Revija za zgodovino šolstva in vzgoje - XLVII School Chronicle - Journal of the History of Schooling and Education Razstavo, katalog in tematsko številko Šolske kronike o zgodovini pisal in pisanja so omogočili: REPUBLIKA SLOVENIJA MINISTRSTVO ZA IZOBRAŽEVANJE, ZNANOST IN ŠPORT za raziskovalno dejavnost Republike SJovenije ® Mladinska knjiga TRGOVINA NLB® Vita W uiufipen liveseribe Smrtim Nojf d.ao. Vnanje Gorice Q^jolska kronika Šolska kronika - 23 Revija za zgodovino šolstva in vzgoje - XLVII Ljubljana School Chronicle - Journal of the History of Schooling and Education 23/2014 SOLSKA KRONIKA - REVIJA ZA ZGODOVINO SOLSTVA IN VZGOJE GLASILO SLOVENSKEGA ŠOLSKEGA MUZEJA, LJUBLJANA UDK/UDC 37(091) ISSN 1318-6728 SCHOOL CHRONICLE - JOURNAL OF THE HISTORY OF SCHOOLING AND EDUCATION - BULLETIN OF THE SLOVENIAN SCHOOL MUSEUM. LJUBLJANA, SLOVENIA. Urednik / Editor: Marko Ljubič Uredniški odbor / Editorial Board: Anton Arko, mag. Marjetka Balkovec Debevec, dr. Theodor Domej (Avstrija / Austria), dr. Darko Friš, dr. Boris Golec, Ksenija Guzej, Tatjana Hojan, Polona Koželj, mag. Marija Lesjak Reichenberg, Marko Ljubič, dr. Zdenko Medveš, mag. Stane Okoliš (odgovorna oseba izdajatelja / Responsible person of the publisher), Slavica Pavlič, dr. Mojca Peček Čuk, dr. Leopoldina Plut Pregelj (ZDA / USA), dr. Edvard Protner, Mateja Ribarič, dr. Branko Šuštar, mag. Mladen Tancer, dr. Jedert Vodopivec Tomažič, Mojca Vomer Gojkovič, dr. Andrej Vovko Članke je recenziral uredniški odbor tematske številke. Za znanstveno vsebino člankov odgovarjajo avtorji. Ponatis člankov in slik je mogoč samo z dovoljenjem uredništva in navedbo vira. / The articles have been reviewed by the Editorial Board. The authors are solely responsiblefor the content of their articles. No parts of this publication may be reproduced without publisher's prior consent and full mention of the source. © Slovenski šolski muzej / Slovenian School Museum, Ljubljana Redakcija te številke je bila zaključena 30. 12. 2014. The editing of this issue was completed on December 30th, 2014. Prevodi / Translation: Maja Visenjak - Limon (angleščina / English), Marinka Krenker (nemščina / German), Aleksandra Mittoni (nemščina / German), Marjeta Zebovec (hrvaščina / Croatian) Tatjana Hojan, Marjeta Zebovec Lektoriranje / Proofreading: Uredništvo in uprava / Editorial and administrative office: e-pošta /e-mail: Transkacijski račun / Bank account: Sofinancira / Co-financed by: Izdajatelja / Publishers: Oblikovanje in računalniški prelom / Design and computer typesetting: Tisk / Printed by: Naklada / Number of copies: Slovenski šolski muzej, Plečnikov trg 1, SI-1000 Ljubljana, Slovenija telefon, fax / Phone, Fax: +3861 2513 024 solski.muzej@guest.arnes.si www.ssolski-muzej .si 01100-6030720893 Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport / Ministry of Education, Science and Sport Agencija za raziskovalno dejavnost R Slovenije - ARRS / Slovenian Research Agency Slovenski šolski muzej / Slovenian School Museum Zveza zgodovinskih društev Slovenije / Historical Association of Slovenia Matjaž Kavar, Laura Bolčina, RAORA d.o.o., Kropa Littera picta d.o.o., Ljubljana 650 izvodov Revija je vpisana v razvid medijev pri Ministrstvu za kulturo Republike Slovenije pod zaporedno številko 43, z dne 14. 2. 2002. Šolska kronika — revija za zgodovino šolstva in vzgoje je vključena v: / School Chronicle — Journal of the History of Schooling and Education is included in: CSA/Sociological Abstract, USA EBSCO Publishing, Ipswich, USA COBISS - Co-operative Online Bibliografic System Services, Slovenia ŠOLSKA KRONIKA REVIJA ZA ZGODOVINO ŠOLSTVA IN VZGOJE Glasilo Slovenskega šolskega muzeja, Ljubljana Leto 2014, številka 3 Letnik 23 - XLVII School Chronicle / Schulchronik Journal of the History of Schooling and Education. Bulletin of the Slovenian School Museum. Ljubljana. Slovenia. Zeitschrift für Schul- und Erziehungsgeschichte. Organ des Slowenischen Schulmuseums. Ljubljana. Slowenien. VSEBINA / CONTENTS / INHALTSVERZEICHNIS Marko Ljubič: Razstava »Pišem, torej sem!« Šolska pisala in opismenjevanje skozi čas Slovenski šolski muzej, 21. 11. 2012-14. 11. 2014 ...261-299 The exhibition »I write, therefore I am!« History of school writing utensils and literacy Slovenian School Museum, 21 November 2012—14 November 2014 Die Ausstellung »Ich schreibe, also bin ich!« Die Schulschreibgerate und die Alphabetisierung durch die Zeit Slowenisches Schulmuseum, 21. 11. 2012—14. 11. 2014 Vida Koporc Sedej: Uvodni nagovor ob odprtju razstave »Pišem, torej sem!« ...300-301 Miki Muster: Nagovor ob odprtju razstave »Pišem, torej sem!« ...302-304 ČLANKI / ARTICLES / ARTIKEL Marko Drpic: Od kovinskega stilusa do digitalnega peresa: zgoščena zgodovina pisal ...305-330 From metal stylus to digital pen: a condensed history of writing utensils Vom Metall-Stylus zur Digital-Feder: eine kurze Geschichte der Schreibstifte Natalija Zižic: Začetki in razvoj pisave Beginnings and development of writing systems Die Anfänge und die Entwicklung der Schrift .331-351 Mojca Vomer Gojkovič, Verena Vidrih Perko: Pisalni pribor in pismenost kot vir informacij o stopnji romanizacije (zgodnja antika) in pokristjanjenja (pozna antika in slavika) na območju današnje Slovenije ...352—371 Writing utensils and literacy as a source of information about the level of Romanisation (early Antiquity) and Christianisation (late Antiquity and Slavic works) in Slovenia Das Schreibzubehör und die Alphabetisierung als Quelle der Informationen über den Romanisierungs- (Frühantike) und Christianisierungsgrad (Spätantike und Slawik) auf dem Gebiet des heutigen Sloweniens Janez Mlinar: »Arma et gladius sunt militis instrumenta ..., penna et cornu scriptoris« O pisanju v srednjem veku ...372—387 Writing in the Middle Ages Über das Schreiben im Mittelalter Jedert Vodopivec Tomažič: Obstojnost zapisov na papirju ...388-407 The durability of writing on paper Die Beständigkeit der Niederschriften Vinko Škafar: Pomen bl. .Antona Martina Slomška za opismenjevanje Slovencev v 19. stoletju ...408-425 The significance of the Blessed Anton Martin Slomšek in the acquisition of literacy by Slovenians in the 19th century Die Bedeutung von Anton Martin Slomšek für die Alphabetisierung der Slowenen im 19. Jahrhundert Tatjana Hojan: »Kdor lepo pisati zna, veliko velja!« Pisala v slovenskih pedagoških glasilih ...426-437 Writing utensils in the Slovenian pedagogical press Schreibstifte in slowenischen pädagogischen Zeitschriften Anton Arko: Pisala v prvih berilih in čitankah do konca druge svetovne vojne ...438-445 Writing utensils in the first readers until the end of World War Two Die Schreibstifte in den ersten Lesebüchern bis zum Ende des zweiten Weltkrieges Natalija Žižič: Zgodovinski razvoj in pomen lepopisa v osnovnem šolstvu ...446-459 Historical development and importance of handwriting in primary education Die historische Entwicklung und die Bedeutung von Schönschrift in den Grundschulen Marjetka Balkovec Debevec: »Leva roka je grda roka!« O sprejemanju levičnosti v šoli skozi čas ...460-487 » The left hand is a bad hand!« Acceptance of left-handedness in school over the years »Die linke Hand ist eine schlechte Hand!« Über das Akzeptieren der Linkshändigkeit an der Schule im Wandel der Zeit Polona Koželj: Od kamenčkov in tablic do digitalnih tehnologij Razvoj uporabe različnih likovnih tehnik pri pouku v slovenskih šolah skozi čas ...488—504 From stones and writing boards to digital technologies The development of the use of various artistic techniques in lessons in Slovene schools over the years Von Kieselsteinen und Täfelchen bis zur digitalen Technologie Die Entwicklung der Verwendung verschiedenen Kunsttechniken bei dem Unterricht in slowenischen Schulen durch die Zeit Vesna Rapo: Pisala v zbirkah Hrvaškega šolskega muzeja ...505—519 Writing utensils in the collection of the Croatian School Museum Schreibstifte in den Sammlungen des Kroatischen Schulmuseums SPOMINI NA ŠOLO / REMINISCENCES OF SCHOOLING / ERINNERUNG AN DIE SCHULE Mira Hiršel: Kako smo pisali (spominski zapis o opismenjevanju med obema vojnama) How we used to write (an article about teaching literacy between the two wars) Wie wurde geschrieben (Gedenkniederschrift über die Alphabetisierung in der Zwischenkriegszeit) .521-524 PRISPEVKI / OTHER CONTRIBUTIONS / BEITRÄGE Borut S. Pogačnik: Pisava in današnji čas Handwriting and the present day Die Schrift und die Gegenwart .525-529 Franci Kadivec: Restavratorsko-konservatorska dela pri razstavi »Pišem, torej sem!« Restoration-conservation work in connection with the exhibition »I write, therefore I am!« Die Restaurierung und die konservatorischen Arbeiten bei der Ausstellung »Ich schreibe, also bin ich!« .530-531 AVTORJI PRISPEVKOV Šolske kronike št. 3, 23/XLVII, 2014 / LIST OF CONTRIBUTORS / AUTOREN ...532 SODELAVCI Šolske kronike št. 3, 23/XLVII, 2014 / LIST OF CONTRIBUTORS / MITARBEITER ...533 NAVODILA AVTORJEM IN AVTORICAM / INSTRUCTIONS TO CONTRIBUTORS / ANLEITUNGEN FÜR AUTOREN Šolska kronika — revija za zgodovino šolstva in vzgoje. Glasilo Slovenskega šolskega muzeja, Ljubljana (Slovenija) je slovenska znanstvena in strokovna revija za zgodovino šolstva, pedagogike in vzgoje, ki jo od leta 1992 samostojno izdaja Slovenski šolski muzej v Ljubljani. Revija ima začetke v skupnem zborniku šolsko-pedagoških muzejev v Ljubljani, Zagrebu in Beogradu, ki je začel izhajati leta 1964 kot Zbornik za zgodovino šolstva in prosvete. School Chronicle — Journal of the History of Schooling and Education. Bulletin of the Slovenian School Museum. Ljubljana (Slovenia) is a slovenian scientific and professional publication concerned with schooling, pedagogy and education. Since 1992 it has been independently issued by the Slovenian School Museum in Ljubljana. The Miscellany has developed from a joint publication of the school-pedagogical museums in Ljubljana, Zagreb in Belgrade, which began to be published in 1964 with the title A Miscellany of the History of Schooling and Education. http://www.ssolski-muzej.si/slo/schoolchronicles.php Ob razstavi UDK 003.58:686.862(091):069.9 1.04 Strokovni članek Prejeto: 30.12.2014 Marko Ljubič* Razstava »Pišem, torej sem!« Šolska pisala in opismenjevanje skozi čas Slovenski šolski muzej, 21. 11. 2012-14. 11. 2014 The exhibition »I write, therefore I am!« History of school writing utensils and literacy Slovenian School Museum, 21 November 2012—14 November 2014 Razvoj pisal kaže na razvoj človeške civilizacije. Že prva pisala opozarjajo na dejstvo, da se je prazgodovinski človek z njihovo uporabo začel zavedati samega sebe. Svojim sodobnikom in zanamcem je s tem zapustil svoj pečat; najprej z jamskimi poslikavami, obrisi svojih rok in vrisanimi zaporedji črt, ki nakazujejo, da je verjetno že znal seštevati. In prav zaradi računovodskih potreb so v Mezopotamiji z nastankom prvih mest razvili prvo pravo pisavo — klinopis. Pisava je kmalu postala tudi način razmišljanja, pojmovanja sveta in odnosa do soljudi. Postala je način in izraz človeškega bivanja, potreb, želja in hotenj. Orodje teh izražanj so bila, so in bodo pisala. Razstava »Pišem torej sem!« je skušala prikazati njihov nesluten razvoj, ki se je začel v prazgodovini (pano št. 1) in se nadaljuje v dobi računalniških pisal (pano št. 12). Pisala smo predstavili po posameznih vrstah in po njihovem kronološkem nastanku. Novim pisalom je vedno botrovala sprememba pisalne podlage, lahko pa je bilo tudi obratno, da so podlage in pisala sama vplivala na razvoj in nastanek novih pisav. V Mezopotamiji so uporabljali klinasto trstiko, s katero so klinopisne znake vnašali v glinene tablice (pano št. 2). Najbolj pogosto pisalo pri Grkih in Rimljanih je bil stilus, s katerim so pisali po voščenih tablicah (pano št. 3). Čopiče so pri svojem delu uporabljali stari Egipčani in Kitajci (pano št. 5). Prvi so z njimi pisali na papirus, drugi * Marko Ljubič, profesor zgodovine in univerzitetni diplomirani pedagog, strokovni sodelavec/ kustos, avtor razstave »Pišem, torej sem!«, Slovenski šolski muzej, Ljubljana, e-pošta: marko.ljubic@guest.arnes.si Razstava Pišem, torej sem! Slovenskega šolskega muzeja. (fototeka SŠM) pa so za pisalno podlago iznašli papir. Rimljani so čopiče uporabljali pri oblikovanju kamnitih napisov, preden so jih izklesali z dletom. Kalamus je bilo pomembno pisalo antike, saj so ga predvsem ljudstva Bližnjega vzhoda uporabljala za pisanje na papirus, pergament ali lesene tablice (pano št. 4). Ptičje pero je v srednjem veku med drugim omogočilo razvoj novih hitrih kurzivnih pisav (pano št. 6). Šele v 19. stoletju ga je s tehnologijo industrijske revolucije zamenjalo kovinsko pero (pano št. 7), ki pa se je v manj kot stotih letih dokončno umaknilo nalivnemu peresu (pano št. 8). Konec 16. stoletja je z odkritjem grafita svojo zmagoslavno pot začel svinčnik (pano št. 9), kateremu so se pozneje pridružile barvice, še kasneje pa ga je dopolnil tehnični svinčnik. Ker človek ni pisal samo na papir, ampak tudi na druge podlage, je razvil tudi kemični svinčnik (panoja št. 10, 10a) in flomaster (pano št. 11). Slednja sta v zadnjih petdesetih letih naredila največji tehnološki napredek. Kemični svinčnik je postal pravi mali računalnik (pano št. 12). Ko z njim pišemo na pisalno podlago, digitalno zajema podatke naše pisave in jih v elektronski obliki pokaže na računalniškem ekranu. Navedena pisala so uporabljali tudi za šolsko rabo (pano št. 13); tako pri opismenjevanju kot tudi pri pridobivanju nove učne snovi. Z uvedbo splošne šolske obveznosti konec 18. stoletja se je zelo povečala tudi potreba po šolskih pisalih: po gosjih in nato jeklenih peresih, kredah in kamenčkih (štilčkih) za pisanje na skrilaste tablice ter po svinčnikih, barvicah in nalivnikih za zapisovanje učne snovi na papir. Z uvedbo likovnega pouka so se učenci začeli seznanjati tudi z voščenkami in čopičem, ki je od vseh pisal zahteval največ grafomotoričnih spretnosti. Pogled na del razstave Pišem, torej sem!. (foto N. Dolinšek) Pisala in risala pri likovnem pouku je še posebej predstavila profesorica likovne umetnosti Polona Koželj (pano št. 14), profesor zgodovine Anton Arko pa je raziskal, kako so pisala prikazana v prvih berilih in čitankah do konca druge svetovne vojne (pano št. 15). Poleg panojev, na katerih so bila predstavljena pisala s 84 fotografijami in drugim slikovnim gradivom, je razstavo dopolnjevalo še 282 predmetov — večinoma pisal, dvoje muzejskih figur, 15 maket in 58 replik muzejskih predmetov — povečini stilusov, povoščenih tablic in trstičnih pisal. Z omenjenimi replikami je bila razstava tudi interaktivna: obiskovalci so lahko poizkusili pisati s trstiko na glineno tablico, s stilusom na povoščeno in s kredo na skrilasto tablico. Za primerjavo ni manjkala niti računalniška tablica. Z dletom in kladivom so lahko po vzoru starih Rimljanov klesali črke v kamen. Nadalje so obiskovalci razstave imeli možnost vzeti v roke tudi peresnik s kovinskim peresom in s črnilom pisati na papir. Preizkusili so lahko tudi posebni kemični svinčnik Ring-Pen. Po zaslugi podjetij Vivapen, Noj in Mladinska knjiga Trgovina so lahko obiskovalci videli najnovejša klasična šolska pisala. Prav slovensko podjetje Vivapen je eden izmed vodilnih svetovnih proizvajalcev šolskih pisal, predvsem nalivnih peres in rolerjev. Med drugim se lahko pohvalijo z lastno inovacijo — dovajalnikom črnila za pisala na bombice, ki omogoča hiter in optimalen dotok črnila na pisalno konico. Razstavo o pisalih je spremljal tudi bogat pedagoški program. Delavnice kaligra-fije in klesanja črk je vodil priznani strokovnjak Marko Drpic. S pomočjo akademske kiparke mag. Alenke Vidrgar pa smo v Slovenskem šolskem muzeju razvili še sumer-sko in rimsko delavnico. Slednja se je v letu 2014 nadgradila v rimsko učno uro. Glinena tablica, izdelek sumerske delavnice. (foto M. Javoršek) V novembru 2013 smo v muzeju organizirali tudi dvodnevni simpozij o zgodovini pisal in pisanja, na katerem so raziskovalci tega področja predstavili rezultate svojega raziskovanja ter strnili svoja spoznanja v krajšo celoto. Ravno prispevki z omenjenega simpozija tvorijo glavnino člankov pričujoče številke Šolske kronike. Pisalo je simbol razmišljajočega človeka. Ne moremo ga nadomestiti niti s ta-bličnim računalnikom niti s pametnim telefonom. Skupaj s pisavo se bo ohranilo kot primarni spomin človeštva. Samo zapisana beseda ostane. Zato tudi naslov razstave »Pišem, torej sem!«. Izposodili smo si ga pri istoimenskem priročniku za pisanje, katerega avtor je Drago Bajt. Gre za zanimivo in še kako resnično izpeljanko slavnega Descartesovega reka. Računalnik je sicer odlično pisalno orodje, vendar je predvsem pri začetnem opismenjevanju zelo pomembno, da se ne opusti razvoj fine motorike in da se otroci naučijo pisati z nalivnim peresom, ki je najbolj primerno pisalo za učenje pisanja prvih črk in številk. Drago Bajt si je želel, da njegov priročnik usposobi posameznika, da samostojno pripravi in oblikuje različne vrste pismenih sestavkov za javno rabo. Namen te tematske številke Šolske kronike pa je, da se ne pozabita zgodovina in razvoj pisal, katerega del smo s podjetjem Vivapen tudi Slovenci, in da je kulturo pisanja še vedno vredno ohranjati in razvijati. V nadaljevanju je po posameznih panojih predstavljen vsebinski del razstave »Pišem, torej sem!«. Na razstavi so lahko obiskovalci poizkusili, kako se je pisalo včasih. (fototeka SŠM) Razprava na simpoziju Pišem, torej sem! Čitalnica Slovenskega šolskega muzeja, 13. 11. 2013. (foto N. Dolinšek) Summary The exhibition »I write, therefore I am!« History of school writing utensils and literacy Marko Ljubic Slovenian School Museum, 21 November 2012-14 November 2014 The development of writing utensils implies the development of human civilization. The first writing utensils indicate that, by using them, prehistoric man became aware of himself. With this, he left his legacy to his contemporaries and descendants: initially with cave paintings, outlines of his hands and drawn sequences of lines which suggest that he already knew how to count. It was due to accounting needs in Mesopotamia that cuneiform - the first true handwriting - was developed. Handwriting soon became a manner of thinking, conceptualizing the world and attitudes towards other humans. It became an expression of human life, needs, wishes and intentions. The tools used were - and will be - writing utensils. Here we present different kinds, arranged in chronological order. The creation of new writing utensils was always influenced by changes in writing materials. These changes in materials and utensils have in turn influenced the development and creation of new kinds of handwriting. In Mesopotamia, people used common reed with a wedge-shaped end to engrave cuneiform signs into clay plates. The most frequently used utensil for Greeks and Romans was the stylus with which they wrote on wax tablets. The Ancient Egyptians and Chinese used brushes, the former writing on papyrus and the latter inventing paper. The Romans used brushes to mark out stone inscriptions before they carved them with a chisel. Calamus was an important writing utensil in Antiquity, when it was used mainly by the people of the Middle East for writing on papyrus, parchment or wooden panels. In the Middle Ages, the quill pen influenced the development of new rapid Italic fonts. It is not until the 19th century, with the industrial revolution, that the quill was replaced by the metallic pen, which in less than a hundred years was replaced by the fountain pen. In the late 16th century, the pencil started its triumphant course with the discovery of the graphite. It was followed by colour pencils and was later supplemented by mechanical pencils. Because man did not write only on paper, he also developed the ballpoint pen and markers. These have made the greatest technological progress in the last fifty years. The ballpoint pen has become a little computer. When we write with it, it captures the data of our handwriting digitally and shows it in electronic form on a computer screen. Writing utensils were also used for educational purposes, both for literacy and in the acquisition of new subject matters. With the introduction of compulsory education at the end of the 18th century, the need for school writing utensils increased greatly: goose quill pens and later steel pens, chalk and stone for writing on slates, and pencils, coloured pencils and fountain pens for writing on paper. With the introduction of art classes, pupils also became acquainted with wax crayons and brushes. Of all utensils the latter demanded the most graphomotor skills. The writing utensil soon became a symbol of a thinking human being. It cannot be replaced either by a tablet computer or a smart phone. Together with handwriting, it will be preserved as a primary memory of the human race. Only the written word remains. I write, therefore I am! The following contribution describes the contextual part of the exhibition »I write, therefore I am!«. Zusammenfassung Die Ausstellung »Ich schreibe, also bin ich!« Die Schulschreibgeräte und die Alphabetisierung durch die Zeit Marko Ljubic Slowenisches Schulmuseum, 21. 11. 2012-14. 11. 2014 Die Entwicklung der Schreibgeräte zeigt auf die Entwicklung der menschlichen Zivilisation. Schon die ersten Stifte weisen auf die Tatsache hin, dass sich der Urmensch mit dem Gebrauch von Schreibgeräten sich selbst bewusst wurde. Seinen Zeitgenossen und Nachfolgern hinterließ er damit so sein Merkmal, mit der Höhlenmalerei und Handnegativen. Die eingezeichneten Folgen von Linien deuteten darauf, dass er wahrscheinlich schon zählen konnte. Wegen des Bedarfs der Buchhandlung in Mesopotamien und mit der Gründung der ersten Städte entstand die erste echte Schriftart - die Keilschrift. Die Schriftart ist bald als eine Denkweise, als eine Vorstellung von der Welt, der Beziehung zum Mitmenschen geworden. Sie wurde als eine Art und ein Ausdruck des menschlichen Daseins, des Bedürfnisse, Wünsche und Wollens angesehen. Die Schreibgeräte waren, sind und werden die Werkzeuge der Ausdrücke bleiben. Wir präsentieren sie ihnen nach den einzelnen Typen und ihrer chronologischen Entstehung. Den neuen Schreibgeräten sind immer die Veränderungen der Schreibgrundlagen gefolgt, oder umgekehrt, die Schreibgrundlagen und die Schreibgeräte hatten den Einfluss auf die Entstehung von neuen Schriften. In Mesopotamien verwendete man keilförmiges Pfahlrohr mit dem man dann die Zeichen in Tonplatten gedrückt hat. Bei Griechen und Römern war das häufigste Schreibgerät, mit dem sie geschrieben haben, Stilus. Es wurde vor allem für das Schreiben auf Wachstafeln benutzt. Die Altägypter und die Chinesen benutzen für das Schreiben den Pinsel. Die Altägypter benutzen ihn fürs Scheiben auf den Papyrus, während die Chinesen mit ihm schon auf das Rohpapier geschrieben haben. Die Römer haben den Pinsel fürs Formen der Steininschriften, bevor sie sie ausgemeißelt haben, verwendet. Kalamos ist ein sehr wichtiges Schreibgerät der Antike. Insbesondere die Menschen im Nahen Osten haben sie ihn für Schreiben auf Papyrus, Pergament oder Holzplatten verwendet. Die Vogelfeder als Schreibgerät im Mittelalter ermöglichte, unter anderem, die Entwicklung neuen schnellen Kursivschriften. Erst im 19. Jahrhundert ermöglichte die Technologie der industriellen Revolution den Gebrauch von Stahlfeder, die die Vogelfeder verdrängt haben. In weniger als 100 Jahren zog sich die Stahlfeder vor dem Füllfederhalter zurück. Ende des 16. Jahrhunderts, mit Entdeckung von Graphit, begann seinen siegreichen Weg der Bleistift. Es folgten ihn der Farbstift und der Druckbleistift. Weil der Mensch nicht nur auf Papier schrieb, sondern auch auf andere Grundlagen, entwickelten sich noch der Kugelschreiber und der Filzstift. Genau die beiden haben in den letzten fünfzig Jahren den größten technologischen Fortschritt gemacht. Der Kugelschreiber ist fast wie ein kleiner Computer geworden. Wenn wir mit dem Kugelschreiber auf die Schreibunterlage schreiben, verarbeitet er die digitale Information unserer Schrift und zeigt uns, dass in elektronischer Form bzw. auf dem Computerbildschirm. Alle aufgezählten Schreibgeräte verwendete man auch in den Schulen. Sie benutzten sie bei der Alphabetisierung, als auch bei Erwerbung des neuen Lehrstoffes. Im 18. Jahrhundert wurde die allgemeine Schulpflicht eingeführt, darum hat sich auch der Verbrauch von Schulschreibgeräten vergrößert. Zuerst war der Bedarf nach den Gänsefedern, dann nach der Stahlfedern, Kreide und Schiefergriffel. Ihnen folgten der Bleistift, Farbstift und das Füllfederhalter, das für Aufschreiben von neuem Schulstoff auf das Papier verwendet wurde. Mit der Einführung von Kunstunterricht in die Schulen wurden die Schüler auch mit Wachsfarbstiften und den Pinsel vertraut, der von allen Schreibgräten, die meisten grafomotorischen Fähigkeiten gefordert hat. Das Schreibgerät ist ein Symbol des denkenden Menschen. Wir können ihn nicht durch einen Tablet-PC oder ein Smartphone ersetzen. Zusammen mit der Schrift wird sich als primäre Erinnerung der Menschheit erhalten. Nur geschriebenes Wort wird weiter bestehen. Ich schreibe, also bin ich! Im Weiteren wird der inhaltliche Teil der Ausstellung »Ich schreibe, also bin ich!« präsentiert. The exhibition »I write, therefore I am!«. History of school writing utensils and literacy. (foto Marijan Javorsek) Die Ausstellung »Ich schreibe, also bin ich!«. Die Schulschreibgeräte und die Alphabetisierung durch die Zeit. (foto Marijan Javorsek) PIŠEM, TOREJ SEM! Šolska pisala in opismenjevanje skozi čas 21. november 2012 - 14. november 2014 1'liiiht molflt; [bvc p^ftnjakil v mVi Podoba bizoiu I? Španske j.imi' A It ¡umiri. N.istjnck pin.liii.ii v ki ¡imi scpa od ¡'I.hXJU do 2S.IHK) I nfcaj vpretijilod. Prazgodovinski prikaii lova n.i živali v argentinski j.oni iianla Cm/. Pni» prai.gtfiTnvinske posli k;ih ll so V tej jami tonil« prtdpribliilfi) LU.OLKI leti. PutUliLivc rok v 5|tjti4. i >a m i ti CaililTo Ijhi^sl- f*jSikfl'.'L' rok v ¡jtuLTLliiiski lani: iliiilr Cfm Stiire [tur hi hile tujnunl 37300l*L VcCinuim gre ža l*vc ro3w, kar nakazuj hm to, da so šknopiJjio cevSio držali l desno roko. Nsttal» So prtd oluolL iMKB leli Med prviinj ¡¡tumi fcamcnc«iobnc^a jamskega Človek a je bi 1 pest n¡ a k večna me n skn ročno orodj e i z tremería in z ostro konico /j ubijanpe in udiranje živali. Sčasoma so ^a ljudje prilagodili ¿a praskanje po jamskih stenah ¡11 tako dobili najverjetiieje prvo » pisal no-risalno orodje«. Nastale s« prve jamske slikein risbe, na katerih si) tudi druga znamenja, katerih pomen j e rearan, v j a tnali kot sta J.asscaLU v južni Tranciji in Altamira v severni Španiji to našli pestenflBH podobna strgala in dleta, pa LlicI; čopiče iz tankih cev a s lih kosti. v katera so flájall ptičja pert^a oz. živalska dlako; 7. njimi jo nasi predniki že pi-ed več kot upodabljali svoje lovske iz- ktišnpe z različnimi živali m i. Pri tem so uporabljali različna barvila i i okra, oglja, saj, magnezija. he-matita, mavca, gline in jagüdíéeviSv Jamske stene so prazgodovin tki ljudje ponavadi zaznamovali tudi z odtisi svojih rok. C ne za prve »pod -pisen, ki v večini pripadajo ženskam, Kot »pisalo» ali spre j so najbri uporabljale kar svoja usta ali pa voltfqi kost o v., paličico n trsja, prek" katere k pihanjem poškropile okolico svoje roke in s tem na sle ni tistva rile njen obris. Lahko pa so barvito preprosto nanesle na notranjo stran svoje roke in jo pritisnile na jamsko steno, da so dobile njen odtis. Jamske poslika ve so bile Lisočletja edini pisni jezik. L.eLa 2009 so jili našli tudi v Sloveniji, v kraški farni bDzu Sežane. Stare naj bi bile 7.00(1 let- To pa je bit že ta s, ko so naslikane podobe pu staja te vedno bolj stilizirane. Slikovna ^pisava« se je postopoma spremenila v prvo p nivo jjisavo ■ simbolno pisavtt piktogramov. Stimfilta l^idfjlusLJ Lnl>lk\* i i ki.i t.M*} |>r. Kc m i.i^lftl Hlnjiti-^LL pisali i/ ti aupcrskajlolKlija i.ililn.i iklllisliffl pisfl&m i |>i Hivniiitiii h kjAikf^fcrstjfce je bil»' mni in> jii^jci trikotna immeiij.i. v. .rž * t v S V, J K • ml,.; ¿m?* — ! NKTsi- i p&arji |iriL>/Mni iili kArtBI ilfm icMti Ci' inijjk^l.iLL- n.i dnu, Miku h lrlilL-, kk" He) kllncipjht /Libri^n{ni;]jhtn pnuiltjinili ili Uj;i >. levi in drugi -eno stavljene sbke) v vlaitLe glinene tablice. Za L o so Uporabili i pisalo v obliki trstene pa Učite, kije imela sprva priostreno tr>iiicr>. Sčasoma so začeli tiporabtjati trjUijp S Lopo klinasto konico. Tj je v glini puščala klinaste sledi. uto je (flvrstna pisav j dobila ime klinopis. "laka popisane glinene tablice sn nato posušili na soncu ali lili dati žgativ peči. Za potnebd samega učenja pisave* in 7a manj pomembne zapiske gline niso zgali, arnpak so to ponovno pripravili v.a nov v.afais- ' \ > J , - J JJ 7 Okrogle glitent tablice so ponavadi si ni i le kol podlaga za šolska besedila. M a njih so se pri začetnem pouku opismenjevanja \-^^JLSi v prav ilnem zapisovanju. Učitelj ali eden izmed starejših učencev je na eno stran tablice napisal pregovor, if ateicga f jiikc-njiniirskihi /nftov.kl w> s« v »tulcijit» «lbstoia le pisavi- spreminjali v rV<(;ilje lwi I ■■ kli n;isti)« < ti)l i kih. V'7po 1 vdjiu se je In IikJ i ftevilo znakov, in stiepfla 600 (bnilskit-S^jiHliidi. Pri pran ju ho st j^hh j iz Miilptvi prišli 11 j 17JKV od kve proli [ltL^iii Ktiunfji!- st1 jr i z f>«pn.istfii pUctGgram(w razvil v naJstiMF^i ilogovno pi^nv. kjir n vsak rnak pcmsftil le del hcvtte in ie predstavil lr W-te Vzpostavil m a ju1 hiti prv* zvtza niiJ opisano in Ivlmopi* soitaradi megdvie uporabnosti in pi ¡¡JHodliiviKU kar 35 MuEl* Lil ::.(J 54 študija pr. K1M6 ] Ffoletfa P" Kt) up.irjbii.nl» razliCiHi Ijuditva In arfiivne tvorbe na območju Me/upoinmiie nbmgčii daniinjejp Inki, 1 iaiiar ij-inj-e in Turi i je). nftmUt P0M6K UOtHn.ll tticp-L H» ki pr.fr »Dih 1 »nte <> iT l bog, nebesa Hj 3 gora 8 i< i* * 4 flovu /VTN r r 1 [ 5 vol =0 S riba 4 !K I S'iliiM so bili railitnth vdikusli, V dolžinu so iiKTili ludi dobrih 13.chlNa sliki ga primerki aiiusov, ki iih liram IVikrjjtnski imucj IHuj Onrini.. DvdkrilM pOOTSSiern? tiblk* Mi bile pmiLivjuJi lestne; s ttUusfun ni|>iiali vjezati be.settilo sporočili, s(t t;rib tablice uprli Lin jih /jpiiatili. Kt'lii'friL nagrobnik rimske^i | >i J-.i r i j Eruitlinega mesta fJivia S«yi (današnji avstrijski bli/u nuije k Sfovenijoji /tkviio |?isiiJ» / Anine rud I Vnuki olj udkriliu I L:.« 2iKH Izviralo naj lii 6- Poletja [» K t. Hiani ga Gorenj«! mu 2 ep. Stilu s jt: bil poleg kalatruisa najpomembnejše pisalno orodji1 antične dobe Njegovo i ne izhaja iz istoimenske latinske besede, ki so jo Rimljani prevzeli od Grkov in v lat i nič i ni pomeni »konico« oziroma »količek«. Gre za leseno, koSteno ali kovinsko paličico, k j je imela na enem koncu priostreno konico za pisanje, na drogom pa Širok lopatica si zaključek, Da bi preprečili prehitro obrabo pisalni: komet, ju bila ti pri lesenem ali koič^ne m stil liku velikokrat posebej izdelana iz železa in vonj vstavljena naknadno. S šila sto konico st il u sa so a nt ičn LGrki in E imlja-ni vrhova I i trke v povoščeno tablico, imenovano ttibulfl ceratn. s ploščatim lopatičastim delom pa so posamezne črke ali besede po potrebi izbrisa- li. Če so hoteli zbrisati celotno besedilo tablice, so za to uporabili posebno večjo lopatico, s katero so lahko vosek enakomerno izravnali. Da so to lažje naredili, s o morali vosek predhodno segreti z roko Tabl i caje bila visoka od 10 do 20 cm, Široka odi& do 15 cm in je imela 1 cm širok obod- i.a h ko je imela dve ali več strani, ki so bile med seboj povezane z vrvico ali žico, V tablico so bile lahko vrezane črte, na katere so pisali - kot pri današnjih črtanih zvezkih., Stranice so bile navadno prevlečene s čebeljim voskom črne ali rdeče barve, nekatere pa so imele površino prekrito z drobnim peskom. Povoščene tablice so uporabljali predvsem za običajno vsakodnevno pisno korespondenco (za račune in dopise), še posebej pa so bile priročne za pisanje v šoli. fiim^ki v^Jtdan n,n antičtrttn Pluju puuk pr>d sU'bnii/i:ni Hiieis HijILkH ii mlmSL, Lrantn Hutlcrdamiki, uiii-' D* fesu, ^tneuncnl JiEozoftn tiuJuj Erazem Eotlerdamsk i i« prt pL.hiniu ujiijimIiLmI tnttiin pog. J ralitrtO peru ii" t?il« polncbini iuLnt'bm> ^rliv/uvatl, /j u> Lh|ii\jvtlr?.iki Irstiko je bilo pogosto okrivilo z jsLtunclrL ¡ritimi vzori' i i .a.rej^-i C Vali ii m^nuujiiiibkigi kalisrjfo Izi.sfolelji pn K r. Arjlwki kiligrtf s perb imenovali klimi patini). Izdelek sodobne iribsfce k jI igrah ¡f. ^tSttn^Tfauu^sSu moute fouffrtmkrfBr | Slrjn i i kodeksa IVlirifnLinuK iz ii, stoletja. rtptaana m pergimenl. Ptonpnunt kurilu porftiga zi pisanje, i u ¡pn i_iy iti LLitL narejena i/ leltije, ovijr, kozji: ¡■Ii OSjfilVtkli loj«, Prvjf w ff pojavil v pozni a miki in ¡e ruidomLtiil mani otitoflfn papirus-, ki m za pisanje s črniiom upoirahliali pred timft. V uporabi je ostal ¡Ln Stoletja, ko _n antnni besedila prepisova I i todi s pomoto trniknega pi resa, Kalamus (lil. caltirtitis) ji starogrška beseda v a trst i ko trstično pero. Gre za klasično pisalo a 11 ličil t- dobe, ki soga uporabljali ¿a pisanje na papirus, perglment ali lesene tablice z neteč i m ali črnim /milom, Narejen je bil i/, trsja, vrli ju imel koničast, še pogosteje pa ravno pri rezan. Konica kalamusa se je bil m obrabljata, so jo morali vedno 7nova in znova prirezovati. Sama izdelaj trstičnega peresa je lila dolgotrajna. Po tradiciji, ki jo Se danes negujejo arabski kali^rafi, poza njej o primerno trsje ze zgodaj spomladi in ga pote ni šest mesece v s u ši j o v d imn ik ih. S sušenjem trstena Stebla pridobijo Irdoto in izgubijo prožnost, hkrati pa dobijo tudi črnkast oziroma rumenkast sijaj, Nato tako o suče nun in približno 301 m dolgim ter za človeški prst debelini palici cam ¡¿oblikujejo pisalne konice. S posebniiri nožem 7jreiejo pri približno štirih centimetrih nad koncem trstike in ga primerno obrezejo v konico, podobno jeklen i in kon icam sodo b n ib pere s. Odjjrt i na na obrezani strani shrani črnilo in ga enakomerno dovaja na konico, Trsticuo pero je eno izmed naj sla rej sili pisal, saj so z njim v antičnem Kgiptu pihali že vsaj 4t)lj kfj.-pt.i: [>uiiii.L kaligrarski' pifflv*. Nastajiflje awbsfeein»ltj5nfi)t. 1 HM ll tt lil. «JŠU-S-fl ■ wr« . -,lL----= talini .Lr-.ji^.TrfnUfl.r,-^! - ti . i , 1-.J' i i f, i , ( 11' ' i lijn "in, t? 'Tij---. frilifclJf .1 * I gjptl K* i nlmi i j |urnT>ii- |'uljjik;iiiui«iHiw umJ>niLV! uprjdohitvv phjili'1'¡LL iirJtiutii ,1 ptulltegl |i[Jh".Tj. IliLi'. pi.-,jijj je imet diiL^hi pHMihnn imtlih m velik ujifvd. Lti;',nuti utHfkn' Ljjinlii približni.' p,L ki. II,lupiti IE( km 7Dfl hu'nci|JHsliih /r.ikHLV poimjjgj. ki fio iih imrii illfliiuliJl pil-Jt Jll t»0| t^) i t f— ^ ^ i», rr^r r,- - _ . j Ji i,'.'jI h i' ptpiriK. «irSH liiflii k-L pr. kL\ (in? u . I. i kirui^Lii^i doknmciAi^ Li opbiiltti^TstzihctMilli Utiv, rphort diajns^ikii iilt ii 1 .i'iii<: ¡(1 |in>j|iiir.« Pl ILiJt.lnn ili^itmiVi poiL"(tblbiitL m.i ij. r(ieče Lr^^mn i*mLlrL V pjb(i, ti h- fLiiVjvjn.i i"- liLtfi prniturTJ iopiif t, V v Stari Egipčani so za pisanje hieroglifov uporabljali poseben čopič iz ločja. Naredili s tj ga iz tankega togouiega stebla, ki mi gj na kontu prežvečili in s tem oblikovali fin čopič. Celična struktura tako oblikovanega rogu j: nega stebla je lahko vpila toliko črnila. da je lahko z njim pisar naenkrat napisal ceio vršipo hieroglifov. Čopič pe držal samo s palcem in ka z a Ice m, i n sicer približno pet cent imet rov stran od čopičove konice. Egipčanski bog modrosti Tot je med Egipčani veljal za zavetnika pisarjev in stvarnika hieroglifov. Sama beseda hieroglif pomeni vklesani sveti znak. Ker je pisana beseda prihajala od boga, je pisava imela čarobno moč. Stari Egipčani so bili tako prepričani, da se i ohranjanjem imen ohranja v iivem spominu tudi osebo samo. Če bi se napis imena na grobnici po nesreči zbrisal, bi izginila tudi oseba. Egipčani so iznašli pisavo okoli 3.000 let pred Kr, V začetku so ti porabljali za eno besedo oz mi selen hieroglif. Pozneje je pisava postala mešanica ideogramov (znakov za pojem) In Ibnogramov (z n a kov za glas). H ie ragl i !ie so n po rabi jal i n a d rž a v -nih spomenikih, svetiščih, grobnicah in papirusih z versko vsebino. Pisali so jih poli ub no, in sicer z leve proti desni, z desne proti levi ali od zgoraj navzdol, Z uporabo papirusa In črnila se je razvila kurzivna (hitro pisna) pisava hieroglifov, in sicer so za poslovne pogodbe, pisma in zgodbe pisarji uporabljali t-i. hie-ratičmo (sveče niško) pisavo. To je bila poenostavljena različica hieroglifov in je vedno tekla / levepioMdesni. Pozneje se je razvila še hitrejša demntska (ljudska, raz šlrjena) pisava, ki so jo pravilnima uporabljali za pravne listine. O« omenjeni obliki pisave sta s« uporabljal! za zapise na papirusu. Stari Rimljani so uporabljali ploski čopič za pisanje črk, kiph je potem kamnosek vklesal v kamen, S koncem antike se čopič v Evropi ni več uporabljal vse do ti), stoletja, ko so ga pri svojem delu začeli uporabljati črkoslikarji. Od nekdaj pa se je čopič kot pisalo uporabljal tla Kitajskem, V povezavi s t.i- kitajskim Lušem je bil najpomembnejše orodje kitajskih kaligrafoV. Čopič je bil narejen iz veveričje ali zalije dlake, ki so j ti vstavili v bambusovo cevko, in sicer iakd da so obl ikovali koničast čop. Konica je bila tako zelo tanka in se tudi nI lomila. Znake so pisaii od zgoraj navzdol in od desne proti levi. Pp l:Lui-,ki k^nii Šl- (u| Cjngin', uradnik niLhiloiki^i Humvpi^ «siri, tlslL ki k pn-d 'kfflKfkti iintiil kilj^ktipiiavo. lotjpkt pfcnirltkr i"obliko. ftncijt * kit*i*kith iopiči k pi.ivj ometm«! I>iMliu pribor Jiiti linlipr* fiio. iti i S' X i h 2r iz. J J fr b 7 U i & * ? J X I t* K it i?*«^i» ^ 4 & mt li i* ^ Sh J 1- ■m k * i r i » Po llillf kil ^jaVl' il kotlin It «IliL-IM, Tnph JBllL 11.1 [U[l il. ClTl" Z.l J JTpr^M" nb>lij»Uli kitvnnišr kfkifiijstapmiii,sf ikjr tnIfilligrorMj FdUttjcka pi--vO,i hHh i litiji K7.1MPU IpjlllAlk. 7U tflllk' iiioplil pil UlinJllP i UMI, Jiboki kitajskih in^ačrv. Sodobni ploOci mpic. Piiclob^n ¿tipk' i i upor^SlMliSuri liuillijlti f.i fni-mk' {rt, ■ i onukih iapItAi ni kJdiLiK kj vo |Ji nato iaklertati. C *J .\1 ini.il itr.i llnm n \j|>W ru pergamertf. i!v1ed uburtu i nïkiipû-iut^ khi hurl k j kv.i končni. ]/dt'lek: tixifkv. J .k11 ji I it stike krilne-^ n-kacja sfV. Ambru&j r Kra'nn.smiinslfiU i'Zji. hiJt' takrat ic primcim i I'.ik'liJILt" III |.ir ildlil lii'lSi' poLrubam pisArji'v Tako k imi'H nnfintru^tnn pen.1« in ¡prirr-vavil ni iww: vt*dnct ¡pri roki Priri'/n^-anrH' £<(Kjjr|çi peri1«. PHj|3 ir. dilsi^K f.ukii f i fstigflisl. cJjc iu platna niïi^çfl^kf^i «Jik-Ar.io Jjiu.v jjL Btik-rtfTr t:.y?.'šrlf>7Jj Pitilrii pri^r z^fiipiaytëar ro&fa id I ai Rc y i * U r/kt iSavcS ■.Uaiudi-i \V ¿Mozirla (1Î5A iMl). A / SifdnjovL^ki JWÎEKK:: plit|a ¡vn-sa n.niv.ili «udi r u^i iv, L *- - S |;jik<-i:i kiicLsk^ ix'ILkd nu'rk 1.1 1nc pix™-iuM[ (jvdi^ k^ J LLTvJntlvj ju V ■ .1.11iuli pixnw-iuME ■|>il.i ji'L-^ii pri i:i|>n ilii:li lili*V hil KiH VvILLI Lutoontasjt rupluUr; unusd< n SLirtin Sliircišci:: l" bnrf imiJni [lonbun i j iipiKnwnii'v jnje Sluvü m* V Mje^nti iti 1.1 Mal Í in ¡•Jeii ljt nI «amo pflrotndc uíMkntin uivnc«in, ktbst njiuSitl U ptuii m umri. »n^k tudi prti n.m^Hj (|¡S.11: i; piiíír in J lislLn v ülMciiJinn K'ükfl Hodili rcnuc, ki pi ¡i Klcmick vukdai) upiw.ihh.iLin jj^h1 peni. '.t S. miju^la 1S62 ll.i im mirtiO* vl^oti jtoni v Tupi-.i i jjph-vodc pninclil innurcLai «fk^í |r,Ka¿4 H r.uu Iranilik^nJ.i ununtj n iShutrp.'. I PofiM-mlMin jvtkrntaeikl áoMfc Johuin I Ntuddrifrr j 14«>7 - i 563) «] k ¿c I v i (V. AtiiU-ijii priudi'VJi! 7,\ strevps I mH":Klíih^k¡.p;tr,tLipe4¡'pri piuljh'm I poulku. Njihova ri^b.i ¿gurJj njl-inčriri k ni t ur ttpisu^juOtfi'k «-iktr pj-i ustMvf'i^loii .g^ i^rcij«. sjifcj i «podlj pji Mu» «T pri pLumiij javili» slrii ptro- S srtdniim v*ikjpps'w je . tm'Jjhvi l< - tlrž.inu' pLuLi s Crensi ptÍH: dkc'in in wt'diiM-fnk. f f Pihnit vrni»'« ¡Sjlrnii in kaud£í?iihj íil čla^ LH-rO pJ IIY'úJ dolíMUÍJ» LwWIhL -JU» ¿1 "\nilKili prilfuWifju |: .tl.a.1 Xa pj^Jnji.' MJ fcil j |HVL'3M. VVjJui K' Llhku f dala dwuBi^t J J pj^aiLÍr f'ziiT.i'l J1 ih pepa. i ičaijo h* bile» iij i pri mer rt epi h peí mikartiiU pi'ív* leV?g¿ krila» Zi pljuj« so bíl* '.^jIji >l¡"0 IkctJ peres?, kí *a Ül jKki' ¿T.Jiuhili' SpOíllLuI:. j.ü prirvimink pljílili jh'ixh v Iuíiscj 16. stuk-lja. % Nflrtteff je v Mli Ík&U; ^[»¿koitfeÚLi. 11 i¿ftfr ÍS percM je biJi.i pcKirctxJHi po^Mtu pricc^ >sjI i btuJtH ¿.instl hiHfKTw* piidU^.ípetgjfiiefUyi^tfd^rzaradi kis-íi^Mi^nwgj črnila, Lií -ir nii'j!<. .ilcistili, natopa, takokotkalamus, prirezali s posebnim k a sneje na papir u velja v ilaperesavečjihptie, nožem. I meló je d ve vei ik i poma n jk I j i vosli: 1.1 a h ko je spre- pfcdvsemg i í+1dÜ krtlniio. L!icii>lij liunnJj pisjliu twin Iz I. sulúcjft pa fit nto|Mnj pn VinJuLiiili Aei^IlijI. priLr:rn.i nj k'wnij Jr r .il>>. i'isjl« Ul 11 pHff.lh: -il i pi nul-1- fmiH >u kn-ihf t,ih(¡LV. |HÉ)< pnnvjmr* I h t ■■ ■ , mi .ink : nhlïii i j mari' Sait.. (ftftŒ polotil UcnÄf). XcKviri^ijih | H. T' i ii- (hin^vjdi M'rt jvlji'rtrh is I-h ■ ■-■ i r.^i.i: húriitt iLupiliirmnii kanali ¡11 i/ držal j Jpi'rt'iikikjl. ki ¡i1 vi ABIII^IÍÍ knjiguIrÍLtJipt« Pi'rrj- jt Idi IM) odkjil, fu iJwLílltl !'ii il-.i lu n a- . i ilii'ti stmxfi gJavK nit'ili nm Mini rami Jcfcbnsgi pena, iííM¡¿j¡u hjukiuvu pretoodi; AnplL-; ;:.-L-ip.1i t-iiili .1L- |H„ [l^L^I. fc.rt-jl tllniufc koilsti ptrc^t * JL ¿jUlüti'L in sifif takudi ira partum n>|¿l.¡ j lilla jl'uj: ub dnl^LFih (HjidreJilfc Lu m1 '.hV' h' ^p¡L'i>. Jiyk'iiih pi'pn if v priRKfivq V tujini kr.r.L¡jíii « :.nikii i^ir. (k ■ !■: (kd". Kovinska peresa so poznali že stari Egipčani in Rimljani. Njihove konice niso bile razcepljene, zalo so bila neelastična in seje z njimi dokaj težko pisalo. V sredn jem veku so se pojavila kovinska peresa z razcepljeno konico, s katerimi jo hilo nekoliko ta i je pisali. Hila so narejena iz medenine, srebra ali pekla, Ker so pnsne inal a ptič j e pe ro, so po treho val a še leseno ali sloji oko si eno držalo - peresu ik Omenjena kovinska peresa še niso izpodrinila množično uporabo ptičjih peres. To Se je zgodilo šele z industrijsko revolucijo, s tehnično - oblikovnimi izboljšavami jeklenih petes in z iznajdbo ustreznega parnega stroj a. kije omogočil njihovo množično proizvodnjo. Uvedba obveznega izobraževanja in posledično naraščajoča pismenost sla istočasno narekovali potrebo po bol p praktičnemu pisalu, ki bo cenovno dostopnejše in hkraLi dovolj elastično in trdno, da ga ne potrebno popravljati. Po izboljšavah na začetku 30. let 19. stoletja, ki so v veliki meri preprečile prepogosto »olepSe vanje« papirja s praskami, luknjicami in packami, je jekleno pero dokončno postalo resen konkurent gosjemu peresu in ga kmalu tudi izpodrinili). 7 nadaljnjim razvojem so se i7oblikovale štiri osnovne oblike konice kovinskega peresa: koničasta, okroglfe pri reza na in krogi ičasla Dobra lastnost kovinskega peresa je bila ta, da ga ni bilo več potrebno prirezovat \, ka r je pri gosjem pere su v zelo vel i ■ kočasa. Toda pri samem pisanju Se je kovinsko pero moralo pogo&toponiakati v črnilnik, po pisanpn pa nedno čistiti, da ni oksidiralo. Kljub temu so ga zaradi sorazmerno nizke eene in preprostega ravnanja začeli množično uporabljati tudi v šolah. Na Slovenskem je pri pouku opismenjevanja zagotovo obstajalo od začetka 60. let I'J. stolelja. fcrišdpib b* uC A, Mri k IV -JI [«D ,.. jlfe Htvdhdt *4» pt— ; mi irv ,r &IT1V S !Ll::>lirt. krilil ivinlj/ £ JlniKtjír, Pcrlln W iik tnOi JtMMnlM - Kíivinsln perm L i '.h'1 u1 iip.ir.ibli.1 l.i pri puLikii pi^inj.i V t,,! 11 jHd l,twh)«Hii^|lii ndftpihiuztJiakh niBjorfllurlkiiii l,.'.l1 ra vulann*' l-iv-ii iki^i.i i .il- pi"» rmrnlFiHIIU tillJI n™»JI»,i|i jLft 'I. — l?>.llhVY |Vl!L-lbl pL'1, L' ^,1 ILlIUrlLf.l JH-ClHa i'J. lidl" £LNIV NaJ)4itu peča PfflLin HQ b If [i I'iftj j* bito Mnnnriim i* potrebe inltrlfv. NiLjvjupi'ru Pi'liijjio U7(l. ki JO.iHufclp. I"IHhLi FTMHJ: Murm.inn) i« J. i l"x., Lhn^/ii J li- 1— - „i _ - • - 1IT". t^-nr^irti s-ssss^-iss tg% 1 S- * # » rarkei nlA^lllu l-Lr.il hlll7(tjii riifarii tnncd 20. fct 2fl. ^ulHja n i h iv.l |ni-rjl.>. LiU-i:!-. kniiii'esu h:lj" i* nnmiridijn. /.':] ad! mehkobe ¿Ulj, |jiM!nL'hini:-.1 LttHTIIH k? pi^ii'i dr/. it |>-ih>. / ii j Ji vji'ik-jiiH^. riwvjij4m Ulf papmdj li 14- ¿118- tiratnej,! j I.hca. Ciitgl'd kwatwibiu^' j j ¡si^nji- ¡Hvmi'tiLii. ® uiii ¡xkJiiMii f vpisnim nuh-:i.ilnn : 7. Kilnn naUiitH, pr-m i diFírrníialflini lias c| nun n'.thj t.tf mmn I Jk Mnjenjez bomhlm* DtliVDU |h'[U. m^MOU Sk.vvn-.ki miinri. 3m¿ Sracnn dTíjki, Liga ¡l- iyck'Li I ¡n pásJjlfí (tflflulutiiij podM« V¡\ jp^ji do/h. dfci' |MfJji'[ir Uta pf IlíUJii i|M\L n^kj pri-i/--.i .ikj |:.--.L.. Ü-'li!^.-JI L-I pjJtvna ¡H. L'.- J , kL IU íprin^íK .\l.i iipn: ■■: , /rli, ^nM ih írnil, 40 lj;Jj fjpijii¿rjh - nt-jk>j[i-i]¡iu pirula fttftIrfmitiHíni fidúpl ^ íiifcKili innn mej njimi je jj|;$rjp4v Sb*t«viii potrebi potiskal mino iT. mehanskega svinčnika. Primer klasičnega SikU Slika n. Ji.'t4i 1900 l ¡rit, k^ko nii (Ku r^/lifni niič 1113 ošihli s hišnik. Za JiblLvrm' svinčnikov s lil F *_____ thh «m im t n Dva predhodnika d.in.iMiiib. Silikov ji leta L Saj. Penkala je svdj prvi mehanski svinenik izunul let» ivfft. iit isfega letu |e svili t7imi ie izhnliJal in ga ponovni patentiral. Penkala je ? svojim edinstvenim izumom -pritrdilno sponko najprej opremil svoie patentne svinčnike Proces tulelaVe svinčnika, S-L-it ava sodobnega svinčn ika. «Svii/uii>\Xte V antiki s« risali pomožne trte rut papirus s s v i nčen i m o rod j em. V s red nje m vek u so besedilno polje in vodilne črte, ki so določale smer pisanja na samem pergamentu, označevali s paličico iz svinca. Od tod tudi ime svinčnik, čeprav mine sodobnih svinčnikov nikoli niso vsebovale svinca, ampak graltt. Slednjega so namreč kmalu po njegovem odkritju leta 1564 imeli za črni sviucc- Grafit so odkrili pri kraju Borrovvdale v Angllj i. Sled je bila temnejša kot pri svincu, vendar je bil grafit tako krhek in lo-ml ji v, da ¡e potreboval držalo. Sprva so ga zato o v Ijali z v r vj o al i usn j en Im i t ra ko v i, pozneje pa so grafit vstavljali med dva lesena ročno izvo-tlena utora, ki sta zlepljena skopa} dobila obliko kvadra taste paličice nastali so prvi kvadra-tasti svinčniki. Svinčniki so se, tako ko L najdišča grafita, kmalu razširili po Vsej Evropi, središče njihove masovne proizvodnje pa je postalo nemi ko mesto Murnbeig, kjer je leta 1662 z njimi začel trgovali Friderich Steadier. Angleiki rudniki so bili dolgo časa edi ni rud n iki g ra ftta. Ta. je let a 1793 za rad i vo j ne med 1'rancijo in Anglijo postal nedostopen, Uešitevje leta 1795 našel Napoleonov oficir SJieolas-laccjues Conte; drobno mlet grafitni praiek je zmešal sktipaj z lino mleto glino, voskom in vodo, dobljeno zmes oblikoval v paličice, le-te pa nato dal igati v peč; dobljene mine je na koncu obdal z lesom. Mine je bilo možno od led a j naprej izdelovati tudi v različnih barvah, in sicer so osnovni masi Iz grafita gline in voska dodajali različne pigmente - nastale so prve barvice. V primerjavi s svinčnikom iz čistega grafita je bil novi sviti čui k bol} trpežen, z dodaja upe m gline pa je bilo možno izdelovali trše različice. Podohen postopek i zde lave je leta 1797 odkril tudi Avstrijec losef Hardtmuth. Skupaj s Conte jem veljata za očeta sodobnega svinčnika. Na začetku 2U. stoletja so se na trgu pojavili tudi mehanski patentni oz, tehnični svinčniki. Izhajali so iz potrebe, da svinčnika pri pisanju in risanju ue bi bilo potrebno neprestano štliti. Leta 1906 je izuin takega svinčnika patentiral tudi SI a vol j ub 1'enkala in t, njim kmalu zaslovel, saj je v kratke tU času dobil zanj kar 100.000 naročil. Leta 1771) to ugotovili, <1,1 surova mm» uflnkovito l>ri^.' grafitno slid, roda tako kot krnil tfasonia %|iVsm in oddala nepristen vonj. Sfednjiga k odpravilo «i kritje vplkanizarije lil i ! -Si 9. S lena ¡e rad ima guma postala nepogrešljiv svinčnikov snjuitnik. Moderne radirki1 bi izdelane iz sintetičnih mauiriaiov. ki papir mani poškodujejo. Barvice tnujo mirie i;t grafita In obarvanega voski, i-et ra ; «ui [''.»S'.'liiii ^'inùilkl so kili t i tintni srilitlui. NTjitiuvc miti« so tïilv Lopin: v ioiJl Ju SO t. u;i> attvujak trmlo ilplut^l v kovinskimi peresi SikVk v akciji, lJis-\li m lougjiea navad ue^a komu nega svinčnika v akdji Pihalni krogi ¡ti ratnlinih iviiiinikov rLLii; pri ttm pa t i m jutrnim Ml,mi nlmi» sprejema iTiiiln in g>i kij /Ltnnnii sir.ml ilitliftil [I a VlfriSiM, »rit 3000, stt4K Hsch^evvesoJjslsJ kemitnl sM/iiniL: AG-7. Pjjvii m |>ii upuritiili na diiieriški vpsuljski odpravi Apoflc', tori mu 1 li d i Lin i:, VcsiiLisko brtztc2noii jc prertugjd s posebnim irritnni. kL jo iikmno ^MtoiAjC shranjenu v nepreduini mini. Proti pisalni ki ilIhi mine ga potiska nitrbgfllvkl plm To pisale »i ujinr.iNiili tudi Ruil. uj sfirinik zaradi ¿vaje sestavti ni vetiil zt vamr> pj^lo, ki bi t.j iipm .if,li.iLi v v«o|jtL Kpunkni ,v;i nc1:«! k - eolfoiball ¡7 l^fa LMfid lnpondipga podjetja Ptllttl,|Xilin^Vlii IJiilJ 1'enlel K 30,Id je iiiv/ za-mbrlljrrt <:r ml i ij> mi nt* Tovmiu noveii-i pisala ki inuju thjdisi posebne zamenljive ¿milne mine o?. vltiile, bodkst iinaj« v ohiiju fc/ervuiir lipa tanj-iih fkunait mi, v Sloveniji pri proiio pijtmeiuukiiio i besedo »nder... Sitlavni deli navadue^i kensii neg-H gVintnika Običajno okroglo piulo Obliki. ki obstaja it od Iftl tCKK» pred naiii» ilitkm. Kinjj-M Nova pridebdtev v zgodovini. TffHW 'l i^iili^hH ki J PTJIIJ. JU pOtlKJ _. mmi^toilcr. < j|iko nkrngji* pjuibi Priirii k-1 nWrtrtWrflrtrtl pnti Nevarnost sindroma Karpfllncgi tunel d Ni sindroma Evurpalncga Hindu PR AVI LIMA UPORABA ZA NAJVEČJE MOŽNO UDOBJE PivjJo |hh |i.