žTSgfcT fJUBfJrfMSKJ s® Z&OJV* Vsebina novembrskega zvezka 1. Miran Jarc: Kraljevič na samotnem gradu............641 2. Ivo Šorli: Zgodbe o nekaterih krščanskih čednostih in nečednostih. (Konec prihodnjič.)......................64 > 3. Mirko Pretnar: Jesenska noč..................64 > 4. Dr. Ivan Prijatelj: Duševni profili naših preporoditeljev. (Konec prihodnjič.) ..........................650 5. Juš Kozak: Rdeče lise. (Konec prihodnjič.)............6S3 6. C. Golar: Jezdec. (Kitajski motiv.)................672 7. Marija Kmetova: Meditacija...................673 8. Ivan Albreht: Razkošje........:............674 9. Milan Fabjančič: Prolog tragediji „V novi svet"......... 675* 10. Janko Glaser: Jutranja pesem.................683 11. Igo Gruden: Pesem samote...................683 12. A. P.: Lastovka. (Konec prihodnjič.)................684 13. C. Golar: V ječi je mrak....................692 14. Književna poročila.......................693 J. A. G.: Kralj Matjaž. — A. Gavazzi: Melik Anton, Jugoslavija. (Konec.) — A. Fantek: Dve Meškovi povesti v nemškem prevodu. (Konec prihodnjič.) — Marij Kogoj: Risto Savin: op. 13. Pet fesmi; op. 20. Tri pesmi. — Ivan Zoreč: Niko Bartulovič: vanjski krijesovi. 15. Kronika:..........v.................702 Znanstveno društvo za humanistične vede v Ljubljani. — Poziv našim pisateljem. 16. Nove knjige.......... ...............703 „Ljubljanski zvon" izhaja v zvezkih po enkrat na mesec ter stane na leto 180 K, za pol leta 90 K, za četrt leta 45 K, za Italijo po 60 lir na leto. Posamezni zvezki se dobivajo po 18 K. Odgovorni urednik: Dr. Joža Glonar. Uredništvo ne vrača rokopisov, ki jih ni naročilo. — Upravništvo se nahaja v Prešernovi ulici štev. 54. Last in založba „Tiskovne zadruge", z. z o. z. v Ljubljani. Tiska Delniška tiskarna, d. d. v Ljubljani. LJUBLJANSKI ZWON MESEČNIK Zfl KNJIŽtUNOST IN PR05UET0. LETNIK XLi. 1921. ŠTEVILKA n. MIRAN JARC: KRALJEVIČ NA SAMOTNEM GRADU. i. Iz godbe luninih žarkov modra misel ljubezni je vzklila in mi — samotnemu — vroče čelo s kopreno dehtečih sanj je ovila: V maju krog naju pokrajina izdahlih stoletij... bajni slapovi — vilinski lasje mlinska kolesa zlatč — v grmičevju, gozdu, na trati — poslušava šepetati nočne, uročne duhove in v dalji vaškega trubadurja peti — v drevju Šelest... vzdihi zvezd se v vejevju love kot v strunah najinih src---Tebi oči so neslišno govorile, kot da bi molile — a mene je duh odvel preko Tebe, pokrajine, nad me: in stihe so roke tresoče mi vpile: Ko te več ne bo, š bo ta kraj samoten, ko poljanam daš, odhajajoča, slovo — ugasneš kakor v dnevu zvok begoten in jaz bom misli obupne gnal kot oblake vihar, v padajočo neznanost tuleči vihar. Za bežečim vlakom sem razprožil misli kakor roke... Hropeči strop, šumeča skladišča, od dela trepetajoča poslopja so zapičila dvoje nevidnih oči, [namč moje lastne oči: «Kam?!» — In v brezizrazno jutro: pel sem — sam. Odkar te ni: vsaka minuta teli luninih noči — leto dni. Leta in leta se pno kot nebesni obok nad menö in na njem zvezde — Tebi izpete pesmi sijö. II. Mesečina Mendelsohnove godbe je na klavir zapuščeni — na m6 , dahnila — o, moje strune, že davno vas črni molk pokril je s Zdaj spet ste vzbrnele lahno, s strahom--[prahom ... že pozabljene pesmi zvoki zvene: Kdaj zablodil sem med to stebrišče gozdno? V krogu hodim kot pijan v kraju sanj oko duha zaman po bleščavi tej stezice išče. Glej, preproge zlate vsepovsod so razgrnjene... Iz dalj zveni čudnomehka godba ... Kaj godi se v kraljestvu vil? — In odnekod zašumelo je kot dih stopinj. — Tam iz gošče vili zasojili sta ves gozd in vsega posrebrili sta s h i hi tan jem. Obstal sem. In —-- To sta moji spremljevavki bili, ki sta mi zamišljencu se skrili, da me zdramita zdaj iz snovanj. Zagrinjalo k pravljični igri so zvoki uverture izzvenjajoče dvignili, meni razvesili koprnenje, ki Te v pesmi vtelesiti hoče. III. Ob kandelabru stojim, zlohotno me zro poslopja visoka... v zimsko noč tone cesta široka... v padajočem snegu se ljudje kot sence kretajo... iz dalje tramvaja žarne oči po tlaku hlastno pometajo: hiše, vozila, ljudje, o vseutrujenosti s telesi kriče, po poletnih zarjah koprne. Cesta se izgublja v zimsko temo... Tam daleč — že izven mesta — zvesto jo drevesa spremljajo — le sanjam jih; Bog ve — kadar zdaj še zahrešče — ali v njih golih vejah še zaihte vsi moji vzdihi, ki so — ptiči — pomladi sedali nanje, ko so v cvetnem snegu cvele moje mlade sanje. Še dalje: vasica, gozdovi... in--- srpasta misel mi je na dušo potrkala kakor spomin: Ni .je! — In iskajoče oko mojega srca v mrakotno brezkončnost široko vpije. IV. V ječi starega stolpa ječim, ječim... zaprle v mene so me Tvoje prepovedujoče oči.-- A jetnik zre skoz okence mesečino, ki šušti po gozdni vodi... o, zakaj niso zastrle Tvoje rabeljske roke, ki so za poljub — še te line, da bi se mi v samoti rodeče temine odprle oči, ki zazro še nevidne reči?! O, da še mesečino Tvoje podobe moje boli oblak pogasi! V. Sekunde za sekundo so ko ptice ujede priletele v staro sobo moje samote in Vsaka je v meni krvavo misel s in se zakrohotala: [kljunom poiskala «Kaj še čakaš Nanjo? — Smeje se Ti!--Tuje roke so jo v tem hipu slastno objele ...» 41* Mrzlično sem se vsega pregrnil s pravljico-haljo, ki so jo stkale roke mi drhteče po Tvojem dotiku: s snežnim smehom odevaš mi od ljubosumja rdečo pot v ozvez-kjer že pozvanja k skrivnostnemu zamiku [deno daljo, v svetonočne pesmi... vsa pokrajina je bela ... pozabljenje sneži, sneži... otroško se radujeva, vsako stopinjo s svetinjo sreče pozlatujeva... «Ali ko sneg skopni, skopni!» — V haljo zasrpal je kljun in soba vsa je bila že polna divjih ptičev: njih krila so hreščala, njih oči od zmagoslavja: stoj, da ti izpijemo kri do dna. [krvavele VI. Kadar bom stopil na Tvojega doma prag, da razbremenim hrepenenje težkih, težkih let, bom premišljeno ustavil pospešeni korak: da vidim, ali bosta Tvoja leva še zavohala me — domačina, ali sled je zapustil nekdo drugi, ki zdaj obožuje Te. Se ustavim pod oknom: še v cvetkah dehti moje srce. Jim morda že davno si velela izdehteti vsak utrip za me? Se ustavim ob mlinu: ali šumi še med kolesi: najinih poletnih dni priprost pogovor? Ali je On pretujil vode? — In vstopim. Ko prideš z nasmehom nasproti, Te prehitim: «Vse vem. Stvari so mi razodele.» — Morda zavrisnem v preslasti. Morda odidem po neznani mi poti... Bolj ko nekoč ob Tebi bodo pri kosu kruha oči mi vzplamenele! 7 Kf tr^M } ^^s^sto J A*"*"-*" ' CŽS> AA3 iy/,,^-7 IVO ŠORLI: ZGODBE O NEKATERIH KRŠČANSKIH ČEDNOSTIH IN NEČEDNOSTIH, (mm Res Ninina celo večnost ni nazaj. Jernej pa kakor na trnju. Še čudež, da je vse tako mirno. Toda kar naenkrat in kakor da je zrastla iz zemlje, stoji tam na oglu črna postava in gleda sem ... Jerneju se kri zlcdeni... Ali bi zakašljal ali bi zbežal? ... Postava se bliža... Jernej napravi oboje: najprej zakašlja, potem jo ubere ... Tu za njim oster brlizg in od vseh strani nagle noge ... «Stoj! Sicer, ustrelim!»... Jernej ne more več ... noge mu kar odrevene ... In za tilnikom ga že drži trda roka, na rokah začuti mrzlo železje... — A! vendar! mu reče debel človek in mu pogleda čisto v obraz. Saj se mi je zdelo, da si tudi ti med ptički, pa le nisem mogel še verjeti! Kje je tovariš? — Kak tovariš? zagrgra Jernej. — Tako? Je že prav! Marš naprej — najdemo ga že sami! Pa ga niso našli! In ker ga niso našli, da je moral on, Jernej, izmakniti tistih tisoč kron, ki jih je ono noč izginilo iz vile z raznimi dragocenostmi, ali pa da je vsaj pomagal — naj pove torej komu?! Ali ni bil Anton Kljuka, imenovan Ninin?... Jernej molči. Oziroma trdi vedno isto: on je stal tam, čakal neko žensko — imena ne more povedati — in ne ve ničesar. Zakaj je zakašljal? Ker je bil prehlajen. Zakaj zbežal? Ker se mu je mudilo domov. 