_
_
_


?

ШЖА
JUGOSLAVJANSKE MLADOSTI.
„Zrno do ima pogača, Kamen do kamena palača."
JZ — ЈЕ1Г zvezek.
2
<p
t> i)
£
S®


тшш
j U (i O 8 L A V J A N S K E M L A D O S TI.
,-Zriio do zrna pogača, Kamen do kamena palača."
I. zvezek.


V/ Z AG R E BU: 18;634
Natisnila narodna tisliaruioa dia. Ljudevita Gaja.
I tog Vas živi!
m
I ako zakliče danes „Torbica" drugopol že svojim rojakom, — ali ne drhta več in ne boji se svetlega, kakor lani, ampak znajoča, da je prebivališče njeno v sosedni zemlji, v milem hrvatskem naročju, izklikne polna narodnega duba iz vsega grla še enkrat Bog Vas živi! — Podaja iz sosedinje roko vsim lislim, kteri so jo tako zelo lani ljubili, da si je v kratkem precej poznato ime in ljubezen pridobila, proseč jih, da je ne znpuste, ampak z združeno močjo naj bi se vdeležili težkega posla, — posebno zdaj, ko v veči, lepši in drugi oblici prihaja na beli dan. Prepričavši se že lani domoljubja slovenskih dijakov in druzib naših gospodov, nadja se čvrsto, da ne bode njeno staro zaupanje zastonj. Ako bode pak vidila, da se je zmotila v svojih, mislih , podala se bode zopet mirno k spanju, iz kterega se ne bode polem več prebudila.
Za poskušnjo pogledala je loraj iz tamote v beli dan, češ, je li srca slovenska še enako bijejo za njo, — ali so že morebiti na njo pozabile?
„Torb i čin a" naloga je, kakor vsaki previdi, vrlo težka, ktero pa si vendar izdelati upa sloga slovenske in hrvatske mladosti.
Hoče tedaj obema stranama kazati lahke razlike med imenovanima dvema narečjema, ter jih vedno bolje soznavati 7, enim in drugim. Premišljevaje, kako zelo vneti so slovenski dijaci za hrvatski in ti zopet za slovenski jezik, misli, da je popolnoma vslregla obema strankama.
i*
Kakor vsako početje živo potrebuje materijalne pomoči, tako tudi „Torbica" brez te nemore obstati. Gena je njena mala — mala. da si jo vsaj vsaki dijak omisliti more, in sicer prvi zvezek velja 30. novčičev (krajcarjev); drugi, kteri po prilici okoli 15. maja izide, bode ravno toliko veljal, kakor ta in vsaki drugi. Prosimo toraj vse domoljubne Slovence, naj bi nas ne zapustili pri trudnem našem delu, naj bi blagovoljno naročnike naberali in jih pod naslovom vredniku „Torbice" v frankiranih listih „poste restante" poslali do konca aprila v Zagreb. Druga ponižna naša je prošnja za spise, kteri naj bi se ravno tako, ali — do 20. aprila (za drugi zvezek) poslali, ker bojimo se, da jih pozneje po želji dopisnikov ne bi mogli uvrstiti koj v „Torbico". To so toraj glavne pogodbe, ktere moramo držati, če hočemo pričakovati kaj vspešnega.
„Torbica" ve , da tudi letos ne bode manjkalo pisanih protivničkih pogledov — ali za te se ona tolko zmeni kakor za lanjski sneg; — ve tudi, da ni še popolnoma, kar se njenega obsežka tiče, — toraj prosi javno vse častite učene gospode, naj bi ji rado prizanesli,' misle, da je še mlada in nezmožna odličnih sostavkov. Hvaležno bode prejela vsaki sovet in popravek, ter se očitovane pogreške varovala, ko naj hujega sirupa. Obljubi pa, da prva ji je skrb, da se bode častitim podpornikom čedalje bolje dopadla, da bode rasla v modrosti in učenosti, kakor budi v starosti. Posebno rada grli ona dopise o stanju učeče se mladosti — bodi si iz daljnih ali bližnjih krajev, kakor tudi vse druge spise v vezani in nevezani besedi raznovrstnega zapopadka, da so nji le primerni in koristni domovini. Skeleče rane bo kazovala, ktere tu in lam mladost pod tujim jarmom težijo, nadajoča se. da je tegavolj noben domoljuben človek ne bode preziral. Odkritosrčno hoče govoriti, zna-joča, da pravična odkritosrčnost nikdar ni zabranjena, če le k dobri zvrhi vodi; vendar pa ne bo drzovita in čuvala se bode vselej razžaliti domoljubne ljudi. "Glavni njeni cilj
рак bode, razveseljevanje dijakov in ljubezen do mile domovine.
To — meni, da so poštene misli, ktere naj vedno navdajajo srca mladih domoljubov. Naša je prihodnjost, dragi prijatli, v naše roke zročena je važna doba zlale bodočnosti! Kmalo bo prišel čas, ko bodemo mi stali na vrhuncu svojega naroda, ko bodemo mi prijeti morali kormilo svoje domovine. Kdo bi tedaj ne de!a!, kdo bi se za ta važni čas ne pripravljal ?
Ti pa mila majka Slava, vzemi naše zbirke, zrastle iz hvaležnih mladih src z-a znali iskrene ljubezni do Tebe, zapiši nas med ostale Svoje brale in bodi si svesta, da Ti ostanemo verni, vredni Tvoji sinovi, — pripravni zmiraj z-a borbo vere in domovine.
In Ti vsegamogočni Bog, brez- kterega ni nič dobrega upati, pospeši nam naše početje, blagoslovi ga in ohrani nam vedno — domoljubnost!
V Zagrebu konca mesca marca 186.3.
Vredni It.




Pozdrav „Torbici".
Stvari se razno semtrtje vijejo, človeka čudno one zamotajo, Globokih čutov vendar ne spijejo, Naj grOmi, bliski še tako vihrajo.
Tako nam draga sestrica si mila Pred malo časa prvič roko dala, Bi mnogo bratcov kmalo prebudila, In sveta dobro nisi še poznala.
V viharih hudih svetiti si jela, Prihodnjost zlato si nam obetala, Sirote brate s soncem si ogrela, S prijaznim duhom srca okrepčala.
Sveti plačilo pač je nehvaležnost! Sovražne sile koj Te so obdale Namenjene, da Tvojo svetlo nježnost Bi kakor blato z nogo poteptale.
Kak čudne vendar so pa božje pota ! Steze človečje čudno so vr.avnaue. Kar misliš revež, da je zlobna zmota, Da so globoke hudobolne rane —
To je premodra le naredba božja, Ki nas pripelje vedno k dobri sreči, Nas vzdigne večkrat s tamnega podnožj Da moremo namene si posteči.
Ko si k ločitvi bledo roko dal«, Oči solzne smo bratje si brisali ; „Bom povrnila se' si rekla zala, Zdaj ločim se od Vas za časek mali".
In glej, trenutek prišel je veseli, Ko se obljuba toeno je spoliiila. Zdaj, draga sestrica Ti bomo peli: Naj vedno mirno bi med nam' živila.
Ti peli bomo slavo neprestano, U pesmih mičnih vedno Te slavimo, Da vsaki zve, kak mlade srca rano V ljubezni bijejo za domovino.
Pozdravi mila vse Te tam ljubeče, Pri kterih sveti Ti zdaj sonce mira, Povej jim draga, kako te goreče Slovenska mlada Te pozdravlja lira.
Le srečna bodi sestrica nam mila, 1 'a bode kmalo cvetje plod pognalo ! Slovenska mladež Tebe bo slavila — Dok vedro nebo svetlo bo migljalo!
Trojna barva.
„Veseli časi kdaj ste le minili V Kdaj še Sloveniji je sjala zora V" Glas taki čul sern na Triglavu mili Ko padla je Sloveniji podpora, Ko ni ji bilo pomoči u sili, Ko ni ji blo prijaznega govora; Slovenska Vila v logu je vtihnila, Sovražna sila nas je k tlam pobila.
Pred tisuč leti lipa zeleneča Prekrasno je pod vejami zbirala Slovence vnete, nad njimi viseča, O ptujčevanju ni še reva znala, — Al hitro ta je doba odletela, Osoda hude čase je prignala: Vihari lipi listje so pobrali In ptujci jezik naš so nam pregnali.
' Na nebu pa so zuamnja se krvave Zdaj vidle, V Slovencih je gorelo -Gorelo živo je — u sinih Slave. Po vsi slovenski zemlji vso je vrelo.
Od Drave bistre do Šumeče S m; Čutenje domovinsko vse je grelo, Ker kri so domovini darovali, iiudeči grb so si zaznamovali. .
Potihne boj. Spoznala je krivico Sovražna siia svojo. Pa pustiti Je mar ji ni. Slovenci so pravico Imeti hotli, od nje odstopiti Jim mar ni bilo ; ter z močno desnico Pripravljeni so vraga utopiti — Pa vrag odjenja, moral nam je dati, Kar ni s krivico mogel obdržati.
Zdaj bilo jezik je izobraževati, Tn liude rane bilo je celiti; Ni bilo časa rok v križ držati, Ampak le pravega se polotiti. Modrost je morala nam pomagati, Ak hotlo se je srečno vse iziti. Modrost slovenska se je pokazala lu barvo modro s tim u grb pridjala.
Zdaj jasni dan Slovencom zopet sije, Noč strašna črna narn je odbežala ; Slovencu zopet Slava vence vije, Ki v prisiljenem je spanju spala, (Jut domoljubna v vsakem srcu klije, Možem borivsim se, se poje hvala, Sovraga Slava bela je odgnala ln barvo belo barvami pridjala.
h,a/i Rak.
Pevec v obupu.
„Ni pomoči od nobene strani, Zvezda sreče noče mi sijati, Kaj si hočem, kam se čem podati ? Le bi vedil kaj Bog z mano kani?!
Vile, kje ste? prerokujte! — mojo Stezo pokažite; ni nobene Srečne trave tukaj vsaj za mene ? Pokažite Vile moč mi svojo!
Oj tamota! zvezdice vfe krasne, Bleda luna! — ne me zapustiti! Hočem večno s pesmi Vas slaviti —
Le povejte dneve meni jasne!"
Tak' zdihujem v nočni jaz tamoti Zapuščen posvetnega veselja. „Ah pri meni nikdar ni nedelja .laz le tavam vedno po samoti."
Zagrmi, in glas zaslišim : „revca, Srečnih dnevov nimamo za pevca!"
Ljud. Tomšič.
Cerkvica u<« gori.
(Prosto po Seidl-nu).
Stoji na gori cerkev Od vseh pozabljena, Oddaljena od zemlje, Sosedinja neba.
Po njenih stenah, pragu, Mah raste, zeleni, Le lovca huda ura V obzidje pripodi.
Zvonovi u zvoniku Od nekdaj že rnolčž, Premili don izbavi Jim moč viharja le.
Pusti tud strela v miru Zidovje tiho nj6, Udarja le v vrhove, Okoli ki stojč.
Proili ио tisti časi, Ko marsikaki dar Pobožni prebivavci Prinesli na oltar.
Ne sliši več se petje Ljudih pobožnih tii, Le tiee še na koru Poj<5 slavo Bogii.
Dasi obdaja cerkev Že pozabljenja noč, Se zmir naprej v nji veje Pobožtva sveta moč.
In če bi v prah in pesek Čas cerkvico razdel, Bi vender neprestano Duh sveti tukaj vel.
In če bi mah prerasil, Kjer so cerkvene tld, Bi vender mah ti pravil, Da tii je cerkev b'ld
F.
loc ljubezni
Jelka hodi Tik vod<§,
Zna se, da jo Skli srce.
Večkrat Čakat Ga na brod Kjer se peljal Je od tod.
Ljubi njeni
Že odšel, In slovo je
Enkrat hodi Tik vodč,
Od nje vz6h
Zna se, da jo Skli srce.
Tožila hodi
Vsaki dan, Od prehudih Srčnih ran
Čoln se znani Pri pel j d,
Ljub' ga Jelka Koj spoznd.
In ljubezen
Iz SlCii, < 'akati ji
Več ne (14.
Objamčjo
Njo hitro, Ter požrejo Pod vodo -
Zakadi se U vale, Hrepeni po
Ljubi za njo Ves unet, V vodo plane Jo otet'. —
Njem srce.
АГ valovi Strašni so,
Preden luna
Privesla, Najdli — m r l v a So oba.
Se drvijo, Penij<5.
Oroslac liislriški.
Slovenska lipa.
Srčna radost me obdaja, Zagledavši lipo gaja, Vito lipico rasečo, Zalo, krasno in dišečo.
Rahle zemlje ji dajejo Pod njo bratje pa pojejo, Svoje brate tu budijo; Naj 7Л lipo vsi gorijo!
Lipa veje razširjala, Hladno senco bo dajala; Mlado brstje se razpleta, Krasno cvetje nam obeta.
Toraj, bratje i moč napnimo Svoje lipe se držimo! Krasno se bo lipa vila, Mnogo sada obrodila.
Radivoj Podlebmški.
Prebrisana trirtružba,
ali
pogovor treh dijakov '"")•
Dokončavši šolo v mestu N. se tri malopridni pa prebrisani dijaci potovati namenijo, češ, bi velike mesta in imenitne kraje pregledovali. Se ve, da njih edini popotni pripomoček je bil, se pri bo-gatejih bišab obotavljati in pri teh, ako bo mogoče, se malo okrepčati. Ali, ker njih šolske spričevala so bile večidel lo slabe , se je žalibog, njih preveseli sklep le v tugo in v skrb spremenil, ker od svoje domovine so jo reveži že preecj dalječ odmahali. Zamišljeni se podajo na samoten kraj, tu pomisliti, kaj in kako jim je začeti. Pogovor se začne, kterega so kaj prebrisano sklenili. Polde: Vidiš Lojze, vedno si silil, le na pot, le na pot, dobro se
bomo imeli, zdaj vidiš — — Lojze (mu jezno v besedo seže): Ali sem te silil? Nisem li rekel,
Polde preudari, da se ne boš čmeril, kakor si vajen. Janez: Nič se ne pravdajta. Vsi tri srno tiči, da nam ni para. Zbe-rimo svoje raztresene misli, in — in -- nevern, kako bi rekel, in — pre — premislimo , kako bi iz tega daljnega kraja domu vrnili se; ker, kakor vama je znano, človek brez cesarske veljave podoben je pišivemu orehu, kterega nobeden ne pobere. Nič druzega nam zdaj ne ostane, kakor Vodnikove zlate besede: „prebrisana glava, pa pridne roke." Jeli Lojze?
