PROBLEMI SODOBNE DRUŽBE KULTURA IN OBČINA Janez Jerovšek Zavedamo se, da so sredstva, ki jih imajo na razpolago občinske skupščine, omejena, in da so potrebe vedno večje od materialnih možnosti za njihovo zadovoljevanje. Vendar kljub temu lahko trdimo, da nizka sredstva, namenjena za kulturno dejavnost, niso vedno in absolutno neogibna posledica omejenih materialnih možnosti. Podatki nam namreč kažejo, da so občine v zadnjih letih vložile pomembna sredstva v razne objekte družbenega standarda. Ko pa skušamo v strukturi družbenega standarda najti tisti del, ki je v neposredni zvezi s kulturo, moramo ugotoviti precej porazno stanje. Vložena so bila pomembna sredstva v gradnjo športnih igrišč, zimskih kopalnih bazenov itd., ne pa tudi v knjižnice ali za adaptacijo napol dograjenih ali propadajočih kulturnih domov. Že bežen pregled občinskih družbenih planov pokaže, da predvidevajo sicer adaptacijo gostiln, popravo raznih potov, ničesar podobnega pa ne predvidevajo za kulturo. Če pa se že zgodi, da pride v občinski plan tudi takšna ali drugačna kulturna postavka, ki bi angažirala znatna sredstva, se redno dogaja, da ta postavka ni realizirana. Se hitreje kot družbeni standard pa raste v zadnjih nekaj letih življenjski standard. Točnih podatkov o tem naraščanju po posameznih občinah nimamo, vendar lahko na podlagi potrošnje določenih tipičnih artiklov — kot so avto, frižider, televizijski aparat — sklepamo na stopnjo življenjskega standarda. Nekdo, ki je npr. lastnik avtomobila, ima skoraj gotovo tudi urejeno stanovanje i raznimi tehničnimi artikli za olajšanje gospodinjskega dela. Če tedaj po občinah ugotovimo npr. na koliko družin ali prebivalcev pride en avtomobil, lahko iz tega sklepamo tudi, kolikšno število družin oziroma prebivalcev živi v relativno visokem življenjskem standardu. Seveda so med posameznimi občinami v tem pogledu pomembne razlike. Tako pride npr. v Grosupljem na 30,7 družin en osebni avto; v Lendavi na 60,3; v Ormožu na 40,0; v Črnomlju na 31,5; v Metliki na 32,7; v Trebnjem na 36,1 itd. Pojavlja se namreč zakonitost, da je v vseh zaostalih in bolj kmetijskih občinah tista potrošnja, ki tvori indikator razmeroma visokega življenjskega standarda, zelo nizka. Občine pa, ki jih na osnovi raznih kriterijev uvrščamo v kategorijo razvitih, kažejo relativno visoko stopnjo tiste potrošnje, ki je značilna za razmeroma visok življenjski standard. Tako pride npr. v občini Ljubljana-Moste na 6,6 družin en avto; v Kranju na 7,6; v Domžalah na 10,7; v Kamniku na 13,1; v Radovljici na 13,6 itd. Podobno sliko' bi dobili, če bd se oprli na katerikoli drug tipično tehnični artikel. S tem smo posredno dokazali, da je med prebivalci razvitih občin že blizu 80 odstotkov takšnih, ki živijo relativno ugodno in ki so torej tudi finančno sposobni, da dajo v strukturi osebne potrošnje znatno večji delež za kulturno potrošnjo, kot pa so ga dajali doslej. S tem pa se odpirajo naslednja vprašanja: koliko je v takšnih občinah kulturnih institucij in dejavnosti, ali so za prebivalce vabljive, kakšna je kulturna politika raznih občinskih organov in koliko upošteva spremenjene in relativno ugodne materialne možnosti za večjo kulturno potrošnjo? 