Leposloven in znanstven list.
Leto II.	V Celovci, 1. julija 1882.	Štev. 7.
Zvezdana.
Boman. Spisal Anton Koder.
(Dalje in konee.)
Sedemnajsto poglavje.
Bilo je vse kakor med zadnjimi dogodki na Radovji. Enoglasno je tekala in se glasila zabrdska žaga, voda je šumela tako kakor nekdaj ondi ob jezu, in Pipec je sedel na žagiščnem vozu ter premišljeval o življenji in — pijači.
Vendar pazno opazovalčevo oko bi bilo na prvi pogled spoznalo, da ni istega veselja več v gorskem zakotji kot minole čase in da je pri Draganu mnogo izpremenjenega. Gosposka družina se ne zbira več tam kakor nekdaj; mlada Vida ima sem ter tja objokane oči, stare gospe s Pasjaka ni več ondi videti, in Vratislav ostaja po cele dneve od doma.
Mnogo na boljšem pa je odslej zabrdski Žagar in mešetar Pipec; dobre volje je vedno, pogosto obiskuje krčmo in novcev mu nikdar ne pomanjkuje.
Nekteri hočejo celo vedeti in trdijo, da je Pipec v velikej časti, da sprejema gosposke goste in da se z grajskim pisarjem dobro umeta, kajti več potov zapored so že videli isto čmerikavo gosposko vrano korakati proti samotnej žagi. Poslednje je delalo precej preglavice radovednim vaščanom, ker si niso mogli takove žagarjeve imenitnosti prav tolmačiti. Neki so dejali: po nemško ume Žagar jezik majati in pretkan je kot cesarski minister, zato ga spoštuje gospoda; drugi so trdili, da ni nič posebnega, če je prijatelj z onim starcem; tretji so zabičevali, da ni baje posebno koristno bratiti se z gospodo, da se njej ne pride lahko do živega, pa da jej ne gre zastonj kakov denar izpod palca.
A naj bode temu kakor hoče, istina je, da sta se poprijateljila grajski pisar in Pipec, in ker sta bila oba sebičneža, morala sta tudi imeti važnih uzrokov zat6.
Pozno je že 'bilo nekega večera, "ko 'se "oddrgnejo duri žagarjeve koče in stopi va-njo gosposki oblečen človek ter sede Žagarju nasproti.
„Hudiča, časa je bilo dovolj. Če bi bil ti mož beseda, lahko bi bil izpolnil svojo obljubo; tako pa si baba in uničiš vse s svojo prokleto boječnostjo," hliduje se prišlec — grajski pisar nad Pipcem in meri nevoljno svojega nekako iznenadnega tovariša.
„ Jeziti se ne in kleti, gospod grajski! Tega ni potreba. Pipec je mož, pravi mož in kar reče, izpolni, kakor bi z žrebljem pribil. Dane besede ne taji in ne pozablja nikdar. A povem vam, to pot bi se bilo skoro moralo poslednje zgoditi. Prokleto mnogo truda me je stalo izpolniti vašo prošnjo. Isti doktorski mladič se zdajci ženi, to si zapomnite. Dan na dan sedi na Zabrdji in zaklepa svoje shrambe varno za seboj. Lagati sem moral in se hliniti, da sem skrivaje dobil od Vide ista zdravila, ki ste jih zahtevali. Sam vrag vedi, kako se že imenujejo, brez vašega lističa bi jih ne bil vedel najti v doktorjevej lekarnici. Pa to sem radoveden, čemu vam bodo ista zrnica, prida niso ali kali. Bolnika nimate v gradu razven grajščakinje in to zdravi doktor sam; vsak dan se vozi k njej in take sile jej tudi ne bode."
pDejal sem ti že, da jih za-se potrebujem, Pipec. Ker pa Vratislavom, ali kako se že doktor zove, nisva posebna prijatelja, nočem, da bi me zdravil on. To pa si zapomni, glavo ti ubijem, če komu zineš besedico o tem, kar sem te prosil. In tega ti ne bode žal; Pipec. ti še ne poznaš grajskega pisarja, a spoznal ga bodeš."
Izgovorivši poseže pisar po zavitku, kterega mu Pipec nasproti moli, razpečati ga in pravi:
„Tako, ti si pravo zadel. To so zdravila, ki pomagajo gotovo nekomu ali še mnogim. Poglej še tu doktorjevo ime in njegov pečat. Izvrstno, izvrstno, Pipec, pridušim se ti, da nama še ta-le zavitek lahko pridobi mnogo pijače, veselih ur, in če ne tega, vsaj nekomu: rešenje zaklete prisege,"
Pipec zija od samega začudjenja in ne more umeti pisarjevih besed. Kaj pa bi bilo tudi posebnega v onem zavitku, kterega si je sam skrivaje iz doktorjeve lekarne izposodil in storil grajskemu pisarju dobroto, kakor sam trdi. Sile baje ne bode. Gospoda je lahkoverna in zaupljiva, da ne tega, misli si naposled Pipec, ko svojemu tovarišu po ozkej brvi ob jezu sveti.
Temna je bila ista noč. in naš pozni potnik je težko ubiral slabo stezo od Radovja proti Pasjaku.
Več potov je postal, pogledal v oblačno nebo, zaklel, dvignol pest in govoril sam s seboj:
„Dan se nagiblje, ura se bliža, kar je zakleto, mora se izpolniti, zdaj ni vrnitve, zdaj je prepozno. Ugodna prilika se mi hidi smeji.
Hudiča, kakor ogenj v streho tako se raznese nekega dne glas: Križajte, pogubite ga, morilec je, hudodelec zaradi kopice novcev nad osebo, kterej je toliko hvale dolžen. Ha, ha, izvrstno, to je prav. In starec se spomni tedaj morda tudi mene, v misel mu pride prijatelj nekdanjih dnij, kteremu je zastrupil življenje, akoravno ne brez uzroka, a vse eno. Moje geslo je maščevanje do zadnjega vzdiha. Nož zoper nož, to je pravi boj, zadnji boj človeku, ki nima ničesar več izgubiti. A pri njem je drugače. Čuti naj, kaj je maščevanje moža, ki je vržen iz sredine človeštva, brez upa, brez radosti, brez časti. Ne, istina ni to. Veseli me še, veseli me maščevanje nad onimi, ki so krivi, da sem zabredel tako daleč, in to je: stara grajščakinja in 011. Naj se pokorita, naj trpita zdaj zaradi tega oM."
Tako je govoril grajski pisar isti večer na poti v mračnem gozdu.
Prišedši pred grad sede na kamenito klop na dvorišči in podpre glavo. „Nemesis, čudna Nemesis!" vzdihne potem. „Pred dvajsetimi leti sem sedel tu in zrl v to krasno okolico, ki je bila toliko kakor moja. Zmagovalec sem tu slonel, in moj tekmec je begal po tujini. Dvajset let, kratek čas in kako dolg! V tem so se zamenjale uloge. Jaz sem na njegovem in on na mojem mestu. A tako urno si ne dam žezla izviti iz rok. Bombo, strašno bombo vržem v njegovo družino, ki razruši vse, in če ugonobi tudi mene, nič ne de. Sladko je počivanje po delu, veselo slovo, če velja dana beseda tako gotovo, kot bodo iznenadili in pretresli njega — moji maščevalni topovi."
Osemnajsto poglavje.
Stara grajščakinja na Pasjaku zadnji čas resno obrti i.
Nenadoma in v noči pokličejo zopet njenega mladega doktorja v grad. O11 spozna, da je njeno stanje jako kritično, a njegove zdravniške izkušnje premajhne, da bi vedel kaj izdatnega svetovati. To naznani grajskemu najemniku ter meni, da bi bilo dobro poklicati še kakovega drugega zdravnika iz mesta v posvetovanje, kajti bolničin stan se mu dozdeva jako sumljiv in nepričakovano izpremenjen.
Začudi se Vratislav, ko čuje, da je vse to že oskrbel grajski pisar in da že doktorja iz mesta jutre pričakujejo.
Neprijetno zadenejo te besede Vratislava. Ne zaupajo mu torej prav grajski ljudje, na tehtnico se poklada njegova vednost. I11 ta posel prevzemajo oni, ki niso sicer skrbeli za bolnico, oni človek, ki je bil vzlasti njemu ves čas odljuden, do kterega čuti posebno antipathijo, dasi ne ve prav za prav, kaj je temu uzrok.
Grajščakinji postaja med tem vedno slabejše. Zavest jo zapusti, blesti jame in upanja ni mnogo, da še preživi bodočo noč.
V takej nevarnosti ukaže Vratislav napreči voz in odpelje se sam. kakor urno je le mogoče, v mesto iskat bolj izvedene moči.
Ista noč mine in poldrugega dopoldne, a bolnici ne odleže, in niti prvega zdravnika niti drugega ni iz mesta, in tudi Vratislav se ne vrne. Vse strmi, vse je v največjem neredu. Proti poldne se pa ustavi pred gradom kočija, iz nje stopi grajski pisar in odkaže mestnemu doktorju bolničino sobo.
Doktor najde bolnico že s smrtjo borečo se, brez zavesti. Hitro popraša po njenem prvem zdravniku in po zdravilih, ki so se rabila.
Odgovori se mu, da se je odpeljal doktor Dragan v mesto izdatnejše pomoči iskat, in pokažejo njegova sedanja zdravila.
Doktor se ozre v mali zavitek na bolničinej mizi, bere napis, pogleda prvotni pečat, — zbledi in roka se mu trese. Urno pokliče grajskega najemnika, pove mu nekaj skrivnostnega na uho, strmenje se bere obema na obrazih in nihče ne ve, kaj to pomeni.
In zopet se napreže v največjej naglici grajski koleselj, va-nj sede pisar in se odpelje v silnem diru proti bližnjemu trgu in dalje proti glavnemu mestu.
Kmalu potem preleže nekoliko bolnici, zavest se jej povrne. Poslednjega se ima baje zahvaliti modrosti mestnega zdravnika.
Proti večeru se še le vrne pisar iz mesta, in cesarski komisar deželne sodnije z dvema varuhoma javnega miru stopi iz kočije. Mestna komisija se napoti k bolnici, in zdaj se ondi prične skrivna seja z zdravnikom. Grajščakinja se vpraša, kdo jej je zapisal in dajal zdravila, in ona pritrdi nič slabega sluteč, da jo je zdravil le doktor Dragan, njen mladi znanec iz" Eadovja.
Med tem ko se vse to sodnijski protokoluje in pokličejo priče, ki potrdijo izpoved grajščakinje, vrne se Vratislav. Med potem v mesto je obolel sam. dva dni se je moral zdraviti in ko naposled zve, da je že došel drugi zdravnik na Pasjaku, vrača se sam.
Ko stopi v bolničino sobo, pokliče ga cesarski komisar, njegov nekdanji sošolec in tovariš na Pasjaku, Skovir, pokaže mu zavitek z zdravili ter ga vpraša, ali mu je znano to zrnice, pečat in podpis. Vratislav pritrdi, a ne more umeti, čemu takovo vprašanje, in kako je prišel najhujši strup iz njegove lekarne v bolničino sobo.
»Pritrdili ste, gospod doktor, in sodili se sami," povzame resno potem komisar. Primoran sem torej v imenu cesarske postave prijeti vas, kajti vse okoliščine kažejo, da ste hoteli s strupom odpraviti graj-ščakinjo in pridobiti svojej nevesti zapisano ogromno dedšino."
Trenotek pozneje odpeljejo doktorja Dragana, in zdravnik naznani bolnici, da ni več nevarnosti, kajti oteta je z nasprotnim lekom sedanjih
otrovajočih zdravil, — ktera jej je zapisal njen mladi znanec in prijatelj, doktor Dragan.
Po gradu in po okolici se raznese kakor ogenj novica, da so ugrabili mladega doktorja, da je grajščakinja zastrupljena baje zaradi dedšine in da nima neki tudi gospod z Zabrdja čistih rok pri tem, da je v nesramnej zvezi z mladim hudodelcem.
In v resnici še isti večer primejo tudi gospoda Kolovskega in ga odpeljejo z doktorjem vred v glavno mesto.
Vse Radovje je bilo tedaj vznemirjeno. Tako strašne novice še ni bilo nikdar čuti v gorskem zakotji. Mladi doktor — morilec, dobrotni stari gospod -— njegov skrivni drug, to je strašno, nemogoče!
Le eden se je smehljal v tem nenadnem prizoru. Bil je Skovir, cesarski komisar, isti človek, ki se je nekdaj čutil tako ponižanega pred svojim prijateljem, zasmehovanega od nežne črnolaske. In zdaj je sedel visoko na prestolu in zrl ponosno na pogubo svojih znancev, na izpolnitev zakletega svojega maščevanja. Več ni zahteval, odškodovan je bil dovolj.
Devetnajsto poglavje.
Bilo je kaka tri leta pozneje. Zadnji sneg se je tajal daleč na jugu na črnogorskih pečinah, in razplamtel je zopet — boj, sveti boj za „krst in slobodo zlatno" med polmesecem in jugoslovanskimi junaki.
V lesenej koči je sedel v istem času proti večeru črnogorski častnik pri kupici črnega vina. Oziral se je pogosto skozi malo okno po strmini, kakor ko bi bil nekoga pričakoval.
Še le ko jamejo daljni gorski velikani žareti v zadnjih solnčnih žarkih, čujejo se konjska kopita in skozi škripajoče duri stopi sivolas junak rek6č: „ Gospod doktor, zdaj le jih peljejo ujetnike, lepo krdelce jih je, in celo en častnik je med njimi."
Kmalu potem se ustavi pred samotno kočo množica ujetih turških vojakov, spremljana od črnogorske straže, kajti bilo je tu prvo prenočišče na transportu v glavno mesto, častniku se odkaže sedež poleg ognjišča, ostalim pa s slamo nastlan prostor na nasprotnej strani.
Prejšnji pivec se zdajci predstavi častniku kot knezov zdravnik, odposlan na mejo ranjenikom na pomoč in ki v takovem poslu ne loči sovražnika od prijatelja.
„Hvala lepa, gospod, razven mene je zdravo vse. A to je malenkost. Na desnici me je zadela krogla 111 mi prestrelila dlan. Kmalu bode dobro in ko bi tudi ne bilo, nič ne de, ponosen sem na take neprijetnosti."
Te besede je govoril častnik v pol umevnej srbščini, potegnol fes globje na oči in zrl molče v plameneči ogenj na ognjišči.
„Hudiča, to mi je pravi junak, ki bi delal čast vsakej vojski, ne
le prokletim Turčinom," pravi zdravnik polglasno v francoščini, da 1 >i ga častnik ne nrael; potem zapali novo cigareto in tudi častniku eno poda v znamenje posebnega spoštovanja. Ko se prijetni tobakov dim proti zakajenemu stropu dviguje in gospodar pivcema kupi napolni, nadaljuje zdravnik v srbščini:
„Pokažite mi rano, tovariš!"
„Hvala, ni potreba; malenkost je in brez nevarnosti. Samo to mi je neprijetno, da sem izgubil zaradi tega svobodo in sem primoran iskati prenočišča na tujej zemlji."
„čudno, čudno, neumljivo! Zanimiv možak to, nenavadne mere," misli si zdravnik in obrne kakor osramočen, da častnik tako malo njegovej dobrej volji zaupa, govorico na drugo stran.
„Yi niste rodom Otomanec, tovariš, če ne zamerite," vpraša črez nekoliko časa zopet zdravnik in upre nekako ostrejše svoje oči v častnika,
„Kdo Vam je to rekel ? In ko bi tudi ne bil, vse eno. Z navdušenjem sem se bojeval v boji, iz kterega me je rešila prokleta osoda. In kdor dela tako, kakor jaz, kdo bi mu oporekal, da ni prijatelj svojemu gospodu, ali pa bolje rečeno sovražnik svojega bitja."
Zadnje besede je govoril častnik s trpkim naglasom in gledal topo pred se.
„Filosof po izkušnji, gotovo neprijetnej izkušnji, kakor vidim, prijatelj, in do takovih ljudij imam največ spoštovanja in sympathije, torej tudi do vas; ne zamerite, da se vam vsiljujem s svojo odkritosrčnostjo," odvrne mladi zdravnik in starejšemu možu desnico poda.
„Hvala lepa, mladi znanec. Preveč prijaznosti, preveč odkritosrčnosti tujcu po mislih, rodu in ■— izkušnjah. Ohranite svoje prijateljstvo tovarišem, oni ga vam lahko povračajo z nasprotno ljubeznijo."
Tihota nastane po teh besedah. Plameneči ogenj na ognjišči jame polagoma umirati. Od vhoda sem se čujejo posamezni polumevni sanjski glasovi spečih ujetnikov in koraki nočne straže zvunaj pred durmi.
Tudi stari častnik podpre glavo v dlan in jame dremati, ne meneč se dalje za mladega tovariša.
Enkrat vzbujena radovednost in domišljija se pa ne da v naglici zatreti. O tem se prepriča tudi zdravnik. Iz popotne torbe vzame torej zapečačeno buteljo, natoči vnovič kupo in jo častniku poda rekoč: prijatelj, na trdej klopi je slabo ležišče. Osladiva si nocojšnjo noč v pijači, j utre ob tej uri sva v glavnem mestu in ondi sem vam za pošteno postrežbo porok."
„Ne potrebujem, ne potrebujem. Dejal sem že, da preklinjam nesrečni dan svoje rešitve iz bojne nevarnosti. Preveč čutim moči v sebi, preveč, da bi se po naravnej poti razdrobilo moje bitje."
Tako se vsled pijače razvname zopet govorica, in v vinu je odkritosrčnost, tožba in tolažba.
Starca se jame kmalu vinska kaplja prijemati in s pijačo se začne tudi tajati njegova skrivnostna mračnost.
„Ker ste mi že tako prijazen tovariš ter me imenujete prijatelja, smem se tudi nekoliko okoristiti z vašim prijateljstvom. Jaz ne bodem dolgo, to čutim dobro in slutim, da se mi rana ne zaceli. Vendar še imam nekaj važnega opravila v tujini na severji, in to mi morda še lahko nekdaj vi opravite."
„Na severji, prijatelj — jaz sem torej uganil, vi niste Otomanec — vi ste ■—"
„Beduin, brez doma, brez miru," seže starec v besedo in kakor v pomoč zgrabi zopet za kupo.
„Nič ne de, nič ne de," nadaljuje potem. Pustiva vse drugo na stran, le malenkosti, moje zadnje prošnje mi ne odrecite! Povem vam, ondi nekje daleč za gorami mi še živi nekov znanec, prijatelj, — ne, tako ga ne smem več imenovati, — s kterim še imam nekov račun poravnati — in ker mi tega ni več mogoče, prepustim to vam.
Pri teh besedah poseže na prsi in razkrije neke skrbno shranjene papirje.
„Dobro vem, da ko me privedo v glavni stan, odvzemo mi te listine," pravi potem. „Izročiin jih torej vam. Zapisano je na tanko, čegave so, in ako jih ne morete odposlati na pravo mesto, uničite jih; one pa, ktere imajo občno veljavo, pa ohranite za-se, če hočete."
Zopet je jel ogenj na ognjišči ugaševati. Skozi tramovo počo v steni pa je že pogledovala juterna zora v kočo, starcu je jela lezti glava na prsi, in nekaj trenotkov pozneje je omahnol na klop in zaspal.
Še le ko stražnik v kočo stopi in naznani, da ima povelje odpeljati ujetnike, izbudi zdravnik starega častnika.
„Že jutro, tako rano," mrmra častnik in si mane oči, kakor da bi si ne mogel domisliti, kako je prišel v to nenavadno druščino.
„Pa pojdimo, pojdimo dalje!" pravi potem in natakne fes nekako ponosno na glavo.
„ln jaz vas spremljam, prijatelj," oglasi se zdajci zdravnik, voščeč tovarišu dobro jutro.
„Vi greste z menoj, čemu to?" pravi starec in upre v soseda nekako ostro svoje oči, kakor da bi si premišljeval, ali je vreden nočni znanec njegovega zaupanja, — ali se ni goljufal omamljen po pijači.
Prekrasno je vzhajalo solnce izza daljnega Balkana in nekako čarobno obsevalo vrsto otomanskih ujetnikov in poleg njih naša znanca. In videti je bilo, kakor da bi se bilo ravno zdaj v noči storjeno prijateljstvo zatrlo
s prvimi solnčnimi žarki, kajti molče in upognen je stopal sivolas častnik zraven svojega novega znanca.
Tako dospe transport vrhu pogorja, od koder je bil prekrasen razgled na morje in tja na dalmatinske planine. Tu je bil naznanjen prvi počitek.
Zdaj migne častnik svojemu znancu in oba se odstranita za kakih sto korakov od ozke steze ter sedeta na obrobje strmega propada.
„Prijatelj, vi ne veste, kaj sem vam sinoči izročil. Mnogo, in kesam se skoro. da sem storil to; — vendar naj bode, zdaj je končano vse," pravi črez nekoliko starec in meri skrivši svojega mladega tovariša z ostrini pogledom.
„Da se bolje prepričam o resnici svojih mislij, odgovorite, a brez okoliščin mojemu vprašanju! Tovariš, vi niste Črnogorec, ne zamerite, kakor jaz ne Otomanec."
Zadnje besede je govoril starec v gladkej francoščini in podprl obraz v dlan, kakor da bi hotel ono zakriti, kar je ravno mlademu znancu razjasnil.
„Da, prav imate prijatelj, — uganili ste. Povem vam, da tavam v tujini — za krivdo, ki so mi jo storili ljudje, kterim sem nekdaj dejal: prijatelji."
Čelo se zmrači pri tej besedi mlademu pripovedovalcu, ozre se strupenega pogleda proti severju, pest skrči v maščevanje in pravi: „Zemlja, sveta materna zemlja, ali si v resnici zmožna nositi takove ljudi v svojem naročji? O reci, da ne; ako ne, moram iztrgati zadnjo iskro ljubezni do tebe, kterej sem daroval vse svoje moči — in ti si imela — sramoto, le prokletstvo za lastnega sina!"
Tako je govoril zdravnik — in starec je opazil solzo v njegovem očesu, — solzo, ki že ni rosila morda leta in leta, solzo s strupom pojeno.
„Utolažite se, prijatelj! Ni moško togovati, kjer še ni' zamujena zadnja pomoč. Vrnite se domu! — Čast, morda premoženje in mirni dnevi vas čakajo v domovini. — Gospod Kolovski, prokleto ime v mojej osodi, vas išče — in vaš nesrečni znanec, nekdanji -— oskrbnik — na Pasjaku vas prosi odpuščenja."
Nekako divje vzklikne starec te besede, blaznost mu zašije v očesu. — skoči kvišku ter plane v prepad, kjer se ubijajo v globini morski valovi.
Dvajseto poglavje.
Bralec je že gotovo uganil, da je zdravnik na južnem bojišči nekdanji naš Vratislav. Kako je prišel tja, je lahek odgovor.
