''«!IIWWI!»!l'l,l!lll!lilillII»!lllilll!l!l!l!l'II»!ltS!l!l!liliri:il|1ilìl!l!lllilll»H!llllll»is i ŠTEV. 1. LETO I. !g| tfcORA//+. SVEČENIKOV SV. PAVLA IZDAJATELJ IN ODGOVORNI UREDNIK t: FRANC BRATUŽ .-s ■diiitiiiiiiliiiiiiiiiiiS S SODELOVANJEM DRUGIH DUHOVNIKOV UREJUJE IVAN REJEC TISKA .NARODNA TISKARNA* mMMMM V GORICI 1920. .iiiiuiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiii'iiniHiiiHiiiDiii'iiiiMiiiiin : Vsebina: Bratski pozdrav............................................ Znanstvo : Kantov kriticizem in temelji krščanstva.............. Socializem in nacionalizem .......................... Asceza In pastorala: Poročilo in naročilo črniški sodaliteti Srca Jezusovega Sv. Ciril in Metod................................... Beseda o plesu....................................... Cerkveni razgled: Po domovini.......................................... Po svetu ............................................ Vestnik „Zbora“............................................ st. . 1 . 2 . 4 8 10 11 11 15 16 r »iv/ m f č: % \ S >) Vk <30# l T Bratski pozdrav. Hvala Bogu! Dva nova vesela pojava sta stopila ob letošnjem novem letu pred nas. »Zbor svečenikov sv. Pavla« — stanovsko društvo slovanskih duhovnikov zasedenega ozemlja — in vest o našem pričujočem stanovskem glasilu. Oba namerjata oploditi naše duhovniško delo z močjo, ki jo ima v sebi organizacija. O društvu drugod, tukaj le par besed našemu glasilu »Zborniku« na pivo pot mej svet. Največ v kratkem povem o intencijah, ki jih imajo začetniki lista, če rečem, da hočejo podati nadomestilo za ljubo nam »Vzajemnost«, ki zdaj ne more k nam. Vendar pa imej »Zbornik« še po-sebe značaj glasila naše svečeniške stanovske organizacije v zasedenem ozemlju. Velike reči so -s tem rečene, vem, da rečene s premajhno ponižnostjo. — Stanovska organizacija duhovščine v zasedenem ozemlju! Kako velika ih razsežna je nje potreba in naloga! Naše potrebe so nafastle: duševne in gmotne. S tem se bo moralo društvo smotreno baviti. Vendar si ta skromni list ne more kaj, da ne bi takoj Od kraja izpregovoril tople besede sočutja vam, mučenikom našega stanu, kateri ste morali vojna leta v pregnanstvu preživeti, deloma v ječah, ali skoro kakor v ječah. Občutili ste s pomanjkanjem vred vse gorje, ki ga sovraštvo rodi. Drugi ste mučeniško živeli v ognju bojne fronte in zdaj nadaljujete mukepolno življenje po povratku v ruševine. Vsi prizadeti niso mogli preživeti pretežke izkušnje. Par bratov je padlo kot neposredna žrtev fronte, druge je sprejela v grobove tujina. — Svet in drag nam bodi njih spomin! Le Bog je plačnik za vse to mnogovrstno in brezkončno trpljenje. Naj žrtve mučenikov po zakonu občestva svetnikov padejo kot rodovitno seme v nesrečno zemljo domovine, in naj iz njega vsklije sreča potomcem! A tudi zakon vzajemne ljubezni naj se že uveljavi mej nami! Skrb »Zbora svečenikov« bo morala biti, da bodo najbolj potrebni in zapuščeni našli pomoči, zlasti kadar v kakem slučaju drugi poklicani činitelji odrečejo. Njim, ki so v pregnanstvu in podrtinah največ trpeli in še trpijo, naše sočutje in spoštovanje, a tudi pomoč! Kar smo zamudili, naj združene moči čim brže popravijo! Poleg te največe in najbolj skeleče rane na telesu našega stanu je še nebroj potreb gmotne nravi. V našem glasilu bodo po vrsti prihajale v raz- pravo, a »Zbor« se bo smotreno zavzemal za od-pomoč. Res da tudi organizacija ni vsemogočna, toda vsak salri zase celo malo more in kmalu obnemore. Res pa je, bratje, da smo tudi duševno u božali. Dušni pastirji naroda smo. Dušno-pa-stirske naloge so danes ogromno narastle, a naše moči so oslabljene in mnogostransko vezane. Zato bo »Zbornik« smatral za svojo posebno dolžnost, obračati svečenike k duhovnemu poletu in razmahu predvojnih let. A začetek in dovršetek duhovniške moči je Kristus, in sicer Kristus v Cerkvi. Nasproti vsem mamljivim sodobnim zmotam takoj spočetka določno izjavljamo, da živimo in delamo kot duhovniki Jezusa Kristusa in njegove svete rimsko-katoliške cerkve. Poleg vere še dvatisočletna zgodovina očitno izpričuje, da je vsak odpad od Kristusa in njegove cerkve — padec v duhovno uboštvo, temo in smrt. Kri-. sl us je luč sveta, on je življenje — a tudi samo on. H komu drugemu naj se obrnemo? Če kdaj, je danes vsakemu mislečemu človeku jasna vsa gola in prazna ničemurnosf idealov brez Kristusa. Takega uboštva nočemo ne zase, ne za svoj narod. Od Kristusa iščimo luči in življenja najprej duhovniki, da ostanemo svetu prava svetilnica in dotok življenja. Koliko izvrstne- hrane je »Vzajemnost« tozadevno nudila duhovnikom! Zato, bratje, vas »Zbornik« vabi, da odprete svoje duhovne zakladnice ter podaste sobratom spodbude in duhovnih vodil, da najprej sebe 'prenovimo v Kristusu. Duhovniki v naši zaplankani deželi danes bolj kot kdaj rabimo še pobude k študiju: rabimo dušno - pastirskih vodil in strokovno znanstvenega dela. Zakaj odtigani smo od umskih ognjišč, katerim smo bili vajeni, a nismo se novim prilagodili. Tudi na tem polju dela brez kraja, in »Zbornik« kliče delavcev. Ako bi slovanski duhovniki v deželi umstveno otrpnili ter se odrekli želji po napredku v stanovski 'izobrazbi, bi žalostno padli z višine, na kateri so stale in stoje vrste duhovščine naše domovine. Sedanji rod duhovnikov naše dežele, živeč v tako važnem razdobju, si štej v posebno častno in vestno dolžnost, da tradicijo-moralne ter intelektualne dediščine, vsaj kolikr-šno je sprejel, nezmanjšano zapusti naslednikom. V tej smeri bo treba delo smotreno in uztrajno organizirati. ,.Zbor svečenikov11 in njegov „Zbornik‘! hočeta biti brambovca in odvetnika, svotjode duhovskega stanu. Koiiko krivice smo duhovniki prestali v zadnjih letih, koliko se je omejevala naša zakonita svoboda! Svoboda duhovnikov je pa svoboda cerkve. — Ne vpijemo po svobodi, ki je nered iu razbrzdanost. Bog nam daj bolj in bolj ceniti blagoslov reda in krotitve, discipline in pokorščine. A z vsem gnusom odklanjamo, da bi se v cerkvi naše dežele ustalila vladavina cezarizma ali celo militarizma! Zoper to z združenimi močmi! Prav tako bodo narodne pravice v nas du- hovnikih vselej nahajale odločne zaščitnike. To je zlat list v zgodovini slov.-hrv. duhovščine in ostane. Naj bi se že napad pripravil od katere koli strani ali oblasti, ne bomo nemi sužni, marveč v obrambo gotovi. A naša obramba za kogarkoli bo krepka in uspešna, če bomo združeni — vsak zase pa gotovo omaga. Bratje — pastirji! Ko razmišljam polje dela, se odpirajo novi in novi izgledi. Človek bi klonil; a dušno-pastirska moč je moč od zgoraj. »Gospod s vami —• i s duhom tvoim«. Bog z nami, mi pa eden z drugim! A odločno nam veleva veličina potrebne in naloge: združimo se v ljubezni in delu, v molitvi in krotitvi, da spasimo sebe in čredo! S'® SS IS [Sl UÈ Znanstvo. Kantov kriticizem in temelji krščanstva. Dr. Josip Ličan, profesor bogosl. Nad sto let je minulo, odkar je zatisnil oči sloveči nemški modroslovec 1 m a n u e 1 Kant, a še vedno živi širom sveta po svoji teoriji, ki ruši temelje krščanstva. Smelo rečemo, da sloni vsa moderna nevera na Kantovih naukih, ki so globoke brazde začrtali ne le v teoritično, temveč tudi v praktično življenje narodov. Liberalizem s svojo versko brezbrižnostjo in s svojim gospodarskim individualizmom, socializem in boljševizem s svojo brezversko podlago, in modernizem s svojo dvoumno igro pojmov so izrastki iz korenin Kantovega kriticizma. Sploh vse moderno svobodomiselstvo časti v Kantu svojega očaka. Je torej pač važno in objednem še vedno aktualno, da si ogledamo temelje, na katerih sloni vsa moderna protiverska struja, da pretehtamo Kantovo modro-slovno teorijo. Kantovo življenje in njegovi spisi. Kant se je porodil 22. aprila 1724 v Kbnlgsbcr-gu in je bil sin sedlarja. Po dovršenih študijah je postal istotam vseučiliški privatni docent matematike, fizike, antropologije in nekaterih modro-slovnih predmetov. Redni profesor za logiko in metafiziko je postal I. 1770 in pozneje je bil imenovan knjižničarjem v kraljevi knjižnici. Njegovi spisi so povzročili cel preobrat na torišču modro-slovja. Tedaj pojavljajoči se empirizem in pozitivizem je našel v Kantu dobro došio špekulativno zaslombo. Kant sam je izšel iz Leibniz - Wolfove racionalistiške šole ter označuje zlasti Davida Hume-a ko: največjega pripoinočnika h kritiški svoji filozofiji. Svoje misli je razvijal zlasti v sledečih svojih spisih: »Der eiuzig mogliche Beweisgrund zu einer Demonstration des Daseins Gottes« (1763). V tem spisu opravičuje dokaz za bivanje božje iz vzročnosti, kar pa je pozneje zavrgel. Drugi njegovi spisi so: »Tritume eines Geistersehers èr-lantert durch Tritume der Metaphysik.« (1766), »De mundi sensibilis atque intelligibilis forma* (1770), »Kritik .der reinen Vernunft« (1781.), »Kritik der praktischen Vernunft« (1788), »Kritik der Drtheilskraft (1790). V zadnjih treh spisih raz-motriva proces umstvenega spoznavanja, priznavajoč, v njem le subjektivni element ter zanikajoč realno objektivnost izven razmišljujočega uma. Zlasti pa je Kant svoje versko prepričanje obrazložil v spisih: »Die Religion innerhalb der Gren-zén der biossen Vernunft« (1793), »Metaphysik der Sitten« (1797). Ti spisi so ga spravili s kraljem in ministerstvom v hud konflikt, češ, da pači in ponižuje glavne in temeljne nauke sv. pisma in krščanstva. Kant je umrl 1. 1804. — Njegovi nauki so za-dobili kmalu velik upliv na torišču modroslovja in etike, in še dandanes razni moderni znanstveniki kar prisegajo na njegovo besedo. Tako piše n. pr. Ludvik Goidschmidt: »Kritično delo tega filozofa (Kanta) je v vseh svojih delih prava veda, ne le včeraj in danes, temveč za vse čase.«1) l) A. I. Peters: Klerikale Weltauffassung und freie Forschung. — \Vien, 1908, str. 85. J Obris Kantovega verskega sestava. Da si jasno predočimo jedro Kantovega verskega sestava, moramo vsaj v glavnih potezah omeniti premise, na katerih slone njegovi zaključki. Prva premisa* tiče našega razuma in načina našega teoretičnega spoznanja; druga naše volje ali — kakor jo Kant naziva — našega »praktičnega spoznanja«. Transchendentalnih stvari, ki presegajo čutni svet — ali bolje po Kantu: ki so izven notranjega umevanja, nikakor ne moremo — pravi Kant *— spoznati s svojim razumom, zlasti ne moremo priti po tej poti do spoznanja o bivanju božjem, ker načeio vzročnosti velja ie za čutni svet. Verski pojmi ali verske resnice nimajo podlage v razumu. Vsled tega ne more smatrati veda niti vprašanja: ali je Bog ali ne, za predmet umskega razmišijevanja. Pač pa dozna človek — po Kantu — svojo odvisnost od naravnega zakona in Boga le v svojem »praktičnem razumu« ali volji. Le po tej pride do postulata nravnosti. Taki primi imajo trdno podlago v človekn. Vsled tega ima vse versko-nravno življenje svojo podlago — ne v razumu, temveč v volji. Iz tega sklepa Kant, da tiči bistvo vsakega verstva le v moralnem zakonu. Kaj človek veruje, je postranska stvar; glavno jr, kako živi, kako izpolnuje nravne življenske postulate. Torej tudi v krščanstvu nimamo iskati resnic,, na katere bi bil razum navezan, temveč le čednostnih navodil, po katerih moramo živeti. A tudi tu je treba razločevati. Marsikaj je v pozitivnih verah n. pr. v starem zakonu, nepopolnega. Celo Kristusov nauk ni — po Kantu — povsem popoln, ker se je Kristus često prilagodil judovskim zmotam. Zdrav praktični razum mora iz krščanstva izločiti vse dogme t. j. verske resnice, ki bi jih moral razum sprejeti, zlasti skrivnosti, sploh vsak nadnaravni element. Nato mora nravna Kristusova načela primerjati s postulati pristne človeške nravnosti. Kar se strinja s praktičnim človeškim razumom, naj se sprejme, vse drugo naj se zavrže. Tu srečavamo že one misli, ki jih često ponavljajo moderni razumniki, češ verske resnice nimajo podlage v znanstvenem umevanju, pravo verstvo nima z dogmami ničesar opraviti. Glavna stvar je, da človek pošteno živi, vse drugo ne spada k verskemu življenju. Pa/tudi v širše ljudske mase se je po socializmu globoko zarezalo to moderno versko na-ziranje. A oglejmo si natančneje, so li Kantove premise, na katerih 'celi njegov verski in etični sestav sloni, res utemeljene. Če spoznamo njihovo ne-vzdržljivost, moramo tudi Kantov zaključek o bistvu verstva in posebej še krščanstva — odločno odkloniti, 3 Ocena Kantove trditve o umstvenem pojmovanju. Prva Kantova premisa o našem umstvenem pojmovanju vsebuje pravzaprav ti-le točki: 1. ) Naš razum spoznava v svoji notranjosti ie pojave sveta, toda nam v stvareh, kakršne so v resnici same na sebi, ne daje objektivnega spoznanja. Vsi predmeti se razmišljujejo le v notranjosti subjekta in v čisto subjektivni obliki, vsled tega nismo upravičeni trditi, kakšen je kak predmet sam na sebi v svoji zunanji realnosti. Smemo z izvesnostjo sklepati le 0 teh notranjih empiričnih predstavah, ki imajo svojo notranjo realnost, a o predmetovi zunanji realnosti ne vemo absolutno ničesar. »Razum — pravi — razteza zastonj svoje peroti, da bi se dvignil nad čutni svet le s pomočjp špekulacije.