Izhaja razen nedelj in praznikov === vsak dan opoldne. ===== Uredništvo in upravništvo v Ljubljani, Frančiškanska ulica št. 6, 1. nadstr., «•=== Učiteljska tiskarna. Rokopisi se ne vrečajo, nefrankirana pisma se ne sprejemajo. Reklamacije == za list so poštnine proste. • Štev, 103: ponuja min Dunajski proletariat za mir. na 2 Hled^0 se j° zbmn ok»lo 50.000 oseb na shodu, la ga je priredila dunaiska demokracija. Udeležba je bila tako impozan-. Je Presenetila vse. Ob 7. zjutraj -jezdile prve policijske patrulje skazi mesto Demonstrantje za nnir so prihajali v dokih vrstah, ki so se shajale po okrajih. V vrstah so nosih zastave in tablice z napisi: Miir ločerno! uol z vojnimi hujskači! 2e oib tričetrt na devet 1)lla veWka dvorana v »Konzecthausu, tako NAPREJ, it 103, 14 novembra 1617, GlasH© i. - social od n kratične stranke Naročnina po polti z dostavljanjem na dom za celo leto K 30'—, za pol leta K 15'—, za četrt leta K 7'50, za mesec K 2'50. Za Nemčijo celo leto K 33'60, za ostalo tujino in Ameriko K 42■—. Posamezne številke po 10 v. Inserati: Enostopna petit vrstica 30 v; pogojem prostor 50 v; razglasi in poslano vrstica po 60 v; večkratni objavi po dogovoru primeren popust. V Ljubljani, sreda dne 14. novembra 1917. Leto 1. Kongres poslancev ruskih delavskih in vojaških svetov se je polastil državne oblasti. V trenutku nimajo v Rusiji nobeno drugo- vlado, kakor mogočni kongres, ki je opravičen sklepati v imenu ruske vojske, ki šteje do deset milijonov mož, in v imenu vsega ruskega delavstva. In ta korporacija je predlagala vsem vojujočim. državam mir. Demokratična Rusija je pretrgala spone, ki so.jo vezale z angleškim in francoskim imperializmom: svobodna Rusija razveljavlja vse tajne dogovore carjeve z angleško in francosko vlado ter ponuja Avstriji in Nemčiji poseben mir, ne da bi vprašala za dovoljenje v Parizu in Londonu. Demokratična Rusija zahteva demokratičen mir: rnir, ki ne sili nobenega naroda, da bi moral ostati v državništvu te ali one dežele. Toda Rusija želi tudi skorajšnji mir ter ve, da popolno uresničenje demokratičnega ideala ni tako kmalu dosegljivo. Zaraditega izjavlja, da je pripravljena vse predloge držav presojati, in zahteva le, da se ji mirovni predlogi nemudoma jasno, v nedvoumni obliki predlože. Demokratična Rusija hoče ustaviti takoj prelivanje krvi; zato predlaga trimesečno premirje na vseh bojiščih in med tem naj se vrše mirovna pogajanja. Na Ruskem imajo v vsakem mestu delavski in vojaški svet. Sestavljajo te vojaške svete tako, da .volijo delavci vsake tovarne in vojaki vsake kompanije svoje zaupnike; ti zaupniki tvorijo svet. Vsi ti krajevni sveti so pa volili poslance, ki so se zbrafrna kogresu v Peterburgu. Kongres torej ne zastopa kako politično stranko, ne torej same boljševike; kon-pes zastopa delavce in vojake vse Rusije razlike njih političnega prepričanja; pripadajo mu torej ne le : boljševiki nego tudi menjševiki, socialni revolucionarji, trudoviki m Prav mnogo delavskih in vojaških zastop-ni kov, ki ne pripadajo nobeoii stramki. Boljše-vika so s svojim državnim prevratom odpravili Ker jenski j evo vlado in izročili oblast kongresu svetov; toda kongresni strankarska korporacija boljševikov, marveč pozvano zastopstvo vse ruske demokracije. Le ta predstavlja danes v Rusiji organizirano oblast. In <-a oblast nudi_po vojni bedi mučenemu svetu mir. Kaj bodo odgovorile vlade ruski demokraciji? Kaj bodo odgovorile Anglija in Francija, Amerika in Italija, ne vemo. Toda če bi se drznile imperialistične vlade sporazuma, zavrniti mirovna pogajanja, ki jih zahteva demokratična Rusija, bi padla nanje pred vsem svetom krivica, vsemu svetu bi s tem dokazale, da je trditev, da se bore za veliko stvar demokracije, neresnična, ter da gre za