tfllado fuhro'1
št. 5.	V Ljubljani, dne 29* januarja	1939»
r	s	i—————aagsaiii———..g
TOME TR DAN:
Od Ribn'ce do Rakltn'ce
Tone je prvi pogledal v jamo.
»Joj,o se je začudil Ivan. ki kaj takega še ni nikoli videl
Jama je bila videti globoka kakih deset metrov Stene so bile poševne, vendar še vedno toliko strme, da ni bilo mogoče brez vsakih pripomočkov priti na dno.
Matevžek je pobral velik kamen in ga zakotalil navzdol.
»Bum-bum,« je odletaval in se odbijal od tal
Nato je bilo vse tiho. Ni se slišalo, kam je padel. Ivan je debelo pogledal in ni verjel, da bo Matevžek živ prišel iz jame.
Medtem sta Vinko in Matevžek privezala na enem koncu vrv za debelo bukev--in že se je spuščal pogumni Matevžek po vrvi navzdol. Prav za prav je na pol hodil, ker je bil rov poševen in mu je bila vrv le v oporo Za njim se je ojunačil Vinko. Začel je zavidati Matevžku, ker je on prvi sto* pil na dno.
»Posveti z lučjol« je rekel Matevžek, ko je Vinko priplezal za njim.
»JooojI« se je začudil Matevžek. »glej, rov pelje še naprej.«
»Kapniki, pravi kapniki, poglej Matevžek,« se je zasmejal Vinko, a je takoj skremžil obraz, ko je z glavo butnil ob enega izmed njih.
Svetilka je motno razsvetljevala prostor. Sence so begale sem in tja Kapniki, visoki do pol metra, so dobivali čudne oblike, da je Matevžek na vse zadnje res pomislil na strica Roka in na njegovo pripovedovanje o tej jami.
Vinko je lezel naprej, vendar si ni upal daleč.
»Ali ne prideš za mano?« je vprašal Matevžka.
»Jaz že ne Posveti tu na desno!«
Spogledala sta se. ko je motna svetloba razsvetila nizek rov Matevžek je postal bled Zagledala sta namreč nekaj kosti, pravih kosti Zato jima beseda ni šla iz ust S stropa je kanilo
Matevžku nekaj kapljic za vrat. Zazeblo ga je. Netopir je letal mimo njunih glav	■
Končno sta le stopila z nesigurnimi koraki naprej in si okostje natančneje ogledala. Spoznala sta, da izvira od kake živali, ki je padla v jamo.
»Poberi in daj sem, neseva ven. Jaz bom vprašal v šoli, če je morda od zmaja,« je razglagal Vinko
In res: Matevžek je s tresočo roko pobiral kost za kostjo in jih skladal v Vinkov klobuk. Potem sta odtrgala še nekaj majhnih kapnikov in zbežala ven. Vrv jima je prav dobro služila Opiral« sta se ob njo in s težavo priplezala na zemljo.
»Kaj pa ste delala toliko časa«, je bilo prvo vprašanje onih dveh, ki sta mislila, da je zmaj oba požrl.
»Glej ga zmaja«, je bušnil Matevžek Ivanu prav pred nos klobuk s kostmi. Ivan je zakričal od groze, misleč, da so res kosti zmaja, ki se ga je tako bal, da je vedno sanjal o njem. Niti blizu si ni upal.
»Pojdimo,« je rekel Vinko. Sonce se je nagibalo na goro Zadnji žarki so se poigravali po listju. Sence so postajale dolge.
Matevžka je zaskrbelo, kako je na paši in ali so deklice še tam »Mogoče jih pa ni .« — take in podobne misli so se mu vrstile v glavi, ko je hitel v »ogrado«.
»Najprej pokažemo kosti stricu Roku, da nam pove. čigave so On bo že vedel, saj dobro pozna jamo. pa star je tudi že!« je modroval Matevžek
»Seveda, prvo njemu, potem boš pa ti Tone. povprašal v šoli in jaz v trgu«, je pritrdil Vinko in to je tudi držalo
Deklice so se bile naveličale čakanja. Krompir je bil že zdavnaj pečen In tudi pojeden Za dečke so pustile |p najbolj ožgane, ker jih ni bilo od nikoder.
»Ha-looo!« so vreščale vse vprek pele orav elasno. da so bile že kai hripa-
ve — samo da bi jih oni v rebri slišali
ter se napotili domov.
