m: *SK w V % 7 J f V Janez Bizjak Koče naj spet postanejo domovi 145 Franc Ekar Usmerjenost v Evropo 147 Visoki cilji svetovne velesile 149 Jože Dobriik Gorniki brez planinskih izkaznic 150 Silvo Kristan Profesorji gorništva 151 Franc Ekar Vlada pozna probleme visokogorja 153 Vojko Arko Jugovska volja vodi do ciljev 154 Izprašan gornik je lahko vsakdo 158 Smučanje po strmih ozebnikih 159 Tomaž Vrhovec Drugačno smučanje 161 Bogdan Pušnik Sobotni I edo lino 162 Nekoč je bil helismuk,.. 163 Jordan Komac Romantično nočno vijuganje 164 Lama Govinda Romanje h K ai lasu 165 Tone Škarja Nepalsko potovanje z Davo 168 Anton Filipčič Cilj, prilagojen skupini 172 Prečenje Karakoruma 174 Rafko Terpin Cez Planoto 177 Odmevi 180 Iz planinske literature 184 Društvene novice 185 Slika na naslovni stfani: Zimska pot na Stenar Foto~ Igor Maher Planinski vestnik izdaja Planinska zveza Slovenije, 61000 Ljubljana. Dvofakova ulica 9, p.p. 215. Revija izhaja vsak mesec. Ureja uredniški odbor: Marjan Raztresen (glavni in odgovorni urednik), Janez Bizjak, Sonja Dolinšek, Mitja Košir, Edo Kozorog, Silvo Kristan, France Malešič, Dragica Mantreda, Marlen Premšak, Tone Stroj in, Tone Ôkarja in Franček Vogelnik, Predsednik zafožniško-izdajateljskega sveta Tomaž Banovec, Prispevke poSiljajte na naslov Planinske zveze Slovenije. Rokopisov in slik ne vračamo. Tekoči račun pri SOK 50101-678-47046. Naročnina zadrugo trimesečje teta 1991 znaâa 100 dinarjev, posamezna številka stane 35 dinarjev. Letna naročnina za tujino znaša 30 ameriških dolarjev. Reklamacije upoštevamo dva meseca po izidu številke. Ob spremembi naslova vselej navedite tudi stari naslov, in sicer s tiskanimi črkami, Upoštevamo samo pisne odpovedi do 1. decembra za prihodnje leto. Tisk Tiskarna «Joie Moškrič« v Ljubljani k PLANINCI POMETAMO PRED SVOJIM PRAGOM KOCE NAJ SPET POSTANEJO DOMOVI JANE2 BIZJAK V veliki dvorani časopisnega podjetja Delo v Ljubljani je bilo 23. februarja planinsko posvetovanje o varovanju okolja v gorah, ki sta ga pripravila Planinska zveza Slovenije in njena Gospodarska komisija. Pod geslom »Planinci pometamo pred svojim pragom« so razpravljali predvsem o treh vidikih varovanja gorskega okolja: o problemih oskrbe planinskih postojank, smeti in odpadkov, preskrbi planinskih postojank z energijo in čiščenju odpadnih voda v planinskih postojankah. Pohvalno je, da je bila ob posvetu tudi praktična predstavitev nekaterih izdelkov in naprav, ki prispevajo k čistemu okolju, kot so, na primer, sončne celice, čistila brez naravi škodljivih primesi in v naravi razgradljiva embalaža, ki so jih proizvajalci in trgovci natančneje predstavili. - Ob posvetovanju je izšla tudi brošura s tremi glavnimi referati, iz katere z dovoljenjem avtorja ponatiskujemo referat inž. Janeza Bizjaka o problemih oskrbe planinskih koč ter problemih smeti in odpadkov. (Op. ur.) Tako kot v sosednjih alpskih deželah tudi pri nas iščemo tiste oblike gorništva, ki ne bodo obremenjevale ali uničevale okolja v gorah, ki bodo naravi prijazne in bodo odraz človekove kulture 1er njegove naravovarstvene ozaveščenosti. V gore naj hodijo tisti, ki imajo gore radi. Danes pa ni tako: gorski svet je vedno bolj preplavljen z obiskovalci, ki jim gore nič ne pomenijo. V planinskih organizacijah se vedno bolj uveljavlja spoznanje, da bo potrebno zavestno odpovedovanje že doseženemu udobju v planinskih postojankah, če hočemo doseči drugačen, kvalitetnejši, plemenitejši in bolj pošten odnos do gorske narave in okolja. Brez drugačnega obnašanja ne bomo dosegli ničesar, drugačno obnašanje pa je pogojeno z zavestnim samoomejevanjem in samoodpovedovanjem. To ni nesprejemljiv korak nazaj, kot trdijo nekateri, ker se bojijo osipa obiskovalcev; to je iskanje izvirnih vrednot gorništva. KJE SO PROBLEMI?__ Probleme moramo najprej spoznati in priznati, šele potem jih lahko rešujemo. Priznanje problemov je tista stopnja ozaveščenosti, ki presega sprenevedanje, da problemov ni, oziroma omalovaževanje, da problemi niso resni. Veliko škode v naravi in v okolju nastaja zato. ker se marsikdo niti ne zaveda, da dela škodo. V mislih imam dolgoletno volontaristično in graditeljsko evforijo, ki ji je bil glavni cilj večanje zmogljivosti planinskih postojank, nikoli pa se graditelji niso spraševali, kako bo novo delovalo in se vzdrževalo ter kakšne posledice bo prineslo. Analitiki sosednjih planinskih organizacij (Alpe-Adria. UIAA) na podlagi dolgoletnih izkušenj ugotavljajo, da so problemi, povezani z oskrbo postojank ter s smetmi in odpadki, posledica prinašanja dolinskih razvad in navad v gorski svet, ustrežljiv ost do neplaninskih obiskovalcev postojank, ki zahtevajo vedno več potrošniškega udobja in so zato postojanke vedno manj domovi za planince, ki jim služijo kot izhodišča za gorske ture, in vedno bolj gostilne in resta- vracija za tiste obiskovalce, ki jim postojanke pomenijo končni cilj, nadalje razvrednotenje pristnosti in izvirnih vrednot gorništva, pomanjkanje elementarnega človekovega poštenja pri odnosu do narave in okolja ter sprevrženosti vrednostnih razmerij in podrejanja človekovemu samoljubju in koristoljubju. Ugotovitve naših sosedov veljajo tudi za razmere v našem gorskem svetu. Planinske organizacije v alpskem svetu dobivajo novo (ali ponovno oživljeno) vlogo: ne kot servis, ki nekritično zbira zahteve samoljubnih in naravovarstveno neozaveščenih obiskovalcev postojank ter tem zahtevam podreja svoje delovanje, ampak spiritus agens novega, drugačnega in do narave plemenitega obnašanja v gorah, usmerjevalec za izvirno doživljanje gorske narave. Morda se bo kdo takemu načinu mišljenja prizanesljivo ali celo zlobno nasmehnil. Toda eno drži: minili so časi cenenosti, lažne sociale in kratkovidnega gospodarjenja, ko škoda, prizadeta naravi in okolju, ni nikoli imela svoje cene in ko so se velike zablode planinskega gospodarstva socializirale na številne načine KJE SO MEJE RASTI?_ Dolgoletni koncept prilagajanja velikosti in zmogljivosti postojank potrebam najštevilnejšega obiska ob konicah poletnih sobot in nedelj (kritičnih je največ šest do osem sobot oziroma SMETI IN ()I)Pi\l)KE OimSAJMO S SEBOJ nedelj v letu) je pripeljal do svojevrstnega Sindroma; povečane zmogljivosti pomenijo povečan obisk, povečan obisk zahteva nove povečane zmogljivosti. Začarani krog je sklenjen, negativni sindrom deluje. Ponudba s hrano in pijačo je vedno širša in pestrejša, presega nekdanji planinski standard in prinaša vedno večje probleme: • oskrba postojank postaja vedno težavnejša, zahtevnejša in dražja; • vedno več osebja za oskrbovanje postojank (kuhinje, postrežba, pospravljanje, upravljanje in vzdrževanje); • planinski domovi se žal prevečkrat spreminjajo v gostilne in cenene hotele, obseg del in zadolžitev za redno deio postojanke presega amaterske in volonterske zmogljivosti planinskih društev; • široka izbira hrane in vedno več hrane pomeni vedno več pomivanja in pranja, to pa pomeni vedno več odpadnih voda; • široka izbira pijač, predvsem alkoholnih, in neustrezne cene (alkohol je v gorah stoodstotno prepoceni) pomenijo vedno več alkoholizma v gorah z vsemi negativnimi posledicami, ki jih objestne ž i povzročajo; • vedno več obiskovalcev prinaša vedno več smeti in odpadkov, ki vedno bolj ostajajo v gorah, zakopani ali zasuli okoli postojank; • količina, intenzivnost in onesnaženost odplak s kemijo (kuhinje, pralnice in stranišča) niso več obvladljivi; • preskrba z energijo je vedno zahtevnejša, dražja in vedno bolj škodljiva okolju (dieselski agregati), o varčevanju z energijo in o skromnejšem standardu oziroma bivalnem ugodju pa ni doslej skoraj nihče resneje razmišljal. Ali smo sposobni ustaviti in prekiniti ta začarani krog? Ali to sploh hočemo in želimo storiti? OSKRBA PLANINSKIH POSTOJANK Načini oskrbe planinskih postojank so helikopterji, tovorne žičnice, avtomobilski dovoz (za postojanke ob cestah), konji in nosači. Večina visokogorskih postojank se oskrbuje kombinirano s helikopterji in konji, tudi s helikopterji in tovornimi žičnicami. Vsak način oskrbe ima svoje probleme: cena, zagotovljena stalnost, posledice za okolje. Kar zadeva prevoz s helikopterji, se različna planinska društva ne morejo dogovoriti in uskla- diti lokacij za skupno vzletno mesto za določeno območje. Zato ima vsaka postojanka svoje vzletno mesto, kar je nevzdržno s stališča urejanja prostora, ne omogoča nikakršnega sodelovanja, uskladitve cen in časa poletov: nekatera PD so pri tem bolj iznajdljiva od drugih, kar povzroča medsedbojno zavist in očitke. Nekatere lokacije helidromov so nesprejemljive zaradi okolje varstvenih razlogov, ker so na območju vodnih rezervatov. Nered in stihija na področju helikopterskih prevozov nista združljiva z ozaveščenostjo o skupni skrbi in odgovornosti za varstvo našega gorskega sveta. S stališča varstva okolja je s tovornimi žičnicami najmanj sporen način oskrbovanja postojank. Problemi imajo vzroke pri neodgovornosti nekaterih upravljavcev postojank, ki dovolijo prevoz ljudi s tovornimi žičnicami: naslednja faza so želje, da bi tovorne žičnice preuredili za preovz ljudi Tako sproščen in povečan obisk bi začarani krog vedno večjih že opisanih problemov samo razširil. Številne postojanke so dostopne po cestah, ki peljejo prav do postojank in niso zaprte za javni promet. Postojanke ob cestah ali na koncu cest izgubljajo planinski značaj. Prometna obremenjenost takih območij ni več obvladljiva, okolica postojank se spreminja v parkirišča, izginjajo zelenice in travniki, prednost imajo avtomobili, postojanke postajajo gostilne in restavracije. Pri postojankah, dostopnih za javni promet, izginja temeljna funkcija: niso več izhodišča za planinske ture, ampak končni cilj neplaninskih motoriziranih obiskovalcev. Dogovor planinskih društev v okviru kodeksa »Slovenski gorski svet«, naj bo avtomobilski promet ustavljen in zaprt vsaj 500 metrov pred postojankami, ni bil uresničen (razen v redkih izjemah). SMETI IN ODPADKI___ _ Problem smeti in odpadkov ni rešen in je prepuščen gospodarjem in oskrbnikom posa, meznih postojank, njihovi ozaveščenosti in doslednosti - ali pa, nasprotno, neodgovornosti in brezbrižnosti. Nekatere postojanke so glede čiščenja in transporta odpadkov vzorno urejene, druge so zaradi nemarnosti stalno v postopkih pri sanitarnih inšpektorjih. Odstranjevanje odpadkov in smeti je po tabeli, ki jo je pripravila Gospodarska komisija, razdeljeno na odvoz v dolino, deponije ob planinskih postojankah, sežiganje in nerešeno. Podatki, ki smo jih dobiti od planinskih društev in tisti, ki jih poznamo s terena, se večkrat razlikujejo: naveden je odvoz v dolino, v resnici pa bi moralo za mnoge pisati »deponija ob postojanki« ali »nerešeno«. Pri količini smeti posameznih postojank imajo glavni delež smeti in odpadki, ki jih puščajo obiskovalci. Akcija »Odnesimo svoje smeti s seboj« je pokazala in dokazala dobre rezultate. Mislim, da je edini način za smiselno in učinkovito reševanje tega problema. Najbrž pri nobeni postojanki ne odvažajo smeti v celoti v dolino. Zakopavanje in zasipavanje smeti v okolico postojanke, v kraški svet našega visokogorja, je nedopustno in okolju škodljivo. še hujše je odmetavanje smeti po b reži nah in meliščih pod postojankami, v grape in brezna. Cena za odvoz smeti postaja velik problem in huda obremenitev za postojanke Po načelu »kakršen trans p rot za oskrbo, takšen transport za odvoz smeti" mnoga planinska društva oziroma postojanke plačujejo velike zneske za transport smeti do končne postaje, to je do urejene deponije (ne samo do najbližjega kontejnerja). Mnogo slabe volje je bilo, ko so od nekaterih postojank pripeljali smeti v dolino in jih tam pustili: nikogar ni bilo, ki bi naročil in plačal kontejnerski prevoz do deponije. So tudi primeri, ko ni na voljo kontejnerjev in ustreznih tovornjakov. Glede opremljanja okolice postojank in nekaterih počivališč ob postojankah s koši za smeti velja: kdor postavi smetnjak, ga je dolžan redno prazniti in čistiti. Za red in čistočo na poteh so zadolženi upravljalci posameznih poti. Pri tem najbrž ne bo šlo drugače kot tako, da bo moral ceno za odvoz smeti (velja za celotno transportno verigo od postojanke do urejene komunalne deponije) plačati tisti, ki smeti »povzroča« oziroma pušča. To torej pomeni, da bi morala biti ta cena vključena v ceno storitve postojanke (prenočišče, pijača, hrana) Nihče ne bo za druge plačeval stroškov! Nedvoumno stališče pa je: vse smeti morajo dosledno na komunalne deponije v dolinah! Gore niso mesto za skrivanje naših odpadkov. KAKO NAPREJ DO LETA 2000? Negativnim trendom, ki vrtoglavo rast s pojmom več izzivajo vedno novo širitev v še več, se ne bomo mogli izogniti brez omejevanja in zmanj- \ £f SMEH IN £ £ ODPADKE d • ODNASAJm-% S SEBOJ ^ t/S sevanja nekaterih dejavnosti. Manj problemov bo šele, ko bo manj vzrokov zanje. Ne smemo pozabiti, zakaj hodimo v gore in kaj nam to pomeni: iskanje drugačnosti, sprememb, presenečenj, doživetij, spoznanj, zavestna odpoved dolinskemu načinu življenja, zaradi česar je vsak samoumevno pripravljen na skromnejšo prehrano in skromnejše bivanje, zavesten hoten fizični napor z istočasnim iskanjem duševne sprostitve ter premišljevanje in pogovor s samim seboj (kar je popolnoma pozabljena vrednota gorništva). Gorništvo je predvsem pešhoja. ne vožnja z avtomobilom, dokler gre. Postojanke naj bodo odraz planinskega standarda (skromnost, domačnost, prijetnost). Postanejo naj spet domovi za planince, kar pomeni zavetišče v izvirnem smislu, in izhodišča za gorske ture. Brez iskrenosti odnosov do gorske narave ne USMERJENOST V EVROPO l/se politične stranke, kolikor jih je zdaj v Sloveniji, so si ne glede na svoje ideološke usmeritve enotne: naša republika se mora gospodarsko približati Evropi in se vključiti