-f.U' kjjjlre du prrfrKi Kube. Pri lom budiLc ' . " pti&teiii, da pbitla k?r w da priltftk dtai, U«iii Al i ■ . .Vied pikjiilrilL prwiiflV Ifcr iu£lk*Jiir pukruV* nI «h pM*-Td bi motal» vplivajo iu n*t jikt>jr*> roLeiiu pis.iLi \1ril ptuiijniL fiiuli m- driilL- prvrntH iu i MHife i ■ fiivj lx ViKliM MflUi H*rd Li^ikej* jft patvJiL, i. ptfiitton iia | LoAoA. C* |M*dli7 dt J.'lr pCdh illlr.i. ^rdiiK m fil potrebno jporjb'tiu in piicic- »nki i ik#trtlrfrti inp^ktrn K« «rcdinrti n« iri <4 vti« MVX* tipi'finl«: ker M-? drtJfA m pi%an0p np-yi jibSi-il i tri pc>! e lahka prt» junk iui iiriii fkti i ri|j brkup lju . Mrd * Ring-Pen je prvo pisalo v zgodovini) ki jf ergonomsko zasnovano tako, da se pii lega človeški ioki. Erjtui Minsko pLsaju. ki f. minimalnim trudim /•jgivLjtl.M slabil in. iKixlvishuNL pfi p.:*-. i rt j ii. Lit hkrati preprečuje nastanek si. red rc Hrta V J IM l->. IV?:IIJ^i prrpcei! itti -1^11 illUIL'U Karpalncga Iuim-Ij. unnmij lifn^craHt wd ptMnfcm in mic^c^ cda Mtaefk'pvjfije i 'j 9 j h m. h ipn 014 violujc-ii, Li jirtri ¿judrtltr, Ui.'i1i-3jr, Ijlrji c. a pod rn r v pi^arnk krvi.pistKtp-. iEd OldJ&j piMiii-i >Uivi&m ljudem. ki Hrp.i j ca irbriLisuui ali Loxuni pn-iL ■■Verp-lJit! iuji ri! |j kžlKiljvtL J pti pitanju ud iSUiioJ kriuk ni-^.i s*i kuiTnilus - ÍdIíU Afp rira Lu .t äoltki di'Jij ítiibli) h. flcijülo, t pkn'iirj, ¡¿ port 0$U4m>.l c pon^nik (pxnisnJ ndf^th. f svinčnik g. rjivmlLh, h. l.: Li E p i k (r*iürskú jhti'hI, i. krmilu (l liVpJ ]. ^ |7ltl'm i ¡l';i ! | hi -tJ'Il ."i ra fH^ü], t. ¡.iT l.i l, jncKLnh.mil, r'j. Ufilrlnkl sííJILl! (k.iledi'íj, U. ílt>l, A äülskekJöpl,p. Zemlja (globus). VJVLmTiirTiäü. NüOllU nauk. JÜHS. Penfca la, niiäiijclüi ptiesj, Vir: ¡'OS. Penkilj. Zagrebs Hrvaika Prirej rta pivilna Ihuih.i. 511.;; il.i r: i.n i ! cti.::-i inajVeriu. Tovrstni llom^trts« < :■ LI i kk'alnt /j pisanje m Si duuUnes l;.i uporaMJaJo za pisanje nt povrtinah. bol 50 slekki. plastika, IttSjkovini', kamin, Lld. Njvgtjvu ¿milc?)e naMama odurno ih drgnjenji.' in vodu ter it1 obstojno vvf Let. f * F* 1 fck * m fjp j ^V fi /jrAl ■An*»—1rfl Palenlna lisIjj ti tlomasler iz H« 1910. Z njo E--"«-Ni.'#fBBit V ZDA palertlirul MnarfclTF» pisala«. ■■! L«"llJ. M_ i Primer ft>ma Jn z Bf]*>rrhaiifiilnlin£niilrt9A STepermanentni markih K uporabijo tudi v Šolah, na t i- Ih-IiIi tityah m tbu^iii rujpo rožnih tW[Smh Njapo™ črnilo ¡v izbrisljivo. K i mi J* Vivupen flonasiirztJv ra ¿lifn i n 1.1 konitama: v modri pisni 11 a koniea jo iz plaslknih kapilar in je namenjeni navadnemu pisanju, rdeia pisalni kn:ik .1 ji' ve^a od modre in Je narejena iz sintetičnih vlaken. Namenjena je označevanju OJ/l>VI> plniikov hvalili konici "¿naievakev besedila Prvi iiomaster narejen v Evropi je bii eddinj Sestavljen je bii iz .liumini ieve&a ohiitn. v katerega fc bi la d jjia l»ml>j z na volna, prepojeni z voduodporniin iniilnm. Ti vata je služila kot ICttnfni. Pisalna konica, do l.uere je krnilo prišlopomočjo kapi lar ne sile, je L>ib ifilm, Fotografija igora) prikazuje H>bl Iko^ii lizvij) tega permanentnega llomastra od njepovepa začetka pn do danes. Klnniasler i tani^o vlaknasto konito Flomaster je pisalo, ki ima lasten vir ¿mila oz. bar ve in pi sal no kon ito, ( ibiiaj no narejeno iï položnih stisnjenih naravnih ali umetni In vlaken. Glede na velikost, obliko in namen poznamo več vrst tovrstni h pisal: markerjezaoznačtivanje in pisanje po posebnih površinah, označevalce besedila, ilonnastre s tankimi konicami iz sintetičnih vlaken in pisala z najtanjšimi konicami iz majhnih, za las tankih plastičnih kapilar, Čeprav prvi znani patent f)o masira zasledimo v Ameriki leta 1910, se izum t- i» napolnjenega čopiča« pripisuje laponcem, vendar točnega časa iznajdbe ni več moč ugotoviti, Konica prvih ilomastrov je bila iz !ï I ca (polsta), to je iz intenzivne mešanice volne, narejene iz živalskih dlak, ki je vsrkala vase več črnila kot ga je bil zmožen čopič, Prvi dokumentiran llomaster je bil KawecO Siguier (»Kavveco Označevalec«), ki so ga pred 1, svetovno vojnOi uporabljali v pisarnah in delavnicah po Niemčiji in F ram i j i. Pri svojem delovanju je lahko uporabljal različne zamenljive polstene pisalne konice (npr, ravne ali okrogle za pisanje plakatov). Ustanovitelja hamburškega podjetja Edding in posledično Evropa Sla tovrstno pisalo na novo odkrila leta 19fi9, Amerika pa z znamko Flo- Master že R let prt:j. l.eta 1%2 je lapouec Vukio Horie razvil moderni ilomasier iz umetnih vlaken, ki so omogočala izdelovanje lanjših pisalnih konic. V začetku 70. let pa so na Japonskem i/naili Je lanjše plastične pisalne konice. SosiiVnl (M:i iji ii-i! Ro-inu siru s pdsebej vflikiou jjisjtninu konicama nortnstre z nekoUko tanjio konico se uporablja pri likovnem pouku. ¡Ki-MjvUt ju biij Eïtipyhni.i nn:i.Li:,kj Miamkii črnil in iniiTki'rji'v i/ drugje |jol(n k v 2IÏ. riolplja. il nurki-rn so bili nanifnurii pisanju iu sivki«, in so bili Si jxisehti popularni v 70. In so, [etih 2(1, stoletja. V Sli iviti i -i i in v veČini drnjçih siuvaniJti h dri iiv iiL h»CMLda .¡iomaikT-. poslala splošno ime? r.i ui tovrsUna pisal n. P>V Oyiiiw i'V.ili i hi'svtUl.i ■ ■ N^jk' J s svojimi iiv i mi \ fluorescentnimi prosojnimi ™ bitvuii pridejo pri osvajanju nov« uine snovi. Nova generacija pisal - računalnik v pisalu livescriba Smartpen*; Pametno pisalo je "kuli", ki shrani vse kar pišemo, rišemo in slišimo. Zvok sinhronizira s pisavo, kar lahko kasneje pregledujemo na PC ali Mac-u, predvajamo na projektorju, direktno iz zvezka ali preko dokumentov pdf, Google Docs, Evernote, OneNote, itd. Nanj lahko shranimo do 800 ur posnetkov in več tisoč strani zapiskov. Poleg tega je lahko kalkulator, grafična tablica, prevajalnik, glasbeni inštrument in še mnogo več. Več na >> www.smartpen.si www.smartpen.si Mnogo cenejši in boljši od pametne table livescribe. Srna S pametnim pisalom, učitelj v mirnem okolju svojega kabineta pripravi učno uro. Učno snov, namesto na tablo piše v zvezek ter poleg predava s pogovorno jakost-jo zvoka. Tako pripravljeno snov v obliki animacije predvaja med poukom. Enkrat pripravljeno učno uro, učitelj lahko uporablja v vseh razredih paralelke ali celo več let v kolikor se ne spreminja učni program. Predavanje se lahko kot Pencast objavi na šolskem ali poljubnem serverju, do katerega se učencem omogoči dostop, da si lahko kadarkoli pogledajo predavanje ali del njega. Snemaj Pametno pisalo shrani vse zapisane besede, diagrame, skice, simbole in zvok. Posname vse kar slišimo In slnhronlzlra s tem kar smo zapisali ali narisali. Pošiljaj in Deli S pametnim pisalom, enostavno pošiljamo zapiske sinhronizirane z zvokom po emailu, na Google™ D< Facebook, Evernote® ali na Apple iPad®, iPhone® in iPod Touch,® Vse to, direktno iz papirja! Shrani, Išči in Urejaj S pametnega pisala prenesemo zapiske na Mac ali PC, iščemo po ključnih besedah ali ustvarimo lasten virtualni zvezek ter urejamo svoje zapiske. Predvajaj pametnim pisalom se dotaknemo za-t, diagrama ali skice in poslušamo zvočne posnetke, besedo za Pilotski projekt je pokazal za 45% boljše rezultate pri učencih. Pano 12 www.smartpen.si ijtiSski pisalni pripmnoiki i7. konta 19. sUilelja {Ivan Tomšič, Njzorni nauk. Ljubljana). Tabla, ^oba, kreda, labJjfj. črnil", gosje pcru, svinčnik. ■Hi wm «SJtiatn» .trn .,. fc. ■■ || | , —'"¿/¿i1-' [mleček MfimliK' knjige (1777. mi", 106-109). Ni vodilo o priprav i in upnrabl pnfsariali. Opismenjevanje v prvi puloviei IV, stolel:.' (bajerisehes Naliunalmuseuin. Muinehcn). Pravlln» dria p*re«a {W ihi«, Die Fnlwicklung des SchreJliu plerr(dits unddie Normakchrifi, L943J- Pravilna dria tete» in pisanje (Sthnrfs 5chn?ihsfhnler Hensburg, pred prvo svetovno vojno), M.ikvk in pisava (Kojjn Jiijvar, Ljubljani, 1990), Menjava Ln preh.njJ nje uporabo pisal glede na grafomoKirični mivoj umika. V cA uvee splošne šolsKe okveznostt Z uvedbo splošne šolske obveznosti konec I S. stoletja se jo zelo povečala, tudi potreba po šolskih pisalih: najprej po gosjih in nato po jeklu ti ih peresih, L med ah in kamenčkih (sli 11 kili) za pisanje na skrila sle tablic? ter po svinčnikih, barvicah i n nalivnikih za zapisovanje učne snovi na papir. Z uvedbo likovnega pouka so se učenci začeli seznanjali tudi z voščenkami in čopičem, ki je od vseh pisal zalite val največ grafomotoričnih spretnosti, V Izvlečku metodne knjige (Sem aH vonu-setek teh metodneh buqvi, Dunej 1777), ki je prvi priročnik za učitelje preveden v slovenščino, so prva navodila tudi za pravilno pisanje v ibli- Natinčno ji določena drža telesa i n dri anje pisala v roki, IVidi v Soli so najbolj uporabljali gosja peresa, Predvidena je bila tudi uporaba oglate krede za pisanje na šolsko tablo. V začetku šestdesetih let 19. stoletja je med učitelji potekala i Ivah na razprava o primernosti uvedbe jeklenih peres pri pouku, jeklenih peres nL bilo potrebno več prirezovati in pop navijat i, učenci pa naj bi z njimi veliko lepše pisali. Zagovorniki gosjih peres so trdili ravno nasprotno, da l jeklenimi pisali lepa pisava Izginja, da je zanje treba preveč skrbeti in da se hitro pokvarijo. Do preloma stoletja je uporaba jeklenega peresa v Soli dokončno prevladala. Šolsko tablico s kamenčkom (stilčkom) so sprva upo-rahljali predvsem sa opismeri»vanje v nižjih razredih osnovnih šol. Zaradi slabih gospodarskih razmer se Šolsko tablico ponekod uporabljali Se po koncu druge svetovne vojne, čeprav so pedagogi že konec 19, stuletja poudarjali slabe strani Šolske tablice in kamenčka, ki so se kazale v okorni pisavi. Svinčnike so najprej uporabljali pri pouku risanja, posebej tudi pri i/delavi črtovja In na bolj ravno pisanje Kasneje se je začela uporaba s vi nčiiika kot pisala pred prvo upora -bo jeklenega peresa. S svinčnikom so se učenci navadili na mehkobo papirja, da so nato lažje začeli pisati s peresom in črnilom. Uporaba nalivnega peresa je bila v Soli še dolgo nedosegljiva in je zaostajala za uporabo v druge namene zaradi slabega ekonomskega poloiaja sol in učencev- Začetki množičnejše uporabe nalivnih peres v šolah na Slovenskem seiejo v Šestdeseta leta dvajsetega stoletja. Najprej so jih začeli uporabljati učitelji, Za učence so bila še dolgo pravd čudo. Za nalivnim peresum se je v šoli kmalu pojavil tudi kemični svinčnik, ki pa so ga učitelji na splošno odklanjali. Pri opismenjevanju so ga prepovedali, saj je ¡¡aradi svoje oblike kvaril lepo pisavo. OKROGLA PISAVA. -' 'Tki" "S- "iS® ^ ihTu . m-^^mm. «J G—i j n ^ Okrogla pihava, (Ferdo Juvancc, Ljubljana, 1922), Naslftinica in prva noti ¿iija stran i navodili na jjisank. Blair in Nciiea v nedeljski SoIL (A. S^tsk, Cdovci, lffi str. &-9>r Soerneoken'9 Schreikistlltsen PDi ScJmic. nad Arrsu F8f P»«» Eiuhar } !■«■ . . M- W - >1—1 Od ^inud, ki bta Podpora za pisanje Fridcricha Soennetkn ,i iz leta 1390 Je bil namrtijena ])i rpi ttVva nju napa^im Tolesnii d hit, ki j! iiicvfi1-! l in ukrivljenosti hrblcnitc. V*cod I«» H' bil * X. .iv «rijiim ¿.iKkim ulonfrm [IJMteJiv wonmmcift mivtf.imke -fe Jc-aJi'»v-rn-ULih dr?".H uvtdai t'«*.'k ftwhfila, ^r*- parafe* 1*1 upor-»!)! nzHtalh iuisklii jMfjxwiodùew pourtruab Lilwni U-ïmike hktMt L as. nam urita.»!» ra/l^ne Lrwic eple1 jkiiHH'yia pouka Ut ru. fii'k n-rfin puriudijis ludi itdr.iz r.ijlu'iii'h <-kj."rfv."HTnkih m.i iv Pnui- riiunij K v et "njih ? iiv-tkili tl-ituHilI îi.i ii|va .ibi LfiiHUVïuh liLwiïih HLxJs-îi."»-. I.ot kî kr^da ? latdko in âfvilfaiaik Stuawri;!,. ku se j« rifednj« tfu&rik? fr-nt iu drug.j likuvru podri:< ¡j (sli kia.H-.. ki ¡i.ii sivi i, j iik 1. v,- ji* rajp-širJi tudi [>.iri iiu p« i viri. [xidcli I ikuviii h pt ipomiii kiw, nantir toiKtpl litiivikr v^iPHc eiulwindiw dbnwv4 jh:ï r*xlknih lilronih jxidrotti, k* I «i «hI likovnih pinJagi-igov /aliU's J!-." ixvirnoM m inm-alLvni-hrt pri uporabi ïn .kombiniranju razlifrtih lit.<:isnili N-nrilk", od tr.uf iriroafoih do upoi.ïbc- dipjïtilruh tehrudrig.ii v Zgodnje obdobje pouka risovo (1^9 - 1912) Pouk ribami ic spr^a utencc nuvjvi] k redu, aji in nil^ndrio^lj. razvijali je njihov ¿itf tj rainwr» ter uril akfl jp roinc spretnosti. Kisjfiie ie bilo omcjtfu predvsem iii upcfjfeo krvde in Liblic da miji juto piiii. kier k ufriid ¡pri '■■j idi iu pf Iikj Jim;- Lii pirtL-n.' ri vi lir-:¿s sredblvj. Itr 11 j upcimbo sviin! nika ni vjiii sli ipnji. se K' risan je ofltreifcitoiilo predvMm m geuaizfrtjiiJtir ■ iiltk-r Pni 1 go^i jli tudL up« iub i jjn m-H-i 1rlitkih prapiiini-jiiatY knt s> ravni ;.i _ri iisl ita, o j s* i. menili-, da li* I j&o Lhku ciinvJ ■JkvLr-ŠLMo iadavttfjiVr reiultabr -4 A^iir-T/ adf tiiktiior ttt zabnttrjurf afrofrour rabiti poitena i/tdBvB, ki jim rZriu C'iiti-A{,H;-J IrtjlM iftTK-jfoJdi-J FLibo tiahUiittu l't i liti it napravili p iNluVjk I , AVJCtlf KU|J.'| itriiatlfTi, v? Sluvi^iskj uiMch1 /Usilt taičuisko flfci4cCih utih lfcv in sziojliidJeVp v Uidsi^rvi. 19O0, ^t-fi^ l I Raivoj pouka risanja: novo likovna področjo -v novi tika vrti pripomočki (1912 - 1934) pftdnwt rt^-iUH- M- i. Mignem r.i^i r! IU wn m-i.v.i .vji', u- utenci umtiilfe in patti:nyv.-\j ifimikf p-i vedM nprfbktu fr «HrlPjt' mVnSfiv trmast dda A »fluira wMiii\h .'ji letakih ULrtcIjtiiHfi, r tiintSi trafik za u#fm£ipvatijt itčiteJfic t.rftti/r dr/ umikih wfi. iu« Dmju, 10,> ■Jjiji I fluU^i -îtrot pel VjU<, Jj-jpi« «fo^ihimi u lAmrnliii mLhfm.-, «I. 9, liin 3QfU» I li^imL liHI. Ur 14l Hiu J Tii*Lj. hi lu Îifiï KwHnét. JULa IWMcLi Si^Tnii-T^J v.-l^rv ir.uiTli iihA- ■-..Yif-'i'!■•■>:i nr-jit^u nu^ii Napredek v pojmovanju likovneao pouka, tehnik« ostaiojo preproste (1934 - 1968) Tur.i £lnjkjuvnfil.i & piidnx.j liktwno piil j^-.^.itt- w ¿m!>. ! i opoiurjaLi na prvvuč (o^, ^irtumjlsk-j dt4o pci liukn-rt rt r iti pouku. U \A itiof»! bil i ustvjfjukn. Tri h ji- k j riki Hd»dne|t(!p iau* v ocroiWh i?tM kih ki pogasi pifliai-ik i.*, lo.init Ludi v pr-iksi.* L i k 1.^-4 il* ".ulnii kf. ki si? w 11I1 iK iïclii ¡^ ¡^1:1/1.^ ah pc i p*lJ uJo rw.iivv, likinru pflp<*fioick p* «viftffnk Zifllifiiv k' cprtifMrt^vnii utmik. U v* nwrtikv n^/v.ik- UItovbi pouk, iU k' /aradi po rn j nji. m m maLtrialnih dobrui '-pich lihko !/.vju1. Taku mi učenci pri likcivru-m pouku ^rtij'.! jE1 x t>r.ihiHH in p.ib. a znii, re^iJi v pc-ifk, i/iL-l i1. .ik idirk v prxUi, rtul( fn"j m Ail ip-il. f[k"ilfi..in Vrani: E.: l'VvJ'r. Jir.-.i i,xrwi nmiVî »1 IjmtAc iote. [.iubliaru, 1937. J ^m Likovna tehnika je sredstvo za doseganje učnih ciljev (1969 - 19B0) LiJkovni pi.Tiik ie i ivfurBda k-r..i 1969 floiT. tLnl^piine poud*rlu:. PtoLad k |Hrtdf>*rii p rob k-m Jj. mL-Li>:lr .11 ciUikL1 dela: «3 pnlapixlik? Mcipnjam ^aci^Li u.tvm likovni* lohnikL1 par ■ i J mi iirir Kritini pùtmmbftt fit} iijtûVÂffjpf penianeja Jr1 i/rtJii^i^ .-iT Itkmvji» timiat\ft. - i'Berçe-C>QM> H He ru: f..*- bmd i-^Li/ii. Načini dfia pri /lÀin-Tïi vsgop .prirvcttik za učiirfje fta predmetu/ flcpnfi, I -u bij an*. 1993, sir. 13-} î'iJh- liLovaih U.-hnik k i .'iï-Uri! j prétruiii*^1 ncivi^j likiViDL-^d podn^>a r«i>nv Arhitekturo v uni'1 u/ ru^ fCe. « m' Pestra izbira likovnih tchnfk in maticriafov ^ zahteva fnovativnast likovnih pedagoga v (19BO 2012) LTponb« nilUiBi llliovnlh tehnik In luDtritbv mvilt mnikuvr (ntibif k nt »premosti, (iti uCHdlih p* ¡luvvjlLviHttL 411 luL^irijIniAt pri i/hin iti n.i^inu uporabn1. Ljlnrj nuk'ruL h ,h ril ni^rEih in^i y /> ifn-ilick^L^lL-riih cuilj .'ki,jivk 1 lïniLi - !vp,i<1h.iii IILITVIÏ^ p^^njfc, jriTiù^i'in -i^p.idii,- m± i.t ; 1 -.■ I>.-1.' kalrrili «riivH'i u^vir^K1 i ■"■:k ;k■.' !r uMm'laii^Ido in ^ptMrnjfinrn VTBdiwflici V tjjdniciil ¿itai uiin I1J< rti tudi U|WClftHnJÎ|i|Hhil ttliPIslofliiJ Ofl IjliW^ÇIll illkit '.ili^C.il t.i 1 Thlihj Ipd i lil» Hindl(iJiK> km v bxiiltaiM h.....................................Li «j likovnih imi.iin ih^.id'.jjlru Lrnjnij, j riulni ■ pnvjx-* i IlhIi k pùiïingcti mfiallri llnlil.,1 |<>ti '• itwkju ruQSmfc* GcOrt nU» ■■ K !>>! « .. ,.-1. ........./ri i^'i '....i^h.^iri 1 . i'In.i . II,!'..,. iLnWii^j^ ... ........i!"" "-IK mlatiti pnui, L.jlf,in» !MI."lr Ift'. - I.e. -.AvvJ ^lèewd evt. ibiiTi euks« emui lui«-- amthji cn^huliclkhh '.-iwfcrni u rjMrtk. ■ R-xl". irP,r^. t|>','|l4|in ItLrttu U>»fi- fc'rfM r» ^ riŒrM ftevw*» | ,ia-J.&r h sw-, m » r priiru-Tjavi i dtrLi-iji iimt ui'}H-nii.i Ln ^Li/iiLimiboriJi, Liiuiu-nj.^hi^i^i^p^li/^p^l. Li iih «mrocl u r« ir jil:lu ¡s i 4olsl»m Hjtou. m- ^ i ii*rikah ht fcrilfli i t kc>«i naša ¡prednik t tonu v Avilro Ogrii ali v Krj Ijt-vini ['iitj.-.ivLivi.ii. lavnAm* vk^i nf Hunikf.ii pojivijn V w£|nl pfijn-frifv sti to p^mniL ift tvjftfiifck, piiusm pa v (u-tk kruda in t .i iil-l- ¿j uUdubtv fttd dru^ b^IuVjkv vuinv x- t luicdnci, da vj ■ j-ftijflhr v liefilih in i it.ink.ih pred v■■¿■rn iTjgcijEM» naravnani.- \ njih rusi-up.»^ pilila, ki bo sredIM* dogajjnj*. okjra# H nniluftf vutbin» / v z^ ni in mofliiiitofti Med mlpafp- s 1 l1 jii'imi m /fc!i«]bkv prnopunju piViil, o ru^Mrnvni rabi ui ji«>hIl-cIil n^i o okviri, pa budi u L k.ikoii] ic primerno nakoMusiJf t pluli. V bovdikh -g- nw>lw>d<>fciMi4iprS&ti pfCTtfj be«dil v/i^pi k kpfcflU WIUfl|u f plulL B«e-ilila w pora&ud ita^aliTia ludi z ilusii ju jinii. kkT h1 v sredi££u kiuuju 'fjiii^ pi-sjli i. LIL __ itd IK il |c i ifili« A ii r Ji! tarifo za pcrvo-ifrhč, ki i»' iirud bt-r Ji ctfc-n 11 jiuxl pr. kh vuif,, ki isftiiti^ cd iU «obkllt ptol Hohkmpnpram - Utmci? {(/> genpitd ¿hVavA i^dfrj btfšv cnotje monat&prav pa: m ti, ■(e/nii rt, in vedi ti. A*stfn itay w« rr:Jii" f/m^i. Kakor u mlaitr .imvrtifiJr, tata FM-H4i rian -nn,'1 . Pitfvi? f Jtnvfci rrtr ¿ime fafrikv. farT-lovpa nt fp. iii-tfji i-rr+fit finmt; .tiniivia ff in Z it nri jcj-rviijiim. /^v m1 illrfj e iif-uiiitvuiit ktuvJjm «.t JtOmrttM Mbiko, fiafrnii Ji i m&kra ^bicn rfJi pat turtin itaif n.riihV*» j.vAr HM I M FISI^U tttih naredi r*t> ¡Hia vita 4IHI J J -c& i i. itivh ali t/vb fiAfor uVci^jiiLLi-Ti«; uviniMfr-tH po mtrtiu mn^ri^ da ni1- tropiJef*. PutA afi pitavm prreur tff-Mi 4af*j>} g(K\ AA' f^rjf pfrfci ni piuin]?. ^.TJ.vrJ.a. irfnpi n.iirt AHJJ. P*np j* vrti* i f*cr(iAiiL-:ji\ K.rr /r jBfrnnj ' (tplrr raotf^ iF>-rr(|.T murni Jirnno fimmrrr iit w i in ijjrjij. /Vm ir i.-zrir, irrrr j-Mni/nTrJ i» Qit (ji lili i Ofl j* mprr i/d iittiafrr. Če p pero tafo ft fpei poet tiri. iv^n pr^nninf/t:- ¥ čcruito. li mu r«"«Tit 4inr f^cifpiHAlii jra.wriTiiT.li ffJaic -:in mwn w poIi)'et m /črtiiSi matfo+ tir sfc-ri ft ileh !■ finft? kujjffrti t,V ivprtiiii4 flrffit- Rahle/ i rojili- jMT.T prrpvbto, ftvMM i(r (JCi.w r n-u. .tlr.*i vini p* Ji rhVc it.VJ. in ki ir vAipnikii tmuL i ^riid i nir ¿rtiiiij>Ar ja itvH jHifrtf f.vifiii, dn MeJthMr pup*.ie. j it kftiga jniTiinr oilane. Tudi p-nv k /hijii papir oiriii, pv-iem pa inrir:.- .thram aii v ptsuv no i."iif«o aii F>\ i f\rr/jum \iqimprnr m "j^iriv. ktTfrtui- ¿>i ir iin-urr-.i, (ak^tf srhe trii -J¡v.LT J*i tU r,ih r/.-j.. /VTAiiij t* iw«Vjo Z^n-rtn- >r it lvrn-iii,-' iV^ ^virJ ir^O«- «nii. u- fi^i- IiiiJ» pwfj An-liih iiirn.iAr/.-iwirj. irijf pupMi jHH*rrkair ni fviiti .Sn.^r r/Hp b.t ■. vil Mil1 r.tnrri kab MpOcfahi. Smft iiw r:.l.li inp.*li»ftjI NSalii b*nlik7J p#fV0dclcwJ RuuJl IK^Z,«ir M -1 i.J. lifirv l.r^inhrfcl. (obriH ^in. /Ji-rllli. j TJ hliri trni* I Jitii# u-U jv|7, Klr 1 \l.vi prv* i iimlJ. m 1, ur h Kbprivrifc in G*bcwl JvIjkcci v ZiTiV^j^r za sSo^crnkt' IjmiiAiriote i/ loLa J !il7 ob-¡avjlfl jf[ii dbii»> o 0'Ai iN /lu^i, njen lupkl pa vrti ukn.Tg p^-u^ ilBia in ArdtM -CrJDEiTjf intdaprempint miiiel^. tVaur{* j.vAnviitn za i «" 'is.ii \akkopmttbt\i. Violi frp-ofcfi njf tciie* ia .1 ,V',wni ftkttlriHpn urfufr .(ni -I jfrf^AT >4 jimirjtOdiSo. .■AtV^J nun imi^V «TilV? M Jlirpivm ^nifli fnjp^rf ltdmfjiiraa. ■;■ ■'iiiy.i.ijj di'i j.vma. tva dr.? pdet& otnxi m iptmat/.i .h mil.t h i mu ptrtvi c t Ha li> zafviri }ht"j sfie f pr rt muc o Ant hj"i itd» ptm Ge/ipod utrlel) ii» vtdiia. Otrnufp u k idr/rcem irr nkv. -¿¡kit*. Mrvti. kiil»fr Cfibt jn-^isrn-inT ,V«m jwjtj rc /vjui^In ^mh-j' ■■. .iJMifr sr Cfttl rrpij .VJISi JU tifn^-i ui iimii tifi» urfrfi? ir - l4kiwi VeMlktije k-'.j v KHft4CH?slVTu x Darink» Si^s. in Zdenka Lampik nAf la Pr vo h ir iv kaltT?^1 ^ uvnLilti tudi /(¡¡cdhu z vvliLimi OriLi mi, sfHKi pen*nk \Eihi1 HvGflU il^pdiu z v^Jikiml Orkanu SJI JE FANT, MARTtN PO JMEiMU. HODIL JE Z NAJUt V PRVt RAZRED. BH JE JRi GLAVE VECJi KOT M W SEDEL JE V ZADNJi KLOPt. KO JE PRVtC PRUEL ZA SVtNCNtK SE MU JE ZLOM)L V ROKAH, KAJ V ROKAH, V 'ME TAKO ItOČNO. $V)TJ ČHfKA t*£ SMEŠ 7AKO TRDO PRiTiSKATl hiA PAPtR,» JE DEJALA UČt-TELJiCA PA m Hit POMAGALO' KO JE HOTEL POVLEČi ČRTO ČEZ A. SE MU JE ZLOmJ. KOWCA HJEGOVA TRDA POKA SE JE KOT UTEŽ POVEZNILA .Vfl PAPift SVMČNIKt £O SE LOMILI tU BOLEČS JECAU »VESTE SILA JE VOJNA. PA M$EM MCG£L PREJ V ŠOLO ZA TO SEM T^tfO VEUK TUDt V BUKVE W SMREKE SEM Z NOZiČEM VREZOV A L ČRKE*. l£*Wnj ivutiui« jI ivvn h--ii iti mi jjt h jfi knhc, hkfi poi ¿riaoiaii 1*11 «j t> V#n AEfiHMA Ml .rfJ.4k.TLi- L V ril i£» ■ S JihnrfiUA1!, AUfpAm» l«0.«lr M 1.16 Predgovor Prejeto: 31. 5. 2013 Vida Koporc Sedej* Uvodni nagovor ob odprtju razstave »Pišem, torej sem!« Ob odprtju razstave je navzoče nagovorila Vida Koporc Sedej, sekretarka na Di-rektoratu za kulturno dediščino Ministrstva za izobraževanje, znanost, kulturo in šport Republike Slovenije. Spoštovani direktor muzeja mag. Stane Okoliš, dragi gostje, dovolite, da vas najprej pozdravim v imenu Ministrstva za izobraževanje, znanost, kulturo in šport in Direktorata za kulturno dediščino. Vaše povabilo, da se vam danes pridružim pri odprtju razstave o razvoju pisal z naslovom »Pišem torej sem!«, sem z veseljem sprejela. Slovenskemu šolskemu muzeju je kot državnemu muzeju, ki je tudi najstarejši muzej pri nas, saj njegovi začetki sežejo v leto 1898, zaupana odgovornost strokovnega dela, ki temelji na zbiranju, proučevanju, varovanju in predstavljanju nacionalno pomembne premične kulturne dediščine s področja zgodovine šolstva. V sklopu svojega poslanstva muzej tudi sodeluje z mrežo muzejev, izobraževalnimi institucijami in uporabniki muzeja. Ob tem izpostavljam aktivno sodelovanje muzeja z zainteresirano javnostjo, posebno z izobraževalnimi organizacijami — vrtci, šolami in univerzami, ki prispeva k pridobivanju novih spoznanj in predmetov, pomembnih za proučevanje področja šolske zgodovine na ozemlju Slovenije, v slovenskem zamejstvu in izseljenstvu ter tako uresničevanju ključne vloge pri ohranjanju dediščine šolstva. Z željo po predstavljanju muzejskih zbirk širši javnosti Slovenski šolski muzej z današnjim dnem javnosti predstavlja del svoje bogate dediščine, ki jo hrani — zanimivo zbirko pisal in predmeti v zvezi z opismenjevanjem skozi pretekla zgodovinska obdobja. Razstava »Pišem torej sem!« nadgrajuje in dopolnjuje doslej predstavljena strokovna raziskovanja na področju zgodovine šolstva v zadnjih nekaj letih z naslednjimi izvedenimi razstavni projekti: Zgodbe šolskih zvezkov, Kaj naj oblečem za v šolo, Šolski radio skozi čas, Učila in učni pripomočki in drugimi razstavami. Vida Koporc Sedej, sekretarka na Direktoratu za kulturno dediščino Ministrstva za izobraževanje, znanost, kulturo in šport RS. Slavnostna govornica Vida Koporc Sedej skupaj z Mikijem Mustrom na odprtju razstave 21. 11. 2012. (foto M. Javoršek) Ideja za tokratno razstavo »Pišem torej sem!« je odlična, saj namenja pozornost drobnim, a pomembnim predmetom iz preteklosti — pisalom, za današnji čas tako vsakdanjim, da sta njihov pomen in vloga pogosto prezrta. In vendar za pomembnost muzejske zbirke ni nujno, da jo sestavljajo zakladi ali velike in izjemne dragocenosti. Pripoved predmetov iz muzejska zbirke, ki vključuje pisala, je lahko prav tako poučna, zanimiva in celo osupljiva. S pisali se v obliki zapisov udejanjajo besede, misli in ideje. Zapisana beseda je dokončna in trajna. Pisala kot predmeti dediščine kažejo na družbene spremembe, vezane na napredek, razvoj tehnike in tehnologije pa tudi na to, da namen in uporabnost stvari lahko ostaja desetletja in celo stoletja enaka. Predstavljanje predmetov in informacij na razstavi ni dovolj. Pomembno je tudi izvajanje spremljevalnih aktivnosti. Tradicionalna in bogata ponudba pedagoških dejavnosti Slovenskega šolskega muzeja, vezanih na razstavni program, bo vsekakor privabila v muzej številne obiskovalce. S tem bo dosežen cilj pridobivanja novega vedenja in ustvarjanja pozitivnega odnosa do varovanja premične kulturne dediščine. Hvala za vašo pozornost. 1.16 Predgovor Prejeto: 12. 11. 2013 Miki Muster* Nagovor ob odprtju razstave »Pišem, torej sem!« Ob odprtju razstave je navzoče nagovoril tudi Miki Muster, avtor legendarnih stripo-vskih Dogodivščin Zvitorepca, Trdonje in Lakotnika. Objavljamo njegov nagovor. ** Malo sem presenečen. Nisem bil pripravljen, da bom moral biti govornik, namreč pred dvema urama sem na knjižnem sejmu imel predstavitev knjige in sem podpisoval dve uri, tako da me roka že malo boli. Kaj vam povem? Jaz sem že v letih, da sem že skoraj tudi za v muzej. Če se spomnim, ko sem začel v šolo hoditi: od tega je več kot osemdeset let. Po osemdesetih letih se res človek začne spominjati tistih prvih otroških dogodkov, ko sem jaz tudi na tablico pisal s tistim pisalom in brisal z gobico. Takrat še nismo imeli nič zvezkov. In moji prvi poskusi so bili res praskanje po tisti črni tablici. Je pa tako. Moj brat je dve leti starejši in on je že hodil v šolo, jaz pa še ne. Star sem bil pet let, on pa sedem. Pa so učitelji pogruntali, da moj brat nima pojma o risanju, morali pa so risati. In je učiteljica rekla: »Jože, pripelji Mikca s sabo, da bo namesto tebe risal.« In sem jaz hodil dve leti prej v šolo zaradi tega, ker moj brat ni znal risati. Moji prvi poskusi so bili res šolski. Česa se spominjam iz tistih časov? Kaj, kako sem risal, bi težko zdaj razložil. Najbrž sem bil pa že takrat nadarjen, ker so vsi rekli, naj kar rišem, in so me tudi vsi poskušali kaj naučiti. Vem, da mi je neki zdravnik, ki je bil dober risar, je tudi slikal, pokazal, kako moram narisati obraz v profilu. Jaz sem do takrat vedno risal obraze take, kot otroci pač narišejo. Okroglo pa oči pa nos pa usta in vsi so se smejali. On mi je pa pokazal, kako se obraz nariše v profilu. Še danes vidim, kako je vzel svinčnik in je naredil ena, dva, tri, štiri, potem je pa pri prvem naredil eno oko gor, pri drugem je naredil luknjico, pri tretjem loku pa usta in je bil res profil. Tako sem se takrat, še preden sem šel v šolo, naučil portretirati. Res je, da so si bili vsi podobni, vsi so bili enaki. Ampak še nečesa se spomnim: da sem najraje risal konje. živeli smo na Dolenjskem v rudniškem kraju in tam so konji, tisti težki konji vlekli po tirih železniške vozičke, polne premoga, in to je mene impresioniralo. In vedno sem * Miki Muster, akademski kipar, ilustrator in animator, legenda slovenskega stripa. ** Zapis je po zvočnem posnetku prireditve pripravila Maja Hakl. Slavnostni govornik Miki Muster na odprtju razstave 21. 11. 2012. (foto M. Javoršek) poskušal risati tiste konje. Ampak ne od spredaj, konji so pa v profilu. No, tako, lahko vam rečem: moji prvi poskusi so res stari že več kot osemdeset let. Preizkušal sem vse faze. Od tistega kamenčka, s katerim smo praskali po črni tablici, pa do vseh mogočih čopičev in pisal in steklenih nalivnih peres in zlatih nalivnih peres in ne vem kaj še vse. Bil je pa problem, ko sem se začel resno ukvarjati recimo z ilustracijami, ker se takrat po vojni ni dalo dobiti nič. Ni bilo ne tuša ne čopičev, ničesar. Čopiči so bili takrat zelo slabe kakovosti. Kupil si ga, in ko si prišel domov, je bil že takšen [tukaj je s prsti pokazal, da so ščetine stale narazen]. In potem si ga poskušal posliniti, da bi stal skupaj; samo pogledal si ga, pa je bil spet kot prej. In s tistim se ni dalo nič narisati. S tistim si lahko samo kaj pobarval, kakšno ploskev. Jaz bi pa rad s čopičem risal. In niti tuša ni bilo niti čopičev. Prve dobre čopiče sem kupil, ko so se meje odprle, ko sem šel lahko v inozemstvo. Tam sem pa potem spet imel problem, kateri čopič izbrati. Ker tam so imeli pa takšno izbiro, da nisem vedel, kaj kupiti. Jaz sem imel pa čisto malo denarja. To se pravi, sem moral paziti, kaj bom tam kupil. In so imeli čopiče iz gamsove brade pa čopiče iz kunje dlake, pa so imeli, ne vem, še tri ali štiri različne materiale. So bili pa zelo dragi tisti čopiči. Tako da sem potem dva kupil. Ko sem preizkusil tisti čopič, je obdržal svojo »špičasto« obliko, da sem lahko z njim risal za las tanko in debelo. Ampak tako sem se bal zanj. Kaj sem naredil? Razvil sem posebno tehniko, da sem lahko čopič uporabljal nekaj let. No, tudi to da povem: tuš sem pa tudi sam delal, dokler nisem šel v inozemstvo, ker smo saje pa takšne reči topili, da smo imeli tuš. Ni bilo nič. V trgovinah so bili samo plakati pa prodajalke. No, čopič sem namočil v tuš, malo sem risal, in ker sem se bal, da se bo tisti tuš zasušil na dnu čopiča, sem ga hitro v vodi opral, ga z vato obrisal. Potem pa: kaj sem naredil? Tukaj okoli nosu sem imel vedno malo maščobe in sem tisti čopič tukaj podrgnil, da sem vtrl notri maščobo, ker se potem tuš ni prijel dlake. In sem tisti čopič potem lahko uporabljal, lahko rečem, da sem ga res uporabljal leta. Vsi so rekli, da čopič propade po enem mesecu. Jaz ga pa tako negujem. Najprej ga v vodo pomočim, potem ga pa »namastim« in potem se tuš ne more prijeti. Nima se kam prijeti. Če pogledate recimo tiste moje risbe, ki so bile pred — no, saj 35 let je, kar sem nehal, zdaj sem že tudi muzejski eksponat — da sem takrat lahko narisal, recimo ko sem risal sliko, za las tanko. Začel sem seveda s peresom, ampak pero je togo. Črta je vedno enaka. Pri čopiču pa je vse od tanjše do široke. Tako da sem prav užival. To je bila zame slikarija. Zame je bil čopič potem sredstvo za risanje. In seveda, jaz upam, da sem uspel: če po tolikšnem času ljudje še vedno to moje berejo ... Danes sem bil na sejmu in smo imeli tudi predstavitev in sem podpisoval skoraj dve uri tiste knjige. Vsi so prinesli moje stripe, da sem jih podpisoval. To se pravi, da so moje sanje — odkar sem bil majhen, ko sem si želel risane filme delati, da bi bil tako kot Disney, pa Sneguljčica pa tisti palčki pa to — na koncu koncev so se mi vse sanje izpolnile. Dosegel sem, kar je bilo prepovedano — strip je bil prepovedan. Slovenci smo dobili strip, ki ga prej nismo imeli — ne pred vojno ne nekaj let po vojni. To je bilo prepovedano. Vsi so rekli, da to kvari mladino, da je treba otrokom to vzeti, ne smejo brati. Potem čez nekaj let, ko je pa Zvitorepec dobil državljansko pravico, sem pa hodil po šolah delit bralne značke. »Kaj je zdaj to?« sem rekel. Nekoč sem kvaril mladino, ko so rekli, da samo slikice gledajo in ne znajo brati, na koncu pa so priznali, da če je v šolski knjižnici Zvitorepec, da so ga otroci brali in so se naučili. Vsaj velike tiskane črke, ki sem jih uporabljal. In sem potem res bralne značke delil. No, mislim, da prevelike škode nisem naredil. Se vam zahvaljujem za ploskanje. Lahko bi tudi žvižgali. Članki UDK 003.58(091) 1.01 Izvirni znanstveni članek Prejeto: 6. 2. 2013 Marko Drpic* Od kovinskega stilusa do digitalnega peresa: zgoščena zgodovina pisal From metal stylus to digital pen: a condensed history of writing utensils Izvleček Zgodovinski pregled predstavlja razvoj glavnih vrst pisal: stilusa, kalamusa, ptičjih peres, svinčnika, tehničnega svinčnika, kovinskih peres, nalivnih peres, flomastrov in markerjev, kemičnih svinčnikov in sodobnih digitalnih peres. Pregled zajema tehnični razvoj pisal in tudi nekatere tržne okoliščine, ki so vplivale na razvoj in popularnost pisal. Uvod Abstract This historical overview presents the development of the main kinds of writing utensils: stylus, kalamos, feather, pencil, mechanical pencil, metal pens, fountain pens, felt-tip pen and marker pens, ballpoint pens and the modern digital pens. The overview covers the technical development of writing utensils and some market circumstances that influenced the development and popularity ofpens. Kadar pišemo o pisalih, se seveda dotikamo tistega dela kulturne zgodovine človeštva, ki je zagotovo temelj vsega našega napredka: prenosa misli. Vendar imajo tudi pisala več obrazov, vsako svojo zgodovino. Nekatera med njimi so prava mala mehanska čudesa, druga temeljijo na odkritjih s področja kemije, o tretjih spet slišimo predavati pri ekonomskih predmetih. Pravi čudež pa je, da se je pisalo, ta preprosta paličica, ki jo držimo s tremi prsti in pušča sled na različnih podlagah, ohranilo v čas, ki so mu znalci napovedali, da bo ostal brez papirnate knjige, in prav nič ne kaže, da utegne kmalu izginiti iz lončkov na pisalnih mizah, ženskih torbic, bančnih pultov ali obrtnikove torbe z orodjem. Zato preseneča dejstvo, da smo v preteklosti za prehod z enega pisala na drugo potrebovali stoletja, danes pa se izumi, povezani s pisali, vrstijo Marko Drpic (1968), bibliotekar in prof. umetnostne zgodovine, samozaposlen v kulturi kot oblikovalec in kaligraf. Proučuje zgodovino pisal in črk, kaligraf, oblikovalec in klesalec črk v kamen, pedagog. Zadnja leta se posveča predvsem oživljanju tehnike visokega tiska. Postavil je delujočo rekonstrukcijo stare tiskarne, kjer tiska po starem, organizira predavanja in izvaja delavnice. * kot po tekočem traku. Glavnina inovacij je razporejena med Evropo in Severno Ameriko, v zadnjih desetletjih pa so na tem področju najbolj dejavni japonski inovatorji. Inovatorski duh je oplazil tudi Slovenijo, saj je v Zagrebu živel izumitelj Penkala, katerega pisala je v določenem obdobju zagotovo uporabljal vsak slovenski šolarček. Pisalo zadosti zelo preprosti funkcionalni potrebi: pustiti trajno sled na podlagi. V naravi hitro najdemo primerno orodje, s katerim puščamo sledi, zapleteno pa postane, če naj bo zaradi večje vidnosti in trajnosti sled obarvana in trajna. Takrat moramo izbrati pisalo, ki bo sposobno čim dlje časa zadržati barvno snov, s katero pišemo (rišemo) na pisno podlago. To pa nas pripelje do osti problema, okoli katerega se še danes vrti glavnina inovacij, povezanih s pisali. Poglejmo, kako se je začelo. Stilus O najzgodnejših pisalih nimamo neposrednih materialnih dokazov; ohranjeni so zgolj predmeti s sledmi teh pisal. Ce sklepamo po obliki potez, ki so jih v vlažno glino zapisovali Babilonci in Asirci, so kot orodje za pisanje uporabljali nekakšno paličico — stilus, katere konica je bila prirezana v klin. Gre torej za pisalo, ki je prilagojeno pisni podlagi, na kateri pa ne pušča sledi, narejene s črnilom, temveč zgolj s pritiskom. Prva materialna evidenca o tem, kakšen je bil stilus, je iz časa Rimljanov. Ti so stilus uporabljali za pisanje po voščenih tablicah, ki so bile zelo razširjen pripomoček za zapisovanje. Stilus je kovinska paličica, dolga približno 15 centimetrov, katere en konec je koničast in služi pisanju, drugi pa sploščen. Z njim zgladimo vosek, ko želimo popraviti napako ali želimo pisati na novo. Uporabljali so jih tako trgovci kot tudi šolarji. Raba stilusa je bila tako razširjena, da arheološki muzeji v svojih zbirkah pogosto hranijo na desetine ali stotine primerkov. Voščene tablice so bile zaradi majhne pisne površine omejene le za zapisovanje beležk. Za daljša besedila je bila bolj primerna pisna podlaga papirus ali pa pergament. Stilus za pisanje po teh dveh pisnih podlagah ni primeren, saj ne more zadržati črnila. V ta namen so pisarji uporabili pisalo, narejeno iz trstike. Kovinski stilusi: konica je namenjena pisanju, topi del pa popravljanju in brisanju. Trstika (kalamus) Hkrati s stilusi so bila v uporabi tudi cevasta pisala raznih trstik, ki jih imenujemo kalamus. Zgodnja pisala so bila verjetno narejena iz stebel bilk ali pa reber velikih listov. Po zaslugi marljivih prepisovalcev se nam je ohranilo marsikatero besedilo starih Grkov in med njimi najdemo več zapisov o pripomočku za pisanje, ki so ga imenovali calamus. Narejen je bil iz trstike in ga je bilo treba zaradi hitre obrabe pogosto prire-zovati s prav temu namenjenim nožičem. Konico je imel po sredini razcepljeno, kar poveča njeno prožnost, daje pa tudi nekoliko »mehkejši« občutek pri pisanju. Da gre za zelo razširjeno pisalo, izvemo iz zapisa, da se kalamusi prodajajo v svežnjih po tisoč kosov. V Egiptu so kalamuse uporabljali kasneje, šele po 3. st. pr. n. št., ko so jih prinesli in razširili grški trgovci. Spravljali so jih v priročne puščice s pokrovom, ki so lahko služile tudi kot palete z vdolbinicami, v katerih je pisar lahko mešal črnilo. Bili so najbolj priljubljena pisala arabskih kaligrafov; ti jih uporabljajo še danes. Ptičje pero Rastlinska pisala so hitro dostopna, saj si dovolj dobro pisalo lahko izdelamo že, če imamo v žepu ostro rezilo. Kljub priročnosti pa ima tako pisalo pomanjkljivosti. Konica ni zelo prožna in jo je tudi težko zelo na ozko prirezati. Ravno širina konice pa določa velikost črk: širša ko je konica, večje in višje so črke. Mnogi srednjeveški rokopisi so zaradi manjše porabe pergamenta pisani s črkami, katerih višina pogosto ne presega dveh milimetrov. Zaradi okroglega stebla pero z lahkoto vrtimo med prsti, kar izkušenemu pisarju omogoča izdelavo najfinejših podrobnosti črke. Prav te podrobnosti, natančno zapisani serifi, znatno vplivajo na karakter črke in na njeno berljivost. Tako natančno je pisar tistega časa lahko pisal le s ptičjim peresom. Ptičje pero se je začelo uporabljati v sedmem stoletju in je ostalo v rabi dlje kot katero koli drugo pisalo. Med ptičjimi peresi so bila za pisanje najbolj razširjena gosja peresa, knjižni ilumi-natorji pa so cenili krokarjevo pero, saj je dovolj trdno, da so ga lahko prirezali v zelo ostro konico in izdelovali natančne risbe. Vendar niso prav vsa peresa primerna za pisanje. Uporabnih je zgolj pet do desetih peres vsakega V eno pero je vstavljeno drugo pero, iz katerega počasi izteka črnilo. Tako naj bi podaljšali čas pisanja. (Schwenter, 1636) krila, za pisarja pa so še bolj ugodna tista iz levega krila, saj so pri pisanju ukrivljena stran od obraza. Za prirezovanje peresa je treba precej spretnosti. Peresu najprej odstranimo puhasti del ter iz votlega dela izvlečemo tanko opno. Nato ga pogreznemo v vroč pepel in mu tako povečamo trdnost; potem z le nekaj natančnimi rezi oblikujemo konico, jo ravno prirežemo in razcepimo. S tem ji povečamo prožnost, hkrati pa omogočimo črnilu, ki se je nabralo više ob peresu, da priteka do pisne podlage. Prirezano pero pa ne traja večno, ampak ga je treba vedno znova prirezovati, tudi nekajdesetkrat na dan. Pisarji so sprva to počeli sami ali pa so jim peresa prirezovali pomočniki. V 17. stoletju so se pojavili celo pripomočki za prirezovanje peres, nekakšne klešče. V mestih z zelo obsežno administracijo je bila potreba po peresih izjemna. Samo Angleži so iz Rusije na leto uvozili 27 milijonov peres;1 na trgu jih je bilo možno kupiti že prirezana in speta v svežnje po ducat. Tako pero je bilo kratko in ga je pisar zataknil v držalo, zavrgel pa ga je, ko se je obrabilo. Potreba je bila tako velika, da popis prebivalcev Londona za leto 1881 navaja 14 poklicnih prirezovalcev (ang. quill pen dresser, tudi quill pen cutter)? Da so resnično obvladali prirezovalni nožič, pove podatek, da je sposoben prirezovalec lahko prirezal tudi do sto peres na uro.3 Gosja peresa pa še vedno niso rešila problema obrabe in zaloge črnila. Angleški Muzej pisanja v svoji zbirki hrani pisali, ki že napovedujeta nove čase.4 Bistra glava je pero nataknila na kovinski valj in zamašila odprtino. Zadaj je nalila črnilo in tudi to odprtino zamašila. Rojen je bil zametek nalivnega peresa. Zanimivo rešitev nam leta 1636 opiše Daniel Schwenter v svoji knjigi Delicia Physico-Matehmaticae. V pero je bilo vstavljeno drugo pero, v tega pa nalito črnilo. To pero je bilo zamašeno s plutovi-nastim zamaškom, črnilo pa je na pritisk kapljalo skozi majhno luknjico.5 Kovinska peresa Kovinska peresa so bili sprva zgolj srebrni in svinčeni stilusi, ki so služili za liniranje strani, preden je kaligraf začel delati. Hkrati z uporabo gosjega peresa tu in tam vendarle zasledimo zapise, ki pričajo o uporabi kovinskega, a le redko jeklenega peresa. V svojem priročniku za pisanje (1548) znameniti španski kaligraf Juan de 1 Deb Williams: The writing [implement] of Jane Austen - the quill pen, http://www.jasa.net.au/quillpen.htm [3. 1. 2013]. 2 Genealogy, Family Trees and Family History Records online, http://ancestry.co.uk [3. 1. 2013]. 3 Christopher de Hamel. Medieval Craftsmen: Scribes and Illuminators. London: British Museum Press, 1992. 4 An early version of a fountain pen. V: Museum of Writing, http://blog.museumofwriting.org/2012/06/an-early-version-of-a-fountain-pen/ [3. 1. 2013]. 5 Schwenter, Daniel. Deliciae Physico Mathematicae. Nuremberg: Jeremiae Dumseis, 1636. Str. 520. Izdelava kovinskih peres v začetku 19. stoletja: izsekavanje iz kovinskega traku (levo), žlebljenje (desno). Yciar za pisanje velikih črk priporoča medeninasto pero.6 Sledijo tudi zapisi kasnejših stoletij: kovinska peresa z režo naj bi sredi 18. stoletja izdeloval francoski mehanik Arnoux, proti koncu tega stoletja pa se v Angliji pojavlja več zapisov, ki govorijo o rabi kovinskega peresa in okoli leta 1800 Peregrine Williams že izdeluje kovinska peresa v Baltimoru. Prav v tem času je bil na drugem koncu Evrope Alois Senefelder zelo dejaven na popolnoma drugem področju. Kot gledališki igralec je bil frustriran, ker založniki niso hoteli objaviti njegovih del. Denarja za nakup tiskarske opreme ni imel, zato se je lotil eksperimentov, ki so ga privedli do izuma tiska s kamna. Postopek danes imenujemo litografija in ga je natančno opisal v knjigi.7 Za nas je najzanimivejše poglavje, v katerem opisuje za pisanje po kamnu primerno pero. Izdelal ga je kar iz urne vzmeti, ki jo je v polkrožnem kamnitem ali jeklenem profilu zaokroglil. Okoli leta 1800 se je odpravil v London, ker je z novim načinom tiska upal na poslovni uspeh. A se je kmalu vrnil v rodni München. Leta 1808 pa je Anglež Bryan Donkin prijavil prvi angleški patent za kovinsko pero. Birmingham postane središče za izdelavo kovinskih peres, med desetinami proizvajalcev pa izstopajo tri imena: brata Mitchell, Joseph Gillot in Josiah Mason. Brata John in William sta leta 1822 začela množično proizvodnjo peres.8 Izdelovali so jih na tone. Ne le, da so jim to omogočali stroji, katerih vedno novi izumi so dobili razmah (glavna inovacija je bila, da so peresa izsekavali iz pločevine), ampak je bila potreba po peresih resnično velika. Na vrhuncu produktivnosti je pet 6 Juan de Iciar, Juan de Vingles: Recopilacion subtilissima: intitvlada Orthographia pratica. Nagera, 1548. 7 Senefelder, Alois: Vollständiges Lehrbuch der Steindruckerei. München, 1818. 8 Miles, Bob: The pen trade, http://www.jquarter.org.uk/webdisk/morepentrade.htm [3. 1. 2013]. Leta 1822je stekla industrijska proizvodnja kovinskih peres. Ta katalog iz leta 1932 kaže, da je bila ponudba držal za peresa že zelo pestra. Držala omogočajo bolj naravno držo roke pri pisanju zelo kurzivnih pisav. tisoč delavcev, v glavnem žensk, izdelalo neverjetnih milijardo in pol kovinskih peres na leto, kar ni bilo dosti manj, kot je znašala celotna svetovna populacija. V razponu manj kot stoletja je v Birminghamu delovalo več kot devetdeset proizvajalcev kovinskih peres.9 Črnila tistega časa so bila po svoji kemijski sestavi zelo kisla in so precej razjedala peresa, ta pa so se tudi obrabila. Razjedanje lahko preprečimo, če konico pozlatimo, vendar pa zlato ne zdrži obrabe. John Isaac Hawkins je začel delati poskuse, kako bi konici dodal trši material, in najboljše rezultate je pokazala legura osmija in iridija.10 Patent je prodal v Ameriko in že v šestdesetih letih 19. stoletja so peresa z zlato konico postala standard. Posel proizvajalcev kovinskih peres je kmalu začel cveteti tudi na kontinentu. V Nemčiji so začeli proizvodnjo Heintze & Blanckertz (1856), Soennecken in Brause & Co. Njihova peresa so preplavila tudi slovenski trg. Še bliže, na Dunaju, pa je leta 1843 pravico za izdelavo peres pridobil Carl Kuhn. Njegovo podjetje je delovalo skoraj sto let. 9 Williams, Stuart: The Birmingham Pen Room, http://www.pentrace.net/penbase/Data_Retums/fuN_artide.asp?id=213 [3. 1. 2013]. 10 Mechanics' Magazine and Journal of Science, Arts, and Manufactures, str. 67 (vol 34, 1841). Nalivna peresa Z vse bolj razširjeno rabo kovinskih peres, dovršenostjo njihove proizvodnje in primerno ceno smo v začetku 19. stoletja zgolj še nekaj korakov od pisala, ki bi ne bilo zgolj trajno, temveč bi lahko vsebovalo dovolj črnila za daljše pisanje. Le kdo si ne bi želel najti nadomestila za kopico pribora, ki ga je bilo treba nositi po žepih ali v torbi, če smo želeli pisati zunaj pisarne ali dnevne sobe? Intuitivno hitro pridemo do rešitve, da v cilinder, na katerega je pritrjeno pero (bodisi ptičje ali pa kovinsko) nalijemo črnilo. Prav tako hitro pa trčimo ob težavo, ki je inovatorje zaposlovala že stoletja: kako kontrolirati pretok črnila, da se naenkrat na papirju ne znajde ogromna luža črnila. Skico takega peresa je leta 1723 v priročniku za izdelavo matematičnih instrumentov objavil Nicholas Bion.11 Sklepamo lahko, da ne gre ravno za njegov izum in tudi ni evidenc, po katerih bi si patent lastil. Podobno napravo nekoliko kasneje, leta 1796, opiše in nariše Charles Hutton v svojem matematičnem in filozofskem slovarju.12 Njegovo pisalo ima kovinsko konico in kapico na obeh straneh. Ena služi za zaščito konice, druga pa kot nekakšen ventil z luknjico za uravnavanje pretoka zraka. Ne glede na inovativnost, pa so bili ti poskusi še daleč od praktične uporabe. Stekleničke s črnilom ni bilo več treba nositi s seboj, polnjenje nalivnikov pa je bilo nerodno, saj je lastnik s kapalko z vrha nalil črnilo in pogosto pokapal še prste, če že ne mize. Prav tako so mnogi peresa nosili v žepih srajc ali suknjičev in pogosto je pero nenadoma začelo spuščati črnilo. En od angleških izrazov za nalivno pero je tudi safety pen, varno pero, in izraz je gotovo na mestu. Ena prvih skic nalivenga peresa. Gre za lesen tulec, v katerega je zataknjena (najverjetneje) kovinska konica. (Bion, 1723) 19. stoletje Ze na začetku 19. stoletja pa zakorakamo v obdobje, ki je razvoj pisal zaznamovalo do danes. V prihodnjih desetletjih so se kar vrstili izumi, ki so povečevali uporabnost nalivnih peres. A kot velja za večino stvari, tudi tem izumom ljudje pripišejo veljavo šele, ko so zares uporabni in preidejo v množično izdelavo. Eno rešitev leta 1809 predlaga Anglež Frederick B. Folsch. Njegovo pisalo je sestavljeno iz peresa 11 Bion, Nicholas: Traité de la construction et des principaux usages des instruirons de mathématique, 1709. Str. 80. 