Poštnina plačana v gotovini. izhaja vsak petek. 11834 Leto III. St. 33. SLOVE Uredništvo: Ljubljana, WoIfova ulica št. 12 Naročnina četrtletno 15 Din, za po! leta 30 Din, za vse leto 60 Din. Posamezne številke 1*50 Din. Za inozemstvo celoletna naročnina 90 Din Ljubljana, 17. avgusta 1934. LUJL8JJ Upravništvo: Ljubljana, Wolfova ulica št. 12. Poštnočekovni račun Ljubljana Št. 16.176 Rokopisov ne vračamo. Oglasi po tarifu. Tiska tiskarna Makso Hrovatin v Ljubljani. Dr. Štempihar Ivo: Fašizem, stanovščina in demokracija I. Nedavno je »Prelom« počastil »Slovenijo« z očitkom, da je prevzela od »Jutra« boj z »Bojem. »Slovenija« je že v prvi številki, odkar izhaja, poudarila in stalno ponavlja, da se bori za dejavno demokracijo, t. j. za to, da se v teoriji za pravilna in sveta proglašena načela demokracije uresničijo tudi v praksi, ne pa, da se v teoriji pridigujejo in proslavljajo, stvarno pa odlagajo menda za življenje na drugem svetu. Zato bi bil »Prelom« veliko razločnejši, ako bi bil ugotovil, da je premirje med njim in »Jutrom; dokaj sumljivo za borce, zlasti ker je tik pred ustanovitvijo shodov »Boja« prišlo do precej jasnega priznanja, da so osebne razmere v JNS povod gibanja. Borbe za praktično demokracijo torej »Slovenija prav res ni podedovala po »Jutru«, temveč ji lastni program, ki mu hoče biti zvesta (kaj, ali res?) nalaga dolžnost, da pobija politične smernice »Preloma« in »Boja , ker so te smernice po uradni izjavi »Preloma in »Boja« (glej programatično izjavo, ki je bila prečitana na shodu v Kranju) tip fašistanovskega programa, torej antidemokratične. Za stališče Slovenije in vseh po prepričanju demokratično mislečih Slovencev naproti Boju« je vsakokratno stališče .Jutra naproti »Boju« popolnoma brezpredmetno; zato pa od »Slovenije tudi ni mogoče zahtevati, da ustavi ogenj, če ga je Jutro . Toliko v opravičbo zunanjega povoda za današnji sestavek. Toda tudi drugače je zdaj prilike, da se ugotovijo diagonale med fašistanovšči-no in med demokracijo, da se postavijo istosti med fašizmom in stanovščino. Prišel je čas, ko demokracija ne razpolaga več samo z dialektičnimi argumenti svoje upravičenosti, svoje neprimerno boljše kvalitete, temveč tudi z zgodovinskimi dejstvi, s praktičnimi zgledi. Fašizini doživljajo namreč že zdaj, komaj so se uveljavili, povsod, kjer so odprto na oblasti, krize, ki bi jo po važnosti morale Iudi pri nas vsakomur izmed fašistanovščinar-jev prizadejati mačka. Toda po zakonu lenobnosti ni izključeno, da bodo naši fašistanci dospeli do mačka šele, ko ga bodo doživeli na lastni koži. Kriza fašistanovščine pa ne prihaja samo tam, kjer se je fašizem priznano uveljavil, temveč tudi tam, kjer že vlada pod demokratično odejo. Kajti tudi takih dežel je nekaj. Krize fašizma v posameznih centrih kažejo negovo etično, politično in gospo-darsko-socialno ničevnost, najsi se kaže kriza v podobi neodklonljivega gospodarskega poloma, ali tako, da se od pr o čez noč okrutne razpoke za krasno izenačeno fasado, ali pa tako, da pride do raz-računavanja med vršaci po metodah Cezarja Borgie, otovorjenega ne več s strupi, temveč z revolverji. II. Pri nas se peča menda že izza prevrata 1. 