r-be-sr. S- —vX Marec 1890. Leto 121- g S £ s Ni £ U —i 0 > I LU 1-< £ ca 1 < cc Q 2 ui "i O OL y i b < S O □ O PL -s :^>se do sedaj popisano predstav »Ifta " ' ljanje brez ozira na vpliv naše ^ volje moremo imenovati čutno predstavljanje, zato, ker se neposredno naslanja na čutno zaznavanje, to pa na posredovanje čutil in čutnih živcev. Katere predstave se obnavljajo v zavesti in kako se združujejo in raz-družujejo, to je odvisno od kakovosti predstav samih, ki so že v duši, in od vplivanja novih zaznav. Oboje pa ima svoj poslednji vzrok v vplivanju zunanjih predmetov na naša čutila in na čutne živce. v Čutno predstavljanje je torej neprestani tok ali vedno menjavanje, združevanje ter razdruževanje predstav v zavesti, ki se vrši brez vplivanja volje po naravnih zakonih predstav. Čutno predstavljanje še ni nikako mišljenje. Ono se nahaja tudi pri živalih in je najvišji pojav živalskega notranjega življenja, rečemo lahko : živalske duše, ako hočemo to, kar oživlja živalsko telo, tudi imenovati dušo, dasi je ta živalska duša bistveno različna od človeške. Pri človeku se nahaja čutno predstavljanje čisto tako, kakor smo je zgoraj popisali, samo v sanjah. Takrat človeški um in volja ne delujeta, in predstavljanje se vrši samo po mehanskih zakonih obnavljanja in združevanja. Zato nastajajo v sanjah včasih jako čudne in smešne ter brezmiselne zveze in skupine predstav. Domišljije tu ne brzda ne um ne prosta volja, zato ustvarja v duši podobe, ki se morajo razdreti in razpršiti, ko se prebudimo in se zopet prične delovanje višjih duševnih močij. Kadar je človek vzbujen, takrat se njegovo čutno predstavljanje ne more nikdar popolnoma odtegniti vplivu volje. Vendar je pa ta vpliv lahko večji ali -manjši. Včasih se zgodi, da je jako majhen, da se kdo nekako prepusti samo svoji domišljiji. Tedaj pravimo, da ničesa ne misli, ali da sanja ob belem dnevu. Na podlagi čutnega predstavljanja se razvije pri človeku mišljenje. Človek ima namreč zmožnost, da more prosto poseči v tok čutnega predstavljanja, ki se vrši po vplivanju zunanjih predmetov in po zakonih obnavljanja in združe- 90 Čutno predstavljanje, pa mišljenje in zakoni mišljenja. vanja predstav. Predstave, katere bi po tem vplivanju in po teh zakonih izginile iz zavesti, more svojevoljno pridrževati, more jih primerjati z drugimi predstavami, ki so v zavesti, ali katere si svojevoljno pokliče v zavest, in ako hoče, more združevati predstave, ki bi se po navedenih zakonih same nikakor ne združile. Obratno more zopet odganjati predstave, ki silijo v zavest; združevanje njihovo, ako se mu ne zdi primerno, more zabranjevati, in že nastale nepovoljne skupine more zopet razdirati in jih popolnoma razpršiti ali zavreči. Pri tem se ozira na kakovost predstav in ima pred očmi določen smoter. Umno preudarja, katere predstave in kako naj jih združuje, da ta smoter doseže. To delovanje človeškega duha imenujemo mišljenje. Opažajmo n. pr. učenca, ukvarjajo-čeg-a se z reševanjem matematične naloge, ki mu prizadeva mnogo truda. Ne moremo mu sicer gledati naravnost v dušo, a iz lastne izkušnje moremo mnogo sklepati, ako se spominjamo, kako se je nam godilo v podobnih slučajih. Mirno zrečemu v matematični zvezek, posije prijazno solnce na pisalno mizo. Lep dan je. Jako prijetno bi bilo iti na sprehod. Drevored, Šiška, tovariši-součenci: vse te predstave mu silijo v zavest. A pridni učenec odžene vse; nalogo hoče prej izvršiti, potem pride drugo na vrsto. Se enkrat pazljivo prebere nalogo. Obnavlja si v svoji zavesti različne izreke in pravila, ki se jih je učil. Slednjič nastavi nalogo, računa; a rezultat je neprimeren, gotovo napačen, to vidi na prvi pogled. Kje je pomota? Išče jo in najde, da ni rabil pravega pravila. Raz-dere torej in zavrže vse, kar je naračunil po tem pravilu. Sedaj računa vnovič in sicer po pravem pravilu. Rezultat je jako primeren, in učenec ima veselo zavest, da je prav izvršil nalogo. Duševno delovanje tega učenca je bilo mišljenje. Tudi tu smo opažali, kakor pri čutnem predstavljanju, obnavljanje in zatemnjevanje predstav v zavesti, njihovo združevanje in razdiranje nastalih skupin. A vse to se ni godilo kar mehansko in — rekli bi — slepo, ampak tu je z nravno svobodo gospodovala učenčeva volja. On je izbiral in volil med predstavami: to je sprejel, ono zavrgel, iz nekaterih predstav je sestavil skupino, druge je zopet izločeval iz skupin, ali pa je celo nepovoljno skupino razdrl in zavrgel. In ne samo volja, ampak tudi učenčev um je tu deloval. Ako je hotel učenec nalogo prav izvršiti, ni smel katerih koli predstav združevati v kakoršne koli skupine, ampak moral se je ozirati na njihovo vsebino ter izbirati in združevati tako, kakor je bilo za njegov namen potrebno. To je torej prvi znak mišljenja, da je svobodno in razumno duševno delovanje. Ze iz tega razvidimo, da mišljenje ni le čutno predstavljanje na višji in popolnejši stopinji, ampak je od tega bistveno različen duševni pojav. Tu ne delujejo več slepe tvarinske sile po nepremakljivih naravnih zakonih, kakor se to godi v čutnem predstavljanju. Tu pač vse odločujejo vtiski zunanjih predmetov na čutila in čutnice in pa zakoni obnove in združevanja predstav. Mišljenje pa je delo višjih dušnih zmožnostij: uma in proste volje, in se ne vrši po naravnih, ampak po nrav-11 ih zakonih, ki ne silijo, ampak le velevajo. Zato se žival, ki nima uma in proste volje, nikdar ne more povzdigniti do mišljenja. Ali da sklepamo bolj pravilno: ker nas izkušnja uči, da se žival nikdar ne povzdigne do mišljenja, zato moramo trditi, da živalska duša nima uma in proste volje, da je torej bistveno različna od človeške duše, katera je po teh svojih dragocenih darovih podobna Bogu, ki