Po dolgej sodnijskej preiskavi zavoljo ostrupljenja stare grajščakinje
bil je za nekrivega spoznan zaradi nejasnih dokazov. Dobil je svobodo, a omadeževane časti, prejšnjega imena mu ni mogel nihče dati, dokler niso bile razjasnjene okoliščine o njegovem poslovanji.
Zapustil je torej na tihem svojo domovino, najboljšega prijatelja Kolovskega in — Zvezdano. Že je minevalo drugo leto po tem, a bil je brez poročila od doma. Sestri je nekdaj pisal, a tudi od nje ni bilo odgovora.
Nepopisljivo radovednost in domotožje pa je v njem vzbudila sedanja episoda. Kakor sanje se je osnovalo vse to, kakor sanje je razpadlo, le temno misel mu je ucepilo, -— da ni bil morda Kolovski odkritosrčen proti njemu, da ima menda nečiste roke zaradi grajske oporoke in da ga je hotel zaradi grajščakinje odpraviti iz obližja, — sploh da ni popolnoma čist v svojem dejanji.
Izgubljena čast in ime, uničeno prijateljstvo, zatrta ljubezen, zaprto domovje, — kaj še ostaja možu, značaju, kakoršen je bil Vratislav? „Nič, vrnitve ni, pozabimo, kar je bilo, in prepustimo bodočnosti pojasnilo sedanjosti." dejal je Vratislav, ko je zapuščal nekaj tednov pozneje mesto Cetinje, kajti primirje je bilo storjeno, in ker ni mogel domu, stopil je na ladijo, ki je odplula na Rusko.
Pol leta pozneje ga najdemo v glavnem ruskem taboru na rumunskej meji. Boj je bil napovedan in v malo dnevih je imela vojska prestopiti turško mejo. Pod šotorom z rudečim križem genfske konvencije zaznamovanim sedel je isto jutro naš zdravnik Vratislav, in čital je pismo, čital in zopet čital, zmajeval z glavo in ni mogel skoro umeti sledečega poročila.
„Dragi moj nekdanji prijatelj!
Ne čudite se, da vam še le po tako dolgem času pišem in vam povem, kje sem zvedel vaš napis. Raztrgalo se je zadnje za-grinjalo med nama; osoda. ki je naju razcepila, razjasnjena je; — maščevanje, o kterem sem vam nekdaj govoril, je končano. Vrnite se torej, očiščeno je vaše ime, tretjina grajskega posestva je vaša in doma ste zaradi umrle vaše sestre edini posestnik.
Jaz, domovina 111 vasa nesrečna Zvezdana veselimo se nepopisljivo vašega prihoda.	Kolovski."
„Ali so sanje, zopetne sanje!" vzklikne zdravnik, ko čita to pismo. „Zdaj ne morem storiti ničesar; ako še živim, drugo spomlad poskusim pogledati, koliko še morem upati svojej viharnej osodi." —
Nekaj mesecev po teh dogodbah plavala je ladija po deročej Savi navzgor proti Hrvatskemu, in na njej je bila zbrana množica potnikov, ki je skoro brez izjeme razdirala vojno politiko.
Le na krovu prvega razreda slonel je starec sive brade in zrl tja po vedno bolj zakrivajočej se srbskej ravnini. Ko se je bližala ladija
prvej postaji na avstrijskej zemlji, odšel je po stopnjicah v spodnji del ladije in zamrmral pri odhodu nekako nevoljno: »Zastonj je bilo moje daljno potovanje. Nisem ga našel, in brez njega se skoro ne smem vrnoti domu. Naj v miru počiva, ako je res, da ga je odnesla gromeča Donava pri prehodu ruske vojske. Lepa je smrt za vzvišene ideje, in srečen je, komur je odmerjena."
Zadnje besede, govorjene v slovenskem jeziku, čul je mlad človek, ki je srečal starca na stopnjicah, ozrl se po njem in kakor da bi ga bil umel, vrnol se je za njim ter ga skrivaje opazoval. In to mu ni bilo težavno delo. Starec je sedel k stranskej mizi, podprl glavo v dlani ter začel dremati. Mladi opazovalec si je pa izbral nasprotni sedež in da bi si dolg čas pregnal, vzel je uradni dunajski list ter ga prebiral nekaj časa, a videzno brez zanimanja. Med drugim se je ondi tudi bralo: I. I., nekdaj zdravnik na Radovji, opominja se, da se ima oglasiti v osmih dneh pri sodniji svojega okraja zaradi dedšiue po grajščakinji na Pasjaku, kajti sicer pripade ona zaradi pomanjkanja sorodstva državi.
»Mudi se mi," pravi bralec tako glasno, da se prebudi starec in nekako začudjeno vpraša: »Kaj govorite?"
Pri teh besedah v nemščini izgovorjenih poda bralec starcu list kažoč mu omenjeni razglas. Ko ga starec prečita, podpre zopet glavo v dlan, zakrije obraz in pravi v slovenščini: »Torej tudi oblasti ga iščejo zastonj, kako bi ga našel kdo drug; ni mogoče, ni mogoče!"
»Ali vam je morda znana oseba, ki se išče ondi?" vpraša potem z nekako tresočim glasom mladi tovariš in še ostrejše upre svoj pogled v nasproti sedečega starca.
»Znana oseba, znana, vprašate! A kaj vam to mari, poznali ga niste, in čemu naj vam pripovedujem to ? A povejte mi, kdo ste in od kod, vsakemu ne razkladam rad tako vili rečij," vpraša zopet starec nekako pomirjen.
»Z južnega bojišča se vračam, kajti važen opravek me kliče v neki avstrijski okraj."
»Tudi jaz sem iz Avstrije," prične starec pripovedovati. Bil sem v Srbiji in v glavnem ruskem taborji, iskal sem ondi človeka, o kterem ste čitali v uradnem listu. Vendar zastonj! Zvedel sem le, da je bil v službi v ruskem sanitetskem oddelku, a da ga pogrešajo po prehodu črez Donavo. Najbrž je utonol. Doma imam edino hčer, ki čaka moje vrnitve in se veseli ugodnih poročil od svojega že pet let oddaljenega ženina. I11 če pridem sam, kakor sem odšel, ne vem se zagovarjati, ne vem tolažbe otroku. Pol svojega premoženja bi dal, da bi ne bilo zastonj moje potovanje." —
A še isti večer pa se je praznovala v posebnej kabini na ladiji redka slovesnost. Šampanjec se je penil v dveh čašah, žvenketanje kupic
se je culo po sosednjih oddelkih,. in pripovedovanja ni bilo ne konca ne kraja, kajti bila je svatovska vožnja — našega starca na ladiji, gospoda Kolovskega in njegovega mladega prijatelja — Vratislava.
Edenindvajseto poglavje.
Leto pozneje je bila pred prijaznim Zabrdjem na mestu, od koder se je videlo na daleč okrog po Eadovji in tja proti temnemu v nebo kipečemu Pasjaku, belo pogrnena miza in okoli nje so sedele v veselem razgovoru tri osebe. Mlad bradat gospod, nov grajščak na Pasjaku- — Vratislav in njegova soproga Zvezdana sta obiskala očeta gospoda Kolovskega in uživala prijetne ure v njegovej druščini.
„Kdaj, se preselite za vselej k nam, dragi oče ? Toliko potov ste nama že obetali," povzame zdaj Zvezdana in ovije desnico okoli starčevega života, kakor bi hotela reči: „Danes se morate odločiti, naj velja, kar hoče."
„Resnica je to," seže Vratislav v besedo in staremu sosedu desnico poda.
„Stara navada je trmasta in neizprosljiva," odvrne gospod Kolovski. „Mnogo potov sem že tudi jaz tako mislil, a nisem ostal sebi mož-beseda. Neprijetni spomini zagrene tudi črez leta in leta; le telo se stara, domišljija in srce pa ostane neizpremenjeno."
Zadnje besede je umel Vratislav, a komaj se je premagal, da ni izdal svoje zadrege.
„Ali se-jie spominjaš, Vratislav, kako je bilo danes pred enim letom ?" vpraša potem starec Vratislava in ga reši tako iz skrivne zadrege.
„Kako bi se ne spominjal! To je praznik za naju, je-li Zvezdana, in ravno zaradi tega sva vas danes obiskala, da skupno praznujemo oni dan, ko se je zagotovila najina sreča,"
Pri teh besedah povzdigne Vratislav čašo, in kupe zazvenče glasno v znamenje harmonije, ki kraljuje v tej družini.
„In tudi jaz sem se bil, pregledujoč nekaj pisanj, kakor po naključji nekoga domislil. Med dopisi avstrijskega agenta v Cetinjah našel sem tudi pismo grajskega pisarja, o kterem sem ti, Vratislav, nekdaj pripovedoval , da je strašna priča o tem, koliko zla more pouzročiti zakleto maščevanje. In sam ne vem, užalilo se mi je srce pri tem pogledu. Bilo mi je, kakor bi bila izginola vsa krivica iz onega imena. Sodil sem ga morda preostro. Dobro, občutljivo srce je imel, — le osoda ga je storila takega. Odpuščam mu iz srca, odpustita mu tudi vidva! Moj najboljši prijatelj je bil nekdaj, — saj se je pa tudi pokoril dovolj. Krivico, ktero ti je storil, pa je pismeno preklical. Tudi priprosti človek, kterega je rabil za svoj zločin, je nedolžen. S solzami v očeh me je
še pred nekimi dnevi prosil odpuščenja, ko sem ga obiskal na žagi in dejal, da je neveden, da je le predobro sodil gosposke ljudi."
„Vse bi bilo prav, o vse, dragi oče, vzklikne zdajci ginena Zvezdana, „ko bi še le moja Vida živela, in ko bi bili stara mati grajščakinja še med nami. O to bi bila slovesnost!"
„Ne govori dalje, draga Zvezdana, o Vidi, kajti spomnil bi se, da ni moj nekdanji prijatelj podoben onemu najinega očeta, temveč da je stotero težje odpuščati mu, ker 011 ni samo mene ogoljufal, temveč tudi ubogo Vido spravil s svojo brezznačajnostjo v zgodnji grob."
„Ne besedice več o tem, prosim vaju," izpregovori zopet gospod Kolovski. „ Danes je spomin miru, sprave in veselja. Vse Žale misli na stran, prepričanje naj velja, da ni vsem dano srečnim biti, da je mnogo poklicanih, — a malo izvoljenih. Le nekaj še imam na srci za vaju in to vama izrečem danes, kajti danes — leto kdo vč, ali ne sedita sama pri tej mizi in se spominjata pri kupi vina že tudi — srečnega očeta. Ljubezen vama cvete danes in sreča vaju obdaje. A ne pozabita, da je to več potov goljufiva stvar, da mnogo potov zagreni, prej ko se zavemo. Le eno ostane vedno isto: — Ljubav do svojih in do premilega domovja. To mi je bila v obupu svetla zvezda. Vodila me je zvesto po daljnej tujini in pripeljala me zopet nazaj sem v prekrasno zagorsko zavetje, kjer sem se rodil. I11 sladka misel, tolažba mi je še danes in mi ostane, da sem ostal zvest svojim načelom, da sem delal po svojej moči za svoj revni, a bogato nadarjeni narod. To si zapomni poselmo ti, Vratislav, in ti, Zvezdana, bodi mu zvesta družica v veselji in žalosti."
Solza zaigra pri teh besedah starcu v očesu in v mladostnem ognji mu zopet zažari lice, ko prime čašo in jo povzdigne rekoč:
,,Živelo rodoljubje, živela slovenska domovina!"
In zopet zazvenče polne čaše in veselje sije v veselej družini sredi prekrasnega gorskega zakotja. —
Iveri.
Skorjanec, metulj se učita V prirode matere šoli, Pouka ne zabita nje nikoli, Vesela po njem živita.
Skorjancu v viški ni treba veleti:
Žvrgoli! Metulju na rožinem cveti: Frfoli!
Skorjanec iz svoje volje prepeva, Metulj od cveta na cvet frfoleva.
Takisto vrši poziv ti svoj, A drugega, brate moj,
Nigdar si ne voli: Podobe teši, kipar, Kopit se drži, črevljar,
In potler skriljak pred toboj doli!
Neumnik drezat modraka ne hodi, A tele se z bikom ne bodi. Igraje natakne ga na roge, In slabo, ako mu pride pod noge!
Vesel na človekoljubja oltar Položi kakeršen moreš dar, Ko brata v bedo pehnila Nezgode je sila. Če v tvojih sovražnikov je bil zvezi, Odpusti mu, dušek vzemi jezi, In ako ga tudi ne poznaš, Usmiljenje vendar lahko imaš. Ne baraj sebično: komu, zakaj, Kako pomagati je, kedaj,
In — bi li mnogo dal ali mal< Da svojo dobrostjo nebo Skopari tako,
Nigdar bi nam solnce ne posijalo!
Čemu naj žena vreče mi krpa? Žanjica krhala za nas ni srpa. Naj kmetujem še desetkrat bolje In setev mi dobro žetev obeta, Počivajo srp in cepec in reta, Ker toča požanje, omlati polje. A tebi prijatelj — grom in strela! —• Priroda bi skoro še moko mlela, Ne! pekla celo pogače maslene In silila ti kolače mede'ne, Če tudi po zimi le dremlješ in spiš, Zategel po leti v senci ležiš!
Ležišče sebi po svoji želji In svojih udov meri postelji, A sosed stezaj se ali krči, Premetaj po vzglavji, v znožje trči. Pokojno spavaj, nemirno smrči — Naj tudi županiš v svojem seli, Kako ležati ljudem ne veli, In stokrat koga pouči, Po svoje se vendar steza in ključi.
Ženstvo me dosle še ni tožilo,
Da moje pero bi ga slavilo,
In kakor sedaj 11111 vencev ne spletam,
V	bodoče tudi jih ne obetam.
Minol že davno je viteški čas, Ko ženski služil razkošnik železni,
V	sedanji dobi golčimo trezni: Žene, pol angelja vsaka vas, Pol — stvora peklenskega je, A le „kar večno ženskega je, Dviguje nas".
Spoštljivo tebi sami se klanjam, In tvoje dobrote hvalo oznanjam: Blažil je tvoj duh mene v mladosti, Povzdiga sedaj me v dnevih bridkosti, Proglašati nehčem imena tvojega, Ki v dno srca je zapisano mojega, Vse izpolnjujejo se mi želje, Da ti le umevaš moje srce!
Ob cesti v mrazi, vročini stojiš, Hripave orglice tožen vrtiš, Ljudem ogoljen skriljak moliš. Ozebljen po zimi, po leti opaljen, Oblečen manj si, nego razgaljen, Ozmerjan pogostoma, nigdar pohvaljen, A vse voljan, siromak, trpiš, Da le kak novec vloviš, Obitelj, sebe za silo rediš. Resnično, život je tebi težak, Po strani gleda te človek vsak, In često pomaljaš zaman skriljak.
Bog teši te,
Bog reši te, V najboljših je dnevih še hleb ti grenak.
Življenje boro tebi je svrha, A vendar tvoje remeselstvo krha Očitih in skritih zavist nasprotnikov, Ki daleč preseža blagost dobrotnikov.
Poziva ne najdeš na širem sveti,
Da ne bi režala va-nj zavist, Na tla želi človeka podreti,
Namen mu bodi angeljski čist. Ne zgol v blesteče bogastvo grajščaka, Svoj pogled upira še v skledo prosjaka.
Jns. Cimperman.
Mačeha.
Novela, Spisala Pavlina PajTcova.
(Konec.)
XIV.
Eufemija ni bila, kakor umevno, vsled raznih v njenej glavi podečih se mislij in prizorov celo ono noč niti očesa zatisnola, Prvi nasledek vsega tega pa je liilo hudo glavobolje, tako da ni mogla drugo jutro postelje zapustiti. Mrzlica jo je tresla, huda žeja jo mučila in ves život jo je bolel.
Prešel je dan za dnevom, teden za tednom, a njeno zdravje se ni zboljšalo. Stari zdravnik iz bližnjega trga, ki je bil vsled slabe prakse že davno pozabil učeno theorijo zdravilstva ter samo še praktično zdravil ljudi, majal je zamišljen z glavo, ker niso Eufemiji hasnila njegova mnogovrstna zdravila. Na zadnje pa pove vendar zdravnik dekanu, da je Eufemija po njegovem mnenji popolnoma izgubljena. —
Dobrega starčka je ta vest do solz ganola. S težkim srcem prevzame bridko nalogo, da Eufemiji to naznani in jo z vsemi tolažbami sv. vere na smrt pripravi. —
Eufemija se ni prestrašila, začuvši, da mora umreti. Videlo se je, kakor da bi se bila ona nato že davno sama pripravila. Voljno se je udajala vsem tem pripravam.
Ko se čuti neki dan slabšo kakor sicer, poprašuje jo sočutno dekan, ali ne goji še kakšne želje do tega sveti. -—
Nobene druge, odgovori Eufemija s slabim, a določnim glasom? razven one, da bi se skoro doktor Bodanski z Elzo poročil. — Uspehana umolkne potem in težko sope.
Orez nekaj časa odpre oči in hoče nekaj govoriti; a vendar molči, kakor da bi si bila zopet premislila. Poznalo pa se je, da še ima neko željo na srci, ktere izreči pa se ne more določiti. —
Gospod dekan! reče vendar nekoliko pozneje; rada bi, ko bi me doktor Bodanski še obiskal, pralno umrem. —
Da, draga Eufemija, da! takoj ga hočem po brzojavu poklicati, odgovori dekan postrežljivo m se pripravlja, da bi iz sobe odšel. Prav imate, Eufemija, nadaljuje dekan; doktor Bodanski je imeniten zdravnik in kakor se mi je reklo, rešil je že mnogemu bolniku življenje; mogoče, da reši tudi Vaše. Pa kako, da se ga niste že prej spomnili?
In v Boga ves zaupajoč zapusti dekan sobo, da bi šel Bodanskemu brzojavit, trdo meneč, da ga želi Eufemija :zato imeti, da bi zopet z njegovo pomočjo ozdravela. —
Dva dni pozneje je sedel pri Eufemijinem vzglavji doktor Bodanski, bled, resen, nemirno čakaj6č, da se Eufemija predrami iz blodnje, ktera jo je bila prevzela, in zatorej ni niti njega, niti koga dragega poznala.
Da bi se pa preje izdramila, odprl je siroma obe okni, da se zrači soba, ki je bila polna sopara; ukazal je tudi devati jej mrzle ovoje na glavo in odposlal vse ženske, ki so jokajoč in glasno moleč delale šum v bolničinej sobi. —
Blagodejni upliv čistega zraka in mrzlih ovojev se je kmalu pokazal. Eufemija je postajala vedno mirnejša, potem pa jo prevzame kratko, a dobrodejno spanje. Ko se izbudi, spozna takoj Bodanskega ter mu mirno roko pod&. —
Bodanski stisne srčno podano mu roko, potem pa jo rahlo izpusti in reče resno: Dali ste me poklicati, gospd! •—
Bekli so mi, pravi nato Eufemija s slabim jedva slišnim glasom, da moram umreti. Je-li to res? —
Bodanskemu je to vprašanje srce pretreslo, in on odgovori navidezno miren: Upajmo, da še ni tako hudo! —
Pustite me umreti, prosi Eufemija; pripravljena sem že nato. — A Vi, kaj ne, da osrečite Elzo ? reče kakor v sanjah in ga brezčutno pogleda z velikimi od vročine prozračnimi očmi. —
Doktor Bodanski je vedel, da govori z zel6 težkim bolnikom. Vedel je torej tudi, da bi bila zdaj za njo jako nevarna najmanjša duševna zdražba. Zato takoj odgovori, toda bolj tiho: Da, Vam na ljubo jo hočem osrečiti! —
Hvala! odvrne Eufemija in z njenega obraza izgine za trenotek oni izraz brezčutnosti, ki je lasten hudo bolnim ljudčm. Potem pa se šiloma nekoliko iz postelje privzdigne in reče: Zdaj pa, Bodanski, me še ob-jamite v zadnje slovo! ■—
Bodanski si ni dal tega dvakrat reči. Z bridkostjo in s sladkostjo ob enem pritisne na srce onemoglo Eufemijo ter poljubuje z nekim češčenjem zaporedoma njeno glavo, ki je visela v nezavesti na njegovih prsih.
XV.
Bilo je tri tedne pozneje. Na klopi sredi sadnega farovškega vrta, čegar drevje je bilo ravno v najlepšem cvetu, sedi Eufemija vsa uspehana. Danes je bilo prvikrat, da je po svojej dolgej bolezni zapustila sobo ter prikorakala s pomočjo ženske, ki jo je čuvala ves čas njene bolezni, s trndom in silo do omenjene klopi.
Močno jo je bolezen zdelala. Bila je videti, kakor senca prejšnje Eufemije. A na njenem velem lici se je že začela razprostirati rahla rudečica, podobna onej sadnega cvetja nad njeno glavo, in ta rudečica je obetala skorajšnje okrevanje.
Da ni Eufemija umrla, bila je zasluga doktorja Bodanskega. Ko je namreč spoznal njeno bolezen, našel je tudi lek, da jo zopet odstrani. In dasi je bil on takoj isti dan, ko je Eufemijo obiskal, odpotoval, vendar se je boljšalo Eufemijino stanje dan za dnevom, odkar so jo lečili po njegovih ukazih. —
Pustite me nekaj časa samo, prosi Eufemija svojo strežnico. Ko jo ta zapusti, gleda Eufemija nekaj časa brezmiselno v svojo bližino. Ne daleč od nje se spirata dva mlada petelina; na golobnjaku njej nasproti se pa na solnci grejejo mladi, na pol še nagi golobčeki, a stara goloba se ljubkujeta na golobnjakovej strehi.
Eufemija se nenadoma zgane. Rudečica jo oblije in lahno se strese, kakor da se hoče iznebiti nekakšne neprijetne misli. Neki nemir se jej bere na lici, potem pa z grozo zašepeče: Dala sem se od njega objeti, meneč, da umrem, a zdaj še živim! — Zakaj nisem umrla? — Kaj si bode 011 mislil? —
In kdo vč, kako dolgo bi še bila ona o tem premišljevala ter sebe mučila, ko bi se jej ne bil na enkrat pridružil dekan.
