek kar tako okoristiti. Nekatere morajo obrtniki preustrojiti in prirediti za rabo. Med obrtnike štejemo zlasti rokodelce in fabrikante, kateri iz različne robe delajo raznovrstno blago.
Rokodelci delajo večinoma z rokami, jemajoČ si na pomoč razno orodje. Rokodelec mora se pogosto ravnati po želji onega, ki mu je delo naročil. Pregovor uči: rokodelstvo je gotovo jelstvo. Ta prislovica velja pa samo o marljivih in vestnih rokodelcih.
Marsikatera reč, katero so popred le z rokami izdelovali, napravlja se dandanes že z umetno postavljenimi stroji, ki jih goni po večjem ogenj in voda.
Stroji (mašine) prihranijo človeku veliko truda ter izdelujejo blago sploh ceneje, pa tudi hitreje in lepše.
Robo in blago pa spravljajo med ljudi kup-čevalci ali trgovci.
Nekateri ljudje si izvolijo tedaj za svoj poklic kmetski, obrtniški ali trgovski stan. Potrebni so pa tudi drugi stanovi, kakor vojaški, uradniški, učiteljski, duhovski in umetniški. Vojaki varujejo deželo znotranjih in zunanjih sovražnikov ter branijo drugim imetje. Uradniki skrbe za javni red in mir, za varnost osebe in lastnine; oni zvršujejo postave in razsojajo pravde. Učiteljem je naložena lepa naloga, mladež izobraževati z od-gojo in s poukom, da bode kedaj sebi v prid, državi pa v korist. Duhovniki oznanjujejo božje resnice in dele svete zakramente. Umeteljniki vzbujajo se svojimi umotvori naše čute za dobro in lepo.
Vsak človek ima svoj poklic, vsak stan pa svoje veselje in svoje težave. Srečni in zadovoljni smo lahko v vsakem poklicu, ako izpolnjujemo svoje dolžnosti. Ni ga stanu, da ne bi časti vreden bil, če le deluje v blaginjo človeštva.
185. Človeški udje se upro.
Svoje dni, tako pripovedujejo, so se vsi udje ■človeškega trupla naveličali služiti želodcu, ter se upro rekoč: „Oemu bi mi težko delali in pripravljali želodcu, a on bi sladko užival brez dela?" Noge niso hotele več nositi, roke ne delati, zobje ne gristi, tudi nos se je vihal in branil vohati. „Saj smo vsi udje enaki," djali so, „vsi bodemo uživali in enako veselo živeli." — Prvi dan svoje nepokorščine so uporni udje shajali še precej dobro; bili so dobre volje. Drugi dan so slabeli, tretji dan omagovali, četrti dan so bili pa že tako slabi, da se niso mogli ganiti, peti dan pa so skoro umirali.
Uporni udje skličejo zbor, da bi se posvetovali in si postavili vlado; a glej siromaštva! Oči so tako vpadle in oslabele, da niso mogle razločiti nobene reči; noge so omahovale in niso mogle nositi trupla; roke so se tresle slabosti, in tudi jezik, poprej najhujši podpihovalec, ni se mogel več obračati po ustih. Truplo je ležalo na tleh in je pojemalo.
Na to se oglasi glava rekoč: „Prevzetni uporniki! zdaj vidite, kam ste prišli! Želodcu niste hoteli dajati, kar mu gre, pa tudi on nima moči, da bi vam dal, česar potrebujete. Vi mu nečete pomagati, zato pa vam tudi on ne more pomoči."
14 *
— »Res je tako," pritrdijo vsi udje; »prav govori želodec, da nas priganja k delu." — Voljno seže vsak ud za svoje delo, in vsi dajo radi želodcu to, česar potrebuje. Kmalu ozdravijo vsi udje ter so zopet trdni in močni.
Tako se godi vsakej državi, ker v njej je potreba delavcev, pa tudi vladalcev. Podložniki plačujejo davke, oblastvo pa jim daje moč; druzemu brez dru-zega ni mogoče živeti; Bog je tako naredil in uredil.
1S6. Cesar in država.
Našo državo vlada Njih cesarsko kraljevsko apostolsko veličanstvo, presvetli cesar avstrijski, vsled dedinske pravice, katera gre habsburško-lotarinškej rodovini.
Država je razdeljena na dva enakopravna dela, na avstrijske in ogerske dežele; vsaka polovica ima svoje posebne postave in posebno upravo. Postave za vse avstrijske dežele sklepa »državni zbor" na Dunaji, one za ogerske dežele pa »državni zbor" v Budimpešti. Avstrijski državni zbor se deli na »gospodsko zbornico" in »zbornico poslancev," ogerski pa na »zbornico velikašev" in »zbornico zastopnikov." Vsej državi vkupne zadeve pa (vnanje zadeve, občno denar-stvene zadeve in vojaštvo) obravnavajo tako imenovane »delegacije," katere ogerski in avstrijski državni zbor-vsak polovico-izmed sebe izbirata.
Posebne koristi posameznih dežel pa zastopajo v deželnih glavnih mestih »deželni zbori" ter sklepajo dotične postave.
Sklepi delegacij, državnih in deželnih zborov so še le tedaj postave, če jih cesar potrdi. Oblast postave zvršiti je samemu cesarju pridržana. Cesar ima neomejeno pravico, napovedati vojno (vojsko), sklepati mir in pogodbe se zunanjimi državami, imenovati uradnike, deliti rede in pomiloščevati obsojence. Cesarju gre poveljništvo nad vso vojsko.
Ker pa presvetli cesar ne more sam cele države pregledati in upravljati, pomagajo mu v tem cesarski kraljevi oblastniki, kateri imajo pravico, čast in oblast od cesarja. Svetli cesar ima svoje ministre, v vsakej kronovini pa svoje namestnike ali deželne predsednike. Vsaka dežela ima svoja okrožja s poglavarji in z uradniki, kateri v cesarjevem imenu vladajo svoja okrožja ter skrbe za njih srečo in blagostanje. Pa tudi občinski župani, svetovalci in odborniki morajo pridno pomagati cesarskim uradnikom, da je vse lepo mirno, da se množi sreča in splošna blaginja.
Cesar ljubi vsa svoja ljudstva brez razločka dežele, vere in narodnosti prav po očetovsko; zaradi tega je nas vseh sveta dolžnost, da mu njegovo ljubezen povračujemo, da njegov prestol, kakor tudi našo očetnjavo branimo, če je treba, da postave zvesto izpolnjujemo in davke voljno plačujemo.
„Vse za dom in za cesarja, kri, življenje
Iz zgodovine.
18 7. Odgoja spartanske mladine.
Na južnem konci grškega poluotoka so prebivali v neutrjenem mestu bojaželjni in hrabri Spartanci. Da bi v vojnah ložje zmagovali, dal jim je slavni Likurg postave, ki so določevale, kako se ima mladina vzrejati, in kako morajo živeti odrasli Spartanci.
Takoj po rojstvu so Spartanci morali svoje otroke prinesti posebnemu starešinskemu odboru, ki je novorojeno dete ogledal. Krepkega in zdravega dečka so takoj vpisali med meščane ter ga izročili materi, naj ga vzreja do sedmega leta; slabotnega in pohabljenega pa so položili na goro Tajget.
V sedmem letu so zdravi dečki morali zapustiti očetovo hišo in so prišli v javna odgajališča, v katerih so jih posebni učitelji do dvajsetega leta na državne troške vzrejali. Po starosti v posebne razrede razdeljeni spali so na senu ali slami; od petnajstega leta pa so ležali na trstji, ki so ga morali sami v reki Evroti natrgati. Po letu in po zimi so hodili bosi in gologlavi, oblečeni v lahko volneno suknjico. Sploh so morali mladeniči svoje telo utrjevati, da bi se tako že v mladosti privadili vsem
težavam, katere mora človek v vojni prenašati. Zato so jim tudi dajali jako slabih jedi in še teh tako pičlo, da se niso nikdar popolnoma nasitili.
Vsako leto so se v templji enkrat krvavo bičali. Kedor se je najmanj občutljivega skazal, da ni zastokal, dobil je častni venec v dar. Tu se je večkrat pripetilo, da so pogumni mladeniči prej omedleli ali se celo mrtvi na tla zgrudili, nego bi le malo zajokali bili.
Spartanske učilnice so bile prav za prav vojaške vadnice; tu so se urili v telesnih in vojaških vajah, drugih znanosti pa se niso skoro nič učili. Mali dečki vadili so se le skakati in letati; ko so pa večji postajali, jeli so se rovati in boriti, metati kopje in krožek, učili so se plavati in jahati. Odrasli mladeniči so se svojimi učitelji tudi na lov hodili. Da bi gibični in ročni postali, vadili so se v raznih vojaških plesih. Prepevaje bojne pesmi so se navduševali za domovino in častili bogove.
Med čednostmi, v katerih so se Spartanci posebno odlikovali, bila je najlepša ta, da so se morali že v mladih letih privaditi starost spoštovati. Vsak mladenič je moral pred starčkom vstati ter se mu se stola umakniti in s pota ogniti. Na vsako starčkovo vprašanje je moral mladi Spartanec kratko in jedernato odgovoriti; kajti dolgo in prazno besedovanje se jim je jako nespodobno zdelo. Sploh so Spartanci sloveli, da znajo z malo besedami mnogo povedati.
Kakor dečki, tako so se tudi spartanske deklice vzrejale. Ostajale so sicer tudi po sedmem letu doma pri svojih materah, vendar so se urile v telovadnici. Zato so bile Spartanke znane kot jako pogumne žene.
Spartanci pa so tudi po tem, ko so kot mladi možje zapustili javne zavode, morali živeti jako trezno in ostro. Niso se smeli razvaditi z obilnimi in nasladnimi jedili;
zato možje niso jedli doma, ampak shajali so se proti večeru v javnih obednicah, kjer jih je po -petnajst vkup pri enej mizi obedovalo.
Za hrano je vsakedo moral dajati na mesec določeno mero moke, vina, sira, smokev in nekoliko gotovega denarja. Svinjsko meso se soljo in kisom (octom) v krvi kuhano jim je dajalo vsakdanjo črno juho. Bazen tega so dobivali sira in smokev, prigrizovali so kruh ter po starogrškej navadi pili vino z vodo mešano. Včasih so imeli tudi pečene divjačine, Če jo je kedo izmed petnaj-sterih svojej družbi podaril.
Spartanci se niso bali vojne, ampak veselili so se je. kakor kake prijetne slovesnosti. Prepevaje junaške pesmi so šli pogumno v boj, v katerem so rajši Častno poginili, kakor da bi bili premagani domov bežali. Kedor je pred sovražnikom bežalj tega je zadelo občno zasmehovanje in občna sramota.
Po Jt Stare- tu.
188. Spartanka.
Sparta staro mesto bilo, Ki junakov izredilo, Hrabrih sinov slavni broj. Kakor skale v boji stali, Radi so življenje dali, Branit' dom in venec svoj.
Sin Spartanke pa pobegne, Ko mu strah na srce segue, In prinese domu meč. Mati sinu meč izdere In mu prsi ž njim predere: „Ne boš vhajal," pravi, »več."
„Mati, joj, kaj ste storili! Svoj'ga sina ste vmorili, Ne poznate sina vi? — „Lažeš izrod!" reče mati, „Sina nečem te poznati, Moj sin z vojske ne beži."
Se Slovenka ne sramuješ, Ko spartansko mater čuješ? Kako govoriš pa ti? Grda, slaba taka mati, Ki sinovu more djati: „Sin! uidi in se skrij!"
Bežeč, ki iz vojske vhaja, Dom sovražnikom izdaja, On je Iskarjotov brat. Hitro bode tihopatec Vsake hudobije hlapec, Bo razbojnik in bo tat.
189. Leonida se Spartanci pri Termopilah.
Grške države starodavnega časa, da si tudi so nekatere zelo majhne bile, kažejo, koliko moč ima sloga. Sloga jači, nesloga tlači, pravi pregovor. Tovarišica slogi mora biti junaštvo, junaštvo pa izvira iz iskrene, navdušene ljubezni do domovine. Mogo zgledov te vrste nahajamo med Grki; imena grških junakov se odlikujejo v vesoljnej zgodovini, kakor najsvetlejše zvezde na nebu. Med najšlavnejše može, kateri so se kedaj borili za domovino, mora se šteti Leonida, kralj spartanski.
Pogostoma so se vojne druhali vsipale iz Azije nad evropske narode. S posebno hudimi vojskami so Grke nadlegovali Perzijani; najsilnejše trume pa je bil nad nje pripeljal perzijanski kralj Kserks. Njegova vojska (armada) je bila tolika, da se je po dveh mostovih sedem- dni vrstila čez Helespont, prehajaje iz Azije v Evropo. Ta vojska se je valila proti jugu, hoteč polastiti se grške zemlje.
Grki so sklenili, braniti se v s o t e s k i pri Termopilah. Skozi to sotesko je namreč vodila pot po kopnem iz severa proti jugu. Leonida jo zapre s 300 Spartanci in z nekoliko drugih Grkov.
Pač razkači Kserksa predrznost, da peščica Grkov hoče zagraditi pot njemu, mogočnemu perzi-janskemu kralju. Ostro zahteva, da mu naj Grki izroče svoje orožje. Ali Leonida je njegovemu _ glasniku prav po spartansko odgovoril: „Pridi si sam po nje!" Ko se pa ošaben Perzijan Grkom grozi,
da je kserksovih vojakov toliko, da solnce zatemne se svojimi puščicami, odgovori mu neki Spartanec: „Tem bolje, bojevali se bomo v senci." Srdit ukaže Kserks svojim trumam, naj primejo kopico Grkov. Vname se hud boj. Ali Kserksovih vojakov pade truma za trumo; Grki pa stoje trdno kakor zid. Nazadnje ukaže Kserks celo svojej telesnej straži, ki je štela 10.000 najhrabrejših vojakov, naj napade Grke; pa tudi ta tako zvana neumrjoča četa ni nič opravila.
