239 Šege, navade in narodne pripovedke Slovencov v bistriški okolici na Notranjskem. Na juŽLem konca Kranjskega se razprostira bravcom po lanskih „Novicah" dobro znana bistriška do lina. Mislim tedaj, da mi je ui treba dalje opisovati. Govoril bom tukaj o običajih Bistričanov in sploh vseh okoli Bistrice naseljenih vasi, i o mislim, da bom vstregel radovednim bravcom. Začeti hočemo z božičnimi prazniki. Ko se je pričakovani dan posta pred Božičem približal, osnažijo bistriški kmetje hiše, gospodinje oribljejo kuhinsko posodo, klopi in mize itd. Vse je pripravljeno, vredno veliki dan praznovati. Otroci, ki se morajo postiti kakor odrašeni, komaj čakajo večera. Postijo se zelo ostro od jutra do soln-čuega zahoda, samo opoldne košček suhega kruha užijejo; ali ko pride večer, je miza polna postnih jedi. Vse, karkoli imajo boljega pri hiši, spravljajo za vilijo (tako se vsak post tukaj imenuje). To je latinska beseda; posneli so jo Bistričani laškemu jeziku). Tudi vina ne sme manjkati pri ti veliki pojedini. Vsaki kmet, če ima še tako malo domače vinske kapljice, jo spravi za ta večer. Posebno otrokom je ta pojedina prav po volji; neizrečeno zidane volje so celi večer. Da bi jih stariši še bolj oveselili, jim pripovedujejo mnogo-verstne pripovedi, ki so se ta večer pripetile. Na priliko: Pred veliko leti je šla neka pobožua ženica na zvirek po vodo ravno ta večer. Ob dvanajsti uri, ko je k potoku prišla, zagleda neizrečeno veliko ženo, ki je na stermi skali sedela in si noge v bistri vodi umivala. Bela je bila po vsem životu kakor sneg. Ženica se prestraši, da skoraj kaplje kervi v nji ne ostane. Ko spet oči povzdigne, ni bilo bele žene ne duha ne sluha. Zenica zajme vodo in prestrašena domu hiti. Ali kako so se vsi začudili, ko so začeli s kor-eom piti najbolje vino iz škafa. Bela žena, ki je vedla, da uboga diužinica ni vina na dan vilije pokusila, se je usmilila ubogih ijudi in jim poln škaf vina poslala. — Posebnost svetega večera je, da po cerkvah, počemši od Ave-Marije, dokler je čas k polnočnici z vsimi zvonovi zvoni. To ima dvojao korist, pervo, da zvonjenje v sercih kmetov posebno pobožnost obuj u je, in da se spominjajo kako sveta noč da je ta, drugič pa da vejo ljudje kedaj k poloočiiici iti. Ko se enajsta ura približa, začnejo ljudje od vseh strani v farno cerkev vreti. V vsaki hiši imajo luč, tako da je med veliko množico ljudi celi hrib, na kterem cerkev Btoji, razsvitljen. Res je lepo viditi, veliko množico sveč v tamni noči! — Kmetje si pripovedujejo, da ako se zasliši to noč na strehi kak ropot, gotovo drugo leto kdo v hiši umerje. Tudi copernice imajo po njih mislih takrat skriven ples. Ako t-e človek ves narobe preobleče, jih vidi na križpotih. Ali, če koga zapazijo, da jih vidi, ga v sedmo deželo zanesejo. - Ko se je zarja božičnega praznika napočila, je že vse na nogah. Otroci skačejo po ulicah in vsak ima kak dar, ki mu ga je po noči Božič *) v čevelj prinesel, v rokah. Eden druzega poprašuje: kaj je pa tebi Božič prinesel? Ce nima zemlja bele srajce, se zbiraj c možaki pod orehi in se pomenkvajo o raznih kmetiških stvareh; stareji med njimi vreme prerokujejo. Ce jim pa mraz brani pod milim nebom se zberati, se zbero pa za panjem in se grejejo. Med tem so gospodinjo obilo kosilo pripravile. In tako preživijo veselo ta dva velika praznika o Božiču in praznik sve-tiga Štefana. — Posebno se pa veselijo otroci dneva nedolžnih otročičev, tukaj imenovanega „tepežnega dne". Precej v jutro začnejo po hišah hoditi. Ko stopijo čez hišni prag zavpijejo: „Rešite nam se". Ko dobijo njim namenjene darove, gredo