446 Pri tem moremo navesti še neko pomembno dejstvo, ki ga pri nas premalo poznamo ali pa premalo upoštevamo. Kadar govorimo o kulturi, mislimo običajno na občinske centre ali na tista večja mesta, v katerih delujejo poklicne kulturne institucije. Ne zavedamo pa se, da je v Sloveniji 5955 naselij z do 2000 prebivalci, da v teh 5955 naseljih živi 1,126.000 prebivalcev, kar znaša 71 odstotkov. Če torej razpravljamo o kulturi v občinskih centrih in večjih mestih, zajemamo le 50 odstotkov celotnega prebivalstva naše republike. Zato gornje vprašanje konkretizirajmo še s tem, da se vprašamo, katere, za te prebivalce vabljive kulturne institucije in dejavnosti v teh naseljih sploh živijo in kakšna je občinska kulturna politika v teh naseljih? Redki so občinski centri, v katerih obstaja možnost intenzivnega kulturnega izživljanja. Če izvzamemo Ljubljano, Maribor, Celje, Novo Gorico, Koper, Kranj, Škofjo Loko in Jesenice, bomo v drugih občinskih centrih težko našli kakšne pomembne ali številne kulturne institucije ali dejavnosti. Vzemimo kot vpijoč primer občinski center Domžale: v letu 1965 ni bilo v tem mestu uprizorjeno nobeno dramsko delo domače dramske skupine, niti ni prišla gostovat nobena poklicna gledališka hiša; ravno tako ni bilo nobene razstave ali kakršnekoli pomembne kulturne prireditve. Edini kulturni instituciji v občinskem centru sta kino (za katerega vemo, da predvaja povsod po krivdi distributerjev več lažnega kot pa resničnega življenja) in knjižnica. Vendar pa nam hkrati drugi indikatorji jasno kažejo, da imajo prebivalci te občine precejšnje materialne možnosti za večjo kulturno potrošnjo oziroma za intenzivnejšo in številnejšo udeležbo v kulturnem življenju. To se pravi, da je osnovno nasprotje v resnici konflikt med možnostjo in obstoječo danostjo. Če so možnosti za kulturno potrošnjo omejene že v mnogih občinskih centrih, potem so prav tako omejene tudi v okoliških večjih ali manjših naseljih. Amaterizem je v takih naseljih poglavitna in skoraj edina oblika kulturnega življenja. Priznati pa moramo, da amaterizem pri sedanjih socialnih možnostih in pri danih masovnih informacijskih sredstvih sicer ni preživela oblika kulturnega življenja in udejstvovanja, nikakor pa ne mora ostati edina in poglavitna oblika. Kulturna politika občinskih organov torej ne upošteva spremenjenih socialnih možnosti, ki se odpirajo v razvitih občinah z relativno visokim življenjskim in družbenim standardom, in prav tako tudi ne vidi možnosti, ki se s tem v zvezi nudijo raznim kulturnim dejavnostim. Rekli smo, da relativno ugodni ekonomski in socialni položaj večjega dela prebivalstva omogoča v strukturi potrošnje večji delež za kulturo. Toda ta možnost je dana samo na eni strani, kajti čeprav imajo občani sredstva, si vendar ne morejo ogledati drame ali opere, ne morejo si ogledati umetniške razstave, v mnogih primerih si niti knjige ne morejo izposoditi itd. Če imajo občani potrebo in možnost za intenzivnejše kulturno izživljanje, pa te potrebe v občini sploh ne morejo zadovoljiti, ker v njej še ni ustvarjena kulturna situacija. V tistih občinskih centrih in naseljih, v katerih so možnosti za zadovoljevanje kulturnih potreb zelo omejene ali pa jih sploh ni — preprosto zato, ker kulturnih institucij in tovrstnih dejavnosti kratko in malo ni — postane kultura izrazito privatna