POŠTNINA PLAČANA V GOTOVINI ' *>-<& :.', 1 ■. . 1 V ■ r.i k/- . S'. S -r... *>/V' k'^Ji V s‘ k , (3. V' ). KV /»V,/'J >* > ij ■ i ^ ■'' "iA o .- v' */' :vy'-' .-■M Vv^ LETN % Vsebina 8. Številke stran Mlakar, Spomini ............................................................... , . , 169 Brnčič, Vojislav J. Ilič (s sliko).........................................i.................. . 173 Radovanov, Ob grobu. Pesem........................................... . . . . . . . . . 176 Horn, Volja in uspeh.................................................................. , , , 177 Savnik, Na obisku pri naši južni sosedi (s sliko)........................... . v. . . j . . 179 J. P., Studijske črte za slovensko stilistiko 'in poetiko . ................................. 183 I Knjige in časopisi ... V..................................................................185 Literarni pomenki..........................................................................* . 187 Slovanski vestnik............................................................................. 188 Za dobro voljo! (Meyeriada) ........ i............................................... . . . , 189 Mali Vedež ......................................................................v..................189 Uganke............................................................................................ 192 Ža dobro voljo . ........................................192 i‘P '■>: " I / ■ $vV‘i- 's /.v,/•’ ' ’ ' ^ v . \' -(.c “' V 7f 1” -’1 ■ 1 / V »V /f' 1 ' «•' 1"1 'V X. n v- ■ v 1V " l' t O- ;■) ■ ■Ju .* Vsak naročnik, naj dobiva list naravnost na svoj naslov ali pa pri poverjeniku, mora poravnati vso naročnino v prvi polovici letnika, sicer ne bo dobil več šeste številke. Mentor izhaja med Šolskim letom vsakega 1. v mesecu. Urednik Blaž Poznič, izdaja Prosvetna zveza (dr. Jakob Mohorič), tiska »Slovenija« (Albert Kolman, Ljubljana, Celovška cesta 61). Celoletna naročnina za dijake Din 30.-+-, za druge in zavode Din 40.—. Posamezna Številka Din 4.—; Plačuje se naprej. — Štev. ček. rač. pri poštni hranilnici v Ljubljani 14.676. Naročnina za Italijo: Lit 10.— za dijake, Lit if.~ za druge; za Avstrijo: S 4.— za dijake, S 6.— za druge. — Plačuje se po italijanskih, ozir. avstrijskih čekovnih položnicah »Katoliških misijonov« v Grobljah pri Domžalah. — Naročnina za Ameriko 1 dolar, za vse druge kraje vrednost 4 Ivic. frankov. Poverjeniki dobivajo za vsakih 10 plačanih izvodov enajstega zastonj. — Plačati pa morajo vso naročnino za v s e naročene izvode pred izidom šeste številke vsakega letnika. Uredništvo 1 i s t a: Bi. Poznič, Ljubljana, Sv. Petra c. 53/I. Na uredništvo se pošiljajo vsi rokopisi in dopisi, ki so namenjeni za objavo v listu. Rokopisi se ne vračajo. Uprava je v Ljubljani, Miklošičeva cesta j. Na upravo se naslavljajo vsa naročila in reklamacije. MENTOR 18. LETNIK APRIL 1931 ŠTEV. 8 Janko Mlakar: Spomini. Sovražniki. Naš Za vodo je imel mnogoštevilne sovražnike. Nekateri so mi bili celo nekoliko v sorodu, na primer mati. “Da bi saj tega nesrečnega Za vodo ne bilo,« se je večkrat jezila. Jaz sem se tej nespametni želji čudil: Življenja brez dragega Za vodo si niti predstavljati nisem mogel. Kaj bi bil pač začel brez njega po šoli in v prostih dneh? Zato je bil med materjo in menoj zaradi tega veden boj. »Ali smem Za vodo?« »Uči se!« »Sem se že.« »Pa kaj beri!« »Sem že vse prebral.« »Pa še enkrat beri!« Ta dvogovor se je med nama neštetokrat ponavljal, zato sva ga znala dobesedno. Žal, da proti materinim zadnjim ^besedam nisem našel pravega ugovora. Pomagal sem si pa cesto na drug način. Ob našem stanovanju je držal do stopnic dolg odprt hodnik, po katerem jc moral vsak, kdor je hotel k nam. Ta dohod, ki je pa bil zame važen samo za odhod, jc bil torej vedno zastrazen iz naših oken. Konec hodnika je tvo-rila majhna, pa za vsako stanovanje zelo važna pritiklina, ki sicer ni imela ključa, pač pa kljuko, ki se je dala jemati iz vrat. Ta kljuka je meni večkrat pomagala do prostosti. Da bi namreč te pritikline ne uporabljali drugi ljudje v hiši, smo jemali kljuko ven in jo hranili na omari. Kadar se je torej moj dvogovor z materjo končal zame brezuspešno, sem vzel kljuko in odšel moško po hodniku. Potem sem vtaknil kljuko v pritiklino, sam sem sc pa spustil na tla, da me nihče ni mogel opaziti iz okna, ko sem po vseh štirih lezel nazaj po hodniku v zlato prostost. Kaj bo potem, ko pridem v mraku domov, na to nisem mislil. Življenje bi bilo pač pretežko, če bi človek vedno mislil na prihodnjost. Toda ko sem pa stal pred hišo, še niso bile odstranjene vse ovire. Z Mestnega trga smo imeli do našega Za vodo več prehodov. Najvarnejši je bil prehod skozi tedanjo Ključavničarsko ulico, ki se imenuje danes Krojaška. Menda jc prav zato, ker je bila najvarnejša, nismo dosti uporabljali. Poleg Ključavničarske ulice smo pa imeli na razpolago prehod še skozi tri hiše ali — kakor smo mi rekli — »veže«. Zame je bila pač najpriprav-nejša Giontinijeva, v kateri ima danes Kenda razstavljeno žensko ničemur-nost. Zal, da sta v veži hišnik in njegova žena kakor dva zmaja prežala na otroke, ki so tod skozi letali. Morda je mene prav ta nekoliko nevarna oko- liščina rrnkala. Zlobnemu zakonskemu paru se je dalo mimogrede tudi malo ponagajati. Kadar sem bil ze blizu izhoda na Za vodo, nisem nikdar pozabil zapeti z uporabo ljubljanskega tožilnika na končnico —a: »Foter in fotrovka, kje 'mata leskovka?« Navadno sta oba hkrati planila iz svojega pritličnega stanovanja; toda jaz ju nisem čakal, da bi poskušala nad menoj prožnost svoje leskovke. Nekoč bi jo bil pa kmalu staknil. Vračal sem se v mraku (kakor navadno) domov in prišel neopaženo do veze, ki je odprta na Mestni trg. Tedaj pa zagledam pred seboj »fotra«. Hitro se obrnem, da bi stekel nazaj čez dvorišče, ko privihra »fotrovka« iz svojega brloga in mi zapre pot. Bil sem med dvema ognjema. Po kratkem premisleku zavijem na desno in jo odkurim po stopnicah navzgor, onadva pa za menoj. Cvrl sem jo, kakor bi šlo za življenje. Spomnil sem se namreč, kako sta pred dobrim tednom Merlucijevega Tončka iz Krojaške ulice, ko jima je v svoji prešernosti zapel pod oknom, ujela, ga vlekla v sobo in ga tako z leskovko namazala, da ni mogel sedeti. Zato je fant tisti dan v šoli nalašč nagajal, da ga je učitelj postavil v kot. Ko pridrvim v prvo nadstropje, sc zaletim nekemu gospodu naravnost v trebuh. »Hopla, mali, le počasi!« V istem trenutku me je »foter« že pograbil za. vrat. »Kaj pa to pomeni?« »Tale smrkolin nama je nagajal.« (Da je mogel mož le tako lagati!) »Gospod, saj nisem. Šel sem čisto mirno skozi vežo.« »Danes že. Kaj je bilo pa zadnji četrtek?« »Pustite ga torej v miru! Ako vam je pa v četrtek nagajal, bi ga bili pa takrat našeškali. Sploh pa, hišnik, pustite otroke v miru, potem vam pa ne bodo nagajali.« Gospod je govoril jako pametno, kajti otrok ne vrne jajca, če mu kdo da škorpijona. Ko sem nekaj let pozneje bral latinski pregovor: »lncidit in Scyllam, qui vult vitare Charybdim«,"7 sem sc takoj spomnil tistega večera. Po zaslugi tistega razsodnega gospoda sem sc pač izognil Charybde, ki je name prežala v podobi »fotrovih«, zato sem pa doma padel v Scyllo .. . Odšel sem bil namreč od doma takoj po kosilu in sicer s pomočjo kljuke. Šantlova veža, danes kakor Kendova okrašena s stvarmi, ki slajšajo ženskam življenje in lajšajo moškim žepe, je bila precej varna, samo da smo bili v dobrih odnošajih z Miho. Ker so sc slučajna nasprotstva hitro ublažila s tem, da smo mu pomagali konje napajati, seno tlačiti in kočije snažiti, nam je bil ta prehod navadno odprt. Zadnja veža pred Krojaško ulico, ki smo ji rekli Krišperjeva, je bila pa za nas »tabu«, kakor pravijo Avstralci. Gorje njemu, ki je prišel v nji Jožu v njegove trde pesti! S tem hlapcem smo si bili namreč v vednem sovraštvu, kar pa ni bila naša krivda. Zakaj je pa imel tako pripraven voziček na štiri kolesa, da smo ga smatrali za »špricenco« in hodili z njim »Šiško gasit«? In čemu ga je vselej prav takrat potreboval, kadar je »šiška gorela«? Krišperjeva veža je pa pri nas prišla do cela v slab glas, ko se je v nji V Scyllo pade, kdor sc hoic izogniti Charybde. ustrelil Zcnari, ravnatelj Eskomptne (mi smo rekli ekskoptne) banke. Takrat je nastala narodna pesem, ki do danes — kolikor vem — še ni izšla v nobeni zbirki narodnega blaga. Mi smo jo Za vod6 večkrat peli: Zenari, Zcnari, kje so naši d’nari? Zenari je ustreljen, naš d’nar je izgubljen. Pripovedovali smo si o njem »grozne« reči. Vsak dan da so jedli pri Zenarijevih torte in piškote; zato so zapravili ves denar v banki. Ko so pa prišli denar preštet, je Zenari potegnil revolver iz žepa in se ustrelil. Bil da je takoj mrtev, in kri da je kar drla po stopnicah. Ljudje se takrat niso tako pogosto prostovoljno selili na oni svet kakor dandanes. Zato je Zenarijev samomor dvignil veliko prahu v mestu, in ljudje so hodili celo gledat tiste krvave lise na stopnicah. Tudi mi smo jih šli. Skozi vežo — bila je zelo temna — pa potem nismo več hodili. Bilo nas je strah; kajti pripovedovali so, da Zenari »nazaj hodi«. Jaz s tem nisem nič izgubil. Krišpcrjevo in Šantlovo vežo sem namreč večinoma le takrat rabil, kadar sem hotel kot krvoločen »ropar« uiti »žan-darjem« na Mestni trg. Jako radi smo se igrali ognjegasce, ali kakor smo pravili »fajerlešerje«. Potrebno gasilno orodje so nam »posojevale« mlekarice in branjevke, ki so tiste čase prodajale na Mestnem trgu in shranjevale svoje vozičke deloma na Ribjem trgu, deloma pa Za vodo. V te vozičke smo sc vpregli kot konji, majhne deklice smo z njihovimi lesenimi punčkami vred pometali na vozove kot ognjegasce, potem smo pa med krikom »šiška gori« drli proti Frančiškanskemu mostu. Radi tega človekoljubnega dela smo si med posestnicami »špricenc« nakopali več sovražnic, čeprav jim ni bilo treba nikoli dolgo čakati, da smo pogasili. Med njimi smo si posebno dobro zapomnili neko zadirčno trnovsko branjevko. Imela je prav neroden voz, katerega smo sc posluževali samo v skrajni sili. Nekega dne se ga lotita dva šibka fantka; pa sta ga komaj premaknila, ko sc že vrže ženska nanju kakor besna in premikasti uboga revčka, da je bilo joj. Maščevanje pa ni izostalo. Ko smo naslednji dan videli prihajati hudo Trnovčanko, se vprežejo trije najhitrejši »konji« v njen voz in oddrdrajo z njim proti »šiški«, branjevka pa za njimi, vsa penasta od jeze in zmerjanja. Ko pridivjajo do Frančiškanskega mostu, spuste voz in izginejo v Špitalsko (sedaj Stritarjevo) ulico. Ker sc je ta igra naslednje dni šc večkrat ponovila, je krivična ženska skusila, kaj sc pravi nedolžne otroke mikastiti. Izmed sovražnikov je bil pa Hinterlechnerjev poslovodja naš največji. V tistih časih so duhovniki nosili svetle škornje, tako zvane »kanone«. Izdeloval jih je večinoma čevljar Hinterlechner v svoji delavnici poleg Šant-love vozarne."8 Njegov delovodja, hud