Vinko Bilenc Kolednik Saša Skozi okno kletne drvarnice je pokukal jasen, mrzel zimski dan. Sprva po malem, kakor bi se bal, da koga ne zbudi, potem pa je nje-gova radovednost naraščala zme-raj bolj, zmeraj bolj. Svetloba je šinila od srede proti stropu in ste-nam drvarnice, kjer je stala skla-dovnica drv, razni zaboji, pa spet police s steklenicami, rožami in razno ropotijo. Slednjič je planil dan tudi po vseh kotih. V enem kotu je ležal velik kup premoga, v drugem pa sta bila nametana papir in slama. Na slami se je nekaj premaknilo, izpod obnošene, na več krajih za-krpane suknje je pogledala razku-štrana glava. Saša se je predramil. Skobacal se je pokonci na bornem ležišču in si pomel oči. Pri tem se je skozi okno prikradel sončni žarek in posvetil dečku naravnost v obraz. Joj, kakšen obraz! Ves namazan s sajami, lica in ustnice rdeče po-barvane — pravcati zamorček, bi dejal človek. A Saša ni bil zamorček, čeprav je bil nemara še bolj beden, temveč slovenski deček enajstih let, revček brez pravega doma, toda — koled-nik. Ta imenitni posel je opravljal Saša že nekaj let, to se pravi vsako leto samo dva tedna, nekako od Božiča do Treh kraljev, včasih pa še malo dalj. Ni hodil sam po hišah, voščit bo-gatim ljudem zdravje in srečo, ne-go je imel še dva tovariša, Tineta in Blažka. Ta dva sta bila vsaj toliko sreč-na, da sta lahko hodila domov spat, v barako nekje za mestom. Saša pa tega ni mogel, ni smel. Oče, ne oče, mož njegove matere, očim, kakor pravijo, mu je prepo-vedal. Vinjen je bil takrat in je Sašo pretepaval. Mati se bržkone ni upala zavzeti zanj, ker bi hudi mož drugače še njo pretepel. O, če bi imel Saša očeta, pravega očeta, bi bilo pa gotovo drugače. A Bog ve kje je, njegov oče. V ne-kem daljnem mestu, menda, kakor je Saši pravila mati; tam ima zelo visoko službo in je bogat. Vcasih, to je že davno, je bil oče v teh krajih, prav v tisti gosposki hiši je stanoval, kjer je služila Sa-šova mati. Škoda, da ga ni več tu; Saša bi bil lahko srečen, lepo oblečen go-sposki deček; saj ime ima že tako gosposko, zakaj bi se še življenje ne prilagodilo imenu. Tako pa je revček, razcapan ne-pridiprav, postopač, kakor ga je večkrat zmerjal očim. Čudno, da se oče nikoli ne spom-ni na sinčka. Kako hvaležen bi mu bil Saša, da bi mu oče sem pa tja kaj poslal, če ne drugega, vsaj to-plo obleko za zimo, da bi mu ne bilo treba prezebati dan in noč. Saša se je pri teh mislih stresel od mraza. Zares ga je zeblo, tako zeblo. V kleti sicer ni tako hudega mraza kakor zunaj, toda če želod-ček zvečer nič toplega ne dobi, ne more telo kljubovati mrazu. Pa še — vrata so bila zaklenjena! Po- brez tople odeje, ob mrzli steni na tresel je enkrat, dvakrat, a ni šlo> slami! samo ključavnica je zaropotala. Medtem se je že skoraj popolno- — Čudno, je pomislil Saša, že ma zdanilo. ves teden hodim sem spat, a še ni- Z naglimi koraki je tu pa tam koli ni bilo zaklenjeno, ne zvečer kdo hitel mimo okna. ne zjutraj. Nemara je služkinja kaj Saša je ves odrevenel začel te- opazila? — kati po ozkem prostoru, mencal si Dečka je zaskrbelo. Kaj bo, če je roke, drgnil premrle ude, da se ne bo mogel ven in ga tu dobijo? je vsaj za silo nekoliko ogrel. Pa lačen je, zebe ga. Za tiste di- Toliko, da se je lahko napravil. narje, ki jih je nabral včeraj, bi si Oblekel si je oguljeno suknjico, kupil kruha in malo toplega mleka, čez njo si je nataknil že vse pova- zdaj pa ne more nikamor. In kar je Ijano, od blata zamazano materino še najhuje, tovariša ga bosta za- spodnje krilo, poveznil si na gla- stonj čakala tam doli za vodo, ka- " vo nekakšno krono iz lepenke, a kor so se zmenili. čez ramo si je