
mk

Praktična

z a

učitelje in učiteljske pripravnike.

---

Sestavil in založil

liram

Natisnil Rudolf Milic.
1883 .


Is o sem lani na svitlo spravil pod naslovom „Prvi pouk“,
navod za poučevanje na najnižjej stopnji narodne šole,
sprevidel sem hoj, da sem s tem delom le nekoliko
šJM) v okom prišel zivej potrebi, katero čuti slovensko uči-

/ ; f

teljstvo. „Prvi pouk u  obsega namreč samo praktično

metodiko za prvo  šolsko leto, a slovensko učiteljstvo,
osobito mlajši naši sodrugi in učiteljski pripravniki potrebujejo
navada za praktično poučevanje na vseh stopinjah ljudske šole.
Zato nisem dolgo odlagal, marveč se lotil kmalu potem, ko je
izišla omenjena knjiga, po katerej so mnogi šolniki radi segli,
pričujoče knjige. Za njo sem nabiral gradiva po mnogih
knjigah in časnikih šolskih, slovenskih in nemških ter ga po¬
vezal s svojimi izkušnjami, svojim znanjem in s svojimi sveti
v to-le celoto. Da bi ne bilo treba vsega z nova spisati, za
to se imam zahvaliti slovenskim šolskim pisateljem, kateri so
v teku zadnjih deset let v „ Učiteljskem Tovarišu“, „Slovenskem
učitelju“, „Popotniku“ in „Šoli“ toliko pripravnega iz prak¬
tične metodike priobčili. Najboljša podloga za pričujočo knjigo
so mi pa bili „Učni načrti za ljudske šole v Primorji“, katera
dežela je edina, ki je nove učne načrte s prav obširnim na¬
rodom tudi v slovenskem jeziku razglasila.

1 *

Nadejam se, da sem s tem delom zopet nekoliko pospešil
dobro poučevanje v slovenskih šolah, in da bode ta priročna
knjiga dobro služila marsikateremu slovenskemu učitelju, zlasti
onim, kateri nimajo pri rokah obilnih dobrih svetov, ki so
jih nam naši  šolski časniki že ponujali, in tistim, kateri so
večkrat željo izrazili, da bi se ti razni didaktično-metodični
navodi zbrali in v skupni knjigi na beli svet spravili.

Konečno priporočam knjigo svojim sodrugom v milo
razsodbo ter se vsem p. n. naročnikom lepo zahvaljujem,
da so s svojim naglasilom pripomogli mi, knjigo ne samo
dovršiti, ampak tudi založiti.

V Krškem,  1. oktobra 1882.

c?bat e-Cj.

O vrednosti in potrebi praktične metodike
v slovenskem jeziku.

Oo&oliko vrednosti je to, da se ves pouk opira na materinski
jezik, o tem mi ni treba govoriti, ker imajo to prepričanje
uže vsi, katerim so te vrstice namenjene. Da je z otrokom
treba v materinskem jeziku, t. j. v njegovem jeziku govoriti, tega
naravnost navadno zanikali niso tudi tisti ne, kateri bi radi v
vseh naših  šolah nemščini prednost dali. Začenja se pa vendar
razširjevati že osvedočenje o potrebi tega, da naj se ne samo v na¬
rodnih šolah prvo skrb obrača na materinski jezik, kateri edini naj
se rabi kakor učni jezik, ampak tudi v srednjih šolah in na uči¬
teljiščih naj se slovenščina  rabi kolikor mogoče pri vseh
predmetih. Za učiteljišča utegne morda v bodočnosti pri nas to
načelo obveljati, da se v obče le slovenščina rabi za učni jezik,
nemščini pa se daje le toliko pozornosti in za-njo porabi le toliko
časa in truda, da si učiteljski pripravniki tudi tega jezika v govoru
in pismu prisvoje! V dosego tega namena, namerava se nemščina
obdržati 1.) za ta predmet sam, kateremu se pa utegne v vsakem
letniku precej ur na teden odmeriti, in 2.) menda za pedagogiko,
t. j. za odgojo in ukoslovje ter za povest o odgoji in pouku, za
katere slednje predmete je v učnem načrtu za učiteljišče odločeno
lepo pa potrebno število 17 ur na teden.

Ako bi slavna vlada nameravala uvesti tudi za pedagogiko
slovenski poučni jezik, kazalo bi preskrbeti slovenske knjige tudi
za ta — rekel bi — najvažnejši učni predmet, in morebiti v ta namen
prirediti izvrstne nemške učne knjige te stroke od dr. Lindner-ja
in Niedergesassa, za kar je imel pisatelj teh vrstic že dovoljenje in

6

za kar je delal že nekoliko priprav. Toda glasovi, da se z naj¬
manjšo škodo za slovenščino more ravno pedagogika še v bodoče v
nemškem jeziku predavati, in pa ta okoliščina, da bi poslovenjevanje
teh knjig stalo veliko truda in založba njihova veliko stroškov,
napotili so me, da sem odstopil od tega sklepa. Premišljevaje ta
predmet učiteljišč, namreč pedagogiko, zapazil sem pa, da je važen
oddelek njen metodika,  t. j. navod, kako poučevati v vseh
posameznih predmetih ljudskih in meščanskih šol. Ivoj mi je šinila
srečna misel v glavo: če je neškodljivo, da se uče vzgoje kandidati
slovenski v nemškem jeziku, če je neškodljivo, da se uče tudi splošnih
vodil o pouku v tujem jeziku, gotovo pa to ni koristno, ako bi se
učili praktične metodike  v tem jeziku, ako bi bili zlasti
praktični učni poskusi  osnovani v nemščini, namenjeni pa
slovenskej mladini. To in pa še sledeči razlogi so mi dali povod,
sestavljati praktično metodiko v slovenskem jeziku. Takov navod
je v prvej vrsti namreč potreben za tretjeletnike na učiteljišči;
kajti učni načrt tu predpisuje za drugi tečaj tim pripravnikom:
špecijelno metodiko.  Vendar je za te omejena samo na
predmete v najnižjem razredu, in učitelj špecijelne metodike jih
mora seznaniti z metodičnimi spisi o elementarnem pouku. Kako
pa, ako je do zdaj takih spisov v materinskem jeziku čisto po-
manjkovalo?! Moj spis „Prvi pouk“ je v tej zadevi samo najnuj-
nejšej potrebi, samo za rabo pri pouku prvencev  v okom prišel.
Dočim se v tretjem letu učiteljišč še le začenja baviti s špecijelno
metodiko, je pa četrto leto pravo praktično izurjevanje v
metodiki,  prava vadnica za pozneji praktični posel učiteljskih
pripravnikov; kajti na tej stopnji je 7 ur na teden odmerjenih za
praktične poskuse  v obče, a učni načrti še pri vsakem
predmetu četrtega letnika posebej špecijelno metodiko njegovo po¬
udarjajo, in kar je posebno imenitno, da je treba gojencem podajati
tudi knjige pedagogičnega, didaktičnega in zlasti metodičnega
obsega.

Praktična metodika služi torej v prvej vrsti učiteljskim pri¬
pravnikom. Kar so pa kandidatom njihovi učitelji, to so učiteljem,
dejansko v službi nastavljenim, učni načrti, učni navodi, dani jim
od šolskih gosposk, in — recimo — tudi okrajni učiteljski zbori.
Kakor pa nemška beseda iz ust učiteljev in profesorjev na uči¬
teljiščih bodočim slovenskim učiteljem ni toliko koristila, nego bi

7

to bila slovenska beseda storila, tako niso imeli tudi nemški splošni
in nadrobni učni načrti (,;Lehrplane“ in „Lehrgange“) in nemški
uradni učiteljski zbori tistega vspeha, kakor bi to bila storila
slovenska beseda. Praktična metodika v slovenskem jeziku nado-
mestovala bode torej po večem to, kar bi morali slovenski učitelji
od strani sl. c. kr. šolskih uradov dobiti. Kako visoko cenijo nemški
učitelji in pisatelji navode o vspešnem poučevanji na vseh raznih
ljudskih šolah, to nam dokazujejo obilne nemške knjige o tej stroki,
od katerih si dovoljujem samo najvažnejša imena navajati: Guth —
Praktische Methodik, Bock — der Volksschulunterricht, Saatzer —
Erstes (prva), Zweites (druga) in Drittes (tretja knjiga) Schuljahr,
Kehr-ovi navodi, potem Zeynek-ovi in njegovih drugov navodi o
nemških berilih itd. V teh jako izvrstnih knjigah je sicer mnogo
tvarine, katero tudi slovenski učitelj z vspehom porabi, a naj¬
važnejši  oddelki v njih so zanj skoro da brez veljave; kajti v
njih se jemljo nemške šolske knjige, nemška berila za podlogo pri
praktičnih poskusih, a mi slovenski učitelji moramo jemati za
podlogo pri praktičnem izurjevanji naše slovenske  knjige,
sestavke naših  beril.

Ko smo dobili pred nekaterimi leti v roke od naših slavnih
c. kr. deželnih šolskih svetovalstev splošne učne načrte, velelo se
nam je, sestaviti na podlogi teh nadrobne učne načrte, pri čemer
se je smelo morebiti tudi to in ono izpustiti in morebiti s čim
drugim nadomestiti; kajti pri sestavi nadrobnih učnih na¬
črtov  mora se vsekako ozirati na šolske knjige,  katere so
ravno v rabi. Takrat pa takih nadrobnih učnih načrtov ni bilo moč
sestaviti, ker ni bilo še novih slovenskih beril. Učni načrt je in
mora odvisen biti od šolskih knjig, ako so poslednje le količkaj
sestavljene po načelih didaktike in pedagogike. Zato mora praktična
metodika poleg splošnih navodov in praktičnih učnih poskusov
za vse  predmete na vseh  stopnjah obsezati tudi nadrobne
učne načrte,  ki so sestavljeni na podlogi vpeljanih šolskih knjig.

Naši slovenski šolski časopisi so v teku poslednjih let lepo
posnemali napredne nemške učitelje in priobčili v svojih predalih
zlasti lepo število učnih poskusov. Toda take spise učitelj takrat
navadno rad ne čita, ko se mu ravno ponujajo; kader bi jih pa
potreboval, to je takrat, kadar se za šolo pripravlja, jih pa nima
pri rokah. Zato bode menda hvaležna naloga, 1) zbrati iz naših

8

časnikov, kar seje tu pa tam v tej stroki dobrega že natisnilo, in 2.) do¬
dati novih dobrih vzgledov, kakoršnih se še ni na beli dan spravilo.

Vsak izurjen slovenski učitelj res da ne bo potreboval takovega
navoda, a vprašam: kdo se more ravno glede našega slovenskega
jezika izurjenega imenovati? Malokdo! Kar je mlajših učiteljev, ti
razpolagajo res s precejšnjo množino pridobljenih znanosti, a manjka
jim večkrat vaje, pridobljeno blago, katero so si v nemškem jeziku
prisvojili, po najbolj šej poti slovenskim otrokom razložiti. O njih bi
se skoro smelo reči: imajo, pa prodajati ne znajo. O starejših naših
sodrugih bi nekateri morda trdili, da velja ravno nasprotno, da bi
dobro prodajali, ako bi le dovolj imeli. Jaz tega ne rečem, a trditi
pa smem, da se nekateri poslužujejo starih metod, katerih novejša
šolska praksa in napredna metodika ni po vsem potrdila. Nekaj
je pa tudi tovarišev, kateri so v metodah preveč izbirljivi ali vsaj
nestalni. Ker se jim način poučevanja, ki so ga brali v tej ali onej
knjigi ali v časopisu, ni takoj vspešnega izkazal, hitro se lotijo
druzega in tretjega ter tako begajo sebe in učence. Temu je bil
vzrok to, ker se je slovenskim učiteljem ponujalo preveč raznovrstne
hrane, in še to v nekoliko neumljivej in preveč hvaljenej obliki. Zato
je silno potrebno, da dobimo enkrat v domači besedi navod, ki bode
priporočal in povdarjal največ le en način,  kako vspešno poučevati
našo  mladino v našem  jeziku z ozirom na naše razmere,
na naše  knjige, naše  moči' in naša sredstva.  Morebiti se
je meni to vsaj nekoliko posrečilo.

Opomnje pedagogične, didaktične in metodične.

Namen naših ljudskih šol je na tanko določen že v 1. §.
državne šolske postave od 14. maja 1869. 1. Ta se glasi: „Ljudskej
šoli je naloga, odrejati  otroke, da bodo nravni in pobožni,
razvijati  jim duševne moči, oskrbovati jih z znanostmi
in vednostmi  potrebnimi, da se lehko v življenji dalje omikajo,
in dati jim pravi navod, postati prida ljudje in vrli državljani 11 .

Prva naloga je torej ljudskemu učitelju vzgoja otrok,
katera ima ostati vodilna misel pri poučevanji na vseh stopnjah.
Moralična vrednost človeka mora biti učitelju smoter njegovega
tmda, t. j. prizadevati se mu je, da vzbuja, ohrani in okrepi v

9

učenci naj prvo odločno zavest o moralični vrednosti vsakega dr¬
žavljana, da vtrdi v njem to prepričanje, da človek izgubi vso
vrednost, kakor hitro je izgubil lepe nravne čednosti. „Blag,
odkrit  značaj 11 , pravi §. 21. šolskega in učnega reda, „je namen
vsemu odgojevanju 11 . Zato je učitelju paziti na lepo nravno in
naravno vedenje in govorjenje pri mladini, paziti mu je, da vzbuja
in ohrani v njej čut do dolžnosti in pravice, čut do prave časti in
čistega poštenja, da v njej ogreva ljubezen do ljudi in domovine
in usmiljenje do živali. Učitelj mora pred vsem terjati od učencev
strogo pokorščino  in gledati, da vživa vedno in neprenehoma
največje spoštovanje  svojih učencev. Gojiti mu je vse lepe
čednosti, katere lepšajo mlade in stare, kakor lepe cvetice vrt in
travnik: nehlinjeno pobožnost, snažnost, red, uljudnost, postrežljivost,
prizanesljivost, miroljubnost, delavnost. V šoli mora terjati mir,
red, pazljivost in ubogljivost. Da vse to doseže, posluževati se
sme vseh po unmej pedagogiki pripoznanih in po postavah privoljenih
pripomočkov, t. j. pohval in kazni; toda z obojimi naj bode silno
varčen in oboje naj rabi le takrat, kadar je otrok moralično preslab,
da bi dobro storil radi tega, ker je dobro. S pohvalami in kaznimi
mora učitelj uže radi tega varčevati, ker nima učitelj mnogo pohval
in kazni na razpolaganje in mu jih utegne zmanjkati, predno je
svoj namen dosegel.

Drug namen ljudske šole je razvijanje  duševnih moči
otroških. Kakor je nravno-verska vzgoja otrok težavni posel uči¬
telju vzgojitelju, tako je tudi naravno  razvijanje otroškega uma
in razuma in otroškega spomina jako težavna naloga njegova. Pri
tem se je ravnati učitelju po postavah naravnega razvoja.
Kakor se telo le počasi razvija in krepča, tako se vzbuja in zaveda
tudi duh le polagoma, in sicer s telesom vred. Kakor mlado telo
ne more še vseh raznovrstnih jedi vzprijemati, tako tudi mladi duh
ne more razumevati vseh stvari. V nežnej mladosti mu ni še to
umevno, kar so odločili umni pedagogi za deško starost, in dečkov
um ni za znanosti, katere so še le mladenčem prikladne. Zatorej
se morajo vse tvarine, katere se je učencem učiti, bodisi radi njih
formalne ali materijalne vrednosti, razdeliti na starostne stopnje.
Ako stvar bolj prevdarjamo — tako berem v izvrstnem spisu »Narava
— vodnica učitelju 11  (»Učiteljski Tovariš 11  1880. 1.) — moremo
ločiti v otročjej starosti troje  stopinj pri razvoji.

10

„Prva stopnja je ta, da otrok začne čutiti, in da to, kar je
s čuti spoznal, tudi razodene, da se njegovemu duhu vtisnejo stvari,
ki ga obdajajo; pri stvareh razločujejo otroci obliko, barvo, okus i. t. d.,
navadno pravimo, to je doba, ko začenjajo čuti delovati. Učitelju
je nalog, da otroku poda veliko predmetov, iz katerih si jemlje
dušne hrane. Tako pride vnanji svet v otrokovo dušo in se tam
duševno udomači. Tačas pri otroku deluje največ spomin; uči se
in verjame, dobiva in ohranuje. Ta doba traja nekako prvi dve
leti  šolanja. Šola ima takrat gledati na telesni razvoj. Ogiblje
se tedaj vsega, kar bi škodovalo telesnemu razvoju; skrbi za pri¬
merno telesno gibanje in za otročje igre. — V poznejšej, v drug  e j
dobi zanimiva otroka pojmovanje. Ne verjame več na besedo temu,
kar se mu pove, marveč hoče vedeti, zakaj je to tako in ne dru¬
gače. „Zakaj“  mu je v prvej vrsti. Um preoblada. V teh letih
neče le vzprijemati, marveč hoče sam delati in upodobljati; otroku
nastopa čas samodelavnosti, samosvojega dejanja in ne¬
hanja.  Uči se zdaj z vso zavednostjo, v raznih predmetih se
vadi toliko, da jih zmore. Učitelj naj tedaj tako poučuje, da se
otrok veseli samosvoje delavnosti, da nima samo čutnih predočeb,
marveč tudi takih, katerih si pridobiva ne le s spominom, temveč
tudi z umom. To je doba, v katerej se pri otroku razodevajo
njemu lastni (individuelni) nagibi in nagnjenja; kdor otroka opazuje,
izpoznal bode, katero nagnjenje prevaguje; slutil bode za kaj je
otrok namenjen. — V poslednjih dveh letih, v tretjej
dobi,  se nauči učenec, da obrača splošna vodila na pozamezne
slučaje; pripravlja se za praktično življenje.  Ustno in pi¬
smeno se veliko prosteje izrazuje; kar je vzprijel in česa se je
naučil, pove prosto s svojimi besedami; posebno pa poučevanje
gleda na to, kar bo otrok za življenje potreboval iz številjenja,
spisja in drugih predmetov. Učenec naj uporabi priučeno. Samo
ob sebi se razume, da te dobe niso kaj tacega, kar bi bilo vsako
za se obmejeno, n, pr. da bi se pri otrocih s 7 ali 8 leti nič ne
zgodilo za razvoj uma, in da bi se pozneje ne gledalo na to, kar
v življenji koristi; ne tako, marveč hočemo povedati, da se ima v
slehernej dobi poudarjati to, česar smo omenili, in učitelj, ki bi se
ne oziral na starost in zmožnost učencev, kakeršna pri njih pre¬
oblada, bi ne odgojeval naravi primerno “.

11

Tretja naloga ljudskej šoli je, priskrbeti  otrokom tudi
nekoliko tacih znanosti in ročnosti,  katerih v življenji po¬
trebujejo pridni in vrli državljani.

Torej tudi učiti  je treba otroke v ljudskej šoli. Kaj pa?
To vprašanje je že rešeno; kajti odgovarjajo mu postave, ukazi in
splošni učni načrti. Po obstoječih ukazih se predpisujejo za vse
ljudske šole, za manj- in večrazredne eni in isti predmeti, kar je
z ozirom na to, da imajo vsi državljani enake dolžnosti in enake
pravice, popolnem odobrovati. Razloček pri raznih šolah je le glede
obsega,  v katerem se predmeti raznih ljudskih šol uče, t. j. za
večrazrednice je predpisano več tvarine, nego za manjrazredne šole.
Obveljal je v tej zadevi v novejših učnih načrtih princip po¬
učevanja v koncentričnih  (vzporednih) krogih,  kateremu
so vsi napredni pedagogi pritrdili. To načelo je izvedeno ne samo
pri načrtih poedinih šol, ampak celo pri poedinih razredih in od¬
delkih vsake šole. Gradivo enorazrednice je bistveno isto, katero
je za 4- in 8razrednico odločeno, toda primerjati se da malemu
krogu, kateri se razširjuje pri 2-, 3-, 4-, 5-, 6-, 7- in Srazrednicah
vedno bolj in bolj. Na podlogi učnih načrtov more v ugodnih
okoliščinah enorazrednica bistveno  isto doseči, kakor katerakoli
večrazrednica. To se dejansko tudi kaže pri tistih enorazrednicah,
kjer je malo število redno obiskajočih pridnih šolarjev, katerim je
na čelu izveden in marljiv učitelj, ki ima v dosego svojega namena
vse potrebne pripomočke.

Vodila so učitelju pri poučevanji: postave, ukazi, splošni učni
načrti in nadrobni učni načrti. Na te se je učitelju vsekako ozirati,
teh ne sme v nijednem slučaji prezreti ali celo ovreči. Enako
važno vodilo je pa učitelju tudi šolska knjiga,  ki je vez med
njim in učencem, vez med šolo in domom. Šolska knjiga je — bi
rekel — najvažnejši učni pripomoček, najdražji biser učitelju in
učencu. Izvrstna šolska knjiga se učencu večkrat tako zelo prikupi,
da se je vse svoje žive dni' spominja, in učitelju je dobro osnovana,
po vseh pedagogičnih in didaktičnih pravilih sestavljena šolska knjiga
najboljše učilo; ona mu olajša pripravljanje na nauk in poučevanje
v šoli; ona mu odmerja tvarino, katero poučuje, in mu kaže večkrat
tudi metodo, po katerej naj se ravna.

Šolske knjige so podstava, na katero stavi in opira učitelj vse
svoje razlaganje in izpraševanje. Zato se pa tudi terja, da so

12

šolske knjige učitelju in učencu pravi vzor dobrih in jedrnatih
poučnih spisov. Naše slovenske šolske knjige sicer ne zaslužijo
po vsem še te pohvale, razen računic; vendar so pa zdanja slo¬
venska berila in abecedniki velik napredek na polji naše šolske
literature, in se morejo z najboljšim vspehom v šoli in doma
porabljevati.

Znana in vsikdar nepretirana terjatev šolskih predstojnikov
in nadzornikov je, da si učitelji na podlogi učnih načrtov in šolskih
knjig s početkom vsacega šolskega leta sestavijo nadrobni učni načrt
za vse leto ali za nekaj mesecev naprej, t. j. da določijo nekako,
kaj se bode v posameznih tednih šolskega leta poučevalo. Če takov
nadrobni načrt morebiti za vse kategorije ljudskih šol ni potreben,
gotovo je pa zelo koristen malorazrednicam, kajti na teh šolah
obdrži učitelj učence po več let v enem in istem razredu, — in
tukaj nikakor ne gre, da bi sleherno leto eno in isto tvarino raz¬
lagal, ampak določiti mu je s početkom šolskega leta ali pa večkrat
mej letom druge, nove tvarine, katere prejšnje leto ni poučeval.
Sicer se pa vestni učitelj skoro za vsako uro na nauk pripravljati
mora; to velja posebno še novincem, katerim manjka potrebne
izkušnje. Toda tudi starejim učiteljem, katerim je sicer izkušnja
dala več dobrih metod, treba je, da se pred uro preskrbe vsaj s
potrebnimi učnimi pripomočki, katere jim je pri rokah in v dobrem
stanu imeti ravno takrat, kadar se jih rabi, da jih učitelj ne išče,
ali pa ne prireja še le, ali pa celo učence tolaži z obetanjem, da
jim bode to in uno prihodnjič pokazal.

Pri razlaganji nove tvarine premisli naj učitelj dobro, ali so
učenci dovolj zmožni, razumevati jo. Preišče naj torej s primernimi
vprašanji duševno podlogo, na katerej učenci stoje, kajti nauk
more se le na kaj znanega opirati. Pri poučevanji naj se napreduje
sicer polagoma, a neprestano! Kaj pomaga učitelju, če še tako
hitro napreduje, ako pa otroci tega tako naglo, njih duh vsega
tako hitro prebaviti ne more?! Poučuje naj se torej temeljito!
Varuje naj se pa tudi prenapetnosti — tako zvanega pedantizma
— čemer se učitelj udaja takrat, kadar malenkostne stvari prav
obširno razlaga in izprašuje. To se včasih godi pri nazornem
nauku v prvem razredu, ako učitelj znan in manje važen predmet
na vse mogoče načine opisuje in se pri tem silno dolgo mudi.
Nekateri učitelji se v tem pregreše tudi pri obravnavi beril, ako

13

si kakov vzgledni dejanski učni poskus, ki so ga tu pa tam brali,
vzamejo za vzor pri vsakem  berilu. Ni in tudi ne more biti
sleherno berilo tako sestavljeno, da bi ga učitelj za vaje v čitanji,
za slovnico, pravopis in spisje, za realije in morda celo za moralične
nauke porabil; ravno nasprotno je. Nekatera berila kaže porabiti
samo za vaje v čitanji, nekatera so primerna, da se jih otroci na
pamet nauče, druga se dajo morebiti pri jezikovnih vajah porabiti,
iz nekaterih berilnih vaj naj se lepi moralični nauki posnemajo, iz
drugih pa njih realistični obseg. Vsaj je že Diester\veg  rekel,
da se ni treba pri vsakej stvari tako dolgo muditi, da učenec ničesa
novega pri njej ne najde.

Nauk naj bode nazoren.  Zato je učiteljeva dolžnost, da
pri vseh realističnih predmetih skrbi za primerna učna sredstva.
Brez nazornosti so realije učiteljem in učencem muka, potrata
drazega časa.

Enako je vse učiteljevo poučevanje v šoli malo vspešno, ako
pridno ne izprašuje in ponavlja, ako ne skrbi za obilo vaj, za
mnogo samodelavnosti pri učencih, za domače in šolske naloge,
ustne in pismene. Toda o vsakej nalogi se učitelj mora prepričati,
ali so se je učenci naučili, ali so jo izdelali ali ne. Pri ustnih
nalogah se ima učitelj vsaj pri nekaterem delu učencev o njih
pridnosti ali nepridnosti prepričati, ako mu že čas ne pripusti, da
bi se o vseh učencih osvedočil; pri pismenih nalogah mora se pa
njegovo nadzorstvo že nad vse otroke raztezati, kar se more na
več načinov zgoditi. Najboljši način je seveda ta, da učitelj šolska
izdelovanja sam pregleduje, posebno pa težavniše naloge, n. pr.
naloge iz spisja i. t. d. Ložje naloge, zlasti take, ki se rešujejo
vse po enem kopitu, popravljajo lehko tudi boljši učenci. Učitelj
more to tako urediti, da on le najboljšim učencem pregleda naloge,
a ti potem slabejšim. Včasih kaže tudi nalogo na šolsko tablo
spisati, da po tej vsi učenci svoje izdelke popravljajo. Povsod in
nad vsem pa mora čuvati in vse uredovati učiteljevo pazljivo oko.

14

Slovenščina.

Splošna pravila.*)

Učenje materinskega jezika je pravo središče vsemu pouku v
ljudskej šoli. Poleg veronauka je ta uk najvažniši in gotovo naj-
teži in najobširnejši med vsem, kar ima učiti ljudska šola. Če
hočemo tedaj doseči svrho, določeno po učnih načrtih, treba je
učitelju resno in marljivo premišljevati, kako se ima pri tem po¬
uku ravnati.

Brž ko začne učiti, vidi učitelj težavo, da niso učenci vajeni
niti reda, niti pazljivosti; da so še prav malo sposobni, stvari
opazovati, in da je njihova razumnost malo razvita; svoje misli iz-
razujejo le v domačem podnarečji, in še to njih govorjenje je silno
borno v besedah in pa nič kaj jasno in določno.

Naloga učiteljeva mora torej biti, da v otrocih, kakor hitro
so prišli v šolo, vzbudi ljubezen do uka, da jih navadi reda in
pazljivosti, da popravi in določi nejasne pojme in misli, prave in
jasne pa dalje razvija in širi; da besedni zaklad množi in da učence
vadi v pravilnej, pismenemu jeziku lastnej izreki. Ker se v člo¬
veku ljubezen do kake reči, kakor sploh vse njegovo mišljenje in
govorjenje po nazornosti budi, je naravno, da je prvi učiteljev pouk
nazoren, in da se dalj časa z njim mudi, predno preide k pravemu
bralnemu uku.

Šola, hiša, dvorišče, vrt, cesta, polje, živali, rastline, dela
človeška ponujajo obilnega gradiva za nazorne in govorne vaje. Pri
izbiranji gradiva naj se učitelj zaveda učne namere in ravna redno
po načrtu. Ozira se naj na okoliščine, v kojih žive učenci, na nji¬
hovo sposobnost in razvoj njihov.

Prične naj s tem, kar je učenec že sam videl, skusil in do¬
živel, in če je le mogoče, naj mu reči, o katerih ima govoriti, po¬
kaže. Obrazci (kalupi, modeli) naj se zlasti izprva rabijo, če pravih
naravnih stvari ni; rabijo naj se samo zato, da se učenec laže spo¬
minja tega, kar je že videl. Pri opazovanji stvari naj vodi učitelj
otroka tako, da se navadi bistvene znake dotične reči zapaziti in

*) Splošna pravila in splošni učni načrti so posneti iz primorskih
učnih načrtov.

15

pa presoditi in umeti razmero med isto in druzimi rečmi ali človekom.
Misli, ki so se v učenci med tem vzbudile, naj pravilno izgovarja.
To se doseže najlaže po dialogični metodi, katera dopušča, da
učitelj svoja vprašanja z ozirom na omenjene namere in po tem,
kako učenci odgovarjajo, lahko mnogotero spreminja in prevrača.
Pazi naj se pa pri tem, da odgovarjajo učenci v celih, polnih
stavkih. Pripravne povestice, koje učitelj primerno v govor vpleta,
pripomorejo, da učenci poslušajo razlaganja radi in zvesto.

Ko seje na ta način domišljija in domišljijski krog učencem zna¬
menito razširil; ko se je njih mišljivost okrepila in se sposobnost je¬
zika kolikor toliko razvila, neha nazorni pouk imeti nalogo biti glavno
sredstvo poučevanja v jeziku ter dobiva s časoma značaj pripravljal¬
nega pouka za realne predmete in se kot tak na srednjih stopnjah
razdeli v razne učne predmete, ki se v ljudskej šoli obravnavajo.

Vprašanje, katere metode treba držati se pri branji,  rešeno
je že s tem, katero berilo (abecednik) se je izvolilo za prvo stopnjo
(§. 8 državne ljudske šolske postave, dne 14. maja 1869. L). Vsa-
kako ima učitelj dolžnost prisvojiti si naj boljše metode za bralni
uk, da zamore, spoznavši primernost tistega učnega načina, katerega
se hoče lotiti, z učenci konec prvega šolskega leta tako daleč priti,
da znajo krajše odlomke počasi sicer,  a glasovno-pravilno
brati. Prvo branje je sicer, dokler ne dojde otrok do tega, da
pregleda posamezne besede z njih zlogi in črkami, prav mehanično
dejanje, a vender mora učitelj že na tej stopnji paziti, da poudarja
učenec besede pravilno, kajti beseda služi v zaznamovanje pojma,
stavek v izraženje misli, če je učenec to, kar je bral, razumel, in,
če ga zna učitelj voditi, bode vsako besedo, vsak kos stavka dobro
povdarjal (naglašal); izrazno (pravilno) branje dokazuje, da je
učenec razumel, kar je bral, a pevni, zavlečeni glas, ki se žalibog
še v marsikakej šoli sliši, kaže, da učitelj ni umel učencem pre¬
branega razjasniti, da mu je branje le mehanična urnost, ter da
ne ve, da je temu uku namen, vzbujati in pospeševati učencem
razumnost.

To svrho zamore učitelj z raznimi sredstvi doseči. On pri¬
poveduje učencem zapopadek kacega oddelka, tako kakor je njihovej
zmožnosti primerno; bere, kar je pravil, glasovno-pravilno; ukaže
urnejšim učencem, naj oni drugim to-isto bero, na to ponavljajo
branje posamezni učenci ali pa berejo vsi h kratu. Po tem, kakor

16

je zapopadek sestavka tak ali tak, in po tem, kakor so učenci že
več ali manj izurjeni, vedel bode učitelj, katerega omenjenih sredstev
se ima poslužiti. Po vsakem pa naj sili na to, da bero otroci
pravilno, s čistim glasom, pa da ločil ne prezirajo.

Drugi pomoček v pospeh razumenja bralnih kosov je ta, da
učitelj pred ves njihov zapopadek razloži in potem posamezne reči
pojasni. Razlagaje zapopadek sploh naj povdarja glavno misel in
pomen vsega sestavka; pojasnovaje pa posamezne reči naj meri
na to, da otroci umejo teže in neznane izraze, reke in skladbe.

Ako učitelj dvomi, ali so učenci besede in reke prav umeli,
naj jih napeljuje, da poskusijo narejati stavke, v katere naj vpletajo
tiste besede. Pri teh razlaganjih in pojasnovanjih pa naj ne sega
učitelj čez to, kar je potrebno, in naj se skrbno ogiba vsakoršnih
stvarnih razjasnil, ki učenca od glavnega predmeta odvračajo. Kakor
hitro se je učitelj prepričal, da so učenci misel in zapopadek bral¬
nega odlomka razumeli, naj jim ga še enkrat prebere, za njim pa
naj berejo posamni učenci.

Izvrsten pomoček k množenju jezikovega zaklada, in k vzbu¬
janju samodelavnosti je to, da učenec, kar je bral, prav pove, in
sicer izprva, kolikor se da, z besedami, kakor so v sestavku, na
poznejih, viših stopnjah pa z lastnimi besedami. K temu pa ga
mora učitelj s primernimi vprašanji napeljevati. Teh vodil je treba
držati se tudi pri branji pesniških odlomkov, v katerih se morajo
otrokom, kakor se tiče, razložiti pesniški izrazi in reki.

Merilo in stih (rima) ne smeta delati škode govornemu naglasu;
na govorni naglas naj se pazi, pa ne, da bi trpel ritmus opirajoč
se na merilo. Učenje na pamet zglednih oddelkov, razloženih, kakor
smo rekli, naj se že od prvega leta naprej zahteva, ker je to ne-
obhodno potrebno za vajo spomina. Isto velja o pesnih, koje naj
se poprej po obliki in zapopadku razlože, in učenci naj jih potem
v nevezani besedi ponove ter slednjič zgledno prednašajo.

Uplival bode kaj dobro tak pouk na versko in nravno, na
estetično in duševno izomiko učenčevo.

H koncu je z ozirom na vis. minist. ukaz, dne 5. aprila 1878. L,
štev. 5316, še omeniti, da se smejo oddelki v berilu, segajoči v realije
v urah, odločenih jezikovemu pouku, obravnavati samo tedaj, če je
učitelj njih zapopadek, kar se tiče stvari same, v urah realijam
odmerjenih že poprej razložil.

17

Po govornih vajah, združenih z nazornim poukom in po raz¬
umnem branji se množi bogastvo misli in besedovni zaklad, in
govor postaja učencem gibčen; neobhodno potrebno pa, da se
navadijo svoje misli pismeno pravilno izraževati in da postanejo
sposobni prestopiti v srednjo šolo in vspešno v njej napredovati,
je to, da jezik slovnično  razumejo. (Minist. razp. 5. aprila 1878. L,
št. 5316.)

Slovnični pouk pa mora biti omejen, in to z ozirom na nalogo
jezikovega pouka v ljudskej šoli in z ozirom na besedovni zaklad,
ki ga otroci imajo; ljudska šola nikakor ne zahteva, da bi morala
biti obravnava slovničnega učiva in pouka popolna, kajti nedoločnosti
v tem oziru je ravno tako lahko kriv uk predaleč segajoč, kojega
vspeh ni zagotovljen, kakor uk preveč omejen.

V ljudskej šoli se ne sme učiti slovnica strogo sistematično,
teoretično; razni oddelki slovnice se obravnavajo po vseh stopnjah
drugi z drugim, tako da se znanje učencev po časi koncentrično širi.

Prikazni in pravila materinščine se ne smejo podajati učencem
kot kaj dovršenega, oni se jih ne smejo zapomniti kot golih mrtvih
pravil; temveč jih morajo učenci sami kot nekaj zakonitega, obče-
veljavnega, po celej vrsti enakih jezikovnih prikazni opazovati, spoznati
in speljati in to na podlogi berilnih kosov ali pa živega besedovnega
zaklada. Zakoni materinščine, ki se jih učenec na tak način zavedava,
naj se vsakako nekoliko skupijo; potem jih bo mogoče med seboj
zvezane pregledovati in obravnovati.

Če pa ljudska šola, kakor pri drugih predmetih, znanstvene
sistematike ne dopušča, naj nikdo ne misli, da ima mesto nje
nastopiti breznačrtnost glede izbire in uredbe slovničnega gradiva.
Učitelj si mora marveč že brž od konca svojega uka narediti sistem,
ki naj mu bode vodilo; on ne sme zdaj to, zdaj ono počenjati,
temuč mora paziti, da si učenci s časom pridobe zvezano znanje
jezikovnih pravil. Slovnični pouk naj se opira, kakor smo že omenili,
na berilo in na ono jezikovno gradivo, ki ga otroci že imajo.

Pri analitičnej obravnavi kacega oddelka pa se ne sme gledati
na vsakošna slovnična pravila, ki se učitelju ponujajo, ampak za¬
dovoljen naj bode z določeno skupino jezikovnih prikazni z jezi¬
kovnimi oblikami natančno določenimi. Ko bi v berilu ne bilo
primernih sestavkov, naj bode učitelju skrb, da da učencem to pa
to pravilo razumeti po posebnih zgledih med seboj po zapopadku

Metodika. 2

18

zvezanih. Ko je to dosegel, naj učence v spoznanih pravilih pridno
vadi, da se v njih utrdijo. Dela naj pa to tako. Napeljuje naj
otroke, da bodo ustmeno in pismeno znana jim pravila obračali
na razne primere (stavke). Ko učenci take stavke izgovarjajo ali
zapisujejo, naj zahteva in podpira učitelj njihovo samodelavnost
glede na zapopadek in obliko.

Včasih, kedar se hode zdelo učitelju primerno, bo treba skupiti
vse jezikovno učivo, ki se je z učenci razpravilo, zraven tega pa
tudi ponavljati, kar so' se v prejšnjih šolskih letih navadili, tako
da nastane po uredbi spoznanih jezikovnih pravil po malem tisti
slovnični sistem, brez katerega tudi otrok v ljudskej šoli biti ne more.
Ko je — denimo — nauk o „prostem stavku 11  razpravljen, ko je uči¬
telj po pred omenjenej poti pojasnil učencem pojme „prilastek, dopolnek,
prislove krajevne, časovne, prislove, ki značijo način in vzrok 11  —
dalje razloček med „glavnim“ stavkom in „odvisnimi njega deli 11 ;
ko je po mnogoterih ustmenih in pismenih vajah prišel do tega,
da znajo učenci dotične jezikovne postave brez vseh težav rabiti:
ne bode mu na zadnje težko pojasniti jim tudi še, kaj je „prosto
— razširjeni stavek 11 , in s tem prejšnji del slovnice skleniti.

Iz tega, kar smo rekli, podaja se, da je stavkoslovje (skladnja)
najvažniša v slovničnem uku, in da se učenje besedoslovja mora
ravnati po napredku v skladnji. Več ko znajo učenci stavkoslovja,
več besedoslovja naj se uče, in to tudi temeljiteje.

Razume se samo po sebi, da bode tudi tukaj treba hoditi po
poti indukcije; tudi tu velja geslo: „Od nazora k pojmu 11 , to je
poprej opazovati in primerjati kake določene jezikovne prikazni na
primerno odbranih, karakterističnih zglednih stavkih, potem še le
posneti iz njih pravilo, ki vse, kar je enakovrstnega, druži in veže.

Ako se bode učitelj ravnal po tem načrtu, oziral se bo tudi
še na nekaj v slovničnem uku, kar je ljudska šola do sedaj premalo
cenila, namreč na besedoskladje. Tudi za nje veljajo metodična
načela pred razložena; tudi tii bode treba skupiti enake in sorodne
prikazni. Za razvitek jezikovnega čuta in jezikovne zavednosti je
ta del slovnice posebno važen. Konča se lahko s tem, da učenci
po navodu učiteljevem besedne družine narejajo in spravljajo.

Z vsem pa kar smo do sedaj navedli, ni še zagotovljeno, da
se namera jezikovnega uka res doseže. Naj navedemo tu, kar je
v tem oziru rekel Bakon Verulamski: Z branjem si pridobiš učenost,

19

z govorjenjem lahko in gladko besedo, ali le po pismenih vajah ti
bode izraz in rek natančen in trden. Vaje v pismenem izraževanji
misli (v sestavljanji) začno že v prvem letu in se nadaljujejo, dokler
učenec v šolo hodi. V šoli in doma naj spisuje otrok, kar je slišal,
si zapomnil, kar se je o realnem uku govorilo in kar je sam doživel.

Iz tega se kaže, da morajo biti pismeni zdelki z vsem jezikov¬
nim in rečnim poukom tesno zvezani. Pismene naloge naj zbere
učitelj potem, ko je sposobnost svojih učencev dobro prevdaril, da
jih ne bo silil kaj pisati, česar misliti ne znajo in vedeti ne morejo.

Pri tacih nalogah mora učitelj otroke skrbno voditi; ne da
bi se brez vsega načrta vrstile, marveč odločuje naj jih po stalnih
načelih in genetično zaporedno.

V spodnjih razredih ali oddelkih naj se ta razpol jezikovnega uka
obravnuje tako, da se bodo otroci dan za dnevom v šoli in doma vadili
v prepisovanji česar bodi iz berila ali pa s table. V tretjem šolskem letu
se že lahko zahteva, da spisujejo učenci prosto kratke stavke, posnete
iz razpravljenega učiva, o katerih zapopadku je bil popred razgovor,
pa tudi kratke reke, stihe, pesmi, ki so se jih na pamet naučili.

Napeljuje naj jih tudi učitelj, kako imajo po njih logični zvezi
urediti stavke, ki so si jih sestavili po zapopadku tega istega beril-
nega odlomka ali tega istega predmeta.

Pravi sestavki, kakoršne imajo učenci od 4. šolskega leta naprej
redno izdelovati, obsegali bodo to, kar jim uk o realijah ponuja;
več ko „povesti“ in „popise“ pa naj učitelj ne zahteva. Izprva
naj se te vaje na tančno drže reda in besedi obravnanega bralnega
odlomka; ko so učenci v tem načinu reprodukcije že dovolj utrjeni,
ne bode učitelju težko, navaditi jih, kak znan in določen zapopadek,
kako vrsto misli že poprej ustanovljeno samostalno, po svoje, v
nove oblike spraviti, t. j. z lastnimi besedami zapisati.

S tem, da se učencem nalaga to, kar so brali, pripovedati z
določenih stališč, in sicer po drugem redu kakor je v knjigah, ali
da se jim nalaga skupovanje tega, kar je zapopadeno v mnogih
med seboj zvezanih berilnih odlomkih, ali da se jim nalaga prena-
rediti kake sestavke (n. pr. preobrniti direktni v indirektni govor,
pripovedovati kake pesmi po mislih in zapopadku i. t. d.), da se
od njih zahteva pregled zapopadka, t. j. kratek posnetek katerega
sestavka i. t. d. — s tem, da se jim take in enake reči nalagajo,
pridejo sčasoma do tje, da vso vrsto misli, ki jih imajo o kaki

2 *

20

reči, v dobro urejeno celoto sprayijo. Pa ne le več ali manj prosto
pripovedovanje tega, kar so se učenci naučili, naj bode naloga
pismenim sestavkom v ljudskej šoli, temveč treba učencem ponuditi
priliko, prosto popisati tudi to, kar so sami doživeli, sami videli
in skušali; priliko, domače šege in navade popisati, pripovedke in
pravljice pripovedovati i. t. d. V viših razrednih oddelkih se bodo
sicer morale tudi razlagati raznotere vrste pisem in pa opravilskih
sestavkov, ki jih je treba v vsakdanjem praktičnem življenji znati.

Kadar učitelj naloge popravlja, naj gleda, ali je vse jezikovno-
pravilno, ali so misli dobro urejene in če se med sabo vežejo, in
pa, ali so izrazi pravi; posebno važno naj mu bode to, ali je
pisava jasna, točna, logično-pravilna ali ne.

Pravopis se mora obravnavati v zvezi z jezikovnim ukom sploh,
z bralnim in pisalnim ukom posebej; pouk o njem se začne, ko
otrok v šolo pride, in se nadaljuje po vseh razredih in letnih stopnjah.

Vadi pa se naj otrok v pravopisu tako, da najprej zvezane
glasove, ki jih je slišal, in besedne slike, ki jih je videl, natančno
zapiše; zatorej naj se začne z zapisovanjem tacih besedi, katerih
pisana podoba se vjema z glasovno-pravilnim izrekom.

Napeljevati je treba učence, da kar so slišali glasovno-pravilno
izgovoriti, po sluhu zapišejo.

Neprenehoma naj se vadijo v prepisavanji iz berila ali s table,
ali pa naj prosto prepisujejo, kar so že večkrat (iz bukev) odpisali,
in pa, kar so se na pamet naučili. Po teh vajah se vtisnejo otro¬
kom besedne slike trdno v spomin, in to tem bolj, če se vaje pod¬
pirajo s tem, da se besede drobijo na slovke, slovke pa na posamne
glasove. Pravopis se opira pa tudi na to, da kdo jezikovne zakone
pozna, jezik dobro zna in se ga zaveda, posebno pravilno pisanje
in določnost v pravopisu bistveno pospešuje čedalje temeljiteje spo¬
znavanje besedoslovja.

