20 V mrežah greha »Gospodična Koben!« »Prosim!« je vstala tipkarica in šla pr6ti vratom. »Le ostanite! Samo to bi rad vedel, ali je Grenhut že bil tukaj.« »Ne!« »Ko bo prišel, ga pošljite k meni! K^ je gospodlčna Neligan?« »Telefonirala je, da je bolna.« »Ravno danes mora biti bolna!« je jezno zagodel odvetnik. »Ali ste poslali poročilo časopisom?« »Da!« »Prosim dnevnik.« »Imate ga že na mizi!« Vrata so se zaprla. Čez dve minuti so se spet odprla. Skanlon je 8 tako naglico privihral v pisarno, kakor da bi ga kdo podil. »Na policijo moram,« je rekel tipkarici, »Nino Mateskas moram videti. S tema ženama bt>m potem govoril. Ce medtem pride Grenhut, naj počaka. Po odvetnikovem odhodu je gospa Dugan naglo vstala, stopila pred tipkarico in jezno vprašala: »Ali je gospod Skanlon morda zagovornik Nine Mateskas ?« »Da. Sodišče je njemu poverilo zagovor.« Gospa je zgrabila Štefanovo mater za roko in rekla: »Pojdiva! Nisva na pravem mestu!« Mati je preplašeno gledala sedaj eno sedaj drugo. Nazadnje se je obrnila k deklici in jo vpra- šala, za kaj gre. Tipkarica ji je pojasnila stvar, na- kar je tudi ona uvidela, da tu ne bosta nič opravili. Napotiii sta se proti vratom. Tipkarica ji je hotela pridržati. »Počakajta! Gospod Skanlon se bo kmalu vrniJ in vaju zaslišal.« »Ne bo naju zasliševal, če je zagovomik Nine Mateskas,« je odvrnila gospa Dugan. »Hvala lepa za prijaznosti. Pojdite, gospa Kmicic!« Odšle sta. Gospodična Alojzija Koben je »pet aedla k delu. Ko je napisala pismo, ga je še enkrat prečitala. Nato ga je odnesla v odvetnikovo sobo. Ko se je vrnila, je odprla miznico in se pogledala v ogledalcu, ki je ležalo v njej. Nato je miznico zaprla. šla k oknu in se ozrla po mestu. 13. Alojzijin pogled se je ustavil na pozlačenem križu, ki se je dvigal na vrhu cerkvenega zvonika. Deklica je dobro poznala ta križ. Štiri leta je živela v njegovi senci in v zadnjih šestih tednih je njen pogled vsak teden zablodil k njemu. Vedela je, da je tam samostan usmiljenih sester in poleg njega na eni strani šola, na drugi pa bolnišnica. Za bolnišnico je cerkev sv. Jožefa, za šolo pa cerkev naše Gospe. Alojzija je vedela, kaj se v tem času tam godi. »Da,« si je dejala odločno, »nora sem bila. Toda kdo bi mogel vedeti, da se bo stvar tako končala?« V tem trenutku so se vrata odprla. Preden se je A.lojzija ozrla, je zaslišala Skanlonove besede: »Ali nimate dmgega dela?« Ne da bi čakal na odgovor, je odšel v svojo sobo. Očividno je bil slabo razpoložen. Tipkarica se je vrnila k stroju. Naglo je začela tipkati. Telefon se je oglasil. »Pisarna odvetnika Skanlona,« je rekla Alojzija v slušalko. »Pokličite gospoda Skanlona,« je velel na drugi fitrani voda odločen moški glas. »Koga naj javim?« »Slavsona od dnevnika.« »Potrpite za trenutek!« Spojila ga je z odvetnikovim telefonom. Ko je zaslišala odvetnikov glas, je obesila slušalko, čez nekaj časa pa jo je previdno spet vzela v roko in prisluškovala. »Poslušaj, Skanlon, ali bo prav takole: Ko je g. Skanlon doznal, da so ga v drugem okraju določili za kandidata, se je on samo smejal in skromno Izjavil, da se ne čuti sposobnega za tako mesto. Rekel pa je tudi, da če prebivalci vztrajajo pri svoji nameri, sprejme kandidaturo in če bo izvoljen, se bo z vsemi močmi boril za pravice ljudstva.« »Izvrstno!« se je zasmejal odvetnik. »Boljše tudi jaz ne bi mogel napisati. Hvala lepa!« »Veseli me, da si zadovoljen!« je odvmil novinar. »Upam, da me boš po volitvah povabil na likof.