«1-) 2. ) Vsled tega se tudi naš razum ne more z izvestnostjo dvigniti do kake nadnaravne realnosti pojmov n. pr. o Bogu, duši itd., ki so podlaga verskega znanja. Oglejmo si posamezno ti temeljni trditvi! Kant oklepajoč se empirizma uči, da črpa naš razum svoje‘znanje le iz svoje notranjščine, in sicer na dvojen način: ali iz predstav, ki jih subjekt šam neposredno proizvaja; ali pa iz notranjih pojavov (fenomenov), ki jih čuti od zunaj predstavljajo razumu. Prvi način umovanja imenuj umstveno (Verstandesurtheile), aprioristično (a priori 1. drugo pa izkustveno (Erfalmmgsurteiie) ali aposterioristično, (a posteriori); n. pr. »krog je okrogel« mu je zgolj umstven proizvod, ki ga razum ustvari iz razkrojbe pojmov, torej analitično; in le tako pojmovanje, ki je neodvisno od izkustva, ima absolutno, splošno in nujno veljavo; dočim je trditev »krog je rdeč« le ■ rezultat izkustva, kolikor se to slučajno javlja v subjektu. Taki predmeti, ki se v nas javljajo od zunaj po čutih, nam ne morejo nikdar izsiliti nujnih ir. splošnih sklepov, ker so vse reči zunaj nas ie singularne —posamične. Tudi ko bi imdli še tako veliko število posamičnih slučajev, nas ti ne morejo dovesti do spiošnosti. Torej vse naše spoznanje »a postriori«, vsi sintetiški sklepi, so več ali manj problematični. Ce hočemo imeti zaključke, ki imajo splošno in nujno veljavo, morajo torej po Kantu biti le analitični, tako da je vsak predikat zapopaden v subjektu in ga iz tega razberemo. Ker pa sloni vse naše umevanje na splošnih in nujnih pojmih, teh pa ne moremo doseči potom zunanjega izkustva, je Kantu jasno, da izhajajo le iz našega razuma. Razum torej daje one univerzalne elemente, katere družimo s predmeti izkustva. Kant imenuje te univerzalne elemente »kategorije«, ki so le naše subjektivne oblike in so v našem razumu l) »Kritik der reiner Vermmft« (Kebrbach) str. 467, že pred izkustvenim znanjem. Vse znanje torej o zunanjih predmetih je ie subjektivno. Vsled tega se Kantov sestav imenuje tudi siibjektivizem. Poleg »kategorij«, s katerimi doznava naš razum po notranjih oblikah pojave čutnosti, razločuje Kant še ideje. To so oblike razuma, s katerimi dozna-vamo »noumena«, ali predmete, ki se ne predstavljajo razumu po čutih. Ti presegajoxutnost in jih zamoremo le umeti, ne pa doznati po čutih. Kant pczna tri ideje: ideje duše, smotrenosti in idejo Boga.1) H »kategorijam« šteje Kant, pojm enote, množine, celote, pojm pritrjevanja, zanikanja in omejevanja itd. pojm možnosti, nunjosti, slučajnosti itd. O teh priznava sicer Kant, da Imajo objektivno smisel — a trdi, da ni realne zveze med njimi in predmeti izkustva, vsled tega stvari, kakor so objektivno same na sebi, ne poznamo. »Was die Dinge an sich sein mogen, weiss ich nicht und branche ès auch nicht zu, wissen, weil mir niemals ein Ding als in der Erscheiuung vorkommen kann.«* 2) Postojmo tu. — V vsem tem učenem Kantovem izvajanju je resnica pač ta, da morajo stvari zunanjega sveta postati naš notranji objekt, če jih hočemo spoznati. Po tem notranjem objektu spoznavamo zunajno realnost. A ko vprašamo po objektivni realnosti, ne gre za notranjo predstavo' objekta; temveč je treba odgovoriti, ima-li realnost predmet, ki leži izven razmišljujočega principa. »Was sagt uns also — pravi T. Pesch3) — der grosse Denker iiber unser Verhaltnis zum Reich der eigentlichen (d. h. transcendentalen) Wirklichkeit? Er spridit uns jede Befugnis ab, iiber die Objekte selbst das zu behaupten, \vas wir unsern Vorstellungen gemass notwendig von ihnen denken. Wohl sagen \vir von den Dingen ' aus, dass sie sind, und ’ so sind. Dieses Sein ist aber eine rein subjektive Form in meinem Innern. Das bei alien unsern Erkenntnissen ent-scheidende Moment ist schoh vor unsern Erkenntnissen vollstandig in uns. Da wir aus uns den Dingen die ganze Erscheinung geben, in der sie uns erscheine.n, so wissen wir von den Dingen an sich gar nichts. Kant _ driickt diesen Qedanken aùch so aus, dass er sagt, unsere Erkenntnisse hatten zwar objektive Giitigkeit, aber diese bezoge sich nicht aui die Dinge an sich, oder die transcendentalen Objekte, d. h. die Objekte, wie sie an sich selbst sind, sondern nur aui die empiri-„ sehen Objekte oder die Erscheinungen, welche als Vorstellungen in unserem Bewusstsein sind.... Wenn nun sogar die sinnlichen Objekte an sich fiir unser Erkennen absolut unerreichbar sind---- so vermogen wir nodi viel weniger durch Ver-mittlung des Sinnlichen ein ubersinnliches (me-taphysisches) Sein denkend zu erreichen ... Ich madie mir alle meine Erkenntnisobjekte; ich biiK also der Producent der ganzen Welt, welche ich erkenne, somit bin ich das Alpha u. Omega.« Ta čudni zaključek nam kaže, da v Kantovem modrovanju ne more biti vse prav. Toda predaleč bi nas peljalo, ko bi se hoteli spuščati v podrob-nosti. Našemu namena zadošča, da pribijemo v Kantovem izvajanju zlasti tri zmote, ki so druga z drugo v najtesnejši zvezi, in te označimo z besedami: 1.) apriorizem, 2.) subjektivizem, 3.) agnosticizem. Prva se ozira na univerzalne pojme, ki so po Kantu že zgotovljene oblike razuma pred vsakim izkustvom; druga na zvezo med raz-mišljujočim subjektom in zunanjim objektom; tretja na zunanji predmet sam. (Nadaljevanje bo sledilo). Socializem in nacionalizem. Ivan Rejec. I. Glasilo »Socialistične zveze« za našo deželo »Delo« je pod gorenjim naslovom v uvodnem članku 1. štev. priobčilo programatična razmišljanja o stališču socialistov naproti nacionalistom in nacionalnim težnjam. Ker tudi duhovščina en kos svojega dela zastavlja v smeri narodnostnega programa, ter je S. L. S. v deželi, v kateri je mesto duhovščine, svoje narodno-politično delo x) Zigliara. II. str. 299. *) Kritik der reinen Vernunft, II. Aulì. str. 241. 3) »Die moderne Wissenschaft« Erganzgsh. der Stimmen aus Maria Laach 1876, I. str, 30. strnilo z drugimi narodnimi strankami, smatramo za umestno in celo potrebno, da tudi glasilo duhovnikov takoj od kraja razločno izpregovori o teh vprašanjih, ki danes stoje v ospredju dejanskega položaja v deželi. Delo duhovnikov je pred vsem v službi duš. Ljudske duše so danes sila zapuščene; zanemarjene in ogrožene. Vsa sredstva kulture, vsi organi kulture se klanjajo le gmotnemu dobičku, kot sredstvu za materialno in telesno ugodnost. Duša in njene potrebe so v stran" porinene, tako se tudi skrb za dušo v današnji kulturni javnosti skoro ne pojavlja. Ne recite, da je aparat sodobne izobrazbe ali prosvete v službi duše. Ta izobrazba je skoro zgolj umska. Ne le da so tudi umsko kulturo zasužnili materialni cilji človeštva, ampak so uprav dogodki vojnih let preočitno pokazali, kako je najbolj rafinirana umska kultura tembolj nevarno dvorezno orožje,' ki prav tako kakor na pravo, in še br£e udari na napačno stran. Skrb za dušo in njeno svetišče začne šele tedaj, ko se postavijo na vodilno in vladajoče mesto etični, nravni cilji. Dobrota, pravičnost, svetost je življenje duše. V luči teh ciljev in pod njihovim določujočim vodstvom šele postane tudi izobrazba delo za dušo. Odtrgana od teh ciljev pa ona ostane v nizki službi zgolj gmotnih vrednot. A največa nevarnost je ta, da sila materialističnih teženj izkuša tudi nravne spoznave, cilje in dobrine, katere je današnja družba od minulih rodov podedovala, po svojih sebičnih in kratko-vidnih načelih prikrojiti in razkrojiti. Cujmo, kako sodobni diletanje razpravljajo o človekovih dolžnostih in pravicah, o njegovem razmerju do družbe, zlasti tudi do družine: pa mora vsak mislec v kratkem spoznati, da tudi v etičnih vprašanjih nima več vodstva duša sč svojimi pravicami, marveč telo sè svojimi željami. Kako se danes obravnava seksualni problem in vzgaja k čisti nravnosti! Kakšna je zopet socialna vzgoja mladega človeka! Kaj šele religiozna stran človekova! Res, duša je morala na javnem torišču sodobne družbe svoje pravice docela umakniti ter do malega ves prostor odstopiti gmotnim interesom, in po veliki meri celo gospostvu mesa. Ni pa čuda, da se sami etični pravci človeštva izprevračajo in razkrajajo po. željah mesenega človeka na škodo svobode duše; ni čuda, pravim: zakaj moderni človek se je v veliki meri ločil od idealov, ki so ga vezali z Bogom in večnostjo. Človek se je žalostno okrnil, ter omejil — kolikor je na njem — svoje življenje na ped življenja, ki poteka v mejah tega sveta. Ta svet pa ni domovina duše; ona je iz Večnega za večnost. Tu je domovina telesa, ki je iz prahu za prah. Čim se tedaj človek od večnosti odtrga pa v ta svet zapre, mora jeti duša hirati, a materija zavlada na njeno škodo. Če bi mi kdo ugovarjal, češ, saj ima krščanska vera in nravnost še vedno v cerkvi svoje prižnice in spovednice, in katehet v šoli krščanske otroke pred seboj, njemu odgovorim: največa vzgojna sila, ki na srednje vrste značajev določujoče vpliva, je celotna ubranost družbe v kaki dobi, »duh časa«, ki se tisočero javlja v vseh panogah življenja. Ta pa danes ne kaže nobenega smisla za svobodo duše, ampak edino za mate-rijalno blaginjo, ali celo za tisto svobodo, ki je neobrzdana čutnost — in s tisočerimi vrvmi vleče človeka v temne globine življenja, Edino pribežališče ljudske duše v tej stiski materialistične dobe so kosi rešene tradicije iz, srečnejših vernih časov in pa skrb duhovnikov, ki smo po poklicu dušebrižniki, pastirji nam izročenih duš. Od dedovanih duhovnih zakladov vere in nravnosti, od zapuščine starišev, ki so verovali in iz vere živeli, tudi danes še duhovno žive mnoge družine, ki se neposredno odtegujejo vplivu cerkve in njenih služabnikov. To s poudarkom dopoveduje svetu protikrščanski nemški mislec Nietsche. A čim bolj so duše zapuščene in pozabljene, tem resnejša in nujnejša je naloga nas duhovnikov, da vso moč posvetimo njih oskrbi. Nikar da bi se duhovniki dušebrižništvu odtegovali ter si druga področja izbirali, še iz drugih stanov naj bi najboljši možje hiteli duše reševat — tako kliče nemški pedagog svetovnega slovesa F. W. Forster. (Christentum n. Klassenkampf.) Zakaj tudi duša uveljavlja svoje naravne zahteve, ne tako sunkoma kakor telo, a s tajno in nujno doslednostjo. Dolgo človeštvo ne more puščati duše stradati, ne da bi se maščevala. Tudi z diletantskimi ali sleparskimi nadomestki se ne da odpraviti, kakor obilno poskušamo dandanes. Kakšni gigantski materialni napori v dobi poslednjega veka za ostvaritev nebes na zemlji — toda ali je človeštvo danes bolj srečno ko pred sto — dvesto — petsto leti? Težko in 'nemogoče je tenko oceniti višino ali nižino kake dobe, a o tem ni dvoma, da krščanski narodi še nikdar v poldrugo-tisočletnem življenju niso tako strepe-tàvali ter se v bolečinah zvijali, da bi se oteli sedanjosti ter se domogli tako nestrpno pričakovanih zemeljskih nebes. In vendar je tehnični napredek materialno življenje brez primere olajšal. Odkod ta lakota in žeja narodov po rešitvi jz sedanjosti, ki se zdi naravnost neznosna? Odkod ta obupni strah in statistično izpričani beg pred življenjem, ki ga minuli krščanski veki niso poznali? (Primeri statistiko samomorov in v kali uničevanega življenja!) — Duše so lačne ostale, ko so IhoFe samo gmotno kulturo negovali. Mislec sedanje dobe in priznan njen glasnik R. Eucken, duše, ki se pitajo s plodovi sodobne kulture, imenuje »mrtve duše«. »S strastnim hipnim razdraženjem izkušajo zakriti notranjo praznoto. Toda pregnati občutek praznote,- se ne pravi praznoto premagati. V vsem tem umetnem razdraževanju ne žive duše resničnega življenja, ampak so notranje mrtve duše«. (R. Eucken, Sinn u. Wert des^ Lebens pri Ušeničniku: Knjiga o življenju, str. 37.) e- A ne samo lakota ali praznota moderne duše, tudi njena razrvanost in nemirnost se orena-ša na celo družbo ter ji daje obeležjč nestalnosti ir? valovanja. Značajnost in zanesljivost gine iz širokih ljudskih plasti. A kaj naj počne bodoča družba, bodisi nacionalistov, bodi socialistov biez vestnih in značajnih državljanov? »Vir napredka v zgodovini je posamezni čolvek«, pravi Nemec Lagarde, in po pravici. Kako naj bo dobra ljudska družba brez dobrih ljudi? A ne slepimo se z lahkimi frazami, da bi se izognili težkim problemom in težki nalogi — o vzgoji ljudske duše! Nemški teoretiki socializma so lahkomiselno slutili v duši proletariata čudovite zaklade kreposti, ki se bodo razmahnile v socialistični državi. Bebel je menil: »Nedelavnih lenuhov ima le meščanski svet.