imperialistične osvojevalne načrte in bi prevzele s tem vso odgovornost za nadaljnje prelivanje krvi. Toda nasprotne vlade naj store, kar hočejo: Vladam Avstro-Ogrske in Nemčije je začrtana najsvetejša naloga dovolj jasno. Izjavljale so večkrta slovesno, da se vojskujejo le zaradi obrambe svojih lastnih dežel, da ne marajej kršiti pravic nobenemu tujemu narodu, večkrat so že slovesno izjavile, da ne zahtevajo nobene osvojitve ozemelj in nikakršno \ ojno odškodnino. Ce ne marajo same sebi u-morajo sprejeti mirovni predlog uisKe eniokracije nemudoma in z jasnim nedvoumnim odgo,voram_ Gorje vladi,,^ j10teia UU(>dni mir zavr- niti, ki ga riuai največji narod evropski! Omadeževala bi se pi ed' vsemi narodi, pred svojim lastnim narodom kot sokriva neodpustljivega prelivanja krvi. ak cm b; sc utegnil bridko maščevati. Ruska deinokraci1a_.pr>ziv]ja proletarce v-seli dežel na boj zanje mirovni predlog. Ruska demokracija se naj zaveda, da bo avstrijsko delavstvo mirovni predlog podpiralo z vsem srcem in dejansko. Toda isto mora storiti tudi delavstvo drugih dežel, zakaj usoda vseh narodov visi na nitki in na tej nitki visi tudi stvar socializma. Delavski razred, ki me bi zastavil vseh sil za mirovni predlog, bi napravil prav. cato izdajstvo na svoji lastni bodočnosti in v osvobodilnem boju mednarodnega preleta-njata, izdajstvo na vseli idealih socializma. Urfuo rusko dejanje prepaja svet z veliko, jako važno nacio. Približuje nam up, da ■ utegnemo biti kmalu rešeni strahot vojne. In Posreči, nastopi nova doba v zgodo-Ce »svobodi socializem trpeči I)rme’se mir, potem se mu pridrti- Stinp f ( trifVfboj'e7lih duš; tr,iumf mi™ P°- stane tuu. triumf socializma! polna, da niso pustili nikogar več vanjo..Tudi sosedne manjša dvorane so bile prenapolnjene. Vedno novo prihajajoče mase so stale na cesti. Ljudi je bilo toliko, da so morali končno odpreti velikanski prostor drsališkega društva, kamor so se razlile množice. Akoravno je že minila napovedana ura otvoritve shoda, so prihajale še vedno nove množice iz Ottakringa in Favo-ritna, iz Hennalsa in Hiitteldorfa, možje in že-. ne, otroci in starčki iz mumicijskih tovarn, iz delavnic, iz pisarn. Ob pol 11. je pričel shod v dvorani in pod milini nebom. Ker je velikanski prostor drsališkega prostora preogromen za enega samega govornika, so improvizirali pol tucata govorniških tribun. ^ Sodrugi Viktor Adler, Franc Dornes, Viljem Elienbogen, Karl Renner, Karl Seitz in Pop-pova so govorili in razložili, da je dozorel mednarodni položaj tako daleč, da je mir mogoč. Z velikanskim odobravanjem je bila sprejeta sledeča resolucija: Dunajsko delavstvo, zbrano da izrazi svojo vročo željo za konec vojne, izjavlja: Svetovno politični dogodki zadnjih tednov so podrli vse, ovire, ki so bile na potu mirovnim pogajanjem. Splošno se spoznava, da vojaška sredstva ne morejo odločiti vojne. Dolžnost vlad je, da jasno in nedvoumno določijo svoje vojne cilje ter ustvarijo podlago za dosego trajnega miru. V trenotku, ko so petrograški delavoi in vojaki iztrgali oblast izdajniški buržvaziji, ko so prevzeli vlado ter svetu vnovič predložili mirovno ponudbo ruskega ljudstva, ponudbo brez aneksij in brez odškodnin, pošilja dunajsko delavstvo tople pozdrave, pstrograškemu delavstvu. Zmago petrograških delavcev pozdravljamo kot začetek nove dobe v osvobo-jevalnem boju mednarodnega proletariata. Zmaga proletarske 1 mirovne volje nam daje upanje, da se bo skupnemu stremljenju delavcev vseh dežel končno posrečilo, napraviti konec krvavi moritvi. Obljubimo, da se bomo v naši državi neustrašeno dalje borili za dokončanje vojne, po skorajšnjem demokratičnem, življenskim potrebam vseh narodov od-g o v ar ja jočemu m ir u. Prepričani smo, da se doseže konec vojne, če Nemčija in AvStroiOgnska podasta roko jima nasproti prihajajoči ruski demokraciji. Vsak kakršenkoli vladni načrt, ki bi preprečil ali oviral sklep miru, odklanjamo' odločno in brezpogojno. Avstro-ogrsko vlado pozivljemo-, da sporazumno z zveznimi vladami sovražne države takoj povabijo k mirovnim pogajanjem ter da jim v tem povabilu izrecno in nedvoumno povedo: L Da centralne države ue. streme po osvojitvi sovražnega ozemlja in da ne zahtevajo uikakih vojnih odškodnin. 