Ali česar ne zmaga sovražnikovo orožje, premaga ostudno izdajstvo. Sredi junaških Grkov je bil grd malopridnež, po imenu Efijalt; ta se ukrade k Perzom ter jim pokaže skrivno stezo prek gore. Priplazi se truma sovražnikov Grkom za hrbet, da jih napade od zadej. O pravem času zve Leonida nevarnost; vedoč, da je zastonj dalje bojevati se, ne brani nikomur domov. Mnogo jih otide. Leonida pa ostane s 300 Spartanci in 700 Tepsijani — le-ti si izvolijo junaško smrt za domovino. Vname se z nova strašen boj. Kakor se po letu iz sivih oblakov vsuje ledena toča na žitno polje, tako gosto so frčale perzijanske puščice nad glavami neustrašnih Grkov, ki so posekali vse, kar je živega doseglo ostro njihovo kopje. Ko seje po junaškem boji zgrudil slavni Leonida, obstopili so še živi Spartanci mrtvo telo ljubljenega kralja ter ga ko srditi levi branili, dokler niso do zadnjega popadali. (480 1. pred Kr.)
To je naredil gnjusni izdajalec, čegar ime živi v prokletstvu razžaljenega naroda.
Leonida pa in njegove junake slave neumrljive pesmi, poveličuje hvaležni spomin. Na bojišči so mu Grki postavili leva z napisom;
Lakedemoncem (Spartancem) naznani, popotnik, tu da ležimo
Mrtvi ker velel tako je domovine ukaz.
Po A. Umek-u.
— 219 — 190. Romul, ustanovitelj Rima.
V srednjej Italiji, v pokrajini Laciji, je bilo mesto Alba Longa. Tu je nekedaj vladal kralj Proka, ki je zapustil dva sina, namreč Numitorja in Amulija. Poslednji pahne starejšega s prestola, ukaže njegovo hčer Rejo Silvijo živo pokopati, njena dvojčka Romula in Rema pa v reko Tibero vreči. A bila je takrat povodenj; zat6 sluge niso mogli do reke priti ter so položili neško z dvojčkoma kar na polje, koder je voda stala. Ko je voda jela padati, ostala sta novorojenčka pri nekej smokvi. Tu pride volkulja, ki ju je dojila, dokler ju najde neki pastir. Na pastirjevem domu sta odrastla najdenčka kot njegova sinova ter sta postala krepka mladeniča. Ko sta zvedela, katere rodovine sta, zbrala sta trumo pastirjev ; s temi sta napadla Amulija ter zopet na prestol postavila svojega deda Numitorja. Iz hvaležnosti jima ta dovoli, da smeta ob reki Tiberi sezidati mesto.
A nista se mogla pogoditi, kateri da bo mestu gospodaril in mu dal ime. Zmenita se torej, naj bogovi o tem odločijo. O polnoči ideta vsak na drugi hribec čakat, kateremu se bodo prej pokazala ugodna znamenja. Proti jutru zagleda Rem šest jastrebov in takoj poroči bratu srečen prigodek, a v tem se Romulu prikaže dvanajst jastrebov, kar je po razsodbi zvedenih mož bilo ugodnejše znamenje.
Romul je tedaj postal kralj novemu mestu, katero je po sebi imenoval Roma (slovenski: Rim). Ko je novi kralj zoral brazdo ter ob njej jel zidati mestno ograjo, posmehoval se mu je Rem ter zaničljivo skočil čez nizki zid. To je Romula strašno razjezilo; ves razkačen ubije brata rekoč: „Tako naj pogine vsakedo, ki se bode kedaj predrznil preskočiti to zidovje." Tako se glasi pravljica o početku rimskega mesta.
191. Fabricij.
Pir, neki kralj v severnej Greciji, bil je izvrsten vojskovodja. Prišel je nad Rimljane z mogočno vojsko in mnogimi sloni, ki so nosili na hrbtu stolpe z vojaki. Rimljani so ge prestrašili slonov, ki jih doslej še vidili niso, ter so v prvej bitvi izgubili polovico vojakov. Mnogo jih je poginilo, mnogi so živi prišli sovražniku v pest. Pa tudi Pir je imel dosti izgube. Da bi bili ujetnike osvobodili, poslali so Rimljani k Piru poštenega in hrabrega Fabricija. Pir pa bi bil rad sklenil mir; zato je poskušal pridobiti si veljavnega Fabricija. Ponujal mu je mnogo zlata in drugih dragocenosti. Priprosti Fabricij pa ni hotel ničesar vzeti rekoč, da ga njegovo malo posestvo dostojno živi. Kralj ga na to pelje v šator. Ko se tu pogovarjata, odgrne se na enkrat zagrinjalo; za hrbtom rimskega poštenjaka je stal velikanski slon, ki je svoj rilec stegoval čez poslančevo glavo. Neprestrašeni Fabricij pa se nasmeje in mirno reče: „Kakor me prej tvoje zlato ni zaslepilo, tako me zdaj tudi tvoj slon ne straši." Pir je občudoval nepodkupno njegovo domoljubje in ga je spoštljivo odpustil
V	tretjem letu te vojne je Fabricij sam poveljeval proti Piru. Predno sta se prijela, dobi rimski poveljnik od Pirovega zdravnika pismo s ponudbo, da hoče svojemu gospodu zavdati, ko bi ga Fabricij za to dobro plačal. Kaj je storil Fabricij? Poslal je izdajalčevo pismo Piru, ki se ni mogel dosti načuditi značajnemu Rimljanu. Rekel je: „Prej bo solnce izgrešilo svoj tir, nego bo Fabricij zapustil pota poštenosti." Brezvestnega zdravnika je Pir ukazal ob glavo djati, Rimljanom pa je poslal ujetnike brez vsega rešila nazaj. Ti so mu vrnili enako število grških ujetnikov.
V	dveh bitvah je Pir Rimljane premagal, v tretjej pa se je moral umakniti rimskej junaškej vojski ter zapustiti Italijo.
192. Družinsko življenje starih Slovanov.
i.
Slovani so nekedaj živeli v r o d o v i n a h ali zadrug-a h. Zadruga je obsegala vse sorodovince : starše, sinove, vnuke, pravnuke i. t. d. Zadruga je imela vse premoženje skupaj; vsak je delal za vse, vsi za vsacega.
Možje so obdelovali polje in se pečali z živino; ženske so gospodinjile, predle so volno in predivo, tkale in pripravljale obleko vsem zadružnikom. Kadar je bila rodovinska hiša pretesna, postavile so si okoli nje posamezne družine nove koče. Tako je zadruga štela včasih nad sto duš.
Da je bilo v tem gospodarstvu vse po redu in pravici, za to je skrbel starešina ali gospodar (starosta). S prva je bil pač oče tudi gospodar; po njegovej smrti pa se ni gledalo na starost, ampak izvolili so si tistega, ki je bil izmed zadruge za to najpripravnejši in najsposobnejši. Starešina je hranjeval zadružne svetinje, daroval je bogovom (stari Slovani so bili malikovalci), gospodaril .je in odločeval zadružnikom dela, Vsi zadružniki so ga častili in se klanjali njegovim ukazom. Spomin umrših starešin se je ■ hranil v podobah. Ako se je zadruga selila kam drugam, vzela je dedne podobe se seboj; starešina sam jih je nosil noter do novega selišča, Najhujša kazen je bila ta, če so koga kakor malovrednega „zlega sina" ali kakor „zlo hčer" izgnali iz zadruge, tako da je kakor „izgoj" moral po svetu.
__ 222 — n.
Zadruga se je sem ter tja tako razrastla, da udje niso mogli več skupaj živeti, in da je bil oddelek prisiljen, poiskati si novih selišč.
Dokler je bilo prostora, zgodilo se je to v obližji starega stanovališča.
Tako so iz zadrug in novih naselbin nastale županije. V zadrugi je sam starešina oskrboval skupne reči; kadar so pa te vso županijo zadevale, posvetovali so se svi zbrani starešine; njim na čelu pa je stal župan, t. j. starešina cele županije, celega rodu. Zupan je imel vse one dolžnosti za ves rod, katere je imel gospodar do zadruge, zlasti je bil sodnik in vodnik v boji.
Za župana je mogel bit izvoljen samo kak ud posebne, odlične družine. Navadno je bila to tista družina, ki je naravnost izvirala od rodu prvega zadružnega starešine, po njem se imenovala, podobe in svetinje rodu hranjevala in zato pri vsem rodu neko posebno spoštovanje uživala. Iz teh družin je nastalo slovansko plemstvo (plemenitnik, boljar, žlahtnik, vlastelj).
Vsaka županija je imela svoj utrjen kraj, gra'd; tu so hranjevali dragocenosti, tu so v vojnih časih imeli zavetje starci, žene in otroci.
ni.
Kakor so se rodovine iz poedinih zadrug izločevale in si novih selišč iskale, tako so se preseljevale tudi cele županije. Kadar so videli, da jim zarad pomanjkanja polja ni več obstati, vzdignili so se ali v celih rodovih, ali poh oddelkih posameznih rodov in so šli iskat nove domovine.
Posedši novo domovje dali so goram, rekam okrok sebe tista imena, ki so jih imele gore in reke v poprejšnjej domovini.
Iz rodov se je polagoma osnovalo celo ljudstvo, narod. Vsak narod je imel glavni grad, višje-g r a d imenovan. Tam je stanoval knez, tam je bilo zbirališče narodne skupščine.
Vse ljudstvo bilo je pokorno vladarju, ki se je volil samo iz ene družine. Izvoljenec se je vsedel na k n e ž e v stol in dopolnil razne obrede, ki so .bili s tem skleneni. Tako se je ta navada še do habsburških časov ohranila na Koroškem, kjer je stal stol blizu Gospesvete.
193. Karol Veliki in Obri.
Germani ali N e m c i so se pomikali vedno bolj proti jugu in zahodu. V njihova zapuščena selišča pa so prihajali Slovani ter zasedli velik del zdaj avstro-ogerskih dežel.
V šestem stoletji so se po planinskih krajinah naselili Slovenci, a po donavskih ravninah, kjer so pred razsajali divji Huni, iz Azije prilomastivši Obri. To roparsko ljudstvo je stanovalo med nasipi, za rekami in nepristopnimi močvirji ter je napadalo na svojih čilih in brzih konjih sosedne narode. Tako so se, živeč ob neprestanem boji, razpro-stranili od Tise do Aniže in so postali mejaši ogromnej frankovskej državi, katero je takrat vladal Karol Veliki.
Da bi osvobodil svoje dežele vednih napadov, prekorači Karol I. 791. vzhodno mejo in prodre s tremi krdeli v oberske pokrajine. Obri se mu umikajo in skoro brez hranitve popuščajo svoje nakope. Tako pride Karol do reke Rabe in vodi svoje
trume na njenem desnem bregu do tja, kjer se izteka v Donavo. Obri pa pobegnejo v široke donavske planjave.
Pozneje je frankovska vojska, — katere pa Karol ni sam vodil, — prodrla do središča oberskih selišč med Donavo in Tiso; premagala je Obre in zagrabila v njihovem utrjenem taboru neizmerne bogatije, katere so si bili Obri priplenili v dveh stoletjih.
Na ta način se je frankovska država razširila od Aniže do dravskega izliva. En del novo podjarmljenih dežel se je imenoval vzhodna krajina (marka).
194. Madjari.
V devetem stoletji zasedejo O g r i donavske pustinje. Prišli so kakor popred Huni in Obri iz notranje Azije; ž njimi so se združili ostanki Obrov, kar jih ni potegnilo k Slovanom.
Ogri, ki so se sami M a d j a r e imenovali, so bili nomadski (pastirski) narod. Imeli so obilo čred goveje živine, zlasti pa brzih konj, katere so po letu in po zimi puščali na prostem. S temi čredami so prehajali od pašnika do pašnika, žene in otroke seboj vozeč na vozovih, ki so bili s kožami pokriti. Živeli so ti izvrstni jahači ob mesu, mleku in strdi.
Pri Madjarih je bil kozarec kaj imenitna posoda. Niso kupili ničesa, da bi ne bili zraven pili, nobena prisega ni bila veljavna, ako ni prisegajoči v kozarec potočil nekaj kapljic svoje krvi.
V vojni so sloveli kot predrzni konjiki metajoči iz daljine kopje in puščice. Kadar so nasprotnika pognali v beg, spuščali so se za njim ne mirujoč pred, da je zadnji padel pod njihovim ostrini mečem ; mislili so namreč, da jim bode vsak sovražnik, ki ga usmrtijo v boji, na onem svetu služil kot suženj; zato tudi nobenemu niso prizanašali, ampak so vsacega neusmiljeno pobili.
Vihraje na vse strani so se polastili po Karolu Velikem ustanovljene vzhodne krajine. Večkrat so se ropaje vsipali v Nemčijo, dokler jih leta 955. na liškem polji popolnoma ne pobije nemški cesar Oton I. Od zdaj naprej niso več silili na Nemško. Oton pa z nova ustanovi vzhodno krajino (mejino) v brambo proti ogerskim napadom. Ta krajina (po nemški Ostmark — Ostreich — Osterreich) bila je početna dežela in temelj sedanjej avstrijske) državi; Oton II. jo je izročil babenberškemu grofu Leopoldu I. 976.
