LETO III. ŠT. 26 (123) / TRST, GORICA ČETRTEK, 2. JULIJA 1998
NOVI
SETTIMANALE SPEDIZ. IN A.P. - 45% - ART. 2 COMMA 20/b LEGGE 662/96 - FILIALE Dl GORIZIA
ISSN 1124 - 6596
CENA 1500 LIR
NOVI GLAS JE NASTAL Z ZDRUŽITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARJA 1996
ZA OŽIVITEV "GORIŠKEGA DUHA"
Na ožjih volitvah je bil torej v nedeljo, 28. junija, potrjen za goriškega župana dr. Gaetano Valenti. Prejel je 61,7 odstotka oddanih glasov, medtem ko je njegov tekmec dr. Ario Rupeni dobil 38,3 odstotka. Županskemu kandidatu leve sredine se nikakor ni posrečilo odpraviti občutne razlike v številu glasov in torej v odstotkih, ki je bila značilna za prvi krog volitev 14. junija. Zelo zanimivo je dalje, da se je ožjih ali balotažnih volitev udeležila le dobra polovica (53,7%) upravičencev, iz česar izhaja, da ostalim - skoraj polovici - ni prav nič mar, kdo jim bo župano-val, to je vodil goriško mestno upravo. Ponovil se je torej -tokrat v še slabši obliki - pojav, ki smo mu bili priča na zadnjih deželnih volitvah, ko je abstinenca dosegla stopnjo, ki mora vzbujati zaskrbljenost pri vseh demokratih. V tem Pogledu bi gotovo koristila natančna analiza stanja v tistih Predelih občine, kjer je prisotnost slovenskih volivcev znatna, da bi se ugotovilo, v kolikšni meri je ta škodljivi pojav zajel našo narodno skupnost.
Na teh občinskih volitvah v Gorici smo Slovenci, kot znano, nastopili enotno, to je v okviru "Oljke". Že prvi krog volitev je pokazal, da je takšna odločitev naletela na dober odziv pri naših ljudeh. Z modro izbiro preferenčnih glasov so tako bili izvoljeni štirje slovenski kandidati (Erika Jaz-bar, Božidar Tabaj, Nataša Paulin in Mitja Volčič). Od devetih občinskih svetovalcev, kolikor jih ima "Oljka" v novem občinskem svetu, so torej kar štirje člani slovenske narodne skupnosti, kar v danih razmerah gotovo ni slaba "bera".
Prav priprave na te volitve in njihov potek pa so s prstom pokazali, da je bilo tudi nekaj novih primerov odklona od enotne oziroma skupne slovenske usmeritve, čemur bi odgovorni morali posvetiti največjo pozornost. Ugotoviti bi morali predvsem resnične vzroke takih pojavov in se ne zadovoljiti s samimi obsodbami. Menimo pa, da je napočil skrajni čas, ko je treba v okviru naše zamejske skupnosti pričeti z vzgajanjem in usposabljanjem mladih kadrov, ki naj nato uspešno nastopajo v javni upravi in v javnem življenju na splošno. Zlasti v zadnjih letih je vse to Preveč prepuščeno stihiji, s posledicami, ki so na dlani.
Gorica ima torej takšnega župana, kakršnega si je izbrala večina volivcev, ki so opravili svojo državljansko dolžnost. Na njegovo izvolitev pa so seveda vplivali tudi upravičenci, ki so se odločili za abstinenco. Že potek volilnega boja je Pokazal, da se glavno mesto ob Soči vrti v svojem starem in v vseh pogledih zatohlem krogu ter ni dovzetno za nove vizije, vredne začetka tretjega tisočletja. To seveda nikakor ne pomeni, da se je treba s takim stanjem sprijazniti, se tako rekoč predati usodi ali celo obupu. Nasprotno! Prav v okviru novoizvoljenega jedra "Oljke" obstaja možnost, da Se prične postopno, korak za korakom, graditi prihodnost, ki bo zares vredna Gorice, kakršna je znala in hotela biti tudi v nekaterih povojnih neprimerno težavnejših letih. Opravičeno se je tedaj govorilo o "goriškem duhu", ki je na stežaj odpiral vrata v široki svet ter vsaj začasno odpravil vsakršno zaplotništvo.
Za takšno delo in takšne cilje je in bo naš časnik vedno na razpolago in na njega lahko računajo tako naši novo-tzvoljeni občinski svetovalci kot vsi ljudje dobre volje in Poštenih namenov. To je naša obljuba in tudi naša obveza.
•* *-\ DRAGO LEGIŠA
OB OBISKU PREDSEDNIKA ZDA CLINTONA NA KITAJSKEM
BISAGA IN MOŠNJA
MIRO OPPELT
Ikilati ali morda le mačeha vseh dosedanjih ameriških obiskov na Kitajskem se je iztekla v znamenju pragmatizma in zahtev, ki jih postavlja globalizacija. Predsednik Clinton se s poti davnega korčulanskega predhodnika Marka Pola vrača domov s polno malho gospodarskih dogovorov in mošnjo izjav o človekovih pravicah. Obisk je bil posvečen utrditvi dialoga med planetarno velesilo in Kitajsko, ki se pripravlja, da postane v XXI. stoletju druga svetovna sila tudi na gospodarski ravni. Obisku torej ni botrovala zgolj kontingent-na gospodarska plat, ki sicer ni nezanemarljiva, pač pa predvsem geostrateška prisila. Globalizacija pomeni soodvisnost in sodelovanje z azijskim velikanom, pa kaj, če je treba popuščati pri o-brambi človekovih pravic.
Clintona je spremljala karavana, ki je štela kar tisoč dvesto članov. Nobene primerjave torej s prejšnjimi predsedniškimi obiski na Ki-
tajskem. Nixon in Ford sta se srečala z Maom leta '72 oziroma ‘75, Reagan pa se'je sestal z Den-gom 1984. leta. Med-tem se je Kitajska začela odpirati svetu z gospodarsko modernizacijo in z ohranjevanjem ideološke ostrine. Dokaz togosti je bil pokol študentov na trgu Tienamnen pred devetimi leti. Zaostritev pa z razliko ameriških embargov proti Iraku, Iranu, Libiji in Kubi ni dejansko zaustavila rasti gospodarskega sodelovanja. Tuje investicije na Kitajskem so narasle od treh na 45 milijard dolarjev. Ameriške znašajo dvajset odstotkov. Res pa je, da so gospodarske težave na Daljnem vzhodu v letu dni povzročile tridesetodstotno
SREČNO, MATURANTJE!
Te dni potekajo tudi na šolah s slovenskim učnim jezikom v Italiji zrelostni izpiti. Po pisnih nalogah so na vrsti ustni deli izpita. Letos opravlja na Tržaškem maturitetni izpit na vseh slovenskih šolah 119 dijakov, na Goriškem pa 47. Zrelostni izpit, kakor slovensko rečemo maturi, je za vsakega dijaka življenjska ločnica in obenem pomemben korak v zrelo življenje. Vsem slovenskim maturantom želimo seveda
veliko uspeha in kanček sreče pri izpraševanju, mirno poletje in lepe počitnice, v katerih naj zrelo in predvsem s trezno glavo premislijo o izbiri nadaljnjega študija. Tistim, ki bodo po o-pravljeni maturi iskali prvo zaposlitev, pa želimo seveda veliko sreče in predvsem to, da bi lahko pri svojem novem delu do polnosti razvili svojo osebnost.
znižanje naložb. Prav velika gospodarska kriza daljnovzhodnih tržišč je še bolj spodbudila nujnost sodelovanja Kitajske v globalnem gospodarstvu. Spomnimo, da je Kitajska zabeležila že deseto leto zapored trinajst-odstotni vzpon kosmatega narodnega proizvoda.
Kot je podčrtal nekdanji ameriški državni tajnik Kis-singer, ki je tokrat pred ostrimi notranjimi kritikami odločno podprl Clintonovo karavano po Svileni poti, mora Kitajska postati odgovorni član mednarodne skupnosti, uperjena v stabilnost in razvoj. V času jedrske grožnje na jugu Azije, nereda v Indoneziji, japonske krize, ruske in zalivske negotovosti ter Balkana na robu vojne je prijateljstvo z največjo državo na svetu nujnost. Dejansko je bil eden glavnih ciljev Clintonovega obiska potrditev vloge Kitajske pri ohranitvi stabilnosti na Daljnem vzhodu. Formalno se sicer ameriški predsednik na trgu sicer pred devetimi leti skaljenega Nebeškega miru ni odpovedal obrambi svobode in človekovih pravic. Pokol je ocenil za veliko napako, kitajski predsednik Zemin pa je suvereno odgovoril, da je bila represija nuja, ki je omogočila ohranitev stabilnosti. Slednja pa je očividno v novem veku dragocenejša od velikih pravic. Komisija Združenih narodov za človekove pravice v Ženevi ni prejela podpore Francije, Nemčije, Italije, Španije in Grčije za obsodbo dokazanih kršitev človekovih pravic na Kitajskem. Šlo je za takoimeno-vani klub Airbusa, držav proizvajalk evropskega potniškega reaktivca. Za sedaj pa je Kitajska kljub temu naročila 27 ameriških Boeingov.
Milan Gregorič
SLOVENIJA NA KOLENIH PRED ITALIJO?
Drago Štoka
V SLOVO ANTONIU COMELLIJU
Igor Devetak / pogovor IGOR LAZKO
LJUDEM, KI JIH JE PRIZADEL POTRES, ŽELIMO POMAGATI. ZATO BOMO TUDI NA UREDNIŠTVU ZBIRALI DENAR, KI GA BOMO POTEM IZROČILI NAJBOLJ POTREBNIM DRUŽINAM.
I Zvone Štrubelj / intervju i RUDI BOGATEČ
NOVE MAŠE IN DUHOVNIŠKI JUBILEJI
POTRESENCE
NASA PESEM V MARIBORU
m
Erik Dolhar
ZAMEJSKE ŠPORTNE IGRE '98
ČETRTEK 2. |OLI)A
1 990
PRAZNIKI OB SV. JANEZU KRSTNIKU
Marijan Bajc
UČBENIK O PRAVU IN EKONOMIJI, II. DEL
Andrej Bratuž
IN MEMORIAM: MARJAN GABRIJELČIČ
in
Danijel Devetak PRESTOPAJMO PRAGOVE!
ČETRTEK 2. JULIJA
1998
EVROPA ZA KOSOVO
DIPLOMACIJA NA DELU
SASA RUDOLF
Medtem ko se boji na Kosovu zaostrujejo, rafale inpuškarjenjeje moč slišati že v okolici l*rištine,je srbska vojska sprožila napad na strateško pomembno vasico Belačevac; kjer naj bi se zbirala Kosovska osvobotlilna vojska.
Število žrtev, ranjencev in beguncev naglo narašča, diplomacija pa nikakor ne more najti skupnega jezika in skupnihpobiui za zaustavitev nasilja. Po eni strani glavni tajnik Združenih nanuloi> Koji Annan oJxt-zarja Atlantsko zvezo, naj se ne odloči za vojaško posredovanje brez soglasja Varnostnega sveta, češ da bi tovrstni sklep vodil v popolno anarhijo, po drugi pa ameriška diplomacija ne izključuje več možnosti, da bi med pogajalce uvrstili tudi pri-padnike Kosovske osvobodilne vojske. Res je, da je za Washington še dedje edini legitimno izvoljetii predstavnik kosovskih Albancev Rugova, vendar pa se Amerika zavedli, da seje njegov vpliv tned Albanci znuinjšal, veča pa se zaupanje v osvobodilno vojsko, ki se ji i > primeru širitve spopadoi > zna pridružiti večji del kosovskega prebivalstva.
Vtem diplomatsko negotovem stanju, ali bolje rečeno v položaju, ko nikakor ni moč najti skupnega stališča, Evropska zveza menjuje 6-mesečno predsedstvo. Britanci so izročili štafetno palico, s tem pa tudi vsa odprta vprašanja avstrijskemu zunanjemu ministru Schuesslu, ki je med ume-stitvenim govorom poudaril, da so razmere na Balkanu, še posebej pa na Kosovu, ena osrednjih lem bodočega programa. Dunaj ne izključuje možnosti, da bi se albanski delegaciji na pogajanjih pridružili predstavniki osvobodilne vojske, češ da je napogoi»orih treba zagotoviti zastopanost vseh aspektov kosovske realnosti.
Toda bo Beograil, ki je doslej na vse načine oviral pričetek razgovorov, sprejel za pogajalno mizo "teroriste ", kot imenuje pripadnike kosovske osvobodilne vojske?
Možnosti so kljub verjetnim in pričakovanim pritiskom Zahoda bolj skromne. Obenem pa ne gre prezreti dejstva, da bi s tem dokaj zmanjšali moč Ibrahima Rugove, kije v zadnjih desetih letih preprečil spopade.
POVEJMO NAGLAS
JANEZ POVSE
]
NEDAVNE VOLITVE KLIČEJO PO KREPITVI POZITIVNIH PROGRAMOV
Po nedavnih upravnih volitvah, za nas še posebej teh v Gorici, je mogoče zavzeti eno od dveh stališč: kjer so prevladale oziroma bile potrjene sile desne sredine, ni možno v naslednjih letih storiti ničesar, možno je le desnico obtoževati in jo slikati v čim temnejših barvah. To bi bilo prvo stališče. Drugo stališče pa je prvemu nasprotno: sile desne sredine so resda marsikje napredovale oziroma bile potrjene in prav zato bomo v času njihovega vladanja okrepili svoje pozitivne programe. Premik politične osi rahlo v desno ima namreč več razlogov, med katerimi je npr. ta, da politični prostor večinskega naroda nemara gradi višjo stopnjo demokracije in se vse bolj prepoznava v dveh skorajda vsezajemajočih bregovih, pri čemer pa se razdalje med njima zmanjšujejo. Pojav se zdi nelogičen, pa vendar je kljub ostrim vsakodnevnim spopadom mogoče jasno zaznati približevanje nekdaj izključujočih izhodišč klasične levice oziroma desnice, če se spomnimo vedno sorodnejših pogledov na dogodke med drugo svetovno vojno in po njej. Navedeni proces omogoča obema stranema, da prepoznavata vse več skupnih točk vsenarodnega interesa oziroma vse več podobnosti. V tem hipu se vloga opozicije spremeni: za privržence enega ali drugega brega, v kolikor so v opoziciji, je po novem plodno, da vzpostavijo pozitivne programe in z aktivno politiko opozarjajo na
povsem konkretna in življenjska vprašanja. V tem smislu mora biti opozicija še močneje prisotna v javnosti, kot je bila prej. Nasprotnik bo namreč podobno politično deloval, zato ga ne bo mogoče spraviti v stisko s takšnim ali drugačnim demoniziranjem.
Toliko bolj velja načelo pozitivnih programov za sile leve sredine, kamor sodi večinski del naše manjšine v mestu Gorici. Zaradi Gorice in zaradi Evrope. Evropa ne nagrajuje tistih, ki se odmikajo od njenega izgrajevanja le zato, ker trenutno niso na oblasti. Kot se obnašamo na goriški pokrajini, bi se morali tudi v mestni goriški upravi, se pravi aktivno in s številnimi ter vedno novimi predlogi in prispevki. Znotraj tako razumljenega pozitivnega pristopa bo lahko našla svoje novo mesto tudi naša manjšina. Naloga manjšine je torej dvojna: skrbeti mora zase, vendar hkrati za interese celotnega mesta. Prav gotovo gre za novo vlogo manjšine, posebej za njen narodnostno organizirani del, ki je ohranil samostojno narodno politično nastopanje. Seveda zahteva ta vloga dobro politično pripravljenost ter obvladovanje skušnjave, da bi opustili svojo aktivno politiko s sklicevanjem na nepopravljivo zakrknjenost tistih, ki so nam bili v preteklosti nenaklonjeni.
NOVI
GLAS
UREDNIŠTVO IN UPRAVA:
341 70 GORICA, RIVA PIAZZUTTA 18 TEL 0481 / 533177 FAX 0481 / 536978 E-MAIL noviglas@tmedia.it
341 33 TRST, ULICA DONIZETTI 3 TEL 040 / 365473 FAX 040 / 775419 E-MAIL nglasts@tin.it
CLAVNI UREDNIK: ANDRE) BRATUŽ ODGOVORNI UREDNIK: DRAGO LEGIŠA
IZDAJATELJ: ZADRUGA GORIŠKA MOHORJEVA, PREDSEDNIK DR. DAMJAN PAULIN REGISTRIRAN NA SODIŠČU V GORICI 28.1.1949 POD ZAPOREDNO ŠTEVILKO 5 TISK: TISKARNA BUDIN / GORICA
NOVI CLAS JE ČLAN ZDRUŽENJA PERIODIČNEGA TISKA V ITALIJI - USPI IN ZVEZE KATOLIŠKIH TEDNIKOV V ITALIJI - FISC LETNA NAROČNINA: ITALIJA in SLOVENIJA 70.000,
INOZEMSTVO 100.000 LIR, ZRAČNA POŠTA 130.000 LIR POŠTNI TEKOČI RAČUN: 10647493 CENA OGLASOV: PO DOGOVORU
SLOVENIJA NA KOLENIH PRED ITALIJO?
MILAN GREGORIČ
Znano je, da je rimski tožilec Giuseppe Pititto pred časom začel preiskavo proti o-sebam, ki so osumljene za zločin genocida v zvezi z metanjem ljudi v kraške jame (fojbe) v času po kapitulaciji Italije in to samo zato, "ker naj bi bili Italijani". Med osumljenimi so v prvi vrsti hrvaški in slovenski državljani kot tudi italijanski. Proti "trem bivšim pripadnikom Titovih band", kot jih je II Piccolodne 20. maja 1998 ljubeznivo poimenoval ter jih tako, pol stoletja po izgubljeni vojni, očitno, še vedno obravnaval kot kake razbojnike, je bila že vložena obtožnica (Ivan Motika, Ivan Piškulič in Avijanka Mar-gitič). Sodnik za predhodne preiskave Alberto Macchia je aprila letos postopek sicer u-stavil z utemeljitvijo, da so se zločini zgodili na ozemlju, ki je prišlo pod Jugoslavijo in da tako ne spadajo več pod pri-
stojnost italijanskih sodišč, vendar je kmalu zatem Kasa-cijsko sodišče to njegovo razsodbo razveljavilo in tako ima zloglasni Pititto proste roke, da obračuna s še živečimi pripadniki Titovih razbojniških band, ki naj bi si umazali roke "z nedolžno italijansko krvjo". In on jemlje to prekleto zares, saj je te dni prispelo prvo obvestilo o uvedbi preiskave (avviso digaranzia) tudi že slovenskemu državljanu in to kar direktno na njegov naslov, mimo utečenih diplomatskih kanalov, kot da smo kaka italijanska kolonija. Hkrati je Pititto s prijavo sodnim oblastem odprl postopek tudi proti Mitji Ribičiču in zgodovinarju dr. Tonetu Ferencu. In prav je tako! Saj si ob klečeplazni drži slovenskega političnega vrha, s Kučanom načelu, drugega tudi ne zaslužimo. Medtem ko je Hrvaška dala nalog pristojnim ministrstvom, da zberejo obremenilna gradiva v zvezi z italijanskimi medvoj-
VZPOSTAVITEV ZE PRIZNANE PRAVICE
ALOJZ TUL
Italijansko ministrstvo za šolstvo je v preteklem tednu sporočilo, da je Državni svet izdal pozitivno mnenje na pred leti zastavljeno mu vprašanje, ali upravičenci študijskih štipendij za izpopolnjevanje v slovenskem jeziku na ljubljanski univerzi na osnovi 8. člena Osimskega sporazuma (obe državi morata ohraniti v veljavi vse že sprejete ukrepe v korist zadevnih manjšin) smejo ohraniti plačo za obdobje omenjenega izpopolnjevanja. Iz tega sledi, da bodo tisti slovenski učitelji in profesorji s Tržaškega in Goriškega, ki jim bo dodeljena štipendija za jezikovno in strokovno izpopolnjevanje v Ljubljani, imeli pravico ohraniti plačo, vezano na njihovo delovno mesto, kakor je nepretrgano veljalo do vključno šolskega leta 1992/93.
Gre vsekakor za pomembno stališče najvišjega upravnega sodišča v državi v zadevi, ki je kar nekaj let upravičeno razburjala manjšinske kroge v Italiji, ker je namreč šlo za grob poskus krčenja že pridobljenih pravic. Zato se zdi primerno in poučno, da v glavnih obrisih pojasnimo, za kaj pravzaprav gre.
Italija in nekdanja Jugoslavija sta se v okviru izvajanja določb Posebnega statuta, priloženega Londonskemu sporazumu o rešitvi tržaške-ja vprašanja iz leta 1954, po-eg drugih ukrepov v korist slovenske manjšine na Tržaškem in italijanske na Koprskem in v Bujščini leta 1964 recipročno dogovorili tudi o podeljevanju štipendij učiteljem in profesorjem za jezikovno izpopolnjevanje v Sloveniji oz. v Italiji. Ker sama štipendija očitno ne bi zado-
stovala za bivanje v Ljubljani oz. v Padovi, sta se državi še posebej dogovorili, da upravičencu omenjenih štipendij ohranijo plačo za obdobje iz-popol njevanja v tu j i ni.
Vse je gladko teklo do šolskega leta 1992/93. Zatakni-
lo	se je v šolskem letu 1993/ 94, ko je italijansko šolsko ministrstvo začelo izpodbijati pravico štipendistov, da ohranijo plačo. Vsi protesti in posegi na najrazličnejših ravneh niso omajali stališča ministrstva. Značilno je, da je do te zaostritve prišlo prav v času nastopa Berlusconijeve vlade in očitno na pritisk tržaških političnih krogov, ki so tudi drugače zahtevali revizijo O-simskih dogovorov.
S tem problemom sta se Slovenija in Italija soočili tudi pri oblikovanju kulturnega dogovora, podpisanega v Ljubljani 25. maja 1995. Na temelju tega dogovora se je italijanska stran s podpisom (!) obvezala, da bo vprašanje štipendij rešila do 30. septembra 1995. Besede vsekakor ni držala, temveč je vprašanje dala v presojo Državnemu svetu. Le-ta je rabil skoro tri leta, preden se je izrekel, ker je zelo verjetno, da ne šolsko ne zunanje ministrstvo nista urgi-rala odgovora nanje.
Če se je torej vprašanje pozitivno izteklo za prejemnike štipendij za prihodnje šolsko leto 1998/99, gre le za vzpostavitev že priznane pravice in ne za kako novo koncesijo. Zato si nobeno ministrstvo in noben italijanski politik ne moreta lastiti nikakršne zasluge za pozitiven razplet. Znano pa nam je, da sta v zadevo večkrat posegla Sindikat slovenske šole in stranka Slovenske skupnosti.
nimi zločini na njenem ozemlju ter vložijo ustrezne obtožnice, so se naši politiki v trenutku, ko nas je naša soseda postavljala na zatožno klop za domnevne vojne zločine, naivno predajali utvari o nekem prividno čisto novem vetru, ki naj bi zavel iz Rima... In to v času, ko so se Pitittovi obtožnici pridružile kot oškodovane strani tudi italijanska vlada, tržaška občina idr. Pa čeprav so se podpisnice pariške Mirovne pogodbe (1947) zavezale, da ne bodo preganjale udeležencev zaradi dejanj, ki so se zgodila med vojno. Rad bi sedaj videl tistega italijanskega politika, ki bi si upal Pitittovo kolesje ustaviti! In kot se mi preganjani starci smilijo, pa po drugi strani privoščim Kučanu, Drnovšku in Frlecu tisti trenutek, ko bo prispela prva mednarodna tiralica za izročitev naših 'Vojnih zločincev". Pri tem v ničemer ne mislim podcenjevati zla povojnega obračunavanja, fojb, eksodusa ipd. Ne želim jih opravičevati niti s takratnim splošnim pojavom maščevalnega gneva za presta-no gorje pod fašizmom in med vojno, ko naj bi npr. samo v Milanu in okolici v nekaj dneh pobili prek 20.000 fašistov. Želim samo poudariti, da je bilo pred tem storjeno neprimerno večje zlo po posegu, intenzivnosti in času trajanja našim ljudem in da tega zla niso oni izzvali ter da je bilo ravno to prvotno zlo vzrok za vse nadaljnje gorje. Če bi tako šlo Pitittu za resnico in pravico, bi moral začeti s svojo preiskavo najprej pri tem izvirnem zlu. Saj dobro ve, da imajo tudi italijanski vojni zločinci svoja imena in debele obremenilne dosjeje. Zato bo dotlej njegova preiskava ena sama velika sodna in moralna farsa, ki si jo, ob zastrašujočem sostorilskem molku slovenskih oblasti, dovoljuje država, ki ni samo pred očmi sveta cinično pometla pod preprogo svoje vojne zločine, ampak je s polstoletnim pranjem možganov svoji in evropski javnosti u-spela sfabricirati mit o nekem našem domnevnem zgodovinskem dolgu do nje, na katerem sedaj gradi vsakršne pritiske na nas, vključno s tem protievropskim in proti-civilizacijskim pregonom. Pridružujem se prof. Samu Pahorju iz Trsta, ko je ob priložnosti jedko pripomnil, "da take kolaboracije z Italijani ni bilo niti 1941. leta", in se sprašujem, ali nam misli kdo pojasniti, kaj je za vsem tem?
ŽALOSTNA VESI IZ ARGENTINE
V	Argentini sta pred dnevi umrla Rudolf Smersu in dr. Stanko Kociper.
Rudolf Smersu je umrl 27. junija. Bil je znan javni delavec in politik ter zadnji predsednik Slovenskega narodnega odbora. Dr. Stanko Kociper je umrl 24. junija, bil pa je pisatelj in publicist. Leta 1944 je doktoriral na pravni fakulteti v Ljubljani. Po drugi svetovni vojni je odšel v Argentino. Bil je sodelavec Doma in sveta, znan pa je tudi po obsežnem romanu Goričanec. V Argentini je delal v Slovenski kulturni akciji/ še naprej pa pisal o Slovenskih goricah in izdal več knjig.
AKTUALNO
OB SMRTI NEKDANJEGA PREDSEDNIKA F-JK
V SLOVO ANTONIU COMELLIJU
drago stoka
Neme, vas ob vznožju Terske doline, so bile v sredo, 26. junija, odete v žalost. Množica, kakršne ne pomnijo v teh krajih, se je zbrala v veliki župnijski cerkvi in se z ganljivim mašnim obredom lr> tiho zbranostjo poslovila od svojega velikega moža, odvetnika in javnega delavca, zavednega Furlana in odločnega demokrata Antonia Co-mellija, ki je, zadet od srčne kapi, umrl v 78. letu svojega življenja.
Antonia Comellija sem prvič srečal junija 1968, ko sva se pozdravila in si stisnila roki v dvorani tržaškega občinskega sveta, v kateri je v tistih letih zasedal deželni svet Furlanije-Julijske krajine. Jaz sem sedel v klopeh politične opozicije, on, Comelli, pa je ze zasedal mesto, ki je pripadalo predstavnikom deželne vlade: bil je namreč takrat odgovoren za resor za kmetijstvo v naši deželi, predsednik deželne vlade pa je bil Al-fredo Berzanti. Kot odbornik za kmetijstvo je bil Comelli naravno ves zavzet za razvoj kmetijstva v Furlaniji, ni pa zanemarjal potreb in želja tržaškega in goriškega kmeta. Tenkočuten posluh je imel tako tudi za našega kraškega kmeta, ki deluje in se sooča s problemi, ki so velikemu furlanskemu kmetu upravičeno lahko zelo oddaljeni, če ne celo tuji in težko razumljivi: kaj bo pač krpa kraške zemlje v primeri z obširnimi furlanskimi obdelovalnimi površinami? In vendar lahko mirno rečem, da ni Comelli kot deželni odbornik zanemarjal te naše maloobsežne kraške obdelovalne zemlje in človeka, ki na njej zvesto de-la.
Poleti leta 1973, ob tretjih deželnih volitvah, je Comel-
po skoraj naravni poti, zamenjal Berzantijatudi na krmilu deželne vlade in postal tako prvi mož naše avtonomne dežele. Z natančnostjo, stalno prisotnostjo in veliko marljivostjo bi Comelli najbrž vodil deželni odbor po nekih že utirjenih poteh, če se ne bi maja 1976 zgodilo tisto, kar je do dna spremeni-
-1 ustroj in delovanje deželne v'ade: potres s tisočimi mrkimi, s tisočimi ranjenimi, z desettisočimi porušenimi z8radbami.
Furlanija in z njo Beneška ^lovenija, Kanalska dolina ter Rezija so bile na tleh: v nebo So štrlele ruševine, podrte cerkve, porušeni gradovi, hi-Se< od katerih je ostal le kak y°8al. Furlanija, velika in de-^vna Furlanija, je bila strta.
0	so mrtve pokopali, ranje-j'le za silo pozdravili, so ne-
ateri v obupu že metali pu-ske v koruzo, mislili na do-
končen odhod s potresnega področja, začeli celo načrtovati velika poslopja in kondominije v ravnini, kamor bi izselili vse prizadeto prebivalstvo in mu v velikih palačah in celo nebotičnikih zagotovili hitro in tudi poceni bivališče.
Med tehniki in arhitekti, pa tudi med raznimi špekulanti, se je že širil, tudi v klopeh deželnega sveta, glas: pustimo hribovita področja in porušene vasi, kot so, in dajmo v ravnini takoj primerno stanovanje celotnemu prizadetemu prebivalstvu. To bi za Furlanijo, in tudi za nas Slovence, posebej beneške, bila katastrofa!
Comelli je bil tisti, ki seje temu načrtu postavil po robu: kot človek, ki je zrastel v kmečki vasi, je dobro vedel, da izkoreniniti človeka iz njegovega naravnega okolja pomeni mu vzeti voljo do dela in življenja.
Z njim smo potegnili vsi, ki smo bili proti ranljivim spremembam v strukturah in življu naših ljudi in naše zemlje. Vasi moramo obnoviti in ljudem vrniti hišo in domačijo, kot sojo imeli pred potresom, smo menili in se po tem v deželni zbornici tudi ravnali.
