Iz vojaških spominov. — C. M. Pod rajno Avstro-Ogrsko je nosil zgornje ime narednik pri topničarjih. Da ta čin zavzenia pii vojakih že precej časti, ve najbolj tisti, ki je sam nosil uniformo. Kakor nekdaj, hne narednik tudi danes dosti pomeni. Enotni po činu pa so ti podčastniki v več primerih zelo različni v svojih nastopih. Med dobrimi in moštvu pri:;anesljivimi se znajdejo tudi krvosesi, ki imajo nekak užitek v tem, da moštvo činibolj trpinčijo. S takimi ukrepi in pravicami je ropotal nad nami ter nas občutno privijal leta 1913. tam v vinorodni Vipavi tudi »Feuerwerker« Z-c, dolg in suh zadirčnež, po rodu Poljak. Radi svoje sekantnosti, zadirčnosti, pretirane strogosti je bil pri naših dečkih zelo osovražen. Marsikateri tovariš je bil žrtev njegove zlobe, zaradi tega ni čudno, da smo ga na tihem pošiljali v pekel. Toda s tem si msmo nič pomogii. Pred neljubimi prilikami pa ni nihče zavarovan. Tudi mogočneži se često proti volji srečo.jo z iznenadenji, ki ne vprašajo, so li komu všsč ali ne. In tudi naš oholež je bil med takimi. Potipalo ga je pošteno in oplazilo na časti. Dobili smo regrute. Prišli so z vseh vetrov, sa.mi čvrsti in veseli dečki. Del novincev je prišel v roke urenovanega »Feuerwerkerja«. Mila jim raajka! Vpeljavati jih Je začel v novc živiienje na vse naeine, ki jih je stuhtal v svoji zlobnosti. Dal jim je okušati v poln': rneri, kaj je moč in oblast topničarskegr »Feuerv/erkeria«. Vroča je bila predvsem jahalna šola, še bolj mučno pa temu podobno vežbanje na lonču. V to svrho so uporabljali tudi pomoč starih vojakov, z razliko seveda, da se je na sedlu vical le regrut. Vsa vaja pa se ,ie vršila na.ičešee pod strogim očesom krieavega Z-ca. Tako smo nekega ponedeljka predpolclne, ko so tudi vojaški konji najbolj spočiti, otvorili na prostranem vežbališču svoj oblčajni vrtiljak na lonč. Turo, kateri sem prisostvoval kot pomočnik, je začela »Haubica«, težka in prekrasna kobila. Kaj vse je tega jutra ta žival počela! Vedla se je kakor obsedena. Novinci so cepali, kakor hruSke v jeseni. drug za drugim na tla, »Feuerwerker« pa kričnl ves iz sebe, da bi proniklo skozi tudi najbolj gluha ušesa. ?Proč, nerode šlevaste!« je naposled nagnai učence ter tako napravil konec temu nevšeč nemu prizoru. Zavihti se v sedlo sam, vzravna svoje grešne kosti v predpisano držo ter zvihra v galopu po krogu okoli, da bi razposajeno kobilo ukrotil. Vse je bilo v redu, vse odlično, le pravega trenutka možakar — dasi prvovrsten jahač — ni zadel. Obsedeni »Haubici« podvzeta taktika kar ni hotela v glavo, vsaj danes ne. Le par krogov je napravila, potem pa je izvedla imenitno akrobacijo. »Feuerwerkor« zgubi ravnotežje, trešči ob tla in obleži nezavesten. Dogodek je zavrl seveda na mah vse delo na vežbališču, častniki in podčastniki so se zgrinjali okoli nezavestnega vojaškega tovariša. Stotnik je poskrbel hitro pomoč, prišli so bolničarji z nosili in ga odnesli v sobo za bolnike. O kakem sočutju od naše strani seveda ni bilo govora. Posebnih posledic dogodek »Feuerwerkerju<? ni pustil. Še prej kakor smo se nadejali, smo bili tako »srečni«, da smo ga spet mogli gledati iz obličja v obličje. Spet je vzel v roke vajeti in jih napel, kakor je bil navajen. Posebno regrutom je ostal trda knuta. Bali so se ga kakor hude ure. Ni čuda torej, da so mu dečki često želeli vse mogoče reči, samo dobrega ne. V spominu mi je še en dogodek, pri katerem je šlo naravnost za neposredne stike med menoj in njegovo častitljivo osebo. Napovedali so nam ^onjski pregled za nasRdnji dan. To nam je dalo dela, čiščenja in prašenja več ko na preteg. Z delom pa smo koristili največ sebi. Ce ni bilo pohvale, je včasih prišlo več dni kasarnika. Tako smo se torej potrudili in naslednjega dne so naši konji stali kakor v čisti praznični obleki. Pregled se je pričel strogo in natančno. Pred zaključkom pa se je spremenil proti pričakovanju v dokaj zanimivo predstavo. Povzročil pa je ko^ medijo smeha poleg drugih celo stotniku moj konj »Omer«, ki je šele pred kratkim bil prignan nekod iz Sarajeva. Uprl se je odločno in ni hotel pred komisijo. Brcal je in se trgal križem na levo in desno, kakor da bi mu šlo za kožo. Zadeva je šla seveda najbolj na živce »Feuerwerkerju«. »Sem konja!« se je obregnil name, ko mu je bilo vsega dovolj, »bomo videli, se bo li mrha ganila z mesta ali ne. Ti Kuszniruk, daj mu z bičem po bedrih!« je velel Istočasno v bližini stoječemu kaprolu. Zgodilo se je. Bič je sažvižgal, »Omer« pa planil naprej, razpršil s par krepkimi brcami na levo in desno člane komisije ter dirjal dalje po dvorišču proti gnojni jami, ki je bila radi naliva polna umazane vode. Preden smo se r>rav zavedli, kaj se godi, se je konj pred jamo bliskoma ustavil — »Feuerwerker« pa je zletel čez »Omerjevo« glavo v jamo. »Feuerwerker« je po nehoteni kopeli nudil tako »žalostno« sliko, da ni bilo človeka, ki bi tnogel zadušiti smeh. »Omer« pa je smuknil iri vratih v ljubo prostost in dirjal za vipav5kim trgom naravnost v hlev »na pošti«, kjer imo bili, zaradi pomanjkanja prostora v glavni '.Tonjušnici, nekateri čez zimo nastanjeni.