NEKAJ ZNAČILNOSTI SODOBNE SOVJETSKE ETNOGRAFIJE Slavko Kremenšek Sovjetska etnografska znanstvena prizadevanja utegnejo zbuditi naše posebno zanimanje predvsem iz dveh razlogov: prvič, sovjetska etnografija ima isorazmerno pomembno mesto v okviru sovjetskega druž- boslovja, in drugi«, sovjetski etnografi si prizadevajo usmeriti svoje strokovno delo na osnovi marksističnih idejno-metodoloških vodil. Za obe navedeni trditvi je značilno, da sta po svoji vsebini in še predvsem glede na svoj razvoj precej zamotani. Zapletenost v poudarjanju mesta etno- grafske vede je v tem, da so bili po Oktobru v tem pogledu izvedeni različni premiki, ki so mestoma vodili malone v likvidacijo etnografije kot posebne znanstvene discipline. Na to pa se veže tudi vprašanje marksistične idejno-metodološke orientacije v sovjetski etnografiji, na katero so se v različnih obdobjih sklicevali tako zanikovalci kakor za- govorniki samostojnosti etnografije. Ne da bi se na tem mestu spuščali v razpravljanje o upravičenosti takšnih ali drugačnih postavk v sistemi- zaciji posameznih družboslorvnih ved, si oglejmo nekatere značilne po- teze sedanje faze v razvoju sovjetske etnografije. Pripomniti je le, da ta faza nikalkor ni več nova. Kolikor se niso njena vodila že docela izobliko- vala pred drugo vojsko, so kmalu po njej postala sorazmerno jasna in so se kasneje samo še utrjevala. Sedanje stanje ima tako že pečat daljših izkušenj. V sovjetski etnografski znanstveni teoriji je posebno poudarjena nujnost tesne povezave etnografije z drugimi zgodovinskimi vedami, lo se še posebej izraža pri vzgajanju mladih strokovnih kadrov. Moskov- ska katedra za etnografijo je v sestavu zgodovinske fakultete moskovske državne univerze. Novinci, ki se vpišejo na to fakulteto, poslušajo v prvem letniku vrsto predavanj, ki so skupna za vse novince. V prvem letniku še ni etnografov, arheologov, umetnostnih zgodovinapjev itd. Od etnografskih predmetov je za prvi letnik predpisan nekakšen pregled obče etnografije in zgodovina predrazredne družbene formacije. Šele v drugem letniku poslušajo študentje, ki so se odločili za specializiran študij etnografije, predavanja iz nekaterih etnografskih predmetov, in sicer fakultativno. Ce želijo ostati na katedri, polagajo iz poslušanih predmetov izpite. V nasprotnem primeru si lahko izberejo — po drugem letu dokončno — drugo specializacijo, npr. zgodovino Sovjetske zveze, zgodovino Zahodnih in Južnih Slovanov, zgodovino KPSZ itd. Tisti, ki so na katedri za etnografijo ostali, študirajo nato v tretjem in četrtem 109 Slavko Kreraenšek letniku v okviru te katedre tiste etnografske predmete, ki so predpisani za ti dve leti. Splošnejši pregledi so obvezni za vse etnografe. Nekatere specialne tečaje poslušajo študentje po iizbiri, toda neko posebno etno- grafsko specializacijo si mora izbrati vsak študent. Izbirajo etnografijo Vzkodnih Slovanov, etnografijo Afrike, Amerike itd. V petem letu štu- dija pišejo diplomsko delo. To nato zagovarjajo, diplomirajo in dobijo naslov: zgodovinar. Odprta so jim — po zmožnosti — vrata v znanstvene institucije, pa tudi v šolo, da poučujejo zgodovino. Za pouk tega pred- meta so usposobljeni kljub etnografski specializaciji. Ves čas študija so kot vsi slušatelji zgodovinske fakultete poslušali tudi v strnjeni obliki osnovne zgodovinske predmete in iz njik polagali izpite. Njikova splošnozgodovinska usposobljenost je ista kakor usposobljenost tistik študentov, ki so se specializirali npr. za zgodovino Sovjetske