Comelli je po tej prvi in odločilni zmagi vzel krmilo popotresnega obnavljanja v roke in, skupaj z izrednim komisarjem Zamberlettijem, v porušeni Furlaniji, Kanalski dolini in Benečiji, začel z obnovo krajev in vasi.
Danes je dežela Furlanija-Julijska krajina, tudi kar se tiče protipotresnega načina prenove, lahko za zgled ne samo drugim italijanskim po-j tresnim krajem, ampak tudi naši Sloveniji, ki je prav tako potresno občutljiva dežela in se mora spopadati s tehniko protipotresnega načina gradnje porušenih zgradb. Bovec in okolica pričata o tej nuji!
Antonia Comellija bom ohranil v spominu tudi kot zelo prijetnega človeka. Kot predsednika vlade sem ga spremljal na raznih obiskih doma in v tujini, po Krasu, Brdih in Sloveniji. Bil sem z njim na ogledih veliko naših kulturnih domov in ustanov in mu na teh obiskih razlagal želje in potrebe našega zamejskega človeka, našega slovenskega kmeta in delavca, kulturnika in izobraženca. Imel je vedno močan posluh za naše slovenske zadeve in probleme, bil je odločen zagovornik mirnega sožitja med tu živečima narodoma in za dobro urejene sosedske odnose s Slovenijo in Koroško. Kot tak Comelli gotovo zasluži naše občudovanje in jrčno zahvalo.
INTERVJU / RUDI BOGATEČ
MOJA SREČA JE BITI DUHOVNIK
FOTO KROMA
Dne 4. julija bo minilo 50 let od mašniškega posvečenja g. Rudija Bogatca, sedanjega župnika na Proseku. G. Bogateč, sicer Križan po rodu, je bil posvečen v škofijski kapeli v Trstu, nato se je začela njegova duhovniška pot, ki je bila, kot bomo videli, zelo zanimiva. Ob tej priložnosti objavljamo, s privoljenjem avtorja, intervju, ki ga je za oddajo Vera in naš čas Radia Trst A s slavljencem naredil urednik oddaje in naš sodelavec, openski župnik in dekan Zvone Strubelj.
Za začetek bi nam povedali kak spomin iz otroštva pa tudi, kako ste se odločili za duhovniški poklic? Italija je hotela poitalijančiti naše kraje in je svoje državne uslužbence pošiljala po vseh krajih. Našega očeta, ki je bil železničar, so poslali 1925. leta v Ligurijo, v Scotorno, 20 kilometrov južno od Savone. Tja sem prišel s sestro, materjo in očetom. Drugi štirje o-troci so se rodili tam. Kot o-trok se spominjam samo, da sem ob prvemu sv. obhajilu izrazil željo, da bi postal duhovnik, ker sem že bil strežnik. Večkrat sem ob nedeljah hodil streč tudi v drugo cerkev, ne samo v župnijsko. Bila so neka trenja med župnikom in bratovščino, ki je skrbela za cerkev, za duhovnike idr. Ob nedeljah sem navadno stregel pri štirih mašah. Odločitev za duhovniški poklic se je pravzaprav porodila v cerkvi, ob oltarju, če lahko rečemo... Ugajalo mi je. Kot otrok, ker sem bil neroden, sem večkrat vrgel tudi stekleničke z vodo in vinom na tla. Zaradi tega sem jih tudi dobil od župnika, a vseeno sem hotel postati duhovnik, in to že od otroških let. Na srečo so me po osnovni šoli poslali v semenišče v Savono. Tam sem bil eno leto. Po enem letu je oče želel, da bi se naučil nekoliko slovenščine. Zato me je s pomočjo g. župnika Andreja Furlana, ki je služboval v Sv. Križu, poslal v malo semenišče v Gorico. Tam sem bil dve leti. Spominjam se raznih sošolcev, v razredu nas je bilo okoli 50. Niti desetina od teh ni potem bilo posvečenih v duhovnike. Nekateri so še živi: župniki v Kobaridu, Šempasu, Jamljah in v kraju blizu Solkana, ki se ga sedaj ne spominjam.
Po malem semenišču v Gorici Vas je pot vodila v bogoslovje... Po 3. gimnaziji je škof Anton Santin želel imeti vse svoje semeniščnike v Kopru. Tam smo preživeli pet let. Bile so hude razmere, vojna, z druge strani pa se nismo tako slabo imeli, ker za študij ni bilo velikih težav in sem imel tudi precej časa, da sem prebral marsikatero knjigo v slovenščini. Tam sem se naučil to, kar znam.
4. julija 1948 pa ste prejeli duhovniško
posvečenje. Kakšne spomine imate na tisti dan? To je za duhovnika nekaj posebnega...
Uresničila se je najgloblja želja, ki jo ima vsak bogoslovec: držati v svojih rokah sveto hostijo, Jezusa, deliti odpuščanje v božjem imenu, pridigati, učiti verouk otroke, tolažiti bolnike in tako naprej. Takrat se je res začela nova pot, ki se seveda nadaljuje še dandanes. Od takrat se nisem nikoli kesal, da sem postal duhovnik. Moja sreča je ravno v tem, da sem duhovnik. Če ne bi bil duhovnik, ne vem, kaj bi bilo z menoj.
Potem ste novo mašo peli v rojstnem kraju Sv. Križu 12. julija 1948. Prav gotovo takrat niso bili lahki časi. Kako je potekala slovesnost nove maše?
Tedaj je bil za župnika dr. Josip Gracar. Pred mojim posvečenjem so bile nekatere težave in pri škofu Santinu mi je izposloval, da meje posvetil, in vse pripravil. Mi smo med vojno vse izgubili in smo nekaj mesecev prej bivali v rojstni hiši. Ljudje so pripravili slavoloke že pri hiši in potem pred cerkvijo. Bile so seveda tudi narodne noše, v belo o-blečena dekleta, petje: reči moram, daje bilo res veselo. Tudi drugi sorodniki, taki, ki cerkve niso poznali od znotraj, so bili ponosni in veseli, da imajo novomašnika iz svoje "žlahte". Potem je bilo seveda tudi kosilo. Povabljeni so bili tudi nekateri moji profesorji, kot npr. dr. Čuk, dr. Škerlj in še trije bogoslovci teden je žal umrl kot župnik pri Sv. Antonu), g. Jakomin in g. Žerjal, potem vsi okoliški duhovniki, da smo se res lepo imeli. Drugi dan pa so bili povabljeni vsi sorodniki, znanci in prijatelji, tako daje bilo res veselo, in to kljub temu da smo si morali izposoditi krožnike in ves pribor, ker ga nismo imeli.
Po duhovniškem posvečenju in novo-tnašnem slavju se seveda začne normalna duhovniška pot, to je delovanje sredi stisk, težav in veselja duhovniškega vsakdanjega dela. Službovali ste na mnogih postojankah: v Bertokih, Rojanu, Plav-jah, na Kontovelu, v Dolini in na Proseku. Prosil bi Vas, da orišete to svojo 50-letno duhovniško pot. Povedati to v nekaj minutah je skoraj nemogoče. Ko
me je škof poslal v Bertoke, nisem bil preveč vesel, ker nisem vedel, kam grem. Tam je bila cona B, oblasti so bile tisto, kar so bile in tako naprej. Za srečo pa sem prišel k župniku Francu Šibeniku, ki me je zelo lepo sprejel, z ljudmi smo se imeli lepo. Ko so mi dali tri ure časa, da odidem, ker so me zapodili, mi j je bilo res žal. Kljub temu da : sem bil pri tem župniku samo mesec dni, sva se zelo lepo razumela.
Zatem sem šel v Rojan. Poslal me je škof, ker je tamkajšnji slovenski kaplan odšel v Ameriko. Seveda sem naredil, kar sem mogel. Učil sem nauk in hodil sem tako ob nedeljah kot med tednom iz Sv. Križa v Rojan, tako da ni bilo ravno rožnato. Bil sem pa vesel, ker sem videl, da so bili Rojančani, res dobri ljudje, posebno nekateri med njimi.
Kako je bilo v Plavjah?
Tam se je poznalo, da so ljudje prebirali Edinost. Imeli so se za liberalce, o veri skoraj niso imeli pojma. Edino prijateljski stiki so nekaj pomagali, in pač sosedske družine, ki so res čutile z duhovnikom in mu pomagale, kolikor se je dalo.
Nato pa sledi daljša postaja, kar 33 let na Kontovelu, kjer ste bili župnik in ste marsikaj lepega in dobrega naredili za to župnijo.
Koliko sem dobrega storil, če sem sploh kaj dobrega naredil, ve samo Bog. Sam bolj malo poznam svoje živi je-; nje s tega zornega kota. Seve-* da sem takrat želel, da bi čim-; več dobrega delal. Z mladino i seje dalo precej narediti, bila I je res povezana z duhovnikom in cerkvijo, odrasli pa so bolj malo mislili na Boga in so se držali bolj ob strani; so bili torej bolj "bogaboječe" narave. Cerkev in župnišče smo prenovili. Žal se je pred kratkim zgodilo, da je omet padel s stropa, v kratkem pa bodo to popravili. Težko je reči kaj drugega. Ljudje so pač navadni, srčno dobri, a ne pre-| več povezani s Cerkvijo.
S Kontovela ste odšli v Dolino, kjer ste ostali sedem let. Škof me je prosil, če lahko grem. Rekel sem: dobro, toliko let sem bil na Kontovelu, zato je prav, da pride do spremembe. Tako sem šel v Dolino. Takoj je bilo treba popraviti okna v cerkvici sv. Marti-i na, potem oltarje glavne cerkve, župnišče in tudi dvora-
no, ki se imenuje po g. Grmeku. To so bila zunanja dela. j Tam pa imajo srečo, da skr-j bijo za ostarele in cerkev sestre. Pomagale so pri duhovniškem delu. Potem sem opustil verouk v šoli, ker so ga | začeli poučevati sestre in g. j Žarko Škerlj, tako da sem o-pravljal samo pastoralno delo.
Sedaj ste že osem let na Proseku, kjer se, mislim, lepo počutite v bližini svojega rojstne-' ga kraja, Sv. Križa. Tu boste tudi obhajali \ slovesnost zlate maše, in sicer 5. julija ob 10. uri. Isti dan boste popoldne ob 17. uri obhajali zlato mašo v Sv. Križu. Kakšna so Vaša pričakovanja glede tega slavja? To je gotovo nekaj, kar človeku daje notranje zadovoljstvo, kajti 50 let je le 50 let vztrajnosti in prizadevanja, trdega dela v Gospodovem vinogradu.
I Te reči sodim namreč tako: 50-letnico mašništva bom dočakal, ker nisem še umrl.
I To je torej glavni razlog. Ven-' dar sem res hvaležen Bogu,
! da sem duhovnik. Za vse ti-! sto, kar sem lahko naredil z božjo pomočjo in razsvetljenjem, se moram prav zahvaliti samo Bogu in vsem tistim, ki so mi pomagali pri delu -saj ni moje: to je delo Cerkve in božje delo. Marsikateri člo-: vek se zna tudi sam žrtvova-! ti, ne da bi ga bilo treba prositi, kot je večkrat navada. Sam se ponudi in naredi ter I naredi prav, čeprav ga stane dosti časa, energije in morda tudi stroškov. To pomeni, da ; imamo v vasi tudi dobre ljudi, ki se res žrtvujejo za Boga. To je glavno: dokler imamo takšne ljudi, potem lahko upamo na boljše. Lahko upamo na krščanske družine, na krščansko vzgojo, vse pa naj temelji na srčni dobroti, kajti | vera brez srčne dobrote je mrzla stvar: če je tudi nekaj ; človeškega, dobrega, potem j se iz tega tudi nekaj lepega, | dobrega in koristnega rodi.
G. RUDI BOGATEČ,
župnik na Proseku, praznuje zlatomaš-niški jubilej.
ISKRENE ČESTITKE IN VOŠČILA TER ŠE VELIKO SREČNIH LET IN BOŽJEGA BLAGOSLOVA MU ŽELIJO VSI ŽUPLJANI
4.	7. 1998
ČETRTEK 2. JULIJA 1998
4
ČETRTEK 2. JULIJA
1998
IZ ŽIVLJENJA CERKVE
BIBLIČNA RAZMIŠLJANJA
OB NEDELJSKEM EVANGELIJU
IZLUŠČI JEDRO!
ZVONE STRUBELJ -
14. NAVADNA NEDELJA
Potem je Gospod določil še drugih dvainsedemdeset in jih poslal pred seboj po dva in dva v vsako mesto in kraj, kamor je sam nameraval iti. Rekel jim je: "Žetev je obilna, delavcev pa malo. Prosite torej Gospoda žetve, naj pošlje delavcev na svojo žetev. Pojdite! Pošiljam vas kakor jagnjeta med volkove. (...) V katero koli hišo pridete, recite najprej: »Mir tej hiši!« In če bo v njej sin miru, bo na njem počival vaš mir; če pa ne, se mir povrne k vam. V tisti hiši ostanite ter jejte in pijte, kar vam dajo, kajti delavec je vreden svojega plačila. (...)
Dvainsedemdeseteri so se veseli vrnili in govorili: "Gospod, celo demoni so nam pokorni v tvojem imenu." In rekel jim je: "Gledal sem satana, ki je kakor blisk padel z neba. Glejte, dal sem vam oblast stopati na kače in škorpijone terna vsakršno sovražnikovo moč. In nič vam ne bo škodovalo. Vendar se ne veselite nad tem, da so vam duhovi pokorni, ampak se veselite, ker so vaša imena zapisana v nebesih." (Luka 10,1 -7, 17-20)
POGLED V BOŽJE KRALJESTVO SKOZI KLJUČAVNICO BIBLIČNIH ŠTEVIL
Na enem od rimskih gričev stojita samostan in vrt z velikimi in lepimi vhodnimi vrati. Vrata imajo ključavnico, skozi katero lahko vidimo zvonik bazilike sv. Petra. Gre za krasen pogled, ki ga vsak dan uživa na stotine romarjev in turistov.
V današnjem razmišljanju bi vam rad odstrl prav tak pogled skozi ključavnico evangeljskih besed Lukove pripovedi, še posebej skozi skrito sporočilo številke 70 oz. 72.
V biblični skupini na Opčinah, kjer teden za tednom prebiramo Sveto pismo in se ob njem navdihujemo in duhovno poglabljamo, smo se večkrat srečali z bibličnimi števili in njihovim pomenom. V vzhodnih kulturah, še bolj pa v Svetem pismu, števila niso zgolj številke, ampak tudi znanilci nekega skritega pomena ali, bolje, duhovnega sporočila. Nam zahodnjakom so številke le sredstvo za merjenje, računanje, štetje denarja. V tem smislu jih uporabljamo le materialno. Naša kultura je slepa za to, kar je v številih znal videti vzhodni človek, ki je sicer dober "računar", boljši trgovec od nas, ki pa je znal v številih odkriti tudi nekaj duhovnega.
V opombi k 1. vrstici desetega poglavja beremo v novem prevodu Sv. pisma tole: "Drugih dvainsedemdeset -različica sedemdeset (enako v v. 17). To število (oziroma ti dve števili) ni enopomensko; lahko označuje število poganskih narodov iz I Mz 10 (kjer hebrejski izvirnik omenja 70, grški prevod pa 72 ljudstev) in je tako simbol celotnega človeštva; morda pa je spomin na 70 starešin, ki jih je izbral Mojzes, ali na 70 Jakobovih potomcev".
Poleg teh biblično zgodovinskih povezav, ki jih omenja svetopisemska opomba, vemo, da sta števili 70 in 72 v Bibliji označevali idealno, popolno skupnost. Kot je narodni voditelj Mojzes imel ob sebi 70 svetovalcev, starešin, ki so predstavljali izvoljeno ljudstvo, je 72 učencev, ki jih Kristus pošlje oznanjat evangelij, nekakšno simbolično predstavništvo novega izvoljenega ljudstva, ljudstva nove zaveze, Kristusove Cerkve. S to pomensko povezavo je evangelist Luka aktualiziral poročilo o poslanstvu Cerkve za vse čase. Kristus, ki je Gospodar žetve, vedno znova pošilja delavce na polja Božjega kraljestva. "Pojdite! Pošiljam vas kakor jagnjeta med volkove". Cerkvi in oznanjevalcem evangelija zaupa nalogo glasnikov miru. Njihova drža je mirovniška drža. Osvobojeni morajo biti vsakega zunanjega in notranjega nasilja. Kako aktualno je to Jezusovo naročilo tudi v našem času! Kristjan naj bi pričeval za mir. To, česar ne uspejo storiti diplomatski mirovni posredniki in svetovne organizacije v službi miru, lahko kristjan, ki duhovno raste in zori v Kristusu, naredi v sebi, v svoji družini, svoji skupnosti in v okolju, kjer živi. To je lahko tisti kvas Božjega kraljestva, o katerem je Kristus tolikokrat govoril. Naše cerkvene skupnosti bodo "idealne", evangeljske le v toliko, kolikor bodo znale živeti sporočilo Kristusovega miru, tistega miru, ki ga svet ne more dati.
NEUTRUDNI ZAVEZNIK MALEGA ČLOVEKA
SV. OČE BRANI DRUŽINO
DANIJEL DEVETAK
Janez Pavel II. je pred nekaj dnevi še enkrat jasno in glasno stopil v bran družine in spodbudil odgovorne v politiki, naj s primernimi družbenimi in ekonomskimi prijemi podprejo to osnovno celico vsake skupnosti, ki doživlja še posebno v Italiji obdobje hude krize.
Italijanska družinska politika je šibka in sploh ne skrbi, da bi se udejanjala temeljna načela, ki so nedvoumno zapisana v republiški ustavi, je rekel papež. Še enkrat torej raste napetost med italijanskimi vladnimi palačami in cerkveno hierarhijo, saj gre po mnenju Janeza Pavla II. sedanja politika ne samo proti katoliški morali, ampak proti osnovnemu zakonu države. Nihče več ne skrbi, da bi bile priznane temeljne pravice družine, ki je - tako pravi 29. člen italijanske ustave - kot naravna skupnost osnovana na sv. zakonu. Prav ustava v 31. členu tudi nalaga državi nalogo, da s primernimi ekonomskimi sredstvi podpira oblikovanje družin, predvsem številnih. Z vnetostjo, ki je sprožila val odmevov v političnih krogih, je nastopil tudi proti zakonodajni oblasti, ki ščiti različne
oblike skupnosti, ki niso prave družine, in pri tem neupo-' števaosnovnih antropoloških ! in etičnih načel. Stroge bese-I de svetega očeta so bile uper-: jene tudi proti drugim uzakonjenim oblikam zanikanjaživ-Ijenja, kotstasplavingenetsko j manipuliranje. Če priznamo, da je splav uboj še nerojene-| ga življenja, moramo ugotoviti, da so bili v dvajsetih letih (odkar jev Italiji priznana pravica do splava) umorjeni vsaj trije milijoni ljudi!
S sebi lastno doslednostjo, | ki mu ne dovoli, da bi molčal, J ko so krivice vnebovpijoče, je Janez Pavel II. povabil politike,
I najsiprizadevajozapravičnej-I še politično delovanje; to naj spoštujeosnovnaetičnanače-, la, ki niso pomembna lezaka-I toliško Cerkev, ampak za vsa-i ko obliko zdravega civilnega ! sožitja. Njegove besede so ho-| tele biti opozorilo, da ni moč zatajiti načel za ceno političnih ravnovesij in kompromisov. "Družina je najpomemb-
nejša in najbolj dragocena stvarnost v naši družbi," je dejal vrhovni cerkveni poglavar. Gre za spoštovanje človekove najgloblje narave in njegove usode. Ko gre za bistvene zadeve, papež ne molči, saj si tega kot Petrov naslednik ne more privoščiti, ker mu je pri srcu usoda vsakega, tudi najmanjšega človeka. Zato moramo razumeti njegove besede ne kot neumestno vmeša-1 vanje v politične zadeve, ampak kot opomin vsakomur. Odsotnost učinkovitedružin-ske politike pomeni namreč napad proti interesom družbe. Na dlani imamo namreč škodo, ki jo vsak dan prizadeva družbi nizka rodnost; pomislimo samo na težave socialnega skrbstva, ki postaja za delovne rodove iz dneva v dan težje breme. Zato zanemarjati danes pomen družine ni le juridična napaka, ampak prava družbena zabloda, ki grozi prihodnosti.
"Zgrešeno je misliti, da je razkroj družine neizogiben,"
I je še rekel sveti oče, "ker pač i spremlja vse ekonomsko in tehnološko razvite družbe." Obratno: usoda druži n je zaupana odgovorni zavzetosti i vsakogar izmed nas. Družina in razvoj lahko hodita v korak ena z drugim, še več: družina mora biti prostor kulturne rasti in zdravega razumevanja pravega, človeka vrednega i razvoja.
NEVZDRŽNO RAZKOŠJE REVNIH DEŽEL
SE POKOLI V RUANDI
POD GESLOM "IZBERI ŽIVLJENJE"
V STIČNI POSVETOVANJE O SLOVENSKI SINODI
V Ruandi te dni potekajo usmrtitve zapornikov, ki jih je oblast obsodila za genocid nad prebivalstvom plemena Tutsi. Gre za okrog sto predstavnikov plemena Hutu, ki jih oblast krivi, da so glavni krivci državljanske vojne, v kateri je izgubilo življenje okrog milijon ljudi. Sedanja oblast, ki je v rokah Tutsijev, je zaprla v nečloveško urejene zapore nad 130 tisoč ljudi, ki tam čakajo na svojo usodo. Sv. oče in najvišji predstavniki OZN so ruandsko vlado pozvali, naj ne usmrti nikogar, ker bi pomilostitev samo pomagala k prepotrebni spravi med plemenoma Hutujcev in Tutsijev. Oblast v Kigaliju pa ni poslušala dobronamernih nasvetov in niti uglednih prošenj. Prvih dvaindvajset usmrtitev so izvedli pred tisoč-glavimi množicami.
Da gre pri tem tudi in predvsem za golo obračunavanje z nasprotnikom, priča tudi dejstvo, da sta med na smrt obsojenimi tudi dva duhovnika, in sicer p. Eduard Ntu-riye, nekdanji rektor semeni-
šča v Nyundu, in p. Emma-nuel Kayiranga, župnik v istem mestu. Oba je sodnik obtožil genocida 60 tisoč ljudi. Seveda sta duhovnika to zanikala, veliko prič je na sodnih zaslišanjih popolnoma o-vrglo obtožbo, duhovnika pa sta bila vseeno obsojena in čakata v ruandskih zaporih, kjer je zaprtih tudi veliko drugih duhovnikov in sester. Znano je, da Cerkev ni bila vpletena v poboje, skušala pa je pomagati vsem, ne glede na veroizpoved in na to, kateremu plemenu je kdo pripadal. To pa sedanjo oblast moti.
V četrtek, 25. junija, je bilo v samostanu v Stični celodnevno posvetovanje o sinodi Cerkve na Slovenskem. Udeležili so se ga vsi slovenski škofje in člani tajništva sinode. Posvet je vodil tajnik sinode dr. Ivan Štuhec.
Skupaj so pregledali dosedanje delo v zvezi z delovni m gradivom o sinodi in naredili načrt za nadaljnje priprave na prvo zasedanje, ki bo po spremenjenem načrtu konec junija prihodnjega leta. Na tajništvo sinode prihaja vedno več pisnih odmevov na sinodalno delovno gradivo tako od cerkvenih ustanov kot od posameznih vernikov.
Na posvetu so spregovorili tudi o odmevih na sinodo v širši slovenski javnosti in sklenili, da bodo tudi v prihodnje sproti in izčrpno obveščali cerkveno in ostalo javnost o vsem, kar se bo dogajalo v zvezi s sinodo in njenim ciljem: Izberi življenje!
V zvezi s sinodo je v zadnjem času izšlo več publika-
cij: brošura o pripravi ljudskih misijonov, knjiga Sinodalnih katehez za mladino ter brošura s pridigarskimi osnutki za nagovore ob nedeljskih mašah.
V koprski škofiji so pripravili anketo med verniki, v mariborski pa posebno raziskavo med mladimi o njihovih pogledih na vero in versko življenje.
Med prireditvami, ki bodo povezane s sinodo, so posebno pomembne: Srečanje treh dežel 22.8. v Bovcu z geslom: Dajmo življenju novo upanje; srečanje mladih 19.9. v Stični; konec maja prihodnje leto romanje v kraje začetkov naše vernosti k Hiemskemu jezeru na Bavarsko.
SPOMINSKA SLOVESNOST NA LAJŠAH
V NEDELJO, 5. JULIJA 1998, bo na Lajšah nad Cerknim slovesnost v spomin na žrtve vojne in revolucije. Ob 15.30 bo molitev rožnega venca. Ob 1 b. uri bo škof msgr. Metod Pirih z duhovniki maševal. Po maši za rajne bomo ob breznu blagoslovili
njihove posmrtne ostanke. Tako bomo ohranjali spomin na neštete nedolžne žrtve ter zanje molili. Dostop je možen z Mosta na Soči, iz Idrije in Poljanske doline. Avtobusi in vsa ostala vozila imajo parkirni prostor ob kraju slovesnosti.
ODBOR ZA LAJŠE
POGOVOR / BISEROMAŠNIK DUŠAN BRATINA
"BREZ BOŽJE POMOČI BI NAŠE ŽIVLJENJE IZGUBILO SMISEL"
JURIJ PALJK
V	nedeljo, 8. junija, je bilo v Šempetru pri Gorici zelo slovesno, saj je župnija praznovala in se veselila šestdesetih let mašništva svojega nekdanjega župnika Dušana Bratine, ki še sedaj priskoči na pomoč pri župnijskem delu, pa čeprav je že nekaj let v zasluženem pokoju.
Biserna maša je redka svečanost, šempetrskaje bila slovesna in občutena, udeležilo seje je ogromno vernikov, sorodnikov in prijateljev g. Bratine, kateremu seveda tudi v uredništvu Novega glasa želimo še veliko dobrega. Z njim smo se pogovorili v ponedeljek, našli smo ga v senci pod latnikom, ko je vidno utrujen, a zadovoljen, molil vsakodnevno duhovniško obvezno molitev iz brevirja.
Povejte nam kaj več
o	svojem življenju. Rodil sem se 5. januarja 1914 mami Ani in očetu Karlu, ki je bil učitelj v Vejikih Zabijali na Vipavskem. Že pri desetih letih sem odšel v t.i. pripravnico, šolo, kjer smo se dve leti učili italijanskega je-
NOVE MAŠE IN DUHOVNIŠKI JUBILEJI
"NOV DOKAZ BOŽANSKE RADODARNOSTI"
nove maše
V	ponedeljek, 29. junija, so na praznik sv. Petra in Pavla slovenski škofje v koprski, ljubljanski in mariborski stolnici posvetili nove duhovnike. Letos je bilo posvečenih 22 novomašnikov: dva za koprsko škofijo, sedem za ljubljansko in šest za mariborsko. Sedem jih pripada redovnim skupnostim (trije so frančiškani, dva sta salezijanca, dva minorita, eden benediktinec). Sicer pa se slovenski narod veseli 26 novomašnikov, saj je bil eden posvečen za pore-sko-puljsko škofijo, enega je krški (celovški) škof že posvetil dva novomašnika, potomca slovenskih staršev, pa sta bila že posvečena v ZDA.
Mašniška posvečenja so 2a vsako krajevno Cerkev vesel dogodek, saj verniki v novih duhovnikih vidijo ljudi, ki jih je Bog poklical, da bi v skupnosti verujočih imeli posebno odgovorno vlogo, ter upajo, da bodo v njih našli zveste spremljevalce skozi življenje. Movi duhovniki med slovesom obredom posvečenja obljubijo pred skupnostjo verujočih in vpričo škofa, da bodo ^ službi ljudi na poseben način služili Bogu: redno bodo
molili
za zaupane jim vernike, zaradi predane službe božjemu kraljestvu bodo ostali ^eporočeni in iz ljubezni do Cerkve bodo pokorni škofu °z. redovnemu predstojniku. Posvečenje v duhovnika zaznamuj e kandidata za celo Življenje.
. POSVEČENJE
V	LJUBLJANI
Posvečenje v ljubljanski stolnici je bilo 29. junija ob 9.
Ljubljanski nadškof dr. ranc Rode je v mašnem nagovoru med drugim dejal: lovesni praznik apostolov etra in Pavla je za Cerkev na 'ovenskem vsako leto dan
notranjega veselja in hvaležnosti zaradi novo posvečenih duhovnikov. Božje ljudstvo naše dežele je znova potrjeno v svoji veri: Bog je z nami. S posvečenjem teh fantov v duhovnike nam daje novo znamenje svoje ljubezni in zvestobe, nov dokaz svoje božanske radodarnosti. Svoji Cerkvi daje novo mladost in nov polet na pragu tretjega tisočletja. To mladost Cerkve predstavljajo tukaj Janez, Jože, Igor, Gregor, Damjan, Mitja, Boris, Tone, Marjan in Peter. Bog jih je izbral, različne po izvoru, osebni poti, talentih. Kot apostola Peter in Pavel, ki sta si različna po značaju, mišljenju in izobrazbi. O-bema sta skupni tudi vera in ljubezen do Jezusa Kristusa."