195. Štefan, kralj ogerski.
Okoli leta 995. so bili Ogri še malikovalci. Tedanji ogerski knez se je poročil s kristijansko G i s e 1 o, hčerjo bavarskega vojvode. Ta je napotila svojega moža, da se je dal krstiti; pri sv. krstu je dobil ime sv. Štefana.
Z veliko marljivostjo in gorečnostjo je razšiijal sv. vero med svojim ljudstvom in postal tako ne le prvi kralj, ampak tudi pravi apostelj Madjarov. Utemeljil je mnogo škofij ter jim v Ostrogonu (Granu)
Tretje berilo za občne ljudske šole.	15
postavil nadškofa. Od papeža je dobil dragoceno zlato krono in častni naslov »kralj apostolski." Zato imajo avstrijski vladarji še zdaj kot ogerski kralji naslov „apostolsko veličanstvo."
Prizadeval si je, omikati svoj narod, privaditi ga dela in postavnega življenja. Uspešno je premagoval domače upornike in zarotnike proti novim naredbam. V teh vojnah so ga največ podpirali tuji — večinoma nemški — naselniki, katere je bil privabil v svojo slabo obdelano deželo. Njegove modre postave so vpeljale novi družinski red in uvrstile Madjare med bolj omikana zapadna ljudstva.
196. O vitezih.
V	s r e dnj e m veku še ni bilo takih postav za ljudsko varnost, kakoršnih imamo dan današnji. Cestokrat je le debela pest močnejšega razsojevala pravico. Slabotne in neoborožene ljudi so branili vitezi. Posestniki obširnih zemljišč so jeli staviti trdne gradove po visokih in ne-pristopnih mestih opasujoč jih z globokimi prekopi, čez katere se je moglo priti do grajskih vrat le prek visocega mosta. Ta se dal vzdigniti in položiti.
V	viteški stan so se iz početka jemali samo sinovi plemenitih rodovin. Po sedmem letu svoje starosti so se pošiljali k tujemu vitezu na vaje. Služili so mu kot dvorjaniči. Stirnajsto leto dopolnivši bili so oprode, ki so smeli svojega gospoda spremljati k različnim igram in viteškem slavnostim. Po tem so se privadili mnogo-verstnih viteških navad in obredov, katere so prav tako v čislih imeli, kakor hrabrost in neustrašenost. Po dvajsetem letu dobil je oproda slovesnim činom zaželeno viteštvo. Pokleknivši pred viteza je obljubil, da se hoče vse žive
dni bojevati za vero in čast, da hoče braniti preganjance in reveže. Vitez ga je na to z mečem trikrat malo udaril na ramo; klečeči pa je vstal kot vitez z vsemi pravicami in dolžnostmi svojega stanu.
Plemstvo so prav sijajno podeljevali. Obhajali so se pri takih kakor drugih priložnostih turnirji ali viteške igre. Za viteške igre so imeli ograjen prostor; ob njegovih straneh so bili vzvišeni sedeži, sprednji za kneginje, gro-jinje in druge plemenitnice. K takim igram so se shajali vitezi iz bližnjih in daljnih krajev. Obleka vitezov pri turnirjih je bila dragocena in neprodorna; glavo so si pokrivali s čelado, vrh katere se je vila krasna perjanica. Obličje jim je zakrivala mrežica; prsa je odeval oklep, rame in noge so bile v samem, železji. Oboroževali so se z dolgim kopjem, težkim mečem in trdnim ščitom.
Borili so se peš ali na konjih; kedor je svojega nasprotnika porinil raz sedlo, ali mu izbil meč, zmagal je, dobil je za to iz rok kneginje ali katere druge plemenite gospe lep dar, navadno verižico, ostroge, dragoceno čelado ali meč. Včasih se je pa tudi zelo žalostno končala igra; marsikateri hrabri vitez je močil se svojo krvjo pesek na bojišči.
V poznejih Časih so jeli tudi neplemenitnikom podeljevati viteštvo, ako so se odlikovali s posebnim junaštvom. Tako se je plemstvo čim dalje bolj prestvarjalo v vojaški stan. Mnogi vitezi pa so se — zlasti proti koncu viteške dobe — izneverili svojemu stanu in njegovej vzvišenej nalogi.
Pozabivši svoj nekedanji poklic so jeli mesta napadati in neoborožene trgovce po cestah pleniti. 8 trdno zidanih gradov so prežali na rop; ni ga bilo popotnika, ki bi si bil svest imetja in življenja, če se ni pridružil katerej večjej oboroženej četi, ali če se ni z dragim denarjem odkupil.	h „Vrtec~-a.
197. Križarske vojske.
Kraje, kjer je Kristus živel, za blaginjo človeštva učil in umrl, so kristijani vedno visoko spoštovali; hodili so tudi na božjo pot v sveto deželo. Dokler je bil Jeruzalem v oblasti grških cesarjev, pospeševali so ti romanje v one kraje; tudi Arabci ga niso zabranjevali. Ko so pa divji Turki Palestino si pribojevali, prišli so za kristijane hudi lasi, stiske in nadloge. Od romarjev so Turki zahtevali velike davke; kedor jih ni mogel plačati, ni smel v sv. kraje. Mnogi romarji, ki so prišli čez leto hoda daleč sv. mest obiskovat, morali so od težavnega pota in stradanja oslabljeni pred mestnimi vrati ostati. Tu so mestno ozidje pobožno poljubljaje v revščini hirali.
Na božjo pot v Jeruzalem poda se tudi puščavnik Pe ter, iz francoskega mesta Ami e n a doma.
Ko vidi, v kakšnih strašnih stiskah, v kacem zaničevanji se nahajajo sveta mesta in jeruzalemski kristijani, sklene prihiteti jim na pomoč. S pismom jeruzalemskega patriharja se obrne naravnost k papežu Urbanu II. v Rim. Razloži mu z jako živimi besedami, kako hudo Turki kristijane tarejo in stiskajo. Papež naloži navdušenemu poslnncu, naj hodi od mesta do mesta, od kraja do kraja, naj nagovarja kristijanska ljudstva, njih kralje, kneze in veljake, da otmo sveta mesta iz rok krvoločnega Turčina. Peter se poda na pot, jaha ali potuje bos in gologlav, križ v roki, romarsko obleko na životu. Ognjeni pogled iz njegovih globokih oči sleharnega presune; goreča beseda zdrami vsacega. Papež pokliče cerkveni zbor v Klermont na Francoskem in pridiguje v navdušenem govoru otetbo Jeruzalema. Ko papež izgovori, nastane po vsem zbirališči silno velik hrup in vpitje: Bog hoče! Bog loče! Vse je hotelo podati se v jutrove dežele; pripenjali
so si v posebno znamenje rudeč križ na rame; od tod izvira tudi ime „križar" in „križarska vojska."
Zdaj postane veliko gibanje in rožljanje po vseh zapadnih deželah. Sivi starčki poiščejo svoje zarujavelo orožje, fantje se vadijo sukati sulice. Kmet zapušča plug, pastir svojo čredo; oče se loči od družine, starši od otrok. Nov duh prešine vso Evropo; začne se novo preseljevanje ljudstev. Vse je namenjeno v jutrove dežele.
V drugej polovici leta 1096. se poda pod vodstvom viteškega Bogomira Bojlons k ega v sveto deželo velika, dobro oborožena vojska, ki je štela 600.000 vojakov. A krvavi boji med potom, lakota in razne bolezni so to strašno vojsko tako skrčile, da je prišlo komaj 21.500 križarjev pred Jeruzalem. Ko so kristijani sveto mesto zagledali, vriskali so veselja in poljubovali zemljo. Po dolgem obleganji in dvadnevnem naskakovanji se polaste Jeruzalema. Po smrti vojvode Bogomira, ki se je zval br a ni tel j svetega groba, postal je njegov brat Balduin jeruzalemski vladar s kraljevskim naslovom.
Pa jeruzalemsko kraljestvo ni imelo nobenega obstanka, nekaj zaradi nesloge med knezi, nekaj zaradi divje hrabrosti Turkov. Kristijani so izgubljali mesto za mestom. Da-si tudi je hodilo še šest križarskih vojsk v Palestino, ostal je Jeruzalem nazadnje vendar le v oblasti Turčinov.
198. Babenfoergovci na Avstrijskem.
Babenbergovci so resno izpolnjevali nalog, braniti deželo proti navalom vzhodnih sosedov; v pogostih bojih z Madjari so prestavljali mejo proti vzhoda in razširili svoje posestvo do reke Litave, ki dandanes zopet loči Avstrijsko od Ogerskega,
Mejni grof Henrik II., ki si je izvolil Dunaj za glavno mesto, dobi tudi večino sedanje dežele
nad Anižo; tako povekšano in združeno krajino povzdigne cesar Friderik Rudečebradec v vojvodino 1. 1156. in podeli Henriku še posebne pravice. Henrik je bil zdaj vojvoda.
Njegov sin Leopold V. se udeleži tretje križarske vojske. V Palestini ga baje razžali ponosni, svojeglavni angleški kralj Rihard Levosrčni, ki je, zapuščen od francoskih in nemških poveljnikov, vendar le pogumno zmagoval Turke.
Ko se je pa vračal domov, zanese vihar njegovo ladjo na isterske obale ; zatorej je moral pot nadaljevati po Avstrijskem. Da-si tudi je hodil preoblečen, vendar so ga spoznali in izročili razžaljenemu Leopoldu, ki ga je dal zapreti, pa ga kmalu izročil nemškemu cesarju.
Papež Oelestiu III. pa prekolne Leopolda, češ. da je nezaslišano, da bi katoliški vojvoda zapiral katoliškega kralja, ki se je bojeval za krščansko vero z neverniki.
Istočasno je na Štajerskem vladal vojvoda O tak ar VIII. iz plemenitega rodu Travngavcev. Ker je vsled hude bolezni, katero si je na božjej poti v jutrove dežele nakopal, vedno bolehal in hiral, in ker ni imel otrok, postavil je sorodnika Leopolda V. za svojega dediča na Štajerskem. Ko je Otakar leta 1192. umrl, bil mu je na štajerskem vojvodskem prestolu naslednik avstrijski Leopold, ki ga je tudi nemški cesar za vojvodo Štajerske priznal in potrdil. Tako ste ti vojvodini postali sestrinski deželi, ki ste skupaj uživali dobre in hude čase.
Dve leti po Otakarjevej smrti umeri je tudi Leopold. Njemu na čast so namreč napravili v Gradci velik turnir, katerega se je udeležil tudi viteški vojvoda, Pri tej igri zdrsne njegov konj, Leopold pa pade tako nesrečno, da si nogo zlomi. Ni ga bilo zdravnika, da bi mu bil odrezal težko ranjeni
ud. _ V strašnih bolečinah je sam poskusil to z močno sekiro. Toda njegove ure so bile štete; kmalu potem je umrl, odvezan od papeževe prekletve in v prijetnej zavesti, da zapušča Avstrijsko in Štajersko čvrstima sinovoma.
Najsijajneje vladal je prejšnjega vojvode sin Leopold VI. Avstrija je lepo napredovala; raz-cvetala se je kupčija in množilo bogastvo meščanom. Leopold je pospeševal lepe umetnosti in skrbel za izobrazbo svojih podložnikov.
Ta vojvoda je pomnožil svoje dežele z nekimi posestvi na Kranjskem, po katerih je pozneje cela kranjska mejina pripadla avstrijskim vladarjem.
Zadnji vojvoda iz babenberške rodovine je bil Friderik II. V bitvi z Ogri 1. 1246. smrtno ranjen, zgrudi se na tla in kmalu izdahne. Z njim je izmrl slavni moški rod babenberški, ki je s toliko hrabrostjo in srečo skoro tri sto let vladal Avstrijskemu.
" 199. Rudolf in Otakar.
Po smrti zadnjega Babenbergovca se polasti njegovih dežel češki kralj Otakar II. Ko je 1. 1269. umrl koroški vojvoda Ulrik Sponhajmski, zapusti svojo deželo sorodniku Otakarju; tako pride tudi Koroško in velik del Kranjskega pod oblast češkega kralja. Pridobil si je tudi Pordenone na Furlanskem. Po takem je segala oblast tega mogočnjaka od Krkonošev in Krušnih gora tja do obal jadranskega morja. A plemenitaši v novo pridobljenih deželah niso ljubili tujega kneza; bali so se ga in sovražili njegovo ostrost, zlasti od tedaj, ko je tiral v Prago Seifried-a marenberškega, imenitnega štajerskega viteza, in ga dal umoriti, ker ga je dolžil puntarstva.
V tem ko je Otakar v novih pridobitvah svojo oblast utrjeval, imelo je nemško cesarstvo hude čase. Tri in dvajset let je bil tu nemir in nered.
Ni ga bilo vladarja, katerega bi bili vsi za svojega gospoda priznavali. Angleški princ in španski vladar sta bila — v sramoto nemškej državi — istočasno od dveh strank za kralja izvoljena. Bila pa sta kralja samo po imenu; prvi je sicer večkrat prišel v Nemčijo, da-si tudi ni dobil nobene kraljevske veljave, zadnji pa Nemčije še videl ni. Leta 1273. so vendar izvolili nemški volilni knezi na veliko srečo države hrabrega in pravičnega moža. Ta se ni bal vojne in vendar je mir ljubil; bil je trdne volje, naj se red, postava in pravica zopet spoštujejo.
