Če naj si poetično gledališče spet zadobi tisto mesto, ki mu gre, se mora, mislim, odkrito sprijeti z gledališčem v prozi. Današnje občinstvo še prenese verz, ki ga govore osebe opravljene v oblačila iz davnine. Zdaj ga moramo pripraviti do. tega, da bo prisluhnilo tudi verzom, ki jih govore osebe naših dni, tako opravljene, kot smo mi opravljeni, osebe, ki žive v prav takšnih hišah in stanovanjih, kot mi sami živimo, ki se poslužujejo telefona, avtomobila in radia. Brez posebne težave bomo našli občinstvo, ki pozorno posluša poezijo, če jo recitira zbor, saj gre tod pravzaprav za nekšen poetični izraz, ki že sam po sebi opravičuje govorico v verzu. Občinstvo pa, ki prisostvuje predstavi dramskega dela v verzih, ker je bilo to delo pač v verzih napisano, navadno pričakuje, da se bo poezija na odru poslužila za svoj izraz ritma in oblik, ki sta z običajno razgovorno obliko dnevne govorice izgubila vsakršen stik. Na nas je zdaj, da vnesemo poezijo v vsakdanji svet našega občinstva, v taisti svet, ki bo gledalca objel, ko bo po predstavi zapuščal gledališče; ne prestavljajmo gledalca v nek umišljeni svet, ki je tako različen od tega, v katerem živi, v nek nestvarni svet. v katerem bi mogli govoriti v poeziji... Kar si najbolj želim (upam, da bo ta sen uresničil rod dramatikov, ki bo znal prisluhniti našim izkušnjam), je to, da bi gledalec, ko bi se zavedel, da posluša dramo v verzih, sam pri sebi lahko dejal: „Tu-di jaz zmorem govoriti v poeziji!“ Takrat ne bo potrebno več, da bi nas kdo prestavljal v nekšno umetno stvorjeno vesolje; nasprotno, naš otipljivi vsakdanji svet, ves gluh in beden hkrati, bo z odra vstal pred nami nenadoma kot presijan in spremenjen. T. S. ELIOT Dvanajsti kulturni večer sobota 13. oktobra ob pol devetih zvečer v gledališču “Federacion de Circulos Catolicos de Obreros” Junin 1063 (Junin in Santa Fe) T. S. Eliot DRUŽBA PRI KOKTAJLU Drama v treh dejanjih Poslovenil France Papež (Ponovitev bo v nedeljo 14. oktobra ob šestih zvečer.) Trinajsti kulturni večer sobota 3. novembra ob sedmih zvečer, salon Bullrich, Sarandi 41 Univ. prof. dr. Ignacij Lenček EKSISTENCIALIZEM II. del Po predavanju bo razgovor. 'V kratkem bosta izšli prvi letošnji publikaciji naše založbe FRANCE BALANTIČ pesmi, z ilustracijami in opremo akad. slikarice Bare Remec MEDDOBJE III. leto, številka 1-2 GLAS SLOVENSKE KULTURNE A K C I D E Leta III. Št. 16 VOCERO DE LA CULTURA ESLOVENA 2. 10. 1956 OB „DRUŽBI PRI KOKTAJLU" Družba pri koktajlu se je, še prodno se dvigne zastor, pa zakonitih in nezakonitih vezeh .medsebojno prepletla do meje, ko je treba poti razplesti in spet najti smer. Tisti, ki bo razvozljal zavozlano, ne naistopa, :a je navzoč, otipljiv, iresničen nad diružbo pri koktajlu. Ta je Tisti, ki poganja ves stroj, uporabljajoč dogodke in osebe v svoj namen. Ob odhodu Lavinije od svojega neznosnega moža Edvarda, gostitelja družbe, začne stroj teči, je „spuščen genij iz steklenice". Ta nekoliko več kot enodnevna ženina odsotnost je začetek življenjskega ispozna-■njia štirih oseb: slovesa samoprevari in priznanja resničnosti, usojenosti nad seboj. Igra in protiigra je prav v tem: samoprevara in spoznanje. V tem pa je tudi že izčiščen j e, vsaj umsko, ki mu sledi izčiščenje v volji. V teh nekaj urah postaneta zakonca Edvard in Lavinija „mož, bi uvidi, idla je nezmožen ljubiti, in žena, ki spozna, da je ne more nihče ljubiti". Ločila ista se: vse možnosti imata za življenje narazen An vendar spet prideta skupaj. Edvard: „A povej imi, zakaj si se sploh vrnila, ko vidiš, kakšen sem?" Lavinija: ,,Ne vem. Vedela sem za nevarnost, a me je prisililo nekaj — ali nekdo — dja sem prišla. In zakaj si ti hotel?" Edvard: „Tudi jaz ne vem." Ne gre za determinizem: ponovno priznata svobodno voljo. Gre