Pogostne neprenehljive vaje so tudi v tem razdelku jezikovnega
uka neobhodno potrebne. Za narekovanje naj se izbero po večem
sestavki realnega zapopadka. Kakor mora biti vsaka učna ura jezi¬
kovna ura, tako bodi tudi vsaka pismena vaja, naj sega v ta ali
ta predmet, pravopisna vaja.

Pogreške pravopisne bodo najprimerniše popravljali učenci
sami pod vodstvom učiteljevem in po navodili ali opominih učiteljevih.

O-

21

Splošni učni načrt.

Učna s vrha.

Pravilno citati; po pojmu in obliki natančno razumevati, kar
se čita ali sliši; ustmeno in pismeno, natančno in pravilno izraziti
se. Vežbanje v sestavljenji najpotrebniših opravilskih spisov.

Za nižjo stopnjo.

(1. in 2. šolsko leto.)

Nazorni nank.

1. leto.  Imenovati stvari, ki so v šoli in na domu (pohišje,
posode in priprave v kuhinji in kleti, kovaško orodje) in katere
videva učenec navadno zunaj hiše; kazati, kake in čemu so, in na¬
vajati znake, po katerih se najlažje spoznajo.

2. leto.  Človek (deli telesa, čutila) — živali (sesalci, tiči,
puzavci, ribe, žužki) — rastline (sadna drevesa, zelja, cvetlice)

— najnavadniše rudnine (gorljive, kovine, kameni). — Razločevati
reči po njih tvarini in rabi — poiskati njih poglavitne znake —
preiskovati in navajati, kako se javljajo dotične moči. — Razdelitev
časa (letni časi, leto, meseci itd.). Označevati razna človeška
opravila (umetniška in rokodelska).

Čitanje.

1. leto.  Pisati in čitati po berilu — natančno čitati pisano
in tiskano. — Na pamet učiti se kratkih pesmi, poprej razlaganih.

2. leto.  Natančno čitati — glavna pravila o izgovarjanji in
naglašanji — pripovedovati, kar se je bralo in razlagalo s pomočjo
vprašanj. — Na pamet učiti primerne sestavke v vezanem in raz¬
rešenem zlogu.

Slovnica. -

2. leto.  Sestavljanje kratkih stavkov — razločevati glasove,
zloge in naglas — prosti stavek — glavni deli stavka (osebek,
dopovedek) — samostavnik, pridevnik, glagol — glagoli v sedanjem,
prošlem in bodočem času — v izpeljanih besedah ločevati debla

— z zlogovanjem pospeševati pravopis.

22

Spisne vaje.

1. leto.  Napisovati besede in kratke stavke, katere učenec
sestavlja z učiteljevo pomočjo — prepisovati besede in kratke
stavke iz berila.

2. leto.  Prepisovati prebrane stavke — napisovati razložene
besede in odgovarjati na kratka in lehka vprašanja, kako so pre¬
brane stavke razumeli. Pri tem naj se pazi, kako se rabi pika,
prašaj in klicaj.

Za srednjo stopnjo.

(3. in 4. šolsko leto.)

Čitanje.

3. leto.  Gladko brati s pravilnim izgovarjanjem in naglašanjem

— paziti na ločila — razlagati prebrane sestavke po snovi in
obliki — pripovedovati razlagane sestavke. — Učiti se na pamet,
kakor v prejšnjem razredu.

4. leto.  Brati s posebnim ozirom na različne načine govora

— obširneje razlagati po obliki in snovi — pripovedati prebrane
in razjasnjene sestavke. — Učiti se na pamet kakor v prejšnjem
razredu.

Slovnica.

3. leto.  Razširjeni stavek — lastna in občna samostavna
imena - spol in število samostavnikov — raznovrstni pridevniki

— osebni zaimki in njih sklanja — pravilni glagoli v določniku

— predlogi in prislovi — izpeljevanje besed — pospeševanje
pravopisa z narekovanjem.

4. leto.  Raznovrstni stavki (potrdivni, zanikavni, prašavni,
klicavni in okrajšani) — stopnjevanje pridevnikovo — raznovrstni
zaimki — spreganje pravilnih glagolov v vseh naklonih — nepra¬
vilni glagoli — trpevna oblika — predlog, prislov — vezniki in
medmeti — izpeljavanje besed kakor v prejšnjem razredu —
pospeševanje pravopisa z narekovanjem — raba ločil.

Spisne vaje.

3. leto.  Prepisovati prebrane sestavke — pri branji in pogovoru
naj se ponavljajo prej priučene stvari in sestavljajo primerni stavki.

23

4. leto.  Napisovati stavke o delih in delovanji, o snovi in
koristi vsega, kar učenci poznajo — kratki popisi in listki v
prostih stavkih.

Za višjo stopnjo.

(5. in 6. šolsko leto.)

Črtanje.

5. leto.  Čnvstveno brati — še obširneje razlagati po snovi
in obliki — z malo pomočjo učiteljevo razlagati pojem in povedati
glavne misli prebranih sestavkov. — Učiti se na pamet.

6. leto.  Brati kakor v petem razredu, le natančneje in oziraje
se na sinonime — razlagati po snovi in obliki posamezne stavke
in besede. — Učiti se na pamet.

Slovnica.

5. leto.  Zloženi stavek — priredje in podredje — zloženi
samostavniki in njih množno število — ponavljanje sprege pravilnih
glagolov — nepravilni glagoli — trpevna oblika — o rabi naklonov
in časov — vezniki — pravila slovniške zloge — posebne opazke
o predlogih — zlog.

6. leto.  Ponavljati in dopolnovati pouk o vseh delih govora
in raznovrstnih stavkih in vežbati se v njih — slovnični zlog —
o slovniških podobah.

Spisne vaje.

5. leto.  Tvoriti raznovrstne stavke — popisi, pripovedke in
primere po berilu — iste predmete razpravljati v pisemski obliki
— glavne vrste sestavkov.

6. leto.  Pojasnovati prislovice in reke — pesniške sestavke
stavljati v razredjeni zlog — navadni in opravilski listi — najna-
vadniša pisma v vsakdanjem življenji.

24

Nadrobni učni načrt.

(Sestavljen na podlogi lieril: abecednika, začetnice, prvega, druzega in tretjega
berila, slovnice iz c. kr. šolske zaloge in Praprotnikove ter spisja njegovega.)

Za nižjo stopnjo.

(1. in 2. šolsko leto.)

Uazorni nauk.

1. leto.  Tvarina, ki se nahaja v „začetnici“ ali v Razinger-
Žumerjevem „Abeeedniku“. (O metodičnem razloženji te tvarine
nahajaš vodilo v knjigi „Prvi pouk“.)

2. leto.  Primerna tvarina v ,,prvem berilu 11  so sestavki: dom,
koza in volk, človek, človeško truplo, živež, rokodelstvo, živali, konj,
vol, petelin in kokoš, ptice pevke, škorec, golobček, krokar in lisica,
lakomni pes, modra miška, vrabec in konj, žaba in vol, gozd,
drevesa, lipa, ščinkovec, želod in tikva, cvetice, strupovite gobe,
voda, zvesta ribica, železo, nebo, solnce in dež, veter, leto.

Čitanje.

1. leto.  Vse berilne vaje v abecedniku ali začetnici.

2. leto.  Vsi berilni sestavki 1. berila, katerih je 71, naj se
vsaj enkrat prebero. Za posebne vaje v branji priporočati je pa
le nekatere sestavke, in to take, katerih ni učitelj porabil niti za
kazavni nauk, niti za učenje na pamet. Pa tudi takih vaj, v
katerih so posebni lepi nravnostni izgledi, naj se za obilo urjenje
v mehaničnem čitanji ne rabi, marveč naj se v to porabijo taka
berila, katera so po svojem obsegu nekako srednje vrednosti, n. pr.
1. berilo: (Kako se je držati v učilnici), 5. berilo (dom), 6., 11.,
13., 23.., 25. berilo i. t. d.

Slovnica.

2. leto.  Slovniški dodatek začetnice in 1. berila.

Spisne vaje.

1. leto.  Prepisovanje kratkih odstavkov iz abecednika ali
začetnice.

2. leto.  Vaje na str. 110., 111., 112. in 113. prvega berila.

25

Za srednjo stopnjo.

(3. in 4. šolsko leto.)

Čitanje.

3. leto.  Sestavki iz druzega berila, zlasti tisti pod oddelkom
„Povesti, pesmi in pregovori". (1—30.)

4. leto.  Berila v II., III., IV., V. in VI. oddelku, katera
niso  realističnega obsega, kajti taka se obravnavajo v ura,h, za
realije odločenih.

Slovnica.

3. leto.  Druga slovenska slovnica do §. 21.

4. leto.  Druga slovenska slovnica od §. 22. do §. 56.

Spisne vaje.

3. leto.  Povesti z nalogami 138,—150. na strani 211 do 214
Druzega berila.

4. leto.  Popisi in pisma  z nalogami 150.—177. v Drugem
berilu.

Za višjo stopnjo.

(5. in 6. šolsko leto.)

Čitanje.

5. leto.  I. oddelek 3. berila.

6. leto.  Pesmi v II. — VI. oddelku 3. berila in taka berila,
katera nimajo strogo realističnega obsega.

Slovnica.

5. leto.  Pravopisna pravila. Samostavnik, zaimek, pridevnik,
številnik in predlog v golem in razširjenem stavku.

6. leto.  Glagol, prislov, veznik v golem, razširjenem in sestav¬
ljenem stavku (Slovnica iz c. kr. zaloge ali pa Praprotnikova).

Spisne vaje.

5. leto.  Obširna zasebna pisma. Obširnejši popisi, primerjave,
razlaganje pregovorov.

6. leto.  Opravilni listi in opravilni sestavki. Prevodi beril
iz vezane besede v prozo. (Praprotnikovo spisje se more porabiti
z vspehom.)

26

Učni poskusi.*)

Za nižjo stopnjo.

Vrabec in konj.

(Prvo berilo.)

O kateri živali ste v tej vaji najprej brali? (O vrabci.) Ali
moreš povedati, kakšen je vrabec? — Kateri vrsti ptic ga prište¬
vamo? Ali k škodljivim ptičem? — Kam je bil prišel? — (H
konju.) — Kaj je konju rekel? — Kaj bi bil rad dobil? — Kako
bi to bolj na kratko povedali? (Par zrnec.) Kaj je rekel, kakošen
bode konj, ako mu tudi da, za kar ga prosi? (Sit.) Sedaj hočemo
vse povzeti in zapisati!

Vrabec je prišel h konju ter mu je rekel: Konjiček, jasli
imaš polne! Daj meni vsaj par zrnec, ti se bodeš še tako la h ko
do sitega najedel! — Koliko zrnec je že vrabec prosil? — Čemu
mu bodo ta zrneca? (Svojo lakoto je hotel tolažiti.) Kakošen je
bil tedaj vrabec? (Lačen.) O kakošnem vrabci se tedaj pripove¬
duje? (O lačnem vrabci.) Katera žival se dalje omenja? — Kdo
je prišel h konju? (Lačni vrabec.) Kaj bi bil rad dobil od konja?
— Kaj je konj odgovoril vrabcu? — Koliko krme, je rekel konj,
da je? — Kaj sta torej potem oba delala? — Kakošna sta bila
potem? — Česa nista trpela? — Tudi to hočemo skupaj povzeti
in zapisati! —

Kaj je konj vrabcu dovolil? — O kakošnem vrabci je v dru¬
gem delu te pesmi govor? — (O nasitenem vrabci.) Koliko
časa je hodil vrabec h konju zobat? (Vso zimo.) Kateri letni čas
je zima? — Kateri letni čas pride za zimo? — za spomladjo? —
Kdo je konja po leti nadlegoval? — Kdo pa je prišel? — Kaj je
delal? — česa ni konj potem občutil? (Nadloge.) Bodemo vse
zapisali!

Vso zimo hodil je vrabec h konju na gostije. In ko je prišlo
vroče poletje, so začele pa konja muhe nadlegovati. Vrabec pa jih je
pridno lovil. Konj potem ni nadloge trpel. — Kakšnega se je vra¬
bec skazal, da je konju nadležne muhe lovil? — O kakšnem vrabci

*) Za 1. šolsko leto ima obilo praktičnih obravnav moja knjiga „Prvi

pouk“.

27

je v tretjem delu govor? — (O hvaležnem vrabci.) O kakšnem
je v 1. delu? — v 2.? v 3. delu govor? — To si hočemo zapisati!

— V prvem delu smo brali o lačnem, v drugem o nasitenem in v
tretjem o hvaležnem vrabci.

Kje je dobil vrabec konja? (Pri jaslih.) Kje so navadne jasli?
(V hlevu ali stali.) Kje je bil torej konj? — Kaj je s tem naznan¬
jeno? (Stanovanje konjsko.) S čim so bile jasli napolnjene? — Česa
torej konju ni manjkalo? (Hrane, živeža.) Tega je konj še celo
več imel, kakor je potreboval. Kakošnega smemo zato konja ime¬
novati? (Bogatega.) Katere imenujemo sploh bogate? (Tiste, ka¬
teri imajo več, kakor potrebujejo.) Kdo je prišel h konju? —
Kakošen je bil vrabec takrat? — Česa mu je manjkalo? — Čemu
nam je živež potreben? (V življenje.) Kako bodemo torej tistega
imenovali, kateremu najpotrebnišega primanjkuje? (Revnega.) —
Kateremu pravimo torej reven? — Kaj je revni vrabec naredil, da
bi svojo lakoto potolažil? (Prosil je.) Kako pa je nagovoril proseči
vrabec konja? (Konjiček.) Kateri zlog je pristavil k besedi „konj“ ?

— Tudi otroci dostikrat tako narede, če očeta ali mater česa pro¬
sijo. Kako reko takrat? — Kdaj še tako reko? — Česa so si
potem toliko bolj zvesti? (Da se bode njih prošnja vslišala) Kako
bi zamogli še drugače reči? (Ljubi, dobri oče, i. t. d.) Zakaj pa
reko tako otroci svojim starišem? (Zato, da se jim bolj prikupijo.)
Zakaj je torej tudi vrabec tako govoril? — Zakaj se je konju pri-
kupoval? (Da bi konj njegovo prošnjo toliko prej in bolj gotovo
vslišal.) Vrabec je torej, da je konja tako nagovoril, trdno zaupal
ter se zanesel, da bode ta njegovo prošnjo vslišal. Kakega moremo
še vrabca zato imenovati. (Zaupljivega.) Za koliko je vrabec pro¬
sil? — Kaka je bila njegova prošnja? (Skromna.) Vse si hočemo
zapisati!

„Konj je bil v hlevu pri jaslih. Hlev je stanovanje konjsko.
Jasli so bile s brano napolnjene. V njih je bilo več hrane, kakor
je je konj potreboval. Konj je bil bogat. Vrabec je bil reven, ker
ni imel najpotrebnišega. Konju se je prikupoval ter ga zaupljivo
in skromno prosil malega daru.“

Kaj je konj odgovoril na vrabcevo prošnjo? — Kako ga je
imenoval? (Predrzni ptič.) Kaka žival je konj v primeri k vrabcu?
(Jako velika.) Kaj store navadno male živali, kadar velike zagle¬
dajo? — Ali se je tudi vrabec bal? — (Ne.) Kako ga je zato

28

konj imenoval? — Kdo je torej predrzen? — Kaj je konj naredil
na vrabčevo prošnjo? — S katerimi besedami jo je uslišal? — Za
koliko je vrabec prosil? — Koliko je pa smel vzeti? — Ali je dal
torej konj vrabcu, le toliko, za kolikor ga je prosil? — Kakošen
je bil vrabec prej? — Kako mu je bilo pa potem, ko se je nasitil?
— Kaj je torej konj skazal vrabcu? (Konj je vrabcu, dobroto ska-
zal.) Kakošnega bodemo zato konja imenovali? (Dobrotljivega.)
Komu pravimo dobrotljiv? — Povzemimo in zapišimo vse skupaj!

„Konj je rad spolnil vrabčevo prošnjo. Dal mu je celo še
več, nego ga je prosil. S tem se je konj dobrotljivega pokazal . 11

Kdaj se je vrabec za dobroto hvaležnega skazal? Kaj je delal?
Kaj je s tem pokazal? (Svojo hvaležnost.) Povzetje.

„Po leti je imel vrabec priliko, konju njegovo dobrotljivost
povrniti. Lovil mu je nadležne muhe in s tem svojo hvaležnost
do konja pokazal . 11  (Govekar v „U6. Tovarišu".)

Za srednjo stopnjo.

Y slogi je moč.

(Drugo berilo in Slovnica.)

Neki oče je imel sedem sinov, ki so se večkrat med seboj
prepirali ter vsled tega tudi svoja dela zanemarjali. Nekateri hudob¬
neži so ta prepir v svojo korist obračali , da bi sinove po očetovej
smrti ob premoženje pripravili.

Zategadelj pokliče necega dne starček vseh sedem sinov k
sebi, pokaže jim sedem trdo zvezanih palic ter jim reče: „Sto

Srebrnjakov dam tistemu izmed vas, ki prelomi ta snopič palic . 11

Sinovi drugi za drugim napenjajo svoje moči ter poskušajo
prelomiti trdo povezane palice; pa zastonj je bil ves njihov trud!
Vsak reče: Ljubi oče! to ni nikakor mogoče . 11

„Pa vendar ni nič ložega, nego to , 11  odgovori oče. Razveže
snopič ter prelomi vsako palico posebej brez najmanjšega truda.
„Se ve , 11  rečejo sinovi, „tako je pač lahko, — tako bi jo prilomil
tudi vsak otrok . 11

Na to de oče: „Glejte, ravno tako, kakor s temi palicami

tukaj, je tudi z vami, ljubi sinovi! Dokler boste složni med seboj,
bodete lehko izhajali; nobeden vas ne premaga. Ako pa boste
nesložni, zgodi se vam, kakor tem palicam . 11

Sloga jači, nesloga tlači.

29

Obravnava.

Učitelj prebere pripovest na glas pred učenci srednjih oddel¬
kov, ali pa jim jo v pri pr o s ti, razumljivi  obliki pove. Učen¬
cem višjih oddelkov se pripusti, da pripovest tiho  za se prebero.
Le-to ravnanje ima nekako prednost, ker učence primora oziraje se
na zapopadek pripovesti posebno pazljivo citati, kajti morali bodo
potem na glas povedati, kaj so si zapomnili.

Takošno tiho čitanje zabranjuje učencem tudi, da posameznih
stavkov, oddelkov in tudi celega berila tako rekoč ne požirajo,
zabranjuje, da čitanje sploh ne prehaja v pusto blebetanje. Imam
pri tej priliki tudi oni čas v misli, v katerem se mladež potem,
ko se je že izšolala, po poučnih spisih sama nadalje izobraževati
more. — Koliko jih v poznejših letih knjige prebira, a kmalo potem
ne vedo, kaj so prav za prav brali. Razumno čitanje zunaj
šole  se more v šoli  po mnogovrstnih sredstvih napotiti. Tiho
čitanje daje pa tudi učitelju priliko, da se prepriča, kako daleč so
učenci že vajeni, bistveno stvar  iz berila zapopasti. Videl
bo, da bodo bolj dobre glave jedro pripovesti, tedaj: Prepir mej
brati, nasledek prepira, poučevajočega očeta, način
pouka, vtisek pouka na sinove,  lahko spoznale in po¬
udarjale, med tem ko se plitve glave bolj nebistvenih reči drže,
n. pr. palic samih ob sebi, sto Srebrnjakov, napen¬
janja moči  i. t. d. Konečno še pristavim, da tiho čitanje, ki
5—10 minut trajati more, učitelju dopušča, da med tem druge
oddelke, ki jih posredno poučevati mora, s potrebnim delom oskrbi. -
Sicer pa ne trdim, da bi se morala obravnava beril na višjih stopnjah
brez izjemka  po tem načelu napeljati, vsak učitelj ve, kakošna
napeljava je za ta ali oni oddelek, za to ali ono berilo primerna;
naj se le po zmožnosti svojih učencev ravna. — Ako učenci pri¬
povest ponavljajo, gledati je na to, da bolj izurjeni pred manj
izurjenimi na vrsto pridejo, in da se govor, ako ravno priprosto,
vendar le pravilno  vrši. Nadalje se da pripovest po sledečem
osnutku obravnavati:

I. Prepir med sinovi in nasledki prepira.

Kakošni so bili sinovi med seboj? — Pridni in prijazni
otroci (bratje in sestre) se ljubijo, žive mirno  med seboj. Ali
so se bratje, ki nam jih pripovest kaže, tudi ljubili? — Kako so

30

živeli med seboj? — Ljubezen je sovraštvu nasproti; mir je na¬
sprotje nemira in razprtije. Kaj je pri bratih bil nasledek sovraštva?

— Prepir med p tujci  je že žalostna prikazen, a še žalostneje je
videti, ako se otroci  med seboj prepirajo. Kakošne nasledke je
imel prepir med brati? — Kako je pač žalostno, ako se otroci
prepirajo, mesto da bi pridno delali. Kaj nam prinese delo? —
Ali so bratje tudi korist, veselje in zadovoljnost vživali? — Zakaj
ne? — Imeli so tedaj vsled prepira tudi lastno škodo; a še hujša
škoda jim je žugala. Komu je bil prepir med brati posebno všeč?

— Komu pa ne? Hudobneži so se prepira veselili. Zakaj neki?

— Oče so se nad prepirom žalostili. Zakaj neki? — So bili hu¬
dobneži z brati v ožjej dotiki? — Brž ko ne, da so se kot prija¬
telji vrivali med brate ter jih hujskali. Kaj jih je neki med brate
privabilo? — So le-ti hudobneži bratom dobro ali hudo želeli? —
Ali so bili tedaj pravi ali dobri prijatelji? — Zakaj neki? — Kaj
pomeni beseda „premoženje“ ? — Kako imenujemo človeka, ki nam
na videz prijateljstvo obeta, za hrbtom pa nam le škodo želi ali
nas celo oškoduje? — Prilizovavci in hinavci so hudobneži,
treba nam je, da se jih varujemo; to so volkovi v
ovčjej obleki, to so naši sovražniki.  Ali so ti hudobneži
brate naravnost oškodovali? — Na kaj pa so še čakali? — Zakaj
neki? — To so bili zviti sleparji. Kaj menite, kako so si mislili
premoženja bratov prisvojiti? — Ali je bilo očetu znano ravnanje
hudobnežev? — Ali so jim znane bile njihove namere? — Iz česa
to sklepaš? — Glejte, glejte skrbnega očeta! Akoravno jih sinovi
žalijo, vendar le čuvajo ljubeznjivo nad njimi, da ne zabredejo v
nevarnost.

II. Poučeuajoči oče in način pouka.

Videli bomo, kako lepo oče svoje sinove poučevajo ter jih
svarijo  pred sovraštvom, ki vlada med njimi,  pa tudi
pred zunanjim sovražnikom.  Ali oče naravnost očitajo sino¬
vom razprtijo in prepir? — Ali jim naravnost povejo, da sovražnik
žuga? — Kaj počnejo naj poprej? — Kaj potem? — Kaj pomeni
beseda „Srebrnjak" ? — Ali so sinovi kmalo uganili, kaj oče z
zvezanimi palicami nameravajo? —- Iz česa to sklepaš? — Zakaj
ni bilo sinovom mogoče, palic prelomiti? — Oče pa prelomijo vse
palice; kako to? — Kaj sinovi k temu pravijo? — Kaj pomenijo

31

besede „tako bi je prelomil vsak otrok 1 ' ? — Ali je zdaj sinovom
že znano, kaj trdo povezane  palice in kaj razvezane  palice
pomenijo? — Iz česa to sodite? —

III. Razjasnilo prilike.

Oče so hoteli sinove o nekej reči prav lepo poučiti. Poslužili
so se v ta namen nekega pomenljivega sredstva, ki se tej reči kaj
lepo prilega, in slučaj sam prav jasno pred oči stavi. Ako se s
tacimi sredstvi poučuje, pravimo, da je to pouk v prilikah.
Ako pa prilike  prav razumeti hočemo, tedaj je treba, da se nam
te razjasnjujejo. Tudi oče so priliko o sedem trdno povezanih
palicah sinovom razjasnili. — Kaj pomeni sedem palic? — Zakaj
sinovi palic prelomiti niso mogli? Kaj je tedaj palice okrepčalo?
(Trda vez.) Oče pravijo, da bodo sinovi lahko izhajali in da jih
nobeden premagal ne bo, a stavijo pri tem neki pogoj; kateri?
— Kdo lahko izhaja? — Kdor v miru živi, pridno dela ter se
lepo obnaša. To je že resnica z ozirom na posameznega  človeka,
a videli boste, da se ta resnica prilega tudi ljudem, ki so primorani
združeno  živeti in delati. N. pr. zbranih je več delavcev, ki
imajo oskrbeti imenitno ali pa težko delo, kojega posamezni človek
opraviti ne more. Kaj bi nastalo med delavci, ako bi vsak za se
zahteval, naj se celo delo tako vrši, kakor on meni? — Ali bodo
med tem, ko se prepirajo, delo dovršili? — Kako pa bo z zaslužkom
stalo? — Kakošno bo delo, ako delavci ne delajo enako marljivo,
ali ako se ne poprimejo vsi na enkrat? — Kaj meniš o pomanj¬
kljivem delu? — Kdaj bo le delo vspeh imelo? Ako so tedaj
združeni ljudje pri svojem djanji ene misli, ako eden vse, vsi pa
enako enega podpirajo, pravimo, da so složni med seboj;
sloga jih veže. Sloga je trdna vez; sloga jim daje
moč, to raj jih sloga jači.  — Ako nas sovražnik napade,
moramo se braniti; ako ga premagati hočemo, moramo biti močnejši
od njega. Ako jih je pa več napadenih, ali se bodo branili drugi
za drugim, ali vsi naenkrat? — Kaj bi se lahko zgodilo, ako bi
se vsak za se, ne brigaje se za druge branil? — Zakaj? — Kaj
je tedaj storiti, da bo zmaga gotova? Tedaj tudi tii je treba
složno ravnati, kajti: Sloga jači!  To je že resnično, ako
nas vidljiv sovražnik napada, resnično je pa tudi takrat, ako nam
sovražnik, ki ga ne vidimo, žuga. Slišali smo danes od skritih

32

sovražnikov. Kdo so ti? — Da se skritih sovražnikov ubranimo,
treba je še posebno, da smo med seboj složni. Zakaj? - (Več
oči več vidi.) Kako lepo je, ako eden nad vsemi, vsi pa nad enim
čuvajo! Kako lepo je, ako drugi druzega opozoruje na skrite ne¬
varnosti! — Sloga je neslogi nasproti.  Kdo je nesloge kriv?
(Sovraštvo.) — Kaj pravijo oče o neslogi? — Kaj pomeni razvezan
šopek palic? — Kaj nam prinese nesloga? (Škodo.) — Kaj po¬
menijo tedaj besede „zgodi se vam, kakor tem palicam“ ? — Škoda
nam prinese skrb in žalost. Skrb in žalost nas tareta
in stiskata.  Kdo je škode kriv? — Pravimo tedaj tudi:
Nesloga tlači.

Obravnava je tako sestavljena, da se je učitelj pri skupnem
poučevanji učencev srednjih in višjih  oddelkov posluževati
more. Učitelj bo lahko sam presodil, kako se vprašanja z ozirom
na poprejšnjo omiko raznih oddelkov porazdeliti dajo. — Še bolj
živo se pa glavna misel porazjasnjuje, ako učitelj učence opomni
na druga jim že znana berila, v katerih je zapopadena ista glavna
misel. — Opozorim tu na berilo „ Človeško truplo (Začetnica,
str. 73.) Le-to berilo zapišejo učenci potem iz glave na tablice.
Je to gotovo, potem primerja učitelj zapopadka obeh beril enega
k druzemu ter povdarja podobo in razliko obeh. Kako lahko se
tu učencem tudi pokaže, v čem ste si basen in prilika  sploh
podobni, v čem pa različni!*) Po basni „Človeško truplo 11  pride
učitelj posebno lahko na djansko porabo glavne misli, kadar učence
višjih  oddelkov poučuje o slogi, ki vladati mora med državljani
(različnimi stanovi in narodi). Pri zadnjih dveh slučajih se učitelj
tudi lahko ozira na izvoljene besede našega svitlega cesarja: „Vi-
ribus unitis 11  in na cesarsko pesen, posebno pa na odstavek:
Trdno dajmo se skleniti:

Sloga pravo moč rodi;

Vse lahko nam bo storiti,

Ako združimo moči.

Brate vodi vez edina
Nas do cilja enega:

Živi Cesar, domovina,

Večna bodi Avstrija! J. Bobisut.**)

*) Vendar je to težko razkladati na 2. stopnji.

**) Iz „Popotnika“.

33

Za višjo stopnjo.

Na groBčh.

(Glej Tretje berilo str. 40.)

I. Učitelj berilo prečita.

II. Pojasnjevanje pesni, misel posameznih kitic.

Kaj je to berilo po obliki? Pesen. Kam nas vodi ta pesen?
Na grobe. Kje so pa grobovi? Na pokopališči.

Čitaj prvo kitico!

Komu blagor? — tistemu, ki se spočije. Komu še blagor?
— tistemu, ki v črni prsti v Bogu  spi! Kako bi še lahko mesto
»blagor mu“ rekli? — srečen tisti. Mesto se „spočije“ se lahko
reče: „počiva“. Kaj pomeni „v Bogu spi“?  Kdo je torej srečen?
Tisti je torej srečen, ki počiva in v črni prsti, v Bogu  spi! Zakaj
je mrtev srečen? — ker lepše solnce njemu sije. Zakaj še? —
ker njemu lepša zarja rumeni. Kaj pomeni to? — novo, večno,
srečnejše življenje po smrti.

Misel prve kitice: Mrtvi ali pokojni, kateri v Bogu  počivajo,
so srečnejši nego živi, ker se unkraj groba začne boljše življenje.

Povej misel prve kitice! ti! ti tudi! —

Čitaj drugo kitico!

Koga tiha zemlja ne drami? — mrtvega, pokojnega. Povej
mesto „drami“ drugo besedo! — vzbuja. Kdo ne buči v črni prsti
(v grobu)? vihar strasti. — Imenujte kako strast! Jeza, sovraštvo,
obrekovanje, preklinjevanje i. t. d. Unkraj groba torej ni nobene
strasti. Kdo pa mesto strasti vlada v jami? — bratoljubje. Na
unem svetu se ljubijo med seboj kakor bratje. Kakošen žar greje
prah? — ljubezni. To se pravi: Na tem svetu se ljudje čestokrat
sovražijo, a na onem pak se vedno ljubijo.

Misel druge kitice: Na tem svetu vlada med ljudmi strast,
na onem pak bratoljubje in ljubezen.

Čitaj tretjo kitico!

Mi tugujemo, žalujemo in jokamo; bolečine in skrbi nas more.
Kako vse drugače je v jami! Kaj mine? — tuge. Reci mesto
„tuge“ žalosti! Žalosti minejo. Kaj še mine? — bolečine. Kaj
še? — duhomorni trop skrbi.

Kako bi mesto „trop“ še lahko rekli? — kup,  roj, truma.
Zakaj se imenujejo skrbi „duhomorne“ ? — ker naš duh more, —

Metodika. 3

34

slabe — tlačijo. Kaj se v grobu posuši? — potok solz. Kaj se
to pravi? V jami ni joka in stoka.

Misel tretje kitice: Vse reve in nadloge, katere nas tro, v
grobu minejo.

Čitaj četrto kitico!

Kaj ne slepi tam? — rumeno zlato. Postavimo za besedo
„zlato“ denar. Kaj tedaj ne slepi (goljufa) tam? — To se pravi:
Na onem svetu ni denarja — ni bogatinov. Kaj loči ljudi tukaj?
— čast. Kaj še? — ime. Kaj še? — naslov (baron, grof). Kaj
še ? Če tedaj pokojne ne loči niti čast, niti ime, niti naslov, niti
stan; če ni nobenega razločka med njimi; kakošni so torej? —
enaki, enakopravni. Kdo jih pa enakopravne naredi? — smrt.
Ali z drugimi besedami: Smrt pobrati pod lopato. Koga pobrati
smrt pod lopato? — Kar rodil je beli dan. To se pravi: Zemeljske
razmere, zemeljske razlike med ljudmi smrt razdere.

Misel četrte kitice: Unkraj groba ni nobene razlike med

ljudmi, vsi so si bratje in sestre.

Čitaj peto ldtico!

Kaj vse krije? — ena odeja. Škrlatnik je tisti, kateri škrlatni
(purpurni) plašč nosi. Kdo nosi škrlatne plašče?— cesarji, kralji
knezi i. t. d. Kaj pa v grobu reveže in škrlatnike pokriva? —
črna prst, zemlja. Bogatini, v obče imenitni stanovi, imajo na
mizah dragocene prtiče, po tleh svojih sob umetno tkane preproge.
Iz česa pa imajo prtiče tamkaj bogatini in reveži? — iz travice
zelene. Kaj pokriva torej reveže in bogatine?

Misel pete kitice: Beveže in bogatine odeva ena odeja,

namreč: črna prst in tratica zelena.

čitaj šesto kitico!

Šesta kitica je enaka prvi in th se še v drugič povdarja in
potrjuje: Srečnejši od nas so pokojni, ki v Bogu  spe.

III. Glavna misel.

Ne strašimo se smrti, ker na onem svetu še le nas čaka
lepše in srečnejše življenje.

IV. Učenje na pamet in deklamovanje.

Iv. Kavider.*)
t

*) V „Popotniku“.

35

Konečne opazke.

Splošni učni načrti, katere smo zgoraj priobčili, pred¬
pisani so sicer za šesterorazredne ljudske šole v Primorji in ob¬
segajo naj več o množino, katero je obravnavati učitelju dolžnost
v teh šolah pri najugodnejših šolskih razmerah. Ti načrti pa so
sestavljeni, kakor tudi vsi načrti drugih dežel, na podlogi mini-
sterijalnih učnih načrtov od 18. maja 1874. 1. Ujemajo se torej
bistveno  ne samo z ministerijalnimi načrti, ampak tudi z nor¬
malnimi načrti, kateri so za posamezne dežele po deželnih šolskih
svetih predpisani. Kdor se bode torej po teh ravnal, vstrezal bode
po vsem vsakoršnim zahtevam šolskih nadzornikov, bodi si da de¬
luje na Kranjskem ali Štajerskem. Opomniti pa mi je, da toliko
tvarine, kolikor je tu predpisane, ne bode moči vzeti vsakemu
učitelju na vsaki šoli. V obče utegnejo to tvarino precej dobro
prebaviti dobro urejene petero- in čveterorazrednice, katere v
ugodnih okoliščinah  deluj ejo. Enorazrednicam z obilnim bro-
jem otrok, kateri morebiti niti redno v šolo ne pohajajo, niti se
ne odlikujejo ne z bistrim umom ne s pridnostjo, ostanejo ti učni
načrti še dalje časa „pobožne želje“.

Splošni učni načrti so torej v mnogih slučajih le ideal,
po katerem nam je hrepeneti, če ga tudi dejansko vsikdar doseči
ne moremo.

Tim nasprotni so pa nadrobni učni načrti,  katere smo
sestavili na podlogi naših, dobrih, po vseh slovenskih šolah vpe¬
ljanih slovenskih beril in slovnic. Tvarino, katera je v teh knjigah
ravno v pravi množini za likanje slovenščine navedena, razdelili smo
tudi na tri skupine, na tri stopnje, oziroma na šest razredov ali
oddelkov. Kolikor moremo mi iz svoje lastne izkušnje presoditi,
in kolikor so to presodili drugi učitelji, s katerimi smo se v tej
zadevi pogovarjali, v stanu je večrazrednica  to tvarino pre¬
baviti kolikor toliko temeljito, dočim je to enorazrednicam le v
prav ugodnih položajih mogoče. Daši je v splošnih učnih načrtih
precej več gradiva, nego v poslednjih, vendar bi učitelj nikakor ne
zgrešil, ako si za vodilo vzame samo poslednje, t. j. ako se zastran
slovenščine opira edino le na tvarino, na naloge in migljaje, ki se
v berilih nahajajo. Vsaj so baš ta berila sestavljena na podlogi

3*

36

splošnih učnih načrtov, vsaj so ta berila sestavljali in pregledovali
odlični in praktični slovenski šolniki, in izdala jih je sama c. kr. vlada.
Torej morajo ona imeti enako veljavo, kakor postavni učni načrti.

Za vsako stopnjo smo navedli tudi en učni poskus.  Radi
bi jih bili še več uvrstili, ako bi nam prostor te knjige dovoljeval.
Glede učnih poskusov nam je omeniti zopet to, kar smo že enkrat
poudarjali, da vsako berilo nikakor ne kaže tako obširno razkladati.
Pri nekaterih berilih zadostuje, da se razjasnijo samo manj umljive
in nenavadne besede, in potem se berilo rabi za urjenje v čitanji,
bodisi za mehanično (na nižji stopnji) ali lepoglasno (na višji stopnji)
čitanje. Učni poskusi so iz različnih peres, s čemur hočemo po¬
kazati, da se na različne načine berila obravnavati morejo. Prak¬
tične slovniške obravnave nismo nijedne navedli, ker podajajo že
slovnice pri berilih dosta migljajev in kažipotov.

Zemljepis.

Občna pravila.

Zemljepis se ima po osnovi naših načrtov v srednjih tečajih
ljudskih šol sintetično učiti, v viših pa analitično.

No vej a pedagogika zahteva po vsej pravici, da mora biti uk,
kolikor mogoče nazoren, zato je treba, da se prične s spoznavanjem
rojstnega kraja, ter da učitelj po malem preide na bližnje in potem
na oddaljene kraje v okolici, prestopaje od delov na celoto. Te
metode se bode držal, dokler uči spoznavati bližji košček zemlje,
katerega zamorejo otroci videti, za vnanje dežele ne velja več.
Za to jo priporočajo naši načrti samo za popis domače dežele.

V tretjem tečaji prično učenci pod vodstvom učiteljevim skupno
razgovarjati se o tem, kar so v rojstnem kraji in njegovej okolici
opazili. Pri teh lahkih nazornih in popisnih vajah se smejo zemlje¬
pisni pojemi le mimogrede, in ne kot glavna svrha uvesti. V četrtem
šolskem letu se učijo natančniše spoznavati površnino dežele, da na-
rede podlogo nadaljnemu obravnavanju tega zemljepisnega predmeta.

Naravno je, da kar otroci sami vidijo, to jih naj bolj mika.
Iz opazovanja naj torej zajemajo prve zemljepisne pojeme. Učitelj
naj učence navadi, da se v šoli po glavnih straneh sveta zavedavajo

37

(orientirajo). Potem naj govori o bližnji cesti in o vsem kraji;
uči naj otroke razumeti, kaj je cesta, ulica, trg, vas, mesto; ravno
tako tudi, kaj je družina, cerkev, občina, grad, kaj je občinsko
zastopstvo i. t. d. Kedar koli je mogoče, naj učitelj spremlja raz¬
laganje omenjenih reči z risanjem na desko, da vidijo, kako obris
kraja nastaja. Vsaka šola naj ima načrt svojega kraja. To bode
treba v vsakem kraji drugače narediti, ker se mora učitelj ravnati
po krajnih razmerah. Ta načrt naj služi v podlago zemljepisnemu
pouku. — Tudi o posebnih znamenitostih dotičnega kraja naj se
učencem pove toliko, kolikor njihovi starosti in njihovemu razumu
pristoja, da se ne navadijo hoditi razmišljeni memo reči, ki jih
vsak dan vidijo; saj ljudska šola mora odgojevati otroke tako, da
postanejo misleči državljani.

Pazi pa naj učitelj, da se ne bo spuščal v malenkosti. Raz¬
laga naj otrokom samo take reči, ki jih jim je treba znati bodisi
glede na zgodovino, ali na prirodnine, obrtnost, trgovstvo, zidavo
i dr. r. Kedar odbira zemljepisno učivo, naj se vedno ozira na
svrho ljudsko-šolske omike in na razumnost učencev. Ker učenci
8 —10 let stari marsikake zemljepisne reči (n. pr. političke) teme¬
ljito razumeti ne morejo, bode treba domačo deželo in carevino v
zadnjem šolskem letu še enkrat in sicer natančno obravnavati.

Ko je šolski kraj na tak način razpravljen, prestopi učitelj k
okolici (sodnijskemu okraju). Koliko se sme že v 3. letu govoriti
o domači okolici, je odvisno od dotičnih krajnih razmer; po vsakem
pa se mora razlagati sodnijski okraj, v katerem je šola. Govoreč
o gorah in rekah, moral bode učitelj meje sodnijskega okraja tu
pa tam prestopiti. Da bode uk nazoren, pelje naj učitelj učence
na kako višavo, s katere se vidi dober del okolice. Tu naj jim
pokaže, kaj je dol, ravan, grič (holm, brdo), gora, gorovje, podnožje,
vrh (sleme), breg (reber), gore, klanec (prelaz), pogorje, ribnjak,
jezero, studenec, potok, reka, veletok i. t. d., tu naj jim kaže, kje
je sever, jug, vzhod, zahod, na katero stran ves kraj dežele visi i. t. d.

Otrok naj pred reč vidi, potlej naj jo oznani (definira); pred
stvar, potem pojem. Ena ura pod milim nebom izda v tem učnem
predmetu več ko pet ur v šolski sobi. Drugi pot naj gre učitelj
z učenci na katero drugo višavo gledat kraj od druge strani; učenci
naj ga od vseh strani spoznavajo, da bodo imeli jasno in pravo
njega podobo. Po teh izletih in z obzirom na nje naj učitelj naredi

38

na deski obris koščeka zemlje, ki so ga videli, kazaje jim, kako
se zamore vsaka reč, tudi zemljepisno (kartografično) predstaviti.
Tako se učenci navadijo, zemljevid dobro razumeti.

Ko so si pridobili učenci pri pouku o rojstnem kraji in bližnji
okolici temeljitih zemljepisnih pojemov, da jih znajo že na širje
dežele obračati, preide naj učitelj v četrtem razredu s pomočjo
dobrega zemljevida in primernega risanja na desko na razpravljanje
domače dežele; le ako se tako obravnuje, je ta uk rodoviten. V
krajih, na morskem obrežji ležečih, bodo učitelji skrbeli, da razlože
otrokom glavne pojeme o morji, v onih krajih pa, ki leže sredi
dežele, bodo govorili o morji še le potem, ko so že omenili reke,
jezera, ribnjake i. t. d. Morje naj se pokaže učencem, kjer je
mogoče, s kake višine, da se jim vtisne pojem o njega razširnosti.

Opisavši domačo deželo, naj skuša dati učitelj podučevanju
novo obliko, da ne bode le plodno, marveč tudi zanimivo. Zveže
naj torej vse, o čemur je že govoril, z učivom, ki mu ga ponuja
berilo, in naj razvija pred dušnimi očmi svojih učencev živo podobo
dežele in pa značaja, šeg in navad njenih stanovalcev; posebno
treba tu poudarjati vzajemnost med površnino dežele, podnebjem
in pa med opravki ljudi, kako namreč druga na drugo upliva. Da
take zemljepisne slike svoj namen dosežejo, treba učitelju razen
spretnosti, tudi še temeljitega znanja, ki naj ga pridno zajema iz
dobrih knjig sem spadajočih. Omenjene slike naj se nanašajo od
konca samo na sodnijski okraj, pozneje naj se po malem razširjajo
in vso kronovino in carevino obsegajo.

Kar so se učenci navadili o popisovanji domače dežele, naj
bode podlaga razlaganju in razumevanju druzih bližih in daljnih
kronovin, tako da nastane slednjič skupna podoba vse države pred
njihovimi očmi. Natančniši popis dežel, z domačo deželo meječih,
naj se prepusti 5. šolskemu letu. Tako tudi popis druzih evropskih
dežel, zlasti treba obširniše obravnavati one dežele, katere obdajajo
avstrijsko - ogersko monarhijo in to zavoljo mnogoterih razmer med
njimi in našo domovino.

Uk o zemeljski krogli v 5. šolskem letu ima opraviti z obliko
in velikostjo naše zemlje, navaja lahkoumevne dokaze, da je zemlja
okrogla; učenci se uče imenovati naj važniše pike in črte na krogli
(globusu): poldnevnik, polutnik, os, premer i. dr. V 6. letu pride
na vrsto poraba soravnikov in poldnevnikov in se dokazuje obšir¬
niše krogljina zemlje.

39

Ker gre učitelju najvišjega razreda za to, da učenci z dobro
urejenim znanjem šolo zapuste, mora se h koncu vse zemljepisno
učivo ponavljati. Temu namenu bode naj bolj ugajalo, ako se bode
primerjala domovina tujim deželam in tuje dežele druga drugej
glede na površnino, podnebje, rodovitnost, obrtnijo, politiške raz¬
mere, stan, omiko i. t. d. Ako je učitelj tako učil, prestopijo učenci
gotovo dobro izučeni v praktično življenje.

Splošni učni načrt.

Učna s vrha.

