n


riiMrnlilm^iK^^ofelilB
dr. Miha Potočnik	Ob šestdesetletnici	
	Triglavskega narodnega parka	337
Stane Peferlin	60 let zakupne pogodbe	
	o »Alpskem varstvenem parku«	340
	Triglavski narodni park	342
Janez Bizjak	Vrednotenje krajine	
	v Triglavskem narodnem parku	347
Anka Novak	Triglavski narodni park in domačini	351
	Barvitost pripovednih prvin	355
	France Avčin ob 10-letnici	
	svoje knjige »Človek proti naravi«	358
Janez Bizjak	Planinstvo v TNP	364
Nada Praprotnik	Alpinetum Juliana in drugi	368
	alpski botanični vrtovi v Sloveniji	
Grega Pintar	Novi dosežki jamarjev	371
	v Triglavskem narodnem parku	
Slane Petcrlin	Kaj je narodni park?	372
Peter Skoberne,		373
Rado Smerdu	Skozi korito Mostnice	
	Varstvo narave	376
	Alpinistične novice	380
Naslovna Siran:
Triglav s Sovatre — Avtor Marko Pogačnik
Izdano ob 60-letnici Triglavskega narodnega parka
Lastnik- Planinska zvc/a Slovanije, Ljubljana — Clavni In odgovorni uradnik: Marijan KriSalj. p. p. 44, 61109 Ljubl ana. Uradniški odbor: ing. Tomaž Danovec, Ing Janez Siz'ek (alpini/em), ing. Aleš Dober et ifologrefija) Stanko Hribar, dipl. os c 'dožidar Lavrič. prof. Evoen Lovšin. dr. Miha Potočnik, Nada Praprotnlk (varstvo narave in okolja), Janaz Pretnar. Franci Savenc (alpinizem), ing. Albert Suš lik 'fotografija), ir.g. Pavle Segula (tehnični uradnik). Franc Voge nik, dr. Tone VVraber (varstvo narave in okolja). Izdajateljski svet pri PZS: Božo Jordan (iirudsfidnik) Matjaž Cerne, Viklor Pergar, Zoren Nnprnrinlk, Stanko Klnar. Milan C leršek. Marian KriSoli. Milan Naorudn k Naslov: Planinska zve?a Slovenija, 61001 Ljubljana. Dvo^akova 9. Ljubljana, p o. 214 — Tekoči račun pri SDK 5C101-678-47C45. -elcfon (081) 312 553 — Planinski vestnik Izhaja praviloma vsak rresec. Letna naročnina j» 1000 din plačliiva turii v dveh obrokih In sicer do 31. merca ir. do 30. septembra: za tuilno 30 ?. Reklamacije upoštevamo dva meseca po zidu številke. Spremembe naslova javljajte upravi glasi a; navecite vedno tudi star nnulov s tiskanimi črkarv. Odpoved' med letom ne spre emamn. Upoštevano pismene cdpovedl do 1. decembra ze prihodnje leto. — Rokopisov in slik ni! vračamo. — Tiska in kliieje zdeluje Tiskarna -Jože Moškrič. v Ljubljani.
i
1924 % 1984
60
^ LET J
OB ŠESTDESETLETNICI TRIGLAVSKEGA NARODNEGA PARKA
Ko smo pred desetimi leti praznovali petdcsctletnico ustanovitve Triglavskega narodnega parka smo v priložnostni reprezentančni brošuri med drugim Izrazili tudi dolgoletno željo, da bi dobili zakon o znatno razširjenem Triglavskem narodnem parku. Ta želja se je uresničila 28. maja 1981, ko smo po dolgih pripravah in včasih že kar mučnih razpravah ta zakon končno le dobili. Tako je bil svoječasni odlok (ni še bilo zakona!) o razglasitvi in zavarovanju Doline sedmerih triglavskih jezer za narodni park bistveno dopolnjen, varstvo pa razš rjeno na vse osrčje triglavskega pogorja in pod-triglavskih dolin. Sicer je bilo že maja meseca 1978 pripravljeno z občinami usklajeno besedilo predloga zakona, vendar je bilo na podlagi naknadnih pripomb in delno pomanjkljivih informacij o pripravah tega besedila potrebno na novo predelati in oblikovati dokončni predlog. To je trajalo kar tri leta. Vsi smo na srečo bili načelno za park, bilo pa je veliko različnih mnenj in predstav, kako velik in kakšen naj bo ta park in zlasti, kakšen naj bo njegov varstveni režim V tem času na predvidenem ozemlju za razširjeni park ni bilo kakih večjih škodljivih posegov, razen morda nekaj vprašljivih novih gozdnih cest In sečenj na občutljivih hudourniških in varovalnih področjih. Z drugimi ukrepi je bilo določeno varovanje zgornje Soče in Radovne, ki sta dolgo razburjali in razdvajali našo javnost.
Novi zakon in z njim predpisani varstveni red je poleg bistvene razširitve parkovega ozemlja prinesel še to novost, da je Izvršni svet Skupščine SR Slovenije po pooblastilu zakona določil za upravljanje parka poklicno delovno organizacijo — nekdanji Zavod za gojitev divjadi »Triglav« na Bledu, ki se je preimenoval v delovno organizacijo Triglavski narodni park. Ta delovna organizacija ima poklicne varstvenike z dobrimi pooblastili, pritegnila pa je in usposobila tudi prostovoljne nadzornike. To je vsekakor velika pridobitev in novost, kajti brez učinkovite nadzorne službe, ki pa ima predvsem vzgojno In opomlnjevalno vlogo in šele v skrajnih primerih represivno, ni nacionalnega parka.
Zakon je uredil, statut parka pa še podrobneje opredelil, tudi samoupravno podobo in delovanje delovne organizacije, pri čemer v svetu parka v najvažnejših zadevah poleg delavcev v delovnem razmerju enakop-avno sodelujejo delegati republiške uprave, vseh treh občin, nekaterih samoupravnih Interesnih skupnosti In nekaterih društev (med njimi Planinska zveza), ki gospodarijo s prostorom na ozemlju parka.
Prvenstvene naloge Triglavskega narodnega parka, ki se že pospešeno in marljivo izvajajo, so pa mnogo tudi dolgoročnega pomena in obsega, so v tem, da čimprej dobimo skupni (vseh, ki gospodarijo s tem prostorom ali v njem drugače delujejo) program tar srednjeročni in dolgoročni načrt s podrobno opredaljenlmi smarnlcaml, stališči in odločitvami. Tu bo še posebej poudarjena vloga republike Slovenije in vseh treh občin (Jesenice, Radovlj ca, Tolmin). Važno je zavedati se, da je ta naš do sedaj edini narodni park, resnično nacionalna zadev a in skrb vse Slovenije in vseh Slovencov, ki jim je bil Triglav s svojo okolico vedno simbol in zastava našega narodnega obstanka in prebujanja.
Ob častitljivi šestdesotletnici, (čeprav se je pobuda in zamisel o tem narodnem parku — prof. Belar— ukresala že leta 1900, prof. dr. Fran Jesenko pa je prvi uporabil ime »Triglavski narodni park« že nekaj let pred pogodbo iz leta 1924), še posebej vabimo vse planince in vse obiskovalce ter gospodarje v tem prostoru, naj v prihajajočem novem desetletju dejavno pomagajo oblikovati in ohraniti ta naš dragocen biser narave in kulturne dediščine. Nujno potrebno bo, da v tem desetleiju utrdimo med množico obiskovalcev in občudovalcev zavest, odgovornost in spoštovanje do teh Cankarjevih »nebes okrog Triglava«. Pri 1em pa bomo še poudarjeno odgovorni predvsem planinci in gozdarji!
Ljubljana, 1. junija 1984.	dr. Miha Potočnik
predsednik sveta Triglavskega narodnega parka
ZAKUPNA POGODBA-
Sklenjena wed direkcijo Šum v Ljubljani kot zastopnico kranjskega verskega zaklada in med Muzejskim društvom, oziroma odsekom za varstvo prirode in Slovenskim Planinskim društvom v Ljubljani na temelju pooblastilu ministrstva za šume in rudnike z dnt 10. februarja 1923, št. 1120, odnosno 4. aprila 1924, št. 10130.
§1.
Verski zaklad daje Muzejskemu društvu oziroma odseku za varstvo prirode in ta jemlje v zakup od verskega zaklada sledeče parcele št. 171711/del, 1718, 1719!l/del, mildel, 1722, 1723, 1724, 1725, 172611 davč. obč. Studor s približno površino 1400 lia.
V naravi je ta svet v slavnem označen po steni Komarče pod Črnim jezerom, na Belo skalo, od tu tut Kol (2003 m) od tu proti severu po sedanji državni meji čez Velika vrata. Celo. Vogel, Lepa špica, nadalje čez. koto 2318 do Kanjavca (2570 m) od tu na Veliko-Malo Tičarico, Kopico po grebenu — mimo planine Ovčarija na Studor vrh in Komarčo.
Meje označujejo naravni vrhovi, deloma kamniti kupi (gramoza), kar se natančno v naravi določi na licu mesta.
§2.
Zakupna doba traja 20 let. Državna š umska uprava si pridrži pravico jednoletne odpovedi za slučaj prodaje ali zamenjave zemljišča, ki tvori predmet pogodbe. Zakupnina se določi za svet letno na Din 25.— kot nadomestilo za odpadajočo rento za oddano pašo in za eventuelne bodoče planinske poskuse, oziroma botanične vrtove pu Din 100.— za ha.
§3.
Direkcija šum si pridrži neomejeno izvrševanje pravice lova po lastnem osobju ali po drugih osebah na tem prostoru.
* Prepis zakupne pogodbe, s katero so 1. 1924 ustanovili Alpski varstveni park — začetek Triglavskega narodnega parka.
Direkcija šum se odpove vsakemu izkoriščevanju i ta teh tleh, v kolikor drugače ne določala § 5 in §8.
§5.
Direkcija Sum sme oddali Slovenskemu planinskemu društvu drva za kurivo in les za planinske sluvbe kot dosedaj iz v naravi za ta določenih gozdnih oddelkov tega svetu. Islolako jc dovoljena vporaba vžitne in pitne vode in takozvanih studencev za triglavske planinske koče.
V	slučaju elementarnih poškodb, škode po tu tki h, mara direkcija šum vse potrebno ukrenili.
§6.
Za eventualne planinske vrtove se vzajemno določi zakupno dobo JO do 20 let.
§7.
V	to svrho določena površina sme znašati največ 2 ha in se mora ogradili v naravi. Direkcija šum ne jamči nikjer za škodo povzročeno po divjačini.
§8.
Direkcija šum si pridrži pravico posestne spremembe, pravico v svrho izvrševanja lova zgraditi si potrebne naprave, solnice, poti, koče na poljubnem mestu ter v tu namen tudi vporabiti na mestu potreben in razpoložljiv materijah ne da bi bilo Muzejsko društvo upravičeno zahtevali kakih odškodnin.
§9.
Slovensko planinsko društvo sc pa zavezuje, da ho ustvaritev in ohranitev pri-rodnega varstvenega parka po možnosti podpirala in da bodo posebno po propagandi v svojem glasilu in po oglasih v svoji Koči pri Triglavskih jezerih in pa svojih zavetiščih v bližini prepovedala turistom vsako poškodovanje /lore in vznemirjanje javne ter v sporazumu z odsekom za varstvo prirode sploh, ukrepalo, kar bo potrebno za varstvo flore, in favne.
§ 10.
Slovensko planinsko društvo bode organom za varstva parka (nameščencem šumske uprave v Bohinjski Bistrici) ob izvrševanju službe po možnosti in z upoštevanjem hišnega reda dovoljevalo in prenočevanje v Koči pri 1 riglavskih jezerih in bo i' času, kadar bo koča oskrbovana, dovoljevala takim organom znižano prenočnino, kakor članom, kadar pa koča ne bo oskrbovana, dopuščajo, pa dogovoril posameznim organom šumske uprave, v liohinjski Bistrici radi nadzorstva tudi brezplačen vstop v kočo. Te ugodnosti dovoljuje društvo po svojem prevdarku, ne da bi prevzelo kako pogodbeno obvezo.
S U.
Odsek za varstvo prirode je zavezan, ta prirodni varstveni park varovati in ga oskrbovati.
Suntska uprava ga bo po možnosti podpirala in skrbela pa svojih organih za varstva parka povodom službenih obhodov, ako s tem njenim organom ne narastejo posebni stroški.
§12.
Odsek za varstvo prirode jc dolžan varovati lastninske pravice verskega zaklada na v zakup danem zemljišču in naznanili nemudoma direkciji šum eventualne prekršitve s strani treljili oseb.
§13.
Po dokončani pogodbi dobi verski zaklad zakupni predmet nazaj v takratnem gospodarskem stanju, ne da bi zakupnik zahteval od verskega zaklada kake odškodnine za morebitne nastale stroške raznih naprav in drugih stvari.
§14.
Oba pogodbo sklepajoča dela se odpovedujeta kakršnemukoli sredstvu sodnij-skega postopanja zu ureditev morebitnih prepirov za prevzete obveznosti, nego se obveieta pripoz.nali zaključno sodbo sodnika, ki ga določi ministrstvo za šume in rudnike.
Pogodba se izgulovi v enem izvodu, ki se kolekuje na stroške muzejskega društva. Izvirnik pogodbe se hrani pri direkciji šum v Ljubljani, muzejsko društvo in na zahtevo ludi Slovensko planinsko društvo dobita overovljena prepisa iste.
V Ljubljani, dne 1. julija 1924.
Za direkcijo šum: Direkcija šum
Ljubljana Josip Rustia l. r.
Zu slovensko planinsko društvo: Slovensko planinsko društvo, Ljubljana Osrednji odbor Dr. Tuminšek s. r. načelnik
da predstoječi prepis dobesedno soglaša z na jedni poli pisanim s kolekom za 91) Din z besedami: devet deset dinarjev, kulekovunim izvirnikom. V Ljubljani dne prvega julija leta tisočdevetstoštiriiudvajset. UVII. 1924.
Vidimacija: 4 Din 65 p kolek:	10 Din — p
Skupaj: 14 Din 65 p
L. S.
Mule Hafner notar, s. r.
60 LET ZAKUPNE POGODBE O »ALPSKEM VARSTVENEM PARKU«
STANE PETERLIN
1. julij 1924 štejemo za datum prvega rojstva Triglavskega narodnega parka. To je dan, ko je bila podpisana zakupna pogodba, s katero je Direkcija šum v Ljubljani dala v najem ozemlje Doline Triglavskih jezer za dobo dvajset let. Vemo tudi za čas tega »spočetja«: avgusta 1908 je Albin Belar prvič predlagal ustanovitev naravovarstvenega parka nad Komarčo in tako je postal duhovn, oče našega ed nega narodnega parka, če govorimo v prispodobah potem bomo rekli, da sta bila prva »roditelja« tega parka — Odsek za varstvo prirode pri Muzejskem društvu v Ljubljani in Slovensko planinsko društvo.
Najbrž nisem edini, ki se je kdaj vprašal, od kod pravzaprav zamisel za narodni park v Julijskih Alpah. Če b bil Belarjev predlog (kljub nespornem znanstvenem ugledu, ki ga je tedaj užival) le preblisk trenutka, bi pobuda potem, ko pred I. svetovno vojno ni bila jresničona, najbrž utonila v pozabo. Nerodna okoliščina je tudi, da je Belar svoj načrt ponudil Avstrijsko-nemškcmu planinskemu društvu. Zakaj je to storil, lahko spet samo ugibamo: ali je bil narodnostno mlačen ali pa je celo simpaliziral z nemškimi krogi na tedanjem Kranjskem ali pa njegov zamišljeni naravni paradiž pri Triglavskih jezerih le po naključju sovpada z nemškim lastništvom koče pri Dvojnem jezeru in si je torej hotel zagotoviti njihovo podporo. Ugibajmo še o nag b h, ki so vzpodbujali Belarja k razmišljanju o parku nad Komarčo. Vemo, da v tedanji Evropi 340 v prvih letih našega stoletja še ni bilo narodnih parkov, so pa bili v nekaterih deželah
'/.a muzejsko društvo: Muzejsko društvo za Slovenijo Prof. dr. Jos. Mantuani t. č. predsednik
Za odsek za varstvo prirode: dr. Fran Kos s. r. t. č. predsednik
(Švedska. Švica) take zamisli že tik pred uresničitvijo in Albin Belar je verjetno vedel za to. Zakaj je njegovi predstavi ustrezala prav Dolina Triglavskih jezer z močno izsekanim gozdom nad Komarčo in s popase.no Lopučnico in Jezersko dolino? Gotovo je poznal tudi stari Hacquetov opis zajezer3ke pokrajine iz 18. stoletja, ko opisuje ne lepoto, temveč zapuščenost in naravno razdejanje v dolini. Saj je bilo v naših Alpah še v tistem času nekaj kotičkov, ki so b li mnogo bolj ohranjeni. Je bilo pomembno lastništvo zemljišča, ker je računal, da bo državni upravitelj razumel te varstvene pobude? Ali pa je tej zamisli botrovala prelepa pravlj ca o Zlatorogu, ki naj bi imel na Komnl svoj čudežni vrt? Kdo ve. Mogoče bodo kdaj še odkrili kakšno sled, ki bo osvetlila to Belarjevo dejanje. Kakorkoli je že bilo, bila je to ali srečna misel ali pa skrbno
V Zgornji Trenti — nekoč	FotO Jaka Cop
pretehtan predlog, ki je zadel v polno, zanj pa so se začeli zanimati tudi tisti, ki so že tedaj dojeli, kako potrebno je naravo varovati.
Ferdinand Seidl, pobudnik znane spomenice o va'stvu narave, v svojem prvem predlogu leta 1919, iz katerega je nastala spomenica, še ne omenja zamisli o varstvenem parku v Dolini Triglavskih jezer. Pač pa najdemo Belarjev predlog v besedilu spomenice." leta 1920. Iz tega sklepamo, da jo dejo o alpskem parku predlagal v spomenico nekdo drug izmed članov odseka in podpisnikov spomenice. Dokler ne bodo znani dokumenti iz let 1920—19?4, to je iz obdobja med izidom spomenica in podpisom zakupne pogodbe, ki bodo natančneje osvetlili uresničevanje naravovarstvenih načrtov, lahko le sklepamo, da so tudi stiki med Muzejskim društvom in Slovenskim planinskim društvom ustvarili pogoje za ustanovitev našega parka. Pri tem je najbrž lud Direkcija šum v Ljubljani, upraviteljica verskega zaklada (to je podržavljene cerkvene posesti), pokazala primerno razumevanje in pripravljenost. Takrat tudi še niso mog i domnevati, da se bodo pri uresničevanju varstvenega zakupa pojavile težave, ker so uporabniki zemljišča uveljavljali svoje pašne pravice.
Morda se bo kdo vprašal, zakaj zakupna pogodba za določen čas !n ne trajno zavarovanje z zakonom ali z drugim bolj zanesljivim pravnim aktom? Odgovor je kratek: zakonodaja tedanje Kraljevine SHS tega tistikrat ni omogočala. Prav tako ni bil možen trajen odkup, ker je zakon ščitil pašna zemljišča. Od očitev Muzejskega društva in Slovenskega planinskega društva, da ne bosta čakala na nov ustrozni zakon, ampak bosta to dejstvo premostila z najemom ozemlja za varstveni park, se je pokazala za modro. Ustrezni zakon o narodnih parkih smo dobili šele tik pred koncem stare Jugoslavije, ko ga ni bilo več mogoče uporabiti.
Tako je nastal naš park, ki niti ni Imel ustaljenega imena (v zakupni pogodbi ga omenjajo kot -prirodni varstveni park«; Mate Hafner ga v prvem, njemu posvečenem strokovnem članku leta 1925, imenuje Alpski varstveni park, Fran Jesenko pa ga je lelo kasneje, 1928, imenoval že Triglavski narodni park), je pa živel skozi vse obdobje stare Jugoslavije, jo v zavesti Slovencev tudi preživel ter se kot ptič Feniks drugič rodil leta 1961; svoj pravi razcvct pa je doživel dva.set let kasneje.
V zakupni pogodbi, ki tokrat prvič prihaja v javnost v celotnem izvirnem besedilu, so razvidne vse tedaj dogovorjene podrobnosti. V njej zasledimo misel, ki ni bila nikoli uresničena, namreč, da bi na ozemlju Doline uredili alpski vrt. Samo besedilo pogodbe ima nekaj nejasnih mest: ni npr. povsem jasno, koliko je znašala zakupn na (2. člen), kako bodo določene natančne meje, namen zakupa pa omenja šele v 9. členu. Morda bo objava besedila zakupne pogodbe spodbudila poznavalce zgodovine tega obdobja, da nam bodo pojasnili še kakšno manj znano okoliščino.
• Celoten tekst |e ob|avljen v zborniku »Var3tvo spomenikov 20«, 197$, str. 79—35.
TRIGLAVSKI NARODNI PARK
Predstavitev narodnega parka
S pojmom »narodni park« označujemo tiste dele posamezne pokrajine, koder so z zakonom zaščitene značilne in izjemno dragocene naravne znamenitosti. Narodni park predstavlja torej krajinske posebnosti, zaradi katerih je dežela enega naroda drugačna od dežele drugega naroda. Drugače povedano: kar je nekemu narodu krajinsko najbolj dragoceno in koder želi ohraniti (zase in za naslednje rodove) avtentično in nepokvarjeno podobo svoje prisotnosti, si zavaruje kot narodni park.
Skupščina SR Slovenije je leta 1981 sprejela zakon, s katerim je proglasila osrednje območje Julijskih Alp za Triglavski narodni park (TNP). Znotraj meja TNP je teritorialno celovito zajeta edinstvena naravna in kulturna dediščina slovenskega prostora Vrednota in bogastvo TNP so last vsega slovenskega naroda, zato tudi ime: narodni park. Pokrajina TNP je ovrednotena s kompleksnimi, temeljnimi in dolgoročn mi interesi SR Slovenije. S proglasitvijo TNP so bili uspešno zaključeni dolgoletni napori za zaščito najlepših predelov slovenske zemje. Dve desetletji so trajale intenzivne razprave, prerekanja in usklajevanja o mejah parka, o njegovem namenu in delovanju ter o varstvenih režimih.
Velikost in lega
TMP meri 84 805 ha, po svoji velikosti je največji narodni park v Jugoslaviji. Obsega skoraj celotni slovenski del Julijskih Alp, imenovan tudi Vzhodne Julijske Alpe. Park 342 leži blizu tromeje treh držav (Avslrije, Italije, Jugoslavije), upravno pa na področju treh
Foto Julijan Crv	Naravno okno v Rjavinl
Foto Peter Skoberne
občin: Jesenice, Radovljica, Tolmin, Jedro TNP predstavljajo vsi visokogorski grebeni, skupaj z globoko zarezanimi ledenškimi dolinami; vse tisto torej, kar v naših predstavah riše podobo Julijskih Alp. Poieg tega jedra spadata v TNP še gozdni planoti Pokljuka in Mežaklja. V parku izvirata reki Sava in Soča, hidrološka meja med njima zarisuje razvodnico med Jadranskim n Črn m morjem.
TNP vključuje nekaj naselij, znanih po značilni ljudski arhitekturi: Studor, Stara Fužina, Koprivnik in Gorjuše, Radovna, Strmec, Log pod Mangriom. Bavš ca, Trenta, Čadrg, Tolm nske Ravne' Turistična središča Bovec, Rateče, Podkoren, Kranjska gora, Martuljek, Mojstrana, Bled, leže zunaj parka, vendar zelo blizu njegove msje.
Meja parka
Zunanja meja TNP je v poenostavljenem opisu začrtana takole: njen severni rob se začne blizu soteske Vintgar, na hribu Sv. Katarine nad Zasipom; nato se vije mimo Blejske Dobrave in Kočne, se povzpne na Mežakljo, poteka po njenem grebenu do konca, pri Jerebikovcu sc spusti do Mojstrane in zavije nad naseljem do Save Dolinke. Reka predstavlja mejo parka do Martuljka, kjer gre mejna črta na Kurji vrh. se petem spet spusti do Pišnice {do hotela Erika) in pri sotočju obeh Pišn c (pri jezeru Jasna) zavi.e na greben do Vltranca in Ciprnika. Z vrha Ciprnika se me.na črta spusti v Planico, kjer gre tik za skakalnicami spet navzgor, na Kucerjc na italijansko-jugoslovansko državno mejo. Zahodni rob parkovne meje poteka po državni meji od Rateških Ponc, preko Mangrta in Jerebice do Lope (nasproti Prestreljenika) Nad dolino Krnice zavije na južne obronke Čuklje in Rombona, nad Eovcem vse do soteske Kluže; pred trdnjavo meja preskoči reko Koritnico, zavije pod Svinjakom na reko Sočo. za Golobarjem gro proti izraz temu severozahodnemu krnskemu grebenu: pri Predolini se nato začne spuščati na zahodna pobočja Krna (nad vasjo Drežn ca), zajema vse krnske planine nad vasjo Krn in se čez Sleme in po grebenih Mrzlega vrha spusti do Zatolmina. Pred Hudičevim mostom preskoči strugo Tolminke, gre proti planini Lom in Kuk, nato pa se vije po južnih obronkih pod glavnim grebenom bohinjskih gora do pašnikov Na Stukah (pod Črno prstjo) Za Črno prstjo zavije čez planino Lisec navzdol k Savi Bohinjki; 343
pri Laškem rovtu preskoči reko in nadaljuje čaz greben Rudnlce do vasi Studor. Nad Srednjo vasjo se mejna črta začne zvijati po južnih in vzhodnih robovih Pokljuke (v parku sta vasi Koprivnik in Gorjuše), potem pa se mimo Zatrnika spusti do reke Radovne In teče ob njej do soteske Vintgar. Sotesko objame z rahlim zavojem proti Sv. Katarini nad Zasipom, kjer se začne severni rob.
Opomba: Podrobnejši geografski in drugi podatki o parku so na planinski karti »Triglavski narodni park«, ki sla jo izdala Planinska zveza Slovenije in DO TNP, 1983; Planinska založba št. 87.
Zgodovinski oris
Varstveni napori v Julijskih Alpah imajo dolgo zgodovino. Triglavski narodni park |e najstarejši narodni park v Jugoslaviji, hkrati pa ga prištevamo med najstarejše parke v Evropi. Zakon iz leta 1981 je samo končna podoba naslednjih zgodovinskih mejnikov: 1908 — prvi predlog za zaščito dela Julijskih Alp;
1924 — Alpski varstveni park v Dolini Triglavskih jezer: proglasitev parka z zakupno pogodbo, njena veljavnost, ki je bila omejena na 20 let, se je iztekla med zadnjo vojno. V spomin na Alpski varstveni park praznujemo letos 60-letnico Triglavskega narodnega parka;
1961 — Trajna oblika zavarovanja širšega območja Doline Triglavskih jezer v velikosti 2000 ha, z uradnim imenom Triglavski narodni park; s to proglas tvijo šo niso bili doseženi vsi cilji pravega narodnega parka, zato so se napori za razširitev in preureditev parka nadaljevali celih 20 let;
1981 — Zakon o Triglavskem narodnem parku; območje parka je razširjeno na E4 805 hektarih, varovanje dobi novo, ovrednoteno vsebino.