Častitam Vam, Eufemija! Tedaj hvala Bogu ! ste že tako daleč s svojim zdravjem, da ste semkaj prišli ? ogovori jo veselo dekan ter se blizu nje vsede. —
Hvala, gospod dekan, za Vaše sočutje! zahvaljuje se Eufemija nekako v zadregi, ker je čutila, kako malo se strinja dekanovo častitanje z njenimi prejšnjimi mislimi. Ali res mislite, da sem prišla iz nevarnosti? poprašnje potem dekana skoro sama sebe pomilovaje. —
Gotovo, ljuba Eufemija, gotovo, potrjuje dekan slovesno, meneč, da še ona o tem dvomi. In za Bogom imate zahvaliti svojo rešitev samo doktorju Bodanskemu! —
Njemu ? zakliče plašno Eufemija. —
Da! njemu edinemu. Ko bi bil on le en daii zamudil k Vam priti, Vi bi ... ah! čemu ti grozni spomini, pretrgal si je dekan sam besedo. Vi ste rešeni, in ta gotovost je tako vesela, da radi vso minolo nevarnost pozabimo! —
Ali ste dobili kakšno pismo za mene, gospod dekan? poprašuje Eufemija po kratkem molku, ker bi bila rada govor na kaj drugega obrnola. —
Nobenega! bil je dekanov odgovor. —
Ali ni Elza nikdar po meni pozvedavala? poprašuje dalje Eufemija z obotavljajočim glasom. —
Prav v kratkem bodete o njej mnogo zvedeli, reče dekan, navlašč preslišavši njeno vprašanje, in jo nekako čudno pogleda. —
Ali je že poročena? vpraša hitro nato in bolj tiho Eufemija ter gleda v tla, da odtegne tako svoje oči dekauovemu pogledu. —
3G2
Bog je v svojej dobrotljivosti vse na dobro obrnol, Eufemija, reče pomenljivo dekan in potegne s palico po travi, kakor da bi tam nekaj iskal. Videl je namreč Eufemijino zadrego; zato je s tem obrnol drugam oči in sicer iz rahločutnosti do nje, da je ne bi še bolj v zadrego spravil. —
Med tem pa ko se je dekan z Eufemijo pogovarjal, oglasi se v farovškej kuhinji vkusuo oblečen, še mlad gospod, prašajoč, ali sme z gospo inšpektorico govoriti.
V kuhinji ni bilo v onem trenotji nikogar drugega, kakor dekla, ki je posodo pomivala, Dekla je spoznala v njem onega doktorja, ki „ čudeže dela", kakor je farovška družina o Bodanskem govorila, odkar je bil Eufemijo smrti otel, ter pusti takoj posodo in teče Eufemijo v njeno sobo iskat. -—
Med tem je hodil Bodanski po kuhinji gor in dol. Iz vsega njegovega obnašanja se je poznalo, da ga navdaja prijeten nemir. Tudi oči so se mu svetile polne upa in na obrazu mu je bil brati srečen nasmeh. Bil je mnogo mlajši videti, kakor pred tremi tedni in tudi njegova oprava je bila bolj izbrana.
Kakih deset minut je že tako čakal, da se dekla povrne. Ti treiiotki so se mu zdeli cela večnost. Ogledoval si je cvetice, ki so stale na oknu, in prešteval klobase, ki so visele od stropa. Ves nemiren se ustavi zdaj med kuhinjska vrata, da pričaka deklinega povratka.
Med tem pa je dekla, ki ni našla Eufemije v njenej sobi, tekala povsod iskajoča jo, samo tam ne, kjer je bila. Vsa uspehana prisopiha naposled nazaj in pove, da sedijo gospa z dekanom na vrtu. Bodanski se takoj tja napoti. —
Ko pride Bodanski na vrt, najde že Eufemijo samo na klopi sedečo. Dekan jo je bil z nekim izgovorom takoj zapustil, ko je zvedel, da želi Bodanski z Eufemijo govoriti, dasi ga je Eufemija prosila, naj Id ne odšel.
Ko Eufemija doktorja zagleda, hoče vstati, menda da bi mu šla naproti, a moči jo zapustijo, in spusti se zopet na klop.
Bodanski se je v trenotji Eufemiji približal in zapazivši, da hoče v omotico pasti, hiti jej pomagati.
Eufemija mu to zabranjuje zavedevši se in reče s hripavim glasom: Pustite me, gospod doktor! — Zapustite me! ■— Ah! zakaj me niste pustili umreti? —
Eufemija, pravi ginen Bodanski, čemu se me branite? Ali se menda sramujete, da ste takrat, ko ste bili blizu večnosti, poslušali ukaz svojega srca? — Ako se kesate, potem se upokojite! Vi ste od včeraj znovič postali moja nevesta, in to ne samo vsled prve obljube, ampak tudi vsled Elzine lastne želje. —
Slaboten vzdihljej uide bledim Eufemijinim ustnam, in ona se prime za klop, kakor da bi se hotela uloviti. •—
Bodanski se vsede blizu nje in jej drži svojo roko okoli pasu. Eufemija se nič ne brani. Na krilu jej ležijo roke, oko se jej zarosi, hitreje diše, a nje lice kaže pri tem znak ugodnega iznenadjenja. — Bodanski jo opazuje z mehko resnobnostjo in nadaljuje: Ko sem Vas oni važni dan težko bolno obiskal ter na Vaše mrzlo čelo pritisnol prvi zaročni poljub, prisegel sem na tihem, da ne bode, ako bi Vi pre-minoli, nikdar druga ženska posedala mesta v mojem srci. To sem Elzi drugi dan brž naznanil, in ona se je potem proti meni blago obnašala. To mi daje upanje, da se tudi proti Vam ne pokaže manj blago-dušne, kakor proti meni. —
Po teh besedah seže po listnico in iz nje vzame zapečačeno pismo, ktero izroči Eufemiji z besedami: To je Elzin odgovor na mojo izpoved! Ona mi je naročila Vam izročiti ga. —
Eufemija prime hitro za list ter naglo nd-nj poljub pristisne. Potem prelomi pečat, hoče Citati, ali roki se jej tako močno tresete, da ni mogla iz njega ničesar povzeti, ker črke so jej plesale pred očmi.
Dajte meni, da prečitam; Vi ste za to še preslabi, pravi Bodanski in vzame list iz njenih rok. Tudi on je bil ginen, ginen od prevelike sreče, ki se mu je tako nepričakovano pokazala. Glas se mu je nekoliko tresel, ko je glasno čital Elzino pismo, ki se je tako-le glasilo:
Predraga mi Eufemija!
Vaša velika ljubezen do mene je edino kriva velike bridkosti, ktera je mučila tri osebe: Vas, Bodanskega in mene. Ko bi mi bili Vi takoj odkrili, kakšne pravice imate Vi do mojega ženina in kakošna čuvstva še zi-nj gojite, ali mislite res, da bi se jaz ne bila čutila toliko krepke, da bi se bila v trenotji odpovedala Bodanskemu, kakor se mu sedaj odpovem. Takrat bi mi bilo to gotovo lažje, kakor pa danes.
Boga zahvaljujem, da Vam je rešil življenje, in veselim se, da bodete odslej srečna z možem, ki je kakor stvarjen za Vas.
Ne pomilujte mene; kajti jaz izgubim le malo s tem, da se odpovem možu, ki mene ne ljubi. Ljubezen pa, ki ni povračana, ohladi se kmalu, in enako upam, da poneha tudi moja do Bodanskega.
Ker pa že imam vse za svatbo pripravljeno, in ker bi mi vendar bilo nekoliko težko za naprej v vajinem društvu živeti, določila sem se vzeti gospoda inženirja Pibra! Jaz sicer Pibra preveč ne ljubim, a njegova neizmerna udanost je moje srce popolnoma premagala. Njegov preblagi značaj je v resnici vreden, da ga čislam in da mu bodem dobra soproga.
Predno se zopet vidive, pišite in naznanite mi, da ste srečni in da mi voljno odpustite moje osorno obnašanje v slednjem času proti Vam!
Za vselej Vaša
Elza.
Ko je Bodanski čital pismo, jokala se je tiho Eufemija; ko je pa pismo prečitavši zložil ga in ga jej nemo izročil, zaplače Eufemija glasno in reče: Jaz sem se jej hotela voljno, iz ljubezni do nje žrtvovati, a zdaj je ona, ki se proti meni velikodušno obnaša. Ah, Arnold, kaj ste storili ? vzdihne proti Bodanskemu solze si briseč; zavrgli ste cvetico, da poberete veli list! —
Elza je cvetica, to je res, pravi nato Bodanski ves radosten, a moja Eufemija je biser in sicer tako žlahten, da ostane ta, kogar ona enkrat začara, za večne dni v njo zamaknen. —
Ali sta se že pogodila? oglasi se zdaj dekan, ki se je jima po stranskej stezici približeval. —
Vse je ostalo tako, gospod dekan, kakor sem Vam včeraj pisal, odvrne Bodanski resno in gre dekanu spoštljivo naproti. Predstavljam Vam svojo nevesto! nadaljeval je s srečnim nasmehom kažoč na Eufemijo, ki mi je nekdaj šiloma hotela tašča postati, tako da jo je izpolnjenje te želje skoro stalo življenje. —
Tudi Eufemija je vstala in čudo! držala se je tako krepko po konci, kakor da bi bila na enkrat zadobila prejšnje moči. Lice je imela žareče, oko jej je gledalo zdaj polnočutno na Bodanskega, zdaj plašno in v zadregi na dekana. Čutila je, da bi morala tudi ona nekaj reči, a prišlo je vse tako nenadejano, da so bile nje misli še vse raztresene. —
Ali Vam nisem bil povedal, Eufemija, da je Vsemogočni vse na dobro obrnol? pomaga jej dekan iz zadrege. Gospod doktor Vas je ohranil v življenji, on sme torej tudi imeti do Vas nekoliko pravice. Bog Vaju blagoslovi, dostavil je ginen, a tudi našo Elzo z gospodom Pibrom! Ona ima poleg svoje slabosti vendar le tudi dobro srce! —
Zvonovi so mrliču zazvonili. Mimo vrta je šla vrsta ljudij, ki so spremljali mrliča k zadnjemu počitku.
Eufemija zbledi, ko to zagleda. Dekan in Bodanski pa sta si menjala pomenljive poglede.
Bodanski se Eufemiji približa, prime njeno roko ter jo s svojo oklene, potem pa reče skrbno: O čem mislite, Eufemija? Zdaj ni časa premišljevati! Čemu gledate oni žalostni prizor? posvari jo ginen ter se obrne z njo na drugo stran. Kaj ne veste, kako se menjajo v življenji vesele prikazni z otožnimi ? Glejte rajši okoli sebe, kako je priroda lepa, kakor da bi praznovala najino zaročbo! —
Eufemija ga pogleda z mokrim očesom in se ga ožje pritisne, kakor da bi se bala zopet izgubiti ga. —
Dekan pogleda na uro in reče: Zdaj imamo četrt na dvanajst; točno opoldne je obed. Ostanita še tu do tedaj; gotovo si še imata kaj povedati. Jaz pa še imam pred kosilom v kleti nekaj opraviti. Prosim pa, da se ne data pri obedu čakati, kajti jaz postanem kmalu nevoljen, ako ni reda v hiši! —
In dobrohotno se jima nasmehnovši odide iz vrta, pustivši na njem dva srečna človeka.
Čolmčku.
Po morja neskončni vodi Čolnič meni drag vesla; Koder hodi, koder brodi Oh povsodi
Duša moja ga spremlja, Koder brodi, koder hodi Sto prošnja Iz srca
Za-nj pošiljam do neba: Brodi, čolnič, srečno brodi Čez viharni val morja! Bog nebeški naj te vodi, On naj čuva te v nezgodi, K mirni kočici na prodi Kmalu naj ti priti da!
_ S. Gregorčič.
Kamen na grob.
(J. Frice-ju, slovenskemu častniku f 11. aprila 1. 1882.)
Mogotcev v skalo sekajo se dela, Jih v knjigo zlato piše zgodovina, Še pozni vnuk omenja slave sina, Mri hvalo poje domovina cela.
Kje stavi se prijatlu skala bela? Kje bratoljubju dviga se višina? Skrivaje tli ljubezen, brez spomina Zakrije jo gomila osamela.
V deželi daljni, domovini dragi Tam v grobu spi preranem srce vneto, To srce tvoje je prijatelj blagi.
Na grob ta kamen stavim: pesen peto, Ne glasi se zaslugam, slavi, zmagi; Značaj moža opeva, zvezo sveto.
Bosenske zanovetke,
Spisal Hajko Perušek.
Y.
Mustafa Tevfik-beg, v naših deželah bi se zval „ baron Mustafa Tevfik" — je pravi Osmanlija, premda ga je, kakor sam pravi, mati „izbacila" v Banjaluki. Ali on svečano protestuje proti prigovoru, da je Bošnjak. „Jaz sem Osmanlija," pripoveda s ponosom, „oče mi je bil Euždi-beg, ekim (zdravnik) v carskej vojski. Volil bi biti čifutske vere, nego li bosenske (znano je, da se pravi Turci in bosenski mohamedanci grdo gledajo iz uzrokov, ktere sem že nekje napomenil); jaz imam cara v Štambulu, Bosnjaci ga pa nimajo." Ako mu rečeš, da imajo Bosnjaci cara v Beči, okrene se porogljivo v stran, in ne reče nič več. — Da je osmanskega rodu, to je prava istina. Obraz mu je temne boje, ustne ima debele, in črne velike oči žare se mu izpod gostih obrvij — pravi typ Osmanlije. Govori in piše turški, da se mu bošnjaški hodže čudijo, ker jih skoro prekosi v poznavanji tega jezika, premda so se oni 15 let trudili v „medresi" ali velikej šoli, da se razven drugih predmetov tudi državni jezik nauče. Ako še k temu glavni uzrok pribrojimo, da mu je bil oče pravi Osmanlija, ne smemo se čuditi, da se sam čuti pravega Turčina, premda se je v Bosni narodil in povse dobro „bosenski" govori.
Stari Euždi-beg, oče Mustafin, zapustil je troje otrok in vdovo. Svoje premoženje je tako razdelil, da je vsak ud družine toliko dobil, da je mogel živeti. Naš Mustafa je še le bil 12 let star, pa je moral upravo premoženja prepustiti starejšemu bratu, ki je „lajtnant" v turskej vojski. Odločil je posvetiti se očinemu stanu, pa je zato dovršivši mejtef ali malo šolo stopil v „ruždijo", nekako srednjo šolo, da bi potem odšel v Carigrad medicine študirat. Da bi ne bila Avstrija došla, postal bi bil morda s časom „ekim" v carskej vojski, ali ta dogodek je bil za izvoljeno si kariero pogubonosen. Avstrija je namreč ustrojila gymnasijo, in v malem broji mohamedancev, ki so stopili v to novo šolo (saj ruždija je bila več na papiru, kot v istini), bil je tudi naš Mustafa Tevfik-beg. Način avstrijskega poučavanja mu ni bil kar nič po godu. Osobito bedasto se mu je zdelo, da se mora latinščine učiti in to iz knjig, kterih niti čitati ni znal. V dveh letih je pa vendar tako daleč dotiral, da se je ' naučil „bosenski" jezik z latinico in cirilico čitati. Da se latinskega jezika ni malo ni naučil, kdo bi mu to v greh štel, vzlasti ako pomisliš, da se je s tem večjo pridnostjo nemščine učil. Zato je pak vselej učitelju, ako ga je vprašal, kako to, da nikdar lekcije ne zna, pomenljivo odgovoril, da se v nemščini „vežba". — Kje se je v nemščini vežbal, povem v sledečem.
Kakor sem že omenil, gospodaril je s premoženjem starejši sin Ruždi-begov, Teviikov brat, ki je ob času avstrijske okupacije pobegnol v Filipopelj. Od tod se je po umirjenji dežele povrnol nazaj, da si vzame svoj del dedščine. Ali ta lopov je prevaril našega Tevfika, kajti pobral je vse, kar je bilo kaj vrednega, ter pustil družini samo dve leseni bajti. Teviik je vsemu bratovemu početju prikimaval, kajti ta ga je omamil z lepo evropsko obleko, ktere se je naš Tevfik tako veselil, da je v tem poslu na svoje zadeve popolnoma pozabil. Ali kako se je pa tudi postavljal v tej novej obleki! Kar sredi ceste je korakal z ogromnim „cekrom" na rami, v kterem je nosil šolske knjige, ni se ozrl ni na desno ni na levo v svesti si, da ga vse občuduje. Da še bode elegantnejši, kupi si tudi par rokavic, kterih pa nikdar ne sname. Kedar je moral v šoli pisati, bilo mu je seveda nespretno v rokavicah pisati, ali rajši se je mučil, kakor pa da bi bil snel ta znak evropske kulture. Ker je videl, da nosi gospoda prstane, znal si je nekje tudi 011 pribaviti bakren prstan s tremi vloženimi stekli. Pa da se ta prstan vedno vidi, nataknol si ga je nad rokavico in to na palec, ker mu je bil za druge prste prevelik, a ta levi palec je vedno od sebe molil, da ga more vsakdo brže opaziti.
Ako ga je na ta način brat prevaril, prevalila ga je še ljubezniva mati. Prodala je obe hiši, pa odpotovala s hčerjo v Banjaluko. Za Tevfika.je ostavila pri šerijatskem sodišči neko svoto, od ktere bi imel na mesec tri „žute medžidije" dobivati. Ali stvar se je tako zavlekla, da že tri mesece ni ne novca potegnol. Iz milosti ga je obdržal Turčin, ki je bil kupil hišo, pri sebi in mu dajal po 20 novcev na dan, da se preživi, pod pogojem, da mu posojeno svoto vrne, kedar prejme obresti od svoje dedščine. Tako je bil tedaj primoran obiskavati nekako „bakalnico" ali „auskoch", kjer je v društvu nemških delavcev obedoval in vmes se v nemščini vežbal. Kmalu se je toliko naučil, da je ljudi nemški ogovarjal, kakor „herr director", ali ako si ga vprašal, zakaj se po bakalnicah skita, odgovoril ti je „haus verkauft" in nekaj fraz, potem pa svoj govor bošnjaški nadaljeval.
Razven nemščine bila mu je posebno omiljen predmet „telovadba". Tu se je zares tako odlikoval, da mu je pri skušnji iz rečenega predmeta visoka oseba lastnoročno pripela „cottillon-red" na prsi. Radi tega odlikovanja si je silno mnogo domišljava!. Usmiljeno je gledal na druge reveže, na kojih prsih se ni lesketala ogromna zvezda iz posrebrenega papirja. Zato si jo je pa tudi pri vsakej svečanej priliki pripel na prsi in korakal ponosno po ulicah, kjer ga je vse gledalo in se mu seveda tudi smejalo. Ali 011 ni tega opazil, marveč mislil si je, da ga vse občuduje, kako si je tak mladič — bilo mu je še le 17 let — tako odlikovanje stekel. Pa zato se je tudi na ravnost v konak podal, da izposluje tam urejenje svoje dedščine, v trdej nadeji, da bode njegov red na dvornike
tak u tis naredil, da ga bodo takoj pred cesarskega namestnika privedli. A žalibog ti ljudje niso znali njegove vrednosti ceniti in so ga tirali iz ene sobe v drugo, dokler se ni konečno zopet na cesti znašel.
Ker je že bil 17 let star in se južni narodi rano razvijajo, ni čuda, da je tudi njegovo srce začelo nežna čuvstva osečati. Pa ker se je evropski oblačil in nemški lomil, naravno je, da je bila tudi njegova izvoljenka „švabica" z one strani preko Save. Po zanimanji je bila služkinja v onej bakalnici, v kterej je naš Tevfik obedoval. Srce njegovo se vname kakor goba. Začel je tedaj najprvo „ašikovati" samo z očmi, potem jo je sramežljivo ogovoril, kmalu jo je pa počel tudi objemati in kar še običavajo počenjati zaljubljeni ljudje. Da jej je tudi zaljubljena pisma pisal, je naravna stvar. Da je v pismih, ktera je v „bosenskem" jeziku pisal, vse svoje nemške fraze upotrebil, je isto tako naravno. Obetal jej je, da jo bode za ženo vzel, pa da se bode dal krstiti, samo da doseže svoj namen. Ali sam Bog ve, kako da jej zaljubljeni Tevfik ni mogel omehčati trdega srca. Počne misliti, kaj bi storil, da bi se jej bolj dopadal. Morebiti jej moja obleka ne dopada? Videl je, da ima eden prekosavski dijak, mlad „Bečlija", kratko suknjico in hlače do kolen, pa visoke bele nogavice, pod kolenom s trakovi pripete. To se je njemu posebno dopa-dalo. Ker ni imel kratke suknje, dal si je v telovnik rokave stare suknje všiti, črez hlače pa je potegnol visoke debele volnate nogavice. Tako oblečenemu so se prsi od radosti dvigale, kajti mislil si je, tolikej dražesti se ne bode njegova izvoljenka mogla nikakor zoperstavljati. Takov prišel je tudi s cekrom v šolo, kjer ga sprejme obči gromoviti smeh. Na veliko viko pride ravnatelj, da vidi, kaj se je zgodilo. Pokliče Tevfika k sebi v pisarno, ker se sam ni mogel vzdržavati smeha, videč ta poljski strah. Tu ga vpraša, kaj ga je napotilo tako smešno obleči se, in tu pove naš Tevfik v svojej naivnosti vse odkritosrčno, kakor je že sploh zaljubljencem težko sladke skrivnosti zš,-se obdržavati. Ali tu je na nepravega naletel. Ostro ga ukori mož, ki valjda ni poznaval tako sladkih čuvstev, ter mu stavi alternativo, ali šolo zapustiti, ako se hoče ženiti, ali pa takih bedastoč okaniti se. Po izvršenej gromovitej „filipiki" rav-nateljevej stopijo Tevfiku debele solze v oči ter se počne zaklinjati, da se noče ženiti, nego da bode vse te budalaščine opustil, pa svoje „nauke" (lucus a non lucendo) nastavil. In res, drugi dan prinese pismo, ktero je hotel svojej prijateljici kot odpoved pisati, ravnatelju, da ga pregleda. V tem pismu grdi svojo prejšnjo izvoljenko z najostudnejšimi izrazi. Kakor se mu je srce hitro vnelo, tako se mu je ljubezen brzo ohladila!
Ali zdaj je bila tudi mera njegovih bedastoč polna. Bilo je jasno, da je ta človek bedast, pa da se mora iz šole odstraniti. Tevfik bil je blizu zdvojenja. Sramotno mora iz šole, delati ne zna, a dedščina še vedno ni urejena, in on je še vedno brez denarja.