Lo jze (zamišljeno na tleli leži in z glavo kima; Polde pa krepelice išče, da bi si iz bližnjega drevesa jabelko soklatil, ktero je še na vrhu viselo). Janez (jezno proti Poldetu): Lej ga buteca! tak pojdi le sim, in pomagaj nama kaj preudarki. Z enim jabelkom si vbožeč nič ne boš pomagal. Polde: (vrže krepelico na stran in počasi proti unima gre j. Prima-
ruha, meni po trebuhu kruli, da res nemorem prestali. Janez (veselo); Le molči in imej Jobovo potrpljenje. Meni je nekaj — pst — zdaj mi je še le nekaj, gotovo, zares prebrisanega v trmo padlo. Ako sta le м"<1\a sogorna dečka, bomo kmalo po žepih žvenkljali. Lojze in Polde (nadepolno) : Povej, povej brzo kar misliš.
*) Ker je lani „Torbica" poprej prestala, kakor smo mogli ta pogovor zvršiti naj letos celi šaljivi sostavek še enkrat priobčimo.	Vred.
Janez: Urno mi se na pot podajta (od veselja komaj diha) in kakoršnekolj trave naberita in jo v meslo N. (bolj glasno) v spodnje rožmarinske ulice kmalo prinesila. Jaz se hoin bolnega naredil in kakor siromak pred cerkvijo ležal. Nobeno drugo zdravilo mi ne bo pomagalo , kol vajna done-
šena trava, et celera et cetera.--Potem jo bola gotovo
prodala in pomoč domu priti je tu. Ti Lojze moraš še komponirati, kaj boš govoril, in s kakšno zvijačo boš travo hvalil. To pripustim tvoji butici, ker Polde je preveč mrzel in boječ; ž njim ni nič. (Steče proti mestu.)
Lojze (vstane): „Diclum, facluma" zdaj pa le na pot.
Polde: Jaz pa nisem dosti prebrisan, da bi razumel, kaj on s travo narediti misli (se vzdiguje). Jaz le mislim, da je z denarem osut, in zdaj misli, naj gresta, kamor hočeta. (Oba je mahata proti bližnjemu hribu).
Polde (čez nekaj časa): Kakšne trave pa, tega ni bedak nič povedal.
Lojze: Kakšnekolj hočeva. Gotovo bolj nenavadne. Slobodno mi verjemi dragi Polde, da Janez se bo, kakor vselej tudi zdaj prebrisanega skazal. (Hitro sla na nekem kraju polne žepe tvave nabasala in kakor pololažena gresta proti mestu. Polde tudi v zavitku dovolj nese.)
Polde (se smeja): Sicer sem lačen kot pes — pa vendar se moram smejati; kaj ho nek Janez s tirn počel?! (Kmalo sta bila v mestu. Polde ves začuden veli: Ali sva že v rožmarinskih ulicah? bere „rožmarinske ulice", kar je na neki hiši zapisano stalo).
Lojze: Da, da — — kaj pa tam, iej ravno pred tisto cerkvijo (kaže na njo) toliko ljudi stoji? Zdaj bova vidila, kaj je? (Polde debelo ko vol gleda in strmo na omenjeni kraj zija, tako da je večkrat v kakega memogredočega bulil).
Polde: Lej, lej spaka, saj je vendar le Janez (natika očali na nos), prirnaruha da je res; zdaj pa le urno stopkajva. Ko sta na odločeni kraj dospela, sta se zelo zveselila vidši svojega pajdaša na tleh sedeti, ki se je zvijal ko kača in vpil, da je bilo groza.
Lojze (modro proti ljudem): Kaj pa je za božjo voljo?
Neka baba: Prišel je nek reven študent danes v naše mesto in naenkrat ga je, kakor veli, neprenesljiva bol v trebuhu prijela. Ker je pa zlo reven siromak, nima skor vinara, moral
se je kar na vogel nasloniti — oh Bog pomagaj vendar, če bi jez le količkaj premogla, bi mu iz srca rada pomagala. (Solze se ji prikažejo v očeh.)
Lojze: Al je že dolgo, kar tako revež zdibuje?
Baba: Ni, malo poprej — še ni četrt are, odkar se je mogel na trd zid nasloniti.
L o j z e .(bliža se bolniku): Že vem, kakšna je ta bolezen. Prav huda je in težko jo je Iečiti. Kakor smo se na Dunaju učili, zove se latinski „inopia pecuniae". (Polde se vsekuje in v pest smeja.) Vendar, jaz mu hočem pomagati z neko travo, ktcro sem ravno te dni dobil po dolgih sitnarijah iz Amerike. Le prinesite kozarec in malo vode, bodete kmalo vidili čudno moč mojega zdravila. (Baba urno skoči v neko hišo, da mu željo spolni. Lojze pa moško stopa s Poldetoin k bolniku. Vse jima se odmikuje. Prišedši k njemu, ga naj poprej popituje, od kod je, kaj je, če je res revež, kje in kako ga boli i. t. d. Zvedši vse od zdravega bolnika , ga zagotovi, da mu bode kmalo bolje, le malo naj potrpi. Potem se pa prav po zdravniški obnaša. Ko pajdaš Polde ruto odveže ter mu par proste trave poda, naredi modri Lojze brž lek prebrisanemu Janezu , kteri potem kmalo narejeno zdravilo, dasiravno bilo je malo zelen o, zlije v grlo. Vsi okolo stoječi zdaj bolnika zdaj zdravnika pogledujejo, čez malo časa pa vstane Janez, hiti proti zdravniku in grleči ga mu hvaležno roko poljubi veleč, da še nikdar ga ni nobena duša tako hitro in dobro ozdravila, dasiravno imel je že skor vse bolezni. Vsi gledavci se močno čudijo in po prsih trkajo. Med babami se nekako čudno šušljenje zapazi.)
Lojze (proti ljudem kazaje travo): Svetujem vam, da bi si vsaki izmed vas omisli! tega koristnega domačega vračtva, ker vidite, kako hitro iti dobro pomaga pri raznih boleznih.
Neka baba: V kteri lekarnici se pa dobi ta čudni lek?
Lojze: Draga kumiea, tega leka ne dobite blizo. Jez sem ga po dolgem neutrudljivem iskanju iti usled velicih stroškov še le te dni iz Amerike dobil. (Nekako čudenje med ljudstvom.)
Druga baba: Al bi nam ga ne hoteli malo prodati?
Lojze: Prav nerad; al vendar, ker vidim, da ste dobre, vsmiljene duše, ga vam nekaj oddani. Se ve, da dobička mi bodete tudi kaj dali, da si vsaj potem druge omisliti morem.
Več bab: To se ume. Le dajte, le prodajte nam ga.
Lojze napoveda razprodajanje v neki krčmi izvan mesta, kamor se je bilo veliko bab sošlo. Kupčija je šla urno in kaj dobro. Polde bil je zvest pomagač pri prodajanju. Bolnik muzal se je pa med tem časom po ondotnih voglih in ko una dva razprodata čudni ta lek, se jima urno pridruži, in cela tridružba urno koraka iz mesta, ker celo Poldetu padlo je v glavo , da se ni varno obotavljati predolgo v tem mestu. Prišedši na samoten kraj , pregledajo denare, kterih so prav dovoljno imeli za polne stroške domu.
Loj zetovo bistroumje je daleč po njegovi okolici znano in zavoljo svoje nenavadne prebrisanosti prišel je kod papežev prostovoljec s svetinjo domu. Janez pa nosi dve zvezdi pri financih in Polde čvcče kuje, ter žvižga in poje, da je veselje. — Vendar so vsi trije I) kruhku prišli.	—m~.
Življenje v beli Ljubljani.
Solze mi igrajo v očesih, ko to vrstico pišem, ne zato, da bi bilo življenje v slari Emoni tako britko, ali grenko, -- kaj še! le zalo, ker se spominjam časov, ko nam je še „Torbica" v domačiji izhajala. Oj časi, časi, kje ste? Oj osoda, kaj ti je zalega storila nedolžna „Torbica"? Pa kaj bi plakal, „Torbica" je za Ljubljano zgubljena; poparila jo je slana. (Neklcri to slano celo personificirajo — ne gre mi sicer v glavo, kakšna da bi bila „personificirana slana" pa verjamem jim — ker na svetu mogoče je vse).
Pregnana na pluje, dobila si zavetja v gostoljubnem mestu in prijazno nas vabiš, naj bi se zopet udeležili blagega početja. Menim da ti ne morem bolj ustreči, kot, če li povem, kaj se godi po beli Ljubljani. Lansko leto ti je nekdo „potopisne črtice" spisoval, ter obljubil, da te dalječ po slovenski zemlji popelje; sukal se je pa vedno le bolj okoli Ljubljane, menda zalo, ker je mislil, da je za na pluje še vedno časa dovelj, — revež ni vedil, kako malo ur je odmerjenih v Ljubljani ponižni „Torbici", — ni vedil, kako se zarotujejo mnogi in mogočni sovražniki zoper nedolžno slabo stvarico. Kakor je lanski pisatelj „potopisnih črtic" Ljubljano bolj ljubil kot ptuje, ravno lako, ali še bolj je meni srce na staro Ljubljano navezano. Solzilo bi mi oko, ko bi zapustiti moral staro Jazonovo zapuščino, njene trge in kotiče, megle in mlake, njene nemškutarje in nemškutarčke. Tedaj te hočem le med mestnim zidovjem voditi, voditi kot zvesti in zanesljivi vodja. Kar bom povedal, bo gola resnica. Če jo le kdo
ve, jaz jo vem, saj poznam Ljubljano od zunaj in nolraj, od enega konca do drugega, saj sem vse oslovske kože že premetal in pre-brkal, od časa, ko je oče Jazon „pred mostom" pri stari Urši suhe češplje jedel in jo potem v svoji barčici proti Logatcu odrinil (kod, ravno ne vein povedati) do unega dne, ko se je v deželnem zboru 34. slavnih mož zarad 12. goldinarjev pričkalo.
Kaj ti nek čem пчјроргеј povedati? Dan danas se vsak verni Slovenec le o tem pogovarja, kako kaj napreduje naša reč, kaj počne slovstvo, kaj omika naša? Kaj, ko bi še jaz ti kaj tacega povedal?
Da smo Ljubljančani bistroumni jezikoslovci, zgodovinarji, na~ toroznanci i t. d., to je vsemu svetu znano, in res, vodo bi v morje nosil, kdor bi še dokazovati bolel, kake prebrisane glavice smo Ljubljančani, — ali vendar, da povikšam našo slavo, oznaniti hočem učenemu svetu danes silovitega moža iz naše srede, učenega da malo tacih, — moža, ki je ravnokar nekaj izduhtal, kar je važno važno za vse Slovence. Kdo je ta? kdo je ta? poprašujete, kaj je najdel? le malo potrpite!
Znano vam je vsim, da je naš slavni pesnik Prešern v čast Vodniku zložil dobro poznato pesem, ki se začne: „v Arabji puščavi
____" Kdo bi bil mislil, da ta pesem ni v čast Vodniku zložena, so-
sebno, ker je Prešern sam nad njo zapisal: „Vspomin Val. Vodnika". In gled ! naš modrijan pride in to le zdubta in oznani: Ta pesmica ni v čast Vodniku zložena, ampak v čast Čopu". To je bistroumnost! V& se, zapeljale so ga menda te le vrstice:
„Ni dano mu tiče Si ljubice zbrat'".
Iu dalje:
„V samoti se stara, Mu leta teko."
In znabit celo te le:
„Grmado 'z njih dela, Prileten samce".
Vd se, kaj pa da , — Čop — priletno samče — v samoti se stara, mu leta teko — da, da, — to je pa že čop!
Glej Zagreb! Tacega modrijana hrani bela, učena Ljubljana!
*) Nam bode vselej vrlo drago.
Vred.
l¥pozabI]ive črtice iz dijačkega življenja.
(Spisal L. T.)
I,
Ej da Bog da, da vam u mak lice Kano gruda zemlje potamnilo!
M. Bogovič
Bilo je lela 18** v prijetnih šolskih počitnicah. Nekaka vesela nemirnost zbujala se je neprestano v mojih prsih in večkrat sem skakal veselja, spominjaje se, da bode kmalo 25. dan mesca septembra. Ta dan bil je namreč nepreklicano , trdno odločen dolgo zaže-ljenemu potovanju v belo — Ljubljano. Na hlcvna vrata naredil sem črt, dnevnih znakov, od kterih eno sem vsacega zaranega jutra šel izbrisat, češ, da bode 25. dan imenovanega meseca morebiti bržeje prišel.
Veseli trenutek bil je pred durmi.. „Da ne bodeš ničesar pozabil*, opominjali so me večkrat mati, „postavi si zdaj vse reči v red, da ne bo skakanja zadnji trenutek".
Bila jo še ena črta na hlevnih vratih, ko sem jaz, kakor Nemec pravi „cak und pak" pripravljen bil k odhodu. Zdaj začnejo prijatli dohajati k slovesni uri. „Z Bogom, ostani zdrav, srečno", to so bile vsacega zadnje besede in, ko mi mali, brati in sestre roke podajo, zbudi se mi otožnost v srcu, ktera je pa le do Vrhovskega*) hriba trpela. Zagledavši poljanske hribe in ob-zor proti Kočevskem, nisem več veliko mislil na dom, ampak pomi-kavajoči se čedalje bolje v sredotočje slovenske zemlje , navdajale so me raznovrstne fantazije: kako bodem ljubljanski dijak, celo c o -prati bodem znal v par letih, in enkrat „gospod" postal! Živel bodem v sredini vrlili možakov, poganjajočih se za zapuščeno našo domovino, v tistem mestu, premišljeval sem dalje, iz kterega je že toliko slovenskih knjig in druzih izvrstnih reči došlo, ne bode mi treba dolgo čakati, da kako novo slovensko knjigo dobim, brž ko izide, jo bodem pregledoval! „Oh, to bo veselo, to bo prijetno", izustim glasno na vozu svojima tovaršema Janezu in Jurčeku, ktera sta že poprej nekaj božičev v Ljubljani praznovala.
