KRONIKA DALI V BLIŠČU IN SIJAJU natov iz ZDA, Kanade, ZR Nemčije, Velike Britanije, Japonske idr. ter pri- Likovna Tako bi lahko kratko rekli ob pregled- vatnih zbirk. metnost ni razstavi Salvadorja Dalija v ziiriškem »Razlika med menoj in surrealisti je Kunsthausu. Katalonski umetnik je lani v tem, da sem jaz surrealist.« Tako Sal- 23. januarja umrl po dolgi agoniji, ki seje vador Dali. Na erii zadnjih razstav v Pari- pričela, pretirano rečeno, ko je izgubil zu, ko je bil še pri zdravju, je na otvoritev Galo, zagotovo pa je zdravstveno pešal, prišel ogrnjen v pastirski plašč, pokrit navsezadnje mu je bilo 84 let. Ziiriška s širokokrajim klobukom, s pastirsko pa- pregledna razstava Dalijevih slik