Franjo Čiček: Dve okrogli zgodbi z zelenega Pohorja RUKUTA ALI ŽAFRANOV PEPI Rukuta ali žafranov Pepi je bil pohorski občinski revček, povsod doma in nikjer. Saj ste ga poznali, kajne? Dela mu ni bilo mar, raje je racal od hiše do hiše, si prepeval razne popevke in zavber dekline je imel od sile rad. Rukuta ali Zafranov Pepi je bil srednje postave in vesele narave. Posebno rad se je zadrževal pri hišah, kjer so imeli šikana dekleta. Ako je vzel katero na piko, se je rad smukal okoli nje kakor zaljubljen golob na strehi ter ji neprestano gostolel: »Ti si lepa rožica! Daro, daro!« *• Oblačil se je kakor je paS nanesla prilika. Včasih mu je pod brado zmanjkalo srajce, včasih pa je na zadnji plati kazal boso kožo. Na glavi je rad nosil staro vojaško čepico in rad je čital časopise. Ali brati Rukuta ni znal. Zato je držal večkrat časnik narobe v veliko veselje prisotnih, ki so se pri tem imenitno zabavali. Kajti jim je Rukuta čital take, da so se držali za trebuhe. Njega dni je našel Rukuta pod kostanji poleg ribniške cerkve veselo družbo fantov in deklet. Že od daleč jim je vpil: »Daro, daro, že vete, Zalaznikova Micka je maja! Tako me je lepo pogledala! Daro, daro!« Vsa družba se je zakrohotala. »Zdaj ga bomo vlekli, kaj?« so dejali nekateri poredneži, toda Položnikova mati, ki je stala na pragu, je poklicala Rukuto k sebi: »Žafranov Pepi, bi rad mastnih štrukljev?« Rukuta si ni dal reči dvakrat. Pomlasknil je z jezikom. »Daro, daro, mati!« je pozdravljal Položnikovo mater. »Toto je pač daro jesti!« Teden dni pozneje se je Zalaznikova Micka omožila na Prisnikov grunt in Rukuta si je izbral Podhostnikovo Plono za svojo. Takole je razlagal vaščanom: »Daro, daro, grumska strela! Micka ni bila lepa rožiea, ampak čisto navodna puža, krota, jaz pa neumen later, terc, butelj! Z vedrico je prišla po vado, jaz pa jo pri štepihu s pano po nagi! Daro, daro! A že vete, Podhostnikova Plona je maja? Kos kruha mi je dola in me lepo počohala po glavi. Rukuta, kod si pa hodil? mi je rekla. Daro, daro, sem reko, kamilice in lipovo cvetje sem nabiro. Če te bo kdaj kje ščipalo ali kaj grizlo, koj pokliči me!« Ko mu je Plona ušla v sladki zakonski jarem, si je poiskal Kebrovo Štefko. »Či keka s Plono,« se je jezil. »Taka kaza asasta! A že vete, Kebrova Štefka je maja. Ta vam je lepa rožica!« Rukuta tuhta, kako bi se ji prikupil. Pa vidi nekoč pri Planinčevi Darki na plotu lepo rdečo ruto. Nikogar ni blizu, Rukuta jo naglo smukne, zavije v papir ter jo skrivaj položi na Štefkino okno. Štefka je bila v trdni veri, da ji je podaril ruto Žagarjev Francelj, ki ga je imela rada. Za Franceljna se je potegovala tudi Darka, ki pa je Francelj nič kaj ni maral. Zato sta si bili Štefka in Darka precej navzkriž. Vsega tega žafranov Pepi ni vedel. Vedel je le, da mora biti Štefka njegova. Nekajkrat se je primotovilil do Kebrove hiše in nadlegoval očeta: »Ača, kje pa je lepa rožica?« Keber se ga je vedno odkrižal ter mu dejal: »Ni je dama. Na gari kaze pose.« »Či keka taka reč,« je zabrundal Rukuta in zopet izginil. V nedeljo pa se Štefka zavber naštima ter se prikaže v novi ruti. To jo bo Francelj gledal! Toda bolj ko Francelj jo je gledala Planinčeva Darka. »Presneta tatica!« jo je pozdravila ter ji strgala ruto z glave. »S tujim blagom bi se rada lišpala. Vidiš, Francelj, kako pužo maš!« Štefka prebledi, Francelj pa stoji kakor zid in ne ve, kam bi. Bog ve, kako bi se bila ta sitna reč končala, da ni prišel v tistem hipu Žafranov Pepi, ki je že od daleč gostolel: »Daro, daro, lepa rožica! Kje pa maš majo ruto, ki sem ti jo jaz dao, a?« »Ti si ji dao mojo ruto?« se začudi Darka. »Daro, daro,« se smeje Rukuta. »Darka, ne bodi huda! Saj veš, Štefko mam rad in ana mene, pa sem vzeo tisto ruto, daro, daro. Mislio sem, da je ti ne nuncaš več. Pa jo naj ma Štefka! Hu, lepa rožica, kako si šikana!