Spodobno vedenje pri mizi.
'^HsM^L n°gim se zdi jesti najimenitnejše delo na svetu. To sicer ni; JjfffiBPP a 'men'tn0 ^elo JG Pa vendarle. Uprav to, kaj in kako jemo, ^Bg^s|s> odločuje naše zdravje. Pa še nekaj drugega se kaže v tem, §^Sb3B^^ kako kdo je, namreč, kako se zna zatajevati, ga li smemo ISPiP^ prištevati olikancem, ki so vajeni dostojnega vedenja itd. '^K|sL          Ne bode pač brez koristi, ako   mlade čitatelje  opozorim na
žjf|||l   nekatera pravila dostojnega vedenja pri mizi. OTffflK            Neka   uganka   vprašuje:   ,,Katere  bcsede  so   otroci   najbolj
yj»W   veseli?" in odgovori: »Kosilo je na mizi!" To je popolnoma %   naravna reč, in velika dobrota  božja je,   da naše telo  poželi po-%   trebne hrane. Ako kdo ne more uživati potrebne hrane, je to zna-1   menje, da je bolan in nesrečen, ko bi bi! tudi milijonar. Zato tudi zdravniki   najprej in najbolj poprašujejo po tem, se li bolniku upira jed in pijača.
Toda to naravno slast je treba modro zatajevati in ji določevati prave meje. Prva napaka proti spodobnemu vedenju pri mizi je torej v tem, če kdo kaže preveliko in nebrzdano veselje in poželjenje po jedi. Oni-Ie deček za mizo na sliki se mi že zdi preveč vesel in poželjiv. Jako nedo-stojno je,  ako se kdo poželjivo  steguje in gleda, kaj je pripravljenega, ali

B^                                         —    162    —
kaj se nese na mizo. Posebej med molitvijo odstranjaj svoje misli od jedi in jih obračaj na Boga. Ne začenjaj jesti, predno so začeli oni, ki so ime-nitnejši mimo tebe. Ne devaj prevelikih kosov v usta, ne jej prehitro in prehlastno, s polnimi ustmi, ter vse dobro prežveči. Ako je jed še vroča, počakaj, da se ohladi; a ne smeš je pihati, marveš le z žlico mešati in hladiti. Nespodobno je zbirati si boljših kosov in v to svrho celč preobra-čati po skledi ali nazaj dejati, ako se ni posrečilo si izbrati najboljšega. Ne-dostojno je hvaliti svojo priljubljeno jed, in še manj se spodobi grajati, če ni kaj všeč. Tudi ni kaj posebno oiikano, ako povabljenec pozneje našteva in pripoveduje, kaj so jedii in kako so bili postreženi. — Posebno pa skrbi za čednost, ki se ji pravi zmernost. Bolje bo, če ješ premalo nego preveč. Položi žlico, ko bi smel še nekolikokrat zajeti. Spioh naj se ne po-zabi, da glavni namen hrani je ta, da si ohranimo življenje in zdravje, ne pa, da bi stregli okusu in slasti. Saj so že pagani imeli pregovor: ,,Ne ž i v i m o zato, da bi jedli, marveč jemo zato,  da živimo."
Poleg prevelikega poželjenja pri uživanju božjih darov, ki ga pre-maguj, je še več drugih napak in nerodnosti, katerih se izogiblji. Nedo-stojno je: žlico držati na kratko ali s pestjo; ostanke juhe zlivati na žlico ali pa kar s ploščka posrebati; kruh rezati na miznem prtu ali pa odgri-zovati od celega kosa; jedi duhati ali drugim ponujati, naj jih poduhajo,. z odprtmi ustmi žvečiti itd. Kadar ješ, naj te nihče ne sliši: grdo je, če kdo cmaka, srka, sreblje itd. Ne valjaj grižljev po ustih; ne spremljaj požirkov s kirnanjem ali svitlejšimi pogledi. Ustnic ne smeš brisati z roko ali ob mizni prt ali jih celo oblizavati. Tudi prstov ne oblizuj, marveč obriši jih ob prtič. Noža, žlice in vilic ne smeš brisati ne ob mizni prt ne ob prtič. Koščic, pešak in drugih nepoužitnih reči ne smeš izpljuvati na mizo ali pod mizo; take reči se polagajo na vrh ploščka ali na žlico. Tudi z nogami ' bodi miren in ne steguj jih daleč; ne sedi preblizo mize, a tudi ne predaleč. Dokler imaš še kaj v ustih, ne govori in se ne smejaj.
Še marsikaj bi bilo treba opomniti, a več reči je takih, ki jih je treba pokazati in se ne dajo zadostno opisati, in te so vam gotovo razjasnili vaši starši in vzgojitelji. Jaz sem hotel s tem spisorn posebno to doseči, da bi se nikjer ne zanemarili, marveč povsod se vedeli tako, kakor velevajo pravila dostojnosti.                                                                  Internus."