Naš glas. (Iz neodrešene domovine.) Brezdomovinci smo, kozmopolitični no« madi, a naša pot je še vedno poosebljena bolest, sama v se pogreznjena, a prežeta z ideali, »ker v najhujšem trpljenju, v takem, ki nima več ne lica, ne besed, je človek naj= bolj bogat v ljubezni; še psa bi poljubil« (Cankar). In še v mnogih srcih je trpljenje, tako, da kolje duše, izziva pritajeno kletev in v kletvi voljo do težkega boja snovnega in duhovnega značaja. Ni lahek ta boj, a ne klonemo duha, ker še je v nas življenje. A le oni, ki so že nosili to pezo, vedo, da je hujše ta boj doživljati ko pa o njem pisati; le kdor je živel in resnično deloval z nami, razume, kaj pomenijo cinični udarci in ponižanja, moralne brce, preziranja, za= postavljenja, nevarnost, negotovost eksi« stence; edino oni si pravilno razlagajo mo« reče večerne in jutranje ure. Če se že kujejo čez nas in o nas sodbe, je treba za to natančnega poznanja naših izjemnih razmer in stroge objektivnosti. Trenutni utisi in domneve, ki so najčešče subjektivne, netočne in krivične, so škod* Ijive, ker so plod prenaglega sprejemanja in nervoznega oddajanja. Posebno porazne pa so pavšalne sodbe. Če je kje potrebna treznost, resnost in pravičnost, je v tem slu= čaju, ker se zavedamo, da nosimo velik del zgodovine našega naroda. Kdo more danes vedeti, kake vrednote vsebujejo naša izsu* šena telesa — te posode trpljenja! In ker smo z narodom eno, imamo pravico in tudi dolžnost staviti zgornjo zahtevo. Zmotna je misel, da je že zasekana črta med dobrim in slabim: med izgnanci in na* mi. Bojujcm boj izza prvega početka naše dekadence, preživel sem ognjene dneve, izza prvih dni trpim moralno in materijalno in nepretrgoma sem na negotovih tleh, zato in ker sem precej poučen o našem gibanju, od* ločno trdim, da so med nami še samoza* vestni, trdni, značajni učitelji, ki sorazmer= no s svojimi moralnimi sposobnostmi delijo usodo našega naroda, ki se zavedajo svojih dolžnosti in vedo, kaj je osebnost. Nasprotno pa imamo tehtne dokaze, da lahko trdimo, da »mučeništvo« več »pres gnancev« ne zasluži, da vedrijo na varnem. Ravno tukaj bi bilo dovolj polja za vpraša« nje etike, morale, idealov. Precej ljulike bi se nabralo. Razume se, da mi ne pade na misel trditi, da je pri nas vse čisto. Dosti garjevih ovac je v avgijevem hlevu, dosti je senc, izdajic. Ti so ljudje dneva, te nazivamo kozmo^ politične nomade, dninarje, ki mislijo le na to, kako bi si priborili večjo mezdo, udob* nost; sredstva — to je postranska stvar. Nič jih ne veže na tla, na katerih so se rodili, ko strah pred kruhom; to so suhe veje na še vedno živem narodnem telesu. Taki naj pridejo na vrsto, a na način, da se preteh« tajo oni, ki so na tej strani lahkotno odsto« pili od svojih »praktičnih« ciljev in enako lahko sprejeli naloge »vzgoje« preko meje. Naša sodba jj.e: fzasluženim, ,vrednim, ki so bili na eden ali drugi način prisiljeni odpovedati se idealnemu udejstvovanju in oditi čez mejo — takim plačilo, nevrednim pa kazen. Toliko k članku v »Učit. Tov.« (številke se ne spominjam, ker mi je prišel le slučajj* no in za hip v roke), tičočega se odpuščenih učiteljev iz kontraktualne službe.