za usojenost neke poti, ki jima je odvratna, zunaj katere pa je vendar življenje še bolj nemogoče. Edvard: „Vem, da je bilo moje življenje izdavna določeno in da je ves napor, da bi se mu izognili, le navidezen, kakor pretveza, da to, kar je, ni, in da bi lahko bilo drugače." In Lavinija: „Poginala sem stroj, ki zdaj deluje in ki ga ne morem ustaviti. Ne, ni stroj, če pa je, ga nekdo drugi poganja. A kdo? Stalno je nekdo, ki posredujte... Ne čutim se svobodna... in vendar sem jaz začela." Tudi iCelija, ki se je čustveno navezala na Edvarda, spozna svojo pravo pot v teh nekaj urah. „0h tem, kar se je z menoj; zgodilo, sem se zavedela, da isem bila vedno osamljtenia in da je človek vedno sam. Nekoč se mi je zdelo vse tako v iredu.. . zdaj1 vem, da je bilo vse zgrešeno.. . čutim, da moram zadostiti." Išče isvojo pot: ali v dvoje ali v samoti? Katera pot je boljša? Nobena ui boljša. Obe sita potrebni. Nič ni druga pot bolj samotna kot prva. A tisti, ki izberejo prvo, lahko pozabijo na samoto... Vsaka pot jte samota — in združenje. Celija se odloči za samotno pot: „Niti najmanj ne vem, kaj delam, ali zakaj'1 delam tako. Ne morem storiti nič drugega — to je edini razlog... Zavedam se, da sem se sama odločila." Našla je svojo pot, ki vodi v poganske dežele in v mučeniško smrt. Reilly, Neznanec, pojasnjuje: „Ko sem prvič srečal v tej sobi gospodično Coplestone, sem videl za njenim stolom podobo Celije Coplestone, katere obraz je izražal strah prvih minut po njeni smrti... Bilo mi je torej! jasno, ida jte to dekle obsojeno na smrt. To je bila njena usoda. Edino vprašanje takrat je bilo, na kakšno simrt. Jaz tega nisem mogel vedeti. Sama si je morala izbrati življenje, ki naj bi jo vodilo v smrt, in čeprav ni vedela za konec, se je morala odločiti, kako bo umrla. Vemo, kakšno ismrt si je izbrala. Jaz nisem vedel, da bo umrla tako; tudi ona ni vedela." Četrti, ki je spoznal in sprejel svojo resnično smer, je Peter. Nanj je bila navezana Lavinija, on na Celijo. Dve leti se je pripravljal Ido združenja is Celijo, še potem, ko je bila ona že zunaj fega življenja. Nase sprejtema delo v Kaliforniji, brez Celije: „Vidim, da se ne morem umakniti — sicer pa, kaj naj bi počel?” Aleks: „Vaš film je to." Z vso odgovornostjo sprejemajo nase spoznano pot in, bremena na njej: zakonca Edvard in Lavinija medsebojno odvratnost, nezmožnost ljubezni, neznosnost ljudi; Celija samotno pot v daljni tujini z miučeni-škim koncem; Peter samotno pot v Kaliforniji. Družba pri koktajlu je preSiščenia in zastor lahko pade. Zadnja beseda pred padcem zastora je: „Veseli me. Začelo se je." Kajti „vsak trenutek je nov začetek in življenje je samo nadaljevanje." B. R. naši večeri W. A. MOZART - OB DVESTOLETNICI ROJSTVA Z letošnjim enajstim kulturnim večerom, ki je bil posvečen dvestoletnici rojstva salzburškega genija, smo se tudi zamejski Slovenci pridružili proslavam velikega sveta in tisočerim častilcem Mozartove glasbe v tem svetovnem jubilejnem letu. Glasbeni odsek Slovenske kulturne akcije je v počastitev Mozartovega spomina pripravil koncert njegove komorne glasbe, ki ga je izvajal v soboto 29. septembra zvečer v ramoški farni dvorani. Ta nastop je bil obenem tudi prvi letošnji večer glasbenega odseka. Po svoji zamisli, zgledno izbranem sporedu in kvalitetni višini izvedbe prav gotovo predstavlja enega najlepših dogodkov v delovanju Kulturne akcije. Po številnem, plemenite glasbe žejnem občinstvu pa višek letošnje sezone: dvorana je bila docela polna, navkljub celodnevnemu nalivu. Uvodno besedo je spregovoril tokrat umetnostni zgodovinar Marijan Marolt. Temo njegovega razpravljanja bi lahko imenovali : Rokoko. Umetnost pobaročne dobe — v arhitekturi, ki jo mnogokateri nazivljejo okamenelo glasbo, v likovni umetnosti