zadeva vsakega posameznika; zgolj hobi. V takem primeru kultura ni integralni del družbene skupnosti, ker je porinjena in izločena v sfero privatnosti, ni prisotna, očitna, dejavna, kot je prisotna proizvodnja z vso svojo problematikoi Če pogledamo npr. v Škofjo Loko (občinski center), bomo opazili, da je kultura tukaj prisotna, integrirana v 447 celotno družbeno dogajanje, kajti njene manifestacije bomo srečali povsod (muzej, gledališke predstave, razstave glasbenih prireditev, Loški razgledi itd.); ugotovili bomo, da je tukaj kulturna situacija ustvarjena in da je rezultat tvorne občinske kulturne politike. Ce pa pogledamo občinski center Domžale, bomo ugotovili, da kultura tukaj ni integralni del družbene skupnosti, da je potisnjena v sfero zasebnosti. Proizvodnja, materialnost, standard so edina resničnost in danost take družbene situacije. O zdravi in harmonični družbi govorimo tedaj, ko potekajo ekonomski, socialni in kulturni razvoj vzporedno, ko so si skladni in medsebojno integrirani. Ce pa kulturni razvoj zaostaja za ekonomskimi Ln socialnimi možnostmi, potem so prisotne določene dezintegrativne sile, ki hočejo človekovo bivanje ločiti na dva nasprotna pola: na materialno kot edino zanimivo in na kulturno, ki pa je le še folklora in reprezentanca — kar vse ima določene posledice tudi v ekonomski in socialni strukturi družbe. Kultura je le tedaj resnično — ne pa samo deklarativno — integralni del družbene skupnosti, ko se razvija vzporedno z ekonomskim in socialnim razvojem. Za mnoge občine pa to ne velja; ekonomske in socialne možnosti so se v zadnjih desetih letih bistveno izpremenile, medtem ko je kultura ostala tam, kjer je bila pred desetimi ali petnajstimi leti. To osnovno neskladje je rezultat pomanjkljive in premalo vitalne občinske kulturne politike. Pri tem moramo poudariti naslednje: če bodo hotele občine ustvariti možnost za večje in intenzivnejše zadovoljevanje kulturnih potreb, bodo morale investirati sredstva in dotirati dejavnosti, ki se ne ravnajo po principu ekonomičnosti in rentabilnosti. Nikoli ne bo nobena razstava uspela, če bodo morali gledalci sami kriti njene stroške, nikoli ne bo nobena knjižnica ali študijska čitalnica uspela, če bo delovala na ekonomskem načelu itd. (Mimogrede lahko povemo, da je v zahodnih kapitalističnih državah vedno več kulturnih institucij in dejavnosti, ki so dotirane. Vedno več je razstav, ki so brezplačne ipd.) Na področju kulture družbene koristi niso neposredno, temveč le posredno zaznavna Povedati pa moramo tudi to, da nam ni dovolj znano, kako vpliva višji življenjski in družbeni standard na strukturo kulturnih potreb, oziroma v kakšni smeri se ta struktura pod vplivom spreminjajočih se socialnih pogojev tudi sama izpreminja. V tem primeru bi bila priporočljiva določena raziskava, ki bi ugotovila strukturo kulturnih potreb glede na različne plasti prebivalstva in različne ekonomske pogoje občin. Rezultati take raziskave bi predstavljali solidno osnovo za izvajanje uspešne kulturne politike, ki bi upoštevala vse strukturalne spremembe na področju socialne slojevitosti in temu ustrezajočih kulturnih potreb — a čeprav nam torej sama struktura kulturnih potreb ni dovolj poznana, pa je kljub temu možno izvajati uspešno občinsko kulturno politiko, to pa iz preprostega razloga, ker večji del živih kulturnih potreb v občinskih centrih in posebno še v okoliških naseljih sploh še ni zadovoljen. Značaj kulturne politike je možno spoznati tudi iz sredstev, ki jih občine dajejo za kulturo. Da bi pokazali, kolikšna je materialna osnova za razvoj raznih kulturnih dejavnosti, smo za 51 občin zbrali podatke o tem, koliko sredstev so v letih 1962 in 1963 namenile iz svojih proračunov za kulturno dejavnost. 