Poznati najvažniše stvari iz prirodoznanskega zemljepisa —
natančnejše poznavati domačijo, domačo deželo, avstrijsko-ogersko
državo. — Pregled Evrope in druzih zemljin.

Nižja stopnja.

(1. in 2. šolsko leto.)

- 0 “

Srednj a stopnja.

(S. in 4. šolsko leto.)

3. leto.  Najti se v šolski sobi, v šoli sami in njeni okolici —
načrt kraja (mesta, trga ali vasi), kjer je šola, načrt (zemljekaz)
okolice — nazorno razlagati najvažniše pojme iz prirodoznanskega
zemljepisa.

4. leto.  Domača dežela — pregled avstrijsko-ogerske države
— slike šeg in navad njenih prebivalcev.

Višja s t o p n j a.

(S. in 6. šolsko leto.)

5. leto.  Zemeljska kroglja — najznamenitejši prikazki iz pri¬
rodoznanskega zemljepisa — pregled zemljin po porazni in navpični
razredbi. Avstrijsko-ogerska država — omikoslovne dotične slike. —
Razdelitev evropskih držav.

6. leto.  Občni pregled držav po raznih zemljinah — države
evropske, zlasti srednje-evropske — državne in gospodarske razmere
avstrijsko-ogerske države.

40

Nadrobni učni načrt.

(Sestavljen na podlogi Druzega in Tretjega berila ter pomožnih knjig:
Lapajne: Domovinoslovje in Zemljepis.)

Nižja stopnja.

(1. in 2. šolsko leto.*)

Srednja stopnja.

(3. in 4. šolsko leto.)

3. leto.  Glej splošni učni načrt, potem iz Drugega berila:
strani neba, dan in noč, letni časi, lunini izpremeni, zrak, domačija;
reka, veletok, morje; mesto, trg, vas, stanovi, občina, okraj.

4. leto.  Domača dežela (obširnejše, nego je v 2. berilu),
Ptujsko polje, Obir, Cirkniško jezero, Sava; Drava; Sava in Soča;
Kras. Nekoliko o sosednih deželah in prav kratek pregled Avstrije.

Višj a stop n j a.

(5. in 6. šolsko leto.)

5. leto.  Iz Tretjega berila: Podoba naše zemlje, razne točke
in črte na zemlji, solnce, solnce in zemlja, luna, solnčni in lunini
mrk, nebesna telesa, zemlja in njeni deli, morje, prebivalci naše
zemlje, Evropa, iz severa, Evropejci, avstrijsko-ogerska monarhija,
avstrijsko vodovje, avstrijske Alpe, prebivalci avstrijsko - ogerske
države, pridelki v avstrijsko-ogerskej državi. Kranjska, Štajerska,
Koroška, Primorje; ostale avstrijsko-ogerske kronovine samo v obče.

6. leto.  Vse avstrijsko-ogerske dežele, kakor jih Tretje berilo
opisuje, in dotični zemlje- in narodopisni obrazi v njem, posebno
temeljito slovenske pokrajine. Občni pregled evropskih in kratko
navedenje držav po vseh zemljinah, morebiti na podlogi „Domovino-
slovja" ali Kocenovega zemljepisa. Naposled morda še nekoliko iz
astronomičnega zemljepisa. Ponavljanje vse tvarine.

‘) Glej: „Konečne opazke 11 .

41

Učni poskusi.

Srednja stopnja.

I. Šolska soba in strani neba.

Naša šolska soba ima štiri stene: desno, levo, sprednjo in
zadnjo. Nad nami je strop, pod nami so tla. V — steni so —
okna, v — pa duri. Pri steni vidimo peč z dimnikom, na sprednji
steni visi božja martra, — podob in tabel. Štiri stene imajo nav¬
pično, tla in strop pa vodoravno mer. V levej steni so — okna,
v desni duri. Pri zadnji steni je peč z dimnikom, na sprednji pa
—. Med obema — pri sprednji steni — je miza in stol. V kotu
med sprednjo steno za durmi je omara. Z sprednjo in zadnjo steno
v enaki črti so — klopi. Naša šolska soba meri — metrov po
dolgosti, — širokosti in — metrov visokosti.

Učili ste se dozdaj spoznavati, katera je desna, leva, sprednja,
zadnja stran. Vedite pa, da so ta imena le toliko časa resnična
in prava, dokler svojega prostora ne spremenimo. Kakor hitro pa
svoje prostore spremenimo, tedaj ne veljajo več imena desna, leva
stran za prave kakor poprej. Ako prideš n. pr. k mizi, ter se
proti svojim součencem obrneš, spremeni se ti desna itd. stran.
(N. pride k mizi.) Katera je sedaj tvoja desna stran? — Kako
smo jej prej djali? — Katera je sedaj leva? — Sprednja? — Zad¬
nja stena? — Kako si prej — imenoval? — Ako bi tedaj hoteli
zunaj šole določiti kaki kraj, ter reči: ta stran je desna, ta leva
itd., bi tega ne mogli prav in na tanko določiti, in ako bi to
vender storili, bi določbe desno itd. ne veljale in ne zadostovale.
Potrebno je, da si poiščemo druga znamenja, katera so na vseh
krajih in v vsakej legi vedno enaka, t. j. nespremenjena ostanejo.
Mislimo si, da bi bile 4 stene s stropom vred odpravljene, kaj bi
potem bilo nad nami? — Kako se pa ono vam zdi? — Kaj se
vam vidi, kje so konci neba? — Kaka je črta, katera nareja nebo
na tem kraji ? — Kraj neba (okrožno črto) tedaj, dokler ga vidimo,
imenujemo vidno obzorje ali horicont. In glejte, potem se hočemo
sedaj učiti kraje neba spoznavati in po njih tudi lege imenovati.

Kaj vidimo po dnevi na jasnem nebu? — Kdaj solnca na
nebu ne vidimo? — Kdaj se prikaže solnce na nebu? — Kako

42

pravimo o solnci, kadar se nam na nebu začne prikazovati? —
Kako pa pravimo, kadar se ono skriva? — Kdaj se godi to? —
Ali vzhaja in zahaja solnce povoljno na raznih krajih neba? —
Kaj pokaže kraj neba, kjer solnce vzhaja? — Kako imenujemo
čas, kadar solnce vzhaja? — Zapomnite, ne le čas, kedar solnce
vzhaja, zovemo jutro, ampak tudi kraj neba, kjer ono vzhaja. Kako
imenujemo tedaj kraj neba, kjer solnce vzhaja? — Pokažite, kje
je jutro! — Kjer solnce na tem kraju vzhaja, zovemo ta kraj
neba tudi vzhod. Kje je tedaj jutro ali vzhod? — Na katerem
kraju neba pa solnce zahaja? — Kdaj se to godi? — Temu kraju
neba tedaj pravimo večer. Kje je večer? — Zakaj pravimo temu
kraju neba večer? — Zato pa tudi pravimo temu kraju neba še
zahod. Kje je večer ali zahod? —- Koliko strani neba že poznate?

— Katere? — Pokažite večer! — Jutro! — Zahod! — Vzhod!

— Ako se tako vstopimo, da imamo levico proti jutru, desnico pa
proti večeru, tedaj gledamo proti kraju neba, kamor solnce najviše
dospe. Kdaj se to zgodi? — Temu kraju neba tedaj zato poldan
ali jug pravimo. Ako tako stojimo, imamo pa za seboj četrti kraj
neba, in to je polnoč ali sever, kateri je poldnevu ali jugu ravno
nasproti. Koliko krajev neba že poznate? — Katere? — N. kje
je jutro? — večer? — jug? — sever? •— vzhod? — zahod? —
poldan? polnoč? — Kateri imenovanih krajev neba so si nasproti?

— Kateri kraj neba je nasproti zahodu? — Kateri jugu? — Kateri
severu? — Kateri jutru? — Obrni se proti kraju neba, katerega
bodem imenoval in odgovori mi sedaj: Kateri kraj neba je na
desno — levo od jutra? — Kateri je na desno — levo od juga?

— Kateri na desno — levo od poldan? — Kateri na desno — levo
od severa? — Kateri kraji neba se stikajo? — Kateri se ne stikajo?

II. Opis domačega kraja in okolice*) (Ljutomer).

Ljutomerski trg biva na podnožji Kamenščaka, bližnjega, z
bukovjem pokritega dolgega hriba. Po tem hribu pelje tudi okrajna
cesta iz Ormoža. Po tej cesti došlemu tujcu se Ljutomer pred ne
prikaže, dokler ni prav v obzidji njegovih poslopij. Prav blizo trga
je potok Ščavnica, ki od zahoda proti vzhodu po lepi in rodovitni
dolini teče ter se poldrugo uro pod Ljutomerom, na Ogerskem, že
v Muro izteka. Ljutomer sam je na vzhodni strani le pol ure od

*) Tukaj podajamo samo osnovo; prašanja prepustimo učitelju.

43

ogerske meje oddaljen. Trg se razprostira od severo-zahoda proti
jugo-vzhodu. Na vsaki teh strani so ceste obdane z lepimi drevo¬
redi (topoli), ki delajo na došlega ljutomerskega gosta prijeten vtis,
in kraj v svoji unanji veljavi ne malo povzdigujejo. Trg šteje nad
sto in dvajset posestev, to je hiš (hramov) z drugimi poslopji, k
gospodarstvu spadajočimi. Najlepši prostor je glavni trg, katerega
obdajajo lepe hiše premožnejših tržanov. Drugi trgi so „stari“ in
„cerkveni“ trg. V trgu je ena edina cerkev, in to je farna cerkev
sv. Janeza Krstnika na zahodni strani trga pod Kamenščakom,
obdana je z zidom; na eni strani je lepa vrsta nekega drevja iz
gorkih dežel. Trg ima okoli sto sežnjev morske visočine. Stano¬
valcev ima okolo poldrugi tisoč. Po veri so katoličani, po jeziku
je velika  večina Slovencev, dasi več tržanov, obrtnikov in urad¬
nikov med seboj nemški občuje. Naseljenih Nemcev je majhino
število. Ljutomer je sedež c. kr. okrajnega glavarstva za lju¬
tomerski in gornje-radgonski sodnijski okraj, sedež c. kr. okrajne
sodnije, c. kr. davkarije, c. kr. finančne straže in c. kr. žandarmarije.
V Ljutomeru je tudi sedež okrajnega zastopa ter okrajnega šolskega
sveta. Ljutomer ima svojega notarja (hilježnika) ter svojo pošto in te-
legrafično (daljepisno) postajo. Za izobraževanje mladine je čvetero-
razredna narodna šola s štirimi učitelji in trirazredna dekliška učilnica
s tremi učiteljicami ter en razred niže realke. Za duševni blagor
ljudstva skrbi sedaj edini župnik z dvema duhovnima pomočnikoma.

Za telesno zdravje skrbijo štirje v trgu bivajoči zdravniki.
Javna poslopja so v Ljutomeru sledeča: cerkev, duhovnija, šola,
stara šola (mežnarija), magistrat, ubožnica in bolnišnica. Ljutomerska
občina ima lepo premoženje v njivah, travnikih, gozdih, vinogradih,
ki imajo do sto tisoč goldinarjev vrednosti. Ljutomerski tržani so
skoro vsi kmetovalci, malo je trgovcev in obrtnikov. Kmetovalci
imajo okoli trga lepa posestva, njive in travnike, in skoro vsi
imajo v bližnjih vinskih goricah veče ali manjše vinograde. Živine
nemajo veliko, vendar toliko, da jim za domače potrebe zadostuje.
Svojega pašnika trg nema, pa vsaj ga tudi ne potrebuje, ker paš¬
niki itak le malo ali nič ne koristijo. Škoda za prostor i zemljo! *)
Noša Ljutomerčanov je meščanska, narodna noša ljudstva, kakor
je nekaj še v okolici, je iz trga skoraj popolnem izginila. Društva

*) Da se živina nekoliko sprehaja, za to so taki prostori že koristni.
Posebno se za mlade konje priporočuje. Vlada deli v novejšem času celo
darila občinam, ki imajo za mlade konje take ograjene prostore.

44

so sledeča v trgu: Okrajna posojilnica, najkoristnejše društvo, ki
se je v zadnjem času osnovalo; poddružnica štajerske kmetijske
družbe; vinorejsko društvo; narodna čitalnica; gasilno društvo
(Feuerwehr); okrajno učiteljsko društvo.

K Ljutomerski šolski občini spadajo še te-le občine: Na
vzhodu je Pristava s Stročjevasjo in Presika z Nunsko in Rinčetovo
grabo; na severo-vzhodu je cvenska občina z Moto in Krapjem ;*) na
severu je občina Babinci z Noršinsko vasjo; na zahodu je Kamen-
ščak z Radomeljem in Radomerščakom; na jugu pa občine Pod-
gradje s Slamnjakom, Železnimi duri, Grisovščakom in Cubrom.
Občine proti vzhodu in severju so na polji,  ostale pa so na hribih
in bližnjih vinskih goricah. Vsa ljutomerska šolska občina bode
imela nad štiri tisoč ljudi, a mladine, za šolo ugodne je okoli šest
sto. Ljutomerska fara ali župa pa obsega še nekaj občin na
zahodu, namreč: Cezanjevce, kjer je šola; Starocesto in Brano-
slavce. Vsa fara šteje nad šest tisoč ljudi.

V vsem ljutomerskem sodnijskem (šolskem) okraju je devet
in dvajset političnih občin in štiri fare, namreč: Ljutomer, Sv. Križ,
Malanedelja in Veržeje. Sole so v vseh teh krajih in tudi v občini
Cezanjevci je šola. Vseh šol v tem okraju je 6. Število prebi¬
valcev v ljutomerskem okraju znaša 12.500; šolske mladine bi bilo
okoli 1600, ako bi vsa po postavi za šolo ugodna mladina tudi
šolo obiskovala.

V ljutomerskem okraju je okoli 11.300 oralov (plugov) njiv,
5200 oralov travnikov, 80 oralov vrtov (ogradov), 1100 oralov vino¬
gradov, 2300 oralov pašnikov, 7000 oralov gozdov (šume), 500 or.
logov, 2 or. travnikov s sadnim drevjem, 31 or. pašnikov s porab-
ljivim lesom, 840 or. polja, 190 or. je tal zazidanih s poslopji.
Rodovitne in porabljive zemlje je skupaj nad 28.000 oralov; ne¬
rodovitne zemlje je nad 1100 oralov; površje celega okraja obsega
pa okoli 30.000 oralov. Ceste v tem okraju so okrajne in občinske
ceste. Okrajne ceste prvega reda so: Prva cesta od Ljutomera v
Radgono in druga cesta od Ljutomera v Ormož. Okrajne ceste
druzega reda pa so: 1. cesta od sv. Križa na sv. Juri in Ptuj;
2. od sv. Križa čez Lokavce v Cezanjevce; 3. Ptujska cesta čez
Kamenščak do Koračic v ormožkem okraju; 4. cesta od Ljutomera
na Razkrižje; 5. cesta iz Stročjevasi čez Presiko do Hermanec.

*) Na Cvenu imajo sedaj svojo šolo.

45

Veče občinske ceste so: Iz Veržeja čez Krapje in Moto v Pristavo;
iz Bučečovec v Žihlavo; cesta po Malenedeljski dolini in še druge,
ki vežejo občine in vasi med seboj.

Poglavitna voda v tem okraju je Ščavnica; njeni dotoki so:
Globetka, Bukovica, Turja, Kostanjevica in Presika.

Na jugu od Ljutomera so slavnoznani ljutomerski vinogradi,
prelepe gorice, ki dajejo predobro kapljico, po kateri Ljutomer že
od nekdaj slovi, in katera daje tem krajem veliko vrednost in
prednost pred drugimi. Ako hočeš ljutomerske gorice, lepe vinske
hribe pregledati; potrudi se eno uro daleč od Ljutomera k prijazni
cerkvici k Jeruzalemu, ki stoji na prijaznem hribu skoro v središči
vseh vinogradov. Od te cerkvice imaš najlepši in najdaljši razgled
ne samo po bližnjih goricah, marveč daleč okrog po planjavah.

Višja stopnja.

III. Afrika, Amerika, Avstralija.*)

Da bi sebe in svojo družino pred lakoto obvaroval, poslal je
očak Jakop svoje desetere sinove v Egipet po žita, to se pravi:
Potovali so bratje Jožefovi iz Azije v Afriko.  — Storimo tudi
mi v duhu pot in oglejmo se po tretji zemljini.

V Afriki bivajo največ zamorci pa tudi ljudje kavkaškega plemena.

Ako ne bi se Afrika po Sueškem medmorji dotikala Azije,
bila bi velikanski otok,  ker jo okoli in okoli morje obdaja. Proti
severu jo namreč obliva Sredozemsko morje, proti zahodu Atlantiški
ocean, proti jugu in vzhodu Atlantiški ocean in Indijški ocean do
Sueškega prekopa. Deli se v severno in južno polovico.

Najimenitnejši afrikanski otoki so: 1. Azori.

2. Madejra. 3. Kanari. 4. Otoci zelenega nosa. 5. Štiri guinčjski
otoci. 6. Ascension, sv. Helena. 7. Madagaskar. 8. Okoli Madagas¬
karja stoji več otočij in posameznih otokov. 9. Sokotora.

Najimenitnejše gore  so:  Visoki Atlant, Habeš, Kong.
Najviše vršač: Kilimandžaro.

Sahara  je največa puščava na zemlji; ona je desetkrat
tako velika, kakor Avstrija.

Med rekami afrikanskimi nam ste najbolj znani Nil in N i g e r.

*) Ker se o teh delih sveta (pa tudi o Aziji ne) ne nahaja v „Berilih“
niSesa, zato smo to navedli v izgled, koliko bi se moralo o njih v ljudski šoli
pokazati in povedati.

46

Posamezne dežele in države v Afriki so: 1. Pod-
kraljestvo egiptovsko. 2. Berberija ali barbarske dežele
v severni Afriki. (Tripoljsko, Tuniško, Algerija, Maroko in Fez.)
3.  Sahara. 4. Sudan ali Nigricija. 5. Dežele in države
ob zahodnem obrežji afriškem. (Senegambija, Gorenja Gui-
neja, Dolenja Guineja.)  6.  Kaplandija. 7. Dežele in države
ob vzhodnem obrežji afriškem. (Kafirska dežela, Savahilska
dežela, Somalska dežela.)  8.  Južno afriška višava. 9. Abi-
sinija. 10. Afriški otoki.

Na vzhodnej polobli  je  še  četrta zemljina Avstralija
z mnogimi otočji vred.

Tudi  v Avstraliji mole neki gorski vrhovi še nad ločnico
večnega snega. Najimenitnejša reka je Murray (r. Mere). — Med
prebivalci so prvotniki avstralski zamorci,  naselj enci pa k a v-
kažkega  plemena.

Posamezne države in naselbine v Avstraliji so:
1. Nova Holandija. 2. Avstralski otoki. Največi kos Av¬
stralije so si Angleži osvojili.

Pogumni mornar Krištof Kolumb  je našel 1. 1492. na za¬
hodni polobli med Atlantiškim in Velikim oceanom velikansko zem¬
ljino Ameriko.  Ker se Ameriki Atlantsko morje v sredo vriva,
deli celino v dva polotoku primerna dela, v severno in južno
Ameriko;  sklepa ju ozko Panamsko medmorje. — Cela Amerika,
velikanskemu otoku podobna, je na vseh straneh z morjem obdana.
Na severni strani je Severno ledeno morje, na vzhodni strani At¬
lantski ocean, na zahodni strani pa Veliki ocean, kateri se na južnej
strani Atlantskega drži.

Najimenitnejše gorovje so Kordiljere.  Nekateri
vrhovi so silno visoki, kakor je ognjenik Chimborazo. S or ata
(7600 m.) je najviši vrh v južnej Ameriki, in ognjenik Elija
(4570 m.) v severnej Ameriki.

Amerika se odlikuje z velikanskimi rekami,  kakor ste:
Maranon ali Amazonski veletok  (v j. A.), največa voda na
svetu. Izliva se v dveh panogah v morje. — V severni Ameriki
je največa reka Misisipi.

Tudi jezer  ima Amerika mnogo in velikih. Prebivalstvo
se deli v tri plemena,  namreč: v ameriško, zamorsko in kav-
kažko pleme.

47

Pregled dežel in držav v severni Ameriki: 1. Gren¬
landija, 2. Angležka severna Amerika, 3. Zedinjene
države v severni Ameriki, 4. Mehikanska republika
(posebno Avstrijanom v žalostnem spominu),  5.  Srednje ame¬
riške republike.

Pregled dežel in držav v južni Ameriki: 1. Gu-
jana, 2. Republika venezuelska, 3. Kolumbija ali
Nova Granada, 4. Republika ekvadorska, 5. Repu¬
blika peruvanska, 6. Republika bolivijska, 7. Re¬
publika čilska (Chile), 8. Patagonija, 9. Zavezna
republika argentinska, 10. Republika uruguajska,
11. Republika paraguajska, 12. Carstvo brazilsko,
13. Ameriški otoki. (Tedaj so v Ameriki po večem ljudovlade.)

Vse petere zemljine obdaja pet poglavitnih morij, namreč:
Severno ledeno morje, Južno ledeno morje, Atlant¬
ski ocean, Veliki ocean in Indijski ocean.

Konecne opazke.

Kakor veliko pedagogov priporočuje, pričenja naj se zemljepis
v ljudski šoli z zavedanjem učencev v šolski sobi. Na kakošen
način bi se to zgodilo, kaže nekoliko naš prvi učni poskus: „ šolska
soba in strani sveta". Ta tvarina je v obče tako lahka, da se
utegne obravnavati tudi še pri nazornem nauku v 2. šolskem letu.
Nekoliko težje je pri tem narisati šolsko sobo na tablo in razložiti
otrokom lego posameznih delov. Druga stopnja je potem obravnava
o šolskem poslopji; tu se zopet svetuje, da učitelj na tablo risa
posamezna nadstropja. Tretji predmet pri zemljepisu je opis do¬
mačega kraja, t. j. vasi, trga ali mesta, v katerem je šola. Za
vzgled bi morebiti služil opis ljutomerskega trga. Za vspešno po¬
učevanje na tej stopnji naj bi imela vsaka šola načrt domačega
kraja (Situationsplan). Učitelju pa je dolžnost, da si dobro zapomni
njegovo sliko, in da na podlogi njeni razvija na šolski tabli ves naris
(vsaj najimenitnejših hiš, šole, cerkve, župnije itd.) s cestami itd.

Ravno tako bi bilo želeti in toplo priporočati, da si učitelji
oskrbe tudi zemljevid okolice (šolskega, sodnijskega ali politiškega
okraja), kajti od domačega kraja pristopi učitelj k opisovanju okraja,

48

in pri tem mu dobro služi njegov zemljevid, bodisi, da ga na nje¬
govi podlogi sam razvija na šolski tabli, kar je najboljše, ali pa
da ga v šoli razobesi.

Kako je na dalje postopati, omenili smo že prej. Naš princip
je in vedno ostane: vse na podlogi beril.  Zato priporočujemo
učiteljem sledeči navod, kako obravnavati zemljepis na podlogi
1. in 2. berila.  Ta navod nam tudi kaže, da more učitelj, ako
se mu primerno zdi, tudi v 2. šolskem letu že, in še celo nekoliko
v 1. letu ozir jemati na zemljepis.  Ta navod lepo kaže, da
more učitelj že samo s pomočjo šolskih knjig veliko storiti za realije,
zlasti za zemljepis, seveda ako je spreten pedagog in sam dobro
podkovan v tem predmetu.

„ Začnimo — tako beremo v 20. letniku „Tovariša“ — torej
v I. razredu s prvim oddelkom. Berilo je Abecednik, ta knjiga je
otroški „Universallexicon“. Prvo leto se otroci komaj dobro gladko
mehanično brati navadijo in še le proti koncu leta, ko do velikih
začetnih črk dospe, se učitelju ponuja priložnost, jih nekoliko z
zemljepisjem soznaniti, ker ravno v tem razdelku knjige je največ
zemljepisne tvarine. Učitelj naj sedaj gleda na to, da otroci stavke
gladko čitajo, in ko so se jih čitati dobro navadili, naj jim učitelj
posamezne besede ob kratkem pojasni in razloži. Take besede
nahajamo v „Začetnici in L berilu" str. 31, 32 in 33. Prvo leto
naj učitelj bolj ob kratkem omeni, kaj pomenijo te besede. V
„Začetnici“ pridejo potem na vrsto lastna imena, — možka in ženska
krstna imena, dalje kaj so stvari, kakšne, kaj delajo ljudje, kaj
živali, kaj stvari? Lepo nebo — Toliko bi se morda vzelo 1. leto
v I. razredu.

Drugo leto v I. razredu. Ker je ponavljanje duša vsakega
poduka, naj učitelj ne nadaljuje to leto precej v Abecedniku, kjer
je prejšnje leto nehal, temveč naj stori korak nazaj in naj začne
zopet s tvarino, kjer se velike črke začenjajo, ker otroci o počitnicah
deloma mnogo pozabijo, deloma pa že tudi več razuma imajo. Zdaj
naj jim učitelj bolj obširno razklada zgoraj omenjene besede, kakor:
Solnograd, Sisek, Hrastje, Pohorje, Štajersko, Kranjsko, na vprašanja
tam stavljena, str. 31: Ali znate tudi druga mesta imenovati;
str. 33: Imenujte druge gore ali bregove! i. t. d. naj otroci bolj
obširno odgovarjajo, naj se jim dajo potrebna pojasnila, po katerih
se širi obzorje njihovega znanja. Konec ure naj učitelj učence v

49

kratkih in priprostih stavkih izprašuje, da se prepriča, ali so ga
otroci razumeli ali ne in koliko so si zapomnili. Na ta način, da
jim učitelj v priprosti besedi zemljepisje razlaga in potem spraševaje
ponavlja, si otroci veliko lažje zapametijo in obdržijo, tako rekoč
skušajo se, kateri bode pri izpraševanji več vedel povedati, dobijo
veselje do šole in ljubezen do učitelja, in tako je učitelj naredil
že pri malih učencih v I. razredu velik korak napredka v zendjepisji.

St. 92. nahajamo 55. b. v. „Yoda“. O tej priliki se otrokom
lahko marsičesa razlaga, kar služi prihodnjemu uku v podlago,
bodisi pouku v prirodoslovji ali zemljepisji. Vprašanja, kakor
n. pr.: Katera tekoča voda je v našem kraji? Kam se zliva? so
tukaj prav umestna. Naslednja 56. b. v. je pesen, pa rekel bi,
ena izmej najboljših, kar jih imamo po berilih. Le poglejmo kako
uže prve besede: „Izpod skale, ’z poke male virček hladni vije se“,
itd. poočituje vrelec. Ali ni tu videti, kakor da bi studenček lezel
iz zemlje? Učitelj lahko pelje učenca gor v visoke gore, kjer se
začenjajo naše vel’ke reke, in mu prav živo pred oči stavi: domačijo
rek in učence opozori na znano pesen: „Zibka Save položena v
jezero planin 11 . Le gledati je tukaj učitelju, da ga otroci ne spra¬
vijo predaleč iz tira, in da učitelj nikdar ne pozabi, da je vi.
razredu, in da sedaj otrokom še ni treba vsega vedeti, kar bi jim
učitelj lahko povedal.

B. v. 65., 66., 67., 68. in 69. so posebno umestne v I. berilu.
Začnimo s 65. vajo. Otrok vidi nad sabo nebo, oči mu kažejo velik
oblok. Na tem obloku solnce vzhaja in zahaja. Tam v daljavi
so sinje gore, ko bi prišel do njih, bi se lahko kraja neba dotaknil.
Tam-le na imem hribu je cerkvica, lepa prijazna mala cerkvica,
ko bi do nje prišel, bi jo lahko v žepu domu prinesel. Oče so mu
pač pravili, da je tam na unem hribu nebo ravno tako okroglo,
kakor doma; in da je cerkev tam tako velika, kakor domača farna
cerkev. To se mu vse nekako čudno vidi, ne ve, ali bi verjel ali
bi ne? Sedaj mu pa učenik v šoli vse ravno tako razlaga, no si
misli otrok, oče in učitelj uže to bolje vesta, a vendar bi se sam
rad prepričal, je li res temu tako? S tem se zbuja pozvedavost,
otroci sprašujejo, učenik jih modro napeljuje na samolastno opazo¬
vanje. Uže tukaj jih bode opozoril, kje solnce vzhaja, kje zahaja
— po letu? po zimi? spomladi? jeseni? Otroci se uče zavedati
(orientovati), in uže 3. ali 4. leto jim učitelj lahko pove: na vzhodu

Metodika. 4

50

od nas je vas I., na zahodu gora I., reka I. teče od zahoda na
vzhod i. t. d.

Luno so uže otroci videli, morda tudi opazovali, da je včasih
polna luna, včasih je pa le nekaj srpaste lune na nebu i. t. d. To,
kar so opazovali, naj učitelj otrokom v spomin pokliče. Tako bode
budil njih razum in bistril pamet.

Pridejo pa na vrsto tudi „Migljajoče zvezde 11 . Kako smo
gledali, kako strmeli otroci v zvezdnato nebo, kako smo bili pre¬
plašeni, videti, da se je zvezda utrnila, češ, sedaj je človek umrl
i. t. d. Nekako tako se učitelj lahko poslužuje teh vaj, da položi
uže v I. razredu dobro podlogo prihodnjemu uku. B. vaja 66.
kaže dobrotljiv upliv solnca na zemljo in 67 .  „Solnce in dež“ nam
poočituje, da je na svetu vse prav modro stvarjeno, vse o svojem
času.

68. b. v. „Veter“ kaže v živih podobah učinke vetra, učitelj
ne bode zamudil prilike, da bi otrokom ne razlagal dobrotljivega
nasledka vetrov, dalje od kod vlečejo vetrovi, kaj nam prinašajo?
Prav primerno sklepa 69. b. v. 4 spredstoječe vaje, kajti po solncu
se leto, po luni pa tedni vravnajo, začetek leta je pri nas o zimskem
času (v zimskem preobratišči solnca). Zadnja b. v. pa je „Voščilo
za novo leto 11 .

Cesarsko pesen imajo pridejano vsa berila; poje se namreč
po vseh razredih, zato so jo pa spisatelji vzeli v berila, sicer bi
jo otroci morali prepisovati. Kedar učitelj prvikrat bere z otroci
cesarsko pesen, gotovo ne bode zamudil razlagati otrokom naj
poglavitnejše točke, ki jih gre vedeti vsakemu državljanu o svitli
vladarski hiši in o skupni domovini. Tako na priliko bode učitelj
rabil „Začetnico in I. berilo 11  za vvodne pojmove v zemljepisje. —
Kar se je v „Začetnici in v I. berilu 11  začelo, nadaljuje se sedaj
v „11. Berilu 11 . V. oddelek nam predstavlja „Nebo  in  zemljo 11
v 24. b. vajah, namreč od 108. —132. vaje. B. v. „108.“ je pesen,
ki nam kaže upliv solnca, ker namreč zemljo ogreva, rastlinstvo
zbuja in oživlja in luno razsvetljuje. Na konci se pa spominja na
stvarnika, namreč: vedno, vedno uči, kogar čast goriš. 109. b. v.
„Strani neba 11  nazorno kaže, kako se ima poučevati o stranih neba,
t. j. nazorno, ali učenik pelje učence na prosto, in jim tam kaže,
kje solnce vzhaja spomladi, po letu, jeseni in po zimi, ali pa jih
napeljuje, da sami pogledajo in mu potem poročajo, kje so videli

51

solnce vzhajati in zahajati? — V šoli se take reči ne dajo pokazati.

— Pravijo, da je bil v „Kodarji“ prav moder učitelj, ki je imel
strani neha narisane na šolskih stenah. — Kaj pravite, ali so njegovi
učenci kedaj imeli pravi pojem o 4. straneh neba? Tedaj še enkrat,
otrok se mora pod prostim nebom zavedati (orientovati) ali nepo-
srednje ali posrednje po učenikovem navodu. Vsak učenik naj pa
presodi, ali bi ne bilo namenu primerno, ako bi otroke napeljeval,
zavedati se po zvezdnatem nebu — se ve, da bi bilo treba tukaj
govoriti kaj od zvezd i. t. d.

B. v. 110. „Na goro", hvali potovanje na goro. Človeško
srce hrepeni kviško, na gorah so misli proste zemskih nadlog,
vzvišene nad zemljo, in tako rekoč bližje Bogu. — To je idealna
stran. — Ali kmetovalec pravi: „Hvali gore, a prebivaj v ravnini".

— Pa bode kdo rekel: Mladini ni treba vzvišene misli jemati in
kratiti idealnosti. — Tudi prav, ko bi življenje ne bilo tako silno
prozaično. — 111. b. v. „Dan in noč“, je pa zares izvrstno izpeljana.
Vmes ima vpleteno pesen „Zvonikarjeva“. Ta pesen (zlož. r. BI.
Potočnik) je menda naj lepša, kar jih poje naše ljudstvo; kaj živo
izrazuje, kako je vsakdanje življenje zvezano s krščanskimi običaji,
polna je vzvišenih idej; vsaka kitica ima lepih naukov za življenje.
Berilo v nevezani besedi pa pojasnuje vezano besedo, povsod je vse
tako živo izraženo, kakor da bi človek gledal z očmi prikazni, ki
se vrše ob vsakem dnevnem času. — Berilo ob konci pa otrokom
še pojasnuje, kaj navadno imenujemo dan, kako se čas meri. Ta
berilna vaja je, res da, skoz in skoz mojstersko izpeljana; rekli bi,
bolj živo, bolj nazorno, bolj poučno je težko pisati.

112. b. v. „Lahko noč“ je pesen, ki se prav prilega na prej¬
šnjo vajo, in je prav otroško pisana. — Otrok je zaspan, vleže se
spat, priporoča se angelu varhu in dela dobre sklepe za jutranji
(prihodnji) dan, Boga na pomoč kliče, očetu in materi vošči lahko
noč!

113. b. v. „Letni časi" začenja se s pesnijo; vmes je zopet
branje v nevezani besedi, ki dopolnuje, razlaga vezano besedo
otroškemu razumu (kolikor je prikladno na tej stopnji), zakaj
spomladi dan rase, zakaj imamo po letu najdaljši dan in največo
vročino, zakaj se jeseni dan krajša itd. Otrokom še tukaj ne gre
razlagati sukanja zemlje okoli osi, njene lege proti solncu o raznih
letnih časih, to se prihranuje za poznejšo stopnjo, naprej naj si to

4*

52

dobro zapomnijo, kar jim kažejo njih oči, drugo pa pozneje, ko
bodo bolj zmožni to razumeti.

114. b. v. „Uganka“ nam kaže v vezani besedi, kaj nam pri¬
našajo 4 letni časi. Sploh so primerne uganke kaj dobro sredstvo
za pouk prostemu narodu; tudi bolj učeni jih radi slišijo; a njih
sestava zahteva tudi bistro glavo; le pohvalno moramo priznati,
da je več takih prav dobrih v II. berilu.

115. in 116. b. v. „Nevihta in strela 1 ' nam pripovedujete o
veličastnih, a tudi strašnih in pogubonosnih prikaznih na nebu.

117., 118., 119. b v. nam kažejo nebna čuda; prvi dve ste
pesni, a 119. „Lunini spremini 11  nam pove, kako se luna predstavlja
našim očem. Pri tej vaji bi želeli še kacega malega pristavka,
n. pr. kako se po luni prazniki uravnajo, namreč največi praznik
„velika noč 11 .

Prestopimo pa sedaj na VI. poglavje. Tukaj ima pa „Domovina
in zgodovina 11  svoj poseben predal, vsega skupaj 40 vaj. Prvi dve
vaji, 132. „Domače ognjišče 11  in 133. „Domačija“ pojasnujete pomen
besedi: „domač, domačija 11  in ga spominjata rojstvenega kraja;
učenik bode vedel otroke napeljati, da bodo našteli vse, kar se
najde v njihovem  domačem kraju, kakor je n. pr. nasvetovano to
str. 120 pri 140. b. v. „Okraj K . — Potreben kraj otrokom je pa
šola, zato najdemo precej za domačijo, str. 113, kratko pesnico o
šoli (b. v. 134.). Iz domačije gre pa otrok po svetu; on gre za
reko, veletokom v morje. Tam pa plavajo velikanske ladije; goni
jih par ali veter. Na parobrodih in jadrenicah vozijo ljudje . . .
Ti in enaki stavki morajo čudno razburiti domišljijo priprostih
otrok, ki še ne mara nikdar niso videli kake veče vode, niti dru¬
gačnega čolna, kakor malo desko plavati po vodi. Učenik bode
tukaj skrbel za potrebna pojasnila, da bodo otroci razumeli kaj
bero. — Na zadnje se bere tam: „Kdor moliti ne zna, naj se na
morje poda 11 . Učenik bode tu lahko pristavil: „Bogu se moramo
priporočevati tudi o veselih dnevih, da nas bode raje uslišal, kedar
bodemo v nadlogah in stiskah vanj klicali 11 . — B. v. 136. „Iz malega
raste veliko 11  je kakor nadaljevanje 56. b. v. v I. berilu »Studenček 11 .
— V Studenčku 11  je gledal deček, kako se hladni virček vije
izpod skale ’z poke male, kako naprej hiti in se narašča, tukaj pa
bere, da potok žene mlinsko kolo, a ponosna reka hiti do morja
in ladija nosi prepolno blaga 11  itd.

53

Zgodovina.

K najtežjim predmetom zdanje ljudske šole šteje se — bi rekel
— v prvej vrsti zgodovina.  Zato se pa o tem predmetu prav
marljivo razpravlja po vseh šolskih časopisih in didaktično-metodičnih
spisih. Poglejmo najprvo, kaj je učna svrha pri tem nauku. Na to
nam najprvo odgovarja šolski in učni red od 20. avgusta 1870. I.
tako-Ie: „ Smoter zgodovinskega uka je: vedeti zgodovino doma¬
čega kraja,  svojega domovja,  svoje očevine  ter znati naj¬
važnejše dogodke občne povestnice,  t. j. tiste, kateri se
dotikajo očevinske zgodovine ali kateri so imenitni človeškemu
napredku. Na nižjih stopnjah se ta uk drži beril, a na srednjih
se nadaljava posebno v životopisni obliki, tesno zvezan se zemlje-
znanskim ukom. Zadnja leta uka naj učitelj glavne stvari prej
dobljenega znanja ponavlja, v red spravlja in časoslovno razvršča.
Na konci se učencem razlože najglavnejša načela domače ustave 11 .

Kaj pravijo o tem splošni učni načrti, izdani od ministerstva
z 18. maja 1874. L? Za enorazrednice se ondi predpisuje: „Pri
zgodovinskem uku se je v obče ozirati na iste osebe in dogodke,
kateri so v veliki meri vpljivali na razvitek človeštva v obče in naše
domovine; ob enem naj se gleda pri tem na izobraženje značaja
in vzbujenje ljubezni do domovine 11 . Ista določila imajo omenjeni
ministerski načrti tudi za večrazredne šole. Kaj pravijo o tem
kranjski nadrobni učni načrti (Lehrgang) z 19. marca 1879.1.? To
le: „Pri zgodovinskem uku naj si učitelj izvoli take povesti, s ka¬
terimi se učenci ne vadijo samo misliti, temveč s katerimi se blaži
njih srce in krepča njih volja. Zlasti naj se trudi, z budivnimi,
kratkimi in lehko umljivimi životopisi razlagati vzglede močne nravi,
plemenite značaje, in oživljati ter krepčati domovinske čute 11 .

Radi tega naj si največ izbira tvarino iz avstrijske zgodovine,
katera ima tako obilo izpodbudnih momentov. Zlasti naj ne pozabi,
porabiti prilike, ob domovinsko-pomenljivih dnevih, saditi in oživljati
v otroška srca ljubezen do domovine in cesarske rodovine.

Prednaša naj se prosto. Učitelj naj ponavlja to, kar je razlagal,
z učenci, in sicer najprvo v odstavkih, potem vkupno vso tvarino.
Na to še le sledi čitanje. Zgodovinski uk naj ima životopisno obliko,
in naj se poučuje, zlasti na višji stopnji, v zvezi z zemljepisom 11 .
Enako svrho zahtevajo tudi učni načrti za Primorje, namreč: „Znati

54

najznamenitejše zgodbe iz občne zgodovine in bolj natančno zgodbe
iz zgodovine avstrijsko-ogerske države in domače dežele — poznati
glavne točke ustave 1 '!

Glede smotra ali učne  s vrh  e je torej v vseh predpisih
veliko edinosti; vse drugače pa je glede tvarine, katera se pred¬
pisuje v raznih načrtih in ukazih in zlasti glede na naša berila.
Poglejmo v ministerske učne načrte, kaj se vse ondi zahteva!

Že za 2. oddelek (2. do 4. šolsko leto) nerazdeljene enoraz-
rednice veleva se: „Pripovedke iz domače dežele; povesti iz av¬
strijske zgodovine". Za 3. oddelek pa~ „Slike iz avstrijske zgodovine
po časoslovnem redu; najvažnejša odkritja in iznajdbe v srednjem
veku. Take povesti iz občne zgodovine, katere so v zvezi z avstrijsko
zgodovino. Dolžnosti in pravice državljanov". Da bi tej nalogi
učitelj zadostiti mogel, moral bi biti izvrsten zgodovinar in dober
metodik; pred vsem pa mora imeti nekoliko srčnosti, da ovrže celo
nekoliko teh določeb. Pri nerazdeljenih enorazrednieah je namreč
zaukazano po teh načrtih, da bi se že v drugem šolskem letu z
zgodovino pričenjalo. To pač ni menda resno zahtevanje, kajti
sedem- in osemletna deca pač še niso sposobna, težavni in resni
zgodovinski uk umevati. Kranjski in primorski učni načrti tega
tudi ne terjajo.

Zgodovinskega uka tvarina, kakoršna je navedena v omenjenih
načrtih, mora se z nekoliko opravičenostjo razlagati še le na podlogi
zemljepisnih znanosti. Teh pa otrokom v 2.—4. letu še skoro po¬
polnem pomanjkuje. Pred 4. letom, gotovo pa pred 3. šolskim le¬
tom naj se torej s tem predmetom nikakor in v nijednej šoli ne
začenja. Kadar pa se učitelj tega uka loti, naj previdno postopa ;
da on in učenci veselja do njega ne izgube. Pred vsem naj se določi
število ur, katere se smejo temu predmetu odločiti. V 3. oddelku
nerazdeljene enorazrednice ste za zemljepis in zgodovino samo 2 uri
na teden odločeni, kar bi znašalo na leto kacih 80—86 ur, kajti
nekaj ur odpade vsled počitnic. Neposrednemu pouku pa utegne
ostajati komaj 60 ur, in zemljepis z zgodovino se javeljno drugače
poučevati more, nego neposredno. Za samo zgodovino pa utegne
komaj 20 ur porabiti, kajti večino časa se mora pripustiti zemlje¬
pisu, ki je važnejši predmet. Teh dvajset ur mu je dobro porabiti.
Za razlaganje pa utegne porabiti zopet le polovico teh ur, torej
10 na leto, druzih 10 je obrniti na ponavljanje in izpraševanje.

55

Zato mu je pri izbiranji tvarine za nadrobni učni načrt in določe¬
vanje zgodovinskih slik zelo paziti; kajti od dobre zgodovinske
slike se zahteva, da ima zgodovinsko vrednost in pa mo¬
rali čni obseg,  da se torej učenec z njo pridobi ali pomnoži ne¬
koliko svoje zgodovinsko znanje, in pa da se njegov um razbistri,
njegovo srce požlahtnuje, njegov značaj ukrepi ali ljubezen do
domovine ogreje. V tej zadevi pa učitelj baš v pripovedkah iz domače
dežele ne najde vsikdar dobrega zgodovinskega gradiva, kajti take
pripovedke (Sagen) imajo redko zgodovinsko vrednost; primanjkuje
jim tudi plemenitih nravstvenih nagibov; povrh tega so mladini
včasih težko umljive.

Kakor pri drugih naukih, tako mora učitelj tudi svoje zgodo¬
vinske slike na nekaj opirati. Za podlogo ali temelj, na kateri svoje
zgodovinske slike stavi, morejo mu služiti učencem že znani kraji iz
zemljepisa, domači kraj in kraji v okolici, znana mesta ali dežele,
ali pa opira učitelj svoja pripovedavanja na berila v knjigah. Lehko
pa to tudi tako stori, da pokaže dobro podobo zgodovinske osebe,
o kateri namerava učencem pripovedovati. Ako so v bližini šole
morda zgodovinsko - imenitni kraji, lehko se učitelj pri prvej dobri
priliki njih na razumljiv način spominja. Nikoli pa naj učitelj ne
obravnava zgodovinske tvarine, katero bi bil tako rekoč iz zraka
iztaknil.

