MRZLIH NOG NAOKROG IN DRUGE PLEZALSKE DOGODIVŠČINE
ZIMSKE ZGODBE IZ VRAT
URBAN GOLOB
Tistega dne sem pričakoval silovit tempo hoje in tega me je bilo malo strah že cfoma. Glas o Iztokovi hitrosti je namreč segel že tudi do mene. Pa se ni nič takega zgodilo. In vendar tudi v normalni hoji nisem užival, ker sem palice pozabil doma. Spodrsavalo mi je in lomil sem, se pod težo nesramno velikega nahrbtnika, ko sem lovil ravnotežje po zaledeneli poti in stopinjah, ki so vodile pod steno.
1. PRIJATELJSTVO
Za nama sta že bila vstopni slap in smučišče. Med navezovanjem mi je Iztok pokazal prehod v krušljivi previsni steni in me spustil naprej. Požled, sneg, krušljiva skala in od kreme proti omrzlinam mastne roke so ml pričarali precej napetih trenutkov nad enim samim bolj čudnim klinom, ki sem ga končno lahko nekam zabil. Pretirane elegance in hitrosti res nisem uprizoril in s kar malo strahu sem pričakoval Iztokov komentar. Takoj ko se je prikazal okoli roba, pa je po tržiško zavil: "Tole s pa dobr nardu!« In vse skupaj se mi je zdelo neverjetno imenitno. Ob tej pohvali sem zrasel kar za nekaj centimetrov in še kako prav mi je to prišlo pri premagovanju sumljivih mest višje zgoraj. Konec dneva sva pri kolo vratila na vrh. Tudi luna je že vzšla. Od toplega čaja je ostala le še grozna mrzla tekočina, ki mi je kot kamen padla v želodec. Malo sva govorila, pa se toliko bolje razumela. Ob zbiranju drobtin, ki so še ostale, sem spoznal, da je bilo tokrat vse skupaj drugače. Povabilo za vzhodno steno Monte Rose sem sprejel kot pohvalo in največ, kar sem tisti dan dobil - novo prijateljstvo. Pospravila sva in sestopila. Bila je trda noč.
2. PO LEPEM DNEVU
Kolikor sem le mogel sem hitel po zasneženi in poledeneli cesti od Aljaževega doma k Perični-ku. Iztok mi je že ušel izpred oči in soj svetilke je osvetljeval le prazno cesto pred menoj. Kam, hudiča, se mu je tako mudilo?! Bolj ko sem se trudil, da bi Iztoka dohitel, bolj se mi je zdelo, da gre vse skupaj navzgor kot pa navzdol. Ali se v Vratih sestopa navkreber ali kaj?! Hoja se je neznansko vlekla in za vsakim ovinkom me je čakalo razočaranje: nikjer tistih odrešilnih klancev, ki vodijo navzdol do Peričnika. Sicer pa je bilo plezanje tega dne en sam užitek. Bilo je lepo vreme, kljub zimi še kar toplo in popoldne je v steno celo posijalo sonce.
Skala je bila kopna in le po policah in kaminih je ležal sneg. Požled proti vrhu pa naju je opozorila, da je bilo vse skupaj vendar sredi zime. In pri nahrbtnikih pod steno sva bila še ob svetlem!
Končno sem prišel do Krede in čisto malo poti je še bito do avtomobila. Vsa previdnost pri hoji po strmem, z debelo ledeno plastjo pokritem klancu mi ni pomagala in že sem se po riti bližal robu ceste. V zadnjem hipu je bilo na srečo moje vožnje konec in spektakularnega padca v strm gozd pod cesto ni bilo. Previdno sem se pobral in se še z večjim občutkom za ledene klance počasi in presneto previdno bližal avtomobilu.
