Arheološki vestnik (Arh. vest.) 44. 1993, str. 29-44 29 Uvodna razprava za posodobitev kronologije mlajšega pleistocena v Sloveniji Starejši in srednji vviirm Ivan TURK in Tomaž VERBIČ Izvleček Prispevek podaja zgoščen pregled evropskih kontinuiranih kronologij mlajšega pleistocena s poudarkom na zgodnjem in srednjem glacialu. Obravnava globokomorske usedline, fosilni led, pelodne in puhlične profile. V zameno za klasično diskon-tinuirano alpsko kronologijo s tremi wiirmskimi stadiali in dvema interstadialoma predlaga novo kronološko shemo (si 11), ki sloni na kontinuiranih kronologijah. V novo shemo zaenkrat še ne uvršča slovenska paleolitska najdišča Abstract The contribution gives a concise outline of European continuous chronologies of Upper Pleistocene, with special emphasis given to its early and middle glacial stages. Included is a discussion of deep-sea sediments, fossil ice, and pollen and loess profiles. Instead of the classic discontinuous alpine chronology consisting of three Wiirm stadials and two intersta-dials, a new chronological time-scale is proposed (fig. 11), based on continuous chronologies. The Palaeolithic sites of Slovenia have as yet not been classified according to this new time-scale, however. V spomin prof. Srečku Brodarju (1893-1987) Zahvale: Kritične pripombe k osnutku besedila sta dala dr. A. Šercelj in dr. M. Šifrer. Zato se jima avtorja članka najlepše zahvaljujeva. Hvaležna sva tudi Š. Goričan, ki nama je preskrbela del težje dostopne literature, B. Justin, ki je natipkala tekst in potrpežljivo vnašala vanj številne popravke, ter T. Korošec, ki je pomagala pri slikovni opremi. UVOD Minilo je 25 let od zadnjega pregleda razčlenitve pleistocena izpod peresa nestorja slovenske paleolitske vede S. Brodarja (1967). Od tedaj pa do zdaj se je zvrstilo toliko novih dognanj, da je nujno aktualizirati stanje na področju mlajšepleistocenske kronologije v Sloveniji. Zaradi obsežne in zapletene snovi sva se omejila na naslednje: - Nisva se ukvarjala z zgodovino kronoloških sistemov, ker so jo že predstavili številni drugi avtorji (Brodar 1967; Fairbridge 1972; Kukla 1977; Woillard 1978; Cook 1984; Allsworth-Jones 1986, 33 ss). - Zaenkrat sva obravnavala samo kronološko najbolj problematična odseka zadnje ledene dobe: starejši in srednji wiirm.1 - Za izhodišče sva vzela kronologije geoloških formacij. Zato se zaenkrat nisva ukvarjala z arheološko (paleolitsko) stratigrafijo (kronologijo). - Pri izbiranju snovi naju je vodila misel, da je kakovostna kronologija samo kombinacija relativne in absolutne kronologije, v kateri se obe ujemata in ena drugo potrjujeta. Taka kronologija ne sme biti sestavljena iz več profilov (diskontinuirana kronologija) (si. 1), temveč mora temeljiti na enem neprekinjenem profilu (kontinuirana kronologija) (si. 3-6). Imeti mora tudi dobro preizkušene korelacije z drugimi profili. Te pogoje izpolnjujejo nekateri profili fosilnega ledu ter globokomorskih, puhličnih in limničnih usedlin, ki so zanesljivo medsebojno povezani na podlagi paleomag-netizma in vulkanskih pepelov. Na koncu predlagava nekatere bistvene spremembe v nomenklaturi in pojmovanju poteka vviirmske pole-denitve, ki se ne skladajo s posameznimi dosedanjimi pogledi slovenske paleolitske stroke, tradicionalno navezane na nemški strokovni krog. Če je bila nemška stroka v času, ko je S. Brodar napisal zadnji pregled pleistocenskih kronologij, še vodilna na tem področju, zdaj gotovo ni več. To je dejstvo, ki ga moramo vsekakor upoštevati. SI. 1: Hipotetične palcoklimatske krivulje za wiirmsko poledenitev v Alpah (a. b) in weiehselsko poledenitev v severni Evropi (c) (Gross 1964; Welten 1982 a). Fig. 1: Hypothetical palaeoelimatic curves for the Wiirm glaciation in the Alps (a, b) and the Weichsclian glaciation in Northern Europe (c), according to Gross 1964 (a) and Welten 1982 a (b, c). RADIOMETRIČNI TEMELJ KRONOLOGIJE Temelj vsake kronologije je časovna lestvica, ki je,'( lahko »absolutna« in relativna ali samo relativna.2 Za pleistocensko geološko dobo jo lahko dobimo z vrsto radiometričnih in drugih metod datiranja (cfr. Geolo-gie de la prehistoire 1987). V kronologiji mlajšega pleistocena se uporabljajo predvsem naslednje fizi-kalno-kemične metode: izotopska sestava kisika (6lsO), paleomagnetizem, magnetna susceptibilnost, termoluminiscenca (TL), elektronska spinska resonanca (ESR), diageneza aminokislin in radiometrični postopki v pravem pomenu besede, kot so: radiokar-bonski (14C), uranove serije (npr. "°Th/"4U), kozmo-geni berilij ("'Be) in drugi izotopi. Na izotopski sestavi kisika sloni izključno kronologija globokomorskih usedlin in fosilnega ledu. K njej se bova vrnila v posebnem poglavju. S paleomagneti-zmom. termoluminiscenco in magnetno susceptibilnos-tjo so datirani zlasti puhlični, redkeje limnični sedimen-ti, o katerih bova spregovorila v nadaljevanju članka. V mlajšem pleistocenu poznamo samo eno paleomag-netno epoho, imenovano Brunhes. Znotraj nje je več krajših paleomagnetnih obdobij, ki jih označujejo pa- leomagnetni dogodki s posebnimi imeni. V starejšem in srednjem wiirmu sta bila ugotovljena samo dva, dokaj zanesljivo datirana, paleomagnetna dogodka: Blake (105 ti p.s.) in Mungo ali Meadowcliffe (29,5-30 ti p.s.). V kronologiji mlajšega pleistocena sta najpogostejši metodi C in Th/U. Zlasti prva je tudi najbolj preizkušena in z uvedbo masne spektrometrije (AMS) še bolj uporabna kot prej (Taylor 1987). K obema metodama se bova vrnila v posebnih poglavjih. '"Be se uporablja predvsem za datiranje geomorfo-loških površin in fosilnega ledu. Drugi postopki so v kontinuiranih kronologijah uporabljeni redkeje. V wQrmskih usedlinah v Sloveniji so bile doslej uporabljene naslednje radiometrične metode datiranja: ' C (konvencionalni postopek in AMS-postopek), Th/ U in "'Be (Turk 1989; Nelson 1991; Šifrer ustno). Nobena od naštetih fizikalno-kemičnih metod datiranja ni popolnoma zanesljiva. Zato posamezne radiometrične kronologije niso primerljive absolutno, ampak v večini primerov samo relativno. V šestdesetih in sedemdesetih letih je slonela absolutna kronologija zadnjega glaciala skoraj izključno na radiokarbonskih datacijah, ki so se izkazale za premlade. To še zlasti velja za datacije, starejše od 35 ti p.s. (Evin 1990). Radiokarbonska kronologija je namreč omejena v sami metodi: nenadzorovana pomladitev visokih radiokarbonskih starosti glede na dejansko (pravo) starost datiranega materiala. Posledica so bile prekratke kronologije, ki so jih z razvojem radiome-tričnih metod datiranja stalno podaljševali (Gross 1964; Hammen van der, Wijmstra 1971; Mania, Toep-fer 1973; Grootes 1978; Woillard, Mook 1982). Aktualno kronološko stanje je takšnole: Povsod po svetu je zelo zanesljivo radiokarbonsko datiran vrhunec glaciala (ok. 20 ti p.s.) in prehod iz srednjega v mlajši glacial (ok. 25 ti p.s.). Dokaj zanesljive so tudi datacije začetka glaciala oz. prehoda iz zadnjega