O metodi zgodovinskega uka beremo še v učnih načrtih za
Primorje sledeči na vod:

„Ko se črta katera taka slika, gre paziti na to, da se učencem
v srednjih razredih le posamezne reči in značajne črtice dotične
osebe navajajo, kakor je njihovi starosti primerno; v viših razredih
naj bode slika popolna. Kadar se, na primer, govori o Rudolfu
Habsburškem, bode zadostovalo, da se pove, da je bil grof in postal
cesar, da je bil kot cesar vsem nepristransk ter oster proti njim, ki
so mir kalili, — da je bil hraber vojskovodja, a je zmagal češkega
kralja in ustanovil gospostvo Habsburške dinastije v vojvodini
Avstrijski. Za tega del naj opisuje učitelj na višji stopnji medvladje,
tedanje stanje reči in dogodke, naj pripoveduje, kako je bila oslabela
nemška država, naj primerja ta čas prejšnjemu, ko je Nemčija za
vlade Otona I. in Friderika I. cvetela. Omeniti treba dalje, kako
je bil Rudolf I. izvoljen; pa tudi roparskih vitezov in razmer
avstrijskih fevdnih dežel pred 1. 1278. ne sme učitelj pozabiti. 11

56

„Pri izbiranji in obravnavanji zgodovinskega gradiva naj gleda
učitelj na to, da se učenci v šoli toliko zgodovine nauče, kolikor
je smemo dan danes zahtevati od vsacega človeka, ki je v šolo
hodil; da se dalje ob plemenitih značajih navdušijo za vse, kar
je dobro, resnično, plemenito in lepo; da se uverijo, kako potrebne
so te pa te državne ustave in naprave; da se jim volja ukrepi;
da se vzbudi in utrdi v njih udanost in ljubezen do domovine in
cesarske rodovine. “

„Zgodbe naj pripoveduje učitelj priprosto in po domače; učenci
ponavljajo, kakor morejo, kar je učitelj rekel. Slednjič spravi
učitelj, kar je sam pripovedal in kar so otroci za njim pripove¬
dovali, v kratke stavke."

„Pri zgodovinskem pouku se imamo ob enem ozirati na zem¬
ljepisne reči; v ta namen poslužujmo se primernih zemljevidov."

„V eno-, dvo- ali trirazrednih ljudskih šolah berilo tudi v viših
tečajih za zgodovinski uk zadostuje. V učnih urah, zgodovini od¬
merjenih, naj se zgodovinski sestavki ne razlagajo slovnično, ampak
po njih zgodovinskem zapopadku."

„Želeti je , da bi postali vsi zgodovinski odlomki v berilu in
vse zgodovinske slike, s katerimi se je učenec ves čas, ko je v šolo
hodil, seznanil, enotna celota, ki naj bi jo učitelj zadnje šolsko leto
kronologično vvrstil in skupil. Sklep vsega zgodovinskega uka naj
bode kratek posnetek avstrijske ustave. Ko pa učitelj ustavo
razlaga, naj se primerno ozira na razmere domače  dežele. 11

V berilih so zgodovinske slike večinoma vravnane tako, da
niso po svojej osebini v nikakoršni zvezi. Torej je učitelju težko,
zlasti če ni dober zgodovinar, vse to v celoto vezati. A slike, katere
se v berilih nahajajo, mora radi tega jemati, da jih učenci potem
bero v šoli, doma, da se jih uče, bodisi s svojimi besedami ali
z besedami v knjigi pripovedovati, da si jih potem na takov način
za življenje prisvoje in zapamtijo. Najboljše slike so pač, kakor
sem že omenil, take, katere so 1. zgodovinsko resnične, 2. ne težko
umljive, 3. poučljive in morebiti tudi nekoliko smešne. Takih je
seveda silno težko izbrati. Nekoliko se je sestavljavcem novih beril
v tej zadevi posrečilo, a marsikaj bi bilo skoro treba dopolniti še
ali z boljim nadomestiti. Zelo lehak je začetek tacih zgodovinskih
obravnav, pri katerih se da pričeti s kako mikavno povestico ali
historico o dotični zgodovinski osehi. Zato se na pr. učitelji tako

57

radi in dolgo bavijo pri Rudolfu Habsburškem ali cesarju Jožefu II.,
kajti lepih in mičnih historie ima učitelj o teh dveh zgodovinskih
velikanih na izbiro. Take in enake povesti so lehko temeljni uvod
učitelju pri mnogih zgodovinskih slikah. S temi povestmi se je
namreč učitelj učencem prikupil, vzbudil je njih pozornost za osebo,
dogodbo ali narod, o katerih namerava še več navesti, tako da more
potem svojo sliko tako dolgo nadaljevati, dokler otroški duh ne
opeša, in dokler je dogodba učencem le umljiva.

Prej sem že omenjal, da se more zgodovinskemu uku na neraz¬
deljenih enorazrednicah odmeriti na leto le kacih 20 ur. Vsled
tega pa učitelju ni mogoče več nego kacih 10 —14 zgodovinskih
slik v letu obdelati. Na enorazrednicah pa more učitelj sleherno
leto druge slike si izbrati, ker ima skozi več let ene in iste otroke
pred soboj; tako je torej tudi na takih šolah mogoče, da si učenci
v teku kacih treh let vsaj nekoliko pravilno predstavljajo naj¬
važnejše dogodbe na svetu.

Se manj časa je zgodovinskemu uku odmerjenega na razdeljenih
enorazrednicah, kajti na teh ste za vse realije  (beseda je majhna,
a tvarina je obširna) odločeni samo dve uri na teden. Od teh dveh
ur ne more učitelj za zgodovino več nego ‘/ 4  ure porabiti. Tukaj
mu je treba še bolje preudarjati, katere zgodovinske slike bode v
tem pičlo odmerjenem času jemal, da ga ne bode tratil z malo
pomenljivimi besedami. Dobro bi bilo navajati take zgodovinske
slike. Toda s tem ne bi bilo ustreženo niti poedinim šolam niti po-
edinim slovenskim pokrajinam; kajti učno napredovanje pri zgodovini
naj bo isto, kakor pri zemljepisu. Od kraja do okraja, od okraja
do domače dežele, od te do Avstrije itd. Za to naj bi se pa zem¬
ljepis in zgodovina harmonično združevala. N. pr.: Kadar učitelj
govori o šolskem poslopji, pove naj starost šolskega poslopja, starost
šole v obče in posameznih razredov. Kadar opisuje domač kraj,
pove naj tudi najvažnejše stvari iz njegove zgodovine. Seveda
ako učitelj sam ničesar ne ve, tudi ničesa povedati ne more.
Dolžnost učitelja pa je, da je v tem dobro izurjen. Marsikod imajo
torej učitelji več ali manj obširne šolske in pomožne knjige in
knjižice za domovinoslovje, n. pr. za Štajerce je izdal dr. Hirsch
primerno „Heimatskunde“, za Korošce že pred nekaterimi leti
Quantschnigg, za Primorje je spisal prof. Rutar slovensko „Domo-
znanstvo 11 , katero je že tiskano v c. kr. zalogi v Beči.

58

Kranjski učitelji nabirajo lehko zgodovinsko tvarino iz Dimitza
in Valvazor-ja, ali želeti bi bilo, da bi kdo za učitelje, za učence,
za šolarske knjižnice i. t. d. izdal drobno knjigo v slovenskem jeziku,
katera ne bi dosta več obsegala, nego je učitelju v šoli pripo¬
vedovati treba. Lepo je začel slikati zgodovino kranjskih mest
naš velezaslužni „Vrtec“. V štajerskih šolah morejo z vspehom
rabiti učitelji knjižico: „Pripovesti iz zgodovine Štajerske 11  (Krones-
Lapajne), a za Primorje prinaša zgodovinske slike „Šola“, ki je
prej Goriško že dobro opisovala v zemljepisnem obziru. Kakor
imamo pa opise naših dežel že, n. pr. tudi v moji knjižici „Domo-
vinoslovje 11 , tako bi bilo želeti, da bi učitelji začeli spisovati opise
posameznih šolskih ali politiških okrajev.  — Za dvo- in trirazredne
šole se ne terja v predpisanih načrtih dosta več zgodovinske tvarine,
nego v enorazrednicah, to menda radi tega ne, ker se je itak eno-
razrednieam že preveč predpisalo. Na čveterorazrednicah bi se v
4. razredu smela rabiti že posebna knjiga za zgodovino. Na Nemškem
imajo sim ter tje tako knjigo vpeljano, ali v obče zadostuje
nemškim in tudi slovenskim šolam tvarina, katera je v berilih.
Učitelj, kateri prebavi dobro zgodovinsko tvarino, ki je v 2. in
3. berilu, in kateri dodaja še tudi to, kar nimajo berila potrebnega
iz domače in lokalne zgodovine, storil je gotovo svojo dolžnost.

Splošni učni načrt.

Učna svrha.

Znati najznamenitejše zgodbe iz občne zgodovine in bolj na¬
tančno zgodbe iz zgodovine avstrijsko -ogerske države in domače
dežele — poznati glavne točke ustave.

Nižja stopnja.

(1. in 2. šol. leto.)

“ 8 “

Srednj a stopnja.

(3. in 4. šolsko leto.)

S. leto.  Nekoliko iz zgodovine domačega kraja in okolice.
Pripovedke iz domače in avstrijsko-ogerske zgodovine.

4. leto.  Slike iz avstrijske zgodovine.

59

Višja stopnja.

(5. in 6. šolsko leto.)

5. leto.  Slike iz zgodovine starega in srednjega veka.

6. leto.  Slike iz zgodovine novega veka — slike iz avstrijske
zgodovine — glavne reči ustave — pravice in dolžnosti državljanov.

---

Nadrobni učni načrt.

(Sestavljen po 2. in 3. berilu.)

Ni žj a stopnja.

(1. in 2. šolsko leto.)

Srednja stopnja.

(3. in 4. šolsko leto.)

3. leto.  Zgodovinske črtice o šoli, domačem kraji in okolici.

Iz 2. berila: Solon in Krez, Krez in Cir, Ciril in Metod,

Rudolf Habsburški, Bratovska ljubezen, Mladi Vukasovič, Cesar
Jožef II., Lep izgled, Ljubezen do domovine, Cesar Franc Jožef in
ribičev sin.

4. leto.  Iz zgodovine okraja in domače dežele.

Iz 2. berila: Mladost Aleksandra Velicega, Rimski cesar Tit,
Stari Slovani (tu bi bilo omenjati naseljevanje Slovencev, njih
prvotno bivanje v teh krajih in pokristjanjenje). Hiše starih Slovanov,
Atila, Belizar, Zajčki samostan, Leopold Babenberški, Ustanovljanje
goratanskih vojvod, Lavdon.

Višja s t o p n j a.

(5. in 6. šolsko leto.)

5. leto.  Iz 3. berila: Odgoja špartanske mladine, Špartanka,
Rornul, ustanovitelj Rima, Družinsko življenje starih Slovanov, Karol
Veliki in Obri, Madjari, O vitezih, Babenbergovci na Avstrijskem,
Rudolf in Otokar, Friderik Krasni in Ludovik, Rudolf IV. Ustanovnik,
Junakov grob, Tabori v turških časih, Kolumb najde Ameriko,
Knjigotiskarstvo, Nadloge tridesetletne vojne, Turki pred Dunajem,
Cesarica Marija Terezija, Cesar Jožef II., Francozje na Ruskem.

60

6. leto.  Iz 3. berila : Leonida in Spartanci pri Termopilah,
Fabricij, Stefan, kralj ogerski, Križarke vojske, Bitva na moravskem
polji, Albreht II. Modri, Celjski grofje, Iznajdba smodnika, Bitva
pri Mohači, Princ Evgen, Smrt Marije Terezije, Cesar Franc in
nadvojvoda Karol, Cesar Franc Jožef I., Človek brez domoljubja,
Cesar in država (186. berilo — za nauk o ustavi).*)

Zgodovinske slike.

I. Za domači kraj (Idrija).

Ko je bila v Idriji imenitna, za današnji napredek v vednostih
tako važna ruda najdena, pisalo se je tedaj 1497. Nekateri zgo¬
dovinarji i nekova sporočila govore o letu 1490, to je pa menda
manj verjetno. Kako je bila najdena ta ruda, v tem se vjemajo
ustna in pismena naznanila. Navadno se tako le pripoveduje:
Škafar (keblar), ki je v tej pusti dolini prebival in se na tihem s
svojo obrtnijo pečal, imel je svojo kočo na severni, solnčni strani
tamkej kod, kjer je dan danes cerkev sv. Trojice. Neki večer je
postavil škaf (kebel), ki je puščal, pod studenec zraven svoje lesene
hiše, da bi se po noči namočil; kajti namenil se je bil drugo jutro na
semenj v Loko.  Zjutraj gre po škaf (kebel), hoče vodo izliti iz
njega, pa še škafa premakniti ne more. Izpluska tedaj vodo le z
vrha; na dnu škafa pa najde belo, lesketajočo se in težko tekočino.

Ker nove te snovi ni poznal, pokazal jo je v Loki trgovcu,
kateremu jo je nekaj tudi prodal; a kraja, v katerem jo je najdel,
ni mu hotel naznaniti. Na poti proti domu pa ga je povedal vozniku
z imenom Kači jan Ande r lajn,  kateri je tudi v Loki slišal go¬
voriti o čudnem blagu in potem s priliznenim prigovarjanjem vse
zvedel od škafarja (keblarja). Za neko darilo odstopi škafar temu
vozniku svoje pravice do novega rudnika, in ta Kacijan Anderlajn,
čegar pravo ime je bilo Andrej Perger  — bil je Korošec —
podvzel je prvi rudarsko delo. Nabral si je bil nekaj delavcev in
tako ustanovil v sedanji Idriji prvo rudarsko društvo. Najprej so

*) Nadrobni učni načrt se popolnem s splošnim učnim načrtom ne more
vjemati, ako se berila rabijo.

61

začeli kopati pod hribom svetega Antona  ali pod Rožnim hribom
(Rosenberg), kakor so ga takrat imenovali; njihovo delo se je za¬
četkoma dobro splačevalo.

Toda na tej strani je dobre rude kmalo zmanjkovalo in jeli
so jo iskati na južni strani. Kakor se iz starih pisem rudarske
pisarnice razvidi, pričeli so že 1500 1. pod Tičnico  (hrib na južni
strani) kopati rov (Stollen), po katerem se je prišlo v poznejšo
Ahacijevo  jamo; ta rov se zdaj imenuje Antonij  e v rov (An-
tonistollen). Prvemu rudarskemu društvu se je pa slaba godila;
pomanjkanje pripomočkov za težavno podvzetje ga je prisililo, da
je za majhino odškodnino odstopilo vse svoje pravice drugemu
društvu, kateremu načelu je bil Valentin Kuttler iz Solno-
grada  (Salzburg) z drugimi deležniki iz nemško-avstrijskih dežel;
kajti bogati Idrijski rudnik je kmalo daleč po svetu slovel. To
drugo društvo je prevzelo rudnik že 1504. 1. Takrat so rudarji
poskušali svojo rudarsko srečo v dnu doline, kjer so se prave rude
nadjali; delali so pa le pri vrhu ter so hoteli vse le z rovi doseči;
ni jim prišlo na misel da bi v globočino rili i šah te ali jaške
narejali, za kar jih je njihov predstojnik Kuttler naganjal. Zavolj
tega niso bili prišli do prave rudne zaloge. V tacih razmerah ni
imelo društvo dobička in je potem takem le slabo plačevalo rudarje;
vsled teh nezgod bi bil med rudarji i predstojniki kmalo vstal ne¬
mir i prepir. Še le sv. Ahacija dne 2 2. junija  1. 15  08. jih
je rudarska sreča doletela. Kopali so namreč v globočino in dobili
v živosrebernem škrilu  (Silberschiefer) začetek bogatega
rudnika. Veselega srca pribite na beli dan in na čisti, zdravi zrak
ter z velikim krikom naznanijo svojo radost. Predstojnikova sopruga,
ki je ravno pri oknu bila — tako se namreč pripoveduje — raz¬
lagala si je to vpitje v slabem pomenu ter mislila, da je vstaja
med rudarji. Da bi jih potolažila, vrže jim na ulico svoj zadnji
kinč, zlato vratno verižico. Pa kmalo je tudi ona zvedla prijetno
novico in tudi do druzih ušes je prišla in veselja ni bilo potem ne
konca ne kraja. V hvaležni spomin tega dneva imenovali so novi
šaht Ahacijev šaht,  in isti pridevek je dobil novi rov.

II. Za domačo deželo (Kranjsko).

Prvotni stanovalci na Kranjskem so bili raznih plemen; bili
so na severni strani Noričani,  na vzhodni Panonci  in na jugu

62

in zahodu Jap odi. Že v tistih starih časih je stalo skoro na
istem mestu, kakor dandanes Ljubljana, mesto Emona.  Na No¬
tranjskem so imeli takratni stanovalci že veliko vtrjeno mesto
Metul  tam, kjer je dan danes vas Metlje v obloški fari. Pa to
mesto so bili Rimljani 30 let pr. Kr. napadli, ali ga le težko in
po velikem krvavem hoji vzeli in ukončali. 15 let pr. Kr. podvrgli
so si bili pa Rimljani vso kranjsko deželo in čez njo nad 400 let
gospodovali. Kranjska dežela je dobila svoje ime brž ko ne po
Karncih, ki so stanovali po sedanjem Gorenjskem, kateri del naše
dežele so prvotno imenovali „Carnia“ ali „Carniola“, iz česar je
nastalo nemško ime „Krain“ in slovensko „Kranjsko". Lehko pa
tudi pomeni „krajino",  toliko kakor mejna dežela, granica. Slovenci
so se na Kranjskem naselili še le proti koncu 6. stoletja. V teh
časih so pa tudi kranjski Slovenci mnogo trpeli pred divjimi Obri,
od katerih podložnosti je bil vse Slovence, kranjske, koroške in
štajerske rešil slavni knez Samo leta 627. Po njegovi smrti pa je
po njem ustanovljena država zopet razpadla. Kranjske Slovence
nahajamo v tej dobi (okoli 700 let pr. Kr.) podvržene raznim
državam; gorenjski del je spadal k Gorotanu (sedanji Koroški), ki
pa je bil najprvo Bavarcem in pozneje tudi Frankom podložen.
Karol Veliki podaril je deželo vojvodi Erihu furlanskemu, ker se
je ta bil izkazal v bojih z Avari. Jugovzhodni del kranjske dežele
(sedaj Dolenjsko) in morda nekoliko spodnjega Štajera se je ime¬
noval „S1 o venska pokrajina"  ali „ marka “; zahodni del pa je
spadal nekoliko k Istri, nekoliko k Furlaniji.

Razen teh so še drugi plemeniti gospodje imeli na Kranjskem
velike graščine, n. pr. grofje ali knezi Turjaški, grofje Ortenburški,
ki so bili vazali ogl. patrijarbov, Celjski itd.

Leta 1229. pa kupi Lepold VI., vojvoda Avstrijski (in Šta¬
jerski), posestva na Kranjskem od brižinskega škofa, ki je imel
Loko in drugo v posestvi. To je bil prvi začetek, da se je Kranjska
združila z Avstrijo, ker že njegov potomec Friderik II. imenoval
se je, ko so kranjski mejni grofje 1234 zamrli, „gospoda Kranjskega".
Gospodar kranjske dežele, kije  bila v 13. stoletju zopet s Koroškem
združena, bil je za nekaj časa tudi mogočni češki kralj Otokar. Ko
je bil pa na Nemškem za cesarja izvoljen modri Rudolf Habs¬
burški,  praded naše avstrijske cesarske rodovine, moral je Otokar
po, zgubljeni vojski razen druzih dežel tudi Kranjsko in Slovensko

63

pokrajino izročiti Rudolfu, ki je te dežele podelil svojemu sinu
Albrehtu. Za njim so gospodovali tirolski grofje do leta 1335.
Na Kranjskem so imeli še precej posestev goriški grofje in veliko
pravic do nje so si prisojevali oglejski patrijarhi. Toda po smrti
goriškega grofa Albrehta V. (1. 1374) pripadla je h Kranjski
dolenjska stran, in tudi še drugi grofje, zlasti posestniki na No¬
tranjskem so se prostovoljno pridružili kot skupna celota k Avstriji,
Celjski grofje in tudi grofje Ortenburški, ki so imeli mnogo graščin,
bili so pomrli in tako je prišla vsa Kranjska k Avstriji in to zlasti
potem, ko je bila oblast oglejskih patrijarhov oslabela. Na mestu,
kjer je bila stara Emona, pri preseljevanji narodov od Huneev
uničena, povzdignilo se je novo mesto Ljubljana, ki je postala
glavno mesto leta 1374. Kranjski Slovenci so bili do osmega stoletja
po Kr. pagani. Še le v tem letu so jih jeli h krščanski veri preo¬
bračati oglejski patrijarhi, največ pa solnograški škofje, ki so po¬
šiljali daleč na jug svoje duhovnike krščansko vero učit. Pa mnogo
Slovencev ni hotelo Kristusove vere sprejeti, in bili so takrat hudi
boji med spreobrnjenimi in še paganskimi Slovenci, ki so pa bili
od prvih premagani. Škofija je bila na Kranjskem 1. 1461. usta¬
novljena, in prvi ljubljanski škof je bil Žiga Lamberg  ar.

Od divjih Turkov so vse avstrijske dežele veliko trpele; toda
največkrat in najhujše so nadlegovali kranjsko deželo, kamor so
prav pogostoma prilomastili. Toda naši stari očetje jih niso mirno
gledali, marveč jih sami in brez tuje pomoči pobijali in nazaj
zaganjali. Kako so se stari Kranjci z grozovitnim Turčinom boje¬
vali, o tem zgodovina veliko zanimivega pripoveduje. Okoli cerkva
in mest so narejali močno zidovje, za katero so se skrivali kristjani,
kedar se je sovražnik bližal. To zidovje so imenovali tabore,
v katerih so se večkrat z vspehom branili ljutemu Turčinu. Na
viših hribih pa so od Dolenjskega do visoke gorenjske strani pri¬
žigali ognje,  ki so kakor telegraf naznanjali, da je divji sovražnik
v deželo zopet prilomastil.

Luteranska vera si je bila tudi po Slovenskem nekaj prija¬
teljev pridobila. Najbolje jo je razširjal Primož Trubar, ki je
še slovenske  knjige samo radi tega pisati začel in jih tiskati dal,
da bi se je slovenski kmetje, neumeči nemščine, rajše in ložje po¬
prijeli. Ker je bila pa nova vera pozneje ostro prepovedana, bile
so tudi slovenske knjige, pisane v duhu nove vere, ukončane.

64

Od teh časov, od 16. stoletja namreč do francoskih vojsk
ni posebnih dogodkov na Kranjskem zaznamovati. Imenujmo pa
vendar še blago cesarico Marijo Terezijo  (1740 —1780), kije
modro vladala polnih 40 let in vsem svojim podložnim veliko
koristila. Ona je olajšala kmetom bremena in jih nekoliko oprostila
od velike podložnosti grajskim gospodom. Začela je tudi šole
ustanovljati. To slavno vladarico je posnemal v vsem njen sin
Jožef II. (1780—1790). On je ljubil vse stanove enako in posebno
spoštoval kmetski stan, kateremu je še več slobode podelil, nego
njegova mati. Žalibog, da je on vsem nenemškim narodom preveč
nemški jezik vsiljeval. Pod vlado cesarja Franca  I. (1792—1835)
začele so se francoske vojske. Francoski poveljnik Napoleon, ki
je bil pozneje za francoskega cesarja izvoljen, pridrl je leta 1797
iz Laškega in koj vzel kranjsko deželo. Pa Francozi so ostali le
malo časa v naši deželi. Leta 1805 pa se je vžgalo novo bojevanje,
Francozi so prišli zopet na Kranjsko in v Ljubljano, toda po sklen¬
jenem miru jo zopet zapustili. Tretjikrat, namreč leta 1809, ko
se je nov boj začel, so bile Kranjska, Primorsko, Dalmacija, del
Kranjske in Hrvatske dežele z nova zgubljene; Francozi so ostali
4 leta v naši deželi in jo še le leta 1813. zapustili, ker so bili pri
Lipsiki na Nemškem od treh mogočnih vladarjev popolnem pobiti.

III. Z a Avstrijo (Cesar Jožef II.).

Jožef  II., sin velike cesarice Marije Terezije, je bil rojen
1. 1741. Njegov čvrsti in velik duh se je že v mladosti dal
spoznati. Na nemški prestol je bil 1. 1765 izvoljen, ob enem je bil
sovladar z Marijo Terezijo. Po smrti poslednje je pa postal, 39 let
star, samovladar avstrijskih držav. Jožef II. je bil izvrstni izgled
plemenitih knezov, pravi oče svojega ljudstva. Po mnogem poto¬
vanji po svojih deželah jih je dobro spoznal, še predno je vlado
nastopil. V koče ubornega kmeta je večkrat pogledoval, še celo
za plug je bil pri neki priliki prejel, da je s tem pokazal, kako
spoštuje kmetski stan, ki je prva podlaga državi.

Tudi tuje države si je bil ogledal. Bil je namreč v Rimu,
Napolju in Florenci, poznal je Francosko, Špansko in Švico in bil
tudi na Ruskem.

On je živel samo za to, da bi velikost in moč svoje dedne
države povzdignil. Najplemenitejše delo njegovo je bil tolerantni

65

ukaz, po katerem je protestantom in judom v verskih zadevah enake
pravice s katoličani dovolil. Druga postava, po kateri se je Jožef II.
velikega dobrotnika izkazal, je bila, da je sužnost (nesvobodno
podložnost) popolnem odpravil. Skrbel je za obrti in industrijo ter
pospeševal kupčijske razmere. Vsa mesta so se v poslednjem obziru
začela bolj gibati. V glavnih mestih je ustanovil bolnišnice, ubožnice
in vzgojališča za sirote. Odpravil je pa veliko nepotrebnih samostanov
in iz dobljenega denarja je ustanovil nove potrebne cerkve in šole.

Te in enake prenaredbe so napotile papeža Pija VI. o veliki noči
leta 1782. v Beč. Celi mesec je tu ostal, in Jožef II. ga je v ce¬
sarskem dvoru z veliko slovesnostjo pogostoval, in papež imel je
priliko prepričati se o najčistejših namenih cesarja Jožefa II.

Nov kazenski zakonik je prišel na svetlo, in ta ni bil več
tako strog, po njem se je sodba na smrt omejila; vendar je bil
cesar Jožef II. tega načela, da pred postavo so vsi enaki. Pomno-
ževal in zboljševal je šole ter skrbel za dobre učitelje. Nemški
jezik, katerega je bolj čislal od francoskega, je hotel pri vseh
narodih upeljati. Pa ravno to njegovo prizadevanje je pri nenemških
narodih naletelo na velik upor.

Temu velikemu knezu pa ni bila sreča jako naklonjena. Njegove
novosti se niso dopadale niti Ogrom niti Nizozemcem, kateri so
mu poslednje leto njegovega vladanja veliko britkosti delali. Tudi
je bil še naposled v turško vojsko zapleten.

Umrl je 20. februarja 1790. Njemu je sledil brat Leopold  II.

Cesar Jožef II. je bil zelo žlahtna duša. Javno je rekel, da
rojstna predstva brez zaslug nimajo nobenega pomena, v njegovih
očeh so mu bili vsi ljudje enaki. On sam se je o razmerah pri-
prostega ljudstva osebno prepričati hotel in pomagal je, kjer le
mogel, kakor to stori pravi človekoljub.

Vrt na Dunaji, ki je bil samo plemenitnikom odločen, odprl
je za vse ljudi z napisom: „Vsem ljudem za razveseljevanje posvetil
ta kraj njihov častitelj.“

Ko so se žlahtni gospodje pritoževali, da nimajo več pro¬
storčka, kjer bi bili nemoteni med seboj, odgovoril jim je cesar:
„Ako bi hotel jaz samo med svojimi, sebi enakimi živeti, moral bi
se podati v kapucinsko rakvo, kjer moji pradedi počivajo. 11

Za svoje dobre namene užival je le pogosto nehvaležnost, kar
je tudi sam previdel. „Na moj grob 11 , tako je umirajoči cesar

Metodika. e

66

govoril, „naj se napiše, da tu počiva knez, čegar nameni so bili
najčistejši, pa imel je to nesrečo, da so mu vsi načrti spodleteli 11 .
Še le njegovi potomci so začeli njegove zasluge prav čislati 11 .

Da pa Josipovo ljubezen do svojega ljudstva, njegovo srčno
dobroto, ponižnost in pravicoljubje še bolj spoznamo, navesti hočem
tukaj nekaj črtic iz njegovega življenja. S temi lehko oživlja učitelj
jako to sliko.

1. Uboga žena se je rila do cesarja, da bi mu prošnje pismo
podala. Stražnik jo nekoliko ostro zavrne. Cesar mu reče: „Ako
ubozih ljudi ne poslušamo, kadar nam tožijo, kako bo Bog nas
poslušal, kadar njemu kaj tožimo!“

2. Ko se je nekedaj v velikem dežji peljal po dunajskih
ulicah, dojde moža, ki je moral v tem slabem vremenu daleč iti.
Pokliče ga torej in reče: „Vsedi se k meni, ko imava vendar isto
pot! 11  Se ve, da se je priprosti mož take časti odločno branil, a
vse zastonj, vsesti se je moral cesarju na levo.

3. Nekedaj pride k njemu kmetica ter pripelje seboj svoja dva
sina. „Kaj bi radi, mamka? 11  vpraša jo cesar. Kmetica odgovori:
„Ne zamerite, da Vas pridem vprašat. Mojega starejšega sina,
katerega tako zelo pri gospodarstvu potrebujem, mi hočejo k vojakom
vzeti, in vendar je Vaše Veličanstvo dalo oklicati, da so edini sinovi
vojaščine prosti. Ta dva pa sta moja edina sinova. 11  Smeje se
pravi cesar: „No, za sedaj naj velja. V prihodnje pa pomnite, da
je le eden  edini sin prost. 11

4. Nekdo je kaj drago oblečen prišel s prošnjo k cesarju.
Josip ga vpraša, koliko ga ta obleka stane; odgovori mu: „500
goldinarjev. 11  — „Tako! 11  — reče cesar — „vzemite si od obleke
penzijo; jaz nisem tako bogat, da bi si mogel obleko za 500 gold.
kupiti. 11

5. Nek bogatin je prosil Josipa za štipendijo svojemu sinu
in pripelje tudi sina s seboj. Sin je bil ves nališpan in je imel
dve uri z dolgimi verižicami, s katerimi se je igral, ko je oče cesarju
razkladal, da brez tuje pomoči svojega sina ne more študirat dati.
Cesar mu reče: „Saj kaj tacega tudi ni treba. Vidim, da vašega
sina ure vesele, naj se raje za urarja uči. 11

6. Nekega dne je slišal cesar vojaka, ki sta bila pred nje¬
govimi vratmi na straži, nevoljno čez-nj govoriti. K njima stopi
in reče: „Ljuba moja, ako hočeta tako o meni govoriti, pojdita

67

vsaj spred vrat, da vaju ne bom slišal. Preplašena poklekneta vojaka
pred cesarja in nihče ga odslej ni bolj hvalil, kot onadva vojaka.

7. Nek prosilec je prišel v obleki iz francoskega sukna.
Josip stopi k njemu, potipa njegovo obleko z roko in ga vpraša:
„Kakošno je to sukno?“ — »Francosko." — „Kaj bi nosili, če bi
tacega ne bilo?" — »Pomagal bi si s tem, kar bi se doma dobiti
utegnilo." — „In vi hočete službo v mojih deželah?" ga vpraša
Josip mrzko in se obrne od njega.

8. Nekega profesorja, kateri se mu je prišel poklonit, je
vprašal cesar: »Katere jezike učite mlade plemiče v Terezišči?"
Profesor mu odgovori: »Francoski, italijanski in angleški jezik!"
— »Zakaj pa ne tudi češkega?" vpraša dalje Josip, ki je sicer
nemški jezik najbolj širil po šolah, »saj imam več čeških kakor pa
francoskih in angleških podložnikov!"

9. Na Dunaji je zapazil nekega dne eden ces. svetovalcev,
daje  mlad, dobro oblečen mož nekemu hudodelniku, ki je, na
rokah in nogah v težko železje ukovan, ravno cesto pometal, med
obilnimi solzami roke poljubljeval. Ces. svetovalec pokliče takoj
mladeniča k sebi ter ga vpraša, da si le ne sramuje ujetniku rok
poljubijevati. A vrh mladenič ogovori: »Gospod, to so moj oče!"
Ko Josip to zve, reče: »Oče tako pridnega sina gotovo ne more
biti po vsem spriden človek, pomilostim ga."

10. Nekega večera se je šel cesar, priprosto oblečen, po
Dunaji sprehajat. V neki ulici naleti na deklico, ki je silno jokala.
Sočutno vpraša jo Josip, čemu se joka. Deklica, ki je najbrž mislila,
da jej ta gospod pač ne more pomagati, odgovori mu še le po dolgem
obotavljenji: »Moj oče so bili častnik, a so umrli in sedaj živive
z materjo v največji revščini." Josip vpraša: »A zakaj se ne obrnete
do cesarja?" — »To sve itak storile," reče deklica, »a njegovi
ljudje so rekli, da cesar ne more vsakemu kaj dati." Josip da
deklici tri cekine in jej reče, naj pride drugo jutro ob 10. uri v
ces. grad, on mnogo pri cesarju velja in skusil bo kaj za njo iz¬
prositi. Ko deklica drugo jutro v ces. grad pride in cesarja zopet
zagleda, pade pred njim na kolena. Cesar jo prijazno vzdigne in
reče: »Včeraj mi nisi hotela zaupati, ker nisem bil tako lepo oblečen
kot sedaj; a ljudi ne smemo po obleki ceniti." Josip je deklico
obdaril ter skrbel, da je njena mati dobila dovoljno podporo.

Brezovnik — v »Popotniku 11 .

- 5 *

68

Konecne opazke.

Kakor se razvidi iz nadrobnega učnega načrta, nismo nasvetovali,
da bi učitelj razlagal zgodovinske slike po tistem redu, v katerem
se v berilih nahajajo. Zakaj ne? Radi napredovanja v koncen¬
tričnih krogih in radi potrebnega ponavljevanja. Učitelj vzame n. pr.
letos eno ah dve sliki iz grške zgodovine, katerima potem še ne¬
koliko doda o občnem življenji Grkov, a v bodočem letu, ko mu je
vzeti recimo še ene slike o Grkih, prilika mu je, da ponavlja to,
kar so se lani učili. Nikakor pa ni treba misliti, da se je učitelju
strogo ravnati po tem nadrobnem učnem načrtu, po tej razdelitvi
zgodovinske tvarine naših beril. Marsikomu se bode primernejše
zdelo za nižjo skupino, recimo za 3. šolsko leto, druga slika, nego
smo jo mi nasvetovali. Glede navedenih učnih poskusov imamo
opomniti, da smo navedli nekaj dejanskih izgiedov za zgodovino
domačega kraja (Idrija), domače dežele (Kranjska), Avstrije in Nem¬
čije (Cesar Jožef II.) le radi tega, ker smo hoteli še enkrat po¬
sebno poudariti, da je tudi pri zgodovini tako postopati, kakor pri
zemljepisu.

Nekatere zgodovinske slike v berilih so nekoliko suhe, neka¬
tere tudi ne po vsem resnične. Take slike pa, katere zadevajo le
bolj recimo štajersko deželo, na Kranjskem ah pa Primorskem ni
treba s tako temeljitostjo obravnavati, kakor je v knjigi in kakor
se mora na Štajerskem storiti. Za to je učitelju podajati pri takih
nekoliko pojasnila, n. pr. pri 160. berilni vaji „Belizar“ (v 2. berilu)
o kateri sodi „Učiteljski Tovariš 11  1. 1881. tako-le:

„Na prehodu iz starega v srednji vek najdemo v II. Berilu
160. berilno vajo „Belizar“, ki se prav lepo bere, a zgodovinska
ni. — Belizar je bil o svojem času tako bogat, daje  8000 konjikov
na svoje stroške zdrževal. V Italiji zoper Gote ni mogel dosti
storiti, ker ga niso podpirali; cesar Justinijan ga pokliče iz Laškega,
vrže ga v ječo, v kateri je leto in dan zdihoval, a Justinijanov
naslednik ga je oprostil. — Naslednik njegov, Narzes, je dobil dosti
pomoči in je Gote užugal. — Belizar nam je zgled zvestega pod¬
ložnika; Gotje so ga volili kralja, on se je delal, kakor da pre¬
vzame to čast, da lože zmaga sovražnike. Belizar je bil zvestejši
od svojega naslednika Narzes-a, od katerega pravijo, da je iz ma¬
ščevanja poklical Longobarde v Italijo; delal je za čast rimskega

69

imena, a kakor je basen o „slepem“ Belizarju izmišljena, tako so
tudi besede podtaknjene in tendencijozne. — Nehvaležnost je plača
sveta, nehvaležne so ljudovlade, dostikrat še huje in gerje, kakor
kralji in cesarji. Povest o slepem Belizarju sem bral naj prvo v
Slomšek-ovih „Drobtincah“, od tod je prišla v Janežič-evo „Berilo“,
a nam ni treba izmišljenih povesti, imamo jih resničnih in zgodovinsko
potrjenih.

193. Berilna vaja, Karol Veliki in Obri.

No, tudi brez silovitih Obrov nemore biti kako berilo, dasi-
ravno o njih ni sledu ne tiru na svetu, ako nas beseda obir (orjak)
ne spominja njih imena? — Tukaj bi vendar nekaj več želeli zvedeti
o „Karolu Velicem" in neposrednje tudi o Nemcih. Karol Veliki
je menda največi  vladar, kar jih zgodovina pozna, vojak, postavo-
dajalec in — veren kristjan. Naj mu svet le očita, da je z mečem
razširjeval krščanstvo, naj pa pove kdo kako drugačno sredstvo,
da se ukroti ratobarno, roparsko, zdivjano in nravno propalo ljudstvo,
kakor so bili Obri. Karol Veliki predstavlja v svoji osebi dovršeno
sliko vladarja, ki je srednjemu veku utisnil svoj pečat, njegovo
rimsko-nemško cesarstvo se je ohranilo v raznih podobah nad 1000 let,
mislimo tukaj na 1. 1806., v katerem se je cesar Franc odpovedal
časti rimsko-nemškega cesarja, on je bil pa tudi veren sin katoliške
cerkve, katero je razširjeval, varoval, branil in po njenih postavah
živel. — Toda, ker ne pišem zgodovine, naj tukaj jenjam, a mislim
pa, da bi berilo, namenjeno avstrijskim šolam, nekaj več imelo
povedati o „ Karolu Velicem“.

161. Berilna vaja, (II. Berilo) Ciril in Metod.

Ta slika skrčena je, iz katerega koli vzroka, toliko, da razen
imen tu skoraj nič drugega ne najdemo, a nadejamo se gotovo, da
bode vsak učitelj kaj več povedal o tej Slovanom silno imenitni
povesti. Pri tem berilu bi bilo posebno povdarjati: a)  Slovani
v devetem stoletji; h)  življenje sv. blagovestnikov;
c)  vspeh njunega delovanja.

O Cirilu in Metodu ima sicer mnogotera slovenska knjiga
precej tudi za ljudske šole primerne tvarine.

70

Pri 162. berilu ,,Zajčki samostan.*' ima učitelj na
Štajerskem priliko še več povedati o štajerskej vojvodini pred združit¬
vijo z Avstrijo, pri čemer mu utegne dobro služiti knjižica „Pripovesti
iz zgodovine Štajerske"; ta drobna in cena knjižica naj bi se pa
tudi učencem izposojevala.

Pri 166. berilu, ,,Ustanovljanje gorotanskih.
vojvod**, ima učitelj priliko govoriti o zgodovinski važnosti
koroških Slovencev, o starodavni rabi slovenskega jezika po Goro-
tanu. Pri tem berilu naj se pa tudi popravi zgodovinska pomota,
katera se v mnogih knjigah bere, namreč, da je kmet, na kamenu
sedeč, držal še v rokah bika in kobilo, katera je po tem v dar
prejel od kneza. To nezgodovinsko pripovedovanje mičnega usta-
novljenja moti celo pripovest; kajti v knezovem  spremstvu so
seboj peljali bika in kobilo in ju še le potem, ko se je kmet knezu
umaknil, prvemu izročili.

Prirodoznanstvo.

a. Prirodopis.

Občna pravila.

Namen in korist.  Načrt, ki uravnava novo avstrijsko
ljudsko šolo, določil je odslej po vsem zanemarjenemu ali vsaj
mačehinsko obdelovanemu prirodoznanstvu (prirodopisu in prirodo-
slovju) ono mesto, katero mu po pravici gre, uvrstivši ga namreč
med obvezne učevne predmete.

In v istini: prirodoznanstvu pristoji častno mesto med pred¬
meti ljudske šole. Ne glede na upliv, katerega imajo njegove pri¬
dobitve na gmotno (materijalno) blagostanje posameznega človeka
kakor tudi celih narodov, je ono ob jednem neusahljiv izvor vple-
menujočih elementov ter je zategadelj neprecenljive vrednosti za
odgojo mladine.

Ljudska šola ima med ostalim tudi bistveno nalogo, ostriti
čute in po nekem načrtu vaditi nazorno zmožnost. A najbolje
sredstvo k temu je primerjajoče razmatranje prirodnih teles. Pri-
rodna telesa namreč delujejo na otrokovo nazorno zmožnost najbolj

71

neposredno, mnogovrstno in trajno. Iz pravega nazora rode se
jasne misli. S tem, da se bistveno loči od nebistvenega, da se
povdarjajo označujoče lastnosti kake prirodnine, da se iščejo jednakosti
in različnosti na sorodnih telesih, s tem pravimo, bistri se razum
ter se privaja točnemu razlikovanju; to pa ga potem navaja do
logičnih razsodeb in sklepov. Pot do tega cilja je pa učencu težaven,
samo korak po koraku mora tu napredovati, in treba mu je prema¬
gati marsikatere zapreke. To vse pa ga varuje površnosti in dela
dosledno mislečega človeka.

S kratka v pedagogičnem taktu uravnan prirodopisni nauk
vzbuja v učencih veselo in krepko dušno življenje. Tak nauk po¬
spešuje tudi čut za praktičnost, katerega pogostoma pogrešamo pri
ljudeh, izgojenih med štirimi zidovi, ki si v najmanjših nezgodah ne
vedo pomagati. Vsaka malenkost moti njih pedantično življenje;
kakor ni vse po njihovej volji, vdade se malodušnosti in obupu.

Prirodopisni nauk, ki ga navdaja pravi duh, ne zadovoljuje
se s samim izobraževanjem čutne opazovalnosti in umnih zmožnosti
pri učencih, temveč znal bode pri odgoji uplivati na mladino tudi
v nravnem in estetičnem obziru.

Graditeljstvo, kiparstvo in slikarstvo jemljo si oblike in barve
iz narave. Opazovanje narave (prirode) izobražuje tudi okus in po
njem tudi čut za vse lepo. Da bode pa to tudi ugodno delovalo
na otrokovo čut, je gotovo. Kogar narava veseli, ta jo tudi ima
v čislih. Prijatelj narave nikedar ne bode živali mučil niti drevesca
kvaril.

Prirodoznanstvo pojasnuje človeku razmero med njim in ob¬
dajajočo ga naravo in budi v njem zavest človeškega dostojanstva.
Ako pogleda na velikanski napredek v spoznavanji narave in v
porabi njenih moči, mora ga ta pogled navdati s spoštovanjem do
človeškega duha. Z druge strani ga pa pogled na silno moč na-
ravinih zakonov zopet varuje, da sam sebe in svoje moči ne precenjuje.
Tako pride do spoznanja, da narava „ni kakova zmes, v katerej
jedno drugo neusmiljeno uničuje, nego da je soglasna, po božjem
zakonu pravilno razvijajoča se celina 1 *. (Liebig.)

To naj zadostuje v dokaz, kak neusahljiv vir oplemenujočih
elementov v sebi krije umno razmatranje prirode. Ni se nam tedaj
čuditi, ako je v učnem načrtu med predmeti ljudske šole prirodopisu
odkazana prevažna naloga.

72

Da se pa v resnici doseže imenitni namen prirodopisnega uka,
je treba, da učitelj stvar razume in da mu ne manjka dobre volje.
Bodi si, da je težavno prirodopisni uk vedno uravnavati prema
razumnosti učencev, da je treba mnogo pedagogične bistro vidnosti,
ako hočemo v mladih srcih vzbujeno veselje do opazovanja narave
budno in čilo ohraniti. Težavno utegne to biti, a nemogoče vendar
ni. Dobrega pomočnika, katerega ne gre premalo ceniti, najde
umen učitelj že v živem zanimanji, katero ima dobro vzgojena, ne
podivjana ali vsled posiljene odgoje razvajena mladina že sama po
sebi do narave.

Človek je prav za prav rojen za prirodopisca. Kaj je to?
Zakaj je to? Čemu je to? povprašuje vedno bistroumen otrok —
v strah in grozo čemerikastemu odgojitelju, dočim pravi otroški
prijatelj take namigljeje veselo pozdravlja. Pravi pedagog se takim
vprašanjem, naj si bodo še tako naivna, nikedar ne bode odtezal,
temveč odgovarjal bode na nja primerno. Kedor bi hotel prirojeno
znati-željnost v mladini zatirati, namesto da bi jo spodbujal, delal
bi brezvestno.

