a
Književna poročila.
X
Svoje matere se spominja v treh toplih, prečustvovanih pesmih: Materi (27.), Vseh mrtvih dan (76.) in v krasnem Večernem razpoloženju (71.), ki se ti zdi kakor slovo iz tujine pred smrtjo.
Moja majka, moja majka, da bi se k meni skoz mrak približala,
da bi me tvoja bela desnica ljubeče na čelo pokrižala,
kakor  nekoč:
«Moj sinko, lahko, noč!»
Moja majka,  moja majka, jaz iščem tvoj  bledi  obraz;
v mojem srcu je strah, v moji duši je mraz:
moje oko od bolesti je v noč zaplakalo,
moje  hrepenenje,   o   majka,   ne  bo   te  dočakalo!   —
Tako zgodaj in tako tragično umrlemu pesniku — komaj dvajset let starega je 15. julija 1918.1. na italijanskem bojišču ubila granata — je napisal njegov prijatelj1 Pavel Karlin krageji uvod, Knjigi je dodana tudi pesnikova slika. Ko gledaš njegov lepi, sanjavi obraz, ti postane še bolj žal nadarjenega mladeniča, ki je postal žrtev nenasitne vojne.
Tiskovna zadruga je storila prav, da je izdala Zbašnikove pesmi in s tem ohranila potomstvu marsikatero čedno pesmico tega v življenju nepriznanega resničnega pesnika.                                                                             R. P, Petruška.
Jean de La Fontaine. (1621—1695.) Lani je Francoska Komedija proslavila tristoletnico našega naslovnika s tem, da je poslala večjo družbo igrat v njegov rojstni kraj Chateau=Thierry, kjer je La Fontaine prebil brezdelno mladost, potem ko se je nekaj časa pripravljal v Reimsu za duhovnika. V 22. letu je, poslušaje neko Malherbovo odo, začutil veselje do pesništva. Da bi ga priklenil na dom, mu je oče odstopil svojo službo gozdnega sodnika in ga oženil s 15letno Marijo Hericartovo. Neskrbni umetnik pa, ki je dejal o sebi: «Begotna sem stvar in letam od cveta na cvet», pozabi na svojce ter odide v Pariz poskušat literarno srečo. Živeč po tedanji šegi na stroške bogatih pokroviteljev, zlasti višjega finančnega nadzornika Fouqueta, poslednjih 20 let pa pri gospe de la Sabliere, se udaja fejaškemu sanjarstvu, zaljubljen v «igro, ljubezen, knjigo, glasbo, mesto, poljano». Znan je njegov epitaf o razpolovljenem času: prvo  polovico  je prespal,  drugo prelenaril.
V La Fontainovem značaju prevladuje nagnenje do nagonskega, naravnega kvijetizma, ki je amoralen kot priroda. Brez zlobe je ta skitalec, a tudi brez izrecnega altruističnega čuvstvovanja. Bil je tako detinsko preprost, tako fav« novsko nezavesten, da mu ni mogoče zameriti zanemarjanja državljanskih dolž= nosti; Venomer in veliko je govoril o sebi, to pa z neposnemljivo dobroduš* nostjo. Njegov prijatelj Maucroix je mogel reči o njem: «To je najbolj iskrena ter odkrita duša, kar jih poznam: nikoli se ni pretvarjal, ne vem, ali se je kdaj  zlagal v svojem življenju.»
Ko je proti koncu hotel izkazati čast Najvišjemu, je svetoval svojemu spovedniku, naj da ponatisniti njegove Povesti (razuzdane, opolzle!) ter izku* piček porabi za pobožne ustanove. — Vendomskemu vojvodi je poslal prošnjo za posojilo s pripombo, da bi si z denarjem rad pridobil naklonjenost lahkoživih gospodičen. — Nekoč naleti v salonu na prikupnega mladeniča. «Kdo pa je ta ljubeznivi gospodič?» Povedo mu, da je njegov sin, katerega je bil docela zgrešil. — Druga zgodbica pripoveduje, da je dremal v gledališču, baš ko so prvič uprizorili eno njegovih iger: ni ga zanimala. — Če diši ta anekdota po   legendi,   se   pa   naslednja   zdi   verjetna:   Povabljen   je   bil   k   prijatelju   na
—   311   —
K
Književna
poročila.