Pomen Triglavskega narodnega parka
Park predstavlja najbolj karakteristične pokrajinske elemente, značiine za Slovenijo: od divjega visokogorskega sveta do vseh posebnosti kulturne krajine, ki jo je oblikoval naš človek In ji vtisnil pečat svoje tisočletne navzočnosti. Osnovni namen TNP je varovanje posebnosti naše alpske pokrajine, varovanje bogate kulturne dediščine v tej pokrajini, hkrati pa morajo biti zagotovljeni vsi pogoji za nemoteno živijenje in delo sta no naseljenih prebivalcev. Podpiranje, vzpodbujanje in razvoj avtentičnih gospodarskih dejavnosti (kmetijstvo in domačo obrt) je enakovredno in enako pomembno kot varovanje krajine. Proglasitev TNP je temeljila na namenih in ciljih, ki jih zdaj vsebuje 1. člen zakona o TNP (citirano po zakonu):
—	da se ohranijo izjemne naravne in kulturne vrednote,
—	da se zavaruje avtohtono rastlinstvo, živalstvo in naravni ekosistemi ter značilnosti neživega sveta,
—	da so zagotovita z naravnimi danostmi In vrednotami usklajen nadaljnji razvoj kmetijstva in gozdarstva,
—	da se ohrani in razvija kulturna krajina,
—	da se zagotovijo razvoj, materialni in drugi pogoji za življenje in delo prebivalcev v osrednjem delu Julijskih Alp
Pod pojmom »izjemne naravne vrednote» razumemo vse gorske grebene in vrhove Julijskih Alp, alpske doline, v naravnih rezervatih zaščitene enkratne naravne znamenitosti, visokogorska jezera, slapove, soteske ,in korita, reke Korilnica, Soča in obe Savi v zgornjem toku, visokogorski kras, pejsažnc posebnosti naše alpske kulturne krajine. Izjemne kulturne vrednote pa predstavljajo pomniki človekovega snovanja in življonja v Julijskih Alpah; dragoceno paleto človeškega materialnega izročila v pokrajini opisujemo tudi s pojmom »kulturna dediščina«:
—	značilne stavbe anonimne ljudske ustvarjalnosti (spomeniki ljudske arhitekture so hiše, gospodarska poslopja, stanovi, zaselki in naselja kot urbane celote);
—	kulturni in zgodovinski spomeniki;
—	v kulturno dediščino TNP spadajo še spomeniki NOB in spomeniki (ter pomniki) s soške Ironte.
Znotraj TNP poznamo 70 večjih naravnih znamenitosti in 38 kulturnih spomenikov. Med 47 živalskimi vrstami, ki so zavarovane v SRS, jih v TNP živi 17. Dodalno pa so z zakonom o TNP zaščiteni še: veliki petelin, planinski orel, polh. svizec. V TNP raste 16 zavarovanih rastlinskih vrst (glej poseben seznam naravnih znamenitosti, kulturnih 344 spomenikov in zavarovanih rastlinskih tar živalskih vrst!).
Varstveni režimi
Osrednje In robno območje TNP
Znotraj TNP je 25 naselij s stalnim prebivalstvom (skupaj okrog 2000 prebivalcev), na območju parka pa se že od nekdaj odvija vrsta gospodarskih dejavnosti, ki so vtisnile podobo našemu alpskemu prostoru (kmetijstvo, gozdarstvo, turizem in planinstvo) Ker je na obsežnem ozemlju TNP ob različnih gospodarskih vejah nemogoče vpeljat in uresničiti enotno zaščito, je park razdeljen na dve območji, osrednje in robno, koder so uzakonjene različne oblike prepovedi in omejitev.
Osrednje območje ali jedro TNP zajema glavne gorske grebene, nekatere doline oziroma zgornje dele dolin, vsa območja ob gozdni meji in nad njo (celotno visokogorje). V tem delu predvladujejo naravovarstveni interesi, vse drugo mora biti podrejeno, zato je uzakonjeno strogo varstvo in več prepovedi.
Robno območje TNP zajema nižje (spodnje) dele dolin (Koritnica do vasi Strmec, Trenta do Loga, Vrsnik in Lepena, dolina Tolminke. Radovna), naselja, zimsko-športna središča (Vogel, Zalrnik), gozdnate planote (Mežaklja, Pokljuka). To je območje kulturne krajine, koder že stoletja gospodari človek, zato sta kmetijstvo in gozdarstvo še naprej glavni gospodarski panogi. Varstveni ukrepi v robnem območju so prilagojeni prvinskemu gospodarstvu in razvoju stalnega prebivalstva (domač,nov), zato je tu manj omejitev, vpeljan je varstveni režim, ki velja za tako imenovane krajinske parke. Meje osrednjega in robnega območja so na terenu označene s posebnimi tablami (glej fotogral je). Te so postavljene ob glavnih prometnicah oziroma cestnih vpadnicah v območje TNP.
j
S poli na Lepo Spičje, v ozadju Triglav In Luknja
Folo Albert SuSriik
Poleg varstvenih režimov za osrednjo in robno območje je v veljavi še tretja in hkrati najstrožja oblika varstva, zajema pa posamezne naravne rezervate ter naravne in kulturne spomenike na celotnem območju TNP (Martuljek, Pišnica, Mlinarica itd ). Ti spomeniki so izločeni ko» območja s posebnim namenom.
Dedno pol|e	Foto P. Skobeme
Planinska dejavnost z zakonom o TNP ni v ničemer prizadeta. Velja dodati, da je pri tem mišljena le tista resnična in prava planinska dejavnost, zajela v dolgoročnih in srednjeročnih programih in opredelitvah Planinske zveze Slovenije Dolgoročni program PZS je sestavni del skupnega programa razvoja TNP. Vsakršna stranpota našega gor-nlštva, ki nam vsem že dolga leta delajo škodo, nimajo mesta v TMP in bi bila nezaželena četudi nikoli ne bi imeli Triglavskega narodnega parka. Za razliko od nekaterih drugih narodnih parkov, kjer je "pri gozdarstvu dovoljena le tako imenovana varovalna funkcija, je zakon o TNP v zvezi z gozdovi in gozdarstvom v očeh naravovarstvenikov silno ohlapen. Po nekaterih mednarodnih Kriterijih za narodne parke celo preširok in dvoumen. Gospodarjenje z gozdovi (lesnoproizvodna funkcija gozda skupaj z gradnjo gozdnih prometnic) pravzaprav nima kakšnih posebnih omejitev razen tistih načelnih iz 1. člona zakona (da mora biti usklajeno z izjemnimi naravnimi vrednotami In da se mora razvijati v skladu z naravnimi danostmi)
Nadzorna služba in uprava
S parkom upravlja delovna organizacija TRIGLAVSKI NARODNI PARK s sedežem na Bledu. Zakon o TNP v svojem 15. členu določa ustanovitev posebne organizacije za varstvo parka. Ker pa je sorodne naloge v mejah prejšnjega Triglavskega narodnega parka (iz leta 1961) opravljal že Zavod za gojitev divjadi Triglav z Bleda (s pomožnim imenom Zavod Triglavski narodni park), je Izvršni svet Skupščine SR Slovenije ta zavod pooblastil za opravljanje varstvenih, tehničnih, strokovnih, raziskovalnih in nadzornih nalog, določenih z novim zakonom o TNP. S prenosom teh pooblastil se je prejšnji Zavod za gojitev divjadi Triglav reorganiziral v delovno organizacijo TRIGLAVSKI NARODNI PARK.
Strokovne službe TNP sodelujejo in usklajujejo svoje delo z različnimi strokovnimi ustanovami: Zavod SRS za varstvo narave in kulturne dediščine, oba regionalna zavoda za spomeniško varstvo (Kranj in Gorica), Inštitut za gozdarstvo Ljubljana idr. Varstvo parka je pogojeno z ažurnim ukrepanjem občinskih oziroma medobčinskih inšpekcijskih služb, uspešnost njihovega dela pa je odvisna od učinkovitosti in stalne aktivne prisotnosti nadzornikov parka.
Nadzorno službo sestavljajo naravovarstveni nadzorniki in prostovoljni naravovarstveni nadzorniki (ali v krajši obliki: poklicni in prostovoljni nadzorniki TNP). Dolžnosti, odgovornosti in naloge vseh nadzornikov so enake, vsi so morali opravit: posebne izpite (po predhodnem strokovnem seminarju), vsi imajo službeni znak in legitimacijo. Razlika je le v tem, da so poklicni nadzorniki redno zaposleni delavci pri TNP, zato so po svojih delovnih obveznostih stalno na terenu, prostovoljni nadzorniki pa delujejo na območju parka občasno in za svoje delo niso plačan . Prostovoljni naravovarstveni
nadzornik jc lahko vsak državljan SFRJ pod pogojem, da opravi vse predpisane izpite. Prva »generacija« prostovoljnih nadzornikov je v glavnem prišla iz vrst gorske straže, poklicni nadzorniki pa so tisti lovski čuvaji iz nekdanjega Zavoda za gojitev divjadi, ki 30 opravili izpite za naravovarstvene nadzornike. Nekateri poklicni nadzorniki so tudi člani Gorske reševalne službe.
Nadzorna služba TNP je bila ustanovljena za stalno nadzorstvo nad izvajanjem prepovedi, določenih z zakonom.
Naloge naravovarstvenih nadzornikov:
Osnovno poslanstvo nadzornikov je, da opozarjajo obiskovalce parka na njihovo neprimerno obnašanje, s katerim delajo škodo pokrajini In njenim vrednotam. Kadar so ti prekrški hujši, imajo nadzorniki pravico in nalogo legitimirati kršitelje in jih prijaviti ustreznim inšpekcijskim službam. V nekaterih primerih lahko nadzorniki takoj, to je na kraju samem, izterjajo denarno kazen. Kdaj to smejo in morajo storiti, je določeno z zakonom. Za izterjano denarno kazen so nadzorniki dolžni izdati ustrezno uradno potrdilo, na katerem je označeno, po katerem členu je kršitelj denarno kaznovan. Število prostovoljnih nadzornikov ni stalno. Seminar in izpiti so predvideni vsaki dve leti, vmesna doba je nekakšna poskusna doba prostovoljnih nadzornikov, saj morajo s svojo aktivnostjo dokazati, da jemljejo svoje poslanstvo iz prepričanja in zagnanosti, ne pa da jim je končni cilj značka in naslov. Tisti nadzorniki, ki med letom ne bodo opravili svojih obveznosti, bodo morali vrniti znak in legitimacijo. Za planince naj naštejemo samo tiste »njihove« prekrške, za katere je mogoče takoi na mestu lahko izterjati denarno kazen:
—	če uporabljajo gozdno cesto za javni promet, kjer to ni dovoljeno;
—	če šotorijo, parkirajo z vozilom ali bivalno prikolico v osrednjem območju zunaj za to določenih prostorov;
—	če kurijo ogenj ali pripravljajo žerjavico (razni pikniki) zunaj za to določenih prostorov.
Obseg in značaj ostalih prekrškov, za katere je treba takoj plačati denarno kazen pa je. da se navadni planinski popotniki z njimi ne srečujejo. Pravim gornikom, tistim srčnim, predanim goram, so prekrški v parku nekaj tujega in se bodo z nadzorniki srečevali le kot stari prijatelji.
VREDNOTENJE KRAJINE V TRIGLAVSKEM NARODNEM PARKU
(Kritično razmišljanje) JANEZ BIZJAK
Odnos družbe in posameznikov do krajinskih vrednot narodnega parka, do tako imenovane kulturne krajine, je odvisen od človeške kulture Koliko je te kulture v nekem narodu, vidimo v vrednotenju na.boij značilnih in dragocenih predelov, s katerimi se narod predstavlja svetu. Takšne predele, zaradi izjemnih krajinskih vrednot Irajno zavarujemo in se zaradi njih marsičemu zavestno odpovedujemo. Odtod tudi lepo ime — narodni park. Zal, za marsikoga in marsikdaj samo lepo ime! Razumevanje vsebine in smisla pojma »narodni park« je. milo rečeno, zelo različno, širina in kulturni odnos sta večkrat pomanjkljiva, največkrat pa ju sploh ni.
Pri posegih v kulturno krajino TNP se silno redko srečujemo s poštenim odnosom do prostora, s spoštovanjem nasprotnih dejstev in s strokovno neoporečnostjo Gledanje na narodni park je večidel prežeto z dvoumnostjo, z dokazovanjem gospodarske moči s sprenevedanjem in nedoslednostjo, poseganje v park je prevečkrat združeno z zavestnim izigravanjem in z brezobzirnim kršenjem skupnih dogovorov, celo z lažja n izsiljevanjem. Pri tem so najbolj nasilni ozki i.n egocentrični privatniški interesi, ki se znajo preizkušeno poskriti za oguljene fraze o nekakšnih višjih družbenih koristih. Spoznanje o večvrednosti prostora, ki smo ga proglasili za narodni park, le počasi prodira v našo zavest. V vsakdanjem življenju je park pri večini ljudi še neizoblikovan pojem: vedo, da nekaj je in da je tisto vredno nekaj več. In veliko jih jo ki še tega ne vedo. Stranpoti in škodljivi posegi v kulturno krajino so včasih podobni sejmarski razprodaji manj vredne robe, s katero ne vemo kaj početi. Ihtavo mešetarjenje ko mešetarje in kramarje priganja čas, kaj bo naslednji dan, ni njihova skrb.	' 347
Moti se, kdor misli, da se s prepovedmi in kaznovanjem da odpomoči zavestni stihij .
V	podzavest nam mora priti prepričanje, da jo TNP res samo naš, značilno naš, da je potreben najprej in najbolj nam samim in da bo nekaj vreden le tako dolgo, dokler ga bomo znali in hoteli obvarovati pred lastnimi napakami. Narodni park je skupna last naroda. Mišljenje, da je TNP last uprave parka, poraja največ nerazumevanja. Ne mešajmo lastnine z upravljanjem in nadzorom. Isto velja za naše gozdno bogastvo, za vode, za vse, kar premore naša dežela. Veliko kulturne širine je potrebno za spoznanje, da smo dolžni predvsem sebi in svojim potomcem ohranjati enkratne krajinske posebnosti dežele, v kateri živimo. Zato mi je osebno čisto vseeno, kaj si o Bohinjskem jezeru misli, denimo, skupina holandskih upokojencev, ki se z avtobusom vozi ob oba!i Še manj mi pride na misel, da hi morali zaradi tujih turistov kakšen del narave zavarovali in se zaradi tujcev na svoj račun čemurkoli odpovedovati. Ni še tako dolgo, ko smo pri utemeljitvah za zaščito naravnih znamenitosti radi najprej navajali dejstva, da so tiste posebnosti silno pomembne za tuje obiskovalce, nismo pa znali na prvo mesto postaviti potrebe, da bi odločujočo težo črpali iz naših lastnih kulturnih spoznanj. Takšna miselnost je ostanek nekdanje hlapčevske serviinosti do vsega tujega. Tisto, kar je nekdo, ki je morda enkrat v življenju potoval skozi našo deželo iz vljudnosti in mimogrede povedal o kakšni naši krajinski posebnosti, je bilo vedno več vredno kot naše lastno utemeljitve. V meso in kri nam mora priti, da je kulturna krajina v TNP z vsemi značilnostmi vred izključno odraz našega gospodarjenja In dokaz o naš tisočletni prisotnosti; da se z njo predstavljamo svetu in sebi enako, kot se predstavljamo 3 svojim jezikom. Pomen jezika in krajine je zato povsem kulturno vprašanje. In ker je kultura v odnosu do naše lastne krajine, do našega lastnega življenjskega prostora pri večini zelo nizka in pri mnogih čisto na dnu, so stranpoti vsakdanje. Vsaj v TNP je tako. Omejil se bom le na nekatere nabolj kričeče primere.
Za dobršen del obiskovalcev, ki se ob nedeljah razlezejo po dolinah TNP, velja, da je njihovo obnašanjB nesramno in naduto, 'je brez čuta za tujo lastnino. Kakšna kulturna beda udarja iz tistih, ki se brez vseh predsodkov z avtomobili zaženejo s ceste križem kražem po travnikih, koder je visoka trava ravno pravšnja za košnjo. Nikomur ni mar, čigavo je kaj, kakšna bo škoda. Glavno je, da so ljudje telesno sprostijo in duševno odpočljejo. Pri tem sta nogomet v pomendrani travi in pečenje ražnjičev ob potoku edini obliki sprostitve. Kmetje obupano opazujejo razdejanja na njihovih posestvih, tu in tam se najde kdo, ki zbere dovolj poguma, da si drzne nagnati vsiljivce. Kaj hujšega! Prihaja celo do medsebojnih fizičnih obračunavanj, toda kmet-lastnik največkrat potegne krajši konec. Zadnji dokumentirani primer pretepa se je zgodil letos spomladi v Radovni. Kaj ima opraviti z zdravo sindikalno rekreacijo v naravi in koliko sodijo v TNP dolge kolone avtobusov, ki se razlezejo po tratah Radovne, Krme, Pokljuke, Vršiča, Trente? Ko je edini namen množičnih prevozov pijančevanje in nabijanje žoge. Da je trava, ki jo uničujejo, morda komu življenjsko potrebna za pašo ali za seno, se n;hče ne vpraša. Celo črede ovac zamenjujejo nekateri z borovnicami, ki jih lahko vsak nabira. Niso redki primeri, ko so si ljudje na piknikih, predvsem pa tisti, ki na divje več dni šotorijo, obogatili svoj jedilnik z ukradeno ovco ali iz najbližjega tropa ukradenim jagnjičem. Komentar ni potreben. Zato so ljudje, ki jim je čisto vseeno, kje se bodo izživljali s svojim primitivnim obnašanjem, v parku preprosto nezaželeni
V	svojem razmišljanju bom izpustil problematiko onesnaženja z odpadki, saj o tem govori drug članek.
Po dosedanjih izkušnjah v TNP so vrednote kulturne krajine v Julijcih najbolj prizadete s tremi problemi:
—	splošno propadanje kulturne krajine,
—	• prehajanje zemljiškega lastništva iz rok kmetov v roke nekmetov;
—	neustrezna ali celo nedovoljena (črna) gradnja nov h objektov in enako neuslrezna prenova starih zgradb.
Kulturna krajina propada že nekaj desetletij. Ne le v TNP, ampak skoraj povsod v našem gorskem svetu. Ni namen tega članka iskati vzroke propadanja, njihove posledice in morebitne leke. Eden osnovnih cJjev ustanovitve TNP je revitalizacija in aktivno varovanje značilnosti alpske krajine. Koliko bodo ti plemeniti nameni obrodili sadov, jo odvisno od dolgega seznama sprememb v našem delu, mišljenju in v načinu mišljenja. Nič se ne bo spremenilo, dokler ne bomo vsi skupaj pripravljeni začeti naporno popotovanje od besed do dejanj. Ce je v programu razvoja TNP kmetijstvo postavljeno kot prednostna gospodarska panoga v parku, je to storjeno zato, ker je lo tista dejavnost, ki je skozi stoletja vtisnila našemu gorskemu svetu avtentično podobo in mu Izoblikovala takšne značilne poteze, ki so s svojim bogastvom soutemeljile proglasitev narodnega parka. Neobdelane njive, nepokošeni travniki in senožeti, nepopaseni pašniki, propadajoči pastirski stanovi, seniki, sirarne in hlevi zapuščene kmečke hiše 348 in izumrli zaselki, vse to je zbrano na fotografiji, pod katero suhoparno pišemo: pro-
padanje kulturne krajine. Nobene razmere v svetu nas niso sililo v to, ampak izključno naše lastne zablode. Banalno nerazvit odnos do zemlje in kmetijstva jc pr pomogel, da imamo kulturno krajino, kakršna pač je. Ko je že kazalo na boljše, se je začel nov proces, ki je v vrednotenje krajine (v TN P in drugod) vnesel drugačne in morda še bolj škodljive prvine Tu mislim na proces spremin;anja družbenih in lastniških razmerij. ko je kmečka zemlja s stavbami vred začela prehajati v roke nekmetov. Ne zaradi eksistenčnih potreb ali zaradi bivanjskih stisk, ampak zaradi nizke in dosegljive cene so ljudje iz mest začeli množično kupovati zemljo, stavbe na njoj pa preurejati v hiše za občasno bivanje. Počitniške hiše ali vikendi so se razrasli kot gobe po dežju, bodis popolnoma nove na prej nepozidanih travnikih, še več pa kot funkcionalno spremenjene in predelane stare hiše ali gospodarska poslopja (hlevi, seniki, staje). Travniki okrog vikendov ne služijo nikomur, posebej velja to za večje površine, zato so večidel nepokošeni in zanemarjeni. Novi lastniki so pridobljeno posest zelo radi ogradili z raznovrstnimi ograjami. 2 njimi (ograjami) so v našo kulturno krajino vnesli tuj in kvaren element, ki ga prej stoletja nismo poznali. Opisane spremembe v krajini TNP imenujemo z grdo besedo — vikendaštvo. V gorsko pokrajino prinaša viken-daštvo sociološko degradacijo in škodljivo družbeno neenakovrednost. V mnogih pr -merili pomeni fundamentalno razvrednotenje krajinskih posebnosti TNP. Da ne bo kdo po nepotrebnem odkrival Amerike in mi očital, da sem pristranski, naj kar sam napišem da sem tudi jaz eden tistih, ki jim domačini pravijo vlkendašl; do bajte in do travnika okrog nje sem prišel na enak način kot večina drugih. Zato je to razmišljanje
Zajamniki 1978
Slara In nova počitniška stavba
Folo A Novak (Arhiv norenjskega muzeja)
Zajamniki — sedanja podoba stavbarstva
Foto A. Novak (Arhiv goranjskega muzeja)
tudi poskus samokritičnega vrednotenja negativnih pojavov; v tem sem soudeležen, čc m je zdaj všeč ali ne. Petnajstletne izkušnje so dovolj, da lahko manj obremenjeno in brez zamere pri komurkoli zapišem spoznanja v zvezi s problematiko, imenovano vikendaštvo.
Povedal sam že, kaj pomeni ograjevanje parcel in parcelic s krajinskega stališča. Se hujše je tam, kjer so ograjena velike travniške površine, na njih pa ostaja trava vse leto nepokošena. Bivši lastniki se kasajo, kar so svojčas prehitro razprodali zemljo, danes pa njihovi z vini primanjkuje pašnikov. Ponoven porast števila živine in drobnice, najbolj opazno je to na Tolminskem, Bovškem in v Trenti, zahteva vedno večje pašne površine. Toda te neizkoriščene propadajo, ker so jih novi lastniki ogradili in za živino prepovedali. Najbo j boleči primeri prepovedane paše za nekdanje lastnike so znani na primorski strani TNP. Pripravljeni so davčni in pravni ukrepi, ki bodo današnji anarhiji naredili konec. Ozka in drobno lastniško omejena miselnost nekaterih vikendašev seže v nerazumljive skrajnosti, saj ponekod ograjujejo svoje parcele tako, da onemogočajo kmetom celo prevoz in prehod po poteh, kjer so imeli stoletja dolgo servitutne pravice. Premalo je takih lastnikov, ki so nova počitniška hiše zgradili ali preuredili tako, da so spoštovali krajinsko izročilo in posebnosti okolja. Redki so gradili s posluhom do krajine in kar so postavili ali popravili, je marsikje resnično kvalitetno dopolnilo ubrani krajinski podobi. Toda belih vran ni veliko. Večinoma so vikendi (novi ali preurejeni iz starih gospodarskih stavb), žal taki, da predstavljajo nepopravljivo one- 349
snaženje kulturne krajine. Večidel so lo kričeča skrpucala, na katerih se vidi, da načrtovalec ni imel pojma, kaj pomenijo ubranost in pravilna proporcionalna razmerja; že na prvi pogled je opazno popolno naznan|e o arhitekturnem izročilu in popolna nepismenost v likovni izobrazbi. Materiali, vzidani na teh skrpucalih, dokazujejo skrajno porazen okus lastnikov in njihovo edino željo, da bi na vikendu razkazovali svoj višji socialni status. Veliko vikendov je podobnih cenenim kioskom, nadstropnim pasjim utam in osladni scenariji iz namišljenega sveta škratov in vil. Podobno je pokvarjena okolica: novi lastniki vnašajo dodatke, ki so popolnoma sprti z avtentičnim življenjem v alpski kulturni krajini. Ograje iz koles starih furmanskih vozov, cvetlične grede v avtomobilskih gumah, razne »fontane«, če je le mogoče s palčki in njihovimi lulčki, pro-stostoječimi kamini sredi trate za ceremoniale na žaru, absurdnost hišnih alpinetumov, kičasto našemljenih na še bolj kičastih škarpah. vse skupaj pa. kar je najbolj smešno, sredi bujno cvetoče gorske narave.
Mnogi so se pred leti lotili preurejanja starih, propadajočih gospodarskih stavb s prepričanjem in utemeljitvijo, da rešujejo našo kulturno dediščino pred propadom, in da jim mora biti zato družba hvaležna za grad teljsko vnemo, če ne bi bilo njih, bi naš gorski svet izumrl, z ruševinami nekdanjih stavb bi kazal videz zapuščenega bojišča. Resnici na ljubo jc treba povedati, da je pri tem marsikdo mislil pošteno in da je potem s svojim delom in pravilnim pristopom resnično rešil marsikatero dragoceno stavbo pred propadom. Večina pa je bila takih, ki je to frazo pobrala kol ceneno puhlico, z njo mahala in uspevala pri tistih, ki niso ničesar vedeli, kako stvari zares stojijo. Njihovo reševanje kulturne dediščine se dandanes razkazuje v neokusnih spomenikih nedomislenosti in ustvarjalne nesposobnosti. Za monoge »rešene« stavbe bi bilo bolje, da jih nikoli ne bi bilo. Potemtakem nI pretirano heretično prepričanje nekaterih poznavalcev, ki trdijo, da je za propadajoče objekte kulturne dediščine včasih bolje, da dokončno razpadejo, kot da jim kdorkoli, z izgovorom reševanja dediščine, spreminja obliko, velikost in osnovni namen. V tem smislu so usmeritve za bodoče posege v TNP nedvoumne: vse stavbe v parku se smejo obnavljati in popravljali pod pogojem, da se ne spreminja njihova prvotna namembnost (funkcija). Povedano drugače, v TNP odslej ni več mogoče spreminjali gospodarskih objektov {hlevi, seniki, stanovi ipd.) v počitniške hiše. Zakaj? Ker postaja kmetijstvo in obnova alpske kulturne krajine ena od prednostnih dejavnosti v TNP, je treba temu nače'u logično podrediti vse druge posege. Tisti seniki in hlevi, ki so spremenjeni v vikende, ne bodo nikoli več — seniki in hlevi. Ko se bo zalo kmalu pojavila prednostna družbena potreba po revitalizaciji planinskega pašništva, bodo vikendi ostali vikendi, za staje, hleve, stane in sirarne pa bo potrebno (po nepotrebnem1) zgraditi nove objekte In s tem posegati v dragocena zemljišča, ki bi sicer služila paši. Kjer pa ruševine ostanejo nepozidane z vikendom, je mogoče kadarkoli na istem mestu postaviti stavbo, namenjeno avtentični kmetijski dejavnosti.