»Poslušajmo«, je dejala Tončka, ki je čula neko tiho žvižganje.
Vinko je res že od daleč žvižgal na vso moč. Deklice so prisluhnile.
»Ju-hu-hu!« je zavriskal Matevžek s svojim piskajočim glasom, da ga je Ivan kar postrani pogledal.
Milka je prijela svoje tovarišice za roke in odhitele so onim nasproti.
»Kar pustimo krave, saj ne bodo šle nikamor. Site so dovolj«, je rekla Francka ter zdirjala z Milko, Poldko in Rezi-ko.
»Muu--« je zategnjeno mukala
Sivka. Rjavka ji je pa Ogovarjala Ko ni bilo nobenega pastirja in ne pastiri-ce, so kravice kar same pobegnile proti domu. Telička si je že prej poiskala pot kar čez njive, starejši pa sta capljali počasi proti cesti.
Naši junački so veselo popevali skupaj z deklicami tisto:
»Od Ribn'ce pa do Rakitn'ce ne raste druzga kot leščevje...«
Na koncu je Matevžek zavriskal:
»Ju — —« Naprej ni mogel. Ko so prišli prav v »Ogrado«, je Matevžka zaskrbelo, kaj dela živina. Kako se je prestrašil. ko ni bilo krav nikjer, ne liske, ne rjavke in tudi telice ne. Tudi Ivan je pobledel kot zid od strahu.
»Kje so pa krave?« je boječe vpra-Sal Milko.
»Saj so bile malo prej tukaj«, se je začudila Milka in tovarišice z njo.
»Ti si vsega kriv, ti si me zvabil s seboj«, je Matevžek pokazal na Vinka in zaihtel.
»Kdo pa je pastir, ti ali jaz, a?« ga je oponašal Vinko.
»Tudi tebi so mati rekli, da greš z menoj na pašo«, mu je dokazoval Matevžek.
Še nikoli ni bil tako jezen. Ni jokal toliko od bojazni pred Nosanko, kakor iz jeze. Vedel je, da se bo sedaj nekaj zgodilo. Materi bo dovolj. Zapodila ga bo od hiše kot psa. Čudni občutki so ga obdajali.
»Tone, nesi tale klobuk s kostmi domov, jaz pa tečem po njivah za kravami«. je prosil Matevžek. Vse skupaj je vrgel po tleh in hitel po njivah, kolikor Je le mogel.
Ivan jo je ubral za njim ter Se bolj ih-tel kot on.
8.
To je pastirsko življenje: dosti iger in prijetnosti, pa solz in skrbi prinaša tistim, ki so lahkomiselni in kot brez glave tavajo po travnikih ter pašnikih.
Matevžek je tistega dne tekel kot so ga nesle noge, da ga je Ivan komaj dohajal. Na Vidmu sta došla obe kravici in del skrbi je bilo v kraju. Toda, kje je telička, lepa telička, ki jo je imel Vinko tako rad? Bal se je Nosanke, ali hudo mu je bilo za malo in samo njegovo teličko, kot jo je včasih imenoval.
»Kdo ve, mogoče je zašla v rupo, v tisto jamo za vasjo ali si je zlomila kje nogo in ne more naprej«, je razmišljeval potem, ko je naročil Ivanu, naj žene kravi poleg svoje proti domu in počaka pred vasjo. Tekel je po njivah sem ln tja ter ihtel da bi se bil smilil največjemu sovražniku Klical je teličko na vse grlo. Zelo utrujen se je sesedel na suh štor na koncu njive.
Zajokal je na ves glas. Vstrašil se 1e, da ga morda kdo ne sliši in je utihnil. Tam na strnišču je pobirala zadnje zrnje jata vrabcev. Matevžek je pobral kamen ter ga vrgel med ptičke. Takoj se je kesal. »Saj ptički niso krivi, saj je le Vinko in samo Vinko, pa nihče drugi«, je polglasno momljal in od jeze stiskal zobe. Končno se je naveličal sedenja. Vstal je ter se napotil dalje po njivah, da poišče živinče.
Megle so bile že zapustile svoja tajna skrivališča in se plazile tiho in zaspano za vasjo. Sonce je zašlo za goro. Hladno je postajalo na polju. Teličke ni bilo nikjer.