vanjo, da ne bi ostala na njenem obrobju. Slovenska planinska organizacija, ki se je po lanskih političnih spremembah pri nas odločila, da bo ostala nadstrankarska organizacija in se bo v konkretnih za PZS zanimivih akcijah povezovala s katerožekoli stranko, je že dolgo v Evropi. Na podlagi rezultatov in društvenih povezav lahko ugotovimo, da je slovensko planinstvo Evropo že zdavnaj doseglo in se popolnoma enakopravno vključilo vanjo tako po kakovosti kot po kvantiteti organiziranosti. To še posebno velja za vrhunski alpinizem, gorsko reševal- no službo in mednarodne komisije, kjer je slovenski glas upoštevan in cenjen. Medtem ko je status slovenskega planinstva (ali gorništva) v tujini, se pravi v Evropi, popolnoma jasen, si moramo planinci v lastni domovini po starem načelu, da ni nihče prerok v lastni domovini, tak status šete izboriti. Dokazovati bomo morali, da je planinstvo v Republiki Sloveniji najpomembnejši nacionalni šport, ki ga ni bilo treba nikoli podpirati z zrežiranimi akcijami in močnimi denarnimi injekcijami. Nobene prisile ni bilo nikoli treba, da bi se Slovenci in z njimi tudi številni drugi prebivalci naše republike ukvarjali s to dejavnostjo, podatki pa kljub temu zgovorno dokazujejo, da vsak drugi človek s sončne sfrani Alp zahaja v gore. kjer je urejenih skoraj dva tisoč kilometrov planinskih poti in kjer stoji več kot 30 izrazito visokogorskih postojank. Nam planincem iz alpske republike Slovenije se aktualni politiki ni treba prilagajati: naša usmerjenost je že skoraj sto let evrop- Franc Ekar bo mogoče nič spremeniti. Sprememb tudi ne bo brez zavestnega samoodpovedovanja pri obnašanju in navadah, ki so razvrednotile planinski standard. Navajam povzetek najpomembnejših stališč, konceptov in usmeritev za gorski svet, ki so jih sprejele UIAA (osnutek protokolov za leto 1991), avstrijski in nemški Alpenverein, Alpenverein Južne Tirolske, skupnost planinskih organizacij Alpe-Adria in Evropski svet. • V gorah ima ekologija prednost pred ekonomijo; posegi v naravo in okolje morajo biti ovrednoteni, ekologija ima svojo ceno, ki jo mora upoštevati ekonomija; • drastično zmanjševanje udobja v postojankah (manj ponudbe in manj porabe) ob ustrezni stalni akciji v javnih medijih (TV, časopisi); • nobene nove postojanke; • zmanjševanje standarda postojank v preprosto ponudbo in osnovne potrebe; • odvoz smeti dosledno v dolino; • sanacija sistemov odpadnih vodà; • zmanjševanje energetske porabe; • nobenih novih poti; • obstoječe ceste do postojank so samo za oskrbo postojank in za odvoz smeti, vsak drug promet je izključen; • postojanke morajo dobiti prvotno funkcijo -dom in zavetišče za planince; subvencionirane so le tiste, ki takšno funkcijo ohranjajo in obratujejo v smislu okoljevarstvenega koncepta: gostilne je treba črtati s seznama planinskih postojank; • nobenega povečevanja zmogljivosti postojank in nobenega povečevanja udobja; • zamenjava dieselskih agregatov z drugimi viri (sonce, veter, plin); • izključitev vsakega motornega prometa iz krajinsko kvalitetnih alpskih dolin. SLOVENSKE GOBE DO LETA 2000 Planinske postojanke so izhodišča za planinske ture, so domovi za pristne planince s skromnejšim planinskim standardom. Takšno prevrednotenje postojank narekuje omejevanje ponudbe iz dosedanjega preširokega izbora na najnujnejše storitve, ki pa so zato kvalitetnejše in specializirane po posameznih postojankah. Probleme oskrbovanja je mogoče zmanjšati (vendar ne popolnoma odpraviti) s skromnejšo ponudbo v postojankah, drastičnim krčenjem širokega izbora hrane in pijače, specializirano ponudbo (ena vrsta hrane), postopnim izločevanjem alkoholnih pijač (izjema je le pivo), izločevanjem hrane, ki je težka za transprot, v postojankah pa zahteva shranjevanje v hladilnikih in zmrzovalniti skrinjah (sveže meso), energetskim varčevanjem, ki je mogoče le ob pripravi preproste hrane, in zmanjšanjem količin za transport, kar je mogoče le pri skromnejši ponudbi. Ne prezrimo dejstva, da je v gorah čedalje več ozaveščenih obiskovalcev, ki so se pripravljeni odreči sedanjemu udobju, da bi ohranjali naravo in zdravo okolje. Zakaj ne bi smele v postojankah zvečer goreti sveče in petrolejke namesto žarnic, ki jih spremlja ropot in smrad dieselskih agregatov? Zakaj v naših postojankah ni mogoče urediti posebnih prostorov (znanih povsod po Alpah), v katerih si planinci sami - za veliko skupno mizo - skuhajo in pripravijo hrano, ki so jo prinesli s seboj? Obseg oskrbe postojank je tudi s takim načinom manjši. Problem smeti, odpadkov in odplak je mogoče zmanjšati samo s skromnejšo in glede izbire zoženo ponudbo. Učinkovitega varstva gorske narave ni brez zmanjšanja porabe vode v postojankah (kuhinje, pralnice, stranišča) in zmanjšanja količin onesnažene vode To bomo dosegli s preurejanjem sanitarij v sisteme, ki ne onesnažujejo podtalnice, zmanjšanjem porabe vode v kuhinjah. kar je mogoče le s skromnejšo ponudbo v hrani in pijači, zmanjšanjem pomivanja posode s preusmeritvijo na kartonski pribor (krožniki, kozarci) za enkratno uporabo, ko je namesto pomivanja potrebno vsakodnevno kurjenje tega pribora, kar pomeni dodatni energetski vir (na primer za pripravo tople vode), vsi, ki ne verjamejo temu predlogu, pa naj pomislijo na različne gasilske veselice, sejme in podobno, kjer vso hrano (golaži, hrenovke, enolončnice) in pijačo servirajo v kartonskih krožnikih in kozarcih, česar nihče ne pomiva, nadalje z izločanjem kemičnih sredstev za pomivanje v kuhinjah postojank in ukinitvijo pranja posteljnine in perila v vseh postojankah (nikjer v Alpah v postojankah ne perejo posteljnine). Posebna oblika odpadkov in onesnaževanja gorskega sveta so dotrajane, obtolčene in zarjavele table. Posebno v visokogorju jih nihče sistematično ne nadomešča z novimi. Čeprav je predpisano in sprejeto, kakšne so lahko planinske informacijske table (rdeče z belim napisom), ob cestah še vedno gledamo neprimerne oznake za postojanke v obliki kičastih in realističnih upodobitev koč. Nikjer v Alpah ni zaslediti take oblike informacijskih tabel, zato je prav, da jih tudi pri nas izločimo. VZGAJANJE IN OZAVEŠČANJE___ Problematiko smeti in odpadkov skušamo reševati tudi z ustreznimi opozorilnimi tablami, nalepkami, plakati in vzgojno-izobraževalnimi ak- cijami. Pri tem je pomembno, da opozorilne table (kovinske, lesene) ne smejo biti prevelike (15x 15 do 20 X 20cm), sicer so lahko same vir onesnaževanja okolja. Postavljene oziroma pritrjene naj bodo znotraj in zunaj postojank, na počivališčih ob planinskih poteh in studencih, barvne kombinacije pa naj bodo atraktivne, na primer rjava, bela in zelena, zelena, modra in bela ali rdeča in bela. Ob tem seveda ne smemo pozabiti stalnih šolskih izobraževalnih programov, stalnih TV spotov, rednih radijskih oddaj, množičnih akcij, kot je na primer »očistimo slovenske gore«, razstav in drugega. NAJVEČJA LETOŠNJA SLOVENSKA ALPINISTIČNA ODPRAVA VISOKI CILJI SVETOVNE VELESILE V Nepal je 15. marca odpotovala glavnina slovenske alpinistične odprave, ki namerava v več navezah priplezati na več vrhov Kangčendzenge, katere glavni vrh je tretja najvišja gora na svetu (8586 m). Ta odprava je osrednja akcija slovenskega vrhunskega alpinizma v letošnjem letu. Odprava ima nekaj ciljev najvišje kategorije, dovolj velik pa bi bil že samo vzpon na glavni vrh. Sedanja slovenska odprava pa je tako močna in za sedanje razmere tako številna, da gre pravzaprav za več mini odprav, združenih v eno veliko odpravo zaradi nižjih prevoznih in transportnih stroškov, Kangčendzenga (8586m), tretja najvišja gora sveta, ima ob glavnem vrhu še tri stranske; Južni (8481 m). Srednji (8474m) in Jalung Kang (8505 m), v soseščini pa je še Kumbakarna ali Jannu (Džanu, 8710m). katere Vzhodni vrh (7468 m) in vzhodna stena sploh še nista bila Štirje vrhovi Kangčendzenge. na majhni sliki pa Vzhodni Džanu preplezana. Tudi Kangčendzenga ima v južnem grebenu Južnega vrha še nerešen problem najvišjega razreda. Tako si je sedanja slovenska odprava »Kanch 91« zastavila naslednje cilje: opraviti prvenstveni vzpon po 2800 metrov visokem južnem razu na vrh Južnega vrha, prvenstveni vzpon po vzhodni steni in prvi vzpon na vzhodni vrh Džanuja, prvi ženski vzpon na svetu ter prvi slovenski (in jugoslovanski) vzpon na glavni in srednji vrh. Če bi našim alpinistom to uspelo, bi bil to za Slovenijo dvanajsti osemtisočak. O vzponu na glavni vrh nameravajo posneti tudi film. Odpravo na Kangčendzengo vodi Tone Škarja iz Mengša, člani odprave pa so Jože Rozman iz Tržiča. Ljubljančani Robert Držan, Marija Frantar, Bojan Počkar, Vanja Furlan, Dare Juhant in Viki Grošelj, Marko Prežel j iz Kamnika, Uroš Rupar iz Loga nad Škotjo Loko in Andrej Štremfelj iz Kranja. Zdravnik odprave je dr. Damijan Meško iz Ljubljane. SLOVENE %edm0t0gne) Kako nevarni so plazovi?_ Na lanskoletnem mednarodnem tednu turnega smučanja v Italiji so udeleženci pripravili deklaracijo, s katero pozivajo evropske službe za opazovanje snaga In plazov (S SP), naj se končno že zed In ij o in uvedejo enotno ocenjevanje nevarnosti plazov. Ocene so trenutno v različnih državah različne, tako da med uporabniki (smučarji v zimsketn turističnem boomu. alpinisti in turni smučarji) nastajajo nejasnosti. Kot kaže, so možnosti za poenotenje, saj je letos zasedanje SSP. na katerem bodo poskusili doseči soglasje. HRIBI NAD BAČO IMAJO STO ČEDNIH LIC ČEZ PLANOTO (28. 10. 1989) RAFKO TERPIN_____ Sedem je proč. Prvič vlečem tri nožni k iz nahrbtnika, Nad zgledno olepšano cerkvijo so še vse trave mokre. Rože se bude. Na pokopališču je že mnogo postorjenega. Ženska s cekarjem in motiko prihaja. Najprej si bo vse dodobro ogledala. Vsi sveti so pred vrati. S Slapa sem se povzpel po bližnjicah; ugibal sem jih sproti. Ponujen jesenski hlad me je pobožal z ugodjem. Omelovje v megli. Na travnikih pod vasjo se me je dotaknilo čisto jutro. Napovedalo seje že sonce. Med strehami se je v krošnje razprla jesen. Bregovi so se odkašljali, naklonjeno so se otresli bledice in se čvrsto, hladno barviti, pognali kvišku. Dolina se je naredila! Stotero izbranih Kosmačevih besed se je iz belega dremeža spotegnilo v nebo. Tja do Kanina in Krna. Prva današnja podoba: mokre trave rojevajo mokre barve V vsakem hladu je moč najti gorkoto. Mnogim stvarem se je mogoče prepustiti kar tako - brez besed. Sladko je, če pridejo malenkosti v vsakdanjost, ne da bi vedel zanje. Stopijo predte in že imaš opravka z njimi. Pograbiš jih: O, živjo, a tu ste! - in jih vpleteš v svoj dan. Da se drobižu reče bogatenje naših dni, je slast poznejšega spoznanja. Na poti smo vedno te popotniki. Gledam jo, sličico na svojih kolenih; hribi so prelilasti, zelene so preveč pomladne, strehe presuho rdeče, megle preveč preprosto modre, pločevinasta streha na zvoniku pretrdo karmi-nasta... a dolina je med hribe ujet spotegnjen svet - in v njenem dnu poje Idrijca. SPOČETE TREBUSARSKE RAZSEŽNOSTI Zabredem čez travnik do bližnjice, po njej na cesto. Začne se dolg, enakomerno tekoč klanec proti Planoti. Za menoj po znanem redu raste sončno jutro. Megle se kodrajo z bledim zlatom. Trdo zastavljeni grebeni se rojevajo V ogenj, med njimi vstajajo - prav leno - sence. Pod cesto se v drevju tišči navidez mrtva hiša. Roče so se skrile za obronek in v krošnje Odcep na Goro me danes ne vleče. Zavije m proti Pečinam. Cesta se poigrava s strmo dolino, ki se gladko usmerja proti vasi na planoti. Pod Kobilnikom dolina zravna svoje dno. sveže zelen travnik se zaleze pod mrkast gozd. Lesena kajža se ozira čez reko. V klancu nad njo je opustel kmečki dom. Kobilnik sije v novi obleki. Posebej si zapomnim rezljana vrata. V rdečem kostanju gori sončev ogenj, Raztreslo ga je že naokrog. Na asfaltnem robu nad hišo se moram ustaviti. Podstavim si zložljiv trinožnik, skicirka mi pade v naročje. Z jutranje strani ja zraste! dan. Domačija "Na kabivnku« ima zase bolj popoldansko sonce. Zjutraj jo obhodi le nekaj žgočih pramenov. Zidovi se vtapljajo v sence, v tej uri so najgostej-še. V varstvu bližnjega gozdnatega kovka si je dom navzel le pisanih draguljev. Cesta ni bela kot nekdaj. Kobilnik živi od radodarnosti ogromnega kostanja. Navznoter in navzven se pogreza svet. Posamezne tepke stopajo iz teme gozdnih robov. Njive in travniki nedorečeno izginevajo, K Idrijci. Za reko so prepadni gozdovi pod S kopico. Za temi so spočete trebušarske razsežnosti, V pošev zamrenjenih in žarkasto ogretih svetlobah je vse polno starih, zgovornih minljivosti. Tu, pred seboj, sem ohranil le staro češnjo, potreseno s temno rdečim listjem. Bom še kdaj gledal vse to? Se bom še kdaj ob koncu oktobra namenil sem čez? Morda bom še deset let lazil po govcih - torej imam še deset oktobrov. Bo v vsakem od njih kakšen sijoč dan? Vprašanja so tečna in ničesar ne povedo Namigovanja so živa zoprnost. Iz mimo vozečega avtomobila mi potrobijo. P oni kav ci? Pomaham jim. Po ozkem žlebu se cesta vzpenja v vas. Tod se Pečine speljujejo k Idrijci. Živahno jutro je. Na travniku gospodar bližnje Pravice stresa gnoj. Na osojni strani je kar hladno. Zlahka naveževa pogovor. Pravi mi. da imata njegov dom in rod hkrati za seboj tristoletno zgodovino. Lepo je spoznavati stvari, ki se včasih zde le predaleč. Tudi brskati za njimi je svojega denarja vredna draž. Zanimivo je pri obnavljanju starega doma ugotavljati, kakšno podobo je imel nekdaj. Duh se uči od oprijemljivega Povezani s preteklim lahkotneje segamo v prihodnost, Spoštljivost raste s poučenostjo. Spustim se skozi sončno vas. Spomenik, tovarniški obrat. Cerkev sv. Mohorja in Fortunata najdem tam. kjer jo je pričakovati - na griču južno nad hišami Travniki so potreseni z gnojevko. Mnoge hiše so pozabile na darove stare Planote. Iz obcestne gradbeniške kulture (gre mi v nos) jo navižam povprek na sever, k Brdarju. OBILJE MODREGA MIRU Brdarjev aii Podgornikov svet je pregleden v širokih zamahih. Skiciram na strnišču prostrane koruzne njive: zeleno vijugav plitev dol, obrobljen z nepokoše-nimi brežinami in čespljevimi drevesi. Lipovi obronki. Za njimi strnjene bukve. Na obrobju videnega vaške strehe, svetla pročelja. Pečine. Glasovi, Obilje modrega miru. Na severno, na baško stran me speljejo koruzne vrste. Cez asfalt skočijo na belo cesto, po njej med hišo in štalo v gozd. Trdna in mogočna je Brdarjeva hiša. Nekdaj je bila krita s skrilom. Bajta ob cesti je že več let podrta. Pred črnimi smrekami za dolino je nekaj temno rdečih češenj. Strešno sleme sili v nebo. Vrhovi so beli. Žabniški Kuk z Voglom: koruzno strnišče vodi tudi nanj. Nebo in njiva obvladujeta pogled. 