zveze. Na- čelo, je tukaj jasno tako v okviru splošnozgodovinskega pregleda kakor v okviru etnografije: splošen pregled s specializacijo na nekem ožjem področju. Usmeritvi se nujno dopolnjujeta. Nakazanemu učnemu načrtu, po katerem vzgajajo v Moskvi mlade etnografe, bi bilo s teoretičnega stališča težko ugovarjati. V praksi zbuja edini pomislek velika obremenjenost slušateljev. Seveda pa se takšen napor obrestuje z rezultati tako teoretičnega kakor praktičnega značaja. Glede zadnjega gre še zlasti poudariti sorazmerno širok profil diplo- manta, ki ga, kakor se zdi, ne kaže ožiti niti na širnem sovjetskem ozemlju. Nadaljnja stopnja v strokovnem usposabljanju izbranik kandidatov je triletna aspirantura pri katedri za etnografijo ali v okviru etnograf- skega inštituta sovjetske znanstvene akademije. V tem času pripravi aspirant svojo kandidatsko disertacijo, jo brani in prične nato delati v okviru neke etnografske znanstvene institucije. To je lakko poseben od- delek katere izmed republiškik znanstvenik akademij ali pa osrednji inštitut etnografije sovjetske znanstvene akademije, ki nosi ime Mikluko Maklaja. Delo v etnografskem inštitutu sovjetske znanstvene akademije je organizirano- po oddelkik z regionalnim, tematskim in ekspedicijskim okvirom. Oddelki delajo po strogo zarisanik načrtik in skušajo biti s svojo tematiko družbenopolitično in idejno aktualni. To prizadevanje se kaže v objavljenik strokovnik delik, v referatik na zborovanjik in kongresik in v sodelovanju etnografov pri raznik širšik znanstvenik in prosvetnik akcijak. V okviru inštituta je zbranik okrog tristo strokovnik sodelavcev. Večina dela v novik prostorik akademijskega oddelka zgodovinskik ved na Prvi Ceremuškinski ulici v Moskvi, kjer je direkcija inštituta. Drugi so nameščeni v leningrajski podružnici. Le-ta deluje v prostorik stare Petrove kunstkamere, kjer je tudi Muzej antropologije in etnografije. Med različnimi nalogami posameznik oddelkov inštituta je v zadnjik letik v ospredju nekaj obsežnejšik akcij, med katerimi je npr. priprav- ljanje in izdajanje obsežne zbirke Narody mira (Ljudstva sveta). Na 110 Nekaj značilnosti sodobne sovjetske etnografije natis že čaka med drugimi še neizšlimi knjigami tudi zvezek Centralne in Jugovzhodne Evrope, kjer ima svoje mesto Jugoslavija, Na osnovi gradiva, poslanega iz posameznih dežel, je knjigo pripravil oddelek za Zahodno Evropo, ki mu načelu je prof. S. A. Tokarev: in tam se skoraj ^ izključno z jugoslovansko etnografsko problematiko ukvarja M- S. Šiha- ^ jeva. Prav ta obrobni podatek pa nam lahko pove, da je v takih raz^ merah sorazmerno lahko slediti novim izsledkom etnografije po svetu in se določenih tem lotevati tudi doma. Med dejavnostmi tematskih oddelkov inštituta zbuja največ pozor- nosti delo kartografov. Doslej izdane etnične karte, med katerimi je tudi pregledna karta etničnih skupin sveta, so bile zelo ugodno sprejete tudi v strokovnih krogih zunaj Sovjetske zveze. Njihova novost in odlika je, da skušajo istočasno podajati etnično diferenciranost in gostoto naselje- nosti posameznih geografskih področij. Vse to pa zahteva zelo obsežna statistična pripravljalna dela, ki jih seveda zmore le inštitut z odlično organizacijo in materialno podporo, kakršno pač imajo sovjetske znan- stvene ustanove. Že več let sem, pravzaprav že dobro desetletje v sovjetskem etno- grafskem raziskovalnem delu izredno poudarjajo in spodbujajo preuče- vanje sodobnih problemov. Teme iz življenja kolhoznega kmetstva in