—    386   —
Občinski pašniki — kmetam poguba.
„Novice" niso ravno cerkven govornik, ven-der smejo na vsako stran izreči besedo, „da nerazdeljeni pašniki so kmetam — v pogubo",
Vzamimo pogubo po eni plati. Dokler pašniki niso razdeljeni, jih nihče ne trebi, nihče ne gradi; bolj in bolj se zarašajo, da v zadnje živina skozi ternje in gošavo ne more, in od same zelenjave nič paše ne najde; od dne do dne so tudi manjši, ker vsak mejaš iše kaj prigraditi po starim pregovoru: „da je slab gospodar, kteri pri gmajni nič ne pridobi". Kdor je pridin, si sicer v občinskim gojzdu tudi kaj nabere ali naseka; naj pride pa kteri huji lakomnik, mu iz kupa vse prevzame ; ali pa naj bo samogoltnež, v gmajni nar pred vse pospravi, da mu kdo spred ne pride, in potem še le v domačim svoje pobere. Po tem takim so večkrat lepi gojzdje, namesti celi soseski v dobiček, enimu samimu v žep ali pa po gerlu šli. Dalje kjer še gojzdje ali pašniki niso razdeljeni, tudi sosedje iz druzih krajev kaj radi va-nje segajo ; radi svojo živino va-nje gonijo, prapret pred domačimi žanjejo, derva in drugi les sekajo; od tod pridejo prepiri in pravde, in pravde so drage, in po pravdah se zgubuje ne le denar,ampak tudi dostikrat zemlja, ako prederzni posilnik z najetimi pričami posest — dasiravno p o sil no posest — za trideset let skaže. Dalje na tacih pašnikih in gojzdih ni samo to zgubljeno, kar zraste, ampak še več tega, kar ne zraste; zakaj precej je ves drug dobiček od sveta, ako ga en gospodar oskerbuje,   kakor pa ko je deset gospodarjev bilo.
Vzamimo pogubo pa še po drugi plati. Če je paša za otroke šola veliko hudiga, to od občinskih pašnikov pred drugim velja; zakaj ondi je več otrok vkupaj, na živino jim ni potreba toliko gledati, po kotih se ložje potikajo, in tedaj tudi ložje vsaktere nerodnosti in napačnosti uganjajo. Zavoljo občinskih pašnikov je dosti prepirov na dnevi; v prepirih pa je jeza in sovraštvo, in zmerjanje in kletev, in pretep in poboj navadna reč; kjer pa je prepir, ni ljubezni, in brez ljubezni tudi ni življenje pokojno in veselo, in tudi smert in sodba ne boste prijazni in mehki. Dalje se pri občinskih pašnikih in gojzdih dosti krivice godi; domači se med seboj v kljub presegajo, in ptuji zgrabljive roke stegujejo; nobena krivica pa ne velja ne pred svetam, ne pred Bogam, in teška bo po smerti že pest krivične zemlje; kaj bo pa še le za velike po sili pridobljene zemljiša? Mende med nami še vera na večnost ni poginila, pa tudi ne more poginiti — zakaj večni Bog živi!
Naj ne misli kdo, da je ta beseda presiljena; imam pred seboj tri male soseske, ktere so mi zgled za stotere velike; zakaj nič noviga ni pod soncam,   V starih pismih najdeni, da so se te so-
seske že pred pet sto leti, namreč leta 1355 zavoljo mej ali konfinov pričkale; da so se pozneje leta 1668, 1681 in 1715 prepirale, zmerjale, klele, plotove si podirale, živino jemale, les ropale, se pretepale in bile; in da po mnogoterih pogodbah je poslednjič ena soseska drun;i vender za #00 oralov sveta vzela, dasiravno so zidanikonfini prave mejnike delali; in zdaj ko je slabji soseska svoje ostale pašnike deliti hotla, so ji sosedje še to branili, ker so pravico vzajemne paše nasprot stavili; ubranili vender niso, ker se jim je pravica nekaj bolj svetlo razjasnila, dasiravno v sercu še nekaj nevolje redijo ; na drugi strani pa se za en del še s pravdo poganjajo, in pravde konec je še le pri začetku.
Da bi pač tukaj ne dolga in draga pravda, ampak višji vlada po pravičnih postavah konec prepiram storila! Pač bi bilo tako dobro, vradne komisije za razsodbo kinetiških pravic med seboj postaviti, kakor so do zdaj cesarske komisije pravice grajšakov in kmetov razsojevale, ravnale in do konca doganjale. Kmetijske družbe, ako niso za to rec že kaj več storile, bi gotovo za prid kmetijstva velik sad zasejale, ako svoje prošnje in svete do deržavne vlade na to stran obračajo.            P—i.