bradat mož, je delal vedno pri oknu in pazil na škornje, ki so se ob zidu solnčili. Ker smo se večkrat tod motovilili, se je tuintam pripetilo, da je kdo kak kanon, ki je preslabo slonel ob steni, sunil v prah, seveda čisto ponevedoma. Tega pa srditi varuh škornjev ni upošteval, marveč je pošteno nabrisal tistega, ki ga je ujel. Nekoč sem jih dobil tudi jaz, da sem bil ves marogast, pa kakor navadno, prav po nedolžnem. “ Cankarjevo nabrežje it. 21. Kot manca sem lovil Indofovega Franceljna, tistega, ki je v materini srajci igral vitezovo soprogo. Mimogrede se pa Francelj zadene v svetel škorenj, in podere se jih cela vrsta. V istem hipu plane že poslovodja iz delav- nice ko ris z drevesa in me zgrabi za lase. Priletel sem mu naravnost v roke, ker sem slepo drl za Franceljnom. Bolj ko sem vpil, da »nisem bil jaz«, bolj me je kneftral. Ko je opravil svoje rabeljsko delo, postavi kanone lepo na njih mesto, potem se pa ves zadovoljen povrne k oknu na prežo. Toda komaj je sedel na svojem trinožniku, so bili kanoni že zopet na tleh. »Zdaj sem jih pa res jaz prekucnil, da me niste zastonj tepli,« sem mu zaklical in dobro minuto potem sem že čepel v Šantlovem hlevu za konjem Hanzijem, s katerim sva si bila velika prijatelja. Jaz sem se pač že takrat rad oddolžil, Če mi je kdo kaj podaril. Pred »špiceljni«3” smo navadno imeli mir. Vseli stražnikov v mestu je bilo menda okoli dvajset, pa so bili preveč zaposleni, da bi bili preganjali paglavce. Ako so se trije pijanci zmenili, je imela vsa policija z njimi dosti opraviti, ker ni bilo še zelenega »Henrika«. Pogosto je bilo treba pet in še več »fertravtov«,40 da so enega samega pijanca privlekli na magistrat v »špeh-kamro«.41 Za nas otroke, pa tudi za odrasle, je bil kaj takega dogodek, ki ga nismo radi zamudili. Edini Dopelcifra je prišel tuintam Za v6do vohunit. To častno ime je dobil odtod, ker je imel na svetlem polumesecu, ki so jih takrat stražniki nosili pod brado, številko 2. Dobil nas pa ni nikdar. Kakor hitro se je zaslišal klic: »Dopelcifra gre«, smo se razkropili na vse strani. Eni so iskali zavetja po vežah, drugi, katere je to svarilno poročilo iznenadilo pri vodnem športu, so se poskrili po luknjah za lesenimi piloti, nekaj jih je pa vedno pogumno čakalo, kaj bo. Ti so v zavesti svojih trinajstih ali štirinajstih let posedali po plankah in gledali, kako sc je Dopelcifra oziral na vse strani, čudeč se, kam je vsa ta »sodrga« izginila. Mogel jim seveda ni nič, kajti na plankah ni bilo prepovedano sedeti. Kadar grem po Cankarjevem nabrežju, mi vselej vstajajo prijetni spomini. Tu stoji še kostanj, ki sem mu po nerodnosti odlomil debelo vejo. Zaradi tega »zločina« si nisem upal cel teden Za vodo. Stari Šantel me je namreč videl in mi zažugal, da me bo naznanil. Tiste dni sem prestal veliko nepotrebnega strahu. Cele ure sem preždel pri oknu in čakal, kdaj se prikaže na hodniku stražnik s »forladungo«,4’ kajti takega papirja smo sc strašno bali. Z magistrata seveda ni bilo nikogar. Šantel me je samo strašil. Tudi drevo, na katerem smo se večkrat »pofoškavali«, moli še svoje obrezane veje proti nebu. Včasih se mi zdi, da vidim majhnega paglavca, kako drobi z umazanimi in opraskanimi nogami proti drevesu, da bi hitro »po-foškal«, nekje od daleč pa mi done na uho pojoči dekliški glasovi: »Es kommt ein Mann von Niniv^, Ninivč .. .« 10 Stražniki. 40 Iz nemškega »der Vertrautc«, tudi izraz za stražnika. 11 Tako smo imenovali zapor na magistratu, kamor so zapirali pijance. '* Iz nemškega »Vorladung«, poziv, s katerim so klicali starše na odgovor, če so otroci nasade poškodovali ali kaj drugega »naredili*. Ivo Brnčič: Vojislav J. Ilic. Takrat, ko se je iz narodne pesmi in Radičeviča vzrasda srbska romantika že preživela in izčrpala, ko so Zmajevi epigoni, zadnji predstavniki literarne generacije »srpske omladine« klavrno zaključevali to dobo, se je pojavil na srbskem Parnasu mlad, življenja poln talent. Sredi osemdesetih let je posegel Vojislav Ilič z naglo kretnjo v duhomornost tesni ostarele, v vulgarnost izsihajoče srbske poezije in jo obogatil, poplemenitil z neusahljivimi dobrinami. Ilič se je rodil v Beogradu 1. 1861. Študij ni dovršil in je živel zato jako nestalno. Bil je učitelj po mnogih krajih in nekaj časa je bival radi neke politične satire v pregnanstvu. Končno je bil vicekonzul v Prištini. Svoje »Pcsme« je izdal 1. 1887. in 1. 1889. Srbska književna zadruga mu jih je ponovno izdajala. Napisal je tudi mnogo književnih člankov, nekaj epskih pesnitev in novel. Umrl je mlad 1. 1894. v Beogradu. Iličev nastop pomenja važen datum v .. razvoju srbske poezije, njen popolen preobrat, dvig do^ svetovnih obzorij, pravo »pocvropljenje« in uvedbo v hrame absolutne ciste umetnosti. Časovna vzporednost ga veže s Kranjčevičem in njegov pomen v srbski liriki je docela skladen s Kranjčevičevim v hrvatski. Razlika med staro omladinsko poezijo in Iličem je odločilna. Ko je doživel srbski romanticizem svoj polom v nesrečni vojni I. 1885., je napolnil Ilič izpraznjeni kelih srbske lirike z novimi, klenimi idejami. Prejšno tesnogrudno, kričavo rodoljubno pesmarstvo je zamenjal s prostranostjo humanih, kozmopolitskih vidikov. Ihceva pesem je en sam odzvok na obče človeške boli, cela klaviatura stremljenj vsega človeštva. Estet v vsem svojem bistvu, pravi »Parnasovec«, silno rahlega čuta za lepoto in skladnost, je proniknil s to vzgojeno sposobnostjo v najgloblje tajne umetnosti, in prevzet od njih lepote, si je postavil edino merilo ustvarjanja: izbrušeno podajanje njenih kristalnih tokov. Ilič je v prvi vrsti obnovil ono, kar so romantiki najbolj zanemarjali, obliko. Živa reakcija njihovi ohlapnosti je razvil pesniški izraz do vrhuncev popolnosti. Iličevi stihi sc bleščijo v svoji uglajenosti in vsa lepota srbohrvatskega jezika je našla v njem najdostojnejšega tvorca. Gibkost in prožnost narodnega govora je zavil Ilič v fluidne tenčice mojstrskega stihotvorstva. Njegovi stihi dosezajo mnogokrat tako melodičnost, da delujejo že akustično in' opajajo kot sama glasba. Ustvaril je srbski liriki docela novo zunanjost in je dal s tem temelj njenemu modernemu razvoju, primerno posodo novih, širokih idej, ki jih je prineslo novo stoletje. Iličcva pesem je melanholična in elegična. Njegovo življenje je bilo težko in nestanovitno, polno materialnih skrbi, bil je bolehen in slab. Radi tega sc je še stanjšala njegov,! prirojena občutljivost. Na vsako grobost vsakdanjosti odzvanja pesnikova plemenita duša s tiho boljo. Toda namesto vsiljive, neokusne subjektivnosti omladincev uvaja Ilič svojo »objektivno Liriko mirnega čuvstva«. Bolečine svojega jaza ovija v diskretno zagrinjalo višjega, skup- nega jaza. Njegov pogled na svet je zato vseskozi estetski in ta prenežni čut za ubranost je glavno gibalo Iličeve poezije. V imenu te idealne skladnosti propoveduje Ilič svobodo nad vsem: I poslednja pesma naša nek’ slobodu oglašava, što svečano, kao feniks, iz pepela vaskršava! Tudi Iličeva rodoljubna pesem nosi ta moderni pečat. Kakšen prepad je med plehkim kričanjem omladincev: »Na Carigrad!« — in človečansko boljo naroda, v imenu katerega kliče Ilič »Na Vardaru«: 0 vali, o reko srpska! Stoleča tako se gube, 1 kao talasi tonu u more večnosti tavne. Al’ tvoje biserne kaplje kamena podnožja ljube gde spomenici stoje narodne prošlosti slavne. Ali če, k’o rajski fenike, sinuti sloboda mila; i ja ču stajati vedar gde sada pogružen stojim, i naš če or’o beli široko razviti krila, nad urvinam tvojim. Toda ves upor proti okovom vsakdanjosti je brezuspešen; pesnikova bol se pretvarja v »veliko gadjenje«: Život je orgija gnusna, nad kojom bez traga leti za vekom mračni vek. In Iličeva aristokratska, ne posebno odločna narava zahrepeni tedaj v mirnih sanjah od »blede sadašnjosti« v »spomenc izumrlih dana*, v davno preteklost, ki jo je obžarila njegova tiho lijoča otožnost z neko idealno, mesečevim žarkom podobno lučjo. • v ' • Sa starih ruina, kad ponoč caruje svudi, diže se prošlosti duh. Ozaren buktinjom slave, on tajom žudi, il’ kroz noč sumorno bludi, ko bledi prizrak umrlih snova i jave — i tihom pcsmom, i blagim nebeškim glasom, on s tugom bfldi prošlosti davno vreme. Ilič poje o borbah polabskih Slovanov, o renesančni Italiji in viteški Franciji, o svobodni Poljski in o mističnem Vzhodu. Najraje pa se zateka v klasično davnino, v Rim in Helado. Ilič je »najbolji predstavnik umjetničkoga paganizma u srpskoj književnosti«. (Dr. Bogdanovič.) Ta nota je popolna novost v tedanji srbski liriki. S tiho, diskretno ljubeznijo šeta Ilič v umerjenih gajih antike, ki jim odpeva njegova modra kri, ki ljubi davnino zaradi svo- bode, ki je ni v sedanjosti. O zavičaju cvetni, mudrosti i večne slave . .. Istina božanska leži u drevnoj prošlosti tvojoj, kad duh slobodan bcšc. Gde sada zamišljen stojim od ranog detinjstva svoga ja sam u duši svojoj bludio po istom polju, po cvetnim poljima tvojim. To je beg iz sirove resničnosti, to so sanje, na katerih potuje pesnik kot na šajkah čez modro morje svoje poezije v zemljo utehe, kjer se odpočije njegova izmučena duša v naročju velikih, nadsvetnih, eteričnih likov bajeslovnih, večno mladih božic. V časih notranje razdvojenosti se podaja v svoje drage daljave, k svojemu davnemu »Drugu«: U razgovoru mudrom, dok Vcsper na nebu svetli, mi čemo slaviti mudrost i tihi život svoj; a kad jutarnjeg Fcba oglase daleki petli, tad — zbogom, druže moji Kljub vsej ljubezni do antike pa Ilič ne izgublja domačih tal in ostaja pri vseh klasičnih motivih, pri vsej obilici primer in metafor iz stare mitologije in zgodovine vedno v svežem ozračju svojstvene srbske lirike. Njegova udrža-na, vase zatopljena pesem ima v svojem bistvu nekaj globoko narodnega, nje izbrani vonj je prav tako srbski kot je Kranjčevičeva strastna neposrednost hrvatska. Koliko one stare, za srbski narod tako značilne patriarhalnosti diha iz zares idilične »Zimske idile«: Zima je pokrila snegom doline i polja ravna i tavne visoke gore. Vihori snežnoga praha po pustom viju se polju, i cela priroda čuti, i listak poslednji vene od zimskog studenog daha. Veselo puckara plamen u skromnoj izbici naŠoj, i mačak na bankn drema. Kroz camu večeri blede dugačke i svetle senke po zidu čudno sc viju, a oko ognjišta sniskog ozebla dečica sede. Deda uzeo lulu i s pažnjom o dlan je bije, pa ispod pojasa vadi listove duvana suva; i kad ih izgnjavi dobro, onda napuni lulu, i mirno pušeči sluša vetrinu Sto poljem duva. lličeva poezija je zagrnjena v plašč veličastnega, svečanega miru. Njeno lice je nadzemsko mirno, Iličev pogled je oddaljen in kakor iz hladnega belega marmorja. Le redko zavro valovi strastnejšega občutja med tiho godbo njegovih stihov, a že tedaj takoj zamro v kristalno inje, ki šušti preko vsega. Melanholični pesnik ljubi tihoto, molk in resnobo. Njegovi znani orisi dihajo v počasnih sanjali, ki so podobne omedlevici medija. Zdi se, da prihaja včasih do pravega kulta umerjenosti, ki ga simbolizira v »Večiti harmoniji«: Svetovi u miru blude. O srce, i ti se smiri! Večiti sklad i pokoj nek blaže nemir tvoj; i duh, zapojen njima, da krila slobodno Siri po tavnoj noči toj. Ves ta mir pa, v katerega pozabo sc potaplja pesnik, mu ne more dati one popolne sreče, po kateri teži z vsemi v skrajnost obsojenimi željami. Tiha bol se stopnjuje mnogokrat do ledeno mrzlih globin, pesnikovo kri zdriza silna, vse pretresujoča groza. To je potencirano občutje lastne in človeške nemoči, najbolestnejše dojemanje neskončne oddaljenosti onega odmeva, ki si ga kliče v vesolju, najgrenkejša in smrtno gotova zavest brezpomembnosti človeških naporov in iskanj v tem vsemiru. V ciklu »Ispovest«, ki tvori središče lličeve tvorne moči, šepeče posinelih usten: »Za mene život otrovan je cvet!