12 Hutton, Charles: A Philosophical and Mathematical Dictionary Containing—. 1815. Prvi funkcionalen primer nalivnega peresa. Inovativen je del, ki uravnava pretok crila. Pero napolnimo s kapalko. (Waterman, 1884) in cilindra, ki ima na koncu ventil.13 Za pisanje je bilo ventil treba odpreti in tako uravnavati količino črnila. Leta 1832 je John J. Parker prišel na dan z idejo o vijačnem cilindru. Ko ni pisal, je lastnik pero pokril s kapico, v kateri je bila igla. A igla se je pogosto zlomila ... Kot zelo zanesljiva se je pokazala rešitev, ki jo je leta 1884 patentiral Američan L. E. Waterman.14 Med konico in rezervoar je vstavil delček s sistemom cevčic in luknjic, ki so skrbele za izenačevanje pritiska med iztekajočim črnilom in dotekajočim zrakom. Pero je dejansko pisalo le takrat, ko se je konica dotaknila papirja. Trg se je na novost hitro odzval in Waterman je komaj dohajal povpraševanje. Cena pa ni bila nizka, saj je bilo vsako nalivno pero narejeno iz veliko delčkov in ročno sestavljeno. Takrat se je nalivno pero začelo uveljavljati kot statusni simbol. Bilo je dokaz, da njegov lastnik lahko bere, torej je izobražen. Waterman je imel dobro razvito trgovsko žilico in je vodilni položaj na trgu ohranil skoraj petdeset let. Vseskozi se je držal pomembnega načela: če niste zadovoljni, vam vrnemo denar. Gumijasta cevka Črnilo je torej teklo enakomerno, problem pa je še vedno bil, kako pisalo napolniti. Kot mnoga druga peresa je bilo tudi Watermanovo pero Ideal treba napolniti s kapalko. Rešitev se je pokazala v izumu, ki ga je leta 1859 predlagal Moseley: na podajalnik črnila je nataknil gumijasto cevko, ki je služila kot rezervoar. Ta izum je imel lepo prihodnost in je postal eden glavnih načinov za polnjenje peresa. Že leta 1897 je Raymond Conklin inovacijo spremenil v tržni uspeh. Pri njegovi izvedbi smo z nekakšnim kovinskim krajcem, ki je gledal iz oboda peresa, pritisnili na cevko, pero potopili v črnilo in pritisk popustili.15 Nastali vakuum je vsrkal črnilo. Kmalu so nastale različne variacije; Parker (1903)16 na primer, je izdeloval peresa, kjer smo vrečico stisnili 13 Bosworth, C.E.: Mediaeval islamic prototype of the fountain pen?. Journal of Semitic Studies. 2 (26, 1981), str. 229-234. 14 Waterman, Lewis E.: Fountain pen. US. Patent 293545, 1884. 15 Conklin, Roy: Self-filling fountain-pen. US. Patent 685258, 1901. 16 Parker, G. S.: Fountain-pen. US. Patent 758930 A, 1903. Gumijasta cevka je predhodnica bombic. Pri tej različici smo na cevko pritisnili spodolžnim gumbom, konico potopili v stekleničko s črnilom, gumb popustili, nastali vakuum pa je napolnil cevko. (Conklin, 1901) Način polnjena peresa z gumijasto cevko, na katero pritisnemo z vzvodom. (Sheaffer, 1908) s pritiskom na gumb, pri Sheafferjevi zelo uspešni varianti (1908) pa smo to naredili z vzvodom.17 Pri drugih variacijah smo gumijasto cevko stisnili kar z vžigalico ali pa kovancem. Med drugimi poskusi, ki so se trudili uravnati pretok črnila, najdemo celo domislico, s katero je Robert Shaw nevede utrl pot flomastrom. Telo nalivnika je napolnil z dlakami in kapilarna sila je črnilo sama vlekla navzgor. S. Fox pa je razvil monumentalno napravo: na leseno držalo je postavil kar celo stekleno bučko s črnilom in jo z gumijasto cevjo povezal s pisalom. Pravšnji izum za uradnike.18 17 Sheaffer, W. A.: Fountain-pen. US. Patent 896861 A, 1908. 18 Johns, L. C: Reservoir fointain pen. US. Patent 1795861, 1926. Monumentalen predlog pisala, ki je prek cevke povezano s hranilnikom črnila. (Johns, 1926) Pri tem peresu je črnilo shranjeno v stekleni cevki. Pero smo še vedno napolnili s kapalko (Boman, 1890). Do izuma prave bombice je bilo treba počakati še 40 let. S trdo konico, uravnoteženim kapljanjem in polnjenjem so bili izpolnjeni pogoji za razvoj sodobnega prenosnega nalivnega peresa. Pred prvo svetovno vojno je bilo tipično pero takšno: narejeno je bilo iz trde gume (vulkanit, ebonit), prav tako njegovi sestavni deli. Polnilo se je po principu gumijaste cevke. Prevladovala je črna barva. Boljša peresa so imela konico iz 14-karatnega zlata. Na začetku stoletja se je pojavila še kapica, ki je preprečevala nehotene izlive črnila, poskrbela za stalen pritisk zraka in preprečevala zasuševanje črnila. So se pa peresa še vedno odkotalila z mize, a je bilo možno kovinsko sponko posebej dokupiti. Bombice Kmalu so proizvajalci peres začeli iskati načine, kako se znebiti gumijaste cevke in polnjenje z valjem se je zdelo primerno nadomestilo. Pero smo potopili v črnilo, potem pa kot pri injekciji izvlekli valj ali pa valj premikali z vrtenjem gumba na zgornji strani peresa. Ta princip je še dopolnil mehanizem, kjer smo s pritiskom na gumb (kot pri kemičnem svinčniku) ustvarili vakuum. Zanimivo je, da se gumijasta cevka v Evropi ni prijela. Tu je prevladovalo polnjenje z valjem. Na poti pa je bila že nova inovacija. Proti koncu 19. stol. in v nekaj naslednjih desetletjih so se pojavili poskusi, da bi gumijasto cevko nadomestili s stekleno.19 Pri tem načinu smo namesto samega peresa s kapalko polnili stekleno cevko in jo nataknili na podajalnik črnila. Prvi poskusi se niso uveljavili, leta 1927 pa je M. Perraud, ki je bil zaposlen pri Watermanu, patentiral steklene bombice in v tridesetih letih jih je začelo množično prodajati Wa-termanovo francosko podjetje Jif-Waterman. Med vojno so iskanja v tej smeri zamrla, leta 1953 pa je Waterman predstavil poželjivo pero Waterman C/F (kratica pomeni cartridge filler in jo slovenimo z bombico), ki pa ni več steklena, ampak plastična.20 19 Boman, C.W.: Fountain pen. US. Patent 426758, 1890. 20 Waterman's C/F. http://www.richardspens.com/?page=ref/profiles/cf.htm [3. 1. 2013]. Pero je oblikoval Harley Earl, ki je tisto obdobje za večno zaznamoval z oblikovanjem avtomobilov Cadillac, Buick, Chevrolet. Waterman se je pri izdelavi peres vseskozi držal najvišjih standardov in izdelal celo zelo veliko, dvajset centimetrov dolgo pero, ki so ga uporabljali državniki in šefi, vendar je ob svitu obdobja široke potrošnje napočil čas, da se temu prilagodi tudi nalivnik. Recesija Po vojni je prodaja nalivnih peres začela strmo padati in bila v šestdesetih že močno v zatonu. Proizvajalci so se morali prilagoditi trgu. Peresa so bila narejena iz celuloida, počasi se je začela umikati paleta težkih barv. Montblanc je že leta 1952 predstavil poceni model Monte rosa, ker dragih več niso mogli prodajati. Namenjen je bil široki porabi in šolam. Tudi Pelikan je na trg poslal model Pelikano, robustno pero, namenjeno predvsem učencem. Imel je poenostavljen način menjave bombic in aluminijast pokrov, tako da je bil trajnejši. Kasneje je Montblanc trend oblikovanja peres po zgledu avtomobilske industrije prenesel tudi v ta cenovni razred in njihov model Carrera jih je v sedemdesetih, ko je bila prodaja slaba in sta trgu dominirala Pelikan in Geha, rešil krize. Zdi se, da so peresa v osemdesetih zašla v neko čudno obdobje, ko je bila želja, da bi se pripojila luksuznim dodatkom, velika. Na trgu so se pojavile čudne oblikovne rešitve, ki naj bi zadostile okusu poslovnega sveta, oblečene v kačje kože, brušeno usnje ali pa z dodatki iz mamutovih oklov. Ob sklepu tega pregleda pa ne moremo mimo peresa, ki ga je leta 1923 patentiral Madžar Theodor Kovacs. Ta ni imel komercialnih želja in je patent prodal Slavoljubu Penkali v Zagreb. Tam proizvodnja nikakor ni stekla, zamudo pa je izkoristil Gunter Wagner iz Pelikana.21 Njihova prva peresa iz leta 1929 so bila uspeh, saj je šlo morda za najbolj funkcionalen izdelek dotlej, njihova zgradba pa je do danes ostala skoraj nespremenjena. Peresa imajo značilen prosojni del za ugotavljanje količine črnila. Model 140 z zelenimi in črno-zelenimi črtami je bil poceni in pogost v šolah od leta 1952, polnil pa se je z valjem. Pobrskajte po tistih pozabljenih predalih, zagotovo kakšnega še najdete. Tehnična peresa Med letoma 1880 in 1900 je bilo registriranih več kot štiristo izumov, povezanih z nalivnikom, glavnina med njimi pa je še vedno ponujala rešitev za uravnavanje prave količine črnila med pisanjem. Večino teh izumov pa lahko delimo v dve skupini. Prva se je držala že znane oblike kovinske konice in je reševala problem ustreznega dotoka črnila na konico. Druga je bila radikalno drugačna. Namesto konice je imelo pero tanko cevko, kot jo poznamo pri sodobnih tehničnih svinčnikih. Količino črnila je 21 Pelikan. http://www.pelican.com [3. 1. 2013]. uravnavala v cevko vsajena iglica. Ta je bila nekoliko daljša od cevke in je imela na notranji strani peresa čep, ki je preprečil, da bi črnilo iztekalo, ko je pero obrnjeno navzdol, a se ne dotika papirja. Ob pritisku na papir se je iglica pomaknila nekoliko nazaj in sprostila prehod črnila. Od širine te cevke je bila odvisna tudi širina sledi, ki jo je puščalo pero. Prav zaradi te lastnosti je ta vrsta nalivnih peres primerna za tehnično risanje. Pomembno pa je, da pisalo pri pisanju držimo veliko bolj pravokotno na podlago, kot je treba držati druge nalivnike. Na evropskih tleh je inovatorsko delo na tem področju opravil Helmuth Riepe. S poti v Ameriko je prinesel stilografsko pero, kot so takrat imenovali to vrsto nalivnika, in pri prijateljih opazil dober odziv. Imel je že izkušnje z izdelavo medicinski inštrumentov in se odločil, da bo še sam poskušal narediti podobno pisalo. V Hamburgu je leta 1928 ustanovil podjetje Tintenkuli Handels GmbH22 (sestavljanka besed tinte — črnilo in kuli — delavec, kot so takrat imenovali kitajske ali indijske delavce). Ime je imelo preveč rasistične korenine in so ga kasneje spremenili v Tiku, beseda kuli pa je v nemško govorečih deželah postala sinonim za kemični svinčnik. Podjetje je delalo tako uspešno, da so pisala že v nekaj letih prodajali v 32 državah po vsem svetu. Čeprav so spadala med stilografska, pa so imela cevko na vrhu nekoliko zaokroženo in v resnici niso bila namenjena tehničnemu risanju. Sprva črna pisala so bila iz trde gume, z razmahom celuloida pa so dobila pisana Tehnični opis stilografskega peresa Rotring, ki je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja v tehnične pisarne prinesel standard visoke kakovosti. 22 Rotring http://www.rotring.com [3. 1. 2013]. ohišja, lahko prepoznavna zaradi rdečega obroča. Ta oblikovna pika na i je bila tako prepoznavna, da je Reipe leta 1950 uvedel blagovno znamko Rotring (iz nem. rot — rdeč in Ring — obroč), leta 1970 pa podjetje poimenoval v Rotring-Werke Riepe KG. Leta 1953 je začel še proizvodnjo tehničnih pisal, serijo pa poimenoval Rotring Rapi-dograf. Neverjetno natančna pisala, ki natančno izrišejo črte od desetinke milimetra naprej, so postala sinonim za tehnične nalivnike, leta 1965 pa so dobila še prepoznaven znak z dvojno rdečo piko namesto črke o. Rotring je v sedemdesetih letih prevzel še nekaj drugih podjetij in razširil ponudbo še z raznimi tehničnimi pomagali: šestili, šablonami, risalnimi mizami. Leta 1984 so predstavili še serijo peres ArtPen, ki so se je še posebej razveselili ljubiteljski kaligrafi. Kovinska konica teh peres je ravno prirezana, njeni robovi pa rahlo zaokroženi, tako da piše tudi pri ne ravno idealnem naklonu in hkrati ne trga papirja.23 Svinčnik Medtem ko se je ustvarjala razgibana zgodovina nalivnega peresa, pa je nekaj ulic stran nastajala še ena zgodba o uspehu, ki ji ni videti konca. A vrnimo se najprej v srednji vek. Predstavljajmo si najprej srednjeveškega pisarja pri prepisovanju rokopisa. Vemo, da je pisal z gosjim peresom, a kako si je načrtal črte, da so vrstice vedno ravno izpisane? Za to delo je pisar največkrat uporabljal svinčeno ali celo srebrno paličico, ki je na pergamentu ali papirju puščala komaj vidno, a dovolj močno sled, da je bila pisarju v oporo. Sredi 16. stoletja pa se je z naključnim odkritjem začela nova zgodba v zgodovini pisal, ki jo praktično vsak dan podoživljamo še danes.24 V angleški pokrajini Cumberland so leta 1564 v koreninah prevrnjenega drevesa našli snov, ki je puščala veliko temnejšo sled od svinca. Našli so pravzaprav zelo čisto obliko ogljika, za katero so mislili, da je premog, a snov ni gorela. Ker je puščala zelo temno sled, so jo sprva imenovali črni svinec (ang. black-lead). Mnogo kasneje, leta 1779, je švedski kemik Carl W. Sche-ede ugotovil, da gre za mineral, ki je oblika ogljika, še desetletje kasneje pa je mineralog Abraham G. Werner snov poimenoval grafit, po grški besedi graphein, pisati.25 Prednosti grafita so hitro prepoznali v livarski industriji pa pri izdelavi streliva, nas pa zanima njegova vloga pri razvoju pisal.26 Grafit je premehak in preveč krhek za 23 Zey, René: Rotring. http://www.designlexikon.net/Firmen/R/rotring.html [3. 1. 2013]. 24 Zelo temeljito je zgodovina svinčnika opisana v: Petroski, Henry: The Pencil. Knopf, New York, 1989. 25 Munro, Jane: Grey matters. http://www.fitzmuseum.cam.ac.uk/onlineresources/ebooks/Graphite.pdf [3. 1. 2013]. 26 Cirkel, Franz: Graphite: its properties, occurrence, refining and uses. Ottawa, 1907, str. 254-276. Avtor podaja izjemno natančen opis postopka izdelave svinčnikov, dodaja pa še skice strojev in naprav. držanje in je bolj praktično, če za pisanje uporabimo držalo. Sprva so grafitne palice ovijali s trakovi iz blaga ali usnja, kot pripomoček za pisanje pa so ga začeli uporabljati obrtniki, ki so delali z lesom, saj grafit — v nasprotju s trdimi konicami — ni poškodoval površine lesa. Verjetno so prav oni izdelali prva priročna držala za grafitno paličico. Grafitna paličica je bila zelo uporabna tudi za naravoslovce in vse, ki so delali zapiske v naravi, tudi umetnike. Prenašati pero in črnilo je bilo namreč zelo nepraktično. Prav švicarski naravoslovec Conrad Gessner nam je v svoji knjigi iz leta 1565 zapustil precej natančno skico držala za grafitno mino.27 Gre za lesen cilinder, v katerega je vstavljena nekakšna lesena objemka, ki zadržuje minco. Grafit pa je postal celo pripomoček umetniških akademij. Ohranjena je evidenca, da so med letoma 1580 in 1602 flamski trgovci z angleškim grafitom zalagali celo Michaelangelovo umetniško šolo.28 Potreba po grafitu je naraščala in zaloge površinskega grafita so začele kopneti. Grafit je postal iskano blago in znani so primeri nočnih kraj iz rudnikov grafita, transport grafita pa je vedno spremljala oborožena straža. Lastniki odprtih kopov so začeli iskati nova najdišča. Najeli so najboljše nemške rudarje in prav ti so verjetno pojav pisanja z grafitom prinesli v Nürnberg. Nemci pa niso imeli sreče z zalogami grafita in so grafitnemu prahu dodajali še druge snovi. Kakovost tega materiala je bila neprimerljiva z angleškim, a se je v Nürnbergu že začela proizvodnja nekakšnih predhodnikov svinčnika, ki je trajala v šestdeseta leta 19. stoletja. Razmere na trgu so se zelo spremenile, ko se je leta 1847 francoski poslovnež in raziskovalec Jean Pierre Alibert odpravil v Sibirijo iskat zlato, vrnil pa se je z grafitom, ki ga je našel v veliki globini blizu meje s Kitajsko. Čez deset let je vse pravice za uporabo grafita prodal podjetju Faber. Grafitna zmes Tudi sosednja Francija je hotela zmanjšati svojo odvisnost od angleških zalog grafita, od katerih je bila odrezana, ko je leta 1793 stopila v vojno z Anglijo. Francosko vojno ministrstvo je z razpisom iskalo rešitev, ki jo je prav hitro predlagal Nicolas-Jacques Conteju. Kemik in inženir, znan po številnih izumih, je že imel veliko izkušenj z iskanjem materialov, primernih za izdelavo livarskih loncev. Namesto čistega grafita 27 Gessner, Konrad: Conradi Gesneri de rerum fossilium, lapidum et gemmarum maxime, figuris & similitudinibus liber. Tiguri, 1565, str. 102-103. 28 Cumberland Pencil Museum. http://www.www.pencilmuseum.co.uk [3. 1. 2013]. Naravoslovec Gessner je v svoji knjigi, polni opisov fosilov, le leto po odkritju grafita objavil tudi skico pisala, ki ga priporoča pri terenskem delu. Gre za lesen tulec, v katerega je vstavljena grafitna mina. (1565) je za mince uporabil zmes grafitega prahu in gline, ki jo je izrinil skozi medeninasto pušo. Tako narejeno kvadratno minco je žgal pri temperaturi okoli tisoč stopinj Celzija in jo vložil v leseno paličico z izrezanim utorom. Proces je skoraj sočasno odkril tudi Avstrijec Joseph Hardtmuth, ki pa je spojino grafita in gline žgal brez kisika. Kmalu je ustanovil podjetje v kraju Budweis (danes Češka republika), blagovno znamko pa poimenoval po največjem najdenem diamantu, Koh-I-Noor. Nova minca je imela pred tisto iz čistega grafita dve prednosti: bila je mnogo tanjša, kar je poenostavilo rokovanje med postopkom izdelave svinčnika, s spreminjanjem razmerja med grafitom in glino pa je bilo možno uravnavati trdoto mince. V zgodnjem 19. stol. so angleški proizvajalci svinčnikov trdote tudi poimenovali in njihove oznake uporabljamo še danes. S črko B (ang. black — črno) so označili mehkejše mince, s črko H (ang. hard — trdo) pa trše. Kasneje so lestvico še razširili z oznakami BB ali BBB za zelo mehke mince, danes pa stopnjo trdote označimo s kombinacijo številke in črke, na primer 2B za mehko minco in 4B za zelo mehko minco. Prva proizvodnja svinčnikov s sicer nizko kakovostnimi mincami je v Nemčiji v Nurnbergu stekla že leta 1662, resnejšo proizvodnjo pa je leta 1760 v kraju Stein pri Nurnbergu začel Kaspar Faber. Sledili so mu še Lyra, Steadtler (1835) in druga podjetja, ki so med industrijsko revolucijo skozi celo 19. stoletje postavila temelje industriji, ki je močna še danes in iz katere izhajajo najstarejše blagovne znamke. V Angliji popis iz leta 1851 našteva kar 319 izdelovalcev svinčnikov, predvsem v Londonu, na kontinentu pa je prihodnost svinčnika močno zaznamovala plemiška družina Faber (s poroko so podjetju dodali še priimek Castell). V 19. stoletju je Lothar Faber uvedel šesterokoten svinčnik ter določil njegovo standardno velikost in trdnost. Danes glavnina grafita za svinčnike prihaja iz Šrilanke, Madagaskarja, Mehike in Sibirije. Leseni del svinčnika pa je skoraj izključno narejen iz ameriške cedre. Ta les ima pred drugimi kar nekaj prednosti. Zaradi majhnih raztezkov in skrčkov je primeren za industrijsko rabo, enakomerna razporeditev letnic omogoča natančno rezanje in kasneje lakiranje ter tiskanje. Najbolj bistvena odlika pa je, da je ta les možno zelo lepo šiliti. Večni svinčnik Kljub izjemnemu napredku v razvoju pisal in elektronskih naprav, zaradi katerih mnogi napovedujejo zaton pisanja, svinčnik še zdaleč ni zgolj eksponat kakšne od muzejskih vitrin. Barvni svinčniki nas spremljajo že od zgodnje mladosti, kasneje pa svinčnik v vseh svojih oblikah srečujemo skoraj na vsakem koraku: v šoli, umetniškem ateljeju, pisarni, arhitekturnem biroju, v delavnici, doma, celo v predalu z ličili. Ne preseneča torej podatek, da proizvodnja presega deset milijard narejenih svinčnikov v enem letu. Tako velika proizvodnja je danes zaznamovana tudi z ekološkim vidikom in eden od največjih proizvajalcev Faber-Castell je v Braziliji uredil plantažo prav z namenom, da ne bi posegali v naravne gozdove. Svinčnik je na videz precej preprosto pisalo, a je v zadnjih stotih letih doživel precej inovacij. Nekateri svinčniki imajo na vsaki strani minco različnih barv. S svinčnikom lahko pišemo po kamnu, kovini, delamo zapiske pod vodo in celo rešujemo zapornike, tako kot so to poskušali Angleži, ko so svojim kolegom, ki so jih zajeli Nemci, v paketih pošiljali na videz nedolžne svinčnike, vanje pa so skrili na zelo tanek papir natisnjen zemljevid Evrope z vrisano potjo pobega, v del, kjer bi pričakovali radirko, pa so skrili priročen kompas. Na Japonskem otroci stranice svinčnika uporabljajo podobno kot pri nas uporabljamo kocko z oštevilčenimi stranicami. Poglejmo korake, kako nastane svinčnik: — izdelava dveh pet milimetrov debelih ploščic lesa, dolgih kot svinčnik in širokih kot deset svinčnikov, — izdelava utorov za mince v spodnjo leseno ploščico, — nanašanje elastičnega lepila na lesene ploščice. Lepilo tudi blaži zlom pri uvijanju, — vstavljanje grafitne mince, — polaganje zgornje ploščice, — stiskanje zgornje in spodnje ploščice v preši, da se lepilo strdi, — v ploščico nato stroj pod kotom zareže utore in že nakaže šesterokotno obliko svinčnika, — ko se postopek ponovi še s spodnje strani, iz ploščice že nastanejo ločeni svinčniki, — lakiranje: potrebni so štirje sloji, da lak prekrije strukturo lesa, — tiskanje besedila z zlato ali srebrno folijo, — dodajanje kovinskega obročka in radirke, — barvanje konice, če svinčnik nima radirke, — šiljenje. Kopirni svinčnik Dotaknimo se še nekaj izumov, ki so povezani s svinčnikom. Verjetno je marsikomu v roke prišel svinčnik, ki je za seboj puščal izjemno močno vijolično sled, če smo ga poslinili ali pomočili v vodo. Čemu so bili namenjeni takšni svinčniki? James Watt je v svetu izumov bolj znan po parnih strojih, leta 1780 pa je prijavil zanimiv patent, ki je predhodnik kopirnih strojev. Najprej je besedilo napisal s svinčnikom, ki se na videz ni ločil od drugih svinčnikov, njegova minca pa je vsebovala barvilo. Čez popisano stran je nato položil moker papir (a je za močenje namesto vode svetoval kis), oboje stisnil v preprosti knjigoveški stiskalnici in napisano besedilo se je zrcalno odtisnilo na kopirni papir, besedilo pa smo z lahkoto prebrali s hrbtne strani. Take kopije so največkrat delali na zelo tanek papir, ki je bil že zvezan v knjigo; nekakšna knjiga kopij torej. Postopek je bil primeren še zlasti potem, ko so v mince začeli dodajati anilinska barvila. Čeprav so bili ti svinčniki v prvi vrsti namenjeni kopiranju, pa se je njihova raba v vsakdanji korespondenci bolj utrdila zato, ker se potez, izpisanih s kopirnim svinčnikom, ni dalo izbrisati z radirko.29 29 Dube, Liz: The copying pencil: composition, history, and conservation implications. The book and paper group annual, Vol 17, The American Institute for Conservation, 1998. http://cool.conservation-us.org/coolaic/sg/bpg/annual/v17/bp17-05.html [3. 1. 2013]. Vulkanizacija gume je sprožila vrsto praktičnih inovacij. S to skico je Lipman patentiral svinčnik, pri katerem je na en konec namesto mine vstavljena gumijasta radirka. (1858) Radirka Še tako drobna samoumevnost, kot je radirka na zgornjem koncu svinčnika, ima dolgo predzgodovino. Najbrž ni dolgo trajalo do odkritja, da je z grafitom narejene poteze sorazmerno dobro možno zbrisati s kruhovimi drobtinicami. Še bolje je grafitno sled izbrisala guma in leta 1770 je angleški inženir Edward Nairne začel izdelovati in prodajati radirke iz surove gume. Vendar surova guma ni obstojna, pri višjih temperaturah je bila mehka in pri nižjih trda, z rabo je začela tudi zaudarjati, pa tudi radiranje je z naravno gumo bolj kot ne razmazovanje. Lastnosti naravne gume je s posebnim postopkom — vulkanizacijo — leta 1839 patentiral izumitelj Charles Goodyear.30 Z vulkanizacijo in dodatki (žveplo, kremenov prah) so se abrazivne lastnosti radirke zelo izboljšale. Radirka pa pogosto ni bila pri roki ravno takrat, ko je bila potrebna. Leta 1858 se je Američan Henry Lipman domislil, da bi radirko pritrdili kar na konec svinčnika.31 Zanimivo, da je danes na večino svinčnikov, izdelanih v ZDA, pritrjena radirka, v Evropi pa je to manj pogosto. Kemični svinčnik Tudi zgodovina tega verjetno danes najbolj razširjenega pisala je polna poslovnih zvijač in dramatičnih obratov. A poglejmo najprej njegovo tehnično plat. Za domislico je odgovoren J. J. Loud, ki je leta 1888 patentiral pisalo, s katerim je lahko pisal po usnju.32 Pisalo je bilo podobno nalivniku, vendar je namesto konice imelo sistem kroglic, od katerih je največja drsela po pisni podlagi. Patent nikoli ni bil komercialno razvit. Podobno je štirideset let kasneje razmišljal Madžar Laszlo Biro. Idejo je dobil, ko je opazoval hitro sušečo se barvo tiskarskih strojev. S tako barvo ni mogel napolniti nalivnega peresa, zato sta skupaj z bratom Georgom iskala način, kako za pisanje uporabiti gosto črnilo. 30 Goodyear, Charles: The applications and uses of vulcanized gum-elastic. Vol. II, New Haven, 1853, str. 39. 31 Lipman, L.: Combination of lead-pencil and eraser. US. Patent 19783, 1858. 32 Loud, J. J.: Pen. US. Patents 392046, 1888. Za označevanje usnja je bilo treba iznajti prav posebno pisalo (Loud, 1888). Gosto črnilo je prek vrste jeklenih kroglic teklo na podlago. Avtor iznajdbe takrat še ni vedel, da bo na drugem koncu sveta čez nekaj desetletij podoben izum prišel v zgodovino zaradi velikega tržnega uspeha in poloma hkrati ter pisalo spremenil v blago za široko porabo. Skica prvega serijsko izdelovanega kemičnega svinčnika. V spodnjem delu je lepo viden poenostavljen princip prenašanja črnila na podlago prek kovinske kroglice. (Biro, 1938) Inovacija, ki jo je patentiral leta 1938,33 je sestavljena iz kovinske cevke, v konico katere je stisnjena ena sama kovinska kroglica. Ko kroglico vlečemo po papirju, se ta premika in z vrtenjem gosto črnilo iz notranjosti mince prenaša na površino papirja. Laszlo je z bratom leta 1940 pred vojno vihro emigriral v Argentino in tam ustanovil podjetje Eterpen. Sama nista imela dovolj denarja, da bi začela proizvodnjo, lokalnih bankirjev pa pisalo ni zanimalo. Laszla je nekdo napotil na Angleža Harryja Martina, ki je imel zveze pri britanskem letalskem ministrstvu. Po nekaj zapletih sta se vendarle dogovorila in v Angliji je stekla proizvodnja kemičnih svinčnikov za RAF (britanske letalske sile). Martin je prototipe pokazal tudi svojemu prijatelju Richardu Coitu, prav tako poslovnežu, ki je takoj po vojni ustanovil podjetje za izdelavo kemičnih svinčnikov. Povpraševanje tako v Angliji kot drugod je bilo tako veliko, da so konec leta 1949 že izdelovali po 550 tisoč pisal na teden! Podjetniška vojna V Argentini sta brata Biro pravice za proizvodnjo prodala že leta 1945 in kemični svinčnik se je tedaj tržil pod imenom Eversharp CA. Kmalu po sklenitvi tega posla je prišel v Buenos Aires na obisk ameriški poslovnež Milton Reynolds. V izložbi je videl pisalo, za katerega je veljalo, da lahko piše eno leto brez polnjenja mince. Takoj je prepoznal poslovno priložnost in v Ameriki že oktobra 1945 preplavi trg s poenostavljeno verzijo, ki je stala neverjetnih 12,50 dolarja (štruca kruha je tedaj stala okoli 11 centov, povprečen urni zaslužek delavca pa je bil okoli dolarja). Med podjetjema se je začela vrsta tožb, vse več pa je bilo tudi pritožb uporabnikov; Eversharp naj bi pisal dve leti, pa ni, Reynoldsovo pisalo pa je pacalo ali pa sploh ni pisalo. Začelo se množično vračanje pisal in obe podjetji sta se znašli v finančnih težavah. Modna muha, ki je veliko obetala, se je v nekaj letih spremenila v finančno polomijo. Nastalo vrzel je kmalu zapolnil Parker, ki je leta 1954 predstavil Jotter. Imel je že minco na pritisk, predvsem pa je pisal petkrat dlje kot Eversharp. V enem letu so jih prodali okoli tri milijone in pol, od podjetja Eversharp pa so kupili oddelek za peresa. V istem času je večino evropskega trga obvladoval BIC, podjetje francoskega barona Marcela Bicha, ki je kemične svinčnike začelo izdelovati leta 1950. Do konca desetletja so postali lastniki podjetja Waterman in osvojili še ameriški trg, saj je njihov kemični svinčnik stal manj od dolarja, torej tri ali štiri takratne burgerje. Njihov model Cristal, prepoznaven po značilni kapici in s prosojnim ohišjem, je še danes prodajni uspeh. Hkrati pa je bilo v papirnicah in trafikah na desetine modelov. Med njimi najdemo take, katerih ohišje je napolnjeno s sintetičnim oljem, po katerem na beneškem ozadju plava gondola, ali pa bolj poredne, ko z nagibom kulija slačimo in oblačimo že tako malo oblečeno dekle. V škatli s nepotrebščinami hranim tudi enega z nekega kitajskega dolgorelacijskega avtobusa, ki ima okoli mince na vzmeti navito dolgo reklamno sporočilo. Zagotovo bi bil dobro sprejet med lenimi šolarji. 33 Biro, L. J.: Fountain pen for pulpy ink. US. Patents 2265055, 1938. V zgodovino kemičnih svinčnikov se bo zapisala tudi inovacija, za razvoj katere je njen avtor Paul C. Fisher porabil ogromno denarja. NASA je za svoje astronavte namreč potrebovala precej zanesljivo pisalo, ki lahko piše v okolju brez gravitacije, v vakuumu in pri zelo velikem temperaturnem razponu. Svinčniki se zdijo kar primerni, vendar so v breztežnostnem okolju lahko precej nevarni, še posebej, če odlomljeni koščki prosto plavajo po prostoru. Po dolgotrajnem testiranju je Ficher leta 1967 NASI prodal štiristo takih peres. Glavna njihova prednost se je skrivala v minci, ki je bila nepredušno zaprta. Piše lahko neodvisno od položaja, celo pod vodo. To malo pisalo, komaj večje od dlani, izdelujejo še danes in nikar ga ne pozabite kupiti, ko boste naslednjič opazovali izstrelitev rakete na Floridi.34 Kemični svinčnik ima torej za seboj razburljivo zgodovino, na katero se lahko spomnite vsakokrat, ko boste uporabili dezodorant s kroglico. Flomastri in markerji Druga polovica 20. stoletja je odprla nove rešitve na področju pisal. Ene med njimi so še posebej veseli v skladiščih in oblikovalskih studiih. Sidney Rosenthal je leta 1944 patentiral nalivno pero, katerega konica ni bila kovinska, temveč iz polsti. S tako upogljivim materialom smo seveda lahko pisali po kartonastih škatlah in drugih grobih površinah, predvsem pa je bilo preprosto narediti široko konico za risanje plakatov, napisov in podobnega. Njegova iznajdba je tudi prirezna konica markerjev, ki jo poznamo še danes. Redna proizvodnja teh pisal je stekla leta 1952 s tržnim imenom Magic marker. Šlo je za precej robustno stvar, ki se je v resnici zdela kot kovinski cilinder, poln črnila, v katerega je bila vtaknjena paličica iz polsti, in skoraj ni je bilo površine, po kateri se z njim ne bi dalo (neizbrisno) pisati. Vključno z dragimi belimi srajcami art direktorjev. Podobno zgodbo o uspehu sta v Nemčiji začela Carl-Wilhelm Edding und Volker D. Ledermann, ki sta hodila na isto šolo.35 Po obisku Japonske sta dobila idejo, da bi izdelovala pisalo z mehko konico. Leta 1960 sta z malo kapitala ustanovita podjetje, katerega izdelke, tako kot v Ameriki, z veseljem sprejmejo v skladiščih in v oglaševanju. Podjetje je bilo poslovno tako uspešno, da je vstopilo celo na borzo, danes zaposluje šeststo ljudi, izdelali pa so že čez dvesto milijonov pisal. Dirki se pridruži še podjetje Schwan-Stabilo, dotlej bolj znano po kozmetičnih svinčnikih. Leta 1971 je predstavilo marker, s katerim besedila ne podčrtujemo, temveč ga označimo z nežno prosojno črto. Barvne variacije in njihova živost pritegnejo mlade in pisalo v hipu 34 Day, Dwayne A.: The billion-dollar space pen. http://www.thespacereview.c0m/article/6i3/l [3. 1. 2013]. 35 Edding: 50 years of edding - press releases. http://www.edding.com/id-50-jahre-reader.377/items/anniversary-press-release.html [3. 1. 2013]. postane uspeh, blestita še zlasti rumena in roza. Nekaj let pozneje se izdelku pridruži še marker z izjemno tanko konico. Obe pisali se postavita v vrsto kultnih pisal in obe izdelujejo še danes. V osemdesetih konico nadomestijo polietilenom, kasneje pa še s konico narejeno iz tisočev akrilnih ali najlonskih vlaken, ki jih oblikujejo v porozno cevko. Ti materiali so odpornejši, pa še tok črnila je bolj enakomeren. A kako označiti besedilo v Svetem pismu? Po odgovor moramo na Japonsko, kjer je podjetje Zebra razvilo črnilo, ki ga papir ne vpije. Ko pa smo že na Japonskem, poglejmo še njihov izum, ki je vplival na razvoj flomastrov. Leta 1962 je Yukio Horie razvil pisalo, ki je navdihnilo mnoge kasnejše izume v Evropi in Ameriki. Konica pisala ni bila ne kovinska niti iz filca. Izumitelj je iz finih bambusovih vlaken naredil precej čvrsto kratko paličico in jo vsadil v držalo s črnilom. Oblikovalci in ilustratorji so bili spet navdušeni. Zanimivo je, da je uporabljal črnilo na vodni osnovi, poznejši markerji pa so po kemijski sestavi veliko bolj agresivni. Danes so seveda na voljo črnila, ki jih otroci brez skrbi lahko poližejo s papirja, markerje pa uporabljamo praktično povsod: za x-žarke, označevanje kože v operacijski sobi, perila, avtomobilskih gum, z njimi pišemo po tabli, nekateri so vidni zgolj pri UV-svetlobi, doma pa seveda napišemo, kdaj je bila napolnjena vrečka za zamrzovanje. Marker se je preselil celo na naš zaslon in označevanje besedila s potegom kurzorja čez besedilo je pri pisanju poleg tipkanja verjetno najpogostejše opravilo. Sodobna pisala Mnoge sodobne inovacije izboljšajo le funkcionalnost, ne spreminjajo pa radikalno principa delovanja ali pa njihove uporabe. Dober primer je motor z notranjim izgorevanjem. Podobno je s pisali, kjer je mnogo inovacij zgolj tržno usmerjenih in ne posegajo radikalno v izkušnjo pisanja, na primer pisalo z USB-ključkom, nalivnik, kjer pretok črnila nadzira elektronika, kemični svinčnik s tako trdim vrhom, da z njim v sili lahko razbijemo avtomobilsko steklo, in še celo bondovski pripomoček z vgrajeno miniaturno kamero. Nekateri proizvajalci vidijo prihodnost peres predvsem pri izbiri materialov, ki čim manj obremenjujejo okolje in je za njihovo izdelavo potrebne manj energije. Material wopex na primer vsebuje sedemdeset odstotkov lesa, nekateri kemični svinčniki imajo telo narejeno iz zelo tesno zvitega papirja, spet drugi so izdelani iz recikliranih materialov. Še največ odmikov od klasične oblike paličice — če se osredotočimo zgolj na obliko pisala — so dosegli raziskovalci s proučevanjem motoričnih zakonitosti pisanja. Z drugačnimi oblikami pisal si prizadevajo, da bi bilo za držanje pisala potrebnega čim manj pritiska in bi posledično zmanjšali obremenitev karpalnega kanala (Ergo Sof Penagain). Druga skupina raziskovalcev pa se trudi z alternativnimi oblikami peres učence navaditi na pravilno držo prstov med pisanjem (Ring pen). Digitalna pisala Da klasična pisala še ne bodo kmalu izginila, nam postane jasno takoj, ko se ozremo po domači ali službeni mizi. Pa so med nami že alternative, ki sledijo hitremu razvoju komunikacijskih naprav? Pisala so se z računalniki oziroma s tiskalniki, ki so bili računalniško vodeni, srečala že veliko prej. Tiskalniki so pravzaprav roboti, ki na točno določene točke prek posebne glave pljuvajo črnilo. Če pa glavo s črnilom nadomestimo s tehničnim pisalom, dobimo izjemno zmogljivo in natančno orodje za izdelavo tehničnih risb. Večji premik v abstrakten digitalni svet pomenijo na pritisk in dotik občutljive tablice, po katerih vodimo posebno pisalo. Podobno kot elektronska klaviatura, ki povzema že večino lastnosti prave klaviature, omogoča tudi kombinacija tablice in ustreznega elektronskega pisala podobno izkušnjo, kot jo imamo pri klasičnih pisalih. Tablico sedaj uporabljajo ilustratorji in mnogi drugi ustvarjalci, saj so v eni napravi zbrane lastnosti mnogih pisal. S pametnimi telefoni in drugimi podobnimi napravami se je med naše prste zopet vrinil stilus. Z največkrat drobno plastično paličico po različnih zaslonih tipkamo po navidezni tipkovnici, si delamo zapiske ali pa preproste skice. Na tem področju so nekaj več udobja prinesla tako imenovana digitalna peresa, ki so skupek tehnoloških in programskih inovacij, kot so zapisovanje in prepoznavanje pisave, določanje položaja peresa z akcelometri, prepoznavanje podpisa, komuniciranje z drugimi napravami. Za pisanje s temi peresi ne potrebujemo pisne podlage. Pero si namreč zapomni naše gibe (na primer pisanje ali risanje diagrama) in torej ni pomembno, ali pišemo po papirju, lesu ali pa po zraku, ter posname zvok. Podatke že med pisanjem prenašamo na računalnik ali kakšno drugo elektronsko napravo, tam pa lahko program za prepoznavanje pisave to transkribira v tipkano besedilo, zvok pa digitalizira. Prirejena programska oprema nam omogoča, da kasneje v celoti podoživimo na primer predavanje ali pa da zapiske preprosto delimo v elektronskem okolju. Viri in literatura An early version of a fountain pen. V: Museum of Writing, http://blog. museumofwriting.org/2012/06/an-early-version-of-a-fountain-pen/ [3. 1. 2013]. Bosworth, C.E.: Mediaeval islamic prototype of the fountain pen?. Journal of Semitic Studies. 2 (26, 1981). Bion, Nicholas: Traité de la construction et des principaux usages des instrumens de mathématique, 1709. Biro, L. J.: Fountain pen for pulpy ink. US. Patents 2265055, 1938. Boman, C.W.: Fountain pen. US. Patent 426758, 1890. Christopher de Hamel. Medieval Craftsmen: Scribes and Illuminators. London: British Museum Press, 1992. Cirkel, Franz: Graphite : its properties, occurrence, refining and uses. Ottawa, 1907. Conklin, Roy: Self-filling fountain-pen. US. Patent 685258, 1901. Cumberland Pencil Museum. http://www.www.pencilmuseum.co.uk [3. 1. 2013]. Day, Dwayne A.: The billion-dollar space pen. http://www.thespacereview.com/ article/613/1 [3. 1. 2013]. Deb Williams: The writing [implement] of Jane Austen - the quill pen, http://www. jasa.net.au/quillpen.htm. Dube, Liz: The copying pencil: composition, history, and conservation implications«. The book and paper group annual, Vol 17, The American Institute for Conservation, 1998. http://cool.conservation-us.org/coolaic/sg/bpg/annual/v17/bp17-05.html [3. 1. 2013]. Edding: 50 years of edding - press releases. http://www.edding.com/id-50-jahre- reader.377/items/anniversary-press-release.html [3. 1. 2013]. Genealogy, Family Trees and Family History Records online, http://ancestry.co.uk [3. 1. 2013]. Gessner, Konrad: Conradi Gesneri de rerum fossilium, lapidum et gemmarum maxime, figuris & similitudinibus liber. Tiguri, 1565. Goodyear, Charles: The applications and uses of vulcanized gum-elastic. Vol. II, New Haven, 1853. Hutton, Charles: A Philosophical and Mathematical Dictionary Containing ..., 1815. Johns, L. C: Reservoir fointain pen. US. Patent 1795861, 1926. Juan de Iciar, Juan de Vingles: Recopilacion subtilissima: intitvlada Orthographia pratica. Nagera, 1548. Lipman, L.: Combination of lead-pencil and eraser. US. Patent 19783, 1858. Loud, J. J.: Pen. US. Patents 392046, 1888. Mechanics' Magazine and Journal of Science, Arts, and Manufactures, str. 67 (vol 34, 1841). Miles, Bob: The pen trade, http://www.jquarter.org.uk/webdisk/morepentrade.htm [3. 1. 2013]. Munro, Jane: Grey matters. http://www.fitzmuseum.cam.ac.uk/onlineresources/ ebooks/Graphite.pdf [3. 1. 2013]. Schwenter, Daniel. Deliciae Physico Mathematicae. Nuremberg: Jeremiae Dumseis, 1636. Parker, G. S.: Fountain-pen. US. Patent 758930 A, 1903. Pelikan. http://www.pelican.com [3. 1. 2013]. Rotring http://www.rotring.com [3. 1. 2013]. Sheaffer, W. A.: Fountain-pen. US. Patent 896861 A, 1908. Senefelder, Alois: Vollständiges Lehrbuch der Steindruckerei. München, 1818. Waterman, Lewis E.: Fountain pen. US. Patent 293545, 1884. Waterman's C/F. http://www.richardspens.com/?page=ref/profiles/cf.htm [3. 1. 2013]. Williams, Stuart: The Birmingham Pen Room, http://www.pentrace.net/penbase/ Data_Returns/full_article.asp?id=213 [3. 1. 2013]. Zey, René: Rotring. http://www.designlexikon.net/Firmen/R/rotring.html [3. 1. 2013]. Zusammenfassung Vom Metall-Stylus zur Digital-Feder: eine kurze Geschichte der Schreibstifte Marko Drpic Der geschichtliche Überblick stellt die Entwicklung der wichtigsten Arten der Schreibstifte dar: Stylus, Calamus, Vogelfeder, Bleistift, technischer Bleistift, Metallfeder, Füllfederhalter, Filzstift und Marker, Kugelschreiber und moderne Digital- Feder. Der Überblick umfasst die technische Entwicklung der Schreibstifte und auch einige Marktverhältnisse, die die Entwicklung und Popularität der Schreibstifte beeinflussten. A. Senefelder, Brüder Mitchell, Joseph Gillot und Josiah Mason (Metallfedern); Nicholas Bion, Frederick B. Fölsch, L. E. Waterman, Raymond Conklin, George S. Parker, M. Perraud, Theodor Kovács (Füllfederhalter); Helmuth Riepe (technische Schreibstifte); Nicolas-Jacques Conté, Kaspar Faber, James Watt (Bleistifte); Charles Goodyear (Radiergummis); J. J. Loud, Laszlo Biro, Milton Reynolds, Marcel Bich, Paul C. Fisher (Kugelschreiber); SidneyRosenthal, Carl-Wilhelm Edding und Volker D. Ledermann, Yukio Horie (Marker, Filzstifte). UDK 003.3(091) 1.02 Pregledni znanstveni članek Prejeto: 6. 10. 2014 Natalija Žižic* Začetki in razvoj pisave Beginnings and development of writing systems Izvleček Prispevek govori o začetkih in razvoju pisave. Z obravnavo različnih tipov pisave - od protopisav prek logografskih do fonemskih -poskuša odgovoriti na vprašanje, kaj pisava sploh je. Seznani nas z različnimi teorijami o njenih začetkih - od božanskega izvora prek piktografske teorije do iskanja ekonomskih razlogov za njen razvoj. Posebej izpostavi štiri najzgodnejše prave pisave: sumersko kli-nopisno, egipčansko hieroglifno, kitajsko in srednjeameriške pisave. Abstract The article talks about the beginnings and development of writing. By describing the various scripts -from proto-writing and logographic to phonemic - it tries to decide what writing really is. It acquaints the reader with various theories about the beginnings of writing - from the divine origin and pictographic theory to trying to find economic reasons for its development. There is a special focus on the earliest four writing systems: Sumerian cuneiform, Egyptian hieroglyphic, Chinese and Central American scripts. Pisava velja za enega največjih človeških izumov, če ne kar za največjega. Kljub temu jo večina pismenih jemlje za nekaj samo po sebi umevnega. Spoznamo jo še kot otroci, kot odrasli pa le redko pomislimo na s pisavo tesno povezan umski proces, ki pretvori naše misli v znake na listu papirja ali ekranu oziroma v bite informacij na računalniškem disku. Lahko tudi rečemo, da je pisava najpomembnejši sistem znakov, ki je bil kadar koli odkrit. Seveda je tudi govor oziroma jezik kot posamezno govorno dejanje sistem znakov, kot tak pa se zdi pomembnejši od pisave. A tovrstna primerjava zgreši bistvo. Medtem ko je govor proizvod narave ali naravno dejanje, je pisava artefakt ali nenaravno dejanje. Večina lingvistov verjame, da se ljudje rodimo z darom oziroma zmožnostjo govora. Znani so sicer primeri, ko so posamezniki odrasli v popolni izolaciji in tako te zmožnosti niso razvili. A to so osamljeni primeri. Kjerkoli so ljudje v stiku z drugimi pripadniki svoje vrste, brez izjeme naletimo tudi na govorico. To je specifična človeška lastnost, odločilna posrednica interakcije med posamezniki in temeljni način, kako se naučeno vedenje prenaša iz roda v rod. Natalija Žižic, univ. dipl. zgodovinarka in soc. kulture, sodelavka SŠM, e-pošta: natalijazizic@gmail.com Drugače je s pisavo, ki jezik vidno predstavlja. Številne skupnosti ne poznajo pisave in tega ne obravnavamo kot anomalijo. Ni univerzalna človeška lastnost tako kot govorica, temveč človeški dosežek oziroma izum. Kot velja za vsak drug izum, lahko tudi pisave preprosto ne bi bilo. In prav ta izum je na nek način ustvaril samo zgodovino. Zgodovinska vednost je namreč zelo tesno povezana z zapisom in torej s pisavo. Ne nazadnje lahko sam pojem zgodovine opredelimo kot tisto obdobje v razvoju človeške družbe, iz katerega so pisni viri.1 Poskus klasifikacije — tipi pisav Na prvi pogled se zdi vprašanje: »Kaj je pisava?« lahko, saj vzbuja občutek, da lahko nanj brez večjih težav odgovori vsak pismen človek. Vendar je ta občutek zavajajoč, kajti hitro prinese le t. i. krožno definicijo, ki pravi, da je pisava to, kar se naučimo, ko se naučimo pisati. V takšnem miselnem okviru se zdi ne le težko, temveč po svoje tudi nesmiselno iskati definicijo pisave, ki naj bi zajemala vse pretekle, sedanje in bodoče pomene. Toda po drugi strani velja tudi pravilo, da se vednost lahko začne šele z identifikacijo in definicijo predmeta zanimanja. Temeljna pojma, s katerima imamo opraviti pri obravnavi pisave, sta grafem in znak. Grafem je osnovna, najmanjša enota pisanega jezika. Je abstraktna enota, ki jo fizično predstavljajo različni znaki.2 Najširši izraz v rabi pa je znak, ki pokriva več dogovorjenih likov določenega pomena: pismenke, simbole in ločila (interpunkcijo). Pismenke v jeziku so tisti znaki, s katerimi zapisujemo foneme in/ali besede nekega jezika (tj. črke, silabograme in logograme),3 medtem ko izraz simbol pokriva ideograme, piktograme, števke, matematične znake ipd. Simbol je torej dogovorna predstavitev pojma in ga je smiselno uporabljati le za tiste znake, za katere ni potrebno znanje konkretnega jezika, da ga razumemo.4 Pisavo lahko zdaj opredelimo kot »sistem znakov, napisanih, narisanih ali drugače vtisnjenih na podlago za pisanje«.5 Takšni definiciji po mnenju večine raziskovalcev manjka odločujoča karakteristika, tj. da pisava predstavlja govorjeni jezik. Da določen sistem vidnih znakov res velja za pisavo, mora v vsakem danem trenutku omogočati natančen in povsem nedvoumen priklic izgovorjene besede. V tem smislu gre pisavo raje razumeti kot »sistem zapisa jezika z dogovorjenimi znaki, ki predstavljajo enote govorjenega jezika (besedo, zlog, glas)«.6 Obstajajo tudi drugi sistemi komunikacije 1 SSKJ, 1991: 874. 2 Npr. znaka g in G predstavljata isti grafem. Tisto, kar je različno, pokriva izraz alograf, tj. izraz, ki se uporablja za poimenovanje različic istega grafema. 3 Za črke segmentalnih zlogovnih pisav ali abugid (glej opombo št. 9) se večkrat uporablja kar izraz znak, medtem ko se izraz pismenke uporablja zgolj za kitajske logograme. 4 Klemenčič, 2013: 46. 5 Slovenika, 2011: 1017. 