« (Fran u. Sozia-lismus50 1910 375.) Kautzky zopet: »Že sila navade« bo modernega delavca gnala v delavnice; »brez dela kar ne bo dolgo strpel.« (Die' soziale Revolution. II. Berlin 1903, 15.) Socialist poslanec Merhof v pruskem deželnem zboru 10.. 4. 1919: »Socializem pomeni spoštovanje dela«, (drug socialističen poslanec celo: »Religija bodočnosti ie delo.«) (Citati po: Stimmen der Zeit. Bd. 98. S. 85.) Socialistična država, če ne popolnoma, vsaj po večini, je na Nemškem z revolucijo jeseni 1. 1918 res prišla. Ali se je pa tudi pojavil in uveljavil tisti slavljeni zaklad moralne moči, ki so ga socialistični preroki pričakovali? Nikakor ne! Prav nasprotno! Ne bom navajal statističnih podatkov, (ki so pa sila poučni,) zaenkrat le nekaj splošnih označeb. Državni finančni minister Schi-fier (demokr.) je v-narodni zbornici 9. IV. 1919 ljudsko početje tedanjih dni nazval »organizirano blaznost sedanjosti.« In blizu tiste dni je pruski minister verstva Haenisch (soc.) pisal v »Vorwiirtsu« (20. IV. 1919. št. 202): »Nudili smo preveč materialnega, a smo premalo uvaževali vzgojo... Le prevečkrat smo pozabili, zabivati (zu hammern) masam v možgane in srce, da socializem ni samo reč večih pravic, ampak vsaj v enaki meri tudi reč pomnoženih dolžnosti. Vse to so grehi minulosti, ki se zdaj bridko maščujejo.« »Vorwarts« od 12. VII. 1919, št. 367 zopet piše: »Niti za trenotek ne smemo odlašati s priznanjem, da je nemško ljudstvo izza revolucije sem izgubilo ljubezen do dela.« Tudi o disciplini in organizacijskem talentu proletariata so bili socialistični teoretiki pred revolucijo polni hvale. Niso dvomili, da je stan zrel, sam vzeti državo v roke. A kaj se je izkazalo po revoluciji? Socialisti so po večini vzeli državo v roke, a lastna armada jih je zapustila. Opirati , se morajo — ne toliko v parlamentu kakor v življenju države (in to je poglavitno!) — na meščanske stranke. O disciplini v socialistični stranki pa piše (socialistična) Rheinische Zeitung (14. IV. 1919, št. 84): »Kako daleč smo prišli/z nemškim delavskim pokretom, če delavske mase svoje poizkušene zaupnike v stran odrivajo, da se prepuščajo vodstvu živčno bolnih klatežev.« Podobnih in žalostnejših poročil iz socialistične nemške žurnalistike in izjav socialističnih poslancev bi lahko poljubno namnožil. A čemu? Dejstvo je, da nobena družba ne more svojih nalog vršiti z ljudmi, ki nimajo primerne nravne vzgo-jé. Že v minulem veku se je francoski svobodomislec C. Flammarion zgražal nad vlado »apašev in anarhistov« v svoji domovini; a je tudi spoznal da »brez vesti ni mogoča nobena vzgoja, a vesti ni brez božjega ideala.« Tako je nujno prišla tudi nemška socialistična vlada do tega, da živi ne od svoje stranke, ampak od meščanskih strank. Hans Liebig (Deutschlands Eneuerung, Juni 1919, 433) piše: »Ali ima kakšna vlada moči za sabo, se ne javlja toliko z glasovnicami, kakor marveč z možmi, ki jej priskočijo na pomoč, kadar je v stiski. No vlada Scheidemapn, Grad-nauer, Hoffmanu... v svojih lastnih vrstah ne najde nobene pomoči (fiir die Regierung... steht aus ihren eigenen Reihen keine Katze - ein.)« A dobri poznavavec in mili presojevavec socializma Werner Sombart mora izpovedati (Sociali-smus u. soziale Bewegung, Jena 1919- Vorwort): »Moderni socialistični pokret je strahovito- ubog na stvariteljnih idejah in graditeljni ljubezni. Revolucija v različnih deželah je to uboštvo spravila na dan; v njej zaenkrat vladajo le sile razdiranja in sovraštva; še nikoli na zemlji ni bilo tako malo ljubezni in tako mnogo sovraštva kakor te dni. Kjer pa vprašamo o pozitivni vsebini revolucije, ne najdemo nič kot le brezmejen ma-monizen tostran in onstran.«1) Zaman bi se kdo zoper ta dejstva skliceval na pridobitve ruskega boljševizma. Kar moremo zvedeti o njegovi prvi dobi, ga postavlja v mnogo slabšo luč kot nemški, socializem. Ali pa niso poročila zanesljiva? Če niso zanesljiva za kritika, tudi ne za branitelja. Ruske razmere so še v tako spremenljivem vrvežu, da moramo na vsak način počakati, kakšne stalnejše oblike se bodo kdaj izločile iz prehodnega kaosa, ki ga pač spremlja množina skrajno odurnih pojavov. Ni pa dvoma, da vsaka družabna oblika, ki bo hotela obstati, se bo morala bistveno postaviti na krščanska socialna načela, ki niso drugega kot izraz socialne človeške narave. II. Toliko sem spregovoril o socialnem pomenu Skrbi za dušo, ker pišem dušnim pastirjem. Skrb za duše in dušno pastirska vzgoja ie srce vsakega socialnega in narodnega dela. Delo za socialno in narodno blaginjo, ki se ozira zgolj na gmotne in časne interese, a nima skrbi za ljudsko dušo, za njeno religiozno in etično vzgojo — tako delo samo sebi sproti temelj izpodkopava. l) Citati tega odstavka so večinoma posneti po »Stimmen d. Zeit«, Bd. 98, S. 81 ss. Dušebrižništvo je življenjska naloga duhovnikov. Velika in nujna naloga v naših dneh tembolj, čim bolj se interesi duše izrivajo iz javnosti, a se obenem človeštvu stavijo siajvišji ideali: na eni strani komunistični boljševizem na drugi zveza narodov. Ti so najvišji ideali, ki jih je kdaj krpčanstvo zamislilo. Zveza narodov kot ostva-ritev Kristusovega in Pavlovega nauka o enakosti in bratstvu ljudi je žarela v duhu največih papežev, zlasti Gregorja Vil. Komunizem si je pa cerkev upala predpisati le tistemu stanu, od katerega zahteva največo mero zatajevanja in poduhovljenja — redovnikom. In cerkev pozna — kaj smo ljudje! Nele da, jo Sv. Duh vodi, tudi brezverec mora izprevideti, da ni na svetu institucije, ki bi imela le približno toliko vzgojne izkušnje in tudi vzgojnega uspeha z narodi, kakor 20001etna katoliška cerkev. — A idealisti naše dobe tako malo upoštevajo nujnost ljudske vzgoje za najvišje cilje. Ali je res modro ravnanje, zastavljati vse sile zgolj v agitacijo za ideal — pa bodi že socialistični ali nacionalni -— a tako malo ali celo nič ne za smotreno vzgojo ljudstva k idealu? .Tudi duhovnikovo delo v javnosti mora biti docela pod vidikom dušeskrbstva. A ker je človek celota iz duše in telesa, se dejansko prva ne more abstrahirati od drugega, niti se morejo večni interesi duš popolnoma ločiti od časnih pogojev. Zato je preiskušena praksa, da se tudi duhovniki udeležujejo dela za ljudske ideale, ki niso zgolj ^ duhovni, ne da bi se s tem izneverili svojemu zvanju. Ako je duhovnik res', kar ime pravi in mu njegov stan naklada, bo s svojd udeležbo pri velikih in pravičnih ljudskih pokretih varoval pravice duše, pravice religije in etike. Saj je kraljestvo duše, ki je »naturaliter Christiana«, uprav isto, kar kraljestvo božje in njegova pravica; prava svoboda duše, otcte suženstva materije, pa tudi ni drugo kot svoboda otrok božjih. A kraljestvo božje sè svojo pravico ni poklicano vladati kje v zračnih višavah, marveč v ljudeh in v ljudski družbi. Zato mora biti božje kraljestvo ne le deležno ljudskih najvišjih teženj, ampak mu mora biti tja tudi vodnik in na poti pomočnik. Zato pa je pri vsakem idealnem ljudskem pokre-tu mesto za duhovnika, glasnika in čuvarja kraljestva božjega. III. A zakaj se je duhovščina pridružila narodnim strankam v delu za ljudstvo? Res, da si sè socialisti nismo kaj prida prijatelji, vsaj sè stranko ne, dasi sem osebno že z mnogimi socialisti dobro izhajal. Tudi ne vem, če bi nas hoteli k sebi, ker še vedno (vsaj večina) smatrajo vero, ki jo zastopamo, za škodljivo. Vendar so k nekemu podjetju, ki so ga bili pred časom započeli, vsaj posredno tudi kakega duhovnika povabili. Ne vem tedaj, če ni bolj kot premislek, le neki instinkt in dani položaj odločil, da smo v koaliciji z narodnimi liberalnimi strankami ne pa sè socialisti. Ipak moremo ta položaj miselno opravičiti. Le treba ga s širših vidikov razgledati. Pisec gori navedenega članka v »Delu« stav-Ija socializem in nacionalizem v kar najstrože , medsebojno nasprotje, kakor bi ne bilo mej njima ne stikov ne skladnosti. To je pač agitacijski način razprave o predmetu, a ne socialnoznan-stveni ne zgodovinski pogled na stvar. Taki sodbi x ne moremo pritrditi. Socializem v današnji obliki pač predstavlja težnje delavskega stanu — četrtega stanu — na gospodarskem in političnem polju. Mimogrede omenim, da je cilj težnjam silno visok, da, skrajen: samovlada delavskega stanu- v gospodarstvu in politiki. Težnje slovenskega nacionalizma v naši deželi imajo za predmet še jako primitivne narodne potrebe: narodno šolstvo, ravnopravnost ljudstva in njegovega jezika v javnosti, zavarova--nje gospodarskih pogojev in ustanov našega naroda pred zasužnjenjem od strani tujca. V Moramo pa razgledati težnje socialistov in nacionalistov s širokega zgodovinskega in miselnega vidika. Tudi naši tako primitivni narodni napori potekajo iz tistega ogromnega vrelca, ki poldrugo sto let dviga odvisne ali celo tlačene in izrabljane narode kvišku k svobodi in samostojnosti. Ideja osamosvajanja’ narodov je začela svoje orjaško delo blizu pred 150 leti v vojni Severnih Američanov za osvoboditev. Že Bill of rights države Virginije izvaja idejo demokratske republike iz bistva človeške narave. (Člen 2: Vsa oblast počiva v narodu in dosledno od tam izhaja.) Deset let pred izbruhom francoske revolucije ustava Massushettska začenja s proglasitvijo svobode in enakosti vseh ljudi. (Člen 1. Vsi ljudje se rodijo svobodni in enaki itd.) In Zvezne države v svojem proglasu neodvisnosti jemljejo za-se pravico samoodločbe narodov, sklicujoč se na »pravno enakost narodov«. Ali ni to že besedilo demokracije naših dni? Ista sila je v prvih desetletjih 19. veka odtrgala tudi narode in države Srednje in Južne Amerike od Španije. Iz prvotne domovine je^ ideja narodnega pokreta začetkom 19. veka preskočila v Evropo, ter na Balkanu dvignila Grke, Srbe in Bolgare v boj za narodno osvobojenje. Kasneje so stopili pod zastavo iste ideje Poljaki, Italiani, Rumuni, Mad-jari. Mej vojsko je ista ideja razdrla Avstrijo, okrnila Rusijo in Nemčijo. Narodne države, ki so nastale, so učinek iste neodoljivo tvoreče sile, ki podjarmljene in izrabljane narode žene kvišku, da lomijo jarem tujega imperializma. s Druga, toda sorodna vrsta dogodkov, se je sprožila s početkom francoske revolucije 1. 