Za poduk in kratek čas. Kuga na slovenskem Štajerskem. (Spisal M. Siekovec ) (Daljo.) III. Do XVII. stoletja. L. 1545 je bila taka vročina, da so se semtertje gozdi vžgali; v Ptaji pa je kuga davila. Sedem let poznej — 1. 1552 se je morivka zopet oglasila v Baši deželi, da bi si poiskala svojp žrtve. Pobrala jih je mnogo, posebao v Gradci. Da tadi sloveaskim krajem ai prizaaesla, se pamo ob sebi razumeva. V Gorajem gradu bo pokapali za kngo uiarle aekaj časa okoli cerkve, pa ljubljaaski škof Urbaa je to prepovedal. Pobožai so se nstavljali tej prepovedi ia so ae pritožili pri cesarji Ferdinaadu I. Toda ta je dae 5. aprila 1. 1555 potrdil škofovo prepoved. L. 1560 je imela Radgona od kuge trpeti, 1. 1568 pa mesto Ptuj. Vkljub ternu so pijaaci ondi tako razsajali, da si mestna gosposka ni vedela pomagati in je rnoral gi*ajski oskrbnik aeporedneže strahovati. Zato so se Ptujčaaov povsod bali, in meato Ljubno aa gorajem Štajerskem ni liotelo nobenega sprejeti, ki je s Ptaja prišel. Zelo hudo je bilo pri nas 1. 1570. Po alabih letih je nastopila atrašaa lakota na Koroškein in slov. Štajerskem. Ljudje so mleli brezovo ekorjo, tropiae in želod ia pekli iz te zmesi kruh. Travo so jedli, kakor živiaa, ia aašli so se po cestah mrliči, kterim je še trava gledala iz ust. Lakoti je sledila, kakor aavadno — kuga. Najpred se je 1. 1572 prikazala v Gradci; zato so deželni pooblaščeaci pribežali v Maribor, kar je zastradaae prebivalce alov. Štajera zelo prestrašilo. Nadvojvoda z vlado je bil nekaj časa v Judenburgu. Ko pa je kaga se tudi tje bila zatepla, je vlada proti jeseni pobegnila v Ptuj. Iz gorajega Štajera, kjer je več let hudo davila, prinesli so viaski kupci kugo tudi v aaše kraje. Največ je pobrala v Radgoai ia Jarenini. Prihodaje leto ao jo imeli zopet v Gradci; v slov. Štajera pa je celo prenebala — za več let. Že so menili ljudje, da kage nikdar več ne bo, kar se spomladi 1. 1586 zopet oglasi. Sprvega je le malokoga aapadla; ko je pa začela pripekati letaa vročiaa, pokazala je morivka kaga zopet enkrat svojo grozno moč. Semtertje je izpraziiila cele vesnice. Tadi v Mariboru in okolici jili je rnnogo umrlo. Ker Wolf Wilbelm Herbersteiaski ai dovolil, da bi pokopali mrliče pri sv. Miklavži na polji, morali so nje iz Cerkovea, Digoš ia drugib vesnic voziti eao aro daleč aa Hočko pokopališče. Pa nekteri vozniki eo bili tako brezvestai, da so na samotnem potu rarliče slekli ia gola trnpla v jamo za ce8to vrgli Zato so vaščani prosili solaograškega aadškofa, da bi smeli v Brezji poataviti leseao kapelo ia okoli nje pokapati mrliče, kar jira je bilo tudi dovoljeao. Iz dravskega polja jih je mnogo bežalo k vinogradom prek Drave ia žalibog so zatepli tudi tje kugo, ki je atrašao morila. Redka je bila hiša, ki bi v tedaa no imela mrliča. Semtertje je pomrlo toliko Ijudi, da je pogrebnikov zmaajkalo ia so mrliči ostali nepokopani. Grozea smrad je puhtel iz gnjilih trnpel, ki so jih psi trgali in koščeke okoli vlačili. Tako žaloatno ae je koačalo šestnajsto stoletje. 0 ko bi se ž njirn bila koacala tudi dolgoletna doba britkosti za aase kraje! Pa aikar; — ona je trajala še dalje ia je dosegla svoj vrhnaec še le v sedemaajstem stoletji. (Dalje eledi.) Sinešliica 22. Hlapec pokliče paatirja ia mu da prazno knpico, rekoč: idi in priaesi litcr viaa. Pastir reče: dajte mi še deaarjev. Hlapec odvrne: za denarje bi lehko vaak bedak viaa prineael. Paatir odide. se pa kmalu vrne s prazao kupico rekoč: aate, aapijte se zdaj: Hlapec: kako bi se iz prazae kapice napil. Pastir: iz polne se lehko vsak bedak aapije, napijte se vi iz prazae! ,,Vertec".