6 Slovenski veliki leksikon, 2005: 89. (zemljevidi, dimni signali, prometni znaki ipd.), vendar pravo pisavo od teh, drugih sistemov loči to, da moramo poznati jezik, na katerega se nanaša, da razumemo sporočilo. Vezanost pisave na jezik lahko torej obravnavamo kot predpogoj in tiste sisteme, ki ta predpogoj izpolnjujejo, lahko označimo kot pravo pisavo.7 Veliko dodatnih informacij o pisavi lahko pridobimo s klasifikacijo. Tipološko različne sisteme pisave delimo na protopisave, ki še niso prave pisave, ker niso vezane na določen jezik, ter na logografske in fonemske pisave (te pa naprej na zlogovne in segmentalne). Protopisave. Kot protopisave lahko obravnavamo najrazličnejše načine za sporočanje informacij v prostoru in času. Domnevamo lahko, da je sporočanje informacij skozi prostor, na daljavo, starejše od sporočanja skozi čas. Tako na primer še danes v mnogih kulturah srečamo komunikacijo na daljavo z rokami z dogovorjenimi gestami, ki jih razumejo vsi, ki komunicirajo na tak način. Takšna komunikacija se uporablja pri lovu, da lovci ne izdajo svoje navzočnosti z glasom. Podobno je s sporočanjem na daljavo s pomočjo prižiganja ognja ali z dimom, ki je prav tako zelo staro, v obeh Amerikah in na Kitajskem pa se je razvilo v sporočanje s pomočjo dogovorjenih dimnih signalov. Obstaja tudi komunikacija z bobni, pri kateri gre lahko za dogovorjene sekvence, ki pomenijo sporočilo, lahko pa tudi za oponašanje govorjenega jezika. Naslednji korak je bil narejen, ko so želeli ljudje sporočiti informacijo tudi v času. Hoteli so jo torej ohraniti, da bi jo lahko nekdo izvedel kasneje ali da je sami ne bi pozabili. Tako pri nekaterih afriških ljudstvih lovec, ki gre za sledjo neke živali, ob tej sledi pušča kupčke listja in trave ter s tem drugim, ki bi šli po isti sledi, sporoča, da je ta žival že »zasedena«. Podobno tudi še danes na primer z ustrezno razporejenimi kamni ob razpotju po dogovoru označimo pravo smer za tiste, ki pridejo za nami. Primerov je veliko, zdi pa se, da je številnim med njimi skupna predvsem ena sestavina: bolj ali manj očitna slikovna prvina. Ta se seveda pojavlja že pri petrogramih (tudi petroglifi ali skalorezi), jamskih risbah in drugih poslikavah na kamnih, ki so se od prvotnih preprostih upodobitev živali in ljudi že odmaknile in postale bolj stilizirane. Še bolj pomembna pa postane v naslednjem koraku, ko so take slike povezali v zaporeden niz, saj se je s tem odprla možnost sintakse. Na tem mestu velikokrat govorimo kar o slikovni pisavi oz. o podobopisu ali slikopisu. Najdemo jo lahko povsod po svetu in v skupnostih na različnih stopnjah razvoja, njena temeljna lastnost pa je raba 7 Med raziskovalci ni splošnega konsenza glede ene in edine pravilne definicije pisave. V zadnjem času prihaja ob vprašanju »širine« definiranja pisave ponovno do ostrih polemik, ki so tokrat v prvi vrsti posledica zahteve nekaterih raziskovalcev mezoameriških sistemov zapisovanja, da naj se v delokrog proučevanja pisav vključijo tudi tisti grafični sistemi, ki niso lingvistično utemeljeni in torej ne zapisujejo jezika, temveč drugače beležijo informacije z različnih področij znanja in razumevanja. Gre za sisteme, ki so se kot drugod pisava razvili z istim namenom: omogočiti zapisovanje oz. beleženje najrazličnejših vrst informacij in s tem izvršiti premik od zvoka k pogledu, od ušes k očesu. Zagovorniki tovrstnega pristopa se osredotočajo na proučevanje umetnosti predkolumbovske Amerike, še posebej na ikonografijo Aztekov, Mistekov in drugih ljudstev prostora Srednje Amerike. Primer sodobnepiktografije: navodila za sestavljanje podjetja IKEA. piktogramov in ideogramov za predstavljanje idej. Zato slikovne pisave največkrat delimo na piktografske in ideografske pisave. Piktogram (ali piktograf, kadar gre za širši sistem, ne za osamljen znak) je simbol, ki pomeni to, kar predstavlja: predmet, prostor, osebo ipd. (na primer slika »očesa« pomeni »oko«). Ideogram pa je grafični simbol, ki predstavlja neko idejo, pojem (slika »očesa« pomeni »videti«). Meja med petrogrami, piktogrami in ideogrami je sicer precej zabrisana; načeloma je razlika med petrogra-mom in piktogramom v tem, da petrogram določen dogodek le prikazuje, medtem ko piktogram o njem pripoveduje, razlika med piktogramom in ideogramom pa v tem, da piktogram ne more predstavljati abstraktnega pojma. Tako piktogrami kot ideogrami so zelo uporabni tudi po prehodu na fonemske pisave. Visoka stopnja njihove uporabnosti je predvsem v tem, da jih izgovarjamo tako kot v ciljnem in ne kot v izvornem jeziku. To pomeni, da imajo sicer povsem specifičen pomen, ki pa je lahko izražen na veliko različnih načinov. Indijanci Velikih planjav so na primer leto 1876 ponazorili z upodobitvijo smrti dolgolasega ameriškega konjeniškega častnika, kar se lahko bere kot »Leto, ko smo Suji ubili Dolgolasega«, »Leto, ko smo porazili generala Custerja«, ali tudi »Ko smo zmagali v bitki pri Malem velikem rogu«. Iz istega razloga lahko delujejo kot tujki v sistemu. Danes uporabljamo na primer arabske številke v latinični pisavi ali pa znake, kot so +, - in %, ki jih beremo v vsakem jeziku po svoje.8 Kot posebno skupino znotraj protopisav lahko obravnavamo sisteme za zapisovanje števil in odnosov med njimi. To so sistemi za računanje, ki je velikokrat obsegalo tudi knjigovodstvo s pomočjo materialnih predstavitev, številni avtorji pa jih obravnavajo kot tiste, ki v tipološkem smislu stojijo na prehodu od protopisav k pra- 8 Klemenčič, 2013: 49-50; Trigger, 2004: 44-47. Kipu, s kakršnim so si Inki in nekatera druga andska ljudstva pomagali pri shranjevanju podatkov. Na glavno vrv je lahko privezanih tudi več kot sto visečih vrvic, katerih izdelava (predena, sesukana, pletena idr.), sestava (bombaž, volna idr.), barva ter tip in položaj vozlov na njih predstavljajo različne elemente zapletenega in danes še ne povsem razumljenega sistema zapisovanja. (Internetni vir: http://khipukamayuq.fas.harvard.edu) vim pisavam ali pa so vsaj izmed protopisav najbližje temu prehodu. Njihov izjemen pomen v različnih kulturah skozi vsa obdobja zgodovine gre povezovati predvsem z dejstvom, da je potreba po štetju dobrin verjetno stara vsaj toliko kot poljedelsko-živi-norejska kultura. Sprva je pastir, ki je gnal koze na pašo, morda položil toliko kamnov na kupček, kolikor je imel koz. Ali pa je trgovec vrezal v palico toliko črt, kolikor blaga je prevzel v prodajo. Na Slovenskem so dobro znani rovaši, preklane paličice z zarezami in križci, s katerimi so se zapisovale količine prejetega blaga ali opravljenih storitev. Še bolj izpopolnjen sistem so poznali Inki, in sicer kipuje (khipu, quipu), vozlane vrvice, na katere so zapisovali pretok dobrin z zaporedjem določenega števila določenih vrst vozlov. Logografske pisave. Premik od risanja simbolov, ki so predstavljali predmete, ideje ali števila, do zapisovanja fonetične podobe konkretnega jezika so izpeljale logografske pisave. Te namreč vsebujejo vsaj klico fonetizacije, saj se lahko ravnajo po načelu rebusa oziroma je le-ta integriran vanje. To pomeni, da lahko to, kako beseda zveni, izkoristimo za zapisovanje pojmov, ki jih sicer ne bi znali izraziti s sliko. Načelo rebusa torej izkoristi homonime oziroma enakozvočnice v konkretnem jeziku za zapis besed z enako ali podobno zvočno podobo, a drugim pomenom, ki je navadno bolj naklonjen grafični predstavitvi. Dober primer tovrstne prakse je upodabljanje puščice, ki jo najdemo na številnih sumerskih glinenih tablicah iz obdobja Jemdet Nasr ali Uruk III (3100—2900 pr. n. št.). Puščica je namreč v sumerščini ti, z njo pa se je po navadi Prvo načelo logografske pisave je načelo rebusa. Po njem bi lahko v slovenščini besedo »jezikoslovec< zapisali tudi na tak način. « (Klemenčič, 2013: 51) zapisovalo besedo »življenje«, ki je homonim, namreč ti(l). Tako se je pri pojmih, ki jih ni lahko izraziti v slikovni obliki, semantični pomen umaknil fonetični ekvivalenci. Osnovna enota v logografskih pisavah je logogram, grafem, ki predstavlja celo besedo ali določen morfem (najmanjši del besede kot nosilec pomena). Znak lahko po potrebi pomeni to, kar predstavlja (kar je narisano), ali pa služi za fonetični zapis. Nekateri znaki so v obeh funkcijah, nekateri le v eni. Načeloma je od konteksta odvisno, kako se bo logogram bral. Če stoji samostojno, se navadno razume kot piktogram ali ideogram, če pa sestavlja del besede, se največkrat bere fonetično po načelu rebusa. Sicer velja, da nobena pisava ni povsem »čista«, saj v vseh najdemo elemente različnih pisav. Še posebej pa to drži za logografske pisave. Čisto logografske pisave v bistvu ni, saj noben znan sistem ne upodablja vsake besede s svojim znakom, čeprav je kitajščina še največji približek. Prav ta nezmožnost oblikovati sistem pisave, ki bi imel v svojem naboru grafičnih znakov poseben znak za vsako besedo, je pisavo povezala z glasom — v sistem zapisovanja je bilo treba vključiti fonetične elemente. Tako je bila dosežena tudi ekonomičnost, saj se je pisave z manjšim številom znakov veliko laže naučiti. Za logografske pisave pa to pomeni, da so vselej logofonetične. Lahko tudi rečemo, da so pri logografskih pisavah v rabi različne vrste znakov zato, ker pomenijo te pisave fazo prehoda od slikovnih k fonemskim; mnoge pisave so verjetno šle skozi fazo zapisovanja z logogrami, nekatere med njimi pa so na tej stopnji tudi ostale.9 Fonemske pisave. Temeljno načelo fonemskih pisav, v katerih z grafemi zapisujemo foneme, je ločevanje glasu od pomena besed. Fonemi posameznega jezika so predstavljeni z relativno majhnim številom znakov, zato se je praviloma lahko naučiti in delati s fonemskimi pisavami. Danes pri njihovi klasifikaciji razlikujemo med dvema oziroma med štirimi različnimi tipi: prve so zlogovne pisave, v katerih je osnovna enota silabogram — grafem, ki načeloma predstavlja en zlog in je lahko nastal kot poenostavljen logogram; druge so abecedne ali bolje segmentalne pisave (črkopisi), v katerih se zapisujejo tudi manjše enote od zloga. Te se delijo naprej na soglasniške pisave ali abdžade, segmentalne zlogovne pisave ali abugide10 in (popolne) abecedne 9 Klemenčič, 2013: 51-52. 10 Abugide so segmentalne pisave, ki stojijo nekako med zlogovnimi in abecednimi pisavami. Lahko tudi rečemo, da abugide razširijo sistem abdžadov, saj imajo po navadi soglasniki ob sebi še določen ali privzeti samoglasnik (tega se ne zapisuje). Dokumentirane so štiri iznajdbe abugide: staroperzijski klinopis (6. stoletje pr. n. št.), indijske abugide (5. stoletje pr. n. št.), meroitska pisava v Sudanu (3. stoletje pr. n. št.) in etiopske abugide (4. stoletje). ali alfabetne pisave. Na splošno velja, da so prave zlogovne pisave redke, lahko pa tudi rečemo, da čiste zlogovne pisave danes niti ni več v rabi. Kot takšni se navadno obravnava mikensko linearno pisavo B in nerazvozlano minojsko linearno pisavo A, medtem ko je japonsko zlogovno pisavo (hiragano in katakano) bolj smiselno označiti kot mešan sistem ali celo kot logosilabično pisavo. Gre namreč za zlogovno pisavo, ki so jo Japonci izdelali s pomočjo kitajskih znakov, med katerimi jih je bilo nekaj tudi že fonetičnih. Izdelali so jo torej s pomočjo logofonetičnega sistema, od katerega so se ohranili številni elementi. Znanih je še nekaj mlajših iznajdb zlogovnih pisav, med temi pa je verjetno najbolj znana pisava severnoameriškega ljudstva Čerokijev. Izumil jo je neki Sequoyah, potem ko se je dolga leta zaman poskušal naučiti pisave belcev. V prepričanju, da se lahko tudi Indijanci naučijo občevanja z »govorečimi listi«, je tvegal celo obtožbo čarovništva, nato pa l. 1821 vendarle sestavil zlogovno pisavo, s katero je omogočil pisanje in branje v domačem jeziku. Iznajdba je bila tako uspešna, da se je v nekaj letih na tisoče Čerokijev naučilo pisati in brati, komaj pol stoletja pozneje pa je bila pismenost pri Čerokijih že boljša kot pri sosednjih belcih.11 O iznajdbi abecedne pisave sta se uveljavila dva pogleda: po prvem naj bi se to zgodilo v Grčiji okoli leta 750 pr. n. št., po drugem naj bi jo še približno 750 let prej iznašli zahodni Semiti. Oba pogleda sta pravilna, vsaj izražena na tak način. V prvem primeru je namreč mišljena popolna ali grška abeceda, ki je sestavljena iz soglasnikov in samoglasnikov, v drugem primeru pa gre za soglasniško abecedo. Tu se zdi, da je pomen grške kulture za prihodnjo zgodovino zahodne Evrope klasične zgodovinarje napeljal k pretiranemu poveličevanju vloge dodatka samoglasniških znakov k nizu soglasniških, ki se je že veliko prej razvil v zahodni Aziji — soglasniški sistem je bil izum govorcev v kanaanščini, enem od semitskih jezikov, do njega pa naj bi prišlo na območju današnje Sirije, torej na mostu med civilizacijama Egipta in Mezopotamije. Na tem območju sta bili do sredine 2. tisočletja pr. n. št. v rabi akadska klinopisna in egiptovska hieroglifna pisava, ki pa sta bili precej zamotani. Njuna raba je bila v bistvu omejena na izurjene pisarje, ki so služili duhovniški in administrativni birokraciji, manj pa sta bili primerni za poslovanje sredozemskih trgovcev v Kanaanu. Zato so se na tem območju začeli poskusi, ki so pripeljali do prve abecede, protokanaanske soglasniške abecede. Soglasniška abeceda ali abdžad je torej prvi tip segmentalne fonemske pisave, ki se je razvil, njegova glavna značilnost pa je, da je en grafem en soglasnik, medtem ko se samoglasniki po navadi ne zapisujejo. Ime je pisava dobila po stari arabski pisavi, ki se je začenjala: alif, ba, džim, dal (v arabščini in malajščini je to še zmeraj ime pisave). Najlepši primer čistega abdžada je starofeničanska pisava, ki je služila kot predloga grški abecedi in naprej drugim abecednim pisavam. So pa številne pisave, ki so nastale kot abdžadi, svoj nabor znakov dopolnile z znaki za samoglasnike in tako postale prave abecedne pisave. To se je običajno zgodilo, če je pisavo prevzel nesemitski jezik. Načelo 11 Goody, 1993: 51-56; Klemenčič, 2013: 51-53. flot \ * k 5£ v Dipilonska vaza (ok. 730pr. n. št.), ki so jo odkrili v bližini Aten. Napis na njej velja za najstarejši primer rabe grške abecede: »Tistemu, ki pleše najbolj prefinjeno.« (Internetni vir: http://richardshear.wordpress.com/2009/05/18/the-dipylon-wine-jug-the-first-package-with-a-message/) segmentalnih pisav se je hitro prijelo in omogočilo nastanek novih — iz protokanaanske pisave, ki je okoli leta 1500 pr. n. št. štela 27 znakov, so se razvile feničanska, hebrejska in aramejska različica. Stoletje ali dve pozneje se je število znakov zmanjšalo na 22, njihova oblika se je nekoliko spremenila,12 sredi 11. stoletja pr. n. št. pa se je ustalila tudi smer pisave od desne proti levi. Vse te spremembe pravzaprav zaznamujejo zasuk od kanaanske k feničanski pisavi, prav to soglasniško pisavo pa so potem prevzeli Grki (verjetno enkrat med letoma 800 in 775 pr. n. št.), ki so ji dodali še pet znakov za samoglasnike. Točneje, znake feničanskega abdžada, ki so bili za zapisovanje grščine odveč, so uporabili za zapis samoglasnikov, in tako je nastala prva abecedna pisava. V abecedni pisavi vsak znak načeloma predstavlja en fonem, zastopani pa so tako soglasniki kot samoglasniki. Pri tem ni nujno, da se grafemska in fonemska enota povsem ujemata. Razloge za to gre iskati v dejstvu, da se jezik razvija še potem, ko je bil uveden pisni jezik, da se pisave prevzemajo iz drugih jezikov idr. Tako se lahko v nekem jeziku določen fonem zapisuje samo kot kombinacijo različnih grafemov (na 12 V prvi polovici 2. tisočletja pr. n. št. je kanaanska pisava opustila prejšnjo klinasto obliko in prevzela linearno obliko, kar pomeni, da jo grafično predstavljajo znaki, nanizani v črte. Danes je večina abecednih pisav linearna, poznamo pa tudi nekaj izjem, na primer prstna črkovna pisava, Morsova abeceda, semafor oziroma abeceda z zastavicami ipd. primer slovensko »dž«) ali pa več različnih fonemov zapisujemo z istim grafemom (na primer v slovenščini črka e predstavlja kar tri različne foneme). Zaradi tega za slovensko abecedo pravimo, da ni fonetična, temveč pretežno morfološka — ima 25 latiničnih črk in 29 fonemov.13 Od božanstev do računovodstva — začetki »Oh, nekoč v pradavnih in prazgodnjih časih je živel človek mlajše kamene dobe... Bil je prvotnjak in je kot jamar živel v jami in je imel na sebi zelo malo obleke in tudi ni znal brati in ni znal pisati in tudi ni želel in je bil popolnoma srečen, razen kadar je bil lačen.«lA Tako se začne pripoved o začetkih pisave pisatelja Rudyarda Kiplinga, ki je v zbirki otroških zgodb pod naslovom Kako je nastala abeceda in druge čisto zaresne zgodbe izšla l. 1902. V zgodbi Kako je bilo napisano prvo pismo spoznamo deklico Tafi, ki se je nekega dne z očetom Tagumajem odpravila na ribolov in se tam domislila, da bi materi lahko poslala sporočilo tako, da ga nariše na kos brezovega lubja. Sporočiti ji je želela, da se je očetu med ribolovom zlomila sulica, zato potrebuje novo. Toda mati risbe ni razumela pravilno. Mislila je, da so moža in hčer napadli sovražniki in da potrebujeta pomoč celega plemena. Prišlo je do velike zmede, na koncu pa je poglavar Tafijin poskus sporočanja vendarle pohvalil, za dobro mero pa še modro prerokoval: »Posrečilo se ti je napraviti veliko iznajdbo! ... Prej ali slej pride čas, ko ji bodo ljudje rekli pisanje. Za zdaj je šele samo risanje in kakor smo danes sprevideli, risb ni vselej mogoče kar najbolje razumeti. Vendar prej ali slej pride čas, o Tagumajeva potomka, ko bomo pisali s črkami — z vsemi petindvajsetimi zapovrstjo — in ko bomo tako na tekočem, da bomo znali ne le pisati, temveč tudi brati, in potem bomo vselej vedeli, pri čem smo in kaj kakšna stvar pomeni, ne da bi se kdaj količkaj zmotili.«15 Kljub vsej svoji modrosti poglavar ni predvidel, da bo Tafi že teden dni kasneje izumila še abecedo. V zgodbi Kako je nastala abeceda je za črko A izbrala sliko krapa s široko razprtim gobcem, ker naj bi bil med oglašanjem »A! A! A!« tak videti tudi Te-gumaj. Za črko O je izbrala obliko jajca, ker ima oče med izgovarjavo tega glasu usta okroglo odprta. Za S je narisala kačo, ki tako sika, za pogoltni glas G podobo velikega gobca jezerske ščuke. Na tak način je nadaljevala in kmalu z očetovo pomočjo sestavila inventar vseh črk, ki sta jih rabila za predstavljanje glasov njunega jezika. Drugače od Kiplingovih zgodb o tem, kako je kamela dobila grbo in leopard svoje pike, lahko njegove zgodbe o pisavi razumemo kot odraz splošno razširjenih 13 Goody, 1993: 56-57, 62-63; Klemenčič, 2013: 52-54, 59-60. 14 Kipling, 1999: 85. 15 Prav tam, str. 95-96. domnev o začetkih pisave, ki so značilne za zahodnoevropsko miselno tradicijo Ki-plingovega časa, tj. začetka 20. stoletja. Med njimi izpostavimo naslednje: (a) da je govor obstajal pred pisavo, (b) da so zapisana sporočila v komunikaciji najprej le nadomeščala govorjena sporočila, (c) da gre začetke pisave iskati v poskusih slikovne predstavitve sporočila, (d) da abeceda temelji na bistveno drugačnem principu kot slikovna pisava, (e) da poskušajo črke abecede posnemati glasove in (f) da pomeni abeceda v primerjavi s slikovno pisavo napredek.16 Pisavo na splošno obravnavamo kot enega največjih intelektualnih in kulturnih dosežkov v zgodovini človeštva. Zato se zdi po svoje ironično, da njeni začetki ostajajo nejasni. Ta nejasnost ni v tolikšni meri posledica pomanjkanja dokazov, temveč prej različnih pristopov in miselnih okvirov različnih raziskovalcev. Teorije o začetkih pisave lahko v grobem uvrščamo v eno od dveh kategorij: v čarobno in v racionalno kategorijo. Kiplingovi zgodbi kljub vsem fantazijskim elementom uvrščamo v racionalno kategorijo, saj vsebujeta ideje, ki so v svoji osnovi racionalne. A tudi magične različice so pogosto ne le zanimive, temveč tudi zelo uporabne. Njihovo obračanje k nadnaravnemu namreč dopušča tudi drugačno držo do pisave, pogled nanjo iz atipičnega zornega kota, ki racionalni razlagi pogosto ni dopuščen. Med njimi je treba na prvem mestu omeniti sumerski mit o pisavi. Gre za zgodbo z naslovom Enmerkar in gospodar Aratte, ki izvira iz konca 3. tisočletja pr. n. št. Je del cikla več pripovednih pesmi, ki govorijo o rivalstvu med vladarjema dveh mestnih državic, Enmerkarjem iz Kulaba (Uruk) in neimenovanim kraljem iz Aratte, fiktivnega mesta, ki naj bi ležalo onkraj sedmih gora, nekje severno na Iranski planoti. Kralja sta želela pokazati, kateri med njima je pametnejši (in posledično, katero mesto bi imelo premoč) s pomočjo različnih testov in ugank, ki sta jih drug drugemu pošiljala po selu. Ta si je moral vsa sporočila natančno zapomniti, kar je Enmerkar kmalu prepoznal kot veliko slabost: »(Enmerkarjev) govor je bil zelo obsežen. Toda usta sla so bila pretežka in ga ni mogel ponoviti. Ker so bila usta sla pretežka in govora ni mogel ponoviti, je gospodar Kulaba izravnal nekaj gline in zapisal sporočilo kot na tablico. Dotlej pisanje sporočil na glinene tablice ni obstajalo. Zdaj, pod tem soncem in tega dne, je bilo tako. Gospodar Kulaba je zapisal sporočilo na tablico. Bilo je tako.«11 V primerjavi z večino podobnih zgodb o iznajdbi pisave jo je v tej izumil človek, in to brez kakršnegakoli božanskega posredovanja. Čeprav gre za mit, vendarle vsebuje tudi elemente, ki veljajo za zgodovinska dejstva - da gre začetke pisave iskati v mestni 16 Harris, 1986: 2. 17 ETCSL (text 1.8.2.3), 2006: vrstice 500-506. državi Uruk in da je šlo pri tem v prvi vrsti za odgovor na povsem konkretne potrebe (v resnici sicer za potrebe uradništva in ne za sporočila privatne ali vsaj polprivatne narave). Bogovi se v zgodbo o začetkih pisave bolj neposredno vmešajo v nekem drugem sumerskem mitu, ki izvira iz približno istega obdobja. Gre za mit Inana in Enki, ki ga v etiološkem smislu razumemo kot obrazložitev prenosa »temeljev civilizacije« z mesta Eridu na mesto Uruk in njegovega posledičnega vzpona. Zgodba namreč govori o temeljnih elementih ali esencah civilizacije (sumersko »me«),18 med katere se je štelo tudi pisavo oz. umetnost pisanja. Njihov varuh je bil Enki (pozneje Ea), bog modrosti, vode in zemlje ter zavetnik mestne države Eridu. Toda boginja plodnosti in zavetnica Uruka Inana (pozneje izenačena z Ištar) jih je želela pridobiti za svoje mesto, zato je Enkija opila, mu z zvijačo vzela vse »me« in jih z nebeškim čolnom prepeljala v Uruk.19 V sumerski mitologiji je bila sicer pisava pogosteje v pristojnosti Nisabe, boginje žita in žetve, ki je dala pisarjem trstiko in s tem postala tudi zavetnica pisave ter umetnosti pisanja, še posebej pa računovodstva in knjigovodstva. Pozneje jo je zamenjal Nabu, eden bolj pomembnih bogov asirsko-babilonskega panteona.20 Veljal je za božanskega pisarja, ki je s stilusom na glineno tablico zapisoval usodo ljudi. Podobno nalogo je opravljal egipčanski bog pisave, ki ga poznamo pod več imeni: Tevt, Tot, Toth, Tehutu ipd. Stari Egipčani so ga povezovali z vsem, kar pomeni znanje in ima smisel. Najpogosteje je upodobljen kot človek z ibisovo glavo, v živalski obliki kot pavijan. Bil je glasnik bogov, pisar božje besede in zavetnik »hiš življenja«, tj. knjižnic, ki so bile največkrat postavljene zraven njegovega templja. Veljal je za resnicoljubno božanstvo, zato je sodeloval pri tehtanju srca umrlega in nato zapisal sodbo. V grški mitologiji je bil sel bogov Hermes, sin boga Zevsa in nimfe Maie, sicer tudi bog pastirjev in čred ter zaščitnik popotnikov, trgovcev in celo tatov. Vendar je s pisavo tesneje kot Hermes povezan Trismegist (trikrat veličastni), ki ga lahko razumemo kot sinkretično združitev egipčanskega Tevta in grškega Hermesa. V islamski tradiciji je pisavo izumil sam Alah, zato je vsaka črka vzvišena. V nordijski mitologiji je vrhovni bog Odin izumil rune, najvišjemu izmed bogov pa so izum pisave pripisovali tudi Maji. To je bil Itzamna, ki je dal ljudem poleg pisave tudi koledar. Tudi v Indiji so na pisavo pogosto gledali kot na izjemen dosežek, ki presega zmožnosti navadnih smrtnikov, zato ga je treba pripisati božanskemu bitju. Točneje, izumil naj bi jo Ganeša, ki je v hinduizmu bog vseh začetkov, bog modrosti in premagovanja ovir ter zavetnik umetnosti in znanosti. Je sin vrhovnega boga Šive in boginje 18 Besedilo je le delno ohranjeno, tako da je od več kot sto »me« znanih le dobrih šestdeset. Poleg pisanja so še vrhovno svečeništvo, božanstva, resnica, umetnost, sorodstvo, ovčereja, moč, sovraštvo, modrost, strah, zmaga, neposrednost, presoja idr. (ETCSL (text 1.3.1), 2006: segment I, vrstice 1-108, 27. 11. 2013). 19 Woods, 2010: 35. 20 Kontinuiteta božanstev mezopotamskega prostora se kaže tudi v tem, da je Nisaba ponekod opisana kot Nabujeva učiteljica ali tudi žena. Tevt kot človek z ibisovo glavo, pogosto upodobljen med pisanjem. (Internetni vir: http://fantasticallore. tumblr. com/post/29200506259) Pervati ter vedno upodobljen s slonjo glavo in odlomljenim oklom. Ena od zgodb pravi, da je do tega prišlo, ko ga je vedski modrec Vjasa prosil, da po njegovem nareku zapiše veliki ep Mahabharata. Ganeša je takoj spoznal, da za tako pomembno nalogo potrebuje najboljše pisalo, zato si je brez oklevanja odlomil levi okel in pisalo naredil iz njega. S tem je pokazal, da v iskanju vednosti nobena žrtev ni prevelika.21 Ti in podobni miti nam jasno kažejo na pomen, ki ga od samih začetkov različne kulture pripisujejo pisavi. Tudi najstarejši popolnoma razviti sistemi pisave so bili pogosto precej zapleteni in zunaj dosega širše populacije. Ocenjuje se, da je bila v zgodnjih državnih tvorbah pismenost omejena na manj kot odstotek celotne populacije. Pisarji so tako največkrat sestavljali zelo majhno in privilegirano družbeno skupino, medtem ko je za druge člane družbe pisava ostajala skrivnost, navdihnjena od bogov in dostopna le tistim najbliže božanskemu. Podobno kot teoriji o božanskem izvoru pisave danes nismo več naklonjeni še eni teoriji o njenih začetkih. Gre za teorijo, po kateri naj bi bila pisava iznajdba kakšnega genialnega posameznika ali skupine ljudi, največkrat uradnikov in trgovcev iz mesta Uruk. Pisava naj bi bila tako rezultat zavestnega iskanja in naj bi imela že ob svojem nastanku vse značilnosti, ki jih vidimo pozneje. Spet drugi v pisavi niti ne vidijo izuma, temveč naj bi bila odkrita povsem naključno. Naj gre za načrten izum 21 Coulmas, 1999: 120. Ganeša med pisanjem Mahabharate, ki jo brez premora narekuje vedski modrec Vjasa. Detajl ilustriranega rokopisa Mahabharate iz 17. stoletja. (Internetni vir: http://ea.wikipedia.org/wiki/Vyasa) ali naključno odkritje, v obeh primerih gre v osnovi za miselnost, da je pisava nastala ex nihilo. Tovrstno razmišljanje je danes preseženo: ni bilo človeka, ki se je nekega dne usedel in rekel: »Danes bom pa pisal;« da je torej ravno pisava tisto, kar potrebuje, zato se je lotil dela in jo izumil.22 Različne zgodbe o božanskem izvoru pisave in druge podobne teorije o njenih začetkih so bile preglašene šele v 18. stoletju, ko je razsvetljenska miselnost ponudila t. i. piktografsko teorijo. To je bil čas, ko je Evropa začela kazati večje zanimanje za egipčanske, kitajske, srednjeameriške in druge tuje ter za evropski pogled nenavadne rokopise in so tovrstna besedila marsikoga spodbudila k razmisleku o začetkih pisave. Eden takih je bil William Warburton (1698-1779), gloucesterski škof, ki ga danes štejemo za začetnika piktografske teorije, saj je trdil, da se je pisava razvila postopno iz narativnih risb, ki so postajale bolj in bolj enostavne. Po tej teoriji so ljudje na začetku preprosto risali tisto, kar so videli. Prva pisava so tako simboli za stvari, za imena ljudi ali za kraje, ki so se postopoma razvili od piktogramov do ideogramov, nato pa skozi logografsko fazo v fonemske pisave. To pomeni, da bi bilo treba začetke pisave iskati v splošnem premiku od konkretnega k vse bolj abstraktnemu, na njen razvoj pa gledati kot na razvoj samostojnega sistema simbolov za komunikacijo (kot risanje ali kiparje-nje), ki je šele pozneje sovpadel z govorjenim jezikom.23 22 Klemenčič, 2010: 58. 23 Prav tam. Piktografska teorija je bila vse do sredine 20. stoletja prevladujoča teorija o začetkih in razvoju pisave.24 Številna poljudnoznanstvena dela jo povzemajo še danes, čeprav se je do zdaj pokazalo, da ni trdna in da obravnavana samostojno ne vzdrži strokovne presoje. Spodkopala so jo številna nova dognanja s področja raziskovanja različnih sistemov pisave, raznovrstne arheološke najdbe, še zlasti pa dešifriranje neznanih pisav — izpostaviti gre predvsem dešifriranje hieroglifov l. 1822 (po vrsti predhodnikov je za to zaslužen Jean François Champollion), klinopisa v 50. letih 19. stoletja (Georg Fredrich Grotefend, Henry Rawlison) in stoletje pozneje še linearne pisave B (John Chadwick, Michael Ventris). Ob tem se je pokazalo, da so bile te pisave že od vsega začetka v rabi tudi za zapis jezika. Torej se ni preprosto risalo tisto, kar se je videlo, temveč se je z znaki zapisovalo foneme in/ali zloge in/ali besede določenega jezika.25 Številni raziskovalci danes pritrjujejo teoriji, po kateri je treba začetke pisave povezovati z računovodstvom. To pomeni, da naj bi se pisava razvila iz ekonomskih razlogov (zapis pretoka blaga, pobiranje davkov, dolgovi) in kot odgovor na vse bolj glasne zahteve rastočega gospodarstva, v okviru katerega je postalo beleženje poslov v zanesljivi in trajni obliki temeljnega pomena. Potreba po štetju dobrin je verjetno stara vsaj toliko kot poljedelsko-živinorejska kultura. Mnogi najstarejši dokumenti predstavljajo števke in matematične simbole, pozneje tudi znake, ki pomenijo, na katero blago in osebo se nanaša zapis količine. Tu gre posebej izpostaviti mezopotamske glinene »žetone« oziroma značnike,26 ki so sprva najverjetneje predstavljali število nečesa, pozneje pa se je na tem mestu razvila pisava zaradi potrebe, da se številskim znakom 24 Piktografsko teorijo je zagovarjal tudi Ignace J. Gelb, najbolj znan po delu »A Study of Writing« iz l. 1952. Ta še danes velja za temeljno delo s področja preučevanja sistemov pisave, saj je Gelb z njim prvič ponudil celovit in obenem izrazito ambiciozen pogled na splošno teorijo razvoja pisave. Pri tej je šlo v osnovi za to, da naj bi do iznajdbe pisave prišlo le enkrat, to je v Mezopotamiji s sumerskim klinopisom. Od tam naj bi se v začetku 3. tisočletja pr. n. št. ideja pisave (ne pa tudi sama tehnologija) razširila v Egipt, ob koncu 2. tisočletja pr. n. št. pa še na Kitajsko. Statusa prave pisave pa ni priznal nobeni od srednjeameriških pisav (v prvi vrsti majevski), ki so bile v njegovem času še precej slabo poznane. Šele pozneje je spričo novih dognanj nekoliko spremenil stališče in pritrdil, da lahko k pravi pisavi načeloma vodijo tudi grafični simboli, ki uporabljajo abstraktne oblike in barve. 25 Klemenčič, 2013: 55-58; Coulmas, 1999: 376. 26 Ti majhni predmeti v velikosti 1-3 cm so bili najdeni v izjemno velikih količinah na celotnem območju Rodovitnega polmeseca, v rabi pa so bili kar 5000 let (med 8000 in 3000 pr. n. št.). Ko so se na začetku neolitika prvič pojavili, so bili velika novost; veljajo za ene prvih predmetov, ki so bili narejeni iz gline in žgani, da bi se spremenili v nekaj trdnega in trajnega. Tudi njihova oblika je bila velika novost, saj naj bi človeštvo prav z njimi prvič sistematično uporabilo vse temeljne geometrijske oblike (najdeni so bili v obliki krožcev, stožcev, diskov, valjev, pravokotnikov itd.). Tematiko značnikov je do zdaj najbolj celovito obdelala ameriška antropologinja Denise Schman-dt-Besserat, ki je razvila teorijo o značnikih kot neolitskih pripomočkih za štetje in računanje. Interpretirala jih je kot nekakšne plačilne žetone, ki so se vzporedno z zahtevami razvijajočega se gospodarstva izpopolnili v pravi knjigovodski sistem. Torej naj bi imeli dve temeljni funkciji: služili naj bi kot števna znamenja za štetje količine dobrin in bili naj bi spominski pripomoček, ki so ga uporabljali v knjigovodske namene. dodajo še osebna imena in imena za stvari. Na tovrstno sklepanje nas napeljuje predvsem dejstvo, da najstarejše mezopotamske pisave vsebujejo tudi znake, ki so podobni tistim s starejših, bolj enostavnih značnikov. Ko se je torej v Mezopotamiji prvič pojavil vizualni sistem zapisovanja, se to ni zgodilo v prizadevanju po grafični predstavitvi jezika, temveč z namenom zapisovati oz. knjižiti ekonomska in upravna dejanja. To je bilo mogoče doseči brez posredovanja jezika, vendar le do neke mere. Simboli so imeli grafično določeno obliko in so bili brez lingvistične vrednosti. Toda o popolnem sistemu pisave govorimo šele takrat, ko predstavlja govorjeni jezik. Zato je vprašanje, kako je do razmerja preslikave med grafičnim znakom in jezikom prišlo, eno od ključnih pri obravnavi začetkov pisave. V zadnjem času je precej razširjena ideja, da je bila za vzpostavitev tega razmerja preslikave odločilna grafična obravnava števil. Do odločilnega koraka naj bi prišlo v razvoju abstraktnih števil, ko se je stenografija umaknila natančnemu prepisu jezikovne izjave. Ali povedano drugače: narejen je bil korak od ponavljajočega emblematičnega številskega sistema k sistemu neponavljajočih se emblematičnih znamenj (npr. pet krav je upodobljenih z dvema simboloma, enim za »pet« in drugim za »kravo« (se pravi jezikovno), ne pa s petimi podobnimi znaki za »kravo« (se pravi nejezikovno, predstavljajoč pogled, ne pa glas), pri čemer niti ni pomembno, ali je simbol za »kravo« piktografski ali abstrakten. Števka »pet« torej postane simbol abstraktnega števila pet, za kravo pa se lahko uporablja tudi abstrakten, torej dogovorjen in bolj ali manj grafično stiliziran simbol pojma, ki mu v govorjenem jeziku ustreza označevalec »krava«. Ko se tovrstna interpretacija še sistematizirana in postane splošno razširjena, tedaj lahko začnemo govoriti o pravi pisavi. Tako naj bi računanje oz. računska pismenost v kombinaciji z lingvistično interpretacijo simbolov za štete dobrine človeštvo popeljalo v pismenost.27 Ne le v Mezopotamiji, tudi v številnih drugih starih kulturah lahko govorimo o tesni povezavi med štetjem in začetki pisave, zaradi česar postaja proučevanje zgodnjih številskih sistemov vse pogosteje osrednjega pomena pri obravnavi prehoda od proto-pisav k pravim pisavam. Najstarejše pisave Danes večinoma velja, da se je pisava (lahko) razvila neodvisno v več civilizacijah starega sveta. Po mnenju večine strokovnjakov so samostojno nastale vsaj sumerska klinopisna, kitajska in srednjeameriška pisava, zelo verjetno pa tudi egipčanska hie-roglifna pisava — ta naj ne bi imela s sumersko klinopisno pisavo nič skupnega, naj bi pa njen nastanek spodbudila sama ideja zapisovanja govora, s katero so se Egipčani seznanili pri Sumercih. 27 Klemenčič, 2013: 58; Coulmas 1999: 377; Goody, 1993: 35. Glinena tablica z vtiskanimi in vrezanimi znaki, verjetno za vrsto blaga. Gre za najstarejšo obliko klinopisnepisave, za katero se uporablja tudi izrazprotoklinopis ali slikovni klinopis. Na tej stopnji se je znake že vrezovalo s stilusom, še vedno pa so bili v rabi tudi znaki, ki se jih je delalo z vtiskanjem značnikov na površino tablice. (Internetni vir: http://en.wikipedia.org/wiki/Proto-Elamite) Sumerska klinopisna pisava. Za najstarejšo med naštetimi, hkrati tudi za najzgodnejšo »pravo« (torej logografsko) pisavo velja sumerska klinopisna ali tudi klinasta pisava, ki je nastala ob koncu 4. tisočletja pr. n. št.28 Z njo so zapisovali jezik sumer-skega ljudstva, ki je živelo v spodnjem delu Mezopotamije, »dežele med rekama«, kjer se Evfrat in Tigris izlivata v Perzijski zaliv, in jih je pozneje premagalo drugo ljudstvo s tistega območja, Akadci. Zapisovali so jo na vlažne glinene tablice, na katere je pisar s klinasto oblikovano konico prirezanega trsta vtiskoval različne kombinacije osnovnega vtisa. Ko se je glina posušila, je zapis postal trajen in tablico so lahko spravili ali jo poslali prejemniku. Ta pisava je na začetku služila le v knjigovodske namene in jo lahko razumemo kot posledico gospodarske nujnosti. Najstarejši sumerski in elamski zapisi se ne ukvarjajo s komunikacijo v siceršnjem pomenu te besede in še zlasti ne z 28 Pojasniti je treba, da se izraz »klinopis« nanaša na način zapisovanja besedila s »klini«, tj. z vtisko-vanjem klinastih oblik v glino. To strogo gledano pomeni, da ne gre za sistem pisave. S klinopisom, ki je bil v rabi več kot tri tisočletja, so se zapisovale logografske, zlogovne in tudi abecedne pisave okrog 15 jezikov: sumerščine, huritščine in urartijščine, elamščine, semitskih jezikov (akadščine, asirščine, babilonščine idr.) ter indoevropskih jezikov (hetitščine, stare perzijščine idr.). zapisovanjem mitov ali sestavljanjem pesmi, se pravi s književnimi nameni. Tako je vsaj prvih petsto do sedemsto let zgodovine pisave, ko so zapisi povsem gospodarski ali upravni, nikoli verski ali zgodovinski. Edina izjema je nekaj šolskih besedil, ki pa jih prav tako lahko razumemo zgolj kot sezname znakov in besed, ki so se jih morali naučiti bodoči pisarji. Najstarejši spomeniki sumerskega klinopisa so bili odkriti na lokaciji nekoč izjemno pomembnega mesta Uruk, ki je stalo vzhodno od današnjega toka Evfrata na močvirnatem območju južne Mezopotamije. V poznem uruškem obdobju (Uruk IV; ok. 3350—3100 pr. n. št.) je imelo domnevno od dvajset do petdeset tisoč prebivalcev, zaradi česar ga lahko označujemo kot prvo pravo mesto v zgodovini človeštva. Če k temu prištejemo še dejstvo, da je bilo v tem obdobju podvrženo izrazitim spremembam tudi v sami organiziranosti družbe (družbenim, političnim in gospodarskim spremembam), postane njegova oznaka kot glavnega kandidata za rojstni kraj pisave povsem razumljiva. Na tablicah iz naslednjega obdobja (Jemdet Nasr ali Uruk III; 3100-2900 pr. n. št.) že naletimo na znake z determinativno vrednostjo (semantični indikatorji, ki povedo, v katero semantično skupino spada beseda, npr. »ženska«, »božanstvo«, »množina« ipd.), z njimi pa so začeli na besedilih iz starega Ura (zgodnje dinastično obdobje; po l. 2900 pr. n. št.) označevati tudi glasovno izgovarjavo težkih besed (fonetski indikatorji, ki povedo, kako mora beseda zveneti). Zdaj so bili znaki že poenostavljeni v skupine značilno klinastih potez, poleg tega se je spremenila smer pisanja - ni šla več od desne proti levi v navpičnih stolpcih, ampak se je zasukala za devetdeset stopinj in šla zdaj v vrsti od leve proti desni, verjetno zato, da se med pisanjem ni razmazovalo. Zadnji pomembnejši korak v tem zgodnjem razvoju se je zgodil s prihodom semitsko govoreče akadske dinastije in združitvijo razdrobljenih sumerskih mestnih državic v enotno akadsko državo (po l. 2334 pr. n. št.). Akadščina je postala prevladujoči govorjeni jezik, vendar je bila zaradi dostopa do starega gradiva še zmeraj potrebna tudi sumerščina. Jezika sta nekaj časa sobivala, sumerščina pa se je vse bolj uporabljala le še za pisane transakcije, postopoma pa je nastal pojem »mrtvega jezika«.29 Egipčanska hieroglifna pisava. Približno v istem času (ob koncu 4. tisočletja pr. n. št.) in verjetno s kakšno spodbudo iz Sumerije so Egipčani razvili hieroglifno pisavo, s katero so zapisovali svoj jezik. Za hieroglifno so jo poimenovali Grki, ker je bila njena raba po njihovem mnenju verska - beseda hieroglif izhaja iz grške besede za »božjo besedo«. In res se je dolgo zdelo, da je imela vsaj na začetku ta pisava drugačno rabo kot v Mezopotamiji. Iz starejših obdobij so se ohranili skoraj izključno kamniti napisi (na nagrobnih kamnih in drugih artefaktih), zaradi česar je veljalo, da je bila prvotna pisava po naravi monumentalna in so jo šele pozneje prilagodili za 29 Goody, 1993: 45-49; Klemenčič, 2013: 58-59; Woods, 2010: 33-34. druge namene tako, da so jo pričeli zapisovati na papirus. To naj bi kazalo na to, da je bila v Egiptu pisava najprej hieratična (svečeniška) in šele pozneje demotska (ljudska, prilagojena javni rabi), torej ravno obratno, kot je bilo v Mezopotamiji. A pri tem je treba upoštevati dvoje. Prvič, da gre tukaj deloma za to, da papirus celo v takšnem podnebju, kot ga ima Egipt, ni tako trpežen kot glinene tablice, zato na prvi popisan papirus naletimo šele sredi 3. tisočletja pr. n. št. In drugič: nove arheološke najdbe vse bolj nakazujejo možnost, da bi bilo treba tudi v Egiptu nastanek pisave tesneje povezati z gospodarskimi potrebami in birokratskimi zahtevami obsežne države, ki je nastala z združitvijo Zgornjega in Spodnjega Egipta (okoli 3100 pr. n. št.). Na to nas napeljuje najdba okoli dvestotih ploščic iz kosti in slonovine ter okoli stotih vtiskanih posod, ki so jih odkrili v mestu Abydos na zahodnem bregu Nila in na katerih so kratki numerični zaznamki ter, kot vse kaže, osebna in krajevna imena, uporabljali pa naj bi jih v knjigovodske namene. Egipčanska pisava je bila po svojih notranjih značilnostih precej podobna su-merski klinopisni pisavi. Bila je mešane logosilabične narave, saj so v njej obstajali tudi fonetski indikatorji, ki so bili v pomoč pri izgovarjavi logogramov, poleg teh pa še semantični indikatorji, ki so kazali na vrsto predmeta ali dejanja.30 To pomeni, da sta se lahko z egipčanskimi hieroglifi kot tudi s sumersko-akadsko klinopisno pisavo že zgodaj upodabljala tako glas kot pomen besed. Egiptovskim (in sumerskim) pisarjem se je torej kazala možnost fonetskega razvoja, vseeno pa so si še naprej zapletali življenje z logogrami in indikatorji. Zdi se, da pri tej odločitvi ni šlo toliko za konservativnost ali celo nerazumevanje možnosti, temveč prej za neposreden interes samih pisarjev, da se ohrani takšno stanje, ki je drugim, »neposvečenim«, onemogočalo, da bi imeli dostop do tega pomembnega občevalnega sredstva. Še zlasti egipčanska pisava, v precejšnji meri tudi klinopisna, je ostajala v rokah ozke elite pisarjev, ki jim ni bilo do poenostavljanja, saj so hoteli obdržati nadzor nad novo tehnologijo. Zato sta najstarejši pravi pisavi ves čas svojega obstoja ostali kompleksni.31 So pa načelo fonetičnega zapisa na podlagi egipčanske pisave ugotovili semitski delavci v Egiptu, ki so potem razvili svojo, črkopisno pisavo. Kot prva takšna je okrog leta 1600 pr. n. št. nastala prasinajska pisava, sodobne segmentalne pisave pa naj bi se razvile neposredno iz nje ali vsaj v povezavi z načelom in duhom, ki je botroval že njenemu nastanku. Načelo črkopisa se je hitro prijelo in razširilo ter omogočilo nadaljnji razvoj — iz prasinajske pisave je nastala prakanaitska, ki je predhodnica feničanske pisave, slednja pa se je širila po Sredozemlju in naprej in postala predhodnica večine modernih pisav. 32 30 Bolj pravilno bi bilo egipčansko hieroglifno pisavo označiti kot logosoglasniško, saj so bili pri fo-netskih indikatorjih samoglasniki izpuščeni. Staroegipčanski jezik je namreč pripadal afroazijski družini jezikov, za katere je značilno, da pomen večinoma izražajo s pomočjo soglasnikov, medtem ko lahko govorec samoglasnike razbere iz konteksta. 31 Baines, 2004: 161-162; Goody, 1993: 50-52; Trigger, 2004: 50. 32 Klemenčič, 2013: 59. Kitajska in srednjeameriške pisave. Sredi 3. tisočletja pr. n. št. je bila zamisel o pisavi po starih civilizacijskih središčih na Bližnjem vzhodu že široko razširjena. Proti koncu 2. tisočletja pr. n. št. je bila pomembna razvojna stopnja dosežena tudi na Kitajskem, nekaj stoletij pozneje pa še v Srednji Ameriki. Kitajci so sicer protopisavo poznali že v 7. tisočletju pr. n. št., za prvo pravo pisavo, ki zapisuje tudi jezik, pa velja pisava napisov iz obdobja dinastije Shang iz 2. polovice 2. tisočletja pr. n. št. (preroko-valski zapisi na oklepih želv in lopaticah goveda).33 Kot zadnja od domnevno štirih prvotnih pisav je v 1. tisočletju pr. n. št. nastala še srednjeameriška pisava. Točneje, so nastale. V to skupino namreč uvrščamo več pisav, katerih raba je bila drugačna od tiste v Starem svetu in so imele obliko »politične informacije v koledarskem okviru«.34 Za najstarejšo med njimi, če jo obravnavamo kot pisavo, ne le kot metodo grafične reprezentacije, velja olmeška pisava. Njeni prvi spomeniki so nastali že okrog leta 900 pr. n. št., morda celo nekaj stoletij prej, sledimo pa jim do 5. stoletja pr. n. št. na širšem območju osrednje in južne Mehike. Vendar se pogosteje kot najstarejša srednjeameriška pisava obravnava še nerazvozlana hieroglifna pisava Zapotekov, ki je v oaksaški dolini vzniknila okoli leta 600 pr. n. št. in bila v rabi vse do 10. stoletja n. št. Vsaj omeniti je treba še majevsko pisavo, ki velja med vsemi srednjeameriškimi pisavami za najbolje razumljeno, čeprav tudi ne popolnoma. Najstarejši spomeniki majevske pisave izvirajo iz 3.—1. stoletja pr. n. št., najmlajši zapisi v tej pisavi pa segajo v 16. stoletje. V takšnem časovnem razponu se je pisava precej spreminjala, verjetno pa je že od samih začetkov zapisovala govorjeni jezik s pomočjo logogramov in sila-bogramov. V zgodnjem obdobju je bilo sicer ujemanje med govorjenim jezikom in zapisom po vsej verjetnosti manjše, pozneje pa jo lahko brez zadržkov označujemo kot tisto med srednjeameriškimi sistemi pisave, ki najtesneje ustreza govorjenemu jeziku.35 V nasprotju z dolgo vztrajajočim prepričanjem danes velja, da ima pisava več začetkov in da je daleč od tega, da bi se razvijala v enosmernem evolucijskem zaporedju. Čeprav štirje (skoraj) neodvisni najstarejši sistemi pisave ne predstavljajo velikega vzorca, njihova obravnava in primerjava vseeno omogočata bolj učinkovito oblikovanje splošnih zaključkov o začetkih in razvoju zgodnjih sistemov pisave, kot bi bilo možno, če bi vsi izšli iz skupnega vira. 33 Prav tam. 34 Goody, 2013: 37. 35 Houston, 2004: 299. Literatura in viri Baines, John. 2004. The earliest Egyptian writing: development, context, purpose. V: The First Writing, Stephen D. Houston, ur. Cambridge: Cambridge University Press, str. 150-189. Goody, Jack. 1993. Med pisnim in ustnim. Študije opisnosti, družini, kulturi in državi. Ljubljana: ŠKUC: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete. Harris, Roy. 1989. The Origin ofWiting. London: Gerald Duckworth & Co. Ltd. Houston, Stephen D. 2004. Writing in early Mesoamerica. V: The First Writing, Stephen D. Houston, ur. Cambridge: Cambridge University Press, str. 274-309. Kipling, Rudyard. 1999. Kako je nastala abeceda in druge čisto zaresne zgodbe. Ljubljana: Karantanija. Klemenčič, Simona. 2013. Pregled indoevropskih jezikov. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Robertson, John S. 2004. The possibility and actuality of writing. V: The First Writing, Stephen D. Houston, ur. Cambridge: Cambridge University Press, str. 16-38. Slovar slovenskega knjižnega jezika. Knj. 5: T—Ž in Dodatki A-Š. 1991. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša. Slovenika: slovenska nacionalna enciklopedija. 2011. Ljubljana: Mladinska knjiga. Slovenski veliki leksikon P-Ž. 2005. Ljubljana: Mladinska knjiga. The Electronic Text Corpus of Sumerian Literature (ETCSL). 2006. Enmerkar and the lord of Aratta (text 1.8.2.3). Faculty of Oriental Studies, University of Oxford. Internetni vir: http://etcsl.orinst.ox.ac.uk/cgi-bin/etcsl.cgi?text=t.1.8.2.3#. The Electronic Text Corpus of Sumerian Literature (ETCSL). 2006. Inana andEnki (text 1.3.1). Faculty of Oriental Studies, University of Oxford. Internetni vir: http://etcsl.orinst.ox.ac.uk/cgi-bin/etcsl.cgi?text=t.1.3.1#. Trigger, Bruce G. 2004. Writing systems: a case study in cultural evolution. V: The First Writing, Stephen D. Houston, ur. Cambridge: Cambridge University Press, str. 39-68. Woods, Christopher. 2010b. The Earliest Mesopotamian Writing. V: Visible Language: Inventions of Writing in the Ancient Middle East and Beyond, Christopher Woods, Geoff Emberling, Emily Teeter, ur. Chicago: The Oriental Institute of the University of Chicago, str. 33-84. Zusammenfassung Die Anfänge und die Entwicklung der Schrift Natalija Zizic Die Schrift gilt als eine der bedeutendsten Erfindungen in der Geschichte der Menschheit. Sie kennzeichnet den Wendepunkt zwischen der Urgeschichte und Geschichte, stellt eine der Grundlagen der modernen Gesellschaft dar und ist sowohl das Resultat als auch die Bedingung für die Entwicklung höherer Zivilisationsformen. Die Schrift wird auf verschiedene Arten definiert: am häufigsten als grafische Darstellung der Sprache. Typologisch wird sie in drei Teile gegliedert: Proto-Schrift, logografische Schrift und phonetische Schrift. Unter dem gemeinsamen Namen der Proto-Schrift versteht man diejenigen Formen bzw. Systeme der sichtbaren Vorstellung, die nicht als richtige Schrift definiert werden, da sie nicht an die Sprache gebunden sind bzw. grafisch nicht die menschliche Rede darstellen. Zahlreiche der Schriften haben die mehr oder weniger offensichtliche bildliche Komponente gemeinsam. Aus diesem Grund spricht man an dieser Stelle auch häufig von der Bildschrift. Als richtige Schriften bezeichnet man die logografischen Schriften, in denen einzelne Zeichen das ganze Wort oder ein bestimmtes Morphem darstellen. Wesentlich bei diesen Schriften ist es, dass sie wenigsten die Ansätze der Phonetisierung beinhalten, da die Logogramme nach Bedarf der phonetischen Niederschrift dienen bzw. sich nach dem Rebusprinzip richten können. Die Phonetisierung setzt sich in den phonetischen Schriften, die in Silben- und Segmentalschriften unterteilt werden, vollständig durch. In den Silbenschriften werden einzelne Silben aufgeschrieben, in den Segmental- bzw. Buchstabenschriften werden kleinere Einheiten als Silben aufgeschrieben. Die Fragen, die mit den Anfängen der Schrift verbunden sind, sind so alt wie die Schrift selbst. Bekannt sind zahlreiche Geschichten, die der Schrift einen göttlichen Ursprung zuschreiben oder sie als die Erfindung eines Genies behandeln. Die magischen Aspekte über derartige Geschichten wurden erst von der aufklärerischen Denkart übertroffen, die die erste rationale Theorie über die Anfänge der Schrift bot. Es handelt sich um die piktografische Theorie, nach der sich die Schrift aus narrativen Zeichnungen entwickeln sollte, die immer einfacher und abstrakter wurden. Heute stimmen wir hauptsächlich der Theorie zu, nach der die Anfänge der Schrift mit dem Zählen, der grafischen Behandlung der Schrift und der Buchhaltung verbunden werden. Das heißt, dass sich die Schrift wahrscheinlich aus ökonomischen Gründen entwickelt hat, als im Rahmen der wachsenden Wirtschaft der Bedarf nach dem Zählen der Güter und Protokollieren der Geschäfte in einer verlässlichen und dauerhaften Form von wesentlicher Bedeutung wurde. Ein derartiger Standpunkt zu Anfängen der Schrift ermöglicht gleichzeitig, dass die Überzeugung über die Entwicklung der Schrift nach dem Prinzip der einbahnigen Evolutionsfolge endgültig überschritten wird. Endlich kann die lange andauernde Überzeugung über den gemeinsamen Ursprung aller bekannten Schriften aufgegeben werden. Demzufolge kann die Entstehung von mindestens drei oder vier früheren Systemen selbstständig und unabhängig von allen anderen behandelt werden. UDK 003.5+003.344(497.4)(091) 1.01 Izvirni znanstveni članek Prejeto: 24. 