ima najpopolnejši um in najboljšo voljo. Naj ima žival še tako popolne čutne zaznave, naj se razvije njeno čutno predstavljanje do najvišje stopinje, od mišljenja je vedno bistveno različno. Razlika je taka, kakor med ladijo brez krmarja, s katero se igrajo valovi ter jo vetrovi drve po viharnem morju, da nihče ne ve, kam, in pa dobro urejenim parni-kom, katerega razumen poveljnik vodi naravnost proti določenemu mestu. — Ali naj rabim še drugo priliko, ki je morda primernejša. Ko sem bil v mi-nolem poletju na visokem Triglavskem pogorju, bilo mi je skoro nekako tesno pri srcu, ko sva z dragim tovarišem korakala ob robu velikanske gorske kotline, ki jo imenujejo »Pekel«. Okrog in okrog sama siva skala, tu štrleča visoko proti nebu, tam meleča se v globok prepad, kojega dno je pokrito s snegom in ledom. Nikjer ni videti ne grmiča ne travice, nikjer ni slišati drugega glasü, nego samo neprijetno žvižganje mrzlega vetra. Tu ni najmanjše sledi »človeškega uma in dlana«, tu gospodarijo le divje naravine sile. Ko prehodiva to kotlino, pokaže se nama naenkrat v primernem zatišju mala hišica — Dežmanova koča ob vznožju Triglavovih pečin. Kako dobrodelno je ta pogled vplival na-me! Veličastno je res vse, kar tam gori gledaš daleč in daleč na okrog, a vse je v divjem neredu, brez smotra. A ta skromna hišica ti priča, da je tu delovala drugačna moč, kakor so slepo delujoče naravine sile. Umni človek si je tu postavil pribežališče, ki prav primerno izpolnjuje svoj namen. Glej! vse to, kar sem takrat zrl v onem veličastnem, a divjem pogorju, zdi se mi nekaka podoba živalskega čutnega predstavljanja, a ona hišica tam gori mi je podoba človeškega mišljenja. Res je sicer, kar poje pesnik o onih skalnatih pečinah: »Sklad na skladu se vzdiguje Golih vrhov kamni zid;« — a vse one sile, ki so nagromadile tiste velikanske sklade, niso mogle sezidati one skromne hišice. Tu je bilo treba človeškega uma, ki je skladal kamenje ne sicer v velikanske sklade, a zato pa razumno in tako, da se je dosegel določeni smoter. Enako tudi one sile, ki delujejo pri čutnem predstavljanju, ne morejo ustvariti niti najskromnejše misli. Z dosedaj povedanim smo že nekoliko označili mišljenje, a ne še popolnoma ; tudi še nismo zadostno pokazali, kako se razlikuje mišljenje od čutnega predstavljanja. Vse čutno predstavljanje ni drugega, nego obnavljanje in zatem-njevanje predstav v zavesti in pa njihovo združevanje v razne skupine, katere nekaj časa ostajajo v zavesti, potem pa zopet izginejo, kadar jih zatemne druge predstave ali nove zaznave. (Dalje.) SLOVSTVO. pLOVENSKO SLOVSTVO. (Spisal dr. Fr. L.) Knjige „Slovenske Matice „Letopis Matice Slovenske za leto 1889." Uredil dr. Lovro Požar. V Ljubljani. Natisnila »Narodna Tiskarna«. 1889. Str. 360. Cena 1 gld. 30 kr. — Vsakdo sodi najraje po svojih željah, po svojem okusu in svojem delokrogu. Po tej svoji posebnosti rečem rad, da mi ta Letopis posebno ugaja. A zdi se mi, da tudi drugi čitatelji ne bodo ugovarjali tej sodbi, naj se ozirajo na vsebino, ali na obliko. Po malem »Spominskem listu petindvajsetletni ce ,Matice Slovenske'« — pesmi, katero je zložil g. Jos. Cimperman — nahajamo najprej zanimiv spis S. Rutarja: »Prazgodovinske izkopine po Slovenskem« (str. 1—63), govoreč o izkopinah sploh, o raznih dobah prazgodovinskega človeka in o izkopinah 1. 1888 posebej. To polje napredujočega znanstva je zelo težko: ne, kakor bi težko bilo napisati iz raznih knjig vsakovrstne verjetne in neverjetne stvari o prazgodovinskem človeku, marveč težko je iz posameznih predmetov povzeti zanesljivo, resnično sodbo. Kako se je »prazgodovinarstvo« v svojih naukih lovilo in iskalo ravnotežja, to je znano, znano tudi, da se je marsikakemu preiskovalcu v najdrznejših in najgenijalnejših hipotezah primerilo kaj smešnega, kakor n. pr. 1. 1875 K. Merku. O slovenskem spisu pa lahko rečemo, da hodi večinoma po varni in zanesljivi poti, da se varuje pretiravanja. Ker upam, da bodem mogel čitateljem preje ali sleje podati nekoliko črtic o tem zanimivem predmetu, in se bode možno takrat ozreti natančnejše na ta spis, zato naj opomnim tu samo, da se mi zdi na str. 38 število 4000 let pr. Kr. nekoliko preveliko; drugodi se ogiblje g. pisatelj previsokih številk, katere drugi pisatelji v največji obilici trosijo. Pisava je tu pa tam pretrda in preveč po nemškem slogu zasukana: sicer je pa spis res dragocen. V bodočih Letopisih bode gospod pisatelj redno poročal o izkopinah. — G. Janka B—a spis »Ženitovanjski običaji Belih Kranjcev« (str. 64—8i) razvedruje utrujenega čitatelja in nam predočuje prav mično narodno življenje Belih Kranjcev ob najveselejšili dogodkih — ženitninah. Iz spisa se kmalu vidi, da je povzet »iz vira«, hvalevredno je, da se je oziral opisovatelj tudi na druge spise te vrste. Upam, da je spis zadovoljil in oveselil vsakega čitatelja. — Istega pisatelja »Križi v Grib-ljah« je le majhen (str. 85—87) spis narodnega običaja. Vrinili sta se dve pomoti: na str. 80 v. 20 čitaj »izvrtan hleb«, ne pa »izvrsten hleb«, zakaj oni hleb se zove tudi »vrtanj« od »vrtati«; na str. 87 v. 13, pes. 2. čitaj: Tamo ima (ne: i) zelen bor. — G I. Steklasa nam podaje po svoji navadi zgodovinsk spis in sicer »Herbart Turjaški« (stran 88—121): Herbart Turjaški (1528—1575) je znan vsakemu Slovencu, zato je bilo prav umestno, opisati ga obširneje. — Tudi pisatelj sledečega spisa »Starejši slovenski teksti« (122—202), gosp. Vatrosl. Oblak, nam je dobro znan. Zanimiv je v tem jezikoslovnem spisu slov. prevod zakona iz 1. 