interglaciala v starejši glacial (ok. 115 ti p.s.) na podlagi uranovih serij. Celotni glacial je trajal približno 100.000 let, interglacial pred njim pa samo 10.000-11.000 let. Po dogovoru se glacial začne s prvo globalno ohladitvijo (ok. 115 ti p.s.) po interglacialnem vrhuncu in konča s prvo globalno otoplitvijo (ok. 15 ti p.s.) po glacialnem vrhuncu (Woillard, Mook 1982; Broecker, Denton 1990) ' Po geološki klasifikaciji sledi glacialnemu vrhuncu še pozni (kasni) glacial, ki se konča 10 ti p.s. Zadnji interglacialni/glacialni ciklus je dobro sinhroniziran z orbitalnimi spremembami po izpopolnjeni Milankovičevi teoriji o poteku ledenih in medledenih dob. PREGLED KONTINUIRANIH KRONOLOGIJ Kronologije globokomorskih sedimentov, morskih teras, fosilnega ledu in orbitalnih spremenil) Prednost morske kronologije pred kopenskimi kronologijami je v njeni globalnosti. Morje obsega 71 % površine Zemlje in odločilno vpliva na klimo. Razen tega se zelo enotno odziva na zapletene klimatske spremembe, ki jih lahko povzročijo astronomski dejavniki (Broecker, Denton 1990). Različni zapisi teh odzivov niso tako izkrivljeni in kompleksni kot kopenski. Zato se dajo med seboj lažje primerjati. Vendar se da v morskih usedlinah posredno spremljati samo temperaturni zapis (f>1K0), t.j. volumen akumuliranega ledu in temperaturo morske vode. Klima pa je določena razen s temperaturo tudi z vlago in z gibanjem zraka. Za globokomorsko kronologijo je značilna global-nost in velika popolnost zapisa (kontinuiteta), kar je v kopenskih profilih redkost. Kronologija sloni na določenih posebnostih (Rognon 1987), zaradi katerih je ne moremo enostavno vzporejati s kopenskimi profili. Pomembno je, da se ujema s s kronologijo fosilnega ledu na Grenlandiji in Antarktiki, ki zajema enake dogodke, t.j. akumulacijo in taljenje celinskega in morskega ledu (Dansgaard et al. 1971; Jouzel et al. 1989). Na podlagi vulkanskega pepela imamo tudi dobre korelacije med globokomorskimi usedlinami in grOnlandskim ledom (Ram, Galley 1991). Ideja o globokomorski izotopski kronologiji (GKX>0 m ........ Ml HOLOCENSKA TLA SO 5« i ti p.s. 20 40 60 80 100 120 TOPLO (tla) (GH) (Holocen) MRZLO (akumulacija puhlic) 0.5 tOOmm/lato _i_l_l—i—l—I l I I * TJ o z m H 3J O S * o > z H Z TI C 3J J3 > z O 33 > O H o z sg + Gi dogodkom (Maruszczak 1987; Chaline, Jerz 1984). Celotni kompleks lahko ustreza izotopski(m) (pod)stopnji(am) 5e - 5c. Sledi počasna akumulacija bazalne mlajše puhlice (LMn) (TL 100-80/75 ti p.s.), ki pripada že zgodnjemu vislskemu glacialu, za katerega so značilne manjše kriogene strukture in nastanek interstadialnih tal Gi/LMn (TL 80-75 ti p.s.). LMn in Gi/LMn lahko ustrezata izotopski stopnji 5 oz. pod-stopnjama 5b-5a. Spodnja mlajša puhlica (LMd) (TL 80/75-42/37 ti p.s.) se je sedimentirala še nekoliko hitreje. Obsega starejši vislski pleniglacial, za katerega je značilen, poleg puhlice, tudi diskontinuiran permafrost z globokimi lednimi klini. LMd lahko ustreza izotopski stopnji 4 in starejšemu delu stopnje 3. Inter-stadialna tla Gi/LMd (TL 42-37 ti p.s.) pripadajo začetku vislskega interpleniglaciala, ki ga sestavljata še srednja mlajša puhlica (LMs) (TL 40/37-30/28 ti P-s.) in interstadiala tla Gi/LMs (TL 32-28 ti p.s.). Za ves interpleniglacial so značilne psevdomorfne kriogene tvorbe in morda diskontinuiran permafrost. Puhlica LMs se je sedimentirala precej hitreje kot prejšnji puhlici LMd in LMn. Vsebuje tudi ostanke globokih lednih klinov. Interpleniglacialni kompleks lahko ustreza mlajšemu odseku izotopske stopnje 3 in začetku stopnje 2. Zgornja mlajša puhlica (LMg) (TL 28-15/12 t' p s.), s holocenskimi gozdnimi tlemi se je sedimentirala najhitreje. Zanjo so značilni ostanki najglobjih lednih klinov in kontinuiran permafrost. Sicer homogena puhlica LMg je ponekod prekinjena z enim, največ tremi komaj zaznavnimi pedogenitskimi horizonti. Pripada mlajšemu vislskemu glacialu. Puhlica LMg zelo verjetno kronološko ustreza izotopski stopnji 2. Tipična puhlica se je sedimentirala ves zadnji glacial; tudi v interstadialih. Hitrost sedimentiranja je naraščala proti vrhuncu glaciala, ki je bil dosežen ok. 20 ti P-s- (cfr. višek aridnosti v Guiot 1990, fig. 4) (si. 9) Sedimentacija je bila močno upočasnjena v interstadia-•ih. Celotni puhlični glacialni ciklus obsega 4 intersta-diale in prav toliko puhličnih faz, od katerih je zadnja najbolj izrazita. Štirje puhlični interstadiali se dobro ujemajo z zaporedjem interstadialov v kontinuiranem jezerskem profilu Konigsaue (Mania, Toepfer 1970), kjer je dvodelni interstadial Konigsaue IV z lesom zanesljivo radiokarbonsko datiran 32.500 ± 2600 p.s. (cfr. Evin 1990). Druge radiokarbonske datacije za proltl Konigsaue pa so po najinem mnenju veliko premlade. Zelo verjetna se zdi korelacija Konigsaue I V (Mania, Toepfer 1970) - Gi/LMs • nterstadialna tla po Maruszczaku (1987) - Denekamp (Zagwijn 1974). •z globalnega kronološkega vidika so važni tudi nekateri ukrajinski, moldavski in drugi puhlični profili (npr. Molodovo). Nekateri med njimi so zanesljivo palinološko analizirani, vsebujejo pa tudi srednje in mlajše paleolitske najdbe (Bolikhovskaya 1987; Velichko et al. 1987). Čeprav vseh ne prištevamo med tipične eolske puhlice, se globalno dobro ujemajo s kronološkimi shemami na podlagi kontinuiranih globo-komorskih in pelodnih profilov. Težje pa so korelacije med samimi profili in sploh s srednjo Evropo (cfr. Maruszczak 1987), predvsem zaradi uporabe različnih radiometričnih metod datiranja, kar ima za posledico neenotne kronološke lestvice (cfr. Šelkopljas et al. 1986 in Bolikhovskaya 1987; Velichko et al. 1987). Tako je npr. interstadial Brjanski v srednjem valdaj-skem glacialu radiokarbonsko datiran 24-32 ti p.s. (Bolikhovskaya 1987; Velichko et al. 1987), termolu-miniscenčno pa 35-47 ti p.s. (Šelkopljas et al. 1986). Kljub temu ga nekateri sovjetski avtorji poskušajo vzporejati z interstadialoma Paudorf oz. Stillfried B ali Denekamp v srednji in severni Evropi. Po drugi strani pa so termoluminiscenčne datacije za starejši valdajski glacial, ki so podprte še s paleomagnetizmom (dogodek Blake), verjetno pravilnejše od bistveno krajše radiometrične kronologije. Tako je zadnji inter-glacial (Prilukski ali Mikulinski ali Mezinski) termolu-miniscenčno datiran 150-110 (100) ti p.s. (Šelkopljas et al. 1986). Začetek valdajskega glaciala pa je po radiometrični kronologiji ok. 70 ti p.s., kar se nama zdi bistveno prepozno. V nasprotju z Maruszczakovo (1987) stratigrafsko shemo imamo v Ukrajini v valdajski poledenitvi samo dve fazi sedimentiranja puhlice, ponekod v Rusiji pa tri, ki jih prekinjajo interstadialna tla različnih debelin in tipov (Šelkopjas et al. 1986, Velichko et al. 1987). Po Bolikhovski (1987) imamo v zgodnjem Valdaju tri interstadiale in prav toliko v srednjem glacialu, kar bi se ujemalo s severnoevropsko pelodno kronologijo. Vsi interstadiali so vidni v pelodu in v pedogenetskih