Vikendaštvo je vneslo v prostor TNP negativne sociološke pojave, ki jih prej ni nihče slutil. V odnosih med domačini in nedeljskimi priseljenci je nastal kratek slik. ki se razrašča v neprijetna nasprotja, ponekod previdno prikrita, drugod zelo vsakdanja in mučna. Redkokje so medsebojni odnosi sproščeni, neposredni in iskreni. Večkrat slišimo, kako si drug drugemu delajo škodo, si nagajajo in se za malenkosti prepirajo. Normalnih medsebojnih stikov že dolgo ni več in če se po sili razmer srečujejo, se delajo, kot da drug drugega ne vidijo. Domačini se čutijo odrinjene in neenakovredne, zato tudi manjvredne, saj njim ni dano, kar je dano priseljencem, namreč to, da bi imeli še v drugem kraju hišo in posest, da bi lahko kot vsi delovni ljudje tudi oni imeli redni dopust. Občutek manjvrednosti na svoji lastni zemlji kaj hitro sproži nepredvidene reakcije. Lastniki počitniških hiš bi morali vse to uvideti in razumeti ter temu primerno pomirjevalno vplivati. Kjer tega ne znajo, reagirajo domišljavo in vzvišeno, Specifični sociološki problemi so se pojavili na nekaterih bohinjskih planinah. Za razliko od primorske strani, na gorenjski strani domačini svojih stanov in hlevov niso prodajali (jih niso mogli, ker stoje na skupni srenjski zemlji), ampak so jih dajal v dolgoletni najem. Ko dandanes prihajajo k svoji živini v planino se v lastnih stanih počutijo kot tujci, nepotrebni, nezaželeni in vsiljivi; znotraj prebivajo drugi ljudje notranjost so si predrugačili, čeprav 3amo za deset ali dvajset let, tako preurejene in poleti zasedene bajte ne morejo več rabiti prvotnemu namenu. Pašništvo se umika z večine planin, koder so bili pastirski objekti spremenjeni v vikende. Kmet in njegova živina se umikata tistemu, ki na njegovo oz. srenjsko planino zahaja le ob koncu tedna, zadnje leto pa še redkeje. Absurdno in resnično! Ne zavedamo se še sociološkega prepada, ki vedno bol| zija Nismo še pripravljeni priznati, da poležavanje v kopalkah pred vikendom ne gre skupaj s trd.m kmečkim delom nekaj korakov stran Smo sploh sposobni pomisliti, kaj se kuha v glavi domačina, ko se ves dan na njiv ali na travniku koplje v znoju in kolno, nedaleč stran pa gleda vikendaša, ki mu ni 350 treba delati, pa vseeno živi manj naporno?
Pred proglasitvijo TNP so Krajinsko dediščino najbolj razvrednotile stihijsko razmetane in neustrezno oblikovane počitniške hiše, nedomišljene gozdne prometnice in tako imenovane črne (nedovoljene) gradnje vikendov. Vse troje je še danes vir najhujših problemov, s katerimi se srečujemo v prostoru TNP. Zakon o TNP je negativne spremembo le delno omejil, ustaviti jih ni zmogel. Kajti ljudska nesramnost m z njo povezana cinična iznajdljivost, zavestno kršenje predpisov In brezobzirno obnašanje v parku nimajo meja. Kar je prepovedano, je trebE postoriti čez noč. Črni vikendi rastejo dobesedno čez noč; bolj točno čez nedeljo. Inšpekcijske službe so kadrovsko preslabotne ali pa premalo dosledne, neučinkovite in zato same sebi namen. Kakorkoli že, dejstvo je. da sprenevedanje in s časovno zamudo skrita pasivnost ali čakanje, dokler črna gradnja ni končana, večkrat pomeni le prikrito legalizacijo nedovoljene gradnje. Tudi seznami črnih vikendov, ki so določeni za rušenje, so le seznami za rušenje in nič vec. Nihče jih ne jemlje resno. Se najmanj lastniki. Kajti na teh seznamih so ludi taki kršitelj1 oziroma črnograditelji, ki stojijo višje od navadnih smrtnikov. Upravni postopki, potrebni za realizacijo rušenj, so tako zapleteni in dolgotrajni, da zvodeni vsa resnost, ostrina in odločnost. Zato so seznami vsako leto daljši, nihče točno ne ve. kaj bi z njimi, zato se prelagajo iz enega planskega akta v drugega.
In čemu je, recimo, podobno, da lastniki nedovoljeno zgrajenih stavb (poleg vikendov jc še dolg seznam drugih objektov) kakšno leto pozneje začno zbirati soglasja in mnenja, kakšna mora biti stavba, ki dejansko že dolgo stoji? To je navadno norčevanje iz resnega in poštenega dela.
Žal moram priznati, da pri neprimernih gradbenih posegih v gorski svel planinci nismo nobene svetle izjeme. Čeprav si tako radi dopovedujemo, da se edino ml spoznamo na to, kakšna gradnja je za alpski svet primerna in kakšna nI primerna. Izkušnje, ki jih imamo pri gospodarski komisiji PZS, n so navdušujoče. Skoraj vse postojanke v naših gorah poslavljamo ali urejamo v imenu in za potrebe vseh slovenskih planincev. Vendar se marsikaj počno v zelo ozkih prijateljskih družbah, takorekoč v zaprtem krogu, za izključne sindikalne polrebe nekaterih delovnih kolektivov, ko pa zmanjka sape in nastanejo problemi z legalizacijo, se po sili razmer vse skupaj tlači v družbeno potrjene planinske programe. Na gospodarski komisiji, kjer naj bi imeli pregled nad vserni posegi v planinski svet in katere namen jc usklajevati te posege, zvemo za nekatere gradnje ali adaptacije šele tedaj, ko so v zaključni fazi ali pa so celo končane. V zvezi s stihijskimi posegi v naš gorski svet bom omenil najbolj kr čeč in zgrešen primer; mladinski vzgojni center v Bavšici. Ne vem, kdo je bil pobudnik za postavitev takega centra, toda to zdaj niti iii pomembno. Pomembno je žalostno dejstvo, da je center v Bavšici najslabše in najgrše od vsega, kar so slovenski plan nci v vsej svoji zgodovini zgradili v gorah: center je šolski primer, kako se v gorah ne sme delati oziroma graditi. Če odmislim, da je to klasična črna gradnja, postavljena brez dovoljenj in brez načrlov (načrti so bili izdelani pozneje kot posnetek dejanskega stanja), je vse. kar sestavlja mladinski center, postavljeno brez najmanjšega odnosa ali posluha do stavbnega izročila alpske kulturne krajine, brez osnovnega občutka, kaj kam spada in kaj e že na prvi pogled sprto z občutij vim gorskim okoljem.
Naj končam premišljevanje o vrednotenju krajine v TNP z mislijo, ki bi pravzaprav morala biti v uvodu. Zapisal jo je vel ki alriški pesnik in ugledni predsednik Senegala Leopold Senghor: »Zemlje nismo podedovali od naših staršev, ampak smo si jo izposodili od svojih otrok.«
TRIGLAVSKI NARODNI PARK IN DOMAČINI
(Prispevek k razmišljanjem o TNP) ANKA NOVAK
Ko se lotevamo problematike TNP, nam je živo v zavesti, da jc bilo n je dejansko ali pa vsaj potencialno še dovolj izrazilo to območje razširjen gospodarsk in življenjski prostor vasi v dolini. Planine in gozd so redile domačine. Veliki osebn n skupni napori pa trdna organizacija srenjskih skupnosti so bili potrebni, ko so domačini vsako eto znova kultivirali gorski svet za potrebe svojega gospodarstva. Ob tem so se tudi na globlji, intimnejšl ravni domačinov spontano tkale trdne vezi, s kater mi so na la 3vet priklenjeni. Kar človek premaguje z največjimi napori, to se najmočneje vtisne v zavesi. V lern pogledu sla si alpinist in kmet po duši sorodna, čeprav so motivi za to sorodnost različni. Zelo samovšečno bi ravnali, če bi mislili, da je kmečki človek gluh za lepote gora, da ga privabljajo le gospodarske koristi. Ze res, da sta njegova misel in napor usmerjena v gospodarsko prizadevanje, toda nisem še slišala lepših, bolj eruptlvnlh opisov doživljanja gora kot so mi jih — tako mimogrede, sredi dela —
posredovali nekateri stari planšarji v Bohinjskih gorah: »Z mosta tukaj je tudi tako lep pogled na Debeli vrh. Ko ga gledaš, si pa tam! Ti pa pride, da bi kar nazaj legel1« Tako doživlja goro s svoje planine majerica iz Stare Fužine, ki desetletja tam planšari. Številni domač ni, ki se sami več ne ukvarjajo s planšarstvom, so svoje stanove preuredili zase v počitniške hiš ce pa čeprav jih uporabljajo samo ob prostih dneh, ko za kratek čas obiščejo planino, preprosto zato, ker jo potrebujejo, ker so navezani nanjo, (O tem, kako so predelali staro pastirske zgradbe, bo še tekla beseda.) Krivični bi jim bili, če bi jim to odvzeli. Morali bi jih le vzgojiti, da bi sami ne uničevali tega, kar so ustvarjali njihovi očetje. In prednost naj bi na planinah, ki bodo naprej živele v svoji prvotni — gospodarski funkciji, imeli gospodarji, ki bodo to funkcijo planine tudi v resnici vzdrževali, jo ohranjali pri življenju.
Ne smemo pozabiti, da je kulturna pokrajina zmeraj delo človeških rok. To je konstanta. Kjer nI živine, da bi jo popasla, se trava zaraste, zarastejo se senožetl, ko ni več koscev. Ko propadejo še stavbe, ostane — krajina. Veliki družbeni in gospodarski premik: so tako pot nakazovali tudi TNP. V veliki meri so svoje tudi že opravili. Ne samo nostalgija, ki preveva starejšo generacijo, ki se s ponosom ozira na garaško preteklost, na svoje žulje, ki jih je pustila v gorah, tudi mlajši rod domačinov, ki vztraja na zemlji, je ohranil v svoji zavesti latentno predstavo, da so planine pomemben — neizkoriščen del gospodarskega prostora. »Naj nekaj naredijo, če hočejo, da bomo redili več živine!« je izrazil svojo nsmeč ob pomanjkanju pastirjev bohinjski gospodar in dodal, da bo morala polovica živine iz hleva, ko bosta obnemogli planšarlci, ki jima daje živino v oskrbo. Planine, tudi najbolj oddaljene, živijo v zavesti domačinov kot nekaj zelo konkretnega, življenjsko pomembnega, kot sestavni dsl vaškega zemljišča. Ta konkretnost se izraža že v poimenovanju planin In gozdov. Ne boste slišali npr. Bohinjca, da bi rekel: Sem pasel v planini, sekal les v gozdu. Vselej zelo določno pove. da je »planval« na Dednem polju, pri Jezeru, na Uskovnici in da je sekal les npr. na Vodičnem vrhu. S prizadetostjo gledajo, kako jim zdaj ta svet uhaja. Tudi mladi. To je bilo naše, srenjsko, pravijo" Pripovedujejo, kako so sami ali njiliovi očetje na plečih ure daleč nosili na planine gradbeni material, koliko živine sc jc na tej ali oni plamni prepaslo in koliko sira so vsako leto pridelali. Dalje pripovedujejo, kako so v desetletju po drugi vojni vsi zavzeto hodili »v talako« — skupno delo, ko so obnavljali požgane stanove, gradiii in obnavljali sirarne, vodne naprave. Hvalijo zadruge, ki so si tedaj še močno prizadevale za izboljšanje gospodarstva na planinah, ko so dobivali še izdatne družbene podpore v ta namen. In grajajo zadruge, ker so jih kmalu pustile na cedilu, saj so vso svojo dejavnost usmerile le v izkoriščanje gozdov, ki so pripadali nj hovim planinam. Srenje so razen gozdov izgubile tudi lovišča, ki so jih poprej na licitacijah prodajale raznim uporabnikom. Z dohodki iz skupnih gozdov in 7 dohodki za lovišča, ki so pripadala večjim planinam, so vsaj občasno pokrivali izdatke za planšarski obrat. Gozd, lovišče in planšarija so bili združeni v gospodarski organizem. Odtujitev njegovih prvih dveh sestavin so gospodarji doživljali kot šok, ki se je razraščal v nove dimenzije z valom vključevanja domačinov v nekmečke dejavnosti. Ta šok so doživljali tudi kot nekaj prehodnega, saj si svojega gospodarstva n so mogli zamišljati brez planin.
Ko so planinske zgradbe izgubile svojo prvotno namembnost, so prebivalci iz mest pristavili svoj lonec. Začel se je pravi val preurejanja teh stavb v počitniške hišice. Prehajale so v last nekmečkih gospodarjev. Toda povečini se je s tem v zvezi uveljavil najemniški odnos večjega časovnega obsega. To je na eni strani pogojeno v dejstvu, da stojijo te zgradbe na skupnem svetu, da je v individualni lasti le stavba, ne pa tudi stavbno zemljišče (v Bohnju imajo za to lep zraz »selišče«) in jih zato ne morejo prodati. Res pa je tudi, da se je tak najemniški odnos uveljav I tudi na senožetnih planinah, kjer ima vsak gospodar zgradbe na svojem svetu. Nočejo jih prodati, ker mislijo, da jih bodo morda še kdaj potrebovali v gospodarske namene. Dajejo jih v najem z namenom in pogojem, da jim najemniki stavbo vzdržujejo, dovoljujejo jim. da jo po mili volji prenavljajo. V tem vidijo svojo korist. Pa smo bili priča, da domači ob sečnji v senožeti niso hoteli nadlegovati najemnika, ki jim je »hišeo« na senožetl predelal v kičast zvarek, ampak so si kuhali na ognjišču v sosedovem stanu. Omenil smo že, da tudi gospodarji ali njihovi otroci preurejajo pastirske zgradbe v počitniške hišice samo za svoje potrebe. Seveda je kar dovolj teh zgradb za vselej odtujenih kmetijam
Arhitekturno izročilo so dobili v roke novi lastniki, novi uporabniki in ga predelovali svojim potrebam, svojemu načinu življenja in svojemu okusu primerno. Ta okus pa je v najštevilnejših primerih tak, da ne kaže najmanjšega posluha za oblikovalske kvalitete preprostega ljudskega stavbarja in deluje sredi planšarskih naselij kot najbol, nasilni tulek. Za Bohinj bi mogl: reči, da je nova arhitektura po vaseh bolj rasla iz kvalitet izročila kot arhitektura v bohinjskih gorah, ki je podlegla izmaličenemu okusu vikendov. Tega so cepili tud, domačinom. Vendar je prav med njimi še laten'.na podoba domačega izročila. Opozarjati bi jih morali na njegove kvalitete, da bi se otresli predsodkov ob poplavi počitniške arhitekture, ki deluje na vrednote izročila kot čista 352 destrukcija.
Planina Zajamniki
Foto M Sojovic (Arhiv gorenjskega muzeja)
Planina Ovčarlja, Bohinj, Andrejev slan Iz Stare Fužine 2 »ogrädo« in "'kravjo streho«
Foto A. Novak (Arhiv gorenjskega muzejn)
Triglavskega narodnega parka ni mogoče obravnavati ločeno od podedovane gospodarske odvisnosti pa tudi ne od notranje navezanosti domačinov posebno na tisti del gorskega sveta, ki ga že ali ga še želijo uživati v gospodarske namene. V Bohinjski Bistrici in v Srednji vasi j e izredno živahna dejavnost planinskega društva s številnim članstvom, močne so lovske družina, saj so se vanjo strnile podedovane lovske in gor-niškc strasti domačinov. Veljalo bi k določenim razpravam pritegniti najaktivnejše med njimi, ki si prizadevajo za obnovo planin ali kažejo sposobnosti v kakšni drugi smeri, npr. v smeri razvoja gorskega turizma. Ne bi smeli enačiti tradicije z zaostalostjp ali kmečko trmo V trad c ji so pogosto ohranjene dragocene zakonitosti, izoblikovane v dolgotrajnih izkušnjah, tudi preizkušnjah. Ne nam šteti v zlo, če zapišemo, da je b.la stara srenjska skupnost trdna institucija z nadrobno izdelanim sistemom samoupravljanja. Rasla je iz srednjeveških osnov skupnega gospodarstva. V zadnjih sto letih so imele srenje dovolj posluha in trdne volje za melioracijo gospodarstva na planinah gledano seveda iz sočasnih pogojev. Po velikem zaletu, v letih po drugi vojni, ko je bilo deležno tudi družbenih podpor, je bilo to gospodarstvo potisnjeno ob rob — tudi družbenega zanimanja.
V zadnjem času si kmetijski strokovnjaki prizadevajo, da bi ga spet oživili. Niso nam še znana načrtovanja v zvezi z njegovo modernizacijo. Predvidevamo vendarle de bodo nov: programi obšli tradicionalno pripadnost planin določenim pašnim skupnostim. Pri tem se bomo v Bohinju prav gotovo soočili z mnogimi odpori, izhajajoč Iz dejstva, da ie v Bohinju zelo izrazito ohranjena zavest pripadnosti stari srenjski skupnosti, oziroma starim srenjski m skupnostim, ki so jim pripadale določene planine. Čeprav so bohin ske planine prešle v upravljanje Gozdarskokmetijske zadruge, jih uživajo (z redkim1 izjemami) po nepisanem pravilu se vedno Is gospodarji iz vasi, ki so jim poprej ts planine tudi pravno pripada e. Odstopanja od takih nepisanih pravil spremlja nejevolja, jeza, čeprav se v zadnjih letih zaradi vse večje stiske zaradi pomanikanja pastirjev taka napetost blaži. TNP bi si moral p'izadavati, da bi vsaj na izbranih območjih vključil v strukturo čuvanja kulturne dediščine tudi stoletno kontinuiteto pripadnosti planin določenim vasem, pa tudi kontinuiteto v delovanju planšarskih obratov tudi v posodobljeni tradicionalni shem . Le-ti bi morali biti prav tako deležni družbene podpore, kot jo bodo zanesljivo deležni večji obrati, za katere se bodo predvidoma zavzemali kmetijski strokovnjaki. Z ohranjanjem manjših planšarskih obratov, bi mogli plan ne. ki tudi po ohranjeni arhitekturni dediščini to zaslužijo, ohranjati v živi funkciji To j° npr. območje visokih fužinarskih plan n (Jezero, Viševnik, Dedno pol a, Laz) ki so hkrati tudi vozlišča pl aninskih transverzal, dalja Velo polje, Konjščica Ta možnost bi morala biti prisotna pri perspektivnem razvoju planšarskega gospodarstva, tudi kot sestavina kulturnega izročila, kot sestavina funkcionalnega öhranjenja kulturne krajine. Planino Jezero cenijo v studorsko-fužinarski pašni srenji kot najboljšo planino, ki ima dsbro pašo in ;e dobro preskrbljena z vodo. Prod drugo vojno so imeli v načrtu, da bi se na tej planin zbiralo mleko iz sosednjega Viševnika in Dednega polja. V načrtu je bila naprava za transportiranje sira s planine Jezero v dolino. Od tega načrta je bila zgra- 353
jena le nova sirarna — »sirarca«, dokončno šele po drugi vojni. Pred leti je bila izročena v drugo namembnost, za Viatorjev planinski dom, ki je že naslednje leto pogorel. Sirarna je bila zgrajena za potrebe planšarstva in planinstva. Zdaj stoji na njenem mestu novi Viatorjev dom, v katerem je dobil svoje mesto en sam prostor za potrebe planšarstva, prostor za pastirja.
»Turizem in pianšErstvo bi si morala podajati roko. V tem vidim razvoj bohinjskega gospodarstva, ne v industriji...« je modroval pred leti zdaj že pokojni gospodar izpod Studora, ki se jo sam mnogo prizadeval za obstoj planšarstva In je bil aktiven tudi v turistični dejavnosti. Ne samo potencialna naravnanost bohinjskih gospodarjev v plan-šarsko živinorejo, tudi namen nekaterih domačinov, da se bodo po upokojitvi sami oprijeli planšarskega dela (tako so mi pred nekaj leti zatrjevali posamezniki) jc dokaz, kako tesno povezujejo domačini odvisnost svojega gospodarstva od planinske paše še več. Posamezniki v češn.anski srenji so mi zatrjevali, da bi biii v pašni sezoni pripravljeni pustili delo v tovarni in preživeti poletje s svojo živino na planini, če bi jim bilo zagotovljeno, da jih bo v jesem spet čakalo mesto v delovni organizaciji. Rezultati mednarodnega posvetovanja v organizaciji SAZU o problematiki številčno močnega družbenega sloja kmetov-delavcev ali t i. »polkmetov« so poučni. Večina pokazateljev kaže. da polkrret ni prehodni po|av, da raste v številnih razvijajočih se in tudi razvitih deželah. Kljub industrializaciji, kljub razvijajočemu se turizmu, se kmečki človek oklepa zemlje, ker »je za polkmeta zemlja ekonomska varnost«. (Delo, 14. januarja 1984, sir. 16—17.) Če bomo znali prav usmerjali kmetijsko gospodarstvo, npr. v Bohinju, bo mogel skladno s spomeniškovarstvenimi prizadevanji polnokrvno živeti tudi TNP Prav gotovo pa ne le s posredovanjem idej, načrtov, ampak tudi ob gmotni podpori družbe. Pomembna sestavina v prizadevanjih za ohranjane kulturnega izročila v območju TNP bi morala biti po'eg naravovarstvene in sporne,niškovarstvene tudi kompleksnejša etnološka štud ja, kl bi vključevala pomen tega prostora za gospodarstvo bohinjskega kmeta tudi v prihodnosti in bi spomeniškovarstvena načela gradila ob živi
Planina Laz, 1975 (ArMv gorerjskena muzcj(i)
Feto D. Ilolynskl
gospodarski funkciji planin. Prav med domačini bi bilo potrebno izdelati raziskave, kako si sami zamišljajo funkcionalno gospodarsko izrabo prostora v okviru TNP. Ce vemo, da 30 take raziskave sedaj v navadi pri urbanističnem načrtovanju stalnih naselij, pri 354 revitalizaciji starih mestnih jeder, se bo zdel ta predlog manj čuden in nenavaden. Tako
bi prizadevan.a za ustrezno rešitev prostora dobila kompleksnejšo vsebino in obseg. Ne samo strokovnjaki, tudi javno mnenje, skupno3t domačinov, bi mogli pri tem tvorno sodelovati. Pa kar pri začetkih bi bilo treba upoštevati njihovo mnenje in oblike reševanja, ki |ih predlagajo sami, usklajevati z načrtovanji kmetijskih strokovnjakov in spomeniškovarstvenlh delavcev. Ob tem bi se sami tudi vzgajali gledo na novo kategorijo, ki jo je dobil ta njihov svet z vključitvijo v TNP Tako bi se izognili očitkom admnistriranja, samovoljnega poseganja v svet, ki so ga stoletja uživali in ustvarjali kulturne vrednote, ki jih zdaj želimo varovati.
BARVITOST PRIPOVEDNIH PRVIN
(prcf. dr. Francetu Avčinu, roj. 6. 10. 1910, u 21. ?. 1984)
»Kakšen čas je to, ko je pogovor o drevesih skoraj hudodelstvo, ker vsebuje molk o tolikih krivicah ...« Prof. dr. France Avčin je zapisal lo ana-temsko vsebino, ki je kdo ve kdaj privrela iz prsi Bertholdu Brechtu, ko je opazoval naravo v šundru svoje dobe. ki je že tedaj napovedovala, da prav njej prihaja čas, ko ga bo lo stežka preživela. In kakšen absurd hkrati se skriva v tem vzkliku »načete Evrope«, ko se pri tem izključuje dobrota človeka, močno pa je poudarjena njegova neumnost, nepreudarnost in pohota. Vse je nad Naravo! In prav to je Franceta Avčina hudo boleio, saj so se maščevanja, drobna, nevidna površnim očem. dogajala takorekoč pred njim in to prav v tistem trenutku, ko so nastajale prenekatere vrstice njegove žlahtne izpovedi, ali pa obtožujoče tožbe ... Leto3 21. februara je Usoda potrkala na vrata, za katerimi je snoval prof dr. France Avčin svojo življenjsko filozofijo. Ga zvabila k sebi, nam pa prepustila vse tisto, kar je do tistega žalostnega trenutka ohranjalo lega moža pri življenju, da znova precenimo, se znova poglobimo v globine njegovega razmišljanja in znova pretehtamo širine doživetij, ki jim je dal prav on tisti ton, da so zaživela tudi pred nami, kot bi bila naša. Pravzaprav sem v zadregi, ko bi rad napisal nekaj o Francetu Avčinu kot planinskem pisatelju. Morda bi bil v enaki zadregi, če bi bil lovec pa bi to isto nameraval, ali pa znanstvenik, ko bi iz njegove leksike življenja in strokovnega dela, ki nam ga je zapustil, skušal izpisati samo tisto, kar je najvažnejše. Bilo bi preveč in premalo bi bilo prostora za vso tako nalogo. Sem bi seveda mogli prišteti še kakšno »podzvrst« osebnega zanimanja za dogajanja okoli sebe, ko posebej ne bi smeli prezreti izredno prefinjenega in občutljivega odnosa do narave, njenih pojavov, vezi s človekom in Njo. Besedo Narava je vedno pisal z veliko začetnico. To pomeni, da jo je posajal v prestol božanstva in če je temu božanstvu kanil človek storiti silo, se je zganil z vso svojo močjo, z močjo svoje besede, z močjo svojega peresa.
In tako je pritekla iz n^gove življenjske duše reka z dvema strugama. Prva je bila tista, ki se je pretakala naravnost nazaj v naravno bit; druga pa je napajala spoznanja, ki jih je bil deležen tedaj, ko se je pogovarjal z Naravo. Tedaj, ko je doživljal tiste skrivnosti, ki jih človek prikliče iz svoje lastne globine, ko se znajde na ozki polici bitja ali nebitja. Ti dve strugi z obraslimi bregovi znanstvenih izsledkov na področju elektrike, v lovstvu in v alpinizmu ter v gorskem reševal3tvu, sta tore| bistvo n egovega bogatega življenja, ki se je zlilo s tema dvema rekama tistlkrat, ko je prenehalo biti njegovo srce, to je zadnji teden v mrzlem mesecu februarju let03... Vedno znova pa se ustavljamo ob njegovih »enciklopedičnih žlahtnostih« v besedi in izrazu, ob njegovi knjigi Kjer tišina šepeta. Štirikrat je morala ponoviti svoj nastop na slovenski kulturni sceni, štirikrat je zaokrožila med zveste planinske bralce in vselej je odmevala z enako močjo, če ne vedno močneje. In res, ko prebiramo njegove pripovedi, smo priča, kako neprestano pljuska na njegovo duhovno površ|e zdaj znanost, pa spet umetnost In čustven, vendar stvaren odno3 do narave. To troje se pravzaprav
prepleta, ustvarja kito njegovega življenja, ko jo počasi razpleta v najbolj kritičnih tonih kadar gre za Naravo, v najbolj znanstvenih eksaktnostih, kadar gre za novosti v alpinizmu, in v najbolj sproščenem govoru umetniške veljave in globine, kadar gre za umetnost in za literaturo.