«, kajti — Na trošnom čunu, bez krme i nadc, u meni vera gubi se i mre; ja nižta viže ne verujem, nižta! 11’ bolje reči, ja verujem sve ... Tavnim se večnost zaogrče plaštom, al’ slab razum da ga digne s nje, pogledaj napred — ne vidi sc ništa, pogledaj natrag — niStavo je sve ... Toda ko sc že skoro zruši v popolen brezup, ga dvigne neka pesniška slutnja, ki mu »U teškom času« veli: Ubijcn tugom kad si gotov bio prokleti volju promisla i moju, ja sam mudroscu okrepiti znala za nove irtve bolnu dušu tvoju. 175 Pesnik se zave svoje naloge, začuti, da njegove muke niso zaman. To globoko, pristno slovansko pojmovanje pesniške žrtve je vtelesil Ilič v »An-djelu tuge«: ... Po dubravama tavnim njezina čudna pesma bolno i slatko ječi. U njojzi očajnik traži utešne i mile reči, i njima tugu goni. Ona ga u nebo diže, dajuč’ mu krioca svoja. . . Muzo, hajdemo njojzi, jer to je sestrica tvoja. In kakor poslednji confiteor izkušene, utrujene, a šc vedno fanatično verujoče duše, je zavest, da — Slatko je kroz život prodi i nebu vratiti ono što duši darova nebo, kad na svet posla nas, i vedro, spokojne duše slušati smrtno zvono i s uzvišenom nadom čekati krajnji čas. Ilič ni bogat na idejah. Glavna sila njegovega stvariteljskega daru je v silno tenkem resoniranju na lepoto in v nje neprekosljivem podajanju. Zato je Ilič bolj virtuozen slikar kot pa gromovnik, nositelj novih, prodirnih misli; [>rav njegovi dekorativni, izvanredno rahlo občuteni orisi spadajo med naj-cpše in najdovršenejše, kar je dala srbska lirika, posebno ako so še spojeni z ono značilno Iličevo muziko stiha: ... Koprena, dubokog mira uvija polja i ravni. Rumene pruge se gase — i bledi mesečev zrak, svetilo nebeških dvora, kroz maglu diže sc več; — i nema, duboka tarna dovodi bajnu noč sa sinjcg neznanog mora. Toda ta stalnost orisov, ki jih ne oživljajo plameni temperamenta, skoro prevelika pozornost na obliko v zvezi z ne baš bogato fantazijo napravlja Iličevo pesem mnogokrat monotono in utrudljivo; v njegovi blesteči ornamentiki stihov manjka življenja in gibanja. Premajhna fantazija je tudi glavna napaka sicer tako popolno razvitega Iličevega talenta. Zbog tega je v njegovi poeziji mnogo refleksivnega. Sam pravi, da je »mirni, dobri djak Zukovskog i Puškina« in ta dva včlika Rusa sta mu zares vtisnila včasih že preočitno sled svojega vpliva. Kljub tej pomanjkljivosti je Vojislav Ilič močan talent, ki je dal svojemu delu neizbrisen pečat lastne osebnosti. Ilič je samo eden in njegove pesmi so zares njegove. Za navidezno gladino brez globin se vendar krijejo tolmuni njegove duše, dal je samega sebe do kraja. Izvirnost tudi ni glavna predpostavka za razsežnost pesniškega daru in vzlic refleksivnosti je lličeva poezija dokument, ki je prinesel v srbsko duhovnost popolnoma nove ideje in ji razširil obzorje kot šc nikdo pred njim. Dolga desetletja je preplavljal srbsko literaturo pravi »kult vojislavizma« in skoro vsi moderni srbski pesniki so sc razvili ob njem. Ker je izpovedal samega sebe, je Ilič pravi pesnik, zaradi oblikovne dovršenosti svoje poezije pa je prvi srbski poet-umetnik v najbolj čistem pomenu besede; ker je dal nove kulturne vrednote, je pravi preporoditelj in vodnik. To je pomen Vojislava Iliča še dandanes. Radovanov: Oh grobu. Zapiskal, zaihtel bi rad Kot orli drugi v luč lete, kot sem ko otrok v nežnih dneh; brez. solnca moje so poti. pa vzdih in jok mi je zamrl. Mladost bledi, hiti v zaton, izplaka! sem ga ob grobeh. odkar Tc, zlata mati, ni! Pero Horn: Vol ja in uspeh. (Po Mardenu.) Jasno je, tako smo slišali, da mora človek imeti priložnost, ako hoče razviti svoj talent in če nima prave prilike, si jo mora ustvariti sam. Ko pa si najde ali ustvari ugodno priliko, mora imeti pripravljen načrt, da za svoje delo prav poprime in ga po načrtu izpelje. K temu pa je potrebna volja, neizprosna volja, ki ne popusti in od načrta ne odstopi vse dotlej, dokler ni delo izvršeno. »Trden sklep je največja modrost,« pravi Napoleon, in »Ljudem ne manjka moči, manjka jim volje,« dostavlja Viktor Hugo. Elihu Burritt (r8io—1879) je bil ob smrti svojega očeta kovaški vajenec. Bilo mu je tedaj 16 let. Dnevno je moral po 10—12 ur delati v kovačnici, a kljub temu je našel dovolj časa za svojo izobrazbo. Ko je gonil mth, je v mislih preračunaval razne račune, a kako je izrabljal svoj prosti čas, razvidimo iz njegovega dnevnika. Tam beremo: »Ponedeljek 18. junija: glavobol, 64 strani francoščine, 11 ur kovaškega dela; torek: 60 vrst hebrejščine, 30 danščine, 10 češčine, 9 poljščine, 15 imen zvezd, 10 ur kovaškega dela« itd. dan za dnem. Na ta način se je izobrazil, da je obvladal 18 jezikov in 32 narečij. Pod imenom »učeni kovač« ga je poznala vsa Amerika, a tudi Evropa, zlasti ko je 1. 1840. nastopil kot ameriški »apostol miru«. Tako si je ta kovaški vajenec po svoji vztrajni volji pridobil velikansko znanje in lahko sluzi kot lep zgled vsem onim, ki imajo sicer priliko za študij, a imajo premalo vztrajnosti. Mnogi hočejo to svojo slabost prikriti z raznimi izgovori, češ, da žive v zelo neugodnih razmerah, da jim manjka tega in onega. Neki zdravnik, vseučiliški profesor, je rad takole ogovoril svoje slušatelje: »Mladi možje! Pravite, da nimate kapitala, da niste dovolj opremljeni, da bi mogli kaj začeti. Pojdite v knjižnico in čitajte s kako čudovitim mehanizmom vas je opremil Gospod! Oglejte si to v dvorani za raz-telesenje in nikdar več ne izgovorite takega bogokletstva! Vsakdo je opremljen tako dobro, kot ga je le Bog mogel opremiti.« Edison, ta znameniti kemik in fizik, je bil v svoji mladosti razna^alec časopisov. Prodajal je časopise tudi v ameriških vlakih. Pripravil si je nekakšen prenosljiv laboratorij, da je mogel poizkušati tudi v vlaku. Nekega dne je na vlaku hotel narediti poskus z žvepleno kislino. Tedaj pa se je na ovinku steklenica nenadno razbila in nastal je v vozu neznosen smrad. Poleg tega je bila oprema v vozu zelo poškodovana. Vlakovodjo mine potrpežljivost, prisoli 15 letnemu Edisonu zaušnico in ga odpusti iz službe. Še večkrat je Edison zašel v podobne in hujše neprilike, toda njegova vztrajna volja sc ni dala omajati. Delal je dalje in je še kot mlad mož postal slaven učenjak. Sam je izjavil o sebi, da sc vzdržuje vsakega alkohola in da je zmeren v vsaki stvari razen v delu. Da, vztrajnost, volja za delo, želja po uspehu, je tista sila, ki premaga vse ovire, tudi revščino in bolezen. Jurij Stephenson je bil sin revnih roditeljev, ki so imeli osem otrok. Vsa družina je stanovala v revni sobici in večkrat ni imela grižljaja kruha. Jurij je pasel sosedovo živino, a na paši se je zabaval s tem, da je iz ilovice oblikoval lokomotive. Opremljal jih je s cevkami iz čresla in je pri tem razmišljal in preračunaval razne možnosti. Sedemnajstletnega dečka so postavili k stroju, da bi ravnal z njim pod očetovim nadzorstvom. In stroj je postal učitelj dečku, ki ni imel drugega kot voljo do dela. Ko so drugi delavci svoj prosti čas zaprav- ljali v beznicah ob žganju in kvartah, jc Stephenson stal ob svojem stroju, ga študiral, razstavljal, čistil ter ga preizkušal. Ko pa je po svojem delu postal slaven iznajditelj, niso kvartopirci govorili o njegovem delu, marveč o njegovi — sreči. Kako vse drugače se dandanes godi mnogim mladeničem in mladenkam. Vsega imajo: dovolj časa za študij, toplo obleko, zadostno hrano, vsega imajo, le volje za delo nimajo. Sanjajo o veliki sreči, o slavi, o bogastvu,-a namesto da bi delali in študirali, se zabavajo in po nepotrebnem zapravljajo svoj zlati čas. Res, potrebna je zabava, koristen je izprehod in zdrav je šport, čc ga gojiš v pravi meri, toda tega ne pozabljaj: volja za vztrajno delo je edina pot, ki vodi do uspehov! »Najbrž ste hoteli le na pol,« je navadno rekel ruski general Suvorov (1729—1800) onim, ki jim njihova vojna podjetja niso prav uspela. Volja mu jc bila nekak sistem. Besed: »Ne morem« in »Ne vem« ni nikoli pustil obveljati. »yči se, stori, poizkusi!« je bil njegov odgovor. »Nič ni nemogoče človeku, ki zna hoteti« pravi Mirabeau (Mirabo), »če jc kaj nujno, se mora izvršiti, kajti to je pot do uspeha«. »Ali ne veš,« je rekel neki oče svojemu sinu, ki je hotel postati pisatelj, »da preostaja pisatelju le dvoje možnosti — postati kralj ali pa berač?« »Prav,« odgovori sin, »postati hočem kralj!« In prepustili so ga njegovi usodi. Deset let je živel v svoji podstrešni sobi, delal v revščini in pomanjkanju, dokler ni po svoje postal »kralj«. »Kvišku k cilju,« jc želja vsakogar, ki si je kdaj postavil svoj cilj. Čim višji pa je cilj, tem strmejša je pot do njega, tem ve£ zahteva truda in naporov. »Kvišku k cilju« je želja, a želja sama ne more zadostovati, da bi dosegli svoj cilj. Dosegel ga boš le, če boš hotel plačati kupnino zanj; kupnina pa je — tvoje delo. Ali hočeš delati, trpeti, se odpovedati, vse svoje moči žrtvovati? Ali se zavedaš, da le pravljični junak doseže uspehe brez truda, realen človek pa nikoli. Postati hočeš znamenit govornik, ki bo užigal srca svojih poslušalcev? To hočeš* toda ali si pri volji posnemati vztrajnost Demosthena, ki jc neutrudno vadil in uril svoj jezik in krotil svoja ramena? Postal bi pisatelj? Ali sc ne plašiš, da ti bodo vračali slabo ocenjene rokopise, ki si jim ti žrtvoval dolga leta tihega dela in so, rekel bi, življenje tvo- jega življenja? Si li pripravljen nepriznan živeti in nepoznan umreti? Hočeš li biti vztrajen kot je bil Anglež Carlyle (Karlajl, 1795 — 1881), ki je 1. 1837. »Francosko revolucijo,« knjigo v 3 delih, napisal drugič, ker jc sluga njegovega prijatelja prvi rokopis nevede vrgel v — peč . . . Pa si morda pripravljen delati in čakati, kakor je čakal Samuel Morse celih 8 let, da so mu izdali patent za brzojav in sc jc moral potem tako rekoč bojevati, da so brzojav uvedli. In če bi bil zdravnik! Ali bi bil voljan sprejeti vbrizg kakega nevarnega bacila, da bi sam preizkusil nastanek in potek bolezni, ki bi jo dobro poznavajoč mogel tudi dobro zdraviti? In tako in podobno v vseh drugih poklicih. * »Ora et labora!