Ta mož je bil grof Rudolf Habsburški, doma na Švajcarskem, potomec stare, sloveče rodo-vine; njen rodovinski grad Habsburg se vidi v podrtinah še dandanes v Aargav-u ob reki Aar-i.
Njegovi sovrstniki enacega stanu so ga spoštovali in se ga tudi bali, kajti ponižal je bil že marsikaterega mogočnega in nemirnega soseda. Meščani in kmetje so ga ljubili; kajti večkrat je Rudolf za orožje prijel, da je slabejšemu do pravice pomagal proti močnejšemu. Ko je bil za nemškega kralja izvoljen, pripovedovalo se je daleč okrog, kako strogo ravna novi kralj s hudobnimi ljudmi, kako kaznjuje razbojnike in cestne ropaije, kako podira gradove vitezov pleniteljev, pa kako milo in prijazno se pogovarja tudi se riromakom.
Otakar ni hotel priznati novoizvoljenega kralja; zafo ga Rudolf pokliče pred svoje sodišče. Ker Otakar ni prišel, sklenilo se je na državnem zboru, da se ima odpovedati deželam Avstriji, Štajerskemu, Koroškemu in Kranjskemu, katere si je bil nepostavno prisvojil. Otakar se posmehuje temu ukazu; zaradi tega je bil preklica n. Zdaj je moral meč razsoditi med Rudolfom in Otakarjem.
Naglo končana vojna leta 1276. je prepričala Otakarja, da je naletel na izredno nevarnega sovražnika. Rudolfov zaveznik, grof Majnhard tirolski, se je polastil Koroškega; brat njegov, Albert goriški, si je osvojil Kranjsko. Na Štajerskem so se uprli plemenitniki ter pregnali češke posadke. Otakar je čakal Rudolfa na Češkem; ta pa udari na Avstrijsko in obleže dunajsko mesto. Kar je mogel, hitel je zdaj Otakar, da otme avstrijska posestva. Z mogočno vojsko pridrvi na bregove Donave; pa v tem hipu poči ustaja na Češkem. Mnogi plemenitniki in veljaki stopijo na stran Otakarjevih nasprotnikov. Tako je bil Otakar prisiljen, skleniti mir. Odpove se oblasti nad Avstrijo, Štajersko, Koroško in Kranjsko, odpove se gospodarstvu nad Pordenono, prizna Rudolfa za nemškega kralja prejme iz njegovih rok Češko in Moravsko kot državna fevda. Že 26. novembra 1276 se je pokoril Otakar osebno v Rodolfovem šatoru pred veličastjo nemškega cesarstva,
200. Bitva na moravskem polji.
Otakar ni mogel pozabiti svojega ponižanja; pribojevati si je hotel zopet dežele, katerim se je bil odpovedal. Zato je nabiral vojakov in iskal si zaveznikov; tako je Rudolfa prisilil na vojno 1278. 1. Na moravskem polji poleg Diirnkrut-a so si stale naproti vojne čete. Dne 26. avgusta — bilo je v petek — postavita Rudolf in Otakar svoje trume. Levo krilo izroči Rudolf zvestemu Frideriku Hohencolernskemu, v sredino postavi Madjare, katere mu je bil ogerski kralj Ladislav na pomoč poslal, sam zapoveduje desnemu krilu, a Ulrika Kapelerja naredi za poveljnika poslednjej vojski. Enako je postavil tudi Otakar svoja krdela.
Na iskrem konji je jahal Rudolf od vrste do vrste ter z živo besedo vzbujal vojakom srčnost in pogum.
Proti 12. uri se vname boj. Brez razloke se maja vojska sem pa tja, Rudolf sam je v smrtnej nevarnosti, neki nasprotni vitez ga spozna po nenavadno visokej rasti, napade ga se sulico ter ga vrže raz konja. Izgubljen bi bil, da ga ne brani švajcarski vitez Ramsvag ter kralju pomore na dru-zega konja. Zdaj se spusti desno češko krilo, premagano od Friderika, v divji beg. Otakar zapove poveljniku svoje poslednje vojske, naj prihiti begu-jočim četam na pomoč; ta pa pobegne brez boja z bojišča. Bolj in bolj pritiskajo Rudolfovi na nasprotne trume, tako da jim ni več obstati. V divjem pogubnem begu bežijo Otakarjevi vojaki! Ko to Otakar vidi, zapodi se sredi nekaterih hrabrih pristašev — smrt išče — v najgostejše sovražnikove .čete. Težko ranjen zgrudi se na tla. Neki pleme-nitnik, ki bi ga bil rad otel smrti, ujame ga in iz gnječe odpelje. A dohite ga nekateri osebni sovražniki; planejo nanj in prebodejo kralja.
Takoj, ko je Rudolf cul, da je ujet njegov nasprotnik, ukazal je strogo, naj se prizanaša njegovemu življenju. Sam je prihitel, da bi ga videl. Bilo je prepozno. Zahajajoče solnce je zrlo na mrtvo, s prahom in krvjo pokrito truplo onega nekedaj mogočnega in ošabnega vladarja, kateri se je pre večkrat posmehoval priprostej obleki in varičnosti Rudolfovej. Pri tem prizoru stopijo Rudolfu solze v oči, da si tudi je bila zmaga sijajna; mislil je na minljivost posvetnih reči, na Otakarjevo nekedanjo srečo in njegov sedanji žalostni konec.
26. avgust 1278. je bil tako rekoč roj s t veni dan habsburške monarhije; kajti nikedo se ni upal Več Rudolfu in nemškej državi jemati dežel, katere mu je Otakar leta 1276. odstopil. S privoljenjem nemških knezov podeli Rudolf 1. 1282. Avstrijsko, Štajersko in Kranjsko svojemu sinu Albrehtu, Koroško pa izroči pozneje zvestemu svojemu zavezniku Majnhardu. Vaclav, sin Otakarjev, obdrži dedni deželi, Cesko in Moravsko.
Tako so takrat prišle tri Vojvodine našega cesarstva pod gospodstvo habsburške vladarske rodovine, katere so se vedno zvesto držale, v sreči in nesreči.
Povsod po nemškem cesarstvu je bilo Rudol-fovo ime v časti; ko je umrl, obžalovali so vsi njegovo smrt, in še dolgo so se spominjali poštenega, v obleki in govoru priprostega kralja, kateremu so se klanjali mogočneži, pa tudi najnižji prihajali na pomoč. „Ta nima Rudolfove pravičnosti," bil je še dolgo z» njim navadni pregovor.
201. Friderik Krasni in Ludorik.
Friderik, sin avstrijskega vojvode in nemškega cesarja Albrehta I., slovel je zaradi svoje lepe postave kakor tudi zaradi ljubeznjivosti in uljudnosti. Imenovali so ga Krasnega.
Ko je leta 1313. bil zopet izpraznjen cesarski prestol, upal je Friderik, da ga bodo nemški knezi nanj posadili. Volili so ga samo nekateri, drugi so glasovali za bavarskega L u d o v i k a. Ta nesložna volitev je bila povod dolgotrajnej vojni; meč je moral razsoditi med ebema nasprotnikoma, ki sta si bila popred prijatelja že od mladih nog. Najkrepkeja podpora v boji je bil Frideriku njegov brat Leopold.
Vojna se je pletla po mnogih krajih, pa brez razloke in konca. Rahločutnemu Frideriku se je smilila revščina in nadloga, katero je ta vojna po nemških krajinah vzrokovala; zato sklene, končati prepir v odločilnej bitvi.
Ob Inu na Bavarskem se sprimete obe vojski. Da-si tudi se je Friderik se svojimi vitezi bojeval z največjim junaštvom, bil je vendar nesrečen. Mnogo vitezov je obležalo na krvavih tleh, Friderika so pa ujeli in v trdni grad zaprli.
Ko sta Friderik in Ludovik v burnej vojni svojo moč poskušala, bil je Leopold sč svojimi četami samo nekaj ur od bojišča. Kako ga je zabolelo, ko je cul, da je prepozen, da je že vse izgubljeno! Britka žalost ga obide, ko sliši, da je premili brat v sovražnikovih rokah. Zato si je od zdaj na vse kriplje prizadeval, oteti in rešiti ga.
Ločen od vsega sveta, preživel je Friderik v trdnjavi prav žalostne dni. Ni dobil poročila niti od svoje žene Elizabete, niti od bratov.
Pa tudi Ludoviku sreča ni bila prijazna. Vedno ga je vznemirjal Leopold; vedno je bilo še dosti
HF
takih, ki bi bili rajši Friderika nego njega za kralja spoznali.
Necega dne zajaše Lndovik konja in se poda v grad, kjer je bil Friderik zaprt. »Prijatelj," nagovori Friderika, „ali hočeš prost biti ?" „Prost," zavzame se ta, „prost, da zopet vidim svojo ženo in brate ? O, za tako prostost storim ti vse, vse, kar koli zahtevaš." Ludovik nadaljuje: „Odpovei se vsem kraljevim pravicam in pregovori brata, da se pomiri z menoj. Ako mi obljubiš, da se vrneš v ječo ko bi ne mogel teh pogojev izpolniti, te osvobodim."
Friderik se v to zaveže z besedo in prisego ter se odpravi v svojo milo domovino. Ludovik ga spremi do meje. O, kako žalostna mu je bila vrni-ter v domačijo! Obile solze, katere je Elizabeta jokala za svojim možem, so ji ugasnile luč lepih oči! Slepa je sirOtica samotno živela v tužnem gradu. Leopold ni odobraval bratovih obljub in ni odjenjal od vojne proti Ludoviku. Ker Friderik ni mogel izpolniti dogovorjenih uvetov, vrne se, zvest za-stavljenej besedi, na Bavarsko nazaj. Zastonj ga je prosila uboga Elizabeta, zastonj so trdili dvorniki, da taka prisega ne more biti veljavna in vezalna: možato se je iztrgal iz rok svoje družine.
Kako se začudi Ludovik, ko Friderik zopet stopi pred njega! Ta pravičnost in poštenost gane ga tako, da se spravi s Friderikom in mu ponudi, naj si delita kraljevo oblast.
Beseda dana sveta naj ti bo ! Ne oprosti ga več nobena moč, Kedor se je enkrat zavezal sam.
202. Albreht II. Modri.
Friderik Krasni je otožen in bolehen preživel svoje zadnje dni v samotnem gradu Guttenstein se svojo slepo ženo. Po njegovej smrti (1330) sta mu sledila brata Albreht II. s priimkom Modri in Oton Veseli.
Ta avstrijska vojvodi sta si pridobila Koroško 1. 1335. Po starej šegi je zasedel Oton vojvodski prestol koroške dežele na gospo-svetskem polji. Ko se je bil Oton preselil v večnost, vladal je Albreht Modri sam še 19 let. Bili so hudi, strašni časi! Nesreče in nezgode vsake vrste so nadlegovale vzhodno Evropo pa tudi Nemčijo in Avstrijo. Prikazale so se najpred tako ogromne trume kobilic, da so zatemnje-vale svetlo solnce. Kjer koli so obsedele, povsod so bile takoj uničene in opustošene njive, vrti in travniki: samo trsja niso napadale. Tri leta je trajala ta nezgoda.
Ne dolgo potem je nastala najhujša nesreča, neka kužna bolezen, ki je v dveh letih pomorila dve petini evropskih prebivalcev. Trgovci so jo bili iz jutrovih dežel zanesli v Evropo. Kogar se je ta strašna in nalezljiva morivka prijela, temu so po životu vzkipele bule jajčje debelosti in rumene ali črne proge; zato so imenovali to bolezen tudi „črno kugo." Dve leti je razsajala in žela ljudi. Celo vasi so bile izmrle, po mestih pa je bilo mnogo hiš popolnem izpraznjenih. Samo na Dunaji
je umrlo na dan 500—700 ljudi. Nevedneži so s prva mislili, da je tej bolezni vzrok neredni tek planetov; kmalu pa se je razneslo krivo mnenje, da so jo židje zatrosili. Pričeli so zdaj grozovito preganjati nesrečne zidove po vseh mestih in trgih. Požigali so jim hiše ter jih klali neusmiljeno; po nekaterih krajih so jih skoro popolnoma zatrli. In ker zaradi kuge nikedo ni hotel polja obdelovati, pridružila se je morivki njena sestra — lakota. V teh nadlogah se je skazoval Albreht dobrega očeta in ljubeznjivega dobrotnika svojim podložnikom.
203. Rudolf IV. Ustanovnik.
Albrehtu II. je bil naslednik njegov sin Rudolf IV. V pospeševanji znanstev in umeteljnosti je posnemal svojega tasta, tedanjega nemškega cesarja K a r o 1 a IV.
Kakor je ta ustanovil v Pragi prvo vseučilišče, tako je tudi Rudolf utemeljil dunajsko vseučilišče (1365) ter jel zidati imenitno stolno cerkev sv. Štefana, ki je sč svojim krasnim stolpom še danes najlepši ukras slavnega Dunaja. Zaradi teh činov ga imenuje zgodovina tudi ustanovnika. Rudolf si je na vso moč prizadeval, pomnožiti čast svoje rodo-vine in razširiti njeno oblast.
Ko je Marjeti Š i r o k o u s t n e j, vnukinji istega Majnharda, kateri je bil zvesti zaveznik kralja Rudolfa proti češkemu Otokarju, umeri edini sin, izročila je Tirolsko, podedovano svojo deželo,
— m —
avstrijskemu vojvodi Rudolfu IV. Cesar Karol pa je svojemu zetu potrdil to važno pridobitev leta 1364.
Rudolfovi nasledniki so si tudi pridobivali novih dežel; leta 1382. se je avstrijskim vojvodam podal Trst, leta 1500. so pa podedovali pokneženo g- ro fij o goriško.