1918 za število Slovencev kar nedostojno veliko skupin in lističev z nalogo dokazati, da je fašizem ali stanovščina epidemija in tudi pri nas uporabno izvozno blago, in to celo blago, ki je edino sposobno rešiti gospodarsko in politično stisko v posameznih državah. Naši propagatorji nazivajo fašizem raje z »nacionalizmom«, ki pa ima v njih lističih izraziti »voditeljski« sozvok; drugi zopet vztrajno vsiljujejo stanovščino, v kateri naj po stanovih izbrana in sortirana« delegacija naroda »sodeluje pri zakonodaji in upravi. Bistvene razlike med fašizmom in stanovščino pa ni; različnost imenovanja poteka iz različnega nastanka imena. Fašizem je dobil današnji pomen kot smer, ki hoče uveljaviti stanovsko ureditev države pod voditeljem, ki ni odgovoren, ki pa je univerzalno avtoritativen; začel je pa kot Fascio , t. j. sveženj bojevnikov, nezadovoljnih s političnim stanjem v državi. -Fašizem« je tedaj zase brezizrazna beseda, ki tudi ni v nobeni zvezi s pojmovanjem, s katerim jo slišimo. Stanovščina pa vsebuje že v sebi izpoved svoje težnje po stanovski ureditvi držav pod voditeljem, torej iste težnje, ki je tudi težnja fašizma . Iz tega sledi, da je »stanovščina« samo točnejši termin nego »fašizem«. Smemo ju torej z mirno vestjo istiti, in če se stanovščinarji še tako tega branijo. Glavni razlog fašistov ali stanovščinarjev je, da je demokracija kot sredstvo vladanja in uprave odrekla, da se ni izkazala zlasti, če je bilo treba reševati težja gospodarska ali socialna vprašanja; mnogi trdijo tudi, da je odrekla celo pri političnih vprašanjih, češ da je nujno zvezana s strankarstvom. Fašistanovščinarji — da združimo bratce, kakor se spodobi — so pa zelo razcepljeni. Toda ta pojav ni Moltkejev »Getrennt marschieren, vereint schlagen , temveč v avtoritarstvu (prosim, da postavite naglas na a!) teh ljudi zasnovana posledica; oni so namreč — vsaka skupina zase — edino pristojni imeti »pravilne poglede na aktualne potrebe naroda«. Za vsako skupino so vse druge skupine heretične. Na zunaj vidne in zaradi tega iz namišljene bližine opazovane nevšečnosti bivšega našega parlamentarizma so pred nekaj leti marsikoga, tudi podpisanega zavedle v nazor, da je na očiščenje demokracije zdravilno, ako jo — penzioniraš. Ta nazor ni slonel toliko na zmoti, da so nepravilnosti demokratičnega vladanja pojavi, ki brez njih demokracija sploh ne bi bila to, temveč je potekal iz nepoznanja zakulisne dinamike vsakega nepristnega parlamentarizma, vsake samo formalne demokracije, kajti ta dinamika je tisti faktor, ki tvori ravno nepristni parlamentarizem, samo navidezno demokracijo. Tako se zgodi, da nepoučeno oko spregleda, da to, kar vidi, ni demokracija, ni parlamentarizem, da napaka, ki se je pokazala, ni napaka demokracije ali parlamentarizma, temveč da je celotna zunanja stavba samo varna kulisa za tiste sile, ki po načrtu ru-šiio demokracijo, ki pa tudi skrbijo, da postaja po teh silah vklenjena in za delo nesposobna demokracija v očeh javnosti grešni kozel vedno bolj bujnega nesmisla v notranjem političnem in gospodarskem stanju. Tako izgublja demokracija simpatije, tako se javni srd obrača zoper demokracijo, tako se izravnava svet -/.a stanovščino, avtori-tarstvo, in kar je takih cvetk nasilovanja. Ta čas pa je značilno, da tistih, ki so v dobri in iz nepoznanja zapadali protidemokratičnemu duhu, ni med današnjimi fašistanovščinarji, pač pa je med temi sila veliko tistih, ki so svoje dni, za časa »demokracije« igrali prvo violino pri napadalnih četah različnih strankarskih konkurentov, še več pa takih, ki bi smeli spričo svoje reakcionarnosti z vso častjo sedeti še danes v Hohenwart-ovem klubu. Omenil sem, da propagirajo fašistanci tudi pri nas svoj »koncept« predvsem s postavko, da je demokracija odpovedala. Udrihnica, da je demokracija zanič, je čarodejni krog vse pameti faši-stancev. Vendar se delijo ob negativnem stališču k demokraciji v tri variante. Prvi so odprti faši-stanoft; ti priznavajo resnico, ’da je stanovščina nasprotje demokracije. Toda fašistancev, ki se odkrito zaletavajo v demokracijo kot njeni idejni nasprotniki, je malo; več je tistih, ki proglašajo faši-stanovščino kar za novi nastavek k demokraciji, Zakon resnice (Prispevek filozofiji prirodnega razuma.