2e prav! Pride dan razprave. Jernej se prestraši, a obenem razveseli - tudi Ninin je med povabljenci. Toda že razume: Ninin je priča — njuni ženski sta nedvombeno dokazali, da je bil tisto uro doma. Torej: bo ali ne bo? Jernej ostane pri svojem. Toda že mu začno sodniki ginljivo na dušo govoriti: Saj radi verjamejo, da je samo žrtev; preveč je še mlad in neizkušen, da bi bil počel sam od sebe tako grdobijo; ali vse mu ne bo nič pomagalo, če ne pove, kdo ga je zapeljal. Naj bo vendar pameten in si ohjša vest, pravici pa pomaga, da kaznuje pravega krivca. Kaj bi rekel njegov rajnki oče, kaj bi rekla njegova uboga rajnka mati, ako bi videla sina--- Tu predsednika ustavi glasen 'jok. Tudi Jernej se ozre. Kdo joče? Ninin joče, krčevito joče. Zakaj? ga osorno pozove predsednik. Zato, ker tako mučijo človeka, poštenega in nedolžnega, čeprav je samo ubog delavec. In zato joče, ker se njemu tako smili, da tega kar gledati več ne more. Potem naj gre ven! krikne predsednik. Toda Ninin ne gre. In se tudi že potolaži; zakaj Jernej molči, kakor je molčal do-sehmal, trdi, kar je trdil. Kako — on da bi izdajal prijatelja, ki 9 je tolikokrat sam krivico trpel, se žrtvoval za druge, ki še vredni niso bili, dočim je Ninin sam ravno zdaj z grenkimi solzami pokazal, kako se mu smili nesrečni drug!... Ne in ne, naj se zgodi, kar se hoče!... — Tudi prav! se razjezijo sodniki. In v jezi kajpak krivično razsodijo: dve leti trde ječe! No, pa se jim takoj skoro zasmili neumni zakrknjencž. Zakaj že se vidi, da se mu vendar še ni popolnoma zaprlo srce. Tak jok se ga je polotil, da ga vsega stresa in tako milo jih gleda, da sede še vedno kakor prilimani na svojih prostorih. — No, dve leti! Saj ni taka reč! zamrmra predsednik. Sicer pa ste sami krivi! — O, saj ne jočem zato! vzklikne Jernej. Ampak vi, vi ubogi gospodje se mi smilite, ki imate tako hudo službo in vam je tako težko po pravici soditi!... Saj vi niste krivi — postav se morate držati!... Toda grenko se človeku zdi, ko morate dati zaradi malo drv celi dve leti ječe!... Kako? «Zaradi malo drv?» Kaj to pomeni? Zdaj šele Jernej počasi pojasni, da je šel neki njegov tovariš — imena pa ne bo nikoli povedal! — samo po malo drv čez tisti zid, on pa je čakal, da jih ponese, pa so se gospodje sodniki tako strašno pomotili, da so ga radi denarja obsodili! No, že se sodniki iz srca smejejo. A? Radi drv? In smilijo da se mu — oni njemu?! Ne, to je res že neverjetno: tako mlad človek, s hribov doma, pa že tak komedijant! Kmalu bi jih bil speljal na led, njih, stare lisjake! In smeje se odidejo skozi vrata. Jerneju pa je radi te nove njih zmote le še bolj hudo, in še bolj gorko se razjoče nad njimi. Stražar ga mora prav suniti pod rebra, da se premakne. Toda — ali je ta siromak, stražar, kaj na boljšem? Ali ni v zmoti tudi on, misleč, da popelje zdaj kdove kakega hudodelca v zapor, pa vleče nedolžnega! Ali ni, da se moraš zjokati tudi nad njim?! Družino ima revež, in kdo ga vpraša, ali ne bi opravljal rajši drugega posla! O svet, kako si žalosten, o ljudje, kaki siromaki ste! * * » Okvir teh naših zgodbic je preozek, da bi spravili vse nadaljnje doživljaje Jerneja Vesela vanj. Naj omenimo le, da je prišel iz kaznilnice šele kakih deset let pozneje. V svoji brez-kočni usmiljenosti je namreč pomagal nekoč tovarišem-sotrpinom čez prvi zid; ti so potem naprosili za njim stoječe paznike, naj jim odprejo še jetnišniška vrata; ker stražarji niso hoteli, so si jih odprli sami, njim pa nebeška — račun je moral plačati spet nedolžni Jernej. Pepino, imenovano Moro, je bilo nekaj že davno vzelo k sebi. Na postaji ga je čakal Ninin sam. In Jerneju so se solze vlile, ko je zagledal prijatelja tako postaranega in skrhanega. — Krči so me, krči, globoko vzdihne Ninin. Posebno odkar nisem imel tebe več ... — Nič se ne boj! Delal bom vsaj posehmal jaz za oba! ga potolaži blagi Jernej in ga takoj prime trdno pod pazduho. In drugi dan je že spet v prosti luki — on, tako prost v prosti luki! In čisto mirno teče zdaj njegovo življenje. Ko naenkrat izbruhne vojna. Glede na njegovo preteklost postavi domovina našega Jerneja v prve junaške vrste. Pa spet enkrat ni pomislila, kaj dela! Jernej, s tem svojim usmiljenim srcem sredi vseh teh grozot, vsega tega trpljenja, da se še trdosrčnežu raztaja srce! On, ki bi še gada ne bil ubil, naj ubija ljudi! Kaj čuda, da ne more in ne more? In ko začnejo tam okrog njega nekaj šepetati in so jim obrazi tako polni skrbi, se ne more premagati, da ne bi poslušal... Pa mu kmalu spoznajo že na očeh, da mu lahko zaupajo, ker je predober, da bi jih izdajal, pa ga vzamejo v ožji krog... % i — «Samo, da ne smemo priti praznih rok tja čez, sicer bi delali z nami, kakor da so nas sami ujeli,» meni narednik, še najhujši med njimi. «Na, Jernej, ti spravi to!» ««Zakaj bo?»» «Za spomin!» Pa je postalo ubogemu Jerneju lep spomin! Vsi so prišli čez, samo njega so še prijeli za pete. Zakaj niso mu govorili zaman, da oni, družinski očetje, tvegajo poleg svoje še glave svojih žena in nedolžnih otročičkov, in preveč so se mu smilile te nedolžne glave: prevzel je podjetja najhujši, zadnji del... In je manjkal samo še tisti papirček v njegovem žepu — še častne vojaške smrti da ni vreden: na vešala ž njim!... In ravno ga peljejo pod žalostno drevo... O, kako je bled ubogi duhovnik — bolj od belega Kristusa v njegovim rokah... ' Kako se Jerneju smili!... Toda, kaj duhovnik — on bo stal ob strani in v zadnjem hipu se lahko obrne, celo umakne vstran ... Toda rabelj, rabelj nesrečni! Jernej ga vidi prvič v življenju... Kako krivico mu delajo ljudje! Skoraj prijazen mu je obraz, nič grši od drugih ljudi... Pa so se mu tolikokrat njemu, Jerneju, smilili celo grobokopi! Kaj je njim proti temu tu — oni pokopujejo mrtve, ki jih nič več ne boli, ta mora takorekoč žive!... In kako malo se mu jih približa, ki bi bili pohlevni kakor on, Jernej: razsajajo, kričijo, kolnejo — njega samega, nedolžnega izvrševavca tujih povelj preklinjajo in psujejo!... Jernej stopi tja in se mu nasloni na prsi... In glej, tudi rabelj je človek: rahlo ga potaplja po hrbtu in mu reče celo nekoliko tolažilnih besed: da naj ne bo baba, in da bosta precej opravila ... — O, brat! vzdihne Jernej. Saj mi ni za to... Ti, ti se mi smiliš... — Jaz? se začudi rabelj. In potem se glasno zagrohoče: Hudič vendar, saj je to moj vsakdanji kruh, a kaj takega še ne! — Saj to je, da je to tvoj vsakdanji kruh in da si ga moraš tako žalostno služiti! Ravno zato se mi tako smiliš, brat!... — Veš kaj, prijatelj, norce boš morda lahko na onem svetu bril — na tem jih več ne boš! In z mano že celo ne! Marš v nebesa! In že Jernej zleti pod vislice, vrv njemu okrog vratu in--- Tu zadene rablja tak mil pogled, da se zdrzne in se mu vse skupaj zaplete. In trikrat toliko časa potrebuje kakor le kdaj doslej... Toda potem reče: — Naposled je bil dečko videti dober človek, kakor se jih ne najde veliko. Njegovo ime si bom celo v svoj dnevnik zapisal! In tako je Jernej še na tem svetu doživel, da je našlo celo na takem mestu priznanja njegovo usmiljeno srce. Nas tu nekoliko grize zavist, da ne bomo edini, ki bi bili hoteli Jernejevo življenje in smrt ovekovečiti. Zakaj gospod rabelj da misli svoj dnevnik tudi izdati. In če se rablju zahoče, da izda svoje spise, ne najde samo desetkrat več založnikov — in kakšnih! — ampak tudi tisočkrat več čitateljev... In kakšnih!... (Konec prihodnjič.) [PKD MIRKO PRETNAR: JESENSKA NOČ. Pred mano rdeči lampijoni kot solnca zavržena se zibljejo skoz noč, spremljcvavec pa jim veter je pojoč, klepečejo po tleh deževnih kapljic milijoni. Pred mano plešejo rdeči lampijoni, ne kot solnca, kot demoni iskajoč plašnih src; kako pogled je njih pekoč; poznam, poznam te po žareči kroni. Saj to si ti, ki mučiš dušo noč in dan, saj to si ti, ki se mi v um zajedaš; saj to si ti, ki vame temen gledaš! Takrat, ko mi je bil še svet-neznan, od tvojih nisem bil še mrež obdan! «Ah, bratec moj, saj ti se ne zavedaš!» DR. IVAN PRIJATELJ: DUŠEVNI PROFILI NAŠIH PREPORODITELJEV. Svobodomiselna tendenca se Prešernu vsiljuje pod pero bolj v mladih,^n^jskihjetih, ko prevaja pesnik celo izrazito nemško-nacionalno Körnerjevo pesem «Lützow's wilde Jagd», pač zato, ker žari iž nje močan plamen svobode, ki hoče kar vse «rabeljne , zgtret' in_ tirane». Take aktualno-agitatorske tendence pozneje ne nadmjljajo več sorazmerno-umetniških gub njega lastnih pesmi, v katerih ipak veje krepak dih svdbodc, a svobode filozofskega mišljenja. Prešeren tudi ne postane tako izrečen časovni pesnik kakor oba sodobna mu avstrijskonemška učenca «švabske šole», uGrlin in Lenau. Ta dva namreč govorita v imenu naroda, ki se pripravlja za naskok, da zavzame politične trdnjave. Prešeren govori navidezno bolj v svojem imenu, nego v imenu svojega naroda, ki še ni čakal pripravljen pred vrati časa, ampak je imel priti šele po njegovi smrti. Pri tem pa temelji Prešeren tako globoko v svojem plemenu, da tudi takrat, kadar govori sam zase, govori in misli obenem za svoj narod. Kakor smo čuli, je veljala takrat v poeziji evropskih narodov predvsem parola o «srcu» (Gemiith). Pesniki so si prizadevali biti čim najbolj lirični in subjektivni; filozofija in miselna