— Ne veseli se preveč ne — reče mi Jurček — ne bode tako prijetno ne, kakor si domišljuješ bedak; mar nemiš , da boš
*) Vrhovski hrib imenuje se po svoji županiji ali fari Vrh (Schvveinberg)
in leži blizo Vinice med belimi Kranjci, ter ponosno gleda v obraz bolje »втвта ieželjskemu hribu,	Pis.
imel časa postopati in ogledovati lepe poslopja ljubljanske; bogme, ko bodeš v šoli 5 ur na dan sedeti in nerazumljivo predavanje z največo pozornostjo slušati moral, stavim, kolikor te hočeš, da bodeš ves druzih misel.
—	Kako veliš — vprašam ga — nerazumljivo predavanje? Zakaj nerazumljivo?
—	Revče — odgovori mi — ali razumiš nemški jezik tako, da bodeš prestavljati mogel latinski v nemški ? Ali ne veš, da v Ljubljani je vse nemško.
„Latinsko", „nemško", te besede ste mi rojile po glavi. Kako vraga bodem latinsko v nemško prevadjal, če latinski ni nemški ne razumim? Da je v Ljubljani vse nemško, ne more biti res, saj je Ljubljana slovensko mesto, in kdor se hoče dobro slovenski naučiti in potem postati slovenski pisatelj, mora na vsaki način v Ljubljani šolati se, — to so mi že moj ranjki oče zmiraj pripovedovali. če bo pa vse nemški, to potem ni slovensko mesto , ker nemški in slovenski nikakor ni eno. Take reči premišljujem; nazadnje pa obrnivši se k tovaršema rečem:
E, ne verjamem jaz tebi Jurče ne, prevečkrat si me že preval il. Smejaje mi zdaj oba hočeta vresničiti to pripovedovanje; s prstmi žugaje me konečno zagotovljata, da, kdor ne verjame, uči ga skušnja.
—	Kdor ne verjame, skušnja ga uči — ponovil sem z mislim, da, da, res tako, tudi oče so to večkrat rekli. Neizrečeno me je jelo skrbeti, kako bo v Ljubljani.
Začeli smo druge pogovore ter sem krnalo pozabil na prej-šne Jurčekove trditve in svoje skrbi.
Skor tri cele dni vlekla nas je četvorico mala kljusa, kteri so se rebra pri vsaki stopinji skor za celo ped pokazovale iz kože. Tretji dan popoldan , ko je rumeno sonce najlepši razsvetljevalo prelepo okolico ljubljansko, dospemo do blagoslovljenega ali „žegnanega studenca", od kodar sem prvi pot pogledal proti tako dolgo želje-čemu kraju. Odpočivši in okrepčavši se tu z dobrim vinom in z gor-cimi grizljeji, sedemo zopet na voziček in naša kljuza drči proti Ljubljani, kakor bi veselila se krasnega mesta. Z neizrečenim veseljem gledal sem Ljubljano, res belo kakor sneg. „Živila" zavpijem kapico iz glave snemši tako navdušeno, da sta celo moja tovarša ponovila ta izklik, čeravno sla se drugače držala kakor vol, kteri gre v mesnico in to vedno grje, čedalje pomikali so se proti belemu mestu. Ta pot zdela mi se je vrlo kratka. Neprenehoma strmel sem v hiše ljubljanske zelo radoveden, kako velike bodejo pokazale se kmalo stermečim mojim očem. — Med tacim urnim drdranjem
proti večkrat omenjenemu mestu, srečamo se slučajno z nečim krat-kohlačnikom — paglovcom; kteri našega voznika kaj pogumno nagovori in s sarkastičnim smehom poprosi, naj mu krasnega konja proda. Lahko je verjeti, da posestniku te mrhe je to vprašanje gorko zaušnico dalo; z bičem zamahne in zofrka proti smejajočemu kmetu ter jezno zajeclja besede: „de bi te h ... . poštalenski".
Med nami sedečimi na vozu kraljevala je tihota.
Zdelo se mi je, kakor bi vsi premišljevali kljuzo mrmrajočega voznika, za ktero se bodo še morebiti kranjski kmetje na potu stepli.
Pridemo v me»to. Voznik odpne strašno vspehano, na pol mrtvo kljuzo od vozička, malo jo po zadnjici pomili, trikrat seintrtje od krčme do bližnjega kozelca sprehajati pelje, ter jo potem v hlev peha in ji vrže kupec sena, pri kterem je revica morebiti vse pretekle muke in težave pozabila.
Tudi v ti krčmi odahnili smo se povoljno, in morebiti zadrževali bi se še dalje, ako nebi bil jaz neprestano žokal svoja dva pajdaša v hrbet in ju neprenehoma opominjal, naj gremo v mesto, ker radovedne moje oči neizrekljivo bi bile rade pasle se po zgra-dah ljubljanskih.
Ta želja kmalo bila mi je spolnjena. Spremljan na desni od Janeza in Jurčeka, in na levi od voznika — belega Kranjca, oble-šenega v belih hlačah in ovitega z modrim telovnikom, okinča-nim s krasnimi rude čim i rožami.
„Tako tu bom zdaj prebival? to je zdaj moj dom? tu bo-dem se šolal ? — take in enake premišljevanja navdajale so me pri vsih mojih prvih stopinjah po Ljubljani in se tako globoko zasadile v pusto mojo tadajno pamet, da nisem čul večkratnih vprašanj, danih od mojih lovaršev o krasoti mestnih poslopij. Ak oravno sem bil tacaš še zelo neskušen in neveden, vendar naredim debele oči, vi-divši žaltove napise nad nekterirni prodajavnicami. Začuden stojim pred neko hišo, ktero je kinčal krasen napis „Pogatscbnigg", Zastonj so bile vse moje vprašanja in preiskave za uzrok take pisave — nobeden ni znal druzega odgovoriti, kakor s kacim lakoničnim „samo d) je; je že prav."
No, mislim si, Ljubljančani imajo ves drug pravopis, kakor so me oče učili; Bog varuj, da bi bil v naši šoli kdo tako ime zapisal, to bi se bila šiba veselo zvijala. —
Dan se nagne in čedalje skriva se bolje rumeno sončice. Zvečer gremo še enkrat v celi tridružbi v krčmo , da svojemu vozniku zadnji „z Bogom" rečemo. Poleg obilnega vina in dobrih grižijejov, držal sem se vendar nekako tužno, premišljevajoč, kako bodem ži-
vel v tako velicem mestu in kaj bodem začel? Velikokrat, ko so druži veseli zlivali rudeče kapljice v suhe grla , zdihnem tako milo, da se je celo vozniku čudno zdelo, ter me popita „jeli bi rado ž njim šel nazaj?"
„Nevem", odgovorim, „kako bode v šolah; skrbi me zelo."
„Bedak" zavrne Ji'reek kimaje z glavo, „pokaj še bodeš bal? jaz sem tudi mislil, da ne bodem mogel nemški naučiti se, pa sein vendar vse predmete „genugend" znal. Kadar ne bodeš druzega čul ko nemški, vrag me vzemi, če se ne bodeš naučil." Tako me je Jurček tolažil in pri zadnji besedi vesel kupico kviško vzdignil rekoč: „E, vse moramo pozabiti; vesel bodi, dragi prijatel, da živiš in da le zemlja še tako zvesto nositi hoče. „Živila Ljubljana še mnogo let!"
Ponovili srno večkrat enako zdravico in potem, ko srno še svojemu zvestemu vozniku naročevaje še to in uno v roke segli, gremo v stanovanje, kterega smo oskrbeli si še med sladkimi šolskimi počitnicami. Drugi dan prebudivši se, zagledam Jurčeka z zavezanim čelom, da semtrtje po sobi hodi.— Janez pa smrči, kakor bi bil sam v celem poslopju. Kmalo sva tudi mi dva stala na nogah in jaz podam se potem z Jurčekoin po mestu, češ, da dobro pogledam, kje sem? Spomnim se dobro, kako sem Jurčeku marsi-ktere želje odkrival in ker sva pomenkovala se tudi o Slovenščini, ga radovedno vprašam za to ali uno nemško besedo, kako bi se se slovenski rekla? Jurček, skoz in skoz Kranjec, kteri je točno vedi! vsaki dan za nadavek ali agio od zlata in srebra, ter vse politične časopise kaj rado prebiral, mi svetuje , naj si mali zvezček naredim, v kterega naj marljivo zapisujem nepoznate nemške besede in potem bode že on zraven zapisal temeljili pravi slovenski pojem. In zares , obveljala je ta modra naredba. Še popred , kakor grem zapisat se k novemu šolskemu vodju , naredim malo tekico in koj zapišem nektere besede, ter jih neposredno čez kacih 14 dni potim izročim Jurčeku, naj bi jih pregledal in obljubo spolni!.
„Le položi jo tje na mizo", modri mi Jurček zavrne, „kadar bodem vse pregledal, ti jo bodem že nazaj prinesel. Tudi ta obljuba bila je natanjko spolnjena. čez nekaj dni dobim svoj bilježnik nazaj, ter radovedno pogledam noler, misleč, no, zdaj bodem vsaj znal, kako se naj bolj navadne in potrebne reči po naše imenujejo. Celi bilježnik bil je razdeljen v dva odelka: v prvega pisal sem jaz svoje besede in v drugem bilo je Jurčekovo tolmačenje pri vsaki besedi. Naj pri ti prilici iz nepozabljive te knjižice navedem nektere besede, ktere so bile tako le raztolmačcne:
Das Kaffeehaus — kofeina hiša.
Der Wichs — čevljarsko blato.
Der Draht — drot.
Putzen — pucati, (anders kann inan nicht).
Das Federmesser — nožno pero.
Der Schneitzer — šnajcar, (ge\vohnlich in der Umgangsspracbe; nach meinem Urlheilc ware gut, svečne škarje.)
Der Kasten — kosen.
Tacih raztolrnačenili besedi bila je vsa živa moja bilježnica; imel sem jo vsaki trenutek v roci in vsaki čas dodal sem kako novo nepoznato besedo, radoveden čakaje Jurčekovega tolmačenja. Malo čudne zdele so mi se vendar nektere besede, ker ravno tako znal bi jih tudi jaz raztolmačiti, ali vedtir nisem upal se, da li Jurčeku kaj zameril se. Bil sem raje tiho, ker, kdo, mislim si, bi se s tacim priekal, kteh je že tako učen , da eoprati zna , kakor je pravil staršem doma. Cesar mi ni mogel pismeno razložiti, to je ustmeno vselej pristavil, ter se vedno pokazal umnego kovača naj-novejih besedi. Kar me zdaj marsikterikrat na smeh zažene, to je spomin, kako hudo te je imenovani Jurček pogledal, če si ga s Po lili no m nazval. Meni se je takrat to ime čudno vidilo in mislil sem le, da je to kak šaljiv primek, ali kako se zavzamem, ko neki dan izročim na ulici od necega dijaka Jurčeku list z napisom: „Seiner Hocheit dem Herrn Ueorg B. Pohlin, vvindischem Magnat in Loco", in prebravši naš Jurče ta naslov, prec pismo razstrga, meni pa tako zasoli, da mi se je šenklavška crkev razsvetljena pred nosorn pokazala. Čudeč se zelo, grem domu ter pripovedujem čudni primerek tovaršem. kteri so mi pa kmalo uzrok nenadne klofute razodeli. Od tega časa govoril sem le malo z Jurčekom, vse moje bilježke nemških po njem raztolrnačenili besedi so prestale. Smehu ni bilo konca ne kraja , ko je pameten kak človek dobil mojo bilježnico v roke, šla je vedno od rok do rok, dokler sem enkrat s cunjami vred tudi staro mojo suknjo nekemu Lahu prodal, iz ktere pozabil sem bil vzeti to znamenitno knjižico. In tako bilo je te knjižice konec. — To je bilo toraj prvo moje prisojevanje slovenskega jezika v Ljubljani. —
Grem zapisat se v šolo. Pridši v krasno šolsko poslopje , m: vem kod ni kam? Vprašam poslužbenika, kterega ravno srečam, kje je ravnateljska pisarna? ali ta, namesto odgovora, me pisano pogleda od nog do glave, ter srdito vpraša „wos?a
„Kancelarei, kancelarei" ponavljam in ga v zaraščeni obraz gledam.
„A, a, kaiicelei", s? začudi, „Jie mi im ersten Sto tik.* „Tank" mu odgovorim in grem v prvo nadstropje premišlje-vaje, bom li pravo zadel? Ali kako zveselim se, zagledavši obilno množico stoječih dijakov pred necimi vrati, držeči!] spričevala v rokah. Brez daljnega pomisleka podam se sledeč svojega tovarša v imenovano pisarno. Komaj vrata odprem, zasvitlajo se prečudno velikega moža oči, obrožene z očali.
„Wie beisst er?" zabobna velikan, obrriiv glavo proti meni, „Govori", sujem svojega spremljevavca, „povej li, kar bi rado gospod zvediti" mu tiho zašeptam.
„N. N.", reče tovarš in se okašlja, ter gleda po izbi, kakor bi nekako zmešan postal.