1582; našel ga je rajni Dežman v dolskem arhivu. Največ spisa pa zavzema slovnični pregled jezika starih slov. tekstov. — »Kosovo polje« (str. 205 —219) je zemljepisno in zgodovinsko opisal Simon Rutar. Zakaj je ta spis primeren času, tega ni treba praviti: kdo se ne spominja iz šolskega uka Vidovega dne 1389? — Enako je za druge či-tatelje zanimiv spis gosp. Ivana Šubica: »Fotografija« (str. 220 — 262). Kdor hoče kaj zvedeti o tej važni umetnosti, pa tudi kdor se hoče ž njo pečati kot amater-fotograf, v spisu dobi vse polno pojasnil in navodov. Poleg tega ima spis šestnajst malih slik. Ne samo, da bode marsikdo gospodu pisatelju za ta spis zelo hvaležen, nadejati se moremo, da bode pridobil med Slovenci mnogo učencev za to umetno, zabavno in res koristno delo. — »Biblijografi j a slovenska« (str. 263—281) in »Letopis« (str. 282 — 294) imata v knjigi stalno mesto. — Pisava v celem Letopisu je pravilna, vseskozi se opaža spretno urednikovo delo, ki je njemu lepa zasluga, a čast Matici. „Junaki." Spisal slovenski mladini Franc Hubad, c. kr. gimnazijski profesor. 1. knjižica. V Ljubljani. Izdala in založila »Družba svetega Cirila in Metoda«. 1889. (Knjižnice družbe svetega Cirila in Metoda IV. zvezek). 8°. Str. 88. Cena 25 kr. — Knjižica, ki ima na četrti strani dobro zadeto sliko blejskega jezera, sme se imenovati domoljubno delce posebne vrste. Knjige take vrste dosedaj še nismo imeli. Pisatelj je na polju slovstva za mladino že znan. Tu se kaže kot zvedenega domačega povestničarja. Taki dogodki, taki vzgledi bi se kmalu poizgu-bili, ako bi jih ne rešila spretna pisateljeva roka. Tu se nam kažejo vzgledi junaštva iz vseh stanov, največ iz vojaškega. In vsi junaki so domačini! Nekateri spisi so naravnost klasične vrednosti: Anton Usar, duhovnik — junak; Matija Pavlin, trobec devetega lovskega polka; Srčne Blejke; Turki pred Radgono. Opomniti pa moramo, da »za mladino« je ta knjižica vendar pretežka, to sem sam izkusil. Mladina ve še malo o polkih, kornpanijah in drugih vojaških uredbah. Tu treba ali pojasniti, ali pripovedovanje drugače zasukati. Tudi je za mladino pripovedovanje, kako je Lazaric spodil Francoze iz Istre, predolgo, pretežko. Kaj takega otrok ne umeva. Gospod pisatelj sam mi priznava brez dvoma, da je tako. Zato bi bilo morebiti bolje, da bi se (ako tudi ne v prihodnji II. knjigi, vsaj v poznejših zvezkih) izpustilo »slovenski mladini«, ker zadnja beseda ima pri nas ožji pomen, kakor n. pr. pri starih Rimljanih dotična beseda. Nič me ni sram povedati, da sem sam rad čital to knjigo in si marsikaj iz nje zapomnil, dasi ne spadam menda več med mladino. „Organizacija vojstva." Cesarskim in kraljevim vojakom v pouk v vprašanjih in odgovorih slovenski in nemški spisal in založil Andrej Komel pl. Sočebran, c. kr. major v pok. V Celovcu 1890. Natisnila tiskarna družbe svetega Mohora. 12°. Str. 41. Cena 20 kr. — Mladi čitatelj, ki nisi umel v »Junakih«, kaj je polk in kaj je kompanija, vzemi v roko to knjigo, in ta ti vse pove, kakor tudi še mnogo več drugega. Zares, ta knjiga je zelö rabljiva in zelo potrebna, kajti o uravnavi naše vojne je treba pač vsakemu omikancu kaj vedeti. V gimnazijah se uče, kako je bila razdeljena rimska vojska, kdo so bili vojaki »primi pili« in kdaj »res ad triarios venit« itd.: koliko bolj treba vedeti kaj o domači vojni. Meni bi se zdelo prav pametno, ako bi se v domoznanstvu povedalo v glavnih potezah, kar moramo vedeti o avstrijski vojni. Zato pozdravljam s tem večjim veseljem to rabno knjižico in jo prav toplo priporočam. Za 20 kr. dobi lahko vsakdo — seveda ako se hoče iz knjige učiti — toliko znanja, da ga odslužen prostak ne bode pripravil v zadrego. Dobiva se knjiga v vseh knjigarnah in pri pisatelju (Gradec, Grazbachgasse 40). Da bi nam mogel vrli pisatelj vojaških knjig napisati še mnoga lepa delca! „Temeljni nauk o knjigovodstvu." (I. Jednostavno knjigovodstvo.) Poleg letnega poročila deške meščanske šole na Krškem z dodatki. Spisal dr. Tomaž Romih, učitelj meščanske šole na Krškem. Novo Mesto 1890. Tiskal in založil J. Krajec. 8°. Str. 56, z mnogimi dodanimi obrazci in vzgledi. — Kupčijsko znanstvo je pri nas še le v povojih. Poleg knjige »Kupčija in obrtnija« F. Kočevarja nimamo dela te vrste. Zato pozdravljamo z veseljem to knjigo, za katero bodo izšle pač še druge. »Temeljni nauk« je sestavljen prav pregledno in razlagan prav umevno. Najprej čitamo iz trgovskega zakona one člene, ki določujejo trgovsko knjigovodstvo, potem pojašnjuje gospod pisatelj nekatere iz- raze, katere je treba umeti, razklada bistvene knjige enostavnega knjigovodstva in naposled podaje še praktičen primer iz trgovskega poslovanja. Zato more vsakdo knjigo umeti in se jseznaniti s tako važnim knjigovodstvom. Jezik je pravilen, znanstveni izrazi dobro pogojeni, le »razhod« poleg »prihoda« v pomenu »oddaja« mi ne ugaja. Sploh moramo v slovenščini paziti, da ne rabimo prevečkrat sestavin iz korenine »id« in »hod«, ker je to v nemškem, ne pa v slovenskem duhu. Nemec rabi silno rad besedo »kommen«, bodisi v frazah ali sestavah, Slovenec pa ne. Mnogi kupčijski izrazi so v vseh jezikih sprejeti in jih ne kaže sloveniti. Kjer so pa vendar v jeziku posebni izrazi (n. pr. odnos, prenos, menjica), tam bi ne bilo napačno, ako bi bil poleg slovenskega izraza tudi dotični nemški, ker bi bila knjiga rablji-vejša. Želeli bi, da bi se bile nekatere besede etimoložno razložile, n. pr. storno (na str. 9, kjer naj bi bilo »storno-stavek«,ne »storno — stavek«) rimesa, deviza, trata, trasant ... A to so le moje posebne misli, s katerimi nečem grajati vrlega dela, kateremu le želim, da bi se dobro razširilo in mili slovenščini polagoma vrata odprlo v kupčijsko — dosedaj večinoma le nemško — poslovanje. Naj bi pa tudi vrli gospod pisatelj mogel in hotel še z drugimi deli obogatiti naše slovstvo ! „Marka Fabija Kvintilijana govorniški pouk." Prevel, uvod