11. 2012 Mo'ca Vomer Gojkovič,* Verena Vidrih Perko** Pisalni pribor in pismenost kot vir informacij o stopnji romanizacije (zgodnja antika) in pokristjanjenja (pozna antika in slavika) na območju današnje Slovenije Writing utensils and literacy as a source of information about the level of Romanisation (early Antiquity) and Christianisation (late Antiquity and Slavic works) in Slovenia Izvleček Slovenski prostorje v času prevlade Rimljanov ob romanizaciji staroselskega prebivalstva doživel tudi latinizacijo, s čimer so uvedli latinsko pravo, pa tudi latinski jezik. Med znake visoke stopnje romanizacije zato upravičeno štejemo epigrafske spomenike, ki so staro-selski noriški kulturi tuji in tako do prihoda Rimljanov skupaj z latinskim jezikom in kulturo vklesavanja napisov na kamnite spomenike neznani. Kot potrditev izobraževanja pa lahko štejemo tudi najdbe pisalnega pribora na širšem prostoru današnje Slovenije. Abstract During Roman rule, in addition to the Romanisation of the original inhabitants Slovenian territory also experienced Latinisation, which introduced Roman law as well as the Latin language. Among the indicators of a high level of Romanisation can thus justifiably be included the epigraphic monuments which were alien to the original Noricum culture and thus unknown until the arrival of the Romans, together with the Latin language and the culture of engraving inscriptions on stone. The finds of writing utensils in a wider Slovenian area can also serve as a confirmation of the introduction of education. Ključne besede: romanizacija, latinizacija, kamniti spomenik, napis, stilus, tabula cerata, spatula, črnilnik, grobišče, Karnij, Emona, Petoviona, Ajdna nad Potoki, Bled, Bodešče in Bašelj Mojca Vomer Gojkovič, muzejska svetovalka, Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož, e-pošta: mojca.vomer.gojkovic@pmpo.si Verena Vidrih Perko, ddr., muzejska svetnica, Gorenjski muzej Kranj, e-pošta: verena.vidrih-perko@gorenjski-muzej.si ■k Z rimsko okupacijo prostora med Aquileio in Emono se je končal dolgotrajen in obsežen proces širitve rimskega nadzora v Galijo Cisalpino, ki se je začel že konec 3. stoletja pred našim štetjem (Rossi 1996). Ustanavljanje latinskih kolonij v Padski nižini ter dodeljevanje najplodnejše zemlje veteranom druge punske vojne je povezano z nasilnim preseljevanjem ali celo z izginotjem posameznih staroselskih in keltskih plemen. Nastajanju urbanih središč je sledila pospešena gradnja cestne mreže s povezovanjem rečnih poti in obsežnimi melioracijskimi posegi ter z migracijo staroselcev v mesta. Procesu je sledila močna romanizacija.1 Obdobje kolonizacije Galije Cisalpine se je sklenilo z ustanovitvijo Akvileje leta 181. Velik prostor med Apenini, Tirenskim morjem in Jadranom na vzhodu sta v prvi fazi kolonizacije zamejevali reki Timava in Soča (Bandellli 1988). Sledila je dolgotrajna faza domala stopetdesetletnega osvajanja sosednjih ozemelj Istre, Alp in zahodnega Ilirika, ki se je v oktavijanski dobi zaključila z ustanovitvijo Emone, najvzhodnejše kolonije na območju Italije (Šašel Kos 1997. Sašel Kos 2002. Vičič 2003). V vseh fazah širjenja rimske oblasti gre za kompleksen in dolgoročno načrtovan proces strateško gospodarskega in kulturnega pomena, katerega posledica je stapljanje staroselskih plemen z italskimi prišleki, oblikovanje identitete in močan občutek pripadnosti rimski državi (Salmon 1982). Tako je romanizacijo prostora med Akvilejo in Emono do določene mere mogoče razumeti v prizmi celotnega cisalpinskega območja, vendar generalizacije niso brez nevarnosti, saj je za rimsko kolonizacijsko politiko značilno, da se je prilagajala značaju staroselskega prebivalstva. Pri procesih kulturnega in političnega zlitja je bilo brez dvoma temeljnega pomena prodiranje latinskega jezika v splošno rabo. Latinščina in pismenost sta bili poleg političnih pravic morda najbolj razpoznavna znaka romanitas in obenem tudi temeljna razlika med pripadniki rimske države in prazgodovinskimi, staroselskimi ljudstvi in plemeni, ki so govorila mnogoštevilne keltske in starojadranske jezike ter dialekte in so povečini še živela v času analfabetizma. Latinizacija (uvajanje latinskega prava, toda tudi latinskega jezika na širšem mestnem območju latinskih kolonij Galije Cisalpine) in romanizacija sta neločljivo povezana in soodvisna pojava v procesu širjenja zgodnjerimske okupacije. Smemo predvideti, da sta potekala na ozemlju severne Italije in na sosednjih območjih na podoben način? Na območje Norika so se že kmalu po ustanovitvi Akvileje naselili italski trgovci v naselbinah z značajem hospitiumpublicum (Sašel Kos 1997). Ta trgovska in obrtniška središča so kmalu postala prava središča romanizacije z velikim radijem vplivanja na staroselsko, še prazgodovinsko prebivalstvo (Piccottini 1987). Da pa je bila noriška aristokracija tudi aktivno vključena v procese širjenja rimske oblasti in je bila za zaslu- 1 Termin 'romanizacija' je zelo natančno definiral Francis Haverfield v Concise Oxford Dictionary: The Romanisation of the Roman Britain (1906) z besedami to make Roman in character. ge nagrajena z dodeljevanjem državljanskih pravic, je razvidno iz pisnih in epigrafskih virov avgustejske dobe. Ta poseben položaj se kaže na poseben način. Stopnjo roma-nizacije med pripadniki staroselske noriške elite, ki je sicer svoje tradicije ohranjevala še dolgo v drugo ali celo tretje stoletje imperialne dobe, se da veliko bolje opazovati na podlagi uporabe latinskega jezika in pismenosti kot zgolj na podlagi noše in grobnih pridatkov (Šašel 1954). Med znake visoke stopnje romanizacije zato upravičeno štejemo epigrafske spomenike, ki so staroselski noriški kulturi tuji in tako do prihoda Rimljanov skupaj z latinskim jezikom in kulturo vklesovanja napisov na kamnite spomenike neznani (Šašel 1954, 38). Velik del ljubljanske kotline in vrhniškega območja so poseljevali rimski državi sovražni Tavriski. Gorenjska je v času, ko je moč Tavriskov zaradi številnih kazenskih pohodov rimske vojske oslabila, skoraj gotovo spadala pod vplivno območje Nori-škega kraljestva. S prevzemom kontrole nad pomembnimi kontrolnimi točkami, kot sta Ocra in pristanišče Nauport, se je rimska oblast nezadržno širila. Z osnovanjem kolonije Emone v oktavijanski dobi in razdelitvijo agra je bila vzpostavljena najvzho-dnejša italska meja. Zahodni del današnjega slovenskega ozemlja je bil razdeljen med akvilejski, targestinski in emonski ager (Šašel Kos 2002. Šašel Kos 2003). Kolonizaciji in postopnemu vključevanju staroselskih ljudstev v mestne agre in državne strukture so sledile številne politične in gospodarske spremembe, ki se odražajo na poselitveni podobi in tako posredno v materialni kulturi (Zaccaria 1994, Horvat 1999). Kot je znano iz zgodovinskih in epigrafskih študij o najzgodnejših naselbinah na obravnavanem območju, tj. Navporta, naselja, za katerega Tacit trdi, da je municipii instar, in Emone z rangom kolonije, so bili nosilci in predstavniki oblasti veterani vojaških enot in trgovci, člani severnoitalskih in akvilejskih družin (Šašel Kos 1990). V začetku širjenja rimske oblasti in nastanka urbanih jeder je bila pismenost sredi nepismenega staroselskega prebivalstva jasen znak pripadnosti italski eliti in rimski državi. Uporaba latinščine pa je skupaj s pismenostjo dajala vladajočemu sloju identiteto in krepila občutek pripadnosti urbani skupnosti. Poleg epigrafskih dokumentov sodijo med vidne simbole pismenosti (torej romanizacije) upodobitve pokojnika s pisalnim priborom, ki so omejene na sloj najbogatejše družbene elite. Upravičeno jih smemo enačiti s simbolično govorico prilaganja stilusov in tablic v grobove manj premožnih. Staroselsko prebivalstvo je bilo (vsaj) delno vključeno v novo nastale naselbine, kar je mogoče sklepati po arheološkem gradivu urbanih centrov, npr. Emone in iz (poznejših) epigrafskih virov.2 V bližini novo nastalih rimskih centrov oblasti, npr. zgodnjerimske naselbine Carnium (Karnij), odkrita staroselska grobišča kažejo doseli- 2 Nagrobna plošča iz Lesc, Marcus Oclatius Avitus, decurio coloniae Emonae. Hoffiller, Saria, AIJ 1938, 218. tev manjše skupine populacije.3 V posameznih primerih je v bližini prazgodovinskih postojank mogoče najti ostanke rimskodobne poselitve, npr. na Tupaličah. Da je morala biti sestava najzgodnejšega doseljenega prebivalstva v Iliriku podobna, potrjujejo epigrafski in arheološki viri vojaške utrdbe na Petovioni (Horvat et al. 2003). Potek poselitve in vključevanje staroselskega prebivalstva pod rimski nadzor in pozneje v državo sta podobno povezana s kazenskimi pohodi in z vojaškimi osvojitvami. Procesi romanizacije so potekali v tesni povezavi s potrebami vojske in nasilno rekrutacijo (Šašel 1974). Prodiranje rimske oblasti je redno spremljala, še večkrat pa ji že predhodila cvetoča trgovska izmenjava. Slednje na tem prostoru ne pomeni nič novega, saj so že v prazgodovinskem času tod stekale hipoborejske in argonavtske poti s severa in vzhoda na zahod in v Caput Adriae (Šašel Kos 1990). Egejski in italski proizvodi so predstavljali stalen dotok že med halštatsko- in latenskodobno prebivalstvo (Gabrovec 1999. Turk 2005). Prisotnost importiranega gradiva, kot so npr. keramika, orožje ali posamezni kosi nakita, zato še niso povsem zanesljiv dokaz romanizacije v smislu stapljanja z rimsko kulturo. Iz tega vzroka štejemo med najzanesljivejše dokaze visoke stopnje romanizacije predvsem pismenost, kajti bistvena razlika med italskimi doseljenci in staroselskim prebivalstvom ni bila le raba specifičnega blaga, temveč predvsem raba latinskega jezika, ki ni bil le jezik novih državnih struktur in vojske, temveč je tudi omogočal sporazumevanje med številnimi doseljenci. Med te ne štejemo le italskih prišlekov in vzhodnjakov, ki so opravljali številne birokratske službe ali trgovske posle, temveč predvsem posameznike in dele staroselskih plemen, ki so se z novo rimsko upravo morali preseliti ali sprejeti vojaško službo in se na ta način znašli med tuje govorečim prebivalstvom. Latinščina je torej omogočala sporazumevanje tudi med staroselski-mi prebivalci. Vpetost posameznika v politični in državni aparat pa je kot stranski efekt prinašala opismenjevanje in sprejemanje zunanjih znakov pripadnosti rimskemu svetu, kot so noša, način prehrane, a tudi vrezovanje imen v posodje ali prilaganje pisalnega pribora v grobove in v posameznih primerih tudi postavljanje nagrobnikov. Primer stilusa iz zgodnjeantičnih plasti Karnija K zelo izpovednim najdbam sodita koščena stilusa, odkrita med zgodnjeantič-nimi naselbinskimi plastmi Karnija. Carnium je bila postaja na prostoru današnjega Kranja, ki leži na sotočju rek Save in Kokre z izrednim strateškim pomenom: nadzirala je gornjesavsko pot za Italijo. 3 Prazgodovinske naselbine ležijo nedaleč, ob robu plodne ravnice, ki je postala z mengeško kamniškim poljem jedro emonskega agra (Perko 2006). Tabla 1: Koščeni stilus iz Carniuma Ozek in medsebojno nepovezan zgodnjerimski naselbinski sloj je bil odkrit na več mestih. Med gradivom so bili najdeni deli vojaške opreme, uvožena keramika, datirana v srednjo ali pozno avgustejsko fazo ter dva koščena in en bronast stilus - pisalo (Sagadin 2003).4 Koščena stilusa sta na eni strani priostrena, na drugi valjasto zadebeljena, eden z dobro obgrizenim koncem (t. 1: 7). Analogije je možno najti v zgodnjem gradivu s sosednjega avstrijskega najdišča Magdalensberg (Sagadin 2003). Najzgodnejšo fazo kranjske rimske okupacije je najbrž treba povezovati z aneksi-jo Noriškega kraljestva in razširjenjem emonskega agra na gorenjsko stran. Omenjeno gradivo je treba pripisati manjši rimski vojaški posadki, ki je utrdila nadzor nad okoliškim staroselskim prebivalstvom in izpeljala razdelitev plodne ravnice med emonske 4 Med drugim gradivom so prevladovali italski importi, zgodnje amfore Dressel 7-11, Dressel 6A in 6B, oljenke in tera sigilata, oblik Conspectus 12, 14, skodelice tipa Sarius, ACO čašice in drugo. Med sponkami prevladujejo fibule tipa Aucisa, med starejšimi najdbami je znana fibula tipa Nauheim, kar se dobro sklada z odkritjem vilic za perjanico s čelade tipa Weisenau, in drugo (Sagadin 2003). Tabla 2: Grob s pisalnim priborom iz Emone koloniste. Jasno prepoznavna naselbinska faza zgodnjerimske karnijske postojanke tako rekoč ugasne med naslednjimi desetletji, ko se pojavijo podeželske vile rustike na različnih koncih Gorenjske (Vidrih Perko, Sagadin 2004). Emona, izbor iz grobov Že v času, ko so kolonijo Emono še obravnavali kot mesto v Panoniji, so arheološka izkopavanja neizpodbitno kazala na italski karakter materialne kulture, zelo dobro znane predvsem iz grobišča z okoli 2500 odkritimi grobovi (Plesničar Gec 1972. Šašel Kos 2003). Tako se v emonskih grobiščih pojavljajo značilni pokopi v amforah in grobovi z opečno konstrukcijo, v katerih je veliko število importiranih predmetov: bronasto, stekleno in keramično posodje in nakit. V grobovih so stilusi in črnilniki pogost pri-datek, kar je zaradi italskega karakterja naselbine povsem razumljivo (Plesničar Gec 1972. Petru 1972). Med najdbami je bilo tudi nekaj zelo redkih predmetov, ki so sestavljali poleg stilusov set pribora za pisanje. Mednje spada spatula, lopatka za glajenje povoščene tablice, ki je bila do sedaj le redko prepoznana (skupaj so znani samo štirje primerki, od katerih sta dva iz emonskih grobišč, fragment iz Novega mesta in ročaj še ene spatule iz tretjega mitreja na Ptuju, kar je z nedavnimi raziskovanji odkril Dragan Božič. Božičevim raziskovanjem dolgujemo tudi še izredno duhovito interpretacijo do sedaj neidentificiranega predmeta z istega emonskega groba št. 639 z Dolenjske ceste (t. 2). Med najdbami, ki jih je Plesničarjeva določila kot flavijskodobne, so se pojavili odlomek železne spatule, koščeno »ravnilo« in koščen nožek, ki po vsem sodeč predstavljajo set pribora za pisanje (Božič 2002, 35). Poetovio, izbor Petoviona, ki se je razvila v veliko središče province Panonije na območju današnjega Ptuja in Hajdine (Horvat et al. 2003. Vomer Gojkovič 2005), je bila v rimskem času upravni center, v katerem so imeli sedež ilirska carina, arhiv in urad za davek (Vomer Gojkovič 2001. Vidrih Perko, Vomer Gojkovič 2005),5 o čemer nam pričajo napisi na kamnitih spomenikih, nagrobnikih in posvetilnih kamnih iz petovionskih mitrejev (Vomer Gojkovič 2001). V začetku vojaški, pozneje pa civilni karakter mestnega naselja s številnimi pomembnimi državnimi uradi je spremljala visoka stopnja pismenosti in latinizacije, kar je razvidno iz številnih epigrafskih posvetil pisarjem, računovodjem, kontrolorjem itd. Te poklice so v glavnem opravljali Italiki in uslužbenci zahodnega izvora; staroselsko prebivalstvo je zelo redko omenjeno na kamnitih spomenikih.6 Večino posvetil na spomenikih v I. mitreju na Spodnji Hajdini je postavilo osebje carinske uprave v Petovioni; verjetno so tudi svetišče samo zgradili carinski uslužbenci (upravniki, njihovi namestniki, pregledniki, nadzorniki). Trditi smemo celo, da so ti brez dvoma priseljeni carinski sužnji uvedli Mitrov kult (Abramic 1925, 164) v Petovioni. Na napisih v mitreju so omenjeni trije njihovi gospodarji, ki so imeli ilirsko carino 5 O pomenu Petovione kot obrtniškem in trgovskem centru Panonije poroča Abramic, 1925, 9-23. Geografski položaj ob jantarni poti je imel velik pomen za razvoj naselja, kateremu je Trajan podelil mestne pravice. Mesto se je razvijalo in širilo na obeh straneh Drave. Kmalu je postalo eno največjih središč Panonije. Petoviona je svoj največji razcvet doživela v 2. in 3. stoletju. Imela je številne obrtniške delavnice in močno uradništvo. Bila je upravno središče, v katerem so imeli sedež ilirska carina, arhiv in urad za davek, o čemer pričajo napisi na kamnitih spomenikih, nagrobnikih in na posvetilnih kamnih iz petovionskih mitrejev. Upravna in gospodarska moč je skupaj z mnogimi novostmi pustila močan pečat v urbanistični ureditvi. Položaj je Petovioni prinesel mnoge gospodarske prednosti, ne samo mnogo ekonomsko dobro stoječega prebivalstva, ampak je imela razvite tudi mnoge gospodarske podružnice, s katerimi je oskrbovala manjše postaje. Gotovo najpomembnejša je obsežna keramična obrt, ki bi jo zaradi velikega števila opekarsko lončarskih delavnic lahko imenovali industrija. Zanimivo je, da je v Petovioni najdenih več kot sto lončarskih in opekarskih peči (Vomer Gojkovič 1993. Horvat et al. 2003). 6 Osebna imena staroselskega prebivalstva so pogosto vpraskana na keramiki, prepoznana so tudi na pečatih lokalnih proizvodov (Istenič 2004, s citirano literaturo). Slika 1:1. mitrej — rojstvo Mitre iz skale Slika 2:1. mitrej — posvetilni kamen Primitivosu, ustanovitelju Mitrovega kulta v Petovioni Hyacinthusu v zakupu: Antonius Rufus, Sabinus Veranus in Iulius Saturninus (sl. 1).7 Dva enaka po-svetilna kamna nosita tudi enaka napisa: Primitivos, suženj cesarskega upravnika Caius Rufius in carinski nadzornik publici portorii (contra) scriptor — (proti) pisec, kontrolor - je postavil spomenika v spomin nekega Hyacintha, ki je bil, kot se domneva, pravi ustanovitelj Mitrovega kulta v Petovioni (Vomer Gojkovič 2001, 105-106) (sl. 2).8 Spomenike v III. mitreju so postavili uradniki in vojaki. K starejšemu inventarju tega mitreja spada posvetilni kamen cesarjevega sužnja in računskega uradnika v dediščinskem davčnem uradu Avgusti servus hereditatum tabularius (Abramic 1925, 174).9 Tudi vojaški uradniki so bili gotovo vešči pisanja. V ospredju so našli marmornat 7 I. mitrej je bil odkrit leta 1899 in je najstarejši med petovijskimi mitreji. V njem stoji in situ dvanajst spomenikov. Antonius Rufus je posvetil dva oltarja, Mitrovemu rojstvu (na sprednji strani podstavka je tabula ansata z napisom, inv. št. RL 143) in Petri Genetri (oltar iz belega marmorja se zgoraj končuje s skalo z odprtino za kip, ima na sprednji strani obrobljeno napisno polje ter na stranicah doprsje Sola in Lune, inv. št. RL 144). 8 V I. mitreju na Spodnji Hajdini sta dva marmorna podstavka z ohranjenimi deli nog in obleke z enakim napisom. Inv. št. RL 147 in RL 148. 9 Na Ptuju je bilo do sedaj najdenih pet mitrejev, ki so delovali od sredine 2. do konca 4. stoletja. III. mitrej je stal sredi gosto pozidane četrti rimskih vil med Studenčnico in današnjo Mariborsko cesto, je največji med petovionskimi mitreji in kaže dve fazi gradnje. V prvi fazi, kamor sodi tudi omenjeni spomenik, so zgradili svetišče, v drugi fazi so mitrej razširili in dogradili. Slika 3: Stela S(extu?) Aureliju Hermi, pomočniku arhivarjev province Panonije Zgornje provinciae pannoniae superioris spomenik s pripadajočim podstavkom; na njem je upodobljena nepopolno ohranjena Mitrova daritev, posvečena sončnemu bogu, nepremagljivemu Mitri, za blaginjo pisarniškega ravnatelja in uradništva legij V. Makedonike in XIII. Dvojne (Gemine) canaliclari et actariorum et codicariorum et librariorum legionum V Macedonicae et XIII Geminae Gallienarum.10 V Petovioni je bil tudi arhiv, omenjajo se uradniki in pomočniki arhivarjev, večkrat pa so upodobljeni pokojniki na nagrobnikih ali pokrovih pepelnic s svitki v rokah (Vomer Gojkovič 1998, 21, sl. 1) (si. 3).11 Na ohranjenem delu napisa na nagrobniku je omenjen Lupianus, pisar actuarius.12 Večina uradnikov so bili sužnji ali osvobojenci, ki so bili vešči pisanja in računanja, tako pomožni uradnik državnega arhiva,13 kot tudi Marcus Attonius Rufinus gospodarski upravnik province Zgornje Panonije, procurator 14 ali pa vladarjev upravnik, cesarjev prokurator, po- 10 V Petovioni sta bili nameščeni v 1. stoletju legija VIII. Augusta in legija XIII. Dvojna (Gemina), v 3. stoletju so bile občasno prisotne posamezne enote legije XIII. Dvojne in legije V. Makedonike. Nekateri vojaki so bili člani mitraičnih skupnosti, kakor lahko razberemo iz napisov v mitrejih. 11 Leta 1931 na Florjanovem trgu najden marmorni nagrobnik ima v niši relief doprsja pokojnika v tuniki z ogrinjalom, v levici drži zvitek. Na njegovi desni je sveženj zvitkov. Napis v s polstebrički uokvirjenem polju je posvečen S(extu?) Aureliju Hermi, pomočniku arhivarjev province Panonije Superior (inv. št. RL 43). 12 Napisno polje obdajata polstebrička na bazi, okrašena z viticami in bršljanovimi listi. Dvajsetletni suženj Lupian, pisar, je po ukazu gospodarja (ime ni ohranjeno) postavil nagrobnik za zasluge. V podnožju je reliefno upodobljena morska pošast s kostmi v gobcu. Inv. št. RL 29. Marmorni kamen je bil najden na grajskem vrtu leta 1905 (AIJ 1938, 180, št. 399). 13 Marmorni oltar, posvečen Jupitru za zmago imperatorja cesarja Lucija Septimija Severa Pertina-ksa, ki ga je dal postaviti po zaobljubi osvobojenec Iunianus, pomožni uradnik državnega arhiva province Pannonia Superior, je bil najden v Prešernovi ulici na Ptuju. Napis je v profiliranem okvirju. Na stranskih profiliranih poljih sta upodobljena Jupiter z žezlom in Junona z žezlom in patero. Inv. št. RL 34. 14 Poškodovan posvetilni oltar iz belega marmorja je bil najden leta 1913 pri rušenju »male kasarne« na sedanji Miklošičevi ulici na Ptuju. Napisno polje je zgoraj okvirjeno z noriško-panonsko voluto. [M(arcus?)] Attonius Rufinus je kamen posvetil Jupitru (IOM) in Geniju cesarja (verjetno Komoda). Datacija: 180/193. Inv. št. RL 46. Slika 4: Stilusi, najdeni pri III. mitreju Slika 5: Stilus, najden na Zgornjem Bregu (Ptuj) na Spodnji Hajdini vezan z upravo Portorium victigalis Illyrici, mitnico, z napisom v grščini in latinščini (AIJ 1938, 159, št. 346).15 V mestni stolp je vzidan spomenik, posvečen Serapidu. Postavil ga je po zaobljubi Epafroditus, suženj in pisar ali knjigovodja (tabularius) (AIJ 1938, 156, št. 336).16 Tudi nagrobnik v obliki stebra je vzidan v mestni stolp. Na njem je zapisano, da ga je postavila Restituta nekemu Felicianu, najbrž soprogu, cesarjevemu osvobojencu, ter bivšemu knjigo- ali računovodju v cesarskem uradu ilirske uprave, ex tabulario vectigalis Illyrici, skupno s svojim sinom Felicissimom, tudi cesarjevim oproščencem (Abramic 1925, 146).17 Med najbolj izobraženimi so bili v Petovioni gotovo mestni arhitekti, edili, in pretorji, mnogokrat so opravljali več odgovornih funkcij (Vidrih Perko, Vomer Gojko- 15 Spodnji del marmornega oltarja je bil najden leta 1911 pri izkopavanjih M. Abramica na Panorami. Inv. št. RL 72. 16 Najden je bil v Halozah, od leta 1891 je sestavni del Povodnovega muzeja, vzidan je ob severno steno mestnega stolpa. Kvader iz belega marmorja ima na stranicah palmovo vejico in glasniško palico. Na sprednji strani je v okvirjenem polju napis. Inv. št. RL 771. 17 Nagrobnik v obliki stebra, z napisom. Inv. št. RL 790. Tabla 3: Pisalni pribor iz Petovione vič 2005). Njim je bilo postavljenih tudi več nagrobnih plošč in posvetilnih kamnov.18 Kot pandan bogatemu gradivu rimske Petovione so pogoste najdbe pripomočki za pisanje, med njimi pisala, stilusi (sl. 4, 5; t. 3: 2, 3, 4),19 črnilniki (t. 3: 5), atra-mentariji, ne manjkajo niti redke in zelo dragocene najdbe koščenih tablic — tabula 18 Posvetilni kamen je bil najden leta 1915 na Panorami na Ptuju (AIJ 1938, št. 279). Posvečen je Jupitru za blagor Valerija, člana občinskega petovionskega sveta, mestnega arhitekta, upravnika mestne blagajne in vršilca dolžnosti mestnega sodnika. Postavila sta mu ga starša lulius in Salvia luliana. Inv. št. RL 30. 19 Stilusi so bili najdeni tudi med inventarjem III. mitreja (Žižek 2001, 129, 131, t. 20: 5-9; t. 29: 4). cerata. Takšna lesena tablica je bila visoka od 10 do 20 centimetrov, široka od 6 do 15 centimetrov in je imela 1 centimeter širok obod. Lahko je imela dve ali več strani, ki so bile med seboj povezane z vrvico ali žico. V tablico so bile lahko vrezane črte, vrstice, na katere so pisali — kot pri današnjih črtnih zvezkih. Stranice so bile navadno prevlečene z voskom. Nekatere tablice so imele površino prekrito z drobnim peskom (mivka). Na tablice so pisali s posebnim kovinskim pisalom, ki je imelo na enem koncu konico, na drugem pa ploščat širok zaključek; z lopaticami so poravnali voščeno površino na tablici. Stilusi so bili različno dolgi, nekateri na Ptuju najdeni, so v dolžino merili tudi dobrih 13 centimetrov. Najdbo pisal, stilusov, lahko povežemo tudi s carinsko upravo: najdena so bila na t. i. hajdinskem trikotniku, kjer so bila postavljena glavna skladišča carinske uprave horrea. Med gradivom so bili zanimivi še fragmenti ometa z vrezanimi črkami ABI(sl. 6).20 Predmeti, povezani s pismenostjo rimskih prebivalcev Petovione, so bili najdeni tudi v grobovih, kjer predmet dobiva osnovno noto s poudarjenim simboličnim pomenom (Istenič 1999). Eden najbogatejših grobov z jantarnimi pridatki, najden leta 1973 na Zgornji Hajdini, je imel med svojim inventarjem tudi koščeno knjižico tabula cerata s petimi listi (Vomer Gojkovič 1996, 317, sl. 8-12, t. 2, 1-9) (sl. 7; t. 3: 1).21 Miniaturna koščena knjižica je grobni pridatek velikega pomena. Ženske ne krasi samo izbran nakit, ki poudarja njeno lepoto in visok položaj, temveč tudi tablica kot dokaz njene izobrazbe. Predmet ni samo nesporen odraz pismenosti dela petovionskega prebivalstva, temveč tudi izobraženosti žensk. Pravzaprav še več, izobraževanje žensk je z napredujočo romanizacijo cenjena lastnost, ki ima visoko družbeno vrednost. Zato je zaključek, da je bila Petoviona kot bogato gospodarsko središče in pomembno intelektualno središče, kjer je na podlagi dokumentiranega prebivalstva Slika 6: Kos ometa, belo in rdeče obarvan, z napisom ABI. 20 Kos ometa, belo in rdeče barvan, z napisom ABI. Inv. št. R 10075. 21 Dvojni grob 24/1973 v kamniti skrinji, sarkofagu, je bil bogat z jantarnimi predmeti; v njem so bile še koščene paličice, dva koščena glavnika in trije prstani iz opala. Knjižica, kost, inv. št. R 12805. Slika 7: Tabula cerata, koščena knjižica s petimi listi običajno poleg latinskega še grški jezik, upravičen. Tako je za časa škofa Viktorina Ptujskega s konca 3. stoletja znano, da se je bolje izražal v grškem kot v latinskem jeziku. Iz njegovih spisov je razvidno, da je poznal domala vsa važnejša dela klasičnega obdobja (Bratož 2001. Špelič 1999). Ni dvoma, da so se mnoga morala hraniti v privatnih knjižnicah uglednih petovionskih meščanov. Medtem ko lahko trdimo, da je prisotnost pisalnega pribora v grobovih zgodnje antike dokaj razširjena navada, so najdbe pisal v poznoantičnih naseljih redkejša. Njihovo prisotnost daje kulturnim kontekstom drugačno noto, nedvomno močno povezano z ostanki organizirane civilne oblasti pa tudi cerkvene organizacije. V pozni antiki in slovanski dobi pa so pisala in z njimi povezana pismenost tudi neposreden izraz napredujočega pokristjanjevanja. Najdba stilusa z Ajdne nad Potoki Ajdna nad Potoki sodi v vrsto dobro raziskanih poznoantičnih višinskih postojank, ki se razvijejo po propadu rimskih mest v drugi polovici 5. in predvsem v 6. stoletju (Ciglenečki 2000). Arheološke raziskave, ki potekajo na Ajdni od leta 1976, so razkrile obseg in značaj naselbine. Obsegala je okoli dvajset preprostih zidanih stavb, kjer je našlo zatočišče okoli 150 staroselskih prebivalcev. Osrednja stavba na naselbini je cerkev, zgrajena v dveh gradbenih fazah, zadnja faza je na podlagi najmlajšega izmed 11 pokopov, odkritih v prezbiteriju, datirana v Slika 8: Stilus z Ajdne nad Potoki čas okoli srede 6. stoletja. Cerkev je bila nasilno uničena, kar dokazujejo plast žganine in ostanki razbitega relikviarija, raztreseni okrog oltarne mense. Druga pomembna stavba je stala na osrednjem mestu terasaste naselbine in je obsegala veliko cisterno za vodo. Tretja stavba na sami vhodni, spodnji terasi je bila raziskana v zadnjih letih. Najnovejši podatki omogočajo zanesljivo razlago konca naselbine iz 6. stoletja. Izkopavanja v letu 2003 in 2004 so nadaljevala raziskave ostankov stanovanjske hiše na spodnji terasi naselbine, ki dobesedno zapira dohod po vratolomni stezi iz Potokov. Izkop na južni strani objekta je razkril vhod, zaščiten z zidanim vetrolovom, v celoti ohranjen hišni prag in dve bizantinski puščici tik ob njem. V prerezu zemeljskih plasti je bilo jasno prepoznati plast oglja, kar dokazuje, da je bila hiša zavzeta v boju v drugi polovici 6. stoletja in je zatem zgorela do tal.22 V notranjosti hiše je bilo na nivoju poda odkritega precej železnega orodja, ključi, ključavnice, šila in na veliko presenečenje tudi košarica zlatega uhana, domača in uvožena (fokejska) keramika, odlomki amfor (spatejon). Na zahodni strani hiše je bila odkrita dolga in globoka cisterna, najverjetneje za kapnico, saj naselbina ni imela svojega izvira. V ruševini zahodnega zidu, že tik nad strmim bregom, je bil odkrit okostnjak skupaj z železnim, sulični osti podobnim orodjem. Skoraj zagotovo gre za ostanke v napadu ubitega. K najnovejšim najdbam sodi tudi železen stilus (sl. 8). 22 Neobjavljeno in Vidrih Perko, Sagadin 2004. Prisotnost pisalnega pribora na višinskih postojankah razumemo v politično strateških kontekstih kot znak ohranjanja državnosti in vojaško-obrambne vloge postojank. Dobro zaščitena naselbina je služila kot prostor, kjer so se še izvrševale posamezne družbene in upravne funkcije, kot so pobiranje davkov, beleženje prebivalstva in vodenje katastra (Wolff 2000). V kulturno civilizacijskem smislu pa kot ohranjanje izobraženosti vodilnega razreda (ordo decurionum) in stika s tedanjimi kulturnimi in cerkvenimi središči (npr. Akvileja in kasneje Gradež, Ravena in Milano), kjer so se predstavniki politične in cerkvene oblasti izobraževali. To pomeni ohranjevanje in negovanje latinskega jezika in poznavanje njegove tradicije in latinske, če že ne klasične, pa vsaj krščanske literature. To je bila oblika stare rimske civilizacije, ki je prišla v neposreden stik z novimi slovanskimi priseljenci in kot kažejo najnovejša spoznanja, ni ugasnila v celoti (Bratož 2000). Bled, Bodešče in Bašelj Med slovanskim in staroselskim gradivom (7., 8. in 9. stoletje) imajo najdbe stilusov in pisalnega pribora še zgovornejši pomen. Razumeti jih je treba kot znak pismenosti dela prebivalstva, ki je bil opismenjen ob nasilnem procesu germanizacije in ponovnega pokristjanjevanja. Arheoloških dokazov o pismenosti alpskih Slovanov je malo, vendar so vredni pozornosti (Knific, Pleterski 1981). Prva najdba, le negotovo pripisana slovanskim kontekstom z bogatega najdišča Bašelj v bližini Kranja, je železni stilus s tordiranim držajem. Najdba prihaja iz privatne zbirke in nima ohranjenega konteksta, se pa ujema z že znanim gradivom (Knific 2001, 315-330). Pri arheoloških raziskovanjih na Blejskem otoku so bile odkrite arhitektonske ostaline kapele z zidano polkrožno apsido, datirano v konec 8. ali začetek 9. stoletja. Na tem mestu je bila pozneje zgrajena enoladijska zidana cerkev. Pri cerkvi je ležalo srednjeveško grobišče s 124 skeleti, ki so bili skupni obema cerkvama. Odkopane grobne najdbe pripadajo ketlaški kulturni skupini. Med najdbami sta bila odkrita tudi dva železna stilusa (Knific 2001, 362) (t. 4: 4, 5). Drugo najdišče z zelo značilnimi najdbami pribora za pisanje je Dlesc blizu Bo-dešč, ki leži nad sotočjem Save Dolinke in Save Bohinjke, dobre tri kilometre od Bleda (Knific, Pleterski 1981). Tam je bilo odkritih 47 skeletnih grobov s pridatki, ki pripadajo v glavnem mlajši, karantansko ketlaški skupini iz 9. in 10. stoletja. Najpogostejše so najdbe nakita, kot so obsenčni obročki iz tanke žice s kvačico in zanko, uhani, prstani. Kot pridatki se pojavljajo železen nož, igla za šivanje, kresilo, lonček, sponke za pas in križni obroček (Knific, Pleterski 1981). V enem grobu je bil najden tudi nožek (t. 5: 9), ki je služil za zarezovanje gosjega peresa, s katerim so pisali po pergamentu (Knific, Pleterski 1981, 494, t. 13. Knific 1984, t. 1). Nožiči tega tipa sodijo k izjemnim predmetom materialne kulture. Nožek je izdelan zelo skrbno. Železno rezilo obkroža železno držalo, okrašeno z vtolčenimi srebrnimi nitmi v obliki pletenice, kot je znano iz cerkvenih okrasov. Lastnik je nosil nožiček obešen za pas, o čemer pričajo zavojki in ostanki verižic na podobnih nožičih. Iz dosedanjih najdb je mogoče sklepati, da so bili taki nožički pri Slovanih moški pridatek, lega groba iz Dlesc pa kaže na višji družbeni ugled pokojnika (Pleterski 1984, 387). Grob je datiran v konec 8. in prvo tretjino 9. stoletja (Knific 1984, 366. Knific 2001, 348). Stilusi in nožek so bili odkriti, kot je bilo že omenjeno, na Bledu in v njegovi neposredni bližini. Bled je zelo pomembno najdišče. Nad prepadnimi stenami na vrhu griča je bila odkrita poznoantična naselbina. Po raziskovanjih Timoteja Knifica je naselje imelo obzidje in stebre, a na najvišjem delu je bilo cerkveno poslopje, obkroženo s stanovanjskimi zgradbami. Na Pristavi pod gradom je bilo odkrito pripadajoče grobišče staroselskega prebivalstva z nakitom in grobnimi pridatki, ki spadajo v 6. in 7. stoletje. Najverjetneje se med opisom ravenskega anonimnega pisca Carneole iz osemnajstih naštetih imen mest, med katerimi se z gotovostjo lahko prepozna le Carnium, skriva tudi ime Blejskega kota (Knific 2004, 113). Med 147 staroselskimi, romanskimi (kot jih imenuje T. Knific) grobovi je bilo odkritih še 233 poznejših, zgodnjesrednjeveških. Antropološka raziskovanja kažejo enotno sliko ženske populacije in zamenjavo moške. Med grobnimi pridatki izstopa staroslovansko, o čemer priča znameniti zapis Pavla Diacona Carniola, Sclavorumpatria. Najdbe stilusov in razkošno okrašenega nožiča za zarezovanje peresa med sta-roslovanskim gradivom blejskih najdišč, kjer je jasno izražena kontinuiteta iz pozne antike v zgodnji srednji vek, niso naključne. Pričajo o preživljanju stare romanske kulture, ki s procesi pokristjanjevanja pomaga pri širjenju izobraževanja in pismenosti med Carniolenses, qui circa Savum fluvium habitant, kot je zapisano v frankovskih državnih analih za leto 820 (Knific 2004, 114). Bibliografija Abramic, M. 1925, Poetovio, Ptuj. AIJ 1938. Hoffiller V., B. Saria, Antike Inschriften aus Jugoslavien, Zagreb. Bandellli, G. 1988, Ricerche sulla colonizzazione romana della Gallia Cisalpina. Studie e ricerche sulla gallia cisalpina 1, Roma. Božič, D. 2002, A Roman grave with writing implements from Ljubljana (Sl), Instrumentum 16, 33-36. Bratož, R. (ed.) 2000, Slowenien und die Nachbarländer zwischen Antike und karolingischer Epoche. Anfänge der slowenischen Ethnogenese I, Situla, 39 (Dissert. cl. I. Acad. sc. art. Slov. 18), Ljubljana. Bratož, R. 2001, Verske razmere v Petovioni v drugi polovici 3. stoletja v luči sporočil škofa Viktorina (Religionsverhältnisse in Poetovio in 2. Hälfte des 3. Jahrhunderts im hinblick auf die Berichte des Bischofs Viktorin), v: Archaeologia Poetovionensis 2, Ptuj, 313-325. Ciglenečki, S. 2000, Archaeological Investigation of the Decline of Antiquity in Slovenia, v: Bratož (ed.) 2000, 119-139. Gabrovec, S. 1999, 50 let arheologije starejše železne dobe na Slovenskem, Arheološki vestnik 50, 175-205. Horvat et al. 2003, Horvat J., M. Lovenjak, A. Dolenc Vičič, M. Lubšina-Tušek, M. Tomanič-Jevremov, Z. Šubic, Poetovio, Development and Topography. V: The Authonomous Towns of Noricum and Pannonia (ed. M. Šašel Kos, P. Scherrer), Situla 41, 153-189. Horvat, J. 1990, Nauportus (Vrhnika). Dela SAZU, 33. Ljubljana. Horvat, J. 1999, Roman Provincial Archaeology in Slovenia Following the Year 1965: Settlement and Small Finds, Arheološki vestnik 50, 215-247. Knific, T. 1984, Nožič z zavojkoma s staroslovanskega grobišča Dlesc pri Bodeščah, Arheološki vestnik 34, 361-374. Knific, T. 2001, Od Rimljanov do Slovanov. Predmeti (Katalog razstave, ur. P. Bitenc, T. Knific), Ljubljana. Knific, T. 2004, Arheološki sledovi blejskih prebivalcev iz pozne antike in zgodnjega srednjega veka. Bled 1000 let, Blejski zbornik, 93-123. Knific, T., A. Pleterski 1981, Staroslovansko grobišče Dlesc pri Bodeščah, Arheološki vestnik 32, 482-523. Perko, V. 2006, Carnium in Emonds Ager, Torino. Petru, S. 1972, Emonske nekropole (odkrite med leti 1655-1960), Katalogi in monografije 7, Emona II; Ljubljana. Piccottini, G. 1987, Scambi commerciali fra l'Italia e il Norico, v: Vita sociale artistica e commerciale di Aquileia romana, AntAltAdr 29, 291-304. Plesničar Gec, L. 1972, Severno emonsko grobišče, Katalogi in monografije 8, Ljubljana. Pleterski, A. 1984, Nožič z zavojkoma v zgodnjem srednjem veku, Arheološki vestnik 34, 375-395. Rossi, R. F. 1996, Le fasi iniziali della colonizzazione cisalpina (295-190 A. C.) v: Rosi 1996,1-19. Rossi, R. F. 1996, Scritti di storia Romana (P. Botteri, L. Toneatto ed.), Trieste. Sagadin, M. 1998, Carniola u svjetlu novih nalaza. Radovi XIII. medunarodnog kongresa za starokršcansku arheologiju, Vjes. arh. hist. dalm. Suppl. 87-89, 715-724. Sagadin, M. 2003, Zgodnjeanticni Kranj, Avguštinov zbornik, Kranj. Salmon, E. T. 1982, The Making of Roman Italy, London. Šašel Kos, M. 1990: v Horvat 1990. Šašel Kos, M. 1997, The End of the Norican Kingdom and the Formation of the Provinces of Noricum and Pannonia. Akten des IV. Int. Kolloquiums über Probleme des Provinzialrömischen Kunstschaffens. Celje 8. —12. Mai, Situla, 36 (Ljubljana), 21-42. Dopolnjeno z novimi spoznanji. Šašel Kos, M. 2003, Emona was in Italy not in Pannonia, The Autonomous Towns of Noricum and Pannonia. Situla, 41 (2003), Ljubljana,11-19. Šašel Kos, M. 1997, The End of the Norican Kingdom and the Formation of the Provinces of Noricum and Pannonia, Situla, 36 (1997), Ljubljana, 21-42. Šašel Kos, M. 2002, The Boundary Stone between Aquileia and Emona, Arheološki vestnik 53 (2002), 373-382. Šašel, J. 1954, C. Iulius Vepo, Živa antika, 4, 346-363 (Opera selecta, Situla 30, 1992,31-53. Šašel, J. 1974, Die Limes-Entwicklung in Illyricum, Actes du IXe Congrès International d' Etudes sur les Frontières. Romaines, Mamaïa, 6-13 septembre 1972, Bucuresti, Köln, Wien, 193-199. Šašel, J. 1960, Caesernii, Živa antika 10 (1960), pp. 201-221. Šašel, J. 1987, Le famiglie romane e la loro economia di base, AntAltoAdriatiche 29 (1987), pp. 145-152. Špelič, M. 1999, Viktorin Ptujski: Razlaga in razodetja, Mohorjeva družba, Celje. Turk, P. 2006, Podobe življenja in mita, Katalog arheološke razstave (Narodni muzej) Ljubljana. Vičič, B. 2003, Colonia Iulia Emona, The Autonomous Towns of Noricum and Pannonia. Situla, 41 (2003), Ljubljana, 21-45. Vidrih Perko, V., M., Sagadin 2004, Gorenjska v antiki. Kamniški zbornik, 17 (2004), 207-224. Vidrih Perko, V., M. Vomer Gojkovič 2005, Pijenje vina i kult boga Libera i nalazi iz Poetovije, v: Histria Antiqua, 13/2005, 323-332. Vomer Gojkovič, M. 1993, Lončarsko opekarska delavnica v rimski obrtniški četrti na Ptuju, v: Ptujski arheološki zbornik, Ptuj, 449-480. Vomer Gojkovič, M. 1996, Rimski jantarni predmeti s Ptuja, Arheološki vestnik 47, 307-322. Vomer Gojkovič, M. 1998, Od dediščine do univerze - razvoj šolstva v antiki, v: Izobraževanje in zaposlovanje žensk nekoč in danes, Zgodovinski arhiv Ptuj, 13-24. Vomer Gojkovič, M. 2001, Petovionski mitreji (Die Mithräen von Poetovio), v: Archaeologia Poetovionensis 2, Ptuj, 105-124. Vomer Gojkovič, M. 2005, Leben in Poetovio. Die römischen Armee und die Religion. Limes XIX (19th Congress of Roman Frontier Studies, Pécs 2003), 463-470. Vomer Gojkovič et al. 2010, Vomer Gojkovič, M., B. Djuric, M. Lovenjak, Prvi petovionski mitrej na Spodnji Hajdini, Ptuj. Wolff, H. 2000, Vermutungen zum Ende antiker Lebensformen im südöstlichen Alpenraum, in: Bratož, R. 2000, 27-39. Zaccaria, C. 1994, Il territorio dei municipi e delle colonie dell'Italia nell'età altoimperiale alla luce della più recente documentazione epigrafica. L'Italie d'Auguste à Dioclétien. Actes du colloque international organisé par l'École française de Rome (Rome, 25-28 mars 1992), École française de Rome, 1994, 309-327. Žižek, I. 2001, Tretji ptujski mitrej v luči materialne kulture (Das dritte Mithräum von Ptuj im Hinblick auf die materielle Kultur), v: Archaeologia Poetovionensis 2, Ptuj, 125-166. Zusammenfassung Das Schreibzubehör und die Alphabetisierung als Quelle der Informationen über den Romanisierungs- (Frühantike) und Christianisierungsgrad (Spätantike und Slawik) auf dem Gebiet des heutigen Sloweniens Mojca Vomer Gojkovic, Verena Vidrih Perko Der vorliegende Beitrag präsentiert einige aussagekräftige Funde der Styli in den Siedlungen und und Gräbern auf dem Gebiet des heutigen Sloweniens. Dieser Raum war wegen bedeutender Übergänge und Wege, die den Norden mit dem Süden und den Westen mit dem Osten verbanden, für Italien der empfindlichste Punkt. Das westliche Gebiet mit dem Ljubljanaer Becken war schon sehr früh in den Raum Cisalpine und später der Zehnten Region einbezogen. Der Nordosten gehörte zu Noricum, während der Südosten zu Illyrien bzw. Pannonien und Dalmatien gehörte. Einen besonderen Platz nimmt Pettau als bedeutende Verwaltungseinheit des unteren Pannoniens ein. Die Romanisierung verlief bekanntlich auf verschiedene Arten. Neben der Etatisierung und Urbanisierung, der Straßen- und Postverbindungen, kann man fortschreitende Prozesse der Romanisierung auch auf dem Gebiet der materiellen Kultur beobachten. Die veränderte Lebensweise kommt in den Städten anders als unter den Einheimischen auf dem Land zum Ausdruck. Zu den zuverlässigsten Beweisen der fortschreitenden Romanisierung gehört die Alphabetisierung. Neben epigrafischen Dokumenten gehören zu den erkennbaren Symbolen der Alphabetisierung (also der Romanisierung) vor allem die Funde der Styli und Tafeln und die Darstellungen der Beamten mit Papyrusrollen auf den Steindenkmälern. In der Spätantike wird mit den Funden der Styli die Erhaltung der Romanisierung verfolgt. Die Anwesenheit des Schreibzubehörs auf den Höhenstützpunkten versteht man in den politisch-strategischen Kontexten als ein Zeichen der Erhaltung der Staatlichkeit und der militärischen Abwehrrolle der Stützpunkte und im kulturell-zivilisatorischen Sinne als Erhaltung der Bildung der führenden Klasse (ordo decurionum) und des Kontaktes mit den damaligen kulturellen und kirchlichen Zentren (z.B. Aquileia und später Graz, Ravenna undMilano). Unter den slawischen und heimischen Materialien (7., 8. und 9. Jahrhundert) haben die Funde der Styli und des Schriftzubehörs eine noch vielsagendere Bedeutung. Sie sind als ein Zeichen der Alphabetisierung eines Teiles der Bevölkerung zu verstehen, unter die sich mit einem aggressiven Prozess der Germanisierung auch (erneut) die Christianisierung verbreitete. UDK 003.5(497.4)"04/14" 1.01 Izvirni znanstveni članek Prejeto: 26. 11. 2012 Janez Mlinar* »Arma etgladius sunt militis instrumenta penna et cornu scriptoris« O pisanju v srednjem veku Writing in the Middle Ages Izvleček Avtor v svojem prispevku oriše glavne poteze razvoja pisanja v srednjem veku. Pri tem poda kratko zgodovino razvoja pisnih podlag in pisal. Splošnemu razvoju so dodani primeri iz današnjega slovenskega prostora. Abstract The author outlines the principal features of the development of medieval writing. He also gives a short history of the development of materials written on and writing utensils. The description of the general development includes examples from Slovenia. Črni oblaki, ki so se v 3. stoletju po Kristusu začeli zbirati nad Rimskim cesarstvom, so le najbolj pronicljivim sodobnikom naznanjali zaton mogočne državne tvorbe. Kljub politični krizi, v katero je država padla po izumrtju rodbine Severov, se je zdelo, da je imperium Romanum še vedno najmočnejši igralec v Sredozemlju in širše na evropski celini. Njegove meje sta na severu zamejevala Ren in Donava, zahodno mejo so varovali valovi Atlantika, sredi katerega je čepela provinca Britanija. Na jugu je funkcijo varuha imperija opravljala težko prehodna Sahara, le na vzhodu, kjer se je cesarstvo dotikalo kraljestva Partov in Sasanidov, se je zdelo, da ima Rim ob sebi soseda, s katerim se lahko meri po vojaški moči in političnih ambicijah. Slava in moč cesarstva sta počasi, toda nezadržno začeli izgubljati sijaj. Državljanske vojne in politična nestabilnost so načele močno gospodarsko jedro države,1 v krizo je zašlo literarno ustvarjanje, ki se je vse bolj zatekalo v zabavljaštvo in v tehnicistično sicer dovršeno toda izrojeno repliciranje starih vzorcev.2 Etične norme, ki jih je z novim ter od Janez Mlinar, doc. dr. zgodovinskih znanosti, Filozofska fakulteta univerze v Ljubljani, e-pošta: janez.mlinar@guest.arnes.si Pregledno o zgodovini Rimskega cesarstva - Bratož, Rajko: Rimska zgodovina. Od začetkov do nastopa cesarja Dioklecijana, Ljubljana 2007, zlasti str. 308 sl., z navedbo virov in najpomembnejše tuje literature. V slovenščini o latinski literaturi v 3. stol. Riposati, Benedetto, Zgodovina latinske književnosti, Trst 1983, zlasti str. 503-509; Conte, Gian Biagio, Zgodovina latinske književnosti. Od začetkov do padca rimskega cesarstva, Ljubljana, 2010, str. 747 sl. ■k 1 ustaljenih antičnih religioznih in filozofskih praks bistveno drugačnim prakticiranjem vsakdanjega življenja prinašalo krščanstvo, so še poglobile razklanost v rimski družbi. Ukrepi, s katerimi so v 4. stoletju cesarji skušali ustaviti negativne tendence razvoja, so delovali le kratkotrajno in niso mogli obrniti neizbežnega toka dogodkov. Barbarska ljudstva, zlasti pa njihovi izstopajoči posamezniki, so od konca 4. stoletja postajali vse bolj odločujoč element v rimski družbi in državi. Zadnji udarec je zahodni polovici imperija zadal domnevno nepismen germanski vojskovodja Odoaker, ki je avgusta 476 ubil svojega konkurenta Orestesa, njegovega mladoletnega sina Romula Avgu-stula, ki je kot figura zasedal zahodnorimski prestol, pa poslal v izgnanstvo. Odoaker je prestol pustil nezaseden, cesarske insignije in ornat pa je poslal cesarju vzhodne polovice v Konstantinopel.3 To Odoakrovo dejanje simbolizira politično smrt nekdanje velesile, toda njena duhovna dediščina je kljub krizi in politični prevladi Germanov skušala živeti še naprej. Nosilec sicer utrujene in opešane rimske tradicije so postali italska aristokracija in njeni bogati posamezniki, ki so sprva našli oporo tudi v novih političnih oblastnikih. Ostrogotski kralj Teoderik, ki je v Italiji po dogovoru z vzhodnorimskim cesarjem Zenonom vladal od 493 in je bil v mladosti kot talec v Konstantinoplu tudi sam deležen pouka rimske omike, se je pri vodenju države pragmatično naslonil prav na to kulturno elito.4 Dokler mu je zaupal, je Teoderikovo dvorno pisarno kot magister oficiorum vodil rimski aristokrat Boetij, ki ga je odlikovalo odlično poznavanje Platonovih in Aristotelovih besedil. Boetijevi prevodi grških filozofov so bili vse do 13. stoletja najpomembnejši vir, iz katerega je srednjeveška Evropa spoznavala antično filozofijo. Podobno je njegova Consolatiophilosophiae, Tolažba filozofije, ki jo je, potem ko je padel v nemilost pri Teoderiku, napisal v ječi, čakajoč na svojo usmrtitev, postala s svojo prozimetrično strukturo kanon srednjeveške šolske literature.5 Okoliščine in potek spora med Teoderikom Velikim kot nosilcem politične oblasti in Boetijem kot predstavnikom antičnih kulturnih obrazcev v najlepši možni luči simbolizira težavno sobivanje barbarskih elementov in latinske omike. In kot je v spopadu med vladarjevim mečem in filozofovo besedo zmagalo orožje, je z Boetijevim zaprtjem in kasnejšo usmrtitvijo antična omika dokončno izgubila sapo. Stopnja pismenosti med prebivalstvom se je drastično zmanjšala. Zanimanje za knjigo in pisano besedo se je skrčilo na skromno število posameznikov, saj se z njo ni več identificirala nobena družbena skupina. Obdobje 6. stoletja predstavlja najtemnejšo fazo v kulturnem propadu tedanjega časa. Obseg prepisovanja klasičnih besedil se je zmanjšal do te mere, da se je obstoj 3 Pregledno o času pozne antike na primer Demandt, Alexander, Die Spätantike. Römische Geschichte von Diocletian bis Justinian. 