horizontih puhličnih sedimentov SI. 10: Paleotemperaturna krivulja puhlic in fosilnih tal v Rusiji (Velichko et al. 1987). Fig. 10: Palaeotcmperature variations on loess-soil formations in Russia, after Velichko et al. 1987. ti p.s. 100 MEZINSKI PEDOKOMPLEKS 22 li >-N < 5 Ukrajine. Geološka členitev je bolj enostavna, saj priznava v zgodnjem in srednjem glacialu samo dvoje interstadialnih tal, ki ustrezata interstadialu Kruticki in bolj kompleksnemu interstadialu Brjanski (Šelkop-ljas et al. 1986, Velichko et al. 1987) (si. 10). Iz interglacialnih tal Mikulinski in interstadialnih tal Kruticki je sestavljen t.i. kompleks Mezinski, ki ga prekinja kratko hladnejše obdobje s puhličnimi sedimenti. Za puhlične profile na nekdanjem periglacialnem področju in v bližini so za vse faze valdajske poledenitve značilne kriogene strukture. S tem kratkim pregledom puhlične kronologije zaključujeva izbor globalnih kontinuiranih kronologij mlajšega pleistocena in prehajava k uvodni razpravi o regionalni diskontinuirani kronologiji v Sloveniji in alpskih deželah v soseščini. RAZPRAVA Globalna nihanja klime v mlajšem pleistocenu so po zaslugi eksaktnih znanosti tako dobro poznana, da večjih sprememb v njihovem poteku v kratkem času ne moremo pričakovati. Nobena evropska regija, vključno s Slovenijo, zato ne more značilno odstopati od splošno ugotovljenega poteka zadnje ledene dobe. Ta je bil povsod po svetu takšenle: relativno neznatne postopne spremembe na slabše s posamičnimi skokovitimi poslabšanji in izboljšanji v starejši fazi, izrazito in hitro poslabšanje v začetku srednje faze, rahlo izboljšanje v srednji fazi, največje postopno poslabšanje v mlajši fazi. ki mu sledi zelo hitro izboljšanje in normaliziranje stanja. Srednja faza je, kljub rahlemu izboljšanju, samo prehod v mlajšo fazo in v absolutni glacialni vrhunec. Sedanja razlaga poteka zadnje ledene dobe se bistveno razlikuje od starejših razlag po tem, da poudarja izrazit trend naraščanja glaciala od njegovega začetka proti koncu, kar prej ni bilo opazno (cfr. si. 1 in 3-7). Razen tega so bili prej precenjeni (po moči in trajanju) interstadiali srednjega in mlajšega wtirma. Za Slovenijo se je uporabljala v »globalnem smislu« vse do zdaj t.i. alpska kronologija, ki temelji na domnevni »popolni razčlenitvi« vviirmske ledene dobe (cfr. Brodar 1967). Njena glavna pomanjkljivost je, da v alpskem in predalpskem svetu, žal ni raziskanih kontinuiranih geoloških zapisov, ki bi potrdili tako popolno razčlenitev. Vse regionalne kronologije s tega področja so bolj ali manj diskontinuirane in zato ne morejo dati zanesljive celovite slike o poteku wiirm-skega glaciala (cfr. Gross 1964; Ivanova 1972; Welten 1982a). Tridelna členitev wiirma7, ki je v Sloveniji še vedno močno zasidrana, ne pride več v poštev, kot je razvidno iz pregleda globalnih geokronoloških shem in teorije orbitalnih sprememb. Wiirm bi lahko danes teoretično razdelili kvečjemu na dva ali štiri mrzle vrhunce (stadiale) in njim ustrezne toplejše presledke (interstadiale). Evidentno je, da glaciološki zapis v Alpah in v Fenoskandiji ni popoln in da vsebuje številna protislovja (cfr. Morner 1981), ki so lahko tema neskončnih razprav. Ker klasična alpska krono- logija wiirmske poledenitve nima stratotipov, ki bi ustrezali sedanjim normativom, se pridružujeva tistim, ki so jo zavrnili kot neustrezno (Brunnacker 1975; Kukla 1977; Cooke 1984; Rousseau 1990). V nadomestilo predlagava kronološko shemo, ki sloni na globalnih in kontinuiranih kronologijah in upošteva stanje raziskav na Slovenskem in v alpskem sosedstvu (si. //)■ Za zadnji interglacialni/glacialni ciklus se ohranijo že ustaljena stara imena za kronostratigrafske podseri-je, in sicer: riss/wiirm (RAV) in wiirm (W). Wiirm ima tri stopnje: starejši ali spodnji, srednji in mlajši ali zgornji wiirm, ki so strogo kronološke in brez posebnega klimatskega predznaka. Za ves wiirm je značilna hladnejša klima od sedanje in od zadnje interglacialne klime. Predlagava novo, daljšo časovno skalo, po kateri obsega celotni wurm ok. 100.000 let8. Riss/wiii m je bil relativno kratek in se podrobneje ne deli. Možna je tudi takšnale členitev wiirma na štiri podstopnje (odseke) s klimatskimi predznaki: Starejši wiirm obsega še relativno topel zgodnji glacial z dvema stadialoma in dvema »toplima« interstadialoma.'' Stratotip je Samerberg na Bavarskem (Griiger 1979; Chaline, Jerz 1984). Za zgodnji glacial ni v Alpah nobenih geoloških znamenj poledenitve, pač pa imamo zanjo dokaze v palinostratigrafskih zapisih iz prvega »stadiala« po riss/wiirmu (cfr. Welten 1981, 1982a,b; Beaulieu, Reille 1989). Srednji wiirm se deli na starejši pleniglacial ali I. pleniglacial in na srednji pleniglacial ali interplenigla-cial. Prvi pleniglacial je opredeljen kot stadial. Lahko bi ga imenovali tudi srednjewiirmski vrh (SWV). Stratotip je Samerberg (prav tam). V tem času je prišlo verjetno tudi do prve izrazitejše in dolgotrajnejše poledenitve v Alpah (Welten 1981; Beaulieu, Reille 1989; Accorsi et al. 1990). Ker je bil starejši pleniglacial vlažnejši od mlajšega (cfr. si. 7 in 9), ni izključno, da je bila poledenitev na jugu in zahodu Alp najbolj obsežna prav v SWV. To potrjujejo tudi novejše ugotovitve v Sloveniji, temelječe na data-cijah tal na radovljiških ledeniških sedimentih z berili-jevo metodo (ustni podatek M. Šifrerja). Južno od Alp se je začela tedaj odlagati puhlica (Accorsi et al. 1990; Baroni et al. 1990; Chiesa et al. 1990; Cremaschi et. al. 1990). Prišlo je tudi do večje regresije Jadranskega morja (Cremaschi 1990), kar se dobro ujema z ugotovitvami vrtine KET 8218 v Otrantskih vratih (Blanc-Vernet. 1988). Interpleniglacial je kompleksno sestavljen iz več »stadialnih« in »interstadialnih« palinostratigrafskih enot, ki v alpskem področju še niso poznane ali opredeljene. V nasprotju s srednjim wiirmon po Grossu (1964) obsega zdaj srednji wiirm tudi celotno (dobro dokumentirano) prvo poledenitev v Alpah (I. pleniglacial ali SWV). Vrtina KET 8218 iz Jadranskega morja kaže izotopsko stopnjo 3 kot globalno hladno, vendar so zanjo značilne tudi toplejše oscilacije (prav tam). Mlajši wiirm obsega mlajši pleniglacial ali II. pleniglacial, ki je najbolj mrzla faza wiirma. Drugi plenigla- cial je opredeljen kot stadial in bi ga lahko imenovali tudi mlajše- ali zgornjewiirmski vrh (MWV ali ZWV). Stratotip je Baumkirchen pri Innsbrucku (Fliri 1973; Chaline, Jerz 1984). V mlajšem plenigla-cialu je bila alpska poledenitev domnevno najbolj obsežna.1" Iz tega časa je ohranjenih tudi veliko puhličnih sedimentov v južnem predgorju Alp, kot so nahajališča Val Sorda-Rivoli, Castenedolo, Crispero, Ca-preno, Bagaggera v Italiji (Orombelli 1970; Billard et al. 1983; Accorsi et al. 1990; Baroni et al. 1990; Chiesa et al. 1990, Cremaschi et al. 1990) in najbolj impozan-tne vvurmske puhlice na hrvaškem otoku Susku (Cremaschi 1990). To je tudi čas največje regresije in ohladitve