Zvedši imenovani gospod, da sem prvinec, mi začne dolgo nekaj pripovedovati — česar ve se, nisem skor nič umel — ter sem-trtje liste zapisnikove prebračajoči zahteva, da mu pokažem zadnjo svojo svedočbo. Edino to dobro sem brž razumel po~ znani besedi „Zeugniss". Hipoma vzamem iz žepa svedočbico, mastno, zmazano in oribauo, ter jo skor drhteč postavim na zeleno ondotno mizo. Radovedno čakam odgovara prihodnjega svojega načelnika. Ali ta mi ni pustil, da premišljujem dalje njegove navade, odpravi naj precej prijazno z navadno poslovico „ist gut", veleč, da bodem vse ostale pogodbe in 'šolske zapovedi zvedil v šoli. Pridši na prostrani hod, vprašam brž svojega pajdaša, „zakaj ta gospod slovenski ne govori? — kaj bi bilo vendar, ako bi se bil jaz sam podal k njemu? Saj mu je mende vendar vse eno, če govori nemški ali slovenski", nadaljujem vprašanje.
„Molči, molči", začujem iz tovarševih ust, „in ne veži otrob. Ti še ne veš , da naš gospod vodja , čeravno je že precej veliko božičnih praznikov praznoval pri nas, vendar morebiti še 10 besedi slovenskih ne ume. Pa kaj je še to? Kadar bodeš cul profesore, kako razlagajo — vse nemški — nobeden nič slovenskega, takrat bodeš gotovo kaj druzega mislil o Ljubljani."
Mene čedalje bolj groznica napada, V enem sem si trenutku belo Ljubljano prestvaril, nekdanje veselje moje in up srečne pri-hodnjosti v čuden, poptujčen kraj. „Tu so Nemci, ne Slovenci", mislim ši, „moj oče gotovo niso dobro vedili te reči, ker dolgo niso bili tu. V Ljubljani, če je tako , gotovo se nobeden do-voljno v slovenščini nemore izuriti.
V tacih sem premišljevanjih preživel prve dni svojega obitava-nja v Ljubljani. Kteregakolj bolj odraslega dijaka poprašam o teh zadevah, le žalostno me potolaži —
Čas je dirjal s prečudno urnostjo naprej. Prvi dan, kdaj sem šel prvikrat v šolo, bil je tu. Tedaj grem. čujern postave — če smem to „čuti" imenovati, ako človek grede od čitanja toliko ve, kolikor je vedil kadar je pazljivo jel slušati. Kmalo se tudi začne predavanje šolskih predmetov. Radovedno čakam ure za tako imenovan „sIoWenisch", — ali dolgo je ni bilo. Odločena je bila vsaki pondeljek in sredo — vselej zadnjo uro. Prvi pondeljek je ni bilo, ne vem zakaj; v sredo — item, v pondeljek bila je nekaka maša, tedaj zopet prosto, v sredo oldržavala se je konferencija, drugi pondeljek obolel nam je učitelj i. t. d. „De te treni", mislim si, „to pa je vendar Čudno , morebiti, ako ne bi bil jaz tak radovednež za to uro, imeli bi jo že gotovo." Zopet druge besedovati sem čul dijake: Bog daj, da kmali pride ura za „slowenisch", bomo saj zopet prosti i. t. d. Konečno pride vendar ta dolgo zaželjeni čas. Učitelj stopi k nam , ter nam o koristi jezikov sploh pripovedovat; začne, ter znano prislovico pristavi rekoč: da kolikor jezikov kdor zna, toliko ljudi velja, toraj — veli — ne smemo tudi slovenskega jezika zaničevati, dasiravno moramo nemškega vsikdar bolje znali. Dobro se spominjam besedi, s kterimi nas je večkrat imenovani „lerar" pri šeptanju opominjal, veleč nam: „če ne bote tih', vas bom v klasenbuh ajntragou." Ve se, da lega izraza tadanja moja pusta pamet nikakor ni še pojmili mogla ; vprašam pri prvi priložnosti svojega .lurčeka, naj mi on lo točneje razloži, kaj se vendar to pravi. Tolmačeč to, še mi pristan i, naj se temu nikakor ne čudim, ker to je v Ljubljani „špraha la noblih." — Kar se v obče z žalostjo preteklosti spominjam, skoro nikdar ni bila našemu mater-nemu jeziku dopuščena lista pravica, klero vsak drugi v obilni meri vživa. Tu naj pristavim, da mi je le malo časa sijala prijetna doba, prožajoča mi priložnost, da si lahko prisvojim kaj več o slovenskem jeziku in ta čas bil je le kratek; štel je le 5 ineseov , v kterih se je vsaki marljivi poslušavec več naučil, kakor v 10 letih, učeč se pod vodstvom kacega nemilega re ne ga ta. Ali nemila osoda pokazala je tudi pri ti prilici svojo nepraučnost, vzela nam je izvrstnega učitelja, ter zgodaj postavila ga med — Nemce.
laroilno blago.
(Cc kdo pajka ubije, mu je 77. grehoc odpuščenih). Ko je Marija, pripoveduje prosti narod, v dolgih zimskih večerih pestovaje svojega ljubeka sinka raznovrstne dela opravljala, pesmice pela i Id . se je tudi večkrat pri preslici zabavljala. Moremo si misliti, kako
lepo in tanjko je gotovo presti umela sveta mati božja. No, pajek je pa še taneje predel; tegavolj je Marija rekla, kakor bi se sramovala, da neumno živinče lepši prede od nje , da vsacemu, kteri ubije enega izmed tih mrčesov, bode 77. grehov odpuščenih. Hotela je namreč, da zatere vse pajke. —
Kako neumna se pač časi najde kako pravlica med narodom!
(Pšenica je le za pse in mačke stvar jena). Koj po stvarjenju sveta bilo je celo pšeničino steblo polno lepih zrnčic. Da je pa dan danas le na vrhuncu, temu je bila neka žena kriva. Šla je namreč enkrat neka žena na njivo z otrokom svojim. Otrok se onečedi, mati ga pa z rodovitno pšenico obriše. Bog to viditi, se hudo razjezi, ter veli: „Od zanaprej naj bode pšenični plod le na vrhuncu, in drugo naj bode le prazno steblo." Kakor vidimo, je res. Po tem takem ne bi ljudje smeli pšeničnega kruha jesti.
(Zakaj je ravno neznatni slrielt ptičji kralj?) Pred dolgim časom zbrale so se vse ptice, da bi si kralja zvolile. Tisti bode naš kralj, so rekle, kteri more najvišje leteti. Več ptic poskusi, ali orel najvišje zleti. Stržek pa, kteri je jih precej za ušesmi imel, skrije se velikašu orlu pod perute in ko je orel v strašni višini bil, da ni mogel več dalje, prifrfra mali stržek izpod orlovih perut, in še bolj visoko leti. Ptice so bile zelo hude na stržeka. Sklenile so ga umoriti. Ali prebrisani stržek previdši te namere, skrije se prišedši na zemljo, v malo ljuknjico , ter tako se smrti otme. Tako je stržek kralj ptičji postal.
(Bekri-Muji) je pri Turcih poznat največi pijanec. Razun ene srajce, ktero je na sebi nosil, ni nič ime). Ko ga je enkrat videl turški car pijanega , razjezi se grozno nad njega , ali Bekri-Muji, otresivši se, vpraša drzovito cara, če to njega kaj briga? Pri ti prilici ga tudi popita, za koliko mu proda Carigrad, čeravno je vedil car, da pijanec nima ni krajcara , vendar bal se je le da mu Carigrad ponudi za malo ceno, misleči, gotovo so ga drugi bogate ji napotili na to misel. Pove mu toraj car visoko ceno. Bekri-Muji mu obljubi, da mu bode koj drugi dan prinesel denare. Ali ni bilo drugi dan o Bekri-Mujitu ne duha ne sluha. Jezni car pošlje po- nj. Bekri-Muji pride trezen priznavajoči, da krajcara ne premore in kako bi Carigrad kupil? Car ga hoče usmrtiti. Bekri-Muji poprosi, da inu pred smrtjo le eno željo bi še izpolnil, in sicer, da bi tri ljudi (slepca, hromca in druzega kacega siromaka) nasitil in napojil. Car to stori. Ko se ti tri napijejo , da so ga že precej v glavi imeli, veli slepec: hvala Bogu, da smo najeli se dobrega kruha in napili
rudečega vinea. Hromeč veli: kako moreš to vedili. saj si slep — le varuj se, da te z nogama v rebra ne sunem. Siromak veli: le suni ga le na moj odgovor, jaz ti bom plačal. Tako je tedaj vino storilo, da je slepec videl, hromeč nogi imel in prejšni siromak naenkrat denara premogel.
Tak sein bil tudi jaz včeraj, veli caru Bekri-Muji, da sem brez krajcara hotel kupiti Carigrad. Prizanesel mu je potem smejajoči cesar življenje. Tudi on sam začel je odsihmal piti, kar ni poprej bila njegova navada. Ko se je enkrat prav zelo vpijanil, boleti ga je glava začela, ter pošlje po Bekri-Mujita, da bi mu kako zdravilo svetoval. Ali ta sodijoči po sebi, mu veli, naj le naprej pije tako dolgo, da ne bode druzega imel kakor srajco na sebi — in potem bode gotovo zdrav.	Zapisal T.
CKraljevič Marko j Hodila je mati sina in imenovala ga Marko. Ko je večji postal je moral svinje pasti. Ker so bile njegove telesne moči še slabe, so reveža njegovi tovarši na paši vedno tepli; vsim je mogel biti strežej. Neki dan ko so ga ravno zelo tepli, zbeži in teče naprej, ne vedoč kam? Čez nekaj časa pride na neko planjavo , na kteri je ležal pod prostim nebom lepi mali otročiček, kteri je jokal zavoljo prevročih sončnih žarkov. Marko gre v bližnjo šurno, ter nalomi nekaj vej, da bi otroku senco naredil. Naredivši to, odide v bližnjo grmovje, in se tu skrije. Kmalo potem pride Vila, mati lega otroka in zelo se zveseli zagledavši ga pod senco. Na glas zavpije: Karkoli bi želil tisti, kteri je to naredil, bi dobil.
Zdaj korači Marko izza grmovja in stoji pred strmečo Vilo. Vila mu zopet obljubo ponovi. Marko se spomni, da je vedno od tovaršev tepen. Prosi tedaj Vilo za boljšo moč, da bi se saj mogel braniti. Blizo tam bil je pa silno velik kamen, ki je tehtal sto centov. Vila Marku veleva, naj jo sesa. On to stori. Potem mu Vila pravi, naj kamen pomaja. On to poskusi, ali — ne more. Po Vilinem povelju Marko zopet sesa, kamen drugič vzdigniti poskusi, ali tudi še zdaj ni mu šlo za roko. V tretjič sesa , in kamen lahko vzdigne. Od zdaj ni bil nikoli več od lovaršev tepen, pa pasel ni dolgo, ker bil je kmalo potem za kralja izvoljen.	Zapisal J. V—c.
(Od kod pride neki beseda „laeenperger" ?) Če potuješ po Slovenskem, večkrat zaslišiš od kacega kmeta besedo „laeenperger".
Mnogokrat iskal sem temelja tega izraza, pa vse je bilo zastonj , dokler me neki prosti seljak živeči v slovenski vasi ne poduči v teh mislih. „V tistih nemilih časih", mi pripoveduje, „ko
so Slovenci od Neincov trdo bili podjarmljeni, rodila se je la beseda. Nemci namreč boječi se slovenske kakšne bune, pošljejo neznatne nektere svoje gospode na Slovensko podelivši vsacemu nekoliko naše zemlje.	,
Da bi jih slovenski kmetje bolje štovali in v obče njih ukaze točneje spolnovali, postavili so te nove gospodarje slovenske za same grofe in barone. Ve se, da ponižni slovenski kmet obdeloval je z drage volje njihova polja, ter vsako nemilost tiho potrpel, nadjaje se boljših časov. Ali kmalo bilo je tudi našim kmetom preveč. Vidši, da podjarmljenju ni konca ne kraja, počeli so se ustavljati, ali za roko ni jim pošlo. Za najmanji pregrešek strahovali so jih ti „grofi" in „baroni" nevsmiljeno. Vdali so se mogli nemili osodi. Zvedli so pa naši kmetje, da ti plemeniti gospodi poslani so bili iz Nemške le zavoljo pomanjkanja hrane in drugega živeža sploh. Kar je bilo posebno čudno je pa to, da imena vsili tih gospodov imele so končnico „berg" in spredej pa kaj druzega, kar je bilo slovenskim kmetom grozno težko zapaziti. Tedaj so te gospodarje njih podložni skrivno le z „lačenpergerji" nazivali, kar se je do dandanes ohranilo."
Tako mi je tolmačil bistroumni kmet besedo „Iačenperger", in nazadnje med drugem še pristavi: „če mi slovenski kmetje pomislimo na nekdanjost, moramo pač jezni izreči: prekleti „lačenpergerji". Jez pa okrepčavši se pri njem, vošim mu dobro letino, ter ueli daljni pot premišljujem kmetovo govorenje. Zapisal J. B.
Drobtinice.
(Čudna zastavica). Sleparjev Janez je vedno le po malem okroglega imel. Necega dne pride k svojim tovaršem v čisto novih čevljih. Vsi ga radovedni gledajo in njegove čevlje hvalijo. „Kaj mislite" jih pobara „kako sim jih dobil?" IJganujejo pa nobeden je ne zadene. Čez dolgo, ko nobeden ne vgane, jim Janez zastavico razvozla rekoč: „Kupil in pa plačal sem jih pošteno. Moj Bog, to je mende naj bolj navadno, pa vendar ni nobeden vganili mogel".
(Rusovska navada'). Rusi nižjega stanu imajo navado , če se jim zeva, da se prekrižajo; mislijo namreč s tim znamnjem Vrfga spoditi, ki jim je usta odprl namenjen, da jim dušo vzame.
(Vljuden brivec). Neki ptuj gospod se da v vasi, skoz ktero je potoval, briti. Brivec, preden delo začne, pljune v mjilo. Gospod to viditi, ga začuden vpraša, zakaj to dela? On mu odgovori:
„Gospod, iz golega spoštovanja do vas, ker našim kmetom sicer le na brado pljujem."
(Cvet srca). Bedake rnodriti je težka služba, malo kteri se da poboljšati, ali še bolj r^dek je, ki bi se za poduk zahvalil.