284-565 n. Chr., München 2007, z obsežnim seznamom virov in literature. 4 O Teoderiku pregledno Ausbüttel, Frank, Theoderich der Große, Darmstadt 2004. 5 Rüpke, Jörg, Boethius, Anicius Manlius Severinus, v: Der Neue Pauly, 2, Stuttgart 1997, str. 719724, z literaturo. antične literarne tradicije nevarno približal robu izumrtja.6 Obdobje druge četrtine šestega stoletja predstavlja »črno luknjo«, v kateri se je zaradi različnih razlogov izgubilo znatno število antičnih besedil.7 Beg v duhovno in fizično odmaknjenost je postajal vse pogostejši odgovor na kaotične razmere, ki so zajela Italijo po smrti Teoderika Velikega leta 526. Niti Justini-janova rekonkvista ni zmogla obnoviti nekdanje stabilnosti na polotoku. Benedikt iz Nursije, okrog leta 480 rojeni sin bogatega rimskega zemljiškega posestnika, se je pred nemirom časa skupaj z nekaterimi somišljeniki umaknil na Monte Cassino in tam leta 529 — kot paradoks se zdi dejstvo, da so istega leta v Atenah ukinili zadnjo antično filozofsko šolo — ustanovil samostan, iz katerega je izšel benediktinski meniški red.8 Podobno pot je izbral Benediktov sodobnik Kasiodor. Kot potomec bogate senatorske družine, ki je tako v Raveni, tedanji prestolnici zahoda, kot v Konstantinoplu zasedala pomembna in vplivna politična mesta, je bil deležen najboljše možne izobrazbe. Že kot mladenič je deloval na dvoru Teoderika in postopoma napredoval do najvišjih funkcij. Med letoma 533 in 537, v času srditih gotskih vojn, je kot praefectus praetorio celo vodil gotsko civilno upravo Italije. Toda razmere na gotskem dvoru in v celotni družbi so ga pripeljale do odločitve za umik v zasebnost. Leta 540 se je umaknil iz javnega življenja ter 554 na posestvu svojega očeta v južni Italiji ustanovil samostan Vivarium. Kot glavno nalogo je novooblikovani samostanski skupnosti Kasiodor naložil institutiones divinarum et saecularium litterarum, proučevanje in prepisovanje tako cerkvenih kot posvetnih besedil. Njegov koncept meniškega življenja, ki je v središče samostanske skupnosti poleg molitve postavil knjigo in so ga do konca 6. stoletja prevzeli tudi benediktinski samostani, je odločujoče vplival na podobo srednjeveškega meništva. Knjiga in pero sta postala zaščitna znaka meniške kute, skriptorij in z njo povezana knjižnica pa osrednja prostora benediktinskih samostanskih kompleksov.9 Kasiodorjevemu modelu meniškega življenja se lahko zahvalimo, da je do nas sploh prišla tista peščica antičnih tekstov, ki se jim je uspelo izogniti kruti usodi izginotja v prejšnjih desetletjih. Knjižnica v Vivariju naj bi razpolagala z okoli stotimi različnimi kodeksi, ki predstavljajo večino danes ohranjenega korpusa antičnih besedil.10 Prek Kasiodorjevega izročila so zgodnje benediktinske skupnosti postale tako rekoč edini nosilec in ohranjevalec antične literarne dediščine. Podobno kot so bile v vsebinskem smislu neposredni dedič antične tradicije, so se te skupnosti tudi v tehno- 6 de Faveri, Lorena, Überlieferung, v: Der Neue Pauly, 15/3, Stuttgart 2003, str. 710-712. 7 Pregledno v Pöhlmann, Egert, Einführung in die Überlieferungsgeschichte und in die Textkritik der antiken Literatur, Darmstadt 1994. Prim. tudi Langosch, Karl et alii, Geschichte der Textüberlieferung der antiken und mittelalterlichen Literatur, Zürich 1964. 8 Osnovni pregled Benediktovega življenja prim. de Vogüe, Adalbert, Benedikt von Nursia, v: Theologische Realenzyklopädie 5, Berlin 1980, str. 538-549, z navedeno literaturo. Prim. tudi Böck-man Aquinta, Benedikt von Nursia, v: Der Neue Pauly 2, Stuttgart 1997, str. 559-561. 9 Cerkev in skriptorij kot glavna dela samostanskega kompleksa sta v središče postavljena tudi v znamenitem St. Gallenskem samostanskem načrtu z začetka 9. stoletja. 10 O Kasiodorju prim. Eck, Werner, Cassiodorus, v: Der Neue Pauly 2, str. 1004-1007. Slika 1: Znani srednjeveški pisar, iluminator, prevajalec in duhovnik Jean Mielot. (neznani avtor, 2. polovica 15. stoletja) Vir: Wikipedija loško obrtniškem smislu povsem naslonile na antično izročilo. Oprema in pripomočki, ki so jih pri svojem delu uporabljali redovniki v 6. stoletju ali pa posvetni pisarji v 13. stoletju, so se le v maločem razlikovali od tiste, ki so jo poznali Rimljani v prvem ali drugem stoletju po Kristusu. Vse do pojava papirja v poznem srednjem veku srednjeveški človek ni pokazal pri tehnologiji pisanja, pri opremi ali pripomočkih nikakršne inovativnosti. Držal se je preizkušenih tehnik, ki jih je poznal že antični človek. Na začetku sedmega stoletja je Izidor iz Seville v svojih Etymologiae, v katerem je zbral celotno do tedaj ohranjeno antično znanje, zapisal, da je pisarjevo orodje calamus, trstika, in pinna, pero, kot pisalno podlago pa je poznal cerae, voščene tablice, cartae, papirus, in pergamena, pergament.11 Njegov zapis je ostal odraz dejanskega stanja vse do poznega srednjega veka. 11 Isidori Hispalensis Episcopi Etymologiarum sive Originum Libri XX, (ed. W. M. Lindsay), Oxford, 1911, VI, 9, 10, 11, 14. Citirano po http://penelope.uchicago.edu/Thayer/E/Roman/Texts/Isidore/home.html (dostop 5. 11. 2012). Pri Rimljanih je bila v prvih stoletjih našega štetja najpogostejša pisna podlaga papirus, njegova uporaba pa se je zavlekla še globoko v zgodnji srednji vek. Izdelava papirusa je potekala podobno, kot jo je opisal Plinij Starejši v svoji Historia Naturalis. Sredico stebla rastline papirus (Cyperus papyrus) so narezali na do štiri centimetre široke trakove, ki so jih zložili, da so se med seboj rahlo prekrivali. Dve navzkrižno položeni plasti teh trakov so stisnili v trdno ploskev, rastlinska tekočina, ki se je pri tem izločila, pa je kot lepilo med seboj povezala posamezne trakove in plasti. Ploskev so nato na zraku posušili ter jo po različnih postopkih naknadno obdelali. Kvaliteta papirusa je bila odvisna predvsem od kvalitete vlaken. Plinij Starejši tako ločuje devet različnih kvalitet papirusa, od finega svetlega, imenovanega hieratica, ki je bil pridobljen izključno iz sredice stebla in je bil namenjen religioznim besedilom, pa do papirusa emporetica, ki je bil po Plinijevih besedah neuporaben za pisanje in je služil predvsem kot ovojni material za trgovsko blago.12 Plinija povzema v svojih Etimologijah tudi Izidor iz Seville.13 Za domovino papirusa je zaradi naravnih danosti veljal Egipt, kjer je bila njegova produkcija največja in ji sledimo vse do 11. stoletja po Kristusu. O razširjenosti proizvodnje papirusa v drugih sredozemskih pokrajinah smo poučeni bistveno slabše. Plinij omenja njegova rastišča v Siriji in ob Evfratu,14 v srednjem veku pa je v 9. stoletju proizvodnja za lokalne potrebe izpričana v Samarri ob gornjem toku reke Tigris in v 10. stoletju na Siciliji.15 Ze od 4. stoletja naprej se je kot pisna podlaga papirus moral umikati kvalitetnejšemu, zlasti pa obstojnejšemu pergamentu, čeprav se je papirus temu upiral še dolga stoletja. Avrelij Avguštin se tako še konec 4. stoletja opravičuje svojemu dobrotniku Romanijanu, da mu piše na pergamentu, ker pri roki žal nima nobenega papirusa.16 Avguštinovo opravičevanje nakazuje, da je bil papirus konec 4. in v začetku 5. stoletja kljub trenutnemu pomanjkanju še vedno v rabi tudi za potrebe medsebojne korespondence. Toda končni zmagovalec je bil vseeno pergament. Poleg cene in dostopnosti naj bi bila odločujoča njegova trpežnost, pri čemer naj bi pomembno vlogo odigralo tudi vse bolj uveljavljeno krščanstvo, ki si je prizadevalo, da bi svetopisemske in litur-gične knjige zapisovali na čim trajnejši material. Pri literarnih besedilih je pergament tako prevladoval že konec antike, medtem ko so se papirusa trdovratneje oklepali pri 12 C. Plini Secundi naturalis historiae libri XXXVII, (ed. L. von Jan, K. Mayhoff), Stuttgart 1967-2002, XIII, 23. Citirano po http://www.hs-augsburg.de/~harsch/Chronologia/Lspost01/PliniusMaior/plm_ h000.html (dostop 5. 11. 2012). 13 Isidori Hispalensis Episcopi Etymologiarum, VI, 10. Citirano po kot v op. 11. 14 C. Plini Secundi naturalis historiae, XIII, 22. Citirano po kot v op. 12. 15 Santifaller, Leo, Beiträge zur Geschichte der Bechreibstoffe im Mittelalter. MIÖG Erg. XVI, GrazKöln 1953, str. 28. Obsežno tudi Wattenbach, Wilhelm, Das Schriftwesen im Mittelalter, Graz 1958, str. 96 sl. Tako Santifallerjeva kot sploh Wattenbachova študija, ki je prvič izšla že 1871, sta kljub starejšemu datumu še vedno standardni deli, po katerih povzemajo novejše študije. 16 S. Augustini episcopi epistula XV, 1, v: Jacques Paul Migne. Patrologiae Cursus Completus. Series Latina 33, Paris 1844, str. 80-81. pravnih besedilih. Raba je bila vztrajna zlasti tam, kjer se je bilo mogoče nasloniti na antično tradicijo. V Italiji, zlasti v Raveni in Rimu, so bile privatne listine še v 10. stoletju pogosto pisane na papirus, v Neaplju, na jugu apeninskega polotoka, jih zasledimo še v 11. stoletju, na Siciliji pa celo v 12. stoletju. V Španiji imamo ohranjene papirusne listine iz druge polovice 10. stoletja, v frankovskem kraljestvu pa iz 8. stoletja. V Parizu so stare papiruse kot palimpseste uporabljali še celo v 10. in 11. stoletju. Antičnega izročila so se dolgo oklepali zlasti v papeški pisarni, za katero se zdi, da so uporabljali izključno papirus vse do 10. stoletja, dokončno pa so papirus opustili sredi 11. stoletja v času papežev Benedikta IX. (1032—45), Leona IX. (1048—1054) in Viktorja II. (1054—1057).17 Vzporedno s papirusom se je že v antiki kot pisna podlaga začel uveljavljati tudi pergament. Po legendarnem izročilu, ki ga po Marku Terenciju Varronu povzema že omenjeni Plinij Starejši, naj bi pergament začeli izdelovati v 3. stoletju pred Kristusom v maloazijskem Pergamonu — od tod tudi ime —, saj naj bi na ta način skušali obiti prepoved izvoza papirusa iz Egipta, ki jo je uvedel egiptovski vladar Ptolomej. Do embarga naj bi prišlo zaradi ambicioznega načrta pergamonskega kralja Evmenesa, da v mestu postavi knjižnico, ki bi se po svojem bogastvu in velikosti lahko primerjala z aleksandrijsko.18 V Pergamonu so bili tako prisiljeni poiskati drugo pisno podlago, ki so jo našli v obdelanih kožah različnih živali. Kože različnih vrst, najraje ovčje, goveje ali kozje, so očistili ostankov mesa in dlake, jih razmastili v apneni lužnini ali s pepe-liko, napeli na lesen okvir ter jih posušili na soncu. Z različno obdelavo so skušali še izboljšati njihovo kvaliteto. Od vrste kože in od mojstrove spretnosti je bila odvisna kvaliteta podlage.19 Pergament in njegovo rabo omenja tudi Izidor iz Seville.20 Pri izdelovanju knjig se je pergament začel uveljavljati v 4. stoletju po Kristusu. Evzebij v življenjepisu cesarja Konstantina omenja, da je dal cesar Konstantin na pergament prepisati petnajst cerkvenih rokopisov, podobno poroča Hieronim, da naj bi v 4. stoletju dva duhovnika na pergament prepisovala poškodovane knjige iz knjižnice Pamfilija iz Cezareje.21 Kot praktičen se je pergament izkazal zlasti pri daljših besedilih. Ker je drugače od papirusa bilo možno pergament ob primerni obdelavi uporabljati tako na sprednji kot na hrbtni strani ter ga brez večjih problemov zlagati drugega na drugega v obliki kodeksa, je bila njegova raba bistveno racionalnejša. Če k temu prištejemo še njegovo domnevno manjšo občutljivost na atmosferske vplive, je bil pergament idealna podlaga za daljša in pomembnejša besedila. Konec 4. stoletja 17 Santifaller, Beiträge, str. 31-33, s seznamom ohranjenih papeških papirusnih listin. 18 C. Plini Secundi naturalis historiae, XIII, 70. Citirano po kot v op. 12. 19 Santifaller, Beiträge, str. 80-81, Wattenbach, Das Schriftewesen, str. 113. Prim. tudi Golob, Nataša, Pergament je najplemenitejša pisna osnova, v: Samostani v srednjeveških listinah na Slovenskem, Ljubljana 1993, str. 65-66. 20 Isidori Hispalensis Episcopi Etymologiarum, VI, 11. Citirano po kot v op. 11. 21 Santifaller, Beiträge, str. 83; Wattenbach, Das Schriftwesen, str. 116. Slika 2: Izdelovalecpergamentapri svojem delu. (Sachs H., Amman J.: Eygentliche Beschreibung aller Stände auff Erden, Frankfurt am Main, 1568) Vir: Wikipedija po Kristusu so besedila, ki so jih do tedaj hranili na papirusni rotulusih, pričeli prepisovati v pergamentne kodekse, ki bo obliki že povsem spominjajo na današnjo knjigo. Medtem ko se je v produkciji knjig pergament uveljavil relativno hitro, se zdi, da so se v pravnem prometu pergamentne listine uveljavljale bistveno počasneje. Iz frankovskega kraljestva imamo najstarejše pergamentne listine ohranjene iz 7. stoletja, dokončno pa so papirus izpodrinile okrog leta 700. V langobardskem kraljestvu na severu Italije prevladujejo pergamentne listine od 8. stoletja naprej. Na preostalem Apeninskem polotoku in v Španiji je šel ta proces še počasneje. Iz Ravene poznamo posamezne pergamentne listne iz 8. in 9. stoletja, iz Rima pa šele iz sredine 10. stoletja. Podobno se tudi v južni Italiji začnejo pergamentne listine pogosteje pojavljati šele v 10. stoletju. Verjetno je vse do tedaj v pravnih poslih prevladovala uporaba papirusa. Podobno pozno je pergament dosegel svojo prevlado tudi v Španiji, kjer je raba papirusnih listin dokazljiva še v drugi polovici 10. stoletja. Severno od Alp, kjer raba papirusnih listin sploh ni izpričana, datirajo najstarejše ohranjene pergamentne listine v 8. stoletje.22 Podobno so bili do uporabe pergamenta zadržani tudi v papeški pisarni, v kateri je raba pergamenta prvič izpričana leta 967 na sinodi v Raveni, nato pa do 1002 oz. 1005 spet uporabljajo izključno papirus. Za Santifallerja so ravenske listine izjema. Papeška pisarna naj bi se namreč pred odhodom v Raveno oskrbela s premajhno količino papirusa in je bila zato prisiljena uporabiti tudi pergament.23 V nasprotju s papirusom izdelava pergamenta ni bila pogojena z naravnimi danostmi. Živalske kože je bilo možno dobiti tako rekoč povsod, zato njihova proizvodnja ni bila omejena zgolj na nekaj produkcijskih mest. Zlasti samotnejši samostani so običajno sami poskrbeli za izdelavo pergamenta, s katerimi so pokrivali svoje potrebe. Tak primer je bil verjetno tudi samostan v Stični. V sedemdesetih letih 12. stoletja je v času opata Folknanda v Stični nastala močna ekipa različnih mojstrov, ki so s svojim znanjem poskrbeli, da je izdelava kodeksov potekala brez zastojev. Poleg pisarjev in ilu-minatorjev najdemo tudi več pergaminarii, pergaminarijev, mojstrov, ki so izdelovali pergament. Njihovih imen in izvora na žalost ne poznamo, ohranjene pa so njihove domnevne upodobitve v dveh kodeksih, ki ju hranijo v Ljubljani (NUK Ms3) in na Dunaju (ONB, Cod. 685).24 V poznem srednjem veku je izdelovanje pergamenta vse bolj postajalo domena obrtnikov, naseljenih v mestih, sam pergament pa je ostal običajno trgovsko blago.25 Poleg papirusa in pergamenta so za potrebe vsakodnevne pismenosti ostale v srednjem veku v uporabi tudi voščene tablice. Njihova uporabnost se je kazala zlasti pri poučevanju in pri zapisovanju besedil, ki niso imela trajnejšega pomena.26 Zgodo- 22 Santifaller, Beiträge, str. 84-86. 23 Santifaller, Beiträge, str. 87. 24 Golob, Nataša, Srednjeveški kodeksi iz Stične XII. stoletje, Ljubljana 1994, str. 158-159, z reprodukcijami. 25 Wattenbach, Das Schriftwesen, str. 126-129, z navedenimi primeri, zlasti z nemškega območja. 26 Wattenbach, Das Schriftwesen, str. 51-88, s številnimi primeri. vinopisec Einhard tako v življenjepisu Karla Velikega poroča, da je cesar pri učenju pisanja uporabljal voščene tablice (tabulas), ki jih je v veliki vnemi po znanju ponoči hranil pod svojim vzglavnikom, da bi izkoristil vsako prosto uro. Einhard sicer dodaja, da vladar, ker se je začel pozno učiti, ni dosegel večjega napredka.27 Z voščeno tablico v rokah, ki mu je očitno služila za zapisovanje verzov, je v znamenitem Manessejevem rokopisu iz prve četrtine 14. stoletja28 upodobljen tudi minnesanger Gotfrid iz Stras-sburga.29 Srebrno pisalno deščico (unum pugillare de argento) je svojim otrokom leta 1478 zapustila tudi Katarina Kosaca, vdova bosanskega kralja Štefana Tomaša.30 Pergament je med pisnimi podlagami svoj skoraj monopolni položaj ohranil do 13. stoletja, ko je z vzhoda prišel v Evropo papir. Drugače od papirusa, pergamenta ali voščenih tablic, ki so jih poznali že v antiki, je bil papir v Evropi in Sredozemlju popolna novost. Tehnologijo izdelave papirja so izumili Kitajci. Okrog 105 po Kristusu je namreč Cai Lun, uradnik na dvoru kitajskega cesarja Heja, zapisal recepturo za izdelavo papirja, ki so jo v naslednjih stoletjih še izpopolnili. Razcefranim svilenim cunjam, ki so jih zavrgli kot odpadek, so dodajali vlakna različnih rastlin (konoplje, bambus) ter ostanek razrezanih ribiških mrež. Tako pridobljeno maso so namakali in toplotno obdelali, iz dobljene zmesi pa so s pomočjo gostega sita zajemali kašo, jo posušili in v nadaljnji obdelavi dodatno zgladili. Tako je nastala nova pisna podlaga.31 Kitajski mojstri so postopke izdelave ljubosumno varovali, saj je papir pomenil dragoceno trgovsko blago. Arabci so do tako želenega znanja prišli šele sredi 8. stoletja prek kitajskih vojnih ujetnikov. Arabski viri iz 11. in 12. stoletja namreč poročajo, da naj bi leta 751 po eni izmed zmag nad Kitajci pri reki Talas v zahodnem Turkmenistanu bili med ujetniki, ki so jih prepeljali v Samarkand, tudi kitajski izdelovalci papirja. Ti so v zameno za svobodo svoje znanje posredovali Arabcem in tako uničili kitajski monopol. Zaradi naravnih danosti so Arabci v postopku izdelave svilene krpe zamenjali z lanenimi, za trganje in cefranje cunj pa so pričeli uporabljati vodne mline. Prek Arabcev se je s papirjem seznanil tudi sredozemski prostor.32 V normanskem kraljestvu na Siciliji je tako raba papirja posredno izpričana že konec 11. in v začetku 12. stoletja, najstarejši ohranjeni dokument na papirju pa izvira 27 Einhardi Vita Karoli Magni (ed. O. Holder-Egger), MGH SS rer. Germ. in usum schol. 25, Hannover 1911, str. 30. 28 Manessejev rokopis, ki je ime dobil po naročniku in plačniku, z^iškemu patriciju Manesseju, hranijo v Heidelbergu (UB Heidelberg, Cod. Pal. Germ. 848). Kodeks predstavlja enega najlepše ilustriranih srednjeveških rokopisov z viteško liriko. Prim. Kornrumpf, Gisela, Die Heidelberger Liederhandschrift C,. v: Die deutsche Literatur des Mittelalters. Verfasserlexikon, Berlin 19812 Bd. 3, str. 584-597. 29 O Gotfriedu iz Strassburga prim Kuhn, Hugo, Gottfried von Straßburg, v: Die deutsche Literatur des Mittelalters. Verfasserlexikon 3, Berlin 1981, str. 153-168. 30 Prim. Stipišic Jakov, Pomocne povijesne znanosti u teoriji i praksi, Zagreb 1985, str. 13, z napačno navedbo, da gre za zadnjo bosansko kraljico. 31 Santifaller, Beiträge, str. 116-119; Wattenbach, Das Schriftwesen, str. 139-140; Stipišic, Po-mocne povijesne znanosti, str. 17. 32 Santifaller, Beiträge, str. 118. iz leta 1109.33 Iz pisarne normanskih vladarjev so rabo papirja prevzeli njihovi nasledniki Staufi. Tako je na primer cesar Friderik II. v prvi polovici 13. stoletja za izdajo svojih mandatov — vladarskih ukazov, ki niso imeli trajnejše veljave — uporabljal papir. Enega od najstarejših ohranjenih je namenil salzburškemu nadškofu in štajerskemu vojvodi Leopoldu, s katerim jima je naročil, naj raziščeta spor med opatinjo ženskega samostana v Gossu na Štajerskem in koroškim vojvodo ter o njem tudi razsodita.34 Sredi 13. stoletja je papir vse bolj prevladoval tudi kot osnova za različne registre tako v upravnem kot tudi v gospodarskem poslovanju, pri pravnih poslih pa so vztrajali pri pergamentu. Že omenjeni cesar Frideriki II. je leta 1231 izrecno prepovedal rabo papirja za pomembnejše dokumente, saj jim je zaradi slabše obstojnosti grozilo uničenje (ex vetustate forsitan destructionispericulo). Podobno so padovanski statuti, ki so nastali pred letom 1236, določali, da na papirju napisani notarski instrumenti nimajo pravne veljave. Vse te prepovedi kažejo, da se je v 13. stoletju vsaj v Italiji papir že dodobra uveljavil tudi v splošni rabi. Izjemo je predstavljala papeška pisarna. Tu se je v upravnih spisih začel papir uveljavljati šele v 15. in 16. stoletju, medtem ko so pomembnejše dokumente s trajnejšo veljavo še vedno zapisovali na pergament.35 V nemških deželah se je z izjemo dokumentov, ki so prišli iz Italije ali Francije — tako na primer že omenjeni mandat cesarja Friderika II. ali pa v Lyonu napisan register passavskega stolnega dekana Albrehta Beheima iz leta 1246 — papir začel uveljavljati šele konec 13. in v začetku 14. stoletja. Prednjačile so dežele, ki so geografsko mejile na Italijo. Najstarejšo ohranjeno listino na papirju je v nemškem cesarstvu izdal goriško--tirolski grof Albreht leta 1287 v koroškem Greifenburgu. Nekoliko mlajša je listina iz 1301. Podobno so za različne registre in računske knjige v pisarni goriško-tirolskih grofov že konec 13. stoletja namesto pergamentnih kodeksov uporabljali cenejši papir. Zgledu deželnega gospoda so hitro sledili tudi preostalo tirolsko plemstvo ter mesta. Hugo iz Taufersa je okrog leta 1300 izdal na papirju potrdilo, da je prejel 51 mark denarja, podobno je v tem času na papirju izdajal različna potrdila tudi že briksen-ski stolni kapitelj, prehod v 14. stoletje pokrivajo tudi na primer različne papirnate računske knjige in urbarji tirolskega plemstva. Goriško-tirolskim zgledom so z ne-kajdesetletnim zamikom sledili Habsburžani. Na papirju so napisani zastavni registri Habsburžana Friderika Lepega iz 1308—1315 ali pa zastavni registri vojvod Albrehta in Otona za leta 1331—38. Za listinsko gradivo začnejo Habsburžani uporabljati papir sredi 14. stoletja, pri čemer prednjači zlasti vojvoda Rudolf IV.36 V podobnem časovnem okviru se pričnejo papirni dokumenti pojavljati tudi v naših krajih. V Piranu, ki je bil konec 13. stoletja že pod neposredno beneško oblastjo, je bila na papirju zapisana že najstarejša ohranjena notarska knjiga z vpisi od 33 Santifaller, Beiträge, str. 135. 34 Dokument danes hranijo v HHStA na Dunaju AUR, 1228, April 18. Prim. http://www.archivinformationssystem.at/detail.aspx?id=182895 (dostop 5. 11. 2012). 35 Santifaller, Beiträge, str. 125-138. 36 Santifaller, Beiträge, str. 148-149. leta 1282 naprej.37 Iz druge polovice 14. stoletja izvirajo urbarji, pisani na papirju, za rihemberško gospostvo goriških grofov ter tolminsko gastaldijo oglejskih patriarhov.38 Pri računskih knjigah je bila že vse od najstarejšega ohranjenega primerka goriško--tirolske knjige obračunov iz 1289—1293 v uporabi izključno papirna podlaga.39 Sredi 14. stoletja se pričnejo sporadično pojavljati tudi listine na papirju, kot na primer potrdilo Hansa z Bleda iz leta 1357, da je kot svojega zastopnika v sporu z Nikolajem Smrekarjem izbral Otona Ortenburškega in Rudolfa Kacenštajnskega.40 Pogosteje se papirni dokumenti pričnejo pojavljati šele v 15. stoletju, dokončno pa prevladajo z uveljavitvijo pisarniškega poslovanja konec 15. stoletja. Kdaj se je v Evropi uveljavila ne samo raba, ampak tudi proizvodnja papirja, ni možno povsem natančno ugotoviti. Cordoba v arabskem delu Španije je že v 10. stoletju razpolagala z bogato knjižnico in predpostavlja se, da so zaradi potreb po papirju obstajali v tem delu Pirenejskega polotoka tudi že mlini za papir. Zagotovo se je proizvodnja v tem delu Evrope razcvetela v 11., zlasti pa v 12. stoletju.41 Med krščanskimi deželami so znanje izdelovanja papirja prve prevzele neposredne sosede arabskega sveta. Nekateri indici kažejo na možnost proizvodnje že v 12. stoletju, čeprav se zdi, da je bila količina izdelanega papirja sprva zelo skromna in so bile krščanske dežele odvisne predvsem od uvoza iz arabskega sveta.42 V Italiji se je proizvodnja dokončno razmahnila v 13. stoletju. Tako so domnevno že pred letom 1231 pričeli izdelovati papir v Amalfiju v osrednji Italiji. V Fabrianu v Markah se omenjajo izdelovalci papirja leta 1263. Chartolarii, domnevno naj bi se za tem izrazom skrivali papirničarji — se že 1283 omenjajo v statutih mesta Tarvis, izdelovalec papirja se v štiridesetih letih 14. stoletja omenja v Padovi, papirni mlin se v Amalfiju omenja leta 1289, leta 1293 pa tudi v Bologni in Čedadu. Njihovo število naraste zlasti v 14. stoletju. V drugi polovici 13. in v 14. stoletju je Italija postala center papirne industrije, od koder so izvažali velike količine tega dragocenega materiala po celotni Evropi.43 Severno od Alp je proizvodnja papirja zanesljivo izpričana šele konec 14. stoletja. Prvi mlin za papir je v nemških deželah ustanovil leta 1390 nurnberški meščan in trgovec Ulman Stromer, ki je — kot pravi v svoji Puchl von mein geslecht und von abentewr — mojstre pripeljal iz Italije. V naslednjih desetletjih se je število mlinov hitro povečevalo in okrog leta 1450 naj bi jih bilo v Nemčiji okrog deset, ob koncu 15. sto- 37 Knjiga je objavljena kot: Piranska notarska knjiga (1281-1287/89) (ed. D. Mihelič), Viri za zgodovino Slovencev 7, Ljubljana 1984. 38 Prim. seznam ohranjenih srednjeveških urbarijalnih seznamov za slovensko ozemlje v Kos, Milko, Srednjeveški urbarji za Slovenijo. Urbarji salzburške nadškofije, Ljubljana 1939, str. IX-XXIV. 39 Prim. seznam ohranjenih računskih knjig za slovensko ozemlje v Bizjak, Matjaž, Ratio facta est. Gospodarska struktura in poslovanje poznosrednjeveških gospostev na Slovenskem, Ljubljana 2003, str. 15-36. 40 ARS, AS 1063 Zbirka listin, 6303 (1357 april 22). Stara signatura R MI/249. 41 Santifaller, Beiträge, str. 144-145. 42 Santifaller, Beiträge, str. 137. 43 Santifaller, Beiträge, str. 142-143, Stipišic, Pomocne povijesne znanosti, str. 17-18, z razlikami v datacijah! Slika 3: Nemško mesto Nurenberg ob koncu srednjega veka. (lesorez iz t.i. Nurnberške kronike, 1493) Vir: Wikipedija letja pa že šestdeset mlinov. V habsburških deželah je bil prvi mlin za papir postavljen leta 1469 v St. Poltnu.44 Slovenske dežele so zaostajale v tem razvoju. Sprva so lastne potrebe po papirju zadoščale z uvozom iz Italije in južne Nemčije, z večanjem potreb pa je Hans Khisl v drugi polovici 16. stoletja ob Ljubljanici pri gradu Fužine postavil lasten mlin. V njem je od 1579 do okrog 1590 papir izdeloval mojster Pankrac, mlin pa je bil leta 1616 že docela opuščen.45 Dokončno je prevlado papirja nad pergamentom zapečatila uveljavitev tiska in dokončna uveljavitev pisarniškega načina poslovanja v upravi. Papir je namreč bistveno bolj primeren za tisk, saj bistveno bolje vpija tiskarsko barvo. Z uveljavitvijo pisarniškega poslovanja, kjer je bila produkcija pisnih dokumentov bistveno večja in s tem tudi potreba po cenejšem pisnem materialu, je bil pergament dokončno odrinjen na stranjski tir. V uporabi je ostal samo še v papeški pisarni, kjer ga še danes uporabljajo za najpomembnejše in najbolj slovesne dokumente. 44 Santifaller, Beiträge, str. 150-151. Stipišic, Pomocne povijesne znanosti, str. 18, sicer omenja mlin leta 1320 v okolici Mainza in Kölna, vendar velja ta omemba danes za nezanesljivo. 45 Šorli Jože, Starejši mlini za papir na Slovenskem, v: Zgodovinski časopis 8, 1954, zlasti str. 8790. Kaj je pri pisanju srednjeveški pisar držal v rokah, je bilo odvisno predvsem od podlage, na katero se je zapisovalo. Če so na kolenih pisca ali na drugi trdi podlagi bile voščene tablice, se je v rokah zapisovalca bleščal stilus ali graphium. Paličica, ki so jo izdelali iz železa, brona, kosti, slonovine, včasih pa tudi iz srebra, je bila dolga dobrih deset centimetrov. Na enem koncu je imela ošiljeno konico, s katero je pisar vrezoval črke in besede ter znamenja v mehko površino voska, medtem ko je z drugo stranjo paličice, priostreno v neke vrste strgalo, lahko zgladil voskasto površino in jo znova usposobil za pisanje. Pri zapisovanju na papirus so uporabljali calamus, trstiko, ki so jo prirezali in jo na ta način priostrili za pisanje. Pisalo je pisar namočil v tinto in s pisalom puščal barvno sled na beli podlagi. Ker se je trstika zelo hitro obrabila, jo je bilo treba pogosto prirezovati. Nožiček, scalprum, je bil zato eden od pomembnejših pripomočkov antičnega in srednjeveškega pisarja. Podobne priprave so uporabljali tudi pri pisanju na pergament. Poleg trstike se je od 6. oziroma 7. stoletja vedno bolj uveljavljalo pisanje s peresi, pinna, katerih konico so rahlo razprli in s tem podaljšali njihovo obstojnost. Najpogosteje so uporabljali gosja peresa, v poštev so prišla tudi labodja, za risanje in fino pisanje pa so bila primerna zlasti vranja peresa. Podobno kot trstike so tudi peresa priostrili z nožičem, scalprum librarium ali temperatorium, medtem ko so za strganje napak s pergamenta uporabili rasorium. Pomožne črte so zarisali s pomočjo ravnila, regula ali plumbum. Vendar pa to niso bila edina orodja. Zlasti pergament je bilo treba predhodno pripraviti za pisanje, ga zgladiti, popraviti morebitne napake in ga obrezati. Od velikosti skriptorija je bilo odvisno, ali so vsa ta opravila opravili »specialisti« za posamezno fazo obdelave ali pa je to storil pisar sam. Za vsako od opravil so v srednjem veku poznali posebno orodje.46 Kot tinto — poimenovali so jo bodisi atramentum ali pa incaustum — so v antiki pogosto uporabili črnilo, ki so ga pridobili iz sip, v srednjem veku pa so se bolj zanašali na različne mešanice. Pri tem so uporabili različne surovine. Duhovnik Teofil je v svojem Schedula diversarum artium, na seznamu različnih spretnosti iz 12. stoletja, zapisal tudi recept za izdelovanje tinte in pri tem uporabil ekstrakt iz lubja trnovega grmovja, ki ga je zmešal z vinom in dodal saje. Podobne recepte najdemo tudi pri drugih avtorjih, pri čemer so običajno uporabljali hrastove šiške, galla, in različne sulfate, vitriol. Od recepta in uporabljenih sestavin je bila odvisna barva in obstojnost tinte.47 Pisanje in pripomočki, ki so jih pri tem uporabljali, se v srednjem veku — izjemo tu predstavlja pojav papirja — niso bistveno spremenili. Zlasti pergament, pero in tinta se zdijo kot nekakšna stalnica v rokah pisarjev. Toda za tem na videz nespreminjajočim se površjem so se dogajale globoke družbene spremembe. Z zatonom antične omike sta pisanje in pisna kultura postala privilegirana potreba manjšine. Drastičen padec splošne pismenosti je družbo spremenil v oralno skupnost, v kateri je zapisana beseda 46 Wattenbach, Das Schriftwesen, str. 207-232; Stipišic, Pomocne povijesne znanosti, str. 25-26. 47 Wattenbach, Das Schriftwesen, str. 233-244; Stipišic, Pomocne povijesne znanosti, str. 26. ostajala zaprta v ozek krog ljudi. Nastajala je znotraj tega kroga in bila namenjena njemu samemu. V Folknadovi knjižnici stiškega samostana v 12. stoletju tako prevladujejo teološka besedila, asketika in razlage bibličnih besedil, ki nastajajo izključno za potrebe mlade samostanske skupnosti. Sčasoma so se potrebe po zapisovanju razširile. Toda to niso bile potrebe po razlagi teoloških resnic ali po navodilih za Bogu všečno življenje. Izhajale iz vsakdanjega življenja in so bile pogojene z dinamičnimi družbenimi spremembami v 12. in 13. stoletju. Potrebe vse bolj samozavestnega meščanstva in plemiške elite so se razlikovale od potreb meniha, ujetega v meje lastnega samostana ali kvečjemu v okvir svoje redovne skupnosti. Treba je bilo zapisati vsebino sklenjenega dogovora, voditi evidenco dajatev ali pa narediti obračun dohodkov. Izrečena beseda ni več zadoščala. Družba se je iz oralne skupnosti pričela spreminjati nazaj v skupnost zapisane besede, ki pa je ostajala pogojena s svojo pragmatičnostjo. Literarno ustvarjanje ostaja domena ozkega kroga družbene elite. Viri in literatura Viri: ARS, AS 1063 Zbirka listin, 6303 (1357 april 22). Stara signatura R III/249. S. Augustini episcopi epistula XV, 1, v: Jacques Paul Migne. Patrologiae Cursus Com- pletus. Series Latina 33, Paris 1844. Einhardi Vita Karoli Magni (ed. O. Holder-Egger), MGH SS rer. Germ. in usum schol. 25, Hannover 1911. Isidori Hispalensis Episcopi Etymologiarum sive Originum Libri XX, (ed. W. M. Lindsay), Oxford, 1911. Piranska notarska knjiga (1281-1287/89) (ed. D. Mihelič), Viri za zgodovino Slovencev 7, Ljubljana 1984. Plini Secundi, C., naturalis historiae libri XXXVII, (ed. L. von Jan, K. Mayhoff), Stuttgart 1967-2002. Literatura: Ausbüttel, Frank, Theoderich der Große, Darmstadt 2004. Bizjak, Matjaž, Ratio facta est. Gospodarska struktura in poslovanje poznosrednjeve- ških gospostev na Slovenskem, Ljubljana 2003. Böckman Aquinta, Benedikt von Nursia, v: Der Neue Pauly 2, Stuttgart 1997. Bratož, Rajko: Rimska zgodovina. Od začetkov do nastopa cesarja Dioklecijana, Ljubljana 2007. Conte, Gian Biagio, Zgodovina latinske književnosti. Od začetkov do padca rimskega cesarstva, Ljubljana, 2010. Demandt, Alexander, Die Spätantike. Römische Geschichte von Diocletian bis Justinian, München 2007. Eck, Werner, Cassiodorus, v: Der Neue Pauly 2, Stuttgart 1997. Golob, Nataša, Pergament je najplemenitejša pisna osnova, v: Samostani v srednjeveških listinah na Slovenskem, Ljubljana 1993. Kos, Milko, Srednjeveški urbarji za Slovenijo. Urbarji salzburške nadškofije, Ljubljana 1939. Kornrumpf, Gisela, Die Heidelberger Liederhandschrift C,. v: Die deutsche Literatur des Mittelalters. Verfasserlexikon, Berlin 1981. Kuhn, Hugo, Gottfried von Straßburg, v: Die deutsche Literatur des Mittelalters. Verfasserlexikon 3, Berlin 1981. Langosch, Karl et alii, Geschichte der Textüberlieferung der antiken und mittelalterlichen Literatur, Zürich 1964. Pöhlmann, Egert, Einführung in die Überlieferungsgeschichte und in die Textkritik der antiken Literatur, Darmstadt 1994. Riposati, Benedetto, Zgodovina latinske književnosti, Trst 1983. Rüpke, Jörg, Boethius, Anicius Manlius Severinus, v: Der Neue Pauly, 2, Stuttgart 1997. Santifaller, Leo, Beiträge zur Geschichte der Bechreibstoffe im Mittelalter. MIÖG Erg. XVI, Graz-Köln 1953. Stipišic Jakov, Pomocne povijesne znanosti u teoriji i praksi, Zagreb 1985. Šorli Jože, Starejši mlini za papir na Slovenskem, v: Zgodovinski časopis 8, 1954. de Vogüe, Adalbert, Benedikt von Nursia, v: Theologische Realenzyklopädie 5, Berlin. 1980. Wattenbach, Wilhelm, Das Schriftwesen im Mittelalter, Graz 1958. Zusammenfassung Über das Schreiben im Mittelalter Janez Mlinar Im vorliegenden Beitrag beschreibt der Autor die Grundzüge der Entwicklung des Schreibens im Mittelalter. Dabei gibt er eine kurze Geschichte der Entwicklung der Schriftunterlagen und der Stifte wieder. Der allgemeinen Entwicklung werden Beispiele aus dem heutigen slowenischen Raum angefügt. Der Autor macht auf die angebliche Anwesenheit der Pergamenthersteller im Kloster in Stična Ende des 12. Jahrhunderts und auf ihre Darstellung in den mittelalterlichen Handschriften der Provenienz in Stična aufmerksam. Der Papiergebrauch auf dem Gebiet des heutigen Sloweniens wird zum ersten Mal im ältesten Notarbuch von Piran aus dem Jahre 1281 nachgewiesen. Aus der zweiten Hälfte des 14. Jahrhundert stammen Urbarien, aufgeschrieben auf dem Papier für die Rihemberger Herrschaft der Grafen von Goriško und die Tolminer Verwaltungseinheit der Patriarchen von Aquileia. In den Urkunden taucht das Papier zum ersten Mal Mitte des 14. Jahrhunderts auf, häufiger dann in der zweiten Hälfte des 15. Jahrhunderts. UDK 676.2:091:7.025 1.02 Pregledni znanstveni članek Prejeto: 25. 11. 2013 Jedert Vodopivec Tommažič* Obstojnost zapisov na papirju The durability of writing on paper Izvleček Največjo težavo pri uporabi in hrambi predstavlja gradivo, nastalo v 20. stoletju. V tem času se je zaradi težnje po množični proizvodnji in čim nižji ceni slabšala kakovost materialov in izdelave. Papir je v večini primerov slabši, manj obstojen in trpežen. Podobno je s črnili in tintami, saj hitreje bledijo in so manj obstojne. Tehnike izdelave so zaradi avtomatizacije poenostavljene. Nasploh se je težko sprijazniti z dejstvom, da se precejšnjemu delu takega gradiva naravni življenjski cikel že izteka in da mu preostalo življenje lahko podaljšujemo le do določene mere. UVOD Abstract The greatest problems regarding use and storage are posed by material originating in the 20th century. At that time, due to a tendency for mass production and low price, the quality of materials and manufacture declined. Paper is in most cases of worse quality and less durable; the same applies to inks and tints that fade quickly. Production techniques were simplified due to automatisation. We cannot really become fully resigned to the fact that the lifecycle of a considerable proportion of this material is already coming to an end and that the rest of its life can only be extended to a limited degree. Čeprav je bilo v zadnjih desetletjih v prenosu informacij mnogo revolucionarnih sprememb, ostaja papir v primerjavi z novejšimi nosilci informacij ali zapisov še vedno trajnejši kot elektronske oblike, ker so informacije v sodobnem svetu hitro pokvarljivo blago, saj v vsakodnevni uporabi tudi ni potrebe, da bi bili nosilci sporočil ter oprema za uporabo trajna. Trajnost postane pomembna šele takrat, ko vsebina dobi zgodovinsko ali umetniško vrednost. Vendar tudi papir ni večen in je tako kot vse snovi podvržen staranju. Staranje je lahko hitrejše ali počasnejše, odvisno od kakovosti surovin, ki sestavljajo papir, tehnologije izdelave ter od načina uporabe in razmer za hranjenje različnih vrst gradiv. Največjo težavo pri uporabi in hrambi predstavlja gradivo, nastalo v 20. in 21. stoletju. V tem času se je zaradi težnje po množični proizvodnji in čim nižji ceni slab- Jedert Vodopivec Tomažič, prof. dr., Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, vodja Centra za konserviranje in restavriranje Arhiva Republike Slovenije, e-pošta: Jedert.Vodopivec@gov.si šala kakovost materialov in izdelave. Papir je v večini primerov slabši, manj obstojen in trpežen. Podobno je s črnili in tintami, ker hitreje bledijo in so manj obstojne. Tehnike izdelave so zaradi avtomatizacije poenostavljene. Da bi bolje razumeli problematiko varovanja gradiva, bi morali biti vsi zaposleni in uporabniki seznanjeni tako z vsebinsko vrednostjo gradiva kakor z naravo materialov, ki ga sestavljajo, z morebitnimi poškodbami in ustreznimi zaščitnimi ukrepi. Razlika med papirji je v sestavi. Novi papirji so si lahko na videz med seboj zelo podobni. Šele kemijske in fizikalne analize ter testi umetnega in naravnega staranja pa pokažejo razliko v kakovosti papirjev. Delavci v ustanovah, ki hranijo pisno dediščino in jo upravljajo, opažamo, da določene vrste papirjev, na katerih je nastalo gradivo v zadnjih 150 letih, kažejo v primerjavi s starejšimi, ročno izdelanimi papirji, resne znake poškodb, zato so potrebne omejitve pri uporabi in pogosto je nujen prenos na druge medije. Razlike in podobnosti med arhivskim, knjižničnim in muzejskim gradivom na pergamentu in papirju Pisna in likovna dediščina na pergamentu in papirju je hranjena v različnih javnih in zasebnih arhivih, knjižnicah, muzejih, galerijah ali zasebnih zbirkah. Na splošno so umetnostni spomeniki hranjeni v galerijah, umetnostno zgodovinski predmeti v muzejih, pisno dediščino pa hranijo knjižnice in arhivi. Manj razširjeno vedenje pa je, kako je pisna dediščina deljena na arhivsko in knjižnično gradivo. Če pogledamo, kako sta področji definirani v zakonodaji, ugotovimo, da Zakon o arhivskem gradivu in arhivih določa, da je arhivsko gradivo izvirno ali reproducirano (pisano, risano, tiskano, fotografirano, filmano, fonografirano, magnetno, optično ali kako drugače zapisano) dokumentarno gradivo, ki je bilo prejeto ali je nastalo pri delu pravnih oziroma fizičnih oseb in ima trajen pomen za znanost in kulturo. V istem členu je zapisano tudi, da je vse arhivsko gradivo (to pomeni vse gradivo, ki je sprejeto v arhive) kulturni spomenik.1 Kot knjižnično gradivo pa je navedeno naslednje: kodeksi, listine in drugo rokopisno ter knjižno gradivo, kartografsko, notno in podobno gradivo, nastalo pred letom 1800, arhivski izvodi vseh publikacij, ki imajo značaj Slovenike in so določeni s predpisi o obveznem izvodu.2 Ni nujno, da je knjižnično gradivo, ki ga imajo knjižnice, že s prevzemom v knjižnico tudi kulturni spomenik. To pa je vse knjižnično gradivo, ki je nastalo pred letom 1800, mlajše postane kulturni spomenik le, če je za tako razglašeno oz. po preteku določenega obdobja (npr. rokopisi, zemljevidi, starejši od 50 let, fotografije, starejše od 30 let ipd.).3 Pravzaprav tudi v muzejskih zbirkah najdemo veliko gradiva, ki je po vsebinski in materialni strani sorodno arhivskemu in knjižničnemu in ga je v nekaterih primerih 1 Zakon o varstvu arhivskega in dokumentarnega gradiva ter arhivih (ZVDAGA), Ur. l. RS, št. 30/2006. 2 Zakon o knjižničarstvu (ZKNJ-1), Ur. l. RS št. 87-4446/2001 in 96-4807/2002. 3 Pravilnik o določitvi zvrsti predmetov kulturne dediščine, Ur. l. RS, št. 73-3424/2000. težko kategorizirati, ali je arhivsko, knjižnično ali muzejsko. Lep primer je fotografsko in kartografsko gradivo. Po drugi strani imamo še kategorijo likovnih del na papirju in pergamentu, ki načeloma spadajo v galerije ali t. i. umetnostne muzeje, so pa lahko del knjige ali arhivskega dokumenta, npr. iluminirane rokopisne knjige in listine, lesoreze v inkunabulah. Med ustanovami so razlike predvsem glede na način obdelave, uporabe in predstavitve javnosti, saj arhivisti, bibliotekarji in kustosi premično in nepremično dediščino ločujejo predvsem po njeni vsebini, likovni govorici in z njo povezani namembnosti. Konservatorji-restavratorji predmetov ne obravnavamo po vsebini, zanimajo nas materiali in njihova obstojnost. Za konservatorsko-restavratorsko delo ni pomembno, ali objekt prihaja iz muzejske, knjižnične ali arhivske zbirke ustanove, podjetja ali od posameznika, pomembni so narava materialov, iz katerih je izdelan, vrsta in stopnja poškodbe, pogostnost njegove uporabe ter njegova zgodovinska ali umetniška vrednost. Glede načina hrambe dediščine je načeloma vseeno, v kateri javni ali zasebni zbirki je gradivo, pomembno je le, da so spoštovana ustrezna priporočila trajne hrambe, ki pa so za podobne materiale povsod enaka, ne glede na imetnika oz. skrbnika. ZGODOVINA IZDELAVE PAPIRJA Papir je verjetno dobil ime po papirusu. Princip in tehnologija izdelave papirja pa se od načina priprave papirusovih pol zelo razlikujeta. Skupen je le rastlinski izvor v nasprotju z izvorom pergamenta, saj je surovina pri slednjem živalskega izvora. Papir so iznašli na Kitajskem v začetku 2. stoletja. Izdelava se je pozneje širila na zahod čez srednjo Azijo v severno Afriko in od tam prek Španije (12. stol.) in Italije (13. stol.) v druge dele Evrope. Od takrat je papir v Evropi postopno spodrival dražji pergament. Zlasti od srede 14. stoletja je že pogosta podlaga arhivskim dokumentom in knjigam. Izdelava papirja v Evropi je zacvetela po Gutenbergovi iznajdbi tiska v drugi polovici 15. stoletja. Večina inkunabul je bila natisnjena na papirju. Od 16. stoletja do danes je papir prevladujoča pisna podlaga. Evropski ročno izdelan papir Evropsko ročno izdelovanje papirja se je razlikovalo od kitajskega načina med drugim tudi po uporabi vodne sile kot vira energije in po označevanju vrste ter kakovosti papirja z vodnimi znaki. V Evropi so kot surovino za ročno izdelavo papirja uporabljali predvsem stare lanene in konopljene krpe. Te so najprej sortirali, dobro očistili, obelili in primerno mehansko razvlaknili. Iz vodne suspenzije vlaken so mojstri s sitom izdelovali vlaknin-ske pole. Po iztiskanju vode in sušenju, površinski impregnaciji s klejivi (želatina ali škrob) in glajenju so dobili papir ustrezne kakovosti.4 4 Dard Hunter (1974), str. 170-202. Slika 1: Notarska knjiga iz leta 1332je ob zgornjem robu preperela zaradi izpostavljenosti vlagi, preostali del papirnega knjižnega bloka pa je zaradi kakovosti papirja izvrstno ohranjen. Knjigo hrani Pokrajinski arhiv Koper, enota Piran. Foto: Dragica Kokalj, Arhiv RS. Tako izdelan papir je kemijsko izredno stabilen, saj je izdelan iz zelo kakovostnih celuloznih vlaknin, dodatek kalcijevega karbonata pa mu daje alkalno zalogo, ki deluje ob kislih razkrojnih produktih kot pufer. Želatina in škrob tudi ne vplivata na staranje, če le nista izpostavljena vlagi in s tem plesnenju. Ročna izdelava papirja v Sloveniji Tradicija izdelave papirja na slovenskih tleh sega v sredo 16. stoletja. Do tedaj so vse potrebe po papirju krili z uvozom iz sosednjih dežel. Šestnajsto stoletje je bilo stoletje velikih sprememb; te se kažejo tudi v veliki pisni produkciji. Posledica je tudi razmah papirne manufakture. V Sloveniji smo v času reformacije poleg prvih knjig leta 1580 (ne 1579, kot je bilo do sedaj znano) dobili tudi prvo papirnico. Ta je delovala v Hrušici pod Ljubljano — na desnem bregu Ljubljanice, na posesti gospostva Fužine. Postavil jo je lastnik gospostva Fužine Janž Kisl, tudi sam protestant. Papir je izdeloval mojster Pankrac. Papirnica ni bila prav velika in temu primeren je bil tudi obseg proizvodnje papirja. Delovala je do okoli leta 1593. Kasneje so sledile še papirnice na Hublju (Vipavska papirnica) 1669, žužemberška 1703, radeška (Njivice pri Radečah) 1725,5 loška (vas 5 Darko Cafuta (1985), str. 139. Slika 2: Kljub dolgotrajni izpostavljenosti vlagi kaže Plemiška diploma iz leta 1660 na kakovost materialov, ki so jih uporabili za poslikavo, zapis in papir, ki so se navkljub omenjeni vlagi zelo dobro ohranili. Gradivi hrani Arhiv Republike Slovenije v Zbirki plemiških diplom, št. 17. Foto: Dragica Kokalj, Arhiv RS. Papirnica pri Škofji Loki) 17496-1785,7 ajdovska 1767, goričanska (Ladja) 1788, podgorska (Podgora pri Gorici) 1789 in falska 1836.8 Domače papirnice nikakor niso mogle zadostiti vsem potrebam po papirju na Slovenskem. Večina papirja je kljub vsemu prišla iz papirnic Beneške republike in nemških dežel.9 Industrijska izdelava papirja Z napredkom in širjenjem pismenosti se je v drugi polovici 18. in v 19. stoletju povečevala tudi potreba po papirju. Stari ročni postopek izdelave in razpoložljiva količina krp nista mogla zadovoljiti vseh potreb. Tako so potrebe tudi v papirništvu povzročile iznajdbe novih strojev in bile vzrok za iskanje dodatnih virov surovin. 6 Darko Cafuta (1986), str. 58. 7 Darko Cafuta (1986), str. 155. 8 Darko Cafuta (2015), predavanje 25. februarja 2015 v Arhivu Republike Slovenije, še neobjavljeno. 