3. MRZLIH NOG NAOKROG
Vrv se je izgubljala v megli. Obut v plezalnike sem stal v snegu in preklinjal slabo vreme, ki se je z zahoda pripeljalo pol dneva prekmalu. Sestopala sva po strmi grapi, s plezalniki sekala stopinje v nemarno trd sneg in za povrh zaradi megle sploh nisva vedela, če je ta grapa tista »ta prava« Videlo se ni nikamor, kje sploh sva, pa sva vedela le približno. Pet metrov grape nad in pod nama je bil takrat ves najin svet. Znašla sva se v megli sredi neke odročne stene, nad gorsko dolino, v zimskih hribih, na katere se je že začela počasi spuščati noč in ko je vedno bolj snežilo. Bila sva sredi niča.
Ko sva zjutraj stala pod steno, je bila še čisto kopna in tudi vreme je obljubljalo, da bo še nekaj časa zdržalo. Vse je kazalo na najin hiter vzpon In enostaven sestop, zato sva vso odvečno opremo pustila kar pri vstopu. Tam so ostali tudi zimski čevlji, o katerih sem sanjal vse dolge ure prekleto mrzlega sestopa. Znočilo se je že in pripravljala sva se na naslednji spust. Prvič po šestih urah sestopanja v snegu, obuta v tesne plezalnike, sva lahko stala na skali, a najina stopala so spominjala le še na štiri neobčutljiva polena bukovega lesa. tztok je že potonil v grozečo megleno črnino, sam pa sem več kot pol ure še brcal v skalo, da bi mi v stopala prišlo vsaj nekaj toplote. Vendar kakšnega posebnega uspeha ni bilo.
Končno sva bila po skoraj devetih urah norega sestopa, kjer se je dogajalo marsikaj - za nameček se je v zadnjem spustu še zataknila vrv - spet pri vstopu in pri največjem bogastvu - suhiti toplih čevljih.
* * ■
Tržiškl zdravstveni dom pozno ponoči. Neonske luči so mi bleščale v oči. Medtem ko je Iztok
Vse smeri sva preplezala z Iztokom Tomaži rtom. To so:
1.	Stenar: Severni slap. V 90760-70°, 500 m, 10. 3, 1990, zimski prvenstveni vzpon.
2.	Sp. Rokav: Spominska Miri Zaman. VIII-/V+, 600 mr 1. 3. 1992, 1. zimska ponovitev In 1. ponovitev.
3.	Sp, Rokav: Mrzlih riog naokrog. VlflV— V, 300 m, 20. 30. 1992, zimski prvenstveni vzpon.
dobival injekcije z nekakšnimi zadevami proti omrzlinam, mi je pripovedoval zgodbo o podobnih ..operacijah« v bazi pod Čo Ojem, Malo sem se smehljal, malo sem modro prikimaval, misliti pa nisem mogel kaj dosti. Tako je bilo toplo, suho In vse se je bleščalo, da so veke postajale težje in težje, možgani pa so mi tako in tako že nekaj časa delovali bolj na minimumu. Vožnja proti Ljubljani je bila obupno dolga. Tekma s časom - ali bom prej doma, ali pa bom zakinkal in zletel s ceste! Na stežaj odprtemu oknu, Dublinersom, ki so na ves glas hrumeli iz avtomobilskih zvočnikov in krajšemu počitku se moram zahvaliti, da sem prišel domov cel. Drugi dan pa sem spoznal, da je bila pot iz Tržiča do Ljubljane pravzaprav presenetljivo kratka: saj se je tako rekoč nisem spominjal.
SPOMLADANSKI PREBLISK_
Pomlad je prišla v deželo. Ptički skačejo z veje na vejo in veselo čivkajo. Vse že zeleni. Tudi zaljubljene parčke je pomlad privedla na Grad. In medtem ko se stiskajo, se sprehajajo po Šancah in iščejo še kakšno prosto klopco, se na vse kriplje vlečem čez previsne grajske oboke.