in komentar spisal Franc Brežnik, c. kr. profesor v Rudolfovem. Maribor 1889. Velika osmerka. Str. 135. To delo je izhajalo v »Popotniku« in je tukaj v posebni knjigi. M. F. Kvintilijana delo: »Institutiones oratoriae« v dvanajstih knjigah ima namen, poučevati v govorništvu in sicer ne samo z nekaterimi pravili, ampak pokazati hoče, kako naj se vzgaja bodoči govornik za svoj poklic. Zato je v tem delu tudi mnogo naukov o vzgoji, in prav zaradi tega si je izbral gosp. prelagatelj tega pisatelja, da ga »pošlje kot prvega pedagogiškega klasika med Slovence«. Gospod profesor nam ne podaje celega Kvinti-lijanovega dela, ampak samo 1,, 2., 10. in 11. knjige pogl. 2. A pred prevodom nahajamo v slovenskem delu jako obširen »uvod« (31 str.), razlagajoč vzgojo in zgovornost pri Rimljanih, socijalne razmere v Kvintilijanovi dobi, razvitek govorništva pri Rimljanih, Kvintilijanov načrt vzgoje in pouka, njegove nazore o vzgoji značaja, njegov smoter v vzgoji, jezikovne zasluge. — Komentar pred prevedenim izvirnikom je obilen in točen, ponajveč zgodovinsk, tu pa tam tudi samo stvaren in celo praktičen. O tej knjigi moremo reči z dobro zavestjo, da je marljivo sestavljena, skrbno izdelana bodisi po vsebini, bodisi po obliki, in z resnobnim duhom, vzornim mišljenjem navdihnena. Žal, da se piše danes pri nas malo knjig, katere bi prevevala ona zavedna modrost, katere bi podpiralo tako temeljito znanje, kakor to knjigo. Dasi nam predstavlja prelagatelj svojega pisatelja z vso vnemo in ljubeznijo, vendar ne gleda samo nanj, kakor bi bil slep za to, kar ni staro-klasično. Marveč takoj v prvi opazki izraža velevažno, temeljno resnico o razmeri klasičnega poganstva in krščanstva, rekoč, da »v starem veku ni bil še duh od narave celo ločen«, a v krščanstvu »ne postane novorojenec samo ud do-tične države, temveč tudi ud cerkve, ki mu podeljuje sredstva ... za srečno življenje po smrti.« Vseskozi se pozna gospodu prelagatelju, kako ga v vseh naukih, v vseh dogodbah, v razmerah zanima najbolj etična ali nravstvena stran. Tudi njegov izvirnik mu zato najbolj ugaja, ker na-glaša tako umevno, da je namen človekov: nravnost, »da mora govornik biti poštenjak!« Kakor je vreden ta duh vse hvale, tako moram tudi z dostojno hvalo priznati gospodu prelagatelju temeljitost in obširnost v znanju, katero razodeva v uvodu in komentarju. Res, da se je mogel opreti na enaka dela v nemškem jeziku, a ves načrt, vse obdelovanje moramo imenovati njegovo lastnino, kar se lahko spozna in presodi. Tudi jezik nam razodeva skrb pre-lagateljevo : izbran je in čist. Le to treba opomniti, da je tu pa tam pretežak. Res je, da dela tvarina te težave, vendar se da vsaj nekoliko tudi ta težava v jasnem, gibčnem slogu premagati. Srčno želim, da bi za prVim takim in tako (!) obdelovanim pedagogiškim klasikom prišli na vrsto še mnogi drugi. Želim tudi, da bi gospod profesor v slovensko slovstvo presadil še mar-sikak drug staroklasičen proizvod, zakaj on ima sposobnost, kakor tudi prava načela in pravo voljo za taka dela. Kje so nasledniki prevodov: »Kritona, apologije, Sofoklejevega Ajanta, Kseno-fontovih »spominov na Sokrata« i. dr.? „Nova pesmarica" Zbirka najbolj znanih slovenskih, hrvatskih, srbskih, bolgarskih, čeških, poljskih in ruskih pesmij. Sestavil Ivan Želez-nikar. V Ljubljani 1889. Založil Drag. Hribar. Tiskala »Narodna tiskarna«. Str. 304. 16°. V platno vezana 1 gld. 20 kr. — V knjižici je 78 pesmij domoljubnih, 35 ljubavnih, 23 napitnic, 42 raznih, 24 hrvatskih, 6 srbskih, 3 bolgarske, 7 ruskih, 12 raznih slovanskih pesmij. — Knjižica je namenjena rabi pri petju. Zadnjo »pesmarico« je izdal Razlag. 1872. Na tej sloni sedanja, dasi je drugače in res bolje urejena. Namenjena je odraslim, ki jo morejo rabiti za pevanje. Želimo le, da bi se pri nas petje čim dalje razširilo in priljubilo, lepe pesmice udomačile, a slabe opustile. Je-li v tej zbirki vse dobro, o tem naj sodijo drugi. Da ne more biti knjižica brez politične barve, zdi se »pri(!) sedanjih razmerah« samo ob sebi umljivo, in zato mora biti v knjižici (str. III.) neumestna opazka o ruskih pesmih. Zakaj so neki »kočljive«? Ali so češke tudi kočljive ? In vendar pravi sestavljalec, da jih je priobčil »razmerno malo«, dasi »so nam najbolj sorodne«. Zakaj torej ne? Nikar ne dražiti brez potrebe! „Rafael" ali nauki in molitve za odraslo mladino. Spisal Jožef Krčon, duhovni svetovalec. Z dovoljenjem prečastitega ordinarijata Ljubljanskega. V Ljubljani, 1889. Založila »Katoliška Bukvama«. Tiskala »Katoliška Tiskarna«. 16°., str. 350—X. Knjiga v platno vezana 60 kr., v usnju 80 kr., z zlato obrezo 1 gld. — O ti knjigi, kakor o molitveniku g. Fr. Marešiča, rečemo glede na obliko — vsaj večinoma lahko, da sta nekaki izjemi. »Rafäelova« vsebina je res izvrstna in ne morem dovolj pohvaliti pisatelja, da je podal naši odrasli mladini takega tovariša proti nebesom. Mladim in odraslim čitateljem priporočamo prav toplo »Rafaela«; pisatelju pa želimo, da bi se knjiga kmalu pokazala v drugi izdaji. „Hoja za Marijo Devico" ali posnemanje njenih čednostij. Po P. Sebastijanu Zaj-lerju, premonstratencu, posnel B. Bartol, duhovnik. Na svetlo dala družba sv. Mohora v Celovcu. Drugi natis. 