178 Čez tihe' trave se pod gozd pretaka jesen. Nekaj praproti se bliža bukvam, breze in hrastje stoje bolj ob strani. Cesta se žene v kratek breg. Na Kalu ogovorim starca. Z njive prihaja. Vso bližnjo in bolj odmaknjeno okolico mi razloži, kup imen mi naklati in še svetuje mi, kam vse bi se od tod dalo iti. Saj, čez Ostrožnik pa po Šuštarjev! in Vilševi dolini v Zagomilce jo bom skušal prav kmalu potegniti. Obljubim Spomladi najbrž. To pot grem mimo Zagomilc po južni strani, čez Kolovrat hočem v Jerovco. Do Zagomilc je blizu. Cesta je hribovska. Trdo se srečuje s podplati. Dolina me sprejema v opoldanski luči. Moški z lenčerico odhaja v les. Vrne se nekaj korakov in mi obilno pripoveduje 0 Afriki, Libiji, Italijanih, Angležih, o davnih vojnih dneh. Je mogoče, da živi vsa leta s svojo vojno na duši, tu, pod gozdnatim Kukom, pod Gomilco. ob robu kratkih njiv, v srcu zelenega? Zgovoren je. Le stežka se odtrže. Nad hišo, polno jo ogreva sonce, sedem k delu. Naglo! Naglico imam rad. V bežanje potez se včasih nalovi kaj čistega. Zgodi se, da je beseda nevede pravilno izgovorjena. Črte, potezel Črte so poti prek belega, barva je lahko njihova obleka. Pred pragom brezzob droben moški pospravlja obletelo listje, Z grabljami in rokami ga spretno trpa v listnik. Ob koncu ga prav mladeniško zadega na rame, stopi nekaj korakov do odprte steljnice in štircne breme v temo. Kmalu nato je ob meni: ustavi se tri korake stran. Potlej seveda odveževa žakelj in se sproščeno pomeniva o vsem, kar človeku na sobotni dan privre pod pokrovko. Naraven in neznansko vljuden je. Pohvali me, da iz mojega dela še nekaj bo. Pove mi o sosedih, o kmetovanju... Pove mi o hruškah, ki so letos dozorele kar na drevesu. Zdaj vse mehke cepajo v listje. Nabral bi mi jih. vendar je umazanih rok. Ja, trzne ves razsvetljen, v vežo gre ponje, tam jih je od zjutraj pobranih cel pehar. Komaj ga zadržim. Preden se oprtam, res skočim pod drevo in si vzamem nekaj sadežev. Debeli sršeni se pasejo na njih. Čez Kolovrat je do Je rov ce blizu; ob vozni poti srečam le dve prazni hiši. V sami Jerovci, prastarem zaselku dveh močnih kmetij, je praznota z umetnimi barvami preslikala obraz. Stare Jerovce ni več Duh njene, v naše dni zamaknjene prvobitne kmečke zgodovine je nekdaj pretresal do obisti. Z menoj je bilo zmeraj tako. Jerovca me je mimogrede prestavila nazaj, pa tudi na trdno. Čudodelno me je odmaknila običajnim slikam, ki jim je težko uteči. Skozi koprive sem prebiral vrezane letnice, znamenja, ki so jih hlapci vre-zovali v vrata, oslepele niše, prhke škope pod ddplarjevim slemenom, sledove rdeče rjavih poslikav na bahavi kašči, pomenljivi sklepnik sredi očrnelih vrat. Jerovca je bila neskončno doher košček tega gorskega sveta. Sledovi njenih gospodarjev in hlapcev so sodili zraven. Vse bi se moralo tam, prav tam, po naravni poti povrniti v zemljo kar tako: zgniti, splesneti. izginiti v čas. Kaj je pravičnejšega? Današnja Jerovca je pometena, S kmečke mize so umaknili hlebec in nož. v dlan so pogrebli mrve. Turistično plehko, Bog se je obrnil v steno. Spodnja hiša se nevajena koplje v soncu. Mlaka v dolini je zasuta. Vrba, tepke, ograjena živinska pol k vodi, vse je zbrisano z obličja. Kje je stal hlev s širokim slamnatim opažem in vklesano letnico 1774 na vogalnem kamnu, ni slutiti. Kje je zagreben gosposko opremljen vodnjak? Popisano ploščo so menda spravili. Svet je poravnan in zglajen, zdaj-zdaj se bodo v tišino Gorskega Vrha jele zgrinjati ljudske množice. Nad hišo se je tja proti gozdu gladko zarisala cesta. Prej sem kot tujek videl le električni kabel; bil je prav nerodno potaknjen čez star pajčevinast omet. Danes čutim stroje, ki so podirali drevje, orali grbine, zasipali, gladili cesto... Glasovi motorja na zagomitškem koncu so me vrgli pokonci. Zaprl sem skicirko. Dovolj mi je drugačnosti. Vržem se v dolgo senožet nad še stoječim kozolcem. Vzpenja se v tekočem loku. Tam je zato. da se človek lahko ozre; Čez travnik potegnjena sled gre med strehe in sinje modre hrbte. Vsa Planota pojema k Idrijci. Svetovi z druge strani reke so tudi del moje resničnosti. Vrh košenine prečkam vozno pot. Spustim se v Graheljnovo dolino. V njej je lepo urejena nova planina. Lese so odprte, živine ni več. Po črtasto shojenih bregovih rde šipkovi grmi. Tiho je. Sončno je. V osoji se skrivajo trpki ostanki vojnega pogorišča. Do Črva je kratek vzpon. V zadnjem klancu me ob poti spremljajo podivjana češpljeva drevesa. Spomnim se: prvič, pred vsaj dvajsetimi leti, so se pred hišo lovili otroci. Umaknili so se v varstvo priprtih vrat, ko me je zagledal prvi od njih. Cel grozd otroših glavic. Ko sem stopil izpod dreves, so šklopnila vrata. In bii sem spet sam .., Zakaj? Samota najvišje ležeče domači- je? Širina sveta, ki človeka utrjuje v skromnosti? Privzgojen spomin na bližnji ogenj? Bil je lep dom: nadstropna hiša. ogromen doplaF tik ob njej, neznansko obsežen velban hlev z mostom in skozi Streho utrli m dohodom na šupo. Zajetje nezanesljive vodke. Vodnjak z letnico 1841. Na portalni prekladi je še danes mogoče prebrati: št. 50, 1877, Cerv (hišni priimek, ime je nerazločno). KOJCA SE JE ŠIROKO USTOPILA Nekaj metrov nad propadajočo hišo se odpre tudi Baška dolina (970m nad morjem). Vsa bližnja in svetla je pod belimi vrhovi. Zaljšajo jo s soteskami opredene grape. Vmes so rovti in lazi. Rodica in Črna prst sta se vpečatili na visokih tronih. V treh si ogledujemo s slikovitostjo trpinčeno Bačo, Modro je porisano z dolinami, V njih vre, bije, klije in ždi življenje, Doline po Planoti so plitke in na sonce odprte. Vse tečejo k Logarščem in proti Mostu. Ostanek pradavno-sti so. Idrijca, Bača, Soča, Tre buši ca, Kanomljica, Ho-tenjščica se mi vidijo mlade dekle. Prešerno so se pravkar zagnale in nakodrale Rovtarijo. Kraji so mi znani. Vem, kje je treba prekobaliti plot. Skozi leskovje v gozd in na kratko do Lukmana. Ostanki skromne domačije lezejo v tla na prevalu ob hribovski cesti, ki se od tu začenja lahkotno spuščati v Bukovski vrh, da nižje toliko drzneje zdrkne v Žrelo pod Bukovim, Mimo predelanega Štravsa in sosednjega Pirca stopim na najbolj mikaven in odprt del grebena proti Žrelu. Za njim je v strmino zataknjeno Bukovo. Kojca se je široko ustopila. Pod nogami mi sijejo trave. V dnu Kozarske grape se v prve popoldanske sence ovija Idrijca. Bača ima sto čednih lic. Kako naglo je soncel Na sivih vzhodnih obzorjih Čisti himalajski bazni tabori Pred šestinosemdesetimi leti je A. F, Mummery, začetnik modernega gorništva, prečil dolino Rudiamir-Pal in prestopil prelaz Mazeno. Verjetno je btl prvi Evropejec, ki je hodil po zgornjem delu le doline, Svojim prijateljem je pisal, da je dolina nenaseljena, vendar lepa, saj v njej rastejo drevesa, grmovje in nešteto rož. Lansko poletje je skupinica alpinistov, med katerimi te bil tudi Chris Bonington, Sta po Mummeryjevih stopinjah, da bi za britansko televizijo posnela tilm o zgodovini gorništva v Himalaji. Zdaj je ta dolina naseljena, tam živijo Diamiri, njihova terasasta polja so pripeta na gorske strmine, njihove koze in goveda se pasejo po višinskih pašnikih, Odnašanje kurjave \z gozdov in premočna izraba pašnikov povzročata probleme, ki so tako zamotani, da |ih že ne morejo razreševati gorniki, ampak fih poskušajo reševati gospodarstveniki, tudi iz tujine. Skupinica gornikov in snemalcev je tako lansko poletje prišla v bazni tabor v vznožju Dlam irske stene Nanga Parbata, ki je na gorski trati poleg ledenika, To poletje je biio v Diamirski steni enajst odprav, nekatere od njih pa so tam pustite svoje posetnice: prazne škatle z imenom in naslovom dr. Karla Herriigkoferja. druge z natančnimi oznakami švicarsko-italijan-ske odprave, zatem na norveško odpravo na Nanga Parbat naslovljena pisma in drugo pošto ter oznake bolgarske odprave. poleg tega pa še ovoje paketov s korejskimi, nemškimi, francoskimi in italijanskimi napisi. Nekaj zoglenelih kupov je kazalo, kje je kdo zakuril ogenj in potem kar tam pustil ostanke. Največ odpadkov pa so obisko- vale? preprosto kar zmetali proč. Skupinica alpinistov in snemalcev je tako tam pospravljala, vezala skupaj, kurila ali zakopavala smeti: deset velikih zabojev, vendar vsega še niso pospravili. Pravzaprav sploh nr veliko dela. da bi bil tabor pod goro vedno čist, Zaželeno je seveda, da bi pred vrnitvijo v dolino ob koncu odprave vso prazno embalažo vsak pospravil v vreče ali zaboje in spet odnesel s seboj. Če ni boljših možnosti, da bi odpadke odstranili, naj bi jih zakopa Vi nekje ob taboru, kar ne bi smelo nikomur povzročati nikakršnih težav Tako bi drugi obiskovalci prišli v (vsaj navidez) čisto gorsko okolje. Toda čeprav je treba storili tako malo, da bi bazni tabor pustili čist, je zelo verjetno, da je v vseh baznih taborih pod himalajskimi gorami in na drugih prostorih, kjer se pod temi gorami pogosto ustavljajo alpsnistfčne in trekrnške skupine, enako kot v baznem taboru pod Diamirsko steno Nanga Parbata Verjetno ni nobene potrebe, da b» pošiljali pod himalajske vrhove posebne čistilne odprave. Vsakdo, ki gre v gore, mora odstraniti lastne smeti, Če pa bo vsaka odprava poteg svojih smeti odstranila še nekaj tistih, ki so ostale od prej, bodo gore kmalu spet čiste, S tem bo vsakdo pokazal svoje zanimanje za okolje, kar je nujno potrebno, če hočemo ohraniti gorska območja po svelu, Skoraj vsaka alpinistična ali trekinška odprava je bila v preteklosti vsaj nekoliko kriva, da je zdaj stanje takšno, kakršno je, pa najsi je v stent pustila samo fiksno vrv in višinski tabor ali pa pred vrnitvijo v dolino ni naročila kuhinjskemu osebju, naj dobro posprav* bazni tabor. V prihodnje mora brti drugače, kajti obremenitev gora in gorskih območij je vse večja. se čistijo prehodi. Barve zamirajo, svetlobe se rojevajo. Svet barv se spreobrača v svet svetlob. Le nebo se upira sencam. V bežno podobo zalovim Pirea. V pustem, nerodovitnem grebenastem kuclju za strehami se tre toplih nadihov. Čez široke trave so zastavljene vse poti. Splašena srnjad poleti ob robu maiinovja. Obronke so razkopali merjasci. Mrknem s sonca v senčni hlad proti Žrelu. Strmina starih košenic je popolna. Prav rad se ustavim nad nesrečnim Serjunovim pogoriščem. V dvojnem kamnitem okvirju se drenja pisan pušeljc raznoterega drevja in grmovja. Mrzlo je. Od vsepovsod bleja vame trop ovac. Le koliko je mladih, tenko oglašajočih se živalil Kojca je tršata, krvavo rdeča baba. Vse sonce bo popila. Porezen odpušča vse. POGLED JE ŠIROK, VISOK, GLOBOK Delam. Prsti me ne ubogajo več. Naboj pojema, čas priganja. Brkljam po škatlici. Venomer le iščem prave barve. Kdo bo pa slikal, si glasno govorim. Kadar najdem primerno, so v Kojci že druge luči. Raje poglejmo, se prepričujem. Serjun že sodi k zaselku Lipete. Prav blizu je v hud klanec vkopanih nekaj zgovornih poslopij. Pastir leži v travi. Vznak. Roke si je podložil pod glavo. Mir mu valovi nad dolinami. Najin pogovor je zato spokojen. Radi se selimo v Stare čase. V trenutku jih ozaljšamo s pentljico in že jih objokujemo. Treba se bo vrniti. K Idrijci se namenim prek Polic. Za Seljakom me čaka senčna stran hriba. Pogled nazaj je skok v sončni opoj. Sončeva baharija. Senožeti nad Štravsom, gozd pod njim, vse prehaja v čisto žarenje, brnenje, ki ne more trajati. Skozi priprte oči se reže ozki pramen luči, nanaglo vrženi čez poravnan Se-Ijakov kot. Zeleno se udinja večeru. Ženska v zelniku prebira glave. Seka najlepše. Polna vozica se jih beli pod starim zidom in zbledelo fresko. Pot v gozd pod Degarnikom se stisne v stezo, steza v stezico. Nekajkrat jo lovim spodaj in zgoraj. Skušam ji slediti s pametjo, dobro oko je premalo. Vmes skočim na izpostavljen ozek rob nad prepadi Kozarske grape. Kojca in Rodne se držita za roke. Žabže so si vzele v zadnji vzdih pojemajoči del doline. Laharna je vsa obpotna. Za gozdovi in ovinki ob Idrijci čaka Reka. Čez zvonik Šebreljskega Sv. Ivana se na vse konce odmika polnost brhkega popoldneva. Lahko bi začul zvonove. Stezica se obrne navzdol. Stara zaraščena senožet. Žgečkljive visoke trave. Kljuke. Ostanek podrtih svisli. Od tam se vleče opaznejša, s kamenjem posuta pot, užrta v svet. Spodaj je voznik. Čez bistro Poličnico in skozi Zaslaf se odpočito spotegne za poiiški Kres. Pod suhimi Poliškimi Krnicami je vzet konec s travo porasel kolovoz. Izza borovega Kresa se malo nižje odpre ljubo poliško polje. Vedno je nekam spodbudno zeleno. Za strehami se začno travniki, njive in pot, ki je v zeleno objeta bela črta. Sledijo ji kozolec, kapelica, njive, lipe. Marijina cerkvica (obdana z lipami in gomilami), okrogel Home na levi. Pogled čez travnike tišči k sebi reko in grapo. Pogled je širok, je visok, je globok. Kolikor upam oči odpreti. Oči, oči nesejo v svet. Četrta popoldanska ura je. Ob koncu oktobra. Sence so segle do dna, čez vode. Že lezejo proti Ravnam, Lazcu in Plužnjam. Jutranje megle dopuščajo sanjavost, večerne sence nobenih. Le mir ponujajo. Iz tesni se razrastejo, spokojnost raztrosijo. Barve se uklonijo lučem. Luči se utrnejo. V