S stolpa podružniške cerkve svetega Vida se je oglasil večerni zvon,
»Joj, kaj bo Nosanka naredila z menoj?« se je samemu sebi smilil, ko je ves truden in opraskan zavil po poti proti domu. »Ne, ne pojdem domov, dokler je ne najdem«, si je mislil. Tudi jokal ni več.
Pastirji so bili že napojili živino ter Šli vsak na svoj dom.
»Kje sta naša dva?« je vprašala Nosanka mimoidoče ter vila roke v silnih skrbeh za živini in za Vinka.
Minila je ura osem, devet — fantov ni bilo od nikoder. Nosanka je spraševala ljudi, ki so v mraku posedali po klopicah pred hišami. Nihče ni vedel o nienih kravah, niti o Vinku ter Matev-žku. Nosanka je tekla onkraj vasi in iskala na polju.
Manica:
Jurek se je ženit šel
Ribniški Jurek sklene, da se oženi. V mislih prešteje, pregleda in preteh* ta vse bližnje in daljne deklice, ki bi bile primerne za možitev Po njegovem pridejo v poštev samo petične.
Pri tem se domisli bogatega zagorskega kmeta Kaniža in njegove hčerke Metke. Brž se umije, postrže z obraza nadležne ščetine, skoči v nedeljsko obleko in kar takoj pot pod noge.
Še le proti večeru dospe do cilja. Kaniža najde samega doma. Brez vsakega uvoda bruhne ženin Jurek:
»Očka, jaz se ženim. Vaša Metka mi je všeč. Ali dovolite, da se vzame-va?«
Kaniž, ki ni Jureka prav nič poznal,
se glasno začudi:
»Za božji čas, kdo pa si ti?«
»Jaz sem Jurek iz Ribnice. Hentajte, čudno, da me ne poznate,« se odreže Jurek.
»Že mogoče,« kima oče Kaniž, »ali jaz bi rad vedel, kakšne so tvoje razmere. Kaj pa imaš?«
»Brez skrbi, očka! Imam hišo, polje, mlin in žago.«
»Če je res tako, kakor govoriš, pridi prihodnji teden, da se pomenimo dalje,« pravi Kaniž in Jurek se vrne poln najboljših upov proti domu.
»Hm, hm«, premišlja Kaniž, »lesna žaga daje lep zaslužek. Poleg tega se od razžaganih hlodov nakupiči odpad kov, da je za domačo porabo več kot dovolj. Prav tako je z mlinom. Od zmletega žita se dobi vedno toliko meric moke,' da bi imela naša Metka ves kruh zastonj. Res, ne bilo bi napačno to. Seveda moram poizvedeti še kaj natančnejšega o tem ženinu!«
Prihodnjo nedeljo se odpravi Kaniž na precej dolgo pot k maši. Kakor nalašč naleti pred farno cerkvijo na nekega znanca iz Ribnice. Takoj mu pove, da se je v njegovi hiši ženil Jurek in kaj vse je povedal.
»Ha, ha ha«, se zareži znanec, »ta krota te je temeljito potegnil. Res ima malo hišico, tudi kos njivice je zraven, toda o žagi in mlinu ni ne duha ne sluha.«
»Prav vesel sem tvojega pojasnila,« se zahvaljuje Kaniž »S tem ženinom pa hočem zdaj obračunati, kakor se spodobil«
Par dni pozneje pride Jurek spet cTo Kaniža. Gospodarja dobi na dvorišču. Ali — kaj pa je to? Namesto prijaz« nega odzdrava priletita okrog Jureko-vih ušes dve krepki zaušnici.
»Na, lažnivec! Tu imaš za tvoj mlin in žago! Da si boš zapomnil, butec, za bodoče, imeti za norca pametne ljudi!«
»Oče Kanižev«, javkne oklofutanl snubač, wpo krivici me tepete. Nisem lagal, res ne. Pojdite z menoj in videli boste, da imam oboje. V drvarnici je žaga, četudi le samo ročna žagica, s katero žagam polenčke, v kuhinji imam pa mlin, namreč mlin za — kavo!«
Kaniž, četudi jezen, se gromko nasmeje:
»Ha, ha, Jurek, ti si pa tič. Toda kljub temu ne boš dobil naše Metke. Ti že ne I«
Pravijo, da od tistih dob nI Jurek nikoli več poizkušal z ženitvijo.