1890. Tiskarna družbe sv. Mohora v Celovcu Cena mehko vezanemu iztisu za ude 40 kr., za neude 50 kr. Veznina stane še posebej za popolnoma v prtu vezan iztis 40 kr., v usnju z rudečo obrezo 50 kr. in v usnju z zlato obrezo 60 kr. Po pošti sprejet iztis 10 kr. več. — To je udom družbe sv. Mohora znana knjiga, ki je tu v drugem natisu. Radi omenjamo, da je poleg izvrstne vsebine tudi jezikovna oblika pravilna in lepa. MRVATSKO SLOVSTVO. (Konec.) Znani narod, katerega je previdnost božja razkropila po celem svetu in s katerega členi so tudi Hrvati lepo obdarjeni, pohvali se lahko s posebno bistrim umom, če je treba zadovoljiti volji in željam čitateljstva. Tudi izdajatelj »Dom i sviet«-a — vreden sin svojega naroda — je spoznal, kaj naj podaje svojim čitateljem, da bodo zadovoljni. On je brzo spoznal, da bi strogo leposlovni list izdajatelju ne koristil mnogo, pa je .zato utemeljil list, kateri bi bil nekako v sredini — niti bel, niti črn, kateri bi pa vendar nosil lahko ime leposlovnega lista. In evo ga »Dom i sviet«-a! Žalostna osoda zadela je da-kako najpopreje pesmice, katere so vendar prave hčerke lepega slovstva, ker one so bile že v početku in so še vedno povse izključene iz »Dom i sviet-«a. Dakako, takovo blago je drago, a niti jih srednje naobraženi neznam kako slastno ne čitajo. Širje polje pa je ostalo romanom in povestim, katere so si osvojile malone celi »Dom i sviet« od prve strani pa do zadnjih dveh. Vendar tudi tukaj je trebalo bistrega očesa. Dasi se povesti, zlasti romani, radi čitajo, vendar se čitateljstvo ne bi zadovoljilo s kakovimi klasičnimi, nravstveno pisanimi povestmi, nego jih je treba začiniti z obilno mero nenravstvenosti, katera je sedaj posebno v navadi, a k temu morajo biti tudi »srce dirateljni« — v srce segajoči, ker drugače ne bi dosegli nobenega uspeha. In res, v »Dom i sviet«-u najdeš obilo takovih romanov, kateri ne samo ne blaže srca, nego je trujejo s pogubnimi strastmi, takö, da se je celö neki učeni protestant čudil, da se nihče ne ustavi takemu listu. Ti rečeš morda, da preveč črno gledam in pa da je glavno, da tudi naobraženi svet, posebno pa krasni spol ljubi hrvatsko knjigo: ali odgovarjam, da je bolje, ničesar ne čitati, kakor pa čitati tako kvarljive stvari. Res se bode »Dom i sviet« omilil morda kakovi stari, zapuščeni gospici, katera v svoji sobici prebira »Romanbibliotek«-o in vsaki čas pogleduje na okno, ali se ne bliža zaželeni vitez in ji donaša srce v naročju, vendar vprašam, kateri pošteni oče in katera skrbna mati bodeta dopustila svojim otrokom — tudi če so že v mladeniški dobi — da čitajo onakove stvari, kakor so Kumičičeve: »Saveznice«, njegova »Otrovana srca«, katera izhajajo v letošnjem »Dom i sviet«-u in mnoge druge stvari, ali bolje smeti, katere se prevajajo iz slovstev drugih narodov. Rad priznavam, da je Evgen Kumičic (Jenio Sisolski) nenavadno darovit in plodovit pisatelj, vendar zakaj opisuje vedno izgubljene, gnjusne in zlobne ljudi, kateri plavajo v človeških strastih? Kaj ni še vedno dobrih ljudij nasvetu? Jako se moti, če meni, da bode s svojimi povestmi vzdignil pale in otel izgubljene; njegove povesti pripravljale bodo novih žrtev, trovale mlada srca in vzbujevale strasti — ako bode tako pisal, kakor je do sedaj. Za povestmi se vrste smešnice, a za smeš-nicami opis slik, s katerimi se »Dom i sviet« posebno ponaša. Slik ima »Dom i sviet« obilo, v vsaki številki donese jih osem do deset. Slike predstavljajo obično dnevne svetske dogodke; od nedavna je začel donašati tudi razne slike iz hrvatske domovine, kar je hvalevredno, zlasti pa donaša slike raznih znamenitih osebnostij. 0 slikah v obče sodim, da so dokaj slabe in mnoge njih jedva malo nadkriljuje slike iz raznih nemških judovskih listov, portreti so pa nekakova vaba za naročnike. Da ne govorim o raznih osebnostih, katere so na svetskem glasu (razni vladarji, škofje, ministri itd.), donaša »Dom i sviet« tudi Hrvate, one, kateri so se na slovstvenem polju odlikovali, še češče pa znamenite pristaše in zagovornike raznih političnih strank, češ leposlovni list »stoji nad strankama«. Dakako, dasi »stoji nad strankama«, vendar donaša raje vladine pristaše, kar posebno prija listu, ker si ga naroči marsikateri naročnik, kateri bi se drugače ne naročil, češ, kako bi ne podpiral lista, kateri donaša slike prevzvišenega gospoda bana — narodnega dobrotnika — pre-jasne gospe banice in mnogo drugih naših vplivnih oseb. Nu, včasih pa izide v »Dom i sviet«-u tudi slika kakovega hrvatskega rodoljuba — da je volk sit in ovca cela — a obe stranki tolaži z besedami: »Mi smo nad strankama !« Za slikami se vrste mali odstavki: »osobne viesti, kronika, umrli i nesreče, književnost i umjetnost (obično samo naslovi knjig), kazalište i glasba, trgovina i promet, šah, rebusi i igre«, a vse završujeta: »moda i šport« z eno modno sliko. Kakor vidiš, prijatelj, list je res jako mnögostran in raznovrsten. Ta leposlovni list torej je osnovan na zdravem temelju, je najbolji in najpriljubljeneji leposlovni časopis in prinaša narodu zdrave, dobre zabave in pa pouke! Jaz pa pravim, da list nima prav nič hrvatskega, kakor ime in pa to, da je pisan v hrvatskem jeziku, vse, vse drugo je tuje, čisto tuje. In baš zaradi tega bode Hrvate potujčeval fino in počasi, ker je jako umen in zvit, oblečen v hrvatsko obleko, kakor volk v ovčji koži. List, narodu koristen, moral bi imeti povsem drugačen temelj, pa tudi biti v drugih rokah; kaj bode, ako preide še lepa književnost v roke onega znanega naroda? — Ne slepimo sebe, niti naroda, ne podajajmo mu strupa za hrano, saj je že tako dosti zla na tem božjem svetu! Pa je Ii »Dom i sviet« res tako potreben? Mnoge in malone najizvrstnejše sile pobereta vsako leto »Matica« in »akademija», a tudi drugod delujejo pisatelji v raznih manjih listih. In list tudi imajo Hrvati, „Vienac", kateri hrvatskim potrebam povsem odgovarja in kateri krasi že XXII. leto hrvatsko književno polje. In ker so Hrvati tako hrepeneli po novem listu, zakaj niso podpirali raje svojega »Vienca«, saj je za odrasle in zrele omikance, saj je urednik lani tožil, da ima jedva 1200 naročnikov, kar je vendar premalo za list, kateri izhaja že toliko let in kateri je