« Štefko je bilo hudo sram. Namah se je zasukala in razoglava stekla domov. Dekleta pa so se smejala in dražila Rukuto. Od tistih dob se je raznesla po vasi govorica, da je Kebrova Štefka Zafranova nevesta. Šele ko jo je Francelj odpeljal na očetovo hubo, ki jo je podedoval, so utihnile zlobne govorice. Rukuta se je še usajal nekaj časa, potem pa si je izbral drugo. Dolgo si je tako izbiral, dokler ga ni neke zime vzelo. »Daro, daro,« je dejal za slovo, »zdaj pa ne nuncam nobene več.« KAKO JE POTEŽNIKOVA URŠA DOBILA ŽENINA Blizu Sv. Ignacija je stala njega dni košata kmetija. Na njej je šarila in gospodinjila edina hči Potežnikova Urša, ki je bila od sile bogata in zato izbirčna kakor nobena druga. Snubce je odganjala drugega za drugim in nazadnje si je zmislila, da vzame samo tistega, ki jo prisili v pogovoru, da mu zabrusi: »Ni res, lažeš!« Zopet so prihajali snubci ter ji pravili take, da si lahko laž kar otipal. Toda Potežnikova Urša se je znala izvijati. Vsemu je pritrdila, hvalila ali grajala, pomilovala ali se čudila. Nobenemu pa ni dejala: »Ni res, lažeš!« Sicer Urša ni bila lepotica. Pod nosom je imela bradavico s kocinami, ali kdo bi gledal na take malenkosti, ko pa meri grunt preko dve sto oralov. To je tisto! Je slišal o bogati nevesti s tako čudno zahtevo tudi Jure Lo rencelj, pa je šel v svate. Urša ga prijazno sprejme in celo pogosti. Pohorci so dobričine. »Tako, tako,« začne Jure s pogovorom, »kako si pa kaj prestala letošnjo zimo? Pri nas je zmrznila vsa živina.« »To pa ni dobro,« odvrne Urša, »s čim pa boš vozil plohe?« »Ni take sile,« pravi Jure, »v Vuhredu sem kupil kravo, ki mi je povrgla par težkih volov.« »Tisto pa, tisto,« se čudi Urša, »potem si na dobrem.« »Ni baš tako,« se odkašlja Jure, »vola sta mi poginila za črno kugo, tik preden sem jih zapregel v voz.« »To je pa slabo,« misli Urša in ga sočumo pogleda. »Ni ravno slabo,« nadaljuje Jure, »vola -iam odrl ter nagrmadil pet kadi mesa in klofcas nič koliko. Za kožo pa sem kupil Kiklovo hubo.« »To je pa dobro,« pravi Urša ter se nasmeje. »Ni dobro,« pravi Jure, »meso in klobase so se mi usmradile, huba pa je zgorela.« »To je pa slabo,« ga pomiluje Urša. »Ni še tako slabo,« odvrne Juri, »pokvarjeno meso in klobase sem zakopal na vrt in solata je pognala, da sem se skoraj zadušil v njej. Huba pa je bila zavarovana.« »No, potem pa je zopet dobro,« de Urša in ga potreplja po rami. »Pa ni,« goni svojo Jure. »Solato so mi požrle vrane in zavarovalnino sem pomotoma vtaknil v žep Biržlajevemu Mihi.« »Smiliš se mi, revež,« ga pomiluje Urša. »To pa je zdaj res slabo.« »Še ni tako,« se ojunači Jure, »vrane sem postrelil in za vsako dobil cekin. Biržlajev Miha pa je umrl in zatestamentiral denar meni.« »Vidiš, potem si na dobrem,« odvrne Urša. »Pa ni tako. Pri Mihi ni bilo ficka denarja,« se odreže Jure. »To je pa slabo,« se zresni Urša ter globoko vzdihne. »Ni preveč sile,« nadaljuje Jure. »Biržlajeva žena je videla, kdo je odnesel denar.« »To je pa bilo dobro,« se oglasi Urša. »Torej veš za tatu?« »Seveda vem,« se odreže Jure. »Ti si bila.« »Ta pa ni ne dobra ne slaba,« se zareži Urša na ves glas. »Le nič se ne reži, Urša,« vzkipi Jure ter vstane. »Ti si bila in nihče drug! Mari misliš, da te Beržlajeva žena ni spoznala, kaj? Veš, kaj mi je rekla? Saj vem, Potežnikova Urša je bila. Po tisti -kosmati bradavici sem jo spoznala, ki jo ima pod nosom!« »Ni res, lažeš!« ga naglo prekine Urša, Jure pa zasuče klobuk na stran ter zavriska, da so ga slišali gori do Ribnice. Konec pa veste že kar naprej. Jure je zmagal in dobil bogato nevesto. Kdo bi pri tem gledal na bradavico? Pri dve sto oralih postane taka bradavica že tako majhna, da je sploh ni več.