Planinska literatura ni v ospredju kulturne tvornosti. To so že zapisane ugotovitve. Prava škoda pa je, da je Avčinova literatura zaostala za to resnico, ko v svojstvenem, prepričljivem slogu, ki ostaja v ozadju nečesa, ker je nekoč bil kulturni dogodek, a ga je zasenčil morda manj značilen pa hkrati uveljavljen kulturni utrinek tistega trenutka. Planinska literatura je pri nas dejstvo Čeprav je v njej precej »Informativno poučnega«, imamo Slovenci tudi zapise, ki veljajo za nesporne literarne stvaritve s plan nsko-alpinističnega področja. Ce ugotavljamo kvantiteto, potem moramo tudi priznati, da gre za kvantiteto na področju planinska literature, ne kakršnekoli druge! Torej smo že nehote zapisali, da imamo planinsko literaturo, da pa je še nismo uspeli ustrezno ovrednotiti. Kvantiteta daje kvaliteto. Dokaz za to je morda prav France Avčin, ki v svoj kvantiteti najde zmerom prostor za nesporno kvaliteto, kajti njegovi teksti so literarno nesporni, stilno zvirni, snovno svojski, doživljajsko pnstni, labu ativno nezapleteni, filozofsko kozmopolitskl, čustveno narodni n vseobsegajoči, kadar je govor v njegovih tekstih o naravi, o gorah, torej o gorski naravi. Kako hitimo po primere, kadar želimo govoriti o planinski literaturi, na tuje, k O. E. Mayerju. G E. Lammerju, tudi h J. Kugyju, domače zglede pa radi spregledamo Naj ne grem v slovensko planinsko literarno klasika, naj ne naštevam spet Mencingerja pa Mlakarja, naj se ustavim kar pri sodobnikih, pri T. škarji na primar, pri D. Cedilniku, pri I. Tomazinu, ki šele pr haja na literarno bojišče Pa še kaj sodi zraven. Avčin bi bil vesel, če bi mu dejal, da prav mladina gradi to sicer krhko zgradbo literature, kajti zmerom je imel čas in voljo, da se je ustavil pri mladini, ko je govoril o svojih inspiracijah. Čeprav ne vemo, kako bi opredelili planinsko leposlovje, to še čaka marljivega slavista, morda za diplomsko delo, pa vendarle vemo, da ta pojem obstaja In da Je med nami. Da je med nami gorjan, je hribovec, gorski vodnik, pohodnik, pastir, nekdo in planinske množice, da razširim razmišljanje o tem, ki ga je zapisal ob Avčinovi zadnji četrti »Tišini« prof. Tine Orel. Kje je zdaj planinska literatura, je v romantiki, je v nekakšni novi dekadenci, novem simbolizmu, v nečem, čemur še nismo dali imena? Dejstvo je, da je planinska literatura povsod in je taka kot je, je torej romantična, sodobna, moderna, mlada in široka. Taka ,e; kot ji je dodal svoje France Avčin v pripovedih, in se razrašča še naprej, kot odpira vrata V. Grošlju, S. Belaku in drugim. Vsa ta litaratura šele nastaja, je pa tu in ne moremo je iztrgati iz celote nekega dogajanja, za katerim stoji narod, pač tak, kakršen je, slovenski. Se ne bi gatili z novim rusojevstvom, ker je to preživeto. Tako bi šli v stereotipnost, ki bi se spogledovala s svetovno literaturo te vrste. Mi imamo svoj izvir, svojo planinsko literaturo, ki so ji sicer za osnovo morda vse tiste življenjske reči, kot so za osnovo drugim literaturam, še zdaleč pa to ni isto. Je nekaj samosvojega, svojskega, našega, slovenskega. Zakaj bi se bali to zapisati? In če strnemo to enostavčno razmišljanje v citat, ki je sicer last F. Avčna. moramo reči: »...planinska literatura je potreba širokemu krogu bralcev, predvsem pa mladini«. In še: »Planinstvo je priradno in utemeljeno posajeno v čas in prostor, v splošno kulturo današnje dobe, ki jo po svoje označuje.«
Za literarnega »govorca« šteje F. Avčina tudi F. Bohanec, ko ga v svoji »Govorici slovenske planinske literature« (Delo 26. 7. 79 - Književni listi) tako označuje. Ni naključje, da se ja hkrati z Avčinom in prav z njim razbistrila prenekatera meglena »alpska dolina«, v kateri so se zgnčtali zgodovinsko, filozofsko, sociološko kulturno (in še katero) premalo razloženi pojmi, ki so pač prihajali na dan ob njem: z njegovim peresom, z njegovo neznansko voljo in pogumom ter pronicijivostjo. Po drugi plati pa je tudi »tesno« konkreten, spoštljiv in kar napadalen, ko se v svojem pripovednem zagonu ustavi v nezadovoljstvu nad razmerami, ki nam kroje tako zgodovino kot prihodnost, ko ob tem toži nad zamudo v Himalaji, nad nerazumljivo birokracijo in tako naprej .. . Sam se je štel za »preoglatega« za svoj čas, ki ga je živel. In s tem se jc bil prijavni!, če se je? 2e njegov vzklik: »Romantke ne gre odgnati iz gorskega sveta, svet mora ohraniti nekaj neodkritega in skrivnostnega!« kaže na to, da trditev ni treba umakniti.
Kako tesno jo povezoval človeka z vsem, kar sicer razumemo pod pojmom »romantika«, se v stavku... »preganjani in pregnani človek potrebuje vsaj zapisanih, a pristnih osvežitev svojih ginečih odnosov do pramatere narava, da vsaj malo postane zopet človek!« jasno kaže. Ni se mu zdela simbioza z naravo nekaj takega, kar bi bilo lahko samodopadljivo, simbioza ja b la zanj hkrati borba in spoštovanje obenem, vse v mejah neke neznanosti, ki jo je iskal in jo je nazadnje tudi našel. Tako mu Brooks nikdar ni bil tuj, saj si je našel zase moči. s katero je poskušal biti kos svojim nalogam. In jim je bil kos? Utehe je iskal v Samivelu. v Kugyju je obču-356 doval veličino poezije gorskega sveta, Turgenjev ga je povezoval z naravo tako, kot je
jc bil doživljal kot lovec. Baumbach ga povezuje s prastarim izročilom, ki je hkrati povezano z njegovo Trento in tistim človeškim pohlepom, ki ga je tako rad poslavljal na sramotni oder. Ni šel mimo Gagerna tudi ne Bora, celo v antiko se je odpravlja! po lekova za svojo dušo, k Titu Lukreciju, pa pozneje k Rostandu in se je v samem sebi zaključil tedaj, ko je s Kugyjem vzkliknil: »Kaj me sprašujete, zakaj hod m v gore. Hodim, ker moram!« Lepota doživetja je zanj prvo In zadnje, tako je rekel. V naravo je šel preprosto tako, kot gre vsakdo svojo prvo pot tja. On pa je zraven še duhovit: »Sel je za klobukom, ki mu ga je veter odnesel v brezdanje globine Severne stene!« In tako se je približal goram. V skali se ni znašel kot »pristaš« prometejske linije, pač pa kot pristaš estet ke v alpinizmu. V gori ni nikdar gledal le plezalskega problema, niti ne možnosti za osebno slavo. Zanj je bilo to zmotno, prazno in je tak odnos primerjal s tistim, ki bi se za umetnost in glasbo zanimal zgolj zavo'jo tehničnih značilnosti. Sploh nI mopel razumeti ljudi, ki so gledali na goro, steno kot täko, zgolj s stališča ene same ideje.
Čeprav ni v naravo hodil po samotp, ampak zgolj v »zatočišče«, saj je imel naravo za »zatočišča miru in lepote«, se je rad zavedal tudi tega, da je samota tista, ki človeka plemeniti Zanj samota ni bila nikdar taka. da bi bil v »njej izgubljen in osamljen«, seveda, »če ne izgubiš zveze z vsem, kar je.« »Nič bolj nisi sam,« pravi, »Kot je sama reka, kot so same gore, saj si le del celote, četudi si manj kot prašek v peščenem morju puščave!«
Sicer pa narava zanj ni bila nikdar »le zatočišče miru in tišine«, narava ,e zanj ludi živela, mogočno, ludi hrupno življenje, tako, ki se ga je bal in ga je spoštljivo dojemal. Enega najbolj mogočnih opisov take narave bi našli v njegovem Relem križu, ico ob sicer vagnerjansketn slogu slepečih 3cen, ki jih vzporeja z zakonitimi in efekti take narave, ostaja v svojem dojmu, v svojem doživetju pristen, stvaren. To je romantika krutosti, ki vztraja v stvarnem svetu resničnega dogodka.
Njegova »ponovitev doživetja« je tista skrivna formula, ki je pritegnila k branju toliko bralcev in vsi vztrajajo pri tej vsebini še naprej. »Brez slovenske žemljice, skope in nehvaležne, a tako naše in moje, ne bi mogel živeti«, pravi. In to razumemo tudi filozofsko: bilo mu je to okolje bit življenja, saj ga je uveljavil takorekoč tudi s smrtjo, ko se je od vsega zemäkega po svoje poslovil v njegovi ljubljeni Trenti. V njegovem življenju takorekoč ni šablon, zavoljo tega je bilo tako zahtevno z njm govoriti reči, ki so zadevale naše navado in razvade v Naravi. Vse mu je prihajalo od srca Na videz v koler čnem zagonu, v resnici pa v globokem prepričanju, da je vsemu tako in da stvari na morejo biti drugačne Zdaj. ko je preteklo že nekaj ča39, zdaj že lahko to podpišemo. Res j e tako b lo kot je napovedoval. Ne, ne potrebujemo, žal. preteklega časa, sedanjega nam je treba, ker se mnogo tega šele uresničuje. In zakaj je b i v svoji pripovedi tako enkraten zanimiv, pritegljiv? Ali je to morda zato, ker človeka še pragon sili v neko evforično vertikalo, ki je porojena v pozitivnem vrenju življenja in je vse, kar je v horizontali negativno? Če bi pritrdili Samivelu. bi bila resnica življenjskih skrivnosti takorekoč na dlani. Pa temu ni tako. Vse je bolj zapleteno. Tudi nedosegljivo Le mnogo teh reči s'utimo in zato je tudi njegovo doživetje tako. Je slutnja, uresničena sicer po svoje, jc prod nami, pa vendar pušča se nešteto neznank, v katerih se nehote skušamo najti tudi mi, ki Avčina prebiramo. Dostikrat se mi je dogodilo, da sem branje prekinil, ker sem v snovi, v vsebini, zaslutil neko črto, ki me je spominjala na prispodobe iz drugih literatur. Domačih n tujih. Prisoodobični občutek, ki se je rad selil v slovensko klasiko. se je stapljal tudi 7 Avči-novim nekomprom snim zrazom, v katerem je brez dvoma želel najti kar najkrajšo pot v učinek, ki ga je opis potreboval. Njegov »srhki mraz« je bil prav gotovo tisti mraz, ki je pregnetal človekova občutja, na telo, njegovo dušo. ne meso: tudi »drnasta rez« je bila tista, ki si je skušala tako najti v posodi slovenskega izrazja svoj proslor in svoj pomen. »Volhka megla« je Avčinu pomenila tisti občuteni vtis, ki ga jc bil deležen kdo vc kolikokrat kot lovec kje na jesenskem polju, kjer se je preganjala siva megla, težka in dišeča po zadnjih jesenskih ognjih. Zgledi iz literarna klasike sicer niso zanj značilni, so pa tu in so mu po svoje obarvali stil. ki je postajal iz zgodbe v zgodbo izvirnejši, svojski. V onomatopija je bil mojster, še bolj pa ga prekaša v tem moč v opazovanju narave, ko se navadno vse najdragocenejše v vtisih strne v barvni kolorit. njemu tako ljubo področje, kamor je rad hodil po primerjave in jih prdaja! ostalim čustvenim doživetjem dneva, noči, jasnine in sploh naravnega krožnega teka. Barve, barve ... Ne morem si kaj. da ne bi obstal ob teh njegovih, verjetno najbolj značilnih primerih. Zanj je zelena barva barva veselja, spočetega življenja, nepokvarjeno-sti, neomadeževanosti .0 barvali sam pravi, da »barv ne opišeš z besedo, treba jih je videti in znati gledati... Treba je samovzgoje, truda, da se dokoplješ do spoznanja lepote barv«. Značilno zanj je, da prav barve pravilema združuje s porrom »lepota«. Brž, ko se razveseli nad zelen lom narave, že na drugi strani nanj preži črnina, preže črne prevese. temna krila, in kadar uporablja črnino, jo uporablja tedaj, ko ne more več razpoznati zelenila žlahtnih barv. ko so zanj to že črne ploskve z belimi polji... Kadar so stene neizprosne, so črne, le daljave, do katerih še hrepeni, so sive. Vse drugo, kar 357
je namenjeno barvam, je zanj mehko, je v mehkih tonih in v mehkih svetlobnih odtenkih. Posebej pa rad vključuje v svoja čustva naravni škrlat, ko se hkrati zavestno izogiba praznim prelestnostim in neprepričljivim tonom sive beline. V škrlatnem in srebrnem občutju se dogajajo njegova najbolj globoka doživetja ... Ko si podajajo roke še rumena večerna luč in srebrni pas vltae aeternae ...
Ves ta barvni ekscerpt ne bi bil nič posebnega, če se ne bi skladal še z nečim, kar je zanj značilno, je nekako povezan s fatalizmom, ko so prav te barve, odtenki občutij, kajti v resnici so te barve napovedovale tudi njegovo poslednjo željo, ko je iskal v tem svetlem in barvitem svetu prostor za svoj zadnji kotiček,,. »Pri Sedmer h triglavskih jezerih, ob smaragdni vodi, pod belimi skalami s padlimi viharniki. Sladko bi spal!« In tako sem se dotaknil njegovega izglasja. Z bolečino seveda, bolečim občutkom, čeprav je on sam stoično zapisal: »Smrt je izpolnitev, nujna dopolnitev življenja, prirodna njegova sestavina in višek.«
In tako sem tega moža nehote identificiral še z nekom, ki ga poznamo, z nekom, ki mu je odnos do narave prav tak, ko mu je Narava nezmotljiva, ko ;e tako skrivnostna, da je vedenje o njej lako pon glavo skopo, da vse izg nja v njeni skrivnostnosti. Samozado-voljstvo in domišljavost — to je c'ovekova bit in je narava ne pozna... »Sonce je biio že zašlo za Vassojarvi, a dan je še zmeraj žarel v ognjenordeči svetlobi, ki se je polagoma prelivala v pomarančasto in rubinsko barvo. Zlata megla se je spuščala na sln.e gore, kjer so se škrlatne lehe snežišč in svellorumcne breze lesketale v prvem ivju ...« (A. Munthe: Sati Michele, prevod VI. Levstik, DZS 1973). Da. to jc zapisal Axel Munthe. Nekoč. Podobno, če ne v prav enakih barvah, je pisal tudi naš France, ki bo ostal v škrlatnem soju spominjanja naš, slovenski Axel Munthe ...
FRANCE AVČIN OB 10-LETNICI
SVOJE KNJIGE »ČLOVEK PROTI NARAVI«1
Varstvo Narave je stvar človekove splošne kulture, torej modrosti, ne pa zgolj pameti, saj mu le-ta često veleva drugačno, zanj ugodnejše, donosnejše ukrepanje, latinski glagol »colere«, ki je koren naši »kulturi«, pomeni namreč »smotrno gojiti, negovati«, ne pa zgolj izkoriščati. Tako je res kulturen le tisti, ki ima do Narave spoštljiv, razumevajoč odnos. Je tedaj njen varslvenik, saj je zemeljska Narava edini njegov pravi »ekos«, njegovo edino in edino možno domovanje v vesoljem Vesolju. Tako nam Zemljanom prihaja skrajni čas, da svoje sedanje predvsem izkoriščevalsko stališče do svojega življenjskega okolja, prekujemo v novo ekološko etiko: varstvo Narave moramo neog bno povezati z vsakršno graditvijo naše civilizacije.
Prva konferenca Združenih narodov (UNESCO) v Stockholmu I. 1972 o človekovem okolju je pribila, da je varstvo okolja in boljšanje le-tega osnovna naloga človekove današnjosti in dolžnosti do njegovih bodočih rodov, ne glede na industrijsko-politične težave, ki iz te zahteve nastajajo. Ropanje Zemlje je treba končati. Varstvo okolja pač ni zgolj vprašanje varstva voda, gozdov, redkih živalskih vrst, izbranih naravnih lepot ter znamenitosti v škodo napredka, kot večina razume besedo »ekologija« v svojem ciničnem antropocentričnem nihilizmu razvitega mrzlega Severa do zaostalega toplega Juga. Ta se krčevito brani postati zanj nerazumljivi predmet potrošnje. Ostati hoče v svojem nezmanipuliranem naravnem erotičnem življenjskem ritmu. En sam primer za slepoto Severa: ko je UNEP (Ekološki program Združenih narodov, op. ur.) I. 1975 predlagal ceiovilo raziskavo ekološko hudo ogroženega Sredozemlja, je Sever zahteval izločitev raziskav odprtega morja. Kajti prav do tja segajo odplake njegovih velikih industrijskih kloak, predvsem francoskega Rodana, severo-Italijanskega Pada ter španskega Ebra.2 »Občutljivim« vprašanjem se moramo izogniti, zahtevajo Severnjaki, jih zamolčevati.
Ob taki miselnosti razvitega presitega, a požrešnega sveta, se ekološko stanje, naše življenjsko okolje na malem planetku Zemlja, tem edinem možnem človekovem domovanju, v povprečju nenehno le slabša, če odmislimo lokalne izboljšave, kjer so se ljudje že ovedli, v kolikšno maloro pospešeno drvimo zavoljo svoje lastniško-potrošniš-ke miselnosti Severa. »Lastništvo« je tisto stanje duha, ko imajo ljudje veliko, sami pa ostanejo majhni. Tako je sedanjo potrošniško miselnost opredelil že Marx. Njena pos'edica je tudi, da povsod po svetu ljudje zapuščajo »težko« življenje na rodni zemlji bežeč v velika mesta — te rakave ivorbe na teiesu Narave — hlastajoč za 358 »lahkim« življenjem, kot mislijo, v resnici pa v svoje propadanje in propast.
Kje stojimo ob tej klavrni ekološki perspektivi sveta dandanes mi bodri Slovenci? Predvsem trdno vztrajamo v naši stari kranjski lastniški miselnosti, ki nam jo je oponesel že sam Prešeren z besedo: »Kranjci TI le dobička išči!« Končavši z ugotovitvijo: »za dežele čast si — led!« (Elegija svojim rojakom, 45 in 52 ierz, op. ur.). Ta in današnje nenačrtno načrtovanje ob kronični neodgovornosti odgovornih nas je pripeljalo daleč, dlje ko si mislimo spričo našega trenutno še zavidljivega zaslepljujo-čega povojnega življenjskega standarda. Pa se poglejmo malo pobi že! Ce govorimo o Sloveniji, moramo govoriti o njenih gorah, kajti Slovenija je do polovice gorata, domala vsa pa gričevnata Ravna v širšem smislu je le tam, kjer na vzhodu P'ehaja v Panonsko — podonavsko nižino. In če govorimo o naših gorah, ne moremo mimo gozda, našega največjega bogastva In eko'oškega reševalca. Več kot polovico Slove-ii e pokrivajo gozdovi in se še širijo, žal na račun nekdaj skrbno kultiv ranih, sedaj pa opuščenih plodn h površin, ki bodo kmalu opustele.
Smo namreč predvsem alpska dežela in to dejstvo se na našem okolju krepko odraža. Gorotvorne sile in sledeče jim ledene dobe so nam dale mrežo izredno globokih prelomnic, kjer sedaj teko naše vode. Ob ozkih rodnih pasovih vzdolž le-teh so se razvila naša glavna naselja. Naše vode žal n majo prida zgoščenih padcev, pa smo z vodno močjo v primerjavi z Zahodnimi Alpam zelo revni. Tako smo v sodobnem geslu Severa »energija, surovine, hrana« z vsem zelo na kratko, da no ročomo, ubožni. Pa še tisto, kar bi na področju prehrane lahko proizvajali in pridelali, marsikod zviška zametujemo Toliko opuščenih njiv ter pašnikov, kot v »bogati« Sloveniji, si ne privoščijo pač nikjer v Evropi. Pa je hrana danes že prva strateška surovina, najmočnejše orožje dandanes, ko ,e polovica sveta že podhranjena, tretjina pa gladuje. Vsako sekundo umro od lakote trije ljudje, in eden od njih je otrok... Iz najdragocenejše vseh dragocenih surovin iz žive rodne zemlje se pri nas prav norčujemo. M rno jo prepuščamo profitarski požrešnosti neodgovornih a nikdar kaznovanih urbanistov ali kar še neodgovornejš^m privatnikom. Svoj čas pa je sleherni kmet vedel, kam si srne postaviti hišo, da ne napravi škode dragoceni grudi (primer Rudno pri Železnikih). Tako vesoljna dolinska Slovenija počasi a zaneslivo postaja ena sama dolgočasna dolga vas grdih »sodobnih« zgradb na najplodnejših zemljiščih »Bogvaruj da bi se vrrvili naši stari! Kamor pogledaš, en sam britof!« je potožil mlad gorski kmet. Kajti »moderna« Slovenka ne gre več na rodno zemljo, mestna »gospa« hoče biti, z vsemi pridevki tega socialno »visokega« stanu. To pa so avlo, televizija, gospodinjski stroji ipd. Pa bi jih na podeželju prav tako imele, vendar bi bile — o groza — le »kmetice«. Kam smo zašli umni Slovencil Kako se nam bo otepalo, in to kmalu! Samo nafte za »moderno« kmetijstvo naj zmanjka ali ji cena zraste v nedoseženo! So že daekovidni kmetje, ki jim poleg vseh strojev v šupi stoji v hlevu tudi — konj! Takole za vsak primer, pravijo, da vsaj mi ne bomo stradali. Meščani pa ne razumemo, da IMETI še ne pomeni BITI — 2IVETI. Tako ne gre naprej, predaleč bomo zašli, pregloboko padli v našem občudovanju in čaščenju modernih zlatih telet. Mnogi se tega že zavedajo, na srečo, a ne vsi. V varstvu okolja še vidijo grožnjo njihovemu ponosu: napredku, razvoju za vsako ceno, ki jim ga — menda sami ne vedo odkod — veleva njihov severnjaški svetovni nazor Sunt enim certi denique fines — vsem so nekje neke meje, tudi vsakršni rasti. Res je, da ni res, kako bi nujno in neogibno morala nastopiti svetovna ekološka kriza, celo katastrofa človekovega okolja. Le pameti in poštenosti je treba, pa jo lahko preprečimo. Uprav, socializem ima vsa potrebna sredstva v rokah, le socialen mora biti. Bodočnost in rešitev človeštva je socializem plus varstvo okolja vključno s človekom. Tako si še lahko uredimo 3lovensko okolje, da bo zopet povsod in povsem zdravo, kot je bilo še pred nedavnim. Pri nas je vse to in drugo v rokah družbeno-političnih skupnosti in njihovih delegatov. Po ustavi (člen 104) so ono oz. oni, ki odločajo o prostorskih načrtih, politiki urbanizacije, prostorskega urejanja in VARSTVA ČLOVEKOVEGA OKOLJA.
Prav na tem področju pa tej osnovni nalogi družbeno politične skupnosti še niso dorasle. si drznemo trditi. Kako bi sicer bilo mogoče — da navedem en sam primer — da je bistra gorska not'anjska Reka izpod Snežniških gozdov — ta barometer našo volje in moči za ozdravljanje okolja — še vedno gnojnica, resda že siva, nič več črna, a še vedno smrdljiva odplaka sluzi na vsem svetu najčudovitejše kraške jame pod notranjskim Škocjanom vse do izvirov Timave pri Devinu, viru tržaškega vodovoda! Co bi obstajala resnična volja odgovornih, bi jo lahko ozdravili na en mah: sli drugačna, čista, tehnologija v Ilirski Bistrici ali preusmeritev proizvodnje, ali — kot marsikod drugod, če prav nič ne pomaga — uk nitev tovarne.
Ali pa preprost zakonski ukrep, da si morajo tovarne svojo industrijsko vodo črpati niz-vodno. pod njenim odtokom... A kje je pri nas družbena institucija, ki bi imela toliko moč?3
Boj za čisto okolja je vojna človeka proti samemu sebi; boj za njegovo lastno zdravje. Naše družbene institucije, ki se jih neposredno tiče varstvo slovenskega okolja ter s tem praktično zvajanje ustreznih določil državne Ustave, so za zdaj naslednje:	359
Predvsem jc tu današnja Zveza društev za varstvo okolja. Nastala je4 kot posledica I. 1969 objavljene knjige »Človek proti Naravi«, ki obravnava ekološka vprašanja s svetovnega stališča. Javnost jo je sprejela s presenečenjem in osuplostjo, odgovorni pa so jo tiho zamolčali, ji pa povsod nasprotovali, češ da s svojim »pesimizmom« zavira naš razvoj in napredek. Dandanes je že zastarela, a ne po vsebini, temveč ker ni več dovolj ostra, nevarni dogodki v svetu, in žal tudi pri nas, so jo marsikod že krepko presegli. Prvotna Skupnost za varstvo okolja kot ekološko zrcalo ob astem in vest naši družbi pa je zaradi svoje iskrenost: seveda takoj zapadla v nemilost. Tej še danes ne uide, čeprav je vsakomur mislečih in iskrenih že jasno, kako neusmiljeno prav ima v svojih pogledih in razsodbah. Izvršilne moči pa seveda nima slejkoprej nikake. Predstavlja le kondenzat javnega mnenja ekološko osveščenih in razgledanih iskrenih na Slovenskem.
Raziskovalne skupnosti ter nštituti vidijo v okolju dobrine svojih financ tudi tam. kjer je vsak raziskovalni d nar povsem odveč. Da je notranjska Reka v Skocijanskih jamah slejkoprej gnojnica, pove vsak in vidi vsak otrok. Samo poskusiš jo, pa ni treba dragih raziskav o »stopnji njene onesnaženosti«.
