t Cilki Steletovi v slovo Ko so odletele prve Iastovke in so začeli padati z drevja prvi listi, nas je zapustila za vedno blaga tovarišica. V prijaznem Kamniku, pod divnimi planinami ji je tekla zibelka. Učiteljišče jc obiskovala pri uršulinkah v Ljubljani. Službovala je najprej v Tunjicah pri Kamniku; potem pa v Mengšu, dokler ni bila pred enajstimi leti dodeljena kot pisarniška moč prosvetnemu oddelku sreskega načelstva v Kamniku. Tu je delala do zadnjega z vso izredno vnemo in nenadkriljivo, za njene moči pač mnogo preveliko vestnostjo in natančnostjo. — Ker v zadnjem času ni bilo v pisarni potrebnega števila delovnih moči in je bila med tem deloma celo sama, je morala delati tudi za druge. Večkrat je doma tudi pozno v noč vršila uradne posle, čeprav je bila z ozirom na svoje živčno in duševno stanje že tudi sama potrebna izdatnega dopusta. Vrhu vsega je imela ravno tedaj svojo ljubljeno mamico na smrtni postelji in jo kmalu tudi izgubila ter potem silno pogrešala. Vse to je močno poslabšalo njeno zdravstveno stanje. Vendar se dela, ki so ga razmere nujno zahtevale, zaradi svoje velike vneme in vestnosti ni mogla otresti. V zadnjem času si je močno prizadevala priti na kamniško dekliško šolo. V stiku z mladino bi se bila osvežila in razvedrila. Tudi sprememba v delu bi ji bila storila dobro. Toda kljub vsej naklonjenosti njenih predstojnikov se ji žal to ni posrečilo. Srčno dobra, skromna in ljubezniva je bila vedno do vsakogar, kdor je le iskal njene pomoči; iz srca rada je pomagala, če je le mogla. Bila je zaradi tega v uradu, kakor tudi med drugimi svojimi tovariši in tovarišicami, ki so imeli z njo ožje stike, prav priljubljena. Posebno jo bo pogrešal tudi francoski krožek v Kamniku. Njena smrt je vsakogar, zlasti one, ki so jo pobliže spoznali, hudo pretresla. To tembolj, ker je svoje hude duševne bolečine skrbno skrivala. Draga Cilka! Tvoji nadvsc blagi duši zelimo iz vsega srca zasluženi mir in pokoj! Počivaj sladko poleg ljubljene Ti mamice ob znožju planin, ki si jih tako ljubila! M. Rupnikova