poezija ni uživala posebne veljave, češ, da ni zmožna postati «nevesta srca». Menzel s svojim nastopom zoper Goethejevo miselno ali «objektivno» poezijo je štel mnogo pristašev. Prešeren ni šel za temi pesniki in ni sledil takim mimohodnim geslom. Naj je tudi šel tok njegovega pesniškega doživljanja v pretežni meri skozi živelj srca in čuvstva, vendar je neprestano prepljuskoval v območje onega razuma, ki določno zaokroža Prešernovo duševnost. Že pri slovesu od mladosti naš pesnik priznava, da je «zgodaj okusil sad spoznanja». Gradeč svoji pesniški duši najsijajnejše gradove v zračnih višinah svojega čuvstvenega idealizma, obenem s treznim očesom, z ostrim pogledom motri okoli sebe in pod seboj ne-kazno, materijalistično resničnost in njeno za večino ljudi vsemogočno oblast. Kljub temu se mu ne zahoče po toplem naročju, ne po topem stanju te mehanične resničnosti, marveč v dnu srca se mu rajši toži po «temni zarji» idealistične mladosti. Kot pesnik, kot umetnik romantične dobe, odlikujoče poeta s posebnim, vzvišenim poslanstvom in poklicem, s jti^^skim ^ponosom gleda na one, ki «grabijo d'narje vkup gotove, si kupujejo gradove, v njih žive brez trpljenja». Umetniška šetnja v lepi božji prirodi, «koder se nebo razpenja», v tem zanj mnogo lepšem «gradu brez vratarja», zraven pa tudi miselno kretanje v sferah duha njega bolj vabi, nego «sence košate, stezice zložne, cvet dišeč po medi, sad brez potu». Prešeren zavzema med onodobnimi pesniki prav posebno stališče s tem, da v svojih poezijah ne kaže samo veselja do zgolj čuvstve-nega doživljanja, ampak očituje hkratu krepko nagnjenje do umo-vanja. Njegovo tozadevno kretanje v območju uma se je brez- ^ dvomno vršilo v tesni duševni bratovščini s Čopom in je značilnoAJ za enega in drugega. Jasen dokaz za to trditev vidim v znani nemški osmrtnici na tega visokoumnega mentorja njegovega, katera dela vtisek, kakor da bi se v nji poet izpovedoval in javno raz-govarjal o zadnjih tajnostih svojega pogleda na svet in življenje na podoben način, kakor se je najbrž večkrat privatno pomenkoval s tem prijateljem svoje duše, ko je ta še živel. Filozofski panteizem sodobnega nemškega romantičnega modroslovja diha iz te znamenite pesmi. Čogovo smrt, njegovjprehod iz individualnega, dvomov, kesanja, bolesti in srčnih ran polnega lastnega bitja v neskončni živelj vesoljstva opisuje tukaj pesnik kot srečen povra- " • •v tek — domov, poslužujoč se pri tem prav spretno najpriljubljenej-šega izrazoslovja te filozofije. O Čopu, potapljajočem se v valovih Save, pravi: «Im Hintergründe schautest du die kahlen Giganten Oberkrains mit kühnem Baue, rings um dich rauschten sanft der Save Wellen, die dir zu sprechen schienen: ,uns vertraue4; ob deinem Haupte segelten die schnellen weissflöck'gen Wolken hin; der Freud'erschlossen fieng an die Brustton hehrer Lust zu schwellen.» Tu se priteza in vabi za pričo vsa priroda, da poviša lepoto onega hipa, ko človeško bitje zapusti individualne okove svojega telesa, da se zlije s prirodo v eno, povrne v svojo praenoto. Smrt se tu ne predstavlja kot rušiteljica, ampak kot «zadnja ljub'ca», vodeča človeka pred oltar združitve s praenoto. Ni^ga kmalu pesnika, ki bjjbij smrt kot voditeljico na tej poti iz «življenja ječe» klical bolj zanosnoA kakor to storil Prešeren v znanih verzih: «Prijazna smrt, precjolgo se ne mudi: tif ključ, ti vrata, ti si srečna cesta, ki pelje nas iz bolečine mesta tja, kjer trohljivost vse verige zgrudi.» In v osmrtnici na drugega svojega dobrega prijatelja, Andreja Smoleta, v drujgi takšn ifilozofsk i izpovedi svoji, ponavlja pesnik v drugi obliki isto^pantdsUčiio misel, govorečo, da «težka človeku ni zemlje odeja, * vzamejo v sebe ga njene moči.» Fichtejev «čisti in brezkončni jaz», Schcllingov «pravzrok» in Hcgclov «svetovni duh», udejstvujoč se v vidnem svetu in postopoma pritezajoč vse vidno, individualno stvarstvo v svoje vesoljno območje, v območje pantei stične .^družit ve_yabsglutm enot i, se jasno in prosojno zrcali iz naslednjega apostrofa na umrlega Čopa: <^ moji 1 jubezni in_j^ghjQ^nih_bornirariih tendenčaTT^obro poznane /PPješeTnovTH^iSiPih. Tukaj je mala oci-- A^V^eiakovskemu, kije^vedel, da.se Copjn Prešeren v svojem bojuSj^j nista ustrašila še vse drugih mož, n. pr. avstrijskih predmarčnifi^*-^ birokratov, niti vsemogočnega vladnega7vznika in ,yladnega na '^i&hlijista tejiiaOggtlktomr gvojirp pomagaČemTprilagoienega este^^J^ ^ife-—^Koßitarjä. Prešeren je v «tendenci teh par vrstic» docela* w s$ri o" ter ^ odkritosrčno in pri svojem diišnem stanju povsenVj^^ ^>5¥nimljivo blagroval vernike, ne pa sebe; a potem, ko je videl, da so^g^ vi vtJi- «gospodje topot ž njim zadovoljni», je lehko šaljivo pisal -xx^c ' (S'clakovskemu, da je imel poleg vsega postranski namen, pridobiti l/^cJ-i t t-CL*. i - rfofcic 288 Prim. dr. Jos. Puntar, Sonitus de formulario, Cas, XIII., str. 186. («Der u «^Teufel mache fünfzig solcher Stanzen nach», Goethe.) 289 Dr. Jos. Tominšek, Temeljna vprašanja o Prešernovem «Krstu pri Sa-i vici», Ljub. zvon, 1905, str.557. >f] s/ si naklonjenost duhovščine, saj je vedel, da bo češki pesnik razumel to njegovo šalo, ko bi tudi ne bil pristavil, da mu ni kdovekaj do tega, če ga «gospodje» hvalijo. jSjretji, ki se je v zvezi s svojimi temeljitimi mej r ičn o-tel i mčn i m i študijami o Prešernu bavil z bistvonT^KrŠfa», je_bj 1_ dr. ZigorirOn ^ je najprej v Matičnem «Zborniku» za leto 1906. P^zl^iJ^^veliko T\ '/> polemičilfiLJ^^enco proglasiti to Prešernovo pesnitev za „sliko narodno-kulturnega boja, ki ga je bojeval Prešeren v; zvezi s Čopom in Kastclcem (Čertomir — Prešerin; Droh — Čop; Avrelij — Kastelic!) proti nazadnjaški, janzenistični, «valjhunski» duhovščini v duhu naprednega krščanstva svojega «pravega duhovnika», pro-povedujočega v Kristovem zmislu mir in ljubezen med narodi. V tej svoji razpravi se tudi dr. 2igon bavi s tem mestom Prešernovega pisma, vzklikajoč: «Ironija za ironijo! Kar krvav žolč!»290 «Krstu» kot nekakem «Schlüsselromanu» je dr. Žigon lehko podpiral razen z nekaterimi notranjimi momenti že s tem samim vnanjim dejstvom, daJPreŠeren i v pesnitvi i v čp^. ,y; tretji kitici uvodnega soneta samega sebe primerja s Črtomirom; t zdi pa se mi, da je dr. Žigon prezrl, kako naš pesnik v zaključni . kitici uvodnega soneta oddeljuje in precizira svoje od «vere Bogo->^> f» 6^VIlile>> različfto, panteistično stališče. Tudi se mi zdi, da jejr. v tej razpravi bistvo «Krsta» položil v krščanstvo «pravega duhov-nika», dočim po Prešernovi lastni izjavi (v uvodnem sonetu) pesni-*> <-^"— tev oznanjujc dosego sreče onkraj groba, ne popisujoč tolikanj^3^ boja med «valjhunsko» in «nevaljhunsko» duhovščino na tem tu, kolikor bolj izpolnitev vseh tukaj neizpolnjivih^iljev na onem ' P ' f^fi^A . IPC1 ft f» ^AAA^' ' "7^' >WtrVV> Ak& motrimo Prešernov svetovni in včrski nazor v zmislüJ^M T** , dosedanjih naših izvajanj v ozkem kontaktu s Čopovim, moramocv^a», priznati, da Prešeren, kakor tudi Čop, ni bil eden tistih, ki so v svoji duševnosti a priori odklanjali vsake krščanske elemente. Po vsej ^ verjetnosti je tudi on po Čopovem vzgledu pritrjeval Schellingu,^^?' obsodivšemu one nemške racionalistične znanstvenike, «welche mit Hille einer sogenannten gesunden Exegese, einer aufgeklärten /V^w* Psychologie und schlafen Moral alles Spekulative und selbs^X^/ das S u b j e k t i.v - S y m b o 1 i s c h e aus dem Christenthum ent-^^^; femt haben». Prešeren je torej brezdvomno imel — že iz Čopove ^ - ---- ^ * 290 Avgust Žigon, Tercinska arhitektonika v Prešernu, ZMS., VIII., str. 113. r / 42 > K O, /^v ^«J^SfS --- ru* - '/^fu , ^ alv^u^ t ht ^ t^^i* - M družbe — zmisel^za «filozofsko-simbolične» element^| krščanstva. Vendar je bila značilna črta njegove duševnosti ves čas njegovega življenja takšna svobodomiselnost, ki njenemu poznavatelju in presojevatelju ne dovoljuje označbe Prešerna kot brezpogojnega cerkvenega vernika. In vendar je šel Prešeren v «tendenci» «Krsta» dalje od Schelling-Copovega vpoštevanja krščanstva v zgolj filozofskem in simboličnem zmislu! Tej svoji pesnitvi je naš veliki pesnik po svojem lastnem, zame resnem zatrdilu dal «tendenco . položil v^osnovo tezo, «dV^i^&njeX^J^?.. up sreče unstran groba v prsih hrani», torej tezo o osrečujoči veri v osebno neumrjočnost, o veri v zagrobno življenje in poplačilo, iz-kratka: o krščanskem verskem nazoru. To je ona «tendenca teh par kitic», ki o nji govori Prešeren v pismu na Celakovskega. Kako nam je soditi o tej