Imamo še po upravni liniji Republiški komite za varstvo okolja, Svet za varstvo okolja pri Predsedstvu republiške konference SZDL, oddelek Gospodarske zbornice Slovenije. Tudi vse občine in celo številne krajevne skupnosti že premorejo svoje organe za varstvo okolja. Vsepričujočl Inštitut »Jožef Stefan« ima posebno skupino strokovnjakov »SEPO« za izdelavo strokovnih izvedeniških mnenj o zahtevnejših varstvenih vprašanjih za rabo bank pri kredit ranju projektov. Fakultete univerze pa niso v prvi bojni lin ji, o varstvu okolja govore — z redkimi izjemami, preveč akademsko aH celo nič.^ Medresorska komisija Republiškega komiteja za varstvo okolja ter Republiškega komiteja za vzgojo in izobraževanje naj vključi razmerja med človekovo družbo in njegovo Naravo v vse stopnje novega usmerjenega izobraževanja, v dobro varstvu dobrin splošnega pomena. Varstvo okolja mora postati osnovna scstavljalka socializma kot svetovnega procesa. Celotno družbeno življenje v Sloveniji naj se dopolni in prepoji z vsa bolj nujno novo vrednoto varstva okolja, sicer bomo tudi v tam med nerazvitimi republikami kmalu na zadnjem mestu. SRS ima danes skupščinski dokument o varstvu okolja in na voljo vso osnovno zakonodajo o varstvu okolja ter do ravnanja z nevarnimi snovmi ter odpadki, njih zbiranju in predelavi v drugotne surovine za proizvodnjo. Prirejamo koristna posvetovanja in razstave o naši ekološki problematiki, npr. »Odpadki — surovine«, »Tehnika za okolje«, »Čista energija«. V okviru Republiškega komiteja za energetiko se borimo za smotrno produkcijo in uporabo vseh klasičnih vrst energije, vstevsi jedrsko In hkrati s šiednjami le-teh. Najcenejša in najčistejša energija je namreč — privarčevana ener-g ja! Dobro smo se razgledali po stanju onesnaženosti voda v Sloveniji, ki je toliko, kot da nas je v Sloveniji štirikrat več, kot nas je. Dogovarjamo se s sosedi, naj nam voda ne pošiljajo čez mejo onesnaženih čez vse dopustne meje, npr. z Avstrijci o njihovi industrijski kloaki Muri ter z Italijani o Jadranu. Premoremo tudi težko in z odpori roje-vano Zvezo skupnosti za varstvo zraka. Ljubljana pa si je I. 1979 prvič organizirala celo Ljubljanske ekološke dneve.
Organizacij in zakonov za varstvo okolja tedaj na pretek! Po naši stari praksi države »Bi-Bi« namesto »Je-Je« pa tudi za naše okolje velja še en jugo-rek: »Mnogo babica, kilavo dete ...« Kajti ko gre za res konkretne rešitve, ostajamo — razen redkih častnih izjem — pr: besedah, zakoni pa so lepa, a mrtva črka, slepilo, da smo vse potrebno že opravili. Naša dosedanja gledanja na Naravo in njeno varstvo so glede konkretnega tehnološkega in prostorskega razvoja žal še vedno precej taka, kot smo jih dobili v začetnem absolutizmu stalinističnega obdobja, kljub nekaterim njegov m sicer nasilnim. a koristnim rešitvam.
V prvih povojnih časih smo naravno iskali take načine in proizvajalne odnose, ki so nam prinesli bridko potrebne h-itre in čim lažje rešitve. Ker pri tem nismo utegnili prida misliti niti na jutrišnji dan. kaj šele na bodoče rodove, srno samemu sebi marsikod prizadejali ogromno škodo. Pomislimo npr. samo na Trboveljske elektrarne in Celjsko umazano industrijo! Kaj škode na gozdovih in ljudskem zdravju so povzročile in jo šc povzročajo.
Prvo smo »ozdravili« tako, da njene strupene pline razpršujemo na široko do »neškodljivih« koncentracij, z drugo pa še danes tičimo v slepem kotu. Toda koncentracija SO; in drugih blagodali v ccljskem zraku tudi po desetkrat preseže celo najvišjo krat-kodobno dopustno meo, ustreznega po zakonu določenega alarma pač ne sprožimo — da ne bi razburjali javnosti, saj bo minilo, kot je prišlo...!
čuvati moramo rodno zemljo kot punčico svojega očesa, ne pa da je vsem zakonom v brk gubimo po I500 ha vsako leto. Nagnati gradnje in graditelje na nekor stni svat, ki ga naša gorata pokrajina nudi na pretak, a tako da nam odpadki In greznica ne se-360 gajo v dragoccnc vode, talne kot površinske Hrana je človeku alfa in omega, začetek in
konec brez nje človek ne more, golo ril pa lahko kaže. Brez nje bomo nekoč grizli jeklo, steklo in beton naših razCIovečcnih sodobnih termitnjakov po nekoč v krvavem potu naših prednikov pridobljeni rodni zemlji. In tisti, ki hrano pridobiva iz zemlje, ne pa Iz špekulantskega trgovanja z njo, mora že dobiti svoje pravo mesto v družbi kmet-tov, delavcev, uradnikov in strokovnjakov (SSSR). Res velika jc nedavna iznajdba, da živino lahko krmimo ne le s koruzo, pšenico, ribjo moko in z drugimi močnimi krmili, ampak tudi kar s travo, senom in otavol In da s takega mleka lahko smetano posnameš kar trikrat, preden ostane »kakovostno« kot je mestno industrijsko! Prav posebna pažnjo pa moramo posvečati naši največji in povrh samoobnovljivi dragocenosti, slovenskim gozdovom, gorskim kot ravninskim/ Gozdarji, ti gozdni zdravniki, k temu teže venomer in od nekdaj a kaj morejo, če jim posek odrejajo »višje oblasti« sedaj (19B0, op. ur.) 4 milijone kubikov na leto namesto biološko največ dopustnih treh milijonov? In če brez njihove vednosti ter pristanka lesar}i v smislu vsesplošnega »napredka« čez noč ustanavljajo nove in nove lesne industrije, ko terjajo od gozdov še in še, več in več?7
Živimo močno po svetopisemskem pravilu: »Maj levica ne ve kaj dela desnica« Vloga rastlinja na sploh, gozda pa še prav posebej, je na Zemlji osnovna. Torej tudi v Sloveniji, ki ima izredno srečo, da so ji modri predniki gozd obvarovali na polovici njene površine, gorate predvsem. Gozd je od nekdaj predstavljal najzanesljivejšo kmetovo hranilnico. Dajal mu je najdragocenejšo obresti: les za zibel in rakev, hišo in mizo, plug in peč in voz In kozolec in senik. Skrbel je za zdravo in stalno pitno vodo Varoval mu je polja pred poplavami in vetrovi in odnašanjem zemlje. Dajal mu jc svež, hladen, sočen zrak zanj in za njegove prehrambno rastlinje. Skrbel je za drobni ptičji svet, ta najboljši in najccncjši »insekticid«. Skrival, hranil in čuval mu je divjad, ki je od nje človek živel 99 »/o svoje dobe na Zemlji. Le-ta potrebuje samo troje hrano, kritje in mir. Miru in kritja in hrane pa je v »modernih« monokulturnih gozdovih manj in manj.
Na srečo že prodira spoznanje, da je pravi, zdrav gozd le mešani gozd, listavski »plevel« je vreden prav toliko in več kot dragoceni (beri dev znl) ig'avci. Gozd čisti zrak in blaži vetrove. Najvažnejša njegova vloga pa je, da zna iz odpadnega ogljikovega dvo-kisa naših kurišč in motorjev v zraku z vode pri koreninah in iz energije v sončn svetlobi z za zdaj še nedoumljivo fotosintezo preko listnega zelenila — klorofila izdelovati dragoceno živo maso — les, ta od nekdaj najplemenitejši človekov gradbeni material. Hkrati pa sprošča kisik ki brez njega vse življenje hitro zamre, saj vsa živa bitja dihajo. Vse rastlinje, največ pa gozd, nam dobavljajo kar tretjino kisika v ozračju, ostali dve tretjini pa nevidni živi plankton v vrhnji plasti morij.
»Zelo čvrsti družbeni dogovori morajo regulirali potrebno ravnotežje med izkoristkom lesne mase in biološke obnove gozdnih površin,« pravi Mi'oš Polič. K temu bi dodali, da se nihče, tudi politično najmočnejši, ne sme več od zgoraj vtikati v smotrno gospodarjenje s to našo najdragocenejšo, a tudi najobčutljivejšo dobrino, kar jih premore slovenska zemlja in njene gore.8
Gore same so Sloveniji enako važne. Ne 3amo, da so nam pri roki, z vseh strani obdajajoča zdravi išča za preobremenjene naše duše in telesa v tem »modernem« tempu živlienja. Gore so vse kaj več. Uravnavajo nam vetrove, prestrezajo rušilne viharje, odnašajo nevihte v svoje višave, jamčijo nam podnebje kot smo ga vajeni in potrebni v našem življenjskem prostoru. Njihovi gozdovi so jim tu v vso pomoč, kot smo že povedali. Dajale pa so skozi tisočletja še vse več. Poleg raznih rudnin in kamenin so poleti hranile ratarju skozi tisočletja njegovo živino in drobnico, čudovito izbrane stare planine povsod v visokih gorah še pričajo o nekdanjem življenju. NI bilo lahko, bilo pa je zdravo in nadvse koristno: najkakovostnejše meso in mlečni izdelki so prihajali prav s planin. Drugod v alpskem prostoru zato z uspehom vzdržujejo planšarstvo — posodobljeno seveda, kar jc le mogoče. Mi pa smo ga po osvoboditvi v svoji zagledanosti v industrializacijo pustili klavrno propasti. Z žulji in v znoju izkrčeni ponos naših prednikov propada drug za drugim. Se malo in propadla bo zadnja planina v Bohinju, nad Sočo, v Savinjskih in Karavankah. Planine, dragoceno pašnike pa zarašča napadalna smreka in grmičevje. In prav isto se dogaja v nižjih legah, kjer nam pred nosom propadajo velikanske količine najslastnejšega sena.
Naše gore so tudi glavni dobavitelj zdrave, čiste vode, te osnovne sestavine vsakršnega višjega življenja, pa tudi najrazličnejših tehnoloških procesov v proizvodnji naših dobrin, potrebnih kot nepotrebnih. Količine vode pa niso kar neomejene, kajti na Zemlji so v stalnem krožnem teku med morjem in kopnim preko ozračja s pomočjo Sončeve energije, pa je uničevati ne smemo. Zato je vsakršna neč sta proizvodnja, ki se konča v vodah, človekov udarec v obraz samemu sebi.
Naša Sava je npr. od Jesenic naprej do izliva v Donavo samo še industrijski odvodni kanal, z enakimi pritoki (npr. Ljubljanico, Kamniško Bistrico, Savinjo, Krko) neuporaben za industrijo, rekreacijo, kaj šele za pitje. Sočo pa v Gornji sošk dolini ljudje še mirno in brez škode pijejo. Doklej še? Prav vse moramo storiti, da nam bo ta najlepša
Stan na planini KonJSCIca
Foto Dokumentaciji: PV
reka Evrope, njen naravni spomenik, taka ostala še vnaprej. Ničesar nečistega nc smemo postaviti obnjo. tudi nlkaklh hidrocantral na saj bi bile energetsko bore malo vredne. Ne pozabimo tudi, da teče v naši največji prav grozljivi tektonski prelomnici, povrh po našem potresno najnevarnejšem svetu. Bližnji Longarone ob Piavi in Furlanija oh Tilmentu ter Beli so nam menda dovolj zgovoren opomin, čeprav so nekateri neodgovorni, dobro plačani strokovnjaki tudi drugačnega mnenja.
Pobočja naših gora s svojimi vodotoki ponudijo še drugo možnost. Nič koliko jih jc, ki bi dajali lepe količine stalne in čiste dragocene električne energije, lepo skrite in enakomerno porazdeljene za krajevne potrebe in za primer nujnosti v kaki novi vojni bog-nasvaruj. Kako prav so prišli tisti kmečki mlinčki in žage v osvobodilni vojni. A tudi te smo v svojem grandomanskem besnilu mirno zapisali propasti. Pamet pa taka! Voda z gora |a vir naše dolinske vode, rečne kot podtalnice. Tudi za te se brigamo le mačehovsko. Podtalnice nam vse bolj upadajo in v vsa večji nevarnosti so glede zastrupljanja z odpadki, odplakami, izlitimi maščobami (nafta, olje) in spuščenimi strupi. Venomer ponavljajoče se umiranje ribjega sveta kar povsod po dolinah je obtožujoče merilo za naš brezbrižni, kratkovidni odnos do dragocenega vira vsakršnega življenja. Voda je naravna dobrina posebnega družbenega pomena, pa nima prav nihče pravice uničevati jo: ne iz malomarnosti, najmanj pa zaradi svojega dobička na račun koristi in življenjskih potreb sočloveka. Vsaj v socializmu bi že morali razumeti, da lastniška beseda »socius« pomeni soseda, sodruga, sočloveka, ne pa nekako togo ekonomsko teorijo ter ideologijo.
Najdragocenejši vir vsakršne energije sevanja s Sonca, vsepovsod obilno pričujoč, čist in zastonjski, pa Slovenci kljub nekaterim poskusom slej ko prej puščamo vnemar. Pa bi si še ob današnji preprosti tehnologiji sončnih kolektorjev, toplih gred in cenenih toplotnih akumulatorjev (voda, kamenje, beton, izolacijski omet) lahko vsaj pri novogradnjah prihranili polovico dragocene toplote za ogrevanje.
Tako bogati in zdravi smo, da si mirno lahko privoščimo spanje pravičnega. V takem klavrnem, brezpametnem položaju smo tedaj Slovenci v letu 1B80 z našim okoljem, z našo okologi,o, to znanostjo o našem domovanju. Nič ne pomaga, pa naj si še tako zastiramo oči. zapiramo usta in tiščimo ušesa: krivi smo, krivi samemu sebi, vsi. od nas, spodnjih, pa vse do najvišjih, odgovornih. Čas je, da se ovemo, spametujemo, prenehamo po nojavsko tiščati glavo v pesek, kajti to nam nc more pomagati, da ne bi zabredli, se pogrezali vsa globlje in globlje In nam tudi ni treba Pamet, iskrenost, odkritost, skupno s tehniko, ki lahko vse uniči a tudi vse ozdravi, lahko vse popravijo, pozdravijo. Zdravljenje bo dolgo in tudi drago, to pa vse bolj čim dlje bomo še odlašali. Drugod v svetu, kjer ekološka pamet še zmaguje, s tem že pričenjajo na vsej široki 362 fronti ekološke vojne. Pomislimo samo, kako so Agleži ozdravili svoj London in Temzo.
Ali kako Francozi že vračajo ljudi iz prenapolnjenih mest ter brezposelnosti nazaj na rodno zemljo. Ali kako se tam cela podeželska naselja odločajo proizvajat; samo č sta hraniva, brez vsakršnih »-cidov« profitarske kemične industrije, poslužujoč se naravnih sredstev (npr. fazanov proti koloradarju). Z našim ozkim sovenskim prostorom moramo pričeti gospodariti najskrbneje, premišljeno z vseh strani. Končati moramo s »politiko« krajevnih političnih mogočnlkov, da se gradi tisto in tam, kar ni kakor določajo oni sami, ti »botri lokalnih faktorjev« {Miloš Polič).
Vsak sektor razvoja moramo planirati v organski povezavi z vsemi sosednjimi, ob naj-vestnejšem upoštevanju možnih danosti N'arave in ekologije, vsega splošnega življenja torej. Predvsem pa moramo gospodarstvo in trgovino — to legalizirano krajo (Marx)
—	vrniti v resnični, socialni socializem. Tržno gospodarstvo, kolektivno podjetništvo brez ozirov na levo in desno in brez odgovornosti odgovornih vsem zakonom in celo Ustavi v brk, to je listo kapitalistično početje v socializmu, ki nas jo pripeljalo v današnjo slepo ulico varstva Narave. Zanj ni nikakih opravičil več. Tudi ne bi bil protiustaven, proti samoupravljalski. Po Ustavi jc namreč kriminal, ki bi — zopet ta naš večni »bi-bi«
—	moral bili ustrezno prerezan in kaznovan. Ustavo pa smo si postavili samoupravljalci sami. Kaj je to, npr. da en kolektiv svoj skupni Naravi ukraden primarni proizvod prodaja čez meje za devize, ko drugemu zavoljo pomanjkanja repromateriala daje proizvodnja desetkrat več vrednejših končnih izdelkov, če domače robe ne kupuje čez meje nazaj za še dražje devize ob štirikratnem profitu tat nskih uvoznikov ter izvoznikov? To je kolektivski kapital.zem, ne pa socializem.
Združiti moramo vse številne naštete naše ustrezne varstvene institucije pod eno skupno streho in ji, ker gre za ustEvne določbe, dati moč Ustavnega sodišča, da bo k vsem očitnim in prikritim obstoječim kot nameravanim zlorabam okolja lahko reklo svoj dokončni NE! In da bo izvršene grehe tudi lahko kaznovalo brez ozirov na levo in desno vsem »botrom« navkljub. Le v slogi je moč!
Vsakršen škodljiv poseg v našo naravno domovanje mora biti kazniv, tudi taksno načr-tovanjo neodgovornih projektantov. Tak vladni ekološki supersekretariat kot merilo vsega v Naravi je avtor terjal že pred desetimi leti, hkrati s Skupnostjo za varstvo okolja kot zrcalo vsemu našemu početju. Seveda ga ni nihče poslušal.
OPOMBE K ČLANKU:
1 Prof. dr. Franco Avčin jo uredniku Planinskega veslnika odstopil rokopis, ki v originalu nosi naslov: France Avčin ob desetletnici svo|e knjige -Človek proti naravi, varstvo okolja v Slavoniji leta 1980 s posebnim ozirom na naše gore in gozdova«, z naročilom, raj rja, takega kot je ali skrajšanega in prodelnr,ona, uporabi ob prirre'ni priložnosti. To razmišljanje predstavlja sicer gradivo /a knjigo Slovenske gore (CZ 1832), v kateri naj bi sodeloval kol avtor teme -Varstvo rarave v slovenskih gorah-. S tem dejanjem je oč tno od te naloga odstopil. Tako zdaj priobčujemo njegov čianek v skoraj celotnem obsegu, ko smo krajšali (/goij zavoljo dolžine') le nekai nebistvenih oc-stavkov in manj pomembnih opomb. Sestavek je verjetno zadnji Avčinov spis. v katerem obravnava varstvo naravnega okol;a
7 Tisti, k imajo v rokah vso niti in vajeti, morajo krmilo naše borke končno Dotegniti v smer VARSTVO OKOLJA brezpogo.no brezobzirro če treba. Nič ne pomaga, Varstvo okolja in napredek življenjskih pogojev so no izključujeta.
1 Pa bo potrebna in sicer knalu, tako kot je bil nujen sadanji usrep za omejitov podivjane motorizacije in za ukrotitov stihijsko ponorole rasti vseh oen, tudi življenjsko najosnovnejših. ' Pod imenon Skupnost za varstvo okolja (SVOS).
! Isto velja /a Akademijo SAZU, ki bi morala biti morilo vsega slovenskega dogajanja, pa je o našem okolju najdlje — molčala.
4 Poleg grobih, akutnih nevarnossi za gozd (izkori&čcvalski posogl. požari ipd.) preži na oozd še dvoje: Prvo so kronične ekvare zaradi dolgotrajnih, čeprav nizkcvsebnoslnih strupenih plinov v ozračju (npr. drovjo ol> cvtoeustnh;. Posledica so k-ajši poganjki, tanjäe iglice, krmežljavo listje. Nevarnejše pa so latentre (prikrite) okvare. Oko j h ne opazi, kajti kažejo se v zmanjšani življenjskosti lor odpornosti drevja cz. gozda, kl je od vseh rastlinskih združb najobčutljivejše na svoja dihanje. Drevesne krone imajo velikansko prostornino, pa filtrirajo ogromne količine zraka, kl se g'blje skoznje, segajo visoko, v slaätl, kjer Je zrak že močno onesnažen s plini - trdni delci to manjša zlo: drevesa živa dolgo, nabirajo pa sirupe vsaj zimzelena — leto In Can. Ce povrh pada nan|e še -kisel dež- Iz izpušnih plinov daljnih, neznanih izvorov, se ti elementi (žveplo, flour in tuci težke kov,ne] nabirajo v tlu okrog korenin: drevo zadržuje in pije strupeno vedo. Le-to se često dogaja v Skandinaviji kamor prihaja kisli dež i/ ruhrskih ter angleških industrijskih revirjev. K nam prihaja tako z Tržiča. Mester, Padske nižine. In naš slavni trboveljski dimnik višine 360 ni! celuje po principu: razprši po kolektivu.
Začuda se take visoke zgoščene emisije kar rade zopet zberejo v vetrovih In globokih gorskih dolinah, pa ni čuda, da poslane voda v oislerrah kisla, ponekod do neuporabnosti. Kjer je gozd podlege' kronično (npr. svinec z Žerjava), pedlega sedaj počasi, pomalem. Proti tej bolezni pa gozdarjem ni na volja nikakršnih sredstev - razer- — 3podrezat onesnaževalcem korenine. A kdo to zmore, kdo še upa v sedanji gospodarsk sistem po svelu, kjer ni govora o solidarnosti, povezanosti, znanstvenem vodenju, dobrem za vse In povsod, čeprav kdo ponekod utrpi žrtve na svojem samoljubjt. Tužna nam majka vsem skupi
' Posledice te bitke za los so ponekod žalostne. Osrečujejo gozdove novodobni visoko-zmogljivl -tlrrberčkl- (timber — jack, lasri hlapec). Spravilo s lo ameriško zverino ie resda hitro in ceneno, a za njo ostajajo obupno razrlta gozdna tla. težke rane v naši skaloviti, s prstjo revni zemlji, hkrati umetni hudourniki. Njim se pridružuje nova nevarnost, zopet iz brezobzirne seve--
njaške ameriške mlselnc3tl, izvirajoča z vso večje zadrege za kurivo: kurjava z losom, ce o pogon tcrrnocenlrai z lesom! Qoli dalmatinski otoki iz dobe benečanskih n cruiih ropanj naših gozdov naj nam bodo v nenehen ooomln do kod smemo / njihovim izkoriščanjem!
Semkaj spada ludi kurjava z lesom: kmet in svojčas tudi meščan, sta kurila samo kuhinjo in še kak bivalni oz. delovn prostor. Spall oa so zdravo v mrzlem in so umivali z utrjujočo mrzlo vodo. Danes pa Iii hoteli imeti enakomerno toplo celo stanovanje, celo hišo In to tehnično slaba izolirano. Kolika potrata dragocenih goriv, koliko bi jih lahko privarčeval . In nakoč bomo v to prisiljeni, hočeS, nočeš, moraš!
Včasih smo ta pozimi Udi doma pošteno oblekli, danes pa bi vse hotelo skakati ludi v stanovanju vse leto naokrog napol nolo, kot poleli, ženski svet še prav posebej.
» Mednarodno varstvo gora nadzoruje posebna komisl|a [Commission da Protection de la Mnnlagna) pri Mednarodni uniji alpnskih združenj (UIAA) v Ženevi N.eno delo povzema v S oveniji Planinska zve/n in uprava Triglavskega narodnega parka, ki pa je daleč orerra.hen, 3aj ne doseže Gornjega Posočja.
Medna-odna komisija ugotavlja da je gorska narava na.bolj ogrožena v deželah, kjer turizem predstavlja bistveni' del narodnega donodka. Poziva vse planinske organizacije, na! o nujnosti varstva gorskega sveta prepričujejo in pridobivajo politične kot gospodarska osebnosti na organizirajo tovrstno vzgojo po šolah tako ca je vsak planinec alplnlät In turist hkrati varstvenik narave še posebej pa v gorah in tako sodelavec ekoloških organizacij. Le-le morajo namreč imet; čim več odločnih pripadnikov, kajti mnogo miši je mačja smrt.
PLANINSTVO V TNP
JANEZ BIZJAK
Planinstvo je najbolj množična dejavnost v parku. V visokogorju celo edina dejavnost. Zavedni slovenski gorniki so bili poleg prirodoslovcev listi, ki so Triglavski narodni park povijali v zibel že od samega začetka I. 1908, soustvarjali so ga, mu oblikovali podobo in značaj ter se zanj borili vse do njegove zrele oblike, uzakonjene I. 1981. Nobene bojazni ni zato, da bodo slovenski gorniki v TNP prikrajšani ali oškodovani in da so dobili s proglasitvijo zakona o TNP v visokogorju Julijskih Alp neljubega in vsiljivega sopotnika ki jim bo na vsakem koraku gledal pod prste. Program PZS je sestavni del Skupnega programa razvoja TNP. Planinska etika, tista prava in večkrat pozabljena, je tudi etika obnašanja v TNP. Ničesar novega torej za prave gornikel V parku so prepovedane ali vsaj nezaželeno le tiste stvari, ki jih pravi gornik že prej niso počeli. Novosti in omejitve so prizadele tiste, ki se v gorah ne znajo pravilno oziroma primerno obnašati. Takšnih obiskovalcev pa je vsako leto več. Vnašanje dolinskih razvad je ena od stranpoti množičnega planinstva. Prepovedi in uredbe so namenjene posameznikom, ki se sami ne zmorejo disciplinirati, zalo jim je treba na drug način razložiti kje so meje kulturnega obnašanja.
Nekateri si narobe predstavljajo in so prepričani, da se je s proglasitvijo TNP v Julijcih čas ustavil. Da so s proglasitvijo konzervirali stanje, kakršno je pač bilo in da se odslej nič ne sme spremeniti Vendar temu ni tako. V TNP je vpeljano tako imenovano aktivno varstvo za razliko od pasivnega varstva, ki pomeni konzervacijo obstoječega stanja. Aktivno varstvo npr. dopušča, omogoča, podp ra in vzpodbuja razvoj kmetijstva (z vsemi panogami in podpanogami). Če je v nekaterih parkih po svetu prepovedana paša živine in če so včasih po nepotrebnem preganjali živino tudi iz prejšnjega Triglavskega parka na območju Doline Triglavskih jezer, je 7 novim zakonom drugače: eden od osnovnih namenov novega narodnega parka je ponovna oživitev kmetijstva in pašništva v Julijskih Alpah! Razumljivo je, da lepe in načelne besede ne bodo ničesar spremenile ali izboljšale, čs ne bo zraven človeške pobude, volje in hotenja, predvsem pa naše skupne potrebe, da bi ponovno oživili obdelano krajino v TNP. Da bo pojem »kulturne krajine« vreden svojega imena, ne pa, da si bomo pod tem pojmom predstavljali le zapuščene in s koprivami obrasle njive, propadle travnike in z nizkim drevjem zaraščene senožeti in pašnike.
Nekatera pravila obnašanja so veljala v naših gerah žc pred ustanovitv jo TNP in bi veljala, četudi parka ne bi bilo.
Obisk gora v TNP ni z ničemer omejen. Markirane planinske poti niso nikjer zaprte z rampami, kot so nekateri zlobno trdili. Rampe so postavljene le na tistih gozdnih cestah, ki so prepovedane za javni promet; za pešhojo ni nikjer prepovedi. Za vstop v TNP ne bo treba plačevati nobene lakse, čeprav je bilo o njej veliko govoric, ko so sprejemali zakon.
Adaptacije planinskih postojank in gradn.e novh postojank so mogoče le v okviru programa PZS (gospodarska kom sija), ta program jc sestavni del planskih aktov TNP. Stihijsko in divje šotorjenje ali taborjenje kjerkoli je prepovedano povsod po kulturnem svetu: toliko bolj je taka prepoved utemeljena za TNP. Za ta namene so urejeni in organizirani kamping , ne pa vse tiste travniške površine, ki niso dovolj visoko ograjene.
