—•¦< 15 >¦*—
¦**L¦#&&                              Naši otroci.
^\K° vam Je vedno stara povest, in vedno isti ti naši otroci! . . . Bodi si v
^J$n|vzpomladi ali v jeseni, po leti ali po zimi,  otroci znajo pa znajo, kako je
treba brezskrbno ter radostno živeti.   In celo še po zimi! Kakor hitro za-
pade prvi sneg  in se jame ježiti kristalno ivje po drevja golem vejevji,  tedaj se
zdi,  kot da zavlada po zemlji  najedenkrat pravo kraljestvo nedolžnega otroškega
veselja.
Evo vam jili! Tarn gori pod sv. Trojico na Lovranovem vrtu zbrala se jih je lepa šestorica. Kdo ve, kateri so vse bili in čegavi ? Kraševčev Janezek, Urbanov Jakec in Košev Martinek in bratec njegov in . . . saj pravim no, da ni mogoče našteti ter poznati vsacega posebej! Dobro, to se ve , da so se imeli tam gori, prav dobro. Dvoje, troje na lahko vkup zbitih sanij so bili privlekli v potu svojega obraza s seboj, a potem, juju, potem je šlo po nizdolu, daje bilo veselje gledati! In še nič kaj se     ^--^^^^_________.._________^=—.                  Pa so se ux-edili
naši otroei so se malo brigali za podobnih uczgodkov nešteto stevilo. Saj ga lahko vidite Kraševčevega Janezka, kako neusmiljeno se je prekopicil ter padel kar dolg in širok tja, po snegu. — A menite li, da je kaj zdalo? Smijali so se mu tovariši, druzega uič, in Janezek se je pobral, popihal si malo v roke ter v nosek in — vlekel zopet saui na strmino. Koševemu Martinku je sapa celo čepico potegnila raz glavo, ko se je dričal z mlajšim svojim bratcem v dolino — toda za to je le še glasneje zaukal! . . .
Vse ljubo popoludue so se zabavali tako naši otroci. Še le na večer krehcali so. trdi in na polu zmrzli vsak proti svojemu domu. A ondu, kdo ve, če se ondii ni vže z davua tistega dne močila zanje — bridka leskovka? . . . He, he, pač res vedno stara povest, in vedno isti ti — naši otroci!             Mihael Podtrojiški   .