9 Jože Šorn (1956), str. 9-20. Postopek izdelave papirja se do iznajdbe t. i. holandncev (1680) — prvih holan-dskih papirnih mlinov za mehansko obdelavo vlaken — ni veliko spreminjal. Za veliko prelomnico se šteje iznajdba Francoza Louisa Roberta, ki je leta 1799 izdelal prvi papirni stroj in s tem uvedel industrijsko izdelavo papirja. Papirni stroj je bil sestavljen samo iz dveh valjev in neskončnega sita. Izdelava papirja je potekala v kemijsko nevtralnem okolju. Leta 1806 je Moritz Friedrich izumil nadomestilo za površinsko klejenje (z živalskim klejem), t. i. klejenje v masi (s smolnim klejivom ob dodatku aluminijevega sulfata — galuna). Tak postopek je zahteval kislo okolje (vrednost pH 4—5). Tako izdelani papirji so kemijsko, mehansko in optično slabše obstojni. Nove surovine so s pospešenim industrijskim razvojem vplivale na izdelavo papirja. Leta 1935 so v Ameriki razvili postopek premazovanja papirja. Na izdelavo papirja je predvsem po drugi svetovni vojni močno vplival tudi razvoj procesne merilne tehnike, predvsem po drugi svetovni vojni. Prvi začetki procesnega vodenja proizvodnje celuloze in papirja segajo v leto 1960. Kot veliko prelomnico v papirništvu je prav gotovo treba omeniti ponovno uporabo kalcijevega karbonata kot polnila. Začetki zamenjave kaolina (hidratiziran silikat aluminija) z naravnim kalcijevim karbonatom pri industrijski izdelavi papirja so povezani z razvojem sintetičnega klejiva in segajo v 50. leta. Uporaba kalcijevega karbonata, ki se v vodi v navzočnosti kisline raztaplja, je zahtevala preusmeritev celotne proizvodnje papirja s kislega na nevtralni ali alkalni postopek. Poleg pocenitve in izboljšanja kakovosti pa je uvedba tega postopka prinesla še razveseljivo dejstvo, da je papir, izdelan s kalcijevim karbonatom kot polnilom, praviloma trajnejši od papirja, izdelanega v kislem mediju. Osnovne surovine za današnjo izdelavo papirja Z razvojem kemije in celulozne industrije so se razvile nove tehnologije za pridobivanje lesovine in celuloze po mehanskih in kemijskih postopkih ter z njihovimi kombinacijami. Danes je les najpomembnejša surovina za izdelavo lesovinskih in celuloznih vlaken. Zaradi ustrezne sestave in dolžine celuloznih vlaken je najboljši les iglavcev (smreka, jelka; bor je zaradi prevelikega deleža smole uporaben le v določenih primerih). Pomanjkanje in cena slednjega sili tudi k uporabi lesa listavcev (bukev, breza, topol ipd.), vendar pa zaradi velike porabe in visoke cene lesa pogosto uporabljajo tudi druge rastline (predvsem žitno slamo, bombaž, koruzna stebla, juto, esparto, ostanke lanu ipd.), posebno pomembna pa je uporaba recikliranih vlaknin. Uporabnost recikliranih vlaknin Izraz recikliran papir se je uveljavil šele v zadnjem času in ga uporabljamo za označevanje različnih vrst grafičnih papirjev, ki so izdelani iz stotih odstotkov papirnih odpadkov oziroma iz petdesetih odstotkov slabših vrst papirnih odpadkov. V zadnjem času papirna industrija močno povečuje porabo sekundarnih vlaknin. V Evropi povprečno uporabljajo že okoli 45 odstotkov recikliranih vlaken, podobne težnje po Slika 3: Časopis Jutro iz leta 1935pred konservatorsko-restavratorskim posegom. Poškodba je posledica pogoste uporabe, slabe kakovosti papirja in vezave. Gradivo hrani Slovanska knjižnica v Ljubljani. Foto: Dragica Kokalj, Arhiv RS. povečevanju njihove uporabe pa se kažejo tudi v svetu nasploh: poraba sekundarnih vlaknin narašča štirikrat hitreje kot poraba svežih vlaken. Med grafičnimi papirji, ki so bili še pred nedavnim izdelani le iz svežih primarnih vlaknin (to ne velja za časopisni papir), so reciklirani papirji popolnoma nova vrsta. Reciklirani papirji oz. t. i. ekološki papirji so izdelani iz odpadnih surovin. Tak papir ima zaradi slabe kakovosti surovin kratko življenjsko dobo. Tako ima tudi gradivo, ki nastaja na takem papirju, kratko življenjsko dobo. Trajno hranjenje in uporaba takega gradiva sta zelo zahtevna in dolgoročno gledano predstavljata za posamezno ustanovo kot tudi za državo veliko finančno breme. Podaljševanje življenjske dobe (konserviranje in restavriranje) ter druge zaščitne oblike (mikrofilmanje in optično odčitavanje) so tehnično ter finančno zahtevne naloge. Zaradi navedenih razlogov uporaba t. i. ekoloških papirjev za trajno hranjenje gradiva NI PRIMERNA. Za tako gradivo priporočamo uporabo papirjev in kartonov, ki so izdelani iz kar najkakovostnejših vlaknin. Najprimernejši so t. i. trajno obstojni papirji, ki so izdelani v skladu z mednarodnim standardom ISO 9706, oz. t. i. muzejski in konservatorski kartoni za zaščito likovnih del na papirju. Trajno obstojni papir Trajno obstojni je tisti papir, katerega kemijske in fizikalne lastnosti omogočajo obstoj in uporabo dalj časa kot lastnosti papirja za splošno uporabo, to je več sto let. Danes že številni državni in mednarodni standardi predpisujejo kakovost trajnejših vrst pisalnih in tiskovnih papirjev ter njihovo kemijsko, mehansko in optično odpor- Sliki 4a in 4b: Gradbeni načrt Jakopičevega paviljona arhitekta Maksa Fabianija iz leta 1908je po konservatorsko-restavratorskem posegu zaščiten z mapo iz trajno obstojnega papirja. Načrt hrani Zgodovinski arhiv Ljubljana. Foto Dragica Kokalj, Arhiv RS. nost proti staranju za daljše obdobje. V nekaterih državah so te standarde že sprejeli v zakonodajo in jih upoštevajo. Od aprila 1996 v Sloveniji velja mednarodni standard SIST/ISO 9706 - Informacija in dokumentacija, papir za dokumente, zahteve za trajnost. Glede na posamezno vrsto in dokončno obdelavo so papirji, ki ustrezajo omenjenemu standardu, uporabni za zaščito gradiv v arhivih, knjižnicah, muzejih, galerijah in sorodnih dejavnostih (Sliki 4a in 4b), pa tudi za pisanje, risanje in tiskanje tistih dokumentov in publikacij, za katere predvidevamo, da bodo v uporabi ali jih bo treba hraniti več kot deset let. VZROKI STARANJA DEDIŠČINE NA PAPIRJU Vzrokov hitrejšega staranja pisanega, tiskanega ali risanega gradiva je več in so lahko zunanji ali notranji. Notranji dejavniki staranja papirja: • surovinska sestava, • tehnološke razmere pri izdelavi. Zunanji dejavniki staranja papirja: • klimatske razmere (vlaga, temperatura, svetloba, korozivni plini, mineralni prah), • biološki (mikroorganizmi, insekti, glodalci), • človek, • elementarne nesreče. Osnovni vzroki, ki povzročajo staranje, so posledica kombinacije notranjih in zunanjih dejavnikov, in sicer: • neustrezna surovinska sestava (vlaknine, polnila, klejiva, dodatki) in tehnologija izdelave (postopek mletja vlaknin in priprave papirne snovi, postopek klejenja in vrsta klejiva, kislo, nevtralno, alkalno klejenje); • vplivi postopkov pisanja (črnila), tiskanja (vrsta tiska, kakovost tiskarske barve), predelave (postopki vezave) in uporabe nasploh; • onesnaževanje iz zraka, učinkovanje svetlobe, povišane temperature in vlažnosti ozračja; tudi delovanje mikroorganizmov in plesni ni zanemarljivo; • vpliv notranjih dejavnikov na staranje je 80- do 85-odstoten, zunanjih pa le 10- do 15-odstoten in je večinoma odvisen od uporabe in načina shranjevanja gradiv. Vzroki poškodb Konservatorji-restavratorji se srečujemo z mnogimi vzroki poškodb. Vlaga pa prav gotovo sodi med najpogostejše in žal tudi najhujše in najtežje obvladljive nasprotnike. Hkrati z drugimi atmosferskimi vplivi povzroča nagle spremembe in neredko tudi propadanje pisnih in likovnih spomenikov. Na starem papirju, ki ima zaradi tehnologije izdelave boljše mehanske in kemijske lastnosti kot večina zdaj izdelanih vrst papirja, vlaga prav tako pusti sledove: robovi potemnijo, ovlaženi deli se nagubajo in potemnijo. Vendar pa vlaga prodira v gradivo le postopoma in tudi takrat, ko robovi že precej propadejo, lahko ostane notranjost knjižnega bloka še sorazmerno zdrava. Na starejšem, ročno izdelanem papirju ostane poškodba le lokalno omejena, jedro knjige pa lahko ohrani tako kemijsko strukturo in take kemijske lastnosti, kot so bile gradivu dane ob njegovem nastanku. Gradivo, nastalo na mlajšem industrijsko izdelanem papirju, pa v enakih razmerah v enakem časovnem obdobju že skoraj povsem propade. S povečano vlago se pojavlja tudi plesen in je v večini primerov vzporeden pojav. Včasih se pokaže prej, kot se zavemo, da v gradivu potekajo procesi zaradi povečane vlage. To je opozorilo, ki ga opazimo, saj škodljivega obsega vlage s svojimi čutili pogosto ne zaznamo dovolj zgodaj. Arhivsko gradivo je lahko tudi hrana za različne vrste žuželk. Zaredijo se v zanemarjenih, nevzdrževanih skladiščih, če gradivo dolgo ni bilo pregledano. Škoda, ki jo povzročajo, je velika, saj se z njim hranijo. Poškodbe so nepopravljive. Skoraj vse poškodbe vsaj posredno povzroča človek, so pa še drugačne, za katere je neposredno odgovoren. To so mehanske poškodbe, ki nastajajo zaradi pogoste uporabe (zatrganine, raztrganine) zaradi listanja, zvijanja, zgibanja, poškodbe, ki nastajajo zaradi malomarnosti, če se po gradivu polije tekočina ali kako drugače umaže. Svetloba10 škoduje vsakemu gradivu, saj povzroča destruktivne kemijske spremembe v pisni podlagi (pergament, papir) in na pisnih snoveh (črnila, barve). Vse valovne dolžine svetlobe: vidne, infrardeče (IR) in ultravijolične (UV), pospešujejo 10 Jedert Vodopivec et al. (2006), str. 149-161. Slika 5: Stanje pred konservatorsko-restavratorskim posegom ene izmed mnogih hudo poškodovanih arhivskih knjig z začetka 20. stoletja, ki je bila hudo poškodovana zaradi pogoste uporabe in dolgotrajne hrambe v neprimernih in vlažnih prostorih. Takšno gradivo najdemo v vseh arhivih. Foto: Mateja Kotar, Arhiv RS. Slika 6: Poškodbe na plakatu Deset krčmarskih zapovedi so povzročile žuželke (srebrne ribice), ki se pogosto zaredijo v nevzdrževanih prostorih (zasebna last). Foto: Dragica Kokalj. Slika 7: Stanje poškodovanosti zaradi pogoste rabe enega od ohranjenih izvodov Dalmatinove Biblije iz leta 1584, izvod je v zasebni lasti. Foto: Dragica Kokalj, Arhiv RS. Slika 8: Poškodba na načrtu za oltarje posledica več dejavnikov, med katerimi sta najbolj izrazita vlaga in pogosta uporaba. Načrt hranijo v Grafičnem kabinetu Narodnega muzeja Slovenije. Foto: Dragica Kokalj, Arhiv RS. Slika 9: Da je mogoče, razmeroma enostavno, poceni in varno razstaviti tudi izjemno dragocen in svetlobno občutljiv objekt, so dokazali v Pomorskem muzeju Sergej Mašera v Piranu, ko so leta 2001 postavili razstavo znamenitega piranskega Coppovega kartografskega kodeksa, nastalega v letih med 1524 in 1526. Za temno zaveso je bil v vitrini z nizko osvetlitvijo in omejen čas razstavljen izvirnik, preostali čas razstave pa faksimiliran izvod. Foto: Dokumentacija Pomorskega muzeja Sergej Mašera, Piran. kemijsko razgraditev materialov. Na nekaterih papirjih povzroča čezmerno obledelost, na drugih porumenelost oz. potemnelost. Negativno vpliva na črnila, ker obledijo, spremenijo barvo, s tem pa dokumenti postanejo nečitljivi oz. imajo spremenjen videz. Svetloba je eden od vzrokov poškodb na predmetni kulturni dediščini. Njene posledice se pogosto ne pokažejo takoj, ko jih zaznamo, pa je tako rekoč že prepozno. Poškodbe na gradivu so fotokemične in termične narave; so nepovratne, se seštevajo in jih žal z nobenim konservatorsko-restavratorskim posegom ne moremo več odstraniti. Zaradi teh dejstev je zelo pomembno, da podrobno poznamo svetlobo in njeno moč, kajti le tako lahko občutljivo gradivo obvarujemo pred njenim kvarnim vplivom. V slovenskem prostoru opažamo, da je temu področju treba posvetiti več pozornosti in opozoriti strokovno, pa tudi laično javnost, kje vse se skrivajo pasti, ki na občutljivi dediščini puščajo nepopravljivo škodo. Osvetlitev predmetov, ki imajo značaj kulturne dediščine, je dejanje, ki pogosto ustvarja nesoglasja med konservatorji, kustosi, arhivisti, bibliotekarji, arhitekti, oblikovalci in drugimi, ki so tako ali drugače vpleteni v varovanje kulturne dediščine. To je zlasti opazno ob razstavah. So pa tudi okoliščine, ko je gradivo izpostavljeno prekomerni osvetlitvi med hrambo, uporabo v študijskih ali delovnih prostorih, ob fotografiranju, skeniranju in podobnih okoliščinah. Slika 10: Železotaninsko črnilo je povsem prežrlo papir na rokopisni knjigi Catastico de scritture de San Nicolo dOltra iz leta 1568. Knjigo hrani Domoznanski oddelek Osrednje knjižnice Srečka Vilharja v Kopru. Foto: Jedert Vodopivec, Arhiv RS. Poškodbe na gradivu so lahko tudi posledica korozivnega delovanja kovinskih ionov, ki jih vsebujejo železotaninska črnila in nekateri bakrovi pigmenti. Med rokopisnim in likovnim gradivom je razmeroma veliko tako poškodovanega gradiva, vendar poškodbe niso vedno enako izrazite na vsem gradivu. Na izrazitost poškodbe vplivajo sestava in primesi v komponentah črnila oz. pigmenta ter kemijska reaktivnost s polnili, klejivi in nečistočami kot sestavnimi deli pisne podlage — papirja. Pri pregledu gradiva ugotavljamo, da intenzivnost poškodb ni v tesni zvezi z vrsto in kakovostjo papirja. Obstaja pa povezanost med koncentracijo nanosa in razmerji osnovnih komponent ter nečistoč v črnilu oz. pigmentu in papirju. Slaba kakovost papirja se prične z napredkom in širjenjem pismenosti v 19. in 20. stoletju. Hkrati so se povečevale tudi potrebe po papirju. Ročni način izdelave in razpoložljiva količina krp niso več zadovoljili vseh potreb. Spremenil se je tehnološki postopek izdelave papirja. Zaradi čedalje večjega povpraševanja po ekonomsko dostopnih vrstah papirja se je znižala tudi kakovost papirja. Na dejstvo, da navzočnost lesovinskih nečistoč, aluminijevega sulfata ter klorovih spojin vpliva-kvarno na trajnost papirja, so strokovnjaki opozarjali že kmalu po začetku industrijske izdelave papirja. Z raziskavami, ki so potekale in še potekajo pri ugotavljanju vzrokov razpadanja papirja, so to tudi povsem dokazali. Danes lahko dodamo še dodaten vzrok, in sicer uporabo recikliranih vlaknin. Brez dvoma z recikli- Slika 11: Zeleni pigmenti, s katerimi so kolorirane lesorezne upodobitve, so povzročili trajno poškodbo papirja na kodeksu istrskega kartografa Pietra Coppa De Summa totius orbis nastalem med letoma 1524 in 1526. Knjigo hrani Pomorski muzej Sergej Mašera v Piranu. Foto: Jedert Vodopivec, Arhiv RS. ranjem odpadnega papirja lahko prihranimo kar nekaj lesa, vendar je treba vedeti, za katere namene je tak papir primeren ter kdaj in zakaj ga ne smemo uporabljati. Poleg notranjih vzrokov pa k hitrejšemu razpadu pripomorejo še zunanji: neprimerne klimatske razmere, nečisto okolje in prepogosta uporaba. Do skoraj tragičnih ugotovitev pridemo, kadar tehtamo življenjsko dobo starejšega gradiva v primerjavi z mlajšim. Ko se je v drugi polovici 19. stoletja v papirništvu uveljavil industrijsko izdelan papir, so se začeli hitrejši procesi staranja in propadanja, ki ju dolgoročno še ne znamo povsem ustaviti. Najslabše kakovosti so papirji za splošno uporabo (npr. časopisni), ki kmalu pokažejo znamenja razkrajanja. Gradivo, ki ima veljavo kulturne dediščine, bi moralo biti na papirju, ki ima lastnosti t. i. trajno obstojnega papirja. Trajno obstojni papir je po definiciji tisti, katerega kemijske in fizikalne lastnosti se v daljšem časovnem obdobju (nekaj desetletij) ne spremenijo opazno. Če želimo svoje misli, čustva, spoznanja in znanje zapustiti prihodnjim rodovom, bi morali na trajno obstojnem papirju natisniti vsaj kak odstotek vseh publikacij, del sleherne naklade — sicer bo zelo ogrožen naš pisni spomin. Stopnje ohranjenosti gradiva Pri določanju stopnje ohranjenosti določenega gradiva je treba vedno upoštevati tudi vrsto poškodbe; stopnjo poškodbe papirja, črnil, vezave in uporabo le-tega. Predvsem je treba pravilno oceniti ohranjenost vitalnih delov gradiva. Včasih je poškodba Slika 12: Tiskana knjiga s konca 19. stoletja, ki je začela propadati zaradi pogoste uporabe in slabe kakovosti papirja. Konservatorsko-restavratorski poseg bi bil v tem primeru predraga rešitev, zato je izdelana samo nadomestna kopija, ki je danes dosegljiva tudi v e-obliki. Knjigo hrani Arhiv Republike Slovenije. Foto: Dragica Kokalj, Arhiv RS. Slika 13: Zelo velik problem hrambe in uporabe predstavlja gradivo 20. stoletja. Poškodbe so posledica slabe kakovosti papirja, občutljivejših črnil in barvil, pogoste rabe, neustrezne vezave ter uporabe samolepilnih trakov. Krstna knjiga je last župnije sv. Jakoba v Ljubljani, danes jo začasno uporablja Upravna enota Ljubljana. Foto: Jedert Vodopivec. na videz veliko hujša, pa se izkaže, da je bolj prizadet le estetski del, manj pa strukturni ali narobe. Pri ocenjevanju stanja so pomembni izkušenost, praktičnost in prava mera logičnega razmišljanja. Odlična ohranjenost (I): pri uporabi ni posebnih omejitev npr.: nepoškodovan papir, trdna vezava, odlično ohranjen hrbet, pregibni spoj ni natrgan. Dobra ohranjenost (II): dovoljena uporaba v čitalnici: npr. deloma porumenel papir, manjše raztrganine, delno poškodovana vezava, hrbet dobro ohranjen, vezice dobro držijo knjižni blok, ki ima lahko že natrgan papir, platnice niso natrgane. Slaba ohranjenost (III): dovoljena uporaba le arhivistu za popis gradiva, PREPOVEDANA je uporaba v čitalnici npr. porumenel papir, raztrganine, razrahljana ali delno poškodovana vezava, hrbet razpada, knjižni blok ponekod odstopa, vezice delno potrgane. Priporočljiva je izdelava mikrofilmske kopije. Zelo slaba ohranjenost (IV): NI DOVOLJEN NIKAKRŠEN VPOGLED NITI ARHIVISTA - ŠE NAJMANJ PA UPORABA V ČITALNICI - NUJEN JE KONSERVATORSKO-RESTAVRATORSKI POSEG; npr: zelo preperel papir, močno raztrgan papir, že v fragmentih, močno poškodovana vezava, hrbet hudo poškodovan, vezice potrgane, knjižni blok razrahljan. Če je ali predvidevamo, da bo gradivo veliko v uporabi, je po konservatorsko-restavrator-skem posegu nujna izdelava mikrofilmske kopije. KONSERVATORSKO-RESTAVRATORSKI POSEGI NA GRADIVU H gradivu na papirju sodijo: rokopisne in tiskane knjige, rokopisno in tiskano spisovno gradivo, likovna dela, zemljevidi, načrti, makete in podobno gradivo. Pri konservatorsko-restavratorskih postopkih moramo upoštevati tudi, ali je gradivo t. i. muzejski primerek (npr. inkunabule, listine, likovna dela) in ali je pogosto v uporabi. Gradivo, ki je pogosto v rabi, kot so nekatere zvrsti starejšega gradiva (npr. matične knjige) in velika večina gradiva iz 20. stoletja (npr. časopisno gradivo), zahteva nekoliko drugačen pristop. Pristop je odvisen tudi od materialov samih, velikosti objekta, vrste in stopnje poškodovanosti. Od vsega naštetega je odvisno, ali bomo uporabili vse stopnje kon-servatorsko-restavratorske obdelave ali pa samo nekatere. Preventiva je vedno boljša od kurative V splošnem velja, da je izbira gradiva, ki je deležno posebnih zaščitnih ukrepov, kot sta na primer reproduciranje (spreminjanje materialne oblike zapisa, tj. fotokopiranje, mikrofilmanje in digitalizacija) ter hranjenje v škatlah, ovojih, paspartujih tudi stvar zdrave presoje. Če se pri hranjenju v škatlah daje prednost gradivu, ki je v dobrem stanju in ga le redko uporabljamo, pred gradivom, ki je v slabem stanju in ga uporabljamo pogosto, odločitev ni razumna. V osnovi pa so nevarnosti, ki pretijo gradivu, enake, pa najsi gre za fizično silo, ki jo je povzročil potres in je pometala gradivo s polic na tla, ali pa so predmeti popadali s polic, medtem ko je arhivist prenatlačeno gradivo prestavljal ali dal v uporabo. Poznamo deset nevarnosti, ki vplivajo na propadanje gradiva in zbirk: 1. neposredna fizična sila (potres, vibracije, udarci, raztrganine, obraba ipd.), 2. kraja in vandalizem, 3. ogenj, 4. voda, 5. škodljivci (mrčes, glodavci, ptiči, bakterije ipd.), 6. onesnaženost ozračja (škodljivi plini, prašni delci, sol, maščobe ipd.), 7. osvetlitev in sevanje, 8. neustrezna temperatura, 9. neustrezna relativna vlaga, 10. izguba/založitev. Pri zaščiti gradiva je treba upoštevati: • kakšno je splošno stanje gradiva, • katero gradivo je v izredno slabem stanju, • katero gradivo je posebno dragoceno oz. pomembno, • katero gradivo je najbolj ogroženo, • kako hitro naraščajo zbirke, • katere vrste gradiva imajo največji priliv, • ali je za novo gradivo predvidenega dovolj prostora. Sistem hranjenja Nevezano gradivo hranimo v zaščitnih škatlah ali mapah. Gradivo formata A4 in manjšega lahko hranimo pokonci, gradivo večjega formata pa je priporočljivo hraniti v vodoravnem položaju. Nepoškodovano gradivo hranimo originalno prepognjeno, konservirano in restavrirano pa odvisno od uporabe in poškodb, priporočamo hranjenje v vodoravnem položaju.11 Likovna dela potrebujejo po meri izdelane zaščitne ovoje ali paspartuje iz trajno obstojnih kartonov.12 Tridimenzionalni objekti in redke in dragocene knjige potrebujejo po meri izdelane zaščitne škatle.13 Knjige večjega formata naj na policah ležijo, vendar največ po tri enote druga na drugi.14 11 IFLA ... (2005), str. 75-77. 12 Jedert Vodopivec (2004), str. 137-159. 13 Blanka Avguštin Florjanovič (2001), str. 69-72. 14 IFLA ... (2005), str. 68-70. Zaščitna embalaža Zaščitne škatle in ovoji morajo biti iz trajno obstojnega papirja oz. kartona. Izdelani morajo biti tako, da je zagotovljena največja možna zaščita gradiva pred vplivi iz okolja in mehanskimi poškodbami. Vlaganje dokumentov med poliestrske folije se priporoča le za obstojna črnila in tiskarske barve. Na ta način je gradivo zavarovano pred mehanskimi poškodbami, uporabnik pa ne prihaja v neposredni stik z izvirnikom. Vendar tako zaščiteno gradivo ne diha dovolj, poleg tega pa lahko zaradi statične elektrike črnila in barvne plasti odstopijo. Raziskave so dale prednost hranjenju v trajno obstojnem papirju ali kartonu.15 ZAKLJUČEK Zapleteno varovanje različnih materialov in vrst gradiva, kot jih je dalo zadnje stoletje, terja upoštevanje določenih pravil, navodil, standardov, ki se nanašajo na zgradbe, hranjenje, uporabo, varnost, selekcijo, reproduciranje, razstavljanje in kon-serviranje oz. restavriranje. Upoštevanje standardov naj bi pripomoglo k izboljšanju razmer, nujno potrebnih za hranjenje gradiva, in pomagalo pri fizični identifikaciji posameznega gradiva in s tem omogočilo dostop in trajno hranjenje zapisov. Pri tem so v veliko pomoč standardi in politika varovanja na lokalnih in nacionalnih ravneh. Praksa je pokazala, da sicer zelo koristni programi, kot so obilica dosegljive literature, načrtovanje, izobraževanje sodelujočih v procesu, ne zaležejo, če akcija ni temeljito organizirana in je ne podpre tudi vodstvo ustanove. UPORABLJENI VIRI AVGUŠTIN FLORJANOVIČ, Blanka: Konstrukcija po meri izdelane zaščite za hrambo in razstavljanje arhivskega in knjižničnega gradiva, Arhivi, l. 24 (2001), št. 1, str. 69-72. British standard BS 5454; Recomandations for the storage and exhibition of archival Documents. 2000. London: British Standards Institution. BUCHMANN, Wolf: Preservation: buildings and equipment, Journal of the Society of Archivists, vol. 20, No. 1, 1999, 5-23. BURNS, Thea: A serious and universal evil: the early scientific study of paper deterioration, Works of art on paper, books, documents and photographs, Contributions to the Baltimore Congress, 2-6 September 2002, International Institute for 15 IFLA ... (2005), str. 71-73. Conservation of Historic and artistic works, London 2002, str. 36—41. CAFUTA, Darko: Loška papirnica, Loški razgledi 32, 1985, str. 137-152. CAFUTA, Darko: Dodatek k zgodovini loške papirnice, Loški razgledi 33, 1986, str. 57-64. CAFUTA, Darko: Začetek radeške papirnice,Kronika, 34, 1986, št.3, str.152-160. CAFUTA, Darko: Vodni znaki v papirju in filigranologija na Slovenskem, Arhiv Republike Slovenije, predavanje 25. februarja 2015. ČERNIČ, Meta, VODOPIVEC, Jedert: Trajnost in obstojnost dokumentov na papirju — zahteve in testne metode, v: Tehnični in vsebinski problemi klasičnega in elektronskega arhiviranja, Zbornik referatov, Maribor 2003, str. 183—193. FORDE, Helen: Preservation as a strategic function and an integrated component of archives management; or can we cope without it? Proceedings of the International Conferences of the Round Table on Archives XXXIV CITRA — Budapest 1999, Paris, 2000, p. 21—29. IFLA Načela za hrambo knjižničnega gradiva in za ravnanje z njim, BiblioThecaria 7 — prevodi 2, v: Jedert Vodopivec, Jože Urbanija (ur.), Filozofska fakulteta in Arhiv Republike Slovenije Ljubljana), Ljubljana 2006. HOFENK de GRAAFF, Judith: The Colourful Past, Origins, Chemistry and Identification of Natiral Dystuffs, Abegg-Stiftung and Archetype Publications, Riggisberg, London, 2004, 396 str. HUNTER, Dard: Papermaking — The History and Technique of an Ancient Craft, Dover Publications, INC. New York, 1974, 339. str. STIJMAN, Ad: Iron Gall Inks in History: Ingredients and Production, Iron Gall inks: On Manufacture Characterisation Degradation and Stabilisation, Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana, 2006, str. 25—68. SIROKY, Miroslav: Zaznamove prostredky — Recording media, v Restaurovani a kon-servovani archivalií a knih, ur. Michal Durovič, Praga 2002, str. 317—344. ŠORN, Jože: Razvoj Papirnice Vevče, Ljubljana 1956, 152 str. VODOPIVEC, Jedert: Prihodnost dediščine 20. stoletja, Tradicionalni mediji v sodobni informacijski družbi, Zborovanje Zveze bibliotekarskih društev Slovenije, Maribor 11.—13. okt. 2000 (ur. Vlasta Stavbar, Zveza bibliotekarskih društev Slovenije), Maribor 2000, str. 13—20. VODOPIVEC, Jedert: Standardi in predpisi na področju zaščite in hrambe arhivskega in knjižničnega gradiva, v: Digitalna knjižnica: [zbornik referatov]. Ljubljana: Zveza bibliotekarskih društev Slovenije, 2001, str. 225—232. VODOPIVEC, Jedert: Priporočila za izdelavo paspartujev. Razstavljanje arhivskega in knjižničnega gradiva ter likovnih del na papirju: Arhiv Republike Slovenije, 2004, str. 137—159. VODOPIVEC, Jedert: Reševanje poplavljenega arhivskega in knjižničnega gradiva, v: Mesto v objemu voda — Poplave v Celju v 20. stoletju, Pokrajinski arhiv Celje, Celje 2005, 103 str. VODOPIVEC, Jedert et al.: Priporočila za varno osvetlitev premične kulturne dediščine, v: Vodopivec, J. (ur.). Pol stoletja : [zbornik prispevkov ob 50. obletnici delovanja Centra za konserviranje in restavriranje Arhiva Republike Slovenije in Interdisciplinarnem posvetu Svetloba in kulturna dediščina in katalog ob razstavi], Zbornik in katalog, Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije, 2006, str. 149-161. http://www.arhiv.gov.si/fileadmin/arhiv.gov.si/pageuploads/KONSERVACIJA/ publikacije/Svetloba_in_kult_dediscina.pdf VODOPIVEC, Jedert: Materialno varovanje arhivskega in dokumentarnega gradiva, v: Ciperle, J. (ur.). Varstvo arhivske in muzejske kulturne dediščine Univerze v Ljubljani, Univerza v Ljubljani, 2007, str. 69-91. Zusammenfassung Die Beständigkeit der Niederschriften Jedert Vodopivec Tomažič Heute ist schon völlig klar, dass das ältere Material in einem besseren Zustand ist, als das Material entstanden in 20. Jahrhunderts. Das Papier in den ersten gedrückten Büchern - die Inkunabel genannt - ist nach halben Jahrhundert noch immer flexibel und weiß im Gegensatz zu dem Papier in Büchern oder in den Archivmaterialien vorigen Jahrhunderts, das bereits brüchig und dunkel ist. Einen sehr anschaulichen Vergleich des Papierzustandes gibt es z. B. zwischen der ersten und zweiten Ausgabe der Ehre des Hertzogthums Crain. Das Papier in der Erstausgabe aus dem Jahr 1686 ist noch immer flexibel, das Papier in 200 Jahren jüngeren Ausgabe, aus dem Ende des 19. Jahrhunderts, ist es aber schon brüchig. Immer wieder finden wir solche Beispiele in Archiven, Bibliotheken und Museen. All dies Zeigt, dass wir in den letzten 100 bis 150 Jahren, bei der Verwendung der wesentlichen Teils des kulturellen, historischen und künstlerischen Erbes, auf verschiedene Probleme treffen. Die wichtigsten Werke werden wahrscheinlich reproduziert werden müssen. Was aber mit allen anderen Dokumenten, Büchern und anderen Niederschriften, die wichtig für uns und unsere Nachkommen sind und sich mit uns identifizieren können passieren wird, ist noch nicht ganz klar. Die komplizierte Aufbewahrung von unterschiedlichen Materialien und Arten von Materialien, die uns das letzte Jahrhundert gegeben hat, erfordert von uns die Einhaltung von bestimmten Regeln, Anweisungen, Standards, die sich auf den Bau, Aufbewahrung, Verwendung, Sicherheit, Auswahl, Reproduktion, Zerlegung und Konservierung bzw. Restauration der Materialien beziehen. Die Einhaltung der Standards soll zur Verbesserung von Umständen helfen, die notwendig für die Aufbewahrung von Materialien sind. Das sollte auch bei physischer Identifikation des einzelnen Materials helfen und damit ermöglichen den Zugang und dauerhafte Aufbewahrung von Niederschriften. Dabei sind eine große Hilfe die Schutzstandards und die Schutzpolitik auf lokaler und nationaler Ebene. In der Praxis hat sich bewährtet, dass zwar sehr nützliche Programme wie Vielzahl der verfügbarer Literatur, Planung, Ausbildung von Teilnehmenden an den Prozess, nicht sehr hilfreich sind, wenn die Aktionen nicht gründlich organisiert sind und die Leitung der Einrichtung sie nicht unterstützt. UDK 37.0l4.22:929Slomšek A. M. 1.01 Izvirni znanstveni članek Prejeto: 18. 8. 2012 Vinko Škafar* Pomen bl. Antona Martina Slomška za opismenjevanje Slovencev v 19. stoletju The significance of the Blessed Anton Martin Slomšek in the acquisition of literacy by Slovenians in the 19th century Izvleček Prispevek je pripravljen ob 150-letnici smrti škofa, pedagoga, pesnika, pisatelja in narodnega buditelja blaženega Antona Martina Slomška. Začenši z njegovim življenjepisom, nadalje pa po njegovem temeljnem pedagoškem delu Blaže in Nežica v nedelskej šoli nam avtor predstavlja pomen in delovanje nedeljskih šol, predvsem pa prizadevanja Antona Martina Slomška za opismenjevanje Slovencev v 19. stoletju. Med drugim avtor predstavlja tudi Slomškov pedagoški način učenja računstva ter pisanja v slovenskem in nemškem jeziku, kasnejše odmeve na delo Blaže in Nežica v nedelskej šoli in vpliv dela na kasnejše pisce slovenskih učbenikov. Pisec prispevka spregovori tudi o Slomškovem vplivu pri opismenjevanju Slovencev med Muro in Rabo ter o prvem dotedanjem nauku o pisanju pisem in listin. Abstract The article was written for the 150th anniversary of the death of the bishop, teacher, poet, writer and advocate of the Slovenian nation, the Blessed Anton Martin Slomšek. Starting by outlining Slomšek's life, the author uses Slomšek 's educational text Blaže in Nežica v nedelskej šol (Blaže and Nežica in Sunday School) to talk about the importance and activities of Sunday School and, above all, Slomšek 's endeavours to bring literacy to Slovenians. The article also presents Slomšek's way of teaching mathematics and writing in both Slovenian and German, and the later echoes of Blaže in Nežica v nedelskej šoli and the influence of this work on the later authors of Slovenian textbooks. The author also talks about Slomšek 's influence in bringing literacy to the Slovenians between the Rivers Mura and Raba and about the first teaching about writing letters and documents. Ob 150-letnici smrti bl. Antona Martina Slomška (26. 11. 1800 Slom, Ponikva pri Šentjurju - 24. 9. 1862 Maribor) bi rad predstavil Slomškov pomen za opismenjevanje Slovencev v 19. stoletju. Vinko Škafar, doktor teologije, Teološka fakulteta v Ljubljani, e-pošta: vinko.skafar@rkc.si. Slomškovo šolsko in pedagoško delovanje Bržkone je še vedno najcelovitejša razprava o Slomšku kot šolniku in pedagogu disertacija Vinka Brumna »Blaže in Nežica«, Kulturno-pedagoški pomen Slomškovega dela (1936), predvsem njen osrednji del Slomškov program.1 Kratek življenjepis Antona Martina Slomška Rodil se je kot prvi otrok Marka Slomška in Marije roj. Zorko na Slomu, župnija Ponikva pri Šentjurju. Leta 1811 začne obiskovati Prašnikarjevo nedeljsko šolo. Jeseni 1814 se vpiše v prvi razred celjske gimnazije, ki jo konča leta 1819 in se vpiše na ljubljanski licej, leta 1820 je na liceju v Senju, ki ga konča z odliko; leta 1821 konča drugi tečaj modroslovja v Celovcu in nadaljuje s teologijo. Po tretjem letu teološkega študija, 1824, je posvečen v duhovnika, nato konča teologijo in postane kaplan na Bizeljskem, leta 1827 pa je prestavljen za kaplana k Novi Cerkvi pri Vojniku. Po dveh letih, leta 1829, je imenovan za spirituala v celovškem bogoslovju, kjer ostane do leta 1838, ko postane nadžupnik v Vuzenici. Po šestih letih župnikovanja v Vuzenici, leta 1844, postane stolni kanonik pri Št. Andražu v Labotski dolini, po dveh letih, leta 1846, za kratek čas opat v Celju in istega leta, 1846, je imenovan za lavantinskega škofa. Leta 1859 z dovoljenjem papeža Pija IX. preseli škofijski sedež v Maribor, kjer ustanovi bogoslovje in umre 24. septembra 1862. Papež Janez Pavel II. ga je 24. septembra 2009 v Mariboru razglasil za blaženega. Šolniška in pedagoška Slomškova izobrazba Do 11. leta starosti je bil Slomšek deležen predvsem domače družinske vzgoje. Odtlej ga je za vedno zaznamoval kaplan Jakob Prašnikar. Med obiskovanjem gimnazije v Celju je leta 1817 in 1819 naredil tečaj in izpit za domačega učitelja, kar je izkoristil v praksi, ko je učil sina celjske Uhlove rodbine.2 V Celovcu je na liceju poslušal Hartnaglova predavanja iz obče pedagogike in naredil tudi izpit ter poslušal predavanja iz kmetijstva. Leta 1839 je bil katehet na celovški normalki in predavatelj katehetike in pedagogike na bogoslovnem učilišču. Pedagoške ideje si je pridobival iz Svetega pisma in se tudi sam izobraževal. Že od 3. razreda gimnazije si je zapisoval domača zdravila in nasvete iz raznih knjig, kar pomeni prirojeno zanimanje za naravoslovne vede, obenem pa kaže na njegovo praktično usmerjenost. Ljubezen do slovenščine je nekaj, česar tukaj ni mogoče opisati, saj bi zaslužilo posebno razpravo. 1 Vinko Brumen, »Blaže in Nežica«, Kulturno-pedagoški pomen Slomškovega dela, Inauguralna disertacija, V Mariboru 1936, 36-92. Brumen je dobil za svojo disertacijo, ki sta jo ocenjevala dr. Karel Ozvald in dr. France Kidrič, v študijskem letu 1934/35 »svetosavsko nagrado Nj. Vel. kralja« (Vinko Brumen, n. d., 3). 2 Vinko Brumen, n. d., 37. Zelo zanimivo pa je, da je Slomšek kot novomašnik in še študent v šolskem letu 1824/25 s hvalevredno marljivostjo in izredno spretnostjo deloval v celovški nedeljski šoli. »To je bila gotovo nedeljska ponavljalna šola, saj v Celovcu menda ni bilo treba nedeljske začetne šole.«3 Na prvem kaplanskem mestu na Bizeljskem je ustanovil začetno nedeljsko šolo, v katero se je prijavilo toliko otrok obeh spolov, da je zmanjkalo prostora. Na drugem kaplanskem mestu v Novi cerkvi pri Vojniku je našel nedeljsko šolo, saj je menil, da je dekan Jakomini začetnik takih šol. V šoli bi naj bil imel Slomšek 130 otrok, ki jih je vadil tudi v cerkvenem petju. Kot spiritual je bogoslovcem v Celovcu priporočal, naj se kot bodoči dušni pastirji usmilijo mladine in naj snujejo nedeljske šole za tiste učence, ki jim iz kakršnih koli razlogov ni mogoče obiskovati redne šole. »Svetoval jim je, naj grade ves uk na materinskem jeziku, saj je vedel, da ni nemško šolstvo moglo pokazati nikakršnih uspehov. Celo praktično jim je kazal, kako naj postopajo pri slovenskem bralnem in pisalnem uku. S slovenskim jezikovnim ukom, ki ga je kot spiritual obnovil, je Slomšek v semenišču družil tudi slovensko pastoralko, pedagogiko in homiletiko.«4 To je predvsem dodelal sam in s svojimi sodelavci kot lavantinski škof. Kot spiritual je veliko potoval in si tako nabiral nova splošna in tudi pedagoška spoznanja. Predvsem pa si je hotel ogledati in spoznati različna bogoslovja in življenje ter vzgojo v njih. Tako si je v Gradcu želel ogledati tudi gluhonemnico, a ni našel ne gojencev ne učiteljev, ker so bili na počitnicah. S prevodi Christopha Schmida je med službo spirituala postal utemeljitelj slovenske mladinske književnosti. 3 Vinko Brumen, n.d., 38. 4 Vinko Brumen, n. d., 39. Prim. Vinko Škafar, Slomškov prispevek k uporabi slovenščine v celovškem bogoslovnem semenišču, na bogoslovni šoli v Št. Andražu in v Mariboru, v: Pedagoški pogledi na Antona Martina Slomška, Slovenski šolski muzej, Zbornik ob razstavi, Ljubljana 1999, 55-59. Stenska slika »Anton Martin Slomšek« na Primskovem pri Kranju, izdelana v maju 2005, delo restavratorke in slikarke mag. Anite Klančar Kavčič. (foto Vid Klančar) Iti m: m \ K ŽIC A v nmm ii#n lXtelHiu I mu iirciirimi ¿A Blaže in Nežica v nedelskej šoli Slomšek je tudi kot spiritual razmišljal o ljudski izobrazbi in slovenskih nedeljskih šolah, tj. o opismenjevanju slovenskega ljudstva. Bogoslovcem je priporočal zlasti nedeljske šole in jim poskušal natančneje očrtati delo in program teh šol, saj jim ni le razlagal, kako naj te šole ustanavljajo in zbirajo učence, temveč jim je tudi praktično kazal, kako naj postopajo pri slovenskem bralnem in pisalnem uku ter kako naj oživljajo uk s petjem. Nedeljskim šolam je želel dati neko vodilo. Plod tega njegovega razmišljanja in dela je članek O ljudski izobrazbi in slovenskih nedeljskih šolah, ki ga je 24. aprila 1838 poslal Ljudevitu Gaju za Danico in ga omenil dan prej tudi v pismu Stanku Vrazu.5 Kot nadžupnik in dekan v Vuzenici je leta 1838 spet prišel v šolsko življenje. Zopet je sam poučeval v nedeljski šoli, kot dekan nadzoroval šolstvo v svoji dekaniji, zato je zopet živo občutil potrebo posebnega programa slovenskih začetnih šol. Leta 1840 je priročnik Blaže in Nežica v nedelskej šoli (odslej BN) že pisal, četudi je izšel šele leta 1842 v Celju, drugi natis 1848 v Ljubljani in 1857 v Celovcu, 1943 v Ljubljani (priredil Vinko Brumen: Cvetje iz domačih tujih logov, 18), faksimile (iz leta 1857) 1991 in 2006 v Celju (Slomškovo zbrano delo). rtJ-b^niijl VCMHULI frjnihJcir, fttrmji mtHt.) --T^-Hliffllr—f Bm- \ f'Ktr.3 IIU. Prva stran drugega natisa Slomškovega priročnika za opismenjevanje Blaže ino Nežica v nedelski šoli. (Anton Martin Slomšek, Blaže ino Nežica v nedelski šoli, Celje 1848, str. I) Značaj dela Blaže in Nežica Slomšek je napisal Blaže in Nežica v nedeljskej šoli, kar pomeni za nedeljsko šolo, mislil je predvsem na začetno nedeljsko šolo. Pred seboj je imel vse slovensko območje in ne samo Štajersko. »Izrecno pa naglaša, naj se vrši uk samo ob nedeljah in učence uči, naj se ob delavnikih ne mudijo s šolskimi rečmi, ker 'za kmete so delavniki za delo, nedele ino prazniki pa za nauk'.«6 Morda je hotel s tem pridobiti zlasti tiste, ki 5 Danica Ilirska 1838, št. 22, št. 23. N 4(1846), 135. sl.; Vinko Brumen, n. d., 114, 28. 6 Vinko Brumen, n. d., 44. Prim. Anton Slomšek, Blaže in Nežica v nedelskej šoli, Učitelom in učen-com za poskušno, Tretji natis, V Celovcu 1857, Faksimile, Celje 2006, 14. (odslej tudi v opombah BN 14). niso nikakor mogli pogrešati svojih otrok pri tedenskem delu, oziroma tiste, ki so se bali, da bodo otroci zaradi pouka delo zanemarjali. Seveda pa Slomšek ni izključeval pouka tudi med tednom. Ureditev nedeljske šole v Blaže in Nežica Nedeljske začetne šole naj bi se ustanovile povsod tam, kjer ni redne vsakdanje osnovne šole, pa tudi tam, kjer sicer obstaja, pa je vsi učenci ne obiskujejo. V Slavini, fiktivnem kraju v Blaže in Nežica v nedeljski šoli, »imajo poleg nedeljske tudi redno vsakdanjo osnovno šolo, saj imajo učitelja, ki uči tudi v nedeljski šoli; ta pa sam pravi, ko govori o sadjarstvu, da je skušal pokazati otrokom vsakdanjih šol, kako se drevje sadi in požlahtnuje, a 'so za to delo še prekilovi'; v Slavini so imeli tudi nedeljsko po-navljalno šolo: 'nemški ponavljalci'. Ta pa se je lahko ustanovila le tam, kjer so imeli redno osnovno šolo«.7 Zunanja ureditev nedeljske šole Glavni učitelj in voditelj nedeljske šole je kaplan. On odloči, da gresta v šolo tudi Blaže in Nežica, ter pregovori njune starše, on sam pravi, da za to leto ne vzame več nikogar v šolo, on šolo »odpre«, jo notranje organizira, njega so morali učenci prositi, če so hoteli iti npr. na gostijo itd. Res poučuje v šoli tudi učitelj, vendar je bolj samo pomočnik. Neposredni nadzornik je bil domači župnik, višji nadzornik pa dekan. Poleg nedeljske začetne šole so imeli v Slavini tudi vsakdanjo začetno šolo in nedeljsko ponavljalno šolo. V Blaže in Nežica najdemo še zametke neke druge ustanove. V Slavini je Slomšek imel v mislih tudi nekakšne kmetijske in gospodinjske poklicne tečaje. Poleg teoretskih kmetijskih in gospodinjskih naukov, ki jih je dajal učencem in učenkam v nedeljski šoli, je želel tudi, da bi se dekleta zbirala v župnišču, kjer bi jim kuharica vsako nedeljo kaj pokazala, zdaj v kuhinji, zdaj v sobi, kako se miza pokrije, postelja pospravi, kako se to in ono postavi, kar je potrebno vedeti. Fante pa naj bi učitelj vodil v sadovnjak, kjer bi jim po župnikovem naročilu pokazal, kako se drevje sadi in plemeniti. Tistim, ki bi delo dobro razumeli, naj bi dal tudi mlada drevesca, da bi jih doma vsadili. Slomšek je v Slavini poleg trivialke in nedeljske ponavljalne šole imel v mislih še nedeljsko začetno šolo, nedeljski krščanski nauk (katehezo) v cerkvi in (najbrž le nedeljske) kmetijske (ali vsaj sadjarske) in gospodinjske tečaje. »Precej podrobno je razvil le svojo zamisel nedeljske začetne šole, nedeljsko katehezo in poklicne tečaje pa je le mimogrede nakazal. Toda idejo je tudi tu sprožil (dasi morda ne prvi) in le to hočem povedati.«8 7 Vinko Brumen, n. d., 47. 8 Vinko Brumen, n.d. , 49-50. Notranja organizacija šole Svojo nedeljsko šolo je Slomšek po vzorcu trivialk razdelil v dva razreda. V prvi razred so prihajali novinci, ki so se učili v prvi vrsti branja, nekaj računanja in pa petja. Prvošolcem je posvetil v knjigi eno samo lekcijo, zato je težko zanesljivo ugotoviti, kako si je podrobneje zamišljal delo v prvem razredu. Vendar nobena beseda ne daje niti slutiti, da bi prvošolci kaj pisali, čeprav je npr. šolska ustava že v prvi razred uvajala vsaj začetke pisanja. Zanimivo je tudi, kako si je Slomšek zamislil delo v prvem razredu. Pri poučevanju naj bi jim namreč pomagali tudi pridni in nadarjeni drugošolci kot »oskerbniki« in »oskerbnice«, ki bi pred poukom prvošolce izprašali in jim tudi pokazali v knjigah, česar še ne vedo. Tudi med poukom naj bi jim pokazali, če bi bilo treba. Pri petju naj bi brali pesem s table, da bi se od njih naučili tudi prvošolci, ki še ne znajo brati. Zraven tega naj bi vpisali v svoj katalog, če koga iz tiste klopi ne bi bilo v šolo; to bi povedali tudi »gospodu«. Vsaka klop fantov naj bi imela enega oskrbnika, vsaka klop deklet pa eno oskrbnico. V drugi oddelek naj bi prihajali (tudi ob polletju) tisti, ki so se že naučili brati, ter so dobili vsaj najosnovnejše pojme iz računanja. Slomšek je mislil že po enem letu učenja v prvi šoli učence dovolj pripraviti za višji oddelek, včasih morda celo v polletju. V drugi oddelek pa so takoj prišli tudi vsi, ki prvega sicer niso obiskovali, ampak so si potrebne spretnosti pridobili sami, kakor npr. Blaže in Nežica. O napredovanju je odločal župnik. V drugem razredu bi se naj učili pisanja, računanja, nemščine in spisov, obenem bi naj dobili mnogo naukov, ki so potrebni za praktično življenje. V svoji knjigi Blaže in Nežica se je Slomšek ukvarjal skoraj samo z drugošolci, saj BN vsebuje 39 šolskih lekcij in je med njimi le ena za prvošolce. Poglejmo, kako si je Slomšek zamišljal potek pouka. Prvošolci so najprej brali s table, nato iz »bukvic«, temu je sledilo računanje na pamet in nazadnje so se učili peti. V drugem oddelku je učitelj navadno omenil kak dogodek v župniji, vendar pa je potem z boljšim ali slabšim prehodom, včasih tudi brez njega, prešel na vaje v: pisanju, računanju, spisu, nemščini. S tem je morda poskušal doseči, da bi se učenci čimbolj potrudili pri prvem, bolj suhoparnem delu pouka, ker bi potem hitreje prešli na drugi del, ki je bil veliko mikavnejši. Tu je namreč kaplan zopet z boljšim ali slabšim prehodom prešel na kak »življenjski« nauk, ki je bil po možnosti v zvezi z dogodkom, katerega je učitelj omenil na začetku pouka. Pouk se je navadno končal s tem, da so zapeli kako pesem, ki so se je naučili že v prvem razredu, saj Slomšek nikjer ne omenja, da bi se tudi drugošolci učili novih pesmi. Drugemu oddelku nedeljske šole je Slomšek posvetil večino BN. Vendar skoraj nikjer ne omenja, da bi drugošolci imeli kake knjige. Le nekaj drobcev priča, da ni knjig čisto izločil iz šole. Nikjer pa ne omenja, katere knjige je namenil svojim nedeljskim drugošolcem. Čeprav so bile Blaže in Nežica namenjene predvsem učiteljem, so jih rabili tudi učenci. Prav tako se je pozneje trudil, da bi tudi druge spise brali v nedeljski šoli (Novice, Drobtinice in različne Slomškove knjige), čeprav je želel čimveč dati s knjigo Blaže in Nežica. Kljub temu je Slomšek najbrž mislil, da pri preprostih ljudeh več kot pisana zaleže govorjena beseda, zato je toliko pomembnosti namenil podajanju snovi. Slomškova šola ni poznala šolnine. Učence so delili v dva razreda in pouk je potekal za vsakega posebej. »Le pri pisalnem uku so dobili spretnejši učenci prej peresa in papir, dočim so manj spretni pisali še nekaj časa s kredo na tablice.«9 Šola in ljudstvo Slomškova šola je hotela biti v najtesnejši zvezi z ljudstvom, saj je hotela biti ljudska šola. »Ni bila namenjena le mladini vsega ljudstva, temveč vsemu ljudstvu na splošno, to se pravi, hotela je res izobraževati vse ljudstvo. Zato je Slomšek jemal v svojo šolo tudi odrasle, če so le dobro sloveli. Razen tega je hotela šola vplivati na odrasle tudi po otrocih. ... S tega stališča tudi razumemo, zakaj je Slomšek dopustil, da so o posebnih prilikah prišli v šolo poleg rednih učencev tudi odrasli kot nekaki 'izredni slušatelji'. ... Slomškova šola pa je hotela biti prava ljudska šola še v nekem drugem pogledu, namreč v tistem, v katerem trivialka, dasi osnovna šola, ni bila 'ljudska' šola. Slomšek je spoznal, 'da se slovenski vinograd po nemško ne obdeluje prav' in da 'gola nemškutarija v šoli je morija žlahtnega serca in pa blagega slovenskega duha'.«10 Opismenjevanja v Blaže in Nežica v nedeljski šoli Slomšek ima za razvoj opismenjevanja, prav tako pa tudi za razvoj šolstva na Slovenskem, zlasti še na Štajerskem, brez dvoma neprecenljive zasluge. Z odpiranjem, širjenjem in pospeševanjem nedeljskih šol se je ohranjal slovenski jezik med ljudstvom. Za primerjavo navedimo le nekaj podatkov. Leta 1808 je bilo v lavantinski škofiji le 45 rednih in 23 nedeljskih šol. Leta 1846 pa je bilo 155 rednih in 109 nedeljskih šol. Osnovna šola je tudi v predmarčni dobi »izboljševala znanje slovenskega jezika, širila osnovno pismenost in tako odpirala slovenskemu človeku okno v svet ter ga vsaj posredno tudi še gospodarsko usposabljala.«11 »Slomškovi učenci pišejo najprej s kredo na tablice, nato šele s peresi na papir. Pri prvih vajah jim učitelj in kaplan pomagata ter jim vodita roko pri pisanju. Najprej pišejo posamezne črte in loke, torej del črk, šele nato jih tudi sestavljajo v črke in te v besede. Isto se ponovi, ko začno pisati s peresi na papir. Pri pisanju uporablja torej Slomšek tudi sintetičen učni način. Preden začne Slomšek v poletnem tečaju drugega razreda z nemškim ukom, nauči učence pisati nemške črke. Tudi ob tej priliki piše- 9 Vinko Brumen, n. d., 53. 10 Vinko Brumen, n. d., 55-56. 11 Prim. Slavica Pavlič, Slomšek in slovensko šolstvo, v: 130 let visokega šolstva v Mariboru, zbornik simpozija, Maribor-Celje, Mohorjeva družba, 1991, 278. mi mnrraj. ttJut itri^nV, dj Mu r ANjrVfLHT» trfJtLi, in nijw ^WisuA*. w ¡wtii Oi-*ta ¿a .^¿11? u iiWifv. y- /yJr JM/H. Ui^rJ' .