1889. Namestu pokreta naroda zoper imperializem drugega naroda stopi pokret stanu zoper nadvlado in izrabo od drugih stanov. Tretji stan, obsegajoč inteligenco in kapital, se dvigne zoper politično, socialno in tudi gospodarsko premoč plemstva, visoke duhovščine in njih predstavnika kralja. Namestu naroda nastopa en stan v državi, ki se dviga, toda ideje, ki sprožijo pokret in ga vodijo do zmage — so tu in tam prav iste: ideje demokracije. Po uspehu na Francoskem je tretji stan zaporedoma izvojeval svoje zmage tudi po drugih evropskih državah. Ta pokret v 19. veku označamo z imenom političnega liberalizma. V gospodarstvu se je zvezal z Manchestrstvom; v politiki je bil cilj vladavina parlamenta bodi v monarhiji, bodi v republiki; na splošnem kulturnem polju pa označajo liberalno demokracijo razni »kulturni boji« proti krščanstvu in cerkvi. — Čim. je pa »tretji stan« kapitalistične inteligence izvojeval malone popolno zmago, ga je zapustila tista čudovita sila, ki je en vek sem rušila vse ovire krog sebe. * Gospodarski zistem liberalizma je ustvaril »četrti stan« industrijskih delavcev. Razmere so ga zgodaj silile k organizirani samopomoči; pogoji za probujo stanovske zavesti — mase nakopičene v industrijskih centrih — so bili ugodni; sredstva izobrazbe in prometa so se v minulem, veku brezprirnerno namnožile in posplošile: ta-\ ko je stan industrijskega delavstva razmeroma v kratkem dozorel za težnje po deležu politične moči in po boljših deležih pri razdelitvi gmotnih dobrin. Zopet je bil nov stan ali ljudski razred noseč pokreta, nove oblike ciljev, ki so se deloma tekom časa menjavale ali še ostale nedoločne ir: nejasne. A gibanje so sprožile iste ideje demolii acije. Isti jezik, naj tako rečem, ki ga je začela govoriti narodna demokracija, ga po njej posnela liberalna, danes še ponavlja socialna demokracija. »Svoboda, enakost, bratstvo« je geslo, ki navdihuje programe vseh treh pokretov. A dočim je liberàlizem težo poudarka (vsaj v teoriji) deval na »svobodo«, socialna demokracija zavestno premika poudarek na »enakost«. Kakor - priča zgodovina zadnjega veka, ta trojni pokret ni sledi! strogo zaporedoma, ampak v veliki meri vsporedno. Zlasti narodna in liberalna demokracija sta šli roko v roki ter si vzajemno posojali idej in iniciative. Bil je Mazzini, ki je skušal obojnemu gibanju dati isto idejno vsebino in pokazati skupno pot. Tako je tudi, prišlo, da je liberalna demokracija celo proglasila nacionalni princip za svoj »absolutum«, za svojega boga. Tu je bil dr. A. Mahnič, ki je pri nas jedro spregledal ter proglasil to »narodnost za poganstvo«. (Konec bo sledil.) Ascesa in pastorala. Poročilo in naročilo črniški*) sodaliteti Srca Jezusovega, na njeni mesečni konferenci v Batujah, dne 12. II. 1920. Josip Godnič. - Od dragih sobratov stavljeno mi nalogo — če mogoče stalno feferirati o presv. Srcu, po katerem se naša sodalifeta imenuje — mislim takole rešiti, da bom podajal na naših konferencah *) Decemberska črniška . sodalit. konferenca je sklenila, da imej vsaka njena konferenca okvir Šarca J. in sicer na ta načift, dajo otvori kratek a stalen referat o Sv. Srcu — po tem slede glavne konferenčne razprave in debate — zaključi jo pa poleg predpisanih sklepnih molitev v cerkvi še v konferenčne namene duhovniško-posvetilna molitev v čast Sv. Srcu, katero recitirajo sodali v zboru. (Besedilo je priobčeno v Vzajemnosti 1915). Tako opraviči vsaj »okvir« naših konferenc njihovo ime: coni, sodai. Go rdiš J. — najprej kolikor le mogoče kratek pregled o stanju češčenja Srca Jezusovega po svetu in v domovini, torej nekako poročilo o Srcu Jezusove m, potem pa kot zaključek eno ali dve misli, ki bi bili morda sposobni, da bi kedaj o njih praktično razmišljali: nekako naročilo ali poslanico našim duhovniškim srcem za dotični mesec. Takšno poročilo bi morda zanimalo so-daliteto Srca Jezusovega, kakor bi ji najbrže bilo tudi iz • njega izvirajoče naročilo dobrodošlo. I. Najprej kratko poročilo': »Apostolstvo molit ve«, ta izvanredni način češčenja Srca Jezusovega, ki organizira molitev po zgledu in namenih Srca Jezusovega, je zrastlo v zadnjem času v ogromno organizacijo, ki šteje sedaj nad 25 miljonov članov. Društveni organ »Glasnik Srca Jezusovega«, ki izhaja mesečno v 45 različnih izdajah in 31 jezikih, ima skupno približno poldrugi miljon naročnikov. (Hr-vatska izdaja prireja tudi lep koledar Srca J.). — Molitveni od Sv. Stolice odobreni namen tega apostolstva za ta mesec (februar) je: ljubezen do reda in velikodušnost v službi Gospodovi, mesečni patroni so japonski mučeniki (5. fèbr.) Molitveni namen za marec: ljudski misjon in mesečni patron: sv. Klemen Dvorak (15. III.) Morda bi imeli tudi mi priliko obuditi kedaj te namene: znabiti prj obiskih Najsvetejšega. Nedolgo temu (16. X. 1919.) se je izvršila, kon-sekracija največjega templja Srca Jez. na svetu, namreč bazilike Srca Jezusovega na Montmartru v Parizu. Pariško poročilo kon-štatira, da ni bilo v Parizu še nikdar toliko škofov zbranih kot oni dan. Šteli so jih nad sto. Kardinalski kolegij je bil zastopan po 6 članih. Papeža je zastopal kardinal-legat Vico. Francoski senatorji, poslanci in visoki častniki so polnili cerkev. Papež je naslovil ob tej priliki'na pariškega nadškofa pismo, v katerem poveličuje češčenje Srca Jezusovega. V ospredju češčenja Srca Jez. stoji danes »posvečenje družin Sv. Srcu J.« Celo iz Afrike prihajajo poročila, da se v tamošnjih misjonskih naselbinah to posvečenje zelo širi; pri nas stvar stoji in se ne gane. Najbolj napreduje ta pobožnost na F r a n c o s k e m, in tudi na Nemškem skušajo s to družinsko pobožnostjo dvigniti polomljenega nemškega duha. Povsod se giblje, pri nas pa s t o j i i n se ne g a n e, in vendar sta se z apostolsko vnemo za to zavzela naša nadpastirja goriški nadškof msgr. Sedej ter tržaški škof-mučenik msgr. dr. Karlin najboljšega spomina... V naši odrešeni domovini pridno navdušuje za to pobožnost vrli »Bogoljub«, ki stavi tudi praktični predlog, naj bi vzel vso iniciativo kakšen samostan v roke, ter priporoča, da bi se vodila javna Statistika in evidenca občin in vsaj sumarično družin, ki gojijo to pobožnost. In tu v zasedenem ozemlju? Kdo bi mogel in hotel vzeti inciativo v roke? Brez tega bo težko kaj. Znabiti se bo kaj pobrigal za to pobožnost tudi naš bodoči nabožni list, če ga vdobimo. Ideja te družinske pobožnosti je lepa in bi rešila marsikatero naših moralno propadajočih družin. — Po tem kratkem poročilu le še kratko naročilo za nas: Naše tačasne konférence se vrše v znamenju »Zbora svečenikov sv. Pavla«, onega sv. Pavla, o katerem navdušeno vzklika sv. Ivan Zlatousti: »O kako rad bi videl Pavlovo srce, ono široko srce, katero je obsegalo mesta, dežele in države, ono čudovito srce, vzvišeno kakor nebo, veliko kakor svet, svetlejše od solnca, bolj goreče kot ogenj, močnejše ko diamant. Ono srce bi rad videl, ki je trpelo, če je kdo pogibal, ki se je ob grehu drugih noč in dan solzilo. V resnici in zares: srce Pavlovo je bilo srce Kristusovo«! Če na kom, se morajo sklepne besede tega slavospeva Pavlovemu srcu vdejstvovati na svečenikih sv. Pavla, tako da bo tudi o nas veljalo: naše srce je, če že ne srce Kristusovo, vsaj srce po tem Srcu, od potrebe tega češčenja vse prevzeto in tudi samo polno ljubezni in praktičnega' češčenja božjega Srca. In kode že v ospredju ravno družinski način "češčenja srca Jezusovega v obliki posvečenja družin, vidim ravno v naših sodalitetah Srca J. in sodalitetnih konferencah lepo obliko in primeren način te resnično družinske pobožnosti S. J. Mi, ki nimamo družine v ožjem pomenu besede, ampak smo le v prenešenem pomenu duhovni predstojniki velikih farnih družin, tvorimo še najbolj pravo-družino ravno v duhovniških sodalitetah, zato se pa moramo tudi potruditi, da spravimo v svoje duhovniške vrste pravega družinskega duha ter da se ga globoko zavedamo — ne le na naših mesečnih sodalitetnih konferencah, ki so nam pravi družinski prazniki, ampak da ga tudi v vsem svojem medsebojnem življenju in občevanju v praksi gojimo. — Če smo pri januarjev! konferenci trdili, da se mora postaviti duhovniška organizacija na širša tla, namreč na naše konference, trdim danes in po-vdarjam, da mora ta širša podlaga namreč naše konference in sodalitete ter vse naše medsebojno občevanje sloneti na edinstvenem temelju bratske ljubezni. Če kdo, smo in moramo biti ravno mi familia Christi; družinska vez, ki nas vežfe, je pa svečeniško Srce Jezusovo, ki je naš-sodedič in naš brat. Ker smo z Njim po adoptiv-nem zistemu pravi bratje, smo eo ipso tudi bratje medseboj, torej ena družina. Ako nas je pri sklepu zadnje konference, da si hočemo v medsebojnem ustnem in pismenem občevanju zamenjati običajni naslov in nagovor »gospod« z naslovom »sobrat«, ta sobratska misel vodila bolj iz organizacijskega vidika, bi si lahko ogreli in osvetili danes to idejo vzajemnega sobratstva ob gorkem plamenu Ijubeznipolne-ga bratskega Srca Jezusovega, da se ne bomo samo imenovali in maslovljali s stalnim-in častnim pridevkom1) »sobrat«, ampak, da se bomo tudi kot sobratje vedno cenili, si zaupali, brez vsake zahrbtnosti, brez kritiziranja v odsotnosti tertje-ga, saj če treba, nam je na razpolago br a t s k a 9 Svetoval bi tudi sfir. uredniku, .da nazivlje tudi tu v našem listu vse duhovnike z naslovom »sobrat«, saj mi si nismo eden drugemu »gospodje«! lo kritika in bratski opomin iz oči v oči. (Moralisti imenujejo to hčerko bratske ljubezni cor-reptio fraterna.) Torej ne le sobratje po črki in imenu, ampak sobrajte tudi v duhu in resnici. Dajmo, občutimo, kako prav psalmist vsklika: »Ecce, quam bonurn et quam iucundum habitare fratres in urnim.« (Ps. 132.) Morda bi ne bilo brezpredmetno, ako bi pri eni naših konferenc slovesno dokumentirali družinskega in sobratskega duha naše sodalitete z izvršitvijo od sv. Očeta odobrenega 'oficialnega obreda posvečenja družin Sv. Srcu. Znabiti pri junijski konferenci, ki bodi slovesnejša od navadnih — nekaka praznična konferenca Srca J., ki naj se otvori s sveto mašo, tudi glavni predmet (in ne samo okvir, kakor navadno) bodi razpravljanje o Sv. Srcu, ki se naj sklene s skupno družinsko posvetitvijo coram Esposito.2) Znabiti bi postala tist,a konferenca obenem vir in začetek gojitve te družinske pobožnosti med ljudstvom,3) na vsak način pa bi bil to slovesen dokument pravega sobratstva in slovesna ugotovitev, da je naša sodaliteta res družina, a mi pravi bratje. Sv. Cini in Metod. ' J. G. Najsvetlejša zvezda, ki je kedaj zasijala na slovanskem nebu ter posebno \ temnih periodah slovanske prošlosti naše pradede mimo vseh prepadov in nastavljenih jim pasti tako varno vodila, da je velika večina naših bratov-Slovanov na sploh in posebej še našega lastnega jugosl. naroda prispela da lastne državnosti, ta svetla zvezda, namreč Ciril Metodova ideja, je vedno razsvetljevala naše svečeništvo in naše ljudstvo. Ona bodi še posebej v teh temnih časih ravno nam duhovnikom — zvezda vodnica. Papež Leon XIII. ni češčenja sv. Cirila in Metoda le zato poveličal, da bi ta dva sveta brata samo figurirala v koledarjih, tudi nista bila zato povzdignjena do časti oltarjev, da bi se jih spominjali le v kakšnih -narodno opremljenih frazah, niti z daleka ne samo za to; po namenih sv. Cerkve in v njenem duhu delamo šele tedaj, ako ta dva svetnika častimo v duhu in resnici. Ne govorimo samo-0 Ciril Metodovi misli in Ciril Metodovi ideji, ampak bodimo častivcl sv. Cirila in Metoda in vzgajajmo svoje vernike v praktične Ciril Metodove častivce! Dvignimo to češčenje, povzdignimo češčenje sv. Cirila in Metoda v naših krajih do tiste višine, v kateri je češčenje sv. Antona Padov. po vsej Italiji. Naj postaneta sv. Ciril in Metod naša svetnika kateksohen, kakor je Italijanom sv. Anton enostavno il santo. Ne bojte se, da bo naše ljudstvo godrnjalo, češ nova pobožnost; ne, pobožnost ni nova, nobena druga ni v našem ljudstvu tako vko-reninjena in tako popularna. Ni čuda, da je zavzel v naših cerkvah po vsakokratni pridigi svoje častno mesto stalni očenaš v čast sv. Cirilu in Metodu, in kjer se morda še ni, naj se prihodnjo nedeljo oglasi! Nekatere naše konference so že proglasile julij za Ciril Metodov mesec, ki se bo slovesno obhajal s Ciril Metodovo nedeljo (ki je v ljubljanski škofiji ita$ zapovedana) in z dnevnim Ciril Metodovim očenašem. V Marijinih družbah se ustanavljajo Ciril Metodovi odseki. Šolarjem se delijo CM. podobice, ki ne krasijo samo šolskih in drugih molitvenikov ampak tudi naše brevirje. — V geslo nam je že postala reče-nica: »Hvalimo Boga v sv. Cirilu in Metodu!