Duh časa. VIII. Izpreobrnili, hm! — Poprej pričakujemo od Ijudožrcev v Afriki, da bi postali omikani geutlemani, kakor da postane svetohlinski zelot in z vsemi žloveškimi napakami obložeui klerikalni izprijenec pošten človek. To do skrajne mere veliko spačenost vidimo že med preprostim ljudstvom. Koliko je takih, ki jako radi molijo, se prekrižavajo in spodobno odkrivajo pri vsakem ob potu stoječem znamenju, hodijo radi v cerkev in se bijejo na prsi, da odmeva, so do skrajnosti vneti za vsako versko in cerkveno zadevo, a njih dela so do skrajnosti hudobna in brez poboljšanja. Nestrpni so in sirovi, v čast in ponos si štejejo, če napravijo svojemu bližnjemu, ki ga brez odpuščanja sovražijo, kako škodo na časti, poštenju in imetju. Odpuščanje, spravljivost, ljubezen do bližnjega in sploh delo v pravem duhu naše vere jim je deveta briga. In vendar so taki ljudje pravi katoliški možje in žene zato, ker smrtno sovražijo, psujejo, zaničujejo in obrekujejo politiške nasprotnike ter so zvesti pristaši klerikalne stranke. To je novodobno katoličanstvo; to je novodobni smrad iz pekla, ki bije našim verskim resnicam naravnost v obraz, to je sad odgoje današnje klerikalne politike, zlasti pa klerikalnega časopisja. Taki zagrizenci pišejo dopise v nSlovenca" in nDomoljuba", ki jih uredništvo sprejema in objavlja, ki so tako podli, nesramni lažnivi, obrekljivi, in protiverski, da se na prvi pogled spozna, da so delo svetohlinskega in do skrajnosti izprijenega klerikalca-lopova. Ali je mogoče učitelju-odgojitelju odobravati tako pisavo in taka dela, katerega sveta dolžnost je odgojevati značaje, odkritosrčnost, resnieoljubnost, poštenost, človekoljubje ? Nikakor nel Mi se moramo postaviti po robu tem grobokopom, lažiodgojevalcem in zverinskim hijenam na polju odgoje našega caroda. Klerikalno časopisje zastruplja vedoma, z nameaom in v krivoverskera duhu neprestano, sistematiško in brez poboljšanja naše javno ranenje in naš narod sploh. Id kaj se upa nara očitati ta do mozga in kosti izprijena klerikalna pošast? Da moramo mi najprej kritikovati BNarod", potem bomo imeli šele pravico kritikovati pošteno katoliško (! ? ?) časopisje. Kdo je pa dal to novo zapoved ? Katera božja zapoved veli: če kdo drugi ubija, krade ali očitno greši, moramo tistega poprej kaznovati ali posvariti, potem šele tebe, ki si onerau enak? Ali mar ne bo dajal vsak od sebe odgovora pred Bogom? To se vidi, kakšni verski ignoranti, puhloglavci in zelotje so pri našem klerikalnem časopisju! In pod takšno neumnostjo, bedarijo in pregrešno pisavo je podpisan doktor sv. pisma! Takšni ljudje imajo še pogum govoriti o versko-nravni odgoji, ki se sami vedoraa in z namenom valjajo v krivoverstvu in smradu iz pekla? Sramota, da duh časa te ljudi ni naučil v XX. stoletju niti katekizma! In ti ljudje hočejo veljati za odgojevalce, osrečevalce in voditelje našega naroda? V št. 31. nUčit. Tovariša" je posnet nesramen dopis iz Vipave o času tamošnje učiteljske konference. Tak nesramen dopisuik na katoliški podlagi, ki z namenom in lažjo sramoti učiteljstvo, ne bi bil res drugega vreden kakor palice, čeprav ni to pravo odgojevalno sredstvo. Vendar večkrat je treba odgojevaleu pri skrajni sirovosti, nepoboljšljivosti hudobnosti, trmi in neupogljivosti posluževati se tudi skrajnih pripomočkov, ako ne izda ničesar lepa beseda. Za lopove imamo ječe, za morališko-verske izprijenee pa skrajna odgojevalna sredstva. V tem smislu je tudi naš dopisnik ožigosal ta nesramni klerikalni stnrad. Kaj mislite, da je bilo to klerikalizmu prav? Kaj še! Prepričan je bil, da se smrad iz pekla ne da opravičiti in zagovarjati na pošten način, zato se je naredil lepega, uedolžnega, mogočnega ter je zavil vso stvar v MSloveneu", št. 176, tako-le: »V ,Učit. Tovarišu' grozi neki liberalni učitelj, da bodo začeli učitelji ,Domoljubove' dopisnike obdelovati s pesttni. Državni pravdnik dr. Trenz, ki je tožil uboge Knežačane, da so dobili 57 mesecev zapora na ovadbo nadučitelja Česuika, ni zaplenil te številke ,Učit. Tov.', ki je izšla iz česnikovega kraja in je pisan v njegovem duhu, dasi v nji hujska naravnost k nasilnosti. Isti učitelji so pa poslali s podpisom .pokorni učitelji' pasje ponižao brzojavko — Hribarju, Jaklidu seveda ne, ker niso vredni prištevati se k edinemu ljudskemu učitelju avstrijskega juga, ki je dosegel čast državnega poslanea. Pa bodo priberačili za zvišanje plač. Naj jih plača — Hribar!" Tako se je uinil na lep način naš klerikalizem. On ni rekel! nPriznam, da je bil dopis žaljiv, oprostite, drugič bomo gledali, da se več ne pripeti kaj takega!" Tako delajo pravi katoličani, pošteni politiki in značajui možje. Ker pa naš klerikalizem niti pojma nima o katoličanstvu, katoliški odgoji, značajnosti in