Uspeh moščanskih srednješolcev
V sredo, 18. maja, so v KD Španski borci, v soboto, 21. maja, pa v okviru kulturnega tedna ljubljanskih srednješolcev v Cankarjevem domu naslopili dijaki srednje šole za elektroenergetiko iz Most. Upri-zorili so dramatizirano znano Voltairovo povesl- Kandid, ki pomeni enega največjih dosežkov francoskega razsvetljenstva, in znano Sar-trovo dramo Zaprta vrata.
Čeprav sta obe deli uprizorjeni zelo različno, tako z vidika režije kot z vidika igre, sta vendarle združeni v eno in enotno predsta-vo, saj sta igrani celo brez vme-snega odmora in v bistvu v isti sceni. Tako se sama po sebi vsi-ljuje tnisel, da so mladi uprizori-telji skušali obe deli povezati v nekakšno celoto, hkrati pa se gle-dalec že ob izboru najbrž mora vprašati, kaj bi moglo biti tisto, kar je današnje srednješolce pri-tegnilo k tema dvema besedilo-tna. Voltaire v svoji povesti doka-zuje, da človekove usode ne uravnava nikakršna previdnost (bog) in da je najbolje, če vsakdo
lepo prizadevno opravlja svoje vsakdanje delo, ker sicer lahko pride do hudih zločinov in nesreč. Sartre dokazuje v svoji igri tezo, da so pravi pekel samo Ijudje drug drugemu, vsak s svojimi tež-njami in predsodki. Uprizoritev moščanskih srednješolcev pa nas pravzaprav prepričuje, da so mladi uprizoritelji projicirali Sar-trovo idejo tudi v Voltairovo delo, saj so izpostavili v njem predvsem tiste dogodke, ki izpri-čujejo tako rekoč nemožnost so-bivanja, Ijubezni ali vsaj strpno-sti.
Kar zadeva režijsko in igralsko plat, je treba poudariti, da je bil
drugi del večera (Sartre. Zaprta vrata) nedvoumno zanimivejši in predvsem igralsko kvalitetnejši. Čeprav morda uprizoritelji meni-jo, da so z dramaturgijo skečev, s pevskimi vložki in nekoliko gro-teskno igro v prvem delu segli dlje, bo verjetno le držalo, da so že kar zanimivi igralci (predvsem Damjan Zorc kot Garcin in Sil-vija Jovakovič kot Ines) v drugem delu uspešneje pritegnili naklo-njeno pozornost občinstva. Zorc in Jovanovičeva sta dokaj uspešno nakazovala tudi psiholo-ške nianse svojih značajev in do-volj dobro oblikovala (ritmizira-la) govor svojih oseb. V Kandidu je bil igralsko najzanimivejši Igor Martinčič, ki je nastopil kot Žid Isakar in Kakambo. V prvem delu pa je nekoliko motilo po-manjkanje odrske discipline (pišem o predstavi v domu Ivan Cankar).         TONE PERŠAK