Čuden račun
Kako seštevaš ln odštevaš, da dobiS vedno število 45? Prav enostavno:
seštej: 987654321	=45 odštej: 123456789 = 45 seštej
ostanek 86419Z532	= 45
Drevesa
Nekega dne je prišel človek v veliki gozd in vprašal:
»Cujte. drevesa! Vsake vrste stvari bo treba napraviti za to našo deželo Ali nam boste pomagala?«
Tedaj je mož vprašal hrastovo drevo — kralja gozdov — kaj bo storilo ono.
»Dajal vam bom ladje, vrata in pohištvo«. je rekel hrast, »in barvo, da boste strojili usnje.«
In jesen je rekel:
»Dajal vam bom drva. da vas bodo gr;la pozimi in palice, ki vas bodo spremljale na potu. Ora'a vam bom
dajal in brane, vozove, lestvice, plotove in drugo orodje za kmeta, pomorščaku pa vesla.«
»Kaj mi boš ti dajala?« je človek vprašal bukvo.
»Dajala ti bom senco v poletni vročini«, je rekla bukva. »in svoje korenine bom krčila na vrhu zemlje, da boš lahko sedel na njih in počival kakor na klopeh: v jamicah med njimi bom hranila vodo, da se bodo žejni potniki lahko napili Tvojim otrokom bom pa dajala košarice, da bodo va» nje nabirali jagode«
»Kaj boš pa ti dajala?« je človek vprašaj vrbo.
»Dajala ti bom koše«, je dejala vrba. »in jerbase in šibe za tvojo dečad.«
»Jaz bom dajala tvojim otrokom lesnik,« je rekla lesnika »Sadjevec in kis boš pripravljal iz mojih plodov.«
»Jaz ti bom dajala hlode za zgradbo hiš, smolo za vozove in božična drevesca za tvoje malčke,« je rekla smreka.
»Jaz pa kole za plotove in vinograde,« se je oglasil bor, »in trske, da boš kuril z njimi in svetil «
Prav tako.« je rekel mož.
Od tistega dne ima človek vsa drevesa rad.

Kako s! sam napravim toplomer
V fiziki, kemiji in tehniki, kakor tudi v vsakdanjem življenju je večkrat p< trebno, da merimo toni •to. Toploto meiimo pc stopinjah NaJo razdelitev stor-inj je ioJočil Celsius, ki je označil tališče ledu z ničlo in vrelišče vode s 100 stop in i a mi Pole j tega imamo še Reaumurjevo razdelitev ki pa pri našem toplomeru ne prihaja v ooštev.
Najnavadnejša priprava za merjenje toplote je živosi-ebrn' toplomer Zgrajen je na podlag; zakona, da se vsa telesa pri segrevaniu enakomerno širijo. V stekleni kroglici je zaprta manjša količina živega srebra, kro^ica je zve-z?>na z ozko stekleno cevko. Pri segrevanju steklene kroglice se živo srebro razširja, vsled *esar se dvigne. Tako vedna lahko dolormo višino toplote. Č» presega toploto 300 stopinj, tedaj živega srebra ne moremo več uporabiti, ker bi začelo	V takih slučajih uporabljamo druge toplomerne tekočine Za zelo visoke temperature imamo tskr zvani pirometer.
Nu. mi si bomo zgradili majhen toplomer, ki se imenuje ternoskop. Vza-ir.emo majhno steklenico s tankimi stenami; najboljša je kaka kovinasta po-sodasodica. Opremimo jo z zamaškom, ki ima v sredini luknjo. V to luknjo Vtaknemo stekleno cevko. V spodnji del cevke damr kapljo vode; vodo mo-
ramo popreje barvati. (Barva je poljubna) Kakor hitro zapremo steklenico z zamaškom, se voda v cevki dvigne. Če se temperatura dviga, se zrak v steklenici razširja in pritiska vodo navzgor; v nasprotnem slu6aju oada. Na stekleno cevko pritrdimo kos bela lepenke, na katero napišemo razdelitev stopinj. (Glej sliko!).
Kako uporabljam svoj prosti čas
Vsak bralec »Mladega Jutra« si laK-
ko sam napravi tarčo za metanje žog.