■	.	m *
Iz tega groznega stanja ga je rešila njegova dojka. Bila je ta znana z neko vdovico, ktera ima lepo premoženje, pet hiš, 6 čiftlukov (kmetij) in nekaj tisoč cekinov. Ta vdovica je željna dobiti mladega moža. S pomočjo imenovane dojke sta se Tevfik in vdovica sporazumela, skoro bode ženitovanje, kajti šerijatski zakon dopušča ženitev v tako mladih letih, in Tevfik bode bogat beg. — One kratke suknjiče ne nosi več, tudi nogavic ne oblači več preko hlač, ali inače še hodi vedno v svojej oguljenej evropskej obleki. — Ali se bode kot zakonski mož še v nemščini vežbal, ne vem; a da si z drugimi predmeti ne bode belil glave, to je gotovo. —
Pred par dnevi sem srečal Tevlika s svojo „verenico" v „bezistanu" (poslopje, v kterem se po največ platno in drobne stvari [quincaillerie] prodavajo). Ustavi me, pa mi reče: „Glej, to je moja žena!" — Pogledam jo; bila je za glavo večja od njega. „Je-li mlada?" vprašam ga. „Bogme, da je, ima še le 40 let; vidiš, kaj mi je dala!" reče mi in pokaže droben prstan z velikim diamantom, potem izvleče iz žepa mošnjo in udari z njo ob dlan, da zazvenče „cvancike i tolarji". „To mi je dala: na! da bodeš mogel kaj potrositi!" — Pripovedal mi je tudi, da je sodišče njegovo stvar povoljno rešilo, in na konci pripovedanja pristavi: „Drugi teden pridem, da te pozovem na gostovanje, a samo tebi." pristavi skrivnostno, „bom svojo ženo pokazal." „Tvoj poziv je meni jako časten," odgovorim mu, „ali vendar se ti moram zahvaliti, ker ga ne morem sprejeti"; nisem bil namreč čisto nič radoveden gledati njegove žene niti željen gostovanju prisostvovati, pa v istini ni ga bilo pri meni. —
VI.
„A da nista nije valjano u djaurina, to su mu valjane ceste," rekel je neki Turčin, ko se je vračal s potovanja. Bil je prisiljen priznavati, da so djauri vešti ljudje v zidanji cest, pa da so dobre ceste ne samo koristne, nego tudi ugodne, ker se ni treba na potovanji ne deseti del toliko mučiti, kakor po slabih cestah. Naravno, da se je moral diviti krasnim od Avstrijcev zidanim cestam, ako pomislimo, da je turška vlada še le leta 1862. počela zidati umetne ceste za kola in da se je pred okupacijo Bosne 95% potov moralo šteti med one, na kojih so mogli samo konji in mezgi hoditi. Zato so pa tudi še sedaj, ko je že več dobrih in krasnih cest zidanih, bošnjaška kola bela vrana. Pa saj jih tudi niso mogli rabiti, kajti te ceste, skoro bi rekel steze, vodijo preko strmih, kršnatih pečin, v kterih je voda take jaruge napravila in kamenita tla izjedla, da cel6 pešec sigurno stopati ne more, ako nosi škornje po našem nakroji in ne opank. Toliko večjega občudovanja pa so vredne slabe bošnjaške pare, ktere natovorjene tako sigurno stopajo, da se jim mora človek čuditi. Čudno je, da ti konji skoro vedno z nogama
ene, strani isti čas izstopajo. Nosijo po 1 60—200 funtov, hodijo 6 ur na dan in pridejo 6 milj daleč. V košarah na obeh straneh na konji visečih transportujejo se otroci. Žene jezdijo kakor moški. Cele družine se vozijo v „arabah", t. j. revno skrpanih vozovih.
Druge take ceste peljejo zopet po polji ter so ob deževji in po zimi tako blatne, da se konji do kolen udirajo. Naravno je tedaj, da potujejo potniki jahajoč na konjih ali mezgih, pa da se na ta način tudi trgovski promet vrši in poljski pridelki s polja spravljajo. Le ob Posavini v ravnici se upotrebljavajo kola.
Ako so lepe od Avstrijcev zidane ceste izvabile rečenemu Turčinu gore navedene besede, toliko večje bode njegovo začudjenje, ako zagleda „željezni put", na kterem neznana mu sila tira ceno in brzo veliko vrsto težko natovorjenih voz.
Kedar bode tedaj cestna mreža spajala vsa večja mesta, prestal bode tudi sedanji način potovanja, na ktero se mora potnik z vsem mogočim oskrbeti. Da se pa to ne bode Bog ve kako brzo zgodilo, temu nam je porok tromost in konservativnost, ki leži Bošnjaku v krvi in ktero povečava pri mohamedancih osobito še mohamedanska konservativnost.
Ta njihova konservativnost se tudi pokazuje v strastnem obdržavanji narodne obleke. Omer-paša je vojaške novince moral prisiliti, da so se oblekli v vojaško po evropskem kalupu prikrojeno monturo. Posebno ozke hlače so jim mrzke. Za Hadži Lojinega „carovanja" so morali vsi „alla Franca" oblečeni, moški in ženske, pustiti to odelo, pa široke dimlije obleči. Jako redki so oni, ki se nosijo po evropsko, seštel bi jih vse na prstih ene roke. Klobuk mesto fesa ali turbana nositi, prepoveduje jim cel6 zakon.
Zvečer ne gre Turčin na ulico brez „fenjera", t. j. svetiljke iz papirja, v kterej gori lojena sveča, premda so ulice razsvetljene, pa bodi si tudi da razven tega še uštap (polna luna) svojo luč po zemlji razliva.
Kedar se tedaj Turčin na pot pripravlja, naloži konju celo riznico domačega orodja, Natovori konju čilim ali sag (teppich), kteri mu je potreben, da ga razprostre na polji, pa da se potuj6č na njem klanja. Da mu ne bode hladno, pa da ga dež do živega ne premoči, oskrbi se z debelim plaščem in dežnikom. Za svojo sigurnost pripne ob sedlo po kojo kuburo (samokres) in čestokrat obesi ob rame diljko, t. j. dolgocevno turško puško. Da ne trpi glada ob dan, naloži tudi potrebnega 'jela in ker ne more brez kave celi dan pretrpeti, ne pozabi na ročni mlin za kavo. Da je tudi z duhanom dobro oskrbljen, pa mi ni treba omenjati. Dolgi čibuk v roki držeč od sebe moli, ali ga pa za vrat utakne, ako se je slučajno s šibico oborožil, da z njo konja tira.
Vse te stvari hrani v dveh torbah, „bisagah", ktere vise preko
navadnega ogerskega sedla ob konjskih bokih. Uzda ima raven džem (stange) ter je pri bogataših bogato okrašena. Uzendjija (steigbiigel) je na obeli straneh zavihana ploča iz tankega železa, tako da v njej cela noga počiva.
Vsega tega pa mu je tudi v resnici treba, kajti Turčin tudi na potu ne opusti svojega navadnega življenja. Ker se mu kar nič ne mudi, zato se on nikdar ne žuri na potu, pa mu je vse eno, prišel preje ali pozneje. Konj mu polagauo koraka, in on si more tedaj povse mirno natlačiti čibuk, zapaliti ga in počasno gosti dim v oblake spuščati. Kedar se naveliča jahanja, stopi s konja, priveze ga h kakemu drevesu, razprostre čilim v hladu, ako je vreme za to, opravi med običnimi ceremonijami svoje molitve, ali pa sede ter si namelje kave, zapali čibuk in potem sladko zadremlje, kakor je to njihov cef (laune). Kedar se naspi, vzjaše zopet konja, pa ide polagauo dalje, dokler ne pade na večer v han, kjer prenoči. Večerjo si" je seveda prinesel sam seboj, saj bi tako ne bil v hanu Bog ve kaj dobil. Neki prijatelj moj, ki mnogo po Bosni potuje, pripovedoval mi je, kako se je edenkrat ob slabem vremenu uklonil v neki han. Prašal je handžijo (gostilničarja), kaj ima za večerjo. „Ima svašta," reče ta bosenski hotelier. „Imaš tedaj mesa?" vpraša prijatelj moj. „Nemam Boga mi," odgovori gostilničar. „Imaš koje pile (piško)?" „Nemam." „Imaš jaja?" „Nemam." „Imaš sira?" „Nemam." „Šta vraga dakle imaš?" „Imam boba iluka!" odreže se vrli mehandžija. — Tudi prenočišče ni nič v redu; da bi samo navadne zajedavke človeka vznemirjevale, to bi človek še pretrpel, ali brezobrazne so miši in podgane, ktere se familijarno spavajočemu po telesu sprehajajo.
Dostikrat pa morajo potniki v hanu (v mestih se zovejo gostilnice „mehane") kar na zemlji okoli ognja pospavati, a drva se, ako so mokra, kaj težko užgo ali pa skoro pogore. Zjutraj pa morajo potniki za to prenočišče po groš „grijačine" plačati, premda so jim često od mraza klepetali zobje. Ti hanovi so večkrat tako veliki, da more v njih pri tleh do sto konj prenočiti.
Dasi niso tedaj uživanja na potu baš vabljiva, vendar ni Turkom kar čisto nič mar poboljšanje komunikacije. Pa so se zato tudi vselej protivili zidanju cest, ako je kak naprednejši veljak v medžlisi (zboru) stavljal predlog, da se naj zida ta ali ona cesta. Da je glavni uzrok tej nemarnosti turški konservatisem, to sem že omenil. Drug tehtovit uzrok je sebičnost. Ako nima Turčin neposrednje koristi od tega, ne odpre svoje mošnje. „Kaj bi jaz denar trosil za tako nepotrebne stvari, ktere bodo tudi takim v korist služile, ki niso ničesa zš-nje žrtvovali!" misli si, in to mu je dovolj.
Ko je mogočni general Omer-paša (Lattas) v zboru predlagal, da se naj zida cesta od Sarajeva do Broda, branili so se turški modrijani z rokami in nogami. Ustrašili so se velikih stroškov. V zboru teh modri-
janov je vstal eden in tako-le predlog pobijal: „Jaz trdim, da zidanje te ceste ni samo nepotrebno, nego da je i proti veri, kajti ako vi cesto zidate, preinačujete s tem zemljo, a nikdo vam ni dal prava, da ono, kar je Bog stvaril, popravljate. Mislite li, da zemlja ni božje stvorjenje, pa da se sme mučiti s tem, da njeno površino s krampi in lopatami razlivate, razkopavate in z bati bijete? Ali mislite, da bi Mohamed, ako bi došel na zemljo, ne našel zemlje zopet take, kakor jo je Bog stvaril ?" Pravijo, da je ta važni razlog večino članov v zbornici prepričal o ne-zgodnosti rečenega predloga.
Baš proroški glas pa je bil govor drugega člana zbornice, kteri je naglašajoč nepotrebnost te ceste za Bošnjake rekel, da bode ako se zida, samo sovražniku pomagala, da lažje v deželo prodre.
Omer-paša ne uvažajoč tega razloga in prezirajoč razloge ostalih govornikov, zidal je ipak cesto iz Sarajevo' v Brod, in glej, baš po tem potu prodrlo je glavno telo avstrijske vojske v Bosno!
(Dalje pride.)
Baumfllius.
Priobčil dr. Jože Pajek. *
Neki kmet je žmetno v breg voza. Ko je tak v nevoli bia, sreča ga ti hiidi dtih. Totega ubogi kmet prosi, naj jemi pomaga kola na breg pripeljati. Ti hiidi jemi to obeča, in samo le te, če jemi kmet tisto da, ka 'ma doma v kopaji. Kmet si misli: Ka pa še te bo v kopaji? — in obeča hiidemi duhi, ka jemi bo da. Kda sta domo prišla, pita ga kmet, kaj da bi rad mea. Ti hudi pa gre v hišo, ge je dete v zibači ležalo in reče, ka to če 'meti. Kmet se prestraši in prosi hudega duha, naj jemi dete pusti. Hudi duh pa deteta pustiti neče, in če deno krstni ceglc 'meti. To njemi kmet da, in ti hiidi je odiša. Kda je toto dete zraslo, dajo ga oča šolati. Kda pa bi za mešnika žegnaii moga biti, je ne mea krstnega ceglca, in moga si je v pekja p6jega iti. Prle pa je ša k fajmoštri, ka so jemi dali žegnane vode, in potli je ša v pekja. Kda pa je že truden bia, ka je dale ne moga, ša je v neko kočo, kera je pri nekem vekem lesi bila. V totoj koči pa so bli tolovaji doma. Kda je kiiharco prosa, naj ga gor vzeme, je ona rekla, ka ga ne sme, ker raubarhautmani kristjanska duša smrdi. Ker pa je zlo lepo prosa, ga je deno gor vzela in v pepeja pod komenom skrila. Kda je raubarhautman domo priša, je včasi reka, ka je kristjan v hiši. Ker pa
* Narodna pripovedka. Zapisal J. Žm. iz Rožičkega vrha za Ščavnico. Primeri Valjavčeve narodne pripovedke, stran 168: Poinpilijuš.

je kiiharca tajila, da ga ne ga, je raubarhautman da vse preiskati. Eda je totega popotnika najša, ga je pita, kama da gre, in ko je on reka, ka gre v pekja, je jemi nič ne hudega včina. In driigi dan je naroča popotniki, naj pita tam, ka je za Baumfiliusa (tak se je namreč rauharhautman imenoval) y pekli pripravleno? Potle je naš mladi popotnik odiša. Kda je v pekja priša in tam za svoj krstni ceglc trtica, so jemi
Iti hiidi dfihi v prvoj biži povedali, ka ga nemajo. On pa je je začea z žegnanoj vodoj škropiti, tak ka so vsi v kote pobegnoli in jemi rekli, ka 'ma ceglc jihov kralj. Potli je ša skoz več hiž, in kda je priša do kralove hiže in je ga prosa za krstni ceglc, in ko je ga jemi on ne štea dati,
I začea je škropiti hujdiče z žegnano vodo, tak ka so vsi k krali pribežali in so ga šteli na Baumfiliusovo postelo djati, če jemi nede krstnega ceglca da. In tak je jemi kralj hujdičov moga krstni ceglc dati. Prle kak je s pekla odiša, še je pita, kaj da 'majo za Baumfiliusa pripravleno. Hujdiči so mu rekli, ka 'majo za jega tekočo žveplo in smolo pa postelo, pri keri so takši zobje, takak pri brani. Potli je toti mladenič mešnik grata, in že kak mešnik je Baumfiliusi naznana, kaj strašnega je v pekli za jega pripravleno. Baumfilius se je prestraša in je pita mešnika, kaj naj stori, ka bode zveličan. Mešnik vzemejo suho vejo in jo vteknejo v zemljo in Baumfiliusi za pokore za njegove grehe naložijo, naj večkrat v enem dnevi toto siiho vejo podleje in poleg je doj poklekne in moli za odpiišenje svojih grehov, in doma naj sploh moli, in to tako dugo, ka bode tota suha veja zelena gratala. Tak je 'bogi Baumfilius dosti let pokoro dela, tak ka je tota suha veja resen zelena gratala. In kda je že lepo zelenela, je on zlo betežen grata, ka so jemi mogli po mešnika poslati. In priša je ravno tisti mešnik, ker si je prle v pekja po krstni ceglc hoda, in je jemi da zdaj poslednjo olje. —
Nekoliko o strupenih kačah iz domačih dežel.
(Konec.)
VIII.
Treba je še nekoliko o sovražnikih kačjih izpregovoriti in o pripomočkih zoper strup. V živalstvu imamo nektere živali prav koristne zaradi tega, ker strupenim kačam po življenji strežejo. Omenim tu dihurja; tega smrduha zelo preganjamo, ker se rad kuretnine iii jajec loti. A pozabiti bi se ne smelo, da on tudi marsikaj dobrega stori, ker dosti strupenih kač poje. Po zimi, ko so gadje v trdem spanji v gnezdih, da skoro kakor otrpneni leže. pride dihur in jih pohrusta od prvega do
zadnjega. Jazbec, kuna (ta posebno po zimi), podlasica, čeravno tako mala živalica, loti se vendar nevarnega gada, ki ga dostikrat premaga, včasih pa tudi sama v boji z njim življenje izgubi, in jež so poglavitni kačji sovražniki med sesavkami.
Največji junak proti strupenim kačam je med imenovanimi sovražniki gotovo jež. Njemu strup ne škoduje. L en z pripoveduje, da je imel ježa ujetega, dajal mu je različne hrane in ga je poskusil na gada. Brez vsega strahu je vohal strupeno kačo, ki že dalje časa ni pičila, od repa do glave in cel6 v žrelo. Gad je pihal in udarjal po ježevem rivčeku z ostrima zoboma; toda jež se ni zmenil za to, obliznol se je z jezičkom, a tudi v jezik mu je gad zoba zasadil, pa kaj! ježu se strup ni poznal. Gad se je ranil ob ježeve šetine v žrelu, da mu je kri tekla, vendar ježu ni mogel hudega storiti. Ni trpelo dolgo, jež zgrabi gada za glavo, zdrobi mu jo in jo pohrusta s strupom in s stropnimi zobmi vred brez vse škode. Če je ravno več gadov s strupom, kostmi in kožo vred pojedel, počutil se je vedno dobro pri tej hrani. Še oteklo mu ni, kamor ga je gad pičil.
Ako kdo ježa in njegove dobre lastnosti pozna, ga gotovo ne bode preganjal, žalostno bi pa tudi bilo, ko bi ga! Prositi pa tudi moramo, naj se ne pozabi, kar kune, dihurji, podlasice in jazbeci človeku koristijo in dobrega storijo , ko mu pomagajo nevarno kačjo zalego pokončavati. Zatorej ne preganjajmo jih!
Tudi med pticami nam je treba nektere imenovati in sicer sokole, vrane, sove in šoje. Da se nekteri psi z uspehom s kačami vojskujejo, bilo je že omenjeno.
Da človek strupenej kači, ako na njo naleti in se je preveč ne ustraši, ne prizanese, je naravno in vsakemu znano. Opomniti je vendar, da je previdnosti treba. Nekteri kačarji se gada ali modrasa tudi kar z golo roko lotijo. Sam poznam moža, ki pravi, da modrasa kar hitro za vratom zgrabi in ga trdo drži ter ga tako lahko premaga. Vendar tega bi ne svetoval nikomur, tudi njemu sem pravil, naj se ne loti nikdar tako ne gada ne modrasa. Še če pošasti glavo od života odsekaš, bati se je, da te piči, ako bi prišel s prstom ali roko blizu nje. Drobna leskova ali kaka druga šiba zadostuje, da ga ubiješ, ako ga udariš po hrbtu z njo, čeravno ima gad kakor tudi modras sicer trdno življenje. Pri lovu je treba škorenj, ki segajo vsaj do pod kolena; v črevljih ni varno hoditi po prostorih, kjer se gadje grejejo, ker se more ta žival vendar toliko po konci speti, da seže višje, kakor je črevelj visok.
Ker so si nasledki ugriza ali pika strupenih kač v obče jako podobni in se razločujejo po okoliščinah le po hitrejšem ali manj hitrem delovanji strupa, hočemo tu splošno in ne ravno o nasledkih gadjega ali modrasovega strupa govoriti.
Včasih oteče oni del trupla ali telesnega uda, kamor je strupena kača ugriznola, jako hudo in grozno. Otok se razširja in sicer ne samo po telesnem pičenem udu. temveč tudi po bližnjej okolici. Močno otekanje po piku je znamenje, da se strup naglo med krv ne meša; ako pa otok ne nastopi, zameša se strup hitro in zanese med zdravo krv. Precej po ugrizu spreleti strašna bolečina kakor blisk celo truplo; dostikrat pa ni tako, temveč kakor da bi se bil s trnjem ali šivanko zbodel, čuti pičenec nevarno, čestokrat smrtno rano. Poslednja je večkrat tako mala, da se komaj dobro vidi, včasih še kaplje krvi ne priteče iz nje. Zdaj sledi neka splošna slabost, zaspanost, polasti se ga omotica, potem omedlevica, in to je vse znamenje, da je kri ostrupljena. Prav dostikrat se pridruži bljuvanje, včasih celo bljuvanje krvi, ki jame tudi iz nosa, ust in ušes teči, ob enem pritisne driska. Zaspanost postaja večja, moči zapuščajo vedno bolj pičenega reveža, pogled, posluh in drugi čuti oslabi, včasih se tudi pogled in posluh popolnoma izgubita. Pozneje začnejo bolečine pre-nehavati, in ko se smrt bliža, ne čuti menda bolnik nobenih bolestij več, marveč umrje brez zavesti.
Dostikrat pa trpi pičenec grozne bolečine, vsak vrišč okrog njega, vsaka stopinja, sploh vse, kar sicer na čutnice upliva, muči ga strašno. Ljudje, in živali, ki so bili pičeni, včasih po cele ure pregrozno vpijejo, cvilijo in jokajo, predno jih slabosti popolnoma ne prevzamejo in brez-zavest ne nastopi, kterej kmalu smrt sledi. Vselej postane truplo še pred smrtjo mrzlo, barva je mrtvaška, obraz se izpremeni, moči izginejo, zavest se izgubi in življenje ugasne.
Čim večja in starejša je kača, čim dalje ni pičila, čim bolj vroče je vreme, čim bolj razjezana ali razdražena je kača, tem groznejši, tem strašnejši so nasledki njenega ugriza. Tudi ni enako, kam je strupni zob zadel, ali ga kača zasadi v žilo odvodnico, ali kam drugam, kjer je truplo sploh bolj ali manj občutljivo. Čim hitrejše se strup med krv zameša in čim več ga je, tem hitrejše se jame kri razsedati in se razsede. Pri gorkokrvnih živalih deluje strup veliko bolj naglo in hujše kakor pri mrzlokrvnih. Ptičem je torej strup bolj nevaren in jih hitrejše umori, kakor na pr. žabe ali krote.
Mrtvo truplo ne postane enako trdo, kakor sicer po smrti; v desnej srčnej votlini je črna zasedena kri, leva votlina je prazna, ako se truplo odpre; v možganih je polno črne krvi, in tudi jetra in pljuča so je polna.
Ako se kače ene in tiste sorte pikajo, jim strup ni škodljiv, posebno če niso različne velikosti, cel6 otekline se ne prikažejo, sploh nobeni nasledki zastrupljenja. Dostikrat tudi strup nestrupenim kačam ne škoduje, in celo gorkokrvnih živalij nekaj poznamo, ki jim ne škoduje strup. Imenovali smo že ježa in dihurja. Če pa piči strupena kača kako drugo
strupeno ne ravno iste sorte, ktere je sama, škoduje jej strup, in sicer tako, da je strup one kače, ki je večje sorte, drugim manjše sorte nevaren.
Sploh se pravi, da je strup le nevaren, ako pride na ravnost v krv, in da ne škoduje, ako se požre. Vendar poslednje ni istina. Tudi v želodci ni dober in ima lahko grozne nasledke. Celo če se kri pičene živali na ravnost s krvjo druge nepičene zameša, da se postavim pod kožo brizgne, kar se je poskusilo, ostrupi, da še več, kri poslednje živali ostrupi še tretjo in četrto. Mleko pičene živali je tudi nevarno; izkušnje so učile, da tako mleko na truplo enako upliva, kakor strup sam. Meso pičenih živali) pa zopet ni nevarno, kar tudi izkušnje uč6.