Že v prvih šolskih letih je dovolj preskrbljeno za prirodopisni
uk; toda ondi še spada v obseg splošnega nazornega nauka na
podlagi berila. Kot samostalen predmet uči se stopram v šestem
šolskem letu. S tim pa ni rečeno, da se mora ta uk v spodnjih
šolskih letih povsem drugače obravnavati, nego v zgornjih. Ravno
nasprotno. Prelaz se godi počasno, malo po malem. To, kar bode
tu povedano o obsegu in načinu prirodopisnega nauka v treh zgornjih
šolskih letih, velja — se ve da primerno uravnano in omejeno —
tudi za prve početke tega uka.

Obseg. Prirodopisni uk na ljudskej šoli ima glede obsega
nalogo, da soznani učenca z najimenitnišimi prirodninami vseh treh
prirodnih carstev. Kaj pa je najimenitniše ? Kaj naj bode učitelj
jemal iz prebogato vrejenega prirodnega muzeja, da bode zadostoval
stavljenim zahtevam, ne da bi preoblagal učence ter jim jemal
veselja do nauka? O tem že daje napotke šolski in učni red. Naj
nam bode dovoljeno, to malo obširniše razsnovati.

Pri izbiranji prirodnin, ki si jih odločil za nauk, glej pred
vsem na to, da se nahajajo v obilnem številu v bližnji okolici.

»Nobenemu človeku ni v čast, ako pozna tuje, svojega pa ne.
Taki ljudje ne ljubijo in ne čislajo svoje domačije, temveč hrepene

73

tija v daljne dežele, o katerih imajo krive pojme 11 . (Diesterweg.)
Takisto mora se grajati zasledovanje in lov po tako imenovanih
redkostih. To kvari naravni okus in jemlje učencem razum za
navadno, ki je prav zategadelj za nje imenitniše. Od tod prihaja,
da mladi žuželkolovci letajo samo za redkimi in pisanimi metulji,
dočim se jim muha ali mravlja zdi jedva površnega pogleda vredna.
Takim napačnim željam mladine je pogostoma kriv učitelj, ki ni
razumel s pokazivanjem neznatnega in vsakdanjega svojih učencev
navdušiti za naravo, zlasti ako se sam ne more po vsem otresti
nabiranja tacih redkosti.

Nadalje moraš pri izbiranji živali, rastlin in rudnin ozir jemati
na one, ki so človeku posebno koristne ali škodljive, ki so imenitne
za kmetijstvo, obrtništvo ali umeteljnost. Tu ne gre, da bi vse
te naštevali, omenimo naj le naša žita, gozdna drevesa in strupene
rastline.

Pri izbiranji prirodnin pa ne smeš gledati jedino na večo ali
manjšo koristnost ali škodljivost. „Prirodopisni nauk služi nekej
večej koristi 11 . Seznaniti mora učenca z vesoljno prirodo ter mu
iz vsake veče skupine vsaj jednega karakterističnega zastopnika
pred oči postaviti. Kjer je kaka koristna ali škodljiva prirodnina
ob enem tudi karakterističen zastopnik kake veče skupine, ondi je
se ve da brezpogojno treba seči po njej. Tako n. pr. so trave
prav dobro zastopane po naših žitih, preživači po ovci in govedu.
Tudi na malo in najmanjše se v nauku ne sme pozabiti. Učenec
mora znati razlikovati lišaj od mahu, seznani naj se tudi z neka¬
terimi onih nizkih organizmov, kateri kot posamezna bitja sicer
nimajo nikakoršnega pomena, ki pa združene v velike množave imajo
veliko nalogo v gospodarstvu prirode. Kako živo mora geniti mlado
srce, ako izve, da so cele gore zgrajene od hišic (lupin velemičkenih
živalic), da vsak potez, ki ga na tabli naredimo s kredo, drži v sebi
nesprhljive ostanke tisočev in tisočev teh malih bitij; ako izve, da
zeleni neznatni glen, ki plava na stoječih vodah, ni druzega, nego
množina rastlinic, katerih pa prostemu očesu ni možno razločiti.

Dobra slika dotičnih objektov ali pa celo pogled v mikroskop,
kateremu učitelj doda kratko, razumnosti učencev primemo razjasnilo,
stori, da tak vtis ostane neizbrisljiv.

Prirodopisno znanje učenčevo se pa dostojno okončava stopram
z naukom o človeškem telesu. Ta nauk obsega najvažniše stvari
o zlogu, življenji in gleji človeškega telesa.

74

To so nekatere vodilne točke glede obsega prirodopisnega uka
na ljudskej šoli. A učiteljeva stvar je, da povsod izbere najimenit-
niše, najprimemiše. Pri izboru ga morajo voditi mestne okolnosti
(število razredov), sosebno pa umne zmožnosti in dušne potrebe
učencev.

Način ali metoda.  Pot, po katerem se mladina more
privesti do prave razumnosti v naravi, je jedino nazorni pouk. Ta
pouk pa pred vsem zahteva nazorna sredstva, brez njih ves priro-
dopisni uk nima nikakoršne vrednosti. Učitelji tožijo pogostoma,
da njihova šola nima prav nič nazornih sredstev za prirodopis.
Tak učitelj ne pomisli, da s tem sam sebe najbolj obtožuje. Nekoliko
izletov v najbližnjo okolico šolskega kraja v raznih letnih časih mu
je treba narediti, in šolska zbirka je gotova. Velika morebiti res
ne bode, ah vendar bode imela dosti gradiva za razgovore. Vsaka
šola, ki nuna take zbirke, spričuje samo učiteljevo lagodnost.
Najkoristniša nazorna sredstva so prirodnine same. Pri izbiranji
prirodnin za šolsko zbirko mora pa biti jako izbirčen.

Samo najpotrebniše, ali to popolno bodi vodilo vsacemu, kdor
ima sestavljati tako izbirko. Velika množina nakopičenega materijala
učenca le bega ter mu jemlje pogum, z druge strani je pa tudi
lahko vzrok, da se učenčevo resno zanimanje prevrže v zijalasto
radoglednost. Prav dobro je — zlasti močno obljudenim šolam se
to priporoča — od vsake vrste spraviti po več primerkov (eksem-
plarov). Raz vrste naj se pa prirodnine tako, da naravne sorodne
skupine pri prvem pogledu udarjajo v oči. Pri taki razredbi se
učenci in učitelj lehko razbirajo (orientirajo), zadnjemu tudi stvari
potem ni treba dolgo iskati, kar je sitno in zamudno. Na vsak
predmet se učvrsti listek, na katerem je točno zapisano ime in na¬
hajališče. Za razstavo je najprimerniša steklena omara, ki se mora
pa v šolski sobi tako postaviti, da učencem mej poukom ne od¬
vrača pazljivosti.

Jako važna nazorna sredstva so na dalje dobre podobe (table
za na steno). One nadomeščajo ljudskej šoli predrage ali težko
ohranljive prirodnine ali pa kažejo mikroskopične predmete in pa
tudi take, ki se iz veče daljave ne vidijo dovolj točno. Od tacih
navadnih stenskih tabel pa ne gre zahtevati kake umetne izdelave.
Dosti je, ako značajne lastnosti vpodobljenega predmeta dovolj jasno
in ostro izrazuje ter da so narejene v taki meri, da tudi v zadnji

75

klopi sedeči vse bistveno dobro razločijo. Posebno se nam treba
zdi na tem mestu povdarjati, da najjasnejši pojmi nastajajo s po¬
močjo črtežnih obrisov, ki se na šolski tabli pred očmi učencev
malo po malo narejajo.

Vrlemu pedagogu, ki ima nekoliko — če tudi malo, primernih
nazornih sredstev pri roki, ne bode težko prirodopisni uk tako
uravnati, da bode učencem v resnici koristonosen. Pri tem bi se
moglo v glavnih potezih po sledečej metodi postopati.

Učitelj počne s tem, da pokaže prirodnino in sicer tako, ka¬
tero učenec že pozna in torej tudi lažje razumeva, kar mu se o
njej pripoveduje. Jako nespametno bi bilo od učitelja, če bi se
ravnal po izgledu večine dotičnih knjig ter bi se spuščal v dolg
vvod in bi hotel razlagati pojme, kakor: organska in neorganska
priroda, žival, rastlina, rudnina i. t. d. Takisto napačno bi bilo,
če bi mineralogičen uk začel s kristalografijo, s splošnimi fizikalnimi
in kemičnimi lastnostmi rudnin, ali pa pouk v botaniki z brezkonečnim
naštevanjem tako imenovanih terminov (tehničnih izrazov). Pri
takem postopanji bi ne bilo samo škoda za čas, temveč pamet bi
se mladini po nepotrebnem obteževala in prirojeno veselje do na¬
rave bi se jej popolnoma pokvarilo. Splošni pojmi se morajo
ustvarjati iz razmatranja posameznih predmetov (potom abstrakcije).

Prirodnine mora učenec, se ve da po potrebnem navodu sam
opisati, pri čemer se mora pa vsaka površnost tekoj s početka
zabranjevati. Najpotrebniše znanstvene izraze, pa samo te, tolmačil
bode učitelj po potrebi na prirodnini. V opisu naj se poudarja le
malo značajnih znakov, ali ti morajo se jasno in odločno izraževati.
Nazorna sredstva morajo se učencu kolikor mogoče primakniti k
očem. Majhne prirodnine, posebno ako se nahajajo pogostoma,
morajo se v šolo prinašati v tolikem številu, da vsaj na vsaka dva
ali tri učence pride po ena. Na deželi bode učitelj učence lehko
pripravil k temu, da bodo veči del nazornih sredstev, zlasti one za
botanični pouk, sami donašali. časi naj se učenci tudi vadijo v
raziidbi, da bodo znali kako prirodnino razložiti na posamezne organe.
To pa se more zgoditi samo s tacimi predmeti, ki so za to sposobni,
n. pr. rastline z velikimi cveti, v katerih so vsi organi očitni. S
takim razudivanjem ne urijo se samo roke v spretnosti, temveč
pospešuje se tudi bistveno razumnost in z njo veselje do prirode.

76

Nazorni pouk se pa ne sme zadovoljiti s tem, da prirodnine
pokazuje, opisuje in razudiva, ker potem bi bila nevarnost, da se
ves uk sprevrže v suhoparno karakteristiko, ki se bode mlademu
prirodopiscu preje ali pozneje pristudila. Pravemu nazornemu po¬
uku ne služi samo organ vida, temveč je tudi posrednik razuma.
Nezadovoljava se samo z vnanjim umenjem posameznih oblik,
temveč jih tudi primerja, skupno slično k sličnemu, s kratka: v
učencu skuša zbuditi (sintetičnim načinom) čut za sprejemnost na¬
ravnih sorodnih skupin.

Ne sme se pa prezreti, da učenec pri nižjih razdelkih (plemenih,
rodovih) sploh lažje razumeva j edinstvene načrte njihovega zloga,
kakor pri viših razdelkih (redih). Kakor je pa koristno tu in tam
pozornost učencev obračati na lehko razumljive sorodne skupine,
ravno tako napačna bi bila stroga sistematika. Pred njo ni moči
dovolj svariti. Sistem se na ljudskej šoli ne da razlagati, tako
daleč ne sega razumnost pri učencih. Postaviti pa gotov sistem
kar tako pred učence, ne obrazloživši jim ga, bil bi velik pedago-
gičen greh. Sistematični registri in pisana zmes imen, učencu
večidel nerazumljivih, ne morejo vzbuditi zanimanja za prirodo,
kam pa še to zanimanje trajno ohraniti. Ako pa učitelj poleg
nazornega pouka ve kaj dodati o izdelovanji in rabi koristnih pri-
rodnin, ako ume vplesti zgotovljene črtice o življenji, navadah
živali, potem naj bode prepričan, da uči pravi prirodopis.

Prirodopisni uk pa najbolj oživljajo in povzdigujejo izleti. Pri
tacih sprehodih skozi veliki muzej prirode, katere vodi vešč učitelj,
dobi učenec stoprav neki pregled črez vse, kar se je v šoli le po¬
samezno in brez dovoljne zveze obravnavalo. Tu ima učitelj tudi
zgodno priliko, v lehko umevnih besedah kazati na mnogovrstne
razmere in ozke zveze, ki vesoljno naravo vežejo v skladno celoto.
Najbolj razširjena kamenja in odvisnost okoličnega značaja od njih;
razdelitev vode, studenci ali izvirki, potoči, reke, ribnjaki, kali,
rastline in živali, ki žive ob njih ali na njih; vpliv vode na obraz
zemeljskega površja; kako se dela grušč, prod in pesek; kako ka¬
menje prepereva, razpada in prhni; prvi začetki rastja; dobra in
slaba tla; odvisnost rastlinstva od kakovosti zemljišča; flora njivska,
pustinska, močvirska; življenje v gozdu; različna sečnja gozdnih
dreves; razmere mej žuželkami in rastlinstvom; značaj letnih časov
— na te in še mnoge stvari treba je obračati pozornost radovednih

77

mladih šetalcev. Na vsestranska vprašanja: kaj je to? kako se to
imenuje? naj učitelj ne odgovarja takoj z imeni, temveč napotuje
naj vpraševalca najbolje z vprašanji, tako da bode, ako mogoče,
sam pogodil skupino, v katero prirodnina spada. Izleti so neob-
hodno potrebni za zemljepisni uk, podajajo pa tudi zgodne prilike
za pouke v kmetijstvu in raznih obrtnijah. Razjasnjujejo se tudi
lehko najnavadniše meteorologične prikazni (megla, oblaki, dež, grom
in blisk), s kratka, izleti v bližnjo okolico so bogat zaklad mnogo¬
vrstne zabave in pouka, in zategadelj ne kaže jih puščati v nemar.
Majhne težave, ki jim nasprotujejo, dado se z dobro voljo lehko
odpraviti.

Zbirka učil.  Dobro vrejena zbirka učil je, kakor je bilo
že prej povedano, glavni pogoj za krepek razvitek in napredek pri-
rodopisnega uka. V naslednjih vrstah popisana so vsa učila, katerih
osmorazredna šola potrebuje za popolno zbirko. Kdor bi se hotel
s to nalogo temeljito pečati, temu priporočamo Rossmassler-jevo
izvrstno knjižico: „Der naturgeschichtliche Unterricht, Gedanken

und Vorschlage zu einer Umgestaltung derselben. 11  Leipzig 1860
in Egger-jevo knjigo: „Der Naturaliensanunler“.

Zbirka naj bode tako-le sestavljena:

a)  Mineralogija, nauk o kamenji in tloznan-
stvo.  Zbirka sledečih rudnin v značajnih, vsaj 30 do 40Q om  velicih.
kosovih: 1. Kamena sol (kristalizovana in gručava); 2. malec;

3. apnenec (kalanec in zrnat kos); 4. jeklenec; 5. rudeči železovec;
6. rujavi železovec; 7. surovo železo, kovno železo, jeklo, žlindra;
8. železni kršeč (v kockah); 9. tinjec (mačje srebro); 10. živec (gručav);
11. porcelanka in nekoliko črepin žganega porcelana; 12. glina in
ilovica, surova in žgana; 13. kvareč v različnih zvrsteh (kamena
strela ali golot, navaden gručav kvareč za steklarne, kremen in soldan
[pesek], kresilnik); 14. granat (lepo kristalizovan); 15. šota, rujavi
in črni premog in tuha (graphit); 16. kamena smola (asphalt): 17.
kameno olje (petrolej); 18. žveplo (kristalizovano in trgovinsko).
Kar se tiče kristalnih obrazcev, zadostuje, ako imaš: kocko osmerec,
dvanajsterec, četverostrano prizmo, romboeder, šestostrano prizmo
s piramido.

V zbirki kamenja mora biti: 1. Navadni jedrnati apnenci

raznih barv, ki se v pokrajini nahajajo; mramor raznih barv, kreda,
lohnjak, opeka. 2. Siv, zelen in črn Skrilavec. 3. Kos lave, plovca

78

ali penaste žlindre iz kacega plaveza. 4. Grušč v kosovih in sprim-
ljen v konglomerat. 5. Pesek in peščenec. Nekoliko okamenin
(školjke, polži, korali), otisek kake rastline, kos okamenelega lesa.

Nekoliko kamenja, ki je več ali manj preperelo ter se spre¬
minja v prst. Zbirka raznih prsti iz okolice, od peščenice do naj-
rodovitniše črnice.

h)  Botanika.  Da si ravno je pri pouku iz rastlinstva ne-
obhodno potreba, da otroci imajo sveže rastline pred seboj, so vendar
tudi herbarji velike koristi, in sicer uže zaradi tega, da učenci
vidijo tudi take rastline, katerih drugače ni mogoče dobiti, nekaj
pa tudi zato, da jim oživi spomin na rastline, o katerih so se uže
kaj učili. Razen najnavadniših v šolskem okraji samoraslih rastlin
naj ima herbar nekaj lehko umevnih sorodnih skupin, potem vse
koristne in škodljive vrste. Zatorej naj ima zbirka te-le rastline:

1. Kot zastopnice tajnocvetek: na cvetočih rastlinah živeče
gljive; gljiva zajedavka (rjast žitni list, češminov list z rudečimi
pikami ali snetjav žitni klas), košček plesnjevega kruha, majhna
gljiva klobučnica, grmičast lišaj, plošnat lišaj (rumeni skledičar),
bradast lišaj, potočni okrak, mah (s plodovi), praprot (volovji jezik
ali sladki koren), preslica s plodovnhn in jalovim steblom.

2. Za zastopnike iglolistega drevja izberi: vejice, plodove in
ako mogoče tudi cvetje: bora, jele, smreke, brine in ciprese.

3. Za jednokaličnice ti bode zadostovalo, ako lilijam in travam
odločiš zastopnike: lilijo, Česnik, luk (čebulo), podlesek, špargo;
— pšenico, rež, ječmen, ves (riž), ljubko.

4. Za zastopnike dvokaličnic sprejmi zastopnike sledečih
plemen s sledečimi vrstami: košarice (podbel [lopuh], pelin, jer-
manec, kamilica, marjetica, sv. Ivana roža [hlapčič], plavica, zlat-
nica [arnika], regrat, jedrik [salata]); ustnatice (mrtva kopriva,
materina dušica, mahčevina [žepek], majaron, rožmarin, meta, melisa);
kobulnice (merkva, peteršelj, kumin, koromač, koper, mišjek, tro-
beljika, bršč); križnice (kapus, repa, redkev, šeboj, hren, plešec);
stročnice (bob, fežol, grah, leča, detelja, grašica, gladiš, negnoj,
akacija); rožnice (šipek, divja roža, malina, robida, smokvica).

Dobro je tudi imeti majhen šolski herbar z najnavadnišimi
rastočimi sadnim i  in gozdnimi drevesi, namreč vejice z listjem in
cvetjem, pa tudi značajne kosove druzih znanih koristnih rastlin in
naposled zbirko najimenitniših otrovnih (strupenih) rastlin, kakor

79

so n. pr. kristavec, zobnik, paskvica (voleja črešnja), razhudnik,
pasji peteršelj, trobeljika, mišjek, podlesek, čemerika, modrasovec
(izvin), voleja jagoda.

Gljive (gobe) užitne in strupene se ne dado sušiti, da ne bi
popolnoma zgubile svojo obliko. Za pouk ti je toraj treba pre¬
skrbeti ali sveže eksemplare (primerke) ali pa ti je pomagati z
dobrimi podobami ali obrazci.

Konečno je prav potrebna zbirka najnavadniših in v obrtniji
potrebnih lesov. V njej naj bodo zastopana drevesa: jela, smreka,
mecesen, bor, cipresa, brin, hrast, brest, lipa, bukva, javor, oreh,
jesen, olša, breza, murva, smokva, oljka, hruška, črešnja in sliva.
Vsak kos mora imeti lub, na jednem konci naj bode ostrugan in
poglajen, na drugem ne, takisto tudi na straneh.

c)  Zoologija.  Kar se tiče sesavcev, tičev, mora si učitelj
večidel pomagati s podobami. Najbolj razširjene podobe so: Schubert,
Naturgeschichte der Saugethiere in Bildern (Stuttgart und Esslingen,
Schreiber und Schill); Ltiben, naturhistorischer Atlas (Leipzig,
Wiegand); Rupprecht, naturhistorische Wandtafeln in izvrstne, da
si drage stenske table Ad. Lehmanna v zalogi pri F. E. Wachs-
muthu v Lipskem.

Nekatera učila je moči „in natura" brez kacih stroškov dobiti
n. pr. tičje glave in noge (od sove, sokola, kokoši, žolne, vrane,
kljunača, race). Tudi cela perutnica kacega sokoliča ali krogulja
utegne se kmalo dobiti. Taka perutnica, na tenko deščico razpeta,
kaže razna peresa in njihovo razredbo. To isto velja tudi za ske-
letirane glave majhnih sesavcev (mačke, veverice, zajca), posamezne
zobove mesojedih in travojedih živali in glodavcev, razne skeletirane
noge (psa, mačke, prasca, ovce, goveda, srne, zajca) in želodec
kacega majhnega preživača (ovce).

Domači plazavci in krkani dado se hraniti v navadnem vinskem
cvetu, ne da bi je bilo treba za to še posebe pripravljati. Vinskemu
cvetu smeš doliti še tretjino vode. V nobenej šolskej zbirki ne
sme manjkati: kuščarica, slepič, belouška in modras. V njej se mora
tudi nahajati vodna žaba in rosnica s krakom, paglavci (butoglavci)
in mladimi žabicami, nadalje rega (božja žabica), močerad in pupek.

Dve ali tri ribe iz bližnjih voda, bodi si sladkovodna ali
morska. (Postrv, belica, ogor.) Škržni poklopec na jednej strani
mora se odrezati, da se škrge bolje vidijo.

80

Zbirka žuželk s posebnim ozirom na kmetijstvu koristne in
škodljive. Hrošči: krešič, govnjač, rogač, hrošč (ogrci razne veli¬
kosti v vinskem cvetu), grobar, slaninar (Špehar), pokalica, kukec
(trdoglav), kresnica (samec, samica in ličinka), mokar (z ličinko),
žužek, trtin, lubodar, kozliček, bolhač, božja kravica.

Metulji ako mogoče z zalego, gosenicami (napihnjenimi ali v
vinskem cvetu): Kapusov belin, rujavec, dnevni pavlinček, pogrebec,
nadalje sadnemu drevju posebno škodljivi glogov belin, prsteničar,
zimski pedič. Svilni prelec v vseh dobah, s porezanim zapredkom,
odmotano svilo in nekoliko ogledkov tkane svile; žitni in suknarski
molj, vinski zavijač. Od teh se morajo dodati, če mogoče, tudi
jajca, gosenice in bube in rastline, od kojih žive. Kar se tiče
druzih žuželk, zadostuje, ako so v zbirki: konjski in goveji brencelj,
hišna in mesarska muha, z jajci, ličinkami in bubami. Ose (gnjezdo),
mravlje (s tako imenovanimi jajci), čebela (matica, trot, delavka),
ličinke, kos satja z odprtimi in zaprtimi stanicami). Krikovec
(muren), podjed (v vinskem cvetu), zelena kobilica, škržad, modrasov
hlapec (kačji pastir).

Hišni pajek, križavec, ščipavec (škorpijon), klop. Povečane
podobe od srabljivca in sirske pršice. Potočni rak (eventuelno
morski), kočič (v vinskem cvetu), polž, poljski in gozdni slinar
(v vinskem cvetu). Nekoliko hiš morskih polžev. Jezerska školjka
(ali potočna). Izmed črvov: metljaj, kos ikravega mesa, glista in
pijavka (obe v vinskem cvetu), jako povečana podoba trihine.
Morski jež, morska zvezda, kos koralnika, cela spužva, stenska
tabla z jako povečanimi močelkami.

d)  Somatologija.  Fiedler-jeve stenske table (Meinhold,
Dresden), Kellner-jeve table (Kreutzbauer, Karlsruhe), Kundrath-
ove table. Bogatejšim šolam priporočajo se Beck-ovi anatomični
obrazci, ki se dobe pri Frič-i v Pfagi.

Splošni učni načrt.

Učna s vrha.

Izbuditi med učenci veselje do prirode — seznaniti jih z naj-
važnišimi stvarmi iz treh prirodinih oborov (kraljestev), povdarjaje
sosebno njih veljavo in porabo v vsakdanjem življenji.

81

Nižja s t o p nj a.

(1. in 2. šolsko leto.)

Na tej stopnji je nekoliko prirodopisne tvarine, kolikor se je
namreč nahaja v 1. berilu, obravnavane pri nazornem nauku.

Srednja stopnja.

(3. in 4. šolsko leto.)

3. leto.  Pojasnovati sestavke iz berila, v katerih se obrav-
nujejo prirodopisni predmeti.

4. leto.  Kakor v prejšnjem razredu.

Višja stopnja.

(5. in 6. šolsko loto.)

5. leto.  Pri čitanji posamnih sestavkov v berilu naj se po¬
kažejo učencem posamezne rastline, rudnine in živali ter naj se
popisujejo posebno najkoristniše in naj škodljivejše, in kako veljavo
imajo za domače gospodarstvo, poljedelstvo, umetnijo in obrtnijo.

6. leto.  Nadaljevanje gradiva V. razreda — sestava človeškega
telesa - najvažniši nauki, kako se zdravje obrani.

- -m«*- -

Nadrobni učni načrt.

(Sestavljen po 2. in 3. berilu.)

Nižja stopnja.

(1. in 2. šolsko leto.)

Glej opazko pri splošnih učnih načrtih.

Srednja stopnja.

(3. in 4. šolsko leto.)

3. leto.  Drugo berilo: korist goveje živine, konj, ovca, pes,
prešič, koza, mačka, miš, puran, gos, domači golob, vrabec, cvet¬
lice, rujavi hrošč, glogov belin, kuhinjski ščurek, črešnja.

Metodika. 6

82

4. leto.  Kukavica, krt, škrjanec, martinček ali gaščarica, rega,
vran ali krokar, kanja, postrv, ščuka, zajec, srna, cvetlice, krompir,
mah, drobtine, smreka, železo, kuhinjska sol, zlato, petrolej ali
kameno olje, baker ali kotlovina.

V i š j a st o p n j a.

(5. in 6. šolsko leto.)

5. leto.  Tretje berilo: trojno kraljestvo prirode, netopir, jež,
volk, lev, kuna, rujavi medved, veverica, velblod ali kamela, osel,
kragulj, kos, prepelica, raca, kače, ostriž, svilni prelec, bučele, črvi,
hruška, sadjereja, gozdno drevje, gnoj, lan, konoplja, bombaževec,
kristavec, svinčnik, svinec.

6. leto.  Morski pes, pegasta sova, sljuka, žolne, krastača,
som, smrekovi lubadar ali pisar, rak, sadjereja (ponavljevanje), vrbje,
grmovje, gnoj (ponavljevanje), rež, vinska trta, kava in sladkor ali
cuker, kvareč, apnenec, žveplo, solitar, glina, človek, človeško telo,
srce, pluča in želodec, zdravje.

Učni poskusi.

Za srednjo stopnjo.

Domača mačka.

Danes imamo med nami štirinogatega gosta, katerega si hočemo
natanko ogledati in kaj več o njem spregovoriti, in ta je naša
domača mačka. Ta žival živi in prebiva povsod, kjer človek svoje
domovje ima; ona se drži rada človeškega doma, zato jej pravimo,
da je domača mačka. Pravijo, da neki od nubijske mačke izhaja,
a ne od divje.

Vsakdo izmed vas jo je gotovo že videl na kaki strehi, v hiši
na peči ali pa v kuhinji, kjer ženskam tovaršijo dela.

Njeno telo je kakih 50 cm. dolgo, 25 cm. visoko in zelo gibčno.
Katere dele zapazite na mačkinem telesu?

83

Mačka ima okroglo glavo, raztegnjen čok, štiri noge in rep.
Na glavi ima dva kratka špičasta po konci stoječa uhlja, mali
nosek in gobček. Kake pa so njene oči? — Mačkine oči so svetle
z ozko podolgovato zenico, ki se pri belem dnevu, posebno v solčnem
svitu, zelo stisne, v temi pa razširi. — Čemu? Zato, da tudi v
temi skoraj tako dobro vidi, kakor po dnevi. — Z nosekom voha,
toda njen povoh ni tako dober, kakor pa vid. — Na obeh straneh
nosa in gobca ima dolge dlake, to je brke, kakor vidite. Čemu so
neki mački te brke? Brke jej služijo za mero, s kojo si luknjo zmeri,
skozi katero hoče zlezti. — Kako pa mačka meri luknjo s svojimi
brkami? — Če hoče mačka skozi luknjo, tedaj vtakne naj popred
glavo v njo, ako se jej brke ob stranski steni zelo zadenejo in skrivijo,
ve, da s svojim celim telesom skozi ne more, ter bi gotovo v
luknji obtičala, nasproti pa, ako je luknja tolika, da se jej brke nič
ali pa le malo vihajo, potem pa gre brez vse skrbi skozi njo. Y
gobčeku ima mačka ostre in močne zobe. Posebno dolga sta
podočnika; reznikov ima po 6 spredi, in vzadi na vsaki strani spodaj
in zgoraj izmed močnih kotnikov dva posebno velika robasia in
ostra, s kojima najtrje kosti zdrobi. Praznoverni ljudje mislijo, da
takrat, kedar košček kruha na enak način popred trga in glavo
stresa, božji blagoslov iz kruha stresa.

V gobčeku ima mali pa z zelo drobnimi bradovičicami posuti
jeziček, kije precej oster. — Kaj ima mačka na nogah? Na nogah
ima mačka prste z ostri m i kremplji. Na sprednjih dveh nogah ima
na vsaki po pet, na zadnjih dveh pa po štiri prste. Na vsakem
prstu ima nožnici podobno votlino, v kateri je skrit srpasto za¬
krivljen, zelo oster in špičast krempelj, kojega povoljno lahko iz¬
tegne, pa zopet skrije. Njeni kremplji so tedaj gibljivi. Pri hoji
ima kremplje vedno v nožnicah skrite, zato pa lahko tako tiho
hodi, da je skoraj nič ne slišimo, in zato si ne more krempljev
nikdar skrhati, ker si jih pri hoji ne izbrusi. Kedaj pa mačka
svoje kremplje vendar le potrebuje? — Svoje kremplje mačka le
takrat potrebuje, kedar po drevji ali po zidovji pleza, ali se česa
prime in koga praskne, če se hoče braniti ali pa maščevati. —
Katerega izmed vas je že mačka kedaj prasknila? — Od česa se
mačka živi in kaj najraje vživa? Najraje vživa meso drugih
živali, manjših sesalcev, katere si sama vlovi. Katere živali lovi
mačka? Mačka lovi miši, podgane, mlade zajce, pa tudi piščeta

6 *

84

in druge ptice. Prav rada tudi vživa mleko, slanino, klobase, ter
se sploh privadi vsem jedem, katere človek vživa. — Kako bodemo
imenovali mačko zato, ker druge živali lovi in vjeda? Zato, ker
mačka druge živali napada, lovi in vjeda, jo imenujemo roparico.
— Ob katerem času pa mačka gre na rop ali lov? Vselej, kedar
je lačna in od domačih ljudi drugih jedi dovolj ne dobi, gre na
rop; najnavadneje pa vendar po noči, če ravno jo tudi večkrat
po dnevi vidimo pred kako mišjo luknjo čakati na plen. — Kako
pa se obnaša mačka, kedar gre na lov ? Kedar gre na lov, takrat
se prav počasi in tiho plazi po tleh, tako da se skoraj s trebuhom
tal dotika in tako se plazi proti onemu kraju, kjer misli kaj vpleniti.
Grede vedno z repovim koncem miglja; kedar se je v primerno bli¬
žino svojega plena približala, skoči mahoma na njega in ga vgrabi
ter s svojimi ostrimi kremplji prime tako dobro, da jej vgrabljena
živalca ne more več uiti. — Kaj pa stori mačka s svojim plenom,
preden ga povžije? Preden mačka svoj plen povžije, navadno popred
ž njim malo poigra, potem ga raztrga in slednjič požre. Mačka
ima na leto po dvoje, četvero in včasih še po več mladih, katere s
svojim mlekom doji, zato jo imenujemo dojivko ali sesalko.

Mlade mačke so prve dni slepe. Še le čez dober teden se
jim oči odpro. — Zakaj pa mačka svoje mlade večkrat prenaša? Stara
mačka svoje mlade zato večkrat prenaša, ker jih pred mačkom
skrivlje, kajti stari maček je hud sovražnik mladih, in bi jih gotovo
pomoril, ako bi jih zasledil, dokler so še majhne. — Kedar že
mlade mačke toliko zrastejo, da same sem in tje lahko hodijo,
takrat postanejo prav kratkočasne in smešne. Na gorkem solnci
se rade grejejo in med saboj veselo igrajo. Prijetno je igrajoče
mačke gledati, ali ž njimi se igrati, je otrokom vendar nevarno,
ker bi jih utegnile do krvavega praskniti. — Po barvi so mačke
različne; navadno so rujave in črno-rižaste. So pa tudi čisto črne,
bele, rudečkaste, rujave in pisano - lisaste.

Ker nam mačke miši in podgane lovijo, zato so nam zelo
koristne; kajti ni boljšega sredstva zoper nadležne miši, kakor so
pridne mačke. — Vendar nam pa zna biti mačka tudi škodljiva,
da včasi celo nevarna. Škodljiva nam je, kedar nam vgrabi kako
pišče, ali pa ptiča iz ptičnika, ali pa, če nam vkrade slanino ali
kaj druzega. Nevarna pa je mnogokrat za male otroke. — Že se
je prigodilo, da so mačke otroke v zibelji zadušile in obgrizle.

85

Zarad gorkote, kojo mačke rade imajo, večkrat v peč zlezejo, ter
s svojo dlako mnogokrat zatrosijo ogenj. Marsikatera hiša ali ske¬
denj je zavoljo mačke že zgorel.

Čeravno domača mačka pri človeku prebiva, vendar je na
njega manj navezana, kakor pa na kraj ali hišo, kjer prebiva. —
Skušnja uči, da so se mačke, katere so se z družino po dve do
tri ure daleč prenesle, zopet povrnile nazaj na svoj stari kraj, ker
jih ni bilo mogoče na novi kraj privaditi. — Katere posebne last¬
nosti se mački prilastujejo? Mačke so hinavske, potuhnjene in
nepodučljive. — S psom se redko kedaj zastopita, večidel se hudo
sovražita in črtita. Le tu pa tam se včasi vidi, da pes in mačka
mirno skupaj iz ene sklede jesta. Mačka pa ima tudi eno lastnost, ki
je v resnici vredna, da bi jo posebno otroci posnemali, in to je njena
snažnost. Snažna je mačka čez vse. — Kdo izmed vas je že opa¬
zoval mačko, kedar se snaži in umiva? — Kako in kaj dela? Kadar
se mačka čisti ali umiva, liže svoje noge in telo, kamor doseže s
svojim ostrim bradovičastim jezičkom, koder se pa lizati ne more,
n. pr. po glavi, ali po lici, tam se pa z naslinjenimi sprednjimi
nogami lepo gladi tako dolgo, da se popolnoma osnaži,- — Svoje
blato mačka nikoli ne pusti na mestu, temveč ga vselej prav skrbno
zagrebe. Kedar mačka iz kake višine na tla pade, se nikdar ne
poškuduje, ker se vselej z nogami prestreže ter vselej le na noge
prileti. — Kaj stori mačka, kedar se komu prilizuje ali dobrika?
Kedar se mačka človeku dobrika, takrat kroži okoli njega, se na¬
slanja, hrbet krivi, rep vzdiguje in tako hrči, kakor bi se od daleč
slišal kolovrat vrteti, — tako rekoč prede. — Kedar je pa jezna,
tedaj tudi svoj hrbet krči, dlaka jej vstane po konci, oči se jej ognjeno
svetijo, z gobčekom široko zeva in prečudno piha.

Kedar se mačka oglasi ali prav milo zamijavka ali pa se
grdo zadere in zavrišči, težko jo je poslušati.

Posebno ljubezen imajo mačke do nekaterih rastlin n. pr. do
baldrijana. — Vselej, kedar do teh priljubljenih rastlin pridejo,
valjajo se in premetujejo po njih s posebnim veseljem; izkopljejo jih
z nogami ali pa celo odgriznejo. Čemu nam je mačkina koža in
meso? — Lepe mačje kože porabijo se dobro vdelane za obrobljenje
zimske obleke, za kosmate zimske kape i. t. d. Mačkino meso pa,
čeravno ga ljudje navadno ne vživajo, je vendar za nekaterega
človeka slastna jed. V veliki in hudi sili n. pr. ob času vojske,

86

so ljudje večkrat zelo veseli, če dobijo kako mačko, da si pripravijo
jed za silo.

Posebno znamenito je, zlasti pri črnih mačkah, da se njih
dlaka v temi iskri, kedar jo z roko večkrat pogladiš. — Kako in
odkodi ta prikazen? — Vsled drgnenja ali glajenja se vname elektrika,
ki se vsiplje v malih iskrah od mačje dlake. — Praznoverni ljudje
so popred mislili, da je mačka žival hudega duha, v kojo se neki
hudič rad spreminja ter od sebe ogenj siplje, in ravno ta misel je
še pri takih ljudeh dandanes vzrok, da mačke tako nevsmiljeno
črtijo in preganjajo.

Mačke so podvržene tudi boleznim. Huda mačkina bolezen je
steklina kakor pri psu; da še celo kuga se mačke loti in jo vmori.

Domača mačka pa prav lahko tudi zdivja. Kazen zdivjanih
domačih mačk se nahajajo po velikih evropskih gozdih posamezno
prave divje mačke, ki so nekoliko veče od domačih.

Kazun domačih in divjih mačk so še druge živali po ptujih
vročih krajih, ki so z mačko v sorodu, tedaj tudi mačjega plemena,
in te so: lev, tiger, jaguar, panter.

Od mačke imamo tudi mnogo pregovorov; naj navadneji so:
Kar mačka rodi, miši lovi. — Mačkine solze so lažnjive. — Je
priliznjen kot mačka. — Imata se kot pes in mačka. — Kedar
ni mačke doma, so miši dobre volje. — Gorje mu, pri komur
se mačke in miši bratijo. — Mačka se ne kupuje v Žaklji. — Ta
ima že shranjenega mačka i. t. d. (Da se vsi ti pregovori prilično
otrokom razjasnijo, zna se samo ob sebi.)

Kedar je učitelj tai učni poskus dokončal, naj se razna vpra¬
šanja na tablo napišejo, učenci pa popred ustno, potem pa pismeno
odgovarjajo ter v kratkih stavkih ponavljajo najvažnejše, kar je
o mački zapomniti potrebno. — Učitelj naj potem učencem obljubi,
da jim hoče prihodnjič še povedati o veliki mački — levu.

Vidic v „Popotnilcu u .

Za višjo stopnjo.

I. Zvonček, dremalka ali kimovka (Gfalanthus

nivalis).

»Priroda je spala, pa zopet je vstala, in prišla je zala pa ljuba
pomlad. Okrog veselice nam delajo tiče in mlade cvetice olepšajo

87

vse“. — Ena prva onih cvetic, ki nam „ olepšaj o vse“, je naš stari
znanec „zvonček“, katerega imamo danes v roki. (Učitelj naj skrbi,
da ima vsak otrok zvonček v roki.) Kako se torej zove ta cvetica?
Zvonček. (Otroci odgovarjajo vedno v celih stavkih.) Zakaj se tako
imenuje? Ker ima podobo zvončka ali pa, ker nam kot zvon da-
nico, „ljubo pomlad", oznanuje. Otroci in odrasli vesele se njego¬
vega belega cvetja, a cvetica sama — žaluje; kajti globoko jej
visi glavica, in ko bi znala govoriti, tožila bi nam, da mora tako
sama cveteti, med tem ko njene sestrice vse še v toplej zemlji
počivajo. Ker ima glavo tako povešeno, pravijo jej ljudje tudi
„dremalka“ ali „kimovka“. — Kako je tedaj

1) ime (se na šolsko tablo napiše) tej cvetici? Ta rastlina
imenuje se zvonček zato, ker ima cvet podobo zvona
in ker nam pomlad prizvoni; zove se pa tudi dre-
malka ali kimovka, ker ima glavico povešeno kot bi
dremala.

Kje pa ste dobili zvonček? — Zvonček raste pogostoma po
senčnatih, nekoliko vlažnih listinatih gozdih, po vrtih, pod grmovjem
i. t. d. Kdaj cvete? Že februvarja in marcija. — Povej, kar smo
slišali o tem

2) kdaj in kje cvete  (se napiše)? zvonček? — Zvonček
cvete februvarja in marcija po senčnatih, nekoliko
vlažnih listnatih gozdih, po vrtih, pod grmovjem
i. t. d.

Zdaj pa si ogledimo

3) katere dele  ima  (se napiše) dremalka? Dremalka ima
koreniko, steblo, listje in cvet.  — Kake oblike je kore¬
nika? Čebulaste. Kdo pozna še drugo cvetico, ki ima čebulasto
koreniko? - Kakšne barve je zvončkova čebula? Bele. Kake
oblike? Jajčaste. Kaj vidimo na spodnjem delu čebule? Živnice.
Kakšne so? Dolge in nitaste. Čemu so zvončku čebula in živnice?
Da ga v zemlji drže in mu živni sok iz zemlje vlečejo.

a)  Kakšna je korenika? (Se napiše.) Korenika ima
jajčasto belo čebulo in spodaj mnogo dolgih, nita¬
stih živnic. Korenika mu je zato, da ga v zemlji drži
in da mu živni sok iz zemlje vleče.

Drugi del se zove? List.  Iz česa rasto listi? Koliko jih
je? Imajo li peceljne? Ne, oni sede na steblu. Čemu so podobni?

88

Sablji. Rečemo toraj: Listi so sabljasti. Kako je površje listovo?
Golo. Rob? Cel. Kaj vidimo v listu? Žilice. Čemu so žilice?
— (Ponovimo, kar smo slišali.)

b ) Kakšen je list? (Se zapiše.) — Zvonček ima dva
na steblu (betvi) sedeča sabljasta, celoroba, gola in
s tankimi žilicami preprežena lista.

Kako se zove ta del? Betva ali steblo. Kako stoji? Po
konci. Kako visoko postane? 1—2 dm. Kakošno je? Zeljnato.
Kako je po površji? Golo. Koliko stebel poganja ena korenika?
Eno. Povej,

c) kaj vemo o steblu?  (So napiše.) — Steblo je 1 — 2
dm. visoko, po konci stoječe, zeljnato okroglo in golo.

Kako se zove najlepši del dremalke? Cvet.  Kje raste cvet ?
Na vrhu stebla. Koliko cvetov nosi ena betva? — Ako cvet bolj
na tanko pogledamo, vidimo, da ima več delov? Katere? Obod
(perigon), prašnike in pestič. (Več učence? pokaže te dele.) Katere
dele je imel kristavčev cvet, o katerem smo se lani učili? — Kako
smo imenovali take cvetice? Cvetice s popolnim cvetom. Kakšen
cvet pa ima kimovka? Nepopolen. Koliko listov ima obod? Šest.
So li vsi enaki? Ne, trije vnanji so večji, podolgasti in beli kakor
sneg. Trije znotranji pa so krajši, izrobljeni in zelenkasto pasasti.
Koliko je prašnikov? Šest. Na prašniku vidimo zopet dva raz¬
lična dela: belo nitko, prašno nit,  in rumeno glavico, praš-
nico,  na vrhu. — Koliko je pestičev? Jeden. Katere dele ima
pestič? Jajčasto okroglo plodnico, nitast vrat  in butičasto brazdo.
(Se natanko razkaže.) Na čem so obod in prašniki priraščeni? Na
plodnici. Združimo vse, kar smo slišali;

d)  katere in kakšne dele ima cvet zvončkov?  (Se
napiše.) Cvet raste na vrhu stebla in je samo jeden.
Ima obod, prašnike in pestič, je torej nepopolen.
Obod ima šest listov; trije vnanji so večji, podol¬
gasti in beli, trije znotranji pa so krajši, izrobljeni
in zeleno pasasti. Prašnikov je šest, pestič je samo
jeden.

Kakor pri drugih rastlinah, nastane tudi pri zvončku iz plod-
nice plod, ki je mala glavica. Povej

e) čemu  je  p 1 o d n i c a!  (Se napiše.) — Iz plod niče
nastane glavici podoben plod.

89

Čemu je zvonček? Razveseljuje nas, ker je ena prvih pomla¬
danskih cvetic, z nežno-belim cvetom. Kaj delajo ljudje ž njim?
Vežejo in spletajo ga v šopke in vence. Čemu ga porabijo razne
žuželke? Nabirajo si slaščic iz njega. Kam sadimo celo dremalke.
V vrte. — (Učitelj napiše na tablo.)

4) Kako korist nam donaša zvonček? (Učenci pono¬
vijo:) Zvonček nas z nežnim cvetom razveseljuje; ljudje
ga vežejo v šopke; žuželke nabirajo na njem slaš¬
čice. Tudi po v rtih ga nekateri  sad  e.

Po nekaterih krajih najdemo mesto zvončka njemu podobno
„ norico “ (Leucojum vernum), ki ima, kakor vidite, šest enako ve¬
likih cvetnih listov in na vsakem listu rumeno pego.

Zdaj se ponovi vse po osnutku na šolski tabli:

Zvonček, dremalka ali kimovka.