364 Planinski vzgojm tabori (mlad nski, vodniški, alpinistični) so izjema v tej splošni pre-
povedi, zato so v programu TNP posebej obdelani (glej poglavje o planinskih tabor hl). Pikniki ob svinjskih kotletih na žaru, pijančevanje ob žerjavici v najlepših delih alpskih dolin in vsa odtujenost tako imenovane »čevapčič rekreacije« so gornikom tuji pojavi, zato na tem mestu izpuščamo utemeljenost prepovedi o kurjenju z žerjavico. Trganje rož je star problem. Vsaj TNP naj bi bil tisti del naših gora, kjer se navadimo, da je planinsko cvetje (velja za vse rože, ne le za zaščitene) naravna dragocenost, namenjena za občudovanja in ne za trganje. Planinska mladina je na raznih tečajih dobila pravilno vzgojo glede varstva planinskega cvetja, žal pa premalokrat najde dobre zglede pri starejših, ki s tem v zvezi redkokdaj dokažejo primerno kulturo. TNP prinaša novost glede trganja zdravilnih zelišč. Kadar bomo nabirali zelišča za lastno zdravje in za svoje hišne potreba, ne bo nihče ugovarjal. Naravovarstveni nadzorniki pa bodo v TNP preganjali vse tisto nabralce, ki bodo zdravilna zelišča množ čno trga'i za potrebe industrijske predelave. Za takšnimi nabiralci so včas.h ostajala dobesedna opustošenja; spomnimo se samo nabiranja in odkupa planinskega pelina! Tedaj so, nekaj let nazaj, pelin na nekaterih gorskih pobočjih povsem Iztrebili. Več reda. poenotenja in estetskega izboljšanja je predvideno na področju planinskih oznak in informativnih tabc!. V okviru PZS je določeno in dogovorjeno. kakšna je planinska markacija, kakšna je smerna tabla in kako so označene postojanke. Glede tega ni v TNP nobenih sprememb Pač pa bo potrebno odstraniti vso kičasto navlako in razne »iznajdljive prijeme«, ki so dandanes še vidni in naj bi ponujali različne planinske informacije. Npr. velike, obtolčene in zarjavele kovinske table, ki ob cestah opozarjajo na planinske postojanke, le-te pa so na tablah narisane neokusno in brez vsake likovne vzgoje; od številnih planincem namenjenih oznak ob Bohinjskem jezeru nista niti dve enaki; v dolini Trente je podobno in na drugi strani Vršiča tudi. V nekaterih planinskih kočah še vedno prodajajo pozdravna karte s skrajno kičastimi in neplaninsk .mi mot.vi, najdejo se celo planinci, ki take karte kupijo jih žigosajo In pošiljajo po pošti.
Glavni problem vedno številnejšega obiska gora so smeli In odpadki. Ogledalo vsake hiše in vsake pokrajine je čistoča. Vse ostalo je drugotnega pomena. Tudi pri TNP so vse bistveno začne in konča z onesnaženjem krajine (grde počitniške hiše in črne gradnje sp najvišja stopnja onesnaženja kulturne krajine). Kaj pomagajo izjemne naravne znamenitosti, ko pa je pogled nanje obremenjen s kupi smeti in so gorska pota markirana z neuničljivimi odpadki! Nikoli ne bo dovolj opozoril in določil, da so vsi obiskovalci gora dolžni svoje smeti odnašati s seboj v dolino. Na vseh vzgojnih tečajih učijo ta pravila. Nič drugega ni potrebno v TNP, kot upoštevati osnovna pravila obnašanja v gorah. V vsakem nahrbtniku mora biti plastična vrečka za odpadke. Ce 365
so gorniki sposobni prinesti navzgor polne konzerve, bodo zmogli tudi prazne prinesti domov(l), kjer naj jih vržejo v smetnjak. Isto drži za vso drugo embalažo. Kdor vidi ob poti odmetane odpadke, naj na priloži še svojih zraven, pač pa naj-skuša, vsaj tuintam, tudi tuje smeti spraviti v svojo vrečko. Ne zanašajmo se, da bo za nami kdo pospravljal! Ekološka vzgoja se začne pri vsakem posamezniku posebej. Vsak naj se najprej vpraša, kaj ja sam storil za čistejše okolje! Ne 3krivajmo odpadkov pod kamne, pod rušo ali pod grmovje. Tako so učili včasih. In učili so narobel
Smisel pravilnega obnašanja v parku je, da obiskovalci (planinci in turisti) začutijo, da so v prostoru, ki je vreden več, ki več pomeni in se je zato potrebno v njem drugače obnašati, kot smo navajen in razvajeni drugje. Nič drugega. Park ne bo nikoli zaživel v pravi podobi, če obiskovalci ne hodo sami dojeli, da so naravne vrednote naše skupno bogastvo, skupna lastnina, ki smo jo dolžni čuvati; na zaradi predpisov in kazni, ampak zaradi lastnega prepričanja in potrebe. Vsak obiskovalec mora s svojim kulturnim obnašanjem prispevati svoj delež k pravi podobi zaščiteno narave. Vrednoto TNP niso same sebi namen, ampak so namenjene ljudem. In samo od ljudi je odvisno, kako dolgo in v kolikšni meri bo TNP vreden Imena narodni park. Bolj kot kjerkoli drugje velja v TNP pravilo; občuduj in uživaj v naravi in ne stori ničesar, kar bi oviralo druge, da jo občudujejo in v njej uživajo! Veliko širine jc potrebno za takšno mišljenje in obnašanje, širina in strpnost pa pomenita kulturo. Najbolj otipljivo in vsem razumljivo razkazujejo obiskovalci svojo kulturno ravan z odnosom do smeti in odpadkov, ki jih puščajo' ali odnašajo iz TNP. Vsakomur se zdi samoumevno, da doma na meča po tleh praznih ribjih konzerv, izpraznjene embalaže za sadne sokove ali pločevinke z mesnimi ostanki. Tudi ne pride nikomur na misel, da bi iz cveti čnili korit, ki mu krasijo stanovanje, trgal najlepše cvetove in jih pustil oveneti. N: pa vsem samoumevno, da je narodni park tisti del naše skupne hiše, ko smo se dogovorili, da sa bomo zavestno odpovedali marsičemu samo zato, da bo kulturno doživljanje pokrajine bogatejše in popolnejše.
Nekaj značilnih prepovedi, citiranih iz zakona:
Povsod v TNP (robno in notranje območje) je prepovedano:
—	odmetavati ali odlagati odpadke zunaj za to določenih in ustrezno urejenih mest;
—	sežigati na prostem odpadke in druge materiale, razen lesenih in rastlinskih odpadkov;
—	obiskovalcem parka šotoriti, parkirati vozila in prikolice za bivanje zunaj za to določenih mest;
—	obiskovalcem parka kuriti ogenj in pripravljati žerjavico zunaj za to določenih in urejenih prostorov;
—	graditi individualne počitniške hiše ali počitniška stanovanja;
—	izpuščati onesnažene vode (odpadke);
—	loviti divjega petelina, plan:nskaga orla, polha, svizca;
—	pogozdovati kmetijska zemljišča, razen če to ter.ajo protierozijski ukrepi. Posebej pa je v notranjem območju prepovedano (med drugimi prepovedmi);
—	graditi nove stanovanjske hiše za stalno ali občasno prebivanje prebivalcev, katerih dejavnost ni vezana na dejavnosti v parku;
—	graditi smučarske proga In smučarske žičniške naprave;
—	uporabljati gozdne ceste za javni promet, razen tedaj, ko je to dovoljeno.
PLANINSKI TABORI, ŠOTORlSCA IN TABORNIŠKI PROSTORI
V	skupnem programu razvoja TNP so določena stalna mesta, p-edvidena za organiziranje olaninskih (vzgojnih, mladinskih, vodniških, alpinističnih) in skavtskih (za zamejsko slovensko mladino) taborov ter za ureditev stalnih šotorišč taborniške organizacije.
V	ta namen so bila izbrana naslednja mesta: Krma, Vrata, Krnica, Tamar, Vršič (v kotu med Tičarjevim in PTT domom). Zadnjica, Zadnja Trenta, Bavšica, Koritnica, Planina na Prodih (pod izvirom Tolminka) in trije prostori ob Bohinjskem jezeru za šotorišča taborniške organizacije.	, Vsak organizator mora tabor oziroma šotorišče prijaviti upravi TNP. Kolikor bo tabor postavljen blizu planinske postojanke, se mora o tem pravočasno dogovorili še s planinskim društvom, ki upravlja s tisto postojanko. V prijavi mora biti navedeno število udeležencev, čas taborjenja, število šotorov, sanitarna ureditev in način spravta smet,. Posebej mora biti napisana odgovorna oseba, s katero bo uprava TNP urejala morebitne nepravilnosti. Kurjenje ognja in kresov je po zakonu o TNP prepovedano, vendar je v okviru skupnega programa naknadno dogovorjeno in usklajeno, da je kurjenje kresov
366 izjemoma možno le znotraj organiziranih taborov, omenjenih v prvem odstavku. Glede
drv, potrebnih za kurjenje kresov, se mora vodstvo tabora dogovoriti s pristojnim gozdnim gospodarstvom (oziroma z njegovo enoto).
Po končanem taboru so udeleženci dolžni, da taborniški prostor in njegovo okolico pospravijo in urcdc.
Nadzorniki parka bodo na vseh tabornih mestih preverili zahtevano urejenost tabora in stanje po zaključku.
SEZNAM NADZORNIKOV TRIGLAVSKEGA NARODNEGA PARKA
NADZORNIKI PO SLUŽBENI DOLŽNOSTI
j,'1'' Ime in priimek	rojstva Stanovanje
1.	Bradaškja Ciril	1921	Soča 32
2.	Debevec Jože	1924	Tičarjeva 15. Kranjska gora
3	Flajs Jelko	1949	Bovec, Brdo 09
4.	Kavran Mladen	1952	Tičarjeva 15, Kranjska gora
5.	Kočan Jure	1950	Krnica 2 b, Zgornje Gorje
6.	Komac Ludvik	1947	Soča 72
7.	Kravanja Albert	1949	Soča 56
8.	Kuhar Anton	1939	Alojza Rabiča 27, Mojstrana
9.	Rabič Janko	1949	Stara Fužina 38
10.	Stros Franc	1933	Stara Fužina 3B
11.	Štular Anton	193S	Krnica 2 b, Zgornje Gorje
12.	iSvab Andrej	1940	Zg. Radovna 22
13.	Tišlar Florjan	1937	Krnica 2 b. Zgornje Gorje
14.	Zednikar Anton	1939	Stara Fužina 38
15.	Zakrajše.k Jože	1959	Trenta 41
16.	Zima Stanko	1951	Gozd 6, Gozd Martuljek
17.	Zorč Ivan	1942	Trenta 35
18.	Berginc Mladen	1950	Uprava TNP
19.	Bizjak Janez	1943	Uprava TNP
20.	Julijan Črv	1939	Uprava TNP
21.	Fabjan Ivan	1924	Uprava TNP
PROSTOVOLJNI NADZORNIKI
Zap. , , „	Leto
Ime in priimek	rojstva Stanovanje
1.	Avčin Irena	1953	Lepi pol 25, Ljubljana
2.	Božič Ivan	1939	Rutarjeva 10. Tolmin
3.	Budkovič Lojze	1953	Mencingerjeva 1G, Boh. Bistrica
4.	Čop Jaka	1911	Rodine 34, Žirovnica
5.	Čufer Peter	1946	Podbrdo 75 b
6.	Dakskobler Igor	1957	Podbrdo 58
7.	Donaval Anton	1937	Zgornje Gorje 87
8.	Hosner Darko	1950	Trenta 9
9.	Jekler Ivan	1941	Alpska 7, Bled
10.	Kalves Miran	1944	Gradišče 8, Ljubljana
11.	Kavčič Evgen	1944	Čiginj 59, Tolmin
12.	Kemperle Cveto	1950	Bača 24, Bača pri Podbrdu
13.	Kozina Egon	1943	Finžgarjeva 4 a, Lesce
14.	Kravanja Miran	1946	Lapena 6, Soča
15.	Kutin Jože	1938	Drežnica 34. Kobarid
16.	Langus Danilo	1952	Kneža 93, Tolmin
17.	Ličof Franc	1920	Krnica 2 b, Zgornje Gorje
18.	Ogris Kristl	1928
19.	Podiogar Jože	1928
20.	Polanc Janez	1943
21.	Rakušček Jože	1937
22.	Rožič Jaka	1930
23.	Strgar Lovro	1931
24.	Veber Ivan	1937
Podhom 64 a, Zgornje Gorje
Aljaževa 1, Bled
Gorjuše 41
Tresova 2 c, Kobarid
Mevkuh 11, Zgornje Gorje
Pod Rebrom 12, Bohinjska Bistrica
Zoisova 24, Bohinjska Bistrica
S POSEBNIM STATUSOM:
25.	Potočnik dr. Miha
26.	Peterlin Stane
27.	Banovec Tomaž
28.	Puc Matjaž
29.	Skobernc Peter
30.	Smerdu Rado
31.	Svetličič Baldomir
predsednik sveta Triglavskega narodnega parka Zavod SRS za varstvo naravne in kult. ded ščine predsednik Planinske zveze Slovenije Zavod SRS za varstvo naravne in kult. dediščine Zavod SRS za varstvo naravne in kult. ded.ščine Zavod SRS za varstvo naravne in kult. ded ščine Zavod SRS za varstvo naravne in kult. dediščine
ALPINETUM JULIANA
IN DRUGI ALPSKI BOTANIČNI VRTOVI
V SLOVENIJI
NADA PRAPROT NIK
Na izletih v gorah se nam pogledi velikokrat ustavljajo na pisanem mozaiku barv na tratah, meliščih in skalnih razpokah. Marsikdaj cvetice ovenejo za klobukom, velikokrat so odvrženi šopki ob poteh nema obtožba. Včasih si zaželima, da bi neka, lepote za vedno odnesli s seboj v dolino. Tako ob ličnih, ograjenih hišicah nastajajo skalnjaki. alpski vrtički v malem. Za koliko časa? Eno le;o, morda nekaj več. Rastline, navajene na ostre zimske vetrove, na nev hte ob opoldanski sopari, na drobno prg šče prsti, v dolini propadejo. Za nastanek alpinuma ni dovolj, da rastlino izkopljemo in jo presadimo.
Za prvi alpski botanični vrt v Sloveniji velja alpinum, ki ga je na svojem posestvu na Brdu pri Kranju uredil v letih 1785—1790 Kari Zo s, eden prvih razskovalcev našega rastlinstva. Ne dolgo zatem, že leta 1810, je bila v Ljubljani ustanovljena prva naravoslovna znanstvena ustanova — Botanični vrt. Poleg drugih vrst je imela pro3tor tudi za visokogorske rastline.
Prvi pravi alpinum, postavljen v naravno okolje, pa je Juliana v Trenti. Nastajala je približno tedaj ko je bil na jugoslovanski strani moje že osnovan Triglavski narodni park. Leta 1926 jo je ustanovil Albert Bois de Chesne, gozdarski inženir iz Trsta. Z botaniko se je ukvarjal le ljubiteljsko. Dolino zgornje Soče je spoznal kot lovec in šele veliko kasneje je lahko uresničil svojo davno, skrito željo. V Trenti, dolini pod Triglavom, Razorjem, Prisojnikom, Jalovcem in Bavšk m Grintavcem, je kupil košček zemlje na Tožbarjevini, na slikovitem pobočju Kukle. Zaradi vlage, sonca n sence, zatišne lege in razgibanega terena je izbrano zemljišče najbolj ustrezalo njegovim namenom. Vrt so ogradili, napeljali vodo iz zajetja pod slapom, ki pada čez steno Kukle, očistili zemljišče in posekali nekaj dreves. Jeseni leta 1926 so bila začetna dela končana Naslednje leto so začeli prinašati rastline z gora in jih saditi v vrtu. V Juliani je največ rastlin iz Vzhodnih in Zahodn h Juli|cev s predgorjem in predalpskega sveta, nekaj jih je tudi s Karavank in Kamniških Alp. Dve gredici sta namenjeni rasti,nam iz Zahodnih Alp, Pirenejev, Apeninov, z Atlasa in Kavkaza Med vojno in po njej je bil vrt nekaj časa bolj ali manj prepuščen sam sebi. Kmalu pa so ga začeli pod vodstvom tedanjega Referata za varstvo prlrode pri Zavodu za zaščito in znanstveno proučevanje kulturnih spomenikov in prirodnih znamenitosti v Ljubljani obnavljati. Po letu 1953 so 368 za »alpinum« skrbeli krajevni organi, toda občutno se je poznalo pomanjkanje strokov-
Anika Kava, dolgoletna sodelavka v Julian!
Felo Tono Wrnlicr
nega vodstva. Po letu 1962 pa je Julana prešla pod upravo Prirodcslovnega muzeja Slovenije, ki skrbi zanjo še zdaj.
Že pred vojno si je Albert Bois de Chesne pr zadeva!, da bi rastlinam ustvaril vsaj podobno okolje, kot ga imajo visoko v gorah. 2elal je, da bi bil sprehod po vrtu popotovanje iz doline na kak vršac. Rastlinski pasovi naj bi si sledili v pravilnem zaporedju — bukov gozd, smrekov gozd, pas ruševja, trate, skalne razpoke, melišča, snežne kotanjice. Vendar pa lega vrta, močan sredozemski vpliv, ki prihaja po Soči navzgor in nizka nadmorska viš na to onemogočata. Trudil se ja, da bi bila posamezna gredica le izsek iz resničnega stanja v naravi Prav tako kot Bois de Chcsnc. so se vsi, ki so kdajkoli skrbeli za vrt, srečevali z včasih skoraj nepremagljivimi težavami, ki si jih niso mogli vedno razložiti. Planike, bele zvezdice v skalah, v dolini kmalu izgubijo svojo barvo, postanejo potegnjene, zelenkaste, če prej na končajo v spominski knjigi nekulturnega obiskovalca. Triglavska roža, ki nas tik pod vrhovi spominja na rdečs kapljice Zlatorogove krvi, v vrtu skoraj ne cvete, osamljeni cvetovi pa so le bled odsev nasičenih barv. Rumena preproga Zoisovih vijolic, ki se je nekateri starejši obiskovalci še spominjajo, je izginila v nakaj letih Na novo prinesene rastline s Stola pa nočejo zaživeti. Spomladanski svišč, ki nas v maju pozdravlja na travniku pred vhodom v vrt, za ograjo, nikakor noče cveteli. Hladnikovki, endemitu z roba Trnovskega gozda, ne ugaja na gredici, veselo pa uspeva ob potkah. Mnoge vrste, kot na primer triglavska neboglasnica in brezstebelna lepnica, pa propadejo že po nekaj tednih. Manj težav je z enoletnicami. Njihova semena vrtnarja skrbno zbereta in posadita v tako imenovanem »otroškem vrtcu« ob cerkvici sv. Marije. Tudi nekatere trajnice jima je že uspelo vzgojiti na ta način. Narava se včasih tudi malce poigra. Nastanejo križanci med sorodnimi vrstami, ki v naravnem okolju ne rastejo skupaj. Tako je nastal križancc med alpskim volčinom, ki je kljub imenu bolj toploljubna rastlina, in progastim volčinom, ki raste v Alpah.
Mars katero težavo si lahko razlagamo s prenizko nadmorsko višino. Komaj si lahko predstavljamo, kako težko jc presaditi skromne rastlinice, ki jim zadostuje le peščica prsti, na zatišno pobočje pod Kuklo. Marsikatera njihova »muha« nas čudi. Ena Izmed težav, s katerimi se v Juliani srečujemo vsak dan znova, so nekateri obiskovalci oziroma njihove napačne predstave o alpskem botaničnem vrtu. Po njihovem mnenju naj bi bil vrt neka; geometričnega, vsak listič naj bi se harmonično vklapljal v celoto, odevetele, porjavele rastline pa naj b: po njihovem motile celoten vtis, od maja do oktobra pa bi neprekinjeno morale cveteti vsaj planiko, murke, sleči, svišči in avriklji. Namen botaničnega vrta pa nI samo v tem, da nam prikaže posamezne rastlinske vrste, ampak predvsem izseke iz njihovega naravnega okolja, iz bogatega spleta vrst, ki tvorijo obenem zaključeno in vedno spreminjajočo se celoto. V očeh marsikaterega obiskovalca 369
Avrlkijeva skala	Juliann leii na pobočju Kukie, nad njo
dviguje Prisank
Fotn Tono Wrabar
Foto Tono Wrabcr
se cvetlice delijo samo na lepe, na manj lepe in na plevel, ne zavedajo pa sc, da narava take delitve ne pozna. Vsaka še tako drobna in neopazna vrsta je le delček celole. Obiskovalci Juliane jo navadno obiščejo med gorsko turo ali izletom, v naglici preletijo nekaj gredic, le redkokdaj se za trenutek ustavijo na »belvederu« in že hitijo naprej, novim doživetjem in novim žigom naproti In kaj vidijo? Povsod je polno »plevela«, vrt je zanemarjen. Razočarani odidejo. Le kje je Kugyjev »čarobni vrt«? Kako se mu je moglo zdeti, da se spet sprehaja »po zelenih stezah upov svoje mladosti«? Prav lako kot naravo je tudi Juliano treba znati gledati, pa ne samo z očmi. ampak tudi s srcem. En sam obisk je premalo. Vrt se spreminja. V začetku maja ne moremo brez občudovanja mimo avrikljeve skale, ki je v zgodnem jutranjem soncu vsa zlata. V pozni jeseni pa so bledorumene glavice Kugyjcvo čudežne Scabiose trente znanilke prihajajoče zime. Pa ne samo rastline, tudi kulise vrta so veličastne: Lepo Špičje, Prisojnik, zamolklo šepetanje Soče in velra v krošnjah dreves. Morda se nam bo res vsaj za hip zazdelo da smo v pravljičnem Zlatorogovem svetu. Kaj pa drugi alpinumi v Sloveniji? Ko listamo po starih Planinskih vestnikih, večkrat zasledimo med drobnimi vestmi obvestila različn h planinskih društev, da bodo začeli urejati botanični vrt. 2e pred drugo svetovno vojno so nameravali narediti alpinum ob Češki koči, na 3egunjšč;ci, na Velem polju in še kje. Ko pa so se pojavile prve težave se je začetno navdušenje kmalu ohladilo. Ni bilo dovolj presaditi nekaj rastlin, delo v vrtu se s tem ne konča, ampak šele začne
V sredini petdesetih let je začelo Turistično društvo Radovljica, s pomočjo članov Gorske straže Planinskega društva Radovljica, urejati botanični vrt v dolini Draga pod Begunjščico. Po nekaj istih je njihova vnema popustila n na ta poskus spominjata samo še zarjavela tabia in skoraj zaraščena steza.
Planinsko društvo PTT Ljubljana ureja alpinum ob svoji koči na Vršiču. Lahko bi rekli, da je to idealen prostor za lak namen. Razmere so odlične: od ustrezne nadmorske višine, razgibanosti terena do lahke dostopnosti. Vendar pa ima|o prizadevni gorski stražarji velike težave z ovcami, ki iim sproti popasejo marsikatero komaj presa.eno rastlino, kar pa ovcam ne prija pa potrgajo obiskovalci.
Ideja o ureditvi alpinuma na Velem polju je že stara, saj sega v prva leta 20 stoletja. Tedaj ni bila uresničena Komisija za varstvo narave in Gorsko stražo pri Planinski zvezi Slovenije se je odločila, da 200-ietnico prvega pristopa na Triglav proslavi delavno in se obenem spomni tudi naravoslovca Baltasarja Hacqueta, ki je med prvimi razisko-370 val floro triglavskega pogorja, iše pred letom 1778 se je poskušal povzpeti na sam
vrh Triglava. Kasneje mu je to tudi dvakrat uspelo. Hacquet ni bil samo razumski znanstvenik, naše gore je tudi vzljubil. Zapisal je:
»Čeprav sem že več kot enkrat splezal skoraj na vrh Tr glava in prebrskal bližnjo okolico njegovo, si niti od daleč ne smem domišljati, da mi je prišla več kot tretjina tamkajšnjih redkih rastlin pred oči. O, kako cesto sem si zaželel ostati gori leto dni kot pastir, da bi imel priliko ob vsakem času prehoditi to s cvetjem bogato pokrajino, koliko bi pač še mogel odkriti redkih rastlin, ki mi tako nikdar ne bodo prišla pred oči.« Med svojimi pohodi v osrčje Triglava je našel in opisal več novih rastlinskih vrst; dve med njimi še daneä nos.ta znanstveno Ime po našem najvišjem vrhu: triglavski dimek in triglavski svlšč. Kdo bi bil torej primernejši, da naš »vrtec« nosi njegovo ime? Alpinum leži nad Vodnikovo kočo. Ni bilo treba mnogo spreminjati, veliko rastlin že samih uspeva tam, nekaj smo jih prinesli iz okolice: s Tosca, Vernarja, Trialava, Velske doline, z vrhov in pobočij, kjer jih ;e pred več kot 200 leti nabiraf tudi B. Hacquet. Posamezne vrste označujejo tablice s slovenskim in latinskim imenom m znakom Gorske straže, skromna bronasta plošča pa obiskovalce spomni na Hacqueta. Bolj primerno ime za vrt bi bilo muzej v naravi, saj naj bi prikazal izsek najbolj značilnega rastlinstva s triglavskega pogorja. Namen in hkrati cilj dela prostovoljcev — gorskih stražarjev iz različnih planinskih društev — je ob otvoritvi vrta označil Marko Selan:
■»Množice današnjih planincev, ki po Velem polju romajo na Triglav, naj ta alpinelum opozarja na neizčrpno bogastvo čudovite gorske flore, ki je prav tu še posebno bujna in pestra. Hkrati jih želimo na nevsiljiv način prositi, n8j varujsjo to bogastvo zase in za tiste, Ki prihajajo za njimi.«
NOVI DOSEŽKI JAMARJEV V TRIGLAVSKEM NARODNEM PARKU
GREGA PINTAR
Skoraj po celotnem ozemlju Triglavskega narodnega parka so raztreseni številni kraški objekti, jame in brezna. V zadnjih letih smo priče številnim odkritjem, ki dajejo jamarjem vzpodbudo za nadaljna raziskovanja. Zaradi velikih višinskih razlik gredo raziskovanja pretežno v globino in manj v dolžino. Kljub povečani aktivnosti v zadnjem času pa predstavljajo številne že obdelovane jame le majhen del vseh, ki so še nedotaknjene m čakajo.
Ob kratkem pregledu raziskav (v smislu športnih dosežkov) bi rad poudaril, da je do sedaj na omenjenem terenu delala le peščica tolminskih in ljubljanskih jamarjev. Prvi so posvetili vse svoje sile majhnemu perspektivnemu platoju na Tolminskem Mi-govcu. V preteklih letih so prodrli — 382 m globoko v Kavkni jami, v zadnjem poletju pa — 420 m v novem stopnjastem breznu M 16. Ta jama, ki že sedaj spada med naše najgloblje jame, pa je šele v začetni lazi raziskav, saj se odpiraio številna nova nadaljevanja.