Kaj se rabi zoper kačji strup in kako se ima ravnati, ako je koga gad ali modras pičil? Bilo je menda po zimi leta 1880., ko sem v dunajskih časnikih bral, da je nekdo strupene kače in njih strup na sebi poskušal in se sam zdravil. Imel je, kakor so listi kratko poročali, klopotače; dal se je od te kače, ki je zel6 strupena, na roki pičiti, zobje so se poznali, kamor jih je zasadila, vendar človeku, ki se je z vsemi zoper strup potrebnimi rečmi preskrbel in se sam zdravil (bil je neki zdravnik in je svoje poskušnje delal v ožjem krogu tukajšnjih, dunajskih zdravnikov), strup ni škodoval. Čakal sem in mislil, da se bode kaj več o onih zdravilih zvedelo, ki jih je ta mož rabil, toda nobene reči ni bilo več čuti o tem; gotovo se mu njegove skrivnosti niso hotele odkupiti. Letos sem pa zopet bral v večernih dunajskih listih, da je prišel nekdo v Ameriki na to, da se pičenec ozdravi, če je že tudi strup dalje časa v krvi, ako se mu pod kožo „hypermangansaures kali" brizga. Kaj in koliko je resnice na tem, še ne vemo. Do zdaj moramo ostati le pri starih pripomočkih, ki so pa vsi zvunanji; notranjega zdravila še vedno ne vemo, in to zato ne, ker se strup po svojej bistvenosti še ne poznd.
Že od nekdaj je bil kačji strup malopridnim ljudem prilika, da so ti sleparji reveže od strupenih kač pičene plahtarili, ali pa so pred očmi nevednežev s kačami svoje sleparstvo poganjali, kakor se to še dandanes ponavlja. Vendar o tem ne bomo govorili, ker vsak dobro ve, kaj imamo misliti o zagovaijanji in kaj zopet o ljudeh, ki znajo baje kače očarati.
Sploh se svetuje, ako je kdo od gada ali modrasa pičen, da naj se mu ali da naj si sam ud nad rano preveže s trakom ali s kako drugo rečjo, ki je ravno pri rokah. Privezati je treba trdo, da se strup ne more s krvjo po životu zanesti. Razven prve preveze je treba še ene ali dveh nekoliko od rane dalje proti truplu. Ko je ud, bodi si roka ali noga, kamor je človek pičen, prevezan, naj se rana izreže in sicer ne premalo globoko. Toliko naj se izreže, da odteče s krvjo tudi strup ali
da se z izrezanim mesom od trupla odstrani. Eano je treba izmiti in sicer dobro izmiti. Izpere naj se z vodo, ker ta je najlažje dobiti, še boljše je pa, če se more z žganjem, salmijakovcem ali pa tudi z lugom. To seveda so dostikrat kaj težke reči, ker si človek v prvej in največjej zadregi od samega strahu morebiti pomagati ne ve, ali pa si ne more, ker nima nobenih potrebnih pripomočkov. Svetovati je tudi treba, da če bi ravno nobene stvarice ne bilo, ki bi se mogla rabiti, naj se vsaj kamen vzame in na rano pritisne, prav trdo seveda, ali če kamena ni, kaj drugega trdega, kar se pa mora toliko časa trdo tiščati, da pride druga boljša pomoč. Dokler se kamen ali kaka druga trda stvar močno na rano tišči, ne stopa strup dalje v krv.
Svetuje se tudi, naj se rana izsesa. Tudi to ni vselej brez težave in včasih celo zelo nevarno. Primeri se, da si na takem kraji pičen, kamor z usti blizu ne moreš, torej si z izsesanjem sam ne moreš pomagati; drugače je, če to stori kdo drug, ako je ravno tu. Nevarno pa bi bilo strup izsesati, ko bi imel tisti, kdor to stori, kako rano, če tudi majhno v ustih ali na ustnicah, kjer bi se lahko strup s krvjo zmešal. Če rano prerežeš, in če se kri s strupom vred izsesa, bi ne bilo varno te mešanice požreti, ker je, kakor je že bilo rečeno, strup tudi v želodci škodljiv in nevaren.
Prav dobro je, kjer je v prvem trenotku ali vsaj kmalu po ugrizu, dokler se še ni strup med krv pomešal in po životu raznesel, mogoče rano izžgati. Najboljše za izžiganje bi bilo kako razbeljeno železo, toda kje boš kaj takega precej dobil? Tobakarji na kmetih imajo navadno še dandanes gobo in kresalo pri sebi; naj se goba užge, seveda je mora biti lep kos, ne toliko , kolikor je tobakar pod pokrovce na suhi tobak utakne, ako se hoče rana z njo izžgati. Goreče oglje je tudi dobro. Ko bi se pozneje rana izžigala, ko je strup že v krvi, bilo bi to nepotrebno in nespametno mučenje in trpinčenje.
Notranjega pravega zdravila pa še ne moremo do zdaj imenovati, kakor je že bilo rečeno, čeravno se jih mnogo upotrebljuje. Najbolj se priporoča salmijakovec ali amonijak. Ta se tudi že jako dolgo rabi in sploh z dobrim uspehom. Kana naj se z njim opere in otira, pičencu pa se ga naj vsako uro d& žlico z vodo namešanega popiti. Še boljše je pa, če se z žganjem pomeša. Bolniku bode dobro delo, ako se more spotiti, zato se naj amonijak če mogoče s kako prav močno pijačo, bodi si z močnim žganjem ali močnim vinom ali pa rumom zmeša. Dajati ga je treba tako dolgo, da minejo vse bolečine.
Pri nas mislim, da bi se pri kakej nesreči žganje še najlažje rabilo. To se najlažje dobi; v nekterih krajih ga je še le preveč, posebno v poslednjih letih se je jela ta pijača hudo točiti. Poroča se, da se žganje v bavarskih hribih že dolgo in s prav dobrim uspehom rabi zoper kačji
26
strup. Ljudje, ki so bili pičeni, pijejo ga, kar ga morejo in se neki še ne opijanijo ne. Tudi se je že primerilo, da je bil kak prav natrkan pijanec pičen, in strup mu ni škodoval, kakor bi mu bil, ko bi bil trezen pičen.
Potjenje je tudi dobro, kjer se more napraviti, vsaj bolečine nekoliko olajšuje. Opomniti je še treba, da se naj prej ko mogoče po zdravnika pošlje, in njemu se naj bolnik izroči.
V sledečem podamo kratko poročilo, kako se je gospa Erberjeva, ktero je modras pičil, zdravila. V Brehm-ovih knjigah se o tem poroča in sicer piše gospa blizu tako-le:
„Moža ni bilo doma, in med tem časom sem morala golokožnice in dvoživke čistiti in oskrbljevati. Modrasom sem hotela vode dati, zato sem jih postavila na mizo, odprla sem eno kletko in dala nevarnim živalim z dolgimi kleščami posodo z vodo napolnjeno. Med tem je zvunaj pozvonilo, hitela sem odpirat, a pozabila v uaglosti durice pri kletki zapreti. Ko pridem zopet nazaj v sobo, vidim preplašena, da je en modras že s polovico života iz kletke izlezel. Uplašena in prestrašena nisem vedela kaj storiti, nisem imela toliko preudarka, da bi bila žival s kleščami v kletko spravila; prijela sem jo torej nepremišljeno in sem jo vrgla v kletko. To se je v trenotku zgodilo; a če sem tudi bila hitra, spel se je vendar modras, ko sem hotela vratice zapreti, in me je v levo roko (rame) pičil. Tako sem se bila prestrašila, da sem nekoliko časa kar rano gledala. Na tej ni bilo nič posebnega, bila je- kakor prav mali prask, ki ga napravi šivanka; bolelo me ni, zato sem se umirila in sem mislila, da ni nevarnosti. Toda ni dolgo trpelo, da sem čutila omotico; tako slabo mi je postalo, da sem se morala vsesti. Ob enem sem pa čutila hudo bolest v rani in še le zdaj sem zapazila, da je jela rana zelena postajati in da se je prask skrčil. Ker so postajale bolečine vedno hujše, izprevidela sem, da ni drugače, kakor porabiti kak pripomoček zoper kačji strup, namreč rano izrezati, izsesati ali pa izžgati. Prijela sem jeklo, ki sem je imela ravno v ognji, s kleščami in sem je pritisnola in tiščala srčno na rano. Napravil se je velik črn mehur na istem kraji, in okoli rane se je pokazalo več manjših, rudečih mehurčkov. Koža je bila tako napeta, da nisem mogla prestajati, zato sem mehur prerezala. Pocedila se je iz njega umazana, črnkasta tekočina, ki sem jo, čeravno me je zelo bolelo, vendar iztiskavala. Zdaj sem rano skrbno zavezala in v osmih dneh je bila na moje veliko veselje popolnoma zdrava."
Ta zgled nam kaže, koliko pomaga, ako se more rana precej izžgati, ali malokdaj se kdo tako srečno in naglo ozdravi. —
Tako sem te, dragi čitatelj, pobliže seznanil s strupenimi kačami, da se jih veš v bodoče bolj varovati. To so vse naše strupene kače po Slovenskem, in tudi celo cesarstvo jih nima več!	M. Tonejec.

Kritika Gregorčičevih poesij,
Spisal Janko Pajk.
„Poezije. Zložil S. Gregorčič. I. V Ljubljani. Založil Ig. Gruntar; tiskala Klein in Kovač. 1882." — Čedno natisnena knjiga šteje s kazalom 160 stranij in obsega z Uvodom 57 številk. Dobiva se pri Ig. Gruntar-ji, c. kr. notarji v Logatci (Loitsch) po goldinarji. —
Pesnik nam sam v „Uvodu" razlaga, zakaj je svoje po raznih listih raztrošene poesije — „raztresene ude" pravi on — v posebno knjigo zbral, da bi namreč iz takošne celote spoznali njegov pesniški duh. Ta namen svoj nam poveda v vrsticah: „Da kip njegov bi vam poddl, Raztresene sem ude zbral" (Uvod). Pod tem „kipom" imamo njegovo „g lavo in src razumeti, kakor sam ravno tam pristavlja. —
Iz teh vrstic se sme sklepati, da je pesniku samemu do nepristranske ocene njegovih pesniških proizvodov. In on ima popolnoma prav, da je svoje pesni zbral, da si pogledamo njegov „kip". Res je sicer, kar že latinski pesnik pravi: „ex ungue leonem", da namreč umetnika že iz enega samega njegovega izdelka spoznamo, ali je dober ali pa slab. Priznavam, da isto tudi velj& o poesiji; že iz ene same pesni lahko včasih izprevidimo pesniško zmožnost nje zložitelja. Ali kdo bi si upal tako sodbo pri velikem številu pesnij za popolnoma veljavno iu merodajno podajati, osobito če je ona pesen krajša, ali pa celo prav kratka, kakor na pr. posamezni epigramm ? — Vrhu tega pa je nekaj pri poesiji, kar velja povsod v človeškem življenji: razlika v razvitku. Vsakega pesnika pesni niso v vsakem času in o vsakej priliki enake vrednosti. Potem pa še nekaj, kar je pomisleka vredno: tisti pesniški „svčt", tisto poetiško „obnebje", kak6 ga hočemo spoznati, ako ne primerjamo več poesij istega pesnika ter jih združujemo v nekako dušno celoto? — Sam6 iz takih celot se vidi, kaj in koliko premore z e vsema kakov umetnik. Pravični proti pesniku moremo torej v resnici le tedaj biti, ako pregledamo, kakor naš pesnik sam z zdravim sodom to terja, kolikor mogoče ves „kip" njegove duše in njegovih čuvstev. — In ta samolastna sodba dela našemu pesniku vso čast; mi smemo upati, da mu je pravična, objektivna, podučua, da! ko bi bilo kje treba, celo posvarjajoča kritika ljubša, nego ona, ktera bi ga v ničem ne podučila, v ničem ne opomnila, ampak ga samo povzdigovala ter skozi in skozi samo hvalila.
Resnicoljuben, ljubezniv, zdravočuten, kakoršen je naš pesnik — po njegovih poesijah sodeč' — on ne bode- odkritosrčne besede za zlo jemal, temveč bode cel6 zadovoljen, ako o njegovih pesnih na tanje izpregovorimo; kajti on bo imel sad od nje, kakoršnega ima vsakteri, ki tujo sodbo o sebi posluša, sad samospoznanja, ki je po mojem mnenji
26*

največja dobrota v človeškem občevanji. Kakor zlat6 v ognji, tak6 se pesniki čistijo in spoznavajo po kritiki. —
Pa tudi slovensko občinstvo, menim, ni zadnje, ki ima pravico do resnične ocene literarnih slovenskih del. Ono se, kolikor je posebno za novejše dobe soditi, za literaturo močno zanima. In kako bi se ne? Saj je ves naš napredek od literature v prvej vrsti odvisen; z literarnim našim napredkom stopa ves ostali napredek; in ko bi nič literature, t. j. nič dobrih literarnih izdelkov za seboj ne imeli, naš narod ne bi kot narod zdaj menda več bival, ampak kot neka narodna druMl brez saino-svestega čutja. Pa od dobrih, pravim, proizvodov je ta napredek odvisen, ne od kakoršnih koli si bodi. Zat6 mora pravična kritika, kar sem že na drugem mestu poudarjal, za to skrbeti, da slovensko občinstvo i s t i 11 o zve. Občinstvo, dasi je zdravega s6da že samo po sebi in dasi od njega kot najvišje naše instance odvisi zadnja sodba, vendar le potrebuje kritike, ki mu pripravlja razsodbo, kakor pripravljata tožnik in pa zagovornik v sodniji razsod porotnikom. Tn tega dela je pri nas tem bolj treba, ker naše občinstvo včasih prav polagoma razs6ja, in ker naša kritika slovanska — naj svobodno svoje mnenje izrečem! — le prerada dostikrat z a m o 1 č u j e, kar je dobrega, rajši pa še, .kar je slabega. Iz vseh teh ozirov izvira po mojih mislih dolžnost, tudi o GTegorčičevih poesijah, ki so pomena vredna prikazen literarna, kritiko objavljati ter jih slovenskemu občinstvu v pravej podobi prikazati. Jaz torej pravim: „ Občinstvo, bodi našemu pesniku prijazno!" pa tudi pravim: „Občinstvo, ne zabi in ne presliši kritike!"
»Brezmejno ko Bog je svetišče srca, Skrivnostno kot on je, kdo pač proume ga? Vesoljno neskončnost zemlje in neba Z ljubeznijo sveto in živo obsega." (str. 78).
S temi vrsticami našega pesnika naj blagega čitatelja uvedeni črez prag pesniške theorije, ktera nikakor ni tako prosta, kakor se na prvi mah vidi. Kaj je prav za prav poesija? — Ko bi se nje pojem tak6 lahko dal razumeti kakor nje oblika, odgovor ne bi bil težek. Da pa pri pesniških izdelkih ni sam6 na obliko gledati, ampak in menda čisto z enakim pravom tudi na njih zapopadek, to nas uči že vsakdanja praksa in vseobčni sod ljudij. „Ali so pesni lepe?" prašajo se čitatelji, kedar jim pridejo nove pesni v roke, in pri tem.ne mislijo v zadnjej vrsti na lepoto misli j v njih povedanih. In tako že imamo dvoj eA kar moramo v pojem poesije jemati: zapopadek (vsebino) in pa obliko. Pa še nekaj tretjega, namreč ono „skrivnostno" stvar, ktero naš pesnik dobro izrazuje z besedami: „Vesoljno neskončnost zemlje in neba", stvar, kterej pravimo „srce". — In tako smo prišli pojmu poesije vedno bližje,
spoznavši, da je treh važnih ozirov treba pri njem: „glave" — „s.rca" in oblike. Ali govorimo brez slik in okolišanja: Poesija je človeško javljenje dotike subjekta z objektom, ali izraževanje naših utisov, ktere občutimo pri svojem zadevanji ob svet. Pri poesiji prihajajo tedaj tri važne stvari v ozir: naš „ljubeznivi" subjekt ali naš „jaz"; potem predmet, ob kteri se hote ali nehote zadevamo, kterega je znanost krstila „objekt", in pa izraz ali oblika tega zadevanja, ktero imenujemo način našega subjektivnega javljenja. — In tak6 bode tudi naša ocena obsegala tri glavne dele: vprašanje, kakoršne je naš pesnik — da se njegovega izraza poslužimo — „glave"; kakoršnega je „srca", in tretjič kakoršen je umetnik glede na obliko poesij. Prvo dvoje nam je naš pesnik, pojenrpoesije dobro proučivši, sam priporočil; tretje nam bode 011 kot samolastno našo svobodo gotovo ljubeznivo pripustil. —
Ako o „glavi" našega pesnika govorimo, ne bode gotovo nikdo suma imel, kakor da hočemo positivne znanosti in študije njegove preiskavati. To bi bil gotovo prav čuden in pa prav nepotreben posel. Vprašanje more samo o uzorih ali idealih pesniških, ne o znanstvenih biti. — Kaj pa so ti „uzori", o kterih toliko čitamo po knjigah, posebno lepoznanskih ? — Naposled oni niso druge misli kakor navadne, samo da take, iz kterih se zopet druge razumevajo. „Pravičnost" na pr. je takošen uzor; iz njega izvira poštenost, miroljubnost, izpolnjevanje dolžnostij do sveta, ljubeznivost v občevanji z revnim, zaslepljenim človeštvom, človekoljubnost, značajnost i. t. d. Pesniki so neutrudljivi propovedniki uzorov, in blagor nam! da so. Kako lahko bi človeštvo brez tega pogostega opominjanja zabredlo v samopašnost in živinsko divjost, ko bi ne bilo ljudij, ki nas spominjajo, da smo „ljudje" in da bivajo poleg in zraven še drugi ljudje, naši „bližnji". Pesniki torej imajo za prosveto ali obrazbo ljudstva veliko zaslugo. —
Naš pesnik kakor vsak poet čuti globoko to potrebnost uzorov; in kakor se drugim pesnikom navadno godi, tako tudi njemu: pri primer-jevanji svetil z ideali toži mu srce. Na kolikih mestih izrazuje on svojo bridko žalost o izgubi idealov, kterih skoro na svetu ni več najti! Izmed vseh mest se mi zdi v tem oziru najjasnejši dokaz njegove idealnosti pesen „Zimski dan" (str. 134), v kterej popisuje z rezkimi barvami dobo, v ktero smo srečno prijadrali. Svet se mu vidi cvet6č sicer in polen bleska, ali gluh in nem za vse ideale:
„Vsa zemlja v mrzli tej bliščobi Pobeljena gomila je, In meni na tem splošnem grobi Bridkost srce zalila je" (str. 135).
„Podoba živa naše dobe
Si ti, oj jasni zimski dan,
Prepoln kot ona si svetlobe,
Kot ona — mrtev in hladan" (str. 136).
Izmed iijoniiu. po kterih srce našega pesnika najbolj hrepeni, naj imenujem posebej: njegovo r o d o 1 j u b j e ali ljubav do domovine ; p_rj-j a t e 1 j s t v o , kteremu je dal v pesni: „6ro]jni spomenik prijatelju" (str. 103) mili izraz; čui_zan e d o 1 ž n o s t, lepo izražen v pesnih: „P o g 1 e d v nedolžno o k 6" (str. 21) in „1 zgubljeni cvet" (str. 30), in pa moč ljubezni. Eeči se sme, da popeva in povišuje naš pesnik ideale skoro v vseh svojih pesnih; da so tedaj Gregorčičeve pesni, kar se tega tiče, vzvišen hymnus idealov; neblagim, sebičnim ali celo podlim mislim — to bi tudi jako žalostno bilo, ko bi naših pesnikov kteri tako globoko zabredel! — niti sence ne najdeš v teh poesijah. Jaz bi celo nekako o pesniku našem smel z njegovimi lastnimi besedami reči:
„Nesvetega nič še ni prišlo v ta hram, Duhovi le blagi kraljujejo tam" (str. 78).
Ravno zato pa naj našega pesnika opozorim na neke pomanjkljivosti, ktere po mojem presodku kvarijo popolni in čisti utisek njegovih pesnij oziroma na iste ideale. Mogoče je, da se motim, ali vidi se mi, da vse te blage misli pesnikov^ nimajo pravega središča, pravega izvira, ali da drugače povčm , da nimajo prave h a r m o n i j e med seboj. Jaz bodem kmalu skušal to na tanje razložiti. —
Gore sem rekel, da je Gregorčičeva poesija visoki hymnus uzorov, da je teh tako rekčč ves polen. Vriva se zdaj vprašanje samo od sebe: Kteri teh uzorov mu je najvišji, najbolj imeniten, tako rekoč nad drugimi vladajoč? -— Znano je, da ima vsak dobri pesnik svojo „zvezdo" uzomico, ktera ga vodi po vseh potih, ktere odsev se čita in zrcali skoro v vsakem njegovem versu. Z večine, smelo bi se trditi, je to ljubezen, pa tudi kteri drug uzor, na pr. domoljubje, pri nekterih bolj pobožnih pesnikih tudi bogoljubje. — Ali je kaj takega najti v Gregorčičevih poesijah ? — Gotovo; jaz bi namreč z njim tako-le zaključeval: Ta svet je polen grdabfl-,—vse-laž-r—vse sama navideznost; kar je edino lepega, resničnega, pravega, to ni na zemlji, to je v nebesih doma. Naši uzori so tam pri Bogu, ki je izraz „ljubezni" in „ resnice" ; onkraj Tega živ-ljenja tedaj se še le začne pravi svet uzorov! —
Kdor bi ne hotel tega mojega zaključevanja verovati, tega opozorim med drugimi mnogimi mesti sam6 na te-le pesni: „Srce sirota", kjer pravi svojemu srcu: „Saj tvoj dom ni tu na sveti, Ti tam g 6 r i si doma" (str. 81); — „Grobni spomenik prijatelju", kjer pravi:
„Le hrepenel jaz bodem k tebi", in to, da bi prišel za njim „v dom duhov", „v lepše svete", tedaj v nebo (str. 104—105), ktero naslikuje z živimi barvami; — „Č 1 o v e k a nikar", kjer poje: „Tebi [Bogu] hitel bo naproti [moj duh]. Da enkrat tvoj obraz bi zrl, Obraz ljubezni in resnice" (str. 46); — in pa „S v e t i o d k 1 e t e v" (str. 58), kjer proslavlja božje kraljestvo, kakoršnega si pesnik že na zemlji želi. -— Posebno slednja pesen se mi v tem oziru tako važna zdi, da se naj pri njej nekoliko pomudimo.