Jadranskega morja v izotopski stopnji 2 (Blanc-Vernet 1988). V wiirmskem glacialu sta po predlagani kronološki shemi dva enotna stadialna odseka z jasno določenim klimatskim predznakom (I. in II. pleniglacial ali SWV in MWV) ter dva kompleksna odseka brez klimatskega predznaka (zgodnji glacial in interpleniglacial), ki sta sestavljena iz toplih in hladnih oscilacij. Zgodnji glacial se od interpleniglaciala loči po milejši klimi. Za zgodnji glacial je značilno progresivno, vendar počasno ohlajanje, ki je imelo za posledico postopno glaciacijo, za pozni glacial pa zelo hitro ogrevanje, ki je povzročilo hitro deglaciacijo. Pozni (kasni) glacial je že zunaj wiirmske ledene dobe. Nova kronologija wiirma je po zasnovi, ne pa tudi vsebinsko, še najbolj podobna Grossovi diskontinui-rani kronologiji (1964), ki se je v slovenski paleolitski SI. 11: Splošna kronološka shema mlajšega pleistocena na podlagi raznih kontinuiranih kopenskih in morskih profilov. Fig. 11: General chronological table for the Upper Pleistocene, based on various continuous land and sea records. 100 literaturi alternativno uporabljala poleg klasične alpske kronologije (Osole 1967). Ko sva opustila oznake alpske kronologije (Wiirm I, I/II, II, II/III in III), sva odstranila vsa vsebinska protislovja in dvoumja, izvirajoča iz zdaj splošno zavrnjenega klasičnega koncepta te kronologije. Vse oznake imajo namreč po glaciolo-ški nomenklaturi (stadial, interstadial) klimatski predznak. ki je postal sčasoma protisloven s tistim, kar dejansko predstavljajo. Tako sta npr. W I in W I/II lahko sestavljena iz toplih in mrzlih odsekov, čeprav naj bi šlo prvotno za mrzel (W I) in toplejši odsek (W I/II) wiirmske poledenitve (Soergel 1919). Podobno imajo lahko enake oznake različne pomene: npr. W I napram W II in III ter W I/II v primerjavi z W II/III. W I je kompleksen (stadialen in interstadialen), če obsega celotni starejši wiirm, W II in III pa sta stadialni (mrzli) fazi. W I/II je tudi kompleksen, če obsega celoten srednji wiirm, W II/III pa je nasprotno, izključno interstadial, ki se je enačil s Paudorfom, t.j. Stillfried B po srednjeevropski puhlični kronologiji (Fink 1964). Poleg tega sta W II in W II/III v Sloveniji že dalj časa dvomljiva, ker sta oba slabo izražena (Brodar 1959). S stališča klasične alpske kronologije je zato npr. zelo problematično razvrščanje mouste-rienskih najdišč v W I in W I/II. Stara slovenska kronologija torej ni več primerna. To seveda še ne bi pomenilo, da je tudi neveljavna, če ne bi v celoti slonela na zdaj zavrnjenem konceptu klasične alpske kronologije. V tem je bila storjena napaka, ki je ne smemo več ponoviti. Rešitev zapletenega primera vidiva v regionalni slovenski (zaenkrat diskontinuirani) kronološki shemi, podprti z radiome-tričnimi datacijami. Možnosti zanjo pravzaprav ni veliko: Ljubljansko barje, Betalov spodmol, Črni Kal in Divje babe so glavne oporne točke. Nekaj je bilo že storjeno, ko je bil predlagan interstadial Potočke zijal-ke, čeprav ne v smislu popolne odcepitve od klasične alpske kronološke sheme (Brodar 1971). Če bomo v svojih kronoloških domnevah ponovno izhajali samo iz naprej določene sheme, kakršna je tudi sedanja shema o poteku zadnje ledene dobe, se lahko zgodi, da se bo celoten kronološki sistem čez čas ponovno podrl. Zavedati se moramo, da v Sloveniji nimamo niti zdaj nikakršnih zanesljivih opornih točk za korelacijo naših najdišč z obravnavanimi kontinuiranimi kronologijami. Prav tako jih nimajo drugod v Evropi ali pa so te zelo redke in nezanesljive. V morskih sedimentih ni zaenkrat nikakršnih neposrednih povezav z diskontinuiranimi arheološkimi (pa-leolitskimi) profili. V novejšem času je vse več poskusov korelacij med enimi in drugimi, vendar so vse te povezave bolj ali manj umetne tvorbe (Butzer 1981; Labeyrie 1984; Mellars 1989). Kontinuirani pelodni profili so prav tako brez zanesljivih korelacij z diskontinuiranimi arheološkimi. Celo v Franciji, kjer imajo trenutno ključne kontinuirane limnične in pelodne profile ter številne diskontinuirane pelodne profile v paleolitskih najdiščih s podrobno izdelano stratigrafijo in diskontinuirano kronologijo (Laville et al. 1980), korelacije niso nič bolj zanesljive (cfr. Woillard, Mook 1982; Labeyrie 1984). Zaradi srednjepaleolitskih najdb je zelo pomemben »kontinui- rani« jezerski profil Konigsaue (Ascherslebener See) v Nemčiji (Mania, Toepfer 1970). Srednji paleolitik pripada fazi Konigsaue I b iz začetka zgodnjega glaciala. Fazo Konigsaue IV, ki je sicer brez paleolitskih najdb, lahko precej zanesljivo vzporejamo z intersta-dialom Denekamp v srednjem glacialu. Največ možnosti za korelacijo z globalnimi kronološkimi shemami nudijo fragmentarno ohranjeni puhlični profili. Poleg številnih stratificiranih srednje- in mlajše-paleolitskih wiirmskih puhličnih najdišč v Rusiji in Ukrajini (Bolikhovskaya 1987) so za nas kronološko zanimiva predvsem paleolitska najdišča v avstrijskih in moravskih puhlicah (Fink 1962; Klima et al. 1962; Valoch 1976, 1989) ter puhlični profil Bagaggera v severni Italiji z mousterienskimi in aurignacienskimi najdbami iz prvega pleniglaciala in temu sledečega interstadiala (Cremaschi et al. 1990). Glavni problem kronološkega koreliranja je v tem, da Sloveniji bližja predalpska paleolitska puhlična najdišča ne spadajo v skupino tipičnih puhlic in da njihovi profili niso kontinuirani. Zato je v preteklosti že prišlo do zmotnih kronoloških interpretacij, npr. pri t.i. gottweigškem interstadialu (cfr. Fink 1964; Gross 1964; Kukla 1977). SKLEP Vsi jamski in limnični profili v Sloveniji sodijo v skupino diskontinuiranih profilov. Dosedanje kronološke razlage teh profilov s pomočjo diskontinuirane kronologije mlajšega pleistocena, ki jo lahko predstavljajo različne hipotetične klimatske krivulje (cfr. Gross 1964; Welten 1982a, Fig. 17) (si. /), so postale neustrezne in premalo točne glede na to, da obstoja vrsta kontinuiranih kronologij iz tega obdobja, ki so zanesljivejše od diskontinuiranih. Dokaz za to je dobro ujemanje različnih kontinuiranih kronologij med seboj in težave s korelacijami med različnimi diskontinuiranimi kronologijami ter med diskontinuiranimi in kontinuiranimi kronologijami. Ker bi bilo nesmiselno klasično alpsko diskontinuirano kronologijo enostavno zamenjati z novo kontinuirano kronologijo, predlagava, da najprej zgradimo svojo diskontinuirano kronologijo, ki naj bo v zasnovi čim bolj neodvisna od drugih (kontinuiranih in diskontinuiranih). Primerjave z njimi bodo vedno mogoče, vendar brez poprejšnjega istovetenja posameznih kronoloških faz. Da bomo sploh lahko začeli delo, potrebujemo lastno radiometrično skalo. Brez nje več ne gre. Precejšnja sredstva bomo morali vlagati v radiometrične datacije starih in novih najdišč, saj smo prav tu najbolj šibki (Turk 1989). Smotrno in koristno bi tudi bilo, če bi dobili vsaj en vsestransko obdelan kontinuiran profil za obdobje mlajšega pleistocena v Sloveniji. Jamska najdišča ne pridejo v poštev zaradi izrazito diskontinuirane sedimentacije. Za tako dolga obdobja, kot je bil wiirm, bi morali imeti v jamah v normalnih razmerah vsaj 100 m sedimentov, vendar jih je v večini primerov manj kot 10 m. Verjetno so za ta namen najbolj primerne debele usedline Ljubljanskega barja, kjer so bile že narejene prve kronološko usmerjene raziskave (Šercelj 1963, 1965, 1966, 1967). ACCORS1, C. A.. M. J. A1TKEN, M. CREMASCHI, M. FERRARIS, C. McELROY, D. QUESTIAUX in B. Van VLIET LANOE 1990. The loess deposits of the Rivoli moraine system. - V: The loess in Northern and Central Italy: a loess basin between the Alps and the Mediterranean region, 21-39, Milano. AHARON, P. 1983, 140.000-Yr isotope climatic record from raised coral reefs in New Guinea. - Nature 304, 720-723. AHARON, P. in J. CHAPPELL 1986. Oxygen isotopes, sea level changes and the temperature history of a coral reef environment in New Guinea over the last 105 years. -Palaeogeogr., Palaeoclimatol., Palaeoecol. 