*) UVOD. Prvo poglavje. Dušeduliovna revolucija. 1. odstavek. Sintetičnoanalitična razvidevnost. (Razvoj analitične razvidevniosti z odcepom iz sintetično-analitNSne pozornosti. Šolani in prirodni razum. Relativnostna in klasična fizika. Dušeduhovna celost moderne psihologije. Sotrudnora/.viojna resnica. Pluralizem substance in energije. Kozmična presnova. Borba je le iskanje novega ravnotežja. Dominante dušeduhovnib skupin. Trojni prostor relativnostne teiorije. Optimizem sintetičnoanalitične razvi-devnosti. Skepticizem je le prehodno stanje.) ^ 1. Po svetovni vojni je začel duh revolucionarnega razpoloženja rušiti stare družabne organizacije in ustvarjati iz ruševin nove oblike. Človeštvo strmi nad tem zunanjim nemirom in prevratom. Najvefijo revolucijo, ki se je izvršila v njegovi lastni duši, pa komaj opaža. Podrobnega razvoja le dušeduhovne izpremembe kratko poročilo ne more podati in vsestransko utemeljiti, zato se omejuje zgolj na njeno ugotovitev: človeška razvidevnost (pozornost) doživlja konec analitične individualistične (solipsistifne) usmerjenosti, ki se je * Članek vsebuje imanentno oceno filozofije prof. dr. Fr. Vebra, posredno torej tudi kritiko o njegovi »Knjigi o Bogu«. razvila na prehodu terciarne in dilnvialne dobe pod vplivom neugodne izpremembe okolja (ledene dobe, peščene puščave) po razcepu prvotne sinte-tično-analitične, socialnoindividualne, kolektivne in demokratične pozornosti ugodnega okolja v medledju in na jugu. Omejeno obzorje razlikovne pozornosti se je začelo zopet razširjati in poglabljati. Progresivna razvidevnost, vzporedno napredujoča z razvojem možganske skorje (progresivne cerebracije), podpira in pospešuje obnovo prvotne sin tetično-an a I i tične pozornosti. 8 ‘2. Napredujoča obnova sintetično-analitične razvidevnosti meri predvsem na šolano vodstvo, na vodilno plast inteligence, ker še vedno dojemajo svet nešolani instinkti zdravega in prirodnega razuma sintetično-analitično. Kljub temu preti še nevarnost dedne analitične in indvidualistične usmerjenosti, izvežbane, navajene in sposobne samo za razkrajanje, izločevanje, abstrakcijo sestavnih prvin iz nerazdružnih gruč ali skupin. Utegne namreč pod dednim in tradicionalnim vplivom zamenjati doslejšnjo enostransko analizo z enako enostransko sintezo, prezirajo osnovni dejstvi: 1. da delujeta v človeški pozornosti istočasno analitični (razkrojni) in sintetični (celostni, organizatorni) nagon kakor v prirodi: analiza razkraja dane celosti, sinteza pa razkrojene prvine spet spaja in organizira v nove gruče, skupine in celosti. Sintetični nagon opažamo zlasti v totativnem (dopolnje-valnem) refleksu, ki avtomatično dopolnjuje spoznavne vrzeli celosti z umišljavami ali s proizvodi kolektivne, sotrudnorazvojne resnice; 2. da sestoji vsaka torej tudi socialna skupina ali celost iz individualnih prvin, ki se s specifičnimi prispevki dopolnjujejo v harmonično celost in se pri tem z medsebojno resonanco (indukcijo) potencirajo, nadomeščajo torej primitivni, omejeni individualizem s potenciranim individualizmom. Doslejšnja enostranska vzgoja je s superaktivacijo (pretiravanjem) analitične pozornosti razvila in utrdila »individualistični kompleks« kot osrednjo dominanto dušeduhovnega ustroja. Nova sintetičnoanalitična usmerjenost in razvidevnost je v fiziki že nadomestila pojme stare klasične fizike z novimi pojmi relativnostne teorije in osnovnim spoznanjem, da tvori prostornočasovni kontinuj nerazdružljivo, nerazkrojno prostorno-časovno enoto. V moderni psihologiji je vzpostavila psihoanaliza dušeslovno celost in enoto podzavestne in zavestne duše. Filozofija (spoznavna kritika) je pokazala, da znanstvena