Tako je vedno rastla mdč avstrijskih vladarjev, ki so bili od 1. 1438. počemši v skoro nepre-trganej vrsti ob enem tudi nemški cesarji.
204. Celjski grofje.
V soneškem gradu blizu Braslovč so v 14. stoletji živeli junaški in bogati plemenitniki. Razni zapravljivi plemenitaši na Štajerskem, Koroškem in Kranjskem so njim zastavljali svoja posestva; ker jih ti navadno niso mogli več rešiti, ostajala so soneškim gospodom, kakor so se s prva sami imenovali.
Vsled velike dedščine po heunburških grofih so se pozneje zvali „celjski grofje," ker je bilo Celje glavno mesto njihovega posestva; leta 1436. so pa bili povzdignem celo v knežki stan. Zgodovina te stare in plemenite rodovine našteva nam mnogo djanj in važnih dogodkov. Grof Herman je bil celo vrhovni poglavar Slavoniji in Bosni. Celjski grofje so bili v rodu s cesarji, kralji, knezi, grofi in drugimi mogočnimi gospodi; imeli so 70 grajščin po Štajerskem, Koroškem, Kranjskem, Hrvatskem in Avstrijskem. Zadnji iz te rodovine
je bil Ulrik II., prvi minister ogerskega in češkega kralja Ladislava. Osebni sovražniki so ga umorili 9. novembra 1456. v Belemgradu na meji ogerskej in srbskej. Ko so ga v Celji v cerkvi minoretskej slovesno pokopali, ter je grbonosec v črnej obleki zaklical: „Danes grof celjski in nikoli več!" — zajokali so se možje in žene tako, da ni popisati.
Celjska posestva pa so prišla z večine pod avstrijsko oblast.	ro Krones-u.
205. Junakov grob.
Visoko na linici mamka sloni, Njen sinek po dolu kobilo lovi.
„0j pusti mi, luca, zelenkasto brav, Glej turških k6nj videti mnogo je glav.
Zdaj sedlo na hrbet jaz tebi bom del, Bom meček opasal in na te bom sel;
Pomakal moj meček bo v turško se kri, Kobile sovražne podila boš ti."
Kobila mladenču nasprot' rezgeta, In z usnjatim sedlom junak jo sedla.
Pa kliče si vojne tovariše vse: „Vstanite, vstanite, na vojno greste!"
In mamica v linici milo ječi, Si sineka gleda, tako govori:
„Poslušaj me starico, sinko ti moj, Ne hodi. ne hodi nad Turka na boj!
Čez vrata mi hrastov porinemo pah, In Turka za> zidom ne bode nas strah.
Tretje berilo za občne IjudsKe šole.	10
— 242 — Pod turškimi meči je umiral tvoj brat, Sedaj pa še ti bi zapustil me rad?
Med Turki izdihnil tud' otec je tvoj, Ne hodi, ne hodi, moj sinko, na boj!"
„Poslušaj, poslušaj, o mamica ti, Kar sin ti tvoj zadnji pred bojem veli:
Kjer bratec in otec boril se za dom, Tam boja se branil jaz tudi ne bom.
Kjer otec izdihnil, kjer umiral je brat, Tam jaz bom posteljo postiljal si rad."
Krdela sovraga že v dol gomeze, Ko zbere mladenič si hlapce mlade.
Minila še niso trenotja mu tri,
Že s curkom prelival sovražno je kri.
Z levico za brzdo kobilo drži, Z desnico krvavo orožje vihti.
Vrši se na sredi, kjer velik je hrup, In Turki pod mečem lete mu na kup.
In ko se junak na okoli ozre, Pobile že hlapce so sablje krive.
Boril se je dolgo na travniku sam, Iz trupel si rakev napravil le-tam.
Kjer jarek na ravni stoji še ta dan, Junak iam slovenski leži pokopan.
Ni rezani kamen, ni lovorjev šop Ne kaže, ne pravi, kje njegov je grob.
Le prosta pravljica, le ta ne molči, le prosta pravljica — junaka slavi.
J. Jurčič.
206. Tabori v turških časih.
Z a časa neprestanih turških navalov v naše dežele se je pogosto zgodilo, da je Turcin planil čez mejo, predno je bila pripravljena cesarska vojska
Ljudstvo si je moralo v takih slučajih samo pomagati. Napravljalo si je trdnjave med obzidjem okoli cerkve, delalo je tabore, skladalo na najvišjih gorah in hribih grmade, da je moglo približevanje ljutega Turka naglo ko blisk oznaniti na vse strani.
Tabori so bili dobro zavarovani kraji; delali so jih na kacem griči, sploh v kraji, kamor se je sovražnik težko približal. Ako je imela cerkev dobro obzidje in je stala na mestu, kjer je bilo mogoče, Turka dolgo se braniti, izpremenili so naši predniki hišo božjo s pokopališčem vred v tabor in so tam čakali sovražnika. Tu sem so znašali ljudje svoje blago in premoženje.
Kadar se je bližal Turčin, zažgali so grmade; od hriba do hriba je plamenela žalostna novica. Možje zgrabijo orožje; ti se oborožijo se sekirami, kiji, kosami, oni z meči, sulicami, tolkači in porati, tretji zopet s puškami, vsak kakor more. V tabor zbeže starčki, žene in otroci ter molijo goreče za zmago, za srečo borilcev. Na obzidji, na braniku in v stolpih pa stoje brambovci, krepki možje in hrabri mladeniči. Branijo se tem srditeje, ker ni bila le njim, ampak tudi ženam in otrokom smrt ali sužhost gotova, ako bi Turki tabor premagali. Pogosto se je tabornikom posrečilo, odgnati Turka in pobiti bežečega sovražnika. Kakšno veselju je takrat vladalo v taboru! Z obzidja in se stolpov so pozdravih*
Ijale žene, so hvalili starčki vračajoče se zmagovite junake. Kako prisrčna je bila zahvalna molitva za odvrneno nevarnost!
Pridrla je vojska iz turških krajin, Tovarša nje smrt in razdjanje; Naš Triglav je videl iz jasnih višin »
Veliko nadlog, pobijanje. Sovražnikov štel ni junaški Slovenc, On hotel je smrt al' zmage le vene; Krv so prelivali, Turke pobijali, Zadnjič zadobili zmage so vene.
207. Iznajdba smodnika.
V početku 14. stoletja je v Freiburgu na Ba-denskem živel frančiškan Bertold Schvvarz. Bavil se je z marsikaterimi poskusi in preiskavami, da bi spoznal svojstva in moči naturnih teles. Ne-cega dne je v možnarji mešal zdrobljeno žeplo, -solitar in ogljije ter pokril to zmes s kamenom. Po naključbi pade vanj iskra; zmes se vname, strašni pok nastane, kamen pa odleti visoko v strop. Prestrašen stoji mnih pred to čudno prikaznijo; on ponavlja poskus in sicer z vedno istim uspehom. Objavi tedaj svoj iskus in pokaže, kako bi se ta smodnik dal rabiti za razdiranje zidovja in trdnjav. Izdelovali so zdaj možnarje z luknjico na zadnjej strani, kjer se je užigal smodnik. Pred možnar pa so devali kamenje. Polagoma pa so napravljali daljše možnarje, topove ali k a n o n e, iz katerih so streljali železne krogle.
Pozneje so imeli tanjše železne cevi, da jih je posamezni vojak lahko na rami nosil. Te - cevi so bile puške. Leta 1670. so v Bayonne-u na Francoskem iznašli bajonet, ki so ga puškam natikali in jih tako rabili kot sulice.
v
Ze sredi 15. stoletja so topove in puške sploh rabili v vojnah.
Kitajci so že v prvih stoletjih po Kristusu rabili smodnik za rakete, umetni ogenj i. t. d.
Ko je začel grmeti strelni prah,, izgubili ste osebna hrabrost in telesna moč svojo poprejšnjo veljavo. Pritlikovec je mogel poslej zlekniti na tla najsilnejšega junaka. Vitezi so jeli odlagati svoje ščite, obešati oklepe v orožnice, zamenjali so kopja s puškami ter se preseljevali z visokih gorskih krajev v nižave., Viteštvo je prišlo ob vso veljavo.
208. Kolumb najde Ameriko.
Preimenitna iznajdba proti koncu srednjega veka je tudi kompas. To je namreč na tenkej, navpič-nej iglici položena igla magnetni ca, katera se shranjuje v posebnej skrinjici. Igla magnetnica je z enim koncem vedno proti severu obrnena. S tem orodjem se morejo določevati in spoznavati strani sveta, v takih okolnostih, kadar ni za to nobenih drugih pripomočkov, kakor na morji, sredi velikih gozdov in v rudnikih. Kedo je kompas izumel, ne vemo prav za prav; toliko pa je dognano, da je bil — kakor smodnik — Kitajcem poprej znan, nego Evropejcem.
Iznajdba kompasa je storila, da so se mogli mornaiji podajati na odprto morje; pomagala je, da je Krištof Kolumb našel Ameriko.
Ta slavni mož se je rodil v Genovi; ubogi suknar je bil njegov oče. Že v prvej mladosti je kazal Krištof veliko veselje do monarskega življenja; od svojega 14. leta je živel skoro le na morji. Ni je bilo nobene pomorske nevarnosti, katere bi prestal ne bil. Ker so bili takrat na Portugalskem za mornarje najboljši časi, poda se Krištof v to deželo. Pridno je prebiral in pregledoval dnevnike in zemljepise, katere mu je neki izkušen mornar zapustil. Premišljujoč pisma se je vedno bolje prepričeval, da na zahodnej strani atlantskega morja mora tudi stati suha zemlja. (Mislil je namreč, da bi se po zahodnej poti skozi atlantski ocean prišlo v Indijo.) Kako rad bi se bil takoj podal na morje, iskat novih dežel! Manjkalo pa mu je za to potrebnih denarjev, manjkalo mu je ladij. Obrne se tedaj s& svojim načrtom do roj-stvenega mesta Genove, katero ga je kot sanjarja zavrnilo. Prav tako se mu je godilo pri portugalskem kralji. Po vednih prošnjah dobi nazadnje vendar na Španskem pri kralji Ferdinandu in kraljici Izabeli tri ladje.
Z 120 možmi je odjadral Kolumb 3. avgusta 1492. 1. iz malega pristanišča Palos-a. Na kanarskih otokih je popravljal ladje in se zarad tega mudil nad mesec dni. O tod odrinivši nahajal se je kmalu na brezkončnej morskej puščavi, po katerej se še nihče vozil ni.
Hitro kakor ptice so jadrale ladje po neiz-mernej morskej planjavi. Minil pa je dan za dnevom, teden za tednom, in še zmerom so plavale barke med „nebom in vodo." Od kopnega ni bilo duha ne sluha. Kolumbovim mornarjem (matrozom) je jelo upadati srce: zahtevali so, naj jih Kolumb pelje domov. Ta pa se jim ne da oplašiti. »Čakajte," rekel jim je, „še nekaj dni; v kratkem imamo suho zemljo pod nogami." Zares so se že prikazovali
oznanjevalci kopnega, namreč ptice, drevesne veje; tudi jagode in celo umetalno izdelano palico so zapazili na morskej gladini. Ni bilo več dvomiti, da je blizu dežela. Zato ukaže Kolumb povezati iadra in čuti vso noč. Komaj se je jelo jutro žariti, zakriči mornar na jadreniku: „Zemlja, zemlja!" Veselje pomoraikov se ne da popisati. Pozabili so na vše nevarnosti dolgotrajnega jadranja.
Ganenega srca se zahvaljujejo Bogu za srečno rešitev. Ko je solnce vzhajalo, ležal je pred njimi lep zelen otok. Prvi je stopil na suho Kolumb, držeč v enej roki zastavo, v drugej goli meč. V imenu španskega kralja vzame otok v posest in ga imenuje San Salvador, to je odrešenik.
Plašno se prišlecem bližajo nagi otočani bakro-barvne polti; radi so jemali ponujene koralje, steklene bisere, zrcala in druge malenkosti ter za to dajali zlate ploče, katere so nosili v vnosu in v ušesih. Vide, kako strastno segajo Spanci po zlatu, klicali so otočani: „Hajti" in kazali proti jugu. Grede proti omenjenej strani najde Kolumb otok Hajti. Pustivši tu malo naselbino, odjadra nazaj na Špansko, poročat kralju o. novih deželah.
Pozneje je Kolumb še trikrat prišel v Ameriko ter je vsakokrat našel druge krajine in otoke. Zavidneži so pa slavnega in prezaslužnega moža pri kralji začrnili in obrekali, tako da se ta ni več zmenil zanj. Nehvaležnost je bila edino plačilo preslavnemu možu. Še imena njegovega niso dali novemu svetu marveč imenovali so ga po Floren-tinci Amerigo Vespucci, ki je prvi priobčeval popise o novih deželah.
209. Knjigotiskarstvo.
V starodavnih časih ljudje niso, imeli tiskanih, ampak samo . pisane knjige. Posebno so mnihi prepisovali knjige; zato so pa tudi lepopisje dognali
na zelo visoko stopinjo. Se dandanes se nahajajo po knjižnicah take pisane knjige, v katerih so posebno začetne črke kaj lepo in umeteljno izdelane. To prepisovanje pa je stalo mnogo truda in časa; ni čuda, če so bile bukve takrat prav drage. Sveto pismo na primer je veljalo več sto goldinarjev. Zaradi tega so se knjige dobivale samo pri duhovnikih in bogatih ljudeh.