večer se za kratek čas potuhnejo poti. ©(đtnfiKi^/fl Pohodništvo in kartografija_ Da je za pohodnike, še posebej za planince, vse bolj pomembna dobra in najnovejša kana, ni potrebno več utemeljevati. Planinska kartografija se je v naši zavesti že udomačila. Nekoliko manj smo lahko zadovoljni s kartografsko kulturo - od poznavanja znakov (branja kart), orientacije, izračunov potrebnega časa, spoštovanja kart itd. do njenih fines in posredovanja ugotovljenih napak, ki smo jih opazili. V kartografsko kulturo uvrščam tudi zavest in potrebo uporabnika, da uporablja najnovejšo in ne več let staro karto, kajti s tako karto je hoja nezanesljiva; zastareli podatki lahko zavajajo. Vemo tudi, da karta ni dnevni časopis, da od zasnove do tiska in njene distribucije mine od nekaj mesecev do enega leta ali več. Poleg tega časopis objavi le tisto, kar njegovi novinarji zvedo (in še pri tem nastajajo napake), mnogi dogodki preteklega dne pa ostanejo nezabeie-ženi. Na karti pa bi moralo biti vse. kar prenese merilo in zahteva njen namen Vendar kartografi nimajo na terenu niti enega profesionalnega poročevalca! Če še sami niso pohodniki in ljubitelji gora, lahko na karti marsikaj izostane. Ce pa bi karto hoteli dati v preveritev poznavalcem na terenu, bi se čas do izdaje zavlekel v nedogled. To torej tudi ni optimalna rešitev. Zato se bomo morali vsaj zaenkrat še sprijazniti z dejstvom, da je vsaka kupljena karta odraz že preteklega stanja. Do popolnejših planinskih kart bi prišli, če bi vsak pohodnik vsako napako ali vsebinsko pomanjkljivost takoj sporočil na določen naslov, recimo na PZS. Večina teh kart gre v ponatis vsaj vsako drugo leto in popolnosti bi se prav kmalu zeio približali. Upoštevati moramo tudi. da izdelava karte zahteva veliko dela raznih specialistov in ni poceni. Denarja pa je kot po pravilu vedno premalo in tako je premalo tudi možnosti za temeljite preglede izdelkov. Poleg tega se je vsaj v preteklosti tisk nesorazmerno hitro dražil in zavzema večji del stroškov celotne izdelave. Glede na našo kupno moč in slabše razvit interes pa moramo karte prodajati veliko ceneje kot v tujini. Pa še nekaj je kartografe v preteklosti močno oviralo - predpisi o varovanju kartografskih podatkov. Upam, da bomo v prihodnje v novih razmerah vsaj ta omejevalni faktor močno liberalizirali. Kar precej dobro poznam ustrezne karte zlasti sosednjih dežel in lahko trdim, da je naša kartografija kar kakovostna; znana dunajska založba Freytag & Berndt sicer ne bi tiskala kart. ki so jih izdelati slovenski kartografi. V seriji kart enakih meril te založbe niso slovenski izdelki nič slabši. Ločeno pa gre obravnavati izbor barv, kakovost tiska in papirja, naš individualni okus itd. - Vsekakor od vsake karte pričakujemo predvsem zanesljivost vsebine. Le njen del (relief, vodno in potno omrežje, naselja, gozdne in kmetijske površine) dokaj samostojno obvladujejo geodeti sami, za ves preostali, zla-stik tematski del vsebine (markacije, poti, planinski objekti, gostinski objekti itd.) pa podatke pridobivajo na zelo različne načine. Zadnjih nekaj številk Planinskega vestnika (6/ 90, 12/90. 1/91, 2/91) vsebuje kar nekaj polemičnih prispevkov o planinski kartografiji. Nekaj pripomb izvira iz nepoznavanja procesa izdelave kart, nekaj pa jih bo potrebno proučiti in upoštevati. Toda upoštevati jih bomo morali vsi. ki smo povezani bodisi s planinsko organizacijo, bodisi s kartografijo. Le s skupnimi močmi medsebojnega sodelovanja in povezovanja po- Napovedovanje snežnih plazov? »Voznega reda« snežnih plazov ni mogoče napovedovati niti zdaj in verjetno ga še precej časa ne bo mogoče z vso gotovostjo. Zato se bo treba omejevati le na napovedovanje možnosti za snežne plazove. Že zdaj je mogoče plazove zanesljiveje napovedovati z razširitvijo baze podatkov. Deželni inštitut za raziskovanje snega in snežnih plazov v Da-vosu v Švici na primer pripravlja podlage za to, da bi meteorološko merilno mrežo razširili tudi na posebno pomembne višinske predele med 2000 in 3000 metri. Mnogo obetajoče podatke za boljše napovedovanje bo mogoče v prihodnosti dobivati tudi z daljinskim obveščanjem. Fiziki iz univerze v Bernu so ugotovili, da je možno z mikrovalovi zajeti površinske in globinske strukture snežne odeje. Obstaja možnost, da bodo nekega dne ustrezni senzorji iz satelitov pretipali Alpe in vsak dan pošiljali podatke in diagnoze o napetostih v snežni odeji na posameznih majhnih območjih. Šele zanesljivi podatki s tega področja bodo omogočili izdelavo podrobnih kart O nevarnostih snežnih plazov. Premisliti bi bilo treba tudi o tem, da bi več pozornosti zdaj posvetili obnašanju nekaterih živali, ki nemara čutijo nevarnost snežnega plazu. Tisto, kar lahko zdaj s pomočjo zamotane tehnike ovrednotimo, vedo na primer gamsi že dolgo. Zato bi bilo koristno, če bi raziskovanja šla tudi v to smer. sameznih teles in organizacij PZS s kartografi jih bomo tudi uspešno rešili. Vsekakor je ena od najbolj vidnih pomanjkljivosti (da ne zapišem »od najbolj bolečih«) določanje in izpisovanje nadmorskih višin. Te so dejansko na različnih kartah različne, neusklajene. O njih sem v eni od radijskih šol za višjo stopnjo že veliko govoril. O tej problematiki je razpravljala posebna komisija pri Republiški geodetski upravi, ki je tudi predlagala postopnost rešitve. Ta bi morala biti izvedena v dveh smereh: • priprava »uradnega« seznama vseh nadmorskih višin pomembnejših slovenskih vrhov, ki bi ga morali upoštevati vsi, ki bi te podatke kjerkoli uporabljali: • preveritev (z neposrednim geodetskim merjenjem ali po drugih dovolj zanesljivih metodah) vseh spornih višin vrhov s postopno določitvijo za vse zanimive vrhove, ki višin še nimajo, ter sprotno dopolnjevanje »uradnega« seznama. Ker pa tudi sredstev za slovensko geodezijo kronično primanjkuje, ni pričakovati, da bi se stanje kmaiu bistveno izboljšalo. Velja še zapisati, da so za vrhove marsikje jemali kar nadmorsko višino trigonometrične točke, ki je lahko postavljena kar precej nižje od najvišje točke gore. Te pomanjkljivosti pa so v glavnem že odpravljene. Lani je bita opravljena manjša naloga preveritve nadmorskih višin planinskih domov, koč, bivakov in zavetišč. Ker je zopet zmanjkalo finančnih sredstev, naloga ni bila dokončana. Dobili pa smo vendarle večji del dokončnih nadmorskih višin planinskih postojank. Vinka Božiča-Humarja (PV 2/91) moti, da je ogromno vrhov brez višin, da so brez višin naselja, križišča in drugi markantni objekti. Ta trditev je prehuda. Mnogo vasi ima - vsaj na novejših kartah - že izpisano nadmorsko višino, Čeprav ni utrjenega standarda, na kateri točki vasi se višina določa, zlasti če je vas v bregu (cerkev, šola, križišče.,.). Menim tudi, da ne manjka prav dosti višin vrhov, da karta za poglede drugega uporabnika ne bi bila prenatrpana. Nadmorske višine ima tudi večina planin, prehodov, sedel in prevalov. Kaj pomeni »kulturno obdelano« naselje na karti, pa vrh, planina itd., je poglavje zase, ki je veliko odvisno od smisla in zavesti posameznika. Končno tudi še tako »kulturno« obdelana karta ne more vsega prikazati. Povsem drugačen problem odpira v svojem prispevku (PV 1/91) Bine Vengust. V njem se huduje nad »rdečimi črtami«, ki poudarjajo markirane planinske poti, čeprav najprej ugotavlja, »da je z našimi planinskimi kartami marsikaj narobe«. No, izvirni greh so po njegovem zagrešili kartografi s svojevoljnimi rdečimi črtami, ki poudarjajo markirane poti na Mangart in jim pripisuje ceio »neumna početja«. Zal ne poznam kakovosti markacij na tem predelu in verodostojnosti prikazov; upam si le trditi, da kartografi samovoljno niso ničesar dodali ali odvzeli. Planinsko tematiko vrisujejo, dopolnjujejo ali odvzemajo po podatkih, ki jih dobijo od ustreznih teles PZS. Kartografi in tudi založba prav gotovo ne morejo odgovarjati za kvaliteto vzdrževanja markiranih poti. Dejstvo pa je, da je vzdrževanje markacij vse slabše, pri čemer se ne bom spuščal v vzroke, čeprav jih slutim. Sodelovanje komisije za pota s komisijo za založbo pri PZS bo moralo postati tesnejše, vzdrževanje markacij rednejše. Nekateri se zavzemajo za »ukinitev« zlasti zahtevnejših poti, kar bi bila najbolj preprosta rešitev. Izbrisali naj bi jih tako na zemljevidih in - kar je mnogo teže in ni poceni - tudi na terenu. Če zanemarimo dejstvo, da markirane poti sodijo v širšo kulturno dediščino, moramo priznati, da so se jih ljudje navaditi in jih bodo iskati. Za varnost smo storili premalo. O vzrokih ne bom sodil. Morda je rešitev v dodatnih znakih: slabo markirana pot, slabo zavarovana pot. . S tem bi uporabnike opozorili na nevarnosti in težave, ki jih lahko na pohodu doletijo. Zapisati velja tudi, da v marsikateri tuji karti piše (podobno kot na naših), da založnik ne odgovarja za stanje poti. Poleg tega moramo vedeti, da rdeča črta pomeni le markirano pot, ne pa tudi dobro pot! Vsaka zima naredi na poteh veliko škode, prav tako tudi deževje s plazovi. V eni sezoni sta lahko markacija in varovanje poti povsem uničena, in kako naj za to odgovarja kartograf? Sicer pa je videz karte stvar osebnega gledanja in okusa, zlasti ko gre za rdečo barvo. Osebno menim, da rdeče črte na nekaterih kartah res nekoliko motijo, ker so predebele. Vtis bi bil boljši, če bi bile te črte rastrirane. Karta bi bila prijetnejša in ničesar ne bi izgubili. Da pa so rdeče črte okoli Ljubnega na karti Kamniških in Savinjskih Alp »prekrile večino osnovnih kartografskih znakov«, je pa le pretirana trditev. Niti enega znaka nisem našel prekritega, če izvzamem ceste, kjer pa so črte prekinjene in jih je tudi moč prepoznati. Čudim se, da avtor zgolj na osnovi negodovanja nad rdečimi črtami zaključuje, da karte dajejo premalo kakovostnih podatkov za orientacijo na terenu, da je vrisanih premalo naravnih posebnosti in zanimivosti. Kolikor poznam razpoložljive podatke, so vrisane vse naravne znamenitosti, znane steze, izviri, objekti, skalovja, ki so osnova za orientacijo. Nekaj (kot sem že zapisal) ovirajo togi predpisi: prepovedano je prikazovanje gozdnih posek, gozdnih poti, podatkov o prehodnosti ozemlja in podobno. Od avtorja bi pričakoval, da navede vsaj nekaj primerov, ki bi jih proučili in na tej podlagi karte izboljšati. Pavšalna kritika pa ne vodi k uspehu. Soglašam z mnenjem o komisiji za pota, ki pa ima prav tako (verjetno) veliko težav, saj je e nt uz tastov vse manj, prav tako pa ni sredstev za profesionalne markaciste. Letni načrt komisije za pota pri PZS za leto 1991 je za moje poglede in moja poznavanja nesprejemljiv. Predvidevam, da bi jedro te komisije moralo biti vzdrževanje in urejanje poti, v programu pa je najprej navedena kategorizacija z napotki za geodete (?), nato kataster poti z označevanjem poti na zemljevidih in v vodnikih (?), vodniki in zemljevidi z evidentiranjem vseh poti, tudi nemarkiranih, pa seminarji za inštruktorje z vrisovanjem poti v zemljevide in preverjanje vrisanih poti... O neposrednem sodelovanju z založbo in kartografi pa ničesar! Ob tem razmišljanju ne morem mimo prispevka Otmarja Kranjca v Lipovem listu (10/90, str. 283), v katerem ugotavlja kartografsko ne resnost in stihijo v slovenski kartografiji, za kar »nimamo nacionalnega plana«. Po eni strani ugotavlja pomanjkanje podatkov na kartah, v isti sapi pa zasićenost s podatki in ugotavlja, da specialke (verjetno gre za karte merila 1:25000} »presenečajo z enostavno kartografsko izvedbo«. Opozarja tudi na »nedosledno in ne št ud i j sko vri sova-nje krajevnih imen in različnost nadmorskih višin«. Zaradi sedanjega monopola kartografskih hiš se zavzema za ustanovitev nacionalnega biroja, ki bi se načrtno pečal s turistično kartografijo po nacionalnem planu... Človek lahko samo vzklikne: o, sveta preproščina! Ja, morda pa bomo v tej nastajajoči demokratični družbi pacienti odločali, s čim nas bodo kirurgi operirali... Na večino drugih vprašanj je lepo odgovoril v svojem prispevku (PV 12/90) Jože Roiar. Skoda le, ker ga veliko število planincev ne bo prebralo. Brez dvoma tudi kartografi delajo napake. Za dokaj eksaktno vedo geodezijo velja, da je izdelek dober, če se ugotovi manj kot 1 odstotek napak. Koliko to znese na karti z nekaj tisoč podatki, ni težko ugotoviti. In koliko napak vsebuje karta po krivdi kartografov tudi. Potrebno pa bo nekatere stvari standardizirati (merila, vsebino, znake, višine, zemljepisna imena..,) ter tako karte čim bolj poenotiti in uporabnikom olajšati branje. Zavzemam se tudi za to, da bi vsaka karta imeia izpolnjeno hrbtno stran z opisi, pojasnili in podobnim. Tudi sam pa se bojim, da za to ne bo potrebnih financ. Javne karte se največ uporabljajo v turizmu, planinstvu in šolstvu. Težav v zvezi z njimi ni malo. Razen kartografov pa je malo prizadevanj, da bi slovensko kartografijo vsestransko izpopolnili. Skrajni čas je za resen posvet in še bolj resen dogovor o prihodnjem razvoju. Vsaj med kartografi, planinci in turističnimi delavci. Peler S vet i k Žičnice, turizem, Zeleni in zdravje naroda_ Mislim, da je treba upoštevati nekaj dejstev, potem pa razpravljati, a ne v spreneveda vem stilu. Krvavec leži na območju, ki napaja zajetje skupinskega vodovoda gorenjske ravnine. Vodovod seže tja do Mengša in predmestij Kamnika. S to vodo se oskrbuje okoli 7000 ljudi. Vodozbirno območje je zgrajeno iz razpokanih in deloma zakraselih kamnin. Po izkušnjah vsako onesnaženje pride v teh razmerah do izvira v kakih desetih dneh. Ko je bila na Krvavcu te skromna planinska koča. ko je bil na Jezercih in na Križki planini le pašnik z nekaj stanovi, je bilo še vse v redu: sedaj pa je tam na gori hotel s stranišči na vodno izplakovanje in greznicami, tam so teptalci in skladišča nafte in olj, delavnice, tam je naselje počitniških hišic na Križki in na Jezercih, tja gor vodi cesta, parkirajo