tendenci? Po mojem mnenju tako in v ozki zvezi s tem, kar pravi o tem sam Prešeren v uvodnem sonetu, v tem intimnem pomenku s «prijatla dragimi mani», ko to «tendenco» izrečno in direktno izraža: Dragi Cop, ko sem ves nebogljen x in osamljen potreboval «hladila» za večno ločitev od tebe, ko sem / iztegoval roke po «leku», ki bi mi ozdravil rano one ljubezni, o kateri sem nekdaj upal, da me osreči na zemlji, sem vzkliknil: Blagor/vernikom, ki morejo še kakor Bogomila upati na dosego ( vsega tega, za kar jih je prevarilo življenje, na — onem svetu, v / zagrobnih višinah. Človek moje duševnosti pa lehko upa samo še ^^röflftö upokojitev srca v —^groba globočinah» ... Naš odlični prešernoslovec dn^Žigor^^se je j^zadnjih letih še enkrat povrnil h «Krstu» v predgovoru k svoji «Prešernovi čitanki».' Tukaj več tako ne zasidruje bistva te pesnitve v Prešeren-Čop-Kastelčevein literarno-kulturnem boju, ampak mnogo bolj v onodobnem romantičnem naziranju, češ: Prešeren je opeval v «Sonetnem vencu» romantični «kaos» osamljene individualnosti. V «Krstu» pa opeva, kako se Črtomir — pesnik sam — ukloni razvoju, novo nastopivšemu krščanskemu principu, principu «nadčloveške skrivnosti», «svetu mistike» — drugemu tečaju romantike. Pogled, ki dozori v Črtomiru in povzroči njegovo izpreobrni-tev, pomeni: «prestop iz subjektivne smeri — v objektivno razumevanje in presojanje sveta, človeštva, življenja. Prestop, ki pa se v ,Krstu' druži še z drugim momentom: z uklonitvijo lastne subjektivnosti, posebej subjektivne volje — Višji Volji, ki je i z - v u n nas ter za nas Objektivnost; druži torej s prestopom in uklo-nitvijo — samega sebe v službo Objektivnosti.»291 Ta originalni, dasiravno precej izumetničeni način gledanja na osnovno idejo «Krsta» bi se dal spraviti v zanimiv sklad s Hege-lovo filozofijo, nemškim romantikom priljubljeno in — kakor smo ugotovili za Copa in za Prešerna — tudi našim romantikom poznano. Mislim namreč na oni kardinalni Hegelov nauk, po katerem se Absolut v podobi «objektiviranega duha» udejstvuje v realnih zgodovinskih dogodkih — tukaj v nastopu krščanstva — zaradi česar je torej «resničnost razumna in boj zoper njo upor zoper duha».2*2 — Vendar^ ostajam jaz za syojo__osebo zlasti z ozirom na Prešernov uvodni sonet h «Krstu» prisvojeni gori označenem ' pojmovanju «tendence» te pesnitve. Zoper Žigonovo filozofsko-mistično razlago «Krsta» govori meni ne samo Prešernova noto- ">v rična nenaklonjenost vsaki mistiki, ampak v prvi vrsti Prešernovo lastno zatrdilo o takšni «tendenci teh par kitic», ki bo katoliški duhovščini dopadla, zatrdilo, obseženo v zame važnem drugem komentarju pesnikovem, ki ga dr. 2igon v tej svoji zadnji razpravi niti ne vpošteva več, opirajoč se bolj na svojo lastno, nekoliko verbalistično in abstraktno, dasi — kakor rečeno — vrlo zanimivo umovanje. Čeprav rad priznam, da je zlasti oni podton, v katerem Prešeren v rečenem pismu na Čelakovskega označuje kot postranski namen svoje pesnitve «pridobitev naklonjenosti duhovščine», očividno avtokritično-ironičen, vendar ostajam pri svojem mnenju, da je imel naš pesnik v «Krstu» tendenco, blagrovati krščanske vernike, med katere pa ni prištel — sebe. Nekaj podobnega je storil, ko je v svoji romantični nostalgiji na način vseh romantikov v znanem sonetu: «O Vrba, srečna, draga vas domača» blagroval preprostega, neukega človeka prirode, in pa takrat, ko je zapel svoj pretresljivi nemški sonet, začenjajoč se s kitico: «Wohl ihm, dem fremd geblieben das Erkennen, die gift'ge Frucht, gereift am Bauin der Sünde! Waruni kam von den Augen weg die Binde, die mir die Strahlen barg, die nun so brennen?» 291 Avgust Zigon, Krst pri Savici, Ljub. zvon, 1918, str. 427. 292 Glej gori na str. 523. in primerjaj moje «Predhodnike in idejne utemeljitelje ruskega realizma», str. 107—108. ^ Tako je Prešernov «Krst» umevala tudi naša mladoslovenska t^oToJy literarna generacija, v prvi vrsti v osebi Stritarja, čigar pesnitev «Samotar» naravnost parafrazira isto idejo.5*3 Po natančnem preudarjanju sem torej jaz^zasvojojosebo prišel do uverjenja, da je Prešeren tudi* v času dovršitve «Krsta» ostal zvest filozofsko-religioznemu nazoru nemške romantične panteistič-ne filozofije Schelling-Hegelove, v katero ga je bil po vsej verjetnosti uvedel Cop, in da je to svoje od ljubljanskega duševnega milijeja «oddvojeno mišljenje» reservirano skril v zadnjo kitico£>5"^ svojega intimnega pomenka s Čopom, postavljenega na čelo tej «pesmi misli». To je po mojem mnenju globoka notranja logika te elegije, katere dozdevna vnanja nelogika je nam vsem delala toliko r preglavic, da sem jaz ob nji moral večkrat misliti na Bjelinskega izrek: «Elegiki niso bili nikdar logiki». A bil je P am o^ močanjo g i k, ampak naravnost iz- raz_ita_filozofska,glava. On ni ostal samo dosledno zvest tedanji najvišji formi filozofskega mišljenja, Hegelovemu panteizmu, ta-isjayi, kin si_jo.je sam zamislil kot dekorativno posebno učinkovito in lahko prilagodljivo stilizacijo naše pisave. Privzel pa je k temu načinu še en element: vsebinski ritem pesnitve, z ozirom na katerega je dal poteku pisave vsebini primeren, stalno se menjajoč ritem. — Vzemite kot primer samo prvo kitico, kjer so prvi štirje verzi o Cenitvi Matjaževi napisani v prijetnem, lahko valujočem ritmu veselja. Ozadje tvori ornament iz lipovih listov in cvetov (slovansko ozadje). Po sredi preko lista je potegnjena grozeča črn^jyLS^Jutnifi^e^rjips.ti. Naslednji verzi v svojem poteku nenadoma porušijo dosedanji mirni ritem in padajo proti desnemu kotu. Kjer gre pisava preko črne lise, je bela, kar daje zunanjemu licu uredbe poseben mik. Matjažev odpor v zadnjih dveh verzih te strani je izražen s tem, da se ritem teh dveh ostro postavi kot vstajajoč v svojem koncu proti padanju prejšnjih. Zaulmiyo je, kako potem do boja postaja vsaka stran vedno bolj grozeče črna, dokler se povest o boju samem ne vrši na čisto črnem ozadju v beli pisavi. Črno ozadje začne izginjati, ko se Matjaž odpravi v Turčijo reševat Alenčico; zaupanje v njegov uspeh je toliko, da so naslednji listi že čisto beli. V ozadju se tudi pozneje pojavljajo ornamentalnl motivi — v zvezi z vsebino. Ko smo ugotovili princip, po katerem je napisan tekst, zadostuje, da knjigo pazno prečitate, ker Vam bo brez nadaljnjega komentarja vse ostalo jasno. — Tekst je vselej na levi strani, na desni pa ilustracija k glavnemu dogodku dotičnega dela teksta. Risbe so bile izvršene s _sv|nčmkom, dokazujejo bujno fantazijo umejiiikovo. Nekatere težave bodo mogoče delaie slike boja, dokler se gledalec * ne umisli v perspektivično stališče, iz katerega so zamišljene. Gledane so namreč od zgoraj, ali vsaj na pol od zgoraj in zato polne za naše oko nenavadnih perspektivičnih skrajšav. Celo delo — od naslovne do poslednje strani ovitka — je umetniško delo enotnega kova. — Brez pretiravanja je lahko smatramo za književno-umet-nisko delo, ki dosedaj pri nas nima para i kar se tiče okusa, s katerim ie zamišljeno in aranžirano, i kar se tiče doslednega izvajanja principa, na katerem sloni.» • Ta «koncept» je vreden, da ne ostane zakopan v predalih našega dnevnega časopisja, ampak da se shrani v listu, ki je našim zgodovinarjem bolj lahko dostopen. Saj ni preprost «koncept», ampak pfravcati «sistem», ki mu vsled rfjegovega izvora moramo prisojati veliko mero avtentičnosti. Zanimiv je zaradi tega, ker nam jasno kaže, odkod izhaja in ob čem živi stremljenje nage naj- mlajše. umetniške modeme; pokaže pa se ob njem tudi lahko, kam to stremljenje vodi. Generacija, ki negira na sebi vsak vpliv tradicije in svoj lastni razvoj podčrtava in poudarja s tem, da namenoma razkazuje kronologijo lastnih del, zre svojo največjo slavo v tem, da živi po historičnih rezultatih teoretične analize umetnosti. Umetniško delo ji ni enoten stvor, ki je vtelešeno umetnikovo stremljenje po izrazu tega, kar v njem samem valovi, ampak mixtum compositum iz ingredijenc, ki so jih ekstrahirali analitiki umetnosti: pohujšala jih je zgodovina in teorija umetnosti. Umetniška zgodovina je v toku svojega razvoja počasi prešla od golega inventariziranja in opisovanja v umetniško teorijo, ki se peča z analizo funkcijonelnih enot, t. j. s prašanjem, katere in kakšne so one posameznosti kakega človeškega dela, ki delajo, da je to delo res umetniško. Tako se je — da vzamemo samo par najnavadnejših primerov — v plastiki začelo govoriti o «noseči», «mirni» horizontali, «rastoči», , «kipeči» vertikali, o «nemirni» diagonali (Daumier!) itd. — Umetnik in teoretik sta si različna ne le po svojem poslu, ampak tudi po svoji naravi: prvi je in mora biti sintetik, drugi je in ne more biti nič drugega ko analitik. Goli analitik ni sintetik; on lahko sestavi samo mozaik, toda njega posameznim delom se bo poznalo, da so brez organske zveze, ki je umetniku, sintetiku, dana sama po sebi in že a priori. Z golim umovanjem ustvarimo v umetnosti samo mrtve homunkule. Tragika splošnega človeškega stremljenja po umetnosti je vedno v tem, če si iz slabosti, ki je naravna lastnost vsake teoretične analize pred umetniškim delom, naredi pravo umetniško čednost, dvojna tragika, če na to pot zablodi pravi umetnik ali če ga kdo nanjo zapelje. To se je godilo in se godi v vseh časih in dobah, v katerih govorimo o «stilih» in «manirah»; tudi način, kako je Fr. Kralj ilustriral «Kralja Matjaža», ni prav nič novega, kaj šele modernega. Stremljenje, da se vsebini verza ali spisa, ki je izražena v njegovem tekstu, ^ JGJe^ o^^unarijo_ oWka^.BQsebenJzr a z, im^ff dolgo gene a logi jo. Tako delajo že antična «technopaignia», tako so delali nemški pesniki 17. in 18. stoletja, ki so bili nerodni posnemači antičnih oblik, tako dela med Nemci Arno H o 1 z, ki se je v stil in jezik 17. stoletja tako uživel, da je v njem izdal kar celo knjigo («Dafnis»!), v prozi je nekaj enakega poskusil Liliencron, ko je v svojih «Vojnih novelah» ilustriral glas bližajoče se granate tako, da je dal natisniti celo vrsto dolgih zvenečih nemških «z» na ta način, da je bil vsak sledeči večji od prejšnjega. (Zavedna reakcija na to zavedno maniro je tipografski puritanizem n. pr. pri Stephanu Georgeu in nekaterih modernikih.) Enako dela tudi Fr. Kralj, samo da on z obliko verza ne izraža «vsebinskega ritma pesnitve», ampak prej golo, realno, vseskozi nepoetično vsebino posameznih verzov in celo besed! Besede «krog leti» in «krog zarajata» je v resnici napisal v krogu, «v Turčijo doli globoko» pada beseda «globoko» v resnici globoko pod svojo prvotno črto, verza «Matjaž jo ročno sukat ve» in «Po bliskovo mu sablja gre» sta napisana v vijugah, ki so nekaka projekcija poti sabljine konice, verz «črez reko splava široko» gre od levega kota strani spodaj v desnega zgoraj itd. — Kam vodi vse to? Da bi bil dosleden, bi moral n. pr. besedo «šator» napisati v obliki trikota, «podkev» v njeni obliki itd. Po tej potLbi jdosisdno^ prilezli nazai^vjinemglife in iz njih še dalje nazaj v ideogramc in piktograme. Tako bi nazadnje tekst popolnpma izginil (ker J>i postal nepotreben) in dobili bi namestil njega čisto navaden rebus. Lahko bi ^a narisali z raznimi barvami, natisnili na raznobarven papir, mu dodali še note in razne ritmične in dinamične znake (kajpada bi bilo treba iznajti še novih!) — kakšne nenavadne in čudovite perspektive se še odpirajo umetnikom, ki umujejo in ne ustvarjajo!!! Tak način «pisanja» ni niti dekorativen, niti čitljiv, ampak nemiren, ščemeč, boleč, z umetniškega stališča pa absurden. (Mimogrede še: niti pri nas ni nov; po času ga je prehitel in po originalnosti daleč prekosil Cotič z onimi svojimi «naslovi», ki so bili tako nečitljivi, da jih je družba sv. Mohorja lahko porabila za dekorativne v i n j e t e v «Pravljicah», ki sta jih napisali Utva in Mira)! V risbah je Fr. Kralj človeško perspektivo brez vsake notranje potrebe in motiviranosti — ali res iz samega hlastanja po originalnosti? — spremenil v ptičjo (prva ima skoro že ž a b j o). Tudi v tej smeri je možen še raznolik razvoj: menda v Fuchsovi «Sittengeschichte» sem videl sliko cerkvene poroke, narisano — kako bi rekel? — iz krtove perspektive. Na prvi pogled ne opaziš na nji drugega ko razne pare večjih in manjših podplatov in pet! Tukaj le dolgo gjso izčrpane vse možnosti za onega, ki išče izvirnost v tem, da dela vse nalašč drugače ko dru^i ljudje. Čudno in obenem značilno je, da ilustrator, ko se je poglabljal v «vsebinski ritem» teksta, ni opazil, kake smešne naivnosti in nemotivirane sestavine ta vsebinski ritem motijo. Besedilo teksta je nekoliko modernizirano, kjer ga ilustrator ni razumel, pa ga je pustil pri miru. Vse kaže, da mu je ostal tekst — in ž njim seveda tudi njegov «vsebinski ritem» — precej tuj in da mu je služil samo kot slučajna folija za njegove eksperimente. Tako je ta knjiga bolj triumf naše tipografske tehnike ko pridobitev za našo umetnost. Mladost, nenavadno resno stremljenje in očividna umetniška nadar-jenost pa so nam vendar porok, da se bo Fr. Kralj še kedaj nasmehnil ob pogledu na čudna pota, po katerih ga je vodil nepotreben rešpekt pred raznimi Wagnerji. J.A.G.Z& Melik Anton, Jugoslavija. (Konec.) Zemljepisni pregled. I. del. Ljubljana, 1921. 284 str. V poglavju o «Prebivalstvu» na str. 132 navedene številke seveda niso zanesljive, ker se je popisovanje vršilo šele v začetku tega leta: kraljevina SHS ima okoli 12% milijona ljudi. Glede narodnosti pravi Melik, da je naša država «tvorba samo enega naroda, t. j. jugoslovanskega, ki se nahaja v stanju narodnega nastajanja iz treh narodnih delov: srbskega, hrvatskega in slovenskega...» To je mogoče umljivo politikom, ker pa jaz politike ne razumem, ne morem te teze razumeti.1 Za mene danes ni ene jugoslovanske narodnosti, ampak celih pet: slovenska, hrvatska, srbska, bolgarska in — pa brez zamere — macedonska, ki bo trajala vse dotlej, ko se bo opredelila. Vseh teh «Jugoslovanov» je nekako 85%, ostalih pa 15% (4-4% Nemcev, 3-3 % Madžarov itd.). Po veri je pravoslavnih kakih 47 %, katolikov 40 1 To je sama čista politika, kakor je politika že naslov knjige, če ga primerjamo z njeno vsebino, in politika, ne pa znanost Melikovo razlaganje o narečjih, posebno pa frapantno odkritje (str. 149), da smo Slovenci — ekavci. Op. ured. mohamedancev 11% in 2% ostalih). Skoz in skoz netočna je trditev, da se katoličani južne Dalmacije imajo za Srbe (mogoče 1 % o Pro nillle), ravno tako tudi, da se Bunjevci in Sokci «ne štejejo ne k Hrvatom, ne k Srbom»; vedno so se priznavali k Hrvatom in v najnovejšem času so to storili tudi «službeno». Tudi mohamedanci južne Srbije se imajo za Turke ali Arnavte, nacijonalno čustvo pa je treba spoštovati brez ozira na kako «politiko». In Krašovani?... Popolnoma pravilno navaja Alelik nazore o Makedoncih; to je posebna skupina, ki tvori prehod od Srbov k Bolgarom. Po jeziku je eden del bližji Srbom, drugi Bolgarom; prašanje pa je, ali se sme narodnost soditi samo po jeziku. Po tem načelu bi črnci severne Amerike morali biti Angleži, ker govorijo samo angleško in mnogi Indijanci Brazilije bi morali biti Portugalci, ker jim je materin jezik portugalščina. Nobena teorija ali hipoteza ne more s silo komurkoli vsiliti kakšnokoli narodno čustvovanje. V poglavju «Gostota prebivalstva in tipi selišč»» izvemo, da pride 51 prebivalcev na 1 km2; seveda so posamezni kraji neenako naseljeni: glamočko okrožje jih ima 14, Medjimurje pa 120. Zalibog ne izvemo, kako je Melik izračunal to gostoto: ali z ozirom na celotno dotično površino ali pa je izločil določene areale (n. pr. gozde). Dober je pregled «tipov naših selišč»; seveda bo treba zbrati še gradiva za končno redakcijo tega antropogeograiskega problema naših, posebno severozapadnih krajev. Žalostno sliko nam podaja pisec o analfabetizmu; ne bom se mnogo zmotil, če rečem, da v smeri od severnega zapada proti južnemu vzhodu analiabetizem vedno bolj raste; od 20 % v Sloveniji na 85 % v Srbiji (posebno v Macedoniji) in 88 % v Hercegbosni. Največ prispeva k temu visokemu odstotku mohamedansko ženstvo, kar bi bil Melik moral povdariti. Duševna kultura naroda pa se ne meri samo s tem merilom, ampak po obsegu mnogih drugih faktorjev: ni treba, da je najkulturnejši človek oni, ki je «pismen». V oddelku «Narodnogospodarske razmere» opisuje Melik najprej razne kulture tal po arealu (brez južne Srbije); največ imamo njiv in vrtov (32%), potem gozdov (32 %), neproduktivne zemlje pa 9 %; seveda so «zelo nezanesljive navedbe o kulturah v Srbiji, za južno Srbijo in za Črno goro še nimamo nikakih podatkov». Za tem navaja po vrsti one rastline, ki pri nas najboljše uspevajo; sem spada tudi «gozdarstvo» in ne za «živinorejo». Razlaganje enega in drugega kakor tudi rudarstva temelji na podatkih iz predvojnih časov; priznati treba, da jih je Melik z velikim trudom zbral. V «Prometu in trgovini» vidimo žalostno sliko pomanjkljivosti naših železnic: izračunal sem (po Melikovih podatkih), da imamo na 100 km2 areala samo 3-8 km železnice (Nemčija 11 km). Melikov način primerjanja dolžine