veseli naprej. — (Dalje sledi.) *) Tukaj otroci od Miklavža nie ne ved6. Pis. List 61. Šege, navade in narodne pripovedke Slovencov v bistriški okolici na Notranjskem. (Dalje.) Ravno tako kakor ti, hodijo tudi na večer pred novim letom koledniki po hišah. To so pa odrašeni fantje. Ustavijo se pred vsako hišo in lepe pesmi prepevajo. Ko so dokončali, jih pokličejo v hišo; tukaj se napijejo in odidejo s kakim darom. Gospodarji hodijo okoli hiš, ter škropijo verte, hišo, hlev, živino in vse.z blagoslovljeno vodo. To storijo tudi na večer pred novim letom in sv. tremi Kralji. Zdaj bomo pa od pustnih navad govorili. Pri ženitvah se Slovenci v bistriški okolici ravno tako ravnajo, kakor drugod po Kranjskem; kakih posebnost nisem nikjer opazil. Kadar se je fant z dekletom spoznal, se spravijo mladenčev oče in še nekoliko dragih njegovih pri-jatlov zvečer v hišo dekletovih starišev. Tu jih prijazno sprejmejo in dobro gostujejo. Po dokončani večerji praša oče ali pa kak drug snubač deklinine porodnike: ali bi ne hotli svoje hčerke fantu za ženo dati. Ko so privolili, se berzo tudi dan določi, kadaj da bodo ženitvino pismo naredili. Tudi to delo spremlja velika večerja. 242 Ko je prišel daa ženit ve, gre žeiuin z ojčini *) v nevestino hišo. Nevesta ga čaka s svatovci. Opomniti moram, da vsaka nevesta strašno solze preliva, ker je tudi tukaj vera razstrošena, da objokana nevesta bo srečna, veseJa pa nesrečna. Ko so gospod farinan (fajmošter) poročili, se vernejo domu in kmali se začnejo gostiti. Po dokončanem obedu, kteri terpi večkrat do tamne noči, se zasučejo in potem gredo narazen. Starašina uganja prav smešne stvari, posebno pa godci morajo celo društvo razveseljevati. Zadnje pustne dni pa velike norčije uganjajo. Pojedine so sopet velike in vina navadno sila dosti steče. Med drugimi rečmi napravijo pustni torek popoldne velikega slamnatega moža, nosijo ga z vriskom in petjem po vaseh, potem ga pa zakopljejo. Prišla je pepelnična sreda. Cele dneve se sopet trudijo, opravljajo poljske dela in zahajajo v gojzd po derva. Zvečer se posedejo za ognjem ter se pogovarjajo o mnogih stvareh, dokler se jim skuha polenta — njih navadna večerja. Ker sem že gojzd omenil, pristavim še tole: Ako hočeš iz Bistrice v gojzd iti, moraš dobre dve uri hoditi, do kler tje prispeš. Najpred je pot sterma, potem gre pa pol ure po gorni ravnini, ktero „ravnicea imenujejo; vsa je zelena, in tukaj imajo bistriške krave in ovce posebno dobro pašo. Razprostira se tukaj tudi nekoliko njiv, ki se imenujejo „černe njive". Na ti ravnini je visoka skala, ki je na verhu v podobi križa razklana Kmetje pravijo, da je mati božja pri silni vročini na hrib sv. Ahca popotovaje tu počivala. In to skalo je s križem zaznamovala. — Na koncu ravnic je hrib sv. Ahca. Žalostno se dvigujejo na njem stare razvaline temu svetniku posvečene cerkve. Sam sem skusil, kako žalostni občutki se človeka lotijo na tem kraji. Kjer je nekdaj lepa cerkev stala, žaluje zdaj kup kamenja. — Pred sto leti so ljudje iz vseh krajev sem vreli in ker je cerkevca premajhina bila za toliko množico pobožnih, se jim je božja beseda razlagala pod milim nebom na visoki skali, ki mi jo je star mož pokazal. Pristavil mi je še: „Tukaj vrag dnarje na široki plahti suši; čem maček pri njih čuje. Ako bi serčen človek prišel in molek (paternošter) na-nj vergel, bi maček pobegnil in dnarje človeku pustil." — Cul sem večkrat praviti, da se po teh gorah znamenje starega zida nahaja. V lanskih šolskih praznikah sem jez to dalje preiskoval in res zapazil, da je nekdaj tu kak zid biti moral. Od kedaj, kdo ?a