Vzemite kos lepenke in si urežite pra-vokotnik, 30 do 40 cm dolg. V sredi iz-
1
režite krog s premerom 9 do 10 cm. Pazite dobro da bo odprtina točno na sredi. Iz platna ali kakega drugega ostanka blaga si napravite vrečico, katero pošijete z močnim bombažem okoli odprtine: Namen vrečicp je, da ujame žogo, katero mečete v tarčo. Lepenko lahko pobarvate ali pa okrasite z risbami. Metanje žog v tarčo je prav prijetna in zabavna igra, ki pa pri nas še ni znana in razširjena. Najprej poizkusite z žogo od blizu zadeti v tarčo; počasi se boste navadili pogoditi tudi na večjo razdaljo Kolikor večja je razdalja med igralcem in tarčo, toliko več sposobnosti je treba, da jo zadene.
Jntrovčki pišejo
Dragi stric Matici Zaupno ti povem, da je moja najljubša igračka še vedno punčka. Svojo Maiyetico imam zelo rada. Kadar se naučim in skončam naloge, se rada z njo igram. Šivam, perem in likam ji oblekce, kuham okusno kosilo, kadar je trudna jo uspavam z lepo pesmico. V bolezni jo skrbno negujem in zdravim s čajem. Če pa je poredna in nagaja, pa poje šiba novo mašo. Lepo te pozdravlja
Karmen Blaško, uč ll.b r. osn. šole Bežigrad.
Dragi stric Matic! Prvič se oglašam. Zelo sem se potrudil s spisom in upam, da ga ne vržeš v koš ki je in bo požrl že cele kupe pisem in spisov. Kaj bi rad postal, ko bom velik? Najraje bi postal pevec ali pilot. Pravijo da imam dober glas in posluh, zato se bom posvetil glasbi U£m se že tri leta klavir. Poznam precej oper. Nekaj sem jih slišal po radiju, nekaj v »ljubljanski operi« nekai pa sem jih slišal s zased" bo slavnih pevcev iz Italije.
Ce bi petje ne uspelo, bi se pa prijavil za pilota. Mogoče bom imel srečo, da si kupim aeroplan. Poletel bom nad savane in prerije. Lepo Te pozdravlja
Miha Skaberne, učenec 4. a. razreda na »Grabnu«.
Katero mesto naše lepe domovine mi je najbolj všeč. Velika je moja domovina, lepa je Jugoslavija. Neštevilno lepih mest, trgov in vasi, visokih gora, lepih valujočih jezer in rek, rodovitnih polj in obsežnih gozdov, zdravilnih vrelcev in bogatih rudnikov ima moja domovina. V vsakem koščku te domovine je veliko bogastvo. Tujci hodijo ogledovat lepoto moje domovine, poživljat si hodijo bolne živce v naše zdravilne vrelce, hodijo uživat lepoto našega sinjega Jadrana in njegovih pristanišč.
Večino mest niti videla nisem, toda slišala sem toliko praviti o njih, da so mi všeč. Seveda je zaenkrat najbolj priraslo k mojemu srcu mesto Ljubljana. Je že res, da Ima slikovito lego. da ga obkroža od vseh strani valovito hribovje, da se vije po sredi bele Ljubljane sinje-modra Ljubljanica, da se idviga nad njo stari ljubljanski Grad,
ki bi vedel toliko povedati o bojih za
to mesto. V središču met>ta se ponosno dviga nebotičnik, ki že od daleč pozdravlja tujce, ki prihajajo v lepo prestolnico dravske banovine. Ima tudi mnogo lepih in velikih palač. V Ljub« Ijani je več gimnazij, osnovnih in meščanskih šol, učiteljišče in univerza. Za zabavo skrbe gledališke in kinomato-grafske predstave. Ljubljana ima tudi krasni tivolski park, kjer se sprehaja ljudstvo, da uživa prirodne lepote. V parku se nahajajo lepe klopice ob prekrasnem vodometu. Tu poseda ljubljanska mladina. S ponosom hodi po skrivnih tivolskih potih, ki se vijejo med smrekovimi in jelkovimi gozdovi. Da, res lepa je bela Ljubljana, a še lepša je moja domovina Jugoslavija, za katero so se borili naši očetje in pradedje in v kateri sedaj uživamo svobodno sonce.
Marija Mihelčič, dijakinja III. r. drž. ž. real. gimn., Brezovica pri Ljubljani.