1) Kako je ime tej cvetici? — 2) Kdaj in kje cvete? —
3) Katere dele ima? — a)  Kakšna je korenika? — b)  Kakšen je
list? — c)  Kaj vemo o steblu? — d)  Katere in kakšne dele ima
cvet? — e)  Čemu je plod? — 4) Kako korist nam donaša zvonček?
— 5) Katera cvetica mu je zelo podobna? — (Otroci pripovedujejo
in zapišejo prilično to, kar je th z razprtimi črkami tiskanega.)

Poslušajmo konci še, kako nam ljudska pravljica razlaga,
zakaj sme zvonček tako zgodno cveteti in kako to, da je sneg bel!

„Ko je Bog uže vse cvetice ustvaril ter jih razposlal, da
kinčijo zemljo, ustvaril je še sneg. Dovolil pa mu je, da si sme
sam izbrati barvo. Vesel napoti se sneg po svetu si iskat barve.
Tik ceste zagleda krasno rudečo rožo. Rudeča barva se mu je
tako dopala, da poprosi vrtnico za njo. A vrtnica mu svoje barve
ne da, nego se mu le posmehuje. Nič boljše se mu ni godilo pri
liliji, solnčnici, potonki, tulipanu, vijolici, bršljanu i. dr. Vse te
in druge cvetice je zastonj prosil barve, le zasmehovan je bil.
Obupan je točil solze vsled take trdosrčnosti. Ko vidi pohlevno
pod grmom cvetoči zvonček sneg v taki žalosti, smih se mu ter
mu reče: »Ljubi sneg! Nimam sicer lepega krilca, pa če ti ni pre¬
slabo, rad ti je dam“. Sneg vesel, da dobi barvo, vzame hvaležen
ponudeni mu plašček, ogrne ga čez svoje široke rame ter ga še
dandanes ne misli odložiti.

90

Ker pa so bile nekdaj cvetice tako trdosrčne in neusmiljene
proti njemu, zato jih tudi on zdaj ne pusti rasti, nego umori vsako,
katera se prikaže nad pozemeljsko površino. Le zvončku je pri¬
jatelj, le njega pusti cveteti, če tudi še pokriva s svojim ledenim
plaščem zemljo. Prijazno se odmakne onemu, ki mu je jedini nekdaj
ljubezen skazal“. Tone Brezovnik v „Učit. Tov.“

II. Pravila o zdravji. *)

1, Zastran kosti.

Kosti nosijo celo težo človeškega telesa, kateremu so trdna
podpora. Zavoljo tega se mora v otročji mladosti otroke tako
rediti, da rastejo posebno kosti, ob enem pa naj se otrok preveč
ne napenja, dokler nimajo utrjenih kosti. Zelo majhni otroci torej
ne smejo prezgodaj po konci sedeti ali hoditi se učiti. Ravno tako
je zelo škodljivo, ako otroci pri pisanji in ročnih delih pošev in
upogneni sede. Stari ljudje se morajo varovati, da ne padejo, ker
se jim rade kosti zlomijo. Pa tudi pri mladih ljudeh je treba vselej
previdnosti, kedar se nevarno gibljejo, kedar plezajo, skakajo, ali
pa pri telovadbi težke vaje izpeljujejo, zato da se kosti ne poško¬
dujejo. V časih se kosti v sklepih šiloma izpahnejo ali izvinijo.
Vselej potrebuje tak nesrečnež počitka in ovijanja z mrzlimi po-
kladki, potem pa mora zdravnik vsikdar izpahneno kost vravnati.
Zdravnika je pa tudi treba, če se zlomijo ali poškodujejo kosti, ali
če ima človek kakoršne koli bolečine v kosteh, sklepih i. t. d.

Z zobmi ima človek pogostoma, časih prav velike in nevarne
bolečine. Že ko otrok zobe dobiva, občuti splošne slabosti. Kedar
otrok zobe menjuje, naj se pazi, da mu novi zobje krivo ne rastejo
ali da se zobje med seboj v rasti ne ovirajo. Zobje trpe že po
znotranjih vzrokih, ki prihajajo od hrane, posebno pa se od zunaj
večkrat poškodujejo s tem, da se ranijo, ne snažijo, da se temperatura
v zobeh neprevidno menjuje; nasledek tega pa je, da začnejo boleti,
da postanejo črni in votli in se razdrobe. Naj se toraj ne grize
trdih orehov in druzih trdih reči, naj se ne pije in je prevročih in
ne premrzlih pijač in jedi, posebno pa naj na mrzlo ne sledi gorko
ali nasprotno; na prostem naj se zapirajo usta pred mrzlim in

*) Ker je „nauk o zdravji 11  jako na kratko v naših berilih omenjen,
zato podajam tukaj iz Pokornijevega prirodopisa za ljudske šole, kateri utegne
tudi v slovenskem jeziku cel na svetlo priti, obširna pravila o zdravji.

91

ostrim vetrom, naj se varuje slaščic in jedil, ki se lehko vrinejo v
poškodovane in votle zobe, kjer delajo bolečine. Snaženje zob s
četjo, vodo ali zobnim prahom še ne zadostuje. Zobje naj se po
vsakem jelu ali vsaj enkrat na dan izplahnejo, da se ostanki jedi
med zobmi, ki so največji vzrok votlih zob in neprijetnega duha, iz
ust odpravijo, najboljše s kako žestako ali opojno tekočino, ker
vinski cvet umori male živalce in glive, ki se narede ob zobeh.
Ob zobeh se večkrat naredi zelenkasti ali črnkasti zobni kamen, ki
naj se previdno odrgne. Varuje naj se pa, preveč drgniti ali celo
zobno sklenino poškodovati. Posebno so pa taki zobni prahovi in
taka zobna sredstva, katera zobe zelo naglo pobelijo, navadno sum¬
ljiva in večkrat škodljiva. Ako se rabijo prava sredstva, dajo se
tudi škodljivi zobje še dalje časa rabiti; zato naj se ne da pri vsaki
bolečini zob kar ruvati, ampak naj se praša prej izvedenega zobnega
zdravnika za svet.

2. V zadevi mišic.

Mišice je treba ne samo dobro rediti, ampak treba je tudi
na to gledati, da se delavnost, vaje in počitek pravilno menjavajo.
Da se mišice čvrsto rede, za to so boljše živalske, nego rastlinske
jedi. Predolgo in napeto telesno gibanje in delo tako škoduje,
kakor dolga nedelavnost. Pri samovoljnih gibanjih se po pogostnem
ponavljevanji in polaganem vedno večjem napenjanji doseže velika
spretnost, hitrost, trpežnost in moč v gibanji, kakor vidimo to pri
različnih ročnih izurjenostih (n. pr. pri godbi, v obrtniji) in pri
različnih stanovih (vojakih, mornarjih, lovcih, kovačih i. t. d.).
Primerno delo in gibanje pospešuje telesno in duševno zdravje. Prav
koristna samovoljna telesna vaja je telovadba. Pa tudi pri tem in
drugem gibanji škoduje preveliko napenjanje mišic. Ogibati se je torej
gibanj ali prenehajo naj se, ako posebne telesne prikazne nevarne
postanejo, postavim ako srce premočno in hitro bije, ako se prehitro
in prekratko sope, ako je človek v obrazu zelo rudeč ali plavkasto-
rudeč, ali pa nasprotno zelo bled, ali pa ako se barva lic ročno
spreminja. Tudi tedaj naj se z gibanjem in vajami preneha, ako
je človek neizmerno razgret in se poti, ako ima neprijetne občutke,
utrujenost, glavobol, omotico, tesnobo v prsih i. t. d. Mahoma naj
se pa ne miruje; tudi naj se na to ne je in ne pije poželjivo, in
naj se ne ohladi prehitro.

92

3. Zastran prebavljanja.

Da človek dobro prebavlja, ogibati se mora vsega, kar bi
prebavljevalnim organom škodovati utegnilo; izbirati pa se morajo
prave jedi in pijače v pravi meri. Zobje niso samo za krasoto, ne
služijo samo dobro pri govorjenji, ampak zdrobljujejo tudi živež,
zato se morajo skrbno varovati. Vse trde jedi naj se dobro pre¬
grizejo in prežvečijo, in to tem bolj, čem trše in težje prebavljive
so. Žilovo meso, trda jajca, zrnja s lupinami, perje itd. naj se
dobro prežveče. Požrešno in naglo požiranje je nevarno, ker se
lahko zgodi, da se požro špičaste in ostre reči (koščice ali kaj
enacega), ki lehko v požiralniku ostanejo, ali pa v jabelko in sapnik
pridejo, in človek mora kašljati, da jih spet ven spravi. Je pa
tudi nevarnost, da se zaduši. To se pa zgodi tudi z drugimi maj¬
hnimi ostanki, ako je človek nepreviden pri jedi in pijači.

Naj se ne je in pije v preobilnej meri, ne prevroče in ne
premrzle, ne pokvarjene in sumljive jedi in pijače. Naj se ne je
strupenih gliv, ne plesnjivega in vročega kruha, ne pokvarjenih
klobas in pokvarjenega sira, ne svinjskega mesa, v katerem so ikre
ali trihine, ne oblat in sladkarij, katere so s strupenimi bojami
barvane i. t. d. Kuhinjske posode iz bakra in svinca niso dobre.

Še celo lončene in lesene posode utegnejo škodovati, ako so
s svincem prevlečene. Naj se ne tlači želodca, posebno nasitenega
ne; prenasiti naj se človek nikakor ne. Kedar ima človek drisko
ali hitrico, ali kedar ga trebuh boli, naj bo še le posebno zmeren
in previden v jedi in pijači. Je in pije naj se le takrat, kedar je
treba, t. j. kedar je človek lačen in žejen, pa tudi tedaj ne pre-
gostoma (3. — 4. na dan) in ne preveč na enkrat. Obilo jesti je
samo škodljiva navada, katere naj se človek ogiblje. Največ ljudi
je, ki več jedo nego je potrebno, a premalo vode pijo, kakor bi
bilo dobro. Vode se sicer nahaja v vsakej jedi in pijači, a preveč
vode se nikdar ne pije, ker se preobilica njena itak povsod iz
človeka izteka. Najboljša pitna voda je studenčnica, ako je snažna,
čista in brez duha ter 8—12° C. gorka. Njej je primešana ogljenčeva
kislina, ki jej daje oživljajoči okus. Čista, zdrava voda obvarjuje
ljudi pred mnogoterimi boleznimi. Kjer ni dobre pitne vode, more
se jo z filtriranjem sčistiti. Ako se nečisti vodi prilije vina, sadežnih
sokov ali kaj tacega, zboljša se sicer okus, a škodljivost njena s
tem ni odpravljena. Od drugih tekočin so nekatere hladilne in

93

krepčajoče, n. pr. limonada, sodavoda, nekatere so malo redivne,
n. pr. slizaste juhe, kaša ječmena, rajža, sage ali mlečnate tekočine,
tekočine oljnatih rastlinskih semen (mandeljnovo ndeko) ali siratka;
redivne tekočine so: mleko, mesna juha, šokolada; vpojna sta vino
in pivo. Mleko samo lehko vso telo prehrani; zato v prvi mladosti
zadostuje kot edina in najprimernejša hrana. Iz mastnih krogljic
v mleku se zbira surovo maslo; sirnina je vsedeni del mleka; ostala
redka tekočina je siratka. Med drugimi tekočinami se poleg vode
dobro pivo priporočuje, ker hladi in redi. — Izmed jedi iz živalstva
je meso najvažnejše. „Meso dela meso 11  je staro pravilo. Ako je
dobro prežvečeno in zmešano z mastjo, daje veliko moči in dobro
redi. Od mesa pa je zopet sok in krv veliko večje vrednosti, nego
vlakna. Zato je boljše meso peči, pražiti in čmažiti (temfati in
denstati), nego kuhati. Kuhano meso daje le tedaj isto vrednost,
kakor pečeno, ako se ga dene v velikih kosih kuhati v vrelo vodo,
a dobi se manj vredne juhe. Pri navadnem počasnem kuhanji
dobi se sicer dobra juha, a meso je precej svojih redivnih delov
zgubilo. Uživati je tedaj treba juho in kuhano meso skupaj, ako
se hoče vseh delov polastiti. — Drob živalski je sicer podoben
mesu, pa je navadno manj rediven ali pa težje prebavljiv. Jajca
so pa tako tečna, kakor mleko in meso, in mehka jajca so vrh tega
najprebavljivša hrana iz živalstva. — Med rastlinsko hrano ima
prvo mesto moka, kruh in močnate jedi. Najfinejša moka je brez-
dušečnati škrob, torej manj tečna nego so črne moke, v katerih so
še belakovine (vlečec). Moka se dobiva iz žitnih zrn, katera pa
niso enako redivna. Kvas stori, da kruh (testo) vzhaja, kruh po¬
stane rahel in luknjičast ter ložje prebavljiv. Sočivje (grah, leča,
fižol) ima v sebi mnogo belakovin, zato je skoro tako tečno, kakor
meso. V krompirji je veliko vode in škroba, zatorej ni tečna hrana.
Ravno tako je različno korenje, zelenjava, sadje manj redivno, da-
siravno je časi prav prijetnega okusa.

4. Zastran živcev.

Kakor mišice tako potrebujejo tudi živci po daljšem naporu
(n. pr. vidni čut očesa) počitka. Za premočnim in predolgim napen¬
janjem sledi slabost ali onemoglost.

Nekateri ljudje se lehko in močno razdražijo, a potem zelo
opešajo ali obnemorejo; takim pravimo, da imajo slabe živce ali

94

da so nervozni. Taki ljudje naj se posebno varujejo, da ne pre-
obkladajo in dražijo možganov; tudi naj možganov ne vznemirjejo
z močnimi in omamljivimi pijačami in naj se varujejo, glavo močno
pretresti ali v prevelikej vročini bivati (vnetje možgan — Sonnen-
stich), marveč naj skrbe za naravno prehranjevanje, s tem za
enakomirni krvotok in za dovolj dobre krvi, katere možgani najbolj
trebajo. V spanji  imajo možgani najnaravnejši odpočitek. Zdravi
odrasli človek potrebuje 7—8 ur spanja na dan. Otroci, slabotni,
bolehni ljudje in taki, kateri imajo malo krvi, potrebujejo pa več
spanja. Spi naj se precej dolgo, mirno, trdno in nepretrgoma. Spal¬
nica naj bo prostorna, primerno topla in tiha, zrak v njej čist in suh.

Zelo škodljivo je izhlapovanje mnogih ljudi, nečistega in mo¬
krega perila, nesnažnih ponočnih posod, smrdljivih in kadečih se
svetilnic in luč, ravno tako pa škodujejo v spalnici prijetno dišeče
rastline in cvetlice. Posebno pa naj se ogiba pri kurjavi spalnice
ogljenčevega izhlapovanja. Postelje naj bodo primerno dolge in
široke, ne pretrde in ne premehke, ne pretople in ne premrzle in
vedno snažne. Debele pernice (zlasti po leti) in zaduhle, visoke
postelje so škodljive, to velja pa tudi o spalnicah, ki so premajhne
ali prenapolnene, ali o takih, katerih se ne more lehko prezračiti.

Ako živci zbole, ima to mnogotere slabe nasledke, telesne in
duševne bolezni. Stalno motenje duševnega delovanja možganov so
razne duševne bolezni, ki se imenujejo: blaznost, norost, slabo¬
umnost ali topoglavost; začasno pohabljenje možganov je vzrok
telesnim boleznim, brezzavestji, omotici in zmešanemu govorjenju
(fantaziranju).

Ako poči žila v možganih ali v njih bližini, tedaj se krv raz¬
lije, nasledek tega je onemoč posameznih delov ali polovica telesa,
časi pa tudi nagla smrt (kap v možganih).

5. Zavoljo dobre krvi.

Človek naj gleda na to, da se primerno živi, da dobi krv po¬
trebne snovi. Da ima pa človek dovolj dobre krvi, k temu največ
pripomore pravilno in pametno življenje in skrbljivost v zadevi
hrane in zraka. Zastanki v kolobarjenji krvi so prav nevarni za
trebuh, prša in možgane.

Neprenehoma pravilno kolobarjenje krvi se pospešuje s pri¬
mernim gibanjem. Ako zastane kolobarjenje, ali ako se žile preveč

95

napolnijo, počijo lahko žile v telesu in nastane krvavenje v možganih
(mrtvud v možganih), v plučah (bruhanje krvi), v prsih počijo lehko
velike žile ali celo srce (srčni mrtvud), čemur sledi nagla smrt.
Večkrat se nabirajo v krvi slabe snovi, katere je treba odstraniti
(n. pr. žolč pri zlatenici) ali pa manjka v krvi kakošne snovi (n. pr.
železa pri bledici).

Krv se more ostrupiti in onečistiti tudi z živalskim strupom,
z gnjilobo i. dr. Pri velikih boleznih je opaziti hitrejši trip in večjo
toploto (mrzlico). Srce pa tudi samo večkrat hitreje in močneje
bije in triple brez zunanjega vzroka. V vseh teh slučajih je po¬
trebno, da se kmalu zdravnik za svet popraša.

6. Zastran dobrega zraka.

Zrak naj bode kolikor mogoče dober in čist. Dober je zrak
tedaj, ako ima kisleca, dušca in vodenega hlapa v pravej meri,
čist pa je tedaj, ako ni v njem druzih snovi v podobah zraka,
prahu in dima. Že nos nam naznanja takih zračnih primesi, kakor-
šne so škodljivi plini n. pr. ogljenčev okis (ogljenčeva kislina, ogljen-
čev plin in hlap), svetilni plin, jamski plin, plin iz blatnih kanalov;
škodljive, kisle, ostre rudninske pare (pare klora, broma, amonijaka,
fosfora, solitarna in žveplena kislina, pare arsenika, živega srebra
itd.), močan duh cvetlic, izhlapovanje nekaterih ljudi. Nekatere
zračne primesi pa malo ali nedoločno diše, pa tudi celo nič, kakor
ogljenčeva kislina, kar je še nevarnejše. Nič manj ni škodljiv droban
prah in dim (od tobaka), ki se nevidno ali pa tudi v vidnih oblakih
po zraku dviguje. — Zelo pogostoma se nahaja v zraku neizmerno
škodljiva ogljenčeva kislina in ogljen hlap. Ogljenčeva kislina na¬
stane pri sopenji ljudi in živali, pri gorenji goriv in svetil, pri
vrenji vina in piva. To je najtežji plin in se zato nabira v nizkih
krajih, časih tudi v vodnjakih. Zato je treba prostora, kjer se
veliko ljudi dalje časa mudi, spalnice, šole, delavnice pridno pre¬
zračevati. Ako se veliko ogljenčeve kisline v prostoru nabere, iz¬
gube goreče luči svojo svetlo svetlobo ali celo ugasnejo, ljudje in
živali pa se zaduše. Ogljenčev okis pa nastane, ako goriva počasi
in slabo gore, največkrat pa, ako se pri gorečem oglju v peči za-
klopnica prezgodaj zapre, na dalje pri ogljenih posodah in pri že¬
leznih likavnikih, katere se z gorečim ogljem žari. Ta omamljivi
plin je posebno spečim silno nevaren. — V zaprtih prostorih se

96

zrak čisti s tem, da se s primernim prepihom skrbi za menjavo z
boljšim zrakom. Poglavitna reč pa je, da se zabranjuje novo one-
čistenje. Po zimi se veliko hitreje prostori prezračujejo, kakor po
letu, in to se godi tudi pri zaprtih oknih skozi špranje in luknjice.
Ako so se pa tudi te zamašile, treba je pa še posebno za drugo
prezračenje skrbeti. Kaditi s prijetno dišečimi tvarinami nič ne
pomaga, skoro boljše je nekoliko vporabiti klorove pare ali kisle
pare (sežiganje žvepla, smodnika, ocet itd.), da se s tem ukončajo
škodljive (organiške) primesi.

Ker je pogostoma v navadnih stanovanjih manj dober in čist
zrak, zato je potrebno, uživati večkrat prost zrak; ogibati se je pa
treba prevelike vročine in prevelikega mraza, ostrih vetrov in pre¬
pihov, mokrote in prahu.

Dihala ne trpe škodo samo po nečistem (prašnem in dimkastem)
zraku, ampak tudi po vdihanji mrzlega zraka, in sploh po pre-
hlajenji in po neizmernem napenjanji. Da človek ne sope prašnega,
dimkastega in premrzlega zraka, temu se še pomaga za kratek čas
z robcem, ki se ga pred ustmi drži. Za dalje časa pa služi re-
sp ir at or, t. j. priprava, katera pred ustmi zrak čisti; rabi naj se
le v potrebi in na nasvet zdravnika. Jabelko ali grlo rado zboli
že po svoji legi kot gornji del zračnih potov; bolezni v grlu so
hripavost, kašelj in druge bolečine, ki dihanje obtežujejo, glasilko
sožujejo in so celo nevarne za življenje. Že pri majhnem bo¬
lehanji naj se ne napenja grla, naj se veliko in glasno ne govori,
ne poje in ne kriči, pa skrbi naj se za enakomerni topli čisti zrak,
za mlačno pijačo, lahek, mehek živež itd. Enako se je držati tudi,
kedar zbole pljuča ali sapnik. Posebno je vse škodljivo, kar pro-
vzroči, da srce močno bije in da se hitro sope. Torej močno na¬
penjanje telesa (tekanje, plesanje, telovadba, hoja na gore), močne
pijače, zdražljive strasti, naglo prehlajenje vsled mrzle pijače,
močnega prepiha, mokrih nog itd., osobito po velikem razgretji.
Da pa človek ni preobčutljiv pri prehlajenji, pomaga previdno utr¬
jevanje, dokler je človek še zdrav. — Naposled naj se vsega ogiblje,
kar je vzrok, da se prša preveč stisnejo, torej napačno držanje pri
sedenji, pisanji, šivanji, pretesno vezanje pri deklicah, pretrdno
zapenjanje obleke pri dečkih itd.

97

7. V zadevi čutov.

Ker vzbujajo čuti že od prvega trenutka človeškega življenja
možgane k duševnemu delovanju, ker so čuti k večjemu duševnemu
razvitku neobhodno potrebni, zavoljo tega je treba za zdrave čute
skrbeti, varovati jib pred boleznijo in nastalih boleznij nikdar ne
zanemarjati. Najboljše je, da se človek pri boleznih v očeh in
ušesih obrne do zdravnika, ki je posebno zveden v teh boleznih.

Oko, zlasti bolno in slabotno, varovati se mora pred prahom,
dimom, prepihom, preveliko vročino in premrzlo vodo (pri umivanji).
, Posebne važnosti je svetloba in razsvetljenje. Premočna, presvetla
luč ravno tako škoduje, kakor slaba brleča luč. Škodljivo je v
mraku brati ali s tenkim delom se pečati. Najboljše razsvetljenje
je, ako enakomerno svetla, pa ne presvetla luč, bodi si dnevna ali
umetna, od leve strani vpada na delo, tako, da so oči v senci.
Ako je človek proti veliki svetlobi obrnen, vidi slabo in oči močno
trpe. Ogibati se je treba pa tudi dolgega napornega gledanja in
prevelikega približevanja dotičnega predmeta k očem.

Zdravo oko vidi drobni tisk, fine podobe, zemljevide i. dr. v
oddaljenosti 22 centimetrov od očesa. Osebe, katere morajo
majhne predmete bliže očem postavljati, da jih dobro vidijo, so
kratkovidne; daljnovidne pa so tiste, katere jih pa v večjej od¬
daljenosti razločno vidijo. Kratkovidnim se pomaga z oboklimi
očali, daljnovidnimi z zboklimi. Vendar naj se pred uporabljenjem
očal zdravnika za svet vpraša. — Ako pride kaj v oko, naj se od¬
strani s tem, da se oko in trepalnice previdno gibljejo, isto se pa
doseže tudi s koncem lanenega robca. Drgniti trepalnic ni dobro.
Ako v oko padla reč velike bolečine dela, in se odstraniti ne more,
devajo naj se nanj mrzli pokladki in pokliče se zdravnik. Tudi
notranji deli očesa zbole in človek potem lehko oslepi. Ako postane
kristalna leča kalna (siva mrena) — da povemo en izgled — more
se časih oko ozdraviti nekoliko s tem, da se kristalna leča odstrani
(mrena prereže); črna mrena je pa neozdravljiva bolezen vidnega
živca. Pri tem, kar imenujemo vnetje oči, lehko zbole različni
deli očesa ali njegovi pomožni organi, in oko je radi prenapolnenja
krvi rudeče. Tudi pri teh boleznih, zlasti ako so trdovratne in se
ponavljajo, treba je zdravniške pomoči.

Slušni  organ je bolj zavarovan pred vnanjimi nevarnostnih,
nego oko, zato mu je pa tudi težje pomoči pri boleznih. Vnanja

Metodika. 7

98

zvočnica, ki sega do bobniča, naj se čisti pred nakupičenira in po¬
sušenim maslom in varuje pred tujimi rečmi. (Grah, fižol, pavola,
žužki itd.)

Časih se tudi zapre ušesna troblja, ki sega od golta do bo-
binčeve votline, kar stori, da se nekaj časa težko sliši. Udarci na
glavo in močni zvoki (pok kanon, eksplozije, stope itd.) poškodujejo
močno notranje dele ušesa, ravno tako pazljivo poslušanje tenkih
in nerazločnih glasov, posebno pri osebah, ki še težko in slabo
slišijo. Tudi pri ušesnih boleznih je silno treba pomoči izvedenega
zdravnika. Organa za voh in okus ne potrebujeta tolike pozornosti,
treba jih je samo snažiti in ne preveč dražiti (z močnimi vonjami,
ostrimi dišavami itd.).

Veliko večje skrbi zahteva koža;  kajti ta ni samo organ
tipa, ampak je odeja celega človeškega telesa; iz nje se izceja znoj
ali pot in na glavi nosi lase. Koža naj se na površini čisti
prahu, umazanosti, luskin zgornje kože, starega kožnega loja in
posušenega znoja. V ta namen se je treba pridno umivati, kopati,
kožo drgniti in pogostoma čisto perilo menjavati.

Za snaženje kože je posebno dobro umivati se, kopati in
drgniti se z mjilom v vodi, ki ima 32—35° C. toplote. Da se pa
koža utrdi in okrepča, da ni občutljiva za vreme, zato so pa mrzle
kopeli dobre in umivanje z mrzlo vodo, a teh naj se človek le
polagoma privadi.

Prepogostoma rabiti zelo mrzlo ali zelo toplo vodo, utegne
pa slabe nasledke imeti; torej je treba tudi tu previdnosti. Posebno
pa je prehitro razhlajenje razgrete, poteče se kože zelo nevarno,
celo na smrt pogubno. Da se koža in telo ne prehladi, treba se
je z ozirom na vreme in na bivališče primerno oblačiti. Po zimi
in po noči je treba toplejše in debelejše, po letu in v solčni vročini
pa hladnejše in tanjše obleke rabiti. Kedar se vreme spreminja,
je dobro rabiti povrhne obleke ali robce, ki se jih lehko odlaga
in zopet ogrinja. Kedar se človek razgreje, takrat ni varno, odvisno
obleko takoj odložiti, to naj se marveč zgodi pred  razgretjem (na
solncu, s tekanjem, s hojo navzgor) in po razgretji je dobro zaviti
se v obleko. Noge naj se pred mokroto, glava pa pred solnčnim
žarom, mrazom in vetrom varuje. Oprsje in gornji deli trebuha
naj se z obleko preveč ne stiskujejo, ker s tem trpe najvažnejša
opravila, namreč dihanje in prebavljanje.

99

Še nekatere opazke.

Natoroznanstvu, temu zelo važnemu predmetu ljudske šole,
kateri obsega petero velikih oddelkov, namreč živalstvo, rastlinstvo,
rudnistvo, fiziko in kemijo, odločeno je sicer nekoliko ur na teden,
a skoro ne dovolj, da bi se ti imenitni nauki mogli z velikim
vspehom in dovolj obširno obravnavati.

Prirodopis  je vendar naj imenitnejši del prirodoznanstva,
in njemu mora učitelj naj večjo pozornost izkazovati. Kako mu je
pri tem postopati? Odgovor na to mu podajejo že nekoliko naša
berila, nekoliko narava sama.

O najpoglavitnejših prirodninah  mu je kratko, a
temeljito, razločno in umevno besedo izpregovoriti. Na srednjej
stopnji se mu je posebno ozirati na domače živali, domače rastline
in rudnine.

Na tej stopnji je prirodopis le bolj nazorni nauk, ker se
ozira učitelj samo na opisovanje prirodnin. Na višjej stopnji se
je pa ozirati na praktično porabo prirodnin, in sicer na vedno
boljše uporabljevanje narave in njenih izdelkov v korist človečanstva;
na tej stopnji ima torej postajati prirodopisni oddelek „živalstvo“
nekakov mali pouk o pametnej živinoreji. V sedanjih berilih sicer
ni takošnega navoda, a nahajal se bode baje v 4. berilu, katero
ima v kratkem beli dan zagledati.

Pri razdeljevanji prirodoznanske učne tvarine naj bi se učitelj
oziral na različne letne čase in se nikakor ne držal kakovega
sistema, kar čisto nič ne spada v ljudsko šolo. Jesenski in zimski
čas naj bi učitelj n. pr. uporabil za živalstvo, t. j. osebito za domače
živali, za živinorejo, potem pa tudi za nazorno razlaganje nekaterih
najvažnejših, najumljivejših fizikaličnih in kemičnih prikazni. Kakor
pa se koncem meseca februvarija in začetek marca narava k novemu
življenju izbujati začne, je to za učitelja že velik kažipot, kako
naj zdaj v šoli postopa. Otrok se zunaj zanima za na novo oživljeno
natoro, zato naj učitelj tega ugodnega trenutka ne zamudi v šoli,
da svoje učence še s pozornejšim očesom in še z mikavnejšo besedo
na prezanimivo življenje v prirodi in na njene predmete opozoruje.
Ko pomladi ljubi ptički z nova žvrgoleti in čivkati prično, ko se
ptiči klateži in ptice selivke z nova k nam povračajo, naj učitelj
spregovori prijazno besedo o ljubih ptičih, o njih koristi in njih

7 *

100

varstvu. — Posebno primeren pa je pomladanski čas, da učitelj
začne o rastlinstvu  razlagati. Kako pa? Hitro ko je sneg ob
solnčnatih krajih skopnel, prikukajo tu pa tam že prve pomladanske
cvetlice, recimo trobentice  (ovčice, Schliisselbliimchen), zvončki
(Schneeglockchen), vijolice  (Marzveilchen) in druge. Učitelj naj
otročičke na te ljube oznanovalke vigredi opomni in naj jim veli,
da slehrni v šolo prinese po eno ali tudi več teh pomladanskih
cvetočih rastlin. Ko je vsak učenec z enim kosom oskrbljen, pri¬
čenja učitelj posamezne dele rastlin razlagati; opozoruje učence
na korenino, steblo, listje in cvet. Na višjih stopnjah, pri zrelejših
učencih more govoriti tudi o raznih steblih, nadzemeljskih in pod¬
zemeljskih (čebula, gomolj, korenika), tudi o različnih podobah
listov. Posamezni deli cveta pa so tako važni, da mora pri prvi
priložnosti opozoriti na čašo, venec, prašnike in pestič. To tudi
čisto nobene težkote ne dela ne učitelju, ne učencu, zlasti ako
za to nazorovanje drži v roki otrokom tako priljubljeno trobentico,
na kateri so vsi štirje deli cveta tako lepo razviti. Važnost praš¬
nikov in pestiča lehko učitelj že zdaj poudarja, in nebistvenost
čaše vidijo na zvončku, a nebistvenost venca se pokaže pri drugej
priliki. Malo več truda stane učitelja, da otrokom razloži cvetove
brez venca, kajti v navadnem življenji ljudje take cvete čisto
prezro. Najložje bode učitelj svoj namen dosegel, ako učencem
veleva, da mačice navadne vrbe (svibe, Sahlweide) seboj prineso.
Prinesli bodo učenci prvikrat navadno le mačice s prašniki, kajti
le te moške cvete otroci tako nazivljajo. Tudi se zelene mačice s
pestiči bolj na redkih vrbah nahajajo. Nič ne de to, vsaj je
velika zasluga za učitelja, ako razloži otrokom, da se v teh kosmatih
mačicah nahajajo rumeni prašniki, da so mačice torej cvet, sicer
ne popolen, kajti manjka pestičev, ki se na drugih vrbah nahajajo.
Iz teh poslednjih nastane sad, seme, katero je obdano s svetlo-belo
volno, ki so jo otroci gotovo že večkrat na vrbah ogledovali.
Umnejšim učencem učitelj tudi to lehko razloži, da morejo vetrovi
in žužki prah iz prašnikovih mačic na pestičeve mačice prenesti.
Iste cvete, moške in ženske mačice (ti izrazi morda niso tako pri¬
merni za ljudsko šolo), opazujemo pa na enem in istem-drevesu
pri lešnikovem grmu, toda s tem razločkom, da so pestiči na lešniku
manjše in krajše oblike in bolj skriti na nižjih vejah. Zato bi
morali dečki nekaj celih lešnikovih vej seboj prinesti. Ker imajo

101

otroci lešnike (sad) na jesen tako silno radi, zato jih gotovo veseli,
ko že na spomlad vidijo njih male začetke, pestiče, ki so napeti
brsti, iz katerih mole tenke škrlataste niti, vratovi pestičev. S tem
razlaganjem vrbinih in lešnikovih cvetnih mačic je učitelj veliko
dosegel; kajti zdaj ne vedo samo kako cvetete ti zelo navadni
rastlini, ampak umo tudi cvetenje oreha, hrasta, bukve, topola,
breze in še nekaterih manj važnih dreves. Ako je učitelj meseca
marca poleg druzih važnih predmetov ljudske šole navedeno otrokom
dobro nazorno razložil, pomudi se mu meseca aprila, ko začenja
sadno drevje cvesti, da spregovori važno besedo o sadjereji. Pred
vsem pa naj ne zamudi ugodne prilike splošnega cvetenja sadnega
drevja razložiti, da mu vsi učenci v šolo prineso vejice z listjem
in cvetjem. Marelice, breskve, črešnje zgodaj cveto, še predno
listje požene. Podobni cveti tega važnega sadja naj si dobro ogle¬
dujejo, kasneje pa tudi jablanovo in hruškino cvetje. Tu je pri¬
ložnost, da učitelj poudarja važnost najpoglavitnejših delov cvetja,
prašnikov in pestičev, da opozoruje razumnejše učence na preha¬
janje prahu na pestičih v plodnico, iz katere se sad razvija. Ker
je to prehajanje mogoče le v ugodnem vremenu, zato sadja ne
moremo pričakovati od slabega pomladanskega vremena. Ogledo-
vaje nježne cvetne dele otroci takoj razvidijo, kako pomladanski
mraz sadnemu drevju škoduje, črna plodnica v cvetu kaže torej,
da je zmrznila, da iz nje ne bo sadu. V sadnem cvetji se naha¬
jajo večkrat razni črvi, ki so nastali iz jajčič, katere so razni
mrčesi zalegli. Da ti črvi (lečinke) večkrat vse sadje uničijo, to
bodo otroci čisto lehko razvideli, in ne bo treba učitelju veliko
besedi o škodljivosti raznega mrčesa govoriti; pač pa to povedati,
kako je treba goseničino zalego na sadnem drevji ukončevati. To,
kar sem do zdaj navedel o rastlinstvu, bila bi bolj teorija, za
katero se pa ne sme v ljudskej šoli mnogo časa porabiti. Praktično
pa v ljudskej šoli rastlinstvo učiš, ako otroke seznanjaš z najvaž¬
nejšimi rastlinami, zlasti s poljedelskimi, z zelenjavo, s strupenimi
rastlinami, ako jim take važne rastline sam kažeš v natori ali vsaj
v podobi, ako jim velevaš, da ti v šolo to pa uno rastlino prina¬
šajo, ali pa, da te prašajo za ime in lastnost rastlin, katerih oni
še ne poznajo, da si so precej pogostne. Posebno boš pa koristil,
ako najpoglavitnejše točke iz poljedelstva v lehko umljivej besedi
o pravem času razložiš. Pred vsem ti je pa treba šolskega vrta,

102

v katerem vse to dejansko kažeš in v katerem zlasti sadnemu
drevju, drevesnici vso pozornost izkazuješ. Ako seješ marljivo peške
in koščice, katere so otroci sami nabrali, ako za divjake prav
skrbiš, pomladi pridno cepiš in na različne načine divjake s šolsko
mladino vred požlahtnuješ, koristiš s tem neizmerno mlademu in
staremu ljudstvu, med katerim živiš.

Prirodoslovje in kemija.

Občna pravila.

Nauk o prirodoslovji utegnil bi učitelju delati večje težave
nego oni iz prirodopisa. Ker pri tem ne gre samo za opazovanje,
opisovanje in primerjanje prirodnih teles, ampak tolmačiti je treba
v prirodi prikazni, ki v času nastopajo druga za drugo ter so med
sebo v tesni zvezi. Učno gradivo v prirodoslovji hoče delj časa
trajočo pozornost in natančnišo paznost, zato ga otroški duh ne
more tako lehko umeti. In prav zato mora učitelj pri tem uku
vso svojo pozornost obračati na metodo.

Tudi pouk v prirodoslovji mora biti nazoren in kolikor mo¬
goče početnikom primeren. Mladi učitelj pa naj ne misli, da je
nazorni in početni uk lažji nego viši znanstveni. Ravno nasprotno,
še mnogo težavniši je. Nauk bode samo tedaj imel kakov vspeh,
ako ima učitelj ta predmet popolnoma v svoji oblasti in ako dobro
in na vse strani promišlja, kako bode otrokom to ali ono prikazen
najlažje in najumevniši tolmačil. Ker nauk v ljudski šoli ne more
biti znanstven, zategadelj tudi ni potrebno, da bi učitelj različne
prikazni, ki v šoli druga za drugo prihajajo v razpravo, obravnaval
v kaki sistematični zvezi, kakor to znanost zahteva. Samo tem
potom bode mogoče uravnati pouk prema razumnosti učencev.

Mladini je prirojena radovednost. Zato se otrok živo zanima
za vse, kar se v hiši godi, rad zahaja v delavnico rokodelčevo,
pazljivo ogleduje vsako, njemu novo stvar in opazi večkrat reči,
katere odrasli, v skrbeh vtopljeni, pušča v nemar. Zaradi tega
more si biti učitelj v svesti, da so prikazni, o katerih hoče govoriti,
učencem večidel že znane. Izvolivši si kak predmet v obravnavanje

103

bode v otročjem spominu najprej obudil to, kar jim je o tem uže
znanega, ob enem bode dopolnil in vredil njihova opazovanja ter
jim uzroke te prikazni razjasnil z jednostavnimi poskusi. Stopram
potem, ko se je učitelj po večkratnih vprašanjih prepričal, da so
otroci uzroke kake prikazni popolnoma razumeli, potem še le naj
govori o druzih, ki se opirajo na isti zakon. Pri tem je pa zmerom
treba povdarjati, kakov pomen imajo v prirodi, v gospodarstvu, ali
pri obrtnosti in umeteljnosti.

Da se zamorejo narejati potrebni poskusi, mora si osmoraz-
redna ljudska in meščanska šola v smislu naredbe vis. ministerstva
izdane 15. jan. 1876, štev. 18752 omisliti sledeče fizikalne priprave
in orodja: Palico z metrovo mero, zbirko metrovih uteži; svinčnico;
uravenj; stekleni zvon; vod s potrebnimi uteži; motovilo; škripec
giben in negiben; kolo; turriik; sermino; klin; vijak; vijak brez
konca; napravo za dokaz različnih vrsti ravnotežja; navadno
tehtnico; štiri nihala na stalu z ražmerno dolžino 1. 4. 9. 16.;
steklene plošče za dokaz sprijemnosti; barometer; tlačivni smrk;
zračni stroj s potrebnimi pripravami; natego ravno in krivo; sesalni
smrk iz stekla; sesalni in tlačilni smrk; Heronovo bučko; gasilno
brizgljo; občevalne cevi; lasovite cevke, napravo za dokaz
vzgona; hidravlično tiskalo; hidrostatično tehtnico in kar tiče
zraven za dokaz Arhimedovega zakona; gostomer z uteži in
z lestvico za lehke in težke tekočine s potrebnim steklenim
valom; toplomer (termometer) Reaumurjev in Celsijev; Grave-
sand - ov obroč z medeno kroglo za dokaz raztega po toploti;
napravo za dokaz raztega v dolžino; ravno zrcalo; vboklo zrcalo;
6 oblik leče; prizmo; temno kamero; stereoskop z zbirko poučnih
podob; obrazec daljnogleda; glasbene vilice; piščalka ustna in z
ježicecem; govorilo; slušalo; podkovasti magnet s kotvo; dva ravna
magneta; dve prosto gibni magnetnici; kompas; stekleni in kavču-
kasti val; elektroskop z nihalom in z zlatimi listki; elektrofor;
Winter-jev električni kolovrat; Leydensko sklenko; najimenitniše
galvanične elemente; vodilne žice; napravo za dokaz vpliva elek¬
tričnega toka na magnetnico; obrazec telegrafa in napravo galvano-
plastično.

Razumeva se samo ob sebi, da se mora množina fizikaličnih
aparatov ravnati po učnem načrtu, ki je ustanovljen za posamezne
vrste ljudskih šol.

104

Kedar dela učitelj pred učenci poskuse, gledati mora pred
vsem na to, da se mu dobro sponesejo. Da bode pa dobrega vspeha
zmerom gotov, ni samo dosti, da vzdržava svoje aparate v dobrem
stanu, ampak vsak poskus mora prej sam večkrat poskušati, predno
ga naredi v šoli. Da bodo pa učenci kako prikazen dobro raz¬
umeli, potrebno je pred vsem, da jim učitelj pokaže in tolmači
orodje, s katerim jim je to prikazen napravil. Da se pa učencem
pozornost ne bode obračala na postranske nebistvenosti, tolmači
naj jim s prva učitelj samo one dele, ki so z obravnavano prikaz¬
nijo v neposredni zvezi.

Posebno toplo priporočajo se črtežni obrisi fizikaličnih apa¬
ratov, katere pred učenci učitelj riše na šolski tabli. Priporočajo
se pa zato, ker se nekateri notranji deli aparatov dado predstaviti
samo v obrisu, nekaj pa tudi, ker taki črtežni obrisi bistvene dele
točniše izrazujejo. Vrhu tega neizmerno zanima učence risanje na
tabli, ker vidijo, kako, rekel bi, pred njihovimi očmi nastajajo po¬
samezni deli aparata, a vsak potez tolmači učiteljeva beseda.

Ako kaka šola nima nikakoršnih aparatov ali morebiti le ne¬
katere, učitelj zaradi tega ne sme misliti, da se mu je odreči vseli
poskusov v šob. Ako je le količkaj iznajden, našel bode med mno¬
govrstnim orodjem, ki nam rabi v vsakdanjem živenji, kmalu marsi¬
katero, ki je sposobno za sicer jednostaven ali zategadelj nič manj
imeniten poskus.

Istih vodil kakor pri fiziki, držati se je učitelju tudi pri po¬
uku iz kemije. Vsaka osmorazredna ljudska in vsaka meščanska
šola morala bi za pouk v kemiji imeti zbirko najnavadniših tvarin
in najimenitnejših reagencij. Nadalje morale bi v taki zbirki biti:
sklenice, nekoliko bučk za kuhanje in retort se stalom, ravne in
zavite steklene cevi, nekoliko provrtanih zamahov, iz plute in kav¬
čuka, epruvete iz stekla za reagencije, stekleni liji, steklene palčice
za mešanje, Woulffova sklenica, stekleni možnar (mortal) s tolkačem,
— skledice za izparivanje, štrkabca, trinog, kaučukove cevi, pred-
čepine, Davyeva varna svetiljka, pneumatična kadica, posode za
pristrezanje plinov in lampico s špiritom.

105

Splošni učni načrt.

Učna svrha.

Poznati najimenitniSe prikazni v prirodi.

N i ž j a s t o p n j a.

(1. in 2. šolsko leto.)

- 0 -

Srednja stopnja.

(3. in 4. šolsko leto.)

3. leto.  Kolikor mogoče nazorno razlagati one sestavke iz
berila, ki obravnujejo prirodoslovne predmete.

4. leto.  Kakor v prejšnjem razredu.

Višja stopnja.

(5. in 6. šolsko leto.)

Razlagati najimenitniše prikazni v prirodi na podlagi berila
in s kakim primernim poskusom; razlagati sestavo in rabo prirodo¬
slovnega orodja najbolj znamenitega v vsakdanjem življenji.

Nadrobni učni načrt.

(Sestavljen po 2. in 3. berilu.)

Nižja stopnja.

(1. in 2. šolsko leto.)

- 0 “

Srednja stopnja.

(3. in 4. šolsko leto.)

Iz druzega berila: 11. berilo ,,Goreča voda“, 90. berilo „vode“,
115. berilo „nevihta“, 116. berilo „ strela", 120. berilo „zrak“, 121.
berilo „veter“, 123. berilo „hlapenje“, 124. berilo „megla“, „oblak“,
,,dež“, 127. berilo „sneg in toča“, 128. berilo „rosa in slana 11 .

106

Višja stopnja.

(5. in 6. šolsko leto.)