Novomašnikom pa je povedal naslednje: "Dragi prijatelji! Danes se podajate v čudovito avanturo, ki se ji reče duhovništvo. Dano vam bo videti svet skozi prizmo iskanja Boga. Dan za dnem boste okrog sebe opažali, koliko ljudi nosi v sebi željo in žejo po Bogu. Zato bodite prepričani, da ste kot duhovniki potrebni svetu in človeku...'1
DUHOVNIŠKI JUBILEJI
V	času okrog praznika sv. Petra in Pavla praznuje več slovenskih duhovnikov tudi duhovniške jubileje: 25., 50. in celo 60. obletnico duhovništva. V koprski škofiji sta dva biseromašnika (60 let duhovništva): Dušan Bratina, župnik v pokoju v Šempetru pri Gorici, in Jože Petrič, župnik v pokoju v Duplah pri Vipavi. Zlatomašnika na Slovenskem še aktivno delujeta na župnijah: Franc Rupnik je dekan v Kobaridu, Marjan Kožlin pa župnik v Šempasu. Na Goriškem je zlatomašnik Anton Prinčič, na Tržaškem pa Rudi Bogateč.
zika, da sem potem lahko v Gorici opravil gimanzijo in se kasneje vpisal na teologijo. V duhovnika sem bil posvečen že po štirih letih teologije, 11. junija 1938, ker je takrat hudo primanjkovalo duhovnikov. Toliko je res, da smo potem vsi morali še dve leti kot mladi duhovniki obiskovati tečaje teologije. V duhovnika me je v goriški stolnici posvetil nadškof Margotti, že dan kasneje pa sem pel novo mašo v rojstni vasi, v Velikih Zabljah.
Kam pa ste odšli na prvo službeno mesto?
Najprej so me poslali v Sto-maž, vipavsko vas, kjer sem bil najprej vikar, kmalu nato pa župnik. Stomažanci so me imeli radi. Ko meje hotel nad-; škof poslati v Otalež ali Cerkno, so se uprli in so zahtevali, naj me pusti v vasi. Pa ni bilo vse tako enostavno, saj | je ravno takrat umrl ajdovski I župnik Ivan Lukežič in so zato prišli k meni iz Gorice vplivni slovenski ljudje in me prosili, da bi sprejel ajdovsko župnijo. Rekel sem, da bom ubogal škofa. Oni so odšli in dva dni kasneje sem odšel za župnika v Ajdovščino, kjer sem ostal celih 27 let. Tam 1 sem preživel zares najhujše i čase, saj seje tudi nad Vipavsko dolino zgrnil temni oblak druge vojne in kasneje revolucije.
Povejte nam kaj več
o	tem, kako ste pomagali rešiti podobo Svetogorske Matere Božje.
Tudi to veste? Bilo je tako:
: Nemci so se približevali, leta 1943 je bilo. Iz Goriške sem smo slišali strašno vojno grmenje, vsi smo bili prepričani, da bo tudi svetogorska cerkev ponovno poškodovana, kot je bila v prvi svetovni vojni. V Ajdovščino so se zatekli frančiškani s Sv. gore in prav jaz sem jih pomagal rešiti iz i zapora, kamor so jih bili zaprli. Govorili smo o čudodelni podobi Svetogorske Matere Božje in se domenili, da jo je potrebno rešiti. Stopil sem do partizanske komande v Ajdovščini, ki je bila takoj zato, da se gre po Svetogorsko Mater Božjo. Z avtomobilom je odšel proti Sveti gori partizan Zmago, a jo je našel že na Grgarju, kamor so jo že varno skrili. S Predmeje so potem partizani telefonirali v Ajdovščino: "Lepa Gospa je tukaj, v pol ure bo v Ajdovščini." Takoj
smo organizirali svečan sprejem in bogoslužje pred čudodelno podobo, izpostavili smo jo na glavnem oltarju in bdenje pred njo je trajalo vso noč. Naslednjega dne so Nemci bombardirali Ajdovščino, s sveto podobo sem se skril pod kor v cerkvi in še danes sem prepričan, da je prav Svetogorska Mati Božja rešila ajdovsko cerkev, vernike in mestece. Bombardiranje je u-ničilo vsa okna cerkve, strop je med napadom nihal za de-set-dvajset centimetrov, a je ostal cel. Takoj po napadu sem se bal, da bi Nemci med preiskovanji ukradli Svetogorsko Mater Božjo in sem zato sliko nesel v Gradišče, vasico pri Ajdovščini, kjer sem jo za nekaj časa skril pri Jožici Lulik, prednici Marijine družbe. Kasneje sem šel spet ponjo, in ko sem se vračal z njo na rami, zavili smo jo v belo rjuho, sem naletel na Nemce, okrog deset tankov je bilo. Obrnil sem se proti Mariji na sliki in dejal: "Jaz varujem Tebe in Ti varuj mene!" Hvala Bogu, niso streljali name in tudi slike niso pogledali, zato sem jo odnesel v cerkev, kjer sem jo skril pod nekim velbom. Ge-stapo me je takoj aretiral, v rjuho zavito sliko pa sem le i lahko odnesel v cerkev, a le pod pogojem, da sem se takoj vrnil, ker bi sicer cerkev porušili. Zaprt sem bil in iz zapora me je rešil gospod Srečko ! Gregorec, ki je imel dunajske šole in je znal odlično nem-1 ško; rekel je, da sem matičar, in so me izpustili. Spet meje zaskrbelo, kaj bo s čudodelno podobo Svetogorske Matere Božje in spet sem šel ponjo in jo zavito odnesel proti j Križu, kjer so bili kapucini. Na Kukovžu pod Križem sem našel dobre ljudi, katerim sem jo zaupal in jim naročil, i naj jo odnesejo frančiškanom v samostan. To so tudi radi storili, jaz pa sem se hitro vr-! nil v Ajdovščino, še vedno je namreč veljala prepoved gibanja. Še enkrat ponavljam:
| Svetogorska Mati Božja je ! rešila ajdovsko župnijo in ne nazadnje tudi mene.
Kam ste odšli iz Ajdovščine?
Po letu 1967, ko sem dobil dekret o premestitvi, ki ga je podpisal koprski škof Jenko, sem odšel v Šempeter,
\ kjer sem bil župnik do leta 1988, ko sem se upokojil, a še vedno pomagam pri delu. j Sem sicer bolj za peto kolo, ki pa je zelo pomembno pri vsakem vozilu... (se dobrodušno zasmeje). Spovedujem, imam večerno nedeljsko ma-: šo, obiskujem bolnike v bolnišnici, skratka: pomagam po j najboljših močeh, ki pa poje-! njujejo... (spet se nasmeje).
Kaj bi ob koncu rekli našim bralcem?
I Predvsem to, da zelo cenim Novi glas, za katerega sem prepričan, da je srčika : slovenskih ljudi in njihovega ! življenja čez mejo. Sicer pa rad povem, da je naše življe-! nje trda preizkušnja, ki bi brez i Marijine in Božje pomoči res izgubilo smisel. Hvaležen sem vsem za vse, kar drug i drugemu dobrega storijo.
SVETNIK TEDNA
5.	JULIJA
SILVESTER CUK
CIRIL IN METOD, APOSTOLA SLOVANOV
Prvi slovanski papež Janez Pavel II. poudarja, da mora Evropa dihati z obema polovicama pljuč. S tem hoče povedati, da sta enako pomembna Zahod in Vzhod naše stare celine. Zato je ob svetem Benediktu, sinu Zahoda, za sozavetnika Evrope leta 1980 razglasil sveta brata Cirila in Metoda, blagovestnika Slovanov, narodov evropskega Vzhoda. Slovanskim narodom sta bila sv. Ciril in Metod ne samo blagovestnika, ampak tudi utemeljitelja njihove kulture. Pri misijonskem delu med Slovani sta se zavzemala za rabo domačega jezika v bogoslužju in sta vzgajala domače duhovnike.
Njuno rojstno mesto je bil grški Solun; njun oče je bil namestnik solunskega vojvoda. Okolica Soluna je bila tedaj po večini slovanska, zato sta se brata v mladosti mučila slovanskega jezika. Imeni Ciril in Metod sta njuni samostanski imeni. Ciril, ki se je rodil konec leta 826, je pri krstu dobil ime Konstantin; njegov starejši brat, rojen okoli leta 812, pa je bil krščen na ime Mihael. Ta je po končanih študijih dobil službo cesarskega namestnika v pokrajini ob reki Strumi, toda zaradi političnih razprtij se je umaknil v samostan na gori Olimp, kjer je dobil meniško ime Metod. Konstantin se je šolal v Carigradu, se zaročil z božjo Modrostjo, bil posvečen v duhovnika ter postal profesor na visoki šoli v Carigradu in prijel sega je vzdevek Filozof.
Učena in pobožna solunska brata je carigrajski dvor pošiljal na razna posredniška pota. Jeseni leta 862 je prišlo v Carigrad odposlanstvo moravskega kneza Rastislava s prošnjo, naj jim pošljejo misijonarje, ki bodo oznanjali evangelij v slovanskem jeziku. Cesar Mihael je za to nalogo izbral Konstantina in Metoda, ki sta znala slovanski jezik. Konstantin je sestavil slovansko abecedo (glagolico) in začel prevajati evangelije in bogoslužne knjige v slovanski jezik. Na Moravsko sta solunska brata prišla leta 863 v spremstvu nekaj učencev. Na Moravskem sta brž ustanovila šolo, v kateri sta pripravljala mlade može za cerkvene službe. Nadaljevala sta s prevajanjem bogoslužnih knjig. Na Moravskem sta ostala dobra tri leta. Leta 867 sta odšla v Panonijo, kjer so živeli zahodni Slovani, predniki Slovencev, ki jim je vladal knez Kocelj. Še isto leto sta brata potovala v Rim, da bi dosegla potrditev slovanskega bogoslužja. To je z veseljem storil papež Hadrijan II. V Rimu je Konstantin postal menih z imenom Ciril. Kmalu je zbolel in 14. februarja 869 umrl. Pokopali so ga v rimski cerkvi sv. Klemena, kamor radi roma jo verniki iz slovanskih dežel.
Metod se je vrnil h knezu Koclju v Panonijo. Kmalu nato je bil v Rimu posvečen za slovanskega nadškofa in metropolita. Leta 870 je odšel na Moravsko. Slovanskemu bogoslužju in slovanskemu misijonstvu sovražni nemški škofje so ga vrgli v ječo, iz katerega je proti koncu leta 872 rešil papež Janez VII. Nemški škofje so njegovo delo še naprej ovirali, on pa je delal mirno in blago vse do svoje smrti 6. aprila 885. Pokopan je bil pri Velehradu na Moravskem. Slovenci god svetih bratov, ki sta zavetnika ljubljanske nadškofije in slovenske metropolije, praznujemo S. julija, vesoljna Cerkev pa 14. februarja. Proti koncu prejšnjega stoletja, ko je bila zelo živa vseslovanska misel, se je cerkvenemu češčenju pridružilo tudi rodoljubno slavje in na večer pred njunim godom so po gričih zagoreli kresovi.
■ Lokalni primorski program iz koprskega studia se začne vsak dan ob 16. uri. Ob 16.45 so obvestila o kulturnih in cerkvenih dogodkih na Primorskem in v zamejstvu. Ob petkih med 16. in 19. uro pripravljamo program hkrati iz
ČETRTEK 2. JULIJA 1998
obeh studiov - koprskega in ljubljanskega.
Vsak četrtek ob 17.15 je popotniška oddaja Naš mali svet. Potujte po radijskih valovih ob glasbi in zanimivostih tujih dežel!
Radio Ognjišče lahko poslušate na Ukv frekvencah 107,5 - Sveta gora (Goriška in Furlanija) in 91,2 - Tinjan (Trst).
MARIBOR / ZBOROVSKO TEKMOVANJE NAŠA PESEM
LEPA PRIZNANJA NAŠI ZBOROVSKI KULTURI
KULTURA
Ta zapis o 4. mednarodnem zborovskem tekmovanju Naša pesem, ki je bilo v Mariboru 27. in 28. junija, naj začnemo z mislijo na Gallusov madrigal/Wus/ca nosteramor, ali po naše Glasba naša je ljubezen, ki ga je pred vsakim tekmovalnim koncertom zaigrala trobilna komorna skupina in ki je idealno geslo ter voščilo tega pevskega tekmovanja. Misel, ki jo izraža madrigal, naj nas torej spremlja tudi v razmišljanju, ki ga bomo skušali razviti v naslednjih vrstah.
ga vodi Tamara Stanese, je v nedeljo dopoldne pel še na Grajskem trgu v Mariboru, kjer je bila javna zborovska prireditev za občane in turiste. Za pevke in pevovodinjo je bila to gotovo dragocena izkušnja, ki je prinesla zadoščenje za opravljeno delo.
Zelo nas veselita tudi uspeha APZ Tone Tomšič in Ljubljanskih madriga-j listov, še zlasti, ker sta Stojan Kuret in J Matjaž Šček, če lahko tako rečemo,
! tržaška zborovodja, ki sta kljub Ijub-[ Ijanskim obveznostim aktivna tudi v
ČETRTEK 2. JULIJA
1998
%•
. m - • "i
v,
V znameniti Unionski dvorani so torej priredili 4. mednarodno zborovsko tekmovanje, na katerega seje prijavilo več kot 20, pomerilo pa le devet zborov. Nekateri niso bili sprejeti, drugi pa so odpovedali nastop. V kategoriji ženskih in moških zborov sta se pomerila dva moška zbora, in sicer Svanholm Singers iz Lunda na Švedskem ter argentinski Coro national de jovenes, ki je pel in tudi zmagal (s 96 točkami) v ženski zasedbi ter še Zenski zbor Glasbene matice iz Trsta, ki ga vodi Tamara Stanese (na sliki). Naš zamejski zbor je na tekmovanju dosegel bronasto odličje s 87,6 točke.
V kategoriji mešanih zborov je pelo pet zborov. In sicer dva madžarska zbora: Primavera iz Syekesfehervarja ter Ars Nova Vocal Ensemble iz Kecs-kemeta, ki mu je zaradi napake pri programu zbežala velika nagrada mariborskega tekmovanja, nadalje o-menjeni argentinski zbor, kije pel tudi v mešani zasedbi, ob tem pa še dva slovenska zbora, se pravi Akademski pevski zbor Tone Tomšič iz Ljubljane, ki ga vodi Stojan Kuret, in je dosegel najvišjo uvrstitev s 97,6 točke in zlati grb mesta Maribor, ter še Ljubljanski madrigalisti, ki jih vodi Matjaž Šček, ki je dosegel 97,5 točke na tekmovanju, sicer pa Veliko nagrado Maribora na nedeljskem popoldanskem tekmovanju.
To so torej goli podatki o tem mednarodnem zborovskem tekmovanju, lahko bi podrobneje navajali rezultate, a menimo, daje prav, če predvsem z veseljem ugotovimo, da se je tekmovanja udeležil zamejski Zenski zbor Glasbene matice in z doseženim rezultatom potrdil, da sodi v sam vrh zborovskega petja pri nas. Na koncertu so Tržačanke izvedle v obveznem delu Gallusov motet Dicunt Infantes Domino laudes in še Vilka UmarjaKjer tih je dol, v prostem programu pa Schumannovo D/e Capelle, pesem je na harmoniko spremljal Mirko Ferlan, ter šeBadingsovKyrie eleison ter Mer-kujevo Tre canzoncine triestine in na koncu krstile pesem 16-letnega tržaškega dijaka Iztoka Cergola, kije uglasbil Kocbekovo Molitev in bil za pesem deležen laskavih pohval. Med sobotnim večernim koncertom ljudskih pesmi, ko so pozornost vzbudile tudi zaradi lepote kraške narodne noše, pa so predstavile Srebotnjakovo/?ezyan-sko, Čopijevo Da hora ta Čaninavva in Dipiazzovi Upa ma Marica ter Cui mi dis. Ženski zbor Glasbene matice, ki
tem našem zamejskem prostoru oz. na Primorskem. Gre torej za posredno priznanje primorski zborovski kulturi in občutljivosti, ki očitno nagovarja tudi mednarodno žirijo.
Upamo zato, da bodo ti uspehi pomagali, da se bo širša zamejska skupnost bolj zavzela za sistematično rast zborovskega, še zlasti otroškega in mladinskega petja med nami, saj je to dejavnost, ki ljudi idealno povezuje in jim krepi duha ter voljo, istočasno pa ohranja med nami (za Slovence) mogoče enega najbolj značilnih načinov izražanja in ustvarjalnosti.
IN M E M O RIA M
SKLADATELJ MARJAN v v GABRIJELČIČ
Pred kratkim je v svojem domačem kraju Gorenjem polju pri Kanalu umrl primorski glasbenik, skladatelj Marjan Gabrijelčič v starosti 58 let.
Živel in deloval je v glavnem v Ljubljani, kjer je bil dolgoletni profesor za kompozicijo na Akademiji za glasbo. Več časa je bil tudi njen dekan, še prej pa umetniški vodja pri Slovenski filharmoniji. Gabrijelčičevo glasbeno delo je zelo bogato in raznoliko. Pisal je tako vokalne kot instrumentalne skladbe, zlasti zborovske. Naj omenimo dela, kot so npr. Velika maša, Tolminci, nato kantata Ta dan na Kosovelovo besedilo. Znane so nato njegove sklabe Riba Faronika, Memento mori, Vetri v polju in še mnoge druge. Ne bomo se spuščali na tem mestu v podrobno naštevanje njegovega opusa.
Kakšna ja Gabrijelčičeva glasba? V Primorskem slovenskem biografskem leksikonu sem o tem med drugim zapisal: "Gabrijelčičeva glasba, posebno vokalna, ki v bistvu prevladuje (saj je tudi njegova instrumentalna v glavnem prepojena z vokalom), je polna liričnega duha. Gabrijelčič sledi modernim, sodobnim glasbenim izrazom, čeprav ni avantgardist v pravem pomenu besede. Disonančne rešitve mnogokrat ustrezajo tekstu, polito-nalnost se včasih prepleta z atonal-nostjo, avtor večkrat ljubi stare modalne melose... Na vsak način pomeni Gabrijelčič zlasti v slovenski zborovski glasbi pomemben korak v razvojnem procesu, ki išče danes vedno bolj evropsko lice in koraka vzporedno s časom."
Pogreb pokojnega glasbenika je bil prejšnji teden. V domači cerkvi se je od njega poslovil župnik iz Kromberka Stanko Medvešček, ob odprtem grobu pa je govoril pesnik Ciril Zlobec. Sledi naj le nekaj spominov nanj.
-	Bilo je v zgodnjih šestdesetih letih, ko sem takrat na mednarodnem zborovskem tekmovanju v Arezzu prvič pobliže spoznal primorskega skladatelja. Toskansko srednjeveško mesto je polno romanskih cerkva in ima mogočno gotsko katedralo na griču, ki stoji blizu stare hiše, kjer se je rodil v srednjem veku znani Guido Monaco, začetnik sedanjega notnega sistema. V tem okviru je skoraj vse mesto (kjer so bili doma oz. so delovali pesnik Petrarca, slikar Piero della Francesca, arhitekt Vasari pa še drugi) nekako umetniško povezano in zlasti za polifonski konkurz idealno središče oz. odprt oder. Na tekmovanju so bili tudi drugi slovenski glasbeni strokovnjaki pa tudi zbori. Z go-riškim glasbenikom sva se med raznimi nastopi in koncerti lahko pogovarjala, tako na sprehodu po ozkih temnih areških ulicah ali s postankom v kakem tipičnem lokalu. Pogovor je navadno stekel seveda o glasbenih dogajanjih, posebno v Sloveniji in zamejstvu, pa spet ob zvočnih vtisih s poli-fonskega tekmovanja na odru lepega gledališča Petrarca ali z nastopa resnobnega gregorijanskega petja v romanski baziliki sv. Frančiška.
Zadnje srečanje z njim pa je bilo pred nekaj leti v Gorici. Pri tem sem mu omenil načrt za izdajo zbirke skladb na puntarsko vsebino, ki je potem izšla leta 1995 v izdaji Sveta slovenskih organizacij. Gabrijelčič me je vprašal po nekaterih delih goriške pesnice, ki sem mu jih nato izročil čez nekaj dni. Saj je res, da to tematiko prav posebno čutijo primorski in zlasti goriški pesniki in skladatelji. Čez dober mesec mi je nato skladatelj poslal zanimivo skladbo na eno teh besedil, ki govori prav o goriškem Travniku in puntarski drami, ki se je tam tragično iztekla.
Sedaj se je izteklo tudi življenje našega glasbenika, bogato z umetniško dediščino, ki nam je ostala, pa tudi polno človečanskih vrednot, ki jih je Marjan Gabrijelčič znal tako lepo preliti v svojo glasbeno govorico.
Naj počiva v miru!
-ANDREJ BRATUŽ
DILEME PRIMORSKIH KNJIŽEVNIKOV
RAFKO DOLHAR
Na zahodnem koncu petsto metrov visokega brkinskega slemena je že iz Vremske doline videti visok zvonik cerkve na Premu. Vredna je obiska že zaradi znamenitih fresk slikarja Toneta Kralja. Okrog cerkvice je posejana peščica hiš. V eni od teh je bila nekoč krajevna osnovna šola, ki jo je obiskovalo do tristo otrok iz bližnje okolice. V njej pa je bil za učitelja oče našega pesnika Dragotina Ketteja, ki se je na Premu rodil leta 1876. V tem kotu naše zemlje ob reki Reki pa je rojstni kraj še nekaterih pomembnih slovenskih pisateljev od Matije Kastelica ter Franca in Bogomirja Magajne do Milana Lipovca.
Na travnatem griču nad vasjo pa kraljuje impozantno poslopje prem-skega gradu. Do njega se pride skozi portal, ki ga varuje obnovljeni grajski stolp. Tudi podporni zid, nekoč z vprego prevozne poti, ki se vzpenja do grajskih vrat, je delno obnovljen. Ravno tako je južno pročelje gradu na novo prepleskano. To je že na prvi pogled spodbudno znamenje, da je ta grad nekomu pri srcu in da skrbi ne samo za to, da ne propade, temveč da se počasi obnavlja. In res bi bila velika škoda, če bi propadle veličastne stropne freske v osrednji grajski dvorani, ki pričajo o nekdanji veličini tega gradu. Doslej je bila v celoti obnovljena le majhna pritlična dvoranica, v kateri je urejena tudi arheološka razstava o gradu in njegovi zanimivi okolici.
Premski grad je bil 21. junija letos prizorišče že tradicionalnega, dvanajstega srečanja Združenja književnikov Primorske. V idiličnem okolju grajskega dvorišča je bil v dopoldanskih urah občni zbor združenja, ki je moral na podlagi novega zakona o društvih republike Slovenije sprejeti nov statut, da se lahko pravilno registrira.
Združenje primorskih književnikov je nastalo pred mnogimi leti inje njegov nastanek tedaj dvignil precej prahu. Deloma sejeta polegel, ko seje u-gotovilo, da društvo ni hotelo delovati v nasprotju, temveč ob osrednjem društvu slovenskih pisateljev. In to je tudi logično, saj so mnogi književniki iz celotnega primorskega prostora z obeh strani meje člani tako osrednjega kot tudi regionalnega društva. Da so v Ljubljani spoznali potrebo po decentralizaciji osrednjega društva slovenskih pisateljev, tudi predvideva oblikovanje regionalnih pododborov.
Vsekakor se zdi protislovno, da majhna dežela, kot je Slovenija, potrebuje decentralizirane regionalne strukture, pa je vendar tako. Da o emonocentri-! zmu sploh ne govorimo. Če za primorsko združenje, v katerem naj bi se zbirali in delovali književniki od Posočja do Dragonje, seje izkazalo, da je razdalja nezanemarljiva in da zahteva že sestankovanje premoščanje pre-] cejšnjih razdalj.
Danes je v združenju včlanjenih 69 književnikov. Veliko ali malo, kot se vzame. Veliko po številu, malo glede na aktivnosti združenja. Tako je zapi-
sal v vabilu na občni zbor dosedanji predsednik združenja Edelman Jurin-čič. Dodal je še, da bo z novim predsednikom, novim vodstvom in predvsem častnimi člani trenutno aktivnost potrebno razširiti na smiselne projekte in na večjo odzivnost do javnosti in širše družbe.
Na občnem zboru je prišla do izraza potreba, da se vsaj po večjih krajih Primorske prirejajo občasno literarni večeri ter predstavitve knjig, ki izidejo na tem območju. Kajti, če po eni strani nastanek mnogih manjših lokalnih založb in tiskarn olajša izdajanje knjig, predstavljata pa distribucija in prodaja knjig skoraj nepremostljive težave. Predlagane so bile tudi odmevnejše pobude, vendar je razumljivo, da bodo le-te izvedljive le ob dotoku finančnih sredstev in želji do dela članov.
Razmišljanje je bilo posvečeno tudi revialnemu tisku vtem prostoru. Tudi na tem področju je razvidna razdrobljenost. Nekoč so v Ilirski Bistrici izhaja-; \eStopinje, v Idriji Kaplje, v Kopru pa Fontana. Med temi seje uveljavila pravzaprav le Fontana, ki je prišla do sedemindvajsete številke, ob tem pa kot založba izdala tudi nekaj knjig.
Občni zbor se je zaključil z izvolitvijo novega izvršnega odbora in predsednika. Edelmana Jurinčiča je nasledil Marjan Tomšič. Ker je ta tudi član ! izvršnega odbora osrednjega Društva slovenskih pisateljev, bo tako predstavljal tudi vez med primorskim in osrednjim društvom.
Jakec - Oh, veš, da je prov gorko danes. Končno poletje, ku nalašč za te muoje stare kosti. Ben, ma sen prou kontent. Zdej sen vsaj zastopu, zakaj Jevnikarji ni ratalo. Videš, videš, kaj pišeTence v prilogi, ...da bise morala SSk globje zamisliti, ne toliko o svoji politični kot predvsem o svoji kulturni usmeritvi in to v širšem pomenu besede. Nekatera prenapeta stališča npr.
o	multikulturnosti in o odnosih v manjšini po krahu Tržaške kreditne banke in t.i. družbenega gospodarstva, ki so se izrodile v nepotrebne žolčne polemike, so stranki bolj škodile kot koristile. Pri tem ne verjamemo v zgodbo o jastrebih in golobicah. Z resnim in poštenim soočenjem v SSk pa bi se gotovo okoristila vsa slovenska manjšina...
Mihec - Mačuj, čuj, zanimivo! ma kaj misleš, da bi nam Tence znal povedat kej več o krahu Kmečke in TKB-ja ali o že kronični krizi Primorskega ali glede situacije v drugih naših ustanovah in organizacijah, ki niso v najboljših finančnih vodah? Jest nisem še razumu, kakujetu ratalo.
Jakec - Morda bi res lahko, ne vem pa, če bi smel ali hotel povedat. Kaj Tence! Mene bi zanimalo slišat naše, se pravi predstavnike SSk, ki so se, če je res, kar pravijo, na vseh ravneh izpostavljali, da bi rešili TKB in tamkajšnje vodstvo, da ne govorimo o Primorskem.
Mihec - Ben, neč nouga! Naši so očitno numalo naivni. Poštenjaki, ki še verjejo na besedo, ki jim niti na kraj pameti ne pride, da jih bo druga stran izigrala, ker verjejo v delo za narod. Ne enkrat, trikrat dobri so ti naši predstavniki, (sej veš, kaku se reče u Trsti) in zatu jem nasedejo. Celo ponudijo jim še več, kot bi si druga stran upala vprašat, ker mislijo, da jim bodo hvaležni in da bo ta stran pridobila na specifični teži vjavnem urejanju tukajšnjih zamejskih zadev. Eh, sejevidlo, kašno podporo smo dobili!
Jakec - Ma kaj ti naši mislejo, da bo koza varvala zelje? Jest pravem, da ne, in če ne zastopeju, je tu, kar imamo danes, prou. Bravo Tence, bravo naša kapitalistična levica! Taku sedela! Imenitno so izpeljali zadevo. Tako se piše in tako se govori in naši ledje verjejo, dragi muj. Verjejo celo tisti, ki bi se jim morale oči žezdavnej odpret.
Mihec - Ben, ma če je taku, zakaj pej tisti, ki vejo, ne povejo? Zakaj se stvari zares ne razčistijo? Lepu, po vrsti, od lastninjenja Ciril-Metodove šule dalje?! Zakaj se ne pove, kako se je skušalo rešit banko in kako seje rešlo Primorski in kako so se izpostavili zasebni garanti, da so se lahko najela posojila za skupno, vsemanjšinsko stvar, v zameno, pa so jim dejansko pokaza-
li	še eno figo in da je konec aprila letos podpredsednik Zadruge PD Kuret odstopil in to utemeljil s tem, da odbor zadruge sploh ne ve, kaj dela družba PRAE in da ne sprejemajo nobenih tehničnih predlogov glede sanacijske politike in varčevalnih ukrepov.
Jakec - A ne, tu zadnje ne bo držalo. Sej seje po treh žarah DA/VZDRŽAN / NE na občnem zboru vidlo, kaku zaupajo članstvu in da nekaj dajo na demokratično prakso volilne tajnosti in poleg tega sej si bral, kaj je rekel predsednik Zadruge PD, gospod Abram, v zadnjem intervjuju? Zapisano je, da so “menda odstopu botrovale tudi osebne ambicije" - Kureta seveda - in če piše Primorski, bodo naši ljudje ver-vali in prisegali na to, da je tako res.
Mihec - Ja, tu pej res znaju, ti tiči. K'r mimogrede spustijo eno in mimogrede odžagajo tega in onga in tako onemogočijo malo drugačno mišljenje. Če si kašen še zmerej upa reč, da je pri krahu TKB-ja kšen vsaj držu Žakelj, ti bo, ne eden, ma stu in stu ledi reklo, da ni res, da je vse skupaj zakuhala re-vanšistična stran v Ljubljani, ki je taljan-skim protimanjšinskim krogom prišepnila, da posli niso jasni.
Jakec - Ma kaj ni blo zares taku?
Mihec- E ne, a! Se ne bomo imeli za norca. Dejstvo je, da soudi, dragi muj, soudi manjkajo in da jihje kšn .. dej, dej, pestmo, ne me jezit. Bežjva rajši kej popit.
NOVA REVIJA / ANTOLOGIJA SVETOVNE POEZIJE
ORFEJEV SPEV
POGOVOR / IGOR LAZKO
JURIJ PALJK
Ljubljanska založba Nova revija]e pred časom poskrbela 2a izjemen podvig, saj je dala na slovenski knjižni trg knjigo, ki bi ji težko našli primerjavo. Za slovenske bralce je to izjemna knjiga, malo podobnih pa najdemo tudi pri narodih, ki si lahko privoščijo izrazito višje naklade. Knjiga nosi naslov Orfejev spev in je skoraj za osemsto strani debela antologija svetovne poezije v izboru slovenskih pesnikov. Knjiga je zelo zajetna, saj obsega okrog deset tisoč verzov domala vseh Pomembnejših svetovnih pesnikov.
