—       8       —
Za kanarčkom
ptičkih so pravili gospod kaplan tistega popoldne v Šoli malim svojim poslušalčkom. da jih je namreč ljubi Bog peti dan ustvaril pod nebom.
,Kdo pozna kakega ptička?" so vprašali, da bi vzdramili naveličano mladino.
Jaz! Jaz! Jaz! . . '.'¦ je zašumelo po šoli, in vsepolno rok se je dvig-a!o kvišku.
Vse  so  našteli   od vrabca  pred skednjem do šojca   v hosti; vse, vse, karkoli leta po zraku. Seveda na  petelina, na  kokoši. na race in gosi se niso spomnili, saj baje to niso ptiči, ampak kokoši. nNo, Janezek, ti poznaš še enega?"
Janezek Bacek je res strigel doli v zadnji klopi s prsti, kakor bi šlo za stavo.
nKanarčekB, se je odrezal ponosno. ,,Kje si pa videl ti kanarčka?" ,,Saj ga je oni teden Brinarjev Markec enega vjel." nDa ga je res vjel ? kje neki?'"
BPrav doma na vrtu, na tisti stari jablani, na tisti zgodnji, ki ima vsako leto gori."
,,No, bom že zvedel, če je res",. so končali gospod kaplan razgovor in se vrnili k poduku.
Še tisti dan napeljala jih je pot mimo Brinarjeve hiše. ,,No, Markec, ali si res vjel kanarčka?" ,,Res, res." ,,Kje pa?"
nLe-ondi na onile jablani. V sredo popoldan je bilo, ko ga zapazim, in smuk pb limanice in nataknetn eno na preklo in hajd za njirn. Ves vrt sva preletela. Že sem se mu približal z limanico, pa mi oddrči na drugo vejo in na drugo drevo. Naposled sem se vendar dotaknil njegove peruti. iii ni je mogel več razprostreti in zmetuljil se je na tla. V sobi sem ga osnažil lima in premišljeval, kam naj ga denem. V kletki sem ime! brgleza. Lftegail bi revežu storiti kaj žalega. Kar izpustil sem brgleza. naj gre, kamor hoče,.yjn očedil sem kietko za kanarčka.
,,Kje ga pa imaš zdaj? Še meni ga pokaži!" mu sežejo gospod kaplan v. besedo.
,,Je že šel. Zvečer smo ga vsi ogledovali in milovali ubogega utruje-nega ptička. Drugi dan smo pa šli po svojih opravkih, sama Zefka je ostala v hiši. Toda otrok je otrok. Zabičal sem ji, naj pusti ptička v miru, pa bi bilo bolje, da bi ji ne bil. Vzela je kletko raz zid, postavila na skrinjo, in se zamaknila v lepega ptička, pozabila pa na punčko in na jabolka.
Plašila je menda malega jetnika v kletki, da je butal iz konca v konec. Pa je butil tudi ob vratca. in odprla so se. Ko je namreč snemala kletko. odmaknila je nevedoma mali zapahek.
slika:
—       10      —
,,Kaj bo pa zdaj?"' zdrznc se plaha. Mene se je menda bala. Kaj hoče, ujeti g-a mora! In lazila je za njim, zdaj na peč, zdaj gor na polico, zdaj od okna k oknu. Pa mali ferfetalček se je lahko umikal in niti del toliko mu ni bilo vrbče kakor Zeiki.
S silo ne pojde, si misli, takole skrivaj ga bom.
Sezuje si čeveljčke, dol s klina sname dedov slamnik in gre pogumno za ujetnikom.
,,Zdaj-Ie ga pa bom!" si misii, videč, kako mimo sedi na skledici, tamkaj na nizkem trinožnem stolcu sredi sobe.
Počasi capa . . . jedva slišno do stolca . . . skoro si ne upa dihati. Že je poleg, hlastne s slamnikom, pokrije, toda stol se prevrne, skleda se ubije, Zefka zakriči, stol jo je zadel na prstke . .. ojej, ojej! Kanarček jo je pa opazoval dol raz klin pri vratih.
Nekdo je po.trkal. Seveda Zefka ni slišala. Vrata se odpro in počasi stopi v sobo gospodična učiteljica, nad glavo pa ji odleti rumeni ujetnik na prosto. Prišla je vprašat po svojem Ijubčku kanarčku. Preminjala mu je nedavno vodo, vzela je vunkaj iz kletke posodico, in prav tatn ji je ušel rumenček. Ni ga bilo več niti v kletki niti v sobi, ko je prišla z vodo nazaj.
Povsod je že izpraševala za njim, a ni bilo ne duha ne sluha. Prišla je tudi k nam, In zvedela je, kako in kaj.  Kar stekla je za njim na vrt.
Cicici, cicici,.....cicici . . . ga je poklicala. Že jo je opazil,  švignil
ji na ramo in pokljuval s tankim kljunčkom sladkorček v njenhroki.
.,E li revček!" ga je pobožala gospodična in odnesla domoy. "«=* . Dobro, da je bil učiteljičin! Sicer ne vem, kako bi bilo predlo   Zefki", končal je Markec svoje pripovedovanje.                                Ferdo Gregorec