Za gotovo smemo trditi, da je B_og oni najvišji ideal, iz kterega edinega morejo vsi drugi izhajati: ljubezen, resnica, sreča i. t. d. V svojem hrepfenenji po Bogu vidi in gleda pesnik že na zemlji mogoče, a ne še uresničeno to kraljestvo božje. O takej visiji, v kterej pesnik nebeško glorijo že na tem svetu anticipuje, poroča rečena pesen. Zdi se namreč pesniku presladka misel: Kaj, ko bi „višji Bog" svoje angelje poslal na širni svet in bi ga pretvoril po svojih nagledih? Iz zemske ječe, iz doline solz bi mahoma nastala nebesa: „Resnice solnce sije zdaj, Ljubezni greje žar, In svet je zopet cveten raj, In srečna vsaka stvar. — Oj, to je zemlje vzvišen god, Človeštva zlati dan!" (str. 60). — Taka blažena misel je oni „sen", o kterem pravi ravno tam: ,,Srce. le sanjaj ven in ven, O sen, ne vniči se! A pač! Izgini sen kot sen, Pa dej — vresnlči se" (str. 61). —
Na kaj snuje pesnik ta sladki „sen" ? — Očito na božjo milost in „lj u b e z e n", ktero že omenja v pesni „ Človeka nikar" (str. 46) in v istej „odkletvi", kjer pravi: „Z višav nadsčlnčnih kraljev kralj Se zemlji na smehlja, ... Na večno stisne jo srce, Ljubezni prve vnet" (str. 60—61). Tedaj ne po pravilu: „car tel est mon plaisir", ampak ker Bog v resnici zemljo s „prvo ljubeznijo" ljubi, zato dela tako; in ker je on ob enem Bog „r e s n i c e" , zato ne moremo njegove ljubezni za naključno zaljubljenje smatrati. —
Ako pa je pesniku Bog veljal za najvišji uzor, potem bi se pesniku ne bilo bati, da se ta „sen uniči", da bi namreč dobri princip ne dobil zmage nad „zmot, laži in zlobe duhom" (str. 59). Jaz zapaznjem tu sicer dober početek, a pogrešam dosleden izvršetek tega načela. Vidi se mi celo, da odstopa pesnik na nekojih drugih mestih nekoliko od tega uzora. Dotična mesta hočem takoj omeniti. Vjiesni „0 nevihti (str. 70) nam namreč pesnik rezko popisuje „gorje" ubogega kmeta, kteremu Bog ne prizanaša, ampak mu s točo polje in strn uničuje. Tam prosi kmet v največjih strahovih: „Otmi nas rev, otrni nadlog! Oh, saj te kličemo očeta .. . Ne vniči žuljev pridnih rok!" (str. 71), a „Zastonj! Nebo mu prdšnje te ne čuje" (str. 72). Tu se vidi, ko da Bog ni več ,,ljubeznivi oče", ampak neki škodoželjnež in krivičnik, ker uničuje žulje „pridnih rok"! — Po mojem sodu se je tu pesnik nedoslednosti
krivega storil. — Isto nedoslednost zapazujem v pesni „P o b f t v i" (str. 129). Ako je po pesnikovih besedah nebo „dobrotno" (str. 131), potem bi pesnik ne smel njemu pripisovati krivde, da „Oh tisoč bo src in tisoč bo hiš Jokalo bridko", in bi ne smel dvoumno pristavljati vprašanja: „Zakaj to pustiš, zakaj to trpiš, Dobrotno nebo?!" (str. 131). Bog ali ni več „ljubezniv" in „dobroten", ako kaj takega pripušča, ali pa niso te prikazni od njega, in tedaj ga ne smemo dolžiti. Na vsak način se mi tu vidi harmonija kaljena v naziranji najvišjega ideala. Navidezne navzkrižnosti božjega vladarstva se dajo vsekako odpraviti, ako Boga z višjega stojališča smatramo, poravnanje teh bi ne moglo našemu pesniku biti težavno, ker on v pesni „Človeka nikar" večkrat o sebi trdi: „Y delavnico sem tvojo [božjo] zrl" (str. 45, 46). Da je tam s kmetom malodušen, tam z rodbinami pobitih junakov obupen, tu pa trdi, da vidi „skrivnostno snovanje božje roke" (str. 45), — to se po mojih mislih malo veže in ni enotno. Pesniku se tedaj nič bolje ne godi nego „svetu", o kterem on sam pravi:
„Brezunmi svet plakaje toži,
Ko pade cvet duhteči roži,
Ko izmej dragih mu kater
Duha okove v grob položi . . (str. 45).
Govore o uzorih naj še eden svoj pomislek izjavim, kteri zadeva uničenje uzorov na zemlji. Najbolj togujoč se mi zdi pesnikov glas v „Črnem plašči" (str. 92). Tam na pr. trdi o „Pravici": „Pravi'co v grob so devali, Pri grobu jaz sem bil . . . ." (str. 93). — Tako bi tedaj na svetu več pravice ne bilo! Ali v pesni „Romarica" (str. 64) pravi isti naš pesnik: „Pač 6 str a in nemila si, Oj s6dba svetna ti . . . Še v grob celo tvoj sega črt . ." (str. 67). — Kako se je potem bati za „pravico", ktera je vojaškega begunca tako nemilostno zasledovala? — Ravno tako se naš pesnik boji za uzore ter pravi: „Uzore pokopali so . [jaz prašam: kdo?], „Na grobu tam plesali so . .". [kdo je kaj takega storil?] (str. 93). Jaz menim, da je ta strah (kakor tudi ta pesen) pretirana. Prvič se zavoljo takih, ki so „plesali na grobu" (!), ni zaradi uzorov ničesar bati; drugič če več uzorov ni, kako se more v pesni „Slov6 in naročilo" prijatelju naročati: „Da vzSre mi vresničiš zldte Kot narodnjdk in poštenjak" (str. 89)? Da še bivajo na zemlji taki možje, ki gojijo plamen uzorov, to priznava pesnik poje: „A m6ž pošten je — solnce zlito, Ki razsvetljuje, greje svet . . ." (str. 90). — Sicer pak bi po prejšnjem imeli uzori svoj izvir v Bogu, ki je „ljubezni" in „resnice" Bog, in če bi pesnik bil dosleden, bi se ne smel bati za nepremakljivo v Bogu počivajoče, po njem v svet prehajajoče uzore. Ta strah je uzorom bolj na škodo, nego na korist. V tem oziru pogrešam krepostno in vzvišeno obrambo idealov, kakor tudi doslednost. —
Pozneje bodem izvir vseh teh pomanjkljajev razjasnil; zdaj jih samo konstatujein. —
Preidimo zdaj k drugemu delu svoje ocene, k pesnikovemu „srcu", ter pogledimo, na kak način prenaša ono utiske, ki prihajajo od „objekta". Tu zapazimo brž veliko nežnost, da! reči se sme mehkobnost čuvstvovanja. Zgodbe sveti, posebno lastni dogodki segajo našemu pesniku globoko v dušo. Trditi se sme, da je več ko dve tretjini njegovih poesij elegičnih ali vsaj jako mehkočutnih. Ne vem, ali bi smel ktero izmed vseh veselo ali vsaj „krepko" zvati. Izjemo bi delala menda edina: „Vinski duhovi" (str. 43), v kterej zapazujem nekoliko čvrstih akkordov:
„Točaj, le z nova kupo mi napolni, Hladila daj, zdravila duši bolni!" — „Tu v kupi, glej, prekrasno zrem kraljico, Nebeško hčer, neskaljeno resnico; Tik nje radost, pozna se na očeh, In deca njena: šala, vtip in smeh!" —
Tej blizu bi smel menda postaviti še: „Tri lipe" (str. 138). — Potem ne vem nobene več, ki bi se smela „krepka" imenovati. Vendar pak ne manjka poskusov k temu, samo da posameznih. Včasih se človeku zdi, da se hoče naš pesnik ohrabriti, ko da bi učil ono svetno „gorje" junaški prenašati. Naj omenim samo dve pesni te vrste. Prva je „K u p a življenja" (str. 29). Tam izpodbuja pesnik k možatemu prenašanju sveta ter pravi: „Ked6r je možak, Strupene se kupe ne brani . . No vedno ostane enak, In vedno ohrani Si pokoj slad&k." Druga že večkrat omenjena je „Č1ovčka nikar" (str. 45). Tam tolaži sebe, da „smrti ni", da je človek netnnrjoč. Posledica bi morala torej biti; zato trpi voljno in brez strahu! Ali nekoliko premehko jo je pesnik tako-le prikrenol: „Človeka — vs t variti nikdr," pravi on stvarniku. In zakaj ne? — Ker bi človek: „Imel čutiti in trpeti"! (str. 47).
—	V tem zaključku razodeva sicer naš pesnik veliko sočutnost in nežnost za trpeče človeštvo, ali kakor se mi zdi, nekoliko nedosledno. Naj mi č. g. Gregorčič dovoli, da o vsej tej vrsti premehke poesije tu svoje mnenje čisto odkritosrčno povem! —
V naziranji svetnega ,.gorja" dado se tri vrste pesnikov kakor ljudij sploh razločevati: prva onih, ki prenašajo k r e p k o in junaški vse posledice svojega zemskega poslanstva, energične nature, kterim je pri-slovica: „tu contra audentior ito!" (ti tem drznejše nadl6gam sreč&vaj);
—	druga onih, ki vsi m e h k i povešajo peroti, ki trpe vsled najmanjšega neugodnega utiska, ki se zgrudjajo od najmanjšega udarca, kterim je svet velika gomila, dolina solz, bližnji — kruta pošast; kterim bi bila največja slast, ko bi mogli iz sveta poizginoti ter se pogreznoti v „nič", da
bi ne bilo več sledu po njih; — tretja vrsta obsega one, ki plavajo in tavajo sredi obeh dveh prvih, kteri se zdaj zlemu zoperstavljajo, zdaj laopet umikajo, zdaj je zarotjujejo, zdaj zopet pred njim beže, ki bi radi bili hrabri, pa jim ali prirojena mehkoba ali pomanjkanje doslednosti tega ne dopušča.
Prve vrste pesniki prenašajo ali voljno in udano svoje gorje, spominjaj oe se »svojega stanu" kot „poetje", ali pa z mirnostjo, hladno-dlignostjo, celo z nekako veličastnostjo, ako ne celo z nekim zdravim humorjem. Tej vrsti naš pesnik ne pripada. Druge vrste pesniki so popolnoma udane stvarice; oni si gorje cel6 z lepimi barvami naslikujejo, da bi je la^je prenašali, sipajčč na trnjev pot cvetličje lističje, pripovedujoč nam svoje težave, a z neko milotožno slastjo, ki gane človeka, a ne pregloboko, prevarjajoč sebe in svet, da vendar naposled pri vsem tem zemlja ni ona toliko pomilovana pustinja. Tudi k tej vrsti naš pesnik ne pripada, ampak k tretjej. — Meni niti z daleka ne prihaja na um, da bi zaradi tega Gregorčičeve poesije obsojal; njegovo naziranje sveta izvira iz njegovih okoliščin in je njih proizvod. Naša slovenska poesija je tudi nekoliko ta način našega pevanja zakrivila. V čem se odlikujejo Gregorčičevi predniki in vrstniki v tem oziru pred njim? Tožen, dasi na vsak način hrabrejši, je Prešeren; tožen, sam6 da k drugej vrsti spadajoč, je Boris Miran; tožne so z velike večine tudi drugih naših pesnikov pesni. Narodne naše, to se mora priznavati, niso skozi in skozi tako in v tolikej meri žalostne, kakor pa umetne. Naj se pomisli na naše starejše epične! — Odkod tedaj ta skoro neizjemno elegični „ton" naše umetne poesije? — Iz našega današnjega, recimo moderno-slovanskega, a da mu dam pravo ime, — v resnici buddhaističnega nagledo-vanja sveta. Da! večje podobnosti ni, nego je med slovanskim in buddha-ističniin nazorom življenja : ista mehkobnost, isto koprnenje, isto hrepenenje po „Nirvani", isto izogibanje nadlog, ista obupnost! Ali ni naš pesnik sličnih nazorov, kedar poje: „Kedor bi pa ko jaz na sveti Imel čutiti in trpeti, Mej dvomi, zmotami visčti — Človeka — vstvariti nikar!" (str. 47)? — Buddhaistom namreč je največja naloga: ne misliti, ne čutiti . . . .: „Po nauku Buddhe je največje dobro — osvobodjenje od vsega čutjenja in predstavljanja, popolno uničenje vsega mišljenja ... To se zgodi z vstopom duše v Nirvauo t. j. v „ugasnenje", ktero si je Buddha predstavljal kot ugasnenje svetilnice, ktere gorivo je pri kraji . . . Popolni mir in pokoj brez vse zavesti ... V zveliča nje se še le začne, kedar preide osebna eksistenca v edinstveno načelo vsega bitja . . . ." (citati iz buddhaistuega nauka). „Pravi pobožnik živi kot samotarec . . . ." (V ta namen hodijo v gozde živet, prav po idealu Eousseau-jevem.) Tudi naš pesnik razodeva svoje hrepenenje po tej samoti v pesnih: „ Ve seli pastir" (str. 12), „P a s t i r"
(str. 106), „N a z a j y planinski raj" (str. 109), seveda posebno y „ Veselem pastirji".
Znana je človeko- in živaloljlibnost buddhaistov, mehko njih srce za bolečine bližnjega, prenežna njih skrb tudi za najmanjše „živalice" . . . Ljudje po buddhaističnern nauku nimajo tedaj nič svetovnega egoisma. — Nekaj takega brezmejnega človekoljubja najdeš v sledečih vrsticah našega pesnika, v (edinem njegovem) sonetu „D ari te v" (str. 28), kjer med drugim pravi: „0 d ločno odpovej se svoji sreči . . . Živčti vrli mož ne smč za se . . . Veselje ljudsko njemu v 6ku sije, In tuja solza niu meči srce!" — Tako blaga nesebična čuvstva goji tedaj naš mili majhni slovenski rod! V resnici, ako je Gregorčičeva poesija odmev našega naroda, potem smo eden izmed najmehkejših narodov Evrope; jaz mehkejšega ne poznam. Samo da ni pri nas ta čut historično dokazljiv, sicer bi nas davno že ne bilo niti na „Kozlerjevem aemljoVidtt" t
Naj povem na ravnost: v veku borbe za obstanek ne veljajo takošna načela dosti, pa tudi v strogo moralnem oziru ne; kajti morala, zdrava morala menim, terja tudi nekaj egoisma, toliko namreč, kolikor ga je k samoohrambi človeka potreba. Sad buddhaisma pa vidimo zoreti v Indiji in njej obmejnih delih sveta; ta sad je — dosti znan, o čemer ne utegnem tu dalje govoriti; „British-India"! s tem je vse povedano.
—	Da ta oddelek končam: g. G r e g o r č i č n i iznajditelj, pač pa raz-širjatelj teh mehkobnih nazorov, kteri pa — da to odločno poudarjam
—	jiiso. našega n a r o d n e g a korena, k temu prezdravega, ampak iz „Weltschmerzpoesije" v nas preneseni. Iz tega prevladanja buddhaističnega naziranja sveti razumeje se ves duševni obzor in celo podnebje Gregorčičevih poesij; iz tega načela se dajo tudi vse navzkrižnosti, namreč z njegovim vrhovnim gore razloženim uzorom prav jasno raztolmačiti; v tem načelu najdete tudi ključ k razumevanju vse naše novejše, z malimi izjemami buddhaistične poesije. Ali se pa naši pesniki tega načela vede ali pa nevede držč, v preiskavanje tega se ne spuščam, ker je to malo-važno. — Vendar dovolj o tem delu; preidimo k tretjemu, k obliki! —
Naj pa so pesnikovi uzori enotni ali ne, naj so čuvstva v njegovih poesijah izražena — „krepka" ali „mehka", naj se tega ali onega tiloso-ličnega naziranja sveta drži — kar je naposled vendar le sekundarno vprašanje pri poesiji —: eno je pri vsem tem neobhodno, da je pesnik pravi u m e t n i k. Nikakor ni dovolj, ako pesnik svoja čuvstva samo tako rekoč kopira ali na tanko izrazuje ter svoje notranje boje, zvunanje utiske, svoje skrbi in strahove i. t. d. naslikuje, — temveč 011 jih mora kot slikar samostojno predelavati in predstavljati. Umetnik ni fotograf, 011 je več; ko bi fotografija bila vrhunec slikarstva, potem bi fotografski stroj že' bil davno vse slikarje popihal, kar pa ni. V umetnosti,
da namreč stvari kakor v nekem zrcalu ali v nekej sliki gledamo, v tem obstoji jedro „p o e t i č n o s t i". In tako smo dospeli k aesthetičnej preiskavi Gregorčičevih poesij. —
Vsega, kar k umetnosti pesništva pripada, ne bodem tu našteval. Dobro in zaslužno delo bi bilo, ko bi nam kdo kako „poetiko" ali „nauk o pesništvu" .sjstematično napisal; potem bi se mogli na njo sklicovati. In ravno pretežavno bi ne bilo tako delo. Slednja leta se je mnogo, prav mnogo sme se reči, pisalo pri nas Slovencih o tem. Pesniku početniku ne more več pri nas težavno biti seznaniti se z glavnimi načeli poesije; treba mu je samo nekoliko truda in dobre volje k preiskavanju naše „polpretekle" literature. ■—
Poesije Gregorčičeve nam v umetniškem oziru kažejo v obče gladkost besede, lepoglasnost versov, čut za rythmus, spretnost v rimanji, raznovrstnost v metrih in prizadevanje najti mislim primerno versitikacijo. Tudi je naš pesnik mnogobrojen glede na vrste poesij; tu najdemo idyll; prosto po narodnem načinu zapeto pesen (na pr. „Oj z Bogom, ti planinski svet!" str. 120; „Nazaj v planinski raj!" str. 109); romanco (na pr. „Njega ni" str. 36; „1 zgubljeni cvet" str. 30); večji del pa elegičnih, nekoliko prav izvirnih (na pr. „V celici" str. 51); včasih kako krepko („Vinski duhovi", ktero sem že omenil); seveda največ zgol lvričnih. Prava struna Gregorčičevih poesij je — da didaktičnih njegovih cel6 ne pozabim — lvričria; in naš pesnik velja v prve j vrstL za lyrika. Po tem pravilu se tudi ravna njegova metrika; z večine je rabil prostotrochaične in prostoiambične strofe, pogostoma tudi logaoedični metrum, nikjer pa ne heksametra ali pa distichov. Sonet ima sam6 eden („D a rite v" str. 28); epigramma nobenega, tak6 tudi nobene gazele in nobene stance, kar mu se ve da v greh ne štejemo, ker je raba metrov pesniku na prosto roko dana. V obče se je tedaj držal naš pesnik z zmernostjo bolj ozkih poetičnih mej. — Toliko bodi sploh povedano v hvalo našega pesnika; nadrobneje povemo svoj sod v sledečem. —
Najpreje hočem omeniti, da se govor ali dikcija teh poesij obrača med prostonarodnim in umetnim, „šolskim" jezikom, pa da se bolj k slednjemu nagiblje. Gregorčičevih prostonarodno spevanih je primeroma prav malo proti „umetnim". Taka prosta, skozi in skozi v gladkem jeziku zložena pesen je „Nazaj v planinski raj!" (str. 109); tej je malo število podobnih po besedi in obliki, nekoliko več po duhu.
Med popolnoma čiste in najboljše zložene umetne se smeje razven „U v o d a" šteti: „S a m" (str. 10); „Mavrica" (str. 11); „Pogled v nedolžno ok6" (str. 21); „Njega ni" (str. 36); „N a bregu" (str. 40); „Vinski duhovi" (str. 43); „V celici" (str. 51); „U j e t e g a ptiča tožba" (str. 73); „Zaostali ptič" (str. 41);
„Pastir" (str. 106); „Oj z Bogom, ti planinski svet!" (str. 120); „Z i m s k i da n" (str. 134). Tem prihajajo blizu t čistoti oblike: „0 1 j ki" (str. 143), „Samostanski v r a t a r" (str. 95), „Tri lipe" in še nekaj malo drugih. —
Ako ni utis nekterih drugih tak6 čist in effekten, kakor teh, krive so nektere pomanjkljivosti. Med te spadajo v prvej vrsti nejasnosti, tako nekterih pesnij celih kakor tudi posameznih mest.