avtomobili - in vse to se nekam KRVAVEC POČITNIŠKA BIVALIŠČA NA PLANINI odceja in odplakuje; le kam drugam kot v podzemlje in po najbližji poti do izvira! Smučišča je treba poravnati. Lepo je videti, ko je vse zasneženo, poleti pa je tu grdo gradbišče z odpadki, brez trave, kamnina je gola, deževja preostalo zemljo spirajo, spirajo nesnago, povečuje se erozija, nastaja goli kras - iz prej idiličnih planin in travnatih pobočij z nekaj skalami, ki so bile smučarjem napoti. Vsega lega tudi Zeleni ne bodo mogli urediti, zatraviti in sedaj že »izvršenega dejstva« popraviti. Vsekakor je ta rana tu; v tej višini se ne bo zarasla, kot se bo okolica vhoda v karavanški predor. In še nekega dejstva se je treba zavedati. Izvira, vodovoda ne moremo prestavljati po mili volji, kot bi se kdo spomnil. Odločiti se je treba, ali zahava za nekaj zanesenjakov ali čista voda za tisoče ljudi. Ali pa naj smučarji vlagajo v raziskave in v gradnjo novega vodovoda! Dokler se nekdo ne bo spet kaj spomnil - pa prestavimo tudi tega drugega, pa tretjega itd. Dokler bo pač na voljo še kaj čiste vode. In zakaj naj bi Zeleni sodelovali sedaj pri gašenju in popravljanju grehov, ne pa že pri načrtovanju? Da do grehov ne bi prišlo? Konec koncev imajo šole v naravi dovolj drugih možnosti, ki so manj škodljive. Potrebna je razsodnost ob pravem času! Naj ob tem povem, da so bila strokovna stališča do Krvavca že od vsega začetka odklonilna, vendar so nekateri veljaki z močjo nebrzdano širjenje vseeno dosegli. Sedaj pa naj gredo Zeleni v prvo vrsto in se bore: »s prijateljsko pomočjo in ekološkim dinarjem naj bi sanirali, kar ni v redu«, »s strokovno pomočjo naj bi poskrbeli« - itd. Kaj ni to kar cinično sprenevedanje? Seveda imamo predpise in inšpekcijske službe, imamo pa tudi človeški faktor in realnost! Naj za ilustracijo omenim še Veliko planino. V njenem obrobju je ob Bistrici, ob Črni, Volovlje-ku in ob Lučnici vrsta izdatnih izvirov, od katerih je vsaj polovica zajetih in s pitno vodo oskrbuje nekaj manjših vodovodov. Na planini pa je na desetine počitniških hišic, so planinski domovi, je hotel in vse, kar sodi k smučanju. In vse to se nekam odceja. To območje smo pričeli raziskovati in že dobili prve rezultate. Po desetih dneh se je obarvana voda z območja Zelenega roba - Tihe doline pojavila v izviru Lučnice in v zajetju Šunc za Krivčevo. Tudi raziskave kakovosti voda so tako povezavo nakazale. In kaj naj bi sedaj storili Zeleni, ko so vode že onesnažene? Napeljali vodo od drugod ali šli čistiti podzemlje, ker nekdo drug že prej ni mislil na posledice? Stari Latinci so že zdavnaj vedeli: Quidquid agis, prüden ter agas et respice finem! Dušan Novak Prleki ali Prekmurci? Spoštovani g. urednik! V 2. številki Planinskega vestnika ste na strani 89 objavili tekst s kartice, ki sem jo prejel od 22-letnega planinca iz moje vasi, koje dokončal Slovensko planinsko pot Zapis je povzročil med mojimi planinskimi kolegi ogorčenje, med nekaterimi pa tudi posmeh. Žalosten je bil tudi Mirko. Za kaj gre? Hote ali nehoté ste me uvrstili med Prekmurce. Prav tako tudi Mirka! Povedati Vam moram, da smo od Mure oddaljeni 30 kilometrov in spadamo v središče Prlekije. to je v Slovenske gorice! Toliko v pojasnilo. Prav tako se mi je Mirko potožil, da je ob končani transverzali poslal na P V sestavek o teh vtisih. Ne vem. zakaj mu tega niste objavili. Tako malo je prispevkov v PV iz teh krajev, saj je po mnenju mnogih planincev postal PV bolj profesionalen in bo kmalu postal Alpinistični vestnik! Ker reklamacije upoštevate dva meseca po izidu številke, Vas prosim, če Vam je mogoče, da v naslednji številki objavite popravek in nas preimenujete iz Prekmurcev v slove njego riš k e ali prleške planince! Prisrčen planinski pozdrav in hvala za objavo! Ciril Meško Spoštovani gospod Meško, tako Vam kot Mirku Perku se opravičujem, ker sem vaju prekrstil iz slovenjegoriških ali prleških v prekmurska planinca. Vašo gospo mamo Erno Meško, ki jo visoko cenim, imam za Prekmurko (tako sem si pač nekoč vbil v glavo in niti ne vem, zakaj, pa je tako ostalo), in tako sem tudi vaju z Mirkom vtaknil v isti svoj miselni predalček. Nikakor ne razumem, zakaj bi zapis o Mirku povzročil med Vašimi planinskimi kolegi ogorčenje in med nekaterimi posmeh; nobenega vzroka ne vidim ne za eno, ne za drugo - razen Če nimate Prleki o Prekmurcih kakšnega hudo negativnega mnenja, kar pa mislim, da ne drži. Kar zadeva Mirkovo tožbo, da je Planinskemu vestniku po končani transverzali poslal sestavek o svojih vtisih s poti, moram povedati, da ga nisem dobil. Pa bi bil nemara zainteresiran zanj (će je seveda dobro napisan), ker bi bilo zanimivo brati vtise človeka, ki ne živi prav biizu gora, o potovanju po gorah Če pa je (in je) iz vaših krajev v PV malo prispevkov, bi bilo treba krivdo iskati prej pri Prlekih kot pri Vestniku. Odgovoriti moram še na Vaše mnenje, da bo PV kmalu postal Alpinistični vestnik. Če je PV glasilo planincev in če naj bi bile v njem zastopane po možnosti vse dejavnosti v gorah, je treba alpinizmu tudi-namenili ustrezen del prostora. Ker pa je slovenski alpinizem zadnja leta postal svetovna velesila, je po mojem mnenju te rezultate treba zabeležiti. Če kar po vrsti vse planinske publikacije po svetu pišejo o naših vrhunskih alpinistih in njihovih uspehih - pa mi ne bi? Toda če pogledate samo letošnje doslej izišle številke PV, lahko vidite, da z alpinizmom vendarle ne pretirava. Vam in Mirku želim veliko lepih dni v gorah! Marjan Raztresen Komu je namenjen PV?_ Že nekaj časa želim odpovedati vašo revijo ..Planinski vestnik«. Tega do danes še nisem storila samo iz solidarnosti do vas. S tem seveda ne mislim, da vas rešujem samo jaz, toda če bi odpovedali vsi, ki niso zadovoljni z vami, bi lahko revija prenehala izhajati. 2e ves čas se sprašujem, komu je ta revija pravzaprav namenjena. Vrhunskim plezalcem najbrž ne, saj je zanje prav gotovo premalo strokovna, normalnim planincem (med katere sodim tudi jaz) pa tudi ne, saj ne dobim praktično nobene informacije, ki bi jo lahko koristno uporabita pri svojem planinarjenju. Sempatja kakšen navdušenec sicer opiše kakšno posebno lepo turo, to je pa tudi vse. Gotovo poznate revijo Alpin. V njej vsakdo lahko najde nekaj za sebe V vsaki številki je obdelano določeno področje, predlagane so ture po Evropi in izven nje. V reviji se najde tudi mnogo drugih nasvetov za varno plani na rje nje. Ne bom vam naštevala še naprej, saj revijo gotovo poznate. Ko pa odprem vašo revijo, lahko izbiram med opisi dosežkov naših vrhunskih plezalcev ter med objavljanjem raznih obletnic ter njihovih praznovanj po kočah. Z vašim načinom pisanja celo mnogokrat spodbujate k pijančevanju v kočah, saj postavljate praznovanje in rajanje kot nekaj pozitivnega. Prepričana sem, da bi bil marsikdo vesel, če bi v vsaki številki opisali, obdelali, predlagali kakšno lepo. bolj in manj zahtevno turo. Stanka Kosi ml k, Ljubljana Popravek _ _ Zaradi zamenjave diapozitivov sem uredništvu Planinskega vestnika pomotoma poslal napačen diapozitiv. Na naslovni strani 11. št. PV -november 1990 ni »Viš izpred koče Corsi«, ampak Villacher Turm, ital. Campanile di Villaco oziroma v slovenskem prevodu Beljaški stolp izpred koče Corsi. Prosim bralce PV, da moj popravek z razumevanjem sprejmejo. Lovro Sodja Društvena glasila_ Planinska zveza Slovenije še vedno ne ve natančno, katera slovenska planinska društva izdajajo svoja glasila, kdaj jih izdajajo, v kakšni nakladi in kdo so člani uredniških odborov teh glasil. Pa je škoda, da ne ve in da vsa planinska društva, ki glasila izdajajo, ne pošljejo oglednega izvoda Planinskemu vestniku, ki bi rad vse slovenske (in še druge) planince obvestil o tem, kaj je izšlo; v nekaterih društvenih glasilih so prav zanimivi prispevki, s katerimi bi bilo vredno seznaniti najširši planinski krog. Ker celotnega pregleda nad slovenskimi planinskimi publikacijami nimamo, lahko poročamo le o tistih, ki nam jih društva ali posamezniki pošljejo. Planinsko društvo Dol pri Hrastniku je z letošnjim februarskim datumom izdalo v 14. letu izdajanja 38. številko Našega planinca, ki so ga uredili Franc Klemen. Božena Tušar, Drago Kozole in Milan Čadež, medtem ko je naslovno stran oblikoval Bojan Kraus-Boy. Številka je večidel posvečena društvenemu občnemu zboru, ki je bil 3. marca, zato so v njem nekatera društvena poročila, med katerimi je posebno zanimivo poročilo gospodarskega odbora. Omeniti velja še razmišljanje o društvenem sodelovanju s planinci iz ČSFR ter PD Rašica in PD Sutjeska in o tem, zakaj društveni planinski izleti niso več zanimivi za upokojence. Letošnja prva številka Gorskega popotnika, ki je glasilo PD Integral iz Ljubljane, se uvodno predstavlja z nadvse zanimivim prispevkom urednice Marinke Koželj Stepic »Kako na izlet«, ki naj bi ga prebral vsak. kdor se z ne prav bogatimi izkušnjami odpravlja sam ali skupaj s prijatelji v gore. Kot piše avtorica, je treba pred odhodom pozornost posvetiti predvsem izbiri cilja, opreme, hrane, prevoza, soudeležencev in prve pomoči, pri čemer je seveda najpomembnejša izbira cilja: že doma se je treba na turo dobro pripraviti in računati tudi na vse možne zaplete, da se lep načrt ne bi sprevrgel v nesrečo. Več kot polovica letošnje januarske številke Informatorja, ki je glasilo PD Viharnik iz Ljubljane, je posvečena gradivu za občni zbor, iz kalerega je razvidno, da sla slejkoprej največja društvena pozornost in zanimanje posvečena društvenim izletom: lani se je 49 izletov udeležilo več kot 680 ljubiteljev gorskega sveta, letos pa nameravajo organizirati planinski izlet ali turo skoraj vsak konec tedna. - Drugi del glasila je posvečen planinskim razmišljanjem, spominom in potopisom. - Zelo informativni informator ureja uredniški odbor pod vodstvom Jožeta Končana; v odboru so poleg urednika še Jelka Bratec, Vlado Kovač in Tanja Lipovec. Žal ne moremo poročati, kdo je uredil (najverjetneje) prvo letošnjo številko Mladega planinca, ki ga izdaja PD Lisca Sevnica-Krško, ker to ni nikjer zapisano (pa bi lahko bilo). Poudariti velja: če ima ta publikacija kakršenkoli vpliv (in gotovo ga ima) in če so ti bralci - mladi planinci trden temelj prihajajočega zrelega planinskega rodu. se nam ni treba bati za naše gore, ker bodo spet postale čiste, kot so bile včasih, planinstvo pa se bo spet vrnilo k svojim virom. Čeprav je v glasilu tudi nekaj zapisov društvenih kronistov, je teža na varstvu gorskega sveta -in še marsikatera dobra beseda je zapisana za Planinski vestnik, kar se nam zdi prav prijazno. Prav tako ni nikjer zapisano, kdo je pripravil 5. številko Planinskih utrinkov (z letnico 1990). ki je glasilo PD Brežice. Vsekakor ima v njej največ prispevkov društvena predsednica Marija Veble, ta številka pa je nasploh večidel posvečena društvenemu obračunu za lansko leto in načrtom za letošnje, pa tudi planinskemu večeru ob 40-letnici društva, ki je bil lanskega 7 decembra v domu JLA v Brežicah. Kot se spodobi ob takem okroglem jubileju, so ta večer podelili najrazličnejša priznanja zaslužnim društvenim Članom in prijateljem, seznam vseh dobitnikov pa je objavljen v tej številki glasila. Na zadnji, oglasni strani je reklama za bombažno spalno vrečo. Pod uredništvom A.Čičerova, E.J.Jeraka in M. Planka je v nakladi 200 izvodov izšla 2, letošnja številka Vongrčkov, ki je informativni bilten PD Onger iz Trzina. Ta številka je večidel posvečena tujim goram, verjetno zaradi zanimanja dela društvenega članstva za takšno dejavnost. M R Hacguetovo dolgo potovanje Nemški Alpenverein je v obdelavi Hedwige Rüberjeve in Axela Strasserja izdal delo Bel-sazarja Hacqueta »Fizičnopolitično potovanje iz Dinarskih skozi Julijske, Karnijske in Retijske v Noriške Alpe« (knjiga stane 51,80 švicarskega franka}. Knjige kajpada pri nas najverjetneje ne bi niti omenjali, če ne bi šlo vsaj za napol našega človeka: avtor je, kot vemo. precejšen del svojega življenja preživel v naših krajih in kot prvi svetovni javnosti opisal marsikatero slovensko naravno znamenitost in zanimivost. Seveda ob izidu te knjige ne gre za to, da bi ovrednotili znanstveno vrednost in pomen raziskovalca Belsazarja Hacqueta (1739/40 -1815), saj bi o tem lahko podrobneje razpravljali geologi, botaniki ali kemiki. Ob tej priložnosti je treba omeniti le to, da je to njegovo delo izšlo v zbirki DAV »Klasiki Alp«. Tisto, kar je bil Saussure za Zahodne Alpe, je bil najverjetneje Hacquet za Vzhodne Alpe: pomen obeh za raziskovanje alpskega sveta je enak, njune raziskave so nadvse pomembne, čeprav je seveda raziskovalno delo obeh z generacijami raziskovalcev skoraj povsod preseženo. Tisto, kar pri branju tega dela takoj pade v oči, je zanemarjanje raziskovalca, ki sploh ni pomemben, ko se loti svoje raziskovalne naloge, Hacquet pa se je odločil v tistih časih za nadvse tvegano večmesečno potovanje po malo znanih in včasih kar nevarnih pokrajinah Njegova pot je le omenjena, o svojih osebnih vtisih vseskozi molči: le enkrat samkrat se nekoliko pritožuje nad snegom na Grossglocknerju in enkrat nad karseda skromnim prenočevanjem. Popolnoma ga prevzema znanstvena vnema, ko drvi z gore na goro, iz rudnika v rudnik, ko primerja ter poroča o ljudeh in pokrajinah, običajih in navadah. Popolnoma neobremenjeno predstavlja svoja razmišljanja o nastanku golše. Včasih nas tako preplavijo poročila in opazovanja, da je informacij že skoraj preveč Bralec z vsako stranjo v knjigi bolj prihaja do spoznanja, da je narava za Hacqueta raziskovalni objekt. Prav nič se ne predaja čustvenemu obravnavanju gradiva, ampak ostaja vseskozi čisti znanstvenik - tako čist. kot je dalmatinski kras. Ne glede na to, ali beremo knjigo kot prispevek k raziskovanju Alp ali pa kot napet opis »poti po Alpah«, je delo vredno vzeti v roke. Alpinistična