« — Kako nas mora biti sv. Cerkev vesela, da vzamemo tako resno plemeniti klic in blage želje velikega papeža Leona. Opozoril bi tudi na apostol-stvo sv. Cirila in Metoda (pod zavetjem Device Marije), o katerem pravi »Apostolski molitvenik« str. 13: Leta 1914 je bilo že vse pripravljeno, da se ‘ »Apostolstvo sv. Cirila in Metoda« vpelje v goriški nadškofiji, a vsled vojske se je morala sttfar odložiti«. Te besede nas kličejo na delo. — Cepovanska konferenca je izrazila željo, da bi bile naše prihodnje Šmarnice — Ciril Metodove. Za letos je to nemogoče, za prihodnje leto pa naj nam jih kdo spiše! Morda bi pa že letos vsaj deloma lahko porabili zgorej imenovani lepi »Apostolski molitvenik «, ki vsebuje lepo berilo o sv. Cirilu in Metodu. — Uredništvo našega letošnjega koledarja bi prosil, da posveti prihodnjemu koledarju vso pozornost in naj ga izda pod imenom »Koledar sv. Cirila in Metoda«, ki naj ostane stalna hišna knjiga našega ljudstva, katero ga bo pod tem naslovom zelo veselo. — Naš stanovski list pa naj nam odpre Ciril Metodovo — rubriko. Sobratje! Apostol narodov, sv. Pavel je zaščitnik našega društva. Pod njegovo egido častimo narodna apostola sv. C. in M. Vsrkajmo pred vsem mi sami civilmetodijskega duha vase; študirajmo njihovo življenje in posebno njihove svete boje; učimo se njima v čast tudi cirilice. Z eno besedo: Hvalimo Boga v sv. Cirilu in Metodu! -’) Pri debati se je sklenilo, da se bo taka praznična konferenca v poročevalčevem smislu obdr-žavala in sicer v Štomažu. Povabi se tudi zunanji govornik. 3) Ta zadeva bo tvorila važen del referatov in sklepanja na tisti konferenci. Beseda s plesu. v. š. ' ' Pred vojsko je šla vsa naša organizacija v vprašanju plesa za tem, da se ples po možnosti odpravi, izkorenini. V naših društvih je bil ples nepoznak. Ce so hoteli člani naših društev plesati — in teh ni bilo malo, zlasti ne pri izobražencih — so morali na »narodne« veselice, na »liberalne« piireditve. In zares! Protiplesno delovanje je imelo precej uspeha na naši strani, zato pa so nasprotniki tembolj noreli. Vojska je prinesla v tem pogledu dokaj spremembe. Vojaki so prišli domov in zahotelo se jim je po zabavi in plesu. In začelo se je plesati in vse naše ozemlje se je zdelo eno samo veliko plesišče. Vse je drlo in dere na plese, tudi članice Marijinih družeb ne delajo več izjeme. Po vaseh, ko der se pod pritiskom družeb in drugih činiteljev že desetletja ni plesalo, se je mladina uprav strastno vrgla na ples, kakor da bi hotela popraviti, kar je preje zamudila. To je vsekakor slabo. Toda istočasno se je rodilo spoznanje o zlih posledicah plesa. In to je dobro. Občni zbor »Zveze sloven-skih županstev«, ki se je vršil 5. svečana v Gorici, je mej drugim sklenil tudi resolucijo: »Zveza pospešuj z vsemi sredstvi treznost, varčnost in pridnost našega ljudstva in bori se proti pijančevanju, plesu in njegovim nenravnim razvadam«. Ali bi mogli kaj sličnega pričakovati pred vojno? Čimbolj se je naša organbacija borila proti plesu, tembolj so ga naši verski in politični nasprotniki gojili. Najbolj tolažljivo pa je dejstvo, da ie svetno izobraženstvo, ki je skoro vse stalo v vrstah nasprotnikov, odprlo oči, izprevideio zle posledice plesov in da to tudi očitno poudarja. Hvala Bogu! Podajmo si roke v skupno delo. Po ntoji sodbi bi moralo iti delovanje nas duhovnikov za tem, da plesa ne sicer odpravimo, ker je to nemogoče, ampak da ga.kar mogoče omejimo. To se godi s poukom na eni strani, primernim vplivanjem na pristojnih mestih na drugi. Naš program bodi: malo plesov, kar pa jih je, naj bodo dostojni. Ples bo dostojen, ako se vpoštejejo štiri točke, ki so kakovost plesa, red, nadzorstvo, gotova ura. Ako dosežemo, da se v tem sporazumemo z vso inteligenco in z oblastmi, nam ples ne bo. delal kdove kakšnih preglavic. V naši vasi smo imeli leta 1918 in v naslednjem predpustu krog 50 plesov, leta 1919 in le ■ tešnji predpust pa le 2 velika javna plesa in običajne ženitninske plese. Namesto fantovskih plesov, ki se vrše po načelu »čim večja gneča, tembolj nese,« smo vplivali, da je ples priredilo društvo, ki je zgledno pazilo na to, da je nastopalo Ic določeno število parov, ki jih je vodil nekak plesni učitelj, da so se plesali le dostojni plesi, da so se plesalci ob pravi uri razšli. Seveda Ostane naloga gotovih cerkvenih družeb in bratovščin, da popolnoma odvajajo člane od plesa. Naloga asceze. To so moje misli, ki šem jih imel še pred vojno in jih tudi danes nisem premeni!. » Cerkveni razgled. Po domovini. Statistika treh škofij zasedenega ozemlja. Tu si usojamo navesti statistične podatke iz goriške,tržaško-koperske in poreško-puljske škofije v sedanjem obsegu. Naj služijo našemu medsebojnemu upoznavanju in naši orientaciji. Prihodnje številke bodo po možnosti prinesle podatke iz ostalih kosov zasedenega ozemlja. Podatke navajamo iz cerkvenih in uradnih listin, to je iz zadnjih škofijskih še-matizmov (Status personalis et localis). A. Goriška nadškofija. Ta šteje na podlagi šematizma iz leta 1915 (novejšega — vsled vojnih razmer — ni še bilo) 16 dekanatov (poleg neodvisnega Ogleja) z 192 duhovnijami; od teh je čisto slovenskih 125, čisto italjanskih 57 in mešanih le 9. Prebivalcev je jugoslovenske narodnosti 165.600 in laške narodnosti 110.750. Pripomnimo, da je uradno ljudsko štetje 1. 1910 v Gorici (mestu) ugotovilo prebivalstva 29.201, od teh je bilo Ju-goslovenov 10.868 in Italjanov 14.812, ostali so bili raznih narodnosti. To število je večje kakor ono v šematizmu izkazano, ker so v njem poleg katoličanov zapopadeni tudi pripadniki drugih veroizpovedanj (Židje, protestanti itd.). si >5 DEKANAT Duhovnij 1 Od teh so Prebivalci slov. mešane ital. jugoslov. ital. 1 Bovec 6 6 7.4000 ____ 2 Kanal 14 14 — — 15.400 — 3 Kobarid ..... 8 8 — — 10.000 — 4 Cerkno ..... 9 9 ? — 8.700 ■' 5 Črniče ..... 11 11 — — 15.200 . 6 Devin 11 9 2 — 11.500 —.500 7 Komen 15 15 — — 17.300 — 8 Ločnik 17 13 2 2 14.200 5,500 9 at. Peter .... 10 10 — — 18.000 — 10 Tolmin 18 18 . — 20.200 — 11 Gorica 16 12 4 — 27.200 16.400 12 Kormin ..... 14 1 13 —.500 15.500 13 Flumičel .... 12 — — 12 — 21.000 14 Gradiška . . . . 11 — — 11 14.000 15 Monfalcone ... 9 — — 9 — 26.000 16 Visco 9 — 9 — 9.000 17 : Oglej 1 — — 1 — 2.850 Skupaj . . ' 191 125 9 57 165.600 111.750 Številke potrjujejo, da je jugosl. prebivalstvo kompaktno in da meji v razločnih obrisih z laškim prebivalstvom. B. Tržaško - koperska škofija. Po šematizmu iz 1. 1918 šteje tržaško -koperska škofija 396.136 katoličanov. Razdeljena je v 16 dekanatov s 173 duhovni-jami (119 župnij in 54 kapelanij), od teh duhovnij je čisto jugoslovenskih 137 in sicer : 95 župnij in 42 kapelanij, mešanih 36 (župnij 24, kapelanij 12). Čisto italijanskih dekanatov in duhovnij ni. Vseh jugoslovenskih katolikov je v tej škofiji 258.616 (65'l°/0) in italijanskih 137.520 (34'9°/o). Štev. DEKANAT ■ Duhovnij ,Od teh so Prebivalci jugoslov. mešanih ital. jugoslov. ital. 1 Opčinski .... 8 8 — 9.185 — 2 C/D Tomajski .... 10 10 — — 9.193 ;— 3 C O 15 Jelšanski .... 10 10 — — 17.160 — 5 c« ra Kastavski .... 13 13 -- — 37.810 — 6 Kršanski .... 10 10 — 9.798 — 7 O Pičanski .... 12 12 — — 10.205 — 8 O w Pazinski .... 15 15 — - 20.092 ' — 9 >0 Buzetski .... 12 12 — — 19.066 — 10 Krkavski .... 7 7 — — 11.700 ' — 11 Osapski .... 7 7 — — 10.003 — 12 J* OJ Tržaški .... 16 — 16 — 60.000 88.434 13 •a . Pivanski .... 8 —v— 8 — 1.803 20.218 14 = g Humački .... 12 — 12 — 9.002 10.065 15 >C/3 Koperski .... 7 — - 7 — 8.142 16.212 16 S Oprtaljski . . . 10 — 10 — 10.103 2.591 Skupaj . . 173 120 53 — 258.616 137.520 c. Poreško - puljska škofija. V poreški škofiji so 4 dekanati s 30 duhovnijani, od teh je 22 jugoslovanskih, 8 mešanih, in čisto italjahska nobena ; in v puljski škofiji 3 denakati z 29 duhovni-jami, od teh je 24 jugoslovanskih, dve mešani in 3 italjanske ; skupno je torej 59 duhovnijV od teh je 46 jugosl., 10 mešanih in 3 laške. Vseh katoliških Jugoslovenov je v poreški 31.500 in v puljski 51.400, torej skupno 82.900 Jugoslovenov ; laških -katolikov je v prvi 27.000 in v drugi 32.200 ; torej skupno 59.200. Ti podatki so vzeti iz škof. šematizma od 1. 1911. II 1 DEKANAT Duhovnij Od teh so Prebivalcev ! jugoslov. mešane ital. jugoslov. ital. Poreč 10 - 8 2 - 10.000 8.000 Rovinj • 2 i — 2 — : 2.000 14.000 Kanfanar .... 4 3 . 1 — ! 7.000 500 Motovun .... 14 ! ' n 3 — 12.500 4.500 Skupaj . . 30 I 22 ; 8 — co 1 27.000 Pulj 12 9 8 2 28.600 24.700 Vodnjan .... 11 10 — 1 ; 9.600 6.700 Labinj . . . . . 6 s 1 13.200 800 Skupaj . . j 29 ' ' ‘ . fi ' ' 24 2 3 51.400 1 32.200 03 :-S 0 ><*) 03 1 o a o >c/> ra - C/) M Če premotrimo podatke vseh treh škofij, prejmemo te le rezultate : 1. Čisto jugoslovenskih duhovnij je a) v goriški nadškofiji . . . 125 b) v tržaško-koperski škofiji . 137 c) v poreško - puljski ... 46 skupno duhovnij . 308 2. Mešanih duhovnij je a) v goriški nadškofiji ... 9 b) v tržaško - koperski škofiji 36 c) v poreško - puljski . . _.____10 skupno duhovnij . - 55 3. Čisto italijanskih duhovnij je a) v goriški nadškofiji ... 57 b) v tržaško - koperski škofiji . — c) v poreško - puljski „ .___3 skupno duhovnij 7 60 1. Prebivalstva Jugoslovenov je a) v goriški nadškofiji . . 165.600 b) v tržaško koperski škofiji 258.616 c) v poreško - puljski . . 82.900 skupno . "507.116 2. Italijanov je a) v goriški nadškofiji . . 110.750 b) v tržaško - koperski škofiji 137.520 c) v poreško - pnljski . . . 5.'200 skupaj . 307.470. Dr. L u Crkvene prilike v Porebko-Puijskoj biskupiji. U primorskim krajevima bio je naš puk od Starc austrijske vlade najviše zapušten u Poréèkoj biskupiji. Ta zapuštenost ostavila je veliki trag i u vjerskom pogledu. Škola nijesmo u tim strana-rna imali malne ništa sve do zadnjeg vremena. Zato nije moglo biti ni školskog vjeronauka. Po-sljedica toga je ta, da vlada u puku veče neznanje u vjerskom pogledu i da se na uzgoj ljudi sa strane crkve nije moglo mnogo upllvati. Zatim se vidi trag zapuštenosti i u vanjskim znakovima: crkve su po našim župama malne sve siromašne, zato malene i priproste. Gradovi i gradiči naravski čine u tom iznimku, jer ondje stanuju oni, koji sn imali sva svoja prava u kulturnim potrebama ozi-votvorena. Veliki razlog zapuštenosti je nestašica našega domačega svečenstva, koja je 1rez dvojbe tere■■ tila savjest više nego jednoga biskupa. Naš puk je ondje u večini, ali to nije ni u vrijeme Austrije potpomagalo. Naš puk ne uživa ondje onih jezičnih pravica, koje se uživaju u drugim primorskim bl-skupijama. Svečenstvo takodjer nije ni prije uživalo u dopisovanju sa Ordinariatom, u bisku-pijskim duhovnim vježbama itd. jezične ravno-pravnosti sa onim drugim svečenstvom. To je takodjer mnogo uplivalo na duhovno stanje. Na mnoga mjesta, gdje je 99.99% našega naroda, nastanjeni su svečenici, koji govore jezik naroda vrlo zio, a u privatnem razgovoru i u uredil sile ljude, da se muče govoriti u drugom jeziku. U takvim se je mjestima narod odbio od svečenika, a zato i od crkve. U talijanskim gradičima uz more je vjersko stanje u desolatnom stanju. Jedina nam je utjeha, što je naš narod u tim stfarama žilav, zdrav i nadaren — ta doseljen je iz Dalmacije i Črne Gore. Na svaki način moramo mu o d g o j i t i što više domačeg svečenstva, koje če za nj imati ljubavi, jer to če biti u vjerskom pogledu jedini spas. To moramo po-lučiti. ' x Vseučilišče Po razpadu nemške Avstrije se je z novim in še večjim navdušenjem vzbudila v novoustanovljeni Jugoslaviji jtara želja po slovenskerii vseučilišču, ki se je tudi uresničila. Vseučilišče je popolnoma moderno urejeno in ima razven starih fakultet tudi tehnično fakulteto s celo vrs4o moderno tehničnih strok. Že od nekdaj sc je zahtevala na bodočem sl. vseučilišču bogoslovna fakulteta. Ta je tudi sedaj od centralne vlade soglasno sprejeta. Vendar pa se je nekdo oglasil z vprašanjem, ali naj bo ta fakulteta v zvezi z vseučiliščem ali morda samosvoja, češ, da moderna vseučilišča, zlasti v Nemčiji, bogoslovne fakultete izločujejo. Mi seveda stojimo na tem stališču: Ce namen vseučilišču ni enostransko pojmovano svobodomiselstvo, ampak svobodno, a resno znanstveno delo, tedaj je potrebna na vseučilišču iz tega vidika ravno tako bogoslovna fakulteta kot druge. Celo Harnack zastopa stališče, da se naj tudi v Nemčiji obdržijo z drugimi fakultetami tudi bogoslovne, in ko je šlo v Nemčiji za ločitev cerkve od države, so nekatere univerze nastopile z vso odločnostjo proti nakani, da bi se bogoslovne fakultete izločile