nasploh, še posebej pa v glasbi, katere najizrazitejši predstavnik v tej dobi je prav Wo’fgang Amadeus Mozart. S svojimi globoko dognanimi izvajanji je predavatelj odprl preneka-tere nove poglede na rokokojsko glasbeno umetnost, kot smo iz njegovih izvajanj zaslutili tudi prenekatere nove poti, ki vodijo v globlje razumevanje ,»nebeško čiste muzike čudežnega otroka Mozarta", ki ni, kot je tehtno povedal eden izmed poznavalcev njegove glasbe, „nikoli ničesar nedovršenega ustvaril". Opozoril je na monumentalno veličino Mozartovega dela, na iskrenost njegovih stvaritev, na čudoviti, neminljivi pečat, ki ga je s svojimi skladbami vtisnil (evropski kulturi, pa tudi na njegovo vdano in iskreno vernost, katere najčistejši odraz je prav njegova muzika. Maroltove tehtne in globoke misli so bile lep uvod v koncertni del sporeda, kot ga je pripravil in s solisti naštudiral vodja glasbenega odseka prof. Alojzij Geržinič. V prvem delu sta nastopila kot solista pianistka Ančica Kralj s klavirsko sonato št. 17 V G-duru in violinist Alojzij Šonc z violinsko sonato v E-molu. Sonatni obliki je Mozart vse življenje posvečal veliko svojega časa; v njej je reševal tudi najtežje glasbene probleme, ustvaril pa v nji najčistejše muzikalne bisere, ki bodo za vse čase dvigali in plemenitili iskrenega poslušalca. Od izvajalca zahtevajo te Mozartove skladbe izrazito tehnično znanje in globoko interpretacijsko koncepcijo. Tako pianistka Ančica Kralj, kot violinist Šonc sta nudila s svojo interpretacijo lepo zaokrožen izrez Mozartove komorne instrumentalne glasbe. Vokalni del je obsegel vrsto solističnih arij in duet iz Mozartovih opernih stvaritev: Figarove svatbe, Don Juana in Čarobne piščali; dva tria, pa vzvišeni polifoni motet Ave Maria. Kot solisti-izvajalci so nastopile sopranistke Elida Canepa Borštnikova, Marija Fink Geržiničeva, Marta Fink, altistka Neda Fink ter baritonista Božo Fink in Vinko Klemenčič, ki je prav na tem večeru doživljal tudi svoj ,,debut" pred javnostjo. Vinko Klemenčič je izvajal Serenado in Madamino (ariji iz 1. in 2. dejanja opere Don Juan). Sledil mu je tercet sester Finkovih, ki so a capella izvajale trio „Grazie agl’inganni tuoi", na Metastasieve besede, takoj nato pa v kvartetu (z baritonistom Božom), tudi a capella, motet Ave Maria. Božo Fink je kot solist nastopil z arijama Sorastra in Papagena (iz 2. in 1. dejanja opere Čarobna piščal) ; nato pa z duetom Pamine in Papagena iz 1. dejanja iste opere, skupno z Elido Borštnikovo, ki se je potem kot solistka predstavila s Suzaninima arijama iz Figarove svatbe. Za sklep pa so Božo Fink, Elida Borštnikova in Marija Geržiničeva izvajali trio „Das Bandchen", ki je ena manj znanih mojstrovih vokalnih skladb in je bila na našem koncertu, kot poznavalci zatrjujejo, verjetno prvič izvajana v Ameriki. Kot prej instrumentalni, je tudi vokalni del koncerta, ki je obsegel skoraj dve tretjini sporeda, pri pozornem občinstvu vzbudil vneto odobravanje ter odkrito priznanje, pa naj že gre za soliste ali za večglasno izvajanje. Poleg kvarteta in terceta Finkovih, smo bili tokrat veseli nastopa obeh ostalih solistov — gospe Borštnikove in Vinka Klemenčiča, ki sta se skladno vključila v zbor nastopajočih. Violinista Šonca, ki je v Argentini tudi prvič nastopil pred slovensko javnostjo, in soliste-pevce je s klavirjem spremljal prof. Geržinič. J ( -ik. obrazi in obzorja Nezadostnosti pesniškega izražanja poznega romanticizma in dekadentnega simbolizma je privedla ,nia splošno po vsej Evropi ob začetku tega stoletja do novih poizkusov, oživeti in vliti življenjsko moč pesništvu im sploh umetnosti. V tem pogledu je gotovo zanimivo delo angleškega pesnika in kritika THOMASA STEARN-SA ELIOTA — rojen, v Sev. Ameriki —, ki je že takrat, ko so se pojavljali