Iz »tretjega berila 11 : »Črtice iz prirodoslovna", namreč: 106.
berilo »toplota 11 , 108. »razširjevanje toplote 11 , 109. »toplomer 11 , 110.
»zrak 11 , 111. »zračni tlak 11 , 112. »tlakomer 11 , 113. »gasilna brizglja 11 ,
114. »voda 11 , 115. »kuhanje 11 , 116. »hlapenje 11 , 117. »zvok 11 , 119.
»svetloba 11 , 120. »mavrica 11 , 122. »magnetizem 11 , 123. »elektrika 11 ,
125. »strelovod 11 . _

Pomožne knjige: Netolicka - Lapajne: Mala fizika. Decker-
Lapajne: Fizika in kemija. Senekovič in Čebular: Fizika za srednje
šole. Posebno primerna knjiga je pa Lavtarjev: Načrt za pri-
rodoslovje na sr e d njej stopnji.

Učni poskusi.

Za srednjo stopnjo.

Megle in oblaki.

Ako se ohlajeva zrak nasičen s hlapom, se zgoščeva v male
vodene mehurčke, kateri plavajo v zraku. Kedar se nareja blizo
zemlje toliko tacih mehurčkov, da postane zrak neprozoren, ime¬
nujemo to prikazen meglo. Oblaki  pa nijso nič druzega, kakor
megla više v zraku.

Oblake opazujemo v raznih podobah; zdaj so razgrnjeni po
nebu, kakor kaka mreža, zato jih imenujemo mreže; zdaj imajo
podobo hlebčkov, imenujemo jih ovčice  (po otročje hlebčke matere
Božje); zdaj se kopičijo in so podobne mogočnim goram, imenujemo
jih kope;  zdaj narejajo dolge proge zgorej in spodej horicontalno
omejene, in imenujemo jih p las te. Temnosivkaste oblake, kateri
so po nebu jednakomerno razširjeni in med vsemi najgosteji, ime¬
nujemo deževne oblake.

Vaje.

Voda se kasneje ohlajeva kakor zemlja; zakaj se v jeseni
nad vodami nareja megla ? — Vrhovi visokih gora imajo prav nizko

107

toplino; zakaj se včasih okrog njih nareja megla in bolj daleč
proč pa ne? — V zraku vidimo včasih oblaček, ki na jedenkrat
zgine; zakaj? — Zakaj se včasih na popolno jasnem nebu na
jedenkrat pokaže oblak?

It e ž.

Ako se zrak še bolj ohlajeva, se vodeni mehurčki zgoščevajo
v vodene kapljice, te padajo na zemljo in postajajo med tem večje,
ker se ohlajeva hlap niže v zraku okrog njih. Po velikosti in
množini kapelj razločujemo: peršico  t. j. droben dež kakor prah
in ploho  t. j. dež z debelimi kapljami; in kedar posebno močno-
gosta ploha lije, pravimo: oblak se je utrgal.

Ako dežuje čez velik del zemlje ob istem času, imenujemo dež
povsotni dež;  kedar pa dežuje le na mali pokrajini in tudi
kmalo preneha, imenujemo dež prehodnji dež.

Zakaj pri nas južni, južnozahodnji in zahodnji vetrovi dež
prinašajo; in zakaj ga severozahodnji ne?

Sneg’, sodra in toča.

Kedar se zrak toliko ohladi, da hlap zmrzuje v tanke ledene
iglice, iz katerih se narejajo mične, pravilne zvezdice, imamo sneg.
Podobe snežink so različne (glej pridjano podobo).

Sodra  postane iz snežink,
katere padajo skoz topleji zrak in
se tajajo v male kepice.

Ako zmrznejo vodene kaplje,
nareja se toča;  včasih je tolika,
kakor orehi, celo kot kurja jajca,
in če jih več skupaj zmrzne, kot
pest.

Sneg pada po zimi, sodra
spomladi in toča po leti.

Rosa in slana.

Poskus.  Ako prinesemo v kozarcu od zunaj suhem in čistem
mrzle vode v sobo, postane kozarec poten ali rosan.

Skušnja.  Tudi šipe v sobi se začno potiti, ako se ohlajeva
zrak od zunaj.

108

Skušnja.  Pri jasnem nebu proti večeru, ko solnce zahaja,
se trava in druge stvari ohlajevajo bolj kot zrak, o čemur se lahko
prepričaš s toplomerom, ter postajajo rosne.

Razlaganj e.  Ako se nahajajo hladne stvari v toplejem
zraku, zgoščeva se hlap okrog njih v vodene kapljice, ki se vležejo
na te stvari. To prikazen imenujemo roso.  Rosa ne pada kakor
dež; nahajamo jo tudi od spodej na telesih n. pr. od spodej steklene
šipe, ki je blizo zemlje horicontalno pritrjena.

Pri oblačnem nebu se ne nareja rosa. Oblaki obdajajo zemljo,
kakor topla odeja, in stvari pod njimi na zemlji se ne ohlajevajo
toliko, kakor pri jasnem nebu. Ravno tako se ne nareja rosa pod
šotorji, drevesi, stoli i. t. d. Rosa se tudi ne nareja, ako vleče
veter; ker topleji zrak ogreva memogrede rastline in druge stvari.

Če so se stvari, na katere je legla rosa, ohladile pod ledišče,
rosa zmrzne. Zmrznjeno roso imenujemo slano.

Na srednji stopnji ne bomo govorili obširniše o vlažnosti
zraku in ne omenjali higroskopičnih teles. Pri govorjenji o izhla-
povanji namreč učence prepričamo, da je v zraku hlap, kateri se
zgoščava v hladnejem zraku v vodene mehurčke ali v meglo in v
še hladnejem v vodene kapljice. To zadosti, da izpoznajo učenci,
kako postanejo oblaki, megla in dež. Sneg se nareja po zimi, ako
zmrzuje vodeni hlap v zraku in toča po leti, kedar se zrak v
višavi toliko ohladi, da zmrzuje dež. Toliko o snegu in toči. O
rosi pa učimo tako kakor v prejšnjem, vendar ne vsega, ampak
samo do pojma rosa.

Za višjo stopnjo.

Odkap ali destilovanje.

Poskus,  a) V retorto*) a  (glej pod.) vlijemo nekoliko vode
in nataknemo na njen vrat steklenico; potem ogrevamo retorto nad
lampico, steklenico pa ohlajevamo z mrzlo vodo.

Pare, ki uhajajo iz retorte, se zgoščevajo in se nabirajo v
steklenici kot kapljina.

*) Ako nimamo retorte, lahko vzamemo steklenico, katero zamašimo
neprodušno se zamaškom; skoz tega utaknemo cev dvakrat zakrivljeno, katera
sega na dno druge steklenice.

109

B a sl a g atije.
Posodo, v kateri kap-
ljino ogrevamo (torej v
tem slučaji retorto),
imenuj emo p r e ž i g a 1-
no posodo;  drugo,
v kateri ohlajevamo
pare, tukaj steklenico,
pa hladilnik.  Iz-
parjeno in zopet zgo¬
ščeno vodo v hladilniku
imenujemo odkapano ali destilovano vodo.  Ta voda je
čista, ker ostanejo vsa v njej razproščena telesa v prežigalni posodi.

Zakaj je juha, ki ostane opoludne, zvečer bolj slana, ako jo
ne zalijemo z vodo?

Poskus, b)  Prejšnji poskus ponavljamo, samo vzemimo na¬
mesto vode zmes vode in vinskega cveta. Na hladilnik pa denimo
piven popir in vlivajmo pogostoma na njega mrzlo vodo. Pare se
zopet zgoščevajo v hladilniku. Ko se izpari polovica zmesi, vzemi
hladilnik proč od prežigalne posode in ugasni lampico. V prvem
nahajamo vodo in vinski cvet, v drugej pa skoro čisto vodo.

Baslaganje.  Vinski cvet vre pri 78'5° C., voda pri 100" C.;
zmes obeh kapljin pa med 78’5° in 100° C. Pri tem se more manj
vode izpariti, kakor vinskega cveta, ker leži vrelišče vode više od
vrelišča vinskega cveta.

110

Z destilovanjem ločujemo pri kuhanji žganja vinski cvet od
Žonte. Pri tem potrebujemo posebno pripravo; ona je sestavljena
iz bakrenega kotla,  na katerem sedi klobuk.  Kotel je vzidan
v pripravno pečnico.  Pare, ki se razvijajo v kotlu, uhajajo skoz
bakreno po kačje zavito hladilno  cev  a (glej pod.) v tako
imenovano ogrevalo;  to ogrevalo je brenta, napolnjena se Žonto.
Uhajajoče pare ogrevajo Žonto, ki je okrog cevi. Ogreto Žonto
spuščajo potem skoz pipo b  v kotel, da jo podvržejo odkapanju.
Iz ogrevala uhajajo pare vinskega cveta, ki se nijso že v njem
zgostile, dalje skoz sod hladilnik po cevi, kije  tudi po kačje zavita;
v sodu okrog te cevi je mrzla voda, tako da se morajo vse pare
zgoščiti v kapljino, katera teče v podstavljeno posodo.

_ Lavtar v „Uč. Tov.“

Poskusi z električnimi aparati v ljudski šoli.

Učni načrti nalagajo učitelju dolžnost, da spregovori v ljudski
šoli tudi o elektriki.  Pa tudi sama knjiga ga spominja na to
dolžnost, kajti v »Drugem berilu' 1  se že nahaja spis o tej velevažni
natorni sili, katera po vsem širocem svetu v telegrafu tako blago-
tvorno deluje in se tudi kot „prosta hči narave" v njej tako vele-
častno in mogočno razodeva. Vsi oddelki fizike so večinoma zelo
težavni za naše ljudske šole, in nekatera velevažna poglavja so v
njej zavoljo kompliciranja predmeta ali zavoljo pomanjkanja sredstev,
časa in potrebnega umevanja od strani otrok celo neizpeljiva. Le
malo je natoroznanskih zakonov, katere učitelj tudi v ljudski šoli
z nevelikim trudom lehko razloži. No, električne prikazni ne spa¬
dajo niti v prvo niti v drugo vrsto, t. j. za nazorno raztolmačenje
električnih prikazni treba je kolikor toliko truda, sredstev (aparatov)
in — razumevanja tvarine same. — Kakor se pri mnogoterih naukih
brez nazornih pomočkov ničesar ne opravi, tako velja to še posebno
o elektriki. Ako se učencem samo razlaga, od kod izvira ta beseda,
ako se jim samo pripoveduje  o vzbujenji elektrike, o električni
iskri, električnem toku, o električnih prevodnikih, o telegrafu in
strelovodu, to vse nič ne izda. Ako so si zapomnili vsaj besede,
lehko si zadovoljen; da bi pa bitstvo elektrike in delovanje te sile
razumevali, tega nikakor ne pričakuj. To bodeš komaj dosegel še
le z izvrstnim nazornim razlaganjem, še le z električnimi aparati.
Kateri pa bi bili najpotrebnejši aparati za elektriko v ljudski šoli?

111

Odločno mi je težko na to pitanje odgovoriti. Z ozirom na svoje
izkušnje v tej zadevi, z ozirom na pičli čas, kateri je naravoslovju
v ljudski šoli sploh odmerjen, in glede na male denarne svote,
katere dajo krajni šolski sveti v take in enake namene; svetoval
hi jaz, da si ljudska šola omisli za prvi čas le tiste aparate, kateri
so najpotrebnejši pri razlaganji elektrike, vzbujene z
drgnenjem.  Za razlaganje galvanizma bi utegnilo zmanjkati
vsaki ljudski šoli priprav, časa in potrebnega razuma. Za elektriko
drgnenja pa potrebuješ neobhodno: 1. stekleno palico, 2.
palico iz pečatnega voska  (ali iz drugih smolnatih tvarin),

3. kroglice iz plute,  ali še boljše iz bezgovega st ržena,

4. elektrofor  in 5. Leydner-jevo steklenico.  S temi aparati,
ako so precej veliki in trdni, v stanu si najpoglavitnejše zakone
elektrike vsaj nekoliko po kazavnem potu razložiti. Kje dobiti in
kako si omisliti te priprave? Stekleno in smolnato palico moraš
vsekako kupiti. (Dve močni utegnete 1'50 — 2 gold. stati. Elek¬
trofor in Leydner-jevo steklenico lehko sam izgotoviš, ako si se v
mladosti v srednji šoli za elektriko zelo zanimal, ako zakone
električne dobro umevaš in ako imaš kako eksperimentalno fiziko
(n. pr. Netolička, Frick, — ali pa obširno knjigo: Weinhold —
„Vorschule der Experimentalfisik“). Kroglice iz plute ali bezgovega
stržena si bodeš pa tudi čisto lehko sam naredil. Ali povem ti
že naprej, da so poskusi s temi malimi pripomočki malo vidni in
dostikrat ne posebno vspešni. Za izdatni pouk v elektriki je namreč
vsekako treba električnega kolovrata, kateri se dobi za 12, 15, 20,
30 ali 40 gold. Elektrofor in Leydner-jeva steklenica bi pa stala
4 — 5 gold. (Prav solidno blago se dobi pri dr. Houdeku in Her-
vertu v Pragi; električne kolovrate izdeluje — kakor znano —
tudi gimnazijski šolski sluga Franzi v Ljubljani.) Z elektriko je
najboljše v takem letnem času eksperimentirati, kedar ni zrak
vlažen in ne premrzel. Takov letni čas bi bila spomlad; po leti
se mi električni poskusi še nikoli niso, vsaj v šoli ne, posrečili.
Te poskuse je treba pred šolskim naukom, t. j. v prvi šolski uri
izpeljavati, kajti v kasnejiših urah se po sopenji otrok v sobi toliko
puha in vlage nabere, da vsled tega navadno vse eksperimentiranje
izpodleti. Tudi aparati električni ne smejo biti vlažni ali celo
mokri, pred poskusi se morajo obrisati s toplo cunjo ali pa s toplim
suknom, s katerim se drgne smolnata palčica.

112

Najprvo ti je pokazati, kako ena izmed omenjenih palic elek¬
trična postane. Smolnata palica postane takoj električna, ako jo
drgneš s koščekom pravega sukna ali klobučevine ali pa z ovčjo
kožo. V ta namen držiš to drgnilo v levici, a palico v desnici.
Stekleno palico pa moraš drgniti s koščekom usnja ali sukna,
kateri je ob znotranji strani z amalgamom namazan. Amalgam si
ne moreš lehko sam pripraviti; treba ti ga je že kupiti. (Za silo
zadostuje pa tudi amalgam, katerega si s starega zrcala postrgal.)

Stekleno palčico drgneš potem enako, kakor smolnato. S pra¬
vilnim in nekoliko vztrajnim drgnenjem postali ste obe električni.
Kako se ta sila v njih razodeva? Drobni koščeki finega papirja,
na mizi ležečega, privlači  vsaka palčica v precejšnji oddaljenosti,
a po nekolikočasni združitvi zopet odpadejo, odbijajo  se. Lepše
se pa to privlačenje in odbijanje pokaže z drobnimi, čisto
okroglimi kroglicami iz plute ali bezgovega stržena. S tem po¬
skusom so otroci samo videli prikazen v obče; da pa zadobe pojem
o dvojih elektrikah, o pozitivni in negativni,  treba ti je
nove priprave. Na neko stojalce (stativ, Gestell), katero si često
lehko sam iz lesa narediš, obesiti ti je kroglici iz strženovega bezga
tako, da boste prosto viseli in morda 1 dm. narazen stali. Ker je
stojalce od lesa, t. j. od dobrega prevodnika elektrike (govor o
dobrih in slabih električnih prevodnikih bode kasneje), zato se mo¬
rate kroglici na svilo obesiti. Ako bi pa stojalce stekleno bilo, tega
ne bi trebalo, kajti steklo slabo prevaja elektriko. Niti, na kateri
se obesite kroglici, morate biti jako tenki in nezasukani. Ti se pa
vtaknete v iglo in ž njo se kroglici prebodete tako, da ostane nit
z vozlom v kroglici, da se skoro ne pozna, kje se je v kroglico
vtaknila. Tema kroglicama je treba zdaj elektrike podeliti. Drgne
se naj prvo ena palčica in dotakne se ž njo obeh kroglic. Ako se
je drgnilo steklo, dobili ste obe kroglici stekleno ali pozitivno
elektriko, ako pa se je smolnata drgnila, postali ste kroglici ne¬
gativno  električni. Ako ste se približevali kroglici v prvem in
drugem slučaji, vsikdar ste se odbijali.  Ako si jim bil najprvo,
recimo pozitivno elektriko izročil, treba je, da se dotakneš kroglic
s prstom, da ju narediš neelektrični, prednojima negativno  elek¬
triko po smolnati palici podeliš. — Zakon, da se raznoimeni
elektriki privlačite,  pokažeš pa s tem, da si se ene kroglice
dotaknil sč stekleno, a druge se smolnato palčico. Vsi ti poskusi

113

pa niso bogve kako očitni, in učitelju v šoli pred učenci gotovo
izpodlete, ako jih ni popred poskusil in se na nauk temeljito pri¬
pravil.

Zdaj mi je pokazati, kako bi učitelj z elektroforom
(elektriko-nositeljem) in Leydner-jevo  (ali Kleist-ovo) stekle¬
nico  ravnal. Kakor sem že omenjal, poskusi z električnimi
pripravami v vlažnem zraku gotovo spodlete; zato si izvoli za to
eksperimentiranje prvo šolsko uro tisti dan, kedar meniš, daje
zrak v šolski sobi najbolj suh. Da se pa nikakor ne boš ukanil
in se ne osramotil z neuspehom v pričo učencev, naredi en poskus
še pred pričetkom pouka. Z malimi aparati te vrste ne boš skoro
nič dosegel, prikazni električne ne bodo toliko očitne, da bi se pri
daljnem pouku nanje dovolj opirati mogel. Zato si napravi ali
nakupi le velik  elektrofor z močno  steklenico, če te tudi neko¬
liko več stane. Elektrofor iz trdega gumija (Hartgummi) je večje
vrednosti nego iz smolnatega kolača (Harzkuchen), kajti poslednji
pri drgnenji in tolčenji zelo rad razpoka in ni več za rabo, elek¬
trofor .iz kavčuka, kakoršen se morda še kje na prodaj ponuja,
kaže slabe električne prikazni. Ako torej dober elektrofor z lisičjim
repom, ovčjo kožo ali s kosom pravega sukna biješ, razvijala se
bo elektrika na elektroforu, kar kaže neko prasketanje smole in
poseben voh po ozonu (posebna vrsta kisleca). Kako zdaj pokrov
(Deckel) na elektrofor pokladati, kako se s prstom pokrova pri¬
takniti, predno pokrov vzdigneš, to ti more vse temeljito znano
biti. Kako elektrika na pokrov deluje, to otrokom ne bo ravno
težko umeti, ako jim vse dobro razložiš in jasno raztolmačiš. Pri
tej priliki, ko delaš poskuse z elektroforom, utegne biti tudi pravi
čas, da jim dobre in slabe prevodnike  elektrike pojasniš,
kar je še precej za učence umevno, ker ima to sličnost z dobrimi
in slabimi prevodniki gorkote. Pokrov elektrofora se namreč vzdi¬
guje se svilnatimi niti, se steklenim ali smolnatim držajem (poslednji
pa ni toliko za rabo, ker se rad zdrobi). Zakaj bi se pa ne smel
z navadno nitjo, z lesenim ročnikom ali celo z roko privzdigovati,
utegne morda koj vprašati prebrisan šolar. Negativna elektrika
smole v okrožniku ali ista moč gumija razdelila je dvojno elektriko
v pokrovu v pozitivno, a negativno elektriko pokrivala odvel je učitelj
z dotikanjem s prstom. Ako hočemo zdaj pokrov vzdigniti, ne da
bi mu prej odvzeli njegovo pozitivno elektriko, prijeti ga moramo

Metodika. 8

114

s tako tvarino, katera ne sprejema elektrike, in take tvarine so:
steklo, svila, smola, volna, in se zovejo slabi prevodniki elektrike,
med katere tudi suh zrak spada, Dobri električni prevodniki so
pa zlasti vse kovine, tekočine, vlažni zrak, človeško in živalsko
telo. (O tem naj učitelj obširno govori, kedar je zračna elektrika
na vrsti, kedar otroke o gromu, blisku in strelovodu poučuje.)
Na prej omenjeni način privzdignem pokrov ima v sebi tedaj
pozitivno elektriko, kar se jasno pokaže, ako mu približamo prst,
v katerega skoči električna iskra.  Ta iskra je pri razlaganji
elektrike največje vrednosti, kajti zdaj zadobe učenci še le pravi
pojem elektrike, zdaj še le ima učitelj upanje, da ga bodo učenci
umeli, ko jim bode o električni naravi groma in bliska razlagal.
Z mnogimi iskrami elektroforovega pokrova nabasati ti je zdaj
Leydner-jevo steklenico, katero moraš vsekako prej razložiti, da ne
bodo otroci mislili, da je v njej kakošna „čarobnija“. (Seveda je
bilo treba tudi snovi elektrofora raztolmačiti.) Veliko isker iz
pokrova je treba v steklenico spuščati, da se vsaj za majhen poskus
malo elektrike v njej nabere. Kakor si že iz pokrova nekaj elektrike
v roke svojih učencev spuščal, tako stori tudi s to steklenico, da
zadobe otroci večje veselje in da si stvar bolje „zapamte“. Ako
se je neko število učencev za roke sprijelo in si spojevanje pozitivne
elektrike iz steklenice z negativno na zunanjem kositarjevem oblo-
ženji skozi nje izpeljal, začutili bodo malo ruknenje. To je bil
malotrajni električni tok.  (Učitelj potem še pri tej priliki
opozoruje na električni tok pri telegrafu, kjer se sicer elektrika
na drug način — z dotikanjem — vzbuja, a v bistvu sta oba
toka iste narave.)

Kako se pozitivna elektrika v Leydner-jevi steklenici nabira,
ne bo posebno težko umeti. Pozitivna elektrika v steklenici privlači
negativno na zunanjem kositarji, in vsled tega je pozitivna zunaj
prosta. Zato se mora steklenica pri basanji vedno v levi roki
držati, da se poslednja elektrika odvede v tla. Ako bi steklenica
stala samo na mizi, ki elektriko tako dobro ne prevaja, ne mogli
bi vanjo toliko elektrike nabrati.

Kakor sem že zadnjič poudarjal, zadostujejo te opisane električne
priprave samo za silo.  Ako hočeš z večjim vspehom elektriko
razlagati, je treba si omisliti električni kolovrat  (Elektri-
siermaschine) in nekoliko postranskih aparatov. Zelo lepe in pri-

115

meroma ne drage aparate te vrste ima dr. Houdek & Hervert v
Pragi, kateri je krško meščansko šolo s fizikaličnimi pripravami
prav dobro preskrbel. Priporočila vredni so n. pr.: električni
zvončki  (3 gld.), električno kladivo  (3 gld.), električni
papirnati šopek  (40 kr.), električno vrtilno kolesce
(80 kr,), električni metulj  (50 kr.) in dr. Priporočilo teh
aparatov navajam le radi stvari same, katera je vredna, da jej
učitelj nekaj ur v letu žrtvuje.

Računstvo.

Občna pravila.

Pouku v računstvu sta cilj in namen zelo mnogovrstna. Nauk
o računstvu budi in razvija zmožnosti učenca, ter mu podeluje
znanosti, po katerih se za dejansko življenje pripravi in izuri.

Najprej moramo razložiti učencu pojem števila, potem izob¬
ražujemo in gojimo zmožnost njegovo, da število prav razumi in
da si predstavljena števila zapomni (gojiti se mora tedaj njegova
tako zvana „številna moč“). Dalje se mora učenec s prvotnim
računskim ravnanjem tako seznaniti, da popolnoma (t. j. matematično)
razume bistvo računanja in različna postopanja pri reševanji nalog
se sestavljenimi števili.

Zatoraj mora učenec večkrat ponavljati računska opravila, da
se jih tako navadi, da potem ni več treba v posameznih slučajih
razlagati je, in da se tako izuri, da zamore računske naloge ročno
in gladko reševati. Učenec mora biti potem zmožen, da zna števila
in računska opravila v dejanskih slučajih spretno uporabljati, ali
da v dejanskem slučaji prosto številno nalogo natanko in hitro
spozna. Konečno moramo učiti učence poznavati najvažniše navadne,
opravilne in obrtne razmere, pri katerih se v domačem občevanji
in v znanosti uporabljajo pojmi števila in računska opravila. Vse
to pa ne mislimo tako, da bi morali navedene namene po vrsti
enega za drugim doseči. Prvi trije naznačeni nameni so tako
neločljivo in vzajemno zvezani, da se moramo na nje na vseh

8 *

116

stopnjah pouka enakomerno ozirati. Na četrti namen moramo tudi
ravno tako na vseh stopnjah gledati, ali pri pouku v viših razredih
ljudske šole pa moramo paziti posebno na ta namen.

Ali bolj ko pri razvrstbi učnega gradiva po logični zvezi
ravnamo in bolj ko pri metodični obravnavi na duševne posebnosti
učencev pazimo, tem gotovejše in ugodnejše pospešuje pouk v
računstvu občno in pravilno izobraženje učencev, pospešuje razvoj
in vajo vseh sodelujočih duševnih moči, posebno pa bistri spomin,
znotranjo nazornost, razsodnost in sklepavnost.

Številjenje in iznajdba besedi za števila bilo je najprvo delo
človeškega uma. Za veča števila kakor je edinica, bil je prvotno
samo kazavni govor ali izrazovanje se znamenjem, da je kdo n. pr.
toliko prstov pokazal, koliko število ali kolikor edinic si je mislil,
in različne številne sestave ljudstev se opirajo naravski na to, da
so prste ene roke k prstom druge dodavali [petična sestava (quin-
quennalsystem)], ali pa da so še k vsem prstom obeh rok zopet
prste prilagali [desetična sestava (decimalsystem)], ali tudi še k
prstom na rokah in na nogah [dvadesetična sestava (vigesimalsy-
stem)]. Najnavadnejši način številjenja pa je bila pri množici
ljudstev desetična sestava, pri katerej je vrsta vseh deset prstov
kot edinica višega reda, in deset zadnjih edinic kot edinica tretjega
reda s posebno besedo izražena. Jeziki ljudstev, ki imajo desetično
sestavo potrebujejo devet besedi za števila od 1 do 9 in potem še
druzih za edinice viših redov, za 10, 100, 1000 i. t. d. če so tudi
razna ljudstva edinice desetične sestave zelo različno zaznamovali,
vendar niso rabili tega zaznamovanja, da kake račune ivzrše, ampak
samo v to, da prestavljena števila z besedo označijo in je kot
posledek računa določijo. Od številjenja na prste so prešli na
zelo proste številne stroje s kamenčki ali klinčki, kar jih je na¬
peljalo na iznajdbo številne sestave z vrednostjo mesta; ker, če je
kdo hotel račun pismeno posnemati in to brez rabe navadnega šte¬
vilnega stroja, pa držaje se popolnoma istega ravnanja, mogel je
poslednjič priti na metodo predalne sestave (columnensystem).

Kakor se je človeški um po čutni nazornosti počasi do pra¬
vega mišljenja razvil, tako moramo učencu pri začetnem pouku v
številbi pokazati, kako se je naša desetična sestava s prostimi
opravili iz edinic zložila do nekega prvega prenehljaja, ki se je
potem za edinico prvega višega reda vzel, in kako smo dalje po

117

istem načinu gibaj e se na podlagi istega prvotnega številnega kroga
dospeli do pojmov števil še višega reda. S tem in na ta način se
učenec uči bistvo temeljnih opravil računstva spoznavati. Koj potem,
ko so se učenci popolnoma seznanili s temeljnimi opravili računstva
v krogu prvih deset števil, je koristno, da se nadaljuje se sestav¬
ljanjem števil viših redov.

Tu vznačena stopnja spoznanja in pouka je podlaga vsemu
računstvu. Dovršena in prav metodična obravnava te prve stopnje
je najbolj imenitna za razumnost in za napredek vsega poznejega
pouka v računstvu, zatorej učitelju posebno priporočamo, da skrbno
in temeljito obravnava številni prostor do deset in to po dobro
premišljenej in naravnej metodi.

Natančni nakaz k temu in k pouku v računstvu na prihodnji
stopnji najde učitelj v vseh novejših metodičnih računicah (najprej
predelane Močnik-ove računice in potem nemške knjige od Grube-ja,
Hentschel-a, Diestenveg-a, Wailand-a), le na nekaj hočemo til opo¬
zoriti, kar ni vselej v teh knjigah dovelj označeno. Da najdemo
pravo metodo, po katerej se števila in izi’azi števil tvorijo (t. j. kako
se uči šteti), iščimo način, po katerem je prišel človek sč svojim
umom do številnega pojma sploh. Pojem vsakega posameznega števila
in številni pojem v obče je posnemanje tega, kar smo videli in si
mislili. Prej smo morali videti in si misliti dve drevesi, ali dva
človeka sploh, dve enakovrstni posamezni reči, preden smo si pojem
dvojine ustvarili. Tako moramo tudi pred začetkom pouka v račun¬
stvu vse prej pokazati in predočiti, preden začnemo posnete pojme
števila rabiti.

Na prvi stopnji pouka moramo imenovana števila prej obrav¬
navati, kakor neimenovana; in ravno tako tudi praktične naloge za
določene slučaje prej, kakor pa čiste številne naloge. Kadar začne
učitelj glavna računska opravila učiti, mora paziti, da pojme teh
računskih opravil učencem vidno pokaže, da se jih morejo zavedati.
Tehniški izrazi za števila, ki se pri računih nahajajo, kakor prištevec
(addent), činitelj (factor) mora učitelj še opuščati, ali učenci mo¬
rajo že zanaprej zapopasti računska ravnanja, posebno pa morajo
razumeti, v kaki zvezi da so si razna računska opravila. Učitelj
jim mora pokazati, da je odštevanje prištevanju ravno nasprotno
ravnanje, in da je množenje samo nek poseben način prištevanja.
Tako se morata tudi obravnavati oba načina deljenja (merenje in

118

deljenje v ožjem pomenu) kot obratno množenje. — Učitelj doseže
v tem obziru mnogo, ako umno rabi navadna pojasnjevalna sredstva,
in ako se poslužuje pripravnih nalog. Seveda mora učitelj take
naloge izbrati, da je njih zapopadek dosedanjim nazorom učencev
popolnoma pristojen. Ker pa ni mogoče mnogo nalog staviti v
prostoru od 1—10, zatorej se more tudi s pogostim ponavljanjem
doseči popolna gotovost in hitrost, tako da znajo učenci vsak po-
sledek brez daljšega pomišljanja povedati. Učitelj se pa mora
varovati, ako bi hotel doseči tako gotovost s tem, da se učenci
naloge in posledke na pamet nauče.

To bi bilo zelo mučno delo, vspeh bi bil negotov, ter čas in
trud bi bila izgubljena za imenitni namen: učence pravilno izobraziti.

Pravega pismenega računanja še ni na tej stopnji, vendar pa
je dobro, da se učenci številke pisati uče, in da včasi ustmeno
rešene naloge potem zapišejo. Potrebno je pa to za vse iste slu¬
čaje, kder se mora včasi učencem prvega šolskega leta kako delo
dati, da ga tiho opravljajo. Za pojasnjevanje in nazornost zadostujejo
na prvej stopnji popolnoma prsti ali črte na tabli ali deset enako
velikih hlodčekov i. t. d., vendar se lahko že tudi navadni številni
stroji z vspehom rabijo.

Da se potem številke v številnem prostoru do 100 obravnavajo
in uče, ni neobhodno potrebno, da se prej številni prostor do 20
tvori in pretresuje, ker sta oba številna prostora teoretično in
praktično enako imenitna. Tu se le namerava, da se učenci pri-
lično napeljejo na pravila, po katerih je naša številna sestava zložena;
da se učenci vežbajo v pripravni metodi, ustmeno računiti se se¬
stavljenimi števili ter da konečno dosežejo kolikor mogoče popolno
gotovost in urnost tudi v tem številnem prostoru, ker je za navadno
človeško živenje neobhodno potrebno, da se zna hitro računiti s6
števili do sto. Tu sem spada tudi vaja računa „enkrat eden“ ime¬
novanega. Vsakako pa mora učitelj pustiti mnogokrat pomnožke
kot svote preračuniti; za množivnimi nalogami naj naenkrat vzame
nasprotne delivne naloge, ter naj pokaže računska opravila na pri¬
mernih nalogah, in tako doseže poleg gotovega in nezgubljivega
razuma o stvari prej isto urnost, kakor po zastareli navadi, ko so
se morali po množivni tablici „enkrat eden“ na pamet učiti.

Po našem učnem načrtu mora učitelj tudi na tej stopnji s
prostimi vlomki začeti. S tem mislimo namreč, da se vlomki po

119

enakem deljenji tvorijo, in da se take naloge rešujejo, pri katerih
si mislimo vlomkom števec kot z imenovalcem imenovalno število,
ter tudi tako ž njim ravnamo. Težja opravila, pri katerih si vlomek
kot količnik predstavljamo, se morajo na pozneje stopnje pouka
odložiti. Tudi izraza: števec in imenovalec se še sedaj opustita.
Tako omejeni vlomki se morejo najbolje pri množivnih in delivnih
nalogah vpeljati.

Tudi na tej stopnji ni pravih pismenih računov, vendar se
morajo učenci prav dobro vaditi v pisavi sestavljenih števil in smejo
tudi ustmeno izračunjene naloge z navadnimi računskimi znamenji
(slično enačbi) napisati, kedar jim je treba tihega opravka.

Praktičnim nalogam, katerih zapopadek je na tej stopnji že
večidel po vsakdanjem družbinskem občenji posnet, je posebno tudi
ta namen, da se učenci seznanijo z navadnimi stodelnimi edinicami
vrednosti, z merami in utežmi. Tudi tu mora dejanska nazornost v
podlago biti. Učenci morajo meter, liter i. t. d. videti, oni morajo
uteži videti in v svoji roki potehtavati; v nalogah rabljene vrednosti
morajo dejanskim vrednostim vsaj nekoliko enake biti. — Nazorno
sredstvo na tej stopnji je številni stroj posebno na svojem mestu.

Glavna naloga sledeče stopnje pouka je ta, da se številni
prostor z višimi desetičnimi edinicami razširi, da se desetinski vlomki
uvedejo, in pa stroga računska metoda ali računanje na tablo
vpelja. Pri vpeljavi viših desetičnih edinic in desetinskih vlomkov
je najboljše nazorno sredstvo desetinska mera z raznimi edinicami,
ki se po množenji in deljenji tvorijo; in pa, da se vedno na deset-
delne edinice vrednosti opozoruje. — Pri obravnavanji metode,
kako se na tablo računi, naj učitelji posebno na to gledajo, da
učenci ne posnemajo nastave mehanično, ter da si ne zapomnijo
samo na pamet nekaterih delov opravila in je le mehanično izpeljejo.
Učenci morajo vsako ravnanje v računu prav razumeti; oni morajo
zmirej razloge svojega početja poznati. — Ako se nam tudi pri¬
četkom zazdeva, da je napredek pri tako temeljitem in umnem
ravnanji zelo počasen, se vendar vse to prav dobro nadomesti z
večo gotovostjo v znanji in zmožnosti in s pridobljeno pravilno omiko.

Ali dalje ko z računstvom napredujemo, tem bolj je metoda
neposredno določena po matematičnem zapopadku učnega gradiva.
Učitelj se na viši stopnji pouka v računstvu ne pregreši proti učni
metodi, če si vedno prizadeva matematične posledke jasno, kolikor

120

mogoče prosto in razvidno učencem razložiti, da je potem popolnoma
razumejo. Tudi tu velja pravilo, da se ne sme nobeno ravnanje
na pamet naučiti in mehanično posnemati. To ponavljamo posebno
glede na težavna opravila pri računih z vlomki, glede na izvajanje
korena, na obravnavanje razmerov in enačb in glede na navadne
nastave pri reševanji mnogih praktičnih nalog.

Na vseh stopnjah pouka se mora posebna pozornost obračati
na praktične naloge, da se prav rešujejo, ker to je slednji in pravi
namen pouku v računstvu na ljudskih in meščanskih šolah. Na
prvi stopnji pouka so nam bile praktične naloge le sredstvo, da
so postala računska opravila učencem vidna in razumljiva, ali na
sledečih stopnjah so pa naloge vedno bolj istinito praktične,
kažejo in učijo, kako se mora računanje v posameznih slučajih
človeškega živenja uporabljati. Ako se dotični primeri umno iz-
bero, morejo si učenci mnogo dragega znanja pridobiti, kakor
znanje tujih vrednostnih edinic, mer in uteži in poznanje raznih
navad v obrtnijskem in kupčijskem občevanji; tudi se jim znanje
in umenje razširi in bolj utemelji z računi, ki so po čisto določenih
slučajih posneti, da tem bolje razumejo tehniške in naravske prikazni.
— Učitelj mora v vsakem posameznem novem slučaji razmerje prav
razložiti ter učence napeljevati in je primorati, da sami določijo,
kako bi se naloga rešila, t. j. da najdejo čisto številno nalogo, ki
je v praktični nalogi zapopadena. Naloge, katere je treba v na¬
vadnem živenji mnogokrat rešiti, kakor preračunanje cene blaga,
obrestni in slični odstotni računi, preračunanje površine in telesnine,
se morajo na različnih stopnjah pouka, kolikor je mogoče, veduo
bolj množiti in imajo težje postajati; učenci si morajo pridobiti
pravo razumnost in popolno urnost v obravnavanji nalog. Posebno
na ljudskih šolah z nepopolno razredbo in z omejenim učilnim
časom, je potrebno učence na najpotrebniša, prav lahko umljiva in
obče rabljiva reševanja nalog napeljevati. Največ imenovanih nalog
nam daje tristavno pravilo, t. j. zveza množenja z deljenjem. Tu se
najbolj priporoča znano reševanje se sklepom, ki se na edinico
povrača; in pri sestavljenih nalogah, kakor tudi pri nalogah z
velikimi števili, se priporoča nastava po obliki vlomka.

Posebna skupina praktičnih nalog so algebraične naloge, to
so naloge, ki po obliki enačbe nastavljene neuravnano enačbo dajo.
Da se take naloge po prostih sklepih rešijo, se večkrat posebno

121

uvaža, in res je taka vaja zelo pripravna, da se razumnost učencev
izuri in utrdi.

Učitelj stori dobro, ako se ne drži pri izbiri praktičnih nalog
za svoje učence samo vpeljane računice. Z učenjem raznih računic
si učitelj sam več nazornosti in svobode v metodi pridobi ter si
lahko napravi izbirko nalog, ki njega samega in učence razveseljuje
in posebno njegovim potrebam zadostuje.

Konečno še opozorujemo, da je nauk o računstvu najbolj
pripraven, da se učenci kratkega in jedernatega govora navadijo.
Torej tudi na jezik mora učitelj paziti pri pouku v računstvu.
Učitelj mora zahtevati od učencev, da napravljajo pri odgovarjanji
pravilne stavke, ter ne sme pustiti, da besede nepravilno postav¬
ljajo ali je krajšajo; on mora gledati na kratkost in določnost
izrazov. Učitelj mora navaditi učence, da rešitev sestavljenih
praktičnih nalog tako povedo, da se misel rešitve brez nepotrebne
širokosti, pa brez pomanjkljivosti z besedo izreče. Učiteljeva
prizadevanja za pravilen jezik bodo tudi mnogo upljivala na učence,
da vse reči tem bolje razumejo.

Splošni učni načrt

Učna svrha.

Natančno in spretno, pismeno in ustmeno reševanje nalog,
najpotrebniših v vsakdanjem življenji.

Za nižjo stopnjo.

(1. in 2. šolsko leto.)

1. leto.  Štirji glavni računski načini, najpreje s števili od 1
do 10, potem od 1 do 20 — desetinska delitev denarjev, uteži
in mer s temi števili.

2. leto.  Številjenje s števili do 100 — štirje glavni računski
načini — denarji, uteži in mere do števila 100 — ustmene in
pismene vaje — temeljni pojmi o drobcih.

122

Za srednjo stopnjo.

(3. in 4. šolsko leto.)

3. leto.  Številjenje s števili do 1000 in do tisočink — štirje
glavni računski načini s celotinami in desetinskimi drobci, toda
množivec in delivec naj bodeta pri pismenem računanji vedno le
celotine — vaje s primernimi, navadnimi nalogami in zlasti reše¬
vanje računov po sklepavnem načinu — računati na pamet.

4. leto  Številjenje s števili nad 1000 — štirje glavni računski
načini s celotinami in desetinskimi drobci — računanje z mnogo-
imenimi števili — lahki računi z navadnimi drobci — računati
na pamet.

Za višjo stop njo.

(5. in 6. šolsko leto.)

5. leto  Spreminjanje navadnih drobcev v desetinske in narobe

— računanje z desetinskimi in navadnimi drobci — reševanje
navadnih nalog po sklepavnem načinu — računati na pamet.

6. leto.  Vaje v navadnem tristavku, zlasti izračunanje na¬
vadnih obresti — računanje po razmernih številih (družbeni račun)

— reševanje zemljemerskih nalog — računati na pamet.

Nadrobni učni načrt.

Nižj a stop n j a.

(1. in 2. šolsko leto.)

1. leto.  Tvarina 1. računice dr. Močnika.

2. leto.  Tvarina 2. računice.

Srednja stopnja.

(3. in 4. šolsko leto.)

3. leto.  Tvarina 3. računice.

4. leto.  Tvarine 4. računice.

123

Višja stopnja.

(5. in 6. šolsko leto.)

5. in 6. leto.  Tvarine 5. računice.

Praktičnih poskusov

ne bodemo za računstvo nikakoršnih v tej knjigi navedli; kajti
boljših navodov, kakor se nahajajo v dr. Močnik-ovem „Navodu k
prvej in drugej računici" ali pa v Sommer -jevej knjigi „Mali
računar" ne moremo našim čitateljem ponuditi. Tudi se je obseg
knjige z dozdaj nabrano tvarino že tako razširil, da si ne upamo,
še dalje vsak predmet obširno obravnavati.

Merstvo in risanje.

Občna pravila.

Pri pouku o merstvu pridobi naj si učenec ljudske ali meš¬
čanske šole imenitnih in za obrtnijo prepotrebnih vednosti in
spretnosti; privadi naj se ročno in hitro najti se v prostoru;
razvija in bistri naj se mu miselnost in predstavnost, da si ročno
predočuje prostorne količine in razmere, obrazuje naj se splošno
in lično, kakor pri računanji, pred vsem pa naj se nauči sklepati
in razsojevati. Uspeh omenjenega pouka bode toliko gotovejši in
popolnejši, kolikor doslednejše se izbira in obravnava gradivo, in
kolikor bolje se posamezne reči povzemajo v celoto.

Merstvo naj se poučuje v ljudskih in meščanskih šolah veči¬
noma, v dekliških šolah in v šolah z omenjenim poukom izključljivo
le kazalno po analitičnem načinu.

Po vseh razredih in če mogoče v vsaki uri naj se učenci pri
kazalnem pouku o merstvu poučujejo in vadijo tudi v merskem risanji.
Učenci in učenke naj dobe toliko ročnosti, da navadne zemljemerske
oblike s pomočjo risarskega orodja natančno in čedno rišejo. Toliko
ročnosti dobe lahko tudi učenci, ki nemajo posebnega dara za risanje,
in ravno za take učence je ta spretnost posebne veljave.

124

Priučeno vednost in spretnost v merskem risanji naj učenci
kolikor mogoče že v šoli uporabljajo, sosebno pri risanji načrtov,
navadnega orodja in jednostavnih strojev, deklice pa pri risanji
izgledkov. V učnih načrtih navedana preračunanja površin in
prostornin naj se natančno obravnavajo. Učenci naj se v teh tudi
pri navadnem računanji mnogo vadijo. Pogosta ponavljanja so
prepotrebna, da se učenci do dobra nauče raznih načinov. Časih
naj učenci tudi sami kaj izmerijo in na podlagi teh mer izvrše
naj dotične račune.

Pri risanji naj se učenci že početkom privadijo na rabo merila.

Tudi ondi , kjer pri kacem načrtu velikost obrisa ni bistvena,
navajajo naj se učenci risati ga po določenih merah. Pri tem se
privadijo navadnim dolgostuim meram ter dobodo o njih gotove in
neposredne pojme.

Polagoma privadijo se tudi dolgosti ročno in precej natančno
ceniti, kar je posebno rokodelcem in tehnikom jako koristno. Pri
pouku mora vsak učenec za to potrebno orodje (glej učila imeti
pri roki. Razumeva se, da mora šola imeti risarsko orodje, ka¬
terega treba pri risanji na črni deski. Prepotrebna so nekatera
ravnila (jedno cel meter dolgo razdeljeno na centimetre), navadno
črtalo, pravokotni trikot, veliko šestilo, polukrožen transporter)
(trikotni je nepripraven, ker ga učenci ne znajo rabiti). - V popol¬
nejših šolah je dalje treba metričnega merila z nonijem (razdeljeno
na centimetre, da se lahko izmerijo z nonijem tudi milimetri),
risarskega črtala s premikalno glavo in za kaka poskusna merstva
na polji navadnega kotomera in merske verige.