448 V večini naših občin živijo naslednje kulturne dejavnosti in ustanove: kulturno-prosvetna društva in Svobode, občinska knjižnica, delavska univerza in kino. Samo v večjih mestih obstajajo profesionalne kulturne skupine in razne druge kulturne ustanove. Za večino občin so torej relevantne le amaterske kulturne skupine, občinska knjižnica, delavska univerza in kino. Od teh dejavnosti podpira občinska skupščina amaterske kulturne skupine in občinsko knjižnico iz svojih proračunskih sredstev, delavska univerza dobiva del sredstev v večini primerov iz sklada za šolstvo, kino pa deluje po ekonomskem principu. Pri podrobnejšem pregledu nekaterih občinskih planov in proračunov smo ugotovili, da občinske skupščine financirajo oziroma podpirajo iz svojih proračunskih sredstev samo amaterske kulturne dejavnosti in občinsko knjižnico. (Izjemo tvorijo samo tiste občine, ki imajo profesionalne kulturne skupine in muzeje, takšnih občin je v Sloveniji manj kot deset.) Zato smo za enainpetdeset občin ugotovili najprej, kolikšna sredstva so v letih 1962 in 1963 namenile za občinski svet Svobod (ki razdeli sredstva svojim društvom) in za občinsko knjižnico. V večini občin so to edina sredstva, ki so namenjena za razvoj kulturnih dejavnosti. V spodnjih tabelah so razvrščene občine glede na višino sredstev, ki so jih v letu 1963 namenile za kulturno dejavnost. Pri tem navajamo za primerjavo tudi sredstva, ki so jih občinske skupščine namenile za kulturno dejavnost v letu 1962. Tabela 1. — Do 1 milijon dinarjev so za razvoj kulturnih dejavnosti namenile občine Število Občina prebivalcev 31. III. 1961 Šentjur pri Celju . . . 17.003 Mozirje...... 15.149 Metlika ...... 10.838 Ribnica...... 11.714 Lenart....... 17.139 Logatec...... 10.660 Laško....... 12.798 Tabela 2. — Od 1 do 2 milijona dinarjev so za razooj kulturne dejavnosti namenile občine Število Narodni Sredstva, namenjena Občina prebivalcev dohodek za kulturno dejavnost 31. III. 1961 na 1 preb. 1962 1963 Črnomelj......16.811 201.892 1,349.000 1,200.000 Slovenske Konjice . . 18.318 253.357 259.000 1,059.000 Ravne na Koroškem . . 21.829 491.777 800.000 1,300.000 Ormož ......19.415 135.785 1,650.000 1,800.000 Ilirska Bistrica . . . 13.886 264.871 1,700.000 1,600.000 Lendava......20.759 159.786 900.000 1,050.000 Ljutomer......17.655 148.343 820.000 1,150.000 Narodni dohodek la 1 preb. Sredstva, namenjena za kulturno dejavnost 1962 1963 111.510 300.000 400.000 177.305 400.000 400.000 175.860 260.000 240.000 213.249 600.000 600.000 95.805 252.000 252.000 273.265 855.000 800.000 194.952 475.000 1,000.000 29 Sodobnost 449 Število Narodni Občina prebivalcev dohodek 31. III. 1961 na 1 preb Šmarje pri Jelšah . . 31.106 137.851 Ajdovščina .... . 21.390 178.121 Grosuplje .... . 22.415 170.957 Videm-Krško . . . . 