2. Da centralne države nočejo anektirati Belgije, Srbije, Rumunije, Poljske,v Litavske in Rurske in da jih tudi ne nameravajo politično sebi pripojiti, niti jih obdržati v gospodarski ali vojaški odvisnosti. 3. Da hočejo centralne države mirovnemu kongresu predložiti konkretne predloge o uredbi mednarodnega prava, o mednarodnem raz-oroženju in o rešitvi vseh mednarodnih sporov iio obligatoričnem razsodišču. 4. Da vlade centralnih držav priznajo v Rusiji sedaj faktično obstoječo javno oblast ter jej ravno tako kakor vsem vojujočim se državam v svrho mirovnih pogajanj ponudijo premirje. Shod si je svest, da s terni zahtevami list reza želji vseh narodov avstro-ogrske monarhije in da ostane vojna gonja posameznih kapitalističnih in neznatnih nacionalističnih skupin spričo splošne želje po miru v naši državi brez vsakega vpliva. Opozicija, ii. (Konec.) Kar velja za opozicijo v stranki, ‘velja tudi za strankarske boje in diskusijo mrfd posameznimi strankami. Zastopnik idej navedenih člankov dobi toraj prostora v glasilu slovenskih nacionalistov! Kakor je opozicija v stranki sami nujen pojav strankarskega življenja, tako so različne stranke s principijelnimi različnim j cilji, s svojo lastno taktiko in bojam pro-^rHR‘in strankam ravno tako nujen pojav v političnem življenju vsake države. P. St. naj toraj svojo polemiko razvije svobodno v onem organu, ki. zastopa temeljni princip nacionalizma ter pobija našo intcrnacionainost in naš razredni boj. Kakor smatramo diskusijo v naši stranki naravno in potrebno, tako si želimo tudi krepke in zdrave polemike z nasprotnimi strankami, ker je ista potrebna za čiščenje pojmov in opredeljevanje naših ciljev in umerjanje naše taktike. Ako bi se pripuščala polemika iz stališča drugih političnih strank ^v našem glasilu, potem bi to pomenilo zanašanje blodnje in zmešnjave v vrste lastnega slovenskega delavstva. P. St. pač uvidi, da sebeohrana stranke tako diskusijo izključuje. Vse kaj drugega je pa prava in resna o-pozicija v stranki, ki nastopa taktično in zahteva. prememibe v vodstvu in v ritmu stran- kinega^ gibanja, v smeri in načinu strankinega praktičnega dela. Opozicija naj le nastopa proti absolutizmu voditeljev stranke, proti nazorom, ki ne slede socialnemu in ekonomičnemu razvoju nove dobe — taka opozicija nam je potrebna in koristna. Priznavamo, da je tudi v naši stranki' mož, ki so od prvega početka v naših vrstah, ki so bili prvi nositelji idej socialne demokracije na Slovenskem, ki so s celim svojim biv-stvorn zastopali temeljne ideje socializma in ga brezobzirno in s požrtvovalnostjo širili med delavstvom, delavstvo obudili k lastnemu političnemu življenju. Da se ti možje zavedajo storjenega dela in doprinesenih žrtev, da nastopajo samozavestno kot vodielji socialne demokracije, je zopet pojav, ki se pokaže v vseh strankah. Res pa je, da je socialna demokracija tudi na Slovenskem zgodovinski nujen postulat, to se pravi, ako bi teh mož ne bilo, bi gibanje vstvarilo prej ali slej svoje nositelje in činitelje, socialdemokratična stranka na Slovenskem bi po prirodnem razvoju političnega življenja v naši državi morala priti. Kljubu temu utegne zavest posameznih činitelje v postati tako močna, da postanejo ovira pravilnega daljšega razvoja. Ako toraj voditelji socialne demokracije zastajajo s svojimi idejami in taktiko na poti razvoja in za bližnjimi cilji socialne demokracije, potem opozicija vrši e-minentno nalogo v stranki, iskati in najti novih činiteljev, ki bi vodili stranko v smeri razvoja naprej. Vsaka stranka v svojem pričetku sloni na priprostih in lahko umljivih idejah. V razvoju stranke pa se ideje razvijejo in zapletejo, nastajajo nove, često od prvih nositeljev stranke nerazumljene. Tako so tudi v slovenski socialni demokraciji prvi agitatorji nastopili z vsklikom »proletarci vseh dežela zdru-.