Januš Golec: Hitro ozdravljena kričavost. G. kaplan Polde je bil kmalu prestavIjen s prve fare >k pametnemu g. dekanu, iki se je veselil imena modrega ter obče priljubljenega dušnega pastirja. G. Poldeta so tudi dičile vse vrline in je bil v vsakem oziru »fejst« kaplan. Velike postave, prikupljivega obraza, močnega glasu in plamteče gorečnosti za svojo ter božjo čast. H g. dekanu je prišel malo pred praznikom Rešnjega Telesa, ko navadno radi procesije ni pridige. Goreči g. Polde bi se bil rad predstavil novim ovčicam s prav bojevitim nagovorom, da bi se verniki prepričali na lastna ušesa, da niso dobili ikakega šklafajzarja za duhovnega pomočnika. Tako dolgo je tisčal po ovinkih v g. dekana, da ga je ta spustil kot izrednost na praznik Rešnj. Telesa na prižnico. V zahvalo za pridigarsko dovoljenje se je ponudil gospod kaplan-gorečnik, da bo pel pri procesiji kar vse štiri evangelije in bo starejši g. predstojnik znatno razbremenjen. Na praznik je g. Polde gromel z lece, da &o šklepetale šipe in da so bili deležai njegovih naukov celo oni, kateri so čakali zunaj cerkve na procesijo. Kar kadilo so je iz govornika, ko se je napravljal za procesijo ter se je fcrepko odkašljeval, da bi bil tudi pri evangelijih pri polnem ter ikrepkem glasu. Prvi >'dominus vobiscum« pred prvim e/angelijem je že bil tako gromovit, da je skoraj ušla mežnarju iz rok evangeljska knjiga, da &o se-komaj obranili pobega možje, ki so nosili nebo in je klatil organist dolgo s taktirko po zraku, predno so se upali pevci na dan s pohlevnim »et cum spiritu tuo«. Po odpetem evangeliju je kaplanu pogladila uho od več strani pritajena pohvala: »Oh, tak gospod . . . « In fcakor pri prvem je gromelo iz kaplanovih prs tudi pri drugem, tretjem ter zadnjem evangeliju. Moker je bil po celem telesu, a kaj to mlademu gospodu, da mu le glas ni odrekel in da je bil že koj pri prvem nastopu v moških ter ženskih očeli — en fejst gospod! G. Polde je bil upravičeno p-onosen na prvo srečanje z novinai farani. Trdno je bil preprican, če je že napravil s svojim glasom najboljši ufs na priprosti narod, kako bo šele zadovoljen z njim umni g. dekan. Prisegel bi bil, da ga bo C '.an pohvalil že kar pri obedu. Obed je bil končan. Pila sta in trkala. G. dekan ni žugnil niti besedice zahvale, ikaj šele pohvale. Kaplan se je tolažil, da je gospod že starejši ter pozabljiv in ga bo treba zvabiti tako po stranskih potih na stezo priznanja ter zadovolja z njegovim prvim nastopom. Začel je hvaliti farane, kako so vsi vstrajali pri res na dolgo potegnjeni službi božji. Pri procesiji je bil vzoren red, le pevci bi lahko glasneje odpevali, da bi se vsaj približali njegovemu glasu, če mu že nis-o mogli biti kos. Po takemle plesanju ikrog vrele kaše je tudi stari g. dekan razumel, Skaj bi kaplan rad. Vstal je s stola, se približal ik tovarišu in mu povedal na tihem v uho: »V naši župniji razumeva latinšcirio vi ter jaz in nevidni Bog nad narna. Če znata en jezik samo dva zemljana, se ni treba dreti ter ikričati, kakor bi hotel prevpiti vesoljni svet.« Tako se je glasila v uho pošepetana dekanova zahvala in pohvala za kaplanov trud, ki mu je izžel iz telesa cele hudournike potnih. srag! Razočarani g. ikaplan ni odgovoril ne z bev in ne z mev. Odmolil je, se odpravil v ikaplanijo, kjer so je globoko zamislil v dekanov odgovor. Bolj ko je premetaval bfesede, da ljudstvo ne raztlme latinski in čemu je vpil šamo za dva, tem bolj &o se mu dozdevale upravičene ter resnične. Ko se je prespal pred večernicami, je že bil zavsem na dekanovi strani. Litanije je molil razumljivo in se ni več ikregal iz razpihanega grla s svetimi imeni. G. Polde je ostal celo življenje dober te: prijeten govorirJk in pevec. Kadar je čul ikakega po nepotrebnem ikričavegr, duhovnika, mu je rad zaupal na uho: »Saj nikdo ne razume latinski . . .«