« Moli in delaj, da dobiš voljo, delaj, da dosežeš svoj cilj! Če boš trden, ne uide ti zastavljeni cilj, če pa nočeš biti vztrajen in trudo-ljubiv, ti tudi najbolj vroče sanje in želje ter najbridkejše solze ne bodo mogle pomagati! Dr. R. Savnik: Na obisku pri naši južni sosedi. (Ob stoletnici grške samostojnosti.) Moderne Atene se širijo severno in vzhodno od Akropole in so skoro brez stikov s preteklostjo. Pred sto leti so burni dogodki takratno grško-turško mestece ob Akropoli tako pretresli, da je štelo komaj še 2000 prebivalcev. Neki popotnik je takrat popisal Atene takole: »Stavbe so večinoma razpadle in zapuščene, ruševine in ceste zarašča oljčno drevje, vsa Atika je kot neobljudena pustinja.« Vendar je mogla imeti nova Grčija le tu svojo prestolico, čeprav je bilo takrat v državi mnogo večjih in pripravnejših krajev na izbero. Razmah Aten je bil poslej izreden. L. 1888. so dosegle 100.000 prebivalcev, 1. 1929. so jih štele že nad pol milijona. Grška prestolica, ki je sprva sličila jedva takratnemu Cetinju, je danes poleg Carigrada največje mesto na Balkanskem polotoku. Sličen razvoj je v tem času doživljal Pirej. Njegova preteklost je bila tako zabrisana, da je stala v 20. letih 19. stoletja ob nekdaj tako živem pristanu ena sama hiša. Danes se tu nahaja pristaniško in industrijsko velemesto, ki šteje 300.000 prebivalcev in se širi od morja tako daleč v zaledje, da je z Atenami že skoro zrastlo v eno celoto. Velike Atene, h katerim lahko upravičeno prištevamo poleg Pireja še druge kraje v neposredni okolici, so danes že milijonsko velemesto. Silen razmah prestolicc najlepše izpričuje življensko silo novogrškega naroda. Grška podjetnost je znova oživela. Kar je premogel najlepšega in največjega, je narod tudi v novi Grčiji ustvaril predvsem v Atenah. Prva železnica, ki se je na Grškem otvorila šele 1. 1869., je bila dolga le 10 km in je zvezala prestolico s Pirejem. Lansko leto so že zgradili med istima krajema tudi podzemsko električno železnico, ki vozi vsakih deset minut in se je dnevno poslužuje na desettisoče potnikov. Tudi stari ponos in globoko rodoljubje še ni izumrlo. Koliko Grkov, ki so v tujini obogateli, se je že spomnilo svoje domovine in je darovalo lepe vsote denarja za čim vcČjo okrasitev Aten! Baš ob njihovi podpori se je mogel 1. 1896. otvoriti v Atenah ogromni antični stadion, namenjen plemenitim tekmam grških mladeničev. Ob priliki nedavne konference balkanskih držav je tu nastopila tudi jugoslovanska vrsta. V splošnem pa ni več starogrškega navdušenja za tekme in le prečesto je stadion brez tekmovalcev in gledalcev. Slično je privaten denar omogočil gradnjo mnogih krasnih stavb, za katere se je lomil isti pentelijski marmor ter uporabil isti klasični slog kot pred davnimi tisočletji. Za vedno se vtisne v spomin pogled iz parka v osrčju modernega mosta na tri razkošne stavbe, ki so zgrajene na drugi strani ceste na vzvišenem prostoru. Osrednja palača je vseučilišče, ki obstoja že blizu sto let (od 1. 1837.), desno od nje sc nahaja akademija znanosti, levo vseučiliška in narodna knjižnica. Vendar so te najvišje kulturne institucije, ki jih obkrožajo bohotne eksotične palme, le dozdevna priča, da se je Grk tudi umsko preporodih Še danes so to le slepeče zunanje dekoracije, ki naj svetu prikrijejo notranjo praznoto. Največje presenečenje v Atenah pa nudi tujcu ogled čudovitega parka Zappeiona, — tako se imenuje po svojem mecenu, — ki nudi radi vednega namakanja tako varno senco, da ne morejo niti žarki opoldanskega solnca pronikniti skozi izredno gosto in bujno rast. Pravo čudo v tej pokrajini. Današnji Grk živi močno enostransko. Vso skrb posveča materijalnim 179 dobrinam, trguje in štedi. Zapravljanje denarja mu je tuje; privošči si le skromno zabavo, kvečjemu gre v kavarno in si ;iaroči kozarec limonade, nato pa vodo in vodo. A še tu se sestaja z ljudmi, s katerimi rešuje le trgovske posle. Tako mu tudi razvedrilo često odpira le novih izgledov za zaslužek. Pozno popoldne sem krenil s prijateljem v preprosto kavarno, kamor tujci ne zahajajo. Ležala je v zatišju pred mestnim vrvenjem ob ozki stranski ulici. Naročila sva čaj in si poiskala v kotu prostor. V lokalu je bilo prav živahno. Omizja so bila skoro polno zasedena. Med izključno preprosto moško družbo je vladala prava zdrava razposajenost. Pri dveh omizjih so igrali karte. Bučno govorjenje, glasni medklici, prijateljska zaupljivost med gosti je ustvarjala izredno domačnost. Pogled mi je šel v drugi kot lokala. Pravkar je tam nekdo prižgal luč, prinesel stol, vode in milo ter improviziral v kavarni brivski salon. Tovariš je bril tovariša. Vsak hip je kdo vstopil z ulice — sami poslovni ljudje: samozavestni čistilci čevljev, prodajalci dnevnega časopisja, revij, koledarjev, srečk — pretežno mladeniči, a tudi le sedemletni dečki. Sami primeri, kako mladina tu že rano smotreno služi denar in teži za osamosvojitvijo. Sicer se pa v zatišju stranskih ulic, ki jih tujci še niso poevropili, vsak čas v dnevu razlegajo različni klici prodajalcev. Polne so jih ulice zlasti v dopoldanskih urah. Od hiše do hiše hodijo mali trgovci, ki ponujajo vsemogoče kuhinjske in hišne potrebščine, tako da gospodinjam sploh ni treba hoditi z doma. Svoje blago prevažajo sami na majhnih vozičkih, ali pa imajo vprežene ali natovorjene osle. Nekateri imajo stalne odjemalce, ta za mleko, drugi za paradižnike, za sadje in celo za vodo. Kajti dobre pitne vode v nekaterih delih mesta še danes primanjkuje. Atensko življenje sliči solunskemu, le da je docela velemestno in se prilagaja svojstvom izrazito mediteranskega podnebja. Hiše so široke in kockaste oblike. Kot ogromna s kockami posuta ploskev se razodevajo moderne Atene človeku, kadar sc razgleduje z Akropole ali pa z Lykabetta, griča, ki se liki strma ostroroba skala dviga iznad mestnega središča. Radi vedrine neba in prijetnega nočnega hladu so z opeko krite poševne strehe hiš nepotrebne. Obenem imajo mnoga poslopja globoke temelje. Često drže iz ulic strme stopnice globoko v mračno podzemlje, kjer sc v znosnem hladu nahajajo gostilniški in trgovski lokali ter velika skladišča. Vse količkaj prometnejše ceste so asfaltirane, kajti sicer bi bilo mesto zavito neprestano v zadušljiv prah. Neprijetne posledice atenskega poletja sva občutila najbolj v restavracijah. Zaman sva si poželela naše hrane, tudi v prvih mednarodnih hotelih ni bilo bolje. Od mesa so bile na izbero le ribe in jagnjetina, namesto prikuh je bilo dobiti le makarone, namesto solate paradižnike, sicer pa nikakega sočivja. Zopet sva kdaj za spremembo raje krenila v slaščičarno. Atene najbolj ožive po solnčnem zahodu. Sredi večjih križišč stoje na okroglih pručkah prometni redarji, ki usmerjajo z gumijevko tako živahen promet, da ga morajo od časa do časa v tej ali oni smeri ustaviti. Tudi midva sva takrat zašla v velemesten tok, ki naju je gnal na vzhodno stran Akropole. Pred nama se je dvigal nekdaj radi medu tako znameniti Himet, ki je polagoma tonil v nepopisno lepi večerni zarji. Iz daljave so prihajali zvoki godbe. Na prostranem vrtu pod redkim drevjem se je zbirala velika množica ljudstva. V ospredju je bil pod milim nebom kabaretni oder. Radovednost naju je gnala k predstavi, ki se je skoro pričela. Ljudje so sc imenitno zabavali ob plitvem igranju, kar nama je vzbujalo le pomilovanje. Ta občutek me je prevzel se bolj, ko sem se nehote spomnil na sijajen popis starogrških predstav v nekdanjem Dionizovem gledišču.1 Ko sem se ponoči vračal v hotel, se mi je zdela Akropola daleč, daleč ... Slaba prehrana in neznosna vročina sta naju priganjali na odhod iz Aten. Pripravljala sva sc na pot proti Carigradu. Radi informacij sva se že nekaj dni prej odpravila v Pirej. Poslužila sva se podzemske železnice. Zapeljala sva se mimo Phalerona, ličnega obmorskega kraja, ki ima mnogo vil in hotelov ter velikansko morsko kopališče, Izstopila sva tik ob pirejskem pristanišču. Tako sijajne prirodne luke, tolikega oglušajočega vrvenja nisem pričakoval. Še pred nekaj desetletji je luka prometno zaostajala za Patrasom in celo za Hermupolisom na otoku Siri. Nato pa si je pridobila med grškimi pristanišči tako trdno prvenstvo, da ima danes kar trikrat večji ladijski promet kot Solun. Phnfrrtm ? V\a.\e vorv.sV\ 'L tvYw Geografski položaj Aten in Pireja. (Narisal VI. Jordan.) Pirej je predvsem uvozno pristanišče. Njegovo neznatno zaledje pač skoro nima kaj izvažati, zato pa je tem ogromnejši uvoz, ki je nanj navezano danes že milijonsko prebivalstvo te ubožne deželice. Tisoči jamborov in nepregledna vrsta parnikov mi je kar zastirala pogled po prostranem pristanišču, ki ga zadnja leta še znatno razširjajo in modernizirajo, kajti rastočemu prometu že kar ni več kos. Zadnji čas pristane ali odpluje iz Pireja letno povprečno 30.000 ladij, ki imajo okrog 14 milijonov reg. ton prostornine. Tu se iztovorijo ogromne količine blaga, zlasti žita, premoga in živine. 2ito prihaja največ iz ameriških dežel, predvsem iz Unije in Kanade, premog uvaža Velika Britanija, največ živine, ki prihaja iz Jugoslavije, pa prevažajo grški parniki iz Soluna. Naravno, da je tudi osebni pristaniški promet izreden, saj potujejo Grki po lastni državi pretežno po morju. Vsako leto sc v Pireju vkrca ter izkrca okrog 2 milijona potnikov. Kako ogromne so te številke, nam postane šele jasno, če pomislimo, da promet 1 Primerjaj dr. J. Debevec, Grška drama (Izvestja humanistične gimnazije v Ljubljani iz 1. 