292
Bela pošast Landeškega grada na Frankolovem.
Narodna pravlica.
Oče Jure in njegov sin sta tik grada celino kopala. Sin zagleda ravno pred seboj skrinjo svitlih dvajsetic, ktere «30 se ob soncu kaj lepo lesketale. Oče Jure ničesa ne vidi. Oj! kak mikajo sina dvajsetice; al oče mu je na poti; misli in misli, kako bi očeta odpravil, da bi sam vse dvajsetice pograbil; zadnjič si vendar eno izmisli in pošlje očeta po južino. Zdaj serne na dvajsetice kakor lačen volk na jagnje; grabi, deva v žepe in klobuk, celo srajco izsleče in v rokave baše. Že nima več kam devati; misli, kaj bi še s skrinjo storil; jo popade in jo hoče v neki skriven kraj zavleči, al bela pošast ga zgrabi v zatelnik in ga prekucne, da vse dvajsetice okrog po zemlji zažvenkljajo; premetuje ga po germovji sem in tje in zadnjič ga verze čez pečovje v globino ter reče z gromovitim glasom, da se strašno krog in krog odmeva: „0j, nesrečni sin; ne tebi samemu, tudi očetu so bile dvajsetice namenjene; lahko bi bila najbogatejša na zemlji, ako bi ne bil jih očetu zavidal; tako pa naj čakajo tistega, kteri bo pobožneji od tebe". Taka naj se vsakemu godi, kteri svojemu sosedu ničesa ne privoši.                                                  Joško Iskrač.