resnica ni individualna pridobitev posameznega, posebno nadarjenega izsledovalca, marveč sotrudnorazvojen pridelek strokovnjakov vseh časov in narodov. V družabni reorganizaciji prevladuje sintetično-ana-litični vidik kolektivno socialne in demokratične miselnosti in čuvstvenosti z osnovnim spoznanjem, da je človek socialno-individualno bitje, torej ne samo animal sociale, marveč istočasno tudi animal individuale. Dr. Pavel Dvojnik. v- Sirite in naročajte naš tednik! katera bi v bistvu ostala in bi se z novim nastavkom samo modernizirala. Med temi imate lisjake, ki se igrajo z resnico, da dosedanja demokracija sploh še ni prava demokracija, in pravijo, da bo dobila demokracija šele s fašistanovskim licem pravo demokratično vsebino. Pri teh, zelo osladnih fašistancih je torej bas fašistanovščina tisti primanjkljaj, ki ga dosedanja demokracija še nima, pa bi ga morala imeti, da bi bila — demokracija! Ta vrsta fašistancev je najnevarnejša, ker je zvi-torepa. Posebno skupino pa predstavljajo tisti meščanski vlastodržci, ki vztrajajo pri — seveda samo formalni demokraciji in počenjajo prav tisto, proti čemur se Slovenija predvsem bori: ti proslavljajo v teoriji demokracijo, se štejejo med njene borce in heroje, zahtevajo našo vero v njihovo zvestobo do demokracije, v resnici pa demokracijo odpravljajo in jo uporabljajo samo kot orodje nedemokratične oblasti, političnih, gospodarskih in tudi zasebnih koristi. To so ljudje, ki so v temnih trenutkih sposobni javne baharije, da so vedno sledili »načelu : Bolje za mizo, nego pod mizo. To so po eni strani konjunkturisti, po drugi optimisti, po tretji resnični povod nastanka fašistavščine. Kar zadeva prvo slran, so se namreč že davno poslovili od demokracije po vsej svoji poslovni miselnosti, nočejo pa tega priznati; kar zadeva drugo stran, to je njihov optimizem, je ta kaj preprost: ker so se demokracije že polastili, jim je potrebna njena fasada kot ščit, medtem ko njeno vsebino izkorenju-jejo, ker jim po svoji* biti prerokuje, da so se je mogli polastiti samo prehodno, ker jim ne jamči, da bodo vekovito za mizo . Da so ti demokratje faktični in zgodovinski povod za nastanek fašista-novščine, bomo pa videli malo kasneje. To je vzrok, da je ta skupina najzanimivejša. Po navedenem gre pa le za taktične variante grobokopov demokracije, kakor smo si razdelili tri skupine. Od nasprotnikov demokracije preko zvitorepih reformatorjev demokracije dospemo do tretjih, ki so beati possidentes demokratičnih ustanov. Zato se V dnevnikih je buknila zadnji čas srdita borba zaradi nujne potrebne, po statistiki in žrtvah dokazane razširitve splošne, prej deželne bolnišnice. Nasproti si stojita dve stranki: ona z energičnim in vplivnim direktorjem, g. dr. M. Radinanom, na čelu hoče pridobiti v ta namen šentpetersko vojašnico, a se je razcepila že na dve struji. Prva konservativna namerava staro poslopje samo preurediti druga radikalna pa napoveduje porušenje do tal z zgradbo novih objektov. Nasprotno stranko vodi mestna občina, oziroma občinski svetnik g. Rebek. Mestna občina je namreč lastnica šentpetrske vojašnice. Zaenkrat je s spretno potezo, s triletnim podaljšanjem pogodbe z bakteriološkim zavodom, zaprla glavni pritok obema strujama dr. M. Radmana. Pri tem se sklicuje mestna občina na fait accompli banovine, ki je baje že nakupila stavbišče (drevesnico Kmetijske družbe) za novo bolnišnico. Tudi uradno se je ugotovilo in potrdilo, da je stara deželna Knjige Mladinske matice Mladinska inalica, ustanovljena komaj pred petimi leti, je izdala do sedaj že 5 letnikov mladinskega časopisa Naš rod (ki je precej korenito prelomil z dotedanjem izročilom našega leposlovnega časopisja) ter 32 