X
obed, a čakali so dve uri nanj; na polju je gledal, kako so mravlje zagrebale mrtvo tovarišico. — Zgodovinsko je dejstvo, da je po smrti njegove zaščitnice Sablierove prišel k njemu plemič d' Hervart in mu ponudil svoje stanovanje na razpolago. «Ravnokar sem nameraval iti k vam,» se odreže dobričina z genljivo neprisiljenostjo.
Star 47 let je pričel objavljati Basni, ki so ga ovekovečile. Dasi je snov večidel posneta po Ezopu in Fedru, šteje vendar med izvirne pisatelje po samoniklem načinu pripovedovanja, čudovitem slogu, iskrečih razbleskih duha in prisrčnem tonu, kakor ga ne srečate pri nobenem sovrstniku. Saj so njegovi spisi zvest odsev njegove neskaljene notrine. Slikovito opazovanje, ki zagrabi naravo pri viru in napravi iz basni pravzor realističnega popisa, se druži z lastnimi doživljajčki, z neprekinjeno pustno burko, ki našemlja živali v človeka, da se mu naroga, se izprepleta z izbrano smehljavo modrostjo in psihologijo, zgoščeno v jedrovitih podobah, ki se vtisnejo ljudstvu na veke v spomin, se menjava z liričnimi poleti, ki slednji trenotek ponašajo predmet v območje višjega pesništva, in z izrazito gibkimi ritmi. Sleherna basen zase nudi za* okrožen svet istine in poezije, celota pa «obširno stodejanko, ki v vesolju se vrši». Ljubiti La Fontaina se pravi skoro isto kakor ljubiti Moliera, zagotavlja Sainte=Beuve. Eden ko drugi sta izrecno reprezentativna za svoj narod, vteleša* joč eno njegovih bistvenih potez, zdravi razum. «Dobričina» — tako so ga klicali vrstniki —• je znatno prispeval za ustaljenje te trajne podlage v fran* coski duhovnosti, saj ga čita staro in mlado, deca se ga uči na pamet, odrasli segajo cesto še po njem, dosti njegovih krilatic leta od ust do ust. Je=li čudo, če so nekateri videli v njem največjega francoskega pesnika? Kako je živ in aktualen, more presoditi zgolj oni, ki je čul njegove verze iz ust dobrega igralca. Naj omenim, da je pred nekaj meseci obelodanil Franc^Nohain zbirko F a b 1 e s v njegovem slogu in da so leta 1898. izšle v Alžiru slične Kaddourove Basni in Pravljice v «sabiru», t. j. arabski francoščini. Danes oživljajo tudi ostala njegova dela. Opozoriti hočem samo na Discours a Madame de la Sabliere, s katerim se je predstavil kot nesmrtnik pred Akademijo. Tu gre za Descars tesovo teorijo o živalih^avtomatih, ki je poet ne priznava; more*li fabulist odobriti trditev, kakor da bi bile životinje samo stroji? Na bister način loči med dvema dušama, katerih eno bi rad postavil na mesto hladnega Kartezije* vega mašinizma.
Vsaka doba ni enakomerno čislala Basni. Sedemnajsto stoletje, zaverovano v nepogrešno vnanjost in brezhibno vedenje, ni jemalo La Fontaina povsem resno, ker je s svojim obnašanjem kršil to načelo. Razen tega so tistikrat na dvoru zares vpoštevali le tragedijo in epopejo. Povest ali živalska pravljica sta veljali za manjvredni slovstveni obliki. «Parnasovski zakonodajee» Boileau ni v svoji Poetiki niti enkrat omenil osebnega prijatelja La Fontaina, ki se ni pokoril Malherbovi tehniki, marveč rabil svobodni stih mesto dvanajsterca kakor Moliere v Amfitrionu. Značilno je, da so za njim morali stoprav simbo* listi  takorekoč  od  mrtvih  obuditi prosti verz.