1913. in 1914.). l8l vseh jugoslovanskih luk ne po tovoru nc po tonaži, niti ne po številu potnikov ne doscza prometa enega samega grškega pristanišča. Pirej, ki je med prvimi lukami vsega sredozemja, je obenem pomembno mednarodno pristanišče, v katerem se ustavljajo ladje vseh obmorskih držav. Se daleč ne pristaja tu največ grških ladij; poleg angleških, francoskih, italijanskih in ameriških zastav sem opazil na nekem manjšem parniku vihrati tudi jugoslovansko trobojnico. S prijateljem sem dolgo stikal po pisarnah raznih paroplovnih družb. Izgledov, da bi odrinila v bližnjih dneh s kakim grškim parnikom, ni bilo nobenih. Tu naju je prijazno nagovori! v italijanščini neki priprost rdečeličen možakar. Prav hitro sva bila pod njegovo komando. Povedel naju je v bližnjo pisarno tržaškega Lloyda in ker ni bilo drugih primernih zvez, sva se odločila, da odrineva po dveh dneh z italijanskim brzoparnikom »Tevere« direktno v Carigrad. Toda s tem, da kupi tujec vozno karto, še nc more zapustiti grške države. V pisarni so naju opomnili, da se morava še prej zglasiti na pirejski policiji. Isti zgovorni možakar, ki je bil, kot sc je izkazalo, prav prebrisan uslužbenec tržaškega paroplovnega društva, se nama je sam ponudil za spremljevalca. Seveda sva na to rada pristala, kajti policija je precej daleč v neki stranski ulici; prihranjeno nama je bilo mučno iskanje. Pred strogimi uradniki sva se znašla kar precej v komično-resni situaciji. Nagovarjali so naju grško, le nekdo je poskušal lomiti po angleško — pač kdo bi jih razumel? Zdaj nama je cicerone prišel prav za tolmača, kajti grščine je bil prav dobro vešč. V ogromne debele bukve so tehtno zapisovali najine podrobne podatke in vse bi še gladko šlo, če ne bi končno še zahtevali od vsakega po eno fotografijo. Zadrega jc bila popolna. A že nama je veselo pomignil spremljevalec. Sledila sva mu po stopnicah na ulico, kjer je pred policijo ždel cestni fotograf, pričakujoč svojih žrtev. Ker sva bila že prisiljena, da se fotografirava, sva zahtevala namesto ene dve sliki — ena bi naj bila za spomin. Fotograf je proceduro izvršil v par minutah. Sedla sva na stola kar ob hišni zid na drugo stran ulice in napravila v tem svojevrstnem okolju čimbolj prijazen obraz. K sreči, sem pomislil, naju nihče ne pozna. Toda ljudje so hiteli mimo naju brezbrižno dalje; komaj da me je kdo ošinil z radovednim pogledom — vršil se je pač navaden vsakdanji dogodek na cesti, kjer je izvrševal eden izmed tisočev grškili obrtnikov svoje plodonosno opravilo. Fotograf je bil z delom kaj hitro gotov. Pet minut kasneje nama je že izročil slike. A kako sva se začudila, da niso to bile fotografije iz pi- rejske ulice, temveč zgolj kopije slik iz potnega lista! Pa čemu godrnjati? Morala sva seči v žep in odriniti vsak 10 drahem. Samo da je bilo ustreženo policijskim predpisom in sva se mogla zopet vrniti k pristanišču. Najin spremljevalec nama je dal radi odhoda iz Grčije še nekaj navodil, nakar sem se mu zahvalil za uslužnost in mu hotel stisniti v roko pet drahem. 1 oda čudno, mož se jc branil, nisem tega mogel prav pojmiti. Razumel sem ga šele trenutek nato, ko je terjal za svoje spremljanje nič manj kot 50 drahem nagrade. Zdaj se je pa zganil moj prijatelj. Pričeli smo vpiti in se kregati, spremljevalec je celo zagrozil s policijo. Toda urezal se je. K.o sva zdaj silila še midva tja, grozeč mu, da ga naznaniva radi oderuštva, se je naglo umiril in je v zahtevi popuščal. Končno sva mu dala vsak po 10 drahem, kajti kdo ve, če ga ne bova še potrebovala. Dva dni kasneje sva zapuščala Atene. Čim sva dospela v pirejsko pristanišče, naju je že od daleč opazil znanec in ves srečen tekel naproti. To pot smo sc bolje razumeli. Ob treh popoldne je prispela najina ladja. Navala na parnik ni bilo posebnega. Vzela sva s seboj jestvine ter mnogo sadja, kajti odločila sva se potovati v tretjem razredu. Krov je bil malo zaseden. Za majhen denar sva si najela po zgledu drugih udobna naslanjača. Ob petih smo odhajali. Odmikali smo se med špalirjem neštetih parnikov in jadrnic bučnemu pristaniškemu življenju. Vedno bolj z daljave je v opojnem siju solnčnih žarkov migotal Pirej, za njim je vstajala Akropola, ki je liki veličastna Kalvarija vidna še daleč, daleč. Bili smo priče izredne členovitosti grške zemlje. Na levi golo strmo obrežje Atiškega polotoka, krog in krog venec malih otokov z razjedenimi čermi pred pomoli. Ko smo pluli mimo Sunijskega rtiča, je legala noč na morje. V večernem hladu sem sc dolgo izprehajal po krovu. Pritajeni zvoki orkestra iz dvorane prvega razreda so zamirali v enakomernem šumljanju valov, ki jih je rezala ladja. Ko je utihnil na parniku zadnji utrip življenja, sem legel na naslanjač in polagoma izgubljal duhaprisotnost. Med Kikladi je parnik mirno plul proti Aziji. Študijske črte za slovensko šolsko stilistiko in poetiko. 2. Slovenski prosvctljenec. (Književno kulturna karakteristika. VII. razred.) Uvod. Prosvetljenca imenujemo človeka z izrazito časovnim mišljenjem in nazi-ranjem 18. stoletja, ki mu je zgodovina nadela prilastek »prosvetljenega«. V tem smislu govori tudi slovenska kulturna in slovstvena zgodovina o svoji »prosvetljeni dobi« in navaja može, ki so sc udejstvovali v miselnosti tega časa kot naši prvi prosvetni in socialni delavci v letih 1765 —1810. J e d r o A. Ob imena svetovnih prosvetljencev, teistov, iluminatov, prostozidarjev, enciklopedistov i. p., ob J. J. Rousseau-ju, Voltaire-ju, Diderot-ju, Leibnizu, Lessingu, Frideriku Velikem, Jožefu II., ob Lomonosovem, Reljkoviču in Dosi-teju Obradoviču, moremo tudi Slovenci skromno uvrstiti nekaj naših ljudi, ki so šli s časom in stremljenjem svoje dobe in misli.To so zlasti škof Herberstein, grof Edling, komendator P. P. Glavar, o. Pohlin, člani Pridne akademije (Aca-demia Operosorum), Japelj, Kumerdej, Linhart, Vodnik in Ziga Zois, ki je kakor Herder pri Nemcih še stari in obenem že novi človek. Jedro B. Umevno je, da naš slovenski prosvetljenec ne kaže v polni meri vseh značajnih izrazitosti prosvetljenega tipa v družbi, kakor ga predstavljajo najbolj vidni in najbolj izraziti svetovni duhovi 18. stoletja. Naš prosvetljenec je paČ za prvo naš človek, bitje iz našega osredja in sveta, iz našega obzorja in šele potem nekoliko iz občutja velikega sveta. Naš prosvetljenec se je le nekam preorijentiral in preuredil iz tradicije svojega življenja v idejo in nazor novega časa in velike Evrope. Tako je n. pr. kot duhovni slovenskega kova in srca le po posrednem vplivu tudi rahlo janzenističen, kakor n. pr. Ravnikar ali Japelj, ki prevaja sveto pismo brez vsebinskih opazk; tako je kot domač cerkveni k n e z neprisiljeno »verni sluga svojega gospodarja«, j o ž e f i 11 s k i, kakor Herberstein s svojim slovitim pastirskim pismom. Kot šolnik (Edling, Kumerdej, Vodnik) služi svoji Kranjski v smislu državnih šolskih reform; kot gospodar, svojemu »pomoči potrebnemu ljudstvu«, kakor humani in humanitarni P. P. Glavar. Kadar piše, piše neosebno, občanski, da bi le učil in prosvetljeval v smislu novega državnega in človečanskega reda in je ustvaril tako od začetka do kraja socialno-utilitaristično smer v našem slovstvu, položil temelje slovenski šolski, gospodarski, časnikarski in književni izobrazbi (Vodnik, Ravnikar, Slomšek i. dr.). Jedro C. Spričo vsega tega je torej slovenski prosvetljenec svojstveno lice. Med temi našimi možmi ni svetovno važnih »vodečih duhov«, kar je bil n. pr. I. L. Rousseau, pa ni zato med njimi tudi nikakega oznanjevalca nove etike brez Boga in proti sveti cerkvi, kakor je bil Voltaire. Slovenski prosvetljenec je zrastel iz svojega ljudstva za ljudstvo. Prav zato je bil občutju svoje zemlje bližji, nego marsikateri svetovni velikan prosvetljenega stoletja, ki stoji nad svojimi kot duhovni plemič, časovno in prosvetno velik, zato pa vendar tuj. Slovenski prosvetljenec je skratka že ves naroden. A narod kot vrednoto in misel je odkril v Evropi šele človek, ki je prišel za prosvetljencem . .. Sklep. Temu človeku z novo mislijo je ime r o m a n t i k. Glej zdaj! Ali moreš pri nas določno ločiti, kje se v Zoisu ali Vodniku, Kopitarju ali Glavarju neha razumski človek in začenja novi? Ne moreš! In prav je- tako. Zato, ker je moralo biti tako. Spričo tega, kar smo iz sebe in matere in ne le iz tujega . .. 3. Prešernov »Orglar«. (Slovstvena označba. IV. razred.) Uvod. Franci Prešeren je govoril v marsikateri svoji pesmi tudi o sebi kot umetniku in o svojem razmerju do pesništva. Svoje naziranje o sebi kot pesniku in o pesništvu je izražal /.lasti v satirah. (Nova pisarija, Apel in Kopitar i. p.) V pesmi »Orglar« je spregovoril slovesno mirno, zato pa tembolj prepričevalno in tehtno. Jedro A. Kakor v sonetu o Apelu, kjer je posnel znano zgodbo o tem slovitem grškem mojstru, je tudi v »Orglarju« ponazoril svojo misel z mično zgodbo o preprostem »orglarju«, ki je šel v puščavo, da bi tam služil Bogu. Časti Boga in mu služi tudi s svojimi »citrami«, pa mu v pesem lastnih melodij drobijo ptiči od zore do mraka. V svoji preprosti pameti orglar ne ume klica božje prirode, svojih pesmi hoče naučiti ptiče. Res se mu posreči, da privadi kosa, ki poslej žvižga orglarčkovo o veselem in ljubem Avguštinu — »alles isvt hin«, pa kalina, da posname psalm Laudate Dominum. Samo slavec je nepo-učljiv. Orglar zatozi ptico Bogu Stvarniku, pa ljubi Bog ne pokara slavca, marveč tozljivca, češ: »Komur pevski dar sem vdihnil, — ž njim sem dal mu pesmi svoje, — drugih ne, le te naj poje, — dokler da bo v grobu vtihnil.« Jedro B. Kaj je hotel Prešeren s to zgodbico povedati? Kdo ne bo uganil, če mu povemo, da so tudi Prešernu prav radi očitali, da poje kakor slavec same 1 j u - bezenske pesmi! Pesnik je torej v svoji pesmi povedal, da pravi pesnik ne more in ne sme nič drugega peti kakor to, kar mu je v srcu in kar je prejel od Boga. Jedro C. Prešeren je pesem Orglar uredil v svojih Poezijah med romance. Spričo tega, da zgodba o pesmi le bolj ponazoruje neko misel, neki pesnikov nazor, da pesmi torej vsebinska epika ni glavni namen, bi smeli pesem pravilno označiti za parabolo ali priliko. — (Prim. divne evangeljske o izgubljenem sinu i. p.) Jedro Č. Kakor v vsaki svoji umetnini je umel Prešeren tudi v tej pesmici ustvariti polno soglasje med vsebino in obliko. Slovesno mirnemu tekstu odpeva slovesna trohejska mera, španska štirivrstičnica s togo polnimi ženskimi stiki v redu abba. Čudovito je, kako je pesem tudi motivno ubrana do zadnje potanj-kosti: kos — pesem o Avguštinu, kalin (Dompfaff). .. psalmi, proti Jeremij žalost globoko in Salomon pel o ljubezni i. p. Jezikovno dandanes seveda nekaj izrazov ne zadovolji. Slavec n. pr. ne bije (dic Nachtigall s c h 1 a g t !) marveč poje i. p. Konec. Kakor toliko drugih Prešernovih pesmi, je tudi »Orglar« mojstrovina. Pa je tudi pomembna kot kulturen dat. Poleg drugih je iskrena izpoved, kako jc Prešeren mislil, čutil in pel, torej vreden drobec iz njegove nenapisane avtobiografije. Prešernova pesem in njegovo življenje, duhovno življenje namreč, pa je ena najvažnejših strani v listih naše majhne zgodovine .. . Knjige in časopisi Xvo, vprašuješ me, ali čitam kaj »vojnih romanov«; da si že mnogo slišal o knjigi Remarquea: »Im Westen nichts Neues.. .«, praviš. In še, da' Te zelo mika izvedeti kaj o tem slovstvu. Da Ti po pravici povem, prav posebno se nisem zanimal za »vojno« literaturo, ki jc nastala v poslednjih letih in ki je naravnost ogromna. Nekaj teh knjig pa sem prečital in rad Ti postrežem s tem, kar vem. Izraziti vojni romani pa — k tem se povrnem — me niso tako zelo prevzeli kakor veliko število razmotrivanj bistrih duhov o vojni. Omeniti hočem le »Chasse au orgueil« Jacquesa Rivierea, ki je bila objavljena letos v novi odlični francoski reviji »Vigilc«, pa istega pisatelja »Carnets de guerre«. Če Ti pride pod roko, si prečita j pisma in zapiske nemškega pesnika Rein-harda Johannesa Sorgea, ki jih je izdala njegova žena. A tega slovstva jc zel6 mnogo in po večini jc mnogo zanimivejše, pa tudi v drugih ozirih bolj čitanja vredno nego najboljši »leposlovni« spisi o vojni, za katere si me prav za prav vprašal in o katerih Ti, evo, nekaj vrstic. 