Stekleni zvon nad Slovenijo je razbit
Andrej Blatnik
nana kot vsaka druga, in to je prav blagodejno.
Ko potujem, se včasih zalotim, da premišljujem o Jugoslaviji. Velikokrat sem se na primer spraševal, zakaj je Jugoslovanom težje priti v nekatere neuvrščene dežele kot Zahodnjakom, če pa smo vendar tako tesno povezani, in kako da nam nekaj ugodnosti pri vstopu nudijo le dežele vzhodnega bloka, če pa z njimi vendar nič nimamo. Ampak s tem se človek
Rad potujem. Če človek potuje, je prvo vprašanje, ki mu ga zastavijo domačini, iz katere dežele prihaja. Težavnost odgovora je odvisna od dežele, kjer ga je treba izreči. V Nemčiji (in drugod po zahodni Evropi) gre Jugoslavija težko z jezika, ker jo domačini pač poznajo v svoji, na njihova tla priseljeni izdaji. Lažje je v deželah daljnjega Vzhoda in po robovih sveta, kajti tam je Jugoslavija dežela, nez-
989
990
Anketa Sodobnosti: Andrej Blatnik
ubada le takrat, ko zbira vize ali čaka na meji, in ta čas slejkoprej mine. Potem pridejo vprašanja: iz katere dežele prihajate?
Iz Jugoslavije, torej. Ko sem pričenjal svoja potovanja, so mi govorili: aha, Jugoslavija, Tito, košarka... Lahko sem le prijazno kimal, saj ne o Titu ne o košarki nisem imel kaj veliko povedati. Spomladi 1989, v Združenih državah Amerike, se mi je svet postavil na glavo: ne Tita ne košarke ni omenjal nihče, pač pa je vrsta mladih Kalifornijcev rekla: aha, Yugosla-via, Neue Slovvenische Kunst, Laibach ... Nekako hkrati so tisti bolj posvečeni v svetovno dogajanje (takih pa je v Ameriki vsaj po mojih izkušnjah malo, saj prevladuje tisti tip provincialnosti, ki ga pri nas imenujemo slovenska') pričeli spraševati, s katerega konca Jugoslavije. Ko sem povedal, so prikimavali: aha, najbolj demokratična in najbolj razvita republika... Da, to nekako godi. Ampak preveč navduševal se nad slovensko pomladjo kljub vsemu nisem: čeprav so mi vse evforije nekako simpatične, mi je ob njih kot vase zaprtemu človeku pravzaprav nelagodno. (Ločevanje od južnejših delov Jugoslavije pa me sploh ni navdajalo z nikakršnimi občutji - z njimi se nikoli nisem čutil kaj bolj povezan kot s severnejšimi deli Evrope. Morda zato, ker nisem bil v vojski in ker sem se z vlakom večkrat peljal na sever kot na jug, stripe pa sem bral tako v srbohrvaščini kot v angleščini.)
Tak odpor je, se mi zdi, v takšnih ali drugačnih oblikah in iz različnih razlogov gojila skorajda vsa moja generacija, saj mi je vsak, ki sem ga po vrnitvi v Ljubljano povprašal po tem, zagotovil, da ima Slovencev čez glavo, da je že skrajni čas, da nekam gre, in da sem idiot, ker sem sploh prišel nazaj sem. Pa vendar so se vsi mladi Ljubljančani, ki jih je televizijska ekipa BBC-ja v snemanju svojega Rough Guide To Ljubljana ustavljala po ulicah in spraševala, kaj so, Slovenci ali Jugoslovani, izrekli za Slovence, šele zadnji je rekel: Slovenec, pa tudi Jugoslovan, in voditelj je srečno povzel: vidite, ni težav. In ko je Marko Crnkovič v oceni moje knjige Plamenice in solze zapisal, da je ena njenih kvalitet, da v njih razen nekaj namigov nanje Slovencev in slovenstva ni, in ko sem Vidu Snoju, ki se je čutil tem rečem zavezan precej prek generacijskega povprečja, razlagal, da so Slovenci v romanu prisotni tako kot Antigona v istoimenski Smoletovi drami, sem ugotovil, da sem pravzaprav svoje slovenstvo ves čas dojemal nekako tako: ni ga bilo, pa je vseeno vse zaznamovalo. Ni me vznemirjalo (in me še zmeraj ne), bilo je pač tu. Zato se mi je zdelo blazno dobro, ko so Laibach mučili svoje poslušalce sirom po svetu z besedili in manifesti v slovenščini, in docela pretirano, ko je Luka Novak na štatenberškem srečanju leta 1988 (pogovor naj bi tekel o možnostih izvoza slovenske literature) postavil tezo, da Slovenec lahko publicira v tujuni le, če se tja preseli in če piše v tujem jeziku - kaj pa ga potem navzven sploh še označuje za Slovenca, sem si mislil.