rednih in izrednih publikacij in to v skupni nakladi okoli 710.000 izvodov, kar predstavlja gotovo presenetljiv in vsega spoštovanja vreden uspeh. K temu je največ pripomoglo dvoje: izboljšanje kakovosti dotedanjih mladinskih izdaj, drugič pa dobra organizacija nabiranja naročnikov, v zvezi z zelo ugodnimi plačilnimi pogoji, ki ne preobremenjujejo niti najrevnejših. Želeti bi bilo le, da bi bile knjige idejno zrelejše in neodvisne od trenutnega političnega položaja. Tudi v letošnjem letu je izdala IVI. m. štiri knjižice, otl katerih so brez dvoma najzanimivejše »Kresnice , ki so prej nekako nadomeščale raznovrstno berilo z vseh področij, ki je pri drugih družbah raztreseno v koledarju. Letošnje ^Kresnice , katere sta uredila Josip Ribičič in Albert Širok, so sestavljene namreč izključno iz pismenih in risarskih prispevkov šolarjev. Ti prispevki, iz katerih moreš razbrati veselje, pa tudi tegobe naših otrok, vpliv družbe, šole in doma na njihove mlade, za vse dovzetne duše, zaslužijo še posebno pozornost vzgojiteljev in psihologov, obenem pa bodo gotovo vzbudili v mladem svetu mnogo zanimanja in veselja za slične pisateljske in risarske poizkuse. Drugo tudi zelo zanimivo in potrebno knjižico je napisal Edo Kardelj, ki uvaja na pripovedni način malega bralca v spisu »Potovanje skozi čas v skrivnosti gospodarske zgodovine. Kardelj je s svojo razpravico izpolnil precejšnjo vrzel v naši mladinski književnosti in to na način, ki se prav posrečeno prilega umskim zmožnostim mladinske- slednji obnašajo kot nasprotniki fašistanovščine, v resnici pa tehtajo, kdaj se pojavi ugodna prilika, da padejo v objem bodisi s prvimi ali pa z drugimi, seveda pod pogojem, da ostanejo v vsakem primeru sami »za mizo«, t. j. kdaj se pokaže prilika, da bodo smeli reči, da so le zoper svojo voljo služili demokraciji, kakor je toliko naših ljudi vedno pripravljenih izjaviti, da so prejšnjemu mogočniku sledili le proti svojemu prepričanju, v srcu pa da so vedno bili z nami. Vsem trem je skupna oblastiželjnost. In ker je samo ta vsem skupna, je tudi vsem skupen medsebojni prepir, kdo je boljši, kdo je avtentičnejši, poklicanejši. Od takega prepira do kompromisa pa seveda ni dolga pot. Skupna poteza odkritih in prikritih fašistancev, njih oblastiželjnost, je tudi njihova notranja, mi-selnostna sorodnost. Prav ta značaj notranje sorodnosti vseh skupin pojasnjuje pojav, ki se kaže pri vsaki fašistanovščini: da črpa gros pripadnikov v malomeščanstvu in beraškem proletariatu, vedri pa pod senco kapitala in drugih konservativnih podpornikov. Zaščitno ozadje daje tedaj plast oblastnežev, ki jim gre za vzdrževanje oblasti v rokah, napadalno ospredje in agitacijski objekt pa se hrani iz tistega sloja, katerega karakteristika je — pomanjkanje karakterja, samobitnosti, samozavesti, solidarizma. Zato pa je ta pojav jasen dokaz, kaj je prava vsebina fašistanovščine, spričevalo njenega programa, njenega hotenja in njene naloge v političnem in gospodarskem razvoju narodov. Ta pojav nam tudi pojasnjuje, zakaj se fa-šistanci še niso dokopali do kake pozitivne razlage in konkretnega popisa stanovščine in njenih prednosti pred demokracijo, temveč da so obstali pri zametavanju ali frizi ran ju demokracije. Ta pojav nam bo tudi dopovedal, zakaj je tretja skupina povod stanovščine, zakaj je ta skupina most od rušenja demokracije do uvedbe stanovščine. Mimogrede bomo končno spoznali sociološki razlog za stagnacijo v demokratičnem razvoju. (Dalje prihodnjič.) * bolnica premajhna za trikrat naraslo število bolnikov in da se mora v korist ljudskega zdravja razbremeniti z zgradbo nove in večje bolnišnice. V borbi med direktorjem dr. M. Radmanom in mestno občino pa se je