šola_ Že pred nekaj leti je bila slovenska brošura Alpinistična šola razprodana. To je bil učbenik za alpiniste, ki je vseboval celotno snov, kot so jo obravnavali v alpinističnih šolah in na tečajih. Čeprav so nekatere vsebine stare Alpinistične šole uporabne še danes, pa je potreba po novi, sodobnejši publikaciji neizpodbitna. Člani Komisije za alpinizem pri PZS so se dalj časa ukvarjali z vprašanjem koncepta in vsebine novega učbenika. Odločili so se. da nova edicija ne bo nadaljevanje stare in prav tako ne njen dodatek. Snov, ki bo obravnavana v delu, bo podana zgoščeno, v obliki skeletnih tez oziroma podrobnega predmetnika. Vsebina se bo delila v tri dele. Prvi del, ki bo zajemal dvajset točk, bo namenjen pregledu osnovnih znanj s področja alpinizma, drugi del bo namenjen izobraževanju inštruktorjev alpinizma in bo zajemal Štiri točke, tretji del pa bo obravnaval organizacijo in izvedbo alpinistične šole, tečajev in seminarjev. V prvih dveh delih bodo na začetku predstavitve vsakega predmeta podani smotri, ob koncu pa (priporočljiva) obvezna in neobvezna literatura. Alpinistična šola, ki je v pripravi, bo nekaj časa služila za zapolnitev vrzeli na področju alpinistične vzgojne literature, kasneje, ko bo za vsak predmet izdan primeren učbenik, pa bo uporabna kot pregled vsebine znanj za alpiniste. Knjiga bo primerna kot učbenik pri izbirnem predmetu »alpinistika« na Fakulteti za šport v Ljubljani. Vzgoja v planinski organizaciji Že nekaj let so na tečajih za inštruktorje planinske vzgoje predavanja iz pedagogike in didaktike. Podobna praksa bo v prihodnje tudi pri alpinističnih inštruktorjih. Vsako pedagoško delo pa terja od izvajalca vsaj minimalno izobrazbo s področja pedagogike in didaktike Zato bo nova brošura, ki jo bodo izdali pri Planinski zvezi Slovenije, predstavila predmetnike posameznih dejavnosti (planinstvo, alpinizem, GRS, gorski vodniki) v planinski organizaciji. V glavnem delu bo obdelano področje vzgoje in izobraževanja. Sledil bo opis lika predavatelja in njegovega odnosa do tečajnikov, v zaključnem delu pa bo predstavljena organizacija in izvedba tečajev, seminarjev in šol. Uroševih osemdeset let_ G orni Ska pot Uroša Župančiča je kot življenje dolga - vseh 80 let. In nima še zaključka: kot vsaka pot v hribih, ko že pred koncem iščeš smisel novih prehodov, novih smeri, pogledov, želja, načrtov in ne nazadnje spominov. »Lepo mi je, ker me obdaja toliko spominov in v tem bogastvu mi ne bo težko končati.« To sem večkrat slišal od Uroša v tisti najini dolgi poti PP. ki sva jo najprej imenovala Pot spominov in ki naju je vodila iz doline v dolino in iz Planice na Pokljuko. To je tista PP. ko za novim prehodom odpre se nov svet, tisti Urošev gorski svet, ki se mu je predajal in ga obvladoval. V dolgi poti spominov sem spoznaval gornika, zadovoljnega, a redkobesednega, ki v sebi obvladuje ta gorski svet, ko mu je vse poznano, vsaka pot in vsak prijem. To je tisto notranje zadovoljstvo, ki ga je Uroš znal izreči z: »lepo mi je«, ko je zavriskal in zapel, tako po Uroševo. in si pomencal roki. »Vidiš, tam naprej je spet prehod in nadaljevanje potil« Hribi pa ga niso le zadovoljevali: bili so mu tudi naklonjeni in le tako je lahko sreča popolna. Prav na začetku PP. pod Poncami v Planici, mi je zaupal svoje prve korake, ko je skupaj s pastirji, bos in lačen, čuval in iskal ovce in koze po Planici, pod Silami ter na Slemenu, V pomanjkanju in samoti se je že od mladih nog kalil bodoči alpinist in gorski reševalec. Najlepša dolina mu je bila vedno Planica, najlepše so mu bile Rateške Ponce in najlepša rojstna vas Rateče. Ko pride PP s severne strani Robičja na Vavov-je, se pred nami odpre nov čudovit gorski svet in kot na dlani je mogočni Prisojnik. V Pristojni-ku je Uroš pričel z zimskimi vzponi, med prvimi med slovenskimi alpinisti se je spoprijel z zim- skimi razmerami, snegom in ledom. Največkrat sam. brez spremljevalca Pot PP gre dalje in z njo spomini. To je resnično bogastvo doživetega: Skrlatica, Rokavi, Martulj-ška skupina in naprej na Vrtaško Sleme, In zopet ga slišim, zadovoljnega: »Kar je bilo doživetega, bo vedno ostalo in je potem tvoj stalni spremljevalec.« Kar pa je Uroš doživel, je bilo le malokomu dano doživeti. Pa tudi tako je Uroš povedal: »V hribih ni ničesar podarjenega, spomini pa na koncu vse poplačajo. Ti ostanejo in v njih bom tudi jaz živel, ko ne bom več mogel v hribe.« Urošu so sedaj res ostali le spomini. Ni več zaznati nezadržnega hribovskega koraka, ne smeha in ne vriska. Bodoči planinski pisatelj in kronist bo prav gotovo osvetli! Uroševo gorniško pot, najprej v klasični dobi slovenskega alpinizma, v dvajsetih in tridesetih letih, in potem po vojni, ko je bila nadpovprečna Uroševa dejavnost v našem gorskem svetu: v alpinizmu, gorski reševalni službi in planinstvu nasploh. Zadnjič sva bila z Urošem skupaj pred leti v PP na Rateškem Slemenu. To je bila Uroševa poslednja gorniška pot. Začel in končal je v Planici. Naš Uroš, s katerim si sedaj le še o spominih dopisujemo. Občudujemo njegovo pot in ga imamo radi. In čestitamo mu, seveda! Dušan vodeb 20 let IPP V čast 50-letnice Labinske republike so 1. maja 1971 v Labinu odprli IPP - Istrsko planinsko pot Labinske republike od Ankarana do Labina (Koper-Kubed-Buzet-Pazin-Pičan-Šumbor-Labin). Že naslednje leto planinstvo v Istri ni bilo zaželeno, ker so ga povezovali s hrvaškim nacionalizmom, zalo je tri leta stagniralo Potem so IPP prenesli na relacijo Podgorje pod Slav-nikom - Jelovice - Dane - Trstenik - Račja vas -Brgudac-Planik-Poklon-Učka in pozneje spremenili Še nekatere kontrolne točke, naposled pa je 1. maja 1976 pot dobila svojo sedanjo traso Tumova koča na Slavniku (1028m)-Koj-nik (802 m - obe točki sta v Sloveniji) - Žbevni-ca (1014m) - Gomila (1000m) - Račja vas (692m - zavetišče) - Orljak (1106m) - Brajkov vrh (1092 m) - Planik (1273 m) - Poklon (922 m -planinski dom)-vrh Učke (1396m). Dostopne poti so iz Herpelj-Kozine, Prešnice-Podgorja, Skadanščine, Zazida, Rakitovca, železniške postaje Buzet, Obrova, Mun, Lupoglava, Lisine in Veprinca (na Planik) in Opatije (na Učko). Med Rašporjem in Račjo vasjo je Rašporska jama. globoka 365 metrov. Za letošnji 1. maj pripravljajo priložnostno slovesnost ob 20-letnici poti, ko bi za vzdrževalca IPP naprosili PD Glas Istre iz Pulja. Takrat bodo vnovič poudarili, da je uvrstitev Čičarije v planinstvo ter povezovanje slovenske in hrvaške transverzale (Siavnik in Učka) zgleden primer dobrega sodelovanja ter hkrati krepitve turizma v notranjosti Istre, posebno seveda na obeh straneh Čičarije, kjer je še vedno veliko predelov popolnoma neokrnjene narave. Josip S a komar» Zakaj trimesečna naročnina na PV? Številni bralci Planinskega vestnika sprašujejo, zakaj ni mogoče v začetku leta piačati celoletne naročnine. »Tako zbran denar,« pišejo nekateri naši bratci, »bi lahko Planinska zveza Slovenije obračala, kot bi ga hotela in znala, naročniku pa ne bi bilo treba več skrbeti, ali je neko številko planinskega glasila že plačal ali še ne. Pa tudi Zveza bi nemara prihranila kakšen dinar, ko bi naročniku poslala samo eno položnico namesto dveh ali celo štirih.« Vse to je seveda res. enako res pa je tudi, da v teh negotovih časih nihče noče prevzeti celoletnega tveganja: kdo bi lahko brez velikega tveganja ugotovil, za koliko se bodo povečali vsi mogoči stroški, ki vplivajo na vrednost vsake številke revije. Najpogosteje se uprave slovenskih časopisov in revij odločajo za enomesečne naročnine, Planinska zveza Slovenije pa se je za trimesečne V upravi PV se na vso moč trudijo, da bi bila cena čim ugodnejša, stroške pa deloma pokrivajo iz planinske članarine, prodaje koledarjev in še drugih virov. Seveda pa bi bila naročnina cenejša, če bi bilo naročnikov več. Zato prosimo vsakega bralca posebej, naj poskusi pridobiti novega naročnika na Planinski vestnik. 10. planinski pohod Dramlje-Žiče Leta 1982 je bil prvi planinski pohod Dramlje-Žiče v organizaciji in izvedbi PD Dramlje (PV 1982/209, 1983/305, 1990/189). Vsako leto je bil v mesecu februarju ne glede na vreme, ki je bilo mrzlo in megleno, pa sneg in sonce. Tudi letošnji jubilejni, deseti po vrsti, je bil v snegu in še kar dobrem bližnjem razgledu. Število pohodnikov je bilo v teh letih 1369. Trasa pohoda se na začetku drži označene planinske poti iz Dramelj do Sojeka (tu je nova smerna tabla: Zički samostan 30 minut, Špitalič 1 ura). Krenili smo na vzhod navzdol ob potočku Soje-ški vodi do ostankov Žičkega samostana. V osrčju razvalin in ostankov je o njegovem pomenu in zgodovini pripovedoval udeleženec Simon Petrovič s Ptuja. Na drogu pred mostom iz samostana sta bili še smerni tabli, ko smo se z Jožetom Dobnikom lani vračali s Klokočovnika: morda je še pri domu na Boču tabla: Loče 4", čeprav je v vodniku po SV Sloveniji naveden čas Loče-Boč tri ure in pol. Velja zapisati, da bi morale biti od Žičkega samostana navzgor po cesti proti Dramljam stare markacije, ki v zavoju krenejo na pot na vzhod, na tej poti pa so tu in tam še markacije. O tem smo se prepričali, saj smo jim s konca gozdne ceste do slemena in malo po njem še sledili. Dalje naj bi vodile na vzhod nad predorom avtoceste. Na planinski karti Pohorje - vzhod je od Jese-neka dalje mimo Pajmana vrisana planinska pot. malo nad Pajmanom pa stoji Še nedograjen planinski dom na Klokočovniku. Od tu je možno v Loče ali pa kar po poteh nad predor (315m) železniške proge nekoliko sever ne je nad postajo Dolga gora (Lipoglav). Od tu do Zupančiča so bolj redke markacije (žig Štajersko-zagorske poti, ostanki mlina na veter), dalje do Boča čez Pečico pa je bilo bolje. Hoje z železniške postaje na Boč je dobre tri ure. Pri odcepu poti proti Sladki gori (neobvezna točka razširjene slovenske poti, 30 min.) je na tabli zapisano: Boč 2" in 15 min., Loče 2\ Žička kartuzija 5h, Šli smo do Špitaliča pri Slovenskih Konjicah in mimo cerkve Marijinega oznanjenja, o kateri nam je povedal nekaj podatkov novi župnik. Od tod smo krenili na jug po celcu v breg čez Stare slemene, Grušče, po vinorodnih holmih in navzdol v Vodu le. Od tu smo se po severnem gozdnatem pobočju dvignili na Uršulo (464 ali 461 m), kjer stoji blizu cerkve sv. Uršule lovski dom (v zakupu, odprt konec tedna); tam je bil zaključek pohoda. V tem času so podelili 1206 značk (781 za prvič, 300 bronastih, 82 srebrnih in 43 zlatih). Udeležencem, ki so opravili vseh 10 pohodov, so podelili priznanja (bilo jih je 11 ali 12,6 % iz 6 PD). Pohodna kolona je bila vodena, del poti pa je bil posebej označen s tablami, ki so jih postavili za ta pohod. Na sv. Uršulo je vodila označena pot. Že samo vzpon nanjo in razgled z nje je vreden obiska. Iz Celja vozi avtobus na progi Celje-Pletovarje (avtobusna postaja Dramlje-Ratajc). Iz Dramelj mimo cerkve sv. Ilje (čebulast zvonik je še krit s skrilom in že nekaj let čaka na popravilo!) je pol ure hoje po asfaltni cesti, vozni poti ali stezah do vrha. Z naslednjega postajališča (Vodule, kapela na vrhu klanca) je pn severnem gozdnatem pobočju (kolovoz, steza) do cerkve dobrih 15 minut. Spustimo se lahko (po razgledu in počitku) pod avtocesto po vaških poteh na Ponikvo, kjer se ustavlja več vlakov. Morda je to izziv za tiste, ki se jim drugod zdi preveč markacij. Res to niso skalni vršaci, pa so vseeno vredni obiska: plezarije tu ni. B , Dramlje-Žiče-Uršula_ Je res pust kriv. da je bila udeležba drameljske-ga pohoda tako skromna, pa prav na deseti pohod? Težko je reči, a približno 70 ljudi je res katastrofa za organizatorja, še posebej, ker so naročili avtobus z železniške postaje Šentjur v Dramlje in popoldne nazaj. S celjskim se nas je pripeljalo osem planincev (naj mi nihče ne zameri, če sem se za enega zmotil), z mariborske strani jih pa tudi kaj več kot dvajset ni bilo: ostalo so bili domačini in še nekateri s svojimi prevozi. Ob 8, uri smo družno krenili po že znani poti, ki je bila po dolgem času zasnežena, cesta orana, prečne poti pa smo si »orali« sami, saj snega ni bilo več kot za dober pédenj. Čaj nas je že čakal na običajnem mestu, kamor prisopihamo po slabi uri že kar dobro razgreti, saj se nam je v hrbet že močno upiralo sonce. Po krajšem postanku smo hodili še enkrat toliko in že smo bili na Zg. Slemenih, tu pa se je že prilegel bolj pošten prigrizek, pa tudi dobrote iz hiše so nam bile na voljo. Do Žič oziroma samostana je bilo dobre pol ure, samostan pa je še vedno tak, kot ga gledamo že leta -razvalina. Od tu pa nas je letos prvič peljala pot navzdol po cesti skozi Špitalič, Grušče in Vodu-le na Uršulo, markanten hrib streljaj od Dramelj, na jugu posejan z vinogradi, katerih kapljico smo preizkusili tudi v lovski koči. kjer je bil zaključek tega res domiselnega podaljška poti, ki nas je pripeljala skozi še neznane vasi nazaj v D ram I je. s,an. Pohod na Arihovo peč_ Trinajsti zimski pohod na Arihovo peč na avstrijskem Koroškem je popolnoma uspel. V nedeljo, 3. marca, se je pri Polancu na Cemernici (Hodnina) nad Šentjakobom že zgodaj zjutraj zbralo prek 600 ljudi, da bi se udeležilo tega tradicionalnega zimskega pohoda, ki ga organizirajo Slovenska športna zveza, Slovensko planinsko društvo iz Celovca in SPD Rož v Šentjakobu. Običajnega smuškega teka letos sicer ni bilo, kljub temu pa je prireditev upravičila svoj namen: po eni strani je bila tudi letos družabno srečanje Slovencev z obeh strani meje. obenem pa so se številni udeleženci tudi poklonili spominu na partizanske borce, ki so bili pobiti pod Arihovo pečjo. Letošnji pohod je bil prav v tem smislu edinstveno doživetje. Od 9. ure dalje so se množice udeležencev pomikale po strmini navzgor proti koči Slovenskega planinskega društva nad Arihovo pečjo. Mnogi so se ustavili ob spominskem obeležju za padle partizane Peter Kuc-har je v kratkem nagovoru spomnil na