UilteljskK pokret Učiteljska izobrazba in življenje ii. Dne 18. febr. t. 1. je pod gornjim naslovod na <tem mestu izšel članek, v katerem avtor — učitelj, ki še ni dolgo, kar je bil učiteljiščnik, — obeta razčleniti in prikazati obrazovalni proces slovenskega učiteljiščnika ob posameznih predmetih. V prvem članku ob- ravnava pedagogiko; ker pa se mi zdi, da bi bilo dobro, ako bi se vsakikrat oglasilo ob istem vprašanju čim več ljudi s svojimi mislimi, sem se namenil tudi sam, da k isterinu vprašanju dodam tudi svoje misli, ki naj mišljenje mojega predhodnika le spopolnju- jejo. Obenem želim, da se oglasijo šc vsi drugi, ki čutijo potrebo. V obravnavanju je potreben neki red; prvi člankar je začel razčlenjevati predmet pedagogike na našern učiteljišču, tudi sam bom ostal pri tem in sc ostalega dotaknil le mimogrede. a) Saj smo že na učiteljišču prcdobro čutili, da je izobrazba, katero so nam nudili, prerevna za naše potrebe in čcsto celo napačna. Življenje izven šole je teklo drugače kot ono, o katerem smo se učili bodisi ob zgodovini, bodisi ob psihologiji, bodisi ob verouku. Ampak vse to smo dojmili le podzavestno, zavestno in s prepričanjem smo nezadostnost svoje učiteljiščne izobrazbe spoznali šele poslednja leta, ko smo ob spoznavanju življenja v vsej širini dobili ono osnovo, raz katere smo umeli in umevamo, kakšna je in kakšna naj bi bila učiteljeva izobrazba v sodobnosti. Osnovna težava v današnjem obrazovanju učiteljiščnice ^li učiteljiščnika je učni načrt. Kakor povsod v našem javnem življcnju, je tudi učni načrt za učiteljišča delo ljudi, ki današnjega časa, njegovih razmer in zahtev sploh ne razumejo, ne obsežejo, nego krpajo stare avstrijske učne načrte vsakokrat le z večjimi ali manjšimi popravki, ki se bistva ne tičejo. Tako vsebuje učni načrt za učiteljišča obrazbeni ideal, ki ni bil primeren niti za učitelja v času avstrijskih cesarjev, kaj šele danes. Ne poznajo novega gledanja — organsko celotnostnega — ne v zgodovini, ne v psihologiji, ne v pedagogiki, ne ob pouku jezika ali književnosti, nikjer. Ne poznajo svetovnega življenjskega dogajanja v resnici, ne domačega življenja. Obrazbeni ideal v takem redu ne more biti drugačen kot je, dokler ne zavedo, da so njih misli podtaknjene, da niso zavestno lastne in čiste, nego izvirajo iz silnic, ki jih ustvarjajo razmere in okolnosti. V nedogled pa tega ne smemo dopuščati če nočemo, da bo naš kmet popolnoma na tleh in mu nihče niti povedal ne bo — zakaj je na tleh. in mu nihče niti svetovati ne bo mogel, kako naj si pomore. Vsak dan silncje čutimo, da je učitclj res lahko graditelj vasi, resnični vodnik, svetilnik. Žal, da s to izobrazbo, ki mu jo daje učiteljišče, pri najboljši volji ne more to postati; saj ga ne nauči ne sociologije, ne psihologije, ne etike, ne ekonomije, nego v najboljšem primeru samo boljšo metodiko čitalnega in računskega pouka ... Narod pa se pogreza nepoučen v temo. Ne zanikavam vpliva splošno gospodarskih razmer, ki vodijo Slovence v nazadovanje, prepričan pa sem — svetli zgledi učiteljev mi pričajo — kaj vse kljub splošni depresiji lahko stori v vasi učitelj, ob čigar premestitvi si brišejo žene solze iz oči in fantje pobirajo podpise, da bi ga ne premestili... Ampak tak učitelj mora ali intuitivno ali pa iz knjig poznati psihologijo kmečkega življa, poznati vsa sodobna vprašanja, razlagati pravilno zgodovino in književnost in moralo, poznati gospodarska, biološka in družbena dejstva in če ga ni ž njimi oplodil srečen slučaj, kdo ga bo? Učiteljišče bi ga moralo, a ga ne. Tokrat bi se rad ustavil zlasti ob psihologiji in omenil nekoliko misli, kako je in kako bi ne smelo biti. b) Kolikor iz izkušenj vem, se razlaga pri nas ob predmetu psihologije ali Vebrova analitična psihologija (namenjena filozofom - teoretikom, ne praktikom) ali se prevaja kaka stara Hergetova psihologija ali pa podajajo skripta iz predavanj na višji pedagoški. šoli, kjer se — podobno kot na univerzi — nova psihologija niti ne omenja ali kvečjemu mimogrede. Tako se zgodi, da je resnično, kar pravi avtor prvega istoimenskega članka, da je »psihologija danes na učiteljišču teoretično razpravljanje o abstraktnem človeku, ki živi življenje med štirimi stenami... ter pismeni material v zvezkih je strogo tcoretičen in za praktično uporabo nesposoben«. Popolnonia točno. Ne