pojavilo težko in nepričakovano vprašanje, prvič, ali je na svetu Kmetijske družbe sploh dovolj prostora za novo, vse potrebne oddelke in še druge zdravstvene zavode obsegajočo bolnico? Drugič, ali je dotično stavbišče iz potrebe obširnega parka za bolnike in iz higienskih ozirov (bližina klavnice, smrad iz Ljubljanice itd.) za zgradbo nove bolnišnice primerno? Pri tem se spominjam dogodka, ki ga je pred leti doživel ljubljanski meščan-obrtnik. Po nezgodni poškodbi je bil zvečer prepeljan v deželno bolnišnico. Ker ni bilo prostora, je moral pošteni in častivredni meščan vso noč ležati in prezebati na slabo postlanih tleh. Od mraza in bolečin ni mogel zaspati, zato si je dolgčas preganjal z naslednjim premišljevanjem: V toplih posteljah poči- ga bralca. S tem, da je dal svojemu spisu pripovedno obliko, se je namreč ognil nevarnosti, da bi otrok knjižico kot pusto, šolsko, nezanimivo odložil, še preden bi prebral prvo poglavje. Tretja knjižica je povest za mladino Frana Bevka: Tovariša. Bevk, ki se je že pred leti posrečeno uvel v mladinsko književnost, bo tudi s to neprisiljeno vzgojno navdihnjeno povestico zbudil pri mladini zanimanje za lepo književnost. Knjigo je prav posrečeno in otroškemu duhu primerno ilustrirala Ksenija Prunkova, ki se je že večkrat tako pisateljsko kot risarsko ugodno uveljavila v novejši slovenski mladinski književnosti. Četrta knjižica pa je Eda Držaja povest v slikah Kapljice , za katero je priredila besedilo v še oblikovano dovolj posrečenih stihih Anica Čer-nejeva. Misel take knjižice je gotovo posrečena, vendar pa bi zahtevala boljšega risarja, da bi dala otroku potrebno iluzijo. V celoti predstavljajo torej letošnje knjižice M. m. lep prispevek k naši mladinski književnosti, želimo le, da bi se M. m. v bodoče otresla vplivov, katere smo omenili že v začetku. Vzgojitelj. Rojaki, pravi Slovenci, ki Vam slovenstvo ni prazna beseda, spominjajte se tiskovnega sklada za naš tednik! Prispevke pošiljajte na upravo tednika »Slovenije«, Ljubljana, Wolfova ulica 12. Naš čekovni račun pri poštni hranilnici ima štev. 16176. Vsak prispevek za naš tiskovni sklad je dokaz, da je darovalec vojščak v slovenskih okopih. Širite in naročajte naš tednik! vajo celo berači, postopači z dežele in zločinski gostje iz jetnišnice. Seveda smo vsi demokratični in enakopravni ljudje, a ljubljanski meščan se mora valjati po tleh. Popolnoma prav, ker je »deželna bolnica v prvi vrsti namenjena kot dobrodelen zavod prebivalstvu z dežele. Za onemogle meščane je mestna občina plemenito preskrbela z vzorno ubožnico in hiralnico. A zdravi in aktivni, visoke davke in še višje doklade plačujoči meščani se tresejo od strahu ob misli na bolezen, ker bodo znabiti v usodni in najtežji uri življenja kot ponosni Ljubljančani goslačih na trdih tleh prenapolnjene deželne bolnice. In s čim so zaslužili, da jih zdaj v skrajni uri gonijo v staro šentpetrsko vojašnico? Vsi drugi meščani po vsem svetu imajo svoje lastne mestne bolnišnice. Ali za napredno Ljubljano ne veljajo pridobitve moderne znanosti, higiene in tehnike? Stara šentpetrska vojašnica pa v nobenem oziru ne odgovarja ne higienskim, ne ekonomskim zahtevam. Prvič: od starosti preperelo in razpokano, z vsemi mogočimi mikrobi prepojeno zidovje je večinoma zgrajeno iz kamenja, ki pozimi vleče vlago nase, kakor pritličja starih, kmečkih hiš. Drugič: vsak izkušen gospodar ve, da stane popravljanje in prezidavanje starega poslopja več, nego nova stavba. Kljub večjim stroškom pa ostane vsaka kr-parija vedno zastarela in nečastna priča o nekem pri k ritem nazadn jaštvu. Strokovnjaki sodijo takole: leta 1895 sezidana deželna bolnica je bila po površini vrta in številu postelj preračunana