26.523 255.860 . 17.255 180.643 Sredstva, namenjena za kulturno dejavnost 1962 1963 2,000.000 900.000 1,800.000 1,781.000 850.000 1,750.000 1,500.000 1,800.000 1,400.000 1,500.000 Tabela 3. — Od 2 do 3 milijone dinarjev so za razvoj kulturne dejavnosti namenile občine Število Občina prebivalcev 31. III. 1961 Domžale...... 27.314 Sežana....... 18.407 Radlje ob Dravi . . . 17.602 Vrhnika...... 12.528 Novo mesto..... 45.215 Tolmin....... 23.466 Gornja Radgona . . . 19.478 Idrija........ 17.575 Žalec....... 31.180 Maribor-Tezno .... 42.552 Narodni dohodek na 1 preb. Sredstva, namenjena za kulturno dejavnost 1962 1963 399.393 2,342.000 2,660.000 266.964 2,800.000 3,700.000 259.005 1,980.000 2,080.000 242.896 2,700.000 2,400.000 299.854 2,305.000 3,000.000 160.189 2,380.000 2,700.000 161.362 1,600.000 2,030.000 240.341 2,135.000 2,650.000 255.196 3,320.000 2,900.000 442.400 1,500.000 3,000.000 Tabela 4. — Od 3 do 4 milijone dinarjev so za razvoj kulturne dejavnosti namenile občine Število Občina prebivalcev 31. III. 1961 Velenje....... — Nova Gorica .... 46.000 Kočevje...... 16.764 Brežice....... 25.167 Hrastnik...... 16.037 Narodni dohodek m 1 preb. Sredstva, namenjena za kulturno dejavnost 1962 1963 — 3,900.000 3,500.000 271.279 2,200.000 3,300.000 268.850 3,300.000 3,600.000 161.084 3,200.000 3,600.000 356.176 2,904.000 3,941.000 Tabela 5. — Nad 4 milijone dinarjev pa so za razvoj kulturne dejavnosti namenile občine Število Občina prebivalcev 31. III. 1961 Tržič....... 11.234 Ljubljana-Bežigrad . . 31.841 Celje....... 50.155 Koper....... 29.067 Narodni dohodek na 1 preb. Sredstva, namenjena za kulturno dejavnost 1962 1963 491.276 3,713.000 5,100.000 564.838 9,250.000 10,500.000 507.694 15,500.000 18,000.000 359.067 12,350.000 14,025.000 450 Število Občina prebivalcev 3t. III. 1961 Kamnik...... 19.771 Ljubljana-Center . . . 43.216 Radovljica..... 26.690 Murska Sobota .... 46.189 Postojna...... 18.702 Izola....... 9.327 Ptuj........ 63.603 Maribor-Center . . . 67.811 Trbovlje...... 17.994 Skofja Loka .... 23.896 Ljubljana-Šiška . . . 37.660 Kranj....... 47.455 Jesenice...... 25.778 Iz gornjih tabel ugotavljamo, da je med enainpetdesetimi pregledanimi občinami (vsega skupaj jih je dvainšestdeset) sedem takšnih, ki so namenile v letu 1963 za kulturno dejavnost manj kot 1 milijon din; dvanajst je takih, ki so namenile 1 do 2 milijona din; deset takih, ki so namenile od 2 do 3 milijone din; pet takih, ki so namenile od 3 do 4 milijone din, in sedemnajst takih, ki so namenile nad 4 milijone din. (Izjemo tvori nekaj občin, ki imajo profesionalne kulturne institucije). Iz gornjih pregledov vidimo, da so sredstva, namenjena za kulturno dejavnost, v večini občin razmeroma nizka. Kulturna in posebno še amaterska dejavnost v občinah polagoma upada. Eden izmed bistvenih vzrokov tega upadanja je prav pomanjkanje sredstev. V občini namreč ni organa, ki bi se z zadostno avtoritativnostjo zavzel za ustreznejši način financiranja in podpiranja kulturnih dejavnosti. Opažamo celo, da se sredstva, namenjena za te-lesnovzgojno dejavnost, zelo približujejo sredstvom, namenjenim za kulturno dejavnost. Pri enainpetdesetih pregledanih občinah smo ugotovili, da so občinske skupščine kar v petnajstih občinah namenile iz svojega proračuna