njihovo usodo, potem pa se je nadaljevala vneta razprava pred planinsko kočo. Tam in pri startu so se udeleženci lahko tudi okrepčali, vsem pa je bilo skupno mnenje: tudi prihodnje leto se bomo udeležili tega pohoda. Medtem ko so organizatorji izmenjali izkušnje in utrdili prijateljske vezi s planinskimi društvi iz sosednje Slovenije, so nekateri udeleženci prejeli posebno odličje. Tisti, ki so dokazali, da so se pohoda udeležili vsaj že petič, so prejeli zlato značko. Teh je bilo letos že kar precej: Manfred Ropač. Hinko Lebinger, Hanzi in Maja Millonig, Dolfe Urbanec, Ivan Juhart, Franc Pušar, Janez Paušek, Marjan Požar, Andrej Trdina, Kari Rudolf, Božidar Fürst, Lisi Ropač in Nadja Notsch. (Slovenski vc&tnik, Celovec) Tečaj na Menini planini_ Planinsko društvo Gornji Grad je tudi letos organiziralo smučarski in planinski tečaj na Menini planini. V soboto, 26. januarja, se je pred trafiko v Gornjem Gradu zbralo okoli 60 planincev, med katerimi so bili tečajniki, njiihovi starši in vodiči. Odšli smo na Menino, smuči in nahrbtnike pa nam je del poti peljal voznik s traktorjem. Na Semprimožu smo dobili dober, topel čaj, ki nas je okrepčal, na vrhu Menine pa so nas čakale dobre domaČe klobase in čaj. Že prvi dan smo se smučali na terenu, ki je bil kot nalašč za nas. Naučili smo se že nekaj likov, ki so nam prišli prav pri ocenjevanju in pri tekmi. Naslednje dneve smo imeli razdeljen program - nekaj iz planinstva in nekaj iz smučanja. Odšli smo na turno smučanje od doma do Vivodnika, nato pa smo se spustili do Snežne jame in skozi gozd na smučišče. Odšli smo tudi v Jespo, v kateri sta nam Dani Fale in Franček Pahovnik pokazala, kakšno je najvarnejše plezanje v gorah. Dvakrat sta se spustila z vrha. imeli smo tudi predavanje o gorskem reševalnem čolnu. Ob večerih smo imeli zabave, gledali smo diapozitive, imeli predavanja, včasih pa smo tudi zapeli in zaplesali. Zadnji večer smo imeli podelitev medalj, ki so si jih zaslužili smučarji na dopoldanskem tekmovanju. Smučarski del tečaja je vodil Ivko Poličmk, vodja tečaja je bil Gugi Fale, po čigar zaslugi se je tečaj dobro iztekel, odlični kuharici pa sta bili Marija Slatinšek in Fanika Repenšek. Jana Osovniker PD Šoštanj pripravlja kroniko Letošnjo prvo februarsko soboto so se šoštanj-ski planinci zbrali na letni konferenci, na kateri jih je za uvod Ivč Kotnik s sliko in besedo popeljal od bližnjih slovenskih gora do daljne Himalaje, za prijetno vzdušje pa so poskrbeli tudi člani Šaleškega okteta, ki so zapeli tri pesmi. V nadaljevanju je predsednik upravnega odbora Vinko Pejovnik v strnjenih mislih kritično spregovoril o preteklem obdobju, tako uspehih kot težavah. Prvih je bilo znatno več, saj so številne slikovite gore izredno blizu. - Društvo je zadnja leta štelo okoli 300 članov. Letos so se udeležili že dveh pohodov, Bogla-Osankarica in 9. izleta Zdravju naproti. Iz nagovora podpredsednika PZS Jožeta Dobnika, ki je nekoč deloval v Šoštanju, je bila razvidna dolga in bogata zgodovina društva: kmalu bo 90 let organizirane planinske dejavnosti v Šaleški dolini. Šoštanj-sko društvo je bilo ustanovljeno leta 1904 kot osma podružnica SPD v Ljubljani in se je imenovala Šaleška podružnica SPD. V četrtem desetletju društvenega delovanja so zgradili razgledni stolp na Špiku in kočo na Smrekovcu, po 2, svetovni vojni pa niso obnovili požgane koče, ampak so se lotili gradnje nove v Šentvidu, ki so jo pozneje imenovali po svojem agil-nem predsedniku Stegnarju Andrejev dom na Slemenu. Mimo koče sedaj poteka najbolj znana in priljubljena slovenska planinska pot, slovenska transverzala številka 1 od Maribora do Ankarana; zamislil si jo je Ivan Šumljak iz Maribora, ki je otroška leta preživljal v Šoštanju. V razpravi so na občnem zboru sodelovali še predstavniki PD Šoštanj in Velenje. Slišali smo zanimive in tehtne pobude za povečanje članstva, popestritev programa dela in izboljšanje financ (pridobitev manjše pisarne, obiski poverjenikov, povezava s podjetji). Na pobudo dolgoletnega in aktivnega člana Viktorja Kojca so sprejeli sklep, da vse pomembnejše dogodke iz bogate preteklosti društva zberejo v brošuri in jo izdajo do 90-ietnice. da obiščejo nekaj bivših aktivnih članov, ki se zbora niso udeležili, da spet predlagajo nekaj planincev za častne znake PZS, Maks Korošec pa je posredoval predlog, da bi bila v kratkem v Topolšici seja UO PZS in hkrati okrogla miza o gorskem kolesarstvu. Izvolili so tudi nov upravni odbor in za predsednika izbrali Andreja Tamšeta, za tajnico pa Zinko Moškon. Zbor se je končal, kot se je začel: S petjem ob spremljavi citer. Miroslav Žolnir {Naš čas) Lisca, biser Zasavskih gorä_ Prve februarske dni je skupina planincev-žele-zničarjev iz Zagreba odšla iz zasneženega glavnega mesta Hrvaške in se iz Brega napotila prek Razborja in Lisce do vrha hriba, kjer sta Jurkova koča in Tončkov dom, meteorološka postaja Slovenije in nekaj smučarskih vlečnic. Prvi del poti do cerkvice Sentjošta je bil precej spolzek, dalje pa je bila pot lepa. Jurkova koča je bila zaprta, v Tončkovem domu pa je bilo zelo prijetno in toplo, domačini so bili izredno gostoljubni, cene pa celo precej nižje kot v dolini. Čeprav je bilo smučarjev malo, so vlečnice vendarle obratovale V koči smo se srečali s slovenskimi planinci, ki jim je bila Lisca le vmesna postaja na njihovi turi proti cerkvici sv. Lovrenca (711 m) in dalje proti Kozjemu. Grebenske trate nad domom so prekrasne za sprehode, čeprav je med našim obiskom nekoliko pihal zahodnik. Do tisoč metrov nadmorske višine so bili lepi razgledi, višje pa je bilo oblačno. Zares je prav lepo na Lisci, ki jo imenujejo biser Zasavskih gora. Do tja je mogoče priti po asfaltni cesti iz vasi Breg (10 km), medtem ko traja hoja iz Brega dve uri in iz Sevnice tri ure. Ob lepem vremenu je z Lisce mogoče videti do Grossvenedigerja (3360m), Velikega Kleka (3796m), Julijskih Alp, Mangarta, Nanosa, Snežnika, Kočevskega Roga, Gorjancev, Velebita, Zagrebačke gore, Donačke gore, Pohorja in še kam. Nedaleč od tod je Jurklošter. kjer so leta 1172 postavili kartuzijanski samostan. .) [ is. p Sah o man Skoraj 1300 članov PD TAM_ Planinci PD TAM so imeli 15. februarja svoj občni zbor. na katerem so pregledali rezultate delovanja v zadnjem letu že 33-letnega obstoja. Predsednik Miro Marušič je v svojem poročilu najprej govoril o krizah po svetu in prepirih v Jugoslaviji, »vendar smo si planinci vseh narodov in narodnosti, ki se srečujemo v hribih, tovariši in bomo to tudi ostali«. Dejal je, da je lani PD TAM štelo 1291 članov - pa ne le iz PD Tovarne avtomobilov Maribor, ampak tudi iz številnih drugih mariborskih tovarn in šol, ki so združeni pod streho PD TAM Članstvu je sporočil spodbudno novico, da sta v začetku letošnjega februarja TAM Maribor in PD TAM Maribor sklenila pogodbo o pokroviteljstvu: planinci bodo v okviru svojih dejavnosti uporabljali naziv TAM, ki je že sicer sestavni del društvenega imena in nudili strokovno pomoč pri organiziranju rekreacije zaposlenih v tovarni, tovarna pa bo krila najemnino za društvene prostore PD. Predsednik Marušič je povedal, da je matično društvo imelo lani 26 članskih izletov, načelnik mladinskega odseka Mladen Leskovar je poročal o 8 izletih z 288 mladimi udeleženci in o planinskem taboru v Logarski dolini, načelnik alpinističnega odseka Andrej Napotnik pa c delu 21 društvenih alpinistov (od tega 15 aktivnih), ki so lani opravili 300 alpinističnih vzponov, o tem, da so se trije njihovi alpinisti lani udeležili alpinistične odprave na Nanga Parbat in da se plezalci usposabljajo za plezanje tudi na umetni plezalni steni v telovadnici v Rušah. Na občnem zboru so najzaslužnejšim članom podelili priznanja. Srebrni častni znak PZS so dobili Miran Tarkuš, Stanka Demšič in Ivan Filipič, srebrni znak PZJ Miro Marušič, diplome Mladen Leskovar, Franci Tancer in Otmar Zel en k o, pohvale Sašo Kontler, Mitja Plohi, Boštjan Slatenšek, Vika in Ivan Lorenčič ter Jelka in Ivan Novak. Generalni direktor TAM Maksimilijan Senlca je v nagovoru dejal, da bo PD TAM deležen (pač v okviru možnosti) maksimalne podpore tovarne, predsednica meddruštvenega odbora Podravja Slavica Tovšak, ki je občni zbor pozdravila tudi v imenu PZS, pa je prisotne seznanila z veliko letošnjo planinsko akcijo Planinci pometamo pred svojim pragom. Po uradnem delu je Samo Žnidaršič predvajal diapozitive in pripovedoval o vzponu na Nanga Parbat, temu pa je sledila zabava s plesom. Miro Marušič Železničarji čutijo pripadnost svojemu PD_ Planinci smo veseli in zdravi ljudje in takšen »trend« se bo nadaljeval tudi v prihodnje. To so potrdili pri Planinskem društvu Železničar iz Ljubljane, ko so 23. februarja »zvabili« na svoj občni zbor kar 210 svojih članov in simpatizer-jev. Uradni del je bil letos prav kratek - v glavnem samo poročila in volitve, tako da je nekatere kar nekoliko motilo, ko po poročilu o dejavnosti v zadnjem letu ni bilo nobene razprave, pa tudi ob prvotnih predlogih za društvene funkcije ni bilo dodatnih predlogov. Tako je predsednik (stari in novi v eni osebi) po volitvah potožil, da je v društvu in v njegovih organih vedno več upokojencev, čeprav bi se moralo vključiti več mlajših. Pa se društvena mladina sploh ne pritožuje, češ da je odrinjena od društvenega dela in odločanjal V ožjih krogih smo na tem občnem zboru po uradnem delu nekateri razmišljali o potrebi, da bi organizirali še več družinskih izletov v naravo. Prav lepo je bilo videti in slišati, ko se je kar za tri avtobuse (predvsem) družin lani odpeljalo na jug In vzhod Jugoslavije, kar pomeni, da je za takšne oblike dela zanimanje. Ko smo v družabnem delu občnega zbora komentirali predavanje in diapozitive društvenih alpinistov, ki so zadnji čas plezali po himalajskih, kanadskih in južnoameriških gorah in utirali (tudi) prvenstvene slovenske smeri (pa tudi dekleta so bila zraven), smo ugotovili, koliko zmore mlad človek v gorah v primerjavi s tistim, ki gre, recimo, na Šmarno goro. Toda tako enim kot drugim je takšna hoja po gorah v velikansko zadovoljstvo. Mnogi so se na večer društvenega občnega zbora pošteno naplesali, drugi pa, ki jim hrup v ljubljanskem Domu JLA, kjer je bil občni zbor, ni bil všeč, so se dogovorili, da bodo pogovore nadaljevali v mirnejšem okolju na planinskih P°teh- Frar» vodnik Pohod na Horn V nedeijo, 10, marca, je bil že četrti planinski pohod žensk na Hom (608m). Start je bil s treh mest, skupni cilj pa je bil pri planinskem domu na Homu. Kljub slabemu vremenu je bilo vpisanih 71 pohodnic. Letos so dobile prvič nov pohodni kartonček, ki ima na naslovni strani simboliziran nagelj. Na njem je zapisano, da bodo tiste, ki pridejo drugo leto petič, dobile bronasto značko. Vsem pohodnikom so zapele učenke osnovne šole Griže, slišali smo dve priložnostni deklamaciji in učenec je zaigral kot cel orkester, čeprav smo včasih slišali le glas harmonike. Najstarejša udeleženka je dobila v spomin sliko, tudi najmlajše niso pozabili. Vse udeležence je nagovoril Srečko Čulk, predsednik PD Zabuko-vica, ki je bilo organizator pohoda. Med drugim je dejal, da bodo s pohodi nadaljevali na ta ali oni dan: saj je bistvena hoja in prijateljski klepet pri postojanki. Vsem organizatorjem gre tudi priznanje za njihov prostovoljni prispevek k uspehu pohoda. u Prostovoljno delo v arboretumu Kot vsako pomlad že vrsto let tudi letošnjo Arboretum Volčji potok organizira pomladansko čiščenje parka. To čiščenje obsega grabljenje odpadnega listja in izravnavanje krtin. Arboretum Volčji potok je kulturnoprosvetna ustanova vsesplošnega pomena. Velik je 80 hektarov, ima pet jezer in 30 hektarov gozda. Tu je bogata zbirka bukev, brez, hrastov, lip, javorov, pacipres, japonskih češenj, smrek, tis in še mnogo drugega. Nekdanji Souvanov park je leta 1950 Zavod za spomeniško varstvo Slovenije zavaroval kot dragoceno kulturno dediščino. Ves kolektiv Arboretums se zelo trudi za očuvanje in vzdrževanje parka. Bivši direktor Arboretuma inž. Miha Ogorevc ima veliko zaslug za njegovo urejevanje in vzdrževanje, njegova pa je tudi »zasluga«, da se je v parku začelo pomladno čiščenje s pomočjo zunanjih ljudi. »Razlog za uvedbo pomladanskega čiščenja z ljudmi od zunaj je bilo težko gospodarsko stanje arboretuma po gospodarski reformi leta 1964/ 65.- je dejal. Arboretum je ostal brez materialne družbene podpore, Večino delavcev, ki je bila dotlej namenjena za vzdrževanje arboretskega parka, smo morali zaposliti po številnih objektih, ki smo jih urejali po vsej Sloveniji. Profesionalna zavzetost ni dovoljevala, da bi arboretum pustili propasti. Tako zelo sem se vživel v bivšega lastnika, ki je ustvaril ta čudoviti objekt in v plemenito idejo prot. Jegliča, da naj bi to v bodoče bil kulturni biser slovenskega naroda, da za nič na svetu ne bi dopustil, da zbledi moč njegovega sijaja. Tako se je v sili razmer rodila ideja o prostovoljnem spomladanskem čiščenju arboretuma. Nekaj let so v akciji sodelovali samo vaščani Volčjega potoka, kasneje pa vse bolj množično tudi Radomljani, Domžalčani, Ihanci ter v osemdesetih letih tudi Ljubljančani (Planinsko društvo Viharnik in drugi planinci).« Inž. Miha Ogorevc tudi meni, da bi se slovenska družba v vsakem primeru morala vključiti v dogajanja v arboretumu, saj je sicer samo vprašanje časa, kdaj bo spremenil svojo plemenito namembnost. Ker je park Arboretum Volčji potok od vseh nas, bi bilo lepo, da se pomladanskega čiščenja udeležimo v čimvečjem številu. Delo je iahko, z grabijami znamo koiikortoliko ravnati vsi, močnejši pa odnašajo veje na kupe. Je pa lep občutek po končanem delu, da si tudi sam nekaj prispeval k lepoti in vzdrževanju parka. O akciji nas bo Arboretum obvestil po sredstvih javnega obveščanja. Marinka Pel3n,it Jecel| Zimski Javornik (23. 12. 