Noben pameten ne to trpel, da bi se človek do zibeli prereše-taval in da bi se štelo, kotikokrat je pestrno pomazal.
Bolje je človeku goljufanemu biti, kot vsak trenutek goljufije še čakati.
Nehvaležnost je prav grda lastnost ljudi. Saj je zahvala le spoznanje, da smo pomoči iskali in jo tudi dosegli; zakaj bi tedaj sramovali se najti, česar nas iskati sram ni bilo.
Šala (po domače „špas") rodi smeh. Smeh je pa znamenje veselja. Veselje je sreča človeška (tukaj in tam), sreča vselej prav pride; zato ne more pristojna šala nikdar pregrešna biti.
Kdor se sam zatoži, je le na pol kazni vreden.
Veselje je blago, ki se naj bolj išče, pa pravega veči del ne moremo najti.	_____	K. S—c.
Prijateljske pisma.
Zagreb. Tukajšnji pravnici ravno so dovršili izpite za prvo poletje, izmed kterih je bilo tudi nekaj Slovencov. Tu se predava samo v hrvatskem jeziku. Število slušavcov se je pomnožilo od pretečenega leta in kaj lepo je mladenče gledati, kako se'zbirajo pred akademijo , kterih večino kiriča krasna narodna obleka. Vsim se pozna, da živi v njih čisti narodni duh. Omenil sem , da med drugimi slušavci je tudi mala množica Slovencov, ali želeti bi bilo, da bi vsako leto rasla. Po nekterih mestih, posebno v Ljubljani, zapazi se, da v zadnjem času dijaci po dovršeni osmi šoli samo na edino bogoslovje mislijo in se jih res k temu stanu toliko odloči, da se morajo zidarji na pomoč klicati, da še ktero sobico v kakšnem kotu pritisnejo. Bog varuj, da bi s temi besedami nameraval mladenče odvrniti od lepega stana. — Večkrat poprašuje dijak dijaka : „ti prijatel, letos smo v zadnjem letu, kam se bova obrnila?" Ta mu začuden odgovori: „kam, al ne veš, da smo le v bogoslovju preskrbljeni?11 Zopet ga popraša prvi: „al imaš poklic k temu stanu, jaz mislim , da ti nisi za to, ti imaš pomoči od doma , svetujem ti kar v Beč." Smejaje mu prijatel zavrne: „čeravno zdaj nimam poklica, pa ga mislim v bogoslovju dobiti. Kaj bi se človek mučil in stradal v Beču? Tam moraš vesel biti, da se konjskih klobas naješ!" Pomilovaje pravi prvi: „prijatel, ti si kaj lahkomišljen!
Pomisli malo, da slabi duhoven je sebi in drugim k veliki nesreči; ako se zdaj poklicanega ne čutiš, ne podajaj se k temu stanu. Ako je v Beču predrago, pa pojdi v Gradec".
Nič ne pomaga. Janezek je v prvem letu bogoslovja.
To je žalostna resnica. Nekteri mladenči nič ne zmenijo se za svoj in svoje domovine blagor. — Slovenski dijaci volite si stan, v kterem morete koristiti svojemu narodu, da mu bote pravi pomočniki v vsili nezgodah. Mislite malo na pravničko akademijo u Zagrebu, tu ste v srcu jugoslavjanske izobraženosti, tu se dijak oddahne od nemške kulture živeč med domoljubnimi Slavjani; tu mora vsaki še ceniti krasoto jezika naših sosedov slušajoč pravnička predavanja iz ust visoko učenih gospodov. — Kar se življenja tiče, se tu ravno ni bati pajkov v trebuhu. Na Hrvatskem še noben Slovenec ni poginil lakote, naj manj pa pravnik, kteremu vsaki do-brovoljno pomaga v vsih silab.
Marsikteri bi rekel: „kako more Slovenec slušati predavanje v hrvatske m njemu nerazumljivem jeziku." Temu odgovorim, da v tem obziru je najmanj težkoče. V prvem mescu boš malo nevoljen pojemal nektere nerazumljive besede, v drugem mescu zamoreš, čeravno ne prav natanjko, ali glavne reči predavanja lahko umeti, — to uči me lastna skušnja. •
Zgodi se ti lahko, da se ne spomniš primernih izrazov, da bi mogel dotični pojem dovoljno razložiti, ali v tem slučaju ti je dopuščeno govoriti predmet v svojem maternem slovenskem jeziku, kteri je drugim jugoslavjanom ravno tako mil, kakor nam drugo kako slavjansko narečje. Mislečemu, da ima menda v Zagrebu malo veljave slovenščina, povem, da , ako mi Slovenci v družtvu sastoje-čemu iz različitih Slavjanov, pogovarjamo se v našem jeziku, — to ti naenkrat vse tiho postane, vse med sabo kima in premišljuje krasoto in očevidno enakost našega jezika z hrvatskim. — V Ljubljani in po družili mestih so dijaci veliko bolje spodbujeni za ptujo kulturo kakor za domačo. Vzrok temu ni drugi, kakor da večina učiteljev ne razumi lepega slovenskega jezika. Dijaci se nekterim učiteljem jako zamerijo , ako se samo v kacem slučaju izpričavajo v slovenskem jeziku, Ni davno, odkar mi je nekdanji ljubljanski dijak pravil , da se je moral zavolj bolezni izpričati pri učitelju veronauka. Pride do „katedra", in priklonivši se globoko poreče: „Gospod učitelj ! bil sem pretečeni teden bolan in nisem mogel učiti se. Ali — o joj — imenovani gospod jezno ga vpraša z razžalenim obrazom glasno: „Was ?" Dijak, akoravno malo prestrašen, ponavlja vendar tiste besede, ker dobro je vedel, da je učitelj rojen Slovenec, Ali
zdaj še le je bil ogenj v strehi. Ves divji pobara : „Kannst nicht deutsch sprechen ? Gehe in die Bank!" Kazžaljeni gospod si je gotovo dobro z rudečim zaznamnil dijaka v svojem „katalogu" kot posebnega demonštrata — in res je bil skoro iz tega vzroka malo zapečaten. —
Drugi bi ini zopet pristavil: „kako prihodnjost ima pravnik? al ne veš, da je vse polno činovnikov ?" Temu pa zavrnem, da izvrstnemu pravniku nikdar ni bali se pomanjkanja dobrega kruha; tacih imamo še vse premalo in vedno je tak več vreden, kakor kak nepoklican duhoven.
Iskrena je toraj odkritosrčna moja želja , da bi se slovenski dijaci po dovršeni gimnaziji tudi v Zagreb na pravničko akademijo ozerali. Našemu narodu silna je potreba , da se modro in po čvrstih potih vodi, a za to modrost treba je tudi, da se izurijo dotični mladenči v narodnem jeziku, da točno spoznajo potrebe in pravice svojega naroda , ter se popolnoma zavejo svoje narodnosti In to je za Slovence le v Zagrebu mogoče. — Kaj bi neki slovenski protivnici rekli, ko bi naše dušne pastirje, zelo zavzete za narodne reči, vidili v narodni obleci, kakor jih viditi zamorejo v Hrvatski? To bi bili precej „staatsgefahrlich" in Bog vd, kaj še? In, ako niso duhovni očetje in sploh učitelje prostega naroda vneli za domače, Bogu in ljudem drage reči, rado bi potem tistega poznal, kteri trdi, da bi naš narod vse eno napredoval.	N. R.
Zagreb. Zelo začudil sem se dobivši nedavno iz Ljubljane od nekega prijatla, slovenskega dijaka, od kterega sem do zdaj mislil. da je vrli domoljub, pismo pisano v nemškem jeziku. Res je čuditi, ker jaz in on rojena sva Slovenca in meni vedno le bolje bije srce za materni jezik, kakor za ptuji. Nebi tudi nič rekel, ako bi imenovani dijak zares v nemškem jeziku dobro bil izurjen; ali poslušajte kako piše: „leh muss mich vvundern, dass du mir nicht gesehriben basi, dass du nicbl alles was du hier gelassen hast, u. entsebuldige mich zugleich, dass ich Dir nicht glcich das erste tnal alles VVascbe geschiikl habe; denn diese war in cinem andern Zimrner. Als dieses Zimmer, in vvelehem die Wšische war — es war das an Klavirzimmer anstossende Zimtner — da kam . . . . zu uns und fragte, ob im vorigen Jahr etvvas verloren hat, und sagte
uns wir sollen die VVascbe schauen gehen......Ich bite Dich mir
nicht iibel zu nehmen , dass ich damals ich Dir zum erslenmahle die VVasche schukte genauer erkundigte."
To je inende pač jasen dokaz , kako deleč sega nemško predavanje v srca slovenskih dijakov.	H, L,
Ljubljana. Ne morem Ti mila „Torbica" dostojno povedali, s kakšnim veseljem začuli smo . da bodeš zopet izhajati počela, ter nam zopet prilike dajala, da slabo svojo vednost v slovenskem jeziku podpolnujemo saj na ta način, da Tebi dopisujemo. Žalostni moramo čuti, kako se sosedje naši Hrvati uče v svojem ma-ternem jeziku, a nam revežem se v lastnem domu sline cede po ta-cem predavanju. In, naj bi že vse to bilo, če bi le nekaj gospodov učiteljev imeli rojakov, zavzetih za naš jezik, ali še tega nimamo. Ljubljanska gimnazija, ktera daleč okoli slovi zarad obilnega števila dijakov, ima, bi rekel, le dva profesora, ktera dovoljno umela naš jezik in puščala mu pravice, ktere ima vsak drugi. Ne rečem, da so vsi drugi neprijatelji naši, so tudi prijatli, ali kaj to pomaga, ker nam ne morejo pomagati. Slabega šolskega napredka je veči drl !e predavanje krivo, ker letos padlo ili je posebno veliko število zopet v prvi šoli, kjer revčeki še najmanje razumijo nemškega jezika. Kavno unidan pripovedoval mi je neki taki nesrečnež, kteri pri vsem svojem marljivem učenju iina vendar spričevalo slabega vspeha, ter mi je rekel, da tudi v drugem poletju nima ni najmanje nade, ker ima učitelje govoreče čuden nemšk dialekt , kterega še vsaki Nemec težko bi umel. Neizrečeno žalostno je, da nam še v cerkvi božje besede v našem rriaternem jeziku ne razlagajo. Nekteri dijaci tedai grede od božje službe toliko vedo, kakor poprej in , kteri noče že poleg nemškularonja ob vero priti, gre vsako nedeljo še v kako drugo cerkev k slovenski pridigi. Ali ni to žalostno? Še bi dalje veliko enacega naznanil, pa pripustim to do druge prilike in tudi se bojim, da bi me še bolje „pisano gledal protivnik" če bi moje ime zvedil*), naj le rečem, da Bog se vsmiluj čez nas vboge reve!
Večina dijakov je zelo zavzeta za svoj jezik. Žalostni spominjamo se, kako veliko prilik smo lani imeli, da se izurjamo v slovenskem jeziku! Imeli smo en čas tudi svojo čitavnico v neki privatni hiši, in po zgubi enega dijaka vse je prestalo. Čeravno nam je bilo nedolžno družtvo in koristno pomenkovanje o našem jeziku hipoma od našega novega vodje prepovedano , vendar zato, odkrisosrčno rečem, nismo jenjali vaditi se v maternem svojem jeziku. Ve se, da kakor povsod, je tudi tukaj nekaj izjemek, ktere nas pa najmanj strašijo. Tudi so taki dijaci med nami, kteri se še ne zavejo domačega svojega jezika in neprestano skrivajo se pod plajš nemške kulture **). Vendar pa mislim, da Ti bodejo, mila „Torbica",
*) Od naše strani gotovo ne.
**) Rado vam to verujemo. Preberite le L-ov dopis „iz Zagreba".
Vr. Vr.
vsi dijaci tudi po drugih gimnazijah radi odpirali vrata , ter Te lud s spisi v obilni meri podpirali. Kar mene zadeva, bodi si svesta, da vse svoje moči darujem in Ti v vsakem obziru stojim pri roci , kar bo le mogoče. Z Bogom! drugipot kaj več.
Ljubljana. (Odlomek iz prijalelskega pisma.) Prav zelo nas je nenadna novica razveselila, da naša mila „Torbica" zopet začne v novi oblici izhajati. Vse mi se nekako bolje živo vidi po naših šolah, odkar sem součencom svojim to novico razodel. Trdno se nadam, da pri novem početju ne bode duševne niti materijalne podpore manjkalo. Bog živi drago našo „Torbico" še mnogo mnogo let! Vsi se hočemo marljivo, prav marljivo vaditi z dopisovanjem. Tudi ob-češtovani naš gosp. M. spodbuja s tim dijake, da nabira sain dopise, ter obljubuje, da jih bo na koncu tekočega leta v knjižici na svetlo dal. Tudi to lepa misel, kaj ne?*)	J■ L.