bil z malimi izjemami vedno več ali manj izvrsten? Oglejva si torej malo še »Vienac«! Ni treba, da ti omenjam, kaj je »Vienac« hrvatskemu slovstvu. V »Viencu« so se vzgojili najbolji hrvatski pisatelji, in okrog njega so se zbirale vedno najbolje sile. Dežman, Markovic, Šenoa in še drugi znameniti pisatelji so urejevali »Vienac«, in popreje, dokler se ni še tako razcvela »Matica«, imelo je leposlovje jedino zavetišče v »Viencu«. Res je predlanskim »Vienac« dokaj zašel, od več stranij so ga prijemali in ne po krivem: vendar lani se je obrnilo zopet na bolje. Izmed pesnikov so v zadnjem letniku dobro zastopani Hugo Badalič. Jovan Hranllovic, Gjuro Arnold, Ivan Lepušič, Silvije Kranjčevic idr. Neki Lj. se je še posebno odlikoval s svojimi crticami: »Bajke i priče« in pokazal, da je izvrsten tekmec znanega Fr. Mažuraničac Izmed povestij je najbolja povest Ksavera Sandora Gjalskega: »Gjurgjica Agiceva«, v kateri pisatelj izborno črta težave, s katerimi se je bojevati mladi, neizkušeni učiteljici, ko stopa prvikrat iz krila svojih starišev med neznani, pokvarjeni svet. Izvestno se ne motim, če rečem, da je Gjalski (Ljubomir pl. Babic) prvi od hrvatskih pripovedovalcev. Njegovo črtanje je istinito in prikupljivd, vendar nadahneno z nekim pesniškim vzletom — on je pesnik in pripovedovalec. Nikakor pa ne morem pohvaliti njegove črtice: »Priča« v 1. štev. letošnjega »Vienca«, onako se ne sme pisati! Ne morem, da ne omenim spisa, kateri mi je bil posebno po všeči v lanj-skem »Viencu« in s katerim se »Vienac« lahko ponosi, a to so spomini »Iz Njemačke« od Gjure Turiča. Pisatelj nam v kratkih potezah, vendar tako jasno in razumljivo črta vse nemške razmere, da uprav ne znaš, čemu bi se bolj čudil, ali prikupljivemu in zabavnemu pripovedovanju pisateljevemu, ali pa njegovemu bistremu očesu, katero je vsako malenkost zapazilo. To je spis, kakoršnih sem čital malo, in če še povem, da ga blagodejno preveva krščanski duh in pa strogo katoliško prepričanje, menim, da sem povedal zadosti.1) Kritika se je še dosti lansko leto gojila v »Viencu«; posebno zanimiva so bila: »Književna pisma«, vendar lahko rečem, da še premalo !) Niso nam pa tako všeč bile črtico o novejši italijanski književnosti. Želimo in prosimo, naj uredništvo natančnejše in ostreje sodi, kjer je treba. Ured. Zdrava kritika nikjer ne škodi. Tudi pri literarnih pregledih bi trebalo malo več točnosti. Ne sme se vse hvaliti, če je tudi svojina bratskega naroda. Mnogokrat je »Vienac« kar obsipal s hvalo znanega češkega pesnika J. Vrc.hlickega. Rad priznavam, da je on nenavaden talent, da je oblika njegovih pesmij nenadkriljiva, vendar kakšne so mu misli in ideje? Koliko mladih src je že pokvaril! A češko slovstvo le odtujuje in oddaljuje od domačih, narodnih tal, ker »basni o všem možnem, jen ne o tom, co se t^ka jeho vlasti.« x) Še nekaj moram omeniti o »Viencu«: slike. Zastopani so tu skoro le slovanski umetniki, posebno pa češki etnografski slikar Jaroslav Vešin, s svojimi lepimi prizori iz slovaškega življenja, A. Ghittiusi, V. Brožik in pa nadarjena srbska slikarja Pavel Jovanovič in pa Uroš Predic, katera zajemata svoje krasne slike iz bogatega vrela jugoslovanskega narodnega življenja. Slike so same umetnine, izvedene so tako, da služijo listu le na čast, a vse skupaj predstavljajo lep album, katerega je napolnil slovanski duh. Tudi so v nravnem oziru dokaj dostojne. Vendar bi tu pa tam želeli, da bi se slike izbirale strogo in ne jemale v list nikake polu-nage postave. Z novim letom je dobil »Vienac« mesto prejšnjega gospoda Vjekoslava Klaiča mladega hrvatskega kritika Josipa Pas arica za urednika. Od sedaj bode kritika še bolje zastopana v lepem listu, to nam svedočijo tudi letošnje številke, a nadejamo se, da bode urednik zbral pod svojo zastavo lepo število mladih, krepkih sil, katere se bodejo posvetile duševnemu in nravstvenemu napredku svojega naroda. Daj Bog, da bode tako!®) Zdravstvuj! Spominjaj se svojega Janka. „Uzdarje dobroj djeci" Poklanja Ivan Devčič, ravnajuči učitelj, dopisujoči član hrvat-skoga pedagogičkoga književnoga sbora. Svezka I. Gospic 1889. Nakladom piščevom. Tiskom M. Župana. 8°. str. 30. Cena 20 kr. — V malem obsegu imamo tu sedem zares lepih pripovedek, ki so za mladino zelo prikladne. Pisatelj obeta še dva zvezka: mi mu želimo, da jih kmalu izda in pošlje v obilnem številu med hrvatsko mladino. Knjige „Matice Hrvatske" za leto 1889 so nam došle. Tako bode mogla odslej vedno za vsako leto izdajati knjige o pravem času. 1. Kišpatič: „Iz bilinskoga svieta" Knjiga treča (Poučna knjiga XIV) Cena 2 gld. — 2. Rabar: „Poviest rimskih careva" Dio drugi. (Svjetske poviesti knjiga IV.) Cena 2 gld. — 3. M ar et ic: „Slaveni u davnini'' !) Pa tudi o njegovi obliki niso vsi glasovi tako ugodni. „Hlidka literarni11 n. pr. piše (VII. 1890, str. 58): „Präzdnä frasovitost jeho slohu jest už dosti z nam a; nechutne liro-madeni obrazu taktež. Jakmile nevi co chytrelio povedeti, liromadi prazdnd slova, aby vyplnil verš nebo stloukl rym: reim' dich, oder —In navedši neki vzgled, zakliče kritik: „Ano, ano, je to pravda. Rybolov, zlato, vina — tomu se rika gallimathias 1" — Tako piše čeli o obliki Vrclilickega. Uredn. 2) Mi se bodomo pravega napredka srčno radovali. Uredn. Cena 1 gld. 60 kr. — 4. Kumičič: „Teodora" Pripoviest. (Zabavna knjižnica CXV - CXVII.) Cena 75 kr. — 5. Šenoa: „Sabrane pripO-viesti" Svezak drugi. Cena 1 gld. 20 kr. -6. Vojnovič: „Psyche" Komedija. (Zabavna knjižnica CXVIII— CX1X ) Cena 50 kr: — 7. Sun-dečic: „Izabrane pjesme" Uvodom popratio H. Badalic. Cena 2 gld. — 8. Novak: „Podgorske pripovijetke" (Zabavna knjižnica CXX-CXXI.) Cena 50 kr. — 9. Harambašic: „Pjesničke pripöviesti" (Zabavna knjižnica CXXII-CXXIII) Cena 50 kr. - 10. „Prievodi grčkih i rimskih klasika" Svezak 7.: Ta-citova manja djela. Cena 75 kr. — Torej — 10 knjig — in tako hitro ! Sedaj še ne moremo o knjigah izpregovoriti obširneje. (Dalje.) Knjige „društva sv. Jeronima" za l. 1889. (Konec.) Izmed knjig društva sv. Jeronima ne smemo prezreti tudi četrte knjige (gl. »Dom in Svet« 1890, str. 30), ki slove: „Zbirka koristnih pouka u kučanstvu i gospodarstvu" Priredio Ivan Krst. Cerovski. (Puč. knjiž. 