Odlično antologijo svetovne poezije Or/e/ei/spet/je ure-
OBCNIZBOR RADIJSKEGA ODRA
Pred kratkim so se člani Radijskega odra zbrali na rednem letnem .občnem zboru. Na njem so predsednik Marijan Kravos in drugi odborniki po|-ročali o lanskem delovanju in
0	perspektivah te radijske igralske skupine. Po poročilu nadzornega odbora in razrešnici dosedanjemu odboru so bile na vrsti volitve upravnega in nadzornega odbora. V prvega so bili izvoljeni Ivan Buzečan, Marijan Kravos, Lučka in Ma-tejka Peterlin, Marjana Prepeluh, pa še Alenka Hrovatin, Matjaž Rustja in Tomaž Susič. Potrjen je bil tudi dosedanji nadzorni odbor: Marijan Bajc, Marko Kandut in Mitja Peta-ros. (MAB)
olori
Obvestilo za natečaj
Slovenski raziskovalni inštitut je ustanovil sklad za nagrajevanje diplomskih nalog iz družboslovja, gospodarskih, pravnih in prostorskih ved, geografije in urejanja prostora, ki posredno ali neposredno zadevajo prisotnost Slovencev v Italiji.
Prednost bodo imeli kandidati pravnih in zgodovinskih ved, ki nameravajo osvetliti zapletene pravne vidike vaških srenj oziroma vaške skupne lastnine ter njihov nastanek in razvoj do današnjih dni. Prednostno bodo obravnavane tudi diplomske naloge, ki bodo imele za predmet gospodarske razvojne Možnosti obmejnega prostora v luči vključevanja Slovenije in še preostalega zaledja v Evropsko unijo.
Višina nagrad je od 1-000.000 do največ
2.000.000 Lit.
Razpisna določila so na voljo na sedežu Slonja v Gorici, ul. Croce 3 (tel. 0481/81827), in v Trstu, ul. Carducci 8 (tel. 040/636663). Rok za predložitev prošenj bo Potekel 15. julija 1998.
dil urednik/Vove revije in sam dober pesnik Niko Grafenauer, ki je knjigi tudi napisal razmišljanje, esej, v katerem govori
o	tem, kaj je pesem, in tudi o prevajanju pesmi.
K sodelovanju je urednik an-tologije poklical veliko večino uveljavljenih slovenskih pesnikov, od katerih se jih je odzvalo 32; nekateri so sodelovanje odklonili. Slovenskim pesnikom, ki so povabilo sprejeli, je urednik za slovenski narod zelo pomembne antologije naročil, naj po svojem okusu izberejo deset pesmi iz svetovne literature, ki so jim najbolj všeč, za katere menijo, da jim največ pomenijo, ali pa menijo, da so po njihovem mnenju vredne objave. Da pa se v knjigi nekatere pesmi ne bi ponavljale, je vsaka večkrat izbrana pesem objavljena samo enkrat. Knjiga pa je kljub temu zelo zajetna, krasijo pa jo tudi grafike akademskega slikarja Janeza Bernika. O Bernikovih grafikah je v eseju z naslovom Bernikova Bližina samote pisal Milček Komel. Vsak slovenski pesnik je ob izboru desetih pesmi tujih pesnikov napisal tudi krajši esej, pričevanje, v katerem je skušal obrazložiti svoj izbor, ali pa je samo nanizal vrsto vtisov, ki mu jih poraja poezija, nenehno druženje z njo. V antologiji svetovnega pesništva so izbori slovenskih pesnikov razvrščeni po starosti vsakega pesnika, tako da je najprej objavljen izbor I Ivana Minattija, antologijo pa I zaključuje izbor pesmi svetovnih pesnikov, ki ga je opravil mladi slovenski poet Aleš Šte-ger. Grafenauer je ob koncu knjige s sodelavcema Jano Unuk in Urošem Zupanom dodal krasnemu izboru svetovne poezije še kratke, osnovne po-
datke o pesnikih in njihovem
i življenju ter delu, katerih pesmi so prišle v izbor.
Pojavlja se seveda vprašanje, zakaj so se pri Novi reviji odločili, da v antologijo svetovne poezije ne uvrstijo tudi slovenskih pesnikov. Niko Grafenauer j je dejal, da so se za ta korak odločili predvsem zato, ker pri reviji že itak načrtujejo antologijo slovenske poezije v izboru pesnikov samih in ker se je tako dala bralcu večja možnost poznavanja svetovne literature, domače pesnike pač bolje poznamo. Tuji pesniki in njihove pesmi so zato v antologiji Or-j fejev spev zastopani v večjem številu, kot bi bili sicer.
Za lepo oblikovanje knjige je poskrbel Peter Skalar. Orfejev | spev je obenem klasična knjiga, a ima v sebi nadih sodobnega oblikovanja, ki jo dela svežo in bo gotovo tudi zato na vsaki knjižni polici našla primerno in ugledno mesto.
To je knjiga, ki bo vsakemu človeku postala dobra prijateljica v samotnih večerih in v vseh tistih trenutkih, ko človek išče trenutek zase in mu postane pesem več kot le bralni užitek. Radi bomo knjigo Orfejev spev jemali v roke tudi zato, ker je v njej toliko različnih pesnikov, toliko različnih pesmi, da bi na Slovenskem težko našli kako podobno.
Knjigo vsakdo lahko naroči pri Novi reviji v Ljubljani na naslov: Nova revija, Dalmatinova 1, p.p. 170,1000 Ljubljana.
Ze drugo leto zapored preživlja ruski pianist in pedagog Igor Lazko iz St. Petersburga julijski čas sredi lepe Vipavske do-line, v Ajdovščini, kjer vodi mednarodno poletno klavirsko šolo. Asistent je njegov učenec Miran Devetak.
S svojo naravnost osvajalno močjo je Igor Lazko v ponedeljek, 29. junija, med uvodnim koncertom v poletno šolo na dvorcu Zemono pri Vipavi očaral občinstvo s svojo ubrano klavirsko igro. Iz skladb Bacha, Beethovna, Čajkovskega in Mussorgskega so pod njegovimi rahločutnimi in izredno spretnimi prsti privrele na dan izvirne, presenetljivo lepe zvočne podobe.
Iz rodbine priznanih glasbenikov se je v klavirski igri najprej izučil v rojstnem kraju pri Pavlu Serebriakovu, nato na moskovskem konservatoriju Čajkovskega v razredu Jakova Zaka, duhovnega dediča mojstra ruske klavirske šole Henrika Neuhausa. Danes živi in poučuje v Parizu. V Ajdovščino je prišel s seminarja v Litvi, do jeseni ga čakajo na izpopolnjevalnih tečajih v St. Petersburgu, Meranu, Ženevi in Parizu. Kot izreden koncertant, pronicljiv pedagog in organizator si prizadeva za vsestransko širitev žlahtne glasbene kulture. V ta
RUSKI UČITELJ RAZKRIVA SKRIVNOSTI KLAVIRSKE IGRE
IGOR DEVETAK
namen predseduje pariškemu združenju Cantor. V septembru se mu bo pridružil na pariškem seminarju pianist in pedagog Sijavus Gadžijev.
Igor Lazko je tudi pobudnik in organizator mednarodnega klavirskega tekmovanja Nikolaj Rubinstein, ki je sredi aprila letos, tretjič po vrsti, zbralo v i Parizu 137 mladih pianistov iz i 21 držav. Večina jih je prišla iz ! Rusije in Jugoslavije, a tudi iz j ZDA, Izraela, Koreje, peščica je bila Francozov, nekaj je bilo Nemcev, nihče iz Italije in Slovenije. Preteklih dveh izvedb so ! se udeležili tudi gojenci primorskih glasbenih šol.
Natečaj je sad sodelovanj in | stikov, ki jih je prof. Lazko spletel med glasbenimi ustanovami po Evropi in tudi izven nje. Vprašali smo ga, naj oceni po-' tek letošnje izvedbe, na katero j je še posebej ponosen.
I "Imeli smo porast števila u-deležencev in povišanje njihove kakovostne ravni v skoro vseh kategorijah, razen v najvišji, excellence, kjer nismo pode-I lili prve nagrade, kajti noben
kandidat ni imel lastnosti zrelega umetnika. V nižjih kategorijah pa so bili letos nekateri pianisti izredni.
Naj še povem, da je bilo na j prvem tekmovanju leta 1996 precej kandidatov iz Primorske, lani jih je bilo že manj, letos pa nič. Pričakujem, da se bodo pri-; javili prihodnje leto v višje kategorije."
V	čem so se kandidati preizkušali?
DRUŠTVO GORA ZELI OHRANITI KRAJEVNE ZNAČILNOSTI
KI ARA KRAPEŽ
še poseben zbornik, v katerem bo zbrano veliko gradiva o ljudeh, dogodkih in dediščini Gore.
V	letošnjem letu bodo člani društva pozimi pripravili še 1. Evropski festival smučanja po starem, organizirali bodo tudi eno od tekmovanj 1. slovenskega pokala stare smučarske tehnike, kise bo ujemalo z že tradicionalnim 4. Filipovim tekom in spustom.
Načrtov imajo torej prebivalci Trnovske planote še veliko. S trdno voljo in optimizmom jih bodo gotovo uresničili, lepota njihovega kraja pa bo počasi znana tudi širši javnosti.
Vipavsko dolino na severni strani zamejuje Trnovska planota, ki se kot očak dviga nad ravnino. Dolga in razpotegnjena pokrajina se precej razlikuje od nižine, saj setu nadmorska višina giblje med 800 in tisoč metri, prebivalci pa so pravi gorjani - trdnega značaja, a mehkega srca. Predmeja, Otlica in Kovk so razpotegnjena naselja, v katerih je življenje po drugi svetovni vojni počasi že zamiralo, zadnja leta pa se položaj spreminja in veliko je mladih, ki se vračajo na planoto. Novo življenje se v teh krajih pozna na vsakem koraku - že precej dotrajane hiše spreminjajo svojo podobo, obenem pa ohranjajo tipične značilnosti arhitekture, domačini so pred kratkim dobili tudi že del vodovoda, cestna povezava med kraji je vse boljša, najpomembnejše pa je ohranjanje zavesti
o	pomembnosti krajev in ljudi ter ohranjanje dediščine. Gora je bila prvič poseljena pred 400 leti, zato bodo tamkajšnji prebivalci na to obletnico,, ki bo leta 2001, pripravili veliko srečanje prebivalcev. Priprave na ta pomembni dogodek so se že začele in največjo vlogo pri tem bo imelo društvo Gora, ki je bilo ustanovljeno preteklo sredo, s svojim delovanjem pa želijo člani varovati in ohranjati kulturno in naravno dediščino tega območja. V programu so tako med drugim zapisali, da želijo zbirati zgodovinske dokumente in etnološko gradivo, zapisati in posneti vse, kar je o Gori znanega, odkrivati in
razkriti doslej še neznane po-j datke, obenem pa neprecenlji-| vo dediščino ohraniti tudi za | poznejše rodove. Trnovsko planoto naj bi tako spoznali v širši javnosti, predvsem pa želi dru-i štvo Gora lepoto in bogastvo I svojega sveta ponuditi vsem, ki ljubijo naravne lepote in preprostost. Njihovo dosedanje J delo se je sicer začelo že pred J nekaj leti, ko so oživili star način ; smučanja - telemark, obenem pa tudi zbrali in izdelali kopije starih smuči. To veščino je pre-( bivalce na Gori naučil učitelj Ed-| mund Čibej, po katerem tudi nosi ime demonstratorska sku-! pina. Poleg učenja in branja je ! tako skupaj z njimi izkoristil na-I ravne danosti krajev in zimski I sneg, podjetnost pa so prebivalci pokazali tudi s pripravo prve smučarske tekme vSred-nji Evropi.
Domačini, ki so bili vedno vajeni trdojemati usodo v svoje roke in jo na najboljši način j izboljšati, so med drugim so-j delovali v prvi svetovni vojni.
| Dokumenti in predmeti tega obdobja so zdaj na ogled v okviru razstaveGora v 1. svetov-\ ni vojni, načrtov pa imajo v društvu še veliko več. Doslej so pripravili tudi že tri videokasete o ljudeh, krajih in značilnih običajih, domačin Franc Černigoj je J skupaj z domačini zbral že številne zgodbe in jih objavil v i knjižni obliki (Javorov hudič, Mož in černerika), društvo Gora pa je začelo izdajati tudi že svoj časopis z istim naslovom. Ob 400-letnici poselitve krajev na Trnovski planoti naj bi izšel
10. POLETNA LIKOVNA KOLONIJA VIPAVSKI KRIZ
V	nedeljo, 28. junija, s spoznavnim piknikom se začenja jubilejna 10. likovna kolonija. Kot je že tradicionalno, smo povabili domače in tuje ustvarjalce pa še fotografa (ki je tokrat tudi priznani glasbenik). Selektorka je letos kustosinja Moderne galerije, Breda Ilich Klančnik. Umetniki bodo skupno ustvarjali do 4. julija, jeseni bomo razstavo postavili v Pilonovi galeriji, hkrati bo tudi izšel katalog. Spomladi 1999 nameravamo postaviti izbor iz vseh 10 kolonij v Jakopičevem razstavišču v Ljubljani.
Seznam udeležencev: Slovenija - Dragica Čadež, Anka Krašna, Borut Popenko, Žarko Vrezec; Fuad Ali (Italija, po narodnosti Kurd); Enrico Bertelli (Italija); Valentin Oman (Koroška, Avstrija); Pope (Italija); fotograf Lado Jakša. Kot gost bo sodeloval absolvent ALU, domačin, Klavdij Zalar.
Program, ki ga je moral vsak kandidat predstaviti, je bil le-\ tos obširnejši: pet skladb na-j mesto lanskih štirih. Tekmova-j nje Rubinstein sloni na pravilu, da pianist sam določi kategorijo, v kateri bo nastopal, in izbere ustrezen program. Takšen prevzem odgovornosti in stop-i nja samozavesti že sama kažeta na zrelost kandidata.
Tokrat je bil največji talent, prava zmagovalka tekmovanja, enajstletna Galina Avdoni-i na iz Novgoroda, ki seje prija-' vila na2'ačetniško raven. S tem | je izrazila, da je šele na začetku j umetniške poti, čeprav je v njej I že izredno perspektiven pianist. Prisluhnili pa smo tudi nekaterim, ki so se postavili v višje ka-j tegorije, a bi sodili k nižjim.
So tekmovanja merilo za talent?
j Na tekmovanjih se talenti-j ran pianist takoj izkaže. Včasih \ se ob talentu pokažejo tudi pomanjkljivosti šole, ki ga usmer-| ja. To je razvidno predvsem iz izbire programa.
Kako pa nagrajujete zaslužne? Namesto kakšnih posebnih priznanj poklanjamo možnosti izpopolnjevanja, torej štipendije za tečaje ali poletne šole, na j primer v Meranu, Ajdovščini, Ženevi in St. Petersburgu, pa tudi priložnosti za koncerte. Tako | sta se ajdovske poletne šole u-; deležili pianistki iz Belorusije in | Litve, ki sta prejeli prvi nagradi na tekmovanju Rubinstein.
Kako ocenjujete raven poučevanja klavirja v okoljih,
v	katerih delujete?
V vzhodnih slovanskih dr-| žavah je glasbena vzgoja bolj ! kakovostna in strožja kot na evropskem zahodu. V Rusiji je sistem šolanja razvrščen na
i različne ravni in učinkovit. Kjer ; so šole manj dograjene, je tudi , učinek bolj površen.
V Franciji je namreč glasba ' deležna velike pozornosti, kon-! servatoriji so zelo številni, vendar je pedagoški pristop na splošno neučinkovit. V Ajdov-! ščini in na Primorskem, lahko i trdim, je želja po izpopolnje-j vanju klavirske igre velika in je I kakovostna raven poučevanja
in dojemanja višja. Na koncertu ob 50-letnici ajdovske šole sem poslušal dobre pianiste, ki |jih marsikateri francoski kon-; servatorij pogreša. Kjer ni pra-i ve motivacije do glasbe in je } le-ta oblika razvedrila, ni sadov. Glasba zahteva resnost, požrtvovalno delo in disciplino kot vsak resen poklic.
Očitno ponuja ruska šola eno boljših metodologij poučevanja glasbe.
Pojem o ruski šoli ni dokončno in za vselej določen, saj danes ruska šola ni več isto, kar je bila v preteklosti. Rusi učijo po celem svetu; kamor koli so popeljali svojo občutljivost in pedagoško prakso, tam sta se delno pomešali z drugimi odličnimi glasbenimi izkušnjami.
To je strožja šola, ki uči naraven pristop k igranju klavirja: lep izraz, virtuozen, popoln in poln. To je osnovno načelo in pedagoška usmeritev. Tehnika? Ta je že navzoča v naravnem izrazu. Ruski učitelj razkriva gojencu cilje skladbe in igranja. Tehnika, podrejena muzikalni ideji, jim bo sledila.
7
ČETRTEK 2. JULIJA
1998
8
ČETRTEK 2. JULIJA
1998
S TISKOVNE KONFERENCE
STALIŠČE NTKB O "KARADŽIČEVEM PLENU1'
V	ponedeljek, 29. junija, je bila v dvorani Imperatore hotela Savoia Excelsior v Trstu tiskovna konferenca, s katero so predstavniki Nove Tržaške kreditne banke hoteli podati pojasnila v zvezi z dogodki glede vsote 17 milijonov mark, ki je bila nakazana na račun NTKB s strani neke banke v Republiki Srbski in za katero se domneva, da je sad plenjenja in drugih nečednih poslov Radovana Karadžiča in njegovih.
Prisotnim novinarjem sta spregovorila generalni direktor NTKB dr. Gianluigi Baldas-si in podpredsednik upravnega sveta prof. dr. Giovanni Gabrielli. 11. julija 1997 je neka banka iz Republike Srbske, ki ima korespondenčni račun
pri NTKB (le-ta vzdržuje stike tudi z nekaterimi drugimi bankami v Republiki Srbski), dala nalog makedonski banki, da izpelje akreditiranje na svoj račun. Operacija je bila nato perfekcionirana prek neke banke iz Miinchna za znesek 17 milijonov mark.
Predstavnika NTKB sta nasprotovala pisanju hrvaških in italijanskih časopisov o t.i. "Karadžičevem plenu", vendar sta na vprašanje, ali je prav, da se posluje z Republiko Srbsko, odgovorila tudi z navajanjem primera švicarskih bank, ki so hranile zlato Židov, ki so končali v nemških taboriščih, in z znanim latinskim citatom Pecunia non o/ef (Denar ne smrdi).
MATURE V POLNEM TEKU
Tudi na tržaških slovenskih višjih srednjih šolah potekajo zrelostni izpiti. Vseh slovenskih kandidatov v Trstu jestodevetnajst. 24. in 25. junija sta bili na vrsti pisni nalogi, sedaj pa so v polnem teku
ustna spraševanja. Šele po koncu le-teh, točneje po obja-
vi	dokončnih izidov, si bodo letošnji abiturienti lahko oddahnili in šli na zaslužene počitnice.
ZDRUZENjE "STARSI SKUPAJ"
DOŽIVET DOBRODELNI KONCERT V DEVINU
Združenje Starši skupaj povezuje nekatere družine, ki imajo prizadetega otroka, da bi jim skušalo pomagati v številnih težavah, s katerimi se morajo soočati v življenju. Tako je povedala Loredana Gec, predstavnica tega Združenja, ki je v petek, 26. t.m., priredi-
lo	v Devinu na sedežu tamkajšnjih pevskih zborov zelo doživet dobrodelni večer. Njene misli so izzvenele kot vabilo udeležencem, da bi se zamislili ob teh vprašanjih in skušali pomagati, saj je objektivnih težav nič koliko, velikokrat pa že dobra beseda lahko pomaga, da človek reši kak problem ali premosti krizo.
Ob mraku, ko je v poletnih mesecih najlepše, se je torej na dvorišču pred sedežem devinskih zborov začel koncert, ki so ga oblikovali Fantje izpod Grmade pod vodstvom Iva Kralja. Pesmi o ljubezni in vinu, pa tudi o prija-
teljstvu in zvestobi narodu ter nekaj šaljivih so ustvarile res I prisrčno vzdušje. V spored je član zbora Gregor Pertot zelo posrečeno vpletel tudi znano | Kettejevo pesem o točajki in pijančku.
Jana Jaklič ter Aliče Vižin-| tin, dijakinji srednje šole Igo Gruden iz Nabrežine, pa sta j pod mentorstvom in v režiji I ravnatelja, prof. Zvonka Legi-! še, uprizorili šaljiv prizor iz | življenja vrstnic z naslovom j Titanic. Mladi igralki sta zelo prepričljivo zaigrali šaljiv pri-! zor med sošolkama o zna-j menitem filmu, a tudi o malih dogodkih in življenjskih sti-| skah sodobne mladine.
Doživeti večer se je po pro-gramu nadaljeval v noč ob ! družabnosti in bogatem pri-| grizku, lepem pogovoru in bolj neformalnem petju, da so se še tesneje stkale vezi prijateljstva in solidarnosti.
SE O DEŽELNIH VOLITVAH V F-JK
POSLANSKO VPRAŠANJE VOLIVCEV IZ SLOVENIJE IN HRVAŠKE
TISKOVNO POROČILO NABREŽINSKE SSk
Vprašanje udeležbe volivcev iz Slovenije in Hrvaške na nedavnih deželnih volitvah v Furlaniji-Julijski krajini je prišlo na dan tudi v rimskem parlamentu. Na seji poslanske zbornice, ki je bila v sredo, 24. junija, je s tem v zvezi poslanec Union Valdotaine Lucien Caveri naslovil poslansko vprašanje na italijanskega notranjega ministra.
Kot znano, je na dan volitev v Trst in Milje prišlo okoli 750 volivcev iz Slovenije in Hrvaške, ki so pred kratkim prejeli italijansko državljanstvo. Pri tem se Caveri sprašuje, kako to, da se v njihovem primeru ni upošteval zakon št. 91 iz leta 1992, ki urejuje zadeve v zvezi s ponovnim vračanjem italijanskega državljanstva. Določila tega zakona naj ne bi veljala za tiste, ki so po mirovni pogodbi iz leta 1947 optirali za takratno jugoslovansko državljanstvo, saj so ga s tem avtomatično izgubili. Poleg tega Caveri vprašuje notranjega ministra, ali se pristojne oblasti zavedajo, da se vsi ti volivci lahko neprimerno usmerjajo oz. izkoriščajo. Sprašuje se tudi, kdo in po čigavem nalogu je organiziral avtobusno potovanje volivcev iz Slovenije in Hrvaške v Trst in Milje (približno 400 hrvaških volivcev je šlo v Trst, okoli 200 slovenskih pa v Milje): šlo je za šest ali sedem avtobusov, katerih vožnjo naj bi organizirala tržaška prefektura ali italijanski konzulat. Ponavadi potne stroške delno krije italijanska država. Caveri sprašuje tudi ministra, katere ukrepe namerava sprejeti, da pride do
ponovnega spoštovanja zakonitosti.
S tem v zvezi je treba omeniti, da je v ponedeljek, 22. junija, podobno vprašanje naslovil na tržaški občinski odbor svetovalec Slovenske skupnosti Peter Močnik, ki je tudi spraševal, ali je bila tržaška občina seznanjena s tem dogodkom. Odgovor pristojnega odbornika je bil, da občina ni bila seznanjena, saj so bili v nedeljo na dan volitev, 14. junija, občinski uradi dobesedno oblegani od slovenskih in hrvaških volivcev, kar je povzročilo veliko zmedo.
Na koncu naj omenimo še tiskovno noto pokrajinskega tajništva SSk za Tržaško, kjer je rečeno, da je udeležba volivcev iz Slovenije in Hrvaške pravi politični škandal, saj je znano, da so te osebe volile, v kolikor jim je bilo podeljeno državljanstvo na osnovi sporne norme, ki obide mirovno pogodbo iz leta 1947. Poleg tega so volile po lastni prosti
izbiri v kraju, na katerega niso zgodovinsko vezane, kjer pa živi manjšina, ki je bila s tem dejanjem oškodovana, ker jo je priliv novih pripadnikov večinskega naroda še bolj šte-; vilčno ošibil. Se najhuje pa je, da so bile te osebe pripeljane z organiziranimi vožnjami, ne vemo po naročilu katere oblasti, gotovo pa na javne stroške, v breme tudi slovenskih volivcev. Pripadniki manjšine so toliko bolj oškodovani, ker nimajo še zaščitnega zakona, ki bi urejal njihove pravice, in zajamčenega zastopstva, ki bi omogočal Slovencem izvolitev samostojnega predstavnika ne glede na število voliv-I cev. Vsekakor bo SSk pozorno spremljala parlamentarno razpravo in bo zahtevala, da | vlada in dežela F-Jk uredita vo-1 lilni sistem, po katerem, kdor I nima stalnega bivališča v deželi že vrsto let, ne more v njej | rabiti svoje volilne pravice. To 1 se že dogaja v Dolini Aoste in na Južnem Tirolskem.
ZAKLJUČEK SEZONE DSI OCENA ROMANJA FATIMSKE MARIJE
V	ponedeljek, 29. junija, je bil v Peterlinovi dvorani Društva slovenskih izobražencev zadnji večer sezone DSI. Posvetili so ga razgovoru o nedavnem romanju kipa fatim-ske Matere Božje po tržaških slovenskih župnijah. Svoje poglede so podali predsednik Duhovske zveze Dušan Jakomin, openski župnik in dekan za slovenske vernike ter vodja odbora romanja Zvone
Štrubelj in umetnica Silva Bogateč. Kljub maloštevilni udeležbi je srečanje ponudilo zanimivo poglobitev v pomen romanja. Le-to je verjetno kaj premaknilo oz. spremenilo v verski zavesti ljudi. Udeležba je bila nad pričakovanji, kar dokazuje, da ljudje dandanes iščejo duhovnost, iščejo izhod iz globoke krize, ki je prisotna zlasti na tem področju.
SPOŠTUJMO OKOLJE!
V	ponedeljek, 29. junija, se je sestalo v Nabrežini tajništvo sekcije Slovenske skupnosti za Devian-Nabrežino. Po analizi delovanja občinske uprave je tajništvo vzelo v pretres problem načrtovanega odlagališča materiala, ki vsebuje azbest, za katerega je občinski svet januarja letos izrekel povoljno mnenje. Kot je znano, je posebni odbor zbral med občani nekaj več kot 600 podpisov in predlagal občinski upravi izvedbo ljudskega glasovanja proti gradnji omenjenega odlagališča. Občinska uprava bi morala odboru odgovoriti do konca maja. Deželni svet je 30. aprila t.l. odobril zakon štev. 297, ki v 4. točki 6. člena prepoveduje gradnjo kakršnihkoli odlagališč, ki so oddaljena manj kot 3.000 metrov od izvirov, ki napajajo občinske ali konzor-cialne vodovode. Zato bo SSk predlagala, naj občinski svet spoštuje deželni zakon in naj prekliče omenjeni sklep in s tem prepreči izvedbo referenduma, ki bi obremenil občinsko upravo za približno 70 milijonov lir.
Tajništvo je med drugim vzelo v pretres tudi problem smetarske službe, za katero skrbi privatno podjetje. Pogodba s sedanjim podjetjem zapade 31. oktobra letos, zato je že skrajni čas, da občinska uprava razpiše natečaj. Tajništvo je bilo tudi mnenja, da ne bi bil morebitni dogovor z ACEGAS za pobiranje in odvažanje smeti koristen, saj je omenjeno podjetje postavilo za občino zelo težke pogoje.
KONCERT NA STADIONU GREZAR
SIMPLE MINDSI NISO POVSEM NAVDUŠILI
ERIK DOLHAR
Morda je k delnemu neuspehu tržaškega koncerta priznane škotske rock skupine prispevala skromna udeležba občinstva ali sprememba datuma koncerta.
Skupino veže dvajset let uspehov, ki sta jih želi med drugim popevki Don't you forget about me (slov. "Ne pozabi name") ali Alive and kicking (v prostem prevodu: "Kdor je živ in brca"); potem so sredi osemdesetih let, ko je bil sloves skupine na višku, sledile milijonske naklade in obilica zlatih plošč. Z novim CD-jem Neapolis pa so Simple minds (v prostem prevodu "Preproste misli, pameti ali duše") podpisali pogodbo z novo založniško hišo Chrysalis, obenem pa sta ustanovna člana Jim Kerr in kitarist Charlie Burchill (na sliki med tržaškim kon-
•trr l ' -ar
certom) sprejela medse nekdanjega člana skupine basista Dereka Forbsa in bobnarja Mela Gaynora, ki je bil v Trstu deležen še najbolj bučnega ploskanja oboževalcev. Na koncertu je sodeloval tudi klaviaturist Mark Taylor.
Pred koncertom skupine Simple minds je temnopolti pevec predstavil ploščoLi-j vely up Africa, izkupiček te prodaje bo šel v dobrodel-
ne namene za afriške otro-| ke.
Ko se je na starem tržaškem stadionu Grezar po sončnem zatonu v torek,
i 23. junija, zbralo nekaj tisoč pretežno mladih ljudi, je končno prišla na vrsto znana škotska rock skupina Simple minds. Mladi so se deloma pokonci tik pred odrom zibali na leseni ploščadi najprej ob zvokih novih, še mnogim neznanih pesmi
zadnje plošče, večina občinstva pa je mirno sedela pod pokrito tribuno razpadajočega stadiona ali se napajala z vrčki piva ob priložnostnih kioskih, ki so bili postav-I Ijeni na že skoraj uničeni travnati površini. Prav to je prispevalo k ne prevelikemu navdušenju, katerega smo 1 običajno navajeni na rock koncertih. To "hladno" ozra-) čje se je nekoliko segrelo le na koncu koncerta, ko so Mindsi najprej odšli, nakar
1 smo jih priklicali za mikrofone, da so nam vsaj zaigra-
li	svoje najbolj znane pesmi, od dveh omenjenih "Don't you forget about me" in "Alive and kicking" do pretresljive, globoke in morda najbolj originalne pesmi Simple Mindsov - Belfast child (slov. Otrok iz Belfasta), v kateri je govor o otroku, ki v pouličnih neredih izgubi svoje drage. Sedaj, ko lahko ta otrok spet veselo poje, kar je v tem času mirovnega procesa v Ulstru končno postalo aktualno vprašanje, pa zaman išče starše in sestro, ki ne morejo prisostvovati njegovemu preporodu...