Nato pride Kofo in pravi: »Fantje, poglejte, vsak je pripeljal sem svojo damo in lej, kako se imajo fajn! Pomlad je, mi pa se tukaj nekaj matramol Vam rečem, tukej nekej ni Čist u redu!« Stopim na tla, pogledam tista dva na klopci, pa fante, ki smrtno resno trenirajo, se znojijo in med katerimi sem bil še pred nekaj trenutki tudi sam.
Ja, pa tukaj res nekaj ne štima...
POHORSKE ŽIVE LEGENDE
DEHTEČI SPOMINI
ALEŠ POTISK
Vsak dan, ko se naredi večer, ko pride zame najlepši, starih skrivnosti in zaprašenih spominov poln del dneva, ne več dan in še ne noč, ko si natočlm skodelico zeliščnega čaja ali šilce domačega zeliščnega žganja, se rad spomnim na vse pravljične kraje, koder sem - ali pa so moji starši - nabirali vse te čudodelne trave, opojno dehteče in polne blagodejnih drog. Mnoge med njimi so skromne in neopazne sredi bogatega gorskega cvetja razkošnih barv In osupljivih oblik. Ampak bogastvo se skriva v revni hiši)
Pravzaprav so taka poznojesenska razmišljanja le izgovor, da Človek mirne vesti dolge ure sanjari o prelepih dneh, preživetih na različnih koncih naših gora. Nam tako potrebnih, vedno prekratkih dneh polnega življenja, naporov, nevarnosti, že prav zaduši j Ive sreče in eksplozivne radosti, na drugi strani pa popolne skladnosti In umirjenosti.
ZA BALO SE NI TRE8A BATI___
Začetek julija me sreča v Bavšicl, kjer sem bil udeleženec vodniškega tečaja. Tam sem se smel dotakniti takih hribov, o katerih se mi prej niti sanjalo ni. Kopriv In trave pa skrotja polni trentarski hribi, kjer bi nad 2000 metri lahko nabiral regrat, osupljivi razgledi daleč naokoli in tista presunljiva samota, divjost In neukročenost teh pravljičnih gora. Pa mešanje takih občutkov z otožnostjo 2a vedno minulih časov, ko človek stopa mimo zapuščenih, podrtih in do obupa zaraščenih planin, kjer si je težko zamisliti, da je niti še ne tako dolgo tega tukaj utripalo življenje, se rojevalo in umiralo, ostajalo pa vseskozi pošteno in plemenito v zaščiti mogočnih grebenov.
Ko sem se potem čez slab mesec zopet vrnil in na planini Bala v taki podrtiji s prijateljema prespal, je bila to ena od najčudovitejših noči v mojem življenju, Mirko se je čisto zares pogovarjal z gamsom, ki se je oglašal nekje s
Športni plezalci -
ujetniki dvoran?_
AH naj bi v Nemčiji Imelo športno plezanje prihodnost izključno v dvoranah? O tem so razpravljali lanskega 31. oktobra v Nurnbargu ob tekmi svetovnega pokala v športnem plezanju, v razpravi so se pokazala zelo nasprotujoča al stališča. Številni varstvenlkl narave bi na|raje videli, če bi v naravnih stenah sploh ne bilo nobenega plezalca več. Nasprotno bi žeiera številna plezaIska društva ohraniti najširši spekter različnih oblik plezanja In vidijo v plezanju v naravi vsekakor
najdragocenejše športno udejatvovanje v naravi, ki sluti spodbujanju ljudi za opazovanje narave, za primerna obnašanje v rite,' in možnosti za ocenjevanje tveganja v tem okolju.
Enako močan je političen pritisk, da bi plezanje Iz narave pregnali Izključno v športne dvorane, kar je še posebno vidno od takrat, ko so v nemški pokrajini Badén-Württemberg v začetku leta 1982 prepovedali takšno plezanje v naravi.
Razprava je razgrnila vse temeljne položaje, vsa ple-zaisfca društva, ki so želela, so prišla do besede, zdaj pa naj bi imele odločilno besedo oblasti, ki bodo velik del poslušale tiste, ki bodo prepričljivejši.