industrijskega delavstva izbirajo sovjetski etnografi za kandidatske di- sertacije. Problematika sodobnega družinskega življenja, kulturnega iz- življanja, sodobne stanovanjske kulture itd. je na dnevnem redu etno- grafskih strokovnih posvetovanj. Izginjanje in preoblikovanje starih običajev in navad, pojavne oblike in intenziteta preostankov verskega življenja so tudi predmet zanimanja sovjetskih etnografskih znanstve- nih razprav. Dogaja se, da zanimanje za tako tematiko na letnih vse- zveznih etnografskih konferencah po posameznih sekcijah dobesedno preplavi nekdaj klasične etnografske probleme. Prve obsežnejše mono- grafije, ki so plod večletnega individualnega ali ekipnega dela, nam s svojo kompleksno podobo predrevolucijskega in por evolucijskega ljud- skega življenja posameznih vasi ali industrijskih področij dajejo dovolj nazorno predstavo o dosežkih tako zastavljenih preučevanj. Še posebej zanimivo je pri vsem tem zlasti to, da je odnos številnih sovjetskih etno- grafov do uspehov pri preučevanju sodobnega življenja dokaj kritičen. Kolikor odštejemo tiste redke sovjetske etnografe, ki brez prepričljivejše argumentacije izločajo probleme živega sodobnega življenja iz etno- grafskih strokovnih okvirov, kritika večine poudarja nepripravljenost in na zato nujno amaterski odnos etnografov do zapletenosti sodobnega ljudskega življenja. Ne da bi take kritike na kakršen koli način zavra- čale piomen dosedanjih uspehov, pa tudi poučnost neuspehov na tem področju, se vendar vse bolj ali manj strinjajo v tem, da je potrebno še mnogo izkušenj, zlasti pa intenzivnega in organiziranega sodelovanja etnografov s strokovnjaki najrazličnejših znanstvenih disciplin. Vsi taki kritiki so ob tem trdno prepričani, da je tudi sodobno življenje najširših ljudskih plasti imanentno etnografski problem. 111 Slavko Kremenšek Razloge za izredni poudarek na preučevanju najrazličnejših strani sodobnega življenja v okviru sovjetske etnografije bi se morda dalo do neke meje iskati v nerazvitosti kakih posebnih sociologij. Vrsta sovjet- skih družboslovcev je pripravljena odločno braniti mnenje, da ob histo- ričnem materializmu kot obči sociologiji v sovjetskem družboslovju ni ne potrebe ne prostora za kake posebne oblike mikrosociologij razvitih na Zahodu. Vendar je bilo v zadnjih letih tudi v Sovjetski zvezi izvede- nih nekaj empiričnih socioloških raziskav, ki so izzvale poskuse teo- retične utemeljitve. Ob njihovem morebitnem širjenju se seveda odpira vprašanje razmejitve od dejavnosti etnografov. Ta problem pa ne za- posluje sovjetske etnografije. Kolikor kdo sovjetskim etnografom zastavi to vprašanje, odgovarjajo brez pomišljanja, da bi tudi ob nadaljnjem širjenju empiričnih socioloških raziskav ne bilo pravega razloga, da bi opustili zanimanje za probleme sodobnega življenja v okvirih etnogra- fije. Nasprotno: sovjetski etnografi nameravajo to področje svojega dela še razviti in predvsem okrepiti. Navajajo tudi nekaj dosedanjih uspešnih sodelovanj pri obdelavi skupnih tem tako s filozofi-sociologi kakor zgo- dovinarji, kjer se je etnografska obravnava sodobnega življenja delovnih ljudi izkazala za povsem upravičeno. Seveda obstoji pri tem poseben etnografski aspekt raziskav, ki pa ga bo treba v teoretičnem pogledu šele podrobneje opredeliti. Problematika sodobnega življenja vznemirja tudi sovjetske muzeo- loge. Vznemirja jih zato, ker je zbiranje muzejskega gradiva in ker so muzeološki prikazi sodobne ljudske kulture in sodobnega ljudskega