56, 337-379. ALLSWORTH-JONES P. 1986, The Szeletian and the transition from Middle to Upper Palaeolithic in Central Europe. - Oxford. BARD, E., B. HAMELIN, R. G. FAIRBANKS in A. ZINDLER 1990a. Calibration of the 14C timescale over the past 30.000 years using mass spectrometric U-Th ages from Barbados. - Nature 345, 405-410. BARD. E., B. HAMELIN in R. G. FAIRBANKS 1990b, U-Th ages obtained by mass spectrometry in corals from Barbados: sea level during the past 130.000 years. - Nature 346, 456-458. BARDINTZEFF, J. - M. et R. BROUSSE 1987, Tephrochro-nologie. - V: Geologie de la prehistoire: Methodes, techniques, applications, 973-990, Paris. BARONI, C., M. CREMASCHI in N. FEDOROFF 1990, The loess at the Alpine fringe; the Castendolo hill. - V: The loess in the Northern and Central Italy: a loess basin between the Alps and Mediterranean region, 61-72, Milano. BEAULIEU, J.-L. dc in M. REILLE 1984, A long Upper Pleistocene pollen record from Les Echcts near Lyon, France. - Boreas 13, 111-132. BEAULIEU, J.-L. de in M. REILLE 1984, The pollen sequence of les Echcts (France): a new element for the chronology of the Upper Pleistocene. - Geographic Physique et Quaternaire 38, 3-9. BEAULIEU, J.- J. dc in M. REILLE 1989, The transition from temperate phases to stadials in the long Upper Pleistocene sequence from Les Echcts (France). - Palaeogeogr., Palaeoclimatol., Palaeoecol. 72, 147-159. BERGER, A. L. 1976. Obliquity and precession for the last 5,000,000 years. - Astron. Astrophys. 5, 127-135. BILLARD. A., V. BUCHA, J. HORACEK in G. OROM-BELLI 1983. Preliminary paleomagnetic investigations on pleistocene sequences in Lombardy, Northern Italy. - Riv. Ital. di Paleont. e Strut. 88, 295-318. BLANC-VERNET. L. 1988. Distribution des foraminifčres dans une corotte dc Mer Adriatique: interprčtation paldo-climatique et paleohydrologiquc. - Geologie Mediterra-ntenne 15, 183-198. BLANC-VERNET, L. in F. SGARRELLA 1989, Assemblages dc foraminifčres planctoniqucs en Mer Tyrrhčnienne et en Mer Adriatique pendant les derniers 130.000 ans. Implications paleodcologiques. - Palaeogeogr., Palaeoclimatol., Palaeoecol. 76, 107-124. BLOOM. A. L., W. S. BROECKER J. M. A. CHAPPELL, R. K. MATTHEWS in K. J. MESOLELLA 1974. Quaternary sea level fluctuations on a tectonic coast: new 21llTh/ U dates from the Huon Peninsula. New Guinea. - Quat. Kes. 4, 185-205. BOLIKHOVSKAYA, N. S. 1987. Paleogcography and stratigraphy of Valdai (Wiirm) loesses of the south-western part of the East-European Plain by palynological data. - Ann. Univ. Mar. Curie-Sktod., sectio li. 41 (1986) 111-124. BOUV1ER, J. - M. 1987, Approche astronomique. - V: Gčologie de la prehistoire: Methodes, techniques, applications, 1145-1157, Paris. BRANCACCIO, L., G. CAPALDI, A. CINQUE, R. PECE m I. SGROSSO 1978, 230Th - 218U dating of corals from a ryrrhenian beach in Sorrentine Penninsula (Southern Italy). - Quaternaria 20, 175-83. BRODAR. M. 1959. Mokriška jama, nova visokoalpska aurig-naška postaja v Jugoslaviji. - Razpr. 4. razr. SAZU 5, 417-469. BRODAR, M. 1971, Olschewien, die Anfangsstufen des Jungpalaolithikums in Mittelcuropa. - V: A ties du If' Con- gres International des sciences prehistoriques et protoliistori-ques (Beograd) 1, 43-52. BRODAR, S. 1967, Razčlenitev pleistocena. - Arh. vest. 18, 227-233. BROECKER, W. S. in G. H. DENTON 1990, What drives glacial cycles? - Scientific American, January, 43-50. BROECKER, W. S. in J. Van DONK 1970, Insolation changes, ice volumes, and the 018 record in deep-sea cores. - Reviews of Geophysics and Space Physics 8, 169-198. BRUNNACKER, K. 1975, The Mid-Pleistocene of the Rhine Basin. - V: After the Australopithecines - stratigraphy, ecology and culture change in the Middle Pleistocene. 198-224. Paris. BRUNNACKER. K. 1975a. Die Sedimente der Crvena stijena - V: Crvena stijena. Zbornik radova, 171-203, Nikšič. BUTZER. K. W. 1975. Pleistocene littoral-sedimentary cycles of the Mediterranean basin: A Mallorquin view. - V: After the Australopithecines - stratigraphy, ecology and culture change in the Middle Pleistocene, 23-71, Paris. BUTZER, K. W. 1981. Cave sediments. Upper Pleistocene stratigraphy and Mousterian facies in Cantabrian Spain. -Jour. Arch. Sc. 8, 133-183. CHALINE, J. in H. JERZ 1984, Arbeitsergebnisse der Sub-kommission fiir Europaische Quartarstratigraphie. Strato-typen des WUrm-Glazials. (Bericht der SEQS 6). - Eiszeit-alter und Gegenwart 35, 185-192. CHAPPELL, J. 1973. Astronomical theory of climatic change: status and problem. - Quat. Res. 3, 221-236. CHAPPELL. J. in N. J. SHACKLETON 1986, Oxygen isotopes and sea level. - Nature 324, 137-140. CHIESA, S., M. COLTORTI, M. CREMASCHI, M. FERRARIS, B. FLORIS in L. PROSPERI 1990, Loess sedimentation and quaternary deposits in the Marchc province. - V: The loess in the Northern and Central Italy: a loess basin between the Alps and Mediterranean region, 103-130, Milano. COOKE. H. B. S. 1984, Recognising different quaternary chronologies: a multidisciplinary problem. - V: Correlation of quaternary chronologies. 1-14, Toronto. CREMASCHI, M. 1990, Stratigraphy and palacoenvironmen-tal significance of the loess deposits on Susak Island (Dalmatian archipelago). - Quaternary International 5, 97-106. CREMASCHI, M., N. FEDOROFF, A. GUERRESCHI, J. HUXTABLE, N. COLOMBI. L. CASTELLETTI in A. MASPERO 1990, Sedimentary and pedological processes in the Upper Pleistocene loess of Northern Italy. The Bagaggera sequence. - Quaternary International 5, 23-38. DANSGAARD. W., S. J. JOHNSEN, H. B. CLAUSEN in C. C. LANGWAY Jr. 1971. Climatic record revealed by the Camp Century ice core. - V: The Late Cenozoic glacial ages, 37-56, New Haven and London. DANSGAARD. W., H. B. CLAUSEN, N. GUNDESTRUP, C. V. HAMMER, S. F. JOHNSEN, P.M. KRISTINDOT-TIR in N. REEH 1982, A new Greenland deep ice core. - Science 218, 1273-1277. DENTON, G. H. in T. J. HUGHES 1982, Milankovitch theory of Ice Ages: hypothesis of ice-sheet linkage between regional insolation and global climate. - Quat. Res. 20, 125-144. DENTON, G. H. in T. J. HUGHES 1986, Global ice-sheet system interlocked by sea level. - Quat. Res. 26, 3-26. EM1LIANI, C. 1955, Pleistocene temperatures. - Journal of Geology 63, 538-578. EVIN. J. 1990. Validity of the radiocarbon dates beyond 35.