iz vseučilišč. (Glej protestanški list »Christliche VVelt« 1919, št. 4.). Bogoslovni strokovnjaki se seveda čudijo, kako more sploh obstajati kak dvom, ali je bogoslovje znanost ali ni. Ali zato ne, ker ima za podstavo dogme? Toda znanost ni v nezavezanosti. v Ljubljani. Nobena znanost ne ustvarja svojega predmeta. Namen znanosti je slediti samo resnici in resničnosti. Kakor druge vede skuša tudi osnovno bogoslovje, kritično, zgodovinsko, filozofično in psiho-logično ugotoviti to realnost in nje naravo: dejstvo in izvir krščanstva. Biblične vede preiskujejo pisane vire te religije: dogmatika razmotriva nje vsebino in razvoj; moralka nje etiko; cerkveno pravo nije izraz v pravnih odnosih socialnega verskega življenja; pastoralno bogoslovje nje vzgojno metodo in versko-etično prakso: zgodovina nje socialni razvoj in kulturni upliv; primerjalno veroslovje njeno razmerje do drugih verstev. Ne umejemo, kako da~morejo nekateri tu zanikati resne možnosti za resno znanstveno delo. Zakaj, recimo, bi ne bila liturgika — veda, ki raziskuje z isto metodo, istimi kriteriji in isto resnobo razvoj krščanskega bogoslužja, kakor n. pr. kulturna zgodovina razvoj običajev, šeg in noš? Ali če nekaterim vede pi brez hipotez, navedimo vzgled iz najbolj dogmatične vede, iz dogmatike. Dogma je res dana, toda koliko znanstvenega dela, če hoče dogmatik dogmo kar mogoče najbolj doumeti iz zveze dogem, z analogijami, z umskim ^ razmišljanjem! Kdor pozna zgodovino spekulativne dogmatike, ta pozna tudi grandiozne koncepcije, s katerimi so skušali veliki bogoslovni misleci: sv. Avguštin, sv. Tomaž Akvinski, Suarez in dr. dogme osvetliti in umu približati. Nekatere hipoteze so se obnesle in vsestransko utrdile, dni- ge so še dvomljive, zopet druge je veda izločila. Za pozitivno znanstvene narave pa je odprto še širše polje — zgodovina dogem. Zato je nezmiselno, zapirati bogoslovnim strokovnjakom pot na znanstveno polje. Katoliški in pravoslavni kristjani smatrajo bogoslovje za znanost in s toga stališča se nam mora v naši demokratični državi priznati in dati možnost, ' da tekmujemo enakopravni z drugimi znanstveniki za palmo resnice in spoznanja. Cas, XIII (1919) 153. Po svetu. Češka. Češko-slovaška republika je izrnej vseh nanovo nastalih narodnih držav pokazala največ kulturno-bojnega stremljenja. Dela na cerkvi neprijazno ločitev cerkve od države, na laicizacijo šole itd. Sicer je dvomljivo, če bodo te predloge prišle v obravnavo v sedanji zbornici, a od bližnjih volitev krščanska Ljudska stranka pričakuje zboljšanja svojega položaja in s tem več vpliva. Vesel pojav mej češkim narodom je Intenziven pokret mladinskega krščanskega gibanja, ki vstaja v treh oblikah: krščansko dijaštvo, selska mladina in telovadna organizacija Orla. Povdar-jati treba, da vse te panoge mladega krščanskega vstajenja goje praktičen in smotren stik z usporednim jugoslovenskim gibanjem. Od te vzajemnosti si oba krščanska bratska naroda obetata velikih sadov. Prav tako mnogo obeta živahno in resno znanstveno in umetniško delo katoliške češke inteligence— vmes mnogo mladega naraščaja. »Literarno društvo« ima v »Archi« in »Hlidki« na Moravskem odlični glasili, »Cirilo-Metodijska matica« pa nastopa s tehtnimi leposlovnimi in znanstvenimi izdanji. O vsem tem — upamo — da bodemo v prihodnji številki temeljiteje poročali. Manj umljivi in simpatični so nam nekateri pojavi v češkem duhovniškem pokretu. »Jedno-ta«, organizacija češko - slovaške duhovščine, je poleg zahteve po češkem jeziku v liturgiji in cerkveni autonorniji pod praškim metropolitom, stavila v svoj program tudi zahtevo po odpravi celibata. Mej tem, ko se oficialni predstavniki »Jednd-te« drže legalne poti v dosego postulatov, so pa nekateri nastopili via faeti z atentacijo duhovniških zakonov. Skrajno levo krilo duhovnikov — Ohniskari — so pa na zborovanju v Pragi 8. jan. t. 1. proglasili neodvisnost od Rima ter zasnovali samostojno narodno cerkev. Tudi če je res storilo / ta korak 140 duhovnikov — in morda kasneje še kak posameznik — je vendar to le neznaten drobec vse češke duhovščine. Kongregacija Sv. Otficija je z odlokom od 15. jan. t. 1. razkolno češko cerkev obsodila in izobčila. »Acta« so tudi priobčila papeževo pismo praškem nadškofu. Sv. oče opominja nadškofa in duhovščino, naj sedanji položaj kar najpozorneje prouči, ter daje nasvet, naj bi se sklical v Prago zbor ter skušal doseči sporazum. Papež dalje opozarja v listu, da treba cerkveno disciplino oteti in cerkveni celibat kot svet in nedotakljiv držati. 11. jan. so se shizmatiki s posebnim agitacijskim proglasom obrnili na rojake za »odstop« iz rim. kat. in vstop v čeho-slov. cerkev. A odziv od stran! naroda je bil mrzel. Oglasila sta se tudi dva vseučiliška profesorja, odlična zgodovinarja. Dr. Pekar v »Narodni politiki« izjavlja, da se kot Ceh ne more navdušiti za shizmo, in pravi, da ves pokret sloni na jako plitvi osnovi. Ravno radi racionalistične liberalnosti nove ustanove on kar najresneje dvomi, da bi bila nova naprava zmožna izvesti nravno povzdigo ljudstva. Prof. dr. Susta pa v »Venkdvu« kaže na bedno in brezpomembno životarjenje nemških staro-katolikov. Opozarjajoč na kulturni boj v 70tih letih v Nemčiji, sklepa s poudarkom, da »bi mlada republika v ‘tem viharnem času podobne rane gotovo še teže prenesla.« Resnejša nevarnost kot od narodne shizmatič-ns cerkve pa grozi od svobodomiselstva, ki s Husovimi slavnostmi po deželi pripravlja narod za odpad v večih masah. Zato je le obžalovati, da opasni položaj katoliške stvari v Češki ni našel duhovskih vrst edinih in združenih. Vestnik „Zbora“. Pravila „Zbora svečenikov sv. Pavla". - SOBRATJE! Pravila »Zbora svečenikov sv. Pavla« so stara 21 let. Treba jih bo prenoviti na sobranju, ki sc bo vršilo meseca julija v Trstni Društveno starešinstvo želi, naj se pravila na dekanijskih konferencah ali na sestankih zajednie presv. Srca pregledujejo, pretresajo, ter reformni predlogi pošljejo društvenemu tajniku. Starašin-stvo bo na ta način najbolje doznalo za tozadevne želje sobratov in bo moglo na sobranju predložiti predelana pravila v odobrenje. V tej številki smo priobčili približno polovico pravil, prihodnja štev. prinese še drugo polovico. Ime društva. § 1. Ime društva je: »Zbor svečenikov sv. Pavla« v Trstu. Sedež društva je v Trstu. Namen društva. S 2. Namen društva je: a) go- ■ jiti medsebojno spoznavanje in občevanje; b) širiti in utrjevati ljubezen med sodrugi in višimi predstojniki; c) popolnjevati na vse strani naobrazbo sobratov; d) braniti in pospeševati koristi in pravice posameznih sodrugov kakor tudi v obče stanovske; e) skrbeti za ustanavljanje pobožnih bratovščin in razširjati obstoječe. Sredstva. § 3. Sredstva društva so: a) večkratno sobranje sodrugov, na katerem se predavajo znanstvene in prigodne reči spadajoče v delokrog svečenstva; b) društvena knjižnica; c) peticije in resolucije; d) pobiranje pristojbin, rednih letnih in izrednih doneskov, ter sprejemanje darov in zapuščin; e) izdavanje prigodnega časnika. Sodrugi. § 4. Društvo ima samo rednih sodrugov. Redni sodrugi morejo biti samo katoliški svečeniki slovanske narodnosti vseh škofij v obsegu avstrijskega Primorja. — § 5. Vsi sodrugi brez razlike so jednakovredni -in jednakopravni. Kdor želi biti sodrug društva, mora to priobčiti pismeno društvenemu starosti. — Starešinstvo, dovoljuje in odreka v svoji seji vstop v društvo brez motivacije. — Kdor želi izstopiti iz društva, mora to tudi pisrficno naznaniti društvenemu starosti. — § 6. Po važnih razlogih sme starašinstvo v svoji seji, z dvetretinsko večino navzočih vsakega sodruga izključiti, ne da bi mu moralo povedati, zakaj da ga je izključilo iz društva. — § 7. Pioti odrečenemu sprejemu ali zoper izključenje dovoljen je priziv na prvo prihodnje sobranje. Priziv se mora izročiti društvenemu starosti v teku H dni po prijavi dotičnega sklepa starešinstva. § 8. Vsak sodrug, vštopivši v društvo, mora svojc-ročho podpisati pristopni list, ter se smatra toliko časa sodrugom društva, dokler ne izstopi, umre ali dokler se ne izključi. Ves ta čas mora plačevati določene prinose. Pravice in doižnosti sodrugov. § 9. Vsak sodrug ima pravico: a) iskati pri društvenem stara-šinstvu pomoči v msebnih in stanovskih stvareh: b) v sobranju glasovati, stavljati nasvetov in predlogov, kakor tudi voliti in voljen biti. — § 10. Vsak ud mora: a) po svoji moči podpirati društveno delovanje, ter sprejeti izvolitev v starešinstvo, če ga sobranje — ob nadomestilih volitvi pa starešinstvo — ne oprosti; b) plačati 10 kron pristopnine takoj o pristopu; c) plačali letni prinos, katerega visokost določi starešinstvo v svoji seji. — Sodrug, ki -je izstopil iz društva, mora ob novem vstopu zopet plačati pristopnino v istem znesku. — Pristopnina se v nobenem slučaju ne da nazaj. — Po vplačilu pristopnine izda starešinstvo legitimacijo. — § 11. V posameznih slučajih sme starešinstvo naložiti posameznim sodrugom. iščočim pri njem pomoči, izredne denarne prinose, katere mora vsak na zahtevo, naprej plačati oziroma zavezati se, da jih plača v času po starešinstvu določenem. — Določevaje visokost takih, izrednih prinosov oziraj se starešinstvo na gmotno stanje prosilčevo. Društveni organi. § 12. Organi društva so: 1. Sobranje. 2: Starešinstvo. 3. Nadzornik in 4. Razsodišče. Sobranje. § 13. Redno sobranje skliče starosta vsako leto meseca julija, izredno pa, kadar je treba. — § 14. Ako zahtevajo pismeno 3 členi starešinstva ali tudi pismeno vsaj četrtina vseh sodrugov in zajedno naznanijo dnevni red, mora starosta sklicati v 14 dneh izredno aobranje. — Ako starosta ne bi hotel sklicati rednega ali izrednega sobranja v določenem času, sklicati ga mora nadzornik. § 15. Na redno sobranje kakor tudi izredno vabi starosta — v slučaju § 14 nadzornik — naznanilom pribitim v društveni pisarni vsaj 8 dni poprej. Ta čas pa sme starosta' in odnosno nadzornik skrajšati, če zahteva to korist društva, do-ločivši kraj, dan, uro in dnevni red sobranja. — Tudi.mora starosta — v slučaju § 14. nadzornik --vselej'posamezne ude vabiti pismeno na sobranje. § 16. Sobranje je sklepčno, kedar je prisotna desetina vseh udov; izuzet iz tega določila j^ slučaj § 41. — § 17. Sobranju predseduje starosta ali nje- gov namestnik. Ako je tudi ta zadržan, voli sobranje starosto, toda samo za tako sobranje. Sobranje voli zapisnikarja in v potrebi dva skruta-torja. § 18. Kedar se glasuje na sobranju, odločuje nadpolovična večina navzočih sodrugov, ako ni v pravilih za kateri slučaj drugače odrejeno. V slučaju enakosti glasov odločuje starosta* kateri samo v tem slučaju na sobranju glasuje^ Način glasovanja določi starosta. Volitev starašinstva, nadzornika in razsodišča ter glasovanje o prizivih izključenih ali nesprejetih sodrugov se vrši z glasovnicami tajno. — Zapisnik obsega vse obravnave sobranja. — Podpisati ga morajo v 8 dneh starosta ali njegov namestnik, zapisnikar In nadzornik. — § 19. V sobranju ni dovoljeno sodrugom imeti svojih pooblaščencev. § 20. V delokrog sobranja ide: a) volitev staroste in 5 članov starešinstva; b) volitev nadzornika; c) volitev razsodišča; d) odobravanje računskih sporočil; e) pre-raredba društvenih pravil in to le z večino dveh tietin vseh navzočih udov; .f) posvetovanje in sklepanje o samostojnih predlogih. Vendar pa se morajo taki predlogi prijaviti starešinstvu vsaj 14 dni pred sobranjem; g) razdruženje društva s šiiripetinsko večino navzočih udov. . (Dalje prihodnjič). SOBRANJE »ZBORA« V SEŽANI dne 8. 1. 