življenja vsekakor nekoliko težja naloga kot knjižne obdelave. Ali naj etnografi-muzeologi uvrstijo v svoje zbirke recimo štedilnik ali likal- nik? Ali naj inventarizirajo delovno in praznično obleko podmoskov- skega kolhoznika ali donbaškega rudarja iz petdesetih, šestdesetih let, našega stoletja, to se pravi, iz naših dni? Na etnografskih konferencah se zato že kar z malce nestrpnim prizvokom oglašajo zahteve in želje, naj se ta v^Drašanja razjasnijo. Vendar jasne besede v tem pogledu še nekako ni. Morda je prav zato sovjetska etnografska muzeologija še najbolj doma pri prikazu predrevolucijskih kulturnih stanj. Medtem ko je Moskva kljub prizadevanjem in načrtom trenutno še vedno brez etnografskega muzeja, pa ima Leningrad dve veliki muzejski instituciji z vsezveznim značajem. Že omenjeni Muzej antropologije in etnografije deluje v okviru sovjetske znanstvene akademije in razstavlja bogato etnografsko gradivo neevropskih dežel in dežel zunaj sovjetskega ozemlja. Zal so njegove razstavne možnosti v majhnih in pomanjkljivih prostorih omejene in tako res bogati etnografski eksponati ne pridejo prav do veljave. Povrhu so zbirke tujega gradiva v etnografskih muze- jih velikokrat rezultat naključnega nastajanja in so zato kompleksnejši in tematski prikazi težavni. Izjema je gradivo nekaterih severnoameri- ških indijanskih skupin, na katero je akademijski etnografski muzej upravičeno ponosen. 112 Nekaj značilnosti sodobne sovjetske etnografije V razstavnem pogledu zanimivejši je Muzej etnojgrafije ljudstev ^ovietske-zveze.^elika palača poleg znanega Huskega muzeja, zgrajena v muzejske namene tik pred prvo vojsko, v času nemškega obleganja Leningrada porušena in po vojski do vseh detajlev obnovljena, daje vse pogoje za ustrezen prikaz ljudske kulture ljudstev Sovjetske zveze. V muzeološkem pogledu so prav vzorne stalne razstave življenja Rusov, Belorusov, Ukrajincev, Kazahstancev in Gruzinov, ki so bile postavljene v zadnjih letih. Na novo urejene prikaze svoje ljudske kulture bodo po- stopoma dobile tudi druge etnične skupine, živeče na področju SZ. Za vse te razstave pa je značilno predvsem to, da skušajo podati z muzeolo- škimi sredstvi vse značilne strani ljudskega življenja in ljudske kulture posameznih etničnih skupin v določno omejenem časovnem obdobju. Tukaj ne gre za prikaz kulturnih sestavin ali kulturnih stanj, ki naj bi bile za ljudsko kulturo kakega ljudstva tipične, temveč le za oblike in stanja obdobij, ki so muzeološkemu prikazu v njihovi kompleksnosti dosegljive. V Muzeju etnografije ljudstev SZ je zato jasno rečeno, da sodijo eksponati tega in tega oddelka v čas 2. pol. 19 in poldrugega de- cenija našega stoletja, da skušajo razstavno zaključene teme prikazati ljudsko življenje in ljudsko kulturo prav tega in samo tega obdobja. Prikaz razvoja po oktobrski revolucij-i pripravljajo posebej. Med poseb- nostmi ali novostmi tega muzeja je tudi vključevanje delavskega živ- ljenja in njegove kulture v razstavo. S tem so sovjetski etnografi tudi v muzeologiji odgovorili pozitivno in uspešno na vprašanje o nujnosti vključevanja vseh ljudskih plasti v okvire etnografije. Prikazane so vse glavne oblike proizvodne delavnosti ruskega poreformnega kmetstva, zraven pa ponazorjene delovne razmere ruskega proletariata. Obe plasti sta zajeti tudi pri prikazu stanovanjskih razmer, domačega življenja, noše in duhovne kulture. Delavsko življenje in njegova kultura sta po- stala tako tudi v praksi enakopraven sestavni del sovjetske