Reka. Dobro došla, mila „Torbica"! Zelo se radujemo vi-divši, da Ti je zopet poleg dolgega spanja sonce prisijalo; ter da nisi še umrla, kakor smo mislili, ampak da si le nekaj časa prisiljeno spala. No, hvala Bogu, zdaj si zopet med nami; nadjamo se, da ne bodeš zdaj tako nemilo prezirana, kakor lansko leto v Ljubljani. Med gimnazijalno mladostjo bodeš imela vedno obilo pomoči. Onda pa naši protivnici naj govore in delajo, kar jih je volja, naša „Torbica" bode med nami, ktera nas bode razveseljevala in na večjo marljivost nukala s svojimi spisi, ter obečavala boljši prihodnjost predragi si domovini. Vem, da so čitatelji Tvoji radovedni o našem „gimn. čitalištu". Mislim jih s tem kratkim opisivanjern zadovoljiti. Sama ljubezen do milega nam materinskega jezika in čvrsta nada, da bodemo tudi mi enkrat domovini na ta al un način v blagostanje pomogli, naterala nas je na to, da smo si odabrali mesto, kje se moremo še več izobraževali v milem nam materinskem jeziku. In evo, še lanskega leta bilo je čitalište na nogah, ali njegovo stanje bilo je še lani tako rekoč — kukavno; štelo je namreč vrlo malo članov. čim se pa več upoznava korist te naprave, tira bolje raste naše društvo, tako, da stoji letos na prav čvrstih nogah. Naše društvo pa ne želi, da se samo v materinskem jeziku izobražujemo, nego da se tudi z druziini Slavjaui pobliže upoznavamo. K ti svrhi čitamo razne slovenske časopise, med kterimi imamo vse hrvatske, vse slo-
*) Prav lepa in hvalevredna, — želimo ji najbolji vspeh. Vendar prosimo lepo, da slovenski dijaci svoje torbice ne pozabijo, temuč jo zdaj, ko se je preselila k sosedom svojim, v domoljubno zemljo, ko ima tedaj več slobodnega ггака, v kterem se kretati sme, blagovoljno podpirajo v vsacem obziru. Vred
venske, en srbski in en češki, ktere nam delom slavne uredničtva brezplačilno pošiljajo, delom pa jih si smo naročili. Da si pa svest, dragi čitalelj, ludi o koristi našega čitališta, to dokazuje naš časopis „Primorec", kterega med seboj vredujemo, posebno pa naše zabave. Dvakrat nas je že tega leta razveselilo naše društvo z zabavami; nravno, da s petjem in deklamiranjem. Deklamacije bile so pa v jeziku hrvatskem, slovenskem, češkem, poljskem in ruskem. Skoro v ravno tih jezicih, sledile so tudi pesme. Obakrat počastila nas je množica doinorodne gospode obojega spola, kteri so v vsem svoje zadovoljstvo pokazali z gromovitim ploskanjem, Nadjamo se, da bo-demo v kratkem še ktero zabavo imeli.	A. Benigar*).
Novigrdd. (Odlomek iz prijatelskega pisma.) Pri nas je povsod le žalostno. Očetje in matere jokajo, ko jih njih ljubi sinovi ostavljajo, ter morajo stopiti v vojaški stan. Pri nas pod Novim-gradom še vedno po nemški in laški kulturi smrdi, al mislim, da bode ta smrdljivi duh naš dobri veter kmalo zatrl. Bog daj v kratkem !	Jan. S—k.
Spisi v hrvatskem narečju.
Pozdrav „Torbici".
Zdravo zviezdo novog preporoda, Zdravo zviezdo slavjanskoga svoda! Moje Žice zaigraše sad, Zaigraše, da Ti slavu poju, Slavu Tebi, po Tebi i sroju, Udariše u mileni sklad.
Ti goneči kužni duh tudjinstva, Kazuješ se znakom pobratimstva, Jasno svietliS na obzoru nam; A mi željni da se nagrijemo Tvojih zrakali, da Te cjelujemo, Hrlimo u zlatni sloge liram.
*) Srčna hvala! Le dopisujte nam raje v svojem matemem jeziku. Vred
Sakupiše oblači 96 tmasti, Želee Tebe, zviezdo vidjet pasti, Ter Te jedan mrki oblak skr); Nu kad aunce od slobode na Te Bacilo je svoje trake zlate, Opet svic.es, kano njekoč, Ti.
Opet svideš, al' u zemlji bratskoj, Gdje Te Stuju, — u srcu Hrvatskoj, Gdje Te paze, kano biser drag Bud' nam zalog ljubavi gorude, Za kojom nam uviek srce tuče, S kojom gine zlobne mržnje mrak.
Makar da Te mnogi i ukore, Ti nepazi zlobno što govore, Svojom stazom napred samo ic, Za pros vetom do želj ene luke Tebi valja, pa se neboj muke, Jer ceš svrhu, koju žudiš, stid.
Kupi iskre po narodih srodnih, A sa srcah dušah domorodnih I uresi svoje čelo ti m, Pak deš postat sjajnija neg prije, Jer i mala iskra svietli grije, Te deš i Ti jasno svietlit svim.
U to ime Tebe pozdravljamo, Tvoinu licu sada se klanjamo, Grlimo Te srcem, dašom svi, Grledi Te, molimo Te smjerno, Ti nas ljubi, ko mi Tebe, vjerno, Opet skoro lice pomoli!
J, Z.
„Torbica."
„Oj djevice „zlatnih strana'" rUzviše.na ki si toli „Od pjesnikah opjevana, ,fiajsko lice men' pomoli.
„Sidji divnog djevo cara „Sa prestolja svog zlacana, „Gdje ti nove dvore stvara, „Pjesma srdca razigrana !" I кб munja s' tamnog svoda, Kad zatutnji u širinu, Mio-miris zrakom plinu, Uzrok toga preporoda. Predražestno lice sinif, Na labkili se krilih vm&, I odplovi u visinu, Vila lika božan9koga — Jošte slabi šušanj prhnu Iza traga prohodniee; A bezkrajna daleč tamna, Sakri njejno krasno lice.
Posrjed gustih lovorika', Vrh mjestanca vele mila, Zaspaloga uz pjesnika, Stala krasna naša vila, I krasotom svojih usta' Usnuloga poljubila : „Oj pjesniče ja se ustij, „Jer je molbe tvoje sila „Do mog dvora tja doprla „Od kraljestva višjeg gore „Znat češ tajne moje dvore, „Želja bo je tvoja vrla !K U daljine tamno more Ode vila, gdje joj tvore, Slavja zlatne mil — lovore, Kam joj slave pjesui šalju. „Zdravst.vuj vilo! klikni pjesnik „Ljubeznice, zlatnih strana' „Uzor bud' mi glava tvoja, „Lovor viencem ovječana. „Zdravstvuj i ti mili rode, „Tvoja slava nek se ori „U bogatih sjajnih dvori' „Gdje se razkoš s' novcem vode,
„T u kuči siromaka. „Upri sile pjesmo sveta, „Da uzdigneš roda slavu, „1 okruniš svoju glavu !
M. Z *)
Sloga slavuljali.
U zelenoru i lijepom gaju
Sla vulj-ptice mnoge prebivaju,
Pojue pjesmo — sladke pjesme svoje —
Prebivaju, svoje mlade goje.
Tom družtvaucu nišia nezaprieti,
Ništ' nemože sloge ini satreti.
Što če učinit složnima dušmani,
Kad ih sloga — čvrsti bedem — brani ?
Slavulji su zadovoljni sada;
Kad al' eto jada iznenada!
Doletiše črne gavran-ptice,
Prot' sla valjem podju navalice,
Hotedi im slogu razrušiti,
Da uzmogmi laglje uloviti
Pojedine, nego cielo jato ;
No, slavulji nemareei za to,
Svi u skupu odletiše složno,
Milozvučno zapjevaše složno :
„Ptica, koja svog' se jata srami,
Neimade mjesta medju nami!"
Slav. Jag. P.
Kinah.
Hvalila se pjesnikova majka, Posestrimi svojoj govorila: „Oj sestrice moja nerodjena! Rodila sam sinka si pjesnika. Tek što diete mlieka okusilo, Ručicama žice prebiralo, Skladne žice lire skladnoglasne ;
*) „Torbica" Vas moli , da čestoputah primite pero na njezinu korist i Vašu slavu; uvjerena je t>o , da vaši izradki biti (e mirisnimi režami, cvatučimi medju drugimi vjeibanji.	Ured,
Tek Sto diete majČieu zanvalo, Tauario je gr6ce otvorilo, Iz grSca mu pjesan izvirala, Da je ljepše na svijetu nema; Tek Sto diete na nožiee stalo, Lahkim krili hitro odletilo, Odletilo do sunašca sjajuog. Kad sunašce svoje zlato lice O večeri za goricu skrije, Očekujem milenoga sinka: A kad sunce zoricom jutreuom Svoje lice svijetu ukaže, Sinak pjeva uza posestnimi, Posestrirau iz gorice vilu !"
J. Z
Pii topiš nt; ertlee.
(Opisno K. O.)
Nista nemože čovjeka tako razlresti i toliko veselja mu priba-viti, kao putovanje po ludjih i još nevidjenih zemljah, pošto je svoju domovinu cielu ili bar večim dielom proputovao i njezine običaje upoznao. Ovo dobro spoznavajuč moj blagi dobročinitelj odluči pru-žiti mi priliku, da pošto sam bar veči dio naše mile domovine pro-šao, i ine tudje zemlje vidim, te ib s milom domovinom prispodobim.
Sunce bješe več visoko odskočilo kad na kola posjedasmo. Bi-jaše 30. kolovoza. Bili smo tri, a kočijaš četvrti. Prijatelji i znanci bijaliu se sakupili oko naših kolab, da nam lu još zadnji „s Bogom" reknu. Težko mi u istinu bi jase dieliti se od onih krasnih predielah vinorodnih briegovah i cviečem posutih livadah, u kojih sam premda malo vremena, zato ipak vrlo ugodno u svakovrstnih zabavah i setnjah probavio, s prijateljem , mladičem blaga duha , vedra uma, ugodnim i čednim u občenju; romonom mala potočiča nasladjivao i milozvučnim pjesmicam pticah nebeških — kojimi hvalu višnjemu Bogu uzdaju — prisluškivao. Pošto se u kolih svi smjestismo, po-tjera kočijaš konje, te se tako iz varašdinskih toplicah odvezosmo put Varaždina. Zamaknuv za brdo svi mukom mučasmo, svaki bo nješto mišljaše.
Dodjosmo do podnožja čarobna To ni mira. Tonimir zove se jedno brdo na kojem presvietli vel, žup. I. Kukuljevič svoju kuču i imanje ima. Pogledav ga padoše mi na um one blage ure i časi,
It »d sum se čarobnim izgledom preko ravna Medjimurja i njeke česli mile nam domovine Hrvatske, s bielim gradom Varaždinom, nasladjiv^o — u družtvu svoga dobročinitelja, svoga mladoga prijatelj« i njegova otca, Nedade mi se na ino, več sišav s kolah uzpeh st: na vrh Tominira, da si j oš jednorn nasladu čarobna svezora naravi pribavim i ponještn, razstankom uzburkane grudi, ublažim. Nasladiv se krasnim vidikom, sidjoh brzo dolje, vrieme bo siljaše, jer smo kasno iz Toplicah bili pošli, te se bojasmo, da nečemo do podne u Varaždin prispjeti. Na svu sreču bijahu konji dobri, te tako još prije podne u Varaždin dospjesmo, odkale posjetiv njekoliko prija-teljah, u obližnje selo Biškupee odosmo, gdje nas gostoljubni župnik i podu"cidjakon, koji nas več prije pozvao bješe, veoma radostno primi i ugosti. Odručav, zahvalismo se liepo gospodinu župniku na njogovoj gostoljubnosti, a zalim sjednuv u kola odvezosmo se put Nedelišča. U Varaždinu niti nestadosmo, jer nikakova posla nismo imali. Pošto preko Drave predjosmo, pomislih, ved nismo u krilu više mile nam majke domovine, jur smo u tudjoj zemlji, u iudjoj domovini, — nu ne; Medjumurje nije još Ugarska, Medjumurje je samo odlomalt mile naše domovine, ono je rana , koja nikad za-cieliti neče; u njem ori još milozvučno slovo Slavjana, u njem bije još krv Slavah.
Jednokrvna brača odciepiše se od nas misleči, da če im bolje biti u tudjina, nego kod vlastite braee i sukrvnikah; nu pokajati če se! kad več sad počimaju; jer dok smo se dalje vozili opazismo ploče, koje madjarskim nadpisom providjene bijahu sve polupane, što če biti posije? — Malo nezaboravih, da sam naumio put opisivati. ne pako politizirati; dakle da se vratim. Prispjevši u Nedelišče, koje je jednu uru od Varaždina udaljeno, primi nas g. župnik i začastni kanonik nadbiskupije zagrebačke vele prijazno, pa nas i na konaku zadrži, veleči, ako sulra u 9 satih krenemo od njega, da čemo ipak u čakovački kolodvor prispjeti, prije nego se vlak odvozi, koji u Budim ide. Buduč da smo još za rana tamo prispjeli bili, odosmo, da se malo po samomo mjestu ogledjemo, koje nam se dosta prijazno u čini. I crkvu posjetismo , koja je srednje veličine, ljepote nije osobite u njoj. Dok smo tako zabavljali i šetaii, sirirkne se, a mi se povralismo u župnikov stan, gdje nas plemenita večera či-kaše. Po večeri sjedjasmo još dulje vremena razgo varaj uči se, dok najposlje i tornu konac neučinismo , baciv se u naručaj Morfeja. — Rano me u jutro ote njeki rogobor ugodnu snu. Odmah skočim, te obukav se, pohrlim na polje, da vidim što je, i popitam što taj rogobor, koga medjutiin nestade značiti ima. Stanu mi smijati, što ne-
znadoh, da 100 koračajali od župinčkoga stana prolazi željezmca, te dn je lupa i buka prouzročena prošavšim vlakom. Buduč da su se moji suputnioi još po perju valjali, odob da se malo prošečem. Svašta promišljavajuči, pomislih i nehoiice, kako je to, da ovu cr-kvu, koja je tako udaljena od sela iati neobiju i neporobe. Još tako zamišljena nadje mc zvonar, veleči da je njetko erkvu obio i po-robio. Za mala dodje župnik, ja ga sprovedoh u crkvu , da vidim, koliki je kvar. Kad mi lamo, imamo šta gledati. Tat bješe zid pro-bio, da uzmogne vrata otvoriti. 1 druga vrata, koja od željeza bi-jabu , bješe oštetio ; a u sakristiji bijahu sve ladice obijene, osim one, u kojoj su novci bili. Ove nije niti otvarao, misleči, po svoj priliei, kad nije u oslalih ništa našao, težko da što u ovoj jedinoj ima. Odneo bješe samo šest Mili-sviečah , a ruho bijaše sve razba-cano po zemlji. Iz našega razmatranja probudi nas opetovani rogi>-bor veličanstveno kretajučega se vlaka , s toga — izidjosmo, da ga vidimo. U istinu čaroban je prizor, kad množina kolah u slici savi-jajuče se zmije strielohitro željeznim putem teče. Pošto vlak proleli, vralismo se i mi u župnički stan, gdje nas obiljatim doručkom po-služiše. Namirivši tako želudac odvezosmo se u Čakovac zahvaliv prije i ovomu župniku na njegovoj gostoljubivosti.