Iz tega vidimo, da je bil tedanji pouk po šolah jako pomanjkljiv.
Pozneje so začeli ljudje na gladke lesene deščice ali ploščice vrezovati raznovrstne svete podobe in druge stvari, katere so pobarvali ter jih potem pritiskali na pergamen ali pa na papir. Taki lesorezi so bili iz početka prav slabo narejeni; težavno se je spoznala tiskana podoba.
Ako so hoteli celo knjigo natisniti, treba je bilo toliko lesenih (bukovih) deščic, kolikor strani so bukve imele. Vse to, kar je bilo na enej strani pisanega, morali so vrezati v eno tako (leseno) deščico, katero so potem počniili in jo na papir pritiskali. Kako težavno, trudno in počasno je bilo. to delo, ume vsak, kedor si misli količkaj debelo knjigo. Po odtisku so bile te deščice brez vrednosti.
O tem času je živel plemenitaš Janez G u t-t e n b e r g, ki je bil iz Moguncije na Nemškem doma. Ta mož je pogosto mislil, kako bi se dale knjige tiskati s posameznimi lesenimi pismeni (črkami). V to namero si je prirezal več ravnih, enoliko debelih in enoliko dolgih lesenih klinčkov, a na enem konci je vsacemu vrezal pismenko ter jih potem vezal in zloževal v besede in vrste.
Ko je hotel tiskati, počrail je one vršičke in pritisnil na papir. Po natisu so se palčice razvezale in za tiskanje novih bukev zopet rabile. A .prvi poskusi mu niso šli po želji; lesena pismena so bila namreč premehka in so se kmalu okršila.
Leta 1450. se združi Guttenberg z bogatim zlatarjem Janezom Faustom in lepopiscem .S c h o ff e r j e m. Združene moči store vselej več, nego li posamezne. Po Schfifferjevem nasvetu so začeli črke liti iz kovin; te se niso tako hitro okršile, kakor lesene in so delj časa trpele. Schoffer je tudi izumel dobro tiskovno črnilo, in tako je ta občekoristna umetnost vedno bolje napredovala.
Leta 1455. je bilo natisneno sv. pismo v latinskem jeziku.
Tiskarstvo se je začelo kmalu širiti po vsem svetu; mali broj pisanih knjig se je umaknil tiskanim bukvam. S tiskarstvom in knjigami so se pa tudi razširjevale umetnosti in znanstva, ob kratkem: s pomočjo tikarstva se je človeku odprla pot do višje izobraženosti.
210. Bitva pri Mohači.
Kakor so Turki napadali slovenske dežele, tako so pogosto tudi udarili na ogersko zemljo, po katerej so ropali in požigali, drve seboj tisoč in tisoč ljudi v strašno sužnost.
Posebno silovit je bil sultan S o 1 i m a n. Prjdrl je z ogromno vojsko na Ogersko. Na planjavi okoli M o h a č a ob Donavi se mu je uprl mladi, komaj dvajsetletni Ludovik, kralj ogerski in češki (1520). Predrzni vojskovodje so svetovali kralju, naj prime Turčina, da-si tudi je bila turška vojska Veliko večja od ogerske. Zgodilo se je, česar so se bali previdnejši možje. Ogerske trume so se morale umakniti divjim Turkom; mnogo tisoč hrabrih vojakov je obležalo na bojišči. Kralj Ludovik se je bojeval z največjo pogumnostjo; ko je ranjen obnemagoval,
spravi ga neki sleški vitez iz gnječe in jaha. ž njim proti Pečuhu. Jezde čez blatni potok, prekucne se kralju konj vznak in pokoplje jezdeca pod seboj v blatu. Spremljevalec ga ni mogel rešiti; moral je pobegniti pred Turki. Še le ko so ti odjahali, so našli kraljevo truplo; prenesli so ga v Stolni Beli-grad ter slovesno pokopali.
Zdaj ste pripadli deželi ogerska in češka avstrijskemu Ferdinandu I., ki je bil poročen z Ludovikovo sestro Ano. Od te dobe so avstrijske, ogerske in češke dežele zedinjene pod že z lom naše slavne, vladarske rodovine.
211. Nadloge tridesetletne vojne.
Nobena vojna ni toliko nadlog in nesreč prinesla avstrijskim in nemškim deželam, kakor tridesetletna (1618—1648). Vzročili so jo bili verski prepiri med katoličani in protestanti, katere so zvali ludi luterance po prvem oznanjevalci nove vere, M. Luter-ji.
Avstrijski vladar, ob enem memški cesar, branil je katoličane. Njegov vojskovodja Wallenstein je vodil vojsko z veliko spretnostjo in hladnokrvnostjo, ravnal pa je čestokrat tudi neusmiljeno in samovoljno.
Leta 1630. je bilo na videz vojne konec, ko se na enkrat oglasi nov sovražnik. Ta je bil švedski kralj Gustav A d o 1 f, ki se je združil s cesarjevimi nasprotniki. V krvavej bitvi pri L ii t z e n - u so Švedi sicer zmagali, pa izgubili svojega kralja. S pomočjo Avstriji sovražnih Francozov so nadaljevali švedski generali ljudomorno vojno.
Zdivjani vojaki so strašno pustošili vso Nemčijo; nikedo si ni bil svest svojega imenja in življenja. Da bi se oteli iz rok grozovitne vojaške druhali,
zapuščali so mnogi svoje hiše in bajte ter so si po gozdih in Samotah iskali varnejih pribežališč.
Razen vojne sile je hudo pospodarila tudi lakota in kuga. Neprestano je pela smrtna kosa! Mnogokje je zapored umrlo toliko ljudi, da so morali mrliče kakor na bojišči kupoma pokopavati. Bilo je dosti takih krajev, kjer daleč v okrogu nisi videl ne mesta, ne vasi, ne hiše, ne človeškega bitja. Tužna tihota povsod! Rokodelstvo je mirovalo, zarujaveli plug je v kotu počival. Prazni hlevi so lezli na kup! Neobdelane njive so bile z grmovjem in plevelom prerastene. Čim menj je bilo ljudi, tem bolj je rastlo število volkov. Prosto je prihajala v sela zverjad po svoj plen. Lakota je v mnogih krajih tako silno pritiskala, da so za dragi denar prodajali mrhovino, podgane in miši.
Bilo je stiske in žalosti brez mere!
Kakor angeljsko petje zadonela je vendar enkrat novica, da je mir sklenen, da je konec pogub-ljivej vojni.
212. Mir.
Dovolj, dovolj krvi je že prelite, Popiti je ne more zemlja več; Poljane z mrtvimi so trupli krite, Strašno razsajal je krvavi meč.
Pepel vasi, razrušena so mesta, S plamenom meč sovražnikov divja, Begunov mrgoli steza in cesta, Da jim pred smrtjo gozd zavetja da.
Potikajo se kakor zver po hosti, A kaj, da je sovražnik daleč zad? Oj blagor mrtvim, vseh težav so prosti! Kar jih ostalo, tare mraz in glad.
B. M.
Al' slišimo pravo, al' uho nas moti?
Od kod se razlegajo mili glasovi?
Ko prižgal bi svetlo tam luč v temoti,
Prešine novica, da mir je gotovi.
Veseli se kmetic pa tudi meščan,
Povrni se k plugu, obrtu;
Naj mirno se pase ti čreda, seljan!
Naj konec bi bil prepiru in črtu!
213. Turki pred Dunajem.
Kakor že večkrat popred, tako so tudi 1. 1683. planili Turki na Ogersko ter se od tod pomikali proti Dunaju. Na čelu 250.000 mož je lomastil veliki vezir Kara Mustafa proti glavnemu mestu avstrijskemu, ki ga je bil zastonj že oblegal sultan S o 1 i m a n (1529). Ko se je na Dunaji zvedelo, da koraka veliki vezir s h svojo vojsko naravnost proti prestopnemu mestu, nastala je zmešnjava in strah. Mnogo dunajskih stanovalcev je pobegnilo iz mesta.
Kmalu so videli meščani okoli in okoli mesta v plamenu žareče nebo. Mesta in vasi — vse je ginilo v pepel in prah, kamor koli so se pokazale turške čete. Stiskani prebivalci pa so iskali zavetja pred krvoloki v mestu, tako da je dal nazadnje poveljnik posadke mestna vrata zapreti, da ne bi prehitro iz manjkalo živeža za toliko ljudi.
Dne 12. julija so se približale Dunaju prve trume turških konjikov, dva dni pozneje se privali vsa vojska. Grof S t a r e m b e r g, kateremu je bil
cesar Leopold I. izročil brambo glavnega mesta, dal je požgati neutrjena predmestja; predmeščani so pribežali v mesto.
Posadka, meščani in dijaki so se pod povelj-ništvom hrabrega in podimljivega zapovednika branili kakor levi ter odbijali turške navale na obzidje. Za vsako ped zemlje so morali sovražniki izgubiti sto in sto ljudi. A vedno bolj in bolj se je krčilo število braniteljev; tlačila jih je tudi lakota in bolezen.
v
Ze dva meseca je trajala oblega; beda Dunaj, čanov je prihajala neizrekljivo velika, Iz zvonika cerkve sv. Štefana so spuščali rakete oznanujoč okolici, da je stiska do vrhunca prikipela. Glej! na preveliko veselje obnemagajočim meščanom je po bližnjih hribih zaplamtel ogenj v znamenje, da se že bliža pomoe.
Vojvoda Karol lotarinški je bil nabral zdatno pomočno vojsko, katerej se je pridužilo 25.000 Poljakov pod junaškim kraljem Janezom Sobieskim. Ta armada je hitela Bečanom na pomoč; 12. septembra je že stala na Golovci, nekem hribu poleg Dunaja.
Po sv. maši, katero je služil pobožni kapucin Marko, udero jo kristijani v planjavo in primejo Turka, Topovi grme, puške pokajo, meči se blišče v solnčnih čarkih. Vname se strašno klanje. Ob štirih popoldne so Turki pregnani iz šatorov, kmalu potem pa se spuste v divji beg. Zmaga je bila sijajna, plen neizmeren. Dunaj je bil otet in ž njim tudi vsa država, vse krščanstvo!
214. Princ Evgen.
Princa Evgena, rojenega v Parizu 1663., pridobila je Avstrija po nekem posebnem slučaji.
Evgena je hotel oče imeti duhovna; a sina^je bolj mikal vojaški stan. Zato je prosil francoskega kralja Ludovika XIV. za kapitanovo službo pri dragoncih. Kralj zavrne prošnjo posmehujoč se prin-cevej ubornej in slabotnej postavi. Zelo razžaljen obrne se Evgen do nemškega cesaija Leopolda I, ki ga je prijazno sprejel. V tedanjej turškej vojni (1683) je imel Evgen priložnost, pokazati svojo neustrašno pogumnost, borečnost in hrabrost. Karol lotarinški mu za izkazano izvrstno vojaško vedenje podeli poveljništvo čez dragonski polk.
Ko je cesarska vojska od Dunaja bežečega Turka podila skozi ogersko deželo, odlikoval se je Evgen pri vsakej priliki. Bolj in bolj se je videlo, da je princ tako rekoč rojen za nadpoveljnika v vojski.
Ko je mohamedance v grozovitej bitvi pri Centi (iSST) posekal, povzdignil ga je cesar za maršala.
Pač so se kesali Francozje čuvsi o junaških činih svojega rojaka. Poskušali so na vse kriplje dobiti ga nazaj. Naj pred mu je kralj pretil z v ednini prognanstvom iz Francije, če bi se takoj ne vrnil v domovino. Evgen se za to ne zmeni. Kar se s hudim ni dalo, menil je kralj z dobrim doseči. Ponujal mu je francosko maršalstvo, mestodrštvo in 2000 cekinov letne priklade. A Evgen odgovori; „Jaz sem zdaj cesarski maršal; hvaležnost me
veže ma mojega cesarja. Denarjev ne potrebujem, francosko mestodrštvo tudi lahko pogrešam."
Vojaki so ga ljubili kakor očeta, on pa nje kakor otroke.
Dokler nas vodi slavni Evgen, Ne prekosi nas sovražnik noben — bila je splošna govorica pri vojakih.
Prezvesto je služil zaporedoma trem cesarjem: Leopoldu I. in tega sinovama Jožefu I. in Karolu VI. Rekel je pogosto: »Leopold je bil moj oče, Jožef moj brat, Karol pa moj gospod."
Umrl je v svojem lepem gradu Belvedere-u 21. aprilu 1736. Z njim je cesar izgubil svoj zmagonosni meč, Beč najboljega*meščana, avstrijske dežele svojega branitelja, svet pa enega izmed najslavnejših mož.
Za cesarja Franca Jožefa so mu pred cesarskim gradom postavili lep spomenik.
215. Cesarica Marija Terezija.
Karol VI. ni imel nobenega sina, Za Avstrijo pa je veljala postava, da morejo le moški Habs-burgovci dedovati prestol in vlado. Da bi ohranil avstrijske dežele svojej rodovini, izdal je cesar novo postavo, tako imenovano pragmatično sankcijo, katera je določevala: 1. da se avstrijske dedne dežele nikdar ne smejo razdeliti; 2. da nasleduje tudi ženski zarod vladarske rodovine, ko bi utegnil moški izmreti. Ves čas svojega vladanja trudil se je cesar, sankciji pridobiti veljavo pri evropskih državah, kar se mu je tudi posrečilo.
Po tej postavi je prevzela po smrti Karola VI. njegova najstarejša hči Marija Terezija vladarstvo avstrijskih dežel (1740).