Dragi stric Matici Prvič se oglašam v tvojem listu. Zato te prosim, ne vrzi mojega pisma v svoj požrešni koš. drugače izgubim vse veselje, da bi ti še kedaj pisal. Izbral sem si naslov: Katero mesto naše lepe domovine mi je najbolj všeč. Čeprav sem star komaj 11 let, sem že dosti prepotoval. Najbolj všeč mi je naša bela Ljubljana. V Ljubljani sem bil tudi lansko leto na velesejmu. Najbolj jo krasi bistra Ljubljanica in njena lega. Vozil sem se s tramvajem dostikrat, tudi na ve-lesejem me je popeljal. Na velesejmu sem videl same krasne stvari. Najbolj mi je ugajalo voziti se s kolesom. Toda moj oče ni bogat in zato sem si samo enkrat lahko privoščil to zabavo. Takoj isti dan sva se z atom odpeljala domov. Pri stricu sem bil komaj pičlo uro, čeprav bi ostal rad cele tedne pri njem. Najbolj te nrosim, ne vrzi mo< jega pisma v koš, ker to bi me najbolj razžalostilo. Jaz še ne znam dobro pisati, zato mi je nanisal to pisemce brat, ker sem jaz prišel šele pred kratkim iz Srbije. Priporočam se ti za knjigo, ki bi jo z užitkom čital, da bi se temeljito in kmalu naučil prelepega materinega jezika Te pozdravlja
Dolinar Emil, uč. V. razr. Trbovlje I, Loke 136
Dragi stric Matici Tvoj natečaj »kaj želim postati, ko bom dorastel«, mi je zelo všeč. Odkrito ti povem, da imam veliko veselje do učenja, zato bi zelo rad nadaljeval šole. Z lahkoto sem se učil. Posebno računstvo mi ni delalo nobenih težav. Tudi g. upravitelj je svetoval staršem, da bi me dali v šole. Toda moja želja se žal ne more izpolniti. Imam revne starše, ki me ne morejo vzdrževati, da bi študiral, zato bom ostal doma. Morda se grem pozneje učit kake obrti. Moj cilj, po ka» terem sem hrepenel, se mi ne more uresničiti. Ce je mogoče uvrsti me, prosim, med svoje Jutrovčke in prejmi najlepše pozdravel
Cvirn Franc, Blanca.
Dragi stric Matici Tudi jaz hočem biti sprejeta med Tvoje Jutrovčke. Ako ravno sem še majhna in hodim šele v prvi razred, Ti hočem povedati, da imam veliko veselje s punčkami. Kadar bom že večja, jim bom tudi šivala oblekce. Sem sicer skromna pri svojih punčkah, ker so iz krp, a vseeno jih imam zelo rada. Vedno jim posti-Ijam posteljico. Pozdravlja Te
Štefka Cvirn, 1. razr. Blanca.
Dragi stric Matici Danes se ti prvič oglašam v tvojem kotičku. Vedno sem mislila, da ti pišem, a sem se vselej zbala Tvojega požrešnega koša. A sedaj sem se opogumila in Ti pišem pismo. Zelo sem se zavzela za nove natečaje in sem sklenila, da bom najprej opisala, »Kaj bom postala, ko bom velika.«
Ko bom velika želim postati učiteljica. Takoj ko sem pričela hoditi v rvi razred, je bila že takrat to moja elja. Ker se dobro učim, je prav mogoče, da postanem nekoč učiteljica. A treba je misliti še na to, če bodo ljubi starši imeli dovolj sredstev in ako bodo še zdravi in živi. Želim si, da bi se mi uresničila moja želja, ki jo nosim vedno v svojem srcu. Najlepše no* zdrave ti pošilja in Te prosi, da jo izžrebaš tvoja
Saks Breda, uč. 1. r. mešč šole v Zagorju ob Savi št. 80.
Katera igrača mi je najljubša? Kadar je zunaj zima in mraz, zakuri mama v sobi peč, da je prav toplo. Takrat vzamem jaz svojo punčko, pa ji kuham. Tudi oblekce ji šivam. Popoldne mora iti spat; sipat mora od 2. do 4. Kq se zbudi jI dam malico. Nato
se zopet igram, če imam čas. Lepo Te pozdravlja
Lampi Hermina, uč. U.b razr. mest. os. šole, Celje, Nova vas št. 33.