Došav u Cakovac plati svaki 12 for. za vožnju do Budima, Oko pol li satih oglasi se štropot približavajučega se vlaka, i za čas, eto ti ga stvori se pred nami. Mi odmah poskačemo na kola, da nebi kako zaostali; stanka bo vrlo kratka bijaše. Istom što se smje-stismo, i več se oglasi znak odlazku.
Čudnovate čuti čovjeka obuzimlju , kad se prvi put na želje-znici vozi, kad pomisli, kolike su se nesreče več zgodile; nu po-kraj svega toga ipak je vlak večinom ili robom ili putnici dubko napunjen. Nu, ako bas nezgode, koje se preko godine na željeznici sgode sa nezgodami na kolih se pridesivšimi prispodobimo i u raz-mjer stavimo , opaziti čemo , da nesrctnih neznatan je broj na željeznici prama onim na običnih kolih. Ta misao i mene umiri, a osobito kad sam vidio, da sve uredno ide. Za pol sata dodjosmo do Mure, na kojoj gotovo nikakova mosta neima, osirn dva željeznička, i to jedan kod sela Kotory, a drugi više Gradca, Malo da neza-boravih lan če noga u Gradcu. Za sat dodje se od Mure u Kanižu, mi baš njekako oko podrie dodjosmo, gdje me gromki glas konduk-terov zagluši svojim: „Gross - Kanischa, 30 Minuten". — Tu dakle bijaše vremena za objed; nu svi nesmjedosmo iz kolah, da nas nebi koji nepozvani gost lišio brige radi kabanicah i torbah. Ali nadošli
naš grlali Diomed, u siici konduktera oprosti nas , to bojazni za-tvoriv kola.
Umireni tim odosmo u gostionu , nebi li štogod za izpražnjeni želudac dobili. Okriepiv se malo, pogledasmo iz daljine Kanižu, če-tvrt sata od kolodvora udaljeno trgovište. Kad sam počeo razpit-kivati o Kaniži, budue da nišam mogao sam otiči, da ju vidim, re-koše mi, da je po velika, što i opažih. Nadalje, da ima nižu gimnaziju pod upravom oo. Pijaristah, da je trgovina veoma živahna, nu ponajvišo u rukuh židovah, a najposlje, što ju osobito riesi, jest to, da čovjek samo po najveeoj zimi može suhom nogom proci. Kao što svako skoro mjesto tako i Kaniža ima njeke pričicc, izrne-dju kojih ču, da se dugo ne^adržim, onu o njekoin ljeeniku priobčiti. Liečnik njeki imenom Horvat, bude k jednom vlastelinu pozvan i po njega kočija sa 4 konja poslana. Kad se htjede vratiti spazi, da su samo 2 konja. To rekav, baci kabanieu u kola i zapoviedi, da nju u Kanižu vozi, a sam odje apostolski. O njem se i to pripo-vieda, da je bolestnikom u Toplicah uviek mir toplo preporučao; sžm bi pako sa svojorn četom ciganah dolazio, te u istih rogoborio i halabučio. Morao sam ovo napomenuti, jer je Kaniža njegovo slavno rodno mjesto. — Za ovo sve, (što o Kaniži pripovjedih), neču, držeči se skepticizma , jamčiti, jer je sčitn nevidib, nego samo tudje izvješče naveo. Dok sem razpitkivao, prodje i onih 10 od objeda preostavših časah; a na dano zvinom znamenje uputismo se svaki u svoj vagon. Ali eto jada iznenada! Cetiri sina izraelska posjeli naša mjesta, premda smo ih položenjem naših kabanicah označili bili. Mi stanemo svoje pravo kao stanje braniti; nu zidovi se ne-dadu sa naših udobnih mjestah , več se samo posmjehuju. Tolikoj izobraženosti i uljudnosti nemoguč se oprieti zauzesmo prcostavša mjesta. Na riašu sreču nije to dugo trajalo, jer več kod prve po-stoje odsjedoše. Što nas nad njihovim odlazkom najviše razveseli, bijaše uživanje divna izgleda preko ravna „Balatona", (blatnoga jezera) , ko je se u daljini od 12, а širini od 2 milje poput sinjega mora prostire. Nu, ne samo što ga veličina čini slična moru, nego ima osim toga njeku osobitost, koja dokazuje, da bar podzemno sa morem u njekom savezu stoji. Opada najine i raste svakih 6 satili poput mora, te tako čim osjeku i plimu. Mi dakle iz toga sadimo, da mora sa morem u savezu stajati; nu prosti puk , koji takodjer taj savez tvrdi, osniva svoju tvrdnju na njekoj pričici. Evo je. Pri-povieda se, da se je njeki bačvarski djetič, vozeči se morem u tu-djinstvo , skupa s brodom utopio. Kod sebe je imao bat, na kom njegovo ime uriezano bijaše. Za njekoliko godina uhvatiše u „Bal-
tonu" ribu , u kojoj taj bat sa uriezanim imenom posjedatelja na-djoše. Dakle ta riba je morala, proždrv bat onoga djrtiča, podzemnim putem u blatno jezero dospjeti. Tako puk misli.
Kad sam baš kod jezera, moram spomenuti ribn , koja se u njem pod imenom „fogaš" nalazi. Za nju vele, da joj liigdje para nije. Došav u Peštu, btjedosmo i tu osobitost kušati, te si dadosmo jednu pripraviti, koju vrlo tečnom pronadjosmo; nu ujedno mora-dosino priznati, da se u Savi njoj jednaka ili bar slična pod imenom „mladica" nalazi. — i\Tu, vrieme je, da se k putu vratim.
Željeznica ide uzduš cieloga jezera tik uzanj, te čovjeka groza hvata, kada s jedne strane uz goli brieg, s druge opet tik uz vodu poput munje leti.
Prva postojka uz jezero jest Kes t bel v, njeko poveče injesto, znamenito radi svoje njegda glasovite gospodarske učione „Geor-gicon" zvane. Osim toga ga riesi grad grofa Festetica.
Nedaleko od Kesthele je mjesto, koje za našu povjestnicu malo ne strašnim postade; jer nam ondje malo nepogibe naš slavni i neumrli ban Jelačič. Kad je najme svoje hrabre čete proti Magja-rom pokraj jezera vodio, pozvaše ga Magjari na parobrod, da s njimi ngovara. On, nista zla nesluteci, htjede več, da ide, nu častnici krajiške njeke pukovnije i oklopnikah nepustiii ga. boječi se da ga nebi Magjari, domamiv ga na brod, smaknuli, sto bi se jamačno i dogodilo bilo. Na tom parobrodu bijaše palatin nadvojvoda Stjepan i glasoviti magjarski vodja Pereel.
Nedaleko odtale sa sjevernoza[iadne strane jezera nalazi opatija Benediktinah Tihany. Znamenita radi odjeka. koji čovječju rieč podpuno vrača,
Godine 1804. uhvatiše ribari u „Balatonu" jednoga čovjeka, mogu ga tako nazvati, jer bijaše sasvim sličan čovjeku, samo što je medju prsti plivače kožice imao, poput pticah plivačicah. Isti hude u Kapošvar u grad grofa E s ter h a z y-a donešen, gdje je 3 godine ostao i sve razumjeo, što bi mu rekli; nu govorili nehtjede. Jednom se sgodi, da su k jezeru okrenuta vrata ostala otvorena , a on spaziv svoj elemenat ode i nikad se više pokszao nije. (Takovi pojavi н naravi nlsu ništa osobita). Tako su dvie djevojke u Loiri uhvačene, koje su takodjer čovječju sliku imale, izuzam gore spomenutu vla-stitost. One su običnu žensku odječu nosile, kod stola sjedile i uljudno se vladale. Na dan godovni svoga gospodara, htjeduše i one štogod k svečanosti doprinieti. S loga odoše u bašču, nahvalaše žabah te ih donesoše u sobu , gdje ih gospodaru i njegovoj kčeri,
kojoj su osobito nagnute bile, ponudile. To pripovieda veljki pnro-dopisac Vilhelm.
Isti prirodopisac pripovieda o njokom starcu, koji je siedu brad« imao, te se kod obale „el dorado" vidjevao.
(Nastavit če se,)
'/. a r 11 o 1» a.
I
Vili toj od vika odlučih shiga bit' Službu mil nje dika hoče 1' obljubit'?
„Ljubit'« Sabo Bobali Mišetič. „Jekit"-
Bilo god. 1635. riiekoga proljetnoga jutra. Narav se je istom počela razvijati. Vinova loža , pošto ju je marljivi se)jak obrezao i nakolio, pomoli tek svoje pupolje. Šuma se tek ozelenila; a polja bijahu puna šarena cvietja.
Na drumu, vodečein iz lvaniča u Zagreb mogao bi opaziti momka odjevena čisto i gizdavo na seljansku, gdje koraca mirno i pohotno ogledavajuči se jednako prama sjeveru. Moglo mu je biti od prilike 24 godine. Slasa bijaše ovelika, kosah i brkovah črnili, a lica upravo liepa.
Prešav jur kroz S—le, upita obližnjega seljaka: Imadem li još dugo ici do sela S— ? Seljak reče: Doči češ za pol sala do nie-koga seoskoga puta, kojim potem dobar sat iduci prispjeti češ na svoje injesto. A odkale si, ako smijem pitati, jer mi se po govorit činiš, kao da si jedva koju milju odavle udaljen.
—	Nišam baš iz daleka; idem bo od lvaniča.
—	E, mogo si več lamo biti, t ekne dobri seljak, da si krenuo C-jem, K—oni i U—cem.
—	Zato ču se sada požuriti, rekne, le se udalji.
Razstavši se s ovim, podbrusi pete ni nepazeei, kako se krasno sunašce pomalja, ni neosvrtjuči se na obližnje zemlje, kamo je več vesela pastirčad marvu dognala, ni neobazriev se nn ono djevče pa-slirče, koje si svoje „Stal se jesam rano jutro-1 milo poji, — u kratko — on prolazi neosvrtjuči se nikamo do na obližnja brda, kamo je i svoje korake upravio. Idjaše dobrahna pol sata kadno skrene s druma na seoski put, kakono mu je onaj seljak rekao bio.
Iduči odugo tako, svrati opet s okom na obližnje brdo, gdje opazi na vrhu istoga ovelika kuču i okolo nje vinograd s liepom
baščom. Na podnožju brda šumjela jo vodenica tj oran a jakim potokom, oko kojega se je cieli drvored vrbovJja na zelenožulih sjeno-košah protezao
—	Ha, več te vidim ti rajsko mjestarice, jur te gledam ti pri-prosta, nu —- u moj raj vodeča stazice, još malo, pa ču po tebi ici i doci — tamo — gdje mislim život svoj sprovesti največim svojim blagom ovoga svieta.
Nuto. več stupa navedenom stazom — popinje se poput jelena na brdo — grudi mu se nadimlju, srdce mu bije — hoče da iskoči — vec se je popeo, i u S~u je.
Šarov ga malo neuljudno pozdravi, nu on za to haje i nehaje, več otvoriv bodnička vrata pokuca na sobnih.
—	SI ob od no — začuje iz nutra.
Otvoriv pozdravi staroga gosu sa „hvaljen l^us l*
—	Uvieke — odvrati starac obveseljen nenadanim dolazkom strančevim, te pošto se izrukovaše, uzme starac ovako:
Moj Stevo, deder sjedni, pa mi izpripovjedi, kako je tvoja plemenita obitelj Frankovičah, kako je otac, kako majka, brača i kako napreduje gospodarstvo ?
Stjepan pripovjedaše dragovoljno sve, čim si sjedne pokraj domačine Gjurgja F—ča.
čitatelju! mi se čemo , dok ta dvojica razgovara, razgledati po sobi i upozuati sa Gjorgjem F—čem. Soba je podobro uredjtna, visoka prilično; a u njoj se nalazi ovelik hrastov stol, klupi i sje-dala izgladjena kao i kreveti i ormari.
Za stolom sjedi uz poznatoga nam Sljepana Frankoviča, gospodar Gjorgje F—č, ko ji akoprem do 50 godinah broji, ipak je još čvrst i kriepak, kao da ni je ni 30 prevalio. Bijaše riajimučniji kmet one okolice, buduči mu porodica izumrla , le je sada sam gospodar nad cielom imovinom bivših mnogobrojnih F—čah. Bijaše udovac, a neimadjaše nikakove djetce , do jedinice kcerke Ružice.
Pošlo se upoznasrno š njim, vratimo se k njiliovu razgovoru.
Kadno iin sluga donese zajutrak , izpečena najme suha mesa t oku Dolsčačkoga, udariše oni sad o ovom sad o onom razgovarali, dok im nepretrgne razgovor mlada Kužica, prispjela upravo iz vinograda, kamo je težake na kolilbu povela bila.
To ti je čitatelju, djevče od kakovih sedarnnaest godinah, doista neobične krasote. Svilena marama krijaše joj črne kose; a kite ti okovi mladomu zaljubljeniku prepletene svileno - crvenom vrpcom visjahn joj preko ramenah kao svilen-kosa dražestne Venere. Ustnah
bijaše koraljnih , očiuh i obrvah črnih ovelikih pa jnš k touiu čudi angjevske, doista riedki pojavi resijahu tu vilu Prigorkinju.
Pridademo li, da je i jedinica u bogata otca , to se nečemo niinalo čuditi, što su posjeti mladičah česti bili. Nu ona bi odvažno svačiju ponudu odbila; imajuči bo u mla.ljahnom srdašcu nastanjeno svoje milo i drago, premda ni nerazgovaraše š njim o lom; le ga samo lično i po imenu poznavaše, i jedva je znala, da je neoženjen.
—	Tko je laj ? — upitati če možda tkogod.
Eno ti ga u njezinom domu , tamo za stolom sjedi, le se sa starim Gjorgjern razgovara.