Osemnajsti vek, ki znači odp.or proti svojemu predhodniku in po versko kadi nagonom, ogrevaje se za «prirodnega človeka«, se sicer ne pohujšuje nad zgodbicami iz Dekamerona in Heptamerona; enciklopedijcem ugaja izvestna merica umstvenega in nravnega anarhizma, bolj nego kdaj, izdajajo in bero La Fontaina, toda njih rogoborna ironija se ne streže s posmešno modrostjo samohotnega diletanta. Poleg tega še sveto spoštujejo slovstvene vrste «velikega veka»:  ključ do njih estetike je še vedno junaška pesem in žaloigra. Voltaire
X
Književna  poročila.
K
nazivlje La Fontaina «staro dete», «ljubkega pisatelja«, ki kot avtor za mla= dino spada v odred: poetae minores. Pa vam prilomasti čemerni Rousseau in jame  dvomiti  nad  vzgojno vrednostjo  nekaterih basni.
Romantiki — bi človek menil — mu ne bodo strogi zaradi nagonskih živ? ljev njegove narave, z zadovoljstvom utegnejo opaziti pri njem premoč čut* nosti nad razumom; vrhutega zametajo malikovanje plemenitih književnih oblik, hotoma iščejo pestri, domači slog; in njih prozodična reforma se do* zdeva v skladu s fabulistovim ustvarjanjem. A mehki Lamartine ga še huje obsoja nego Rousseau, češ da je La Fontainova filozofija trda, mrzla, sebična: «To je žolč».
Popolno priznanje in splošno češčenje se pričenja jedva v drugi polovici prošlega veka s kritiki kot "VValckenaer, Girardin, Taine, Lefenestre, Nisard, Faguet, Regnier. Njim se je pridružil naš prevajalec, sedanji pokrajinski na* mestnik1, čigar lično opremljeni prvi zvezek s 94 naslovi nas je edini opomnil na preteklo tristoletnico.
La Fontainovi arhaizmi so vzbujali sodobnikom dojem smešne, a nizke vsakdanjosti, za današnjike pa vsebujejo slasten okus, enako utegnejo tudi starinske besede v slovenski prestavi dospeti nekoč do veljave. Evo jih neko; liko: navlašč, dade, priznade, bližnjej mravlji, kakim načinom, oblekša, tacega i. dr. Stritar je pokopal opuščaj, zato ne maramo obujenk kakor nek namesto neki. Samosevski pravopis nahajamo pogostem pri našem slovenitelju: dalječ, gnjezdo, lažnjiv, komej, polen (poln), trnik itd. Marsikomu bo nejasna češka spregatev poz ve (pozove, str. 12.). Neizrekljiva in neetimološka se mi vidi pisava obvsorej (obsorej, iz: ob sej uri, str. 121.). M a 1 se glasi prav mali, nedoločno pa majhen (114). Zamorem je po Miklošiču «dem deutschen Verbum nachgebildet«, nam zadošča morem. Ali nimamo domačih besed za: movsati  se   (44),  gamz   (116)?
Dr. Breznik je zavrgel konstrukcijo vzročnega rodilnika: strahu se tresem, prav od strahu (32, 37, 72, 180). Tiskarski škrat je morda zakrivil nadraven, t. j. nadnaraven (101). Najnovejši slovničar opušča vezaj med dvema imenoma: čevljar krpač (72). Odkod pa deležnik vidši (95)? Neumljiv bo galicizem: nič ko obeti — sami obeti (93). Razluščiti mi ni bilo , dano teh orehov: Na* posled vrh valovja palic pa je (95), ko pokaže lovec zdajci S prostom (prstom?) proti njemu zajci (180). Drzno je rabiti samostalnik za glagol: Drobcene tekalke So kmalu pridne g a ovohalke (40). Dušeslovno bi bila bolj mikavna sledeča atrakcija: Čaka te morda podobnega česa (— kaj, 13), da je ni privedla zgolj ujema «ušesa». Qui dira les torts de la rime? se vprašujemo tupatam z Verlai= nom ob  stavkih,  razkosanih zaradi stika.