za telesnovzgojno dejavnosl višja sredstva kot pa za kulturno. V tem pogledu najbolj izstopa občinska skupščina Domžale, ki je v letu 1963 namenila za kulturno dejavnost 2,660.000 din, za telesnovzgojno dejavnost pa kar 9,062.000 din Takšne čudne odnose si razlagamo lahko z domnevo, da imajo tisti posamezniki, ki najmočneje vplivajo na delitev proračunskih sredstev, mnogo smisla in razumevanja za telesnovzgojno dejavnost in zelo malo smisla za kulturno dejavnost. Kot druga možnost za razlago takšne subjektivne delitve proračunskih sredstev se ponuja domneva, da tisti, ki se v občini ukvarjajo s kulturno dejavnostjo, nimajo nobene možnosti vplivanja na delitev proračunskih sredstev. Pri tem se zastavlja vprašanje, kakšni kriteriji določajo delitev sredstev za financiranje in podpiranje kulturnih dejavnosti v občinah. Nekih objektivnih kriterijev verjetno ni. Pričakovali pa bi, da bo število prebivalcev osnova za delitev sredstev, namenjenih za kulturno dejavnost. Potemtakem bi morala biti r tistih občinah, ki imajo večje število prebivalcev, namenjena tudi večja sredstva za kulturno dejavnost. Kaj pa nam o tem povedo zbrani podatki? Če primerjamo v prednjih tabelah število prebivalcev in višino sredstev, namenjenih za kulturno dejavnost, bomo dobili na eni strani občine z majhnim 451 Narodni dohodek na 1 preb. 394.821 943.817 392.881 158.923 278.740 431.650 207.805 440.474 351.840 324.782 533.871 534.844 609.240 Sredstva, za kultur 1962 3,800.000 40,750.000 7,364.000 3,500.000 3,555.000 5,000.000 16,000.000 13,250.000 15,516.042 6,671.000 7,000.000 24,706.000 11,200.000 namenjena o dejavnost 1963 4,200.000 51,700.000 8,364.000 6,360.000 5,300.000 4,300.000 18,600.000 18,100.000 26,947.111 7,400.000 9,199.000 41,300.000 24,000.000 številom prebivalcev in z relativno visokimi sredstvi; videli bomo pa tudi visoko število prebivalcev in relativno nizka sredstva, namenjena za kulturno dejavnost. Skratka, opazili bomo vse možne variante. Tako je npr. občinska skupščina v Murski Soboti pri 46.189 prebivalcih namenila za kulturno dejavnost 6,360.000 din; občinska skupščina v Izoli pa pri 9327 prebivalcih 4,300.000 din. Občinska skupščina v Domžalah je pri 27.314 prebivalcih namenila za kulturno dejavnost 2,660.000 din, občinska skupščina v Tržiču pa pri 11.234 prebivalcih kar 5,100.000 din. Obe občini pa sta skoraj enako ekonomsko močni. Ce tukaj opazimo toliko različnih variant, pomeni, da število prebivalstva nima nikakršne vloge kot kriterij pri delitvi sredstev za pospeševanje in podpiranje kulturne dejavnosti; a vendar bi to lahko postalo objektivno merilo, ki bi kulturne dejavnosti po občinah v finančnem pogledu postavilo v približno enake pogoje. Za kriterij delitve je možno proglasiti tudi ekonomsko moč občine. Najbolj sintetičen in globalen pokazatelj ekonomske moči občine je višina ustvarjenega narodnega dohodka. (V nekaterih redkih primerih sicer ni zadosti precizen, ker gospodarske panoge na osnovi različnih instrumentov niso postavljene v enake pogoje.) Če primerjamo v prednjih tabelah višino narodnega dohodka na 1 prebivalca z višino sredstev, namenjenih za kulturno dejavnost, in upoštevamo pri tem število prebivalstva, opazimo sledečo nekoliko bolj ostro tendenco: čim nižji je narodni dohodek