762
Ljudmila: Ob spominih ... -   Leo Levic: Moja sreča.
rokah. Črna konja stopata korakoma. Kočija vozi duhovščino.
Za kočijo vlečejo štirje krasni vranci mrtvaški voz. Prešerno stresajo visoko, črno perje na glavi. Voz je ves črn, le umetno izrezani kerubi, na katerih sloni umetna streha s bliščečim križem na vrhu, so pozlačeni. Vse strani voza so zakrite z venci, v katerih je povitih vse polno kamelij in vrtnic, dasi je prosinec —; skozi cvetje pa se blešči srebrna krsta z zlatim križem. Počasi vlečejo iskri vranci — —  —
Za mrtvaškim vozom stopa od temena do peta črno opravljena dama; obraz je skrit za gostim, črnim pajcolanom, in nežna ročica v črnih rokavicah tišči belo ruto pred obraz. Naslonjena je na blestečega, mladega častnika, ki ima na rokavu črn, žalen trak in gleda nepremično pred-se. Za njima stopajo
črne dame in gospodje v visokih klobukih Vse je zatopljeno v molk. Za gospodi gredo častniki, med njimi general v rudeče-proga-stih hlačah, strogega pogleda. Živo se pomenkujejo. Nato vidiš zopet dame, ki so ali v živahne pogovore vtopljene ali pa se ogle-davajo po gledavcih. Pogovor se suče okoli obleke in šivilj, okrog plesnih venčkov in gledališča. Gospodje pa, ki še slede, govore o podraženju sladkorja, o licitacijah, o politiki in novih projektih — — državnih, deželnih in mestnih.
Vrsta pogrebcev je zelo dolga. Zadnji so berači in beračice, ki molijo glasno za dušo pokojnega, v nadeji, da se jim razdeli na pokopališču bogata miloščina.
„Koga peljajo?" vpraša star gospod po-strežčka na voglu.
„Dvornega svetnika N."
Ob spominih
Emeriki.
Zaprta cerkvica je tiha, in beli samostan zaprt, večerna sapica le diha čez mirni samostanski vrt.
Pozdrave neme mi prinaša, pozdrave iz mladostnih let, spomin se v duši mi oglaša — spomin predrag, spomin presvet.
Nosila v prsij ozki ječi nekdaj sem tihi samostan, nosila v duši hrepeneči ljubezen živo noč in dan . . .
A zdaj srce to hrepeneče zaklepa vase celi svet — in ni je več mladostne sreče, in pokoj duše — mi je vzet .
Ljudmila.
Moja
Koprneče hrepenenje
je po duši moji plalo,
za nebeško, mlado srečo
v svet, v življenje me je gnalo.
Toda, svet, življenje tvoje in pa svetna, mlada sreča, to nasprotje, to nasprotje: svet — in cvetna mlada sreča! ,
sreča.
Vendar si srce jo našlo, ki po nji si koprnelo: srečo mlado, rajskozdrno poljubljaje si objelo . . .
Ne, kjer iščejo jo drugi, sredi svetnega valovja — v veri, v delu si jo našlo in v ljubezni do domovja!
Leo Levic.