(KM) years B.P. - Palaeogeogr., Palaeoclimatol., Palaeoecol. 80, 71-78. FAIRBANKS, R. G. in R. G. MATTHEWS 1978, The marine oxygen isotope record in Pleistocene coral, Barbados. West Indies. - Quat. Res. 10, 181-196. FAIRBRIDGE, R. W. 1972, Climatology of a glacial cycle. - Quat. Res. 2, 238-302. FILLON, R. II. in I). F. WILLIAMS 1983, Glacial evolution of the Plio-Plcistoccne: role of continental and Arctic Ocean ice sheets. - Palaeogeogr., Palaeoclimatol., Palaeoecol. 42, 7-33. FINK, J. 1962, Studicn zur absoluten und relativen Chronologic der fossilcn Boden in osterreich. 11. Wetzleinsdorf und Stillfried. - Arch. Aust. 31, 1-18. FINK. J. 1964, Die Gliederung der Wiirmeiszeit in Osterreich. V: Report of the 6"' International Congress on Quaternary Warsaw 1961, 4: Symposium on loess, 451-462, Lodz. FINK. J. in G. J. KUKLA 1977, Pleistocene climates in Central Europe: At least 17 interglacials after the Olduvai event. - Quat. Res. 7, 363-371. FLIRI, F. 1973, Beitrage zur Geschichte der alpinen Wiirmve-reisung: Forschungen am Banderton von Baumkirchen (In-ntal. Nordtirol). - Zeitschrift fiir Geomorphologie, N.F., Suppl. 16, 1-14. FLORSCHUTZ, F., J. MENENDEZ AMOR in T.A. WIJM-STRA 1971, Palynology of a thick Quaternary succession in southern Spain. - Palaeogeogr., Palaeoclimatol., Palaeoe-col. 10. 233-264. Geologie de la prehistoire: Methodes, techniques, applications: Sous la direction de J.-C. Miskovsky. - Paris 1987. GENTHON, C., J. M. BARNOLA, D. RAYNAUD idr. 1987, Vostok ice core: climatic response to C02 and orbital forcing changes over the last climatic cycle. - Nature 329, 414-418. GROOTES, P. M. 1978, Carbon-14 time scale extended: Comparison of chronologies. Thermal diffusion isotopic enrichment of carbon 14 brings 75.000 years ago within dating range. - Science 200, 11-15. GROSS, H. 1964, Das Mittelwiirm in Mitteleuropa und angrenzenden Gebieten. - Eiszeitalter und Gegenwart 15, 187-198. GRUGER. E. 1979, Spatriss. Riss/Wurm und Friihwiirm am Samerberg in Oberbayern - cin vegetationsgeschichtlichcr Beitrag zur Gliederung des Jungpleistozans. - Geologica Bavarica 80, 5-64. GRUN, R. in K. BRUNNACKER 1983, Absolutes Alter jungplcistozaner Meeres-Terrassen und dcren Korrelation mit der terrestrischen Entwicklung. - Zeitschrift fiir Geomorphologie, N.F., 27, 257-264. GUIOT, J. 1990, Methodology of the last climatic cycle reconstruction in France from pollen data . - Palaeogeogr., Palaeoclimatol., Palaeoecol. 80, 49-69. HAMMEN. T. van der 1971. The Denekamp. Hengclo and Mocrshoofd interstadials. - V: Mededelingen Rijks Geologis-che Dienst, N.S. 22, 81-85. HAMMEN. T., van der in T. A. WIJMSTRA (Editors) 1971. The Upper Quaternary of the Dinkel valley (Twente, Eastern Overijssel, The Netherlands). - Mededelingen Rijks Geologische Dienst, N.S. 22. 55-213. HERMAN. Y. 1981, Paleoclimatic and palcohydrologic record of Mediterranean deep-sea cores based on ptcropods plan-ktonic and bcnthonic foraminifcra. - Rivista Espahola cli Micropaleontologia 13, 171-200. HILLAIRE-MARCEL, C. in C. CAUSSE 1989, The Late Pleistocene Laurentide glacier: Th/U dating of its major fluctuations and 1kO range of the ice. - Quat. Res. 32, 125-138. HUlT, G.. J. M. PUNNING in A. RAUKAS 1984, Application of the TL method to elaborate the geochronological scale of the Late Pleistocene for the East European Plain. - V: Correlation of the quaternary chronologies, 47-55, Toronto. IMBR1E, J. in N. G. K1PP 1971, A new mieropaleontologieal method for quantitative paleoclimatology: application to a late Pleistocene Caribbean Core. - V: The Late Cenozoic glacial ages 71-181, New Haven and London. IVANOVA, 1. K. 1972, Angaben iiber die Stratigraphie des Wiirm. V: Ivanova, I. K., Das geologische Alter des fossilen Menschen. Zum 7. INQUA-Kongress (USA, 1985), Ar-chaeologica Venutoriu 1, 92-96, Stuttgart etc. JOUZEL, J., C. LORIUS, J. R. PETIT, C. GENTHON N I. BARKOV, V. M. KOTLYAKOV in V. M. PETROV 1987, Vostok ice core: a continuous isotope temperature record over the last climatic cycle (160.0(H) years). - Nature 329, 403-408. JOUZEL, J., G. RAISBECK, J. P. BENOIST, F. YIOU, C. LORIUS, D. RAYNAUD. J. R. PETIT, N I BAR-KOV, Y. S. KOROTKEVITCH in V. M. KOTLYAKOV 1989, A comparison of deep Antarctic ice cores and their implications for climate between 65.000 and 15.000 years ago. - Quat. Res. 31, 135-150. KERR, R. A. 1983 a. Orbital variation - Ice Age link strengthened. - Science 219, 272-274. KERR, R. A. 1983 b, An early glacial Two-step? - Science 221. 143-144. KERR. R. A. 1986, Mapping orbital effects on climate. -Science 234, 283-284. KERR. R. A. 1987, Milankovitch climate cycles through the ages. - Science 235, 973-974. KLIMA, B., J. KUKLA, V. LOŽEK in H. de VRIES 1962, Stratigraphie des Pleistozans und Alter des palaolithisches Restplatzes in der Ziegelei von Dolni Vestonice (Unter-Wi-sternitz). - Anthropozoikum 11, 1961, 93-146. KU, T. L. 1976. The uranium-series methods of age determination. - Annual Review of Earth and Planetary Sciences 4, 347-379. KU, T. L., M. IVANOVICH in S. LUO 1990, U-series dating of Last Interglacial high sea stands: Barbados revisited. -Quat. Res. 33, 129-147. KUKLA, J. 1970, Correlation between loesses and deep-sea sediments. - Geologiska Foreningens i Stockholm Forhan-dlingar 92, 148-180. KUKLA, G. J. 1977, Pleistocene land-sea correlation I. Europe. - Earth-Science Reviews 13, 307-374. KUKLA. G. in M. BRISKIN 1983. The age of the 4/5 isotopic stage boundary on land and in the oceans. - Palaeogeogr., Palaeoclimatol., Palaeoecol. 42, 35-45. KUKLA, G.. F. HELLER. X. M. LIU, T. S. LIU in Z. S. IAN 1988, Pleistocene climates in China dated by magnetic susceptibility. - Geology 16, 811-814. KUKLA. G. J. in A. KO'Cl 1972, End of the last interglacial in the loess record. - Quat. Res. 2, 374-383. LABEYRIE. J. 1984. Le cadre paldoclimatiquc depuis 140000 ans. - L 'Anthropologic 88, 19-48. LAVILLE, H., J.