« ?~"" '—a.k način! Seveda, če ne bomo pogoreli.« »Sedaj pa še nekaj! Ali je kaj novega v zadevi Mateskas:« »Ne vem. Še nisem govoril z njo. Ta vražji preiskovalni sodnik me ne pusti k njej.« »Tem bolje. Tudi to bomo porabili za vzbujenje javnega mnenja v tvoj prilog. Potrpi, bo že prišel čas, da boš videl svojo malo varovanko. Veruj mi, lepa deklica.« »Mogoče. Toda zdi se mi, da bi vendar bilo bolje, če bi jaz bil poslušal svojo pamet, ne pa tvojo in bi bil cdklonil to stvar. Denarja tako ne bom videl, poleg tega pa mi vzame mnogo časa ...« »Toda človek, misli na javnost. Verjemi mi, da v Pikertonu ni denarja, ki bi z njim mogel plačati reklamo, kakor ti jo bo naredila ta stvar. Ali si poslaniški kandidat more želeti kaj boljšega, kakor to, da je pred volitvami nekaj tednov zagovornik kake obtoženke.« Na drugi strani se je slišal vzdih. »Morda imaš prav. Oh, če bi tudi ženske imele volilno pravico! Do solz bi jih ganil.« S tem se je razgovor končal. Skanlon je obesil slušalko. Isto je storila tudi tipkarica. Spet je začela tipkati. »Gospodična!« je čez nekaj časa zaslišala iž druge sobc. Vstala je in hitela k vratom. »Prosim!« »Naj prideta tisti ž.nski!« »Saj sta že odšli!« je cdvrnila gospodična, začudena nad tem, da odvetnik prej ni opazil, da je sama v pisarai. ' »Zakaj pa ste ji pustili?« »Ko sta slišali, da ste vi zagovornik Nine Mateskas, sta rekli, da nimata tu nobenega opravka.« »Kako to? Kdo sta bili?« »Ena je bila mati Štefana Kmicic, ki ga je Nina obdolžila tistega umora.« »Ka-aj?« je zavpil odvetnik. »Fantova mati je bila tu! In vi ste bili tako nespametni, da ste jo pustili proč?c »Zakaj pa ne? To je vendar jasno, da ne morete zogovarjati obenem Nine in fanta!« »Gos neumna!« je še bolj zavpil Skanlon. »Ali vam nl prišlo na misel, da bi i_ starke morda izvlekel kako besedo, ki bi jo mogel porabiti v prilog svoje varovanke?« Tipkarica je začudeno strmela vanj. »Kaj zijate?« V dekletu je zavrelo. Ze prej je težko krotila ogorčenje, sedaj ga več ni mogla. »Gospod Skanlon, vi ste satan!« je dejala s tresočim glasom. »Res?« je vprašal odvetnik na pol začudeno, ns pol šaljivo. »Res! In prepričana sera, da boste v pekel prišli... Ko sem prišla k vam, sem mislila, da so odvetniki fini ljudje, ki jiin je samo na tem, da bra> nijo resnico in pravico. Kako bi rnogla vedsti, da js to tako umazan poklic. Gre samo za ime in zaslužek. Prepričana sem. bila, da bom priča tega, kako boste zagovarjali nedolžne in nastopali zoper morilc& Toda, kaj vidirn? Odkar sem pri vas, sts sedaj do bili prvi slučaj umora, pri katerem je brezvestna punčara mesarsko um.rila človeka, ki jo je Ijubil in bi zaslužila vislice. Vse mesto ve, kaka je, a vi jo hočete rešiti in uničiti fanta, ki najbrž ni nič kriv. Pa to še ni dovolj. Celo od fantove matere bi radl izvlekli besede v prilog morilke. A ker je bila mat5 tako pametna, da je uvidela, da pri vas ne bo ni. dosegla in je odšla, sem jaz neumna gos, ker je nisem pridržala. Hvala lepa za poklon! Gospod Skanlon, že prej me je dušil zrak vaše pisarne. Sedaj sem je sita. Dalje ne bom ostala.« Tako hitro je govorila, da odvetnik nc bi prišel do besede, četudi bi jo hotel prekiniti. Spočetka sa je smehljal, a čez čas je smeh izginil z njegovih ustnic. Dekletove besede so bile precstre. A dasi j« bil jezen, je skienil, da bo na videz ostal miren. Ko je tipkarica utihnila, je nekam porogljivo vprasal: »To je vse?« (Dalje sledl)