IV.
Razlilo se solnce je gorko od zlatih višin — gorko, kot srce dekliško, in zlato,  kot svetel cekin . . .
Zidarji počivajo v senci,
ko domov gredo . . .
—  kdo bi vedno romal in romal!
in pojo :
»Vsaka deklica pod solncem je lepa, lepa ali prava ni, če je ni ogrela, vzplamenela naša kri . . .«
»Vsaka žemljica pod solcem je lepa, lepa ali prava ni, če se napila, napojila ni naše  krvi . . .
Zato pa gremo in povasujemo
za kruh in za denar . . .
ko pa breg zazori, nas v srce zaboli
in v romarja koj prelevi se zidar . . .«
Poslušala pesem je zemlja in pila opojen njen dih, in ves zrak je bil tih — da iz Amerike daljne, široke se slišal razločno je vzdih . . .
V.
Oj z Bogom,  oj  z Bogom, ve čarobna Brda že se je gora spustila v ravan, in megla stopila se v žarki poldan, privila planjava je k meni roke :
in tiho srce se je zlilo v srce . . .
VRATA.
Zložil Jo s. Lovrenci č.
Grlica pred okno je sedla, žametast trak krog vratu, in se deklici v izbi priklanja: grgrrru,  grgrrru! . . .
«305-
Deklica šiva krilo poročno, sladkozamišljena v lepe dni vbode se v prstek, grlica drobna se zasmeji: hihihihiiii! . . .
V smehu prikloni se in vsa vesela, v pomladni dan odleti, deklica vzdihne, nagne glavico, srce prihodnosti se ji zboji . . .
ROJ.
Zložil An dr. Kalan.
Iz panja mračnih sten na beli dan
čebel medu-dehtečih roj šumi,
v naročaj solncu zlatemu hiti
gradit za praznik svoj si hram svečan . . .
Nad vrtom si postavi šotor stkan
iz solnčnih žarkov ... in nebo visi
kot baldahin nad njim . . . pod njim dehti
preprog cvetličnih pisana ravan . . .
Čez šotor pa zvene šumeči spevi,
o solncu, rodu, ljubavi pojo,
kot strun iz paradiža so odmevi . . .
Trenutek stoj! . . . Naslajaj  se oko:
S poljan tam solnčnih, glej, žare odsevi,
zaroko li slavi z zemljo nebo ? . . .
OB VEČERIH.
Zložil An dr. Kalan.
Za mizo sede kmetic, strt od dela, pred njim na mizi kruha kos in sir in latva z mlekom,  kakor vsak večer; ob njem pa deca gostoli vesela,
kako je rajala . . . igrala . . . pela, kako ji mlin je gnal studenca vir . . . Detinski smeh kot božajoč zefir očetu veje temne megle s čela . . .
Tako o večerih tihih sam sedim,
z menoj so pesmi, deca mlado-živa . . .
Življenja truden z njimi se smejim,
igram in plačem . . .  sanjajoč budim . . .
Življenja njiva mi vzdehti vabljiva,
ob zori v razor s plugom spet hitim . ,
Dom in Svet, XXVI.
-      209     -
27