Bi pa, sem razmišljal kasneje, to res v marsičem pripomoglo k uspehu. Oziroma ga sploh omogočilo. Ko smo se v lastnem ali Alephovem imenu po kakšnih srečanjih pisateljev ali neodvisnih založnikov pogovarjali s tem ali onim tujim založnikom, smo velikokrat naleteli na pripravljenost, da bi tujci prebrali nekaj slovenske literature in jo morebiti tudi uvrstili med svoje izdaje. Žal jim v branje nismo mogli ponuditi prav veliko, iz preprostega razloga - ustreznih prevodov ni. Naravnost neverjetno se je tem trgovcem z literaturo zdelo, da ljudi, ki kvalitetno in sprotno prevajajo slovenske pisce recimo v amerikanščino, ni le premalo, temveč da jih praktično sploh
991                                                                                Stekleni zvon nad Slovenijo je razbit
ni. (Kasneje smo začeli postopoma ugotavljati, da se tuintam v Ljubljani le pokaže kak zanesenjak z izgotovljenim prevodom pod roko, vendar ga pošiljajo od vrat do vrat, dokler se ne naveliča, ker za izvoz slovenske književnosti noče biti pač nihče pristojen - nekoč sem prebral izjavo enega slovenskih založnikov, da izdaja knjige v tujini koristi edinole prevedenemu avtorju in da naj ta potemtakem sam poskrbi zanjo. Takšnega mnenja so očitno mnogi.)
Da, skrb zase. Velja tudi za slovenski imidž v tujini: sami bomo morali poskrbeti zanj. Stekleni zvon nad Slovenijo je razbit, vse manj je Beograda', na katerega bi se lahko izgovarjali, kadar nam kaj ne gre od rok. Kaj (če sploh kaj) bomo pomenili, je vse bolj odvisno od nas samih. Nič novega, pravzaprav: že pokojni Dušan Pirjevec je menda opozarjal, da se je treba zamisliti tudi nad tem, kaj počnemo sami s seboj, in ne le ob tem, kaj so z nami delali drugi. Če nimamo moči, da izvažamo še kaj poleg Plečnika, potem bomo pač po lastni volji obtičali med stenami svoje domačije. (In zdi se, da so nekateri tu kar zadovoljni in da jih odpiranje oken ne mika, saj mislijo, da je zunaj bolj zadušljivo kot znotraj.) Vsakič znova, ko v časopisju preberem kaj o slovenski kulturni politiki, se spomnim, kako nam je Jack Lang, zbranim v Lizboni na srečanju mladih evropskih kulturnikov, rekel, da se morajo državniki ,nedominantnih' dežel (sem je prištel tudi svojo), če hočejo ohraniti svoj jezik in kulturo, zavedati, da je za to pač treba plačati. Vse slovenske vlade, kar jih pomnim (priznam, ni jih prav veliko), so se v tem pogledu obnašale zelo ambivalentno: želele so si rezultatov, hkrati pa vanje niso bile pripravljene vlagati. Kaže, da se bo vsaj ta tradicija nadaljevala.
Špička Dušanu Ludviku
(na ostrico »Fricovščina v Književnih listih 1990«, Sodobnost 1990, številka 8-9, stran 879)
Otročje jezavi hudi možic, ubogi moj nevkretni stihoklep, res misliš, da me zbašeš v mali žep, če rečeš mi namesto Fritz le fric?
Ervin Fritz