je napravil in zakaj, ne morem zvediti. Nahajajo se tukaj stari dnarji. Pred nekoliko leti so Ternovci orali na ravnicah, kar zadenejo na nekaj terdega; berzo odkoplejo zemljo, in kako se začudijo, ko vidijo velik kotel. Mislili so, da so zaklad izkopali, ali zelo so se zmotili. Kotel je bil poln starega orožja, bile ste v njem dve sulici, nekaj nožev in kosci ščita in čelade. Prodali so to mojemu staremu očetu za malo krajcarjev. Dve rjavi in snedeni sulici imam jez še zdaj **) drugo pa se je zgubilo. — Od kod to orožje v naših hribih? Po moji misli je to iz srednjega veka, ko so še gnjezda vitezov na vsaki pečini kvišku se dvigale. Ali pa od takrat, ko so Turčini padali na naše mirne dolinice. (Dal. si.) *) Tako se imenujejo tukaj m ozke priče (Brautfuhrer). Pis. **) Ali bi ju ne hotli darovati ljubljanskemu muzeju? Vred. 240 Šege, navade in narodne pripovedke Slovencov v bistriški okolici na Notranjskem. (Dalje in konec.) Proti gojzdu naprej grede se vsak hip zagleda kaka v zemljo pogreznjena dolinica v podobi kotla. V teh dolinicah zelenijo njive in posebno krompir povračuje kmetica njegov trud. V plitviši taki dolinici je drevje nasajeno, ovce imajo namreč v nji kozaro. Ob hudi vročini in v noči jih zaženejo pastirji tu sem. Gojzd se pa zmiraj in vsako leto dalje odmikuje in vsako leto je bolj redek in ga je manj. Ni se pa temu čuditi, ako se pomisli, koliko milijonov lemoninih dilic se vsako leto od tod v Terst pelje. Vernimo se zopet k popisu šeg ali običajev bistriških Sloveneov, navadno le Bistričanov imenovanih, ker zdaj ni naš namen kraja opisovati. V postu, ki ga tu kor izem *) imenujejo, se ne nahaja nič znamenitega, samo to, da o poli posta „babo žagajo". (OKurantu govori vsi sem tudi to omenil). Porodniki pravijo otrokom: „ldite gledat, kako bodo o poldne babi vrat prepilili." Otroci radovedni grejo gledat, da bi to pilenje vidili, pa zamudijo kosilo. Stari ljudje pripovedujejo, da je enkrat to pilenje resnično bilo. Naredili so namreč veliko slamnato ženo in so jo prepilili. Kakor sem že enkrat v nekem listu „Novic" omenil, je to podoba Zime. Nobenega praznika ne obhajajo Slovenci v bistriški okolici tako slovesno, kakor ravno Veli konoč, ki jo uzem imenujejo. Ta beseda menda pomeni toliko kakor „i z zimetf, 5,konec zime". Že dolgo pred se vse pripravlja za veliki dan. Veliko saboto se pišejo pirhi, jagnjeta koljejo, pleča kuhajo in pogače pečejo. Otroci, ki že komaj tega dne čakajo, dobivajo nove oblačila in porodniki si prizadevajo kar narbolj morejo jih razveseliti. Ko] se zarja velikonočnega jutra napoči, je že vse na nogah. Vsak ima nekoliko pirhov v roki pa se igrajo za-nje. Osobitost tega dne je to, da pravijo, da se ne spodobi jesti, ko je solnce že zašlo, zato v vsaki hiši že po peti uri povečerjajo. Po večerji gredo dekleta te ali trne vasi na kak grič ter sede' prepevajo temu dnevu pristojne pesmi. Vse se veseli neskončno veselega dneva. Solnce je palo za milost božjo in tako se konča resnično slovesno praznovan „uzema. Kakor povsod po Slovenskem tako tudi tukaj večer pred Ivanjo po hribih gorijo kresi. Ta navada je zelo stara in izvira iz poganskih časov. Nekteri terdijo, da so ti ognji spomin turških roparskih vojsk. Ko so Turčini se bližali, so *) „Korizemu iz latinske besede quadragesima in iz laske quaresima. Pis. 247 namreč po hrihih nakopičili derv in germade zažgali. To je elo tako berzo naprej iu je bilo tako vse uredjeno, da se je hipoma po celi deželi doznalo, od kje da se bližajo Turki, al jih je veliko ali malo itd. Al to je kriva misel, —kres! so veliko stareji ko turške