TRŽAŠKA KRONIKA
ŠTRAMAR, SVETI IVAN, BOLJUNEC
DOŽIVETE POČASTITVE PRAZNIKA SV. JANEZA KRSTNIKA NA TRŽAŠKEM
Letošnja praznovanja godu sv. Janeza Krstnika so bila na Tržaškem še posebej slovesna, saj so se ujemala z vrsto pobud in obletnic.
Odkritje plošče pred staro cerkvico pri Sv. Ivanu (Foto Kroma)
ŠTRAMAR
Začnimo kar s Štramar-jem, kjer je bilo v sredo, 24. junija, zelo slovesno. Blagoslovili so namreč tamkajšnjo obnovljeno cerkvico, ki je bila tam zgrajena točno pred sto leti, na prostoru, kjer je bilo nekoč znamenje. Ob tej priložnosti se je na vrhu Štra-marja zbrala velika množica ljudi. Slovesno mašo v slovenščini je daroval tržaški škof Evgen Ravignani ob somaševanju številnih duhovnikov (prisotni so bili generalni vikar koprske škofije Renato Podberšič, miljski dekan Lud-ovico Serafino, Franc Zlobec, P- Bogomir Srebot, Giovanni Gasperutti, župnik s Škofij Vinko Štrucelj in Maks Su-ard). Mašo je spremljalo petje cerkvenega zbora iz Mačkolj, sodelovali pa so tudi birmanski pripravniki. Po maši je škof Ravignani izročil priznanja za aktivno sodelovanje v slovenski verski skupnosti nekaterim zaslužnim domačinom: Eleni Jakomin, Albinu Primožiču, Veroniki Štrajn, Franku Orlu ter posmrtno Fla-viu Makorju (priznanje je dvignila vdova Rožica Barut). Pred mašo je bila pred cerkvico krajša slovesnost ob 100-letnici ob prisotnosti škofa Ravignanija, miljskega župana Dipiazze in drugih predstavnikov oblasti. Prisotne sta Pozdravila Marko Šavron in zupan Dipiazza, nakar sta Etena Smotlak in Peter Viola v slovenščini in italijanščini orisala zgodovino cerkvice v Stramarju. Škof Ravignani je nato blagoslovil novi oltar. Dobro je, da tu naštejemo člane organizacijskega odbo-ra, ki so prispevali k temu, da so cerkvico v Štramarju obno-vili. To so: Danilo Šavron (predsednik), p. Bogomir Sre-bot, Franko Orel, Benjamin Smotlak, Marija Prucar, Elena Jakomin, Albin Primožič, Ma-r'ja Barut, Nataša Smotlak, Vanda Orel, Marko Šavron in p'ero Cleva.
SV. IVAN
Pri Sv. Ivanu pa so na vigi-lijo pred praznikom farnega zavetnika, v torek, 23. junija, pred staro cerkvico sv. Ivana in Pelagija ob prisotnosti velike množice domačinov odkrili dvojezično, slovensko-italijansko ploščo, ki opozarja na to starodavno svetišče. Kratek zgodovinski oris cerkvice, ki slavi letos 660-letni-co, je v slovenščini in italijanščini podal dr. Igor Čok, spre-
govorili pa so še predsednica rajonskega sveta Bruna Tam ter slovenski in italijanski dušni pastir Milan Nemac in For-tunato Giursi. Zatem je bila v stari cerkvici množično obiskana tradicionalna slovenska maša, ki ji je sledil koncert, ki sta ga oblikovala domači otroški zbor Kresnice in Tržaški oktet. Na Stadionu 1. maj pa so priredili tradicionalno kresovanje, ob tej priložnosti pa I so tudi predstavili knjigo Ve-
sne Guštin Je več dnevou ku klobas. V nedeljo, 28. junija, pa je bila po svetoivanskih uli-j cah tradicionalna procesija ob prazniku sv. Janeza Krstnika, sledila ji je slovesna maša v slovenščini. Obrede je vodil škof Evgen Ravignani. BOLJUNEC
Isti dan je bilo praznično tudi v Boljuncu. Tam so po-j leg praznika sv. Janeza Krst-, nika slavili tudi 350. obletni-j co napisa, ki stoji nad glavnim oltarjem domače župnijske s cerkve. To je doslej najstarej-i ša letnica, povezana z boljun-sko cerkvijo. Slovesno mašo je daroval domači župnik in škofov vikar msgr. Franc Von-! čina ob somaševanju katinar-I skega župnika Antona Žužka in ravnatelja Slovenskega pa-! storalnega središča v Trstu Marija Gerdola. S petjem je sodeloval cerkveni zbor od ! Novega sv. Antona v Trstu , pod vodstvom Edija Raceta. Po maši je bilo tradicionalno ! srečanje župljanov v Mladin-i skem domu. Ob tej priložno-i sti je bila od 21. do 28. junija v prostorih doma tudi razstava z naslovom Boljunska cerkev skozi stoletja, za katero ; ima največ zaslug Silvester Metlika: na ogled je bilo veliko starih nabožnih predme-j tov, slik, cerkvenih dokumentov in starih urbarjev, molitvenikov, starih Mohorjevk, knjig, vezenin ter fotografskih posnetkov. Na ogled je bil tudi stari boljunski šolski prapor iz druge polovice prejšnjega i stoletja, ki je bil baje edini šol-I ski prapor na področju slovenske Istre.
■ IZ
PADRICE / OD 26.6. DO 5.7.
PRIREDITVE OB STOLETNICI DRUŠTVA SLOVAN
----------------------------------
*	•	C	*
KOK) KROMA
Slovensko kulturno društvo Slovan s Padrič praznuje letos sto let obstoja. V ta namen so odgovorni pri društvu pripravili pester niz kulturnih prireditev v sodelovanju z občino Trst - odborništvom za kulturo.
Tako sta v petek, 26. junija, v prostorih gozdne zadruge nastopili venderigoli Vanča in Tonca, poleg njiju pa še har-monikaši. V soboto, 27. junija, so odprli razstavo Padriče skozi čas (na sliki). Ob tej priložnosti je nastopil otroški pevski zbor Slomšek iz Bazovice. V nedeljo, 28. junija, je bilo dopoldne na sporedu otroško slikanje na temo Čarovnice na vasi, popoldne pa je
bila zabava ob družabnih igrah. Proslave se bodo nadaljevale tudi ta konec tedna: že danes, 2. julija, bodo predva-5 jali film Pavla Križmančiča Newyorški maratonski tek. Jutri, 3. julija, bodo predstavili knjigo Utrip pod gričem. V soboto, 4. julija, pa bodo na vaškem trgu uprizorili igro Kam je šel Miš maš?, ki jo je zrežirala Matejka Grgič. Proslav-: Ijanje pa bo doseglo vrhunec v nedeljo, 5. julija: ob 11. uri bo slovesna peta maša ob 100-letnici postavitve cerkve sv. Cirila in Metoda. Popoldne bo ob 17. uri zbirališče na vaškem trgu, uro zatem pa proslava ob 100-letnici KD Slovan.
SV. BIRMA
V ZGONIKU
V nedeljo, 28. junija, je bilo v zgoniški župniji zelo praznično. Ob 10.30 je bila slovesna sv. maša, med katero je goriški nadškof p. A.V. Bom-marco podelil zakrament sv. birme šestnajstim mladincem iz zgoniške župnije, trem iz mavhinjske in trem iz na-brežinske. Nadškof je mladim priporočal, naj ostanejo zvesti obljubam, ki jih izrekajo kot odrasli ljudje, ob jubilejnem letu naj ostanejo zvesti pričevalci evangeljskih in verskih vrednot za novo tisočletje. Nadškofa je najprej pozdravil župnik g. J. Markuža, nato birmanec Jakob Pernarčič in v imenu staršev ga. Darja Milič. Na koru so pevci z organistom g. Tonetom Kostnap-flom odlično sodelovali s petjem pri sv. maši. Pri tej je poleg župnika somaševal tudi župnijski vikar iz Mavhinj g. Josip Caha. Ob koncu sv. maše se je zgoniški župnik zahvalil gospem, ki so okrasile cerkev, birmancem, ki so darovali za misijone in cvetje, pevskemu zboru ter vsem navzočim, posebej še nadškofu, ki je prišel med nas, da potrdi naše mlade ljudi v veri in blagoslovi vse naše družine na pragu novega tisočletja.
   JM
OBVESTILA
IŠČEM V najem stanovanje. Telefonirajte na upravo Novega glasa (Trst) ali v večernih urah na tel. št. 040-942808.
MESEČNA MAŠA za edinost bo v ponedeljek, 6. julija, ob 17.30 v Marijinem domu v ul. Risorta v Trstu. Vabi Apostol-stvo sv. Cirila in Metoda v Trstu.
DAROVI
FRANC SAKSIDA ob prodaji znamk: za sestro Marjeto Mr-har-Madagaskar 100.000 lir; za misijonarja Danila Lisjaka-Burundi 100.000 lir.
ZACERKEVvRicmanjih: Na-talia Pregare, Ricmanje,
, 50.000; Maria Luisa in Giulia-no Sauli, Domio, ob srebrni poroki 200.000.
CIRILMETODOVA NEDELJA NA VEJNI
1 2. julija 1 998
Ob 17.30: novomašno slavje g. Vasjana Kecojeviča iz Sežane ob somaševanju jubilantov zlatomašnikov g. Rudija Bogatca, Stanka Živica in Antona Prinčiča ter srebr-nomašnikov Toneta Bedenčiča in Milana Nemaca. Sodeluje združeni zbor ZCPZ pod vodstvom Edija Raceta. Dobrodošle so narodne noše, skavtinje in skavti!
Prijazno vabi Apostolstvo sv. Cirila in Metoda v Trstu.
PRIREDILA SLOVENSKA GLASBENA SOLA -KONCERTNA POBUDA ROJAN
GLASB EN IKI-DIPLOMANTI NA KONCERTU V ROJANU
RAFFAELLA PETRONIO
V nedeljo, 7. junija, je bilo ob 20.30 v Marijinem domu v Rojanu spet zanimivo glasbeno srečanje, ki ga je priredila Slovenska glasbena šola - Koncertna pobuda Rojan, seveda v sodelovanju z rojansko župnijo. Z nedeljskim koncertom se je tako zaključila rojanska pomladna koncertna pobuda, ki je predstavila res zanimive in raznolike koncertne sporede.
Tudi nedeljski koncert je bil pester; tokrat so na rojan-skem odru nastopali letošnji diplomanti. Mladi glasbeniki slovenske in italijanske narodnosti iz naše dežele in iz Ljubljane so pokazali svojo tehnično in umetniško pripravo, sad vztrajnega, poglobljenega in trdega dela. Najprej pa je na glasbenem večeru nastopila klarinetistka, ki je že diplomirala in tako dosegla pomemben cilj na svoji glasbeni poti, ki se seveda komaj začenja. Klarinetistka Alessandra Falcia-no je dokončala glasbene študije na tržaškem konservatoriju Giuseppe Tartini pri profesorju Linu Urdanu, pianistka, ki jo je spremljala pri izvajanju, Elisa Fratnik, pa je diplomantka na tržaškem konservatoriju v razredu profesorice Roberte Lantie-ri. Duo ima bogato komorno dejavnost in izvaja pretežno skladbe romantičnih in modernih skladateljev. Tokrat se je predstavil s Fan-tasiestiicke op. 73 Roberta Schumanna.
Druga na vrsti je bila pianistka Jana Drasič, ki dokončuje svoj študij na Glasbeni matici - šoli Marij Kogoj v Trstu pod vodstvom profesorja Bogdana Kralja. Za sabo ima številne nastope tako solistično kot v komornih zasedbah, v zadnjih letih še posebno s klavirskim kvar-
ČETRTEK 2. JULIJA 1998
tetom gojencev šole Glasbene matice. Poučuje klavir na podružnici Glasbene matice na Katinari. Na rojanskem večeru se je Jana predstavila z Beethovnovo sonato op. 110 v stavkih Moderato, Al-legro molto, Adagio ma non troppo, Fuga, Allegro ma non troppo in s Chopinovim Nokturnom op. 27 št. 1. Sledila ji je hornistka Neža Gruden, ki dokončuje študij roga na Akademiji za glasbo v Ljubljani s profesorjem Jože-| tom Faloutom. V dobi šolanja je prejela tri prve, dve drugi in eno tretjo nagrado na tekmovanjih mladih slovenskih glasbenikov. Spremljevalka DarjaMlakar pa študira klavir na ljubljanski Akademiji v razredu prof. Dubravke Tomšič. Hornistka je izvedla skladboLaudatio za ; rog solo Bernharda Krola, i skupaj s pianistko pa Villa-nelle Paula Dukasa.
Kot zadnja je bila na sporedu flavtistka Elena Spinetti ob spremljavi pianista Marca Zaccarona. Elena je diplomantka na tržaškem konservatoriju v razredu profesorja Miloša Pahorja, Marco pa obiskuje deveti letnik v razredu profesorja Lorenza Baldinija. Oba sta ! že nastopala solistično in v raznih komornih zasedbah. Duo vodi profesorica Dina | Slama. Izvedel je Sonato za ! flavto in klavir Francisa Pou-lenca v stavkih Allegro ma-linconico, Cantilena in Presto giocoso.
Rojanska koncertna pobuda obvešča, da bodo oktobra sklenili letošnja glasbena srečanja s predstavitvijo nagrajenih samospevov na natečaju, ki so ga razpisali v začetku leta. V gosteh bosta takrat tudi dva mednarodno priznana slovenska zamejska pevca.
GORIŠKA KRONIKA
SINDIKAT SLOVENSKE SOLE
NOVOSTI Z ZADNJE LETOŠNJE SEJE
PRIZADEVANJA V MESTNI ČETRTI SVETOGORSKA-PLACUTA
10
ČETRTEK 2. JULIJA
1998
Odbor Sindikata slovenske šole - tajništvo Gorica, ki je bil izvoljen januarja 1997, je pod vodstvom predsednice Sonje Klanjšček sklenil svoje redno delovanje za to šolsko leto.
Na zadnji seji seje pregledalo dosedanje delo in vse kaže, da se je v zadnjem dobrem letu več stvari obrnilo na bolje. Glede šolskih orga-nikov za prihodnje šolsko leto so številke precej obetavne (sicer stanje še ni dokončno, v kolikor ni še rešen problem štirih stolic na višjih šolah), saj se po sedanjih podatkih zdi, da bo 53 stolic za višje šole, 22 za nižjo, 58 za osnovne, 36 pa je tajniških mest.
Odbor je z veseljem sprejel novico, da bodo šolniki, ki so prosili za enoletni študij v Ljubljani, prejemali redno plačo (kar sicer velja tudi za italijanske šolnike iz Slovenije, ki se izpopolnjujejo v Italiji že več let). Z Goriškega so bile odobrene tri prošnje (ena za osnovne, ena za nižjo, ena za višje).
Z ministrstva je prišel dokument, ki v nekem členu že delno zagotavlja pravno priznanje SSS. Po neuradnih vesteh naj bi bilo v pripravi besedilo, po katerem naj bi bil SSŠ pravno priznan, kar bi mu zagotovilo še večjo težo pri reševanju in razvoju slovenskega šolstva v Italiji.
Iz Rima je končno prišel prispevek, s katerim je zagotovljeno kritje laboratorija informatike na Industrijsko tehničnem zavodu (bivša sekcija ITI). Predsednica seje zahvalila za sodelovanje vsem odbornikom, posebno pa Danilu Štekarju, svetovalcu iz Nove Gorice, Silvani Hvalič, izvoljeni v vsedržavni šolski svet, Liviju Semoliču, sindikalnemu tajniku, za stalno sodelovanje in neutrdno delo, odborniku Encu Pavletiču, ki že več let spremlja rast in razvoj Industrijskega zavoda, ter odborniku Igorju Devetaku in Jožku Prinčiču, ki sta na šolskem skrbništvu zavzeta za naše šole.
-----------IS
VESTI IZ DOLA
POROKA NA PALKISCU IN PIKA NA "I"
PRVA POROKA
V	NOVI CERKVI
V	novi cerkvi na Palkišču je bilo v soboto, 13. junija, prisrčno in veselo slavje, saj so tam praznovali prvo poroko, odkar stoji na državni cesti, ki gre proti Trstu, lepa nova cerkev, posvečena fatim-ski Materi Božji. Ženin je Doljan Marjan Terana, nevesta pa Nataša Lavrenčič z bližnjih Poljan. Po cerkvenem obredu sta bila novoporočenca povabljena v dvorano pod cerkev, kjer so jima prisotni vaščani in člani doljanske skupnosti na krajši družabnosti nazdravili. Novima zakoncema je predstavnik doljanske skupnosti izročil v dar pergament v spomin na njun veliki dan v cerkvici na Palkišču.
PIKA NA "I"
Prejšnji leden smo na gori-ških straneh brali pismo do-berdobskega občana in žup-Ijana glede pobratenja med Doberdobom in Bledom. V /aclnjem odstavku je bilo ma-
lo	zajedljivo zapisano takole:
'V vsakem občinskem svetu, tako je menda tudi v Doberdobu, sedijo najrazličnejši svetovalci. Kot izgleda, na do-berdobski občini eni odločajo, drugi kimajo, tretje pa nič ne briga!" Da stvarnost ni prav taka, nedvoumno dokazuje izvleček iz uradnega zapisnika s seje občinskega sveta, na kateri se je odločalo o pobratenju. V zapisniku med drugim beremo naslednje besede: "Svetovalec E. Vižintin (...) je poudaril (...) nujo, da bi se za pobratenje zavzeli vsa društva, vsi prebivalci, tudi predstavniki cerkvenih oblasti." Malo nato beremo še tole: "Posegel je svetovalec E. Visintin in prosil, naj se njegov poseg zapiše v zapisnik (...). Želi si, da bi pri sporedu pobratenja sodelovala celotna skupnost in tudi cerkvena skupnost iz Doberdoba."
Zato "doberdobskega občana in župljana" prosimo, naj drugič vsaj iz spoštovanja do bralcevodgovorno preveri to, kar želi objaviti.
IGOR DEVETAK
V	Gorici smo s svojim glasom dne 14. junija obnovili tudi sestavo rajonskih svetov. Vanje smo Slovenci poslali svoje predstavnike, od katerih danes pričakujemo, da bodo iznašali ne le potrebe slovenskih ljudi, a si tudi prizadevali za vzpostavljanje kulture sodelovanja in sožitja s preseganjem zaprtosti ob državni meji. V tem smislu so bili naravnost pionirski stiki, ki jih je četrt Svetogorska-Pla-cuta navezala s solkansko krajevno skupnostjo, četudi podeljuje slovenski zakon le-tej drugačno težo. Rajonski sveti imajo namreč pri nas podrejen status, saj je za uresničevanje njihovih pobud v precejšnji meri odločujoča volja občinskih upraviteljev. O nalogah sveta in pa seveda prehodnem trenutku smo se pogovorili z Renatom Boeganom, dosedanjim predsednikom sveta, upokojenim goriškim podjetnikom, in Markom Bukovcem, slovenskim bančnim uslužbencem, zaposlenim v Pordenonu. Oba sta že odsedela en mandat v rajonskem svetu četrti Svetogorska-Pla-cuta, oba sta bila vanj tudi potrjena. Ob Marku Bukovcu sta bila izvoljena na listi “oljke" še dva Slovenca: Mara Černič in Igor Pahor.
Boegan - Za stvarne potrebe rajona dodeljuje občina iz svojega proračuna letno okrog deset milijonov lirza posege v prostoru in pet milijonov za ku Itu mo delovanje. To je vse, s čimer razpolagamo.
Bukovec - V svojem mandatu sem pobliže spoznal, če-
mu rajonski svet. Ta posreduje med centralno upravo, to je občino, in periferičnimi enotami, mestnimi četrtmi, saj bi drugače občinski upravitelji s težavo zadoščali stvarnim potrebam Goričanov. Na nas je, da zbiramo zahteve in tudi proteste ljudi, ki živijo na ozemlju rajona, jih nato posredujemo zadolženim za posamezna vprašanja, občinskim funkcionarjem in odbornikom, nakar skušamo z vztrajnim opozarjanjem doseči uresničitev zahtev. Ko pa gre za potrebe, ki teritorialno pripadajo rajonu, a hkrati uhajajo njegovim okvirom ali presegajo naše zmogljivosti, si prizadevamo, da najde občinska uprava v svojem proračunu ustrezna sredstva. Svoje moči in sposobnosti moramo torej uporabljati za konkretne potrebe ljudi našega rajona. Niso v naši pristojnosti politične zadeve, četudi smo svetovalci, izvoljeni predstavniki političnih sil.
Boegan - Prvi rajonski sveti so nastali okrog leta 1974. Vsaka stranka je glede na svojo težo na občinski ravni imela pravico do svojih predstavnikov. Število teh je bilo večje kot danes, ko jih prebivalci rajona določujejo z volitvami. Tudi društva in sindikati so pošiljali na seje svoje zagovornike. Spominjam se, da so tudi tedaj bili Slovenci dejavni v njih, predvsem v našem rajonu, za katerega vemo, da živi v njem lep delež slovenskega prebivalstva. Leta 1992, ko sta že minili dve leti tedanjega mandata, sem prvič sprejel predsedniško vlogo. Se danes se dobro spominjam, ka-
ko so nam takrat zabičali, da pritičejo rajonskim svetom malenkostne pristojnosti. Naloge rajonskih svetov, kot jih pojmujemo danes, so začele prihajati do izraza v osemdesetih letih. Svetovalci so začeli prejemati majhno odškodnino, svet pa rapolagati z denarjem.
Bukovec - V prejšnjem mandatu, ki se je iztekel meseca maja, smo uresničili sko-ro popolno preureditev ulice Ascoli, kjer je bil nekoč geto za goriške Jude in danes stoji sinagoga. Prizadevamo si še, da bi nam oblasti dodelile 350 milijonov za končno ureditev Ascolijeve hiše, v kateri bi radi pripravili prostor za razstave in prireditve.V tej ulici imajo Slovenci svojo duhovnijo, pred katero je danes urejen prostor. Osvetljava, pločniki, omejitev prometa: tudi to smo omogočili. Mislim, da daje ulica z ovrednotenjem zgodovinskih značilnosti tega mestnega predela kar dostojno sliko urejene Gorice.
Skrb za prostorsko ureditev naše mestne četrti je samo en vidik našega delovanja. Razstave, sejmi, na primer sejem starine na Placuti, predstavitev knjig, priznanje "Pla-cuta", ki ga rajon podeljuje zaslužnim posameznikom in društvom, so naše pobude na področju kulture in družabnosti. Med te dejavnosti se vpisuje tudi vzorno, a neobičajno “pobratenje” s solkansko krajevno skupnostjo.
Boegan - Povedanemu moram pristaviti, da so junijske volitve preobrazile sestavo rajonskega sveta iz prejšnjega mandata, čeprav se
politična razmerja niso veliko spremenila. Od izvoljenih v prejšnjem mandatu sva ostala le Bukovec in jaz. O novi večini v rajonskem svetu in imenovanju predsednika bomo odločali po demokratičnih pravilih najkasneje do 19. julija. Nova večina bo morala presoditi, ali bo prevzela za svoja prizadevanja dosedanjih svetovalcev.
Bukovec - Prepričan sem, da bo tudi novi svet složno stopil na uspešno prehojeno pot, predvsem na tisto, ki nas je popeljala do prijateljskih izmenjav s solkansko krajevno skupnostjo. Iz izkušnje smo se učili, da morajo strankarska ali vnaprejšnja politična stališča stopiti v ozadje. Z dosedanjim predsednikom sva si eno v prepričanju, da bova zastavila vse svoje sile, da se bo čezmejno sodelovanje s Solkanci okrepilo. Morda se bo večina v rajonskem svetu na prvi pogled zdela nerodna ali celo protislovna glede na običajna politična razmerja. Iskali bomo dogovore
o	konkretnih ukrepih, o katerih ni težko ocenjevati splošne koristi. Kako bi se nova večina mogla na primer izreči proti odnosom s Solkanci, s katerimi smo podpisali simbolično, vendar za nas obvezujočo listino o prijateljstvu in sodelovanju?
Boegan - Prav med zadnjim sestankom sveta dne 23. aprila smo imeli v naši sredi delegacijo iz Solkana, v kateri je bil tudi predsednik solkanske krajevne skupnosti Roman Colja. Potrdili smo trdo voljo po okrepitvi sodelovanja med obema skupnosti-ma. Pričakujemo, da bodo novi svetovalci sprejeli naše načrtovanje skupne poti kot dragoceno dediščino.
OBUJENA STARA TRADICIJA
LEPO KRESOVANJE V SELCAH
KARLO MUČIČ
V	torek zvečer, to je na predvečer sv. Ivana, je tradicionalni svetoivanski kres spet zagorel v Laškem. Do še pred 40 leti so tradicionalno kresovanje prirejali pod železniško postajo v Tržiču v času, ko je še živelo v Laškem veliko Slovencev. Lepi junijski običaj je nato bil prekinjen, dokler ga ni v zadnjih letih društvo Jadro oživilo v kraju Križada nad Polačami. Letos pa, da bi olajšali udeležbo predvsem starejših oseb, sta društvi Jadro in novopečeno
Slovensko kulturno in rekreativno društvo Tržič s skupnimi močmi organizirali kresovanje v Selcah, v parku, kjer potekajo skozi celo leto šagre, pohodi, športna tekmovanja, prireditve ob koncu šole in vrtca iz Romjana ter drugi vaški prazniki.
Ob najkrajši noči v letu so se na tem mestu srečali v zares velikem številu Slovenci iz Laškega in s svojo prisotnostjo izpričali, da tega starodavnega običaja ne le niso pozabili, a jih njegova oživitev še
močneje poveže s slovensko tradicijo, ki so ji posebno ljubi ljudski običaji. Tisti, ki so prišli na Križado, so si najprej prizorišče praznika ogledali in se nato še sami spustili v sproščeni vrtinec praznovanja. Prav prijetno in zabavno je bilo spremljati lepo organizirane igre za otroke in mladino. Sledila je družabnost ob skrbno pripravljenem ribjem prigrizku in glasbi, sodelovali so namreč trije harmonikaši, ki so praznovanje obogatili s prijetnimi zvoki narodnih napevov. Za potrebe društva in za kritje stroškov večera je stekel tudi srečolov. Glasba je spremljala prasketanje ognja še pozno v noč.
Na koncu naj še povemo, da bosta zadnji teden avgusta in prvi teden septembra čas za zbiranje otrok vrtca in šole na sedežu društva v Ro-mjanu. Lanska uspešna izvedba poletnega centra in še zlasti ljubeznivi pristop učiteljice sta razlog, da je letos vpisanih še več otrok, za katere bosta po vsej verjetnosti poskrbeli dve učiteljici. Na narodnostno ogroženem področju je vsaka oblika srečevanja v slovenskih krogih, v katere pristopajo zelo številni otroci mešanih zakonov, dobrodošla in hvalevredna.
PO TEKMOVANJU
V	BOLOGNI
EDI SKOK PRESTOPIL V ELITNO KATEGORI jO
Tekmovalec v streljanju na glinaste golobe Edi Skokzjaz-bin je spet dosegel pomemben uspeh. Na tekmovanju za veliko nagrado združenja Fl-TEV v Bologni je namreč zmagal in tako dosegel uvrstitev na državno prvenstvo in napredovanje iz prve kategorije v najvišjo, elitno kategorijo.
V	Bologni je nastopilo 197 strelcev. Prvi dan tekmovanja je Skok dosegel 74 zadetkov na 75 možnih. V nedeljo, 28. junija, je prvo serijo končal z rezultatom 22 na 25, drugo pa s 25 na 25! S skupnim rezultatom 121 na 125 je dosegel prvo mesto ex aequo s tekmecem Acetom (dokaz, da je briško vino družine Skok nedvomno boljše od kisa...). V finalni seriji najboljših šestih strelcev je Skok edini dosegel poln izkupiček točk (25 na 25) in s tem zmagal s petimi točkami prednosti.
Obetavnemu tekmovalcu iskreno čestitamo! --------ED
JAMLJE / ZLATOMAŠNIK ANTON PRINČIČ
BOD' POZDRAVLJEN, ZLATOMAŠNIK!
V	nedeljo, 28. junija, je v Jamljah obhajal zlato mašo g. Anton Prinčič, ki upravlja to župnijo od leta 1981.
Jubilant je doma iz Kozane v Brdih. Tam seje rodil 13. avgusta 1922 v verni družini, saj je poleg zlatomašnika v tej družini dozorel tudi poklic sestre, ki je postala redovnica pri uršulinkah v Gorici. Osnovno šolo je opravil v Kozani, nakar je prišel v malo semenišče v Gorici I. 1936. Ko je vojaška oblast med vojno rekvirirala zgradbo malega semenišča za bolnišnico, se je z drugimi gojenci preselil v semenišče v Castellerio pri Vidmu. Po končani osmi gimnaziji je stopil v bogoslovno semenišče v Gorici 1.1944. lu je doživel tudi bombni napad, ko je šel z drugimi bogoslovci na sprehod in bil ranjen. L. 1948 je končal bogoslovje in bil posvečen za maš-nika 27. junija v cerkvi sv. Ignacija; posvetil ga je nadškof Karel Margotti. Naslednji dan je imel na praznik apostolov Petra in Pavla novo mašo v Podgori. O tej novi maši piše Slovenski Primorec takole: "Zaradi razmer, ki vladajo danes
v	naši deželi, ni mogel domov in tudi njegovi starši niso mogli na sinovo novo mašo." Septembra 1947 so namreč začrtali sedanjo mejo med Ita-li-jo in tedanjo SFRJ in tedaj je več let bila meja neprestop-na. Poročilo se nadaljuje: "Podgorci so bili z g. župnikom tako dobri, da so sprejeli g- novomašnika kot svojega in mu omogočili lep spomin na njegov najlepši dan v življenju... Lepo so ga pri slavoloku sprejeli in zvonovi so mu pritrkovali. Na koru je bilo ubrano petje cerkvenega zbora pod taktirko Mirka Renerja,
FOTOBUMBACA
pri orglah pa je igral novo-mašnikov domačin Maks Debenjak. Pridigal je msgr. Franc Močnik."