za določeno množino bolnikov. Za bolnike potrebna zračna površina vrta se je z različnimi prizidki reducirala pod minimum, tako da je na ostalem zemljišču izključena vsaka razširitev bolnišnice. Novo stavbišče na svetu Kmetijske družbe pa je premajhno — že park za bolnike zahteva več površine — in zaradi nehigienske okolice neprimerno. Ali naj torej mestna občina v borbi za neodložljivo povečanje kapacitete bolniških prostorov obsedi med dvema stoloma — s praznimi rokami za svoje bolne meščane? Dosedanja gospodarska politika mestne občine se je osredotočevala v estetično, olepševalno smer z ozirom na tujski promet. Ah kaj dokazuje danes nazorneje estetičen okus in tujskoprometno skrb mesta, nego zidanje zdravstvenih in higienskih zavodov, torej v prvi vrsti stvavba nove, moderne mestne bolnišnice na periferiji mesta, na ljubljanskem polju proti Savi, kamor se živahno razvija in širi Nova Ljubljana? Svež, takorekoč filtriran zrak s planin in suha, peščena tla, kje morete najti idealne jše stavbišče? S sodelovanjem države, ki se ji odvzame velik del stroškov za razširjenje deželne ali splošne bolnice, s prispevki banovine, bogatega Pokojninskega zavoda, bolniške blagajne (OUZD) itd. je mogoče že v nekaj letih sezidati na ljubljanskem polju, v bodoči sredini »Nove Ljubljane moderno, vsaj za petdeset let zadoščajočo Mestno bolnišnico. Samo tako se tudi resnično razbremeni prenapolnjena deželna bolnica in za vedno reši kronične krize. Prosimo g. mestnega fizika dr. M. Rusa, da iz lastne iniciative izdela čimprej informativen načrt za »Mestno bolnišnico« in ga s strokovno, statistično in proračunsko obrazložitvijo predloži občinskemu svetu. Urbanus. * Mutasti greh povesi, spisal Peter Dorlier, poslovenil Janez Pucelj, Mohorjeve knjižnice 58. zvonek. Tožimo o povodnji prevodne literature, pa se komaj zavedamo, v kakšne težave je prišel pred leti preprost slovenski bralec, ki ni znal tujih jezikov. .Mutasti greh je ljudska povest znanega nemškega katoliškega pisatelja, zgodba o zatajevanem grehu, ki žge in gloda ubogega ovčarja, dokler se ne zgrudi na bolniško posteljo in se tam očisti težke more. Pisec je gostobeseden in zgodba bi bila dolgočasna, če je ne bi spremljali prikazi in izrazi ki vzbujajo neprisiljen nasmešek na ustih in humor kljub toliki notranji razrvanosti in razbolelosti. Prevod je gladek, mestoma s, prav klenimi slovenskimi izrazi. Povesi bo dobrodošla ne-razvajenemu bralcu in bo obenem nekako nazorno dopolnilo za dušnopastirske brige. C. F*. Slovenija« koče delati za koncentracijo vseh naših duhovnih, moralnih in političnih sil v borbi za trajne pogoje našega svobodnega življenja kot narod (kot knlturno-zgodovinska individualnost). V tem zinislu bo posebno povdarjalo to, kar vse zavedne rojake druži, ne da hi hotela s tem zanikali diferenciacijo duhov, v kolikor je utemeljena v dejansko obstoječi ločitvi duhovnih, socialnih in gospodarskih interesov. Kdor le težnje odobrava, ga vabimo v krog naših rednih naročnikov. Vsak Slovenec naj bere tednik „S'ovenija“ Mestna bolnišnica v Ljubljani (Prispevek polemiki o šentpetrski vojašnici.) Stran 3. „Odpusti nam naše dolge, kakor mi odpuščamo svojim dolžnikom" V prejšnjih časih se nismo tako zavedali aktualnosti te prošnje o očenašu kakor danes. Sedaj je ta prošnja postala tudi prošnja denarnih zavodov. Ti seveda niso odpustili dolgov prostovoljno, prisilila jih je v to — kriza. Drugi del prošnje naj uredijo nove uredbe, ki jih ravno pričakujemo. V zgodovini je že prišlo do podobnih položajev, kakor je sedaj pri nas, ko so modri zakonodalci kar kratkoinmalo z zakonom odpustili dolgove. Pri nas se to ni zgodilo naravnost z velikopoteznim zakonom, ampak