73.) - 8° Str. 142+X. Cena 35 kr. — V knjigi je naštetih 624 naukov o človeškem zdravju, o gospodarstvu, o raznih koristnih in škodljivih živalih in o vrtnarstvu, poljedelstvu in vino-gradarstvu. Ne rečem, da bi bili prav vsi ti nauki, kateri so zbrani iz raznih knjig, časopisov in iz lastne izkušnje in po abecednem redu v knjižici razvrščeni, sama pravcata istina: vendar bodo posebno prostemu narodu dobro došli, ker mu podajejo zbirko samih domačih pomočkov za razne slučaje. Kolikrat si mora človek sam pomagati z domačimi sredstvi, posebno na deželi! Zato je pa tudi ta priprosta, ali kaj priročna knjižica na svojem mestu. Češko slovstvo. (Piše Stj. Z-g-c.) (Dalje.) Zares izvrstna je knjižica, katera je nedavno v J. Otto-vi zalogi izšla z naslovom: „Skri-vanči pisne" pro naše češke ditky, napsal Jos. V. Sladek. Skrostne vydäni. Knjiga ima štiri slike na kartonu in stane 1 gld. 50 kr. — Sladek ve dobro, kako važno ulogo ima v slovstvu knjiga za mladino, zaradi česar je ravno tej posvetil svoje sile. To delce je najbolje izmed vseh, kar jih je Sladek napisal, ali kar jih je sploh čeških na tem polju. — Kakor pri nas in tudi pri drugih narodih, piše se tudi v Čehih dosti za mladino: toda kako?! Večinoma slabo, suhoparno, preveč resno, mnogokrat nerazumljivo. A deci je treba primerno veselega, živahnega in jasnega berila, z eno besedo: treba ji je najprej vcepiti veselje do knjige, ljubezen do Boga, roditeljev in domovine. Tem zahtevam pa odgovarjajo popolnoma te krasne pesmice, polne čarobne milote in nežnosti. To knjigo bodo z veseljem čitali i odrasli. — Od istega pesnika so izšle nove pesmi „Selške pisne a češke znelky" (soneti). Te pesmi so zložene večinoma v narodnem duhu in se odlikujejo po pravem domoljubju. One so nekako zrcalo narodnega življenja češkega. Zelo se veselimo vesti, katero čitamo v čeških listih, da je namreč znameniti češki pisatelj Al. Jiräsek začel izdajati zbrane svoje spise (v zalogi J. Otto-vi v Pragi) v zvezkih. Jiräsek spada med najboljše češke noveliste in je pri vseh krogih jako priljubljen. Vsako njegovo delo čitajo nenavadno radi. Jiräsek pozna dobro življenje. Živo opaža narod, mirno in oprezno ga opisuje — popolnoma jasno, točno in istinito. A vendar moram omeniti, da je v njegovih romanih nekoliko romantike, ki izvira pač iz živahne pesniške domišljije, katere ima pisatelj v izobilju. Njegovi romani in novele so večinoma zgodovinske. — Jiräsek je poleg tega tudi izvrsten pesnik. Sicer priproste, a vendar zanimive so pesmi Aloisia Potehnika z naslovom „Z jitra na üsvite". Pesmi so mile in nežne in razun tega se kaže v njih gorka ljubezen do domovine, naroda in človeštva sploh. Vse to je v lepi in gladki pesniški obliki. Pesnik je duhovnik, a naj ne misli kdo, da hvalimo zato njegove pesmi, temveč zato, ker so res hvale vredne. Tako iskrenih, jasnih, rekli bi prozornih, čistih pesmic je moči redko dandanašnji najti v češkem pesniškem slovstvu, ki je večinoma krenilo na pot — veri neprijazno. Zato naj oni, kogar duša je napolnjena z modernimi sanjarijami, kogar srce je otrovano s svetoboljem, čita te pesmice: bodo mu, kakor hladilo v vročini. Eliška Krasnohorska je prevela znamenito Byronovo pesem „Child Harold" za »Sa-lonni bibl.« Nedavno so izšle od iste pesnice v »Poeticka beseda« št. XL. zelö lepe pesmi pod naslovom „Bajky velkyh". Pesmi so dosti ostra satira na razne razmere v vseh stanovih češkega naroda. Dasi ne mislimo povsem ravno tako, kakor Eliška v nekaterih pesmih te zbirke, priznavamo vendar veliko vrednost in lepoto teh pesmij, bodisi zunanjo, bodisi notranjo. Eliška Krasnohorska (Pechova) je dandanes zelo znamenita pesnica in cenjena pisateljica. Zlaga i epične i lirične pesmi, ki kažejo plemenitost srca in duha pesnice, so res vzvišene, a razun tega polne navdušenja in ljubezni do domovine. Znamenita je ta pesnica tudi kot dramatska pisateljica (librettov i. dr.) in zlasti kot pisateljica novel. Veliko izobrazbo in ostroumnost je pokazala v svojih kritičnih študijah. Od najnovejših znanstvenih del omenjamo še lepo knjigo T. Stfebsk^-a. župnika itd. pod naslovom „Bible a piiroda", katero zelö priporočamo vsakemu, kdor se želi temeljito seznaniti s pravim in dobrim razlaganjem Mojzesove kozmogonije. Cena: Za celo leto 2 gld.; za pol leta 1 gld. Uredništvo in upravništvo je v Marijanišču. Izdajatelj, lastnik in urednik dr. France Lampe. Tiskala »Katoliška Tiskarna« v Ljubljani. spravi z največjo malomarnostjo, ne pritožujejo se tako, kakor pred kratkim neki naročnik, ki je bukvoveza zaradi pograbljenih platnic pošteno oštel in obdelal. Stvar je pa ta, da so platnice jezikoslovju namenjene, prava vsebina pa pobožnosti. In tako nam ne ponuja ta list samo dragocenega jedra, ampak tudi kaj dobro in koristno lupino. Torej: omne tulit punctum. Ker ni namen tega lista, da bi se naravnost bavil s pobožnimi vajami, dasi ima »Cvetje« tudi druge zanimive snovi veliko: poročila o misij onih, prilike, do-godbe itd., ozrimo se raje na platnice, o katerih moramo reči, da so privedle nekako novo dobo v slovensko jezikoslovje. Urednikov vpliv se pozna že dokaj v naši pisavi. Obširneje ne moremo tu razkladati njegovih jezikoslovnih preiskav, svetov, dokazov: mimogrede omenjamo, da govori v zadnjem (6 zv.) t. 1. o besedi »prijatelj«, o kateri pravi: »V naši slovenščini ne gre pisati: p r i j a t e 1 j, p i s a t e 1 j, u č i t e 1 j itd., temuč: prijatel, prijatela ... in izgovarjati: prijatel = prijatevv . . .