Tako za novo mašo. Po no-
vi	maši je g. Prinčič prišel v Alojzijevišče za prefekta. A-lojzijevišče je takrat vodil g. Janez Eržen. V letih 1951-55 je bil v Gradežu za kaplana. Takrat nas je namreč bilo v škofiji toliko slovenskih duhovnikov, da je nadškof poslal nekatere v Furlanijo. Iz Gradežaje jubilant šel za župnika v Zgonik (1955-72), od tam pa v Števerjanu. To župnijo je vodil do 1.1981. V tem času je doživel potres v Kar-niji, ki je prizadel tudi cerkev in župnišče v Števerjanu. Za popravila je g. Prinčič uredil vse potrebne korake, a sadov ni užival, ker ga jel. 1981 nadškof imenoval za župnika v Jamljah z upravo Dola. V Jamljah je sprejel tudi relikvije sv. Antona, ko so jih prinesli tudi v našo škofijo. V Dolu pa je preko prizadevnih župlja-nov omogočil zgraditev nove i cerkvice, saj so morali dotlej maševati v razredu nekdanje šole. Tako je cerkev v Dolu posvečena Srcu Marijinemu
in bo trajen spomin nag. jubilanta in njegove pomočnike.
V	nedeljo, 28. junija, se je jameljska župnijska verska skupnost v velikem številu pridružila slavju gospoda Prinčiča. Med slovesnostjo je nekaj prisrčnih besed spregovoril mladi župljan David Pahor. Objavljamo jih:
Predragi g. župnik! Veseli smo, da se lahko tukaj z Vami zahvaljujemo Bogu za petdeset let mašništva. Veliko lepega ste v teh letih doživeli, a tudi bridkosti ni manjkalo; bila so to zadoščenja in razočaranja. Vse je vodila in vodi Božja previdnost, da se uresniči glavni cilj Vašega življenja, pa tudi življenja tistih, katerim ste bili postavljeni kot pastir, to je - večno življenje.
Lepo bi bilo pisati o vsem, kar ste doživeli v teh petdesetih letih, toda sedaj ni dovolj časa za to. Primerno pa se mi zdi omeniti dogodek iz mladosti, s katerim je Božja previ-I dnost potrdila Vašo odločitev za duhovnika. Med vojno ste j postali žrtev letalskega napada. Zdravniki so se že odločili za amputacijo roke zaradi za-\ strupitve. Na predlog gospoda
nadškofa pa so odložili poseg. j Že naslednjega dne se je rana toliko izboljšala, da ni bil več \ potreben kirurški poseg in tako ste lahko bili posvečeni za du-| hovnika.
Izmed dogodkov teh zadnjih let pa se mi zdi najbolj va-[ žen zgraditev cerkve na Palki-| šču v Dolu, cerkve, posvečene fatimski Materi Božji. Ko je lani I kip fatimske Matere Božje romal po Sloveniji, se je tik pred vrnitvijo v Fatimo ustavil prav v tej cerkvi. V tem lahko vidimo poseben blagoslov Mate-j re Božje Vam in vsem tistim, ki so pomagali pri dograditvi. j Zdi se mi, da Vas hoče Go-\ spod danes še na poseben na-čin pridružiti svojemu delu od-| rešenja z zdravstvenimi preizkušnjami, zato kar pogumno naprej! Gospod župnik, ob tem jubileju Vam iskreno česti-! tamo in združeni v molitvi se j zahvaljujemo Bogu za vse do-' bro, ki smo ga prejeli od Vas. Mogoče nismo pokazali dovolj hvaležnosti, zato prosimo danes Boga, naj Vam stotero 1 povrne. Predragi g. zlatomaš-\ nik, Bog Vas živi še na mnoga ■ leta!
Čestitke in voščila je jubi-1 lantu izrekla tudi predstavnica društva Kremenjak; naj povemo, da je istega dne to društvo priredilo v Jamljah 4. mednarodno netekmovalno in 2. tekmovalno srečanje godcev na diatonično harmo niko. Po maši se je ob zlato-mašniku dejansko zbrala vsa 1 vas, ki je poskrbela za boga-| to pogostitev. Ob 17. uri je g. Prinčič ponovil zlato mašo v i rojstni vasi Kozani v Brdih.
Jubilantu naj gredo tudi iskrena voščila uredništva in uprave našega tednika.
OBVESTILA
26. JULIJA letos bo ob 17. uri v Gabrjah ob Vipavi ponovitev nove maše fr. Petra Vrabca OFM. Vabljeni!
"ACROSS THE border". V petek, 3. t.m., bo ob nogometnem igrišču v Sovodnjah ob 21. uri rock koncert pod zvezdami: nastopile bodo tri goriške skupine: Why, Juke Box in Floating points.
POLETNI URNIK sedeža SSO v Gorici: od 15.6. do 4.9.1998 je sedež v Gorici odprt od 9. do 12. ure. Od 17. do 21. avgusta pa bo zaprt zaradi dopusta.
DAROVI
ZA POTRESENCF. v Posočju: Mirko Mužič 50.000; namesto cvetja pok. Štefaniji Bukovec sestre Simčič 70.000 lir.
ZA CERKEV sv. Ivana: Aleksandra in Franko ob rojstvu malega Tadeja 200.000 lir.
ZA CERKEV v Števerjanu: druž. Slavko Štekar 100.000; N.N. upokojenec 200.000; N.N. 100.000; N.N. 100.000; namesto cvetja na grob pok. Jelki Ka-rara vd. Tomažič otroci z družinami 100.000, sosedi Lojzka in Milka Mužič 50.000, nečakinja Jerica z druž. 100.000, nečakinja z druž. 100.000, Viktorija Maraž 50.000, Marica Rožič-Vogrič 50.000; Milka Mužič 50.000; v spomin na očeta F. Hledeta ob 10. obletnici smrti
Aleš Komjanc z druž. 50.000; N.N. 35.000; v spomin na pok. mater Štefanijo Bukovec D. Per-tout 300.000; namesto cvetja na grob pok. Ivanu Terpinu Albina in Giovanni iz Podgore 50.000, druž. Škorjanc, Vida in Serafino
200.000,	delavke podjetja Šuligoj 100.000, Karmela Terpin z druž. 100.000, hčerka Mirjam z družino 200.000; starši ob krstu Aleksandra Formentinija 100.000; N.N. 200.000 lir.
ZA CERKVENI pevski zbor v Števerjanu: Jelka Tomažič Karara 50.000; N.N. 100.000; v spomin na pok. Jelko Tomažič otroci z družinami 100.000 lir.
ZA SKLAD sestre Mihelangele Maraž: N.N. 30.000; Jelka Karara Tomažič 20.000; Ivica Simčič vd. Maraž 50.000; N.N. 150.000; N.N. 100.000; N.N. ; 100.000; namesto cvetja pok. | teti Jelki druž. Klanjšček in Grav-i nar 100.000, N.N. 50.000 lir.
ČESTITKE
Svoji pevki dr. Katji Lavrenčič iskreno čestita za uspešno opravljeno diplomo iz klavirja na tržaškem konservatoriju Tartini zbor Lojze Bratuž.
Dirigentu Stojanu Kuretu, ki je na mednarodnem tekmovanju Naša pesem v Mariboru z Akademskim pevskim zborom Tone Tomšič bil deležen vrste priznanj, iskreno čestitajo pevci zbora Lojze Bratuž.
SKPD FRANČIŠEK BORGI|A SEDE) - STEVERJAN
vabi na
28. FESTIVAL NARODNOZABAVNE GLASBE
med Borovci v Števerjanu
. petek, 3. julija 1998, ob 20.30 - 1. tekmovalni večer; . sobota, 4. julija 1998, ob 20.30 - 2. tekmovalni večer; . nedelja, 5. julija 1998, ob 17.30 - finale in nagrajevanje ter koncert ansambla Lojze Slak.
11
ČETRTEK 2. JULIJA 1998
IZ SKAVTSKEGA ŽIVLJENJA
ŠPORTNI OREL
ZAHVALNA MAŠA
V	nedeljo, 21. junija, smo se skavtje z Goriškega zbrali Pd sveti maši v Štandrežu, da t>i se zahvalili Gospodu za vse lepe trenutke, ki smo jih doživeli med skavtskim letom ob 'grah, pustolovščinah in na sestankih. Po maši, ki jo je daroval g. Karlo, smo se skavtje 'n domačini zbrali na župnijskem dvorišču, kjer smo odigrali tombolo. Izkupiček igre (kar pol milijona lir) bomo iztočili potresencem v Posočju. Skavtsko srečanje v Štandrežu se je končalo z željo vseh Prisotnih, da se bomo spet srečali na poletnih taborih, kjer bomo brezskrbno in v veseli družbi doživeli višek skavtskega delovanja.
POLETNI TABORI
Roverji in popotnice se bodo odpravili 13. julija na desetdnevni potovalni tabor iz Bohinja na Triglav. Po tridnevni hoji v gorah bodo v Lepeni pomagali pri hišnih in poljskih opravilih družinama, ki sta utrpeli potres. Pomoč domačinom je namreč namen
pobude Skupaj za Posočje, v kateri sodelujejo v različnih časovnih obdobjih roverji in popotnice iz Tolmina, Nove Gorice, Ajdovščine, Postojne, Ilirske Bistrice, Ankarana, Ži-rov, Trsta in Gorice.
Izvidniki in vodnice bodo 19. julija postavili šotore v kraju Pletišča pri Tipani. Med dvotedenskim bivanjem v naravi bodo uresničili različne podvige in načrte, ki temeljijo na odgovornosti in skavtskih spretnostih. Vodniki so med drugim pripravili program za dan obiskov, ki se bo pričel v nedeljo, 26. julija, s sveto mašo ob 12. uri.
Volčiči in volkuljice. Najbolj daleč se bodo letos poda-
li	najmlajši. Volčiči in volkuljice bodo preživeli poletne počitnice na Visokem pri Škofji loki. V družbi deklice Pollon, ki bi rada postala boginja, bodo zbirali dobra dela. Hudobne sile pa jim bodo malo ponagajale. Vse, ki se želijo pobliže seznaniti z dogodivščinami naših najmlajših, vabimo v nedeljo, 2. avgusta, ob 9.30 k maši in nato k tabornemu ognju.
VESELO KRESOVANJE NA VRHU SV. MIHAELA
Mladinski pevski zbor Vrh sv. Mihaela in skavtje so si tudi letos na Ivanovo zamislili veselo kresovanje. Otroci so se začeli zbirati že popoldne, a deževno vreme jim je preprečilo nabiranje travniških rož. Proti večeru pa je Larga (kraj kresovanja) privabila mlajše in starejše. Fantje so pripravljali kres, ostali so igrali na tombolo. Gospe Anamarija in Gabrijela sta za vse prisotne skuhali paštošuto. Ob mraku so otroci z veseljem prižgali kres. Ob spremljavi harmoni-
ke in kitare so najbolj pogumni skakali čez ogenj, že dru-| go leto zapored pa se je drzni Marjan podal kar bos po | žerjavici. Zabava se je nada-’ Ijevala v prijetni družbi še nekaj časa, dokler ni najmlajših ' pregnala utrujenost.
Člani mladinskega pevskega zbora Vrh sv. Mihaela so sedaj zasluženo na počitni-: cah. Konec avgusta bodo odpotovali na vsakoletni izlet. Tokrat se bodo podali v Brda, po poteh Alojza Gradnika. ----------IC
BLAGOSLOVITEV KIPA IN KAPELICE
OBNOVLJENO ZNAMENJE NA BUKOVJU V ŠTEVERJANU
MARTINA HLEDE
V	soboto, 27. junija, je šte-verjanski župnik Anton Lazar po sveti maši blagoslovil na Bukovju obnovljeni kip in kapelico Matere Božje.
Pobudo so dali nekateri farani, ki so hoteli to znamenje obnoviti, zato je zamisel vredna še večje pohvale. Zal se o kapelici ne ve veliko razen tega, da je bila sezidana leta 1925 na zemljišču družine Maraž. Nekateri vaščani pravijo, da je tedaj živela v neki baraki na “britofu" ženska, ki je hotela postaviti zname-nje-kapelo v čast Materi Božji v zahvalo za varstvo med prvo svetovno vojno. Ta ženska, katere ime ni znano, je umrla malo pred letom 1925, zato je naročila prijateljici ali sorodnici, naj izpolni njeno željo. Ta ženska je bila Frančiška Humar vd. Škorjanc.
Po blagoslovu v soboto na Bukovju je sledil kratek kulturni spored, ki so ga oblikovali pevci in recitatorji. Cerkveni pevski zbor se je pod vodstvom Hermana Srebrni-
r
ča predstavil s štirimi Marijinimi pesmimi. Mladi recitatorji Tadej Lango in Tamara ter Valentina Šuligoj so prebrali nekaj pesmic v čast Mariji; Martina Valentinčič in Irena Bednarich pa sta sklenili program z branjem odlomkov iz črtice Emijana Cevka Znamenje. Slovesnost se je zaključila ob zvokih pesmi Je mrak končan (J. Hladnik). Sledila je družabnost na borjaču družine Maraž.
12
ČETRTEK 2. JULIJA
J 998
BENEŠKA SLOVENIJA
KANALSKA DOLINA
OB SPETRSKEM FARNEM ZAVETNIKU
NOVI VELIKI ŽUPAN NADIŠKIH DOLIN
ERIKA JAZBAR
Ob raznih prireditvah, ki se v teh dneh snujejo za kulturno poletje v videmski pokrajini, je bila za našo slovensko narodnostno skupnost v Benečiji oz. za širšo zamejsko javnost najzanimivejša vrsta prireditev, s katerimi so v soboto in nedeljo v Špetru praznovali farnega zavetnika Sv. Petra. V ta namen so domači družbeno-kulturni in politični delavci priredili vrsto verskih, kulturnih in družabnih manifestacij, ki so naletele na zelo zadovoljiv odziv ne le pri domačih ljudeh.
V soboto seje praznovanje začelo z nastopom tonkačev iz Nadiških dolin na špetr-skem zvoniku, nato seje srečanje nadaljevalo z vaško družabnostjo ob kioskih in veselem razpoloženju. V večernih urah je bil na programu celovečerni koncert alpinske brigade julia.
Osrednja slovesnost je bila v nedeljo. V jutranjih urah je bila najprej v farni cerkvi peta maša, nato so v prvih popoldanskih urah v občinski dvorani nagradili otroke, ki so
sodelovali pri natečaju narečnih del Moja vas.
Pozno popoldan se je Benečija vrnila za nekaj stoletij v preteklost, v tisto obdobje,
I ki je bilo po mnenju vseh za te kraje najlepše, o katerem pa se le redkokdaj spregovori v državnih šolah. Zupani in občinski upravitelji so namreč tretjič obudili staro "arengo" oz. "veliko sosiednjo", s katero so domači ljudje pred stoletji avtonomno upravljali svojo zemljo in odločali o usodi | svojih ljudi. Manifestacija se je začela v farni cerkvi z ve-1 černicami in ob sodelovanju domačih zborov iz Nadiških ! dolin, ki jih je vodil Nino Spe-cogna; med temi naj omenimo mlado skupino Beneške korenine, Matajur, Ned iške puobe, Pod lipo in Rečan. Sledila je procesija oz. dolg sprevod s prapori in župani desetih občin, s svetovalci, pevci in godci iz Čedada ter nazadnje publiko, ki je krenila k cerkvici sv. Kvirina, kjer je bil višek slovesnosti. Pod taktirko režiserja Alda Klodiga ter s sodelovanjem svetovalca za beneško zgodovino Giorgia Ban-chiga so oživili zgodovinski
prikaz beneškega parlamenta in dekani so izvolili velike-gažupana Nadiških dolin. Volitve so potekale po stari navadi: velikega župana so izvolili ! dekani, tako daje vsak vpičil svojo palico, simbol moči, h kandidatu, ki je bil zanj najbolj primeren. Najbolj prepričljiv je bil lani dreški župan Mario Zufferli, ki je bil do nedelje "veliki župan Nadiških dolin". Novi župan pa je Lo-renzo Zanutto, ki je sicer župan v občini Sv. Lenart. Spomnimo, daje bilazadnja"ve-lika sosiednja" pri cerkvici sv. Kvirina 2. maja 1804.
Vreme letos ni prizaneslo ; organizatorjem inzeloštevil-I ni publiki, tako da je zadnja ! točka na programu odpadla. Beneško gledališče je namreč I pripravilo zanimivo staro pravdo iz leta 1401 z Landarskega j gradu, o čemer bomo zvedeli kaj več prihodnje poletje.
Ob koncu slovesnosti je Gorska skupnost podelila srebrne plakete najbolj zaslužnim ljudem iz Nadiških dolin in tistim, ki so s svojim delom pripomogli k rasti te zemlje. Priznanja so dobili med drugim Nino Specogna, Zdravko Likar iz Kobarida in zbor Nediški puobi za dolgoletno delovanje.
RUBRIKE
Z D O M STVO
"SLOVENSKA DUŠA POJE"
POLDE CVERLE
V Essnu je 6. junija potekala revija slovenskih zborov iz Evrope, ki jo prirejajo, letos osmič, vsako drugo leto. Gostitelji so bili člani moškega pevskega zbora društva Bled iz Essna. Predstavniki
EVROPA NARODOV m
T
še pomanjkljiva. C>d leta 1980 je učenje frizijščine obvezno obveznega šolanja,
le v
VIDA VALENČIČ
FRIZIJA, USPEŠNOST PRAGMATIZMA
V prejšnjih vrsticah ste lahko brali o miroljubnem narodu na skrajnem severu Nizozemske. Frizijci se radi sami sebe označujejo kot ljudi, ki ljubijo predvsem svobodo in samostojnost, in to že od majhnega. Kar sem opazila, je predvsem posebna mešanica tradicionalnega in najbolj a-vantgardnega, ki označuje njihovo življenje. V posrečeno kombinacijo združujejo Frizijci pristno kmečko življenje na vasi in npr. najmodernejše u-metniške zvrsti, preko katerih izražajo svojo ustvarjalnost in svojo kulturno zakladnico. Zanimivo je npr., da je frizijska književnost izredno avantgardna; označuje jo velika mera pogumnega eksperimentiranja tako v obliki kot v vsebini, ki se večkrat zoperstavi konservativni miselni zatohlosti. Frizijska literatura je pomembna tudi zaradi analize nove frizijske družbe. Literatura v tem smislu zrcali družbo, pa ne samo to: obenem tudi načenja diskusijo o novih vplivih, ki se vedno bolj vključujejo v današnjo Frizijo in jo preobra-zujejo tako na ekonomskem kot na družbenem področju.
Mislim, da nisem daleč od resnice, če napišem, da je značilnost tega naroda predvsem velika želja po spoznavanju in znanju. Kar me je o tem dodobra prepričalo, je bil tipični fri-
i zijski način prodaje lastnih j knjig, imenovan sutelaksje: to je prodaja knjig s strani vseh prebivalcev od vrat do vrat. In da to ni le občasna folklorna zadeva, se lahko prepričate ob številu frizijskih knjig, ki so jih na ta način prodali leta 1991: 25.000! Včasih se ti distributerji- prostovoljci peljejo s kombiji, včasih pa (predvsem ženske) hodijo od niše do hiše v vasi kar s samokolnicami, polnimi knjig, pozvonijo na zvonec in jih ponujajo vaščanom!
Prebivalci Frizije (verjetno je to značilnost vseh severnih narodov) so seveda izredni pragmatiki in učinkoviti organizatorji. Resda se lahko ponašajo s tekočim znanjem treh ali štirih jezikov (frizijščina, holandščina, angleščina ter nemščina) in zato so dosti pred nami dojeli npr. bistvo združene Evrope in možnosti, ki jo slednja predstavlja. Obenem pa so tudi spoznali vse prednosti, ki jih predstavlja nova tehnologija in so se z veseljem vpeljali v ta naš "internetizi-rani" svet.
Njihova želja po spoznavanju in vsestranska podpora številnim kulturnim iniciativam je razvidna tudi v samem ustroju frizijske radijske, predvsem pa televizijske postaje Omrop Fryslan. Frizijska televizija si je s svojo inovativnostjo zagotovila priljubljenost vseh prebivalcev dežele. Program aktualnosti Hjoed (Danes) je pred dvema letoma celo stopil na stopničko najbolj
gledane televizijske oddaje v celotni Friziji, in to pred vsemi ostalimi nizozemskimi komercialnimi postajami, ki predvajajo lahkotne filmčke po Berlusconijevem zgledu. Tudi Omrop Fryslan pa ne bi bila manjšinska televizija, če se ne bi znašla v kritičnih finančnih težavah. Kakšna je bila rešitev? Vsi prebivalci Frizije letno prispevajo kakih 10.000 lir, za ostala sredstva pa gre zasluga prizadevnim politikom Province, ki so izborili od države potrebno letno podporo. To pa ni še vse. Isti politiki si zdaj prizadevajo, da bi lahko prav v sodelovanju z Omrop Fryslan spodbudili in seveda finančno podprli druge dejavnosti, npr. gledališke predstave in raznorazne avdiovizualne produkte v frizijskem jeziku. Izgledi so torej rožnati po zaslugi pragmatizma in konkretnega prizadevanja Frizijcev.
Ustanova, ki verjetno naj-dostojnejše predstavlja to deželo in njene prebivalce, je Fryske Akademy, dobesedno Frizijska Akademija, izredno aktiven in imenitno organiziran raziskovalni center ter središče vsestranskega frizijskega kulturnega delovanja. Glavna problematika, s katero se Fry-ske Akademy ukvarja že od nastanka leta 1945, je raba frizijskega jezika, v prvi vrsti v šolski vzgoji. S frizijščino so lahko učenci prišli v stik vse od leta 1938, ko je nizozemska vlada dovolila učenje t.i. "krajevnih narečij" med šolskimi u-rami. Kljub vsem desetletjem, ki nas ločujejo od leta 1938, pa je šolska vzgoja v frizijščini
šele pred petimi leti pa so jo uvedli tudi v prvem letniku srednje šole (naše višje srednje šole). Vse ostalo ostaja izključno v holandščini. Izjema so učiteljišča, ki morajo formirati frizijske učitelje. Velik prepad pa je, kot smo že pisali, ko si mladostnik izbere študij na univerzi in mora daleč od Frizije.
Nizozemci so znani po svoji strpnosti. Vlada je že leta 1956 uradno priznala Frizijo kot dvojezično skupnost, frizijščino pa posledično kot drugi uradni jezik v določenih situacijah. Tako npr. Pokrajinski svet Frizije, ki dejansko u-pravlja to področje, redno izdaja dokumente in poročila v jeziku, ki je lasten temu področju. V zadnjih desetletjih se je položaj frizijske skupnosti samo izboljšal, predvsem v šolski vzgoji, javni upravi ter sodstvu. Danes ima frizijščino kot materin jezik kakih 350.000 ljudi, kar bi znašalo nekaj več kot polovico vseh prebivalcev Frizije. Vendar ta jezik ni le domena tistih, ki že v zibelki slišijo frizijska ljubkovalna imena; veliko prebivalcev tega nizozemskega predela se frizijščine nauči tudi v odraslih letih, tako da dejansko tričetrt celotnega prebivalstva na fri-zijskih tleh jo lahko razume in govori (četudi je potem pisna in bralna veščina redkejša).
Osnovni problem je torej ekonomskega izvora. Frizija potrebuje novo gospodarstvo in seveda predvsem možnost, da si ga sama kroji in upravlja, neodvisno od The Haaue-a. Kar so Frizijci v vseh ten letih dokazali na kulturnem in političnem področju, bodo zagotovo tudi v gospodarstvu. -----------DALJE
zborov so že sklenili, da bo naslednje srečanje leta 2000 v Merlebachu v Franciji.
"Slovenska duša poje" je bila tema revije v Essnu. Slo-I venci se radi srečujemo, zra-I ven pa z veseljem zapojemo, j Tudi z veselo pesmijo ohra-I njamo neizmerno bogastvo i naše dediščine. Tako je napi-i sal Bojan Oman, učitelj dopolnilnega pouka slovenščine, v uvodni besedi program-j ske knjižice.
Deset zborov je predstavilo krajši repertoar. Kot prvi je zapel gostitelj, to je moški i pevski zbor Bled iz Essna pod vodstvom Danice Ban. i Sledila sta mešani in moški i zbor društva Slomšek (vodi Vili Rogelj) iz Maasmechel-( na. Iz Berlina sta se oglasila I moški oktet in dekliški sek-j stet Planika (vodi Franjo Puk-meister), nato pa še moški j pevski zbor Slovenski fantje j in mešani pevski zbor Slo-i venski cvet iz Moersa (vodi Iztok Kešpret). Na vrsti je bilo slovensko pevsko društvo Zvon iz Heerlena (vodi Toni Kropivšek), ki je zapelo v moški, ženski in mešani zasedbi. Sledil je mešani pevski zbor Naš dom iz Genka (vodi Franc Novak). Na srečanjih stalno sodelujeta tudi mešani pevski zbor rudarskega društva Jadran iz Merle-bacha (vodi Lauren Egloff) in slovenski mešani pevski zbor iz Aumetza. Kot zadnji so navzoče presenetili gostje iz Slovenije, moški pevski zbor Blaž Arnič iz Zgornje Savinj-i ske doline pod taktirko Mi-i tje Venišnika. Na koncu so vsi zbori skupaj zapeli pesem Tam, kjer Sava Dravo v priredbi Danice Ban.
Srečno je ljudstvo, ki veselo peti zna. S temi besedami lahko sklenemo zapis o priljubljenem dogodku pri nas. Zbori so pokazali, da so se izvrstno pripravili in zrasli v kakovosti. Izbrano petje in organizacijo prireditve sta pohvalila tudi veleposlanik in konzul republike Slovenije v nemškem Bonnu.
NA TABLJI NOVA MEDNARODNA TURISTIČNA DRUŽBA
ČEZMEJNO SODELOVANJE ZA PREPOROD TURIZMA
Dne 23. junija je bila na Tablji (Pontebba) ustanovljena družba Open Leader (slov. odprti voditelj), ki bo v glavnem skrbela za turistični preporod na celotnem ozemlju pristojne Gorske skupnosti.
Ustanovitelji so poleg Gorske skupnosti Kanalske doline in Canal del ferro tudi vse občine, ki delujejo v njenem sklopu ter razne druge uprave in združenja iz Furlanije. Novost je v tem, da sta k tej pobudi pristopili občini Kranjska Gora in Bovec za Slovenijo ter občini Podklošter (Ar-noldstein) in Šmohor (Herma-gor) za Avstrijo. Gre skratka za popestritev in promocijo turistične ponudbe, mednarodno podjetje pa bo delovalo izključno z evropskimi prispevki oz. s financiranjem Evropske zveze.
Lep primer čezmejnega sodelovanja bi lahko postalo smučarsko središče na avstrij-sko-italijanski meji na Mokri-nah ter tisto na italijansko -slovenski meji, ki se vije po vrhu Kanina (na sliki smučišče na italijanski strani). -----------ED
SLOVENIJA
V SLOVENIJI
OŽIVLJANJE
ZDRAVILIŠČA
RIMSKE TOPLICE
Zdravilišče Rimske toplice, ki je nekdaj služilo Jugoslovanski armadi, bodo obnovili. O tem je minister za delo, družino in socialne zadeve Anton Rop podpisal t.i. pismo o nameri. Z njim so se država in investitorji obvezali, da bodo prispevali sredstva za ponovno usposobitev zdravilišča, ki je pred drugo svetovno vojno uživalo velik sloves. V konzorciju sodelujejo država, ljubljanska družba Invest-plan, družba Gradis iz Celja in mariborska družba Alpine CTC. Rezultat dogovorov je bil, da bo država 40-odstot-na lastnica, investitorji pa 60-odstotni lastniki nove družbe. Vrednost osnovnega kapitala bo 2,1 milijarde tolarjev, pri čemer bo vrednost objektov, ki jih bo v posel vložila država, 400 milijonov tolarjev. Njenemu stvarnemu vložku bodo prišteli tudi dva vložka Splošne bolnišnice Celje. Obnova zdravilišča bo predvidoma stala 1,1 milijarde tolarjev. Končali naj bi jo v treh letih.
V zdravilišču Rimske toplice bodo v prvi fazi obnovili obstoječe objekte, prenočitvene zmogljivosti in terapevtsko dejavnost. V drugi fazi bi zgradili pokrit bazen z zdravilno termalno vodo, dopolnilne objekte in obnovili So-fijin dvorec. Sprva naj bi zaposlili od 50 do 70 ljudi, v drugi fazi obnove pa bo predvidoma zaposlenih že sto delavcev in uradnikov. Prvi gostje naj bi v Rimske toplice prišli že leta 1999. (M.)
POLEMIKE TUDI OB PRAZNOVANJU DNEVA DRŽAVNOSTI
DVOMI O MOŽNOSTIH ZA NARODNO SPRAVO
Politične stranke v Sloveniji naj bi do konca junija sprejele stališča do Deklaracije o protipravnem delovanju komunističnega totalitarnega režima in do Izjave o narodni spravi. Oba dokumenta so kot predloga že sprejeli predstavniki strank. Če bi bila potrjena, pa bi ju v mesecu juliju obravnaval in sprejel Državni zbor.