Dragi stric Matici Danes se prvič oglašam v Tvojem kotičku in ti odgovarjam na vprašanja, katera si mi stavil v nagradnem natečaju. — Moja najljubša igrača so lepe pravljične knjige! Rada bi postala učiteljica v uršulinskem samostanu. Najljubša mi je naša lepa Gorenjska z glavnim mestom Bledom in Brezjem. Obenem pa Ti pošiljam še zimsko slikanico. Upam, da boš zadovoljen z mojimi pošiljkami in da ne boš vrgel v koš. Te pozdravlja
Kristan Dragica, uč. lil. razr. mešč.
šole pri uršulinkah v Ljubljani.
Za bistre glavice Rešitev
I.	1. Z razdeljevanjem pošte v vrstnem redu od pritličja proti vrhnjemu nadstropju se pismonoša za vsako hišo najhitreje olajšuje teže 2. Ko pismonoša zaradi oddajanja pošte postaja v posameznih nadstropjih, se brez posebne zamude sproti vselej nekoliko odpočije in ga tako vzpon v vrhnja nadstropja manj utrudi. (Ce bi šel pismonoša naravnost v vrhnje nadstropje in delil pošto od vrhnjega nadstropja proti pritličju grede, bi moral v več« nadstropnih hišah med vzponom večkrat počivati; tako bi se — ker bi od vrhnjega nadstropja proti pritličju grede itak moral postajati zaradi razdeljevanja pošte — del j zamudil) 3. Če pismonoša v vrhnjem nadstropju pri pregledu preostale pošte ugotovi, da je kaki stranki v hiši kaj pozabil oddati, more neoddano še oddati, ko se vrača v pritličje (Pri razdeljevanju v vrstnem redu od zgoraj navzdol bi pismonoša v primeru, če bi kaj pozabil oddati, moral še enkrat gor — s ponovnim vzponom pa bi se zamudil in utrudil — ali pa bi moral neoddano prinesti še enkrat naslednji dan.)
II.	V hišah, kjer so dvigala, pa je zmiseln drugi vrstni red razdeljevanja. Pismonoša se odpelje z dvigalom v vrhnje nadstropje in potem deli pošto proti pritličju grede. Se ve pa mora paziti, da vsaki stranki odda vse. kar ji jo namenjeno!
Kvadrat št. 1
1 A	2 L	6 K	4 M
2			
ČJ E			
4 M			
1. —; 2. slovansko drevo; 3. pesnik; 4. polopica.
Rešitev jiosetisic
Gospodarstvenik
Violinistka
Posetnica
Gert Anuski	
	Rim
Kaj je ta gospod?	
Listnica uredništva
Franci Cv. BI o S.: Dragi Franci! Pošlji stricu Maticu prepis svojega zadnjega izpričevala Obenem mu sporoči, koliko razredov si končal, kdaj si bil odpuščen iz šole in koliko Ti je let! Morda bi Ti mogel kaj prida svetovati.
King, detektivski pes
Jimmy se je imel prav res za najsrečnejšega dečka na vsem širnem svetu. Njegov stric, gospod policijski nadzornik Mulligan, ga je bil namreč povabil s seboj na počitnice; namenil se je bil na potovanje po Južnem morju. Seveda sta se vkrcala na velik luksusni parnik, kajti Mulligan je bil že davno potreben oddiha in razvedrila; dečka je pa vzel s seboj, da bi mu pomagal preganjati dolgčas, ki se je moral seveda kmalu oglasiti. Ker je šlo za daljšo pot, Mulligan kakopak ni pozabil svojega stalnega spremljevalca Kinga, slavnega policijskega psa. Kako prav je storil, da ga je vzel s seboj, se bo v naši Zgodbi kmalu pokazalo.
Pravkar so se bili zasidrali v zalivu nekega manjšega južnomorskega otoka, in družba potnikov se je odpravljala na kopno, da bi se razgledala, ko je pri-rohnel motorni čoln, iz čolna pa planil mož, ki se je jadrno vzpel na palubo in razburjeno vprašal po nadzorniku Mul-liganu.
»Slišal sem, da potujete s to ladjo, gospod nadzornik,« je ves zasopel rekel tujec. »Moje ime je Wilson in vi, nadzornik, mi morate pomagati! Kup-čevalec z biseri sem, veste, in imam edino pravico do pridobivanja biserov na tem otočju. Še včeraj sem bil spravil v svojo blagajno kaj znatno zbirko krasnih biserov. Davi sem našel blagajno vlomljeno, in o biserih ni bilo ne duKa da akiHjib (Dalje prihodnjič)