železniških prog z arealom ni navaden, toda zdi se mi opravičenejši od navadnega; po tem računu pride na 1 km železnice 26*5 km2 površine (v Nemčiji 9 km2), torej — kot primer — trikrat manj ko v Nemčiji. V opisu vseh prog je mala nejasnost (str. 267): «v gradnji se nahaja Liška železnica, zgrajena doslej od Ogulina preko Gospiča, projektirana preko Otočca in Zrmanje na Knin», biti pa bi moralo «preko Gračaca in Zrmanje na Knin», kar je pač lapsus calami! Melik razvija tudi svoje mnenje o grajenju novih (oziroma premembi starih) prog. Meni se zdi, da mora biti naša prva in najglavnejša železniška politika v tem, da zvežemo kolikor mogoče mnogo zaledja z morskimi pristanišči. Dve progi imamo: Sušak-Zagreb-Beograd in Solun-Skoplje- Beograd. S prvo treba spojiti po čim krajši in čim primernejši progi Ljubljano voziroma Slovenijo), da blagu iz Sušaka ne bo treba hoditi preko Karlovca ali Zagreba, kakor danes. Iz Splita pa bi morala biti proga zvezana preko Sinja, Ržanova in Livna pri Bugojnem z normalizirano bosansko mrežo. Zaradi velikih tehničnih težkoč in neprimernosti luk pa bi bilo težko določiti progo, ki bi naj vezala srce Srbije, bogato Kosovo polje, s kakim jadranskim pristaniščem. Skader ne more priti v poštev in* če bi bil tudi naš, ostaneta nam torej le še Ulčinj in Bar, ki pa bi se samo z velikanskimi stroški priredila za trgovski pristanišči; v tem oziru bo treba mnogo previdnosti. Melikove želje glede graditve železnic so opravičene, toda mnogo desetletij bo treba, da bodo izvršene vsaj do polovice. S temi njegovimi željami zaključujem poročilo o njegovi knjigi, obenem z nasvetom, naj z drugo izdajo svoje knjige počaka dotlej, ko bo imel zanesljivo in homogeno gradivo: tedaj bo knjiga res vodnik v vsakem oziru. A. Gavazzi. Dve Meškovi povesti v nemškem prevodu. Znana Herderjeva knjigarna v Freiburgu je izdala knjigo z naslovom: «Das Paradies auf Erden. Der kleine Zigeuner. Zwei Kindergeschichten von Xaver Meschko (sie!). Deutsch von Mina Conrad-Eybesfeld». Obe povesti sta vzeti iz I. in II.zvezka «Mladim srcem» (Mohorjeva družba leta 1911. in 1914.); prva slove: «Zgodba o Martinčku, otroku, ki je iskal raj na zemlji», druga «Ciganček». Qiätfi!iajtaJ^_v^ oči, da se v njem suioli_na omenja s 1 o_vie ii. L.i z v irjli k. ^ajj_ko_bi v tem tičal speky hU jvtjr^ jjajn en, češ, «Meško» zveni nekako^Jusko ali češko, pa bi bilo več odjemavcev... Brezobzirnost je tem večja, ker si jej&aložna knjigarna tudi kliše za naslovni list izposodila od Mohorjeve družbe,V^ga nemškemu čitatclju molče prodaja za svojega. Prevod se čita še dosti gladko in dobro ter si je bržkone že pridobil ali pa si še pridobi prijateljev med Nemci. Ali s War dobi takoj drugačno lice, ako.-ga. Primerjaš z izvirnikom. Meško ima Aek^a^saÄOsy^-slog, ki |ieka-terim ugajard(ugim^pa ne; poglavitna njegova hiba je pač ta, da jeile prevod"] gostobeseden inv dolgovezen. Morda se je tudi prclagatcljici zdelo tako in morda je prav zato delala z izvirnikom tako kakor — no, kakor se ne sme delati. Ako si že izberem spis, da ga prevedeni, mi mora biti prvo načelo, da ga podam v tujem jeziku kolikor mogoče vernega, z vsemi posebnostmi, pa najsi te posebnosti tudi časih izvirniku niso v korist, ali se ga pa sploh ne lotim. Izpreminjati, klestiti ga nikakor ne smem, nikar še tako, kakor je Meškovi povesti izpreminjevala in klestila Conrad-Eybesfeldova! O tem bi se dala napisati vsaj tolika knjiga, kolikršna je njena — saj niti ena stran ni taka, da bi ji ne bilo ničesar oporekati. Vendar naj bodo tukaj naštete samo najbolj kričeče diskrepance, ki izvirajo I. odtod, ker je prelagateljica slovensko besedilo ^napačno razumel a^a 1 i netočno prevedla, in II. odtod, ker si je dovolila neumestne izprembe in izpustila po cele odstavke, bistvene za slog in kolorit izvirnika. I. Str. 2.: Ein schönes, behagliches Haus hast du, ganz eilein für dich. Prav lepo stanovanje imaš in sila prijetno. Tako na samem. — Str. 3.: Die Tränen des Himmels fallen auf euch, wenn ihr Unrecht leidet. Nebeške solze padajo na vas, ker trpite krivico. — Str.4.: ...daß du mich unschuldig solche Verfolgung leiden läßt. ... da trpim nedolžen tako huda očitanja. — Str. 5.: Na, da hast du. Nä, tu imaš. (f emški «na» izraža resignacijo, dvom, ogorčenost, nima pa prav nobenega stika s slovenskim «na» = tu imaš, vzemi.) — Str. 8.: Dieser mochte das Kind nicht leiden. Nerad je videl mož deco. (Torej vobče nerad otroke, ne pa samo Martinka — izbrisana poteza njegovega značaja.) — Str. 8.: Der war ein seltsames Kind und hatte Anlage, ein Scliwärmer und Sonderling zu werden wie der Schmied Janko. Res čuden otrok je bil; deloma ustvarjen tak pač od Boga, nekoliko pa je bilo to delo kovačevo. — Str.9.: ...und sein langer Schnurrbart zitterte. In za dolge mustače so ga vlačili. (Tudi v izvirniku oblika «vlačili» ni upravičena, ker otroci kovača niso vlačili za brke, nego so ga le časih malo potegnili zanje; v nemščini pa bi moral vsekakor stati stavek: und sie zerrten ihn an seinem langen Schnurrbart.) — Str. 10.: Sie wanderten zu dem häßlichen Zauberer, der die unschuldigen Kinder in seine Höhle lockt, um sie zu braten und zu verzehren. Romali so v daljni dom grdo-glede čarovnice, ki je zvabila v roparsko svoje gnezdo sredi šume nedolžnega fantiča in njegovo sestrico, da ju speče in poje. (Prevod je zanikaren, poleg tega pa zmiselno napačen, kef ima Meško tu brez dvojbe v mislih nemško pravljico «Hänsl und Greti».) — Str. 11.: Wer könnte alle Geheimnisse der Sommermondnacht behalten und erzählen, und von der Osternacht, wo vor Sonnenaufgang jeder Grashalm spricht und die Tautropfen wunderbare Lieder läuten? Kdo bi mogel dopovedati, in kdo si zapomniti vse tajnosti in skrivnosti, godeče se v kresnih nočeh, sveti noči ob polnoči, na velikonočno jutro pred solnčnim vzhodom, ko govori vsaka travca •in pozvanja v čudnih pesmih rosa na travi. Da prelagateljica ne loči glagolov «sesti», «leči» od glagolov «sedpti», «ležati» (legati), kažejo razni primeri: Str. 15, 85, 120, 125 in 143. Stavek na str. 125 slove: Der Himmel... lag niedem Menschen auf der Brust und auf der Seele; Meško pa pravi: In nebo... nikdar ne lega človeku na prsi in ga ne ne duši. (Glagol «duši» zameni z lokalom samostalnika «duša» pač samo, kdor je le deloma zmožen- slovenščine!) — Str.26.: Sie würde sicher (!) seine Bitte erhören. Slišala je pač proseči vzdih. (Zakaj v prevodu pogojnik? In «slišati» ni «erhören», «vernehmen». ) — Str. 30.: Die Federn aber glänzten in der Sonne wie die neuen Seiden k 1 e i d e r, welche die#Mädchen daheim an großen Feiertagen trugen ... a perje se sveti v solncu kakor novi svileni robci vaških deklet ob velikih praznikih. (Kmetiška dekleta v svilenih oblekah —pred vojsko!) — Str. 32.: Der Alte sagte es mit einem erstickten Schluchzen. Z na pol jokavim glasom se je čudil starec. — Str. 40.: Ganz gewiß nicht. Ich habe ihm ja nie etwas zuleide getan. A četudi ne! Saj bi mu vendar ne s t o r i 1 ničesar žalega. (Zmisel niti približno ni pogojen.) — Str.76.: ...ihre lauten Rufe hallten durch das Brausen ... skrbi polni klic je trepetal po širni šumi. (Glej zgoraj «duši» — duši!) — Str.77.: Das ganze Dorf war bald erfüllt von der Neuigkeit (prav: von der Neuigkeit erfüllt). Zašumelo je v vasi ob izredni novici. — Str.78.: ...mit überzeugter Stimme. ...s prepričevalnim glasom. (Kako neki bodi glas prepričan! Toda «prepričevalen» je «überzeugend»!) — Str.79.: Die Zigeuner glauben ja an nichts. Ciganom ni zaupati. — Str.91.: Nach und nach begann er zu sprechen. Naposled se je razgovori 1. (Razgovoril se je = wurde er gesprächig.) Str.92.: ...und spielst aus tausendfachem Herzen. ...in s tisočerimi srci se igraš. (Zmisel izvirnika popolnoma potvorjen!) — Str.94.: Sieh, schon öffnen sich die Fenster und Türen auf die Straße. (Glej, že se odpirajo okna, žc se otvarjajo duri na steza j. — Str. 102.: Alle Lieder spielte er den Leuten im Dorf, die er auf der Wanderschaft fremden Leuten gespielt hatte. Vse one pesmi je igral vaščanom, ki b i jih sviral na potovanju po svetu tujim Ijudfcm. — Str. 131.: Wenn der andere nur seiner Geige nichts zuleide tat. Saj vendar s svojo godbo nikomur nič žalega ne stori. — Str. 137.: ...hatte ihm Alexander den Arm verdreht. ...se mu je mali muzik ovil roke. (Pravilno: umklammert.) II. Svojevoljnih izprememb je v prevodu na ku^e; tukaj naj bodo postavljeni samo nekateri zgledi v dokaz, kako je Conrad-Eybesfcldova «popravljala» izvirnik, povsod njemu na