1920 se je izvršilo ob obilni udeležbi duhovnikov, ki so se z navdušenjem zavzeli za ideal, da se mòra v okvirju poživljenega »Zbora« stanovsko organizirati vse jugoslovansko svečeništvo zasedenega ozemlja. Skupni ideali, skupno trpljenje, skupno delo — torej tudi vzajemna pomoč! Izvolilo se je »Zboru« starešinstvo, kakor sledi: starosta sbr. Ignacij Valentinčič, dekan v Komnu; podstarosta: sbr. Ivan Rojec, dekan v Tolminu, in sbr. Ivan Flego,, dekan v Buzetu; starešine: sbr. Alojzij Kraševec, žpk. v Brezovici v Istri; sbr. Frančišek Švara, vikar v Šempolaju (p. Nabrežina) na Krbsu: sbr. VirgiJij Šček, kapi. v Lokvi na Krasu (p. Divača). Poslednji je prevzel tudi posle glavnega tajnika pri »Zboru«; sbr. Švara pa posle blagajnika. Sobranje je sklenilo, naj »Zbor« izdaja glasilo, ki se imenuj »Zbornik svečenikov sv. Pavla«, ki nam bodi nadomestilo za »Vzajemnost«. Mej vitalne sklepe sobranja se mora šteti naslednji: »Zbor svečenikov« se hoče kar naj- globlje ukoreniniti v duhovščini potom konferenc, ki naj se — kar le moči — mesečno vrše po dekanijah ali sicer po naravnih okoliših. Vsaka konferenca imej stalnega poverjenika za »Zbor«, ki uzdržuje stik mej njim in konferenco in sicer tem potom, da se bo udeleževal sej starešinstva, (ki se bodo vršile vsak zadnji četrtek meseca v hotelu Balkan v-Trstu). Poverjeniki bodo sporočali pri sejah osrednjemu starešinstvu sklepe in težnje konferenc in njenih članov, obratno pa sklepe starešinstva nosili na konference. — Druga pot vzajemnega stika bo naš »Zbornik«, ki bo priobčeval javnosti namenjene obravnave starešinstva, a bo rad sprejemal tudi kratka poročila z vseh konferenc. STAREŠINSTVO ZBORA je imelo tekom dveh mesecev več sej. Konferencam je namenjen pied vsem sklep o ustanovitvi odsekov v »Zbo-| m«. J. ODSEK ZA PRAVNO VARSTVO IN GMOTNE ZADEVE DUHOVNIKOV. Na čelu mu je sbr. dr. Anton Požar, župnik v Koprivi na Krasu (p. Dutovlje). Odsek je v imenu Zbora najel posebnega odvetnika v Trstu, kateremu se bodo izročale v zastopanje osebne in stanovske zadeve duhovnikov. (Ime se priobči v prihodnji številki, ko bo pogodba urejena.) Načelnik odseka se tem potom obrača zlasti do sobratov, ki so bili v pregnanstvu ali begunstvu, naj bi mu točno obrazložili svoj položaj, ako še niso dosegli, kar jim gre. Tudi tisti sobratje, ki še ne dobivajo plače — ali pa ne v redu, — naj bi zadevo (s točnimi podatki) javili sbr. načelniku, da se v imenu društva zavzame za ureditev. — Načelnik želi čim brže zvedeti natančne podatke o sobratih, ki se še niso mogli vrniti domov. Vsaka osebna nezgoda, ki bi zadela kakega sobrata, naj se nemudoma prijavi! Odsek obenem opozarja na sledeče: POGLAVJE H KONGRUI. Duhovniške plače, ki že zastajajo daleč za dohodki preprostega delavca, so se vsled vojjiih razmer le še bolj občutno skrčile. Razni lokalni dohodki, ki se v smislu zakona z dne 19. sept. 1898, drž. zak. št. 176, § 4., vštevajo v postavno normirano plačo — so dejansko odpadli ali se silno zmanjšali, in to zlasti dohodki iz treh Virov: 1.) iz naturalnih dajatev vernikov, 2.) iz obresti državnih obveznic (bivše Avstrije) in 3.) iz prispevkov lokalnega cerkvenega premoženja. — Ni treba povdarjati, da so res vojni dogodki to skrčenje plače povzročili. Po mnogih krajih so naturalne dajatve vernikov za dolgo dobo let nemogoče, dokler se vinogradi in poljedelski nasadi ne obnove. Obresti avstrijskih rent in obveznic se ne izplačujejo več — in bogzna, kedaj se povolj-no ta zadeva reši. Tudi cerkve ne morejo več prispevati, ker so prišle v raznih krajih skoro ob vse svoje preTnoženje. Državni vrednostni papirji so mrtvi — zemljiški nasadi uničeni! Ti lokalni dohodki, ki figurirajo v fasiji kot del duhovniške plače, so le na papirju! Ali bi se dalo pravnim potoin temu zlu opomoči? AH naj se zahteva, da se iasija na novo adjustira? Toda proti temu govori odlok naučil, (avstr.) ministerstva z dné 20. jan. 1904, št. 721, ki določa, da se sme fasijo adjustirati le ob nastopu službe. — Pač pa imamo zakonski predpis, po katerem smo dolžni nemudoma opozoriti upravno oblast na rečeni nedostatek: § 49, drž. zak. z dné 7. maja 1874, drž. zak. št. 50, določa po nemškem originalnem besedilu: Erhebliche Veranderungen in det Substanz des Kirchen-, so-\vie des Ptriinden- und Stiftungsvermdgens, miissen sotort der staatlichen Kultnsvenvaltung ange-zeigt verden«. — In ni dvoma, da-gre tu večkrat- za znatne in bistvene premembe v benefi-cialnem premoženju! — A ne le da smemo, celo dolžni smo opozoriti ha to upravno oblast, a smemo tudi zahtevati od nje vsaj začasne remedure in to na podlagi § 5G. istega zakona: »Dic Venvaltungsbehorden sind in alien Failen soleher Streitigkeiten (od strani tietjih oseb gl. § 55.) iiber Leistungen zìi Kultuszwecken beiugt dort, wo es das dringende Interesse der Seelsorge er-heischt, auf Qrund des bisherigen Bcsitzstandes, oder, soweit derselbe nicht soiort ermittelt \ver-den kann auf Grund der surnmarisch. erhobenen tatsachlichen und rechtlichen Verhaltnisse, ein Provlsorium zu verordnen.« Torej zmisel te določbe je: v vseh slučajih ko postdne kak prispevek dušnemu pastirju dvomljiv in se mu vsled tega od strani tretjih faktorjev ne izplača, ker se mora dajatvena dolžnost še le instančnim potom upravnih oblasti (§ 33. istega zakona) ali proti patrona sodnim potom (§ ,34.) ugotoviti, mora prevzeti upravna oblast začasno dotično breme. Paragraf 34. se izrečno nanaša na,§ 56.: »Hat der Rechtsweg einzutreten, steht der.Verwaltungs-behòrde — die Anordnung eines et\va notigen Provisoriums zu (§ 56.).« — Zakon hoče torej v izrednih slučajih, ko dušni pastir ne more priti takoj do svojega, v fasiji zagotovijenega prispev- ; ka h kongrui, pomagati mu, da prevž^me verski zalog začasno izplačilo dvomljivega prispevka. — Na podlagi te odredbe je v resnici bivša avstrijska učna uprava iz verskega zaloga nadomestila dajatve v naturalijah in prispevke občin, ki niso mogle med vojno te svoje dolžnosti spolniti. — V istem smislu piše Dr. B. Fritsch v knjižici: »Das Kongrua Gesetz« 1901, str. 133 (Kanzova izdaja): »Die Leistungen des Dritten (zur Dotaj-tion der Pfarrgei.stlichkeit) ist jedenfalls (in der Fassion) einzubekennen; fiir den Fali, dass diesel-be nicht sofort liquid ist, trifft S 5fi des Gesetzes vom 7. Mai 1874, R. G. Bi. 50, Fiirsorge«. V danih slučajih je faktično iiančno minister-stvo v tem smislu odredilo. Tako navaja isti dr. Fritsch (1. c. str. 143): »Bel voriibergehender Leistimgsunfabigkeit der Kirche kann der Kon- gina-Beitrag derselben provišorisch auf den Re-ligionsfond iibcrnoinmeu vverden« (min. odlok 6. novembra 1899, št. 24.820 in 28. novembra 1899, št. 31.483.). Analogno velja torej glede naturalnih dajatev ali neizplačljivih obresti od državnih obveznic, sploh kjer je slučaj »voriibergehender Lei-stungsunfahigkeit«. Glede naturalnih prispevkov se opozarja, da dolžnost oddajati jih, ne ugasne že s tem, če sc je dotična ustanovna ali obvezna listina izgubila. Pravna dokazila za to so po razsodbi upravn. sodišča na Dunaju z dne 13. marca 1902, št. 2420 (Budw. A, 26, 998) — tudi večletna dajatev ali navedba v starih inventarjih in v prejšnjih župnijskih iasijah. Dr. Fritsch (1. c. II. str. Ž0) -izvaja: »Der Bestand einer Verpflichtung zur Leistung von Natargiebigkeiten kann aucii durch langjahri-ge tatsiichliche Uebung naehgewiesen werden. Grundbiicheriiche Eintragung der Giebigkeits-vrepflichtung i'st nicht erforderlich. — Eine Ver-jahrung soleher Verpflichtungen tritt nicht cin (razsodba upr. sodišča 21. sept. 1904, št. 9825 — Budw. A. 28, 2882)«. Toda v vseh slučajih, da je kak vir lokalnih dohodkov izostal ali se zmajšal, je dušni pastir upravičen, na podlagi zgorej navedenih zakonskih odločb, ki so še v veljavi 2_ zahtevati, naj prevzame verski zalog vsaj provizoričnim potom dotično brente. V ta namen bi treba — kakor navaja v slučaju premembe posestnega benef. stanja in na podlagi dopisa namestništva v inomostu z dne 27. aprila 1898 št. 15. 631. — Baranella (Manuale d’ufficio 1905, str. 611) — predložiti upravni oblasti poleg prošnje in zadnje ! fasije tudi natančni izkaz izpadlih postojank z označbo vzrokov, zakaj so izpadle. Končno ne bo odveč, če se podpre prošnjo z razlogom, da je vlada dolžna nadomestiti, kar j je vojna uničila ali poškodovala, kaj gre v bistvu tu le za povrnitev vojne škode. Dr. L. II. ODSEK ZA ŠOLSTVO. Velik del svojega truda obračamo kot katehetje na pouk krščanskega nauka in vzgojo otrok v šoli. Naš šolski ideal je i zadobil dva pogubna udarca: krščanski nauk je v šolah zasedenega ozemlja izločen izmej obveznih predmetov in potisnen mej tolerirane predmete, ki so na poljubno izbero. Vrhu tega so odpravljene verske vaje učencev, tako da bi v smislu naredbe šola niti ne smela dovoljevati učencem prostih dni v svrho prejemanja sv. zakramentov. — Malone kompaktno je ves naš narod s podpisi protestiral zoper take naredbe, a vendar smo dobili tiskovine za spričevala, v katerih ni natiskan verouk kot predmet. — Naš Zbor bo ■čim brže vse ukrenil, da bo dal narodnemu protestu potrebni poudarek. Mej tem so pa nekatere konference sklenile, da v taka spričevala, kakor se zdaj ponujajo, duhovniki 'ne bomo vpisovali reda iz verouka, ker bi bilo poniževalno, da bi se dali izriniti od pravic, katere imamo po božji in . narodni volji. Šolski odsek pričakuje, da se čim brže izjavijo vse konference: ali naj v taka spričevala — kakršna so izdali — razredujemo ali ne? (Dopisi na naslov sobrata Leopolda Cigoj, vikarija v Štomažu, P. Sv. Križ-Cesta. Goriško.) Obenem ne vemo, ali imamo še duhovniki zastopnike v šolskih korporacijah in svetih; ali ti sploh poslujejo ali ne? — Nadalje daje okupacijska oblast podpore za izdajo učnih knjig. Ali ne bodo deležni te podpore tudi katekizmi in šolski molitveniki? Pozitivni kos programa pa namerja odsek prepustiti katehetskemu sestanku, ki se v doglednem času skliče v Gorico ali Trst. (Toza-devue ideje posamnikov ali sklepe in razprave konferenc prosimo na gori navedeni naslov.) III. ODSEK ZA NARODNO POLITIKO. Narodne stranke zasedenega ozemlja v narodno političnih vprašanjih nastopajo v strnenih vrstah. Tako je treba! A v teh strnenih vrstah moramo duhovniki tvoriti disciplinirano strnehio četo! Vsled ne-sporazumljenja so se tu pa tani pojavili nerazumljivi slučaji nediscipliniranosti. Naša spravljivost ne sme nikdar iti tako daleč, da bi tajili svoje versko - kulturno prepričanje in stališče, kakor ga je blizu tridesetletna tradicija ustalila, hi naši narodni soborivci drugačnega prepričanja so tudi tako viteški, da česa takega od nas niti ne pričakujejo. ' .— Nekatere duhovske konference so obravnavale politično in napol;iično pisavo naših listov,, ki služijo naši nadstrankarski politični organiza-c;_n, n. pr. pisavo »Edinosti«. Dosedanja tozadevna poročila izredno soglašajo. Nujno prosimo vse konference, naj bi tudi ta tema čim prej obravnavale in doposlale sklepe ali objave. (Ker je sbr. dr. Ignacij Kobal, vikarij stolne cerkve v Gorici —stolno župnišče — naš zastopnik v odboru društva »Edinosti«, bi on sprejemal tozadevna obvestila.) IV. - ODSEK ZA KULTURNO IN SOCIALNO INICIATIVO. Kdo .ne gleda z globoko žalostjo razdejanja vojske? A niso razdejani le domovi, polja, cerkve — še bolj je razdejan značaj ljudstva, razdejana šola značaja naša društva. Imenovani -odsek hoče tu sistematično zastaviti delo. Za danes objavljamo sledeči dve poročili: OBČNI ZBOR S. K. S. Z. , Po dolgem presledku vojnih let jé goriška S. K. S. Z. imela dne 26. febr. t. I. ob obilni udeležbi svoj občni zbor, na katerem je predsednik monsgr. Dr. Josip ÌJean podal sliko njenega dedovanja v preteklosti. Iz tega poročila smo povzeli, ida se je »Zveza« pred vojno čvrsto gibala. Imela je 1. 1913 nad sto učlanjenih društev, priredila nad 50 predavanj, ter dva poučna tečaja na deželi. Zlasti se je razvijalo mladeniško gi-Ijanje. Podzveza Orlov je štela 29 odsekov in 716 članov. V Gorici je imela lastno knjižnico, ki je štela 130 obiskovavcev. Nato se je sestavil načrt delovanja za bodočnost. Po vsestranskih- zanimivih debatah set se sprejeli nasledji sklepi: 1.) Vsa društva v »Zvezi« učlanjena, naj se obnovijo in poživijo. Pri sklicanju občnega zbora naj se predlože okr. komisariatu dosedanja pravila v 3 izvodih; v slučaju da teh ni, se podajo pravila po skupnem vzorcu.1) Le zgolj športna ali narodna pevska društva se lahko po potrebi spojijo z drugimi sličnimi, sicer pa naj telovadni oddelki naših društev kar moči vzporedno delujejo z drugovrstnimi v do-tičnem kraju. 2.) V društvih naj se organizirajo vsi naši krščansko misleči elementi, ker v organizaciji je moč, in le tako se bo mogoče v bran postaviti protikrščanskim strujam. 