Zadružniitvo in mladina Vsi kultumi, socialni in politični pokreti, ki so se v novejšem času porajali, so stremili in streme za tem, da pridobijo mladino, da zlasti njo navdušijo za svoje ideale, da jo v smeri teh idealov vzgojijo in jo pritegnejo k aktivnemu sodelovanju. Mladina je njihov UP, od nje pričakujejo starejše generacije svežih sil, z njenim idealizmom na.j se uresniči v«aj v bodočnosti to, o čemer menijo, da je začasno neizvedljivo. Neredko celo sliši"io, da omladina bolj sluti in čuti pravo pot kot starejši rod. Tudi mladina sama je nagnje,Ha k naziranju, da je njej prisojeno mentorsko in voditeljsko mesto v vseh pokretih. Ne moremo zanikati, da bi bila taka na^iranja neosnovana. Mladina je važen činitelj pri gradnji družbe, države in kulture. Priznati pa je treba, da v nekem pogledu mladina še ni stopila na plan; še ni uzrla hvaležine in plemenite naloge: da bi se udejstvovala v zadružnem pokretu. Ni to njena krivda. Zadružništvo je pokret svoje vrste. Je to kompleks gospodarskih, socialnih in kulturnih vprašanj, ki ga ni zlahka rešiti. Razen tega že po svoji metodi mirnega, evolucijskega procesa mladini ne more nuditi tistega navdušenja, ki ga v nje} morejo vžgati n. pr. politične doktrine. Kakor smo dejali, ni krivda mladine, da se še ni ogrela za zadružno misel. Predaleč ji je po svoji vsebini, premalo ognja očituje v svojih metodah. Ni pa to odločilni in edini razlog, da zadružništvo v svojih virstah pogreša intenzivnejšega sodelovainja mladine. Krivda je na nas 6amih, ki mnogo premalo storimo, da bi sistematsko vzgajali mlado generacijo za zadružno udejstvovanje. Zopet pa moramo priznati, da ta vzgoja ni lahka, da^smo večkrat sami v zadregi, kako naj se lotimo tega podjetja. Vsiljujejo se nam pomisleki načelnega značaja, n. pr., ali nam je sploh dovoljen paseg v svobodni razmah mladega človeka; dalje, ali ne tirarno letega s svojo zadružno doktrino v neki tuj, njemu še nedostopen svet; in končno, četudi pustimo vse te pomisleke ob etrani, kako naj začnemo z zadružno vzgojo in propagando med mladino. Te in podobne probleme je na 16. mednarodni zadružniški šoli v Nancyju (od 3. do 17. julija 1937.) izčrpno obravnaval C. H.Barbier, urednik lista »La Cooperation« v Baslu. V svojih izvajanjih prihaja do naslednjih zaključkov: Priznati moramo, pravi Bar/bier, da zadružništvo pomenja novo vrednotenje vseh stvari, tako v socialnem, moralnem in gospodarskem pogledu. Kjer kapitalistično gospodarstvo starih socialnih oblik še ni popolnoma uničilo, je naloga zadružne vzgoje, da dvigne čut osebne odgovornosti posameznika. Z ozirom na vzgojo mladine pa nas ta prvi problem sili k viprašanju: Ali imamo zadrugarji pravico, vzgajati mladino k smotru, ki ni njen, nego naš? Ali ni v izrazih: vzgojiti, pridobiti (mladino itd. že okrnjevanje osebnosti, prav tako, kakor stori to država, ki hoče iz dece oblikovati malega fašista ali komunista? Ali imamo zadrugarji večjo pravico, vzgojevati mladino za zadrugarje? V združevanju se mOra izražati tudi osebnosit, svoboda; to tudi tedaj, če se z njim prevzemajo izvestne dolžnosti. Toda ali je tedaj dopustno in mogoče, vzgajati mladino za zadružništvo v dobi, ko še ne more z lastno močjo doumeti in ocenjevati zadružne ideje? K tej načelni težkoči se pridružuje še druga, ki izvira iz načina, kako se zadružni- štvo uveljavlja in udejstvuje. Mladina hoče akcijo, odpor, boj. Vsega tega v zadružništvu ne vidi. Zadrugarji 6e namreč nočejo boriti proti drugim Ijudem, nego se borijo samo proti drugim nazorom. Njihova borba ne gre za tem, da nasjprotnika porazijo, nego za tem, da ga pridobijo. To je za mladino kaji malo privlačno. Nekateri ta moment premočno poudarjajo in menijo, da so te težave pri vzgajanju mladine za zadružništvo nepremos1:ljive. To je pretirano. Mladino je kljub temu mogoče pridolbiti za zadružni pokret. Treba jo je razumeti. Njihova osebnost <ne bo trpela, če jo vodimo, oblikujemo, vzgajamo k samostojnosti, odgovornosti. Prav nič tudi ne škodi, če ji na primeren način predočimo tudi zgolj materialne koristi, ki jih bo mela mladina od usipehov zadružnega gibanja. Saj mladina prav današnje dni ob vstopu v življenjske poklice najbolj bridko občuti težo socialnega zla. Vzgoja pa potrebuje vzgojitelje, prave vzgojitelje! Kdo naj bi bili ti vzgojitelji, o tem Barbier tudi razpravlja. Vendar gre preko načelnega vprašanja, najbrže zato, ker smatra to vprašanje že kot rešeno. Mi pa še nismo tako daleč. Mi si moramo to vprašanje še staviti in hočemo nanj tudi takoj odgo voriti. Vzgoja mladine k zadružni misli in zadružnemu delu je stvar države in zadrugarjev. Če iprva te naloge ne vr»ši v polni meri, jo morajo vršiti zadrugarji sami. Toda država ne eme odpovedati in tudi ne bo odpovedala, če ji bomo dali iniciativo. Tega pa do sedaj še nismo storili. Prvo pa, kar moremo in moramo storiti, je, da zahtevamo obvezen pouk v zadružništvu od prvega razreda ljudske šole do zadnjega semestra na univerzi! Ta pouk pa naj ne bo zgolj tehnično-trgovski, nego mora biti tudi duhovno-zadružni. Za sedaj naj zadostujejo samo te kratke misli. Stvar je pa tako važna, da se hočemo z njo izčrpno ob prvi priliki ponovno baviti.