Stjepan nenadjaše za tu ljubav, premda sam zaljubljen; nu danas je upravo došao snubit.
Slupiv u sobu, čim opazi Ružica nenadanoga, porumeni djevo-jačkim rumen-stidom, te jedva pregovori: Bog i dobro jutro. Dao Bog, odvrate oba mužkarci.
Ružiee! preuze stari rieč, koliko je težakah u Dubrovcih ?
—	Dvanaest — odgovori Ružica — bez domačih.
—	Pazi Ružiee, da ih valjano podvoriš — rekne dobri starina, na što se Ružica malo nemirnim srdcetn udalji.
Sad ostade opet Stjepan sam sa Gjorgjern. Medjutim digoše se oba, te odoše u prijateljskem razgovoru, da se prošeču na svje-žeei zraku. Odaljiv se ponješto od kuče udare se nanovo razgovarati.
Prijatelju dragi ! počme Stjepan sve do sada tajih pravi uzrok svoga posjeta, no sad ču vam sve odkriti. Znajte , dragi prijatelju, da sam izza svoga posliednjega posjeta tako vašu keerku obljubio, da sam tvrdo odlučio u vas je za svoju vjerenicu izprositi; a to ti in više, što ine na to nukahu i moji roditelji želeči, u bližnje rod-binstvo sa tako poštenom kučom, te mislim, da mi ni ona neče toga uzkratiti ; a ako neče ona, to je onda jedino vaša odluka preostala, te što vi odlučite ob onom moja sreča zavisi.
Prijateljski listovi.
Zagreb. Dozlogrdilo mladjahnoj „Torbici" po nju nezdravo slovensko, naime pako ljubljansko podneblje, te je odlučila nakon odugoga razmišljavanja, uteči se jednokrvnoj susjednoj brači i nastaniti se u Zagrebu, da zabavlja i Slovence i Hrvate, da bude sa svakoga gledišta narodna, te da uzdržaje ljubav i slogu jednokrvne brače. Sklopiv taj ugovor odvaži se evo „Torbica" stupiti na javnost, da vidi, da li joj susjedno podneblje prija?
Dopadne li joj se naš zrak , ha vit ce se dulje tu, držeči se onoga: „gdje bolje, tu dulje".
Osvanuv „Torbica" u Zagrebu može se, mislim nadati, da de ju domoljubna učeča se mladež naša, kao i riaše susjedne brače podupirati novčano i raznimi članci.
Nadje li se po medju nami koji mladič , kojega su Vile pje-vačice darovi obdarile, neka bi se tirni darovi i na korist „Torbice" poslužio. Osobito veselit če naš, ako „Torbica" čim više prijateljskih listovah donese, da se tim napuni viestnik kratkimi izviešči o stanju učeče se mladeži, da ju potakne na koji narodni koristni podhvat *). „Torbica", ako joj se ove želje izpune neka bude uvjerena, da če učečemu Hrvatu biti tako povoljna, kao što je pa-sltru povoljna njegova torbica puna tečna jestiva. Na rastanku želimo „Torbici", da bi joj bio pravac sasma narodan, a poslovica neka joj bude „Ljubav medjusobna jednokrvne brače jugoslavjanske I"
— In— č.
Zagreb- Srce mi se je razveselilo, kad sain dočuo za rriladu „Torbicu", te nernogu propusliti, da i ja štogod ne donesem. Glavna mi je zadača , da izvanjskim djakom štogod naviestim ; nu što da pišem ? o zagrebačkom blatu? O njem može svaki pripoviedati, koji ga je vidio; o jugoslavenskoj akademiji? o njoj može svaki čitati u novinah; ili o izvanjskom svietu? — Znadent dobro, da ima djak više prilike da so upozna sa starim svietom, čitajuči Caesara, Salusta, Ksenofona , Demostena itd., nego li s novim. Hoču dakle o mojoj brači, o d j a c i h pripoviedati, a oni mi neče zamjeriti, ako što i više rcknem, nego li u ovaj par očekuju. Vrlo sam radostan, što sam opazio napredak u ljubavi prama narodnosti; to je dokaz, da shva-čamo duh vremena, i da se več i slabe nase sile pripravljaju, kako če jednom zamjeniti stanje domorodce i poprimiti kormilo domovine. Stari su Špartanci več diete u sedtnoj godini morali dati u zavod, da si ojača i uvježba tielo, jednom riečju: da diete postane junakom, koji nežali krvi proliti, ni istoga života dali, ako to korist domovine zahtieva. Špartanci morali bi biti primjer, što se tiče ljubavi i požrtvovanja za domovina svim današnjim narodom. Rekao sam, da shvačamo duh vremena, pa nebi li toga i dokazati mogao? Pilomci nadbiskupskoga siroiišta izdavaju liepi i koristni časopis „Smilje" kao i njeki vanjski malenu, nu zabavnu „Uspomenu", ali zašlo
*) Veoroa čemo biti zahvalni svim cesti lini dopieateljem, te ih viekovito u uspo-meni sačuvati. A mi čemo po svih močih gledati, da „Torbicom" zadovoljimo i Slovence i Hrvate.	Ure d.
biva sve to tako tajno, kao da se boje? Za „l/spomenu", koja ako-prem je več IV. tečaj doživila, neznade ili niti od samih djakah, kako sam doznao, više od desetorice. — Sadašnji je viek, viek borbe, i to borbe duševne, a tko se unapred za tu borbu nepripravi, morati če podlcči svomu protivniku. Žalostno je, da ovdašnji djaci neimaju nikakova dmžtva, n. pr, čitaonicu svoju, gdje bi se mogli, neza-nemarivajuč drugih predmetah, vježbati u stvarih na domorodstvo spa-dajučih , i jačati si mladjahne sile. Imade mladičah, kojim su umovi bistri i za književnost sposobni, te bi mogli uz marljivo vježbanje do književne savršenosti doprieti; nebi li im se u tom domorodnimi družtvi doskočdo? Dobra volja i težnja za korišču neima se sigurno bojati ničesa. Da samo primjer navedem, kazati ču, kako na Rieci imadu svoju čitaonicu, te se tu sastaju, vježbajuč se u svih strukeh. znanstvenih , osobito pako u govorničtvu. U tu čitaonicu donesoše svaki po koju knjigu, te se ih je več liepi broj sakupilo. Pa ako se ti m nista drugo nepostigne, nego što se mnogo knjigah sakupi dobrovoljnimi darovi, več je svrha postignuta; jer bi se sakupljene knjige mogle dati javnoj kojoj knjižnici. Nebi li tnladež več tim pokazala rodoljublje svoje? Netnislim, da bi tko bio, koji nebi toga hotio priznati. Saznso sam, da je mladež riečke gimnazije ove go-dine u svojoj čitaonici imala više deklamatornih zabavah, gdje se je deklamiralo u svih slavjanskih jezicih osim bugarskoga; no kaže se, da če se u buduče i u bugarskom jeziku deklamirati. Žalostno je, da mi, koji bi morali u domorodnih podhvatih prednjačiti mladeži naše domovine, uišta takova neimamo. Meni nepreostaje ino, nego na d a — ako nebude i sada varalica! Ovc je godine broj gimnazijalne mladeži znatno narasao; to je znak, da se uvidja, da su znanosti uajpreče potrebe, a ja mislim: što je osamljenu put-niku u tamnoj noči svjetlo suuašca , što je žednu studeno i čiste vode puno vrielo: to su znanosti narodu. Učite se dakle, bračo, na-stojte oko naukah; jer je vriero6 berbe blizu, gdje se budu tražili stostruki plodovi usjeva.	—a—.
Lika Čuvši, da co jur od lani poznata „Torbica* izlazili nemogoh ino, da vam njekoliko riečih iz moga miloga zavičaja ne-|avim. Osobito važne novosti ovdje nema. Vrieme je liepo kakvoga se ni najstariji Ličan nesieca. Jutro več rano tjera marljivi Ličan svoju marbu na psšu i izlazi na polje, da si ono malo zemlje obradi, da u jesen neinora stradati,- Realna učiona u (Jospiču dobro na-prieduje; učenici bo veseljem u nju ulaze, a učitelji nastoje što više svojoj dužnosti zadovoljiti. Ovdašnja pukovnička škola (Regiments-jSchule) naprieduje takodjer bolje nego prije; akoprem se naš jezik
žalibože neuči, ipak njekeji m ari ji v i ji mladici nastoje, da se u milom materinskom jeziku uvježbaju, — Puk je ovdje veoma pobožan, te u ovo korizmeno vrieme polazi marljivo crkvu , gdje ovdašnji g. duhovni pomočnik svojim liepim propoviedanjem uzhiruje hrabre Li-čane i dobre Ličanke, a osobito budi narod na pobožnost slavenska misa, koja se kako jur poznalo , hvala Bogu , kod nas još zatrla nije. Ovdašnji g. župnik, več je sasvim ostario, te se samo kad kad vidjeva. Bog mu plati njegova dobra diela, koja več mnogo godinah svojim viernim župljanom čini,
Senj. (Ulomak iz prijateljskega lista.) Senjska gimnazija malo ima djakah; pa i od toga inaloga broja malo ih je, koji svoje ljube. Tako je; tako je valjda sudbina htjela! S toga se i nečudite, šlo čete na domoljubni poziv malo odziva*) u senjskih djakah nači. Bog!	M.
Seilj. (Ulomak iz prijateljskega lista.) Čim začuh glas iz Zagreba o „Torbici", poprimih se umah veselo posla. Nu, ako mi ov»j baš po volji neizpade, to nije moja krivnja. Budite uvjereni, da sam sve moguče činio, da svrhu postignem; ali — badava. Znam, da čete se začuditi malenomu broju predbrojnikah ; nu, — ni na s nije mnogo. Nastojah iz petnih žilah, da i kod ovdašnjih gradjanah nje-koliko predbrojnikah sakupim; nu žalibože — jalov mi trud! Vele me pako neugodno dirnu , kad mi se na Vaš poziv iz ovdašnjega sjemeništa nitko neodazva Duh je ovdašnje gimnazije prilično odu-ševljen za narodno stvar, i ja se nadam , da če s vremenom još bolj i biti.	M, K.
Kako daleho može se doci iifemačkiiu jezikom?
Vozio se Niemac po Hrvatskoj, Vozač ga slučajno dovede pred njeku baru. Buduč da nije znao, kako je bara duboka, upila obližnjega čobanina ;
„Hoču li moči preči tu grabil?" „*Ако znadete njemački moči čete"", odvrati čoban. —
German dade znak vozaču , da tjera. Nu , eto jada! čim on u nutru, več nikud nikamo ! Niemac udri psovati kukavnoga čobana na sva usta. „Nišam ja kriv", branjaše se čobanin. „Ta onoinad mi djed pripoviedaše, da se može njernačkim jezikom cieli sviet proči; a ja sam dakle mislio, da čete i vi tu baru pregaziti moči, buduč mi kazaste, da znadete njemački.	—In—c.
*) J.pak dobismo 50 predbrojnikah. Doduše i a »enjsku gimnaziju Josta. Ured,
Kako tlalfeč more se priti z nemškim jezikom?
Vozil se je Nemec po Hrvatski. Voznik ga slučajno pripelje pred neko jamo. Ker pa nije vedil, kako je jama globoka , vpraša bližnjega pastirja: „Bodem li mogel preiti to jamo?" „„Ce znate nemški, mogli bodete"". zavrne pastir.
German da vozniku znak, da tera. No, lej jeze ! kakor oni v jamo, niso ne naprej ne nazaj mogli. Nemec začne preklinjati revnega pastirja iz cele inoči.
„Nisem jaz kriv", brani se pastir. „Unkrat pripovedoval mi je ded, da se z nemškim jezikom more preiti celi svet, a mislil sem toraj, da bodete tudi vi to jamo mogli pregaziti, ker ste mi rekli, da /.nate nemški.
Opazk «1.
Naj še tukaj dodamo, kar v uvod več nismo mogli, da, kdor želi „Torbico" iz Zagreba po pošti dobivati, zna se tudi pismeno obrniti s priloženo naročnino do „Torbič-nega" vlastnika Ni ko me da Ravni kar-a, pravnika kr. tukajšne akademije. Po taki poli morejo se ludi pošiljati naročniki. Vse spise in dopise sploh bi pa vendar raje tako prejemali , kakor smo že popred omenili. Vlastnik in vrednik.
Listnica.
(Slov.) Gosp. J. T. v Lj.: Zelo narn je žal, da že v ta zvezek nismo kaj Vaših stvari uvrstiti mogli. Prosimo, pišite. — Gosp. Orosl. Bistr.: Ste li naš list prejeli V Cuduo nam bi se drugače vidilo, da ste tako tiho. Prosimo, ne odrecite иаш tudi letos urnih Vaših rok. — Gosp. I. R. v Lj. : Ravno tako. — Gosp. A. B.: Kar nam o „Torbičnem" napisu pisarite, ne moremo biti Vaših misli, dokler smo to, kar smo. To povejte tudi vsiiu, v kteeih ime ste nam svetovali in ne pozabite, da vsacemu človeku mora njegova domovina naj ljubši biti, in, če ga nekteri še tako pisano gledajo, ako je pravi patriot, ne sme odje-njati. O Vaših dijacih mislili smo pa veliko več , kakor je resnica. To moramo žalostni reči.
(HrV) Gosp. L. M. vi S.; Vrlo nas uzradovase Vaš list — ipak tako d u g i h pjesmah ne ruožemo umali upotriebiti. Molimo šta drugoga. — Gosp. M. K.: Predbrojnike primismo sa zahvalnostju. Molimo Vas, da i dalje primite posao, te razdielite torbice, šta više pismeno. — Gosp. Slav. Jag. P.: Vaše pjesme čemo rado primati u našu „Torbicu", osobito, jerbo su, kao što kažete, Vaši prvenci. Samo tako napried! Vidimo, da Vas je Bog nadario umom pjesničkim, a Vi ga morate pako čestoputah upotrebljivati, ako neee.te, da Vam se izgubi. Budite zdravi i sretni1