Kdor je sam prelagal verze, pozna vse Skile in Karibde takega početja ter ne bo grajal avtorja, ker se ne oklepa vselej izvirnika v spolu in razporedbi stikov. Posnemati bi se dale tudi aliteracije: debonnaire et doux — mehak in mil (33). Dober prevodnik posveča posebno pažnjo učinkovitim obratom. Cham= fort n. pr. hvali mesto, kjer spava pastir, njegov kužek kakor tudi njegov meh ali dude: «Ta poslednji hemistih je srčkan. Smelost izraza, da dremajo tudi diple, postane preprosta in prirodna, ker nas nanjo pripravi sen ovčarja in psa.»   Slovensko   besedilo   pa   je   zabrisalo   to   drobnjavo:   «... pri   čredi   pravi
1 Jean de La Fontaine, Basni I. Prevel Ivan Hribar. V lastnej založbi. Dobiva   se   vezan   pri   Schwentnerju   in   v   Jugoslovanski   knjigarni  po   10   Din.
-    313   —
X                                                    Književna poročila.                                                    X
spi Luka In... miruje pastirja piščal» (30). Ravno tako treba krepke reče= niče, ki so duša basni in danes že pregovori, podati čim bolj jedrnato. Ugodno se je n. pr.  iztekel ta4e vzgled:
Pač  mnogo  ljudi   je   na   sveti,
O kojih se mora zapeti: Od  daleč še  tič, Od blizu si — nič.                    (95.)
«Kratkoča je duša povesti», je bilo La Fontainovo geslo, v pričujočih pre* vodih cesto pozabljeno. Vzemimo prvo basen, ki originalovo priredje zamenjava z  odvisnikom  «ko» v lastno  škodo:
Maitre corbeau, sur un arbre percheV
Tenoit  en son bec un fromage.
Maitre renard, par 1'odeur alleche,
Lui tint a peu p res ce langage:
Hribarjev   tekst: Ko mojster je vran, na drevesu  čepe, Imel v  svojem kljunu  kos   sira, Se mojstru lisjaku koj sline, ko čuti ta sir, pocede, Na vejo se k vranu ozira, takole besede izbira:
Krajše   bi   se   glasilo: Mojster gavran, na  drevesu  sedeč, Ima  v  svojem kljunu  kos   sira. Mojster lisjak mu pa, sline cedeč, Takole besede izbira: Pri tem smo  še posnemali francosko verzifikacijo, kateri ne  zadostuje en sam vokal  za  rimo:  per c h e = alle c h e:  sedeč * cedeč.
Med uspelimi primeri se odlikuje mogoče najbolj Č e v 1 j a t in bankir; od obeh izvirnih pesnitev, pridejanih na koncu, pa bi prisodil prvenstvo glad* kim trohejem Otrokovega poletnega jutra, ki so prikladni mladim ustecem za recitiranje.                                                                           A. Debeljak.
Miroslav Krleža: Hrvatski Bog Mars. (Narodna knjižnica, vanredno izdanje.) Zagreb 1922.
Kogar je bila vojska telesno in duševno razmrcvarila in so se mu po vojni rane kolikor toliko že zacelile in če bi slučajno zahotel, da nanovo zakrvave v bolestnem srdu, ki pa ne pozna nobene določne usmerjenosti, temveč razbija in trga krog sebe do brezumnosti, naj vzame to knjigo v roko.
Knjiga obsega samo 117 strani in vendar je v njej z brezobzirno odkrito* srčnostjo narisan v vsej svoji goloti ostudni obraz vse dobe, dobe največjega nesmisla, demonske blaznosti in kaosa. «Sve nema ni repa ni glave,« kakor pravi avtor. Koga je treba poklicati na odgovor, komu moraš naložiti na ramena vsa ta strašna, črna dejstva? Sili, ki je izven človeka samega, bogu Marsu, bogu brezobzirnosti, krvoločnosti, nesramnosti in blazne strahopetnosti, bogu, ki se poslužuje lepodonečih fraz in vsakemu človeku najsvetejših bitnosti, da vrže že itak vrtoglave ljudi s tira in jih naščuje drugega zoper drugega. Hudič se zmeša z Bogom, kasarna z biblijo: «Čudna je ta melodija kasarne i biblije, koja može čoveka da baci nekud duboko i da probudi u njemu sablast mrtvu, koja gazi preko požara krvava i luda i zver je i nije čovek, a opet ako mu uzmete još i to zversku dubljinu, što je onda još ostalo u to j jadnoj kreaturi.«
314     —