3.) Predavanja in prireditve naj se kolikor mogoče v večjih skupinah po okrožjih vrše. 4.) Preskrbi naj se, kolikor mogoče dušna hrana knjig in kulturnih spisov. Upostavijo naj se oziroma na novo usta-_ novijo knjižnice. 5.) Kot predmete predavanjem in razpravam se priporoča naslednje: a) Apologetična snov proti naraščajočemu brezverstvu. b) Poduk o gmotnih aktualnih stvareh, c) Posebna pozornost naj se obrača na kmetski stan, kateremu naj se zbuja veselje do resnega dela ter pobija brezvestna špekulacija verižništva. 6.) Društva naj nastopajo proti vsaki moralni korupciji s protesti na obiasti. Goje naj treznost in varčnost, nastopajo proti plesom. 7.) Ker je »Zveza« tudi socialna, naj se z vso vnemo zavzema za socialno gibanje, razpravlja o socializmu in boljševizmu, poudarjajoč kar je v njih dobrega, zametujoč, kar je slabega. 8.) S. K. S. Z. naj prične izdajati mesečnik za krščanske kulturne potrebe našega ljudstva in po možnosti tudi brošure. 9.) Letna udnina se zviša za društva na 10 Lir, za posamezne člane 3 L 60 c. na leto. 10.) Slednjič se sklene, naj odbor pozove vse naše kultunu delavce, ki so pribežali v Jugoslavijo, naj se vrnejo, ker jih nujno potrebujemo. Izmed deset biv- *) *) Pravila občnega vzorca bo S. K. S. Z. dala tiskati in bodo prav kmalu društvom na razpolago. ših odbornikov sta ostala tu le dva. — V novi odbor so bili izvoljeni naslednji gospodje, ki so se . pozneje tako kostituirali: Monsignor Dr. Josip Ličan, predsednik; g. Svitoslav Premrou, podpredsednik; g. David Doktorič, tajnik; g. I. Paglavec, knjižničar; g. Jos. Pegic, blagajnik; gosp. Vuk, odbornik; g.ica Eliza Makuc, odbornica^ g. Anton Rutar in Ciril Vuga, namestnika, g.ica Podgornik, namestnica. — Pripomnimo, da S. K. S. Z. sme po pravilih razširiti delokrog po vsem Primorju. Želeti je, da naši č. sobratje razvijejo na tem našem skupnem kulturnem torišču povsod živahno delo. Potreba krščansko kulturnih društev je dandanes večja kot sploh kedaj poprej! Zanašamo se, da bo »Zbor svečenikov«, zlasti pa njegov »odsek za socialno in kulturno iniciati- . vo« posvetil K. S. Z. vso pozornost v dveh sme-smereh: 1. Kako bi se kulturno društveno delo po posameznih krajih dežele intenzivno pospešilo. 2. Kako bi se delo cele dežele centraliziralo okoli S. K. S. Z. Poziv cecilijancem zlasti duhovnikom! Vojska je mnogo društev, če ne popolnoma končala, vsaj vkovala v nerodovitno spanje, tako je tudi z die-cezanskimi cecilijanskimi društvi. Zganimo se, in oživimo zopet ta. Če kdaj, gotovo v teh časih prepotrebna društva. Lepa cerkvena pesem je imela vedno, in bo imela tudi zdaj blažilen vpliv na razdvojena človeška srca in dvigala duha k Bogu. Odbornik. •Zopet prosimo vse konference, da se bodo bavile z obema predmetoma. Vsaka konferenca naj sestavi pregled predvojnega stanja društev (in cerkvenih družeb) v okoiišu ter zasnuje program za obnovitev. Gradivo naj se pošlje sbr. predsedniku S. K. S. Z. v Gorici, msgn. dr. J. Ličanu, profesorju bogoslovja. — Prav 'tako naj vse konference (zlasti slovenskega dela dežele) obravnavajo zadevo ljudskega kulturnega lista z dveh vidikov: list potrebuje 1.) sotrudnikov in 2.) naročnikov. Kulturni delavci, ki so voljni sodelovati pri listu, naj se blagovolijo čim brže pismeno oglasiti pri Dr. Josipu Ličanu, profesorju bogoslovja v Gorici,. 1 Via Orzoni. V, POROČILA KONFERENC. Crniške konference: 12. I. in 12. II. Predmeti, ki so se tikali »Zbora«; Za poverjenika k sejam starešinstva se je izbral sbr. Josip Godnič iz Dornberga. — Vsi navzoči (28 duhovnikov) so pristopili kot člani v Zbor. — Obravnavala se je zadeva odsekov na sploh in njih področje. — Iz odseka za šolo: klasifikacija verouka v sedanjih spričevalih (negativno.) Naroča se potom ods. za šolstvo starešinstvu, da vse kar najbolj energično ukrene, da se-verouku vrnejo pravice v smislu zakona , in narodne volje. — Iz ods. za nar. pol.: obravnava se način pisave naših nadstrankarskih političnih-listov. Iz ods. za kult. inic.: cirilo-metodijska ideja. (Glej današnji članek o sv. Cirilu in Metodu!) Konferenca za Banjško planoto v Čepov ami 19. I. Poročilo o sobranju Zbora, v Sežani. — Vsi navzoči pristopijo k Zboru. — Za poverjenika k sejam starešinstva se izbere sbr. Peter Butkovič, župni upravitelj na Lokvah. — Iz ods. za kult. inic.: Sklene, se .izdati Cirilo-metodijske šmarnice-za I. 1921. Konferenca za Brda v Vedrijanu 22. I. se je- popolnoma pridružila sklepom čepovanskc konference. — Za poverjenika k sejam starešinstva se je izbral sbr. Ciril Sedej, župni upravitelj v Kojškem. Eden navzočih članov je kompetentno poročal o dogodkih v tržaški škofiji, ki razburjajo našo javnost. Sestanki duhovščine v Gorici 9. II. in 16. II. - Obravnavali so se programi vseh odsekov; pose-be v smislu ods. za nar. pol. smernice in organizirana oblika duhovniškega dela v naši politiki: pisava naših nadstrankarskih polit, listov. Opomba: Vsaj tisto gradivo konferenc, ki se tiče Zbora in njegovega dela po odsekih, naj konferenčni tajnik (ali pa poverjenik) zanesljivo jn nemudoma sporoči glavnemu tajniku Zbora (sbr. Virgiliju Ščeku kaplanu v Lokvi, p. Divača), in pa gori imenovanemu adresatu dotičnega odseka. Blagajnik „Zbora“ in upravnik „Zbornika“ č. sobratom. Živimo v materialističnem veku. Naša idealna služba in naš vzvišeni stan sta temu stremljenju nasprotna; toda temu se ne moremo popolnoma odtegniti, dokler živimo in bivamo v takem miljeju. — Brez materiala, brez denarja, je danes vsako delo nemogoče in bi bil vsak po-kret vže v kali zadušen. — Zato moramo biti ljudje in računati z obstoječimi razmerami. — To je spoznala velika večina duhovnih sobratov v zasedenem ozemlju ter podprla svoj pristop k »Zboru svečenikov sv. Pavla« z vplačanjem udnine 10 Lir in s prostovoljnimi prispevki. — »Zboru« pa ne zadostuje samo društvo z idealnim namenom, ampak hoče ta svoj ideal tudi uresničiti in sicer tako, da širi svoje ideje potom svojega društvenega glasila: »Zbornik svečenikov sv. Pavla«, ki se tiska v »Narodni tiskarni« v Gorici, namenjen vsej duhovščini jugosloven-ski v zasedenem ozemlju. Ko zagleda to naše dete luč sveta in je prejmete, preč. sobratje, v svoje roke, težko bo mogel vsak spoznati, koliko ljubezni, koliko truda, koliko skrbi, pa tudi koliko denarja je skritega v tem na oko tako neznatnem podjetju. Predrznost je sicer začeti v tako kritičnih časih in v takem valovanju življenja s takim podjetjem, toda ali naj hiti življenje in zgodovina neopaženo mimo najinteligentnejšega dela našega naroda? Cilji, ki smo jih zasnovali v društvu in glasilu, so vredni našega stanu, vredni žrtev in truda, vredni našega naroda. — Mi ne moremo in ne smemo biti indiferentni v tej odločilni uri, ko se majejo povsod stari temelji obstoječega reda, t*er prekrižanih rok čakati, kaj nam prinese temna in skrivnostna bodočnost. Treba je priprave, potreba je dela, da ne bomo ob uri odločitve nepripravljeni. Sobratje! Pristopite vsi do zadnjega v naše vrste, vsi, ki ste dobre volje, vsi, ki se zavedate svoje stanovske časti in ste vneti za nravni in verski preporod našega naroda. V organizaciji je moč. Učimo se od nasprotnikov. Sloga jači, nesloga tlači. Zato vsi v organizacijo »Zbora svečenikov sv. Pavla«! Društveno glasilo »Zbornik« se vam bo zdelo na prvi pogled predrago, zlasti, ko tako kruto občutimo draginjo na svoji lastni koži, a naši dohodki ostanejo vedno isti. — Toda, »ne samo, kar veleva mu stan, kar more, to mož je storiti dolžan.« In idealnost in požrtvovalnost našega stanu ni poznala nikoli mej. Ali naj odrečemo v tej uri? Kaj bi govorila zgodovina, kaj bi rekel naš narod, kakšna odgovornost nas čaka pred večnim Sodnikom, ko bi svoje nam poverjeno čredo zapustili kot najemniki in prepustili volčji divjosti nasprotnikov! Ne! Zvesti Kristusu, zvesti svoji nalogi: požrtvovalnosti, da se tako ločimo od materialističnega naziranja naših nasprotnikov, ki nam ravno to očitajo kot največjo pregreho. — Dokažimo v dejanju, da nam požrtvovalnost ni prazna beseda! Pomislite, preč. sobratje, da stane sama tehnika in material lista vsake številke letno nad 15 lir; list pa se tiska v omejenem številu (400 izvodov) in se je do sedaj oglasilo še-le 198 naročnikov! — Listu pa se misli določiti cena na 15 lir letno. — Jasno je kot beli dan, da ne moremo vršiti svoje idealne naloge brez vsestranske požrtvovalnosti. »Bratje, ura je, da od spanja vstanemo! Appropinquat enim redemptio vestra«, pri kateri pa je treba tudi našega sodelovanja. — Na vas je torej, ali uspemo li umremo... Zatorej na plan, komur je drago življenje! In delo in trud nam Bog blagoslovi! Članarina 10 Lir in naročnina »Zbornika« 15 Lir naj se pošilja na »Zbor svečenikov sv. Pavla« v Šempolaju p. Nabrežina. — Istim potom se vrše vse reklamacije. Iskren krščanski pozdrav! Upravnik in blagajnik. „Vzajemno8tu glasilo »Vzajemnost« 1. VII. (1919) 1 piše: Hrvatje in Slovenci smo združeni v eno telo. — Že prej ko nas je tuja sila držala narazen, nas je kri in sorodstvo jezika vleklo skupaj. Zanimali smo se drug za drugega in radi zahajali eden k drugemu. Bili smo skupaj na katoliških, evharističnih in drugih shodih. — Toliko bolj se moramo družiti zdaj! Drug drugega moramo bolj spoznavati, se slov. hrv. svečenstva. osebno obiskovati in duševno komunicirati. Skrbeti moramo, da se — polagoma sicer, a vendar bolj eden drugemu asimiliramo. Hrvatje in Slovenci tvorimo skupaj katoliški del Jugoslavije. Na nas je ležeče, da bo katoliško ime v Jugoslaviji v časti! Najvažnejšo nalogo pri tem imamo pa mi svečeniki. Mi smo duhovni vodi- telji katoliškega ljudstva____ Mi moramo naš narod versko in kulturno dvigniti in s tem tudi na pravoslavne brate dobro vplivati. V ta namen se imamo mnogo mej seboj pogovoriti. Koristne in potrebne so duhovske konference, kjer duhovski sobratje osebno skupaj pridejo in se razgovarjajo. Kjer se duhovniki v plemenite svrhe radi mej seboj shajajo in družijo, tam se boljša življenjž duhovnikov samih in vernega ljudstva. Nas pa je vseh preveč, da bi se mogli vsi osebno poznati in shajati. Število jugoslovenske katoliške duhovščine cenimo približno na 4000. Lepa armada Kristusova! — Ker torej ne moremo vsi mej seboj osebno občevati, zato je potrebno, da občujemo vsaj pismeno. Imeti moramo torej skupno glasilo. Mi vsi imamo isti cilj in vzor: posvečevati sebe in širiti kraljestvo božje mej narodom. Naloge hrvatskega kakor slovenskega svečenstva so iste: naš katoli- ški narod učiti, voditi, dvigati, katoliško ime na našem slovenskem jugu častno zastopati. Dalje imamo tudi svoje stanovske interese, ki so v skupni državi skupni, isti. Kaj nas torej zadržuje, da bi ne imeli skupnega glasila, v katerem se o vsem tem lahko razgovorjamo?___ Zato si drzne »Vzajemnost« predlagati jugoslovenski katoliški duhovščini, da jo sprejme za svoje glasilo... Op. ur. — Ker se duhovniki zasedenega ozemlja — žal — ne moremo pridružiti jugosloven-skemu krogu, smo si za silo osnovali lastno mala glasilo, ki bo pa svoj glas vedno ubiralo z bratskim glasom onstran premirne črte. Nikoli ne bomo pozabili vzorov, ki smo jih prej skupaj gojili, ostanemo jim zvesti ter jih zapustimo mlajšemu rodu. LISTNICA UREDNIŠTVA. — Precej gradiva, ki je bilo poslano, je moralo to pot izostati. V aprilovi številki, upam, bomo mogli podati obširnejši razgled po svetu in zlasti pogled na slovstvo, ki je danes čisto izostal. Prosim zlasti sobrate Hrvate, naj se oglasijo z več prispevki. IZ UREDNIŠKE LISTNICE »EDINOSTI«. V »Edin.« št. 52 (1920) protestirata gospoda R. in O. v S. 1.) zoper širjenje vesti o ločljivosti veljavnega krščanskega zakona po papežu; 2.) zoper poročila o »duhovskih ženitvah kot legitimnih.« — Urednik odgovarja ad 1.) da ne more preiskati poročila glede na njeno resničnost; ad 2.) da je ves svet pisal o porokah duhovnikov in da imajo po svetu civilni zakon. — Vsekakor točno! Narodna Tiskarna" v Gorici ULICA VETTURINI št. 9 ima v zalogi vse tiskovine za preč. cerkvene urade. Kar ni v zalogi izvrši točno in hitro. V zalogi ima poleg Jrngih knjig; S. Gregorčič: „Job“, „MaIi katekizem” trdo vezan, šolski molitvenik »Srce k Bogu“ itd.