« Vprašal bi morebiti kdo: Zakaj se ne ravnamo vseskozi po pravilih gosp. P. Skrabca? Morebiti odgovorimo na to vprašanje pozneje; namestu odgovora naj navedemo tu, da čitamo v tem letn. 1. zv. na str. 17, v. 18: »prijatelju«, in v 5. zv., str. 159, v. 10: »prijateljev« — kakor smo nagloma našli. — Naznanjamo, da se dobe še vsi letošnji zvezki »Cvetja«. Kako je umrl Luter? To vprašanje zanima zgodovinarja in dušeslovca, Navadno pišejo po knjigah, da je Luter umrl mirno, »da je sladko v Gospodu zaspal«. Dušeslovec si pa utegne misliti: Mož, kije živel tako nemirno, mož, ki je gojil do nekaterih ljudij toliko sovraštvo, mož, ki je večkrat »videl hudobnega duha«, tak mož je pač težko tako umrl, kakor protestantje navadno pišejo. V najnovejšem času se je s tem vprašanjem bavil Pavel Majunke v svoji knjigi: »Luthers Lebensende«. Pisatelj razkazuje, da sta o smrti Lutrovi dva zgodovinska vira: prvi se glasi »Hi-storia vom christlichen Abschied des ehrwürdigen Herrn dr. Martini Lu-theri«, in ta vir izhaja od treh pridigarjev, ki so bili blizu njega ob smrti: Aurifaber, Justus Jonas in Mihael Coe-lius, ki so sestavili skupno poročilo o Lutrovi smrti. — A takoj takrat je bila v Eislebnu, kjer je umrl dne 18. febru-varja 1546, vse drugačna govorica in sicer ta, da je umrl silovite smrti, ker se je usmrtil samega sebe. Luteranski pridigarji in pisatelji so temu oporekali. Trdnega ni bilo moči ničesar zvedeti. Kar se zgodi kakih 40 let pozneje, da se povrne njegov služabnik, ki mu je takrat služil, v katoliško cerkev in izpove, da je »Luter, ko je zvečer dobro večerjal in legel dobre volje spat, končal življenje (interiit = poginil) v oni noči zadušen.« In poročevalec te izpovedbe, ki jo je sam slišal, Bozius, piše 1. 1592 dalje: »Slišal sem malo poprej ter zvedel po pričevanju njegovega služabnika, ki mu je služil takrat kot mladenič in se v poznejših letih povrnil k našim, tla se je Luter žalostno končal z vrvjo, a da so takoj vse domače, ki so o tej reči vedeli, zaprisegli, da ne bodo tega razglasili, zaradi časti — so rekli — evangelija.« A temu služabniku pozneje ni dopuščala vest, da bi laž še dalje trdil. Kaj je resnično? Tega preiskovati ne moremo tukaj: za to ni prostora, A le to naj rečemo: kdor čita pazljivo ono popolnoma znanstveno pisano knjižico, ki niti poročil ne prevaja iz latinščine v nemščino, reči mora: srečna smrt nikakor ni bilo ta smrt, naj so podrobne okoliščine bile katere koli. Pač res, da v verskih zadevah se zmota, zapeljevanje in lahkomišljenost kazni preje ali sleje. Materni jezik v ljudski šoli. Učenje se mora začeti in vršiti v ljud. šoli v maternem jeziku, — to se nam zdi dandanes zahteva, ki se umeva sama ob sebi, dasi mogočni potuj če-valci tega ne priznavajo. A zanimivo je, kdo je začel to zahtevo prave pedagogike prav izvrševati. Morebiti kak napuhnen Nemec, ali kak svobodo-mislec? Ne, marveč bil je svetnik katoliške cerkve: J a n e z Kr s t n i k de la Salle — Francoz, pravi začetnik ljudske šole. — Do njegovih časov so pripravljali v šolah učence navadno le za višje nauke, za strokovno znanje. Latinščina je bila središče vsega učenja, vse se je obračalo le na ta jezik, in kadar so učenci znali citati latinsko, potem še-le so začeli citati v maternem jeziku. Pač se je ta kaj pogostokrat zanemarjal. Dne 24. junija 1681 ustanovi la Salle normalno šolo za ljudske učitelje v svoji hiši v Rheimsu, nekako učiteljsko semenišče. Kakega poučevanja so se učili ti bodoči učitelji? Prvi nauk bodi — materni jezik. Ta je vsemu poučevanju začetek in podlaga. K takemu poučevanju naj prihajajo vsi otroci, tudi oni, ki si ne bodo izbrali učenega stanu. Šolski pouk bodi splošen. »Ne morem misliti na tisoče otrok, katere pogublja njih nevednost, ne da bi pretakal solz«, govoril je la Salle, ko je opominjal stariše, naj pošiljajo otroke v krščansko šolo. Koliko zaslugo si je torej pridobil ta mož za človeštvo! Dne 14. febr. 1888 so ga prišteli izveličanim. Dotično papeževo pismo pravi tudi, »da je la Salle krščanstvu in državi največjo dobroto skazal in posvetil slavo svojega imena za potomce«. La Salle je umrl 7. aprila 1719. (Po k Lehrer-Kalender«. 1889) M (iiiifi OZNANILA. im GTTJ ChttH Lr; r^» ^ FJ i-n pJ r^t rtJ ^r^^ r^^r^^r^^r^^i^^r^GTrOlIrii^ i^r^ ^ MATIJA GERBER, (Josip C. Gerber) (i—5) Kongresni trs y LJUBLJANI presni trg priporoča svojo dobro oskrbljeno [0 KIPB11 po katerej je v prijetnem položaju, da more izvrševati solidno delo po najnižjih cenah. Nadalje priporoča svojo veliko izber slovenskih in nemških molitven/kov, podob svetnikov, rožnih vencev itd. šolskega inrig&fsksga orodja. kakor: vsakovrstnih pisank in risank, ki se tu rabijo, risalnih blokov, risarskih desk, risarskih ravnil, jeklenih peres, svinčnikov, črnil, škril-nih črtalnih tablic in črtalnikov itd. Za šolske knjižnic©: Iv Tomšič: Knjižnica slovenskej mladini, zvez. 1—3 obsegajoč: »Drago-ljubci«, »Rokodelčič«, »Sreča v nesreči« in Mar kič: Pripovedke za mladino. Za velikonočne praznike priporoča najboljše in najcenejše sveče in zavitke kakor tudi ac 111 e v škatljah in satovju Oroslav Dolenec, svečar in trgovec z voskom in medom. 0 n j a Peregrin Kajzelj, m starem trgu v Ljubljani, priporoča slavnemu občinstvu, posebej čč. duhovščini svojo bogato zalogo različnega stekla: svetilnic, podob, kri-ževih potov, lestencev (lustrov) itd., prevzame izdelovanje oken pri stavbah, z belgijskimi šipami in oken barvanih, v go-tičnem slogu i. dr. 11 JI