Poročena s Francem, velikim vojvodo toskan-skim iz rodovine lotarinske, bila je še le 23 let stara, ko je nastopila vlado.
Takrat so našej očetnjavi pretile vsestranske nevarnosti; kajti vzdignile so se proti njej mnoge evropske države, pozabivši rajnemu cesarju danih obljub in zagotovil. Menili so sovražniki Avstrijo raztrgati in dežele med seboj razdeliti. Resnične so torej bila besede princa Evgena, kije rekel: »Najboljše poroštvo za - pragmatično sankcijo bi bila močna vojskavin dobro napolnjene denarnice."
Junaška gospa pa navzlic vsem tem nevarnostim ni izgubila poguma. Zaupala je v božjo pomoč, na udanost in ljubezen svojih podložnikov.
Ko so privreli sovražniki od vseh krajev, zbirala so se avstrijska ljudstva z vso navdušenostjo in v neizmerne«i številu okrog svoje vladarice. Bilo je iiioer mnogo hudih bojev prestati, veliko denarja in vojakov je bilo treba darovati; pa Avstrija je obstala, stanovitnost in hrabrost ste zmagali. Le del Sleškega se je moral prepustiti pruskemu kralju Frideriku II. A pozneje si je Marija Terezija pridobila Bukovino in veliki kos sedanje Galicije.
Imela je tudi veselje, da so nemški knezi izvolili njenega soproga za nemškega cesarja (1745).
Ko so se vrnili mirnejši časi, zamogla je blaga cesarica skrbeti tudi za notranjo blaginjo svojih dežel.
Pospeševala je kmetijstvo, povzdignila rudarstvo ter oživila trgovstvo. Ustanovile so se bolnice, sirot-nice in hiše za onemogle vojake. Odpravila se je tudi nečloveška mučilnica (natveznica). Kakor za telesno, tako in še bolj se je mila cesarica trudila za duševno blaginjo svojih podložnikov. Pomnoževala je ljudske in višje šole; dala je spisati šolske knjige, katerih so ubogi otroci dobivali zastonj. Tako bi se dale našteti še druge blagodelne naprave premile cesarice, ki jo po vsej pravici imenujejo pravo mater njenih državljanov.
216. Smrt Marije Terezije.
Štirideset let je vladala velika cesarica svojim deželam. Bog je blagoslavljal njeno blago početje, pa tudi pošiljal ji britke izkušnje. Leta 1765. ji je umrl Franc I., njen mož in sovladar. Od tega časa ni več slekla črne, žalostne obleke. Vsako leto na smrtni dan svojega rajnega moža je hodila molit k nje-govej rakvi.
Dne 20. novembra 1780. pa sama hudo oboli Kakor je Bogu udano živela, tako je tudi dokončevala svoje zadnje dni. 26. novembra prejme sveto popotnico; v noči od 28. do 29. je govorila dolgo se svojim prvorojencem Jožefom. „Ko bi bila po telesu neumrjoča," rekla je, „bila bi rada zaradi tega, da bi nesrečnikom pomagala."
Skrbni sin prigovarja bolnici, da naj bode mirna in naj počiva. Cesarica pa mu odgovori: „Cez nekaj ur stopim pred božji sodni stol, in ti
Tretje berilo za občne ljudske šole.	i 7
meniš, da bi mogla spati?" Zvečer 29. novembra čuti se zelo slabo. Kar zakliče: „Odprite okna!" in se hoče v postelji vzdigniti; potem reče: „K tebi — pridem !" nagne se nazaj in umerje.
217. Cesar Jožef II.
Po smrti svoje matere je prevzel nemški cesar Jožef II. tudi vladarstvo avstrijskih dežel. Bil je preblazega srca in visokih namenov. Živel je samo za to, da bi povzdignil veljavo in moč svoje dedne države. Osebno se je prepričeval o razmerah pripro-stega ljudstva ter pomagal, kjer koli je mogel. Rad je skrive in preoblečen, da ga niso poznali, zahajal med ljudi in se pogovarjal ž njimi. Vsak, še tako prost človek, smel je k njemu. Necega dne se je prerila uboga žena skozi množico do cesarja, da bi mu podala prosilno pismo. Stražnik jo nekoliko ostro zavrne. Cesar pa mu reče : „Ako ubogih ljudi ne poslušamo, kadar nam tožijo, kako bode Bog nas poslušal, če se njemu potožimo !"
Vrt na Dunaji, ki je bil samo plemenitnikom odločen, odprl je za vse ljudi ter je dal nad vrata zapisati: »Kraj vsem ljudem v razveseljevanje namenjen od njihovega čestitelja." Tako si je sam dal najlepši priimek. Ko so se zaradi tega nekateri žlahtni gospodje pritoževali, da nimajo več kraja, kjer bi bili (nemoteni) med seboj, odgovoril jim je cesar: „Ako bi hotel jaz samo med svojimi, sebi enakimi živeti, moral bi se podati v kapucinsko cerkev, kjer moji pradedi počivajo."
V koče ubornega kmeta je večkrat pogledoval, še celo za plug je bil prijel pri nekej priliki. Tako je pokazal, kako spoštuje kmetski stan. S posebno hvaležnostjo mora se še zdaj vsak kmet spominjati tega cesarja; kajti odpravil je v vseh svojih deželah s u ž n o s t (nesvobodno podložnost) kmetskega stanu. Drugovercem je podelil enake pravice s katoličani ter odpravil vse tiste samostane, ki se niso pečali z dušnim pastirstvom, s poukom mladine ali sč strežbo bolnikom. Te in druge prenaredbe pa so vznemirile posamezne kronovine. V Belgiji je nastal upor, ki ga je Jožefov naslednik Leopold II. komaj zadušil. Tudi Ogri so bili nezadovoljni, ker niso spoznali cesarjevih dobrih namer. Zato je dobri cesar konci življenja preklical več svojih postav. A prej navedene so obveljale. Jožef II. je umrl 20. februvarja 1790. „Na moj grob," tako je rekel umirajoči cesar, „naj se zapiše: Tu počiva knez, čegar namere so bile najčistejše, ki pa je imel nesrečo, da so mu vsi načrti spodleteli." Njegov spomenik na Dunaji kaže resnične besede: „Ni dolgo živel, pa živel je ves za blaginjo svojih ljudstev."
Spomin njegov je neminljiv.
218. Cesar Frane in nadvojvoda Karol.
Po dveletnem vladanji že umerje Leopold II. (1702). Ni tedaj učakal nadlog, ki so v kratkem imele priti nad Avstrijo.
Naslednik mu je njegov sin Franc, kot nemški cesar Franc II. imenovan. Na Francoskem se je takrat vnela grozovita prekucija. Francozje so kar divjali :
17 *
ropali so, požigali, morili se in izpodkopavali in pokončevali vse božje in človeške naprave. Tudi boj napovedo skoro vsem evropskim državam ter dero z mnogimi vojskami čez svoje meje. Vodil jih je silni vojskovodja Napoleon Bonaparte, ki se je naposled celo dvignil na francoski cesarski prestol. Ta predrzni slavohlepnež je hotel podjarmiti vso Evropo. Mnogo nemških knezov se je tako izpozabilo, da so sami Napoleona za svojega varuha spoznali ter mu za njegove vojske vojakov obljubili. Zato je Franc odložil nemško krono; s tem je nehalo nemško cesarstvo po tisočletnem obstanku. Že dve leti pred tem dogodkom je bil Franc povzdignil avstrijske dežele v cesarstvo (1804) in je po takem bil prvi avstrijski cesar.
Najslavnejši poveljnik avstrijskej vojski je bil cesarjev brat, nadvojvoda Karol. Ni bil le pravi junak, ampak tudi človekoljubni gospod. Blizu bojišča na Češkem je enkrat našel mnogo ranjencev. Nekateri so se komaj po konci držali, druge so spravili na vozove. Ker je manjkalo kdnj, napregli so se v nje vojaki sami, da bi tako ujetja oteli svoje tovariše siromake. Ravnokar pa pridrdra več avstrijskih topov, umikajočih se Francozom. Nadvojvoda ukaže, naj se topničarski konji takoj naprežejo v vozove z ranjenci, rekoč: „Bolje je, da rešimo te zaslužne može, kakor pa par topov."
V strašnej bitvi pri Aspern-u (1809) je Karol potolkel do zdaj nepremagljivega Napoleona. Pri Vagram-u pa se je moral umakniti pomno-ženej francoskej vojski.
Kmalu potem je cesar sklenil m i r na Dunaji, vsled katerega je moral razen drugih dežel Napoleonu odstopiti Kranjsko, beljaški okraj na Koroškem, grofijo Goriško s Furlanijo, avstrijsko Istro s Trstom in Hrvatsko do Save.
219. Francozje na Ruskem.
Ko je zmagoviti Napoleon dospel do vrhunca svoje oblasti, napove 1.1812. tudi Rusiji vojno. Dne 14. septembra je z veliko iz vse Evrope nabrano vojsko stal pred Moskvo. Tu gaje zapustila dozdanja sreča. Rusi so mesto sežgali, in Francozje niso mogli tukaj prezimHi. Zaradi tega so se vračali nazaj. Nastala je prezgodna in huda zima. Sneg je pobelil neizmerne ruske planjave; bril je ostri sever, mraz pa je vedno silnejši prijahal. V opustošenej deželi je Francozom primanjkovalo živeža, trpeli so lakoto; ruske zime navajeni kozaki pa so jih nadlegovali neprenehoma. Tisoč in tisoč jih je zmrznilo ali pa zbog neznosnih težav obležalo. Konji so crkali, vozovi in kanoni so ostajali na ruskej zemlji.
Največja nesreča pa je ošabne Francoze zadela pri reki Berezini. Cez njo je dal Napoleon napraviti dva mosta. Ka so jeli Francozje stopati čez nju, prižene se za njimi Rusov ko listja, in trave. Vsak je zdaj hotel prvi biti na onej strani. Nepopisna gneča nastane. Povelnjiki in prostaki, konjiki in pešci, vozovi in topovi — vse je tiščalo m most. Brezobzirno je pahal vsak naprej in v stran. Vse se je borilo za svoje življenje. Mnogo vojakov je bilo poteptanih, še več jih je utonilo v ledenej vodi, od zadej pa so švigale smrtonosne ruske krogle.
Kar jih je prišlo čez pogubno Berezino, pomikali so se meseca decembra počasi iz Rusije. Napoleon jo tihoma pobriše v Pariz, prepustivši ostanke svoje vojske nemilej osodi. Od dneva do dneva je mraz huje pritiskal; vsa cesta, po katerej so bežali nesrečni Francozje, bila je pokrita z mrliči in konjsko mrhovino. Vsi so bili razcapani, medli in bledi kot smrt; nihče ni imel več niti sablje, niti puške. Videti je bilo, kakor bi bili od smrti vstali vsi berači celega sveta. Tako je v malo tednih razdrobila prestrašna zima, grozovita lakota in oborožena roka razkačenih Rusov neštevilno vojsko.
Človek obrača, Bog pa obrne!
Pa tudi ta nesreča Napoleona ni ostrašila; začel je novih vojsk nabirati. Zdaj stopijo proti njemu v zvezo avstrijski cesar, ruski car in pruski kralj ter ga v razsodilnej bitvi pri Lipskem (meseca oktobra 1813) odločno premagajo.
Po sklenenem miru je dobila Avstrija nazaj vse dežele, katere ji je bil Napoleon popred vzel. Tako je naša očetnjava srečno prestala dolge in težavne francoske vojne. Kot pravi oče svojih narodov skrbel je cesar Franc marljivo za duševno in telesno blaginjo svojih dežel. Umrl je 2. marcija 1835. Naj ga ima v hvaležnem spominu vsak Avstrijan!
220. Cesar Franc Jožef L
Leto 1848. je bilo za našo državo kaj viharno in nemirno. Ljudstvo se je uprlo ter terjalo večje svobode in novih pravic. Najstrašnejši uporniki so bili na Dunaji; pa tudi na Ogerskem in Laškem se začne puntarstvo ter vname se vojna. Miroljubni cesar Ferdinand Dobrotljivi se odpove prestolu, katerega bi imel zdaj zasesti njegov brat Franc Karol. A ta ni hotel prevzeti cesarske krone, ampak prepustil jo je svojemu prvorojencu Francu Jožefu, ki je — še le 18 let star — nastopil vladarstvo 2. decembra 1848. „Z Bogom mladost!" rekel je, ko je prejel žezlo, znamenje cesarske oblasti. Ni mu bilo neznano, da je cesarska krona težka, da so skrbi velike, posebno v onem burnem času.
Da se težave premagajo, treba je bilo združenih moči; zato si je Cesar Franc Jožef vzel za svoje geslo besede: Viribus unitis, i. j. s h združenimi močmi.
Leta 1849. se začne z nova vojna na Laškem ; trajala je le pet dni. V krvavej bitvi pri No v ari je stari junak Radecky slavno premagal Pijemon-teze. Tudi uporne Ogre je podrla cesarska vojska.
V spomin na srečno rešitev cesarja iz smrtne nevarnosti so na Dunaji začeli zidati velikansko cerkev, katero so odprli dne 24. aprila 1879, jia dan srebrne cesarjeve poroke. Dne 24. aprila 1854. se je namreč cesar poročil z bavarsko princezinjo Elizabeto: ta dan je bil dan občnega veselja za vse narode našega cesarstva.
Da bi se sam prepričal o željah in potrebah svojih podložnikov, potoval je cesar vpo raznih deželah; leta 1856. je n. p. potoval po Štajerskem, Koroškem in Kranjskem. Povsod so ga sprejemali z nepopisno navdušenostjo.