etnografske muzeologije. Na kratko smo nakazali nekatere značilnosti sodobne sovjetske etnografije. Niso bile naštete vse karakteristike, bile pa so omenjene poglavitne. Bolj ali manj nas vsaka izmed njih nehote žene v primerjavo s stanjem pri nas, saj so razločki tako v teoriji kakor v praksi v marsi- katerem pogledu občutni. To je glede na različen zgodovinski razvoj naše in sovjetske etnografske vede tudi povsem razumljivo. Vendar nam razvoj in izkušnje sovjetske etnografije ponujajo nekatere koristne spod- bude ali vsaj odpirajo nekaj diskusijskih vprašanj, ki bi jih bilo morda vredno pretresti. Nekatere naštejmo. V Sovjetski zvezi šolajo etnografske strokovne kadre ob tesni orga- nizacijski in vsebinski povezanosti poglavitnih zgodovinskih znanstvenih disciplin. Diplomanti imajo perspektivo (čeprav ne posebej zaželeno) na- mestitve na srednji šoli. Naši diplomanti take perspektive nimajo. Ob- stoječi študijski sistem tako na univerzi kakor na srednji šoli pri nas ne daje nikakršne možnosti za širšo afirmacijo etnografske vede. Glede na njen potencialno demokratični značaj (katerega seveda ne gre od- 8 Slovenski etnograf 113 Slavko Kremenšek krivati šele nam) pa bi etnografiji moralo pripasti vse drugačno mesto v okviru našega izobraževalnega sistema. Zavoljo zanemarjanja te po- tencialnosti pa je položaj tak, kakršen je, in ne kaže nikakršnili ten- denc po izboljšanju. O tej latentni krizi bo treba premisliti. Sovjetski etnografi kažejo zadosti prizadevnosti za vključevanje žive, sodobne problematike v okvire svoje vede. Njihove naloge in cilji tako niso zgolj teoretičnega, temveč so tudi praktičnega značaja. Trudijo se, da bi stali sredi življenja. Pri nas takih usmeritev manjka. Doslej nimamo za to nikakršnega teoretično utemeljenega izhodišča, kazalo pa bi premisliti tudi o tem, zakaj ključ za sodobno afirmacijo etnografske vede je do dobršne mere ugodna rešitev tega problema. In naposled: teoretično tudi pri nas že nekajkrat zahtevane ali vsaj dopuščene razširitve etnografskih raziskav na nekmečke plasti bi bilo treba praktično realizirati. Vse premalo mislimo na to, da se npr. tudi delavska kultura in delavsko življenje spreminjata, da tudi na tem področju nekateri kulturni pojavi za vedno izginjajo. Sovjetsko etno- grafsko znanstveno prizadevanje nam tudi v tem pogledu utegne dati koristne ideje. Résumé QUELQUES CARACTERISTIQUES DE L'ETHNOGRAPHIE SOVIETIQUE CONTEMPORAINE Dans son exposé ,l'auteur souligne surtout trois caractéristiques des efforts irofessionnels contemporains des ethnographes soviétiques: la liaison étroite de , 'ethnographie avec les autres branches historico-scientifiques, l'engagement pour l'incorporation de la vie contemporaine et de la culture populaire con- temporaine dans les cadres ethnographiques et l'extension des recherches ethno- graphiques a la vie des couches populaires non rurales. L'illustration de ces caractéristiques est fourine par le programme d'éducation des jeunes experts ethnographiques soviétiques a la Faculté d'histoire de Moscou, par l'orientation de l'activité de l'institution ethnogaphique soviétique centrale — l'Institut Aca- démique, nommé d'apres Mikluho Maklaj, et par le contenu des collections d'ex- position du Musée ethnographique des peuples de l'Union Soviétique a Lenin- grad. A côté de l'évaluation positive des caractéristiques mentionnées, l'auteur indique quelques suggestions qui en découlent et les impulsions qu'elles donnent a l'ethnographie slovene. 114