Za kazalni pouk v merstvu potrebna je zbirka teles, katera
ne smejo biti premalena (jeden decimeter visoka bi bila menda
popolnem primerna). Lesena telesa so primernejša od papirnatih.
Prepotrebna so: kocka, razne prizme in piramide (jedna prizma,
katera se more razdeliti na tri enake piramide), valjar, stožek in
krogla. V popolnejših zbirkah naj se nahajajo vsa pravilna mno-
gokotna telesa, kocka (katera se lahko razdeluje), odsekana piramida
in odsekan stožek, obelisk, stožek s tremi raznimi prerezi in elipsoid.
Jako bi ustrezalo — tudi v siromašnih šolah — večje število kock
(centimeter visokih), da se ž njimi lahko sestavljajo kocke in ravni
paralelepipedi razne velikosti.

125

Učenci naj se vadijo v risanji teh teles. S tem raste in se
učvrstuje v njih razumnost za ta telesa in poleg tega urijo se tudi
v risarski spretnosti. Početkom je bolje ponarezati navadna telesa
iz kake primerne snovi, nego napravljati otla telesa iz papirja, ker
pri onih učenci natančno vidijo, da je telo nepretrgana celina.
Sestavljati otla telesa iz papirnatih kosov, kateri predstavljajo
strani, je tudi posebne vrednosti, ker se na njih natančnejše vidi
(razločuje) lega robov, posebnost kotov in oglov. Telesne mrežnike
naj bi smeli risati samo odličnejši učenci. Ponarisovati mrežnike
in sestavljati iz njih votla telesa pouka nič ne pospešuje.

Celo učno gradivo v merstvu nahaja se v znanej Močnik-ovej
knjigi za ljudske in meščanske šole „Anfangsgrunde der Geometrie
in Vei’bindung mit dem Zeichnen. Ftir Biirgerschulen und Real-
schulen". — Vsak učitelj naj izbira in prireduje gradivo v potrebi
na podlagi učnega načrta. (Za privatno rabo dobro služi tudi
Lavtar-jeva „Geometrija“ za učiteljišča in Lapajne-tova „Geometrija“
za ljudske šole.)

Uredba pouka v prostoročnem risanji
v ijudskih šolah.

(Ministerijalui ukaz od 6. maja 1874, št. 5815.)

1. Vsak pouk v risanji v ljudskih šolah mora biti skupen
za vse učence, t. j. učitelj mora vse učence istega razreda istočasno
z isto nalogo baviti.

2. Učitelj mora tedaj vsako obliko pred celim razredom in
s primernim razlaganjem pravilno in kolikor mogoče veliko na
tablo risati, in sicer tako, da morejo učenci poleg svojega dela
učitelju slediti.

3. Pri pouku mora se zmerno napredovati.

4. Riše se v ljudskih šolah vse prostoročno, t. j. brez ravnila,
šestila itd.

Da-li se učitelj poslužuje na nižji stopnji stigmografičnih tabel,
ali da že prve vaje brez teh začne, zavisi od njegove proste volje.
Vsakako pa mora pri rabi stigmografičnih tabel itd. na to gledati,
da se mejsobna oddaljenost pik tako povečuje, kakor raste izurjenost

126

učencev v prostoročnem risanji; upeljuje pa naj take vaje tako,
da preide v pravem času od vezanega ali stigmografičnega risanja
k prostemu risanju. N. pr.

Kedar so učenci istega razreda tako izurjeni, da morejo
enostavne geometrične slike in njih zveze lahko in brez pomisleka
v svoje stigmografične knjižice ponarisati, potem se preide k pro¬
storočnemu risanju tako-le:

a)  Učitelj nariše na tablo le en del enostavne simetrične slike,
druge dele pa morajo potem učenci dodati;

b)  učitelj poveča ali pomanjša slike v določenem razmeru ter pove
velikost narisa, katerega morajo učenci poizgledu na tabli izvršiti;

c) učenci ponarišejo kak prejšnji naris na tabli v kakem drugem
določenem meru;

d)  rišejo se enostavne oblike in njih zveze po narekovanji;

e) ponariše se prost naris v stiginografično mrežo;

f)  posnema ali kopira se slika v mreži tako, da učenec sam išče
pike; in slednjič tako,

g)  da se mreža popolnoma opusti.

Te vaje se morajo na vsak način na srednji stopnji dokončati.
Na prihodnji stopnji risanja mora učenec sam po nareku in narisu
učiteljevem določiti prostor za svojo podobo na papirji, ter mora
le one pike in pomočne črte označiti, katere so potrebne, da se
določi mer, velikost, oblika in razmera celega predmeta, ki se ima
narisati, in njegovih delov.

Upodobljevalni predmeti morajo biti mladini znani in primerni
njih pojmovalni zmožnosti.

Ko se učenci vadijo po načinu, povedanem v točkah a—f
risati predmete, katere so že opazovali, budi in uri se njim tako
njih razumnost, opazovalnost in njih spomin.

5. Proti koncu druge polovice srednje stopnje se morajo
učenci pripravljati na risanje po nareku in sicer z lahkimi primeri
iz geometričnega oblikoslovja. To se more izvesti okolnostim pri¬
merno, po počasnem, ustnem navodu, po katerem morajo učenci
risati. Učitelj ne sme tu prej podob narisati.

6. Na zgornji stopnji se začenja poleg risanja po nareku
tudi z risanjem na pamet, pri katerem mora učitelj tako-le postopati:

Učitelj nariše na tablo enostavno sliko, ter se o vseh njenih
delih z učenci temeljito razgovarja in sicer v dvogovoru, najbolj

127

pa mora opomniti učence na posebne lastnosti slike; potem zakrije
učitelj s čem sliko na tabli, in naloga učencem je sedaj, da za-
pomneno podobo zopet narišejo.

Seveda se mora pri takih risalnih vajah na pamet paziti, da
učitelj primerne predloge za risanje izbere, in da se le taki pred¬
meti rišejo, katerih oblike so karakteristične in ki niso preveč
zapletene.

Risanje prirodnih predmetov, kakor cvetic, okolic, živali itd.
se mora popolnoma opustiti.

Vaje v risanji po nareku in na pamet so tudi primerne za
domačo nalogo.

7. Učitelj naj popravlja le zelo malo; store naj to le učenci
po učiteljevem navodu.

Bolje je popravljati celemu razredu, kakor pa pojedinim
učencem.

Kadar učitelj celemu razredu popravlja, mora tako-le ravnati:

Ako je učitelj zapazil pri pregledovanji šolarskih izdelkov, da
ima večina učencev eno in isto pomoto, tedaj nariše on pogrešno
risani predmet z istimi napakami na tablo v prav veliki obliki,
potem razloži pomote in njih vzrok ter opomni na sličnost z dru-
zimi znanimi predmeti in popravi slednjič celo sliko na šolski tabli.

8. Na srednji stopnji se začne risanje deloma tudi s porabo
mrež, katere učitelj sam napravi. Enostavne geometrične podobe
so podlaga prostemu risanju.

9. Na zgornji stopnji se mora s kopiranjem slik na tabli
nadaljevati.

Ko so se učenci na prejšnji stopnji v risanji geometričnih
oblik dosti izurili in že tudi geometrične olepšave ali ornamente
po prejšnjem narisu učiteljevem posnemati znajo, potem se začne
z risanjem zloženih oblik listja in cvetja ter se nadaljuje do ri¬
sanja sestavljenih oblik.

Na tej stopnji sme učitelj določbo v 1. točki spustiti in zmož-
nejšim učencem včasi dovoliti, da po predlogah rišejo.

Primerno je tudi na tej stopnji, da učenci rišejo stiščene
(prešane) rastlinske liste (vrbove, deteljine, robinijine, jagodine,
bršljinove, javorove, hrastove itd.)

Za dečke je dalje primerno risanje tehniških predmetov (na¬
vadne duri, vrata, omare, peči, okna, spominki ali monumenti, mre-

128

žasti ploti); pri tem pa se mora perspektivno risanje popolnoma
opuščati, ter se sme le sprednja stran risati. Tu je tudi prilika
sposobnost v učencih buditi in uriti, da razumejo prav mero in
razmere, kar se doseže posebno s tem, da narišejo predmet zdaj v
večem, zdaj v manjšem razmera.

Pri deklicah se mora risanje na tej stopnji tako gojiti, da se
posebno na ženska ročna dela ozira.

Učna tvarina je tukaj enostavna in sestavljena olepšava slik
na plošči, črtaste in ploskvine okinčevalne oblike (rožice, zvezdnate
slike, vitice, traki, okinčavanje po obrobili in po ploščah itd.)

Natančno posnemanje prirodnih slik rastlin in živali, t. j. ono
slikanje posameznih delov cvetja, živali in okolic z barvo ali senco
se naj popolnoma opusti, ker preveč časa porabijo.

10. Na dvo- in trirazrednih ljudskih šolah se naj vsaj to
doseže, kar se za srednjo stopnjo zahteva; pa tudi opravilni mnogo-
koti in krog se morajo vzeti.

Učila.

Za učiteljeve narise mora biti tabla iz lesa medlo-črno z
oljnato barvo nabarvana in pa bela kreda.

(Platnena tabla ni tako pripravna, ker se elastična plošča
udaja vtisku, ki se na njo pri risanji dela.)

Na eni strani table se mora napraviti z rudečo oljnato barvo
stigmografično napikana mreža.

(Prostor mej pikami = 8 %.)

Druga stran table ostane črna brez pik ali črt.

Koristno je tudi, če se postavi tabla, kolikor mogoče navpično
glede na risače, da morejo učenci na tabli narisane oblike prav
videti in posnemati.

To se prav lahko naredi na stojalu, ki se na steno pritrdi,
in katerega postranske late so prevrtane, da je mogoče v te luknje
lesene kline vtakniti, s katerimi se lahko tabla više ali niže postavi.

Kot risalno orodje za učence so pri prvih vajah prav dobre
navadne škrilnate ali elastične tablice in črtalnik, za prihodnje vaje
pa stigmografično napikani zvezki, najprvo ozko, potem pa na široko
pikasti, in slednjič pa samo sešiti risalni zvezki ali tudi posamni
listki čistega belega papirja.

129

Risanke (sešitki) pa, v katerih so izgledi že tiskani, ne smejo
se pri pouku rabiti.

Svinčniki ali olovke, katere učenci rabijo, ne smejo biti pre¬
mehki, ker novinci ne morejo ž njimi čiste risave lahko napraviti,
pa tudi ne pretrdi, ker se ž njimi roka ne more lahko in prosto
gibati, kar je pa potrebno za prosto risanje. Svinčniki srednje-trdi
so torej najbolji (n. p. Hartmuth št. 2 v belem lesu).

Da se odpravi zamudno in sitno obrezovanje svinčnikov pri
pouku, potrebno je, da vsak učenec prinese tri že poostrene svinčnike
v šolo.

Barvanih klinčkov učenci ne smejo rabiti pri risanji ne na
spodnji in ne na srednji stopnji, dovoljeno je to le na zgornji
stopnji pri deklicah, kadar rišejo primerne obrazce.

Seveda mora učitelj natanko poučiti učence, kako morajo
risalno orodje rabiti, ter mora gledati tudi na to, da je risalno
orodje popolnoma v redu, da imajo vsi učenci enakovrstne risanke
ali liste v vsakem razredu.

V risarnico, kjer se v risanji poučuje, mora prihajati dosti
svitlobe skozi okna in sicer na levi strani risačev, da zamorejo
sedeči učenci svoja dela lahko pregledovati.

Strogo pa mora učitelj paziti, da nimajo učenci pri risanji
svojih oči preblizo papirja ali tablice, ker se s tem vid slabi in
kratkovidnost pospešuje.

Splošni učni načrt.

Učna svrha.

Poznavati najimenitniše podobe in telesa zemljemerska —
zmožnost v merjenji in preračunanji površine in prostornine teles,
najpotrebniših v vsakdanjem življenji — ročnost pri rabi za to
potrebnega orodja.

Spretnost v predočenji in narisavanji zemljemerskih podob in

teles.

Metodika.

9

130

N i žj a stopnja.

(2. šolsko leto.)

Začetkom bode zadostovalo, navaditi učence ročnega potezanja
— po teh vajah naj se narisujejo navadni, otrokom znani predmeti.

Srednja stopnja.

(3. in 4. šolsko leto.)

Razne lege točk na ravni — med dvema točkama potegniti
ravno črto — narisovati ravne črte v raznih legah — vzporedne
črte in njih deljenje na enake dele — štirjak in trikot — risanje
ravnočrtnih podob — zlaganje štirjakov in trikotov — začetek
risanja po narekovanji.

Višja stopnja.

(5. in 6. šolsko leto.)

5. leto.  Nazorni nauk o kocki, prizmi in piramidi — meje
ravnočrtnih planih podob — izmerjenje površine in prostornine
teles — primerne vaje iz obrtništva in poljedelstva.

Pravilni mnogokoti in krog — zlaganje ravno- in krivočrtnih
podob.

6. leto.  Nazorni nauk o valjarji, stožku in krogli — meje
krivo- pa ravnočrtnih planih podob — izmerjenje površine in
prostornine teles — primerne vaje iz obrtništva in poljedelstva.

Ponarisovanje enostavnih zemljemerskih teles po lesenih vzorkih.

--

Nadrobni učni načrt risanja.

Risanje, katero se je posebno z novimi šolskimi postavami v
narodne šole vpeljalo, ima dvojni  namen. Formalni (oblikovni)
namen doseže se s tem, da se otroku pri risanji roka in oko vadi,

131

da se čut do lepega izobražuje. Materijalni (tvarni) namen je pa v
tem, da se otrok kolikor toliko v risanji za praktično življenje izuri.

Risanje se je sicer v ljudske šole vpeljalo, ali prašati mo¬
ramo: kakošno je to risanje? Je-li tako uravnano in negovano,
da se po njem vsaj nekoliko dosežeta prej omenjena namena?
Malo kje. Vzroki temu so, da nemajo vsi učitelji potrebne izur¬
jenosti, da ne poznajo prave metode, in da se pravih sredstev ne
poslužujejo. Ako se ne varam, neguje se po naših šolah skoro
izključljivo le stigmografično (pikčasto) risanje od najnižje do naj¬
višje stopnje, in kar je najhujše pri tem, da se od 1. do zadnjega
razreda rabijo risanke, v katerem so pike samo po 1 centimeter
narazen. Tako risanje, katero se le za nižjo stopnjo pripuščati sme,
ne zasluži na srednji in višji stopnji več imena risanja, kajti to
potezanje kratkih črtic od pike do pike je le nekaka igrača za
odrasle učence; pri tem se ne uri niti roka, niti oko; samo lepotni
čuti se nekoliko izobražujejo, ako jim učitelj lične  podobice za ko¬
piranje na tablo risa. Pri risanji zgreši učitelj s tem pravo pot,
da se včasi strogo po predlagah, včasi pa po lastnih uzorih ravna.

V prvem slučaji ne more primerno prikorakati do težje tvarine,
zlasti ako slika na primer iz Grandauer-jevih uzorov vse podobice,
katerih ne more takoj preobladati; v drugem slučaji pa more me¬
todično postopati le posebno temeljito v risanji izobraženi učitelj. —
S stigmografičnim risanjem naj učitelj risanje v ljudski šoli pač
začenja,  a zapušča naj ga kmalu in konča  naj s prostim ri¬
sanjem. Kjer ima učitelj malo  učencev, pa dobre klopi, dober
risarski papir in vsa še druga potrebna sredstva, ondi naj kar na
nižji stopnji (z 2. šolskim letom) s prostim risanjem na čiste risanke
začne. (V takem ugodnem slučaji je pa le malokateri učitelj.)
Kako naj torej učitelj prehaja k čisto prostoročnemu risanju?

V 2. šolskem letu imajo otroci risanke s pikami 1 centimeter od¬
daljenimi (n. pr. Prva risanka); v 3. šolskem letu pa naj učitelj da
otrokom risanko s pikami 2 cm. oddaljenimi (n. pr. Druga risanka);
v 4. šolskem letu imajo otroci še večjo izurjenost, zato naj jim da
učitelj n. pr. Tretjo risanko (pike 4 cm.); v 5. in 6. (7., 8.) šolskem
letu naj pa risajo na risanke brez pik (Četrta risanka). Učitelj
naj se posluži Grandauer-jevih ali Tretau-ovih predlog.*) Te so od

*) Prav dobre so tudi Eichler-jeve in Stoppel-ove.

9 *

132

vlade odobrene in vstrezajo popolnem svojemu namenu; le to naj
bi si učitelj pri Grandauer-ji zapomnil, da vsa tvarina v njih (12
zvezkov) je namenjena le za 8razredne šole. Pri 2- in 3razrednih
ni treba več jemati, nego to, kar je za nižjo in srednjo stopnjo
predpisano. Sploh pa je učitelju pri rabi Grandauer-ja, pri katerem
je le to obžalovati, da nima praktičnih slik iz življenja in obližja
otročjega, paziti na njegov „navod“. Kjer ima šola več (3., 4.)
razredov, ondi je vsekako treba vpeljati razne risanke (1., 2., 3., 4.),
ali tudi na dobro osnovanih enorazrednicah bi lehko dal učitelj svojim
na raznih stopnjah stoječim učencem razne risanke (1., 2., 3.) in pri
risanji potem vse oddelke lehko skupno  poučuje; kajti eno in isto
sliko more risati učitelj za vse učence na šolsko tablo; nje kopiranje
pa ni enako težavno za vse, marveč je tem težje za učenca, čem manj
pikčasto risanko ima. — Učitelj ali šola pa bi potrebovala za risanje
prav za prav čvetere, tudi le dvoje table, katere so namreč tako
pikčaste, kakor risanke v otroških rokah. Shaja pa nazadnje učitelj
tudi z eno samo risarsko tablo, katera ima na eni strani pike po
1 dm. (za učence 1 cm.) narazen, na drugi strani pa je brez vseh
pik ali črt. Kedar risa učitelj za risanke z 2, 4 cm., takrat je
mnogo boljše, da si naredi na čisti strani sam tako ve pike, nego
da risa na pikčasto (1 cm.) stran. Če pa risa na to stran, naj
pa le potrebne pike zaznamuje.

Pisanje.

Splošna pravila.

Posamezne glasove, njih zvezo v zloge in besede s pomočjo
vidljivih znamenj, ki se z roko povlečejo in ki se črke imenujejo,
predstavljati si, pravi se: pisati.

V prvo se ima pri poučevanji učencev v pisanji paziti na to,
da učenci lepo sede, pero dobro drže, da se niti spodnji del roke,
niti roka sama, niti prsti ne zadržujejo. Da to pri učencih doseže,
mora učitelj z vso potrpežljivostjo in pazljivostjo prizadevati si;
on bode torej najprej na to gledal, da otroci zadobijo po primernih

133

pripravljavnih vajah lehko in spretno roko. Te vaje se imajo ponoviti
pričetkom vsacega šolskega leta. V katerem redu se imajo črke
učiti, to se more določiti po njihovi obliki.

Naravno je, da se prične pri najbolj priprostih pismenih
oblikah, in da si črke slede po njih priprostosti in podobnosti. Se
ve, da se morajo učiti v prvo majhne črke, potem velike in slednjič
še številke.

Učitelj naj vsako črko poprej na desko zapiše in pokaže red
in zvezo prvotnih potez; še le potem zapišejo učenci pismenko samo
in pozneje v zvezi z drugimi uže poznanimi črkami.

Pri tem naj učitelj razlaga obliko in sestavo črk, in kako
imajo biti posamezne poteze razmerno dolge, kako morajo ležati,
za koliko morajo biti oddaljene druga od druge in kako se vežejo.
Kakor v druzih predmetih, morajo se učenci na ljudskih šolah tudi
v pisanji skupno vaditi. Treba je torej porabiti metodo pisanja po
taktu; takt naj se polagoma pospešuje in tako zadobe učenci pra¬
vilno in gladko pisavo.

Učni načrt.

Učna svrha.

Pisati pravilno, ročno in gladko — zbujevati okus za lepe,
a priproste oblike — poučevati srednjeveliko nagnjeno pisanje in
okroglo francosko — somerna (skladna) zunanja oblika najna-
vadniših pisem — zunanja oblika lista, kako se zloži in napravi
mu napis.

Nižja stopnja.

(1. in 2. šolsko leto.)

1. leto.  Pisanje v zvezi s čitanjem — pisati arabske ali na¬
vadne številke.

2. leto.  Čedno in pravilno pisati med vzporednimi črtami —
ločila — številke.

134

Srednja stopnja.

(3. in 4. šolsko leto.)

3. leto.  Vaje kakor v II. razredu, vendar natančnejše in
različnejše — vaje včasih po obrazcih, včasih po spominu.

4. leto  Vaje kakor v tretjem razredu, vendar še natančniše
in obširniše s prva na dvočrtnih pisnicah, potem pa na enočrtnih.

Višja stopnja.

(5. in 6. šolsko leto.)

5. leto.  Po pravilih lepopisa nagnjeno na eni črti spretno
pisati — vaditi se ličnega, fsrednje-velikega pisanja med črtami —
vaditi se v okroglo francoskem pisanji med črtami.

6. leto.  Pisati še ličnejše in spretnejše — zunanja lepa in
natančna oblika bolj navadnih pisem — notranja in zunanja oblika
listov.

Še nekatere opazke.

a) O pisanji sploh.

Preden mladega učenca poučuješ v pisanji, razumljivo in na
kratko mu razloži korist tega nauka in navdaj mu s prijazno besedo
veselje do pisanja. Potem mu povej, kako naj pri pisanji sedi,
kako naj drži roko, pero in papir. Naj sedi otrok ravno, le malo
se sme pred se pripogniti, a nikdar pa naj prsi na klop ali mizo
ne naslanja. Noge naj postavlja ravno na tla; na križem nad ko¬
lena devati ali v klop upirati jih, naj se učencu nikdar ne dovoljuje,
ker tako in enako napačno sedenje škoduje zdravju. Roki naj od
komolca na mizi ležite; desna roka pa naj bode le na robu mize
podprta in le mezinec in prstanec naj se naslanjata na mizo, sicer
se pa desnica mize ne sme dotikovati. Kako se pero prvikrat v
roko prime in potem držati vadi, na to je treba najbolj paziti, kajti
potem se ravna gibčnost roke in urnost v pisanji in še celo vrednost
vsega pisanja. Pri pisanji se vidi, da učenci pero prijemljejo s
prvimi tremi prsti, da pero ne sloni nad nohtom srednjikovim, ali

135

pa ga drže s palcem in kazalcem tako, da se na srednjik samo
malo naslanja.

Poglavitna reč pri držanji peresa je, da so prvi trije prsti
stegneni, ker se le tako pero in roka prosto in lahko giblje in po
papirji ročno pomikuje. Če se pa pero drži le z dvema prstoma in
če se tedaj na tretjega naslanja, lože se kazalec v členih skrči, in roka
ima pero manj v svoji oblasti, kar pa urno gibanje močno ovira.

Da se otroci ne navadijo te napake, uče naj se sprvega pero
le s palcem in srednjikom držati in potem, ko so morda kako črto
tako naredili, pero še se stegnenim kazalcem poprimejo.

To je zelo važno, in kedar se otroci prvikrat pisati uče, naj
se skrbno na to gleda, kajti stara navada je železna srajca; in
zgodnja napaka se teško pozneje popravi.

Nadalje je treba gledati, kako naj papir ali pisni zvezek leži
na mizi ali na klopi. Papirjeva lega naj bo kolikor mogoče ravna,
t. j. s klopnhn ali mizinim robom vštric. Če ravno se te lege po
redkoma strogo držimo, vendar je tako koristna, kakor druge po¬
prečne lege. Če je papir pošev na mizi, nagnuje se ta-le lega pri
daljnem pisanji vedno bolj in bolj, in potem pride, da otroci pišejo
sedaj navzgor, sedaj navzdol, ali — kakor po otročje reko: „v
nebesa in v pekel'“.

Ravno tako se pri različni papirjevi legi menjava tudi pisna
lega, t. j. nastane neenaka lega med posamnimi črkami. To je
tedaj pri pisanji pomniti o sedenji, držanji peresa, roke in papirja.

b) O legi pri pisanji.

Da dobi otroška pisava tudi pravo lego, dobro je, začetkoma,
zlasti na srednji stopnji, kjer učenci z oblikami črk toliko truda
več nemajo, rabiti pisanke s poprečnimi črtami v dosego pravilne
lege. Na višji stopnji imajo učenci navadno že pravo lego. Ako
pa učitelj zapazi pomanjkljivosti pri legi, priporočal bi mu tu na
višji stopnji, da vpelje najprvo podkladke za lego,  pozneje pa
tudi podkladke za lego in vrste.  O teh podkladkih sem pisal
že v „Slov. učitelju" svoje dni tako-le:

Dokler ni dete dosta krepko, treba ga je za roko voditi, da
more hoditi, ali pa se mora dete prijemati ob klop, stol in zid, da

136

ne pade. Pisanja je popolnem le tisti zmožen, kateri dela lepe in
pravilne črke, ki so tudi prav zvezane in ki imajo pravo lego.
K popolnosti pa je še treba, da se tudi na čisti  papir ravno
piše.  — Po naših šolah doseže se navadno samo prvo, t. j. pravilne
črke in lepa vezava, na pravo lego se navadno toliko ne gleda in
na to, da bi se otroci na čist papir vadili ravno  pisati, se tudi
ne pazi; kajti učitelji so tega mnenja, da poslednje ni mogoče v
narodni šoli doseči. A to ni res. V dobro urejeni šoli, zlasti
večrazredni, je mogoče v 6—8 letih vse doseči. Mogoče je doseči
popolno dognano in čvrsto pisavo, t. j. da otrok piše precej hitro,
da dela lepe in pravilne črke v pravi in lepi zvezi med seboj, da
ima pismo primerno lego, in da piše tudi na čist
papir ravno in v enako naraznih vrstah.  To dvoje se
doseže po marljivi korektni in dosledni rabi podkladkov za lego
in vrste. Ti podkladki so: eden je samo za lego pri lepo¬
pisji.  Ta naj se začenja rabiti že z 2. ali 3. šolskim letom, ako
nimajo pisanke že poprečnih črt. Učenci naj ga podkladajo v pi¬
sanki pod listek, na kateri pišejo. Polegne črte, ki so 45° nagnjene,
vidijo se skozi papir, in učenec naj debele črte  vleče po njih,
oziroma paralelno z njimi. Kedar se podkladek uporabljevati začne,
začenja naj se z lehkimi črkami: i, n, m, u itd. Nadalje je eden
podkladek za lego in vrste pri slovenskem lepopisji,
in eden za lego in vrste pri nemškem lepopisji.
Kedar se ti podkladki (poslednji namreč) rabijo (pri večjih  učencih),
morajo pisati v pisanke s popolno čistim papirjem.  Ako učenci
2 leti take podkladke rabijo, navadijo se pisati enako pravilno tudi
brez vseh teh podkladkov. Take podkladke lehko sleherna tiskarna
natisne. Z obrazci rad postreže pisatelj te knjige.

Petje.

Splošna pravila.

Ako hoče ljudska šola harmonično izobraženost vseh naravnih
zmožnosti in sposobnosti svojih učencev doseči, ne sme jih pustiti

137

brez pouka v petji; v njem imamo pravo sredstvo, da izobrazimo
mladini fantazijo in srce, okus in mišljenje njeno.

Prava uporaba tega pouka zamore še dolgo po šolskih letih
človeka blažiti. Pesni in napeve, ki jih spretna roka z razumnim
ozirom na čutno živenje mladine in na prirojeno jej veselje za
petje izbere, vzamejo otroci kot neizgubljivo lastnino, kot dragocen
zaklad, kot ljub spomin na mlada leta se seboj v pozneje živenje.
Po skupnem popevauji ene in iste pesni izrazuje razred in cela
šola zavednost svoje skupnosti. Vsakdo sprevidi pri skupnem petji,
da zamore posameznik delavnost skupine pospeševati le s tem, da
se podvrže celoti in se poda skupnemu namenu; in to je nepre¬
cenljive veljave za čas mladosti, kakor tudi za pozneje delovanje v
državi in vsakošnem društvu.

Prva in najvažnejša naloga pouku v petji v ljudskih šolah
je, da znajo učenci, kolikor mogoče, veliko dobrih, lepih in ple¬
menitih pesni eno — ali dvoglasno po sluhu čisto in lepo doneče
zapeti. Na vprašanje, kaj se ima peti v ljudskih šolah, odgovori
se lahko: kar otroškemu, čilemu živemu čuvstvu ugaja in hasne,
torej najpred ljudske pesni in ljudski napevi, ki vzbujajo pleme¬
nite čute, oživljajo čut verski in domoljubni. Na dalje se ima
paziti pri volitvi in uredbi pesni, da bode pouk v petji v najožji
zvezi z vsem drugim ukom, posebno pa z jezikovnim. Ker pa po
petji čuti govore, in ker se čuti vzbujajo po prikaznih v živenji
narave, moral se bode pouk v petji zlagati in ravnati po teku in
spremembi letnih časov. Toda — pri vsem tem, da se je treba
ozirati na vse, kar smo rekli, ostane vendar le veljavna tirjatev,
da se mora tudi petje učiti po preskušenih in utrjenih metodičnih
načelih.

Predno se začno učenci vaditi v napevu, mora se jim natančno
razložiti zapopadek besedi. Ko so si jih dobro zapomnili in razu¬
meli, poje ali gode učitelj vso melodijo po besedah prve strofe
(kitice). Po primernih oddelkih naj učence vadi tako, da so pri¬
morani peti, kar jim gode učitelj na goslih.

Ko so otroci na tak način kos za kosom razumeli in si ga
prisvojili, ponavlja naj se napev na podlagi prve kitice tako dolgo,
da ga znajo brez pogreška peti; še le potem se začno peti besede
druge kitice itd. Na enak način se je ravnati tudi pri vajah dvo-

138

glasnih pesni, ki se pojejo na uho. Dobro bo, da se spremljajoči
glas že pred melodijo kolikor treba utrdi.

Mnogokrat se nič ne pazi, ali učenci pri pevanji stoje ali ne;
in vendar je posebno gledati tudi na to, da učenec ravno stoji, da
ima usta primerno odprta, da besede razločno in čisto izgovarja,
da glas naravno izrazuje in vse čisto zapoje. Dihanje pri petji, ki
je tako važno za lepoto in vspeh pevnega predavanja, da se naj
bolje urediti, če kaže učitelj posebno v prvih urah na ona mesta,
ki se dajo z ozii’om na osnovo in člene napeva porabiti za dihanje.
In to naj dosledno tirja.

Ker je po naši učni osnovi pouk v petji v vsakem razredu ali
oddelku samo dvakrat po poli ure na teden, ni mogoče v šolah,
ki imajo manj ko 4 razrede, učiti več, ko pesmi na uho; to pa ne
brani učitelju, da ne bi smel v tacih krajih, kjer gre pričakovati
kaj vspeha, učiti tudi petja na note.  Vendar pa se mora ljudska
šola držati načela, da bistvena njena naloga je petje na uho, in
manj važna — petje na note, če prav je želeti, da bi se tudi to
— umetno — petje moglo gojiti. Sicer pa ni treba misliti, da
bi se pesmi, ki so se jih otroci navadili, smele peti le v urah
petju odmenjenih, temveč pojejo naj se, kedarkoli je kak učni
predmet v zvezi z zapopadkom katere pesmi. Tudi tega ni treba
še posebej omenjati, da priložnost peti ponujajo mladini zlasti
šolski prazniki, telovadbeni izleti, skupni sprehodi. O teh prilikah
ona izrazuje kaj rada veselje, žalost ali resnobo po primerno iz¬
branih pesmih.

Splošni učni načrt.

Učna 8vrha.

Vaditi in izuriti v pravem glasu zapeti — oblaževati srce in
gojiti domorodno čutje — vaditi učence popevati eno- in dvoglasne
pesmi, posebno domače.

189

Nižja stopnja.

(1. in 2. šolsko leto.)

1. leto.  Vaditi sluh in glas — razločevati glasove — (visoke,
nizke — dolge, kratke — krepke, tihe) — vaditi peti lehke pesmi,
primerne glasu in sluhu učencev.

2. leto.  Vaje, po katerih se učencem razvija glas in izuri
sluh — pevati lehke pesmi po sluhu.

Srednja stopnja.

(3. in 4. šolsko leto.)

3. leto.  Vaje v obsežniših enoglasnih pesmih po sluhu. —
Početni nauk o sekiricah.

4. leto.  Vaje v enoglasnih pesmih po sekiricah.

Višja stopnja.

(B. in 6. šolsko leto.)

5. leto.  Kakor v prejšnjem razredu, le natančnejše in ohširniše.

6. leto.  Nadalje vaditi enoglasne pesmi, potem dvoglasne.

Telovadba.

Učni načrt.

Učna svrha.

Pospeševati moč, gibčno in spretno kretanje, ljubezen do reda,
pogum in zaupanje v samega sebe, da se čvrsta ohranita duh in telo.

Nižja stopnja.

(1. in 2. šolsko leto.)

1. leto.  Redne vaje. — Nastopovanje v štritno vrsto —
dotika — vštritno in stransko premestovati se za četrt obrti —
razid in nastop — hoditi na razne strani — nastopati v 3 ali 4
štritne vrste in premestovati se, kakor v eni sami.

140

Proste vaje. — (Na mestu in učenci v razstopu.) — Stoja s
stisnenimi nogami — prosto gibanje z, udi v stoji — skakljati po
obeh nogah.

Igre. — Igre navadne v dotičnem kraji ali v obče telovadne

igre.

2. Mo.  Redne vaje. — Dalje uriti se v posamnih štritnih
in stranskih vrstah, kakor v prejšnjem letu brez štetja — hoditi po
taktu in z enakim korakom — vrstoma tekati, vendar ne po taktu.

Proste vaje. -— Nadaljevanje vaj I. razreda — razne vaje z
rokami na mestu in med hojo.

Igre.

Srednja stopnja.

(3. in 4. šolsko leto.)

Redne vaje. — Nastopati v stranske vrste pred prednikom,
razstop in sestop na isto stran — nastopati v več stranskih vrst

— razločevati redovne razmere med štritnimi in stranskimi vrstami

— nastopati v majhne vrste prvega reda — hoditi in tekati na
razne strani — hode trup obračati do pol obrti.

Proste vaje. — Vaje naj se redoma pomnože po dolgosti in
številu — razne vaje v hoji do tekanja s ponicanjem — obračanje
nog — različno krčiti in stezati noge in kolena (pri deklicah naj
se opusti vaja v nizkem počepu in v razkreki čez J / 2  koraka). —
Skakljati: a)  v raznih koraških stojah, b ) po eni nogi sami, c)  v
nizkem počepu z obračanjem trupa in izpomaljanjem nog (pri
deklicah naj se opuste vaje v nizkem počepu in v tolikem vzdiganji
peta, da bi dotaknile platnice vzdiganje kolen, in visoki poskok) —
obračanje in pripogibanje trupa — kolebati in obračati trup —
pomnože vanj e vaj z rokami.

Dolga vrvica. — Letati pod vrvico — skakljati na mestu —
skakati čez napeto vrvico — obračaje se skakljati — po eni nogi
skakati čez zakolebano vrvico — potem vaje z ročno vrvico.

Prosto skakanje. — V srednji daljavi in visokosti.

Razovna lestva. — Vesa opiraje noge v tla — vesa s stegne-
nima rokama z zgornjim naravnim ali z dvojnim prijemom —
vaje z nogami* —- veskati z istimi prijemi — pri veskanji preše-

141

zati po eno šprikljo — vesa z upognenima rokama in z odrivom
od tal.

Vpična in vševna lestva. — (Na gornji strani.) — Plezati
obrnen proti lestvi.

Plezalna prek Ja.* — Oklepanje nog ob prekljo — plezati po
eni preklji ali po eni vrvi — kvišku plezati krog ene ali dveh
prekelj vrstoma spreminjaje sklep z nogama — vesa na dveh prekljah.

Telovadne igre.

Višja stopnja.

(5. in 6. šolsko leto.)

Redne vaje. — Za zadniki nastopati v stranske vrste —
obračati se krog dotičnih in nasprotnih kril, krog središča in krog
prednikov, ko stoje učenci v stranskih vrstah — razstop do sre¬
dnjega učenca in sestop k njemu.

Proste vaje. — Vedno natančnejše vaje v različni hoji na
razne strani — poskakovati v raznih nastavah in v tem prehajati
iz nastave v nastavo — kolebanje trupa v polukrogu — vaje z
rokami — primerne vaje — trpotek k večemu 3 minute dolgo.

Taje s palicami.

Dolga vrvica. — Obračanje trupa — v teku dospeti do sre¬
dišča vrvi in skočiti iz njega — letati pod vrvico, in skakati čez
njo po 2 učenca h kratu — potem vaje z ročno vrvico.

Prosto skakanje. — Nadaljevanje prejšnjih vaj.

Gred. — Prosti vzhod na gred in prosti zlez z gredi —
hoja na razne strani, pri kateri naj se ne vpleta drugo gibanje
z nogami.

Vpična ali vševna lestva. — Plezati h kratu poprijemaje se
z obema rokama.

Razovna lestva. — Veskanje z večimi pojemi — dalje časa
viseti z upognenima rokama in potem polagoma roki stegniti —
menjavati prijem k večemu s četrtjo obrti rok.

Roča. — Viseti na ročih in noge na tla opiraje pripogniti
trup naprej in iz te nastave kolebniti ga v krog — kolebati naprej
in nazaj iz nastopa — na mestu pomoliti noge naprej in nazaj —
kolebati z odpahom od tal — prevračati se z odrivom od tal, tako
da se zopet stopa na tla* — gnjezdo* — prekuc in razkreka*.

142

Plezalna preklja. — Kviško plezati krog preklje vrstoma
preminjaje sklep z nogami* — vesa in gibanje z nogami (zadnje
vaje naj se opuste pri deklicah) vesa z upognenimi rokami z od¬
rivom od tal in spuščanje v stegneno veso.

Koza. — Notranja sed in presedati se za roko na mestu in
z mesta — iz zunanje sedi pred roko prehajati zaporedoma v stojo
ali v oporo — opora kolebaje z nogami (zadnje te vaje naj se
opuste pri deklicah) — prekuc z odrivom od tal.*

Telovadne igre.

Opazka. Pri deklicah naj se opustijo vaje zaznamovane se zvezdico in naj
se dodajo one, ki so tiskane z ležečimi črkami.


Im—

KABALO,

Predgovor.

O vrednosti in potrebi prak¬
tične metodike v sloven¬
skem jeziku.

Op oranj e pedagogične, di¬
daktične in metodične
Slovenščina. Splošna pravila
Splošni učni načrt.

Dčna s vrha.

Za nižjo stopnjo. Nazorni

nauk.

čitanje.

Slovnica .

Spisne vaje . ^ .

Za srednjo stopnjo. Čitanje

Slovnica.

Spisne vaje ....
Za višjo stopnjo, čitanje

Slovnica .

Spisne vaje ....
Nadrobni učni načrt.

Za nižjo stopnjo. Nazorni nauk

čitanje.

Slovnica .

Spisne vaje.

Za srednjo stopnjo, čitanje

Slovnica .

Spisne vaje . . . . .
Za višjo stopnjo. Čitanje .

Slovnica .

Spisne vaje.

Učni poskusi.

Za nižjo stopnjo. Vrabec in
konj (Pito berilo) . . .
Za srednjo stopnjo. V slogi je
moč (II. berilo in Slovnica)

Obravnava .

I. Prepir med sinovi in na¬
sledki prepira ....

Stran

II. Poučevajoči oče in način

pouka.30

III. Razjasnilo prilike . . 31
Za višjo stopnjo. Na grobeh 33
Konečne opazke ....  35
Zemljepisje. Občna pravila . 36

Splošni učni načrt.

Učna svrba.89

Nižja stopnja.39

Srednja stopnja ....  39

Višja stopnja.39

Nadrobni n ačrt.

Nižja stopnja.40

Srednja stopnja ....  40

Višja stopnja.40

Učni poskusi.

Srednja stopnja. I. Šolska

soba in strani nebš, . 41
II. Opis domačega kraja

in okolice ....  42

Višja stopnja.45

Konečne opazke ... 47

Zgodovina .53

Sploš ni učni načrt.

Učna svrba.58

Nižja stopnja.58

Srednja stopnja ....  68

Višja stopnja.59

Nadrobni učni načrt.

Nižja stopnja.69

Srednja stopnja ....  59

Višja stopnja.59

Učni poskusi.

I. Za domači kraj ....  60
II. Za domačo deželo . . .61

in. Za Avstrijo.64

Konečne opazke . 68

Stran

3

5

8

14

21

21

21

21

22

22

22

22

23

23

23

24

24

24

24

25

25

25

25

25

25

26

28

29

29

Stran

Stran

Prir odoznanstvo.

a)  Prirodopis. Občna pravila 70
Splošni učni načrt.

Učna svrha.80

Nižja stopnja ....  81
Srednja stopnja ....  81

Višja stopnja.81

Nadrobni učni načrt.

Nižja stopnja ....  81
Srednja stopnja ....  81

Višja stopnja ....  82
Učni poskusi.

Za srednjo stopnjo.

Domača mačka ... 82

Za višjo stopnjo.

I. Zvonček, dremalka ali
kimovka . . . . 86, 89

II.  Pravila o zdravji:

1. Zastran kosti ... 90

2. V zadevi mišic . . 91

8. Zastran prebavljanja 92

4. Zastran živcev . . 93

5. Zavoljo dobre krvi . 94

6. Zavoljo dobrega zraka 95

7. V zadevi čutov . . 97

Še nekatere opazke . . 99

b)  Prirodoslovje in kemija.

Občna pravila.102

Splošni učni n ačrt.

Učna svrha.105

Nižja stopnja ....  105
Srednja stopnja ....  105
Višja stopnja ....  105
Nadrobni učni načrt.

Nižja stopnja ....  105
Srednja stopnja ....  105
Višja stopnja ....  106
Učni poskusi.

Za srednjo stopnjo:

Megle in oblaki . . .106

Dež.107

Sneg, sodra in toča . 107
Rosa in slana . . .107

Za višjo stopnjo:

Odkap ali destilovanje . 108
Poskusi  z električnimi apa¬

rati v ljudski šoli ....  110
Računstvo. Občna pravila . 115
Splošni učni načrt.

Učna svrha.121

Za nižjo stopnjo . . . 121

Za srednjo stopnjo . . 122
Za višjo stopnjo . . . 122
Nadrobni učni načrt.

Nižja stopnja ....  122
Srednja stopnja . . . .122

Višja stopnja ....  123
Merstvo. Občna pravila . . 128

Uredba  pouka v prostoročnem
risanji v ljudski šoli . . . 125

Učila.128

Splošni učni načrt.

Učna svrha.129

Nižja stopnja ....  130

Srednja stopnja ....  130

Višja stopnja ....  130

Nadrobni učni načrt ri¬
sanja ........  130

Pisanje. Splošna pravila . . 132
Učni načrt.  Učna svrha . 133

Nižja stopnja.133

Srednja stopnja ....  134

Višja stopnja.134

Še nekatere opazke:

a)  O pisanji sploh . . . 134

b)  O legi pri pisanji . .136

Petje. Splošna pravila . . . 136

Splošni učni načrt.

Učna svrha.138

Nižja stopnja ....  139
Srednja stopnja ....  139
Višja stopnja ....  139
Telovadba. Učna svrha . . 139
Nižja stopnja ....  139
Srednja stopnja ....  140
Višja stopnja .... 141

Pisatelj te tajile je še Mal sledeče knjice in knjižice

za ljudske šole In učitelje:

I. a)  Prvi poduk.. . . . cena 60 kr.

b)  Fizik o in kemijo ..„ 60 „

c) Prirodopis.„ 56 „

6)  Zemljepis.. . . „ 26 „

d)  Geometrijo .„ 24 „

e)  Malo fiziko.„ 23 „

j)  Dpmovinoslovje.. „ 20 „

g)  Pripovesti iz zgodovine Štajerske . . „ 8 „

Za drugi natis se pripravlja:

„Občna zgodovina" in „Nauk o gospodinjstvu".

III. risanke:

Cena 100 kosom

a)  Prva risanka, 1 %,  pike . . -

b ) Druga' risanka. 2 pike . .

c)  Tretja risanka, 4 %  pike . .
č)  Četrta risanka z okvirjem . . .

d)  Peta risanka, čista .

IV. a)  mali slovenski zemljevid kra:

deli sosednih kronovin.

b)  mali slovensko-nemški zemljevid Avstrijsko-

Ogerske.2 „

V. a)  podkladki za lego.. 100 kosov 85 kr.

b)  podkladki za lego in vrste .... 100 „ 40 „

Opomba, a)  Pisanke I. vrste (iz Winiker-jeve tiskarne) in II. vrste (iz Grub-
bauer-jeve tovarne) priporočilo je sl. c. kr. deželno šolsko
svetovalstvo v Trstu dne 12. avgusta 1881.1., št. 688.• Pisanke
III. vrste se priporočajej o po s v oj/e j nizke j ceni.
b)  Po pošti naročevati je najceneje tedaj, ako se naroči samo
350 pisank ali 150 risank (do 5 kilogramov namreč), novce
naprej pošlje in za poštnino 30 kr. priloži. Potem je mogoče,
da pridejo pisanke 2., zlasti pa 3. vrste po enem krajcarji v
roke šolske mladine.