Ljubljančani že dobro desetletje vztrajajo na Pršivcu nad Bohinjskim jezerom, kjer so dans vse možnosti za velike globino Prvi so sem zašli člani jamarske sekcijo PD Železničar, zadnja leta pa jamarji Društva za raziskovanje jam Ljubljana. Raziskani (ne povsem) sta dve globoki jami: Brezno pri Gamsovi glavici (—776) in Majska jama. V BPGG so bih v zadnjih letih odkriti novi rovi v zgornjih delih, tako da se absolutna globina jame ni spremenila, je pa daljša.
Pred lanskim poletjem je bila Majska jama globoka —480 m, lani pa so našli nov odcep na globini — 325 m in po njem prodrli do trenutne skrajne točke na približno — 560 m. Do globine — 500 m si sledijo brezna (med njimi je najgloblja 90 m vertikala Kunta Kinte), ki jih prekinjajo kratki, vendar zelo ozki meandri.
Od tu naprej pa so jamarji sledili potoku. Ta se spušča v slapovih čez strme stopnje in zastaja v jezercih. Povsod, kjer bi voda onemogočila nepredavanje pa se odpirajo obhodni rovi, ki omogočajo elegantno obiti kočljiva mesta.
Voda, mraz (0r—2n C) ter ozki in ponekod tudi blatni meandri postavljajo to jamo prav v vrh najzahtevnejših slovenskih jam.
Ponovno so obiskali tudi Triglavsko brezno (—280 m) na robu Triglavskega ledenika. Kljub izredno mili zimi in suhemu ter vročemu poletju, se nivo ledu. ki zapira vse poti naprej, praktična nI spremenil.
V Triglavskem narodnem parku imamo sedaj tri najgloblje jame v Jugoslaviji: Brezno pri Gamsovi glavici, Poioško jamo in Majsko jamo. Nova odkritja pa so praktično že na pragu.
KAJ JE NARODNI PARK?
STANE PETERUN
Po nemarnem ali zaradi nevednosti ljudje dostikrat vsako zavarovano območje imenujejo kar narodni park ali z nepotrebno tujko tudi nacionalni park. Za območja in naravne objekte, ki uživajo posebno varstvo in jih v snrslu zakona o naravni in kulturni dediščini štejemo med naravne znamenitosti, imamo glede na njihove naravne značilnosti in namen zavarovanja več varstvenih skupin: Naravni rezervati so manjše površine in služijo predvsem znanstvenim ciljem; posamezne znamenitosti žive in predvsem nežive narave (npr. stara drevesa, kraške jame, slapovi ipd.) zavarujemo kot naravne spomenike, stvaritve človekove roke (npr. nasadi, parki), ki imajo določeno estetsko, kulturno ali vzgojno vrednost, imenujemo spomenike oblikovane naravo. Večja, naravno zaokrožena območja, k združujejo več naravnih znamenitosti ter naravno in kulturno dediščino in so namenjena predvsem ohranitvi ekosistemov, naravn h pojavov in oddihu v prosti naravi, razglašamo kot naravne parke. Te pa spet lahko glede na varstvene cilje, vsebino in organiziranost delimo na narodne parke, regijske parke in krajinske parke. Narodni parki so definirani z naslednjo oznako, ki je bila določena leta 1969 v New DelhijU. Vsebino te def nicije v skrajšani obliki je povzel tudi naš zakon. Če ima neko naravno območje podobne značilnosti kot narodni park, ne more pa zadostiti prav vsem zahtevam (npr. čc ga ne razglasi republiška skupščina ali morda nima posebne varstvene službe oz. uprave pd.), potem je lahko regijski park. V narodnih in regijskih parkih so prevladujoče naravne vrednosti. Čc pa prevladujejo prvine kultivirane narave, kjer se prepleta kulturna krajina s sestavinami naravne in kulturne dediščine, lahko razglasimo tako območje za krajinski park.
Narodni parki
(po definieiji IUCN, New Delhi, 1969)
Narodni parki so razmeroma obsežna kopenska ali vodna območja, ki vsebujejo značilne (reprezentativne) primerke večjih naravnih regij, pojave ali krajinske lepote narodnega ali mednarodnega pomena. kjer so rastlinske in živalske vrste, geomorfološki predeli in habitati posebnega znanstvenega, vzgojnega ali rekreacijskega interesa. Obsegajo enega ali več celotnih ekosistemov, ki niso občutneje 372 spremenjen zaradi človekovega izkorišča-
nja ali prisotnosti. Ukrepe za preprečitev ali odstranitev gospodarskega izkoriščanja ali človekove prisotnosti sprejema najvišja pristojna oblast dežele obenem z učinkovitim upoštevanjem ekoloških, geo-morfoloških aii estetskih značilnosti, zaradi katerih je bil park ustanovljen. Upravljavski cilji so usmerjeni v ohranitev naravnih in krajinskih predelov narodnega ali mednarodnega pomena za znanstveno. vzgojno ali rekreacijsko 'rabo. Območje naj ohranja v naravnem stan|u vzorce fiziografskih regij biotskih združb, genskih virov, dal|e vrste, ki so ogrožene, da se ohrani ekološka stabilnost in pestrost.
Območje naj se upravlja In razvija tako. da so omogočene rekreacijske n vzgojne dejavnosti pod kontrolo in na tak način, da se ohranja naravno ali skoraj naravno stanje.
Obiskovalci so dolžni upoštevati posebne pogoje, s katerimi se zagotavljajo inspi-racijski, vzgojni, kulturni in rekreacijski cilji.
Varstveni status na primeren nač n nadzoruje neposredno osrednja vlada ali (s posebnim dogovorom oz. pooblastilom) drugo njeno predstavništvo.
Negativna definicija narodnega parka
Vlade se naprošajo, naj za narodne parke ne razglašajo:
1.	Znanstvenih rezervatov, ki jih je dovoljeno obiskovali samo s posebnim dovoljenjem (strogi naravni rezervati): klasičen primer v Evropi so otoki Jugozahodno od Islanda, ki so se pojavili iz morja pred nekaj leti.
2.	Naravnih rezervatov, ki jih ustanovijo privatne organizacije ali jih vzdržujejo in varujejo podrejene oblasti n za katere ni zanesljivega priznanja ali nadzora najvišjih oblasti dežele.
3.	»Specialnih rezervatov-, kakor so de-f nirani v Afriški konvenciji za varstvo narave in naravnih dobrin iz leta 1969 (npr. favnistični ali floristični rezervati, območja za divjad in ptiče, geološki ali gozdnogospodarski rezervati ipd ).
4.	Naseljenih območij in območij v gospodarski rabi. kjer se načrtuje ali izvaja razvoj turizma ali rekrcacije, kjer je nadzorovana industrializac ja ali poselitev in kjer ima rekreacija v prosti naravi prednost pred varstvom ekosistemov (npr. regijski ali krajinski parki).
Narodne parke takšne vrste je treba v določenem času ponovno preučiti.
SKOZI KORITO MOSTNICE
PETER SKOBERNE, RADO SMERDU
Med težje dostopne in prehodne predele v naravi sodijo tudi rečne soteske In lesni. Še najbolj jih obvladajo kajakaši, ki pa morajo odnehati, kadar se soteska zoži tako. da prehod tudi s čolnom ni možen, ali pa lok prekinjajo večji pragovi. Takšne so nekatere soteske z visokimi, navpičnimi stenami, ki so blizu druga drugi. Najpogostejše domače ime za tak tip tesni le korito.
Korita so nastala zaradi hitrega vrezovanja vode in jih je v Sloveniji največ na Tolminskem. Večina najlepših slovenskih korit je v Triglavskem narodnem parku (npr.: Soško korita, korita Prcdelice, Koritnice. Tolminke, Zadlašice, Ribnice, Mostnice, Rad ovne j in si jih lahko brez težav ogledamo z roba soteske. Edina korita, skozi katera je v celoti speljana pot, so korita Radovne, bolj znana pod turističnim Imenom Blejski Vintgar. Tu lahko na lagoden način doživljamo vzdušje v tesni. Že nekaj česa pa so naju mikala korita Mostnice med Vojami in Staro Fužino v Bohinju. Kaj vse se skriva za ozkimi in temačnimi stenami? Najprej sva si zadevo ogledala z roba, saj je ob dobršnem delu korit speljana markirana steza.
Ko se od Staro Fužine napotimo na Voje, se prvič srečamo z Mostnico pri Hudičevem mostu. Dvajset metrov globoko pod zanimivim lokom kamnitega mostu tečo Mnstnica.
Prevolljena skala na Mostnici (»slonček«)
Toto P. Skobeme
KORITA MOSTNICE
lUDlčCV MCST
Staro Fužina
x ko'ita do 5 r 3lot ne »■ M-ito ncä llofcre
c» razSintev
N
0	A	530 m
M051
Zaradi ozke soteske je ta globina videti precej večja. Pot spremlja tesen in jo prečka še dvakrat. Pri drugem, Češenjskem mostu, pa se dvigne proti Domu Bohinjskih prvo-borcev na Vojah. Po ogledovanju se nama je prvotna drzna zamisel — preplavati korita, zdela žc bolj mogoča. Ob nizki vodi ne bi smelo biti v delu soteske ob poti večjih težav. Nisva pa vedela, kaj skriva zgornji del. Po zemljevidu sva sklepala, da ni večjih skokov, toda tu se ni dalo ravnati po pravilu »kartu čitaj. a seljaka pitaj« (beri karto, vprašaj domačina, op. ur.).
Sušno polet/e 1983 je bilo kot nalašč za uresničenje najine zamisli, saj je bila voda nizka, temperature pa obetavne.
Tako smo se 21. 8. 1984 znašli pri vodovodnem zajetju pod planinsko kočo na začetku Voj. Oblekla sva se v neopren in izmerila temperaturo vode. Živo srebro je trmasto vztrajalo na 8,5° C. Poslovila sva se od Marte in Polone, zunanje ekipe, in v neoprenskih nogavicah zabredla v vodo. Sprva sva hodila še po robu, nato pa se kmalu predala udob/u, da se lahko potopiš tudi do pasu. Soteska se je hitro zožila, prekinjale so jo le krajše vmesne razširitve. Za ta del sta značilna manjša vodnatost in umirjenost vodnega toka. Najožji del je širok le okoli 1—1,5 m in tu sva si zapomnita skalno prečko, ostanek pregrade med dvema kotlicama. V ozkih predelih sva seveda plavala. V neoprenu sva bila dokaj nerodna, a bolj neprijetna je bila ledena voda, ki si je poiskala pot pod obleko ob vsakem neprevidnem gibu. Pri tem je bil Rado brez rokavic jaz pa sem imel pokvarjeno zadrgo!
Prvo podorno pregrado sva prešla po stopnjah brez težav in se znašla v veliki, jami podobni votlini. Slikoviti prizori so so kar vrstili, saj s tega zornega kola korit še nisva nikdar opazovala. Sledila je pregrada kotličastega tipa. Teh sva se najbolj bala, saj voda iz korit toče v slapu v kotlico in skoka ni moč obiti. Slap je bil visok le 3—4 metre, zato sva se kar pognala v tolmun. Ze nekaj časa sva pričakovala, da bova zagledala Cešenjski most, a se ni in ni hotel pokazati. Nisva mislila, da je prvi del korit tako dolg. Končno sva zagledala razširitev, ki sva jo poznala že od prej. Pred nama se je zasvetila špranja naravnega mostu. Nastal je s premikom velikega 8,5 m debelega bloka, ki se je po nekaj metrih zadel v nasprotni breg. Nad naravnim mostom pa je betonski Cešenjski most, odkoder je dvajset metrov nad nama mahala zunanja ekipa.
Vendar naju je pred mostom zaposlila nepričakovana ovira. Na prvi pogled je bila le navadna kotlica. ko pa je Rado skočil vanjo, kol že nekajkrat doslej, ga je voda zavrtinčila. Najprej nisem dojel, zakaj plava proti toku, ko pa sem se pognal za njim, mi je postalo v trenutku jasno. Kotlica je usmerjala vodo v močan vrtinec, ki kotlico tudi oblikuje. Kakor hitro sem ga v nerodnem neoprenu premagal, me je kot zamašek odneslo naprej.
Za naravnim mostom priteka z obeh strani v manjših slapovih več pritokov, tako da je Mostnica vedno bolj vodnata. V tem delu je tudi težavnejše mesto — voda se namreč izgubi med podornimi bloki, tako da ne moremo > paš-< slediti skozi ozke prehode. Prepadne stene korit preprečujejo stranske prehode, tako da name ni preostalo nič drugega, kakor preskakovanje z enega spolzkega skalnega bloka na drugega. Podorni odsek korit je bil na srečo kratek in naju je pošteno ogrel, tako da sva se z veseljem pognala z zadnje skale v ledeno Mostnico. Pred nama so bila spel značilna korita. Počasi sva plavala, na hrbtu, uzivaje ob pogledu na ozek trak neba nad črnimi stenami in le temperatura vode naju je preganjala naprej. Nič več se nisva mogla greti na plitvinah, saj je v ozkih koritih globina vode že toliko narasla, da sva bila prisiljena ves čas plavati. Nekoliko pred sotočjem Suhe in Mostnice se korita končajo, ob bregu pa naju je že čakala zunanja ekipa s čokolado. Prvič po spustu smo se lahko srečali na bregu. Marti In Poloni sva oddala 50 m vrvi, ki je nisva potrebovala in nama je bila bolj v napoto pri plavanju. Drugo polovico toka sva že poznala in sva vedela, da v tem delu ni večjih skokov.
Za sotočjem so kratka korita, ki jih premosti obnovljena brv nekdanje turistične poti. Korita so kratka in slikovita, zanimiva jc tudi prevotljena kotlica, ki pa je vidna le ob nizki vodi. Na začetku korit so divje brzice, ki sva jih obšia po levi strani. Nizka korita se odpro spet pri »slončku« — rilčastem skalnem loku, ostanku pregrade med dvema kotlicama. Tovrsten naravni pojav ni v koritih Mostnice nič izjemnega, vendar je »slonček« dostopen s planinske poti in ja zelo lepo oblikovan. Sledi kamnita terasa z različno globoko vrezanima strugama, slapiči in kotlicami, nato pa se svet razširi in zravna. Mostnico obdajajo močvirni travniki. Zavila sva raje na pot in jo mahala proti mostu. Upala sva, da ne bova srečala kakšnega planinca, saj bi ob pogledu na dve neoprenski postavi gotovo podvomil o svojih čutlllh ali o najini zdravi pameti.
Srečno sva prestala tudi ta »kopni« del in na začetku naslednje zožitve spet zdrsnila v korita. Mimo sva plavala skozi najožji, komaj za širino ramen širok del soteske. Tudi višina je kar zavidljiva, saj je gladina vode 20 m pod Urščevim mostom. Pestrosti 374 popotovanja je prispevala spet nove razširitev s slapom z desne in kratka korita.
Zda/ sva vede/a, da sva ze blizu Hudičevega mostu. Vstop v zadnja korita Mostnine pa je bil spet zahtevnejši in hkrati zelo lep. Mostnica se, zdaj že precej bolj vodnata kot na začetku, prebija čez dobrih 5 m visoko kotličasto pregrado. Premagala sva jo s pridobljeno prakso — skokom na noga. Korita pod Hudičevim mostom so tudi ozka m visoka, zlasti pa se nama je stisnila globoka in mirna voda. Popolnoma drugačna je seveda podoba lesni, kadar je voda visoka. Po počasnem plavanju, ki je tudi posledica neoprenske okornosti, sva se prebila do starega jezu. Zaradi vej v tolmunu si nisva upala kar skočiti, ampak sva nekaj časa jahala po cevi, nato pa štrbunknila v vodo Pri novem jezu s/a po treh in pal urah izstopila. Vroče avgustovsko sonce je močno pripekalo, nama pa sc je zdelo, da nekam medlo sije in žarki le s težavo prodiraio do kosti.	* '
Avantura? Morda. Nama je vseeno, kako se temu reče. S plavanjem skozi korita Mostnice sva si lahko najbolj temeljito ogledala to naravno znamenitost, hkrati pa sva doživela izjemno lepoto in divjino lega dela Triglavskega narodnega parka
VcipriL
INFO
CIPRA — Commission Internationale pour la Protection des Regions Alpines, mednarodna komisija za zasedo alpske krajine. Nameni te evropske meddržavne komisije so zajeli ie v naslovu; njeno delo obsega širok spekter problemov, kl načenla-jo temeljne vrednoto alpske krajine. Zadnje zasedanje Cipre je bilo lani na Bledu, letošnje delovno srečanje pa bo v Churu v Švici. Posamezne alpske države scdeluje|o v Clprl preko naslednjih ustanov;
2R Nemčija: Bavarska zveza za varslvo narave
Francija: Narodni park Vanoise
Italija: Zveza za varstvo narave in okolja Južne Tirolske
Jugoslavija: Republiški sekretariat za urbanizem Iz Ljubljane
Lichlensteln: Združenje za varslvo okol|a Lich-lonslelna
Avstrija: Avstrijsko združenje za varslvo narave In okolja
Švica: Švicarska zveza za varslvo narave
POSVET GORSKIH REŠEVALCEV TREH DEŽEL V TAMARJU
V soboto. 23 6. 1984 so se v Tamarju sestali zastopniki GRS Slovenijo, Furlanije — Julijske krajine in Koroške, predstavniki postaj GRS ob državnih mejah.	-nujnim ura
cn3v"en 'ec" 50 v tovariSkcm in prijateljskem vzdušju obravnavali vse Savinjskih Alp	"" 9°rah pr<tk nrebenov Vzhodnih Julijskih' Alp, Karavank ter Kamniško
k?	|e .bil0\.„d" G?S- lUÖi V. 0tTe'nih otočjih ne ovira nobena preproxa ler d£ so bile
ze doslej e zelo red« priložnost., ko bi se porajali tue, problemi. GRS Slovenije, Koroško in Fu lamje - Julijsko krajine so prek svojih deželnih organizacij trdno povezane v Mednarodni kom -siji za reševanje v gorah - IKAR tor spričo tega med njimi strokovno ni razlik Premoroio enako opremo, rtolujojo po enakih načelih, izvajajo islo doktrine.	rremorojo enako
3m° ?0,rdJ" P°Lreb,° nadaljnjem tesnem sodelovanju obmejnih postaj vajah tečaHh, v poizvedovalnih, iskalnih in .. Sevalnih akcijah - kadar jo to potrebno L , ,	2 °F/e"m " _v tEf,nlki reševanja, v načinu povezave z radijskimi zvezam"'
kadar bi to zahlovale praktične potreba, pa ludi £o bi se Izkazala potreba ,>0 helikopterjih
ÜVTL^TJ' VÜ<|U,.CV GRS i9 bilo domenjeno, da se v prihodnje med seboj obveščamo o programih dela, določamo skupne programe, kolikor bi ti bili potrebni ter da ce otno dejavnost zCutl
kotn glavne planinske 'sezone	'e,°	-klaäi™ na	Ä'S
bi,'° 90v0r 5e 5 Problematiki gibanja v obmejnem pasu. kolikor lo zadeva reševalce in
ÄÄÄÄ	Ä MÄH
Pavle Segula	375
wütrsto mmm
SLAP POD PLANINO ZAPOTOK
V	letu 1983 sem s skupino študentov biologije obiskal manj znani del Triglavskega narodnega parka — planino Zapotok nad Zadnjo Trento. Vreme nam ni bilo naklonjeno, pregledali pa smo tok Suhega potoka, saj je mnogo obetala krniška pregrada pod planino Zapotok.
Dne 12. 9. 1983 sva z Davorinom Tomelom premer.la zgornji del slapotvorne stopnje, ki jo sestavljajo manjši slapovi in slapiči.
V	zadnjem delu je Suhi potok vrezal kratka korita, Iz katerih pada 12 m visok slap (zgornji del tega slapa jc moč videti iz steze Trenta—Zapotok). Zanimalo nas je, kakšen je nadaljnji vodni tok. Davorin se je spustil na dno stopnje do dolinskega dna in povedal, da se za koriti struga obrne za približno 90 stopinj in pada voda v dveh pramenih najmanj 50 ni globoko Takrat, žal, nismo imeli s seboj dovolj opreme, da bi slap izmerili.
Slaba dva meseca (6. 11. 1983) pozneje sva se na Slap pod planino Zapotok vrnila z Radom Smerdujem in ga natančneje izmerila (glej skico in fotografijo). Najvišja stopnja meri 73 m, kar pomeni, da je Slap pod planino Zapotok najvišji za zdaj znani slap v Triglavskem narodnem parku. Ob usklajevanju meje parka je namreč ostalo zunaj zavarovanega območja več visokih slapov (slapovi na Brinti, Gregorčičev slap, Boka, Prašiča pri Nomnju).
ZAVAROVANE ŽIVALSKE VRSTE (prepis iz karte TNP)
V Sloveniji je z odlokom o zavarovanju redkih ali ogroženih živalskih vrst ter njihovih razvojnih oblik (Uradni list SR Slovenije, št. 28/76) zavarovanih 47 živalskih vrst in višjih sistematskih skupin. Z istim aktom so zavarovane vse živalske vrste, ki stalno žive v podzemeljskih jamah in vodah, hrošči ter metulji nad gozdno mejo. Izmed vseh zavarovanih živali naštevamo na tem mestu le najbolj značilne in naj-pogostnejše vrste:
ŽUŽELKE
1.	Alpski kozliček (Rosalia alpina),
2.	Jamski krešič (Anophtalmus bohinien-sis),
3.	Orjaški krešič (Carabus gigas).
4.	Gorski apolon (Parnassius apollo).
5.	Triglavski rjavček (Erebla pluto Iri-glavensis),
6.	Rjavček (Erebla alacaria).
PTICI
7.	Kanja (Buteo buteo),
8.	Hudourniki (rod Apus)
9.	Žolne In detli (družna Picidae),
10.	Snežni vrabec {Montifringilla nivalis),
11.	Skalni plezavček (Tichodroma mura-ria),
12.	Komatar (Turdus torqatus),
13.	Planinska pevka (Prunella collaris),
14.	Krokar (Corvus corax),
15.	Planinska kavka (Pyrrhocorax gracu-
lus),
16.	Velika uharica (Bubo bubo). SESALCI
17.	Ježi (rod Erinacerus).
Z zakonom o Triglavskem narodnem parku (člen 12) so posebej zavarovani še:
18.	Veliki petelin (Tctrao urogallus),
19.	Planinski oral (Aquila chrysaetos),
20.	Polh (Glis glis),
21.	Svizec (Marmota marmota).
ZAVAROVANE RASTLINSKE VRSTE
Z odlokom o zavarovanu redkih ali ogroženih rastlinskih vrst (Uradni list SR Slovenije, št. 15/76) je v Sloveniji zavarovanih 28 rastlinskih vrst. Od teh rastejo v Triglavskem narodnem parku naslednje:
1.	Tisa (Taxus baccata),
2.	Dišeči volčin (Daphne cneorum),
3.	Bodika (Ilex aquitolium),
4.	Alpska možina (Eryngium alpinum),
5.	Sternbergov klinček (Dianlhus slern-bergii),
6.	Lepi jeglič ali avrikclj (Primula auricula),
7.	Hjasti sleč (flhododendrom ferrugi-neum),
8.	Clusijev svišč (Gentiana clusii),
9.	Košutnik ali rumeni svišč (Gentiana lutea),
10.	Panonski svišč (Gentiana pannonica),
11.	Planika (Leontopodlum alpinum),
12.	Brstična lilija (Lilium b-jlbiferum),
13.	Kranjska lilija (Lilium earn olicum),
14.	Lepi čeveljc (Cypripedium calceolus),
15.	Rdeča murka (Nigrilslla min ata),
16.	Črna murka (N grittela nigra).
KULTURNI SPOMENIKI
1 Kluže, trdnjava iz 16. do 19. stol.,
2.	Predel, trdnjava (19. stol.) in spomenik branilcem Predela,
3.	Zoisov grad v Stari Fužini,
4.	Ostanki fužin v Stari Fužini,
5.	Spomenik Juliusu Kugyju
6.	Javorca, lesena spominska cerkev iz 1. sv. vojne,
7.	Vojaško pokopališče iz 1. sv. vojne s spomenikom (Log pod Mangrtom),
8.	Vojaško pokopališča ruskih vojnih ujetnikov iz 1. sv. vejne (Trenta),
9.	Grobišče ruskih vojn h ujetnikov s spominsko kapelico (Vršič),
10 Vojaško pokopališče iz 1. sv. vojne (Ukane),
11.	Vojaško pokopališče iz 1. sv. vojno (Panina na Kraju).
12.	2upnišče, kier je živel pesnik Valentin Vodnik,
13.	Aljažev stolp na Triglavu,
14.	Spomenik prvm možem na Triglavu,
15.	Strmcc — spomenik požgani vasi v NOB.
16.	Grobišče NOB (Log pod Mangrtom),
17.	Partizanska cikiostilna tehnika Krn (Zadlaz Žabčc).
18.	Zgod. prostor NOB s spomenikom in grobiščem (Goreljek),
19.	Spomenik NOB (Srednja Radovna),
20 Partizanska bolnišnica na Mežaklji,
21.	Spomenik NOB na Obranci,
22.	Spomenik padlim partizanom gornikom (Vrata),
23.	Spomenik padlim železničarjem (Vo-gar),
24.	Gradec — arheološki spomenik.
25.	Sv. Duh (Bohinjsko jezero) — renesančna cerkev iz 16 stol.,
26.	Sv. Janez (Ribčev laz) — gotska cerkev s freskami iz 15. stol. s starimi freskami,
27.	Sv. Pavel (Stara Fužina) — gotäka cerkev s freskami iz 15. stol.
28.	Sv. Katarina (Zasip) — taborska cerkev s sledovi gotske arhitekture,
29.	Sv. Stefan (Log pod Mangrtom) cerkev s slikami Ivana Groharja,
30.	Sv. Jožef (Soča) — cerkev s slikami Toneta Kra ja,
31.	Sv. Marija (Log v Trenti) — cerkev iz 17. stol s slikami Toneta Kralja,
32.	Sv Križ (Koprivnik) — ccrkev iz 18. stol.,
33.	Stara Fužina — urbanistični spomenik značilnega gručastega alpskega naselja,
34.	Studor — značilno alpsko naselje z mnogimi etnološkimi spomeniki,
35.	Trenta — značilno naselbinsko območje kmetij in zaselkov v alpski dolini,
36.	Soča — urbanistični spomenik jedra vasi Na Skali,
37.	Log pod Mangrtom — urbanistična spomenika strnjenih naselij Spodnji in Zgornji Log s hišami alpsko-bov-škega tipa.
38.	Planine (bohinjske, tolminske, bovške, trentarske).
IZMERJENI STALNI SLAPOVI V TRIGLAVSKEM NARODNEM PARKU
Ina	Višina (v m)
Slap pod planino Zapotok (Zadnja
Trenta)	73
Spodnji Peričnik (Vrata)	52
Spodnja stopnja Savice (Bohinj)	51
spodnji del Zgornjega Martuljškega
slapa (Martuljkova skupina)	48
zgornji de, Zgornjega Martul,škega
slapa (Martuljkova skupina)	34
Desni Skočnik — 1 (Martuljkova
skupina)	31
Spodnji Martuljški slap (Martuljkova
skupina)	29
Desni Skočnik — 3 (Martuljkova
skupina)	27
Levi Skočnik 2 (Martuljkova
skupina)	22
Slap Mostnice nad Vojami (Bohinj) 22 Slap Mostnice na Vojah (Bohinj)	21
Zgornji Peričnik (Vrata)	16
Slap na Suhem potoku
(Zadnja Trenta)	16 (18)
Slap Belega potoka (Martuljkova
skupina)	15
Spodnji slap na Ribnici (Bohinj) 14 (15) Desni Skočnik — 2 (Martuljkova
skupina)	14
Sum v Blejskem Vintgarju	13
Levi Skočnik — 3 (Martuljkova
skupina)	13
Levi Skočnik — 1 (Martuljkova
skupina)	13
Zgornji slap na Ribnici (Bohinj)	11
Pri bolj nagnjenih slapovih je v oklepaju navedena dolžina.	377
Višine slapovnih stopinj (v m)
stopnja pod pl. Zapotok	~ 180
Skočniki	~ 140
Zg. Martuljkov slap	~ 110
Savica	~ 78
Peričnik	~ 72
Neizmerjeni slapovi
Mokra poč (Lucifer) Slapovi v Tamarju Slapovi pod Prisojnikom
Slapova v M Pišnici Slapovi v Zadnjici Slapovi v Lopeni Slap na Možnici Slapovi v Mlinarici
V pregledu so upoštevani stalni in izmerjeni slapovi, ki so višji od 10 m. Meritev se nanaša na razdaljo od ustja slapa do prvega tolmuna, višina slapotvome stopnje pa pomeni razdaljo od ustza prvega slapa do tolmuna zadnjega.