Ker nam je do tega, da bi se našega pesnika proizvodi čim mogoče čišče razvijali, nočemo tudi raznoterih pomanjkljivostij zamolčati, kterih se bode on v bodoče izogibal. Sledeče pesni so vsaj meni kot celote nerazumljive: „Naša zvezda" (str. 4), ker ne vem, kaj bi si pod to „zvezdo" predstavljal; — „Mojo srčno kri škropite" (str. 6), iz ktere ne previdim, kak6 bi mogla pesnikova „srčna kri" — „po planinskih solnčnih tleh" razškropljena — „kakor seme" iz sebe pognati „cvetke tisočere"; — „Primula" (str. 54), kjer mi vrsta in zveza mislij ni jasna. Deloma nejasne so mi poesije: „Kupa življenja" (str. 29), vsaj v svojej prvej polovici, ker ne razumem, kdo „v kupo življenja" „zajema" „kipeči napoj"; — „Moj črni plašč" (str. 92), ker ne vem. k a k o v plašč meni pesnik, in kom u bi ta plašč bil „v posmeh"; tudi mi je cela situacija te pesni nejasna; — „vbrani kruh jesti" (str. 20), kakov kruh je to ? — kako so v boji „t a m k o v d 1 a j e k 1 a" (str. 24), tega ne urnem; kako bi „poletni dan zaril se v prst, zavil se v mah" (str. 54), tega ne razumem; — kak6 bi „Romarica" na grobu ljubega postala „ž i v spomenik, trpeč I j u b e z n i k i p" (str. 68), ne urnem, čeravno mi je Niobina osoda, pa nekoliko drugačna, znana; — nerazumljive so mi kitice: „Dobf se včasi pergamen . . ." in „A list je tujcu v last prišel . . ." in „Tak list prostran . . ." (str. 99); — parallelke med „znamenjem" in pesnikovim „srcem" in domovino" (str. 150—151) nikakor ne urnem, ker ne morem med temi tremi najti „tertium comparationis". Ako na str. 41. „ptičku" (mascul.) pravi: „In ti si edini še tukaj ostal" , potem odišli ptički niso njegove „s e s t r e" , ampak njegovi „ bratje". — Da pri tolikem številu versov poetiška dikcija na mnogih mestih peša ter se v proso prevrača, nočemo pesniku v preveliko pregreho šteti, kajti poetiška moč ne more vedno enako napeta biti: „bonus etiam . . ."! Vendar pak se bode naš pesnik moral nekojih nepotrebnih ponavljanj besed izogibati. Takošne kazijo tek mislij in utrujujejo, ako se kupičijo, na pr.: „In tukaj smo tvoje norosti, Nor 6 s ti, zgubljene mlad6sti" (str. 17); „Kaj bo, kaj bo pač tč?" (str. 58); — „Pač mnogo vzeli ste mi, mnogo" (str. 75); „grob zeva globok, globok in širok" (str. 130); — „pozdravljam te srčno, srčno" (str. 143); — „Strašn6, strašno!" (str. 145); — „na drčvu kljiiva, kljuva, pika" (str. 145), vse troje v „ Oljki". —
V metriko nam je uvedel, g. Gregorčič neko novo vrsto rime, ki se vsaj meni v aesthetičnem oziru zdi malo srečna iznajdba, vsaj nevarna za lepoglasje. To je, da jo tak6 imenujem, »podvojena rima" v istem versu, namreč na sredi in na konci, na pr. „Žel e č e pa in kopern e č e" (str. 8). Meni ni neznano, da se ta vrsta rime že v antiki kakor tudi v narodnih srbskih nahaja, ali v umetnej poesiji 1 »i jej jaz odločil prav tesen kotiček, ker deje ušesu bolj neugoden nego ugoden utis. Našel sem sledeče: „Nor6sti, zgubljene mladosti" (str. 17); — „A oče iu ves narod joče" (str. 27); — „V daljavo čez morsko planjavo" (str. 41); — „Iz bliskov meč krepko vihteč" (str. 59); nakupičene sem našel v zaporednih teh-le versih: „Od zora do mraka ros d 11 in pot & 11 ■— Ti lajšaj in slajšaj človeško trpljenje! -— Ne plaši se znoja, ne straši se boja!" (str. 63); — „Oj senčni gaj, moj rojstni kraj!" (str. 74) i. t. d. (Bojim se, da bi nam kakov poetiški novinec odslej naprej ne napolnil po cele pesni s takimi rimami. —
Na r i 111 o je pesnik mnogo truda obračal in je v obče prav gladke rime zlagal, ki lepo done; vendar pak se naj za naprej nekojih izogiblje, ktere so potvare rim. Jaz menim one rime, ki so samo ponavljanja prejšnjih, kar dela verse enoglasne in o vaj a nekoliko brezskrbno opravljanje poetičnega posla. Slaboglasne so te rime namreč tedaj, kedar se ista beseda ponavlja, namesto da bi se 11 o v a iskala, na pr. „Tu v bagru ino v svili vse Nocoj koš&ti s e, Diši ti po kadili vse In sveti v zlati s e" (str. 112); a rimanju tudi te-le majhne izpremembe niso ugodne: „Lep6 žari meglica s e, Pod solncem plavajoč, Ozira v njo cvetica s e, Hladila čakajoč" (str. 124). Takih rim je primeroma v teh poesijah mnogo; prim. „mi —mi" (str. 92, 94, 113, 123, 125); — „ni —ni" (str. 67, 77, 121, 150); — „še — še" (str. 83); — „se — se" (str. 18, 61, 106, 109, 111, 124); — „so — so" (str. 93); — „bo — bo" (str. 6, 87);
—	Je — je" (str. 67, 89, 107, 111); — „bom — bom" (str. 66);
—	„sem — sem" (str. 93, 113 [dvakrat], 115); — „bil — bil" (str. 113);
—	»njegii — njegd" (str. 128); — „poln — poln" (str. 38); — „tri — tri" (str. 05); — ,, t o d — tod" (str. 124); — „s rež —srce" (str. 127) i. t. d. —
Nektere rime so očito prisiljene, na pr. „skrij — oči" (str. 39); •— »boginj — oginj" (str. 44). — Nektere poesije so samo do polovice rimane, brez vsakega preglednega zakona: »Človeka nik&r"— „M o č ljubezni" ■— „P o b i t v i" — „Ž i v 1 j e n j e 11 i prazni k" — „0 nevihti". —
Včasih je pesnik zaradi rime naglasu silo storil: „Značajeu sam še v ljudstvu zn&čaj Oživljaj ..." (str. 90); — „ Voliš si čas in kraj" (str. 104); prim. »Voli [si pot]" (str. 124); — »gorke prošnje" (str. 119); — »poražen [in. poražen, prim. vraženj (str. 129).' —
V gram matične 111 oziru je pesnikov jezik skoro povsod čist. Napake sem te-le zapazil: „Ž i v e j e m" [m. živim] (str. 12); — „p r e s n o v-ljanje" [od glag. presnovdti — nenavaden iterativj (str. 45); — „Zlatar ključe skova [m. skuje] (str. 9G); — „zrem u svetišče" [m. (str. 79)-
prim. „u službi" (str. 9G), „?< tvoji deželi" (str. 153) i. t. d. ----
Toda dovolj opazk! Ako na konci izrečem sodbo, da tem poesijam — vendar le pesnikovim „prvencem" — še manjka mnogo tega do klasičnosti. ne jemljem jim s tem zaslužene cene. Saj skromni pesnik sam ni prevzeten, ker o njih poje:
„Ti, cvet in spev p oz i m sk i, budi Ljudem spomin krasnejšili let, A budi hrepenenje tudi, Da vrnil bi se spev in cvet!" (str. 137.)
Upajmo torej, da nam za „1." zvezkom kmalu pride II. . . ., ves „pomladnji". — Na konci pa Gregorčičeve poesije prav gorko priporočamo našemu občinstvu kot lepi šopek duhtečih idealov, kterih je današnji svet vedno bolj reven. Prepričan sem, da še učaka s pesnikovim novim trudom in pripomočjo občinstva naša literatura od Gregorčičeve Muse marsikterega zrelega sadu! —
Zgodovinske črtice o nekdanji provinciji Windisci\graz.
Priobčuje Davorin Trstenjak.
XXIII.
ProvincijaTVindlsehgraz v oblasti avstrljansko-habsburških vojvod: Rudolfa JI. (IV.), Leopolda IV., Alberta 111. in Ernesta železnega,
Koroški vojvoda Henrik V. je leta 1335. brez vseh moških dedičev umrl, in tako je koroško vojvodstvo prišlo k avstrijansko-habsburškej hiši. Cesar Ludovik je avstrijanskima vojvodama Albertu II. (hromemu) in Ottonu, ktera sta uzajemno vladala, koroško vojvodstvo v „lehen" podaril. Albert je imel nesrečno vojsko s Švicarji, umrl je 1. 1358., in trije sinovi Ottonovi so bili nasledniki v avstrijanskih vojvodinah, prvi med njimi Rudolf II. (v Avstriji imenovan IV.). Takrat je bil patrijarh oglejski in zakoniti posestnik slovenje-graške pro-vincije: L ud w ik deli a Torre, ki je v mladem in častilakomnem vojvodi Rudolfu našel nevarnega soseda, tem več, ker ni bil vojvoda Rudolf vesten v izbiranji svojih sredstev in si je znal nezadovoljne
patrijarhove vasalle na svojo.stran pridobiti. Takoj početkom svojega vladarstva se je patrijarh pri papeži potožil, da si je vojvoda po n e-pravdi in sili prilastil patrijarhova posestva: gorenjo in dolenjo Vipavo, Lož in Turjak na Kranjskem, Trebnje na Koroškem in pa Slovenji Gradec.
Patrijarhovo lastnino v slove nje-graškej provinciji so imeli takrat v fevd -— A u f f e n s t e i 11 c i, 1 ki so patrijarhu odpovedali fevdno zavezanost in se proglasili za fevdnike (Lehensleute) avstrijanskih vojvod. Vojvoda Rudolf si je znal prijateljstvo cesarja Karola IV. pridobiti, 2 in pride s svojimi vojščaki do Gorice. Patrijarh je moral primirje sklenoti (1302); a pogodbe primirja so bile bridke. Patrijarh je moral namreč vse fevde oglejske crkve na Štajerskem, Kranjskem in Koroškem, imence: Slovenji Gradec, Lož, Vipavo, Turjak in Trebnje vojvodi Rudolfu prepustitii. Po razsodbi cesarja Karola IV. bi morala ta okrožja zmirom pri Avstriji ostati. Primirje ni dolgo trajalo; R u d o 1 f začne novo vojsko, vendar ne doseže svojega namena, ker ga je smrt 1. 1365. v Milanu prenaglila.3
Mesec dnij pozneje umrje tudi patrijarh, in souverainske pravice oglejskih patrijarhov v nemških deželah so bile izgubljene.
Po njegovej smrti sta uzajemno vladala Leopold IV. (pobožni) in Albert III. 4 (s kito, mit dem Zopfe).
Starotrške crkve arkiv hrani od Leopolda listino iz leta 1377., v kterej potrdi privilegije crkve slovenje-graške: „thun khundt, das unS der Erbar- und bescheidene Hannss, Pfarrer zu Windischgraz, des Edlen und wolgebornen Graf Mainharts von Gorz unseres lieben Oheims Caplan und Ratgeb, furbracht, und zeigt Handvest und Brief da von, soleh der ehgenanten seiner Khirchen Recht und Freiheit ge-schrieben sind."
Leta 1376. je Albert svojemu bratu Leopoldu prepustil vladarstvo na Štajerskem, Kranjskem in Koroškem, in si je obdržal samo vladarstvo v Avstriji. Leopold je pa začel s Švicarji, ki so si svojo svobodo branili, vojsko in je padel v krvavej bitki pri Sembachu, ne daleč od Luzerna 1. 1386.
1	Auffensteincem je vojvoda koroški, Henrik, grad in mesto si o ven j e-graško že leta 1316. zastavil. Auffensteinci so z Mainhartom IV., grofom goriškim, s Tirolskega na Koroško prišli (1286) in so bili s prva vasalli goriških grofov.
2	Cesar Karol IV. je bil Rudolfov tast.
3	Leta 1363. dne 5. junija je potrdil Rudolf na Dunaji, da se Heinrich von Montpreis-ov zalog (Pfand) na Slovenji Gradec prestavi na Niklasa Galla, po kterem je dobila bližnja grajščina Gallenhofen svoje ime.
4	Albert III. je dal 1. 1374. dne 4. febr. na Dunaji mesto Slovenji Gradec v zalog H a u g u Tjbeinskemu (Duino, Devin v Primorji). Štiri leta preje (1370) so pretirali Slovenje-gradčani vse zidove iz svojega mesta.
Zdaj prejme Albert drugokrat vladarstvo na Štajerskem, ker še ni bil Leopoldov sin V i 1 h e 1 m polnoleten. Vendar pričuje eno pismo, ki je tudi v arkivu starotrške crkve hranjeno in pisano: „zu Wien am Pfinztag, nach St. Georgen Tag anno Domini millesimo trecentesimo nonagesimo septimo" : da je že vladal takrat vojvoda V i 1 h e 1 m na Štajerskem. On se v pismu sam imenuje Leopoldovega sina: „von u n s e r m V a 11 e r seelig Herzog Leopoldten". —
V tem pismu pravi vojvoda Vilhelm: „Wir lassen euch wissen, das wir <Jie Erben uuser lieben Andechtigen G e r 1 a c h e n M u r 11 e i n, Pfarrers zu S t. Martin b e i W i n d i s c h g r a z , und seinen Bruder W i s s e n d t e n,1 Pfarrers zu S t. P a 11 g r a z e 11 z u W i n d i s c h g r a z in Unsern sondern Schermb und genad genomben haben."
Vojvoda Vilhelm je dne 15. julija 1. 1406. na Dunaji s konja padel ter v svojem 34. letu brez otrok umrl; po novej delitvi je dobil Štajersko, Kranjsko in Koroško Vil h elmo v drugi brat: Ernest, železni imenovan zavoljo svoje telesne moči in velikosti in nepremagljivosti svoje volje, ter tudi zaradi svoje železne oprave, ktero je vedno nosil. Ernest se je podal leta 1412. na božjo pot v Palestino, na kterej ga je med drugimi plemiči tudi spremljal: Kolo man von Windischgratz (Winklern lib. c. str. 99).
Ernest je umrl 10. junija 1. 1424. v Brucku ob Muri še le 47 let star, ljubljen in objokan od svojih podložnikov in spoštovan od svojih sosedov; pokopan je v crkvi rimskega samostana. Pod njim je ustanovil Johann von Laak špital v mestu slovenje-graškem2 1. 1419. J o h a n n von Laak je bil kranjski plemič iz Škofje Loke. Ti plemiči so bili nekdaj ministerialci frisinških škofov, pa so imeli tudi na Štajerskem posestva, G e o r g von Laak je kupil od Albrechta von Kainach 1. 1445. P 1 a s c h i t z h o f pri Ptuji. Morali so tudi v Slovenjem G r a d c i imeti posestva, ker jih v listinah mestnega arkiva nahajamo kot mestne sodnike.
Nekdaj je v Slovenjem Gradci stanovalo dosti plemičev. Tako smo že spoznali plemiča: Eriedericus sic d i c t u s L e u p a c h e r deWindisehgratz, kteri je v družbi Ottona deWindischgratz, H a r t n i d a in Gepeuera de Gutenstein itd. pod patrijarhom Raimundom oplenil grad in bil zaradi tega izobčen. Ti Leupacheri so imeli tudi posestva blizu Konjic; od Pavla Leupacheraje kupil
1	V listini „dtto. Windischgratz, 1429. Jun. 29." najde se plebanus Bisandt, ob enem arcliidiaconus Carinthiae aquilegiensis, kot priča v pismu, po kterem se O s w a i d. župnik v Rinckhenbergu, zaradi telesne slabosti svojej fari odpove (Goth, Mitth. des liist. Ver. fiir Steierm. V. zvezek str. 177.)
2	Špitalski kaplan je bil 1. 1429. Hans Kalbl.
1. 1432. Burkhard von Weispriah desetino v Bistrici in Konjiškej v e s i (Goth, Urkundenregesten VITI. Heft, Mittheil. des hist. Ver. fiir Steierm. stran 180), v kterej okolici Se stare listine kraj: L e u p a c h omenjajo.
Plemenita rodbina v Slovenjem G r a d c i je tudi bila: „d e H e b e n s t r e i t" , in videmski arkiv hrani pismo, po kterem je dal oglejski patrijarh tej rodbini svoje kmetije na Štajerskem in Koroškem v „lehen". H e b e n s t r e i t i so imeli tudi pri Konjicah posestva , ker se še dandanašnji tam imenuje okolica: H e b e n s t r e i t, pol ure od Konjic, katastralno pa zmerjena z občino: Skalice.
Plemenita rodbina Hebeustreit je imela v Slovenjem Gradci f e u d u m h a b i t a n t i a e. Plemiči te vrste so stanovali v gradovih in hišah patrijarških, imeli so varstvo črez nje in smeli so jih le prijateljem odpirati. Tako razumevamo, zakaj se v slovenje-graškej okolici nahaja več hiš z poznamenovanjem: „S tockl" in „Hof". Bila so to večja poslopja z nadstropjem, v kterih so stanovali „habitatores nobiles", kakor jih stare listine imenujejo. —
Poročila o hrvatskej književnosti.
Spisuje J. Steklarn.
n.
1.	Ivan Trnski. Svakolika mu djela. Knjiga I. Zagreb 1882. Cena 80 nov. — Po krasoti jezika in pravilnosti rythma je I. Trnski „prvak pesnik". Pokojni Šenoa ga je krstil v „Vienpi" 1. 1880. „otcem hrvatske metrike". Prva knjiga je izšla koncem preteklega leta tiskom Albrechtovim v šestnajstini. V tej prvej knjigi se nahaja 65 popevk in 22 milostnic ali ljubovnih pesnij. Izmed Trnskovih popevk pojejo se po vsej domovini in zvunaj nje: „Oj talasi", „Oj jesenske duge noči" itd. Glej „Vienac" 1882. broj 1. Naj se tukaj omeni, da je pokojni Šenoa v svojem načrtu hrvatske poetike posebno vrednost priznal Trnskovim popevkam, in dovolj jih je še v tej knjigi, kterim še napevi niso pripravljeni. Ta knjižica je vredna, da jo kupi vsak član naših pevskih društev, vsak pevec in vsaka pevkinja ter vsak, ki se zanima za hrvatsko literaturo, kajti Ivan Trnski je eden najboljših hrvatskih pesnikov. V sledečih, več nego 8 knjigah bodo izšla vsa druga dela Trnskova. Osobito slovenskej mladeži priporočamo to izdajo Trnskovih del, ker najde v njih mnogo zabave in poduka, a zraven pa bode tudi gmotno podpirala v izdavanji teh izvrstnih del slavnega pesnika.
2.	„Črtice o slovenskoj liturgiji" sastavio o. Šimun Milinovič u Zadru, pre-tisnuto iz „Katoličke Dalmacije" v knjižico s 160 stranimi. V tej knjižici lahko in razumljivo pisanej najde se vse, kar more naobraženega Slovana, a posebno svečenika zanimati o postanku, razvitku in sedanjosti slovanske liturgije.
3.	Občina Družbovac i njezini usrečitelji ili primjeri, kako se može ukresati, uzgojiti, učvrstiti i razširiti sviest naroda i živo pregnuče za napredkom, ako se hrani vidljivimi djeli iskrenih rodoljuba. Napisao Franjo Stepanek. Delo to je nagradila »Matica hrvatska". Cena 70 nov. V tej knjigi se nahaja gotovo vse, kar je potrebno
znati vsakemu naprednemu občiiiarju, posebno pa občinskemu činovnikii, učitelju, celo duhovniku. V obliki pripovedke se nam tukaj razlaga jasnim, mentorskim načinom, kako more nekoliko složnih rodoljubov iz zanemarjene in siromašne občine stvariti cvetečo, v kterej se po redu snujejo: gospodarska podružnica, zajednica za nabavljanje gospodarskega orodja, javna predavanja, gasilno društvo, vinarsko društvo, dobrovoljno gledišče, ljudska knjižnica, občinska posojilnica in hranilnica, drevesnica, sušilnica, šolska hranilnica, pevsko društvo, zabavišče, bolnišnica, telovadnica, vodovod itd. Za vsako društvo ali zavod je sestavil pisatelj tudi pravila, s kterimi se morejo občinarji po raznih izpremembah prav lahko okoristiti. Vse te važne in koristne institucije se uvajajo v Družbovci po redu, tako rekoč ena za drugo, da ti srce od veselja igra pri čitanji te knjige. A kako in s čim se dosega tolik napredek V S slogo, nesebičnostjo in delavnostjo občinskega načelnika, župnika, trgovca, vlastelina, učitelja, beležnika. Seveda je v tej knjigi mnogo stvarij preidealnih, ki bi se ne dale tako lepo izvesti v bitnosti, kakor osnova na papirji; ali moramo zopet trditi, da se še do zdaj ni bila napisala knjiga, ki bi tako na tanko potrebe in nevolje občinskega življenja predstavljala, in v kterej bi se nahajalo toliko dobrih nasvetov in napotkov za vsakega občinarja, kakor v tej. Slovenskim občinskim načelnikom in činovnikom, kakor tudi drugim izobražencem priporoča se gorko ta knjiga, ker se morejo iz nje mnogo dobrega za svoje ravnanje naučiti. —
4.	Južno-slovjenske narodne popievke. Večini ih dielom po narodu sam sakupio, ukajdio, glasovirsku pratnju udesio te izvorni im tekst pridodao Fr. S. Kuhač. IV. knjiga III. i IV. svezak. U Zagrebu 1881. Tiskarna i litografija C. Albrechta. — S tem zvezkom je dokončal mnogozaslužni in neutrudljivi F. S. Kuhač četrto knjigo svojih popevek, ali celega dela še ne, kajti on želi izdati še peto knjigo, v ktero bi še prišle preostale pesni, kakor patriotične, popotne, žalostinke, obredne, pobožne, otročje itd. V štirih izišlih knjigah je objavil Kuhač 1600 pesnij. Ogromno število! Vsi narodi hvalijo to izvrstno delo pa tudi veliko marljivost Kuhačevo, — a narod sam, kterega pesni je skozi 12 let zbiral ter mnogo svojega imetka pri tem potrosil, ne podpira ga dovoljno. Pa tudi mi Slovenci bi ne smeli pozabiti na to važno delo; vsaj premožnejši bi si mogli nabaviti ga, osobito čitalnice, pevska društva ter bolj premožne šole. Se zdaj se more celo delo dobiti pri izdajatelji za 20 gld. na enkrat, ali pa v obrokih po 2 gld. na mesec. Ako se vplača 6 gld., dobi se ena knjiga. —
5.	a) Rad jugoslavenske akademije znanosti i umjetnosti. Knjiga LVI. U Zagrebu 1881. Cena 150 for.
Obseg: 1. Prinos k naglasu u liovoslovenskom jeziku od M. Valjavca (nadaljevanje 3.).
2.	Hrvatska prije XH. vieka gledeč na zemljišni obseg od dr. Fr. Eačkoga. I. dio.
3.	Putovanja po balkanskom poluotoku XI. vieka od dr. P. Matkoviča.
b)	Knjiga LVII. U Zagrebu 1881. Cena 150 for.
Obseg: 1. Prinos k naglasu u novoslovenskom jeziku (ostanek). Od M. Valjavca. 2. Najnoviji priloži na floru hrvatsku. Od Lj. Vukotinoviča. 3. Hrvatska prije XII. vieka glede na zemljišni obseg i narod. Od dr. Fr. Račkoga II. dio. 4. Borba za glagolicu na Lošinju. Od S. Ljubica. 5. Prvovjenčani vladaoci Bugara, Hrvata i Srba, i njihove krune. Od J. Kukuljeviča Sakcinskoga. 6. K tvorbi imperfekta u slovjenštini. Izpravlja M. Valjavec.
c)	Knj. LVIII. 1. Prvovjenčani vladaoci Bugara, Hrvata i Srba, i njihove krune. Od J. Kukuljeviča Sakcinskoga II. dio. 2. Pleme sucvjetaka (Compositae) u Hrvatskoj dosad našastih. Od Lj. Vukotinoviča. 3. Uzrok niunjotvornoj sili. IH. razprava. Od M. Sekuliča.
4.	Priloži k hrvatskoj gramatici i glasoslovju. Od dr. L. Geitlera. 5. Književna obrnana. Pitanje o godini smrti srbskoga cara Uroša V. i kralja Vukašina. Od VI. Kačanovskoga. — G. Valjavčeve razprave o slovenskem naglasu so. jako zanimive in vsak slovenski
filolog bo rad segel po tej knjigi, kjer nam pisatelj z mnogimi dokazi potrjuje svoje nazore. — Kukuljevičeva razprava o prvovjenčanih vladarjih Bolgarov, Hrvatov in Srbov govori obširno o postanku teh treh držav ter o njihovih prvih kronanih vladarjih. Nekteri trde, da je vsa razprava preobširno osnovana in da se mnogo stvarij ponavlja, kar so že drugi dokazali. To je res, ali potrebno je to, da se ostalo razumi. Sploh pa je pisana razprava z onim starim patriotičnim navdušenjem, ktero nahajamo v vseh spisih veterana hrvatskih historikov, in oni nimajo prav, ki mu to očitajo, saj temu možu menda vendar ne bode nobeden zanikal velikih zaslug za hrvatski in sploh za jugoslovanske narode, nego vsak mora priznati, da je ravno on s svojimi spisi največ pripomogel k prosveti svojega naroda. — Ža nas je pa posebno važna razprava Bačkijeva. Učeni historik razpravlja tukaj o mejah in ethnografiji hrvatske države do 12. veka. Ker je g. prof. Butar v ..Ljubljanskem Zvonu1' štev. 2. si. v svojej razpravi: „ Jedinstvo slovenskih dežel od 7. do 13. stoletja" posegal deloma tudi v to vprašanje ter opiraje se na poprejšnje izjave Bačkijeve izrekel važno trditev, da je današnja provincijalna Hrvatska bila do IX. veka slovenska, izpregovoril bodem o svojem času tudi jaz o tem zanimivem vprašanji.