škodo. — Str. 5.: Wenn du noch einmal mein Haus betrittst, so werde ich dich zermalmen wie die Steine in meiner Mühle das Kom. Ker če prestopiš še kdaj prag moje hiše, bi me premagal morda satan, sovražnik naših duš, da te zmeljem, kakor zdrobi kamen doli v mlinu slabotno zrno. — Str.7.: ...der Engel der Nacht aber wird die Schuld des Hausherrn in das Buch der Verdammnis eintragen. ...angel noči pa (zapisuje) krivice gospodarjeve v knjigo pogubljenja. (Cemu medli prihodnjik namesto živega sedanjika?) Na isti strani stavka: «In hčerka je bila mlada in lepa, zato (!) vsa blaga in dobra». V prevodu sploh ni. — Str. 10.: Man konnte dann in der Schniicde deutlich das Rauschen des Mühlenbaches vernehmen, der seine einschläfernden Weisen mit den Worten des Erzählers vermengte. Šumenje vode, padajoče na mlinska kolesa ob mlinu pod vasjo, se jc slišalo tedaj docela jasno v kovačnico in sc jc mešalo v uspavajočo melodijo z besedami pripovedovalčevimi, ki so postale med tem pripovedovanjem mehke in nežne, kakršnih bi človek ne prisojal temu velikanu. (Tako pa se res ne sme!) — Str. 10.: Stavek: «Kako so se pripogibale bliže in bliže pripovedovavne male kodrolase glave in nemirne prsi, ki je v njih burno utripalo srce, vse razburkano od pričakovanja, kako da se konča zgodba» sc jc zdel prelagateljici popolnoma nebistven; zato pa tudi v prevodu ni sledu o njem. — Str. 11.: Sieh, ein großer, steinerner Tisch steht inmitten von Fackeln, von der Decke hängen goldene Leuchter, die Lichter selbst sind große Perlen, die so funkeln, daß es dem menschlichen Auge zuerst die Sehkraft benimmt. Glej, velika * kanienita miza stoji sredi dupline, s stropa vise zlati lestenci, luči so sami dolgi biseri, blesteči, da jemlje vid umrljivemu očesu. (Cemu prižiga prelaga-teljica še plamenice, da napolnjujejo duplino s smradom in dimom!) — Str. 17.: Es war ihm feierlich zumute, wie an einem großen Feiertag, und er meinte, die silbernen Blätter des Paradieses zu hören, die wie kleine Glocken läuten, wenn der Wind durch die Zweige streicht. Sein Auge leuchtete, als sehe er schon die ganze Herrlichkeit des Paradieses. Mehko je zazvonilo v duši kakor ob velikem prazniku ali kakor da bi potegnila božajoča pomladanska sapa skozi vejevje onega čudežnega drevja rajskega, in bi se dotaknili srebrni listi drug drugega z nežnimi poljubi; nasmehnile so se jasne oči, kakor bi posijalo v nje tisto čudežno solnce skritega raja, v hrepenenju iskanega. (Mj^oy_stayek jc sjcer precej razblinjen, vendar pa nežen; v prevodu je šla skoro vsa njegova poezija rakom žvižgat.) (Konec prihodnjič.) AJu, c. O JO, »rtJSK* ^^^ttZj Rislo Savin: op. 13. Pet pesmi; op. 20. Tri pesmi. Celje. Goričar in Leskovšek. Risto Savin — posebno znan po svoji operi «Lepa Vida» — se je podal v javnost v dveh zvezkih solonapevov na Zupančičeva besedila. Da je komponistu njegova muza bila večkrat milostna, kažejo mnoge njegove skladbe, kakor n. pr. «Sarabanda» za klavir, moški zbor «Kosa» (—eden redkih zborov, kjer je solo v zbor vpeljan karakteristično), njegova «Predsmrtnica» v as-duru itd. Če vzamemo izdajo op. 13, smemo biti z njo zadovoljni, zlasti radi prve, tretje in četrte pesmi. • Ne posebno umetne, a vendar modernizirane pesmi tega zvezka so v svoji koncepciji in izdelavi toliko izrazite, da zadovoljijo tudi v poslušanju nekoliko razvajeno uho. Prva pesem se poslužuje enotaktnega motiva, ki je sam na sebi skromen, kakor je tudi le malo umetno rabljen, kljub vsemu pa zmožen, r dobro podati določen umetniški vtis. Lepša še postane skladba od besed «In nikogar ni» do konca, razen onih dveh taktov z dominantnimi harmonijami e-dura. Stran 3., drugi sistem ima najbrž v prvem taktu na drugo polovico 3. in 4. dobe pogreške. Mesto a dis igraj desnica gis dis in mesto eis as bodi dis gis. Da je v 3. sistemu na drugo polovico 3. dobe treba pravilno igrati eis e in v prihodnjem taktu na tretjo dobo e, ugane lahko vsak sam. «Svetla noč» je imela že srečo, da je bila dobro komponirana od Antona Svctka — morda celo malo bolj sintetično. Risto Savin jo je komponiral bolj na široko s figurativno izdelanim klavirskim partom, medtem ko je klavirski del pri Svetku bolj nasičen. Proti koncu pesmi rabi Savin razpoteg-njene note, ki so zanj posebno značilne. Zanimiva je «Marica», zlasti stran 9. Pevni glas je na tej strani posebno izrazit, kakor je Savin sploh v deklainaciji bolj originalen kakor so po večini drugi komponisti. Zadnja pesem po svoji koncepciji spominja na Straussovo «Cecilijo», dasi ne vseskozi. Samo glavni vtis. Na strani 11. bi bilo neprimerno boljše, če bi se v prvem taktu prvega sistema bilo tiskalo mesto ccs = c! Težko bi me kdo spravil do tega, da na tem mestu igram ces. Konec bi bil lahko nekoliko boljši. Najšibkejša pesem v tem zvezku je druga, v kateri se tekst in glasba niti ne krijeta, kaj še, da bi ga glasba poglabljala. Če vzamemo op. 20 in ga primerimo s prejšnjim, bomo kmalu prišli do spoznanja, da je izdaja, o kateri sem govoril zgoraj, brezprimerno boljša. Medtem ko večina pesmi v op. 13 vendar nekaj nudi, je tukaj ravno narobe. Pesmi so dolgovezne, imajo neinteresantno spremljevanje in se v nobenem oziru ne dajo primerjati s kompozicijami na isto besedilo, ki so bile izdane pred temi. To velja zlasti od prve in zadnje. Srednja pesem ima vsaj en domislek, ki ga komponist izpelje, vendar estetično pesem ni dovolj izdelana. Ne more se reči, da bi Risto Savin s tem izdanjem kaj doprinesel k obogatitvi ali celo k razvoju slovenske solopesmi, medtem ko se da trditi o op. 13 vsaj prvo. Takih izdanj ne bo kmalu preveč. Marij Kogoj. Niko Bartulovič: Ivanjski krijesovi. Zagreb. 1920. Sedem novel, oziroma slik, na 264 straneh. Prve štiri so nastale v času pisateljeve vojne konfinacije in internacije v Mariboru, Gradcu in Karlau-u. Iz vsakega stavka krasnih slik odseva vojna grozota; iz vseh štirih novel, prepletenih z močno simboliko, ječi strašno gorje političnih preganjancev. Vse štiri novele odeva videz krajepisnih slik, iz vseh diha pisateljeva vroča ljubezen do solnčne domače zemlje, do silnega morja, drhti bolno domotožje, hrepeni in upa in čaka. Notranje obeležje vseh štirih je težko, kakor je bila težka pisateljeva usoda med avstrijskimi krvniki, je silno in živo, kakor je v pregnanstvu silno in zvesto koprnela pisateljeva duša po svobodi in pravici. Najlepša je simbolična novela «Visko Sila». To krasno in duhovito ustvaritev je Bartulovič posvetil «prijateljima Pavi Vranjicanu i Jakovu Franetoviču, težacima (težak = kmet) u Staroin Gradu (mesto na otoku Hvaru), da vide, da sam se i ja njih sječao u danima, kad su se oni prvi o d v a ž i 1 i, da se sjetc mene i da mi pružc parče bratske i prijateljske utjehe.» Višku Sili, silnemu in močnemu sinu domače zemlje, zavre kri v moškem ponosu in se upre pritepenemu tujemu gospodarju; upre se očetu, materi, bratom, vsej zasužnjeni rodni hiši, ki ga sili, da bi hlapčeval in klečeplazil; upre se in pobegne. V daljno tujino nese svoje grenko bol in mehko ljubezen do tnale sestrice; v trdo tujino nese svoj ljuti gnev in trdno voljo, da se vrne mogočen in močan, močnejši nego je tuji gospodar, ko napoči njegov čas. Ta novela, tako se mi zdi, je jedro vseh ostalih lepih novel, ki se ji prirejajo in jo krepko izpopolnjujejo. To velja posebno za «Pakleno», močno, simbolično novelo silne, napete domišljije in skoraj mistične opreme. Zadnje tri novelice, oziroma slike pa so, ker se že svita velikemu dnevu razžaljenega Viška Sile in že pokajo suženjske vezi, — zadnje tri so torej bolj naturalistične nego simbolične. Nastale so v Zagrebu, kamor je pisatelj prišel, ko je vstajalo poletje v bajne kresne dneve še ob zadnjem naporu našega osvobojenja. Žrtve še padajo za nas, vojni pohabljenci hitijo domov, doma razsajata beda in zlo. Vojna je, žrtve, nedolžne žrtve padajo, vsi trpijo telesne in dušne muke. Brez žrtev ni svobode. Odrešitev se trga iz krivičnih rok. Te roke so še težke, ali že omahujejo, ko še smejo ubijati. Še malo in vse bo dobro... Niko Bartulovič je zelo resen novelist veljavnega imena v hrvatskem slovstvu. Izdajal je «Književni Jug», bil je temeljit publicist, poskusil se je v drami in je zdaj intendant narodnega gledališča v belem Splitu. «Ivanjski krijesovi» so povesti iz vojnega časa, torej odlomek nekakega vojnega slovstva, vendar takega vojnega slovstva, ki bo obdržalo svojo trajno kulturno vrednost. Zakaj ta knjiga ni ogabna, pretirana in zlagana senca svojega časa, ampak je močno in lepo, res