Toda stališča do delovanja komunističnega režima in narodne sprave se spet zaostrujejo, zaradi česar ni gotovo, da bosta omenjena dokumenta sploh prišla na dnevni red parlamenta. Demokratična stranka upokojencev je na nedavnem kongresu zavrnila tako Deklaracijo kot Izjavo, čeprav je med pogajanji predstavnikov parlamentarnih strank oba dokumenta podpisala. V Združeni listi socialnih demokratov pa so nastali hudi spori med predsednikom Borutom Pahorjem in njegovimi somišljeniki, ki se strinjajo z Deklaracijo in Izjavo ter večino drugih članov, ki jo tvorijo predvsem nekdanji borci, aktivisti in bivši vplivni politiki. Če Borut Pahor ne bo dobil podpore za svoja stališča, bi utegnil odstopiti ali pa bo odstranjen s položaja predsednika.
Sprejem skupnih stališč o komunističnem totalitarnem sistemu in o narodni spravi je postal negotov predvsem po izjavah glavnega državnega tožilca Antona Drobniča. Slednji je namreč 27. april, Dan upora, označil za "dan komunistične zarote, ki je Slovencem povzročil neizmerne žrtve in novo okupacijo, je dan velike prevare, je dan slovenskega razdora in praznik na-
rodnega žalovanja." Reakcije na take trditve so bile dvojne. Predsednik države Milan Kučan in nekatere stranke so zatrjevali, da je dr. Drobnič žalil državo kot vrednoto, z izjavami zoper državni praznik pa daje kršil tudi ustavo in zakone, ki bi jih glede na svojo prisego ob nastopu funkcije moral upoštevati oz. spoštovati. Drugi politiki, med njimi so bili tudi Janez Janša, Lojze Peterle in Marjan ter Janez Podobnik, pa so izjavili, daje pač izrazil svoje mnenje glede praznika 27. aprila, kar bi moralo biti v demokratični državi normalno.
Bolj sporna pa je bila druga izjava generalnega državnega tožilca, ki jo je tednik Sobota objavil tudi v naslovu, češ "da so bili partizani kriminalci". Ta trditev je naletela na ostre ugovore oz. odmeve v javnosti, nekdanji borci pa so ponovili zahteve, da bi moral dr. Drobnič odstopiti. Vlada je sprejela uradno izjavo, "da ima generalni državni tožilec tako kot vsak držav-; Ijan Slovenije zagotovljeno svobodo izražanja, vendar pa je ta pravica omejena s pravicami drugih. Drobničeve izjave ne sodijo v današnji čas, saj so zaradi njih lahko prizadeti številni Slovenci". Vlada je zato ocenila, da so Drobničeve izjave "v celoti neprimer-
MARJAN DROBEZ
ne in da ne prispevajo k ugledu slovenskega tožilstva oz. pravosodja na splošno". Dr. Drobnič se je odzval s trditvijo, "da niti vlada niti pravosodno ministrstvo nista pristojna ocenjevati njegovega dela in njegovih osebnih izjav".
Predsednik SDS Janez Janša je drugo izjavo generalnega državnega tožilca ocenil s pridržki, saj je dejal, "da
o	partizanih ne moremo govoriti samo kot o kriminalcih, pa tudi ne o domobrancih samo kot o izdajalcih. Posamezniki so šli na eno ali drugo stran v državljanski vojni, ki pa jo je povzročila revolucija". Predsednik SKD Lojze Peterle se je odzval tako, da je poudari I vlogo "poštenih partizanov". Poslanci iz stranke Slovenskih krščanskih demokratov pa so v svoji izjavi zapisali: "V poslanski skupini SKD smo prepričani, da je velika | večina partizanov sodelovala v boju proti okupatorju iz domoljubnih nagibov, in zato zavračamo posplošeno izjavo, da so bili partizani kriminalci." Odklonilna so tudi stališča SLS. V zadnji številki njihovega glasila Slovenska brazda je zapisano naslednje: "Visokemu položaju državnega tožilca so skrajno neprimerne njegove zadnje izjave o partizanih. Posploševanje in žalitve tudi tistih, ki so se s poštenimi nameni uprli okupatorju, ni dobronamerno in pomeni krepak udarec na klin, ki v narodovem telesu ohranja razjedo delitve.11
ZDA BODO ŠE NAPREJ PODPIRALE SLOVENIJO
V	Ljubljano bo kmalu prispela Nancy Ely Raphael, nova ameriška veleposlanica v Sloveniji. Mlada diplomatka je nazadnje predsedovala posebni skupini funkcionarjev, odgovornih za zunanjo politiko, in v njenem okviru bila koordinatorka za Balkan. Imela je pomembno vlogo pri pripravi programov za izvajanje Daytonskega mirovnega sporazuma v BiH. V predstavitvenem govoru v pristojnem odboru senata je poudarila pomen samostojne Slovenije, "ki
je odločena, da postane produktivna članica svobodne in demokratične zveze narodov. S svojo odločnostjo je vztraja-
la pri oblikovanju demokratičnih ustanov in tržno usmerjenega gospodarstva, pri tem pa je dosledno upoštevala o-snovna načela spoštovanja človekovih pravic. Slovenska zgodovina ima globoke korenine v srednjeevropski kulturi in družbi, zato se je nova država znala odpreti, da bi u-
i	stvarila trdno prijateljstvo in sodelovanje s svojimi zahodnimi sosedami in partnericami na podlagi skupnih vrednot, idej in medsebojnih inte-
i	resov." V predstavitvenem govoru pred senatorji je nova veleposlanica tudi dejala, da bodo ZDA še naprej podpirale Slovenijo pri utrjevanju in ohranjanju že doseženega, ter poudarila, da pomeni uspešna Slovenija uspeh za celotno regijo, torej tudi za vso Evropo ; in evroatlantsko partnerstvo. -----------M.
V SLOVENIJI PRIJAVLJENIH 38 POLITIČNIH STRANK
V	registru političnih strank, ki ga vodi slovensko notranje ministrstvo, je vpisanih že 38 strank. Kot zadnji je bil vpisan Istrski demokratski zbor - Dieta democratica Istriana. To stranko, ki ima sedež v Kopru, je notranje ministrstvo pred tremi leti izbrisalo iz registra, z utemeljitvijo, da so nekateri členi njenega statuta v neskladju s slovensko ustavo. Stranka se je pritožila, ustavno sodišče pa je pritožbi ugodilo, pri čemer je tudi razveljavilo nekatere določbe zakona o strankah, notranjemu ministrstvu pa naročilo, da Istrski demokratski zbor spet vpiše v register.
Politične stranke se zdaj pripravljajo, da bodo bodisi samostojno ali pa v koalicijskih povezavah sodelovale na volitvah županov in organov občin (krajevnih uprav) letos jeseni.
OB 50-LETNICI CERKLJANSKE TRAGEDIJE (2)
ERZILIJA PIRIH
Medtem ko so jetniki preživljali težke ure, pa je vsa župnija molila zanje.
Na prvo soboto v novembru sva s prijateljico Malko Purgar bili pri sv. maši. Še dolgo sva ostali v cerkvi in goreče prosili Marijo, naj reši vse naše trpeče. Takoj ko sva prišli ven, pa sva zvedeli, da se jetniki vračajo. Nisva mogli verjeti. Pod cerkvijo sv. Jerneja sva zagledali gospoda kaplana. Zdelo se mi je, da sanjam. Zaklicala sem mu v pozdrav in zajokala. 'V tem pozdravu" je Poznje zapisal duhovnik - “sem videl simbolično zlite pozdrave mnogih. Bil je kot kapljica sreče, v kateri se je potopilo morje trpljenja..."
Še sedaj, po toliko letih ne morem pozabiti, kakšen je bil tedaj g. Piščanc: kakor razbičani Kristus. V njem sem res lahko gledala trpečega Jezusa. Ne spomnim se, da bi izmenjala kaj besed. Povedal je samo to, da se mu mudi, ker se mora takoj izviti na določenem mestu, in da se vračajo tudi drugi, ter odhitel dalje. Medtem so prihajali tudi ostali trpini. Piščančev oče je podpiral Marto, ki je komaj hodila. Spremili sva ju na njihovo stanovanje in Malka se je odločila, da bo ostala pri njima vsaj toliko časa, da se Marta pozdravi.
Oče se je še kar kmalu umiril. Rekel je: “Hudo je bilo, a prestali smo in upam, da nas bodo sedaj pustili pri miru." C. Lado pa je slutil, da je to šele začetek, kateremu bo sledilo še kaj hujšega. “To so bile morda šele rožice...!" je zaskrbljeno rekel.
Gospod kaplan se je znova s še večjo gorečnostjo in ljubeznijo vrgel v svoje duhovniško delo. Po zgledu apostola Pavla je želel postati vsem vse in jih še bolj utrditi v veri in ljubezni do
Boga. Svojo skrb in ljubezen je posvečal predvsem otrokom, mladim, bolnim in trpečim.
Čas je tekel naprej in življenje v Cerknem se je počasi umirjalo. Ker je kraj veljal za “osvobojeno ozemlje", je bila tam organizirana partijska šola. Ko so Nemci to zvedeli, so 27. januarja 1944 Cerkno napadli in pobili vseh 47 gojencev te šole z njihovimi vzgojitelji vred.
Tisto jutro sem bila pri Piščančevih. Ko je začelo pokati, je bil g. Lado že v cerkvi in se je pripravljal na sv. mašo, drugi kaplan pa je bil še pod zvonikom. Oba sta bežala v stanovanje g. Sluge, ki je bilo bliže cerkvi. Gledala sem skozi okno in videla nekega partizana, kako se je plazil preko njiv, a je prišel nemški vojak in ga ubil. Tudi drugi, ki so bežali v hrib, so padali pod streli. Bilo je strašno. Nemci so pridrveli tudi v Piščančevo stanovanje, ga preiskali in, kar jim je bilo všeč, tudi odnesli, med drugim dragoceno uro.
Po končanem napadu sta oba kaplana vzela sveto olje in nekaj sanitetnega materiala ter hitela na pomoč ranjencem. G. Lado je prišel domov strt od groze. Sesedel se je na stol in ponavljal: “Strašno, strašno...!" Najbrž je že slutil posledice.
Kmalu se je razvedelo, da so krivdo za pokol zvalili na gospode kaplane in med ljudmi širili vest, da sta iz zvonika dajala Nemcem znake (pozneje se je zvedelo, da je bil resnični izdajalec iz vrst partizanov, major Jernej H., katerega so sami likvidirali).
V noči med 2. in 3. februarjem 1944 je pri Piščančevih pozvonilo. Neznanci so zahtevali g. Ladota in njegovo sestro Marto. Malka, ki je bila še vedno pri njih, je odgovorila, da Marta ne more iti nikamor, ker je bolna - pri tem je pokazala na vrsto stekleničk z zdravili na nočni omarici. "Če ne more z nami ona, greš ti!" se je glasil oster ukaz. Ne da bi pomišljala, se je strežnica oblekla in z njimi ter g. kaplanom odšla v noč... Zjutraj smo zvedeli, da so obenem z njima partizani odpeljali tudi g. Sluga, 9 ljudi iz Cerkna in 3 može iz župnije Otalež.
Ko sem zvedela, da sta Piščančev oče in Marta ostala sama, sem šla k njima in jima gospodinjila namesto Malke Purgar. ----------------DALJE
VOJAŠKI KURATI V SLOVENSKI
VOJSKI
V osnutku novega zakona
o	obrambi, ki ga bo slovenska vlada kmalu obravnavala, je predvidena tudi uvedba duhovne oskrbe za pripadnike vojske. Zagotavljali jo bodo vojaški kaplani, t.i. vojaški kurati. Na obrambnem ministrstvu se s problemom uvedbe duhovne oskrbe - stroške bo krila država - ukvarjajo že nekaj mesecev. Predstavniki vojaških oblasti so se o tem pogovarjali tudi z ljubljanskim nadškofom Francem Rodetom, vodjem Inštituta za religijo in mir z Dunaja VVerner-jem Freistetterjem, avstrijskim vojaškim škofom Christianom VVernerjem in generalnim vikarjem nemške vojaške škofije Jurgenom Nabbefel-dom. "Ureditev tega vprašanja formalno ni pogoj za vstop Slovenije v Nato, toda vprašanje je, ali je modro, da ostanemo edina država v Natu oz. v Evropi, ki duhovne oskrbe v vojski nima zagotovljene," je ob pripravljanju zakona dejal Drago Čepar, svetovalec vlade "za posebno zahtevna sistemska vprašanja" na obrambnem ministrstvu. (M.)
PRIPRAVE ZA
SPREJEM BEGUNCEV
S KOSOVA
V Sloveniji se policija in vladni urad za begunce pripravljata na morebitni prihod beguncev s Kosova. V prvih petih mesecih letošnjega leta so pri poizkusu nezakonitega prehoda meje prijeli 640 državljanov Zvezne republikeju-goslavije, od katerih naj bi bila večina albanske narodnosti. Lani so v celem letu prijeli 631 ilegalcev, ki so poskušali priti v Slovenijo.
Spričo nastalih razmer sta se ministrstvi za notranje in zunanje zadeve odločili, da bodo slovenska veleposlaništva vizume, ki so potrebni za vstop v Slovenijo, podeljevala bolj restriktivno. V primeru potrebe ima urad za begunce za prvo silo pripravljenih 200 ležišč v že obstoječih begunskih centrih. Če bi bilo albanskih beguncev s Kosova še več, bi zanje lahko hitro zagotovili dodatna zasilna prebivališča. (M.)
OSEBNE IZKAZNICE NISO VEČ OBVEZEN DOKUMENT
Upravne enote (to so del državne uprave) po vsej Sloveniji sprejemajo vloge za nove osebne izkaznice, ki bodo skladne s predpisi nove in samostojne države. Izdelane so v obliki plačilne kartice ter so izredno varen, ekološko sprejemljiv in priročen dokument. Za novo izkaznico bodo državljani odšteli 1.400 tolarjev, plačati pa bo treba še upravno takso v višini 337 tolarjev. Uradnice v upravnih enotah bodo po podatkih notranjega ministra Bandlja za obravnavo ene vloge porabile povprečno štiri minute. Državljani bodo dokument dobili najkasneje v petih dneh.
Osebna izkaznica v Sloveniji ni več obvezen dokument, toda le v primeru, da ima državljan kako drugo identifikacijsko listino, kot sta na primer vozniško dovoljenje ali potni list. Vendar pričakujejo, da se bo veliko državljanov odločilo zanjo, to pa zaradi njene priročnosti in zato, ker se bodo z novo slovensko osebno izkaznico lahko prestopale meje z Italijo, Avstrijo, Hrvaško, Madžarsko in pozneje tudi z drugimi državami.
Pri pripravljanju zakona o osebni izkaznici najprej ni bilo predvideno, da se bodo imena zapisovala s črkami iz drugih jezikov, na primer iz srbskega, hrvaškega, madžarskega, nemškega. Zaradi pripomb in kritik, ki so prišle na notranje ministrstvo, pa so se po posvetovanju z jezikoslovci odločili, da črkovni nabor razširijo z devetimi črkami, ki se pojavljajo v abecedah srednjeevropskih narodov, torej na območju, kamor sodi tudi Slovenija. V Slovenski Istri in v Prekmurju, kjer živijo tudi pripadniki italijanskega oziroma madžarskega naroda, bodo nove osebne izkaznice dvojezične. ---------- M.
13
ČETRTEK 2. JULIJA 1998
14
ČETRTEK 2. JULIJA
1 998
NA TRŽAŠKEM SE POVRŠINE OLJČNIKOV ŠIRIJO
TEČAJ O BOJU PROTI ŠKODLJIVCEM OLJKE
V	petek, 26. junija, je bilo v Kulturnem domu v Boljun-cu zanimivo in lepo obiskano predavanje o dveh naj hujših škodljivcih oljke. To sta oljčni molj in oljčna muha. Predavanje sta priredila pokrajinski Urad za opazovanje bolezni rastlin in deželna ustanova za razvoj kmetijstva ERSA. Lepo število olj-karjev je sledilo predavanju na temo Glavni škodljivci oljke v tržaški pokrajini. Po uvodu dr. Ivana Clabassija, direktorja tržaškega urada za opazovnaje bolezni rastlin, je prof. Vincenzo Girolami s padovanske univerze predstavil glavnega škodljivca oljke, to je oljčno muho, in metodologijo ter kriterije za njeno zatiranje. Tehnika, dr. Susanna Frausin in dr. An-drea Di Bernardo, ki delujeta v okviru urada za opazovanje bolezni rastlin, pa sta podrobneje orisala metodologijo boja. Dr. Frausinova je predstavila izkušnje o opa-
zovanju prisotnosti bolezni j in škodljivcev v oljčnikih. Dr. Di Bernardo pa je pred-! stavil biološki ciklus oljčne-iga molja na Tržaškem.
Odrasli metulj oljčnega molja je pepelasto sive barve s srebrnimi odtenki, dolg je 6-7 mm. Odrasla ličinka pa je sivo-zelene barve od 7-10 mm dolga. Buba pa je rjava in dolga 5 mm. Letno ima tri generacije. Prva napada cvetove, druga plodiče, ko so veliki približno kot zrno popra (to je v sedanjem času), in tretja, ki napada liste. Generacija, ki napada plodiče, je pri nas najbolj nevarna, ker plodiči, ki jim ličinka poje še neolesenelo koščico, zapustijo plod ob peclju. Ko na jesen zapiha burja, te oljke odpadejo. Skoda, ki jo povzroča molj, | je zato pri nas kar precejšnja, drugod, kjer ni burje, pa nepomembna. Ukrepali naj bi le v primeru, ko s feromonskimi vabami ugotovimo veliko prisotnost škodljiv-
ZMOGLJIVOST MARIN OB SLOVENSKI OBALI
V BOLJUNCU NA TRŽAŠKEM
POSVET O OBRTNIŠTVU
Slovenska, nekaj več kot štirideset kilometrov dolga o-bala "premore" tri marine, od katerih je z nad 1.000 privezi v morju in na kopnem največja Marina Portorož, z zmogljivostjo 600 privezov ji sledi Marina Izola, petinsedemdeset privezov pa ima Marina Koper. Vse tri marine skupaj ponujajo torej nad 1.700 privezov, sprejemajo plovila do 25 metrov dolžine in do 4 metre ugreza, nudijo spuste in dvige plovil, pa vrsto popravil in vzdrževalnih del.
Kar zadeva portoroško marino, ta je največje okno v svet za marsikaterega Sred-njeevropejca, ki raci uživa morske radosti tudi z jadranjem ali z vožnjo z jahtami oz. motornimi čolni. Ta marina je pravzaprav sodobno pristanišče za jahte in jadrnice v centru Portoroža, najbližja srednji Evropi in naravno izhodišče za plovbo po Jadranu. Prav tako je zelo primerna za prezimovanje plovil.
Glavna značilnost nove marine v Izoli je varnost njenega pristanišča, ki je z velikim valobranom zaščiteno pred vetrom iz vseh smeri. Poskrbljeno je tudi za protipožarno varnost, za čistočo morja pa skrbi čistilna naprava. V neposredni bližini marine je bolnišnica in pa mednarodno turistično letališče (Sečovlje). Marina Koper na severnem delu Istrskega polotoka je oddaljena le nekaj kilometrov od meje z Italijo. Leži v bližini starega mestnega jedra Kopra, dobro dostopna pa je tudi po morski poti in nudi izhodišče za plovbo ob istrski in dalmatinski obali, pa tudi ob italijanski strani Jadrana.
Marine ob slovenski obali imajo predvsem v poletnem
času zasedene skoraj vse priveze za razna plovila sloven-j skih in tujih ljubiteljev voženj po morju. Veliko je Nemcev, Švicarjev, Avstrijcev in Italijanov. Slovenski morjeplovec Jože Mušič, ki je v letu in pol
ca. Uporabljamo pa lahko tudi biološke pripravke na o-snovi Bacillus thuringiensis.
V	minulem letu smo tudi doživeli kar močan napad oljčne muhe, tako da sta bila potrebna dva posega s škro-pili. Kdor ni pravočasno | škropil, pa je bil ob pride-| lek. V boju proti oljčni muhi moramo vedeti, da navadno razvije dve do tri generacije in da so napadi ob milejših zimah hujši. Škropiti mora-S mo, ko je poškodovanih nad 10% plodov. Tedaj škropimo kurativno, ker smo zamudili škropljenje z zastrupljenimi vabami. Oljčna muha je velika 5 mm ima značilen zadek v obliki amfore in na prozornih krilih ima značilni lisi na robovih. Generacijski J ciklus traja približno 28 dni, odvisno je od temperature.
' Navedena velja za temperaturo okrog 25° C.
Srečanje v Boljuncu je vsekakor vzbudilo veliko zanimanje, saj se površine oljčnikov širijo. Po zadnjih podatkih je v tržaški pokrajini že približno 60 ha oljčnikov, kar je zelo vzpodbudno in zanimivo.
objadral ves svet, kljub razvoju marin in razvoju turističnih dejavnosti ob slovenski oba-
li, meni, "da Slovenci še nismo pravi pomorski narod, saj premalo izkoriščamo možnosti in danosti, ki nam jih ponuja sicer statistično kratka obala. Poglej - če imaš en meter morja, imaš cel svet oz. morsko okno v svet." ------------M.
DRUGI DEL KORISTNEGA UČBENIKA O PRAVU IN EKONOMIJI
Konec lanskega leta je izšel drugi del učbenika prava in ekonomije za IV. razred trgovskih šol ekonomsko-podjet-niške smeri v okviru eksperimentalnega projekta 92. Avtor učbenika Emanuele Ferrari je isti kot za I. del, prevajalki prof. Silvana Hvalič in prof. Violeta Rosanda tudi. Učbenik je izdal in založil Deželni šolski urad Furlanije-Julijske krajine v Trstu.
Prvi del učbenika obsega dvanajst učnih sklopov, namenjenih pravu. To so sklopi, ki po vrsti obravnavajo obveznosti, vire nepogodbenih obveznosti in načelo odgovornosti, pogodbo, podjetnika in podjetje, trgovsko podjetje, plačilno nesposobnost trgovskega podjetnika, obrat, splošne pojme o družbah, osebne družbe, kapitalske družbe, zadruge in vzajemne zavarovalnice ter tuje družbe. Trije učni sklopi drugega dela učbenika so namenjeni ekonomiji, in sicer denarnemu gospodarstvu, inflaciji ter kreditu. Tretji del učbenika tudi tokrat vsebuje dopolnilne študijske pripomočke: slovar strokovnih izrazov ter vaje z delovnimi listi za preverjanje znanja in pomožnimi delovnimi listi.
Učbenik je skrbno pripravljen, vendar je mestoma preobsežen (nad 550 strani), tako da ga verjetno profesor ne bo zmogel v enem šolskem letu z dijaki v celoti predelati. Knjiga pa utegne biti koristna tudi za izvenšolske potrebe, ker je v njej zbranega res veliko strokovnega izrazja, ki lahko pride prav prevajalcem, časnikarjem, publicistom in drugim dejavnikom v našem zamejskem prostoru. Pomislimo samo, kolikšne potrebe po takšnem izrazju bomo imeli ob morebitnem uvajanju slovenskega jezika v tukajšnji javnosti. Hvalevredno je nadalje dejstvo, da sta prevajalki v pravilni meri u-poštevali sodobno strokovno izrazje, ki je v rabi v osrednji Sloveniji. Za tiste pojme, ki jih v Sloveniji v praksi ne poznajo, pa sta skrbno poiskali najbolj ustrezne izraze, ki so se že uveljavili v našem prostoru.
-	MARIJAN BAJC
Dne 26. junija je bil v prostorih Kulturnega centra F. Prešeren v Boljuncu posvet o podjetništvu in obrtništvu v dolinski občini in tržaški pokrajini. Posvet je potekal v o-kviru nedavno zaključenega jubilejnega 50. tržaškega mednarodnega vzorčnega velesejma, priredila pa gaje ve-lesejemska ustanova v sodelovanju z občino Dolina in tamkajšnjo Obrtno cono. Po pozdravu dolinskega župana Borisa Pangerca sta glavna referata podala prvi predsednik
ITALIJANSKO PRAVO
Obrtne cone Dolina Dušan Pangerc ter bivši dolinski župan in pobudnik Obrtne cone Edvin Švab. V nadaljevanju so spregovorili še predsednik u-stanove za industrijsko cono EZIT Roberto Cosolini, pooblaščeni upravitelj družbe SIOT Mauro Azzarita, predsednik SDGZ Marino Pečenik, predsednik pokrajinske zveze obrtnikov CNA Gianfranco Gragnara in predsednik združenja tržaških obrtnikov Fulvio Bronzi.
NAGLO POSODABLJANJE SLOVENSKIH VLAKOV
Z nakupom od družbe Siemens AG dvajsetih tričlen-skih in desetih dvočlenskih elektromotornih vlakov za približno 16,5 milijard tolarjev se je na Slovenskih železnicah začelo obdobje hitrejše modernizacije voznega parka. Novi vlaki pomenijo veliko pridobitev za potnike, saj se bo kakovost prevozov bistveno izboljšala. Garniture bodo sestavljali v Sloveniji, ker bo pri izdelavi novih vlakov s približno 60 odstotki u-deležena slovenska industrija. Prvi novi elektromotorni vlak bo po slovenskih tirih
zapeljal v maju 2000, zadnji pa trideset mesecev kasneje.
Novi vlaki bodo grajeni na osnovi najnovejše tehnologije. Morda je to generalnega direktorja Slovenskih železnic Marjana Rekarja spodbudilo k izjavi na nacionalni TV, da bodo slovenske železnice "čez nekaj let lahko med najbolj modernimi v Evropi".
Največja hitrost vlakov bo 140 km/h, zagotovljeni bodo veliki pospeški, v vlakih pa bosta vgrajena hladilna naprava in sodoben informa-; cijski sistem za potnike. Vozila bodo iz lahke aluminija-
ste konstrukcije, krmiljenje vlakov pa bo elektronsko. Stroški vzdrževanja vozil bodo bistveno nižji kot pri klasičnih vlakih. Novi vlaki bodo vozili na vseh elektrificiranih železniških progah v Sloveniji. Na progi Jesenice-Nova Gorica-Sežana torej omenjeni novi vlaki ne bodo vozili, ker ta proga še ni elektrificirana.
Pri nadaljevanju modernizacije nameravajo Slovenske železnice uvesti potniške vlake z nagibno tehniko. Prednost takih vlakov so predvsem krajši potovalni časi. O nabavi treh tričlenskih vlakov, ki bodo vozili na relaciji Lju-bljana-Maribor, že potekajo pogajanja z italijansko družbo Fiat-Ferroviaria S.p.A. ------------M.
PRED VRATI ZAKONSKA UREDITEV "MNOGOLASTNINSKIH PRAVIC"
DAMJAN HLEDE
V	Italiji se je sistem t.i. mnogolastninskih nepremičninskih pravic (multiproprie-ta immobiliare) pojavil že pred približno dvajsetimi leti. V vsem tem času pa doslej še ni bil deležen prave zakonske ureditve, zaradi česar so se porabniki v (pogostih) slučajih prevar znašli brez nobene pravne zaščite.
Gre za pojav, ki se je v praksi uveljavil kot sredstvo, ki bi pravno-ekonomsko olajšalo situacijo počitniških bivališč. Konkretno obstaja v pravici nekaterih posameznikov, da lahko vsak izmed njih razpolaga z bivališčem (stanovanje, hiša, hotelska soba) za določen čas v letu. Gre torej za neko ciklično izmenično pravico razpolaganja s počitniškimi bivališči. Dejansko torej obstaja na isti stanovanjski enoti več avtonomnih in ekskluzivnih pravic, ki so pač porazdeljene v letu. Prednost te formule obstaja v tem, da se lahko isti rezultat (trajno izmenično razpolaganje s počitniškim stanovanjem) doseže z manjšo ceno in z znatno manjšimi upravnimi stroški.
V	praksi se za ta sistem uporablja več vrst pogodb, ki same po sebi služijo drugačnim namenom, turistični operaterji pa se jih, v odsotnosti specifičnih norm, poslužujejo tudi za urejanje tega pojava: solastnina, delniška participacija, lokacijsko razmerje.
Sedaj je končno napočil čas za pravno ureditev mnogolastninskih pravic. Odločilni korak je bil storjen z zakonom št. 128 z dne 24. aprila 1998 (legge comunitaria 95' -97), ki v 41. členu vsebuje pooblastilo vladi, naj se prila-
godi evropski smernici iz leta 1994 po kriterijih, ki jih sam 41. člen določa. Gre za načela, ki uvajajo močno zaščito porabnikov, takšno, kakršne niti zdaleč ne poznajo kupci pri navadnih (toda pogostejših in pomembnejših) nepremičninskih kupoprodajnih pogodbah. Prodajalec bo moral pred pogodbo izročiti klientu informativni list, v katerem bodo morali biti podrobno opisani vsi pogoji kupčije in vse značilnosti stanovanja ter davčni in upravni stroški za njegovo vzdrževanje. V pogodbi bo moralo biti izrecno določeno, da kupec ne bo imel nobenih drugih bremen razen tistih, ki mu jih pogodba izrecno nalaga. Kupec bo imel široko pravico do odstopa od pogodbe: v roku desetih dni od podpisa bo lahko odstopil tudiac/ nutum, torej brez razlogov.
V	tem primeru bo moral prodajalcu le povrniti stroške, ki jih je le-ta imel pri pogodbi. V roku treh mesecev od podpisa pa bo lahko odstopil v slučaju, ko pogodba ne bo vsebovala kakšnega nujnega elementa. V tem primeru pa ne bo potrebno nobeno povračilo. Do izteka roka za odstop kupec ne bo smel izvršiti nobene anticipacije ali akontacije. Prodajalec pa bo v vsakem primeru moral nuditi osebno, bančno ali zavarovalniško jamstvo.