-fh^i imrt i. SI Hi j« i lEj^aifl po^hrofiij* in frfi'is »pal rcjpra>kjn. V pnndrlk jn ifrnljj Jihmhju, i"n j'ld'rm «»-liLvi imii In Nillgi |irr,!rlr. ki IrcJe crpiji, ]M a 1 e sitIi , kr r «■jiiirk^n i&i piamriiLv frrt*, Li -i jih v jali urili. Kn me tU* Mmi, imrJ LnniFrr knliii, nil i Blaitifrn t hltTupuvljiE; |ii Li'j juimi-n, lOrOvjurtc .... .......jiiirhrani. ibn fctlwlrt £rijo fir V ]nljlhili>l f^l Lujiil. Ofrcih* hOk'Ih ¿p ink-i u i, iiLt j. i^r pi .Jin a. itJn^o 1» IMlEI |lD Tidt. iri Uliiu »fflro h lb p-»uiiii. Tiiurli t in(]Jfm p,i nlin, Li jv liJin U , fcrttili ¡11 Jf «kllAtllL hVn hi tfpSlE rtTkl" QMIEdiL !lliJlllill JU li .ium-i in' F. ,|,>. L:, imi J U nLl^rjo. JtjMdi hint» jE L'iii [ M' p. iif rkiini Qijilff), rff *(kih> krtMjO. irkuf: -Slu pjulifi, Lif rift iiui >':l-lt [TH [In. da mi tmp.id L| pi« nolarjfm prcpuiiJilj »km dnnjiCri pfali iulAt v rnkn jrnaii? Linvk mi JfliMnki u drlDy m4«|( in poukin null. Si "if n*>ujo bin bflr, Jilc ludi ruJi.r. Hiir, li »n*iiH ill, at puitt» tlovrk bnjj. Ivij HUkirjni puiwf>u. ki tilin Tn oArrkii, li^fjofboUjib xiumfra piLi.iL, >i pa iom Tijin frrtanj« ppWil Tfp*] Tij "a idaj up bum: pa af vtiO, Jl ni trja liiei itniliig bnto* i IV. pddnc priirjn HlalUf » mIi» &| li 0 in N f lira Jiiiru ifji-i», buCra rckn, pnljubiti in jib Inps 1« tJpuptjiji prusdli. ,Vidi* t*U* f«eljO, IS ki f± k pntnju iffJIi»- S« "i P" II» fffl'i'». KrajdE UIH lo» i »If I>m. v» «bKct ntfrfi^i, .li lltttltM pjFliili, knlir Hrpr» " in jinu Mllr. Hk"= jik Lenfmiijj iimjn. Ed «o Kvriv TM'po^riTilL, HIH p^biMl*' Hli. dn Ml.I* }ll>TAiut*, k±r Hll KE T Mi'I It I'ti an j i drift Tljft I'rihnitrt, nfdflft ' Mi iiik nujiJ liltli«« iml dnh, ter ninrju ili-tjii |j«tp* vrhiki rJili ■hit- Un«p4d u£Jbrl [rrjir nj lt»f« k Jrucmi V'J- k*r"tilu JiriT, inrjimkairjo. kikji M Lika poirpir. pa rltbfi " fBmEnkn uajwli. Tndi »ka ^iiriiiu pi driirnj peljvv TlHCiq k Libli Unpiju. in ijrfqk >J| rlM'i; IVfltr" nuri* JJI'jww**. tf rt*i* rfrtf niju, wiw m i0«nrr W XarrJjtt it « I if, tr irrf™ h Mti -y'1' 1= iV* " 4, £ d, jiupinnhJ/J Hr mwati T I, Vrni« ji^mn^hi murn rrr* HIM rtml- imrli, «i h ifi^jHjrrii riit ¿Mpadnt irt J«inr Mt n*m( pitf*. i. Fink itiirr naj fu «m». «th jJmrffir, «r fthian, w rajto. 3L Sfetri mjf ijji iiirjrf, nj im- mr J'lm, MJ/lt-fa iriiW if jii nfer wj™ 4. Imm ¡Morajti bifi jJorfin nlvirv. ftmii j^i nATiyW. JtnVW itMi* ifliii- PfjT pridno ^la.ji iMi>i, t« (fl»kapUn ¡i spil.idiiii-n v iolo priJijn. Hr mMcinVih m SimjuiiiTi, d(Llcl4* pa " lEprirnninpovEi «aJii-ni|fi, „SteIe pramiLS — 50 ijili — Jf pmniba arrtfr uii«jiii. StinfFMif, il.i if lulr poidin, TjJmiilJ.' ■7 BKH 1. IriiK tt. L Pogled na drugo vajo pisanja. (Anton Martin Slomšek, Blaže in Nežica v nedelskej šoli, Celje 1857, str. 15) jo učenci najprej s kredo na tablice, nato šele s peresi na papir. Vendar opravi sedaj pisanje še veliko hitreje kakor pa pri pisanju latinskih črk. V zvezi s pisanjem je učil Slomšek tudi slovenski pravopis, oziroma je ponavljal, kar so že vedeli učenci iz prvega razreda, ali so se (kakor Blaže in Nežica) sami naučili iz Musijevega navoda. S temi kratkimi navodili pa je storil tudi vse, kar je namenil učencem iz slovenske slovnice. Pravo slovnico je učil šele pri nemškem jezikovnem pouku.«12 Pouk pisanja v slovenščini Slomšek je posvetil opismenjevanju v slovenščini v BN prvih 122 od skupnih 304 strani. Po znanem vzorcu v BN ima za opismenjevanje pet poglavij, predlogov ali vaj,13 slovenski pravopis14 in letopis15 (izpis datuma). Ker pa k opismenjevanju ne 12 Vinko Brumen, n. d., 65-66. 13 BN, 8-9, 15-16, 25-27, 37-38, 39-41. 14 BN, 49-51. 15 BN, 57-58. spadajo samo črke, ampak tudi številke, ne samo spisi, ampak tudi računanje, zato tudi temu posveča primerno pozornost. V vajah pisanja je zelo konkreten in praktičen. Tako v prvi vaji piše: »Gospod učitelj vsakdemu černo tablico pa kerhel krajde podajo, se k veliki černi tabli vstopijo, rekoč: Lepa reč je pisati — popir po kurje razpraskati pa ni lepo. S krajdo poprej na tablice poskusite. — Vsak primi svoj kerhel s tremi perstmi desnice. Z levo svojo tablico spodej poprimi, da se ne premika. Tabla ima po dolgem ravne zarise (čerte alj linije) kakor po žnori, da se roka prave mére privadi. Danes bomo prav lehko med dve srednji zarisi pisali.« V knjigi BN je podrobno razloženo pisanje abecede, posameznih črk (pismenk) (i, u, n, m, r, v, z, ž, s, š, c, č, e, o, a)16 in nato predstavi še povezovanje črk. »Šolarji poskušajo, kakor so jim pokazali. Marskteremu roka spoderkne, in gerdo kavko naredi, pa jo tudi nagloma izbriše in popravi. Vse tiho dela — kar začne k drugemu opravilu zvoniti.«17 Drugo vajo pisanja Slomšek začenja: »Prihodno nedelo v šoli vsak svojo tablico zopet dobi, ter začnejo pismenke delati, ki so na veliki tabli stale. Gospod učitel grejo od enega k drugemu popravljat, kar ni bilo prav, ter jim kažejo, kako se lika potegne, pa steber za pismenko naredi. Tudi roko enemu in drugemu peljejo. Potem k tabli stopijo, in učiti začno: 'Danes poglejte novihpismenki, ki svoje verhe imajo, in se do zgornje rise potegnejo '.«18 Po predstavitvi novih črk (l, t, b, d, h, k) pa pravi. »Zapomniti si morate: 1. Vsaka pismenka mora verh ravno visok imeti, za to se od zgorne rise do spodne srednice tikama potegne. 2. Vsak steber naj bo raven, ko sveča gladek, ne poloman, ne roglat. 3. Stebri naj bojo ravni, od leve na desno naklonjeni, kakor bi jih veter nagnil. 4. Locni morajo biti gladko vsločeni, obroči pa okrogli, kakor velikonočen kolač.«19 Pri tretji vaji pisanja Slomšek razloži pisanje črk: j, p, g, f, : »Ob devetih šolarji zopet pišejo. Tistim prav gladko od rok gré, ki so se v praznikih pridno doma vadili. Gospod učitel jih pohvalijo in rečejo: 'Danes bomo male pismenke dogotovili. Kar je srednic in zgornic, že koj čedno pišete. Zdaj pa spodnice dobro poglejte. ' Šli so šolarjem popravljat, ter so marskteremu roko potegnili, naj bi se raj privadila. Poznej pridejo tudi gospod kaplan pomagat. 'Za te nedele se že zajde, kar ste se pisati privadili' — rečejo gospod učitel. 'Vsako naj se z gosjim perom preskerbi; popir v šoli prejmete — premožni za plačilo, vbogim 16 Črke so v BN pisane vzorčno »z roko« in ne tiskane kot drugo besedilo. To velja pri vajah za posamezne črke, za besede in pisma. 17 BN, 8-9. 18 BN, 15. 19 BN, 15. ga bojo grajski gospod preskerbeli. Kar vas je bolj vajenih, bote prihodno nedelo na popir poskusili, ki so še nerodneji, bojo nekaj časa na dilce poskušali.'«20 Pri četrti uri pisanja učitelj uči velike črke. Na začetku pisanja reče: »'Zagreli ste se; zdaj pa le pisarijo v roke. Vučili ste se malih pismenk, in znate že srednice, zgornice in spodnice delati; danes bomo poglavne velike čerke začeli. ... Nekteri si niso upali na popir poskusiti; dali so jim zopet tablico in pa krajdo, da se je roka potegniti privadila.«21 V začetku pete vaje pisanja Slomšek omenja, da je kaplan zaradi spovedovanja odsoten in ga ni bilo v šolo. »Gospod učitel so jim pokazali druge velike pismenke, ki so jim prejno nedelo ostale.«22 V BN je tudi posebno poglavje o slovenskem pravopisu, predvsem o velikih začetnicah.23 Letopis Pod naslovom »Letopis« Slomšek pouči svoje učence o pisanju kraja in datuma pri sestavkih. Tu predstavi vse mesece v slovenščini (v oklepaju v nemščini) in razloži poimenovanje mesecev. Zelo nazorno, jasno in pregledno (»V Slavini 10. sušca 1848«).24 Računstvo Slomškovega pouka v računstvu ne bom podrobno predstavljal, čeprav mu Slomšek v BN posveča veliko pozornost v programu nedeljske šole. Opismenjevanje v računstvu bi zahtevalo poseben članek. Podobno kot pisanju tudi računanju posveča dokaj veliko vaj in s pomočjo njih šolarje uvaja v računstvo. Prvo vajo »v številstvu« začenja z osnovnimi računskimi operacijami: štetje, seštevanje, odštevanje itd. V njej vabi k štetju od 1 do 100 in nato »ritansko«. Ze v tej prvi vaji so zelo različne in tudi dokaj težavne kombinacije.25 V drugi vaji »v številstvu« želi naučiti učence pisanja številk. »Potreba vam je tudi številke (števke ali cifre) poznati, da boste saj vedli, koljko je pri vas hišna numera, ki doma na podvojih stoji, in jo znali zapisati.To je za vse prav lehko, ki že male pismenke zapišete. Ravno iz tistih lik in stebrov se naredijo; pa jih nji več, ko deset. Nate jih en za drugoj: 1, 2, 3, 4, 5, 6, 7, 8, 9, 0. Nekoliko viši se potegnejo, ko srednice. Le poskušajte jih'!«26 V tretji vaji »v številstvu« na pamet poučuje uporabo denarja, kjer pomaga učencem, da bi na pamet znali seštevati in odštevati goldinarje, krajcarje, groše itd.27 20 BN, 25-26. 21 BN, 37-38. 22 BN, 39-41. 23 BN, 49-50. 24 BN, 57-58. 25 BN, 11-12. 26 BN, 26-27. 27 BN, 38-39. XV. Zdrav» teli», «nr holj»! Vtliko Tcsrtja Bii «nlArji *> rajfiri— imtli. Vsafcu hiHUM Iiirrafinj wt prršlrli- ti« v j»to pridtja f in irtilno Utlo Knpi*inili »Itiil mi1'"' ¿livHi brtll, inmjfc nagla*, dfVltki pa IMf RRÜI IlIflllKI URINI»! III 1MIII IRR1RRIRR 1111(1111 IN1N1INI1 RRIRIRRII 1I1II11NI SKRtRRlKI IIMNRRIRR Praška tablica z izbočeno pisavo in šilce za pisanje Jan Dvorak; Weiser; Praga; Zagreb, konec 19. st. (HŠMMp 2473/1-3) s tem da ima zgornja obliko rešetke, druga pa ima z notranje strani poglobljene pikice. Pisalo, nekakšno šilce, je leseno, vanj pa je vstavljena kovinska konica in Klein Mellova naprava za pisanje slepih.20 Različni pripomočki so se ves čas izpopolnjevali in izdelovali novi, ves čas pa se je čutila potreba po modernem pisalnem priboru. Eksperimentalne oblike 19. stoletja so se šele v letu 1906 izrazile z mehaničnim svinčnikom (tehničnim svinčnikom), znanim kot penkalo — svinčnik z zamenljivim grafitnim polnilom, kmalu nato je leta 1907 Slavoljub Penkala patentiral nalivnik, kasneje pa še kemični svinčnik in drugo. V Hrvaški pa tudi drugod po svetu ima Slavoljub Penkala posebno mesto. Inženir Penkala je eden najznamenitejših izumiteljev z začetka 20. stoletja. Po poroki je za stalno bivališče izbral Zagreb, kjer se je začela njegova bleščeča kariera. Njegovo delo zajema okrog osemdeset izumov s področja mehanike, kemije, fizike, aeronavtike in 20 Rapo, Vesna, v: Hrvatski školski muzej 1901-2001. Katalog stalnoga postava, HŠM, Zagreb, 2001, str. 49; Rapo, Vesna, v: Dumbovic Žužic, Ivana: Dodir i škola nekad i sad. Katalog izložbe, HŠM, Zagreb, 2011, str. 31-45. drugega. Nekaj njegovih revolucionarnih izumov: tehnični svinčnik, nalivnik s trdnim črnilom, držalo nalivnika in svinčnika ... Pod svojim imenom je leta 1906 patentiral prvi tehnični svinčnik na svetu. Izum svinčnika, ki ga ni treba šiliti, je patentiral skoraj na vseh celinah, že naslednje leto pa je patentiral prvi nalivnik na svetu z gostim črnilom (pisalo s prostorom za črnilo ali z bombicami, iz katerih teče črnilo pri pisanju). Da je njegovo pisalo lahko pisalo tanko, je sam ulival tanke grafitne mine in jih vstavljal v kovinsko držalo. Penkala je za svoj svinčnik konstruiral tudi spiralni vstavek, ki z vrtenjem okoli zunanjega držala po potrebi stisne mino ven ali potegne noter. S svojim izumom mehanizma, ki je zamenjal leseni svinčnik, ki ga je bilo treba šiliti, je Penkala dosegel svetovno slavo. Nadaljnji napredek je šel v smeri izdelave grafitnih polnil — min z raznobarvnim črnilom. Uporabnik je v enem držalu dobil rdeč in moder barvni svinčnik. Potem ko je dosegel takšen uspeh z nalivnikom klasične oblike, se je domislil, da bi izdeloval srebrne nalivnike s pokrovčkom na verižici za ženske. Za potrebe gozdarjev in mizarjev je oblikoval ploščate raznobarvne nalivnike, ker so pri strokovnem delu potrebovali takšne nalivnike. Takrat so se Penkalovi nalivniki in svinčniki izvažali v več kot sedemdeset držav sveta, v obdobju od 1912 do 1916 pa je bila to ena od največjih tovarn pisalnega pribora na svetu. Nalivnik z gostim črnilom in knips je patentiral leta 1907, patenti za nalivnik pa so bili prijavljeni v več kot 35 državah sveta. Peresa so bila iz 14-karatnega zlata, nalivnik pa so polnili s črnilom s pomočjo pipete. Z nalivnikom so se dogajale nezgode, če se je v žepu obrnil narobe, saj je črnilo pogosto izteklo. Kako odpraviti to pomanjkljivost? Penkala se je domislil pokrovčka (knipsa), ki ga je montiral na vsak nalivnik, po želji pa tudi na tehnični svinčnik. Na vsakem pokrovčku je bilo vgravirano »Penkala patent«. Izumil in izdeloval je suho črnilo, nalivnik s suhim črnilom pa se je polnil s čisto vodo. Leta 1927 sta podjetje Penkala Werke A. G. in inženir Theodor Kovacs sklenila dogovor z velikim nemškim proizvajalcem črnila Günther Wagner A. G. o proizvodnji pisala Model 100. Penkala in Kovacs sta dala patente, Wagner pa proizvodnjo. Model 100 je verjetno najbolj eleganten nalivnik v zgodovini, znan pod imenom Pelikan, njegova proizvodnja pa se je začela leta 1929. Penkala je znan že več kot stoletje tako po zaslugi dobrih izdelkov kot tudi zaradi dobro razpredenega propagiranja izdelkov. Sam Penkala se je domislil mnogih mar-ketinških potez. Dal je tudi idejo za dizajn zaščitnega znaka: simpatičnega človečka z velikanskimi ušesi in koničastim nosom — njegova karikatura. Delo Penkalovih tovarn se nadaljuje v Tvornici olovaka Zagreb — TOZ. Zaradi uspešnega sodelovanja z inženirjem Krunoslavom Penkalo, sinom Slavoljuba Penkale, je konec leta 2001 v svoj naziv dodala ime Penkala, tako da se zdaj imenuje TOZ Penkala d. d. in je vodilni proizvajalec šolskega in pisarniškega pribora na območju srednje in jugovzhodne Evrope. Razvita je vrsta izdelkov, ki predstavljajo svetovne standarde izdelkov za pisanje in risanje — izdelkov za šole in pisarne. Najbolj znane blagovne znamke TOZ-a so Penkala, Rexpen, Leonhardi, Fantasy in Hlapic. Zdaj je TOZ Penkala d. d. edini hrvaški proizvajalec šolskega in pisarniškega pribora z dolgoletno tradicijo.21 Tehnične možnosti 20. stoletja prinašajo številne nove izdelke različnih proizvajalcev: različne tipe svinčnikov od navadnih lesenih do tehničnih z vložki, lesnih barv, tušev, pastelnih barvnih svinčnikov, flomastrov, markerjev, kemičnih svinčnikov, nalivnikov do digitalnih svinčnikov. V 20. stoletju so bili v šolah v uporabi vsi sodobni dosežki na področju pripomočkov za pisanje, celoten izbor pribora za pisanje. Zdaj se pri pouku uporabljajo vse vrste pisal od navadnih in kemičnih svinčnikov, peres, nalivnikov do digitalnih svinčnikov različnih proizvajalcev, še vedno pa tudi šolske krede, ki se že dolgo uporabljajo pri pisanju v šoli. Prevedla Marjeta Žebovec Viri in literatura Basariček, Stjepan: Pedagogija. III. Dio. Posebno obukoslovlje. HPKZ, Zagreb, 1884. Cuvaj, Antun: Grada za povijest školstva kraljevina Hrvatske i Slavonije od najstarijih vremena do danas, sv. I—XI Zagreb, 1910—1913. Frangeš, Simon: Naputak o uporabi uzpravnogapisma. Zagreb, 1892. Hrvatski školski muzej 1901—2001. Katalog stalnoga postava. HŠM, Zagreb, 2001. Kulundžic, Zvonimir: Kroz istorijupisanja. Prosvjeta. Zagreb, 1948. Medved, Josip: Hrvatski školski muzej, njegovpostanak i uredenje, HPKZ, Zagreb, 1902. Napredak. Časopis za učitelje, odgojitelje i sveprijatelje mladeži, HPKZ, Zagreb, 1890, 1893,1908. Službeni Glasnik Kr. Hrv.-Slav.-Dalm. zemaljske vlade, Odjela za bogoštovlje i nastavu, Zagreb, 1893. Siller, Dragutin: Metodika obuke u krasnopisu. Zagreb, 1903. Zakon od 14. listopada 1874. ob ustroju pučkih škola i preparandijah za pučko učiteljstvo u kraljevinah Hrvatskoj i Slavoniji, Zagreb, 1874. Zakon od 31. listopada 1888. ob uredjenju pučke nastave i obrazovanja učitelja u kraljevinah Hrvatskoj i Slavoniji, Zagreb, 1888. 21 Več na spletni strani: www:/tozpenkala.hr/slavoljub-penkala; www.penkala.net/Penkala-html Zusammenfassung Schreibstifte in den Sammlungen des Kroatischen Schulmuseums Vesna Rapo Der vorliegende Beitrag präsentiert verschiedene Schreibstifte und Hilfsmittel, die in den Sammlungen des Kroatischen Schulmuseums aufbewahrt werden und in den kroatischen Schulen im 19. und 20. Jahrhundert verwendet wurden. Unterschiedliches Schreibzubehör wird seit der Eröffnung des Museums im Jahre 1901 bis zur Gegenwart gesammelt. Gesammelt wird auf verschiedene Arten: Erwerb bei den Herstellern oder ihre Spenden, Erwerb bei den Autoren aus Ländern der Donaumonarchie, bei kroatischen Herstellern und Autoren oder durch Spenden der Einzelpersonen in der zweiten Hälfte des 20. Jahrhunderts. Für die Schönschrift war das Schreibzubehör notwendig, alle älteren Handschriften von Ende des 18. Jahrhunderts und ersten Hälfte des 19. Jahrhunderts wurden mit der Gänsefeder und Tinte geschrieben. Das Kroatische Schulmuseum bewahrt Exemplare der Schreibfedern aus Schilf mit Halter, Gänsefedern mit Halter sowie auch Gänsefedern ohne Halter, die eingeschnitten in eine Art Halter, meistens aus Holz, eingefügt werden und Metallfedern mit hölzernen Haltern. Als die Gänsefedern allmählich immer weniger gebraucht wurden, begann man stattdessen mit Bleistiften, Schreibstiften und Metallfedern zu schreiben. Seit den 60er Jahren des 19. Jahrhunderts gibt es Metallfedern, die noch heute gebraucht werden. Nicht weniger wichtig war ein guter Halter für die Feder. Neben verschiedenen Papier- und Federarten gehören zum Schreibzubehör auch Gegenstände zur Aufbewahrung der Federn und Federmäppchen, ein Teil dieses Zubehörs sind auch die Tintentrockner. -mm? * . !,•_ ,r.,| -"-f "l"fl fill i. ' i.i.V-'a.-. t«-«'." IO lililí Hirltiillii1 nI* (idili I1 Spomini na šolo UDK 373.3(497.4)(091) 1.25 Drugi članki in sestavki Prejeto: 1. 3. 2012 Mira Hiršel* Kako smo pisali (spominski zapis o opismenjevanju med obema vojnama) How we used to write (an article about teaching literacy between the two wars) »Tanko gori, debelo doli,« so nam govorili učitelji pri lepopisu in nas pred 2. svetovno vojno učili vleči črte po papirju. V tedanji družbi so zlasti na podeželju človeka ocenjevali po pisavi in glede na to sprejemali njegove sposobnosti po pravilu: »Snaga in red vzdržujeta svet.« Lepopisje je bilo pomemben učni predmet. Takoj po 1. svetovni vojni je bilo z učnim načrtom v državi SHS eno uro lepopisa tedensko določenih za vse prve štiri razrede osnovne šole. Tudi učitelji so se trudili, da bi bili s svojo pisavo zgled učencem. Javnosti so tako dokazovali, da so razumniki, ki veliko vedo in znajo. Tako imenovana »grda pisava« je bila v tedanji družbi dovoljena le zdravnikom, ki morajo zaradi bolnikov, potrebnih pomoči, hitro pisati recepte. Uradovanje na osnovnih šolah je prinašalo šolskim upraviteljem veliko preglavic, saj so predvsem na podeželju pisali in na dopise odgovarjali lastnoročno (ljudski izraz: pisanje na roko). Nov tehnični pripomoček jim je olajšal delo šele nekaj let pred 2. svetovno vojno, ko so podeželske občine v svojem proračunu namenile znesek za nabavo pisalnega stroja za šolsko pisarno.1 Po letu 1930 je bilo v času mojega šolanja v osnovni šoli Kovor pri Tržiču lepopisje povezano s predmetom slovenskega jezika, kjer sta moja starša — učitelja ocenjevala poteze črk in obliko izdelka. Voščene tablice in nanje pritrjene gobice za brisanje na- Mira Hiršel (*31. 5. 1923, f19. 12. 2014), učiteljica v pokoju (upraviteljica Pomožne, kasneje Posebne šole v Tržiču), Ljubljana. Ga. Hiršel, rojena v učiteljski družini Bertoncelj, je konec leta 2014 zaključila svojo bogato življenjsko pot. Pričujoče spomine je na našo prošnjo zapisala že leta 2012, tako da jih objavljamo post-humno. Bila je redna sodelavka naše revije in zvesta podpornica Slovenskega šolskega muzeja. Vsi, ki smo z njo sodelovali, jo bomo ohranili v lepem in trajnem spominu. Učiteljski ročni katalog 1939-40: »Pišite s strojem ERIKA THE REX CO. Ljubljana.« * Naslovna stran Cenika zaloge šolskih knjig in učil v Ljubljani za šolsko leto 1940/41. (Zasebni arhiv) pisanega in posebno pisalo smo prinašali v šolo občasno na ogled. Včasih smo na tablico narisali drevo, cvetice, sadje, črk pa ne. Te šolske potrebščine smo poimenovali z germanizmi. Tablica je bila tajbl (nemško die Tafel), pisalo — kamenček pa je bilo grijbl (nemško der Griffel). Na začetku smo pisali vodoravne, poševne in ukrivljene črte na papirnate vrečke (škrniclje), ki smo jih naprosili v trgovinicah šolskega okoliša. Pri tem smo varčevali zvezke, ki so bili kasneje namenjeni za čistopis. Na vrečke smo pisali s svinčnikom. V šolski omari so bili na posebni polici razstavljeni: papir, svinčniki, peresniki, peresa, zvezki, steklenica črnila in steklenica rdečila za popravo napak ter pivniki. Pivnik je bil posebne vrste papir, ki smo ga vložili v zvezek, ko smo začeli pisati s črnilom. Črnilo se ni takoj posušilo in se je zaradi nepazljivosti pogosto zamazalo. Pivnik smo prav zato takoj položili na napisano in črnilo se je posušilo. Zmazkov v zvezku je bilo vedno manj. Mnogi starši so le delno lahko poskrbeli za šolske potrebščine, tistim pa, ki tega niso mogli, jih je dodelila šola. V šolske klopi so bili vgrajeni tintniki, to so bili kozarčki, kamor so po potrebi nalivali črnilo. Za pisanje domačih nalog smo domov Kopirni svinčniki ge. Mire Hiršel na razstavi Pišem, torej sem!. (Foto N. Dolinšek) odnesli stekleničko črnila. Le redke družine so pri nas imele črnilo doma. Spominjam se stare šolske sosede, ki je mojim staršem pokazala stekleničko z napisom tinta (nemško die Tinte). Črnilo je bilo bledo, sosedi je ostalo v spomin na njeno šolanje, ko so izdelovali iz tako imenovanega tintnega svinčnika črnilo sami, saj ga v tedanjih prodajalnah še ni bilo. Šole tedanjega časa so upoštevale priporočila, naj kupujejo šolske potrebščine v trgovinah »s prvovrstnim blagom za šolo«. Stanovska dolžnost zavednih učiteljev naj bi bila, da kupujejo potrebščine pri Banovinski zalogi šolskih knjig in učil v Ljubljani in v Učiteljski knjigarni v Ljubljani. Marsikateri pa so se vpisali tudi v Zadrugo državnih uslužbencev v Ljubljani. Plačali so vpisnino in si zagotovili popust: »Točna postrežba, konkurenčna cena, ob koncu leta ristorno in oddelek »Tudi za učiteljstvo«.2 Ko smo začeli pri lepopisu pisati v zvezek s črtami, smo najprej pisali s svinčnikom in se obenem naučili, kako položimo zvezek na klop, da bo pisava pravilna. Sedeti moramo vzravnano, pisalo je bilo usmerjeno proti desni rami. Pisanje s črnilom ni bilo lahko opravilo. Držati peresnik s peresom v predpisanem položaju je bilo za prvošolce kar utrudljivo in še pomakanja v črnilo smo se morali navaditi. Če je bilo na peresu črnila preveč, je kanilo na zvezek in nastala je packa. Vsaka packa je pomenila oceno 1, torej nezadostno. Zvezke za lepopisje smo imenovali pisanke in so bile ogledalo šolarjeve tako imenovane »rednosti in čistoče«. Načrt lepopisja je omenjal tudi pisanje s cirilico;3 v naši dvorazrednici smo se z njo seznanjali v 3. in 4. razredu. Pri lepopisu smo najprej 2 Ročni katalog 1939-40, str. 160. 3 Učni načrt I.-IV., r. l. 1926, str. 20. pisali v zvezek početnica, potem pa postopoma v lepopisnico in spisovnico. Učni načrt je določal: »Pisanke s širšo linijaturo, z ožjo linijaturo in pisanke s pomožnimi črtami.««4 Početnica je imela med črtami širok presledek in smo vanjo zapisovali malo abecedo. Črke t, d in druge daljše, veliko abecedo, številke ter ločila pa smo pisali v lepopisnico, ki je imela med presledkom ob dveh črtah pri tretjini prostora pomožno črto. V zvezek spisovnica, kjer so bile črte z določenim presledkom, pa smo zapisovali predvsem v 4. razredu znamenite kraje, pesnike, pisatelje in pregovore takratnega predmeta lepopisa. Ta predmet mi je ostal v spominu tudi zato, ker sem smela posedati popolnoma tiho ob mamini mizi, polni zvezkov, ter spremljati njeno delo učiteljice lepopisa. Uporabljala je določen rdeč svinčnik za korekture z imenitnim napisom L. C. Hardi-muth »Mephisto«, ko pa so na trg prišla tako imenovana »peresa za novi pouk pisanja«,5 je spisovnice popravljala z rdečilom. Stalno mesto ob lepopisnih zvezkih na mizi je imel pravopis.6 V drugi tretjini 20. stoletja nam je poznavanje lepopisja koristilo. Marsikateri profesor v kranjski gimnaziji je zahteval razločno pisavo. Površno zapisane besede v naših izdelkih so naši takratni učitelji prečrtali, šteli kot napako in nam dijakom pripisali: »Pišite čitljivo!« Seveda je bila ocena ustrezno nižja. V današnjih časih smo šolski predmet lepopis že pozabili. Pravilno in skrbno napisane besede pa so, posebno ob slovesnih dogodkih, še vedno izraz človekovih vrednot in lepega vedenja. 4 Učni načrt I.—IV., r. l. 1926, str. 19, 20. 5 Ročni katalog 1939-40: »Peresa brez znamke Redia niso prava peresa.« 6 Novi slovenski Breznik-Ramovšev pravopis, uveden po vseh šolah v Dravski banovini s šol. l. 1937/38 (zakon o banski upravi). Prispevki UDK 003.3 1.09 Objavljeni strokovni prispevek na konferenci Prejeto: 10. 12. 2013 Borut S. Pogačnik* n. . j v .. v ** Pisava in današnji cas Handwriting and the present day Uvod Ali je v času, ki smo mu priča, še lahko optimistično govoriti o razvoju pisave v prihodnje? Verjetno ne, saj se pisava počasi in tiho poslavlja in odhaja iz našega življenja. Vse manj si rokopisno čestitamo in voščimo, vse manj rokopisno pišemo dnevnike in svoja sporočila najbližjim, pa tudi tistim malo bolj oddaljenim. Vendar so še nekateri svetilniki pisav, kot so pesniki in pisatelji, ki s svinčnikom v roki najdejo pravo misel in rimo. Eden takih, ki še vedno pišejo s svinčnikom, je tudi slovenski pesnik Niko Grafenauer. Pa še nekaj jih je, ki šele, ko zagledajo klasični svinčnik, vzburijo svoje možganske celice, v katerih se skrivajo nove črtice, romani ali filmski scenariji. Bati se je, da bodo računalniki okrnili delovanje naših možganov, saj središča za pisanje ne bodo več povezovala novih inteligenčnih polj, ki so ob vsakokratnem pisanju primerno vzdražena in povzročajo nove povezave med nevroni. Zmotno je razmišljanje, da bomo z nenehnim podaljševanjem časa ob računalniku in povečevanjem števila udarcev po tipkah omogočili nov razvoj možganov. Prej nasprotno, saj bomo s tem za večno okrnili centre, ki so odgovorni za sooblikovanje človekovega izraza. Leta 1917 je Ludwig Klages, utemeljitelj tako imenovane nemške šole v grafolo-giji, označil pisavo kot element izraza ter grafologijo kot eno od znanstvenih disciplin s področja izrazne psihologije. O Ludwigu Klagesu mi je večkrat kaj povedal pokojni dr. Anton Trstenjak, ki ga je zelo slavil in častil ter celo sam povabil na predavanje o grafologiji v Maribor leta 1952. Klagesov prispevek k psihologiji pisave je predvsem v tem, da je pričel v nasprotju s t. i. francosko šolo v grafologiji dialektično ocenjevati vsako pisno manifestacijo ter je različne vezalne oblike pisav, ki so v kotih, arkadah, girlandah in nitih, ocenjeval tako pozitivno kot negativno, odvisno od oblikovnega nivoja (Formniveau). * Borut S. Pogačnik, univ. dipl. sociolog in psihoterapevt, raziskovalec pisav, e-pošta: borut.s.pogacnik@gmail.com ** Besedilo je krajši zapis predavanja, ki ga je imel avtor leta 2013 na simpoziju Pišem, torej sem!. Zal pa je imel Ludwig Klages tudi veliko senco, ki se je pokazala leta 1944, ko je kot docent za filozofijo na univerzi v Berlinu zapisal, da se »manjvrednost židovske rase vidi že v njihovi pisavi«. S tem je veliko prispeval k holokavstu in splošnemu odnosu nemškega naroda do Judov. Res je sicer, da so do takrat v koncentracijskih taboriščih večino Judov že upepelili, vendar pa je gotovo velik tudi Klagesov prispevek k izginotju še preostalih, ki so bili takrat še v taboriščih. Takšno »znanstveno stališče« pomembnega karakterologa, filozofa in intelektualca je za vedno podrlo vsakršno dobronamerno ocenjevanje Klagesovih del. Zaton pisav se je nekako pričel že z uvedbo pisalnih strojev, še prej pa z Guten-bergovim izumom tiskarskega stroja v sredini 15. stoletja. Do takrat so se namreč celo knjige pisale ročno in je bila vsaka unikaten izvod. Pričetek Gutenbergove galaksije je sicer nekoliko zamajal primarni pomen pisav, vendar še ni posegel v pisavoslovje tako močno kot računalniško kibernetična revolucija konec 20. stoletja; nikakor pa ne tudi zaradi dejstva, da je bila pred izbruhom francoske revolucije leta 1789 pismena manj kot tisočinka prebivalstva. Šele s šolsko obveznostjo je prišlo do pravega izbruha znanja pisanja, ko je postala pisava edini mogoč način obvladovanja kakršnega koli znanja. Razlika med grafologijo in forenzičnim preiskovanjem pisav Ze od začetka prve abecedne pisave, ki jo pripisujemo Feničanom približno 1500 let p. n. š., pa prek Grkov in Rimljanov vse do srednjega veka opažamo, da se je ob čistem namenu uporabe pisave takoj porodila tudi sposobnost njenega ponarejanja. Grški in rimski opisovalci takratnega časa nam poročajo o številnih ponaredbah oporok, zadolžnic in celo literarnih del. Tako se je pričelo oblikovati forenzično preiskovanje pisav, ki takrat še ni nosilo takšnega imena, vendar pa je šlo prav za takšno ocenjevanje sumljivih besedil in njihovih dodatkov. Večkrat se še dandanes marsikdo nepravilno izrazi, ko pravi, da bo poiskal grafo-loga, da mu bo povedal, ali je podpis na oporoki ali kakšni drugi listini pristen ali ne. Ob tem je treba reči, da je grafologija, kot smo že prej omenili, ena od vej izrazne psihologije, vendar le v kontekstu opisovanja značajskih lastnosti določene osebe. Tako jo tudi opredeljuje Slovar slovenskega knjižnega jezika. Forenzično preiskovanje pisav pa je ugotavljanje morebitnih istovetnosti ali različnosti med različnimi pisavami. Pri tem izvedenci za to področje izhajajo iz aksioma ali vprašanja, ki ga jim mora postaviti tisti, ki želi preskusiti kakšen tak dokaz in sicer: »Kaj dokazuje, da je nekdo pisec nečesa, če je, oziroma kaj dokazuje, da ni, če ni?« In prav izvedenci za področje forenzičnega preiskovanja pisav, morajo odgovoriti na takšno vprašanje. V teh primerih ne gre za ugotavljanje značajskih lastnosti iz pisave. Mešanje prvega z drugim je seveda nevzdržno, saj vemo, da ima lahko nekdo v pisavi veliko izraženih znakov nepoštenosti, pa nikoli ne bo prestopil črke zakona niti ne bo prestopil svojega moralnega imperativa. Ker se mi zdi, da se ti pojmi večkrat mešajo celo v pravosodju, je treba na to opozoriti. Borut S. Pogačnik predava na simpoziju Pišem, torej sem!. (foto N. Dolinšek) Najprej je bila podoba Večina pisav se je razvila iz podob. Jamske slikarije iz evropskih, ameriških, avstralskih in afriških jam in votlin izpred dvajset tisoč let pričajo, da se je naš še manj ozaveščeni prednik želel predstaviti v svojem času in prostoru s slikarijami, ki so upodabljale večino lovnih živali ali pa posamične dogodke iz tedanjega življenja. Iz podob so se tako v Mezopotamiji razvili tudi prvi piktogrami in podobe so bile tudi sestavni del egipčanskih hieroglifov. Ob tem povejmo, da je kasnejšim raziskovalcem tovrstnih pisav predstavljala težavo prav smer prikazovanja oziroma sledenja, saj si slike niso vedno sledile od leve proti desni, ampak so se lahko tudi stolpčno spuščale ali pa se izmenjevale na način bustrofedona ali kakor so temu rekli Grki: kakor se obračajo voli na njivi. Pri egipčanskih hieroglifih pa je bila pomembna tudi usmeritev obraza oziroma glave živali. Pisava je namreč v nekaterih primerih potekala v smeri kljunov ali človeških ust. Carl Gustav Jung postavlja nastanek pisave v isto obdobje kot oblikovanje tako imenovane človeške zavesti. Ob tem je treba povedati še nekaj o zanimivostih pisnega prostora, saj ta ustreza sanjskemu ali vsakršnemu prostoru gledališča in filma, to je, da so preteklost, pasivnost, mati, »jaz« in introvertiranost na levi strani, medtem ko so prihodnost, aktivnost, oče, »ti« in ekstrovertiranost na desni strani vsakega takega prostora. To zlasti velja za naše, od leve proti desnim usmerjene pisave, kot so vse latinične, gotske in cirilične, skratka pisave našega evropskega prostora. Štiri vezne oblike Že prej sem omenil štiri vezne oblike, ki so: girlande, arkade, koti in niti. Girlande so odprti loki, arkade pa zaprti loki izvedb. Koti so popestreni še z različnimi črtami in podčrtovanji, niti pa predstavljajo različne sploščene vijuge. V posameznikovi pisavi lahko prevladuje en tip tovrstnih izvedbenih rešitev, lahko pa uporabi hkrati dva ali celo vse štiri. Pri tem moramo upoštevati, da se več ali manj vsi oddaljimo od šolskih predlog, ki so bile predpisane v času našega osnovnošolskega izobraževanja. Vsaka država predpiše svojo šolsko predlogo za učenje pisanja. Šolska predloga je pomembna tudi v nadaljnjem razvoju pisca, saj mu služi kot temelj preoblikovanja pisave. To preoblikovanje pisave se kaže v samoniklosti. Samoniklost je tista posebnost naših pisav, ki kaže, koliko smo bili sposobni predru-gačiti in preoblikovati šolsko predlogo tako, da je še vedno čitljiva. Samoniklost je seveda tudi znak razvoja inteligenčnih sposobnosti pisca. Varno ostati znotraj šolske predloge nikakor ni znak razvojno zaostale osebe, ampak bolj kaže na plašč zasebnosti, ki si ga je nekdo nadel, da bi ne mogli na ta način pogledati v ozadje njegove osebne strukturiranosti. Lepopisna pisava, ki ji pravimo tudi dunajski duktus, samostanska pisava in tako naprej lahko ostane imanentna pisava nekoga skozi vsa razvojna in časovna obdobja do smrti. Res pa je, da nam ne ponuja vpogleda v piščev razvoj in nam ne daje možnosti ugotavljanja njegovih značajskih lastnosti. Dandanes se s tem fenomenom še vedno srečujemo, zlasti pa je to očitno za osebe, ki so inteligenčno povsem razvite, a so morda nekoliko avtarktične. Včasih lepopisno ali šolsko pisavo srečamo tudi pri osebah z avtizmom. Osebe, ki so razvile tako »samoniklo« pisavo, da je tudi same ne znajo več brati za sabo, pa so milo rečeno nevljudne, saj s tem ne omogočajo bralcu svojih zapisov, da bi jih lahko prebral. O piscih receptov za zdravila pa si lahko mislimo svoje! Trije nakloni pisav Vse naše latinične in cirilične pisave poznajo tri vrste naklonskega kota, po katerem tudi te pisave imenujemo. To so: desnopoševna, pokončna in levopoševna pisava. Desnopoševna pisava je tista, ki se pač nagiba proti desni strani. Bolj ko je naklonjena proti desni, bolj je desnopoševna. Običajno so to pisave med kotoma 80 in 45 stopinj. Njihov psihološki pomen je v tem, da od jaz-a, ki je na levi strani pisnega prostora, hitijo k ti-ju, ki je na desni strani pisnega prostora. Govore o tem, koliko smo tudi »naklonjeni« drugemu ali ti-ju. Tako jih obravnavamo kot izraz močnejše emocionalnosti, včasih, ko je naklon večji, tudi fanatičnosti ali pretiranega zanimanja za drugega. Pokončna pisava pa se giblje okoli 90 stopinj naklona, kar pomeni, da je skoraj navpična. S psihološkega vidika govore pokončne pisave o bolj izraziti razumski osebnosti, ki ostaja bolj emocionalno intaktna, a hkrati dovolj stabilna, da laže prenaša stresnost vsakdanjega življenja. Levopoševna pisava pa zaradi svoje »vrženosti nazaj« nakazuje umik k jaz-u, preteklosti, pa tudi pasivnosti. Je znak odmika od vrvenja življenja in hkrati označuje iskalca, ki išče odgovore na svoja številna življenjska vprašanja. V času pubertete smo vsi bolj ali manj uporabljali tovrstno pisavo. Verjetno zato, ker smo se podali na pot iskanja notranjih odgovorov. Nekateri so na tej poti ostali in kažejo s tem nekakšno defenzivno držo ali »ježevo pozicijo« v odnosu do življenja. Kot smo že omenili, nobena od veznih oblik pa tudi naklonskih vrst pisav ni niti dobra niti slaba. Vse je odvisno tudi od siceršnjega konteksta drugih znakov v pisavi, ki jih danes zaradi kratkega časa ne moremo podrobneje predstaviti. Sem gotovo še spadajo vse tri slike pisav, ki zajemajo: oblikovno, gibalno in prostorsko sliko pisave, kot sta jih dobro opredelila Bernhard Wittlich in Rudolf Heiss. V slovo pisavi Kakor že pisava odhaja iz našega vsakdanjega življenja, pa bo kot nabor grafemov verjetno še nekaj desetletij ostala na naših računalniških in drugih zaslonih ter bo še vedno prepoznavna in sporočevalna, čeravno v njej ne bomo več videli posebnih značajskih lastnosti, ki nam jih ta hip, kadar in kot je napisana, še kaže. UDK 003.58:7.025 1.09 Objavljeni strokovni prispevek na konferenci Prejeto: 14. 11. 2013 Franci Kadivec* Restavratorsko-konservatorska dela pri razstavi »Pišem, torej sem!« Restoration-conservation work in connection with the exhibition »I write, therefore I am!« Naša restavratorsko-konservatorska delavnica že skoraj pet let gostuje v prostorih Srednje šole tehniških strok Šiška. Sodelovanje med šolo in muzejem je zelo uspešno. Tako je tudi možnost (obnavljanja) konserviranja in restavriranja predmetov za potrebe razstav, izposojo ter naš depo. Kustos Marko Ljubič me je povabil k sodelovanju pri pripravljanju razstave Pišem, torej sem, ter pri pripravi predmetov za to razstavo. Konservatorsko delo je obsegalo čiščenje prek 130 primerkov peres in pisal, med katerimi so bila izbrana nekatera tudi za razstavo (gosja peresa, nalivna peresa, svinčniki, tintniki — rogovi, peresa redis ...). Izdelan je bil tudi podest pred šolsko tablo, pripravljena kovinska šolska tabla iz 50. let prejšnjega stoletja, klop za oblikovanje gline ter še nekaj drugih predmetov. V izdelavi so tudi tablice za pisanje v vosek za potrebe učnih ur. Za pomoč pri čiščenju (raztapljanju nečistoč, oksidov, črnila, smo v ta namen kupili ultrazvočni čistilec (v kopeli) ter primerne emulzije za mešanje z demineralizira-no vodo. Po končanem postopku je bilo treba še ročno odstraniti razslojene nečistoče ter predmete osušiti. Za preprečevanje ponovne oksidacije je bil potreben nanos lahko odstranljivega prozornega laka. Črnilnik Goveji rog se je skozi zgodovino uporabljal za različne namene in potrebe. Kosec je imel v njem spravljen brus, pastirji so ga uporabljali za trobljenje, obrtniška stroka pa za izdelavo glavnikov, igel ... Sam rog je po zakolu živali treba kuhati dokler stržen ne odstopi od roževine. Po izvleku stržena rog očistimo, operemo in zaščitimo ter odžagamo na potrebno dolžino. Impregnacijo izvedemo, glede na poznejšo uporabo roga. Rog je tako uporaben za naš namen: to je črnilnik za razstavo ali pa tudi za uporabo. * Franci Kadivec, samostojni konservatorski-restavratorski tehnik, Slovenski šolski muzej, e-pošta: frand.kadivec@guest.ames.si ** Besedilo je kratek zapis predavanja, ki ga je imel avtor leta 2013 na simpoziju Pišem, torej sem!. Restavrirana kovinska peresa na razstavi Pišem, torej sem!. (foto Nuša Dolinšek) Replika črnilnika iz živalskega roga na razstavi Pišem, torej sem!. (foto Nuša Dolinšek) Avtorji prispevkov Šolske kronike št. 3, 23/XLVII, 2014 Anton Arko, prof. zgod. in ruskega jezika, kustos, Slovenski šolski muzej (naprej SŠM) Ljubljana. Marjetka Balkovec Debevec, mag. znanosti s področja etnologije in prof. zgod., muzejska svetnica, SŠM Ljubljana. Marko Drpic, bibliotekar in prof. umetnostne zgodovine, samozaposlen v kulturi kot oblikovalec in kaligraf, Ljubljana. Mira Hiršel, učiteljica v p., Ljubljana. Tatjana Hojan, prof. slovenskega jezika, bibliotekarska svetovalka v p., SŠM Ljubljana. Franci Kadivec, samostojni konservatorski-restavratorski tehnik, SŠM Ljubljana. Vida Koporc Sedej, sekretarka na Direktoratu za kulturno dediščino Ministrstva za kulturo Republike Slovenije, Ljubljana. Polona Koželj, prof. likovne umetnosti, bibliotekarka, SŠM Ljubljana. Marko Ljubič, prof. zgodovine in univ. dipl. pedagog, SŠM Ljubljana. Janez Mlinar, doc. dr. zgodovinskih znanosti, Filozofska fakulteta univerze v Ljubljani. Miki Muster, akademski kipar, ilustrator in animator, legenda slovenskega stripa, Ljubljana. Borut S. Pogačnik, univ. dipl. sociolog in psihoterapevt, raziskovalec pisav, Ljubljana. Vesna Rapo, muzejska svetnica, Hrvaški šolski muzej, Zagreb, Hrvaška. Vinko Škafar, doktor teologije, Teološka fakulteta v Ljubljani. Verena Vidrih Perko, ddr., muzejska svetnica, Gorenjski muzej Kranj. Jedert Vodopivec Tomažič, prof. dr., Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta,vodja Centra za konserviranje in restavriranje Arhiva Republike Slovenije. Mojca Vomer Gojkovič, muzejska svetovalka, Pokrajinski muzej Ptuj — Ormož. Natalija Žižic, univ. dipl. zgodovinarka in soc. kulture, sodelavka SŠM Ljubljana. Sodelavci Šolske kronike št. 3, 23/XLVII, 2014 Anton Arko, prof. zgod. in ruskega jezika, bibliotekar, Slovenski šolski muzej (naprej SŠM) Ljubljana. Marjetka Balkovec Debevec, mag. znanosti s področja etnologije in prof. zgod., muzejska svetnica, SŠM Ljubljana. Laura Bolčina, dipl. kult. (UN), računalniško oblikovanje, Brezovica, Kropa. Nuša Dolinšek, prof. angleškega jezika, zunanja sodelavka SŠM Ljubljana. Martin Grum, prof., samostojni strokovni sodelavec specialist v humanistiki, Inštitut za kulturno zgodovino ZRC SAZU Ljubljana. Ksenija Guzej, prof. likovne umetnosti, organizator/informator, SŠM Ljubljana. Maja Hakl Saje, univ. dipl. zgod., sodelavka SŠM Ljubljana. Tatjana Hojan, prof. slovenskega jezika, bibliotekarska svetovalka SŠM v p., Ljubljana. Marijan Javoršek, oblikovalec, zunanji sodelavec SŠM Ljubljana. Matjaž Kavar, računalniško oblikovanje, Brezovica, Kropa. Marinka Krenker, prof. nem. jezika, Ljubljana. Marko Ljubič, prof. zgod. in univ. dipl. ped., strokovni sodelavec / kustos, SŠM Ljubljana. Aleksandra Mittoni, prof. nem. jezika, Litija. Stane Okoliš, mag. zgodovinskih znanosti, direktor Slovenskega šolskega muzeja, Ljubljana. Leopoldina Plut Pregelj, doc. za didaktiko, dr. pedagoških znanosti, ZDA, Univerza v Ljubljani. Mateja Ribarič, prof. zgod. in sociologije, muzejska svetovalka, SŠM Ljubljana. Neža Trdin, univ. dipl. zgod. in soc. kult., bibliotekarka, SŠM Ljubljana. Mojca Uran, univ. dipl. dramaturginja, bibliotekarka, biblioteka SAZU, Ljubljana. Maja Visenjak - Limon, prof. angleškega jezika, prevajalka, Ljubljana. Jedert Vodopivec Tomažič, prof. dr., Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta,vodja Centra za konserviranje in restavriranje Arhiva Republike Slovenije. Mojca Vomer Gojkovič, muzejska svetovalka, Pokrajinski muzej Ptuj — Ormož. Andrej Vovko, izr. prof., dr. zgodovinskih znanosti, znanstveni in muzejski svetnik, Inštitut za kulturno zgodovino ZRC SAZU Ljubljana in PF Univerze v Mariboru, v p. Marjeta Žebovec, prof. slovenskega jezika s književnostjo, samozaposlena v kulturi, Smlednik. Natalija Žižic, univ. dipl. zgod. in soc. kult., sodelavka SŠM Ljubljana. Sodobna šolska pisala Sodobna šolska pisala so polna večjih ali manjših inovacij, ki se kažejo v vsaj treh pojavnih oblikah: • v tehnološkem razvoju pisalnih konic in dovajalnih sistemov črnila, • v ergonomskih, to je do uporabnika prijaznih oblikah pisal in • v uporabi do okolja prijaznih materialov, iz katerih so pisala izdelana. ^Slovensko podjetje Vivapen d.o.o. nadaljuje tradicijo obrtne" delavnice ustanovljene leta 1967, usmerjene v -izdelavo orodij za brizganje tehničnih izdelkov iz umetnih mas in avtomatizacijo tehnoloških postopkov. Leta 1990 s'e- je podjetje preoblikovalo v d.o.o. in pričelo, z intenzivnim razvojem lastnih pisal in pribora za šolo in pisarno. V letu 2002 se-je pod imenom VIVA pisala d.o.o. preselilo v Celje in s tem ustvarilo nujno potrebne pogoje, - za svoj nadaljnji razvoj. Od leta 2007 deluje pod imenom Vivapen. Malo znano dejstvo je, da je -to - slovensko podjetje z več kot -40-letno tradicijo eden izmed vodilnih svetovnih proizvajalcev šolskih pisal in da se lahko pohvali z lastnimi inovacijami - npr. z dovajalnikom črnila za pisala na bombice, ki omogoča hiter in optimalen dotok črnila na pisalno konico. Izdeluje tudi lastna črnila in črnilne vložke, saj lahko tako dobro preverja kvaliteto svojih pisal. Vivapenov proizvodni program tako obsega: nalivna peresa, rolerje ali pisala s kroglico, brisalce -črnila s korekturo, flomastre, markerje, črnila in črnilne vložke, namizni pisarniški pribor in druga pisala. lUim tiste, k pi&^o. A ktrkfi ^ bJs>rk>fi. moiuUti alfi w Vivapen d.o.o., LMUftpen Gajj41.3D0QCeLje wvrtv.vivapen.com Inf&ra^vapen.iom teh 034258720 faks: ■: i. J 5S7i Ei ■ j^Sfilsko , nalivno peto, narejeno za Slovenski šolski muzej. Ima leseno ■■držalo, ki gaje-izdelal Noj d.o.o., in sodobno pisalno tehnologijo,- ■ * podjetja, Vivipiefi d?o.o. Za-SlLovengkišolski muzej podjetje Vivapen -izdelalo posebno serijo, rolerjev^-logotipom muzeja na držalu pisala. Eno izmed novejših Vivapenovih pisal je model 'Q_ Code, ki ga izdelujejo kot nalivnik (rdečg-pisalo) ali kot T" -(modro pisaloj. Grfi-za' inovativno pisalo; katerega ustnik in držalo sta narejena po dvokomponentni tehniki brizganja. Je-ergonomske, -trikotne oblike in kof-taka-J'". izredno dobro-lež^v roki. V samem držalu ima okente-za kontrolo' črnila v vložku, na pokrovčku pa^fp^z luknjico, ki omogoča pro^oi1 za obesek. Na po'krovu in držalu pisala je prostor za nalepko z imenom oziroma za tisk. Nalivno pero 3O je popolnoma izdelano v dvakomponen-tni tehniki brizganja plastike in je eden izmed najnovejših modelov v pisani paleti pisal podjetja Vivapen. Ima zelo dobre lastnosti pisanja, saj ima med drugim ergonomsko gumijasto držalo in zaščito proti pretiranemu zategovanju ustnika. Primerno- je tako -za levičarje kot desničarje, zaradi -svoje trikotne -oblike -pa -zelo-dobro leži v - roki. S tgm omogoča- izredno dober-oprijem za dolgotrajno in neutrudljivo pisanje. Navodila avtorjem in avtoricam / Instructions to contributors Šolska kronika: revija za zgodovino šolstva in vzgoje, ki jo izdaja Slovenski šolski muzej v Ljubljani, objavlja izvirne prispevke s področja zgodovine šolstva in pedagogike pa tudi poročila in ocene posvetovanj, razstav in publikacij s to tematiko. Prispevke prebere uredniški odbor oziroma recenzenti, ki se odločijo, ali je prispevek primeren za objavo, oziroma ga po potrebi s pripombami vrnejo avtorju v dopolnitev. Recenzijski postopek je anonimen. Za trditve v prispevku odgovarjajo avtorji. Oblika prispevka Vsa za objavo oddana besedila naj bodo v elektronski obliki, napisana v programu Word ter natisnjena tudi na papirju. Velikost pisave naj bo 12 z 1,5 razmikom med vrsticami. Prispevke lahko tudi pošljete po elektronski pošti na naslov: solski.muzej@guest.arnes.si. Znanstveni in strokovni članki naj bodo v obsegu do ene avtorske pole (do 16 strani običajnega tipkopisa) ali okoli 5.500 besed oz. okoli 35.000 znakov s presledki. Avtorji morajo svoje v objavo oddane prispevke posredovati jezikovno ustrezne. Članek mora vsebovati tudi: - izvleček (v obsegu od 5 do 10 vrstic) z opisom prispevka in - povzetek (v obsegu od 20 do 25 vrstic) z glavnimi ugotovitvami. Slikovne priloge (3—4 na članek) Fotografije, skice in risbe naj bodo poskenirane (vsaj 300 dpi) in dodane z besedilom prispevkov v elektronski obliki, označene z zaporedno številko. V besedilu mora biti jasno razvidno kam slikovne priloge sodijo. Slik ne vstavljajte v besedilo. Podnapisi slik naj bodo s točno navedenim virom dodani na koncu besedila. Navajanje opomb Opombe naj bodo pisane enotno, na dnu vsake strani, velikost pisave 10. navajanje virov arhivski viri: Vire navajamo v skladu s predpisi določenega arhiva, sicer pa: Arhiv, ime fonda/zbirke, številke fasciklov/škatel. spletni viri: Če gre za knjižno delo v digitalni različici, potem navedemo tako, kot bi navedli ustrezno delo v tiskani obliki in za piko dodamo: spletni naslov (pridobljeno: dan. mesec. leto) Za vsak drug spletni vir zapišemo: spletni naslov (pridobljeno: dan. mesec. leto) navajanje literature monografije: Ime Priimek, Naslov dela, kraj (brez vejice) leto izdaje, str. številka strani. serijske publikacije: Ime Priimek, Naslov članka, Naslov revije, številka letnika, leto izdaje, str. številka strani. zborniki in katalogi: Ime Priimek, Naslov članka, Naslov zbornika (ur. Ime Priimek urednika), kraj (brez vejice) leto izdaje, str. številka strani. ponovne opombe: Če se ponovna opomba sklicuje na isto delo kot opomba pred njo, se zapiše: Prav tam ali Ibid., številka strani. Če gre za isto stran: Prav tam ali Ibid. Če se ponovna opomba sklicuje na delo, ki ni bilo omenjeno neposredno pred njo: Priimek avtorja (brez vejice) leto izida, str. številka strani. Viri in literatura V tem sklepnem poglavju morajo biti po abecednem vrstnem redu navedeni najprej vsi viri in nato vsa literatura, ki so v prispevku citirani v opombah. Vire navajamo v skladu s predpisi določenega arhiva (kot v opombah). Literaturo navajamo tako, da najprej zapišemo: Priimek, Ime: — od tod naprej pišemo enako kot v opombah, le da ne navajamo strani. Podatki o avtorju Vsak pisec naj izpolni priložen obrazec s podatki o avtorju. Ob oddaji besedila prispevka naj avtor posreduje izjavo, da pošilja svoj izviren, še neobjavljen prispevek, ki ga ni poslal v objavo še kakšni drugi publikaciji. Poleg tiskane objave v Šolski kroniki se avtor strinja tudi s spletno objavo članka ter objavo določenih podatkov o avtorju. Uredništvo Šolske kronike