moštvu, je klical državnega pravdnika na pomoč. Ne ljubezen, pravica in resnica niso njegova načela, marveč raaičevaDJe in zagovarjanje greha. On zagovarja vsako klerikalno lopovsčino, 5e je še tako grda, neopravičena in pregrešna. Greh zagovarjati je smrten greh po katoliški veri, po klerikalni veri je pa to velika čednost. In ti ljudje hočejo veljati za katolike, se potegujejo za versko-nravno odgojo, zahtevajo, da bi se jim mi učitelji-odgojevalci klanjali, jih častili in jim izkazovali pasjo ponižaost zaradi poboljšanja plač? Nikdar! Versko-nravno spačenim, z namenom krivoverskim in do skrajnosti hudobnim in brezznačajnim ljudem se mora postaviti pošteno učiteljstvo v bran, varovati pred to kugo naš narod in ne imeti z njim pod nobenimi pogoji stika, dokler se ne poboljšajo. Predbacivajo nam, da preziramo Jakliča, edinega učitelja v državnem zboru z avstrijskega juga. Kako naj spoštujemo moža, čeprav iz našega stanu, ki svoj lastni stan zaničuje s tem, da sedi v družbi že od pamtiveka sramotilcev in smrtnih nasprotnikov šolstva in učiteljstva! Eekli smo že, izkaže naj se moža vnetega za svoj stan, priložnost ima lepo, potem mu bomo pošiljali čestitke — tega pa ne bo nikdar naredil — zato pa klerikalnega svojega srnrtnega politiškega nasprotnika ne poznamo. Nasprotno je pa Hribar vnet pristaš, zagovornik in prijatelj učiteljstva in šole, kar je že večkrat tudi pokazal v dejanju, zato ga spoštujemo, čeprav ga po novi klerikalni veri klerika- lizem smrtno sovraži, zasramuje, psuje in mu je škodoželjen do skrajnosti. Naš klerikalizem naj torej v dejanju pokaže versko-nravno odgojo, potem ima pravico govoriti o tem. Naj se izkaže prijatelja šole in učiteljstva, potem naj zahteva, da bomo učitelju Jakliču pošiljali čestitke, ki ni pri njih za drugo kakor za štafažo in vado. Mi poznamo namero, delovanje in uspehe klerikalizma prav dobro, ker ga kot odgojevalci tudi moramo poznati, če hočemo delovati v korist svojega poklica duhu časa primerno, zato nas ne bo ta varal in prekanil nikdar. Naše delo in naš boj je odkrit, pošten in z dobrim namenom, zato se pa klerikalizem noče iu tudi ne more postaviti v bran, dobro vedoč, da se smrad iz pekla in krivi nazori no dajo nikdar uspešo zagovarjati. S tem smo za enkrat zopet končali z zamčarjjera nesramnih klerikalnih napadov na učiteljstvo in šole. Stvarno smo pokazali svetu napake, strasti in pregrešne nagibe stranke, ki se imenuje po krivem katoliška, ki je s svojiin delom, zavijanjem resnice, pod plaščem vere in za svojo strankarsko korist dobila zase nerazsodni del našega naroda. Zopet bo vpil naš klerikalizem, da je edina hrana našim razpravara MNarod", da smo sirovi ia bogsigavedi še kaj, mi mu pa povemo, da so nam le sirovosti klerikalnega časopisja na šolo in učiteljstvo, le opazovaDJe klerikalne politike med narodom, le njegova dela dale povod k tem razpravam. Tudi v bodoče bomo vse to zasledovali prav natančno, da ga bomo z bengališko lučjo v vsi nagoti pokazali svetu. Ako bodo naše razprave padle na rodovitna tla tudi pri klerikalizmu, da bi ta krenil na nravno pot v politiki in zlasti pa v časopisju, nas bo veselilo. Kot odgojevalci dobro vemo, da je grešiti lahko, ker smo slabostim podvrženi, a sramotno je trdovratno ostati v blatu pregreh vedoma nepoboljšljivo in z namenom. Menda bi bilo dobro pogledati, preden končamo, na politiško polje, kakšne sadove prinese duh časa v bodočnosti šolstvu in učiteljstvu. 0 bodočnosti pisati je silno težka stvar, vendar se da marsikaj sklepati iz raznib dogodljajev na politiškem polju. Povedali smo že, da je s splošno volilno pravico nastopila v Avstriji nova demokraška doba. Vsakdo ve, da se tudi v politiki razvijajo reči kakor v prirodi po nekakem naravnem potu. Do splošne volilne praviee je moralo priti, ker drugače je bil razpad avstrijske države neizogiben. Demokraški duh v državni zbornici bo na vsak način krenil na drugo pot s politiškim vozom kakor je bilo običajno do sedaj. Enakopravnost narodov se bo sedaj bolj upoštevala kakor poprej, čeprav bo naša vlada delala pri tem vse mogoče ovire. Obstanek Avstrije je mogoč le na ta način, da se da vsem narodnostim enake pravice, ker imamo vsi tudi enake dolžnosti. To je edino prava demokratiška pot k spravi in občnemu blagru. Ali enake pravice pa niso začetek in konec samo za narodno vprašanje, marveč splošne važnosti. Sedaj se je uvedla splošna in enaka volilna pravica za državni zbor, naravni proces je, da se to izvede ali se bo moralo izvesti na vsi črti, torej tudi v deželnih zbornicah in v občinah. Vlada se sicer temu upira, ali do tega bo moralo priti, ker je to naravna posledica. Ze sedaj opazujemo gibanje, zahteve in pretnje ljudskih mas v tem oziru, in to se bo nadaljevalo do izpolnitve. (Konee.)