Zakon upošteva in uvaja mnogolastninske pravice le v obliki stvarnih nepremičninskih pravic. Ostaja torej odprto še vprašanje drugih oblik, s katerimi je bil doslej dosežen isti rezultat, predvsem delniške participacije, ki pa je tista, v kateri so ponavadi porabniki najmanj zaščiteni.
- FRANCE 98
NOGOMET
ODSLEJ ZMAGOVALCI NAPREJ, PORAŽENCI DOMOV!
Še polemike na račun sodnikov: kritike so izrekle zlasti izločene afriške države, z izjemo odlične Nigerije, ki obtožujejo piščalke pristranskosti in rasizma. Španija presenetljivo izločena.
NOVE ZAMEJSKE ŠPORTNE IGRE 98 ŠPORTNEGA DRUŠTVA SOKOL
V NABREŽINI SE TEKMOVANJA USPEŠNO ZAKLJUČUJEJO
Še najbolj je zavrelo Maročanom, ki se niso uvrstili v osmino finala, ker je sodnik podaril Norvežanom, po mnenju Afričanov, neobstoječo enajstmetrovko, s katero so Skandinavci presenetljivo že drugič letos premagali svetovne prvake Brazilije in s tem prehiteli Maročane na drugem mestu svoje skupine. A glej čudo: prav posnetki norveškega snemalca so nekaj dni po sporni sodniški odločitvi dokazali, da je brazilski branilec zadržal za majico norveškega napadalca, se pravi, da je bil prekršek v kazenskem prostoru oz. je bila dosojena enajstmetrovka povsem pravična!
Moročani pa niso bili edini predstavniki "črnega kontinenta", ki so obtožili sodnike rasizma, saj so se jim pridružili še Kamerunci, ki jih je možiček s piščalko, vedno po njihovem mnenju, preostro kaznoval na porazni tekmi proti Italiji. Glede sojenja bi lahko pristavili v sozvočju z zamejskim strokovnjakom prof. Milošem Tulom, da nova določila v celoti bremenijo branilce: res, da je treba "prekršek od zadaj" kaznovati, vendar, kaj se zgodi, ko napadalec namenoma išče poseg take vrste (s tem se je na tekmi Italija-Avstrija še zlasti izkazal Del Piero)? Nič! Pravilo bi bilo doslednejše, če bi napadalcem dodelili kak karton več na račun simuliranja!
Edina afriška reprezentanca, ki se ne more pritoževati nad sojenjem, saj zaradi odlične igre pod taktirko Bore Milutinoviča tega ne potrebuje, je Nigerija, ki je obenem tudi ena izmed tistih izbranih vrst, ki se je doslej najbolj izkazala. Nigeriji bi v tem smislu lahko pridružili druge glavne kandidate za osvojitev končnega svetovnega naslova. Med te, po našem mnenju, poleg nosilcev naslova Brazilcev, sodijo Italija, ki se je doslej odlikovala po konkretnem in učinkovitem napadu, domača Francija, pretresljivo solidni reprezentanci Nizozemske in Argentine in morda še Hrvaška, le če je ne bo, kot smo že nekajkrat opozorili, izdal "balkanski temperament", ki je več kot očitno spravil v zadrego Jugoslavijo -sicer ekipo, polno šampijonov svetovnega formata. Kdo pa je bil presenetljivo izločen iz nadaljnjega boja? V prvi vrsti je to Španija, kije pred začetkom prvenstva sodila celo v ožji krog favoritov za končno zmago. Ibe-rijsko moštvo pa je na prvih dveh tekmah preveč taktiziralo in niti zadnja, izdatna zmaga s teniškim rezultatom 6-1 proti skromni Bolgariji ji ni bila dovolj za uvrstitev v osmino finala. Presenetljivo in le za las je bila izločena tudi stalna gostja svetovnih prvenstev, Belgija.
Glavno pa je to, da je na svetovnem prvenstvu v Franciji minil čas taktiziranja oz. da se morajo ekipe sprijazniti s krutim Pravilom, da, kdor zmaga, gre naprej, kdor izgubi, pa domov!
"3 / _
aJ&iJ
Zaenkrat eden najboljših strelcev svetovnega prvenstva v Franciji, Argentinec Gabriel Batistuta
IZIDI TEKEM OSMINE FINALA:
ITALIJA - Norveška 1 -0, Brazilija - Čile 4-1, Francija - Paragvaj 1-0 (zlati gol), Nigerija -Danska 1 -4, Nemčija - Mehika 2-1, Holandska - Jugoslavija 2-1, Romunija - Hrvaška 0-1, Argentina - Anglija 6-5 (po e-najstmetrovkah). ČETRTFINALE:
V PETEK, 3. JULIJA, ob 16.30 v Saint Denisu: ITALIJA - Francija; ob 21. v Nantesu: Brazilija - Danska; V SOBOTO, 4. JULIJA, ob 16.30 v Marseju: Holandska - Argentina; ob 21. v Montpellieru: Nemčija - Hrvaška.
POLFINALE: torek, 7. julija, ob 21. uri
FINALE ZA 3. MESTO: sobota, 11. julija, ob 21. uri FINALE ZA SVETOVNI NASLOV: nedelja, 12. julija, ob 21. uri.
ERIK DOLHAR
Sredi sedemdesetih let so Športne igre navduševale več generacij športno nastrojenih mladih zamejcev. Tokratne, nove, pa so se začele že 25. junija, ko je prvim košarkarskim in nogometnim dvobojem sledilo slavnostno odprtje iger (na sliki občinstvo). Najprej je domača dramska skupina Slovenskega kulturnega društva Igo Gruden nastopila z duhovitim dramskim prizorom Športne igre 98 malo drugače..., nakar je domači ansambel Kraški ovčarji predstavil himno Športnih iger. V imenu organizatorjev je spregovoril predsednik Sokola Niko Pertot, ki je poudaril, da so želeli s to pobudo v Nabrežini obuditi športno dejavnost domačega društva, ki je zadnje čase nekoliko zamrlo, predvsem pa so tekmovanja v različnih športnih panogah namenjena družabnosti, sodelovanju in navezovanju novih prijateljstev. Vse od začetka iger namreč ob igrišču deluje kiosk, pri katerem lahko obiskovalci na ekranu sledijo tekmam svetovnega nogometnega prvenstva. Ob koncu tedna pa so bili in še bodo koncerti tako domačih Kraških ovčarjev kot priznanega slovenskega kantavtorja Andreja Šifrerja, ki je ob spremljavi kitare zapel ob slovesnem odprtju iger, in znane ljubljanske skupine Agropop, ki bo jutri sklenila prve Zamejske športne igre. Kot smo že povedali, so bile te igre namenjene predvsem "nevpisanim" oz. neaktivnim igralcem, ki se drugače ne ukvarjajo tekmovalno s športom.
K popolnemu uspehu množične prireditve so prispevali Kraška gorska skupnost, občina Devin-Nabrežina, Primorski dnevnik, Svet slovenskih organizacij, Zadružna kraška banka
Na igrišču Športnega društva Sokol v Nabrežini se bodo jutri, petek, 3. julija, končale nove Zamejske športne igre 98, ki so zaživele po 23 letih.
S o k ol
in Združenje slovenskih športnih društev v Italiji. V ducatu športnih panog (moška in ženska odbojka, nogomet, košarka, plavanje, balinanje, jadranje, tek, jahanje, šah, namizni tenis in lov na zaklad) je od četrtka, 25. junija, nastopilo skoraj 800 športnikov!
NEKAJ REZULTATOV:
NOGOMET: Persi per persi (Štivan-Medja vas) - Bato team I (Nabrežinci) 7-1 5; KOŠARKA: l Robe di carta (Nabrežinci, bivši Sokolovci) - Grad Bani 35-28, i Godba Prosek - Škedenj 32-51, Devin - Kontovel člani 2-0 b.b, Kontovel kadeti - Rodmans (Križani) 50-40. GORSKO KOLE-j SARSTVO: 1. Aljoša Paulina, 2. Andrea Carli, 3. Aleksander Grilanc. TEK: 1. Fabio Ruzzier, 2. Tomaž Legiša, 3. Peter Ferluga.JADRANJE: 1. Alessio Pincin, 2. Kri-stjan Volpi, 3. Andrea Parovel. j PLAVANJE: mladinci (50 m, do 15. leta): 1. Marko Kante, 2. Danijel Pozzecco, 3. Eva Pozzecco. 100 M: 1. Marco Sutter, 2. Petra Kukanja, 3. Andrej Šik. JAHANJE: 1. Irene Gillotta, 2. Savina Žbogar, 3. Jožko Okretič.
NADALJNJI PROGRAM:
Četrtek, 2. julija: MOŠKA ODBOJKA, Nabrežina - Sokolovo igrišče (v primeru slabega vremena v Briščikih): finale, 21.30: VAL - OLYMPIA. KOŠARKA, Nabrežina - Sokolovo igrišče (v primeru slabega vremena v Briščikih): 4. kolo: 2. tekma, 20.30: FiG - PORAŽENEC 1. TEKME 4. KOLA. LOV NA ZAKLAD: 18.30 - start in cilj v Nabrežini, Sokolovo igrišče.
Petek, 3. julija: KOŠARKA, Nabrežina, Sokolovo igrišče (v primeru slabega vremena v Briščikih), finale, ob 19. uri: ZMAGOVALEC 1. TEKME 4. KOLA -ZMAGOVALEC 2. TEKME 4. KOLA. ŽENSKA ODBOJKA, Nabrežina, Sokolovo igrišče (v primeru slebega vremena v Briščkih): finale, ob 20. uri: ZEKS ALI ŠPRIC TEAM - ZMAGOVALEC 2. TEKME 3. KOLA. Ob 21. uri: SLAVNOSTNO NAGRAJEVANJE. Ob 21.45 KONCERT Z ANSAMBLOM AGROPOP (v primeru slabega vremena bo slavnostno nagrajevanje v športnem centru v Briščikih).
ZDRUŽENJE SLOVENSKIH ŠPORTNIH DRUŠTEV V ITALIJI
NAGRAJEVANJE NAJZASLUŽNEJŠIH GORIŠKIH IN SREČANJE OBMEJNIH ŠPORTNIKOV
Pokrajinski odbor Združenja slovenskih športnih društev v Italiji za Goriško je na svojem sedežu podelil posebna priznanja goriškim društvom in posameznikom, ki so se posebno izkazali v komaj končanih prvenstvih (na sliki Bumbaca).
Predsednik goriškega ZSŠDI-ja dr. Marko Lutman je poudaril, da je bilo letos nekaj manj priznanj kot doslej. Nekoliko manj uspehov je letos bilo v odbojki, z izjemo ekipe izpod 14 let Športnega združenja Soče in tiste izpod 18 let Odbojkarskega kluba Val, ki sta osvojili pokrajinski naslov. Posebno so se letos izkazali smučarji Slovenskega planinskega društva Gorica, ki so po včlanjenju v smučarsko federacijo FISI že na prvem tekmovanju odnesli kar 8 pokrajinskih naslovov. Priznanja so bili nadalje deležni kotalkarji Vipave s Peči, ki so osvojili številne pokrajinske in deželne naslove. Kot posameznik je posebno plaketo dobil plavalec Silvan Kravos, ki je pred nedavnim osvojil kar dva deželna naslova, na 100 in 200 m prsno, ko je tudi postavil nov deželni rekord. Njemu je Združenje slovenskih športnih društev izjemoma podelilo priznanje, ker je Slovenec, ki se v italijanskem društvu ukvarja s panogo, ki je naša društva (na Goriškem) ne gojijo.
V Novem mestu pa se je zamejska reprezentanca letnika '83 udeležila 22. srečanja športnikov obmejnih dežel. Konec tedna je srečanje priredil Olimpijski komite Slovenije - Združenje športnih zvez pod pokroviteljstvom slovenskega zunanjega ministrstva in Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu. Delegacijo Združenja slovenskih športnih društev v Italiji je vodil pred-sednikjurij Kufersin. Naši športniki so tekmovali v moški košarki, ženski odbojki, ženskem in moškem namiznem tenisu (kjer so tudi zmagali) ter nogometu (tretji). Pripomniti pa je treba, da so tovrstna srečanja bolj družabno-spoznavnega kot tekmovalnega značaja.
OBČNI ZBORI NAŠIH DRUŠTEV
Člani cele vrste zamejskih športnih društev so se sestali konec junija na izrednih občnih zborih, da bi spremenili društvene statute oz. jih prilagodili novim zakonskim predpisom. To so storili: Smučarski klub Devin in Odbojkarski klub Bor, Športno društvo Grmada iz Mav-hinj, Jadralni klubčupa izSeslja-na in Primotor klub iz Brega, Športno združenje Zarja, Košarkarski klub Bor in Shinkai karate klub, Športno združenje Jadran, Slovensko planinsko društvo Trst, Smučarski klub Brdi-na, Tržaški pomorski klub Sirena in Športno združenje Bor, ki je po izrednem imelo še svoj 33. redni občni zbor. Isto formalnost so opravili še kriško Športno društvo Mladina in nogometaši Zarje/Gaje. Upajmo, da v tej inflaciji občnih zborov nismo pozabili na katerega izmed njih.
ROLKANJE
MATEJA BOGATEČ EVROPSKA PRVAKINJA Naraščajnica kriške Mladine je v Rotterdamu osvojila naslov v šprintu, posamezno je bila šesta, z italijansko reprezentanco pa je bila druga v štafeti. Guido Masiero (Mladina) je postal evropski prvak v kategoriji Master 1.
PLAVANJE
MATTEO FERUGLIO DEŽELNI PRVAK Borovec Matteo Feruglio je na deželnem prvenstvu v Vidmu med mladinci spet osvojil naslov prvaka v svoji paradni di sciplini na 100 m prsno, še bolj pa je razveseljiva vest, da je z novim osebnim in društvenim rekordom dosegel normo za nastop na državnem prvenstvu avgusta v Rimu.
Slovenski plavalec v dresu Triestine Alessandro Corbatti pa je na preizkušnji za italijansko prvenstvo na dolgih progah v Barkovljah (6,5 km) zasedel odlično tretje mesto, kar mu je obenem navrglo naslov deželnega prvaka v tej disciplini.
HOKEJ NA ROLERJIH
PRVI PORAZ POLETA KWINS V A LIGI
V nedeljo, 28. t.m., so Polet Kvvinsi igrali na domačem open skem kotalkališču na Pikelcu dve tekmi, veljavni za A ligo proti Islandersom iz Spinee so zmagali z 12-1 (prvi polčas 7 0). Popoldne pa so izgubili proti lanskim državnim prvakom Au rore Frogs iz Bočna z 0-5. Tu je morda prišla na dan utrujenost Poletovcev, saj je bila zanje to druga tekma, za Frogse pa ko maj prva. Povrhu sta se še poškodovala Poletovca Mojmir Kokorovec (koleno) in Fonzari (rama).
/INTERVJU: ARIANNA BOGATEČ
JADRANJE
OBRAČUN IN CILJI ••••••••••••••••
Kot smo že poročali, je 29-letni tržaški profesorici telesne vzgoje Arianni Bogateč še sedmič uspelo osvojiti italijanski naslov v olimpijskem razredu Evropa.
Podvig v Neaplju ji je konec junija uspel kljub nešportnemu obnašanju sotekmovalk. Vrnitev domov je bila priložnost za sproščen pogovor.
Kako bi nam opisala potek svojega jadranja na tem zahtevnem prvenstvu?
Tokrat je bilo dokaj težko, kajti prvi dan je bil zame "črn", ker sem zasedla zelo slaba mesta. Drugi dan sem se nekoliko bolj aktivirala, a se tudi takrat ni vse srečno izteklo. Tistega dne meje diskvalificirala Nevierova z zelo nekorektnim in nešportnim manevrom. Nadnjo sem se precej ujezila. Zadnje plovbe pa so se dobro iztekle tudi zato, ker sem bila nekoliko jezna. Mislim, da sem prav zato zmagala.
To pomeni, da ti je ta državni naslov, čeprav že sedmi, še lepši od ostalih oz. je bila priborjena zmaga še toliko slajša?
Ne, ni bila lepša, ker sem običajno jadrala vedno s korektnimi športnicami, medtem ko je bil manever Nevierove nekorekten. Njeno obnašanje je bilo skrajno nešportno, čepravji daje pravilnik prav.
Kateri pomembni nastopi te še čakajo letos poleti?
Že ta mesec me čaka svetovno prvenstvo v Travemundeju, na severu Nemčije. Avgusta bom nekoliko počivala, vendar bom vedno trenirala. Nazadnje me septembra čakajo predolimpijske regate v Sydneyju.
Si si zastavila dolgoročne ali kratkoročne cilje? "Moj cilj je dolgotrajen, saj si nisem postavila kratkoročnih ciljev. Ne vem. Zadovoljna bi bila že, če bi se na svetovnem prvenstvu priborila med prvih deset najboljših jadralk. To bi bilo že pozitivno.1
Naj spomnimo, dase bo glede na dobre uvrstitve na državnem prvenstvu poleg jadralke Sirene udeležil svetovnega prvenstva še njen klubski kolega Miran Guštin, medtem ko bo članica Čupe Johana Križnic tekmovala na mladinskem evropskem prvenstvu.
—ed
Zaradi preobilice gradiva bomo nekatere prispevke objavili prihodnjič. Bralcem se opravičujemo. / ured.
15
ČETRTEK 2. JULIJA
1998
16
ČETRTEK 2. JULIJA
1998
ZADNJA STRAN
VIDEMSKA UNIVERZA / RAZMIŠLJANJA "BREZ MEJA"
Uspešna gledališka sezona SSG se je za zamejske abonente končala že meseca maja, Primorsko dramsko gledališče pa je postreglo svojim obiskovalcem Talijinega hrama zadnjo predstavo v letošnjem abonmajskem sporedu šele v četrtek, 25. junija. Novogoriški ansambel je s tremi gosti iz drugih gledališč odigral v sugestivni, utrjeni vasici Šmartno, na lepi razgledni točki v Brdih, Celestino ali tragikomedijo o Kalistu in Me-libeji, edino znano delo španskega dramatika Fernanda de Rojasa iz 15. stoletja. Nenavadno dramsko delo ali dia-logiziran roman je po prevodu Nika Koširja priredil in mojstrsko spretno zrežiral znani režiser Zvone Šedlbauer, ki je na svoji dolgi režijski poti podpisal ze nad sto predstav in za marsikatero prejel nagrado in seveda priznanja kritikov. V gledališkem listu z originalnim ovitkom Šedlbauer razkriva svoje navdušenje nad španskimi deli, ki so polna ognjevitih strasti. Taka je nedvomno tudi Celestina.
V	tej komediji s trpkim humorjem in tragičnim epilogom se namreč prepletajo močna čustva, demonični uroki, mračne sile, ki se s pomočjo zvodnice Celestine - v prepričljivi karakterizaciji Ljerke Belak - poigravajo s protagonisti, še posebno z
ffagumedia
5tx Califto v Mbt\\\xa nucuamcfcrcui* (ta v ttncndada co addicfoti txloe argu | metoo oc čada vnauto tn puncipio. la Jaual c5ntnetxmaeoc fu agrada
qual c5ntnctxmae!x fu agradablt <i Duke cfhlo mucbaa fcnrčctaofilofofa; les: iauilbsmupncccflariospamace bos:moflrado les los engaiios q c (lan tneerrados cn firuttcea <i alcafeu cf as.
Naslovnica ene prvih španskih izdaj Celestine (Valencia 15 14)
I	mladima Kalistom - ognjevit ; in akrobatsko spreten Radoš : Bolčina - in Melibejo, sprva jčednostno plemiško mladenko, nato pa strastno ljubimko - v imenitnem orisu Na-! taše Konc. Ob koncu so pora-: ženi ne le zlobni ljudje, marveč tudi dobri. Poleg tega padajo izpod avtorjevega peresa še ostre bodice na cerkveno in posvetno oblast ter lažno moralo.
Očarljivo Šmartno s svojimi ozkimi uličicami in čudovitimi, žal tudi praznimi hišami, z majhnimi okni in balkoni, na katerih se pojavljajo
dramske osebe, s cerkvijo in z zvonom vred je posta-
lo	eno samo veliko odrsko prizorišče. Gledalec "potuje' po vasici za igralci, dokler se ne ustavi na malem trgu, na katerem se suče osrednje dogajanje. Vseskozi se čuti še sam so-protagonist. Oder, stopnišče, visoke lestve (scenograf Vojteh Ravnikar) se spajajo z naravnimi kulisami: hišami, okenci, vrati in ozkimi prehodi, po katerih prihajajo in odhajajo igralci.
Originalni rekviziti, raz-
i	košni kostumi z bogatimi na-
I	šitki (kostumografka Svetlana Visintin) zarisujejo čudovito | scensko sliko.
Ljubitelji dobrega gledališkega ustvarjanja gotovo ne bi j smeli zamuditi te uprizoritvi', j s katero je PDG Nova Gorica spet potrdilo, da ima zelo do-\ ber igralski kader, ki zmore j marsikateri drzen dramski podvig. S predstavo je vodstvo PDG nudilo gledalcem nočni vpogled v čudovito vasico, ki bi jo bilo treba vseka-! kor turistično ovrednotiti.
DEMONIČNA ZVODNICA CELESTINA |E ZAKRALJEVALA V ŠMARTNEM
IVA KORŠIČ
v njem zopet vzbudijo radovednost in željo po boljšem poznavanju sebe, saj sta glasba in kultura prejšnjih rodov še danes nositelja aktualnih vsebin, poleg tega pa nam pomagata zopet vzpostaviti spoštljiv in živ odnos do svoje preteklosti.
In spet so bile pred nami podobe: na številnih diapozitivih (avtor Andrea Maroe) smo videli "drevesa v vojni": drevesa vseh oblik, vrst, velikosti in barv, razkošna in bohotna, pa tudi izruta, ranjena, oskrunjena, izrabljena, zlorabljena; in vendar tiha, prema-
lo	cenjena. Drevesa kot spomeniki, pričevalci neizmernosti stvarstva in časa, gotske katedrale, mogočni templji, katerih največji sovražnik je človek, ki gradi mesta.
Že smo bili spet pri glasbi, ki tokrat ni bila človeška... U-metnostna strokovnjakinja prof. Maria Paola I raltolin ji' v svojem sugestivnem predavanju Vox secreta vox cantata govorila o luči in glasu angelov v umetnostnih delih na naših tleh. Bitja svetlobe, bleščeča zrcala Absolutnega so povsod prisotna v srednjeveških in kasnejših freskah v cerkvicah po Furlaniji in hkrati v arhitekturnih biserčkih go-| tike po Soški dolini. Ne glede na državno mejo pojejo ti
svetovni popotnik Ararad Khatchikian. Rodil se je na bregovih Nila v Sudanu, pri devetih letih je prišel v Gorico, nato je s svojo kitaro prepotoval Evropo, pred dvema letoma pa se je udeležil slovite tekme Tisoč milj po ledu s sanmi in psi po Aljaski. Trenutno živi na Trbiškem, kjer goji 82 psov in vodi mednarodno šolo tega športa (mushing), močno pa je ostal navezan na Gorico, kjer ima še veliko prijateljev, tudi Slovencev. Vide-
li	smo posnetek s tekme in iz njegovih besed in pesmi okusili njegov posebni in živi odnos do narave in živali.
Microcosmos: to je naslov dokumentarca iz leta 1996 o mikro-svelu žyželk, ki je neviden prostemu očesu. Pod drobnogledom smo odkriva-
li	skrili svet živih barv in tisočih zvokov žuželk, nesluten kozmos vztrajnih živalic, ki se podrejajo zakonom narave, lo je bilo vabilo, da bi se učili drugačne perspektive, kajti le-la omogoča drugačno gledanje na nekoga. Kako bogato je življenje majhnih svetov, ki so nevidni površnim očem ali ljudem, ki se ne potrudijo, da bi jih odkrili!
Zadnje srečanje Pragov je sklenila glasbena skupina'Zuf de Žur (na sliki), ki doživlja v
I	zadnjih tednih posebno sre-
na Slovenskem uporabljajo za ' veselico, praznik". Gre za goriško skupino, ki prek glasbe vedro izraža bogastvo srednjeevropskega in večna-
i	rodnostnega značaja našega mesta. Pesmi sovfurlanščini,
i	slovenščini, istrščini in jeziku ! yiddish, glasba pa spominja na spoj hebrejske, srednjeevropske in balkanske tradicije.
; Dan pred zadnjimi Pragovi je imela skupina celovečerni ! koncert v polni dvorani goriš-kega avditorija, kjer je res številno občinstvo z velikim nav-| dušenjem sprejelo "glasbo ob meji". V njej smo se tudi na ! krajšem koncertu na koncu "razmišljanj brez meja" z lahkoto prepoznali, saj našo bogato obmejno dediščino določa pravi "'zuf' različnih kultur (slovenske, italijanske, furlanske, nemške). Prav to nas dela sposobne, če hočemo, da prestopamo najrazličnejše pragove.
Naj gre na koncu zahvala odgovornim pobudnikom na videmski univerzi, ki se ne zapirajo v nedostopne slonokoščene stolpe visoke omike, ampak si na izviren način prizadevajo za to, da bi se vsi ljudje, in ne samo mladi, na naši tolikokrat ranjeni in vendar tako plodni zemlji učili tkati niti sožitja.
ABONMAJSKA GLEDALIŠKA SEZONA V NOVI GORICI
DVAJSET LET VIDEMSKE UNIVERZE
Letos poteka dvajsetletnica videmske univerze, saj je bilo furlansko vseučilišče ustanovljeno leta 1978, torej v letih, ki so sledila katastrofalnemu potresu v Furlaniji.
Z odredbo tedanjega italijanskega predsednika je bila univerza uradno ustanovljena
6.	marca 1978. V prvem letniku so že začele z delom naslednje fakultete, ki so prej spadale v okvir tržaškega vseučilišča: agronomija, jezikoslovna fakulteta, literarne vede, inženirska fakuleteta, matematične vede in fizika. V naslednjih letih so se jim pridružile še medicina, ekonomija in vzgojne vede.
Ob 20-letnici ustanovitve univerze bodo v Vidmu pripravili vrsto prireditev, s katerimi bodo obeležili rojstvo tako pomembne kulturne in družbene ustanove za deželo. Pokroviteljstvo nad prireditvami je prevzela videmska občina. Pripomniti velja še to, da je videmska univerza ena najbolj aktivnih v Italiji in tudi eno najbolj razvijajočih se italijanskih vseučilišč, o čemer pričajo uspešni in dobro obiskani tečaji ne le v Vidmu, ampak tudi v Gorici. Poudariti gre še, da univerza zelo dobro sodeluje z univerzami v Sloveniji.
PRESTOPAJMO PRAGOVE!
DANIJEL DEVETAK
Pragovi: beležke za jutrišnji dan. To je bil naslov zadnjega od štirih srečanj, ki so želela ponuditi razmišljanja "brez meja, prek krajev, časa in kultur". Pragove je v zadnjih dveh letih v Gorici organizirala neutrudna in prizadevna mentorica prof. Marisa Sestito (na sliki ob rektorju videmske univerze dr. Marziu Strassoldu), direktorica diplomskega tečaja za prevajalce in tolmače na videmski univerzi.
Na prvem srečanju, ki mu je bilo naslov,/esen (novembra 1996), so se udeleženci utopili v svet narave ob itali-jansko-slovenski meji. Na drugem srečanju -Zima - (januarja 1997) so se poglobili v svet ljudske kulture in izročila tu živečih narodov. Pomlad - tretje srečanje (maja 1997) - je ponudila razmišljanja o jezikih in poeziji. Zadnje srečanje na sedežu univerzitetnega tečaja za prevajalce in tolmače v ul. Brigata Pavia v Gorici v soboto, 20. junija, je zaupalo željo po preseganju vseh vrst meja in ločitev oblikam, ki ne prepuščajo dosti prostora besedam: to so podobe in zvoki, ki nas želijo vreči v prihodnost z zavestjo stvarnosti, hkrati pa z novo, bolj odprto perspektivo. Tudi zato je bil naslov srečanja: Beležke za jutrišnji dan.
Uvodoma je rektor dr. Strassoldo poudaril, da so priložnosti, ko lahko okušamo srečanje kultur, prav redke;
prav to je želela videmska univerza kot organizator in pokrovitelj omogočiti s srečanji Pragovi. Najprej smo slišali iz ust nekaterih tujih študentov, kako zvenijo tuji, daljni, ne hitro razpoznavni jeziki; v spoštljivi zbranosti smo namreč pozorno prisluhnili jordanščini, moderni grščini, eritrejščini, istrsko-hrvaške-mu narečju, na koncu pa so tuji študentje prebrali nekaj Dantejevih verzov o ljubezni, ki gre prek meja pekla in nebes. In že smo bili pred podobami: ogledali smo si srednje-metražni film VVernerja Herzoga Apokalipsa v puščavi, ki je zvenel kot grozeče opozorilo. Film namreč pripoveduje s pomočjo krutih podob in redkih besed o zgovornih posledicah vojne v Zalivu. Videli smo mrtvo zemljo - "Satanov narodni park", kraljestvo ognja in ne-življenja, posejano na levo in desno z znamenji uničenja, trpinčenja in smrti. Nato smo se vrnili h krajevni stvarnosti s poslušanjem tria
Emma Montanari Grop. Skupina deluje v sklopu kulturnega društva Furclap, ki želi o-vrednotiti furlansko kulturo in poglabljati lastne korenine na tej zemlji v stiku z drugimi oblikami kulture in ljudskega izročila manjšinskih narodov. Slišali smo nekaj pesmi iz repertoarja pevke, ki je kot ne-
i	kak srednjeveški trubadur že
i	pred 30 leti pela proti vojni in ! nasilju. Njene kulturne provokacije presenetijo poslušalca,
znanilci večnosti s srednjeevropskimi instrumenti v rokah j iste nebeške melodije o skladnosti in miru.
Naslednji junak Pragov je bil svojevrsten pustolovec in
čne čase, saj je pravkar izšla njena prva CD plošča z naslovom Tilulela. Beseda "'zuf' pomeni v furlanščini "mešanico, zmešnjavo", besedo "žur", sicer francoskega izvora, pa