roparstva. Koren besede „kresaa je v glagolu „kresatia, wkre-i%mu — in kresilo der Feuerstahl, kakor ime boga wPe-runa" v „perima, ,?peretitf, „pereč ogenj" kadar je koža človekova rudeča ia ga peče. Odtod tudi znana pre-šičja bolezen „pereč ogenj". Opomniti še moram pri ti priložnosti, da tukaj, kadar se od svetnikov govori, se ne reče, na priliko, ;,o svetem Petru", rto svetem Jurji" bom to ali uno storil, ampak „0 Petrovi", „o Jurjevi", „o Mi h olji", „o Marti-nji" itd. — Duhovo sem zato izpustil, ker ni nič posebnega o tem prazniku. S temi versticami sem častitim bravcom imenitniše praznike celega leta pri Bistričanih naznanil. Med mitiškirai osebami so tukaj najbolj znane sledeče: 1. Okodlak. Od okodlaka pripovedujejo stare basni, da pride ponoči in spijočemu človeku kri spije. — 2. Kura nt, Bog pijancov. O njem se dosti pripoveduje; neko pravlico sem že v „Novicahu razglasil Pravijo tudi, da ga niso ho-tli v nebesa uzeti; on pa je bil pameteu; vergel je berž svoj plajš za vrata rekoč: „Kdo mi če kaj, zdaj sem na svojem." Pravijo tudi, da je Kure v mescu in da zmeraj meh poteze kovački. — 4. Rojenice ali Vile, velike bele žene, ki človeku v vseh stvareh pomagajo. — 5. Mora #J težka debela žena, ki se človeku z vso močjo na persi usede in ga tako dolgo tlači, dokler ga ne umori. — Žegnanje cerkva imenujejo tukaj „opasilo". Marsi-kter bravec si bo mislil: od kod to ime op asi i o? Razjasniti mu tedaj hočem Pravil mi je stari mož, da še dobro pomni, ko so cerkev na ta dan s konopom, kakor človeka, ki mu je god, opasali. Zato je še navada, da rečejo, kadar gredo komu god voščit, „gremo ga vezat". Prt mertvih imajo tu ravno take navade, kakor po drugih krajih Krajnskega. Ko zvejo, da je v ti ali v kaki drugi hiši kdo umeri, pridejo zvečer sorodniki (žlahta) in bivši prijatli mertvega. Sede za panjem se razgovarjajo in za povečerek kroži večkrat hleb fermentovega*^) kruha in bokal vina. Ko se je že noč nagnila in zvezde so zahajati jele, gre vsak na svoj dom počivat. Drugi dan sprejmijo vsa rodbina in prijatli mertvega v hladno žemljico. Posebno ženske cvilijo brez mere. Ko so ga pokopali, se vernejo vsi in gredo v kako kerčmo si spirat žalost s Kurantovim sadom. Osmi dan so vsi h kosilu povabljeni ter praznujejo „osminou, — Pustimo zdaj mertve in poglejmo kako oni slovenski jezik govore. Bistričani kakor se oni edino imenujejo, imajo dosti čerk ali pismenk, kterih njih sosedje ne poznajo in še težko izgovarjajo, kakor: horvaški c, skoraj v vseh besedah kjer imamo mi c, n. p. peč. — h izgovarjajo skozi nos — u izgovarjajo kakor ti, pa ne v vseh besedah, n. p. diih, klobiik. — o večkrat kakor u, n. p. Bug = Bog, rug =z rog. Se dokaj malih razločkov imajo v svojem jeziku, kterih drugi Krajnci, če so ravno samo pol ure od tukaj rojeni, izgovoriti ne morejo. S tem sklenem ta svoj sostavek in obljubim častitim bravcom, da jih bom še bolj soznanil z narodnimi pesmami in s pripovedkami, kakor sem že enkrat rekel, ako mi Bog ljubo zdravje da, da bom mogel o letošnjih šolskih praznikih, ki pa se v Reki mesec kasneje, kakor drugod začnejo potovati po svoji domovini. Spotoma pozdravljam vse svoje nekdanje ljubljanske součence in jim želim, da bi šolske pra- *) Koren ti besedi je ravno umoriti (latinske Parcae). Pis. **) Pri nas se koruza sploh „fermentau (po laškem formen-t on e) imenuje. .. Pis. znike veselo preživeli. Prosim jih pa tudi, naj bi nabirali pripovedke in pesmi po deželi. Draga domovina naša ima dosti lepega; če se pa to berzo ne zapiše, bi se utegnilo pozabiti. Z Bogom! — Janez Bile, Bistričan, učenec 6. giran. šole.