-P. RIGAUD in J. R. SACKETT 1980, Rock Shelters of the Perigord. - New York. LORIUS, C., J. JOUZEL, C. RITZ, L. MERLIVAT. N. I. BARKOV, Y. S. KOROTKEVICH in V. M. KOTLYAKOV 1985, A 150.000-year climatic record from Antarctic ice. - Nature 316, 591-596. MANIA. D. in V. TOEPFER 1973, Konigsaue. Gliederung, Okologie und mittelpalaolithische Funde der letzten Eiszeit. -Veroff, d. Landesmus. f. Vorgesch. in Halle 26. Berlin. MARTINSON. D. G., N. G. PISIAS. J. D. HAYS. J. IMBR1E, T. C. Jr MOORE in N. J. SHACKLETON 1987, Age dating and the orbital theory of the lee Ages: development of a high-resolution 0 to 300,000 year chronoslrati-graphy. - Quat. Res. 27, 1-29. MARUSZCZAK, H. 1980. Stratigraphy and chronology of the Vistulian loesses in Poland. - V: Quaternary studies in Poland, Part 2 (1979), 57-76, Poznan. MARUSZCZAK, H. 1987, Loesses in Poland, their stratigraphy and paleogeographical interpretation. - Ann. Univ. Mar. Curie-Sktod., Sectio 11, Vol. 51, 15-54. MELLARS, P. A. 1989, Chronologic du moustčrien du Sud-Oucst dc la France: actualization du di5bat. - L Anthropologic 93, 53-72. MILANKOVITCH. M. 1941, Kanon der Erdbestrahlung und seine Anwendung auf das Eiszeitenprohlem. - Editions specials 133, Beograd. MONTAGGIONI. L. F. in G. T. HOANG 1988, The last interglacial high sea level in the granitic Seychelles Indian Ocean. - Palaeogeogr., Palaeoclimatol., Palaeoecol. 64, 79-91. MORNER. N.-A. 1972, When will Hie present interglacial end? - Quat. Res. 2, 341-349. MORNHR. N.-A. 1981, Wcichselian chronostratigraphy and correlations. - Boreas 10, 463-470. NELSON, C. S., C. II. HENDY, G. R. JAR REIT' in A M. CUTHBERTSON 1985, Ncar-synchroncity of New Zealand alpine glaciations and Northern Hemisphere continental glaciations during the past 750 kyr. - Nature 3 IK 361-363. NELSON, D. E. 1991. A new method for carbon isotopic analysis of protein. - Science 251, 552-554. OROMBELLI, G. 1970, I depositi loessici di Coprcno (Milano). - Bollettino della Societa Geologica llaliana 89, 529-546. OSOLE, F. 1967. Zakajeni spodmol, jamska paleolitska postaja. - Arh.. vest. 18, 25-42. PATERNE, M., F. GUICHARD in J. LABEYRIE itd. 1988, Explosive activity of the south Italian volcanoes during the past 80.000 years as determined by marine tephrochronolo-gy. - Journal of Volcanology and Geothermal Research 34, 153-172. PETIT, J. R.. L. MOUNIER. J. JOUZEL, Y. S. KOROT-KEVICH. V. I. KOTLYAKOV in C. LORIUS 1990, Palaeoclimatological and chronological implications of the Vostok core dust record. - Nature 343, 56-58. PONS. A. in M. REILLE 1988, The Holocene- and Upper Pleistocene pollen record from Padul (Granada, Spain): a new study. - Palaeogeogr., Palaeoclimatol., Palaeoecol. 66, 243-263. RAM, M. in R. I. GAYLEY 1991. Long-range transport of volcanic ash to the Greenland ice sheet. - Nature 349, 401-404. REILLE, M. in J. L. de BEAULIEU 1990. Pollenanalysis of a long Upper Pleistocene continental sequence in a Velay maar (Massif Central, France). - Palaeogeogr., Palaeoclimatol., Palaeoecol. 80. 35-48. ROGNON, P. 1987. Reconstitution des paleoclimats continen-taux. - V: Geologie de la prehistoire: Methodes, techniques, applications, 1179-1205, Paris. ROSSIGNOL-STRICK. M. in N. PLANCHAIS 1989, Climate patterns revealed by pollen and oxygen isotope records of a Tyrrhenian sea core. - Nature 342, 413-416. ROUSSEAU. D.-D. 1990. Methods and concepts in European Quaternary stratigraphy - Introduction to methods for the study of stratigraphical records. - Palaeogeogr., Palaeocli-mat., Palaeoecol. 80. 1-6. SANCETTA. C.. J. IMBRIE, N. G. K1PP. A. MclNTYRE in W. F. RUDDIMAN itd. 1972, Climatic record in North Atlantic deep-sea core V 23-82: Comparison of the last and present intergiacials based on quantitative time series. -Quat. Res. 2, 363-367. SERET, G., E. DR1COT in G. WANSARD 1990, Evidence for an early glacial maximum in the French Vosgcs during the last glacial cycle. - Nature 346, 453-456. SHACKLETON, N. J. 1967. Oxygen isotopes and palcomag-netic stratigraphy of Pacific corc V 28-239 late Pleistocene to latest Pleistocene. - Geol. Soc. Am. Mem. 145, 449. SHACKLETON. N. J. 1975, The stratigraphic record of deep-sea cores and its implications for the assessment of glacials, intergiacials, stadials and interstadials in the Mid-Pleistocene. - V: After the Australopithecines - stratigraphy, ecology and culture change in the Middle Pleistocene, 1-22, Paris. SHACKLETON. N. J. in R. K. MATTHEWS 1977, Oxygen isotope stratigraphy of late Pleistocene coral terraces in Barbados. - Nature 268. 618-619. SHACKLETON, N. J. in N. D. OPDYKE 1973. Oxygen isotope and palaeomagnctic stratigraphy of Equatorial Pacific corc V 28-238: Oxygen isotope temperatures and ice volumes on a 10s year and 106 year scale. - Quat. Res. 3. 39-55. SMALLEY, 1. J. in B. GRABOWSKA-OLSZEWSKA 1984, Loess stratigraphy and quaternary chronology: examples from China, Poland, New Zeland and England. - V: Correlation of quaternary chronologies, 339-357, Toronto. SMALLEY, I. J. in J. A. LEACH itd. 1978. The origin and distribution of the loess in the Danube basin and associated regions of East-Central Europe - A review. - Sedimentary Geology 21, 1-26. SMITH, J. 1). in .1. II. FOSTER 1969. Geomagnetic reversal m Brunhes normal polarity epoch. - Science 163, 565-567. SOERGEL, W.. 1919, Losse, Eiszeiten and PalHolithische Kulturen. Eine Gliederung und Altershestimmung der Losse. - Jena. SUGGATE. R. P. 1974. When did the last interglacial end? - Quat. Res. 4, 246-252. ŠELKOPLJAS, V. N., G. V. MOROLOV in O. B. LY-SENKO 1986, Geohronologija pleistocenovih otlodzenij. -V: Antropogenovje otlodienija Ukraini, 18-44, Kiev. ŠERCELJ, A. 1963, Razvoj wiirmske in holocenske gozdne vegetacije v Sloveniji. - Razpr. 4. razr. SAZU 7, 361-418. ŠERCELJ. A. 1965, Paleobotanične raziskave in zgodovina Ljubljanskega barja. - Geologija 8. 5-27. ŠERCELJ, A. 1966, Pelodne analize pleistocenskih in holo-censkih sedimentov Ljubljanskega barja. - Razpr. 4. razr. v SAZU 9, 429-472. ŠERCELJ, A. 1967, Razvoj tal južnega dela Ljubljane v luči pelodnih raziskav. - Razpr. 4. razr. SAZU 10/7, 277-302. TAYLOR. R. E. 1987, Radiocarbon dating. - An archaeological perspective. - Orlando etc. TERASMAE, J. 1984. Principles and practice of palynostra-tigraphic correlations. - V: Correlations of quaternary chronologies, 39-45, Toronto. TURK, I. 1989, Radiometrične datacije nekoč in danes. - Por. razisk. pal., neol. eneol. Slov. 17, 53-60. TURNER, Ch. 1975, The correlation and duration of Middle Pleistocene interglacial periods in Northwest Europe. V: After the Australopithecines - stratigraphy, ecology and culture change in the Middle Pleistocene, 259-308, Paris. TURON, J.-L. 1984, Direct land/sea correlations in the last interglacial complex. - Nature 309. 673-676. VALOCH, K. 1976, Die altsteinzeitliche Fundstelle in Brno-Bohunice, St. Arch. ust. ČSAV 4:1. - Praha. VALOCH. K. 1989, Osidleni a klimaticke zmeny v posledni dobe ledove na Morave. Settlement and climatic changes in the last ice age in Moravia. - Čas. Morav. muz., Vedy spol. 74, 7-34. VANDENBERGHE, J. 1984, Climatic evolution during the Weichsclian Pleniglacial in the Netherlands and Northern Belgium. Arbeitsergcbnissc der Subkommission fur Euro-paische Quartarstraligraphie. - Eiszeitalter und Gegenwarl 34, 196-197. VELICHKO, A. A.. T. D. DOROZOVA in V. P. UDAR-TSEV, 1987, Stratigraphy of loesses and fossil soils within the Russian Plain and their correlation with the rhythms of oceanic bottom deposits. - Ann. Univ. Mar. Curie-Sklod., sectio B, 41 (1986), 87-109. VERGNAUD-GRAZZIN1, C. 1987, Enregistremcnt isotopi-quc des sediments marins profonds. Correlations avec les climats du continent curopčen. - V: Geologie de la prehistoire: Methodes, techniques, applications, 1159-1178, Paris. WELTEN. M. itd. 1981. Verdrangung und Vernichtung der anspruchsvollen Gcholze am Beginn der Ictztcn Eiszeit und die Korrclation der Friihwurm-Interstadiale in Mittcl- und Nordeuropa. - Eiszeitalter und Gegenwarl 31. 