umetniško in resno delo, vredno velike naloge in resnega avtorjevega imena. «Ivanjske krijesove», ki se tudi odlikujejo po krepkem, lapidarnem jeziku in po živih, napetih dramatičnih slikah, sem bral z velikim užitkom in pravim veseljem. Vsakteremu jih prav priporočam. Ivan Zoreč. kronika. —* Znanstveno društvo za humanistične vede v Ljubljani. K£9&k požrtvovalnih znanstvenikov, ki je leta 191^.ustvaril«Časopis J^_slfiveft§ki. jezik, knjj|ž^ynost inj^Milovino», se 4e^sedaKiax|jjil in bo svoje delovanje nadaljeval v večjem obsegu. Dne 6. oktobra se je namreč ustanovilo «Znanstveno društvo za humanistične vede v Ljubljani». Na ustanovnem občnem zboru istega dne so bili izvoljeni sledeči pravi Člani društva: dr. Anton Breznik, gimn. prof. v Št.Vidu, dr. Ivan Grafenauer, gimn. prof. v Ljubljani, dr. Ludmil Hauptmann, univ. proi. v Ljubljani, dr. Fr. K i d r i č, univ. prof. v Ljubljani, dr. Fr. Kos, gimn. prof. v pok. v Ljubljani, dr. Dragotin Lončar, realčni prof. in predsednik «Slovenske Matice» v Ljubljani, dr. Josip Mantua 11 i, ravnatelj muzeja v Ljubljani, dr. Matija Murko, univ. prof. v Pragi, dr. Rajko Nahtigal, univ. prof. v Ljubljani, Maks Pleteršnik, gimn. prof. v pok. v Ljubljani, dr. Ivan Prijatelj, univ. prof. v Ljubljani, dr. Fr. R a m o v š, univ. proi. v Ljubljani, dr. Janko Si ebinger, realčni prof. v Ljubljani, dr. Franc V c b c r, univ. docent v Ljubljani, dr. Avgust 2 i g o n, ravnatelj stud. knjižnice v Ljubljani. — Na prvem občnem zboru istega dne je bil izvoljen za predsednika prof. Nahtigal, v odbor pa: Kidrič, Kos, Ramovš, Šlebingcr in Veber. — V upravno komisijo so bili izvoljeni: Hauptmann, Mantuani in Prijatelj. — Za društvenega delegata na kongresu čeških in jugoslovanskih akademij in učenih društev, ki se je vršil koncem oktobra v Zagrebu, je bil izvoljen dr. Fr. Kidrič. Dosedanje delo društvenjh_članov nmnjejiorok, da se ne bodo zadovoljili s samim čisto «formalnim aktom» ustanovitve društva, ampak da ga bodo realizirali s pravim znanstvenim delom. Vodi jih zavest, da je čisto znanstveno delo našemu narodu potrebno, oporo pa jim daje pri tem nesebičnem vbadanju dejstvo, da se tudi pri nas v^ljub^ vsej pogreza icnosti v naiostudnejši fo ijateüiäfe™ ^jijjiaiai^^gjcpiri tako idealno stremljenje cenijorPreFnf^mo zveni tako plemenito in blago mišljenje iz govora Jovana M. 2 u j o v i č a, predsednika srpske kr. akademije, na prvem svečanem zborovanju akademije po vojski, 7. marca 1920., ki ga je pod naslovom «Zadaci novog doba» priobčil v izvlečku «Prosvetni glasnik. Službeni list ministarstva prosvete kraljev-stva Srba, Hrvata i Slovenaca», letnik XXXVI, str. 2—8: «Polje intelektual-noga rada, na kome Akademija ima svoju postat, jako se proširilo. Na sreču našu, skoro na svima tim širinama ima izvršnih poslenika, i usamljenih i udru-ženih, koji su ill ranije sa uspehom obdelavah. Uspeha če biti još mnogo više, kada se i na ovorne polju usvoje plodonosna prostonarodna pravila zadrugar-stva i običaji sprege, pozajmice, mobe. I u dosada razjedinjenim državama, naše su Akademije, Srpska Kraljevska i Jugoslovenska, imale govora o deobi rada i saradnji. Sada, po državnom ujedinjenju, obe su odmah stupile u dogovore o zajedničkim preduzečima. Takvih preduzeča imače više. Njih če isti-cati pojedini odseci Akademije, a celokupne če ih Akademije ceniti i prihvatiti, radi čega če, ako ustreba, naša Akademija promeniti i svoj Zakon i Poslovnik. Ja nemain prava da ovim govorom pretičem pojedine predloge i odluke o njima. Akademije če nači šta im kad valja za zajednicu činiti, nastavljajuči rad svaka u svome dojakošnjem delokrugu. Dopustite jni samo da izjavim želju da se ppjyfl Qva.rtva fp-diSta za ob-radjivanje više nauke, u Beogradu i Zagrebu, što skoriie stvori slično Srejište l_uJLjjlbJjani, i da sva tri stupe u najprisnije zadrugarske veze, kojč če taltoclje ujemcavati naše narodno i državno jedinstvo. Obrazovanju Slovenačke Akademije Nauka možemo se nadati u toliko pre što se sada srečno ostvaruje davnašnja želja Slovenaca da imaju svoj Universitet. Universitet če njihov prikupiti do sada rasturene stručnjake, i stvoriti mnoge nove. Srpska Kraljevska Akademija sa bratskom ljubavlju pozdravlja to novo • svetlilo na nebu Jugoslavije.» Poziv našim pisateljem. Vsi naši znani pisatelji se poživljajo in prosijo, da pošljejo uredništvu «Našega lista» po eno svojo povest ali pesem (pesmi lahko tudi več). Vsaka dobra povest bo brez razlike sprejeta in plačana z 200 dinarji, . vsaka pesem pa s 60 do 80 dinarji. Povest ni treba da bi bila daljša od 2 do 3 tiskanih strani «Našega lista». Vsi sprejeti prispevki bodo natisnjeni v oni vrsti, kakor bodo prišli, honorarji pa se bodo poslali pisateljem najdalje do 25. decembra t. 1., in sicer vsem, ki so svoje rokopise poslali pravočasno. Pisateljem torej ne bo treba čakati na honorar dotlej, ko bodo prispevki natisnjeni. Rok, do katerega morajo rokopisi biti poslani uredništvu, je 10. december t. I. Rokopisi se naj pošljejo na adreso: Uredništvo «Našega lista», Beograd, Drinčičeva ul. 24. LS^LJ ^ NOVE KNJIGE. —* Uredništvo je prejelo v oceno sledeče knjige (z zvezdico * označene so natisnjene v cirilici): Anžlovar, V. & Res, Alojzij. Visokošolski študij v Italiji. V Trstu, 1921. Tiskala tiskarna «Edinost». 42 str. Begovič, M. Dunja u kovčegn. Roman. Zagreb. St. Kugli. 1921. 220 str. Cankar, Ivan. Grešnik Lenart. Življenjepis otroka. V Ljubljani. L. Schwent-ner. 1921. 114 str. 28 K, vez. 40 K. Čitanka, Slovenska, za drugi razred srednjih šol. Sestavil Josip Wester. V Ljubljani, 1921. Založila Jugoslovanska knjigarna. Natisnila Jugoslovanska tiskarna. 231 str. Vez. 68 K. * Daudet, Alphonse. Safo. Iz pariskoga života. S franeuskoga preveo Milan S. Nedič. 2., pregledano izdanje. U Beogradu. S. B. Cvijanovič. 1921. 187 str. (Moderna biblioteka, 9.) Finžgar, F. S. Razvalina življenja. Ljudska drama v treh dejanjih. «Slov. Matica» v Ljubljani. Izredno izdanje. 100 str. Franic—Požežanin, Ivan. U borbi života. Pjesme od 1909—1918. U Zagrebu, 1921. 8°. 78 str. 24 K. Gajret. Organ društva «Gajret». Kulturno-beletristički časopis. Sarajevo. God. VIII. br. 1. * Hamsun, Knut. Viktorija. Istorijä jedne Ijubavi. Preveo T. Jovanovič. 2. izdanje. Beograd. S. B. Cvijanovič. 1921. 99 str. (Moderna biblioteka, 10.) * Hervieu, Paul. Novae. (L'armature.) Roman. Prevela s franeuskog Jelisavcta Markovič. Beograd. S. B. Cvijanovič. 1921. 228 str. (Moderna biblioteka, 20.) Jovanovič, Jovan—Zmaj. Malaj in Malon in druge pesmi za deco. Poslovenil Alojz Gradnik. V Ljubljani, 1921. Založba «Jug». 60 str. Vez. 14 K. Kosfanjevec, Josip. Krivec. Roman. V Mariboru, 1921. Založil pisatelj. Natisnila Zvezna tiskarna v Ljubljani. 160 str. Lubaczewski, Tadeusz. Jugoslawja. Warszawa. 1921. Naklad wlasny. 109 str. Marinkovič, V. & R. T. Tomič. Velika zidna karta kraljevine Srba, Hrvata i Slovcnaca... Mjerilo 1:800.000. Zagreb. Jos. Caklovič. 11921.1 50 K. (Z latinico ali cirilico.) Milčinski, Fran. Drobiž. Založila Tiskovna zadruga. 130 str. 36 K. Milčinski, Fran. Pravljice. Z rizbarni G. Birolle in M. Gasparija. Drugi natisk. V Ljubljani. L. Schwentner. 1921. 34 K, vez. 46 K. * Popovič, M. D j. Da sam znao rani je! Razgovor o trezvenosti. Beograd. 1921. 31 str. (41. izd. ministarstva narodnog zdravlja.) * Pešič, Svetozar. Sudska medicina za lekare, medicinare i pravnike. Drugo, izmenjeno i popunjeno izdanje sa 50 slika u tekstu. Beograd. S. B. Cvijanovič. 1921. 378 str. 200 K. * Priloži za književnost, jezik, istoriju i folklor. Knjiga I., sveska 1. Beograd. 1921. R^isne^Jožef.J^izika za višje razrede srednjih šol. Druga, izpremenjena izdaja. Ljubljana, 1921. Založila Jugoslovanska knjigarna. Natisnila Jugoslovanska tiskarna. 482 str. Vez. 144 K. Šilih, Gustav. Nekoč je bilo jezero... Dolinska bajka. V Ljubljani, 1921. 284 str. 50 K. \ Trahom (očni žar). Izdao zdravstveni odsjek za Hrvatsku, Slavoniju i Medjimurje u Zagrebu. 1921. 8 str. Zemljevid slovenskega ozemlja. Merilo 1:200.000. Izdelal s sodelovanjem «Matice Slovenske» Vojaški geografski zavod I^upaju. Izdala in založila «Matica Slovenska» v Ljub I j"a nf 192lT 1 is 11. 80 X Urednikov „Imprimatur" 9. XI. 1921. Naročnikom in sotrudnikom «Ljubljanskega zvona»! Kriza, ki tako usodno posega v vse panoge narodno*gospo« darskega in socijalnega življenja, se_jzžyedž^Ju^^ življenje, ki je s prvima dvema v nerazdružljivi zvezi. Pjroduk* cijajepe in znanstvene kniige ie danes brezprimerno atfiž* kočena. V z Uc^ejiiu At^P a