Dne 21. avgusta 1858. se je na vse kraje mnogojezične Avstrije raznesla vesela vest, da je slavnej cesarskej rodovini rojen sin, Avstriji pa , cesarjevič naslednik. Cesarjevič Rudolf je up in nada svojih staršev in ponos naše monarhije.
Leto 1859. je prineslo našemu cesarju veliko skrbi in zgosti: Sardinska vojska si je že od nekedaj prizadevala, Avstriji odtrgati lombardo-beneške dežele. Sardinski kralj stopi v zvezo s tedanjim^ francoskim cesarjem Napoleonom III.; začela se je huda vojna Pri Magenti in pri Solferinu premagajo zedinjeni Sardinci in Francozje našo vojsko, če prav se je bojevala s prečudovito hrabrostjo. Avstrija je izgubila krasno Lombardijo.
Prusi, ki so bili lete 1864. naši zavezniki proti Dancem, napovedo dve leti pozneje vojno našemu cesarju Ta priložnost-je zelo mikala tudi Italijane. Zato stopi laški kralj v zvezo s Prusi. Od dveh strani so prijeli sovražniki našo državo. S čudovito histrostjo je postavila Avstrija dve vojski, prvo na Češkem, drugo na Laškem. Tu je pri Kustoci zmagal nadvojvoda Albreht, pri otoku V i s u pa admiral T e g e 11 h o f f. Ko je avstrijska vojska na jugu sijajno zmagovala sovražnika na kopnem in- na morji, bile so bitve proti Prusom zelo nesrečne. V razsodilnej bitvi pri Kraljevem Gradci so bolje oboroženi Prusi- razkropili našo armado. — Cesar sklene mir z Italijani ter jim pusti še svojo edino laško kronovino — Benečansko; odpovedal se je tudi vsemu uplivu na Nemško.
Ko so prišli mirni časi, prizadeval se je presvetli cesar, položiti blaginji svoje države nov temelj.
Oklical je ustavo ter potrjeval nove postave, ki so predugačile malo ne vse razmere na Avstrijskem. Koliko se je prenaredilo in poboljšalo pri sodiščih, v šolstvu in vojaštvu! Koliko se je storilo za trgovstvo in promet, za gospodarstvo in kmetijstvo, za znanstvo in umetnost! Kaj zmore Avstrija v izdelkih dlani in uma, pokazala je slavna svetovna razstava na Dunaji 1. 1873; kaj zmore hrabrost in junaštvo naših vojakov, svedočijo besede, katere je poveljnik general Filipovič 1. 1878 poročal cesarju. Glase se: „Bosna se uklanja Vašemu Veličanstvu!"
Tako stoji naše cesarstvo dandanes veliko in mogočno med drugimi evropskimi državami. Njemu na čelu pa je preblagi, velikodušni cesar. Ni ga vladarja sedanje dobe, katerega bi podložniki tako spoštovali in ljubili, kakor Avstrijani svojega. Ta iskrena ljubezen in udanost mnogonarodne Avstrije se je večkrat sijajno pokazala, zlasti dne 2. decembra 1873. pri slavnosti 251etne vlade presvetlega cesarja in dne 24. aprila 1879. 1. o srebrnej poroki Njiju Veličanstev. Ta dneva sta bila praznika za 36 milijonov ljudi.
Vsi narodi v zvezi eni .— Zvesti in prestolu vdani — Kličejo iz src iskreni: Hišo „Habsburg" Bog ohrani!
221. Človek brez domoljubja.
Kar drevo brez zafga cvetja,	Kar podložni brez povelja,
Brez klasovja lepo žito,	Brez očeta so sinovi;
Kar je ladja brez zavetja,	Kar nebesa brez veselja,
Gnana v jezero srdito;	Brez vladarja vsi svetovi:
Kar planjava je pobita Od vremena, toče sile; Kar je dan brez solnca svita, Kar je noč brez lune mile;
Oj, to človek brez iskrene Je ljubezni domovine, Ki, če žalost jo zadene, Zapusti jo, da pogine.
L. Toman,
Cesarska pesem.
Bog ohrani, Bog obvari Nam Cesarja, Avstrijo! Moclro da nam gospodari S svete vere pomočjo! Branimo Mu krono dedno Zoper vse sovražnike : S Habsburškim bo tro-
nom vedno Sreča trdna Avstrije.
Za dolžnost in za pravico Vsak pošteno, zvesto stoj; Če bo treba, pa desnico S srčnim upom dvigni v boj! Naša vojska iz viharja Prišla še brez slave ni: — Vse za dom in za Cesarja,
Za Cesarja blago, kri.
Meč vojščaka naj varuje, Kar si pridnost zadobi; Bistri duh pa premaguje Z umetnijo, znanostmi! Slava naj deželi klije, Blagor bod' pri nas doma: Vsa, kar solnce je ob sije,
Cveti mirna Avstrija
Trdno dajmo se skleniti: Sloga pravo moč rodi; Vse lahko nam bo storiti, Ako združimo moči. Brate vodi vez edina Nas do cilja enega: Živi Cesar, domovina Večna bode Avstrija!
In s Cesarjem zaročnica, Ene mišli in krvi, Vlada milo Cesarica, Polna dušne žlahtnosti. Kar se more v srečo šteti, Večni Bog naj podeli: Franc Jožefu, Lizabeti, Celi hiši Habsburški!
Trc^e terilo za občne ljudske šole.
18
— 266 — Kazalo.
Povesti, pesmi in pregovori.
1.	Molitev . . . .
2.	Jutra nje solnce.
3.	Postrežljivi deček
4.	Dobro obrneni denar
5.	Otročja hvaležnost .
6.	Zadovoljna nedo n o st......
7.	Pregovori ....
8.	Izreki.....
9.	Hvaležni rejenec . .
10.	Pomladnji spreho
11.	Pluga.....
12.	Strgan rokav . . .
13.	Popotnika in medved
14.	P ri j a t e lj s t vo
15.	Pobratimij a . .
16.	Božja volja . . .
17.	C e rk vi c a . . .
18.	Pastir.....
19.	Čudna skrinjica . .
20.	Slepčeva zaEvala dar......
21.	Nenavadna pravda .
22.	Božja skrinjica . .
23.	Plačilo za resnico .
an		Stran
3	24. Drevo v cvetu . .	. 25
—	25. Upanje.....	
4	26. Prave sreče dom	. 26
6	27. Materin blagoslov	. —
7	28. Veseljadom . . .	. 28
	29. Ne zaničuj darov božjih!	—
8	30. Mladini.....	. 30
—	31. Pregovori . . . .	
9	32. Oslova senca ....	31
10	33. Zabi.......	. —
11	34. Lastovki v slovo .	. 32
12	35. Kovač in krojač . . .	. 33
—	36. Sraka in golob . -. .	. 34
15	37. Mravlja s kobilico	. —
16	38. Pregovori . . . .	35
_	39. Izreki......	. 36
17	40. Skrb in Smrt ....	37
18	41. Na grobih ....	40
—	42. Spominjaj se smrti!	. —
19	43. Večer......	41
	44. Večerna molitev .	. —
20	45. Martin Krpan ....	42
21	46. Ubežni kralj . . .	. 47
22	47. Noč.......	48
24		
Iz zemljepisja.
48.	Kedo?.....
49.	Podoba naše zemlje.
50.	Razne točke in črte zemlji.....
51.	Solnce .....
52.	Solnce in zemlja . .
53.	Luna ... . .
54.	Solnčni in lunini mrk
55.	Nebesna telesa
56.	Zemlja in njeni deli
57.	Morje.....
58.	Prebivalci naše zemlje
59.	Evropa.....
60.	Iz severa ....
49	«1.		62
50	62.	Domovina.....	64
	63.	Avstrijsko-ogerska monar-	
51		hija ........	—
	64.	Avstrij a za vse . . .	66
53	65.	Avstrijansko vodovje . .	67
54	66.	Studenca .....	70
55	67.	Avstrijanske Alpe . . .	—
56	68.	Planinar......	72
57	69.	Prebivalci avstrijsko-oger-	
58		ske države ......	73
59	70.	Na moje roj a ke . . .	75
60	71.	Pridelki v avstrijsko-oger-	
61		skej državi .....	—
73.
74.
75.
76.
77.
78.
79.
80. 81. 82.
83.
84.
85. ■86.
106.
107.
108.
109.
110. 111. 112.
113.
114.
115.
126.
127.
128.
129.
130.
131.
132.
133.
134.
135.
136.
137.
138.
139.
140.
I. Dežele v državnem zboru zastopane . . . Nadvojvodina avstrijska pod Anižo . Nadvojvodina avstrijska nad Anižo .... Salcburška Vojvodina Poknežena grofija tirol ska s Vorarlberškim . Burja, zameti in plazov v Alpah .... Koroško .... Raj pod lipo pri Zilanih Lov na divje koze Lovec .... Štajersko . . . Pastirčevanje na planina!
Slovo .....
Rudar.....
Kranjsko.....
Cir k n i ško jezero
Črtice
Stran
77
78
79
80
83
84
85 87
90 9)
92
93
	Stran
87. Bohinjsko jezero .	. 94
88. Postojinska jama .	. 95
89. Primorsko . . .	96
90. Cičarija in Čiči .	. 98
91. M orna rs ka . . .	. 99
92. Dalmacija . . . .	—
93. Vlahi v Dalmaciji	. 100
94. Češko......	. 101
95. Moravska . . .	102
96. Sleško.....	. . 103
97. Sudetske dežele . .	—
98. Galicija ....	104
99. Bukovina . . . .	. 105
II. Dežele ogerske krone i 00. Ogersko kraljestvo .
101.	Ogerska planjava. .
102.	Erdeljska ....
103.	Hrvatsko in Slavonsko
104
105
Domovina . , Avstrija moja
Toplota .... Korist ognj a . Razširjanje toplote Toplomer . . .
Zrak.....
Zračni tlak . , . Tlakomer Gasilna brizglja .
Voda.....
Kuhanje ....
iz prirodoslovja.
111	116. Hlapenje
112	i 17. Zvok .
113	118. Jek .
114	119. Svetloba
116	120. Mavrica
117	121. O mraku
118	122. Magnetizem
120	123. Elektrika
121	124. O nevihti
122	125. Strelovod
Prirodopisje.
Trojno kraljestvo prirode Netopir ....
Jež.....
Volk......
Lev......
Kuna......
Rujavi medved . .
Veverica.....
Velblod ali kamela .
Osel......
Morski pes .... Kragulj . . . " . . Pegasta sova . . .
Kos......
Sraka in mlade .
138	141.	Prepelica.....	157
139	142.	Sljuka......	158
140	143.	Raca.......	159
142	144.	Žolne . . . . . . .	160
144	145.	Zupan ......	162
145	146.	Kače.......	164
146	147.	Krastača......	166
147	148.	Ribič......	167
148	149.	Ostriž.......	_
150	150.	Som.......	168
151	151.	Smrekovi lubadar ali pisar	169
153	152.	Svilni prelec ....	170
154	153.	Bučele......	171
155	154.	Mravlja — orel . .	173
156	155.		—
	Stran		Stran
156. Črvi......		167. Vinska trta.....	188
157. Hruška.....		168. Hribček.....	190
158. Sadjereja ....	. 177	169. Kava in slador ali cuker	—
159. Jablan in smreka	. 180	170. Kristavec.....	191
160. Vrbje......	. 181	171. Kvareč......	193
161. Gozdno drevje. . .	. 182		194
162. Breza.....	. 183	173. Svinčnik......	195
163. Grmovje.....	—	174. Svinec......	196
164. Gnoj......		175. Žeplo.......	19/
165. Rež ..... .	. 186	176. Solitar......	—
166. Lan, konoplja, bombaževec 187		177. Glina.......	198
Človek in človeško društvo.
d 78. Človek......199
179.	Človeško teld . . . .	201
180.	Srce, pluča in želodec .	203
181.	Zdravje......205
182.	Telovadski zbor .	208 186. Cesar in država
183.	Vest......
184.	Delo ......
185.	Človeški udje se upro
Iz zgodovine.
187.	Odgoja spartanske mladine .......
188.	Spartanka ....
189.	Leonida se Spartanci pri Termopilah.....
190.	Romu], ustanovitelj Rima
191.	Fabricij......
192.	Družinsko življenje starih Slovanov ....
193.	Karol Veliki in Obri .
194.	Madjari......
195.	Štefan, kralj ogerski . .
196.	O vitezih.....
197.	Križarske vojske . . .
198.	Babenbergovci na Avstrijskem .......
199.	Rudolf in Otakar . . .
200.	Bitva na moravskem polji
201.	Friderik Krasni in Lu-človik.......
reht II. Modri . , lf IV. Ustanovnik .
	204.
214	205.
216	206.
	207.
217	208.
219	209.
220	210.
	211.
221	
223	212.
224	213.
225	214.
226	215.
228	216.
	217.
229	218.
231	
234	219.
	220.
235	221.
238	
239	
Celjski grofje .... Junakov grob . Tabori v turških časih . Iznajdba smodnika . . Kolumb najde Ameriko Knjigotiskarstvo . . . Bitva pri Mohači . . . Nadloge tridesetletne vojne ....... .
Mir.......
Turki pred Dunajem Princ Evgen .... Cesarica Marija Terezija Smrt Marije Terezije Cesar Jožef II. ... Cesar Franc in nadvojvoda Karol.....
Francozje na Ruskem . Cesar Franc Jožef I. Človek brez domoljubja ......
Cesarska pesem. .
Natisnil Karol Gori5ek na Dunaji.