1990) Kakšen dan! Da ga vikaš in samo želiš si, da bi bilo venomer tako na poti v kraljestvo narave. S pogledom zajameš vso skalnato verigo od Julijcev prek Karavank do Kamniških Alp in vsi vrhovi so obdani s čisto, belo snežno preprogo. Sam pa si malo nad dolino, prestopaš v nadelane stopinje v belo sijočem snegu in se samo oziraš - v belo dolino pod seboj in bele vršace nad seboj. Počutiš se kot mogotec, ki mu z enim samim pogledom uspeva zaobjeti pokrajino nebeškega stvarjenja. Predajaš se tej harmoniji in enako čutiš tudi v sebi. Tišina in mir se prepletata z nežno melodijo prepogibanja dreves in rahlim šepetom vetra, ki pa vse bolj izostruje svojo moč in prehaja v bučne sunke burje. Seveda občutiš tudi ledeno žvižganje okoli ušes. In ko presrečen stopiš v topel prostor planinske postojanke, še kako občutiš bolečino ponovnega pretakanja življenjsko pomembne tekočine. Lica zažarijo, oči se zbistrijo, okončine okrepijo, na obraz pa se prikrade prijeten nasmešek tihe sreče. To doživljanje je res v lasti človeka. Nekaj, kar povzroči odzive le v njem samem. Kako, za koliko časa, zakaj pravzaprav, na to si mora vsak sam odgovoriti. Saj tudi vsak sam bedi nad svojim zadovoljstvom in želi početi le to, kar ga resnično radosti. In če je ob tebi nekdo, ki te vodi po vseh teh prostranostih... Oh, mar se zavedaš te skrite sreče? Več kot očitno je. da je ta neoprijemljiva sreča le skup drobnih trenutkov, ki se jih niti ne zavedaš in o katerih pričneš razmišljati šele tedaj, ko že vse zdrvi mimo tebe z neustavljivo hitrostjo. Saj v naravi ni prostora za osamljenost, a fizična prisotnost nekoga olajšuje premagovanje ne le planinskih, ampak vseh zastavljenih poti. In občutek delitve in prilagajanja drugemu: tega šele pridobiš, ko se nekomu posvetiš in z njim zaživiš. Tako se kot velika družina vzpenjamo proti vrhu Javornika. Od vseh izžareva eno samo hrepenenje in nikakor ni moč prezreti isker v očeh. Te skromne lučke, to živo govorico oči s prefi-njenim nasmehom ali nastajajočimi gubami res ne moreš zatajiti. Človek, bodi zadovoljen sam s seboj in vse se bo smejalo s teboj) Ne glede na letni čas in kamorkoii te že vodi korak, naj te spremlja Ziobčeva pesnitev: So poti, ki vabijo. So poti. ki si jih jemlješ s silo. In je pot, ki je ukaz človeku. Mojca K rže Vremensko pester pohod na Snežnik_ Na 17. zimskem vzponu na Snežnik 9. in 10. marca letos so bili organizatorji, PD Ilirska Bistrica, do pohodnikov še po zorne jši kot prejšnja leta: marsikoga, tako tudi skupino Hrvatskega planinskega društva Železničar iz Zagreba, so posebej pozdravili že v Ilirski Bistrici, najpozneje na startu pa so vsakemu dali navodila: da bo vreme oblačno, da je mogoče pričakovati padavine, da je temperatura na Sviščakih pet stopinj in na vrhu nič stopinj in da je po poti med 30 in 150 centimetrov snega. V planinskem zavetišču na vrhu se udeleženci pohoda niso dolgo zadrževali: popili so čaj, kupili razglednice in jih žigosali z žigi Snežnika in s posebnim pohodnim žigom, žigosali pa so tudi kontrolne kartončke. Na vrhu je bilo zelo malo snega, ker je skoraj vsega odnesla burja. Bil pa je zato toliko večji razgled, tako na Risnjak. Snježnik in še nekatere vrhove, ki so bili pokriti s snegom. Že na vrhu je začelo snežiti in med potjo navzdol se je sneg spremenil v dež. Ko se je skupina zagrebških »železničarjev« vrnila na Sviščake, ji je mož iz vrha PD Ilirska Bistrica Vojko Čeligoj izročil diplomo v znak priznanja za stalno sodelovanje na zimskih pohodih Svi-ščaki-Snežnik (1796m). j0S(p Sakoman Zimska pravljica na Koprivniku V turobnem, meglenem jutru smo se odpravili proti Škofji Loki. Bil je prazničen dan. Tokrat sem vodila pohod na Koprivnik. Že na cesti od škofje Loke proti Poljanam smo videli posledice zadnje povodnji, od Poljan proti Žetini pa je bilo še huje. V megli smo šli skozi vas in se vzpeli po pobočju Koprivnika. Na poti proti sedlu Črni kal so se začele trgati megie. Kot ogromni kosmi vate so se cefrale. se dvigale v višave in nam odkrivale koščke modrega neba. Pod nami pa je ostajalo brezmejno morje te nacufane vate. Počutila sem se, kot da smo prišli v drug svet. Nikjer žive duše, samo mi trije - moj sin, moja prijateljica io jaz. Nad nami se je bočila modrina neba, ki jo je le še tu in tam pokrivala bela krpa, pod nami pa brezmejno belo morje. Po strmem grebenu smo se nekajkrat morali plaziti pod vejami smrek, ki jih je teža snežne Odeje pripognii3 čisto do tal. Ta pravljično beli svet se je spremenil pod vrhom, ko so listavci zamenjali smreke. S svojimi golimi vejami niso bili tako lepi kot s snegom obložene smreke, so pa bili prav slovesno resni s svojimi črnikastimi, skrivenčenimi vejami. Na vrhu smo si v celec steptali ploščad, na kateri smo pomalicali. Predali smo se soncu in tisti posebni tišini, ki jo lahko ustvari samo nedotaknjena zimska pokrajina. Čisto potihem, kot bi se bale, da nas bodo zmotile, so se nam približale planinske kavke, ki smo jim postregli z drobtinami. Ko so jih pozobale, se jim ni dalo nikamor. S svojimi rumenimi kljuni in črnimi plašči so bile na belem snegu kot čudovit barvni kontrast. Kot da bi nam hotel ta pravljično lep dan še nekaj podariti, so iz megle pokukale ostrice Julijskih Alp. Daleč na obzorju, kjer sta se sešla modro nebo in belo morje, so se prikazale najprej Julijske, za njimi Karavanke in potem še Kamniške. Kot bi se v velikem polkrogu iz meglenega morja počasi dvigala veličastna kulisa. Prizor je bil pretresljivo lep. Sorljfl Èkapm Še so meceni_ V korist Planinskega vestnika so odstopili avtorski honorar: OŠ Senovo 100 din France Škrbec, Ljubljana 300 din Anica Horvat, Zg. Kungota 100 din Jožica Kabaj, Maribor 150 din Jože Dobnik, Ljubljana 450 din Franci Ekar, Kranj 450 din Albin Vengust, Ljubljana 600 din Lojze Budkovič, Boh. Bistrica 100 din Marinka Petančič Jecelj, Ljubljana 200 din Irena Curk, Ajdovščina 400 din V gotovini so prispevali za Planinski vestnik: Jožefa Gabrovšek, Ljubljana 500 din Sonja Kaizer, Maribor 100 din PC Celje namesto venca na grob Gustavu Grobelniku 500 din Dragan Zupan, Nemčija 436 din Miha Potočnik, Ljubljana, namesto cvetja na grob dr. Andreju Robiču 500 din V korist Gorske reševalne službe so odstopili avtorski honorar: OŠ Senovo 100 din Helena Giacomelll, Domžale 400 din Rudi Klinar, Ljubljana 700 din Tomaž Ravnihar, Tržič 200 din Planinskemu društvu Luče sta ob poplavah v Savinjski dolini prispevala: Marijan Gantar, Idrija 300 din Dragan Zupan, Nemčija 900 din Za Alešev sklad sta prispevala: Tomaž Banovec, Ljubljana 800 din Matija Vild, Murska Sobota 700 din Vsem tem in tudi vsem tistim mecenom, ki nočejo biti poimensko navedeni, se prejemniki iepo zahvaljujejo. SEZNAM IN CENE PLANINSKIH EDICIJ Zemljevidi Cene v dinarjih Gorski Kotar- t : 100000 (r. izd. 1990) 70 Krn s Kobaridom - 1:25 000 (t. izd 1990) 70 Stol in &egunjšćk;a - - 1:25QOO (1. tod. 1990) 70 Trenta - 1 :25000 (1. izd. 1990) 70 Okolica Ljubljane - 1:50000 (1. izd. 1S90) 70 Kranjska gora z okolico - 1 ; 25 000 [1. izd. 1990) 70 Rogaška Slatina i Bočem in Donačko goro - 1 =25000 (1989) 70 Julijske Alpe - Bohinj - 1= 20000 (B. izd. 1990) 70 Julijske Alpe - Triglav - 1:20 000 (5. izd. 1990) 70 Grintovci - 1= 25000 [1. Izd. 1987) 70 Julijske Alpe-vzhodni del - 1 =50000 (8. izd. 1989) 70 Julijske Alpe - zahodni del - 1 =50000 (8, izd. 1990) 70 Triglavski narodni park - 1 :50000 {5. izd.) v pripravi Karavanke - osrednji del in Grintovci (3. lid. 1988) 70 Kamniške in Savinjske Alpe z Obirjem m Peco - 1 50000 (6. izd. 1990) 70 Pohorje - vzhodni del - 1 =50000 (2. izd.) v pripravi Pohorje - zahodni del - t 50000 (4. izd. 1990) 70 Posavsko hribovje - 1 = 100000 (1. izd. 1986) 70 äkoljeloäko hribovje - 1 :40000 (3. Izd. 1988) 70 Storžić in Košuta - 1 :25D0D (1. izd. 1988) 70 Goraniske - Bled, Bohinj, Kranjska gora - 1:50000 (2. izd. 1988) 70 Peš pot E6 - YU - zemjevidJ - 1 =50 000 70 Slovenska obala in zaledje - 1 :50000 (3. izd. 1989) 70 Istra - 1 = 100000 (1. Izd. 1990) 70 Pomurje - 1 :75000 (1. Izd. 1990 ) 70 Bovec i okolico - 1 =25000 (4. izd 198B) 70 Sjeverni I srednji Velebit - 1 =50000 {1. izd. 19B7) — Durmitor i kanjon Tate - 1 =25000 (i. Izd. 1983) — Vodniki Vodnik po planinskih postojankah v Sloveniji (Dobnik. 1. Izd. 1989) 200 Slovenske planinske koče ffiapoša, 1, izd 1990) 115 Kamniške In Savinjske Alpe v pripravi Julijske Alpe v pripravi Karavanke [Kllnar. 2. izd. 1983) 150 Vodnik po Zasavskem hribovju (Pergar. I. izd. 1978) 150 Po gorah severovzhodne Slovenije (Flcko, 1. izd. 1980) 150 Turni smuki (Črnivec-Praček, 2. izd. 1985) I50 Bil sem na Triglavu (Krišelj-Petkovšek. 2. izd. 1983) v tisku Triglavski narodni park (Febjan, 1. izd. 1985) 280 Planine Hrvalske (Poljak, 3. izd. 1986 ) 200 Planinarske kuće i domovi u BiH (Hadžialič, 2. Izd. 1984) — Durmitor i kanjon Tare (Cerovič, 2. izd. 1984) — Vodniki in dnevniki po veznih poteh Vodnik po Slovenski planinski poti (6. izd. 1988| 160 Dnevnik po Slovenski planinski poti (1990) 50 Ciglarjeva pot od Drava do Jadrana E-S VU, skice (1984) 40 E7 - evropska peš pol od Solle do Sote (3. Izd. 1988) 40 Vodnik po transverzali kurirjev in vezistov MOB Slovenije (1. izd. 1980) — Dnevnik po transverzali kurirjev in vezistov NOB Slovenije 20 LoSka planinska pot (5. izd. 1973 ) 30 Ljubljanska mladinska pot (1. izd. 1984 j 30 Koroška planinska mladinska transverzala 30 Dnevnik bratske planinske poti Ljubljana-Rijeka — Kamniška planinska pol (1983) 30 Vodnik In dnevnik po planinski poti XIV. divizije (1984) 20 Vodnik in dnevnik Trdinove poti 50 Kajakaški vodnitek po slovenskih rekah (1986) v tlaku Jezerska planinska pot - 90 let Češke koče (2. izd. 1990) 30 Alpinistični vodniki Naš alpinizem (Kajzelj-Drotenik, 2. izd. 1982) 160 Gorniäka pol iz Planice na Pokljuko - PP (1989) v tisku Kamniške m Savinjske Alpe - Logarska dolina, Matkov kol - PeCi (Golnar, 1982) 70 Lučka Bela - Robanov kol (Golnar, 1984) v pnpravi Repov kot - Kamnläka Bela (Golnar. 1987) 70 Kamniška Bistrica - zahodni del (Golnar. 1988) 70 Tri Čine (Mihelič. 1987) 70 Koleênik (Bedrač-Simončit, 1989) 70 Vodniki v tujih jezikih in večjezične izdaje Die Slowenische Berg-Transvejzale (2. izd. 1979) 100 Triglav - ein kurzer Führer (1989) v tisku How to climb Triglav (2. izd.) v tisku Triglavski narodni park - štirijezićna brošura (1983) 50 1 92 50 i2bramh dvatisočakov (Stele, trijezični slikovni vodnik) 100 Kamniške Alpe - Ravenska Kočna - Kletterführer {1977} 90 Pot prijateljstva treh dežel (trijezični vodnik) 50 Zaščitena območja (treh dežel) - Naturschutzgebiete - Zone Protette {1981 ) 100 Slovarček za planince ftridefni, trijezični) - Wörterbuch für Bergsteiger - Vocabolario per alpinisti <1986) 100 Vzgojna literatura Planinska šota (2. l2d, 1983) 50 Planinski dnevnik (s častnim kodeksom, 1982} 30 Planinski vodnik {1983) 70 Hoja in plezanje v gorah {Mihelič-Skarja, 3. izd. 1984) 100 Nevarnosti v gorah (Segula 1979) 50 Sneg, Jed, plazovi {Segula 1986) 50 Pozor, plaz (1980) 10 Narava v gorskem svetu (Selan. 2. izd. 1982) 50 Zavarovane rastline {Skoberne, 2, izd, 1990) 50 Triglavski narodni park {Skoberne) 115 Oris zgodovine planinstva (Strojin, 2. izd. 1978) 50 Navodila za oskrbo In označevanje planinskih poti (1982) 50 Trije Tominški planinci {Strojin, 1981) 50 Dr Henrik Tuma (Strojin, 1976) 50 Jakob Aljaž (SvoljSak. 1989) 50 Naša alpinistična misel {Zbornik, 1988) — Planinarstvo i alpinizam (Smerke, 1989) 200 Prehrana v gorah (2. izd.) v pripravi Vreme nosiovje za planince {2. izd.) v pripravi Podhladitev, omrzline in druge poškodbe zaradi mraza (1990) 100 Druge edicije Dnevnik ciciban-planinec (1988) 20 Dnevnik Miadt planinec 1991 25 Igre (1981) 50 Planinska pesmarica 80 Razgled S Triglava (1978) 20 Razglednice s Triglava 10 Zdravljica - razglednica (Balant) 5 Deset let šole za gorske vodnike v Nepalu {1990) 100 Trikotnik (Komprej, 1986) 70 Našitki in nalepke Planinska zveza Slovenije - našitek 20 Planinska zveza Slovenije - nalepka 10 GS - našitek Gorske straže 20 Značke PZS - Planinska zveza Slovenije 30 PZS-90 let SPD 10 PD Ljubljana matica - 90 let 10 Savinjska podružnica SPD - 90 let 10 Drugo blago Vpisna knjiga za vrhove 200 Vpisna knjiga za planinske postojanke 300 Članske izkaznice 10 Izkaznice gorske straže - GS 10 Članski karton 2 Nakaznica za prenočišče (1990) 40 Zastava PZS - velika 800 Trikotna ruta za prvo pomoč 30 Priznanja PD 20 Popust ob nakupu Pri nakupu 5 ali več izvodov enakih planinskih edicij, ki jih je izdala ali odkupila PZS po lastni ceni, priznamo 15% popusta Kupovanje ah naročanje več kol pet izvodov je možno v pisarni PZS, Ljubljana, Dvoržakova 9, v ponedeljek od 14. do 19. ure ali od torka do petka od 8. do 14. ure. Matoprodaja [e tudi v pisarni Planinskega društva Ljubljana-matica, Miklošičeva 17, v večjih knjigarnah, na sedežih planinskih društev in v planinskih kočah po vsej Sloveniji, kjer je možno dobiti tudi drugo gradivo o posameznih gorskih območjih. Cene veljajo od t. 3. 1990. Informacije Planinska zveza Slovenije, Dvoržakova 9, 61000 Ljubljana, ieiefon (061) 312553 ali 315493, Planinski vestnik že skoraj célo stoletje beleži zgodovino slovenskega gorništva, spremlja največje dosežke domačega in tujega udejstvovanja v hribih, opisuje iskrive prebliske hribolazniškega duhä in srca, odkriva globoke misli izpod visokih vrhov gorâ in pameti ter seznanja še z drugimi dogodki, ki bi lahko zanimali planinsko dušo. Tiha, pa velika želja slovenske planinske organizacije je, da bi do stoletnice Slovenskega planinskega društva bila vsaka slovenska planinska družina naročena na slovenski Planinski vestnik, najstarejši slovenski mesečnik. Na koncu koncev smo Slovenci rojeni med gorami, planinstvo je naša identiteta in Triglav je kar od nekdaj slovenski simbol. Povejte to svojim znancem - in poskušajmo skupaj doseči ta cilj!