187-202. WELTEN. M. 1982a. Pollenanalytischc Untersuchungcn im Jiingeren Quartar des nordlichen Alpenvorlandes der Schweiz. Textband u. Diagrammheft. - Beitrage zur Geolo-gisclien Karte der Schweiz, N.F. 156. Lieferung, Bern. WELTEN. M. 1982b. Stand der polynologischcn Quartarfors-chung am schweizerischcn Nordalpenrand (Uberblick, Mct-hodisches. Probleme). - Geograpliica Helvetica 2, 75-83. WIJMSTRA. T. A. 1969, Palynology of the first 30 metres of a 120 m deep section in northern Greece. - Acta Botanica Neerlandica 18, 511-527. WOILLARD. G. M. 1978, Grand Pile peat bog: A continuous pollen record for the last 140.000 years. - Quat. Res. 9, 1-21. WOILLARD. G. 1979, Abrupt end of the last interglacial s.s. in the north-cast France. - Nature 281, 558-562. WOILLARD, G. M. in W. G. MOOK 1982, Carbon-14 dates at Grande Pile: Correlation of land and sea chronologies. - Science 215, 159-161. ZAGW1.IN. W. H. 1974, Vegetation, climate and radiocarbon dating in the Late Pleistocene of the Netherlands, Part 2: Middle Weichsclian. - Mededelingen Rijks Geologische Dienst, N. S. 25 (3), 101-111. 1 Starejši in srednji wiirm sva izbrala tudi zato, ker imamo v Sloveniji največ jamskih paleolitskih najdišč z izdatnimi sedimenti prav iz tega obdobja. Kronostratigrafsko najbolj obetavno najdišče so Dibje babe I, kjer so se že pri prvih objavah pojavile kronološko-terminološke dileme, povezane z dosedanjo členitvijo zadnjega interglacialnega/glacialnega ciklusa v Sloveniji. Zato je razprava hkrati uvod v bodoče kronološke in kronostratigrafske razlage tega in morebitnih drugih najdišč. 2 Oznako »absoluten« uporabljava kot tehnični izraz, medtem ko je vsebinsko neustrezna. Zato jo nekateri že opuščajo in nadomeščajo z bolj primernimi termini, kot npr. radiome-trična kronologija (cfr. Turk 1990). Radiometričnim letnicam dosledno dodajava ti p.s., kar pomeni toliko 1000 let (ka ali kyr) pred sedanjostjo (before present). 1 Absolutna razmejitev začetka in konca zadnjega glaciala je bolj stvar dogovora kot nekih kronološko točno določenih geološko-astronomskih dogodkov (cfr. Fairbridgc 1972). Začetek (anaglacial) in konec (kataglacial) glaciala oz. glaciacija in deglaciacija sta namreč procesa, ki sta lahko trajala dalj časa. ali pa ne (cfr. Woillard 1979). Tudi če bi hoteli, jih kronografsko ne bi mogli točno precizirati, ker radiometrične metode datiranja niso še dovolj natančne. 4 Obstaja možnost za vsaj dve najvišji stanji morja v zadnjem interglacialu, od katerih bi bilo prvo že okoli 135 ti p.s. (Montaggioni, Hoang 1988). 5 Pod tefrakronologijo razumemo različne metode ugotavlja- nja starosti vulkanskih kamnin in pepela. Vulkanski pepel lahko teoretično in praktično dobimo tudi v nekdanjih jugoslovanskih paleolitskih postajah. Znan je primer iz Crvene stije-ne (Brunnacker 1975a). Tefra je lahko odličen relativen in absoluten kronološki pokazatelj (Bardintzeff, Brousse 1987). 6 Nekatere datacije morskih teras, ki beležijo najvišje stanje svetovnih morij v zadnjem interglacialu, govore za ok. 20.000 let dolgo obdobje najvišjega stanja morij, in sicer med približno 140 in 120 ti p.s. (Montaggioni, Hoang 1988). Večina datacij, vključno z najnovejšimi, pa ga postavlja med 130 in 120 ti p.s.. kar se ujema z varvno kronologijo (Bard et al. 1990b). 7 Wiirm kot kronološko oznako piševa z malo. Wiirm kot najdišče (stratotip) pa samo z veliko začetnico. K Ker za področje alpske poledenitve ni ustreznih radiome-tričnih datacij, začasno uporabljava globalno kronološko lestvico. Če bi lahko upoštavala regionalne posebnosti, bi predlagani časovni mejniki lahko odstopali za nekaj tisoč let. zaradi počasnejše glaciacije in hitrejše deglaciacije Alp v primerjavi s polarnim ledom. 9 Po nekaterih alternativnih razlagah je to predwiirm (Prae-wiirm). Pravi wiirm (WI-III v smislu alpske kronologije) bi se začel šele z izotopsko stopnjo 4, t.j. z ohladitvijo ok. 70 ti p.s. (Beaulieu, Reille, 1984). 10 Nekateri podatki iz Vosgesov (Seret et al. 1990) in Alp. tudi Julijskih (Welten 1982a; Sifrer ustno), govorijo za še večjo poledenitev v srednjem oz. starejšem wiirmu. A Prolegomenon to update the chronology of the Upper Pleistocene in Slovenia Early and Middle Wiirm Summary The latest outline of the Pleistocene chronology to be proposed as a basis for the classification of the Palaeolithic sites located in Slovenia has now for some time been the one written by S. Brodar (1967). Basically, his outline focuses on the classic discontinous alpine chronology including the tripartite, i.e. "perfect", division of the Wiirm. Nearly all of the Palaeolithic sites of Slovenia still remain classified according to this outline. This chronology has been rejected by the authors of this article in favour of the superior continuous chronologies such as have now been known for some time for the Upper Pleistocene period throughout Europe and the rest of the world. A concise presentation of such chronologies is given here, especially for deep-sea sediments and ice corcs, as well as for pollen and loess sections. Eventually, a new chronological time table is proposed (fig. 11), in which the classic alpine terminology has been replaced with a new one, and with the currently accepted radiometric scale added to the time table. For the time being, this is all that can be done regarding the Palaeolithic period in Slovenia because the new continouos chronology simply defies any detailed comparison with the old discontinuous one. This situation calls for a complete chronological revision of all Palaeolithic sites of Slovenia. The primary objective of such a revision is going to be to carry out radiometric dating of all Palaeolithic sites in Slovenia, old and new, and only then, based upon the information from these sites, to come up with a new regional discontinuous chronology conceptually independent of the proposed general continuous chronological scalc. A first decisive step has already been undertaken by M. Brodar, who suggested that the "Potočka zijalka interstadial" be accepted as an independent chronostratigraphical unit (Brodar 1971). The situation in Slovenia also allows for a regional continuous chronology of the Upper Pleistocene in the thick sediments of the Ljubljana Marshes (Šcrcelj 1963, 1965, 1966, 1967). Ivan Turk Inštitut za arheologijo Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU Gosposka 13 Sl-61000 Ljubljana Mag. Tomaž Verbič Katedra za geologijo in paleontologijo FNT Aškerčeva 12 Sl-61000 Ljubljana