prvi znaki ,,noveg-a“ pesništva po Franciji, Italiji in Nemčiji, krenil na čisto drugo in tej nasprotno pot. Eliot se ni imel za revolucionarja v pesništvu. Nove možnosti pesniškega izražanja je iskal, kakor Claudel in Valery v Franciji, George v Nemčiji, Rilke v Avstriji, piredvsem v težkem, razumskem pesništvu, ki raste iz evropske tradicije. Sam piše v eseju o angleških metafizičnih pesnikih: „Ni vedno potrebno, da bi se pesniki zanimali za filozofijo. Reči moremo le, da se zdi, da mora biti pesništvo v današnjem, času težko in polno. Naša civilizacija je raznovrstna in vsa. njena zapletenost in razsežnost morata roditi na sodobnem prefinjenem čutenju različne in globoke u-činke. Pesnik mora biti bolj in bolj1 jedrnat in neposreden." Eliota bi mogli uvrstiti med ,,nove simboliste", a rastel je predvsem ob vplivu Baudelaira in angleških metafizičnih pesnikov (Donne, Marvell, Colerid-ge). Že njegova prva pesniška zbirka „Prufrock“ (1917) je polna težkega isim-bolizma in metafizičnih vprašanj. Eliot hoče prikazati sodobno družbo in njeno nemoč, doseči urejenost in mir. Prufrock se v svoji enolični vsakdanjosti in nepomembnosti zaveda aalmo — niča. Že v tej dobi se je začel Eliot zanimati za kritiko. Leta 1920 je ustanovil literarno revijo „Griterion“, ki je bila do druge svetovne vojne med najboljšimi v Evropi. Od neštevilnih kritičnih del je izredno zanimivih osem predavanj, ki jih je imel pozimi 1932-33 na Harvardski univerzi in ki so pozneje izšla v knjigi »Pesništvo in kritika" (The Use of Poetry and The Use of Critieism). Značilno je, da so našli romantiki 1(Wordi3“ worth, Shelley, Arnold) pri njem manj priznanja, kot starejši ali najnovejši. Posebno za She31eya so besede trde. Leta 1922 je izšla Eliotova pesnitev »Pustinja" (The Waste Land). čeprav jo je kritika sprejela hladno — bila naj bi samo skupek umetno spojenih pesmi in citatov iz raznih avtorjev — je od takrat Eliotova pomelmhnost naglo in, stalno rastla. V nakopičenih simbolih je prikazal vso nemoč in nerodovitnost sodobnega človeka. Načel je vprašanje nd-hilizmia naisproti tradicionalnim vrednotam: nič? Vidiš nič? Ninjaš se niča ? Ločitev od veli! stvaritev preteklosti pripravlja neki duhovno praznino in plitkost. Pesnik 'Prikazal značilnost našega časa: poen ^vljenje in nepristnost. Kontrast je )d mirom in duhovnimi pridobitvami561' med majhnimi skrbmi in nedul^ostjo prebivalcev »Pustinje". Po pril') teh ljudi, „ki poznajo samo kup rfdtih podob, kamor sonce udarja", se j^dot pozneje še enkrat vrnil k tej tl' v pesnitvi »Votli možje" (1924). S post j o opazuje: To je mrtva zWd, to je zemlja l^sov, tu se dvigajo , kamenita znail1^3---. njihova po-resno priza- Značilno za simr®te je polna predaja pesipu in, ______ ^____ devanje po resnici" umetnostnem izrazu. Pri tem jim6 v največjo oporo naslonitev na duhofst in na večjo resničnost, ki je za v^anjostjo. Eliot je šel k Danteju in V^topisamsko in krščansko motiviko jkuov za isvojo pesnitev »Pepelnica" f930). V tej čisti umetnini je že na!ia:na rešitev: pokora in očiščevanje, pn'k sse drži Dantejevega zgleda. Gila 7— Roža —, ki jo pozdravlja v neka!1 litanijah, je Bea-trice, a se poznejp^emeni v Marijo, tihotno sestro. Ta j^avzoča tudi pozneje v pesnitvah „šy6,kvarteti" kot zavetnica pomorščak 'n popotnikov. V »Pepelnici" ima vel’? "loč in kadar daje znak križa,-vzbrsti^ v novo življenje. Iz »Pustinje" rešujemo upanje — silno, kot bela jadra*, "ezlomljena fcrilia. Takšno pesništvo-1 se_je hranilo predvsem iz tradicije, ■ Privedlo nujno do novih pogledov tu (V dramatskem pesništvu. Oba, pesni?6 dramatika, sta v tesni medsebojni ^^anosti in se nenehno iščeta. Velikj^zijia vsebuje dra-matske prvine in je močnejša ob združenju s ,poezijy verzu je mogoče zajeti del resni,čn