P. Skobcrne
PREGLED JUGOSLOVANSKIH NARODNIH PARKOV
Podatki do leta 1976 so povzeti po publikaciji Zaštičena pr.rodna baštna Jugoslavije, Svcska I, Savet za čovekovu sre-
dinu i prostorno uredjenje. Ljubljana. 1978. Podatke o kasneje ustanovljenih narodnih parkih so posredovali republiški oz. pokrajinski zavodi za varstvo naravne dediščine.
Ime narodnega parku
Velikost (v ha)
Leto ustanovitve
Ustreznost
mednarodnim kriterijem
SR BiH
1.	Kozara
2.	Sutjeska
SR ČRNA GORA
3	Biogradska gora
4	Durmitor
5	Lovčen
SR HRVATSKA
6.	Komati
7.	Mljet
8.	Paklemca
9.	Plitvička jezera
10.	Risnjak
11.	Brioni
SR MAKEDONIJA
12.	Galičica
13.	Mavrovo
14.	Pelister
SR SLOVENIJA
15.	Triglavski narodni park
SR SRBIJA
16.	Djerdap
17.	Kopaonik
18.	Tara
19.	Fruška gora
3 375 17 250
3 400
33 000 2 000
30 200 3100 3 517 20 000 3014
23 000 73 088 10 400
84 805
82 000 12 000 22 000 22 460
1967 1965
1052 1952 1952
1980 1960 1949 1949 1953 1984
1958 1949 1948
(1924)
1981
1974 1981 1981 1960
+ + +
+ +
? +
To številko je solinancirala DO TRIGLAVSKI NARODNI PARK s sedežem na Bledu, 378 Kidričeva 2, 642G0 Bled, telefon: (064) 77 407.
PREGLED ZNANIH NARAVNIH OKEN IN MOSTOV V TRIGLAVSKEM NARODNEM PARKU
Po nekajletnem zbiranju podalkov o naravnih oknih in mostovih je iz gradiva Zavoda SR Sloven je za varstvo naravne in kulturne dediščine nastal tudi ta "pregled, ki šc zdaleč ni dokončen in popoln Veseli bomo vsakega novega podatka ki ga bos'.e posredovali bodisi neposredno na Zavod, Plečnikov trg 2, Ljubljana, ali na Planinsko zvezo Slovenije.
Tabelarni pregled je povzet po članku v Proteusu 46 (1933/84): 163.
Ima		Lega	Vidrost	.1 o u Q. O «4 O O	Ve li kos:
1. Veliko Prisankovo okno	Prisank	grebsn	+	4-	V
2. Malo Prisankovo okno	Prsank	greben	"I"		V
3. Okno v Zadnjem Prisanku	Prisank	stena	_		?
4. Hornovo okno	Jalovec	stena	_		V
5. Okno v Nemški smeri	Triglav	stena	_	- ,	v
6. Okno v Slovanski smeri	Triglav	stena	-	_	v
7. Okno v grebenu Dovškega Križa	Dovški Križ	greben	_	_	v
8. Okno v Rjavini	Rjavina	greben	f	+	S
9. Okno v Rži	Rž	greben	+		S
10. Okno v južnem grebenu Skrlalice	Skrlalica	greben	+ I	_	S
11. Okno v Razoru	Razor	greben		_	S
12. Utrujeni stolp	Razor	greben	+	_	S
13. N. most pod Cešenjskim mostom	Mostnica-Voje	soteska	+	_	v
14. Okno v Trentskem Pelcu	Zadnja Trenta	greben	+	_	S
15. Moät v Zadlaščici	Zatolmin	soteska	+	_	v
16. N. mostovi v soteski Ribščice (3)	Pokljuka	soteska	+	_	s, v
17. Pokljuška luknja	Pokljuka	jama	+	+	s, v
18. N. most v soteski Ribnico	Srednja vas (Bohinj)	soteska	—	—	s
19. N. most pod Škcdnjevcem	Fužinske				
	planine	greben	—	—	s
20. Luknja peč	Krma	stena	+	_	?
21. Okno v grebenu Triglava	Triglav	greben	+	_	M
22. Okno nad Peričnikom	Vrata	na pobočju	4-	+	M
23. Okno v Vratih	Vrata	na pobočju	—		M
24. Okno v Zadnjem Pelcu	Pelci	greben	—	_	M
	(Zadnja Trenta)				
25. Okno pri vhodu v Triglavsko brezno	Triglav	jama	—	—	M
26. Prevotljene kotlice v koritih Mostnice Mostnica-Voje		soteska	4-	j.	M
Pomen oznak; Dostopnost:
H--naravna znamenitost je dostopna po markirani poti,
(+) — naravna znamenitost je dostopna po lažjem brezpotju,
--naravna znamenitost ni dostopna brez lažjega plezanja.
Vidnost: Naravno okno ali most lahko opazujemo tudi z določeno razdalje, ne da bi se podali prav do naravnega pojava. Oznake so prav takšne kot pri dostopnosti in nam povedo, ali naravno okno/most lahko vidimo z markirane poti.
Velikost:
M — manjša: najdaljša razdalja odprtine meri od 0,5—2 m, S — srednja: najdaljša razdalja odprtine meri 2—5 m, V — velika: vsaj ena stran ca odprtine je večja od 5 m.
Peter Skoberne 379
Okno v dkrlatici
hoto P. Skoberne
älpoinifeiiMM
GRENLANDIJA
Pozdravno razglednico so poslali člani mednarodne odprave, v kateri sodelujeta tudi naša alpinista Peter Podgornik in Janko Humar. Odprava je odpotovala v začetku junija, v Angmagssaliku pa sta se ji kot gosta pridružila še dva Eskima, S to odpravo, katere eil so neraziskane gore in deviške stene v Distriktu Angmagssalik (vzhodna Grenlandija) in z njeno medna-
rodno udeležbo (Italijani, Furlani, Eskimi. Slovenci) bodo počastili 100-letnico odkritja Angmagssalika. To največje naselie na vzhodni Grenlandiji so odkrili I. 1881, tamkajšnji Eskimi so šele pred sto leti videli prve bele ljudi. Na Grenlandiji je junija delovala tudi alpinistična odprava iz Mozirja, vendar nam pred odhodom niso nič povedali, kakšni so njihovi načrti.
J. B.
ALPINISTIČNA IN PLANINSKA OPREMA — NOVOSTI
Plezalni pas firme Edelweiss, testiran in preizkušen v plezalnem vrtcu z raznimi načini možnih padcev. Proizvajalec zagotavlja, da je to eden najbolj varnih plezalnih pasov, ki jih je dandanes moč kupiti.
DEREZE — NOV NAČIN PRITRJEVANJA
Predstavljamo dva tipa novih derez: Stu-bai (zgoraj) in Saiewa (spodaj). Podobno, kot so poenostavljene vezi za turno smučanje, zdaj uvajajo enak nač n pritrjevanja tudi za dereze: spredaj se preprosto zataknejo, zadaj na peti pa jih pripnemo s klinasto vezjo, kakršno poznamo že nekaj let pri nekaterih tipih smučarskih vezi. Kot vidimo, se dereze lahko izredno hitro nataknejo in enako hitro snamejo.
POPRAVEK:
(Glej urednikovo opombo k članku Angleška popotnika v slovenskem alpskem svetu leta 1828, I. del, PV 7/84, 291, ki ga je za PV prevedel in priredil Janez Šumrada.) Navedena letnica je tu napačna. Pravilno glasi 1963. Tiskarski škrat je pozabil tudi dodati, da je to op. uredn. Bralcem se opravičujemo!
KRONIKA POMEMBNEJŠIH VZPONOV DO 17. 6. 1984
Himalaja
17. 4.-5. 5., J stena Marasluja (B163 m). Tirolska smer: 3. P, ra vrh sta prišla 4. 5. Stipa Božič ir Viki Groäe'j: na odpravi pa sto sodelovala Str Kunaver In Edo Roteij.
Francija
V Salovi sta na srečanju prostih plezalcev .;u;jiit-.'avijo zastopala Rok Kovač in TaceJ S aoe. Oprav in sla 1. JHP naslednjih srreri: Morgans (VI+), Rivers (VIII, VII) Bonnie anc Clyde (VIII Vil), Tablard (VIII, VII + ) Neznana (VIII. VII + ) in Arc en Ciel (VIII + , VII).
Julijsko Alpe
9. G., J stena Novega vrha, Omama: VI—, A.A'. KO m, 3 ure, PrV Slavko Sveličič.
13. 6 , J stena Novega vrha. 7iijoiiii pianik: VI + /V—VI, 130 m, 2. PP Slavko Sveličič (— Peter
Poljarac).
17. 6., JV stena Temsna Rjavinc, Duhovnik —Hočevar: VI+, EBB m, 3. PP Rado fabjan — Iger Škamperle.
Kamniške in Savinjske Alpe
3. 6., SZ stena Verice, Črna lepotica: VI + , A,. 220 m, 9 ur. PrV Janez Jeglič - Slivo Karu 3. 8. SZ stara Vežice, Kramar — Močnik: VII—, VI + , 185 m, 4. PP r/iran Gabršček — Iztok Tomazln. 3. 6 , SZ stena Vežico, Lahov.-) smer: VII+/VII—, V—VI, 220 m, 5. PP Andrej Koka i — Tndej Slubu in 12. ter 13. 6., C. PP Srečo Rehberger (— Nuša Romih).
13. 6.. SZ stena Vežice Zajeda usmiljenja: VII/VI + , 20U m, 3. PP Srečo Rehberger (— Njša Romih). 17. (i , S slena Decca, Beli raz VII-, 130 m, 1. PP Srečo Rehberger ( Nušj Romih).
Paklenica
17. 3., JV ätena Debelega kuka, Slovenska smer: VIII—, original, 200 m, 2. PP Tadej Slabe ( Miha Lumprchl).
19 3 SZ stena Aniča kuka. Jena™ smer: VIII,'VI VII, 30K m, 1. PP Tadej Slabe (— MIha Lamprehtl.
23	4 S stena Aniča kuka, Črna zareza: VII—, VI + , 185 n, 2. PP (3. P) Pavle Kozjek — Iztok Osojni!:. 24. 4', SZ slena Aniča kuka, Kombinacija VelebUaške—Jenjavn: VII, VI + , 290 ni, 2. PP Pavla Kozjek I— Miran Gabršček! in 28. 4., 3. PP Robi Jamn k —Rok Kolar.
24. 4 , SZ slana Aniča kuka, Varianta Karabo.-e—Domžalska: VII , VI, 120 m PrV Dan.el Anker — Thomas Wüschner.
24	4 S7 Klena Aniča kuka, Albatros: VII + . VI + . 290 m. 2. PP Daniel Anker ( Thomas Wüschner). 24. 4.. 3 stena Aniča kuka. Fanikina smer: V, VI, A, 175 m, 1. 2P Maja Dolenc —Erna Pančur.
24. 4., SZ stena Aniča kuka, Karabora: VI—, 120 n. 1. 2P (PP) Llčlja Honzak <— Ano l/ažar).
28.	4.. SZ stena Aniča kuka, Kombinacija Velebituška -Albatros: VI + , 2S0 m 1. PP Pavle Kozjok (— T ne Mihelič).
29.	4., SZ stena Aniča kuka, 2ivljenje: VI—, A2, A,. 250 m, 13 ur, PrV Janez Jeglič —Silvo Koro in 23. 5., l. P Pave Kozjek —Slavko Svetičlč.
29. 4.. SZ stena Aniča ku<a, Utopija: VII, VI + , 1?0 m, PP Milan Gladek —Pavle Kozje!« — Aco Pepelnik in Bilo Kn/orog — Igor Skamoerle n 2. !>., PP Daniel Anker —Robi Jamnik— Rok Kolar.
19.	5., SV stera Manita kuka. Ode-uSka: VI. A7, 120 m 1. P Pavli: Krjzjek — Slavko Svetičlč.
20.	£ . S stena Aniča kuka Čarovnica VI—, Aj/IV—V. 200 m. 1. Pavle Kozjek — Siavko Svetičič. 27. S , SZ stena Aniča kuka, Klin: Vili/Vil, Vl + , 290 n, 7. PP Tomo Česen (— Janez Trilor).
Osapska stena
11—12. 2., Pajkov« streha: Aä, AJt e, V. 120 m, 1. P Da-e Bož č — Dare Juhant, 29. 4. 2 P (1. SP) Zvone Petarlin, 5. 5., 3. P Slavko Genfer- .Slavko Sveličič, 11. m 12. 5., 4. P Janez Jeglič — Silvo Karo —Franček Knez, 20 S., 5. P (2. SP) Jarez Jeglič in 2. S., B. P Marko Čutar—Franc Langerholc. 4 3 Italijanska smer: VII—, 100 m. 3. PP Srečo Pehberc|or (— Miha Kuhar), —. 4., 4. PP Franček Krez (— Janez Jeglič) in 31. 5 . 5. PP Igor Skamper e (— Mirko Kran.c).
10 3., Mulia: VII—, 103 m, 2. PP Srečo Rehberger (— Miha Kuhar) in 3 PP Marko Cufar —Jure Bogataj.
24 3., Prečenje: VII + , 120 m 1. PP Rok Kovač (— Erika Gregorka), — 4. 2 PP Tadej Slabe <—
soplezalec) in 7. 4., 3. PP Srečo Rehbcrijiu (— Igor Kalan).
5. S., Vražji Robert: V+. Ae, 110 m, 1. P Dare Juhant — Bor s Sedej.
Bosna in Hercegovina
25. 27. 5 , JV Sinil,1 Zubova (Treskavica), Prepelica: VI, A; A?, 140 m, 9 ur. PrV Dragan llič Roris Kovačevič — Zeljko Marlč.
27 —20. 5., Veliki knk (Cvrsnica), Centralna poč: VI, A3, 450 m, PrV, 2eljko Rudar —Mukrim Sisč,
Legenda:
PrV — prvenstveni wpon
I P — prva ponovitev
i. PP — prva presta ponovitev
1. JPP — prva jugoslovanska prosta ponovitev
1. SP — prva solo ponovitev
1. 2P — prva žencka ponovitev
'	INDOK služba PZS:
382	Tomo česen
TRIGLAVSKEMU TURNEMU SMUKU NA ROB
Lelosnja zima je bila radodarna In je s snegom bogato obložila naše hribe. Na račun so prisil ljubitelji turnega smučanja in obiskovalci gora v zimskih razmerah, teh ie bik» posebno v pomladnih dneh, videti povsod po naših Julijcih, dobro pa so bili obiskani množični turni smuki.	H
Naključni obiskovalec predelov, kjer so potekali turni smuki, željan šc poslednjič proden toplo poletje ne odkrije vseh skalnatih pobočij, postaviti piko na zaključek letošnje smučarske sezone, bo priča kaj žalostne podobe.
Iz Krme navzgor proti Slaničevi koči izpod kopnečega sneqa, najbolj pa pri stari lovski koči, silijo na dan kupi raznih odpadkov. Tudi više gori ni nič bolje Ni ve» S,^0": so pa odpadki kljub temu kar na gosto pose,ani, tako da tudi neoozna-valcu poti do Staniceve koče ni potrebno skrbeti za pravo smer. Slediti mora lo lern neug ednim, za naravo kej žalostnim markacijam.
Seveda organizatorji ne morejo vplivati na posameznika, naj bi se obnašal tako kot lo zahteva p anmska etika, posebno, ker lak pohod ni v zaključeni in strnjeni skupini, in ™	'aHk'lT' "d®l«encJ .te dovolj že nekaj takih objestnežev in malomarnežev.
da s svojimi odpadki, ki bi jih lahko brez posebnih težav in muk sami odnesli v dolino onesnažijo naravo in tako dajo celotni organizaciji pečat nekulturnega obnašanja' Žal je to značilnost vseh množičnih srečanj.
Nedvomno pa bi lahko tudi organizatorji v svoji nadvse pohvalni vnemi pripomoqli da se taki, planinca nevredni dogodki, ne bi spremenili v vsakdanje, že kar normalno ravnanje z našim naravnim okoljem. Ob reklamiranju in objavljanju takih srečan bi ahko brez težav, prostorsko skromno in mimogrede, zabelež il tudi opozorilo o varovanju ciste narave ter udeležence poučili o pomenu takega obnašanja in iih pozva i naj obvezno odpadke odnašajo v dolino. Tako bi zabrisali vedno opazno ločnico med »mojim«, kjer skrbno pazimo na vsako škodljivo potezo in -našim« kamor naiDrei spada narava, naše največje splošno dobro, kjer nas brezbrižnost le prevečkrat spremlja! ?bJak|h.'. posameznika nepomembnih slvareh, ob množičnih pojavih pa zelo opaznih in škod jivih, se kaze tudi naš. ponekod že močno načet odnos do naše družbe in do vsega, kar js družbeno Da se lo kaže že pri odmetavanju odpadkov v neomadeževani naravi, bi nas zato moralo še toliko bolj skrbeti.
O tem gre v opisanem primeru še za območje Triglavskega na-odnega parka vrednote, ki se posebej poudarja in zahteva spoštovanje narave, ne gre izgubljati besed
V narodnem parku jc treba varovati naravo, če ne želimo, da je prei ne zasuiemo z lastnimi smetmi.	' K '	1 u
Mladen Berginc
Poravnajte naročnino za Planinski vestnik za letos in upoštevajte roke plačila. Tako boste pomagali, da pri nastajanju sleherne nove šleviike Planinskega vestnika ne bo zastojev.
Uprava Planinskega vestnika 383
Slap pod planino Zapotok
Slap pod planino Zapolok premaguje krniško slapotvorno stopn|o na nenavaden način. Voda namreč leče po strugi po grebenu med grapama. Po 65 m poSevnega toka se nato v dveh pramenih prevesi globoko navzdol v ozko in krušljivo sotesko. Fotogralija prikazuje slak ob visoki vodi. Po lažjem brezpotju je ob strugi Belega potoka dostopen zanimiv tolmun, kamor padala oba pramena. Skica — Meritve dolžin In naklonov so razvidne s skice, ki |o je mogoče primerjati s folografijo, čepiav je risana Iz drugega zornega kota. Razmerja na lotografiji so zaradi perspektive malenkostno popačena.
Foto P. Skoberne
NARAVNE ZNAMENITOSTI
1.	Jezero pod Vršacem (v Pcdstsnju). Premer 90 X 60 m, gl. 5 m.
2.	Jezero (Maka) v Laštah. Premer 40 x 50 m, gl. 2 m. Presiha
3.	Rjavo jezero (Rjava mlaka). Premer 150 x 100 m, gl. 10 m.
4.	Zeleno jezero. Premer 100 X 80 m, gl. 2 m.
5.	Veliko jezero. Premer 300 x 120 m, gl. 15 m.
6.	Dvojno jezero. Premer 120 x 80 m, gl. 6 m in 100 x 70, gl. 8 m (užno).
7.	Črno jezero. Premer 150 x 80 m, gl. 6 in. Najtoplejše Triglavsko jezero.
8.	Veliko Krnsko jezero. Premer 300 X x 150 m, gl. 17,5 m Navečje In najgloblje goräko jezero v Sloveniji.
9.	Dupeljsko jezero. Premer 100 X 60 m, gl. 3,5 m.
10.	Jezero v Lužnici. Premer 80 X 70 m, gl. 10 m.
11.	Spodnje Kriško jezero. Premer 120 X X 90 m, gl. 9,5 m.
12.	Srednje Kriško jezero. Premer £0 x x 50 m, večinoma prekrito 3 snegom.
13.	Zgornje Kriško jezero Premer 110 X X 100 m, najvišje gorsko Jezero v Jugoslaviji, nadmorska višina 2150 m.
14.	Jezero na Planini pri Jezeru. Premer 150 x 150 m.
15.	Mlaka pod Vršaki. Premer 40 X 25 m, presiha.
16.	Mlaka v Dolu pod Studorjem, manjše presihajcče jezerce.
17.	Jezero pri Mišolj planini. Premer 80 X X 40 m, presiha.
18.	Bohinjsko jezero, največje stalno jezero v Sloveniji, površina 6,6 km?. gl 45 m.
19.	Izvir Lipnika, močan kraški izvir izpod Pokljuke.
20.	Izvir Male Savice, občasni krašk bru-halnik iz 60 m dolge jame.
21.	Izvir Nadiže, kraški izvir izpod Ponce, ki pada v slapišču 30 m globoko.
22.	Izvir Krope, občasni kraški bruhainik Iz manjše jame, pada v 10 m globokem slapu.
23.	Izvir Soče, stalni kraški izvir iz jame s podzemeljskim jezercem.
24.	Izvir Tolminka, stalni močni kraški izvir izpod Lašče.
25.	Slapova Ribnice, visoka 11 in 15 m.
26.	Spodnji Martuljkov slap, 29 m visok
27.	Zgornji Martuljkov slap, čez 120 m visoko stopnjo pada v treh skokih (34, 14 in 48 m).
28.	Spodnji Peričnik, 52 m višine.
29.	Zgornji Peričnik, 16 m višina
30 šum na Radovni, 16 m višino.
31.	izvir in slap Savice, kraški izvir Iz 120 m dolge jame, pada v 51 m visokem dvojnem slapu.
32.	Slap Mostnice, 21 m visok.
33.	Govic, iz poševne jame, dolge 246 m in globoke 105 m, občasno b-uha 20 m viäok slap.
34.	Skočniki, vrsta slapov na Belem potoku (višine: 8, 13, 31. 33. 22, 14, 27 m).
35 Belopotoški slap, 15 m višina.
36.	SlapiJče Suhe, 60 m visok širok slap
37.	Vintgar, 1 km dolga in več sto metrov globoka tsäen Radovne.
38 Soteska Martuljka, 500 m dolga in 100 m globoka äoteska.
39.	Soteska Ribšics s Pokljuško luknjo. Suha 30teska, dolga 1 km z naravnimi okni.
40.	Korita Tolminke, 2 km doiga in več sto metrov globoka soteska.
41.	Korita Zadlaščice, 1 km dolga.
42.	Korita Mostnice, 1 km dolga, do 20 m globoka.
43.	Korita Soče pri Soči, 750 m dolžine, do 10 m globine In do 2 m ožine.
44.	Korita Soče pod Kršovcem, 150 m dolga tesen, ozka do 1,5 m.
45.	Korita Mlinarice, globoka in divja korita s slapom.
46.	Korita Koritnioe, 500 m dolga in 80 m globoka neprehodna korita,
47.	Korita Ribnice, več kilometrov dolga neprehodna korita s slapovi.
48.	Korita Predelice, 1,5 km dolga neprehodna korita.
49.	Veliko Prisojnikovo okno, preduh skozi greben zjemnih dimenzij.
50.	Malo Prisojnikovo okno, okno pod grebenom z naravnim mostom.
51.	Okno v Rjavini, dimenzije 5 x 4 m.
52.	Okno v Rži, preduh tik pod grebenom.
53.	Triglavski ledenik, največji ledenik v Jugoslaviji, dolžine 750 m, širina 400 m.
54 Ledeniške morene v Stari Fužini, ostanek iedeniške pregrade, kl je ustvarila Bohinjsko jezero.
55.	Ledeniške morene v Ukancu. Do 80 m visoka ledeniška pregrafia zadnjega Bohinjskega ledenika.
56.	Zadiaška jama, £30 m dolg splet rovov.
57.	Triglavsko brezno, 285 m globoko ledeno brezno.
58.	Brezno pod Gamsovo glavico, 774 m globoko in 2 km dolgo gorsko brezno, najgloblje v Jugoslav ji.
59.	Brezno pr Medvedovi konti, 152 m globoko brezno z največjim znanim podzemskim prostorom pri nas (premer 120 m, višina 60 m).
60.	Gorjanäka jama, gorska jama z vhodnim breznom, dolžine 1300 m, gl. 153 m.
61.	Ivačičeva jama, 130 m dolga jama z ledenim Jezerom.
62.	Snežna jama, dolžine 70 m, gl. 20 m z ledom in snegom.
63.	Pološka jama, gorska Jama, splet rovov in brezen, z globino 705 m in dolžino 12 km je najdaljša gorska jama v Jugoslaviji.
64.	Triglavska severna stena, visoka do 1050 m, feiroka do 3 km.
65.	Ajdovska deklica v Prisojniku, antropomorfna skalnata oblika.
66.	Alpinum Juliana, alpski botanični vrt, ustanovljen 1926.
67.	Črna pršt, bogata gorska flora.
68.	Krn, bogata gorska flora.
69 Rdeči rob, bogata gorska flora
70. Mangrtsko sedlo, bogata gorska flora.
KODEKS OBNAŠANJA V TRIGLAVSKEM NARODNEM PARKU
1.	Spoštuj in občuduj naravno in kulturno bogastvo parka
2.	Rastline in živali pusti pri miru
3.	Park uživaj molče, preprečuj hrup
4.	Svoje smeti odnesi v dolino
5.	Zapiraj lese, ne uničuj ograj in stanov
6.	Upoštevaj opozorila; če si neizkušen, hodi po poteh in stezah
7.	Preprečuj vse vzroke gozdnih požarov
8.	Ne uničuj oznak, spominskih knjig in žigov
9.	Ne proži kamenja
10. Ohranjaj gorniško tradicijo pozdravljanja v gorah