zanikujem potrebe neke splošne psihologije, ki je tudi potrebna. Annpak ne snie se spuščati v analitične posameznosti. V trehmesecih mora biti obravnana, vsc ostalo letomora pa biti posvečeno praktični psihologiji! Obča psihologija bi morala imeti biološki fundament. Sodobno pojmovanje ne pozna prepada med dušo in telesom, oboje je nerazdružljiva enota, harmoničen sistcm, ki ka/e razklanost le v bolnih razmerah! Praktična psihologija bi morala biti »Menschenkenntnis«. ki bo vsebovala vse bistvene rezultate strukturne psihologije, behavorizma, psihoanalize in individualne psihologije. Ta drugi del psihologije — učitelju najbolj potrebcn — bi moral vsebovati razen psiholoških, še ostala dejstva, ki so v najožji zvezi s človeško psiho in ki ustvarjajo n. pr. različne človeškc značajc, menjavo značaja itd. To so razni biološki in ekonomsko socialni in kulturno prosvetni vplivi, za katere bi moral vedeti sleherni učitelj, če hoče umeti sebe in otroke v šoli ter ljudstvo izen šole in mu pomagati. Nehote se ob tem spomnim, da nimamo Slovenci niti prevoda iz novejših srrteri psihologije, kaj šele samostojnega dela, in vendar bi bila v tem naloga naših pedagogov-teoretikov, ki bi s tem zase in za-učiteljstvo in ves narod več storili, kot store s kakim preglcdom raznih psiholoških ali s teoretično analitičnimi razpravami in predavanji o pomenu psihologije za pedagogiko itd. c) Pouk pedagogike je potreben enake vscstranske reformc, kot zgodovina pedago gike, kot sta opozorila tovariš in tovarišica že pred menoj. Obrazovalne vrednote našega časa so seveda v bistvu one »večne«: delati dobro, poučevati dobro, vzgajati dobro itd. To »dobro« je pa časovno in krajevno relativen pojem. In tako bo treba ustvariti sodobno vzgojeslovno knjigo, ki bo zastopala interese vsega naroda, in metoda, ki bodo v blagor vsemu narodu! Pri tem bo treba odkritosrčno povedati ves niz vprašanj, ki so s pedagoškimi v neposredni zvezi. Pri tem se mimo politike ne bo smelo iti, kajti ona ureja končno vsa naša prosvetna vprašanja. Zgrajena bo morala biti seve taka pedagogika na temeljih študija sodobnosti, podobno kot bi morala biti zgrajena zgodovina pedagogike na temeljih študija kulturno - socialno - ekonomskih razmcr vsake dobe in dežele, kar bi naj vcdeli zlasti vsi oni, ki mislijo pisati zgodovino slovenskc pedagogike. d) O vadnici bi le to pripomnil, da bi bilo nujno, da bi na njej učili le sodobni šolniki in to strnjeni pouk. Besede mičejo, vzgledi vlečejo, zlasti mladega človeka. e) Hkrati bi rad avtorju prvega istoimenskega članka odgovoril na dve vprašanji. Vprašuje, če bodo učiteljiščniki kaj slišali iz ankete o življenju otrok v dravski banovini. Odgovarjam: nc, in to radi tega, ker deloma anketa ni bila popolna, deloma, in to je najvežnejše, ker jo je le manjšina učiteljestva pravilno izpolnila, in tako bodo pretekla šo leta, preden bomo dobili pravo sliko slovenskega otroka. Iz raziskavanj posameznikov vemo le to, da je slovcnski otrok vedno manj zdrav in vedno bolj potreben telesne in duševne hrane in zlasti še obleke in obutve ... Nadalje vprašuje člankar, da li bo pokazala naia univerza voljo za reševanje slovenskega šolskega vprašanja. To ni njena neposredna naloga, nego šele posredna, kajti naloga univerze je v bistvu, gojiti znanost. Pač pa bo tudi posredno koristila šele takrat, ko bo vlada! na njej sodoben duh, sodobno razumevanje pedagoških vprašanj, kar pa je deloma odvisno od kakovosti naraščaja. deloma pa od občih razmer, ki uravnavajo in vežejo roke tudi — univerzi. Slovenska prosvetna vprašanja bo morala reševati posebna prosvetna zbornica, ki jo bo treba šele ustanoviti. f) Če končno resumiram, potem se mi zdi potrebno poudariti zlasti to, da je delo, ki nas čaka na vsem prostrancm pedagoškem polju, ogromno. Mobilizirati moramo za to res vse (p o d u h u) mlade moči, in kjer le gre, tudi one, ki so šli do scdaj rakovo pot, a imajo voljo in zmožnost, da začno znova graditi. Pri tem bo treba mladim zabičati posebej še to, da ne razdira slepo vsega, kar so stari zgradili, marveč prej dodobra premislijo, kaj je ohraniti, kaj ne, kaj šele zgraditi. Tudi naš pokrct mora biti voden človečansko, čeprav včasih trdo. Da zlo rodi zlo je tudi naše prepričanje, veljavno za razmere in človeka. Zato moramo graditi zlasti sebe. Anton Gorjup.