2e ob izbruhu vojne, kmalu po prvih bitkah, je napisal Henri Barbusse svoj znameniti vojni roman »Le fcu«, ki bi še danes mogel veljati za eno najboljših vojnih del, dasi prehaja v resnici po krivem počasi že v pozabo. Ne večjo, toda trajnejšo pozornost jc zbudil med Francozi Gcorges Duhamcl s svojima knjigama »Civilisation« ter »Martyres«, katerima je predlanskem sledila po skoraj desetletnem premoru tretja, »Les sept derničrs plaies«. Kakor Barbusse je tudi Duhamel skrajno odločen socialist — oba s svojimi knjigami dvigata protestni klic zoper vojno; vendar opaziš v poslednji Duhamelovi knjigi, ki je nastala v precejšnji distanci od vojnega meteža, že dokajšnjo umirjenost: pisatelj sprejema dogodke kot neizbežno usodo in zanimajo ga najbolj posamezniki ter njih duševno razpoloženje, ki sili v takšen ali drugačen izraz. Pisatelj-psiholog se oglaša spet v njem, ki pod lečo opazuje premikanje najskritejših gest človeka v vojni. Zato je knjiga »Les sept dernieres plaies« umetniško najbolj dovršena med vsemi, na drugi strani pa je tudi človeško najbolj globoka. Tudi Henry de Montherlant, nova zvezda na nebu francoskega leposlovja, je napisal svoj vojni roman »Le songe«, a L. Dorgeles je prejel za svoj roman »Les croix de bois« nagrado akademije Goncourt. Med Angleži, ki so gotovo bogato založeni z vojnim slovstvom, ni pomembnejšega dela, ki bi se moglo postaviti ob bok francoskim in nemškim. Omenjam knjigo generala P. Croziera, ki je izšla v nemškem prevodu pod naslovom »Im Sturm ums Niemandsland« ter širše zasnovano knjigo Richarda Adlingtona, ki se v nemščini imenuje »Heldentod«. Remarque, čigar knjiga »Im Westen nichts Neues...« je zbudila po vsem svetu veliko senzacijo, po mojem mnenju nikakor ne zasluži svojih lavorik. Dasi ne gre odrekati tej knjigi mnogih dobrih strani, je vendar v celoti Re-marque enostranski, brez širšega vpogleda v dogajanje, razdrobljen v neki fanatičnosti, ki nikakor ne služi čitatelju za boljše umevanje položaja. Umetniško in tudi kar sc tiče resničnosti in globine spoznanja, mnogo boljše in zrelejše je delo Arnolda Zweiga: »Der Streit um den Sergeanten Grischa«. Ako smem tvegati sodbo, bi dejal, da je Zweigova knjiga sploh najboljši vojni roman med vsemi, kar jih je do zdaj izšlo. .. vsaj če primerjam to delo z vsemi drugimi, kar jih poznam. Sc eno delo pa zasluži pozornost: »Krieg« pisatelja Renna. Avstrijska vojska in avstrijska vojna, avstrijski militarizem m njega propast, doba razpada podonavske monarhije pa gotovo v nobenem leposlovnem delu ni našla tako dovršenega opisa kakor v romanu Franca Werfela: »Barbara oder die Frommigkeit«. Werfel tega dela ni napisal z namenom, da bi napravil izrazit vojni roman. Njegov smoter je bil — kakor priča že naslov — povsem drugačen. Toda posrečilo se mu je, kar se nemara nobenemu drugemu ni, podati prodirno podobo svetovne vojne in vso atmosfero, iz katere je vojna izšla ter kaos, v katerem je končala — seveda, vse na ozki pozornici Avstrije, a mislim, da velja, kar je napisal, za ves svet — s tako nazornostjo in dovršenostjo, da moremo mirno trditi, da je v tem delu v najvišji meri doseženo, kar prav za prav od romana iz svetovne vojne pričakujemo. Dogajanje obsega izredno široke plasti ljudstva, osvetljuje najbolj nasprotujoče si interese in mišljenja, mojstrsko so izklesani ljudje, aparat države od najvišjega do najnižjega, rojstvo javnega mnenja in nešteto drugih bistvenih, a pri ostalih pisateljih zanemarjenih činiteljev je Werfel vnesel v svoje delo ter mu dal tako razsežnost, kakor nobeden drugi pisatelj »vojnega romana«. Nu, dragi Ivo, tu imaš vse, kar vem. Morda sem prezrl kaj znamenitej-šega in boljšega — a veš da vsega človek vedeti in poznati ne more. Iskreno Te pozdravlja Tvoj s. š. Literarni pomenki Slavcsin. Boljši sta, kot so bile one zadnjič, a vendar mislim, da je Vaše polje proza, ki jo pridno gojite! Rado, Ljubljana. »Plaho kakor najplašlji-vejŠa ptica sc oglašam,« pravite v svojem pismu, v katerem ste nam poslali dve pesmi. Res, plahe so Vaše besede, kakor čivkanje mladih kosov speljančkov, ki pa čez leto že lepo žvižgajo... »Ko bil sem mlad« se za Vaša leta, ko ste še mladi, mladi, kar prijetno bere in isto morem reči tudi o — »Razočaranju«, dasi sc močno čudim, kako morete peti, da je v Vaši duši »temna noč«. Nikar tako črnogledo! Kdaj boste veseli, če ne sedaj? — Oglasite se še kaj! Če letos ne dosežete še onega uspeha, o katerem sanjate, ni treba obupati. Prepričan sem, da boste še lepo peli, ko sc boste mogli poglobiti in boste spoznali lepoto naše besede! Gašper Nevihta. Dve pesmi in prozo ste nam poslali. »Pomlad 1931« je dobra in tudi »Potapljamo sc...« bi bila, samo zadnji verz druge kitice mc nekam moti. Vzbuja mi misel, da je prisiljen radi rime! Ali je nujno, da govorite o pogrebu? Pomislite in popravite sami! — Kakor sem vesel Vaših verzov, tako sem se navdušil za Vas tudi ob Vaši prvi prozi »Dva centimetra dolg svinčnik« in mislim, da se razvijete v močnega pripovednika. Priobčimo. Krepko naprej, da izpričate tudi v žalostnih razmerah, kako je zemlja, v kateri živite, naša! Gorjanko, Novo mesto. »Ure« mislim bo urednik bolj vesel nego jaz priloženih pesmi, ki pač kažejo čustveno razgibanost, a Še premalo slovničnega znanja in poetike. Prenesli bi, pravite, tudi golo resnico, tudi če bi sc glasila: »Nič; fant, pusti vse to, za kar nisi, pa sc poprimi kaj drugega, dokler je še čas!« Teh Vaših besed — ločila sem moral vstaviti sam! — Vam to pot šc nc zakličem, ker ob treh drobnih pesmih le nc maram šc izreči obsodbe. Mogoče pa je le kaj v Vas, kar bom mogel povedati, ako sc šc kaj oglasite! Radivoi Bclogradski, Novo mesto. Nc moremo prioDČiti. Vse je še začetniško šibko, dasi zveni ta in ona kitica zdaj že mnogo bolje kakor v prejšnjih pošiljkah. Berite mnogo in se učite jezika in šc pravega okusa! G. A. N., Ljubljana. Res se Vas spominjam in moram priznati, da ste sc oblikovno dokaj izpopolnili, saj obvladujete že skrivnosti akri)-stihona. Veselje in bridkosti prve ljubezni pojo Vaše pesmi, ki so take kakor vse »mokrocve-toče rožcc« petošolske bolezni. Če bi bile res lepe, bi jih tudi Mentor priobčil, a takih ne bo, ker niso godne za tisk! Olaf Severni, Novo mesto. Lepo, kaligra-fično pišete, kar mi je zelo všeč in bi prosil, da bi Vas posnemali tudi drugi, a pesmi niso Uko lepe. Izmed poslanih bi bila šc najboljša "Pesem vinskih goric«; druge so Šibke in nc kažejo prav nikaltega napredka. Dorian, Št. Vid. Motivno mi Vaše stvari ugajajo in tudi oblikovno bi bile dobre, če bi tu in tam ne bilo marsikaj prisiljenega, česar ste se najbržc tudi sami zavedali. Popravil bi Vam in priobčil, a ko ste že tako visoko, pričakujem, da mi pošljete drugič boljše in res take pesmi, ki jim ne bo treba pile! Boltažar Ploha, Veržej. Kaj bi Vas bilo sram — naj se pa še drugi Vaši tovariši postavijo, ako si upajo! Po vsem tem, kar ste mi povedali v zadnjem pismu, moram pač reči, da za Vašo starost pesmi niso baš slabe, čeprav bi bile lahko boljše. To bi pa bile, če bi kaj več brali in bili doma v naši sodobni književnosti. Poslane pesmi so se Vam rodile ob podobnih motivih, ki jih imate v šolski čitanki (Aškerc, Murn!), zato pač tudi sami niste pričakovali, da bi jih natisnil. Vaje, vaje! Tiho, na uho Vam povem, da Mentorjevi pesniki šc niso tako visoko, da jih ne bi mogli doseči, čeprav jih je nekaj, ki so se prav lepo razvili in verujem v njihov talent, da ga ne bodo zakopali! Nju, Novo mesto. Nad Prešernov Mc-mento ste se spravili in ga parodirali, hoteč »nekoliko uveljaviti svojega humorističnega duha«, kakor pišete. Veste, slišal sem že več parodij in boljših kot je Vaša na ta Prešernov sonet, a ob vsaki mi ie bilo neumljivo, kako se more človek spozabiti in ubijati lepoto s svojo nerodno besedo in biti ob tem še vesel. Če jc kaj v Vas, zapojte originalno, nad umetninami sc pa nikar nc spozabljajte! K. L., Križcvci. »Prvi odmev« jc še zelo, zelo šibek in zato ga ne bomo blagovolili natisniti! Minka, B. B. »Četrta postaja« in »Sanjalo se mi jc . . .« oboje slavospev materini ljubezni: prva črtica epska, druga lirična. Zdi sc mi, da sc to pot niste posebno potrudili. Poglobitve manjka in stilistično bi morali vse bolj izbrusiti! Tudi v prozi mora biti jezik prožen in mora svojstveno peti! No, radi tega neuspeha, menim, nc boste šc zgubili poguma. Ali berete kaj? Učite se ob naših klasikih prošlih in sedanjih časov! Tudi v svetovno književnost poglejte kaj! Radovanov. Vaše videnje, ki ste ga naslovili »Pasiionka« in označili kot prikaz, mc ni zadovoljilo, čeprav ona rana tudi mene prav osebno boli. »Jaz galjot Radovanov svojim ratom« začenjate prcgljcvsko in mešate potem, kar ste ujeli iz Preglja in apokalipse, a se Vam noče zliti v pravo formo! Če bi imel pri roki Cankarja, bi Vam citiral, kaj jc dejal o svojih epigonih, kar bi mutatis mutandis veljalo tudi za Vas. Beseda, ki nc diha pristnega življenja in duha, ne pridobi človeka in si ga nc osvoji. Prazen zvok ostane in cenena fraza. Pesmi, ki je motivno stara in stilistično neuglajena, tudi ne priobčimo. Rujan. Psevdonim ste spremenili, kakovost •87 Vaših izdelkov pa je ostala stara. Črtica in pesmi — vse je šibko, slabo! Rihard Krasnohorsky. Nekoliko bolji sta zadnji dve pesmi, a danes takih ne priobčujemo več! Petdeset let najmanj ste se prepozno oglasili! Podvaški. Slika, ki ste jo razgrnili »Na Kalvariji« je bridka, bridka. Prebral z zanimanjem in moram reči, da Vam jezik kar gladko teče. Tu in tam je pač kaka malenkost, ki jo je treba popraviti, a sicer se Vam ne pozna, da bi živeli v mestu, kjer nimate prilike, da bi mogli študirati v svojem materinem jeziku. • Slovanski vestnik F. Hybl, Zgodovina bolgarskega naroda (Dčjiny ndroda bulharskeho) I, II. Praha 1930. Bolgari nimajo napisane v svojem jeziku svoje narodne zgodovine. Srednješolski učbenik, ki sta ga spisala I. Pastuhov in I. Stojanov, ne odgovarja modernim potrebam. Bolgarski prevod bolgarske zgodovine, ki jo je pred 54 leti izdal v nemščini Čeh Konstantin Jircčck, je zastarela. Najboljši bolgarski zgodovinar, sofijski vscučiliščni profesor V. N. Zlatarski je prišel s svojo široko zasnovano bolgarsko zgodovino komaj do drugega zvezka. Po prvem zvezku 1. 1917. je izšel drugi na 892 straneh šele 1. 1927 in obravnava razvoj bolgarskega naroda do 1. 