na prebivalca v občini, tem nižja so tudi sredstva, namenjena za kulturno dejavnost. Ta tendenca (korelacija med ekonomsko nerazvitostjo občine in nizkimi sredstvi, namenjenimi za kulturno dejavnost) kaže določeno zakonitost, ki je ne bo mogla premagati politična zavest ali kampanjska akcija. Ze dolgo se namreč občinskim skupščinam dokazuje in nanje moralno pritiska, da morajo zvišati sredstva za kulturo. V ta namen so v preteklih dveh letih sklicevali na republiškem, okrajnem in občinskem nivoju razna posvetovanja, kjer so postavljali zahteve po zvišanju sredstev za kulturo na nivoju občine. Vendar poglejmo še naše tabele: med enainpetdesetimi pregledanimi občinami jih v letu 1964 (z ozirom na leto 1962) šestintrideset povečalo sredstva, namenjena za kulturo: enajst jih je zmanjšalo, štiri so ostale pri istih sredstvih. Ko pa si pobliže ogledamo tiste občine, ki so sredstva povečale, bomo prvič opazili, da to povečanje v mnogih primerih ni bilo posebno visoko, in drugič, da so to bolj razvite in ekonomsko močnejše občine. Pri občinah, ki so sredstva znižale ali ostale pri isti višini, pa opažamo, da sodijo večinoma v kategorijo nerazvitih in da so bila njihova sredstva, namenjena za kulturno dejavnost, že doslej bolj simbolična kot pa dejanska oblika za omogočanje in pospeševanje kulturne dejavnosti. Tukaj naj opozorimo še na naslednje: naši občinski plani in proračuni so namreč v mnogih primerih izdelani precej nestrokovno. Izdelujejo jih ljudje, ki ponavadi nimajo za to potrebne strokovne izobrazbe. Poleg tega živi v občinskih proračunih še vedno nekaj administrativnih prvin. Vse to povzroča, da plani niso izvršeni in delitev proračunskih sredstev ne poteka tako, kot je bila spočetka predvidena. Dogaja se, da se nekatere občinske skupščine v teku leta celo dvakrat zatečejo k rebalansu proračuna. Rebalans proračunskih sredstev pa je seveda možno izpeljati v dveh smereh: posameznim nosilcem v proračunu predvidena sredstva lahko 1. znižujemo, ali pa 2. zvišujemo. Vsa dosedanja praksa proračunskih rebalansov nam kaže, da se namenjena sredstva 452 kasneje vedno znižujejo, nikoli pa se ne povečujejo. To pomeni, da je proračun sestavljen vedno na podlagi optimalno možnega dotoka sredstev. Ker pa posegajo v ta predvideni optimalni dotok sredstev razni izunanji« in nepredvideni činitelji, se pogosto dogaja, da so predvidena proračunska sredstva le minimalno, ne pa optimalno realizirana. Ko pa izvajajo rebalans plana tako. da tistim nosilcem, katerih dejavnost je odvisna predvsem od proračuna, predvidena sredstva kasneje vedno znižujejo, vpliva to negativno na celotno njihovo dejavnost. Zato bi bilo bolje, da proračuna ne bi sestavljali na osnovi optimalno možnega dotoka sredstev. Možna je tudi druga varianta: tisti, ki proračun sestavljajo, lahko že v naprej vedo, da ne bo v celoti dosežen. Ta rešitev je mnogo bolj taktična, ker konflikte in vsa nezadovoljstva kratko in malo onemogoči s tem, da na koncu leta reče: »predvidena sredstva se niso realizirala, ker so to razni instrumenti preprečili«. To navajamo tukaj predvsem zato, ker pri rebalansu kot po nekakšni zakonitosti znižajo najprej tudi sredstva, ki so namenjena za kulturno dejavnost, nato za šolstvo in zdravstveno kurativo. (Konec prihodnjič) 453