Drobnosti.
Slikar Munk;lcsy. Ko so 1. 1848. Rusi na Ogersko prodrli, vrgli so med drugimi v Munkači na gornjem Ogerskem tudi uradnika Lip-a v ječo, v kojej je v kratkem umrl, zapustivši vdovo z dveletnim sinkom Mihalkom. Odgojo sirote prevzel je sorodni mu mizar, pri kojem se je Mihalko kljubu svojej antipathiji moral mizarstva poprijeti. Ko je šel v svet, pridružil se je tropi ciganov in hajdi z njimi v Budimpešto, kjer je mizarstvo popustil ter se popolnoma slikarstvu udal. Iz ljubezni do rojstnega kraja izbral si je ime Munkacsy. Leta 1864. prišel je za nekaj časa na Dunaj, slikal je za tem v Monakovem v atelierji Adamovem ter šel od tod v Diisseldorf. Tam dogo-tovljena slika: „Zadnji dnevi obsojenca", ki je bila 1. 1870. v „Salonu" razstavljena, ustanovila je njegovo slavo. Preselil se je v Pariz ter dovršil tam med drugimi posebno sledeče slike: „Dve družini," „Milton narekuje svojima hčerkama izgubljeni raj," in danes je nekdaj ubogi mizarček slaven slikar in bogat mož, ki je za svojo zadnjo veliko sliko: „Krist pred Pilatom" prejel 300.000 frankov.
Omenjena slika je bila nedavno razstavljena v „umetniškem domu" na Dunaji. Že po svojej velikosti — 41 oseb je na njej v naravnej velikosti naslikanih — dela izvanreden utis in vsakdo, ki stopi prvič pred njo, je kar omamljen. Perspektiva in karakteristika ste tako izvrstni, da je v Parizu dete, ko je prišlo z materjo pred podobo, tožilo, da sicer vidi, a ne čuje, kaj govore ti ljudje, kaj neki kriči tisti razsajalec vzadi, kako toži Kaifas Krista.
V prostranej dvorani sedi na vzvišenem mestu Pilat v togi s purpurom obrobljenej. Okoli njega so višji duhovniki, starešine in pismarji; pred njim Krist v belej haljini, v ktero ga je Herodes oblekel in za Kristom jeruzalemsko ljudstvo, ki je privrelo in kterega pritisk brani rimski vojak. To je scenerija, trenotek, v kojem Krist na Pilatovo vprašanje: „Ti si kralj judovski?" odgovori: „Ti praviš!" —
Naj se še tako odločno mnoge prednosti o sliki naglašajo, to se mora priznati, da se umetniku Krist ni posrečil. Umetniški Kristov typ je trdno določen. Madone so se dolgo slikale z takozvanimi „Schlitzaugen" na zlatem temelji, toda tisti dan, ki je porodil Sixtino, odločil je za vse čase značaj madone. Kakor pa je Rafael madoni „den Goldgrund nach innen gelegt, in ihre Seele, aus der er leuchtend ihr durchs Auge strahlt" (Felix Dahn, Bausteine 1, 107), tako je stvaril Leonardo da Vinci
Kristovo podobo. Original Leonardove »Zadnje večerje" je žalibog le slabo ohranjen, ali krasne kopije, kakor na pr. v minoritskej crkvi na Dunaji, in ohranjeni izvirni načrti nam v naš namen zadostujejo. Idi ter poglej tega Krista in potem Munkacsy-jevega; kakov razloček! Tam pri Leonardu „redet jeder Zug im Antlitz von dem Gewiehte eines unendlich tiefen stillen Leidens, das alle Krafte der mensehlichen Natur erschopft . . . denn iiber diese Ziige des leidenden Menschensohnes liegt ausgegossen eine wunderhare Ergebenheit, iiherinenschliche Rulie und gottliche Siegesgewissheit" (Leibing, Natur, Kunst u. Menschen in Oberit. str. 109). To pa, kar nam Munkacsy podaje, je kak za svojo stvar navdušen pridigar: Hus, Savanarola — k večjemu Krist, kakor ga podajeta Renan in pisatelj knjige „Der alte und der neue Glaube" — David Strauss — ali to ni Krist sv. pisma. V »umetniškem društvu", kjer je bilo ob enem razstavljenih mnogo M.-jevih slik v originalu ali v kopijah, videli smo tudi štiri razne študije, ktere je za svojega Krista napravil. Bil je s kraja še bolj posveten, še manj božje narave je bilo v njegovem obrazu. V zadnjej obliki je polagal umetnik največjo važnost na narodni typ ter stvaril t. zv. „zgodovinskega Krista", ki nas ne ogreva, ne gane, naše notranjosti ne prepriča. Občudovati moramo sicer umetnikovo spretnost, ali ne moremo se za njo navdušiti. Čudno pa je vsekako, da je nemška kritika, z malimi izjemami, hvalila postopanje umetnikovo. Posito, sed non concesso, da imajo prav s svojim »zgodovinskim Kristom", ali pa more ta biti kdaj predmet pravej umetnosti ? Gotovo, da ne. Le takov Krist, kakor ga poznamo iz sv." pisma, sme se v umetnosti predstavljati. Ta nedoslednost nemške kritike nas je temveč osupnola, ker se je na pr. soglasno G. Ebers obsojal, ko je svojemu romanu »Der Kaiser" izpremenil načrt, ker so znanstvena preiskavanja drug resultat, kakor se ga je bil nadejal, podala. „Ist das ein Dichter, der wegen einer neuentdeckten Papyrosrolle ein Kapitel seines Romanes umandern muss?" očital mu je takrat po pravici Erich Schmidt. Glede Munkacsy-jeve slike pa naj bi bila „zgodovinska(!) resničnost" glavni smoter umetnosti? Sicer pa se umetnik tudi glede kraja in oseb — Kaifas toži Krista pred Pilatom — ni držal natanko niti sv. pisma niti Renanove „Vie de Jesus". Navzlic vsem prednostim pači vendar ta notranja pomanjkljivost sliko zelo in se ne more primerjati velikanskim delom starih umetnikov, akoravno bi morali to zahtevati, če pomislimo, kolike časti so skazovali umetniku njegovi rojaki.	J. B.
Kolonisacija Nov a,je zemlje. Pred nekimi tedni je objavil neki ruski dnevnik dopis iz Arhangela, v kterem se poroča, da so Samojedi, ki so se iz Tundre na Novajo zemljo preselili, jako zadovoljni. Z lovom in ribarstvom so si že toliko pridobili, da so že nekaj posojila, danega jim v Tundri, vrnoli. Le drv jim pomanjkuje. Dočim so jim prej reke toliko lesa na breg nanašale, da je bilo mogoče za celo leto se z lesom preskrbeti, morajo ga sedaj jako daleč iskat hoditi in ga še jako malo najdejo. Po poročilih colnega urada Arhangelskega iznašala je izvoznina iz Novaje zemlje v teku 1. 1876—1880. poprečno vsako leto 11.523 rubljev, tedaj pripade vsakej tistih 8 ladij, ki pridejo vsako leto iz Novaje zemlje, delež 1440 rubljev. Vseh lovcev in ribičev na Novaji zemlji je 54, tedaj pride na vsakega 213 rub. Enake razmere so neki tudi na Murmanskem obrežji; produkti, ktere vsaka ladija izvaža, so vredni 1624 rub. in na vsakega delavca pride 232 rub. na leto. Predlagalo se je že mnogo, kako se naj severna Rusija kolonisuje. V osmej seji komisije, ki se bavi s kolonisacijo severne Rusije, predlagalo se je namreč, naj se na Novaji zemlji sezida samostan in hospital, kakor so to že davno storili na Soloveckih otokih, ki leže blizu Karelskega obrežja. Menihom pa naj dajo pravico, da smejo slobodno ribariti in na lov hoditi. Tako bodo ribiči in lovci, ki pridejo po letu na Novajo zemljo, z vsem preskrbljeni. Komisija je na dalje sklenola za to skrbeti, da se ta predlog kmalu izvrši. Važna bode za kolonisacijo Novaje zemlje gotovo tudi železna proga Arhangel—Petrograd, ktero hočejo v kratkem sezidati. —	•	Al. Hudovernik.
Her de Graetze et filius suus Hort. K članku: „Her de Graetze et filius suus Hort" v ti. snopiči letošnjega „Kres-a" str. 339—341. naj se pridene še sledeče pojaslljenje. Okrajšano ime: Her stoji gotovo za: Herman, ker nahajamo v istej listini tudi pričo: „Her. pincerna (ducis)". Vojvode Bernharda „pincerna" pa je bil po poročilu Ulriha Lichtensteinskega: Herman von Ostervvitz („von Osterwitze der schenk Hermann"). — Da sta „Her de Graetze et filius suus Hort" bila iz Gradca kraj Mislinje — Slovenje-gradčana, ne pa iz Gradca ob Muri, pričuje tudi ta okoliščina, ker ne nahajamo v genealogiji nemških Gradčanov nobenega člena z imenom: Herman. Koroškega vojvodo Bernharda so spremljali in se mu v Loki poklanjali — le plemiči njegovih dežel, a v koroškem vojvodstvu je bil takrat tudi Slovenji Gradec.* Valvasor (lib. XI. fol. 212) je krivo storil, daje slovenj e-graška plemiča: Pereligera (anno 1220.) in Ortolfa (anno 1271.) dal v kranjskem Gradci prebivati, česar ne potrjujejo diplomi, po. kterih sta imela ta plemiča v Slovenjem Gradci svoja stanovališča in posestva.
Gospodje slove nje-graški, ki so se še takrat pisali: d e G r a e z e, Graetze, voh Graeze, vzdržavali so se pogostoma na dvoru koroških vojvod, in Ulrih Lichtensteinski jih tudi omenja v svojem: „Frauendienstuvzlasti „Ottona in Ortolfa von Graeze" kot spretna borilca lla tournirih.
Ker v darilnem pismu vojvode Bernharda ne nahajamo nobenega štajerskega plemiča, Grada c na Kranjskem pa so še le začeli plemiči iz nemškega Gradca 1. 1237. zidati, morala sta priči: „Her de Graetze et filius suus Hort" le Slovenje-gradčana biti. Nemški Gradčani iz one dobe, v kterej je bilo narejeno loško pismo vojvode Bernharda, znani so nam: Otto, Otokar in Dietmar.
Ime Herman je bilo pri Slovenje-gradčanih navadno (glej Froehlich, Diplom Styr. sac. II. fol. 194), dočim ga mi pri nemških Gradčanih ne najdemo. V Ulrih Lichtensteinovem „Frauendienstu" omenjena plemiča: „Otto in Ortolf von G raeze" ima tudi Muchar za Slovenje-gradčana (Gesch. von Steierm. IV, 29 itd.).
Herman de Graetze stoji kot sedma priča v Bernhardovem darilnem pismu, vendar kot prvi med vasalli vojvode meranskega in mejnega grofa isterskega, za njim še le sledita meranska vasalla: Gerloch de Steine in Magens de Mengospurch, za temi pa sta podpisana: Ortolfus dapifer, Herman pincerna ducis, in potem še le drugi plemiči iz koroškega vojvodstva.
Trinajst let pozneje (v listini patrijarha Bertholda 1228. 4. Kalendas Novembris) pa se imenujejo: Heinricus de Graeze, Perengerus de Graeze, Ortolfus scolaris de Graeze et frater ejus Fridericus. Herman de Graetze je tudi lahko na Kranjskem kakšno posestvo imel, saj ni Slovenji Gradec ravno tako daleč od kranjske dežele. Vsekako ga imam jaz tako dolgo za Slovenje-gradčana, dokler se nasprotno ne dokaže.
D. Trstenjak.
Učena poročila tujih strokovnjaških listov o Slovencih in slovenskej
domovini. Zdavna že biva naš slovenski rod med vsemi sorodniki slovanskimi v naj-bližjej soseščini z razsvetljenimi narodi inojezičnimi, ki so nam v svojih bogatih književnostih marsikoje spominke zapustili o našem narodu, o naših tleh. Klasično smemo zvati domovino svojo, ki hrani mimo staroklasičnih in prirodinih znamenitostij še v svojih Prekmurcih in vzhodnih Štajercih pristno pokolenje panonskih Slovencev, očakov klasične staroslovenščine!
Za krasne slovenske pokrajine se vrlo zanimajo naši inojezični sosedje še dandanes,
* Lastnik slovenje-graškega okrožja je bil takrat Henrik IV., mejni grof isterski, vojvoda meranski; Domini de Graeze so bili njegovi vasalli. Provincijo Windisch-graz je oglejska crkev še le 1. 1248. dobila.
vzlasti Nemci! Leto za letom množijo se spisi o naših zemljah; ali ti spisi so raztrošeni po raznih strokovnjaških listih, kojih le pičlo število v našo domovino zahaja. Ker pa jaz takega blaga obilo v roke dobivam,1 utegnol bi svojim učenim rojakom, osobito mlajšim pisateljem, ustreči, če jim kratko z naslovi * in obsegom stranij naznanjam, kar se tam o nas in naših krajih razpravlja, Za poskus podajem danes sledeče poročilo, da vidim, ali v obliki in obsegu ugaja učenim rojakom.
Archaeologisch-epigraphische Mittheilungen aus Oesterreich hg. v. A. Conze & O. Hirschfeld. Wien 1877-81. - 8°. Jahrg. I-V (s podobami):
Lefnik I. W. G url i 11. Sammlung Millosicz (privatna zbirka na Dunaji); (17) Kopf einer weibliehen Gottheit, aus Aquileja s. 14,5 **; ('21) Mannliclier Portraitkopf, aus Aquileja. — E. Maj o niča. Triest, Pola, Aquileja. s. 36/62. — F. Pichler. Inschriftenstein aus Pettau. s. 62/3. — Conze. Thetis und Aehilleus (iz Rogatca). s. 73/76.
—	E. Maj on i ca, Falsebungen aus Aquileja. s. 76/7. — Conze. Reliefstatuette aus Aquileja. s. 77/8. — A. M i c h a e 1 i s. Die Priaposara des Euporus aus Aquileja. s. 81/95.
—	R. S c h o e 11. Mittheilifflgen aus Handschriften (Ernož, Celje, Ljubljana), s. 126/130.
—	O. H. Inschriften vom Helenenberge (na Koroškem), s. 171/2.
Letnik II. E. Majonica & R. Schneider. Bericht iiber eine Reise im westliclien Ungarn (konec iz I. letnika). IV. Steinamanger. s. 9/17. — E. H o r n e s. Beschreibung griechischer Vasen in Triest. Sammlung Fontana — Museo Civico. s. 17/33 & 120/46, 1. III. s. 56/72 (konec). — Otto Hirschfeld. Epigraphischer Bericht: Aquileja. s. 82/89,; Noricum. s. 100/4. — W. G u r 1 i 11, Sammlung Trau (privatna zbirka na Dunaji): (12) Hermes (najden v Ljubljani na posestvu g. Walther-a). s. 150; (41) Herakles gefunden 1860 auf d. Zollfelde. s. 157. — O. B. Vasen von Adria.
Letnik III. O. Hirschfeld. Epigraphischer Bericht: Aquileja s. 46/51; Pannonia superior (grad Trilek, Ptuj), s. 53/4; Noricum (Zollfeld, Ivlagenfurt). s. 54/6.
—	Saeken. Neuere Erwerbungen der Antikensammlung des A. h. Kaiserhauses; (22) Vom Magdalensberge in Karnten s. 148/9; (23) Von Aquileja s. 149/50. — H. Maj o n i c a. Unedierte Inschriften aus Aquileja. s. 177/82. — W. Gurlitt. (Sammlung Trau): (75) Kopf eines Hermes aus Aquileja. s. 187; (78) Weibliches Kopfchen (iz Ljubljane), s. 187
Letnik IV. W. Gurlitt. (Sammlung Trau): (8) Kleines Fragment eines blanken Metallspiegels aus Aquileja. s. 49; (39—45) 2 Fibeln aus Laibach. s. 50; (56—58) 1 Fibel aus Laibach. s. 50; (88) Schnallen (Helenenberg 1877) s. 51; (209) Kleiner runder silberner Untersatz aus Aquileja. s. 56; (221—26) specifisch romische Schliissel 1 aus Aquileja. s. 56; (251) Glocken aus Laibach (1872). H. 012. s. 57; Kurzes Scliwert aus Grossdorf bei Gurkfeld (Kranjsko) s. 58; (275) Cirkel aus Aquileja. s. 58. — E. Majonica. Ausgrabungen in Ronchi und Aquileja. s. 82/97. — A. Heinricli. Grabstein in Cilli. s. 127/8. — A. v. Domaszewski. Bericht iiber eine Reise in Karnten. s. 207/18. — J. Binder. Zu C. 1. L. III. 5134 (Laibach). s. 224.
Letnik V. Gurlitt (Sammlung Trau): (310) Greifenklaue (najdeni v Ljubljani, konec). — E. Majonica: Unedierte Inschriften aus Aquileja. s. 120/5. — O. Hirschfeld: Inschriften aus Karnten. s. 223. — A. v. Domaszevski: Bericht iiber eine Reise in Karnten. s. 125/30. — Inschriften aus Pola. s. 225/6. Dr. Fr. Simonič.
* Navlašč hočem ta naznanila z izvirnimi besedami podajati, ker iz lastne izkušnje vem, kake zmešnjave zakrivijo čestokrat prestave naslovov knjig in učenih razprav. To je zločesta navada nemška sedanjih dob glede slovanske književnosti, kar ni, da bi se posnemalo, temveč ker morejo te beležke le našim učenim krogom služiti, nikar pa našemu ljudstvu!
** s. 14/5 = stran (Seite) od 14 do 15.
Knjige Matice slovenske za leto 1881. Matica slov. je izdala za 1.1881. sledeče knjige: 1. Letopis Matice Slovenske za leto 1881. Uredil dr. Janez vitez Bleiweis-Trs teniški. 2. Slovenska slovnica po Miklošičevi primerjalni. Spisal J. Suman. 3. Somatologija ali nauk o človeškem telesu učiteljiščem in višjim učilnicam. Spisal dr. Jan. N. Woldr icli. Po četrtem nat. poslov. Pr. Erjavec. 4. Geometrija za učiteljišča. Po Močnikovi sestavil L. Lavtar, c. k. profesor na učiteljišči v Mariboru. 5. Prirodopis živalstva s podobami. Za spodnje razrede srednjih šol. Izdelal dr. Alojzij Pokorny, poslovenil Pran E r j a v e c, profesor na c. kr. višji realki v Gorici. Tretje, po 15. nemškem povsem predelano izdanje s 522 podobami. — Prve tri knjige so se razposlale letnim udom Matičnim. — Iz računa Matičnega so razvidi, da ima Matica premoženja v gotovini 41.187 gld. 62 nov., v obligacijah pa 9760 gld. Matičnih udov je bilo ustanovnikov 345. letnikov 943, skupaj torej 1288. Knjigam po Matici izdanim se je cena izdatno znižala, tako daje zdaj malo da ne vsakemu mogoče si najvažnejših Matičnih knjig pribaviti. — Letošnji »Letopis Matice slov." je jako natančno ocenil g. prof. dr. G. Krek, a zavoljo pomanjkanja prostora moremo to oceno še le v ^ snop. našega lista prinesti.
Josipa Jurčiča Zbrani spisi: Založil in na svetlo dal „Odbor za Jurčičev spomenik". Uredil Fr. Leveč. I. zvezek: Deseti brat. V Ljubljani, 1882. Natisnila „Narodna tiskarna". Str. 293 v sred. 8°. Cena 1 gld. — Vsi Jurčičevi spisi pridejo v desetih po 18 do 20 tiskanih pol srednje osmerke obsežnih zvezkih na svetlo. V prvih šestih zvezkih bodo romani, povesti in novele; v 7. in 8. zv. pesni, dramatični spisi, feuilletoni in nekteri politični članki; v 9. zvezku literarna ostalina, med njo na pol dovršeni roman »Slovenski svetec in učitelj"; v 10. zv. pa životopis s pis. podobo in raznimi njegovimi listi. Vsako leto namerjava odbor po tri zvezke izdati. Ker pa v to svrho zloženi novci (nekoliko nad 1000 gld.) nikakor ne zadostujejo, pozivlje se ves slovenski narod, da to podjetje kolikor mogoče gmotno podpira. —
Dr. Ivan Blehveis Trsteniški. Nekrolog. Napisao dr. Bogoslav Šulek. Pre-štampano iz 53. kn. ak. rada. Dionička tiskara. Str. 43 v 8°. —
Prešeren v češkem jeziku. B a s n e Františka P rešim a. Preložil a životo-pisem basnikovym opatril Josef P e n i ž e k. Založil Ladislav S e h n a 1 v Jičinu. Cena 70 nov.
Fran Kučinič, slovnica jezika bugarskog. Cena 2 franka ali 80 nove. To knjigo priporočamo tistim, ki se hočejo naučiti bolgarskega jezika. Dobiva se pa pri pisatelji v Sofiji, Rue Banja Baši, maison d' Avram Davidov, parterre.	Al. H.
Vasilij Vasiljevič Vereščagin, znani ruski slikar, postal je tudi pisatelj. Pred kratkim je izdal knjigo v ruskem jeziku, v kterej popisuje, kar je doživel v srednjej Aziji in Indiji. Tej knjigi je dodanih mnogo slik. Njegova žena pa jo je prevedla na nemško, in prevod je nedavno v Lipskem izšel.	Al. H.
Knjaz P. A. Vjasernsky zbrana dela VII. zvezek, izdal grof S. D. Š e r e m e t j e v. Petrograd 1882. — Knez Peter Andrejevič Vjasemsky se je porodil 1. 1792. v Moskvi, stopil 1. 1807. v službo pri ministerstvu zvunanjih zadev, 1. 1811. je prestopil k bram-bovcem. Leta 1827. je zapustil državno službo ter se popolnoma posvetil literaturi in poesiji. On je pisal lyrične in didaktične pesni. Umrl je leta 1878.	Al. H.
Bolgarsko književno društvo v Sredci. Ko se je stvarila kneževina bolgarska, preselilo se je omenjeno društvo, ki je že izdalo dvanajst knjig „Periodiceskega spisanija" na svetlo, iz Braile v Sredec (Sofijo), kjer ga je vzela država v svoje varstvo ter mu na leto po 12.000 fr. daruje. Pod uredništvom svojega predsednika V. D. Stojanova izdalo je društvo I. zvezek svojega organa: „Periodičesko spisanie na btlgar. kniž. družestvo" , ki nam do dobra svedoči, kako lepo se znanstveno delovanje v Bolgariji razvija. O zapopadku I. zvezka poročamo ob priliki obširnejše. —
Izdaje, založuje in tiska tiskarna družbe sv. Mohorja v Celovci. Odgovorni urednik: Dr. Jakob Sket«