1018. Zato je tem bolj dobrodošla Hyblova Zgodovina bolgarskega naroda, ki je tem važnejša, ker H#bl v marsičem dopolnjuje in popravlja izvajanja V. N. Zlatarskega. Prvi zvezek obravnava na 302 straneh bolgarski narodni razvoj do konca 18. stoletja, drugi pa na 221 straneh od bolgarskega narodnega preporoda do mira v Neuilly-u, ko je Bolgarija zaključila svetovno vojno. Ker delo ni preobširno in je zelo pregledno, bo dobro sluzilo vsakomur, ki zna vsaj malo češčine in se zanima za slovanstvo. Obe knjigi staneta 60 Kč (100 Din) in sc naročata pri Historickcm klubu v Pragi. A. Fischcr, Poljsko ljudstvo (Lud polski). Lw6w, Warszawa, K r ak 6 w 1926. Narodopisje Južni Slovani, zlasti Slovenci, preveč zanemarjajo. Imamo še mnogo panog narodnega življenja, ki jih še nikdo ni opisal. V zadnjem času hodijo v naše kraje Nemci in pišejo knjige n. pr. o naših božičnih obredih, o naši ljudski umetnosti itd. v nemškem jeziku. Tako vzbujajo v svetu sum, da nimamo dovolj sposobnih znanstvenikov in da nc cenimo svoje preteklosti. Na tem polju čaka sedanji dijaški naraščaj hvaležno in rodovitno polje za udejstvovanje. V tem oziru je izvrsten pripomoček za narodopisno delovanje knjiga vseuč. profesorja A. Fiscncrja z nazivom Lud polski. Na 240 straneh podaja pregled poljskega narodopisja. V prvem delu je občni uvod v narodopisje. Po opredelitvi pojma etnografija in etnologija opiše etnologično mc- Priobčili ne bomo, ker je predolgo. Tudi bi rajši kaj bolj konkretnega, epskega, v onem načinu, kot ste nam že nekoč bili nekaj poslali. Hladnov, Ljubljana. Odgovor mogoče prihodnjič! Vsem. Danes sem pri nekaterih opustil označbo kraja, ker so me prosili. Prihodnjič tega ne bom več storil. Kdor se nc predstavi s polnim imenom in krajem, ki ga bom vedno navedel, če nc bo kakega posebnega razloga, ni treba, da bi sc oglašal! todo, objasni zgodovino ter pomen etnologije in etnografije. Drugi del govori o obsegu poljskega narodopisja, o številu Poljakov, o poljskih narečjih, etničnih skupinah, antropolo-gičnih tipih in o razvoju poljskih naselbin. Tretji del se bavi z gmotno poljsko kulturo kakor s stavbarstvom, tipom hiš, njihovo razvrstitvijo v vasi, z gospodarskim orodjem, domačo obrtjo, obleko in narodno nošnjo, narodnimi okraski, godali in z narodno umetnostjo. Četrti in peti del opisujeta poljsko socialno in duševno kulturo, zlasti razne obrede pri rojstvu, veselih prilikah in pogrebu. Zanimiva so poglavja o ljudskem pravu, vražah in čarovnijah, igrah, narodnih plesih in narod nem pesništvu. Knjigo pojasnjujejo 3 mape in 58 slik. BI. Raček, Češkoslovaška zgodovina (Čc-skoslovcnskiž dčjiny). L. Kuncif, Praha 1929. Najboljši češki zgodovinar J. Pekaf je zadal Zgodovini češkega naroda, ki jo jc spisal slavni Palacky, tako hud udarcc, da se jc bistven del njene stavbe sesul. Palacky je videl v husitstvu vrhunec češkega narodnega razvoja. V svojih najnovejših delih o Žižki in njegovi dobi je dokazal, da je resničen izrek vseuč. profesorja K. Kroftc, sedanjega češkoslovaškega poslanika pri sv. Stolici, da so sicer Čehi na hu-sitstvo ponosni, ali da bi bilo za nje mnogo bolje, če bi ga nikdar ne imeli. Na najnovejša zgodovinska raziskavanja je oprl svojo Češkoslovaško zgodovino jezuit Rdček, profesor zgodovine na nadškofijski gimnaziji v Pragi. Prednost te zgodovine jc, da jc zgrajena na najnovejših raziskavanjih, da jc pisana nepristransko in da naglaša tudi zasluge čeških katoličanov. Zasleduje češki razvoj vse do I. 1929. V novejši dobi premalo sprašuje vest katoliškim voditeljem in premalo naglaša duševna sredstva in notranje vzroke. Skoda, da ni obširneje opisal slovaške zgodovine, četudi bi potem njegova knjiga s 688 stranmi narastla šc za nekaj listov. Rdčkovo zgodovino krasi več lepih fotografij. Stanc 59 Kč (100 Din). To najboljšo, najpreglednejšo in najnovejšo čsl. zgodovino toplo priporočamo. Ukrajina in cerkveno zedinjenje (Ukrainc und die kirchlichc Union). Berlin 1930. Ne preveč obsežna knjiga pod gornjim naslovom prinaša pet razprav raznih ukrajinskih znanstvenikov in kulturnih delavcev o zanimivi ukrajinski cerkveni zgodovini, o pogojih uspešnega dela za cerkveno zedinjenje pravoslavnih Ukrajincev s katoliško Cerkvijo in o vplivu krščanstva na življenje ukrajinskega naroda. Kdor sc zanima za umetnostno zgodovino, bo z veseljem čital razpravo o vzhodnoevropski krščanski umetnosti in o njeni odvisnosti od Carigrada in Rima. Knjiga ima tudi karto ukrajinskega ozemlja in karto verskih razmer na slovanskem vzhodu. Delo nudi dober vpogled v zgodovinski in verski razvoj po velikosti drugega največjega slovanskega naroda. Uvod je napisal znani ukrajinski kat. metropolit vzhodnoslovanskega obreda, grof Šcptyčkyj. F. Grivec, Slovanska apostola sv. Ciril in Metod (ŠŠ. Cyril i Mctody apostolowie Slo-wian). Prevel Jan Korzonkicwicz. Krakov 1930. Značilno je, da dožive največji uspeh samo tiste slovenske knjige, ki so pisane v slovanskem duhu. Tako je Finžgarjev roman Pod svobodnim solncem izšel nedavno v češčini in izhaja sedaj tudi v srbščini, dočim sc angleški prevod pripravlja. Grivčeva slovanska apostola pa sta izšla lansko leto v nemškem prevodu, a v prvi polovici 1. 1930. v poljskem. Od slovenskega izvirnika sc razlikuje s tem, da v prevodu manjkajo poglavja apostola Slovencev, apostola verske obnove in okrožnica jugosl. škofov. Zato pa ima poljski prevod zanimivo poglavje »Nekateri sledovi češčenja sv. Cirila in Metoda v Poljski« ter uvod od pisatelja. V drugi polovici leta je izšel v Bratislavi tudi slovaški prevod (Slovanski a p o š t o- 1 o v i a sv. C y r i 1 a Metod), ki ga je oskrbel dr. J. B. Mesto okrožnice jugosl. škofov prinaša okrožnico papeža Pija XI., v kateri priporoča češčenje sv. bratov in apostolstvo sv. Cirila in Metoda. Po zunanji opremi zaostaja slovaška izdaja za poljsko in nemško. Molitev za Slovencc in Hrvate v Italiji. Ljubezen do svojega naroda in do domače zemlje ni morebiti nikjer tako topla kakor v srcu dijakovem. Zato bo Mentorjeve bravce gotovo zanimala okrožnica jugoslovanskih škofov, ki jo je izdal v smislu njih sklepa zagrebški nadškof dr. Bauer in ki se nanaša na težavni položaj, v katerem sc nahajajo v verskem oziru Slovenci in Hrvatje v Italiji. Vsak dijak že ve zanjo, saj je postala ta okrožnica mahoma znana po vsem kulturnem svetu. Italijanske oblasti ovirajo oznanjevanje krščanstva v besedi, ki bi bila ljudstvu umljiva. Duhovnik ne sme v šoli poučevati verouka v materinskem jeziku učencev. Tako ovirajo italijanske oblasti v imenu dvatisočletne kulture širitev krščanstva. Kaj moremo storiti proti temu? Ali moremo našim bratom v Italiji kaj pomagati? Mi vemo, da Bog čuva nad usodo narodov. Tudi takrat, kadar gre za naše upravičene narodne koristi, ki nam gredo že po naravnem pravu, velja svetopisemska beseda: »Resnično vam povem, karkoli v molitvi prosite, verujte, da boste prejeli, in zgodilo se vam bo.« V našem primeru pa ne gre samo za narodne koristi naših bratov, ampak predvsem za njih verske koristi, ki so pa tesno spojene z njih narodnimi pravicami. Če je naša vera trdna in naša ljubezen do bratov močna, molimo zanje, in ob svojem času in na svoj način jim bo Bog pomagal. Obenem opozarjamo, da imajo tudi slovenski Korošci svojo »Prostovoljno koroško molitveno zvezo za božje varstvo našega tuž-nega Korotana«. Člani te zveze molijo, če mogoče vsak dan po pet očenašov in zdravih-marij ali kako drugo molitev za božje varstvo slovenskega Korotana. Vsak dijak ima sicer dovolj skrbi sam zase, da jih priporoča Bogu v molitvi. Vendar nikari ne pozabimo, da naj ne bo naša molitev samo izraz skrbi zase, ampak tudi izraz naše skrbi za druge. S tem, da molimo za druge, priporočamo Bogu v najlepši obliki tudi svoje lastne težave. Dijak, spomni sc pri šolskih mašah in drugod vsaj s kratko prošnjo k Bogu tudi naše Primorske in Koroške! Videl boš, da boš svoje brate še bolj ljubil, če boš zanje tudi molil. Za dobro voljo Meyeriadn. III. spev. '()!•KOI. - PRISEGA. Ko so sc torej sešli in je v skupščini vladala gneča, sluga ko z zvoncem je šolskim profesorjem glasno oznanil, naj napoti sc vsak v svoj razred, k svojim učencem, bližal sc Mcycr je, starček, s plašnim korakom razredu. 2c od daleč razlegal se hrup je kričavih dijakov, starček sc spomnil je sanj in streslo ga je v obistih. Bil je prav blizu že vrat in hotel je srčno vstopiti, vendar se tresel je še in v srcu je svojem premišljal. Mali vedež. Naša beseda. V naslednjem objavljamo svojevrsten člančič, sestavljen domalega iz samih naslovov najrazličnejših slovenskih leposlovnih del v prozi in vezani besedi, iz naslovov raznih revij in listov ter citatov iz slovenske proze in pesmi. Sedaj pa, dijaki in dija- Tale nasvet pa se zdel je dvomečemu najbolj prikladen: Da bi na kljuko pritisnil prav tiho, kot dela ravnatelj, vrata nato bi odprl, a sam bi se nič ne prikazal; dečki umolknili bi, misleč, da Brumm je, ravnatelj, in onemeli bi vsi; kaj rad je s tem često jih strašil. Storil i zdaj je tako, a drugače je hotel Kronides. Chlapcc, zvijačnik okrutni, je namreč že preje pokukal skozi ključavnico bil pa zapazil jc starčka trpina; v srcu je svojem spoznal, kaj Meyer jc kanil storiti. Zlo v osrčju snujoč jc zbranim takole veleval: »Meycr jc zunaj, pred vrati stoji in bi rad nas prestrašil. Wanke, na nbgc in Tatschner, še Jeitcles, Lange in Eidlitz! Vrata tiščimo vsi hkratu, da Mcycr čez prag ne bo mogel!« Torej tako je dejal, vsem v prsih srce je razgibal. Skupščina je oživela kot morja grozeči valovi tam na ikarskih vodih, ko vzhodnik jih z jugom razburka, kadar zažene sc v nje iz oblakov gromovnika Zevsa. Kakor bučeči zapadnik, ki butne v polja neskončna, z vihro lomastno drevčč, da klasje valovito upogiba, prav tako vrelo je vprek med njimi, in z glasnim se vpitjem ljudstvo drevilo jc k vratom in dvigal se prah jc pod njimi kvišku teman, junaki vzpodbujali so med seboj sc, vrata tiščali močno, da Mayer bi v razred nc mogel, starček, izkušen v bojih, ki v strahu pred vrati jc čakal. Zdajci krepko je pritisnil na kljuko, da pot bi utrl si, toda zaman, junaki od znotraj so hrabro držali. Starček moči je napel, da strl odpor bi sovražni, črni se žolč je razburil strašno mu v trebušni preponi. Včeraj šele so mu v prsih jezo sovražno vzbudili, danes začenjajo znova. Z obema rokama prijel je kljuko na vratih, uprl navzvčn sc krepko je z nogami, z glavo pomagal celo in tresel in butal jc divje: vse je zaman. Posmehljivo le vpitje in glasno smejanje čulo od znotraj sc je, rogajoč sc njegovi nemoči. Chlapcc pa s srecm zvijačnim junakom je tole govoril: "Brž ko naštejem do treh, izpustite, v klopi pohitite! Torej pazite! Ste slišali? Pozor, sedii: ena, dvč, tri!« V hrupu spustili junaki so vrata, v klopi pohiteli, stari namah jc telebnil čez prag med splošnim rjovenjem. »Kdo je ničvredni kujon, ki spletel je tako predrznost? Meni zavratno vrata tiščati, no, ta je pa lepa!« V jezi tresoč se, jc starec zavpil: »Kar sam naj sc javi! Če se mi paglavec sam nc pokaže takoj radovoljno, Fischl po uri ga izdd; izvedel bom, nič se ne bojte! Zdaj pa zahtevam miru! Razumel, Jeitcles? Mirno! Mir ukazujem, hočem miru in mir vam velevam! Tiho kot v grobu naj bo, kadar hočem jaz govoriti!« Torej tako je dejal, a hrup sc je večal in večal. Doležal vpil je oj, oj in Langendorf tulil jc mjav, mjav, Jeitcles je meketal in Beck je prav pristno i-ajal. Krasen to bil je koncert; plemeniti pa Meycr začel je: »Slišim, da zadaj bi dva si nekaj povedala rada. No, takoj ju bom vprašal, predavati itak nc morem. Pridite, Jeitcles!« Ta pa se zbal ie in ni meketal več, hitro do table je stopil in rekel krilate besede: »Danes nc znam, oprostite, prihodnji mcsec jc passah, moral učiti sem se iz hebrejskega mnogo odlomkov. Ma ništiSnc haloilo haz^h, to moramo znati.