žite se, nimate ničesar izgubiti nego svoje verige«. Prvi buditelji bili so revolueioinarci skoraj do anarhizma, kolektivisti skoraj do utopičnega komunizma. A stranka je v svojem razvoju premagala to prvo stopinjo ter je čas odnesel vso ono strastno čustveno agitacijo. Stranka je postala raeijonelna, prišla je do svojih institucij, išče svojo moč v le-teh, posebno v strokovno in zadružni organizaciji. Politično dek) je stopilo v ozadje, revolucionarna moč stranke je skoraj več ali manj izginila. Ni morda to le pojav v slovenski socialni demokraciji, marveč je pojav v socialni demokraciji vsega sveta, posebno v nemški. Ravno ta najmočnejša stranka je vsied take premaknitve taktike in premembe v bližnjih ciljev prešla iz pozitivnega dela do oportunizma s konečnim rezultatom glasovanja 4. avgusta 19i4 in razpada, ne le v dve posebni struji socialne demokracije, marveč smemo trditi v dve načelno nasprotni stranki. Tudi na Nemškem je sedanja večina jela .nastopati le kot opozicijska struja revizijo-nistov. Bila je pa usodna hiba vodstva socialdemokracije nemške, da je puščala razvoj te opozicije preko mej lastne stranke ter z molčečim priznavanjem opravičnosti revizijo-nizma je stranka morala priti polagoma do razpada. Opozicija »mladih« popolnoma pozablja, da je socialdemokratična stranka postala in zrasla do svojega ogromnega pomena na podlagi principov internacionalizma in razrednega boja, zrasla do moči, ki je v zgodovini človeštva merodajna in značilna za drugo polovico XIX. in nastop XX. veka. Ali naj sedaj slovenska socialna demokratična stranka zapusti stališče, iz katerega se je porodila in na kateri je zrasla do tega, kar spolh je...........? Ali pa se pridruži kaki rni- zerni nacionalistični stranki? Kar pa si. vsi želimo to je: novega svežega duha v stranki, izbistrenje temeljnih pojmov in razločno izražanje naših bližnjih in daljših ciljev!. ' Dr. Henrik Tuma. Politični pregled, 7= O politik! centralnih držav poroča dunajski dopisnik »Berliner Tageb!atta“ sledeče: Tisdnevno bivanje avstrijskega- ministra za zuna-nje zadeve' v Berlinu je bilo povod za popolnoma napacae komentarje. Nočemo raziskati vzrokov teh neutemeljenih vesti. Možje, ki se niso udeležili berlinskih pogovorov in torej niso mo-gii vedeti, ksj so tam govorili, so natrosili v svet vesti, H so jih jemali drugi za resne in polnoveljavne. V tem divje razdrapanem času, v katerem živimo, so napravile te povsem neulemeijne pripovedke vtisk. Minister za zunanje zadeve je imel seveda željo, da se pogovori z novim kanclerjem o vseh velikih, visečih vprašanjih in bilo mu je tudi na tem, da prihrani mnogo starejšemu in z delom preobloženemu grofu Hertlingu potovanje na Dunaj. Kompleks vprašanj, ki jih je treba razmotrivati danes med Berlinom in Dunajem, je zelo velik. Tridnevne konference zadoščajo komaj, da se razmotrivajo različna vprašanja. Med terni vprašanji se je razmoirivalo tudi poljsko vprašanje. To je res. Saj je dolžnost vodilnih državnikov, da se posvetujejo o velikih, aktu-elnih vprašanjih in da jih pripravijo, preden jih izroče ostalim kompetentnim faktorjem. Na dru-gačea način sploh ni mogoče opravljati državnih poslov. Dogodki na svetovnem pozorišču pode dn