posredno in — na drobno ter polagoma. Najprej je upnik izgubil v javnem mnenju. .Javno mnenje je kratkoinmalo proglasilo pavšalno upnika za kapitalista in dolžnika za njegovo žrtev, ki naj jo ščiti vsak, tudi sodnik in eksekutor. Prav posebno še, če je upnik denarni zavod ali celo banka. Pri tem se ni nič upoštevalo, da pri nas kapitalistov bogatašev prav za prav sploh ni, ni se upoštevalo, da je denar v denarnih zavodih sestavljen po veliki množini samo iz malih vlog naših malih varčevalcev, moralno boljših ljudi, da je nasproti mnogo dolžnikov zlohotnih, vsake zaščite nevrednih, da ne rečem kaj hujšega. V smislu tega javnega mnenja so se izvajali tudi zakoni, ki posegajo v razmerje med upnikom in dolžnikom. Pripominjam, da že zakoni sami niso upniku ravno naklonjeni. Že v iztirjevalni pravdi je bilo mogoče dolžniku, vleči jo skoraj do brezkončnosti, pri izvršbi navadno ni najti zarubljivih predmetov, ako jih eksekutor najde, potem jih vsaj pri boljšem človeku že kdo izločuje, ali žena, če je ta sopodpisala, hči ali sin, teta ali Stric ali pa dobavitelj, ki; dokaže, da si je pridržal lastninsko pravico in da niso še plačani. In če je nasprotno še tako otipljivo, dokaže to v smislu civilnega pravnega postopka v redu. Potem sodne, konkurzne in izvensodne poravnavo! Romantične zgodbe o srednjeveških vitezih roparjih so nedolžna romantika, lak moderni vitez ustanovi najprej družbo z omejeno zavezo, v enem tednu notarsko prepiše svoj delež ženi in potem doseže počasi velik kredit, če mogoče na svoje ime. Pri izvršbi se izkaže, da nima nič, vse ima 11. velikega srpana I. 1844 je umrl na Dunaju Jernej Kopitar, slovenski učenjak evropskega glasu, eden največjih slavistov sploh, um, ki je obsegal vesoljno slovanstvo in je vzgojil Vuka štef. Karadžiea ter po njem dal Srbom srbski! književni jezile. Počiva v slovenski zemlji, pri Sv. Krištofu v Ljubljani, kamor so pripeljali njegove kosti 1.1897 iz dunajskega Marlesovega pokopališča, kjer je bil pred 90 leti pokopan. Podoba Kopitarja, tega velikana učenosti«, naj bi vstala iz preteklih dni v današnji čas, da bi njegov jezni, zagrenjeni pogled razblinil v nič vse tisto, ki zanikuje in maliči slovenstvo in omalovažuje starodavni slovenski jezik. Kopitar, ki je bil po prepričanju avstroslavist, ker je imel prav tako kot njegova znanca Anton Linhart, prvi slovenski dramatik, in l'rancoz, naravoslovec Haquet, Avstrijo za slovansko državo, ki naj bi združila in zadovoljevala vse zahodne in južne Slovane, je za to sovražil Pruse in Rusijo. Po njegovih mislih naj bi bila Avstrija središče vsega kulturnega in znanstvenega dela Slovanov, na Dunaju naj bi bila centrala slovanske akademije znanosti, podružnice pa v Pragi, Varšavi. Petrogradu in v — Iliriji, ki jo je takrat ustvaril Napoleon L, torej v Ljubljani, središču Slovencev. Jernej Kopitar, ki je bil sodelavec očaka slavistike Dobrovskega, bil v ozkem stiku s češkim zgodovinarjem Kr. Palackvm, vseslovanom Janom Kotlarjem, Herderjem in Jakobom Grimmom, ruskim akademikom Nik. Nikolajevičem Novosilce-vim in s poliglotom kard. Mezzofanti jem. je kot slavist bil prepričan, da je Ilirija, t. j. Slovenija poklicana, da ima četrto slovansko akademijo znanosti kot Praga, Varšava in Pelrograd. Kopitar, ki je 1. 1836 izdalo slavno delo Olago-lita Clozianus ter v njem priobčil tudi slovenske brižinske spomenike, t. j. prvo slovensko pisano besedo, je od leta 1808 dalje branil svoj panslove-nizeni ter je znanstveno dokazoval, da je pred letom (J40 p. Kr. prebival od izvira Drave do Črnega morja znaten narod Slovencev in da so se med ta slovenski narod šele med 1. 010—610 P- Kr. vrinili Na drugem mestu prinašamo sestavek, kaj nas načelnega loči