« Bušili vsi so v smeh, toda Mcyer jim je odgovoril: »Kaj se smejite svojat, zna vsaj iz religije nekaj. No, to pa res je lcp6, že dobro, kar pojdite v klop spel. kinjc, na delo in skušajte dognati i. naslove slovstvenih del, ki sc krijejo v naslednjih vrstah; z. imena piscev teh del in 3. o d k o d so vzeti citati, ki sc skrivajo v člančiču. Kar boste dognali, sporočite uredniku lista (Ljubljana, Sv. Petra cesta 53-!) do 1. maja t. 1. V jablanah med frontama so nam peli slepi slavčki, na krvavih poljanah v krvi mučeniki umirali. V smrtni senci nam je zrastlo novo jutro. Kakor bilke jc Slovence kosila smrt. Tujci so stegali roke po naši ranjeni grudi, de profundis smo peli in očenaš molili. V robstvu nam jc v zablodah slutenj iz vrtinca in viharja vstalo novo življenje. V metežu časov smo ohranili svojo podobo. (Moj Bog! Samo križ, križ na gori, je stal ves čas tako samosvoj.) Nc kraljevanje faraona samosilni-ka, nc grajski valpet in rablji nas niso ugonobili. Naša volja in moč jc vzdržala. Tlačani, v verigo vkovani, smo, prej žrtve brez zarje, zdai v prebujenju pa uporniki in otroci solnca, rekli: Smo pa le mož! In vstali smo za staro pravdo pod svobodnim solncem. Za narodov blagor smo mi hlapci kri prelivali. A zdaj je pot bolesti za nami, cas-kovač nam jc skoval našo srečo, našo svobodo. Pet minut pred polnočjo jc prišlo rešenjc. Junaki, stari in mladi, se zdaj vračajo. Vse je kot sanje poletnega jutra. Bratje in sestre v Gospodu, vsi pojo pesem življenja in na smrt obsojeni vriskajo. Z našim čolničem jc priplul z viharja v zavetje, sc v pristanu zasidral popotnik, kapitan Božo. Rdeči pilot se je spustil na pisano polje, človek z bombami jc iz tanka stopil čez plan na belo cesto. Ljudje s ccste se srečujejo: »Dovolj po- Danes nc bom spraševal Izraelccv, naj bo, je že dobro!« Njemu v odgovor velel je Jeiteles vrli sledeče: »Prosim nikar, ker sicer katolikom bila bi krivica. Sploh ne sprašujte denes, v imenu razreda prisežem, da bomo mirni prav vsi, nihč& ne bo glasno govoril. Kar brez skrbi nadaljujte predavanje, nikdo se zmenil, nikdo Vas motil ne bo; saj vsi smo hudo zaposleni. Jaz matematično bom napisal nalogo in grško, drugi sc bodo latinsko učili za uro prihodnjo!« Njemu v odgovor dejal je izkušeni Meyer učitelj: »No, to je prav, a vendar, če pride ravnatelj v sobo, skrijte vsi zvezke pod klop in knjige na njo položite, sram da nc bo me, da morem mu reči, češ, vsi ste marljivi.« Torej tako je starče dejal in zagrabil je dozo, polno črnikaste mivke, prav drobne in kih vzbujajoče, njuhnil iz nje je ščepče, sc useknil, da bučno zadonel silen je grom po dvorani obširni iz krepkega nosa. Sedel je stari nato in začel s predavanjem mičnim, točno kot Gindeley piše na strani trinajsti odzgoraj. IV. spev. 'opkip.iv ±rrxr±i2 - kršitev prisege. Jclite, zadnjič sem vam predaval o Catilini. Danes povedal vam bom, kar zanimalo bo vas gotovo, namreč o triumviratu — Jeiteles, Chlapcc in Grunwald, kaj mi že zopet tiščite z glavimi skupaj tam zadaj?! — Crassus Pompcius in Cezar, ti namreč so sc zavezali, — Doležal, kaj spet stojiš? Kaj manjka fantiču? Povejte! Morda slabo ti je, kaj? Ven pojdi, pa zunaj ostani, danes nc vračaj sc več. Če tukaj si, motiš me vedno. Če te bo videl ravnatelj, bolezen povej 11111 katero, "reci, da 6špicc imaš, ali kar sc že spomniš — razumel? Vi pa v besedah bolj tihi bodite, saj nisem nič proti. Toda le pet ali šest jih lahko medsebojno klepeče, več pa nikar, če nc, je nemir, to uvidite, ka-li. — Torej v letu sledečem so zvezo med sabo sklenili, ni res? Crassus bogati, Pompcius poveljnik in Cezar. Cezar, kaj ne, ni slaven šc bil, ali kvečjemu v enem — Zopet tako mi hrumite, da samega sebe nc slišim! Koch vam bodi v vzgled! Z njim danes sem res zadovoljen; glejte, kako je marljiv, prebira »Dic fliegenden Blat ter«, tiho vsaj v klopi sedi, ali vsaj sc po Kohnu ravnajte: hrupa prav nič mu ni mar, 011 rajši jč hruške v miru.— Cezar takrat Šc slaven ni bil, ali kvečjemu v enem, ni res, v svojih dolgcli, ki bili so, kajneda, ogromni.« To je dejal z zadovoljnim nasmehom ob »dobrem« dovtipu; to zapazilo pa ljudstvo je s cveki hraneče sc šeste, zdaj pa zabučal je smeh: — Kdor drgnil klopi ni šolskih na gimnaziji kje, kdor sam ni v rjovenje posegal, ki na vzgojnlkov dovtip prihrumi kot grmenje po blisku, nikdar ga pesem nc bo poučila o groznem učinku. Zemlja tako nc bobni, ko trese Pozeidon s trizobom, tudi orkan tako ne buči in morje ne tuli strašno tako, čeprav ga vihar v penah vrtinči, v pčklu tak6 ne kriče — tik rjove sam6 gimnazijec. Mcycr se tresel jc ves in kes mu srce je napolnil, o, da nikdar ni priklical duhov, zdaj ne bo se jih rešil. Strašno vprek so tulili — s široko odprtimi žreli. Zdaj pa se starček jc dvignil, zaklical pomembne besede (ki pa so v hrušču in trušču brez vsake sledi oglušele): kore!« Po naši vasi leta lepi Tonček od hiše do hiše: »Za nami so hudi časi!« Srečala sta sc na klancu zapeljivka Magda in grešnik Lenart. Poredni smeh zazveni v mladem jutru. V zakletem gradu, leetovem gradu sc skriva kraljična z mrtvim srcem. Mlada Zora in mlada Breda po vrtu marjetice trgata, trije labodi ju spremljajo. Zvonovi zvone, zastave v vetru vihrajo. Naša kri vre. Rožni grm na poljani jc ves v cvetju. Njiva zori in po pisanem polju poletno klasje. Pomlad se poslavlja z zelene livade, maj jc prešel, zdaj gre mladina, naš rod, naprej v zarje Vidove. Med gorami gre naokrog klic kresov — kakor kresnic jih je — stražnji ognji gore. Dom in svet plamenita v ognju. Nebo žari. Prerokovana znamenja na nebu napovedujejo nov čas. Vse je kakor taj-nostno prisluškovanje, vigi-lije, svitanje — odsevi zarij Vidovih. Vse slutnje novega življenja tam za goro, za deveto goro, kjer že vstaja zora. Pogovor med literati. »Jaz ... jaz ... jaz ...« »Jaz... jaz... jaz...« »Da, ampak jaz... jaz... jaz...» in tako dalje v nedogled. Pri telefonu. (Edgar Wal-lace jc v 3 tednih napisal, poleg mnogo drugega, troje odrskih del.) »Bi li mogel govoriti z gospodom Wallace-om?« »Wcll — toda ta trenutek je začel pisati novo dramo. Zeli, da ga nihče nc moti, dokler že ne konča!« »Prav. Potem mi pa ni treba odlagati slušala. Počakam kar pri telefonu, gospodična.« Hamlet. Nekje so ga igrali za sodobno publiko v moderni obleki. In na koncu so kraljeviča postavili na danski prestol. »Zdaj pa zahtevam miru, dovolj je, konec zdaj smehu! Če ne boste mirni takoj, tako kakor hočem, več vam predaval ne bom, začel pa bom izpraševati. Ali prisega tako se drži?! Vsi skupaj ste tolpa! To pa za vedno povem: svoj živ dan ne zinem dovtipa!« • Uganke Znamenje. (St. K., Novo mesto.) Tako so pustili pri življenju Hamleta, usmrtili pa Shakespearja. | a | a a | a a n 1 a | a | a | a a 1 a | a | a a a b | b | b c | c C I C C d | d ! d d | d d ! e e e | e | e e e e f 1 g 1 g i 1 i 1 | h h 1 I i 1 i | i 1 1 j! j| j j 1 ] 1 k k | k 11 1 | 1 | 1 | 1 1 m m mm n | n n n | n | n n | 0 01 0 0 | 0 ' 0 0 | 0 p 1 p P r | r | r r | r r | s | 11 U u 1 v | v v|v z 1 i 1 i. Samoglasnik, 2. reka v Bosni, 3. oseba, ki sc bavi z glasbo, 4. zgodovinsko mesto, 5. gora v Srbiji, 6. del glave, 7. soteska Vardarja, 8. mesto v Bosni, 9. vremenski pojav, 10. mesto v Črni gori, 11. otok v Tihem oceanu, 12. žensko ime, 13. kraj v slovenskem delu Italije, 14. pridelovalka platna v kmečki hiši pozimi, 15. mesto v zetski banovini, 16. učilo, 17. mesto v vrbaški banovini. — Po sredi od zgoraj navzdol ime »devete dežele«. K0LE5A Računska naloga. (Leli ja.) Napiši te številke tako, da ti dado skupaj število 10. Črkovnica. (-ran.) čočsoea akeevjs verjsko. Rešitve ugank na uredništvo »Mentorja« do 30. aprila 1931. Nagrade za pravilno rešene uganke: Debevec, Vzori in boji. Črna deska Popravi! V 7. številki je v naslovu na str. 16$ izpadla besedica »dva.« Naslov se glasi: Kako sem^ zaslužil v počitnicah dva ,jurja’. Na željo več cenj. naročnikov prinaša da-danes Mentor spet nekaj ugank. Bomo videli koliko bo uspeha. Opozarjamo posebno na Kolesa, ki utegnejo marsikateremu reševalcu hudo beliti glavo. Dosti sreče! Vse cenj. naročnike, ki Še doslej niso poravnali naročnine, smo te dni posebej opozorili, naj pošljejo tisti znesek. Prosimo jih ponovno tudi tu, naj nikar dalje ne odlašajo z nakazilom. Prihodnja številka, zadnja v tem šolskem letu, bo obsegala 48 strani in izide za binkošti. Prav vesele velikonočne praznike želi vsem naročnikom in sotrudnikom urednik. konec 8. Številke KNJIGARNA NOVA ZALOŽBA Trgovina s pisarniškimi potrebščinami r. z. z o. z. v Ljubljani, na Kongresnem trgu priporoča dijakom in njih staršem bogato izbiro vsakršnih Šolskih in pisarniških potrebščin, vse knjige za šole, zvezke, pisalno in risalno orodje, barve, papir za risanje in za načrte itd. + Kdor kupi za ioo Din, dobi na izbiro: Podobe iz sanj (Cankar), ali dramo Kasijo (Majcen), ali pesmi Truda ex Sibcria (Mole) kot dar. — Pri Novi Založbi je izšla Literarna veda (dr. Keleminova). LJUDSKA POSOJILNICA res- zadruga z neomej. zavezo. v LJUBLJANI obrestuje hranilne vloge po najugodnejši obrestni meri, vezane vloge po dogovoru ter brez vsakega odbitka. Tudi rentni davek plačuje posojilnica sama. Svoje prostore ima tik za frančiškansko cerkvijo, v lastni palači, zidani še pred vojno iz lastnih sredstev. Poleg jamstva, ki ga nudi lastna palača, veleposestvo jn drugo lastno premoženje, jamčijo pri Ljudski posojilnici kot zadrugi z neomejenim jamstvom, za vloge vsi člani s svojim premoženjem, ki presega večkratno vrednost vseh vlog. Hranilne vloge znašajo nad 160 milijonov Din. Trgovske knjige In šolski zvezki. Vedno v zalogi: glavne knjige, amerikan-ski journali, štrace, spominske knjige, bloki, mape i. t. d. Na debelo! Na drobnoI HnT. jnnE2ic Tiskarna SLOVENIJA i DRUŽBA Z OMEJ. ZAVEZO V LJUBLJANI WOLFOVA ULICA ŠT. 1 IZVRŠUJE VSA V TISKAR. STROKO SPADAJOČA DELA PO ZMERNIH CENAH ČASOPISI, KNJIGE, BROŠURE, VABILA, PLAKATE ITD. ITD. LJUBLJANA Florljanska ul. $t. 14 Knjigoveznica, industrija šolskih zvezkov in trgovskih knjig. USTANOVLJENA LETA 1889. Telefon Štev. 16. PoStni ček. 10.533. Stanje vloženega denarja nad 300 milijonov dinarjev (1 milijarda in 200 milijonov kron). MESTNA HRANILNICA LJUBLJANSKA (GRADSKA ŠTEDIONICA) LJUBLJANA PREŠERNOVA ULICA sprejema vloge na hranilne knjižice kakor tudi na tekoči račun, in sicer proti najugodnejšemu obrestovanju. Hranilnica plačuje zlasti za vloge proti dogovorjeni odpovedi v tekočem računu najvišje mogoče obresti. Jamstvo za vse vloge in obresti, tudi tekočega računa, je večje kot kjerkoli drugod, ker jamči zanje poleg lastnega hranilničnega premoženja še mesto Ljubljana z vsem premoženjem ter davčno močjo. Vprav radi tega nalagajo pri njej sodišča denar nedoletnih, župnijski uradi cerkveni in občine občinski denar. Naši rojaki v Ameriki nalagajo svoje prihranke največ v naši hranilnici, ker je denar tu popolnoma varen.