obesil iz blaga sešito Tresoč se od mraza je Saša stal torbo — in kolednik je bil gotov. ob vratih in čakal, čakal kakor ob- Saša je prijel za lesena vrata iz sojenec v kletki. lat in hotel odpreti; toda — o> joj A nikogar ni bilo. Včasih so zadoneli po veži kora-ki, vežna vrata so se odprla, po-tem je pa spet vse utihnilo. Ves obupan se je Saša oziral proti oknu. 2e se je razveselil, da bo lahko zlezel skozenj, a je na ža-lost takoj ugotovil, da je na oknu pritrjena železna rešetka. — Drugače ne bo šlo, si je dejal deček, kakor da se povzpnem na okno in koga prikličem. Bolje bo, kakor pa da tu čakam še Bog ve kako dolgo. Skladnica razžaganih debelih po-len se je dvigala skoraj do okna. Saša se je oprijel drv in hotel splezati navzgor. Tedaj pa se je vse skupaj zama-jalo, deček je omahnil, zadel z gla-vo ob tnalo, a drva so se zrušila nanj... Zdaj bi se zgodba morala kon-čati — si nemara mislite — ker revček Saša se je gotovo ubil ob udarcu na tnalo. Žalosten bi bil tak konec in brez zadoščenja za vse male siromake po božjem svetu, ki jim je delež življenja — trpljenje. Hudobna Usoda se je to pot zmotila. Saša je ozdravel in postal celo srečen. Dolgo časa, mogoče uro ali več, je Saša ležal nezavesten v kleti. Našla ga je služkinja, ki je tisto jutro zelo pozno prišla po drva. Sama se je začudila, da so vrata drvarnice zaklenjena, ker jih je namreč iz malomarnosti ves teden puščala odprta — na veliko srečo Saše. A tisti večer jih je v razmišlje-nosti slučajno zaklenila, ne vedoč, da je obenem zaklenila prezebajo-čega otroka. V temnem kotu kleti ga ni opazi-la, a Saša je že spal na svojem revnem ležišču. Služkinja bi se bila od strahu kmalu sesedla, ko je pod drvmi na tleh zagledala negibnega dečka. Hitela je klicat gospodarja in ta-koj je bila vsa družina v vili na nogah. Malega ponesrečenca so brž pre-peljali v bolnišnico. Tam se je Saša v kratkem zave-del. Začudeno je gledal okrog se-be. Kje je — v kleti ali v zaporu? Ne, ne! To ni klet, ne zapor, saj tam niso tako velika, svetla okna, z belimi zavesami, tam ni toliko postelj, druga ob drugi. Ampak kako je prišel sem, v ta kraj? Približala se je usmiljenka. »No, zdaj bo pa že, samo da si se prebudil,« se je prijazno nasmeh-nila in ga pobožala. Saša je dolgo, vprašujoče gledal usmiljenko. »Kje — kje pa sem? Ali sem pre-dolgo spal v kleti?« »Da, da, spal si, spal. Zdaj si pa v bolnišnici in boš kmalu popol-noma zdrav. Kje te pa boli, povej!« Saša je pokazal na glavo in prsi. »A tako? Dobro; gospodje zdrav-niki pridejo vsak čas.« Usmiljenka se je odstranila, Sa-ša je spet zaprl oči. Zdravniki so majali z glavami, celo prvi med njimi, visok gospod s koničasto brado in naočniki, je podvomil, rekoč: »Če se nam to izstradano, poze-blo revše posreči ohraniti pri živ-ljenju, bo pravi čudež.« Isti gospod je ostro pokaral ma- umrl ter zapustil hišo in vse pre- ter, ki so jo bili poklicali v bolniš- moženje svojemu sinčku Saši. nico. Mati je jokala in mu vse po- Saša je bil presrečen. Z materjo vedala, kako bedno žive in kakšen sta se preselila v tisto mesto, kjer je dečkov očim. bržkone še zdaj srečno živita. Ni Saša je dolgo, dolgo ostal v bol- pa pozabil Saša svojih dveh tova- nišnici, preden je popolnoma okre- rišev kolednikov, Tineta in Blažka. val. Od svojega premoženja jima je dal Tik pred njegovim odhodom iz toliko, da jima ni bilo treba več bolnišnice pa se je zgodilo nekaj hoditi koledovat po hišah. nepričakovanega — kakor v prav- Tako je, vidite, kolednik Saša, ljici. ki je voščil srečo drugim, še same- Prišlo je poročilo, da je dečkov mu sebi pričaral srečo in zadovolj- oče tam v daljnem mestu nenadno nost...