367
Zgodovinske stvari.
Rodbina
grofov Thurn-Valsassina. *)
Praded te staroslavne plemenite rodbine je Martin della Torre, gospodar v Valsassini. Umrl je leta 1147.
Njegov umik Pagano (f 1241) je bil gospodar v Milanu. Pagauuv sin Herman n (f 1256) je ustanovil po svojem sinu Lom bar do (f 1256) goriško linijo: Thurn - Hoffer; sin Nappo (f 1278) po svojem unuku Flor i in on te- Moschino friulsko linijo: Thurn-Villal ta-Spesso; sin Francesco po svojem unuku: Lam oral linijo: Thurn-Taxis; Sal-vinopaBleiburško in Radoljško linijo: Thurn-Vaisassina, umrl je leta 1293.; — slednjič je sin Caverna ustanovil linijo Veronsko.
Členi te slavne rodbine so^ živeli na Nemškem, v Skandinaviji in Hispaniji. Na Stajarskem so grofje T h urni imeii grajščiuo Zbelovsko (Plankenstein blizo Polčan), katero je Jobst Freiherr von Tburn leta 1580. od štajarskega vojvode Karoia kupil. Ta linija je nedavno izumrla. Dalje so bili grofi Thurni posestniki gradov: Soštajn, Turniše, Tur novec, Arnfels, Anderburg, Lainhof, Schonbiichel, Bori (Ankenstein) , Lemberškega trga, grada Rif-nika (Reicheneck v fari sv. Jurija ob južni železnici) županije v Mozirji, Žunjeka itd. vse to na slovenskem Stajarskem.
Rodbioa Thurn (prvotno „della Torre" ali „Torriani" imenovana) je dala oglejskemu patrijarhatu štiri imenitne cerkvene vladarje, in sicer: Raimonda (t 1299), Gastona (f 1317), Pagana (f 1331) in Ludo vi k a (f 1363).
Iz te rodbine je bilMichael della Torre, škof Cenedski (Ceneda), pozneje kardinal, Johann (III), grof Thurn-Valsassina pa škof Lavantinski (1754 do 1762;.
Mene najbolj zanimiva patrijarh Ludovico della Torre, ker je dvakrat prenočil pod ono streho, pod katero jaz zdaj prebivam. Papež Inocent VI. ga je sam v Avignonu izvolil leta 1359. za patrijarha oglejskega, popreje je Ludo vico della Torre bil kanonik v Cividalu.
Čas njegovega vladarstva je bil ze!6 neugoden. Mladega avstrijskega vojvodo Rudolfa IV. ste gnali častilakomnost in želja svojo oblast povekšati v nepra-vedne boje.  Želel je svojo državo do Adrije razširiti,
•j Ker je po najvišjem sklepu Njegovega veličanstva našega presvitlega cesarja kranjska dežela dobila v osebi grofa Gustava Thurn-Valsassine   za   blagor   naroda vnetega glavarja, bode eestite eitatelje ,,Novic*' gotovo zanimala zgo dovinska ta črtica.                                                        Vred.
zato je svoje orožje naj preje obrnil proti oglejskemu patrijarhu, spoznavši, da v nepokornih patrijarhovih va-salih najde najpreje potrebnih zaveznikov.
Vojvoda Rudolf vzame patrijarhu Vipavo, Lož in Turjak na Kranjskem, Trebenj in Tibenj na Koroškem, slo ven je gr a š ko provinci j o pa na Stajarskem. *)
Z vojvodom se združi Mainhard VII. grof Goriški in si prisvoji Tolmin in Gorenjesoško dolno (glej „Rubeis" c. 933).
Patrijarhova posestva v Slovenjegraški provinciji, namreč grajščine Buchenstein, Waldeck, Tureu itd. so takrat imeli Auffensteinci, koroški iz Tirolskega prišedši plemiči za „lehen". Tudi ti so patrijarhu pokorščino odrekli in na Rudolfovo stran stopili.
Vojvoda Rudolf je z močno vojsko prišel do Cor-monsa; patrijarh je bil prisiljen za primirje prositi, ki se je tudi dovolilo, a pod prav neugodnimi pogodbami.
Patrijarh Ludovico se je moral v Beč z 12 friul-skimi plemiči podati, da tam razsodbo sliši iz ust cesarjevih. Cesar rimsko-nemški je takrat bil Karol IV., tast vojvode Rudolfa.
Patrijarh je potoval skoz Slo ve n j i gra dec in prenočil „in curia in foro antiquo", v zdanjem s-arotr-škem farovži. S tega je gledal podrtine močne Slove-njegraške trdnjave, katero je pred 50 lati pomagal podirati Henrik, škof Krški, in katerih niso Auffensteinci hoteli sopet popraviti, dasiravno so bili obljubili.
Več ko sto let »o v ta močno vtrjeni grad pohajali Oglejski patrijarhi in tam stanovali, piemenščino podeljevali svojim vazalom, zbirali okoli sebe duhoven-stvo in dajali povelja za cerkveno in posvetno vlado-vanje te lepe provincije.
Ko patrijarh Ludovico pride v Beč, odkazali so mu stanovališče v nekem hospici, tam je moral kot jetnik čakati, dokler ni vojvoda Rudolf prišel nazaj v svoje poglavitno mesto.
Leta 1360. je patrijarh sklenil mir z vojvodo Rudolfom, a pogodbe bile so jako bridke, ^ pustiti je moral vojvodi vsa posestma na Kranjskem, Stajarskem in Koroškem.
Tako jfl prišla Slovenjegraška provinci j a, kije bila 111 let lastnina Oglejskega patrijarhata, v roke Habsburžanom, ki so gradove te provincije, namreč Buchenstein, Lehen, Gallenhofen, F e 1-denhofen, Vodriš, Gradiše, Rottenthurm, Slovenj ograško trdnjavo itd. deloma plemičem dajali v zastavo (Pfand), deloma pa prodajali
Leta 1737. dne 6. decembra je en člen staroslavne rodbine della Torre, namreč Max Sigmund Graf von Thurn zopet postal posestnik ene teh grajščin v nekdanji Slovenjegraški provinciji, v kateri so štirje patrijarhi iz rodbine Thurn o v imeli deželno gospodsko oblast.
Max Sigmund Graf von Thurn je naimer grajščino Lehen četrt ure od Slovenjegraškega mesta v staro-trški fari ležečo podedoval od svoje tete Marije Char-lotte grofinje Schrottenbach rojene grofinje Thurn.
Grajščina Lehen je zdaj fideicomis grofovske rodbine Thurn-Valsassina radoljške linije.
Staritrg pri Slovenjemgradei 4. novembra 1881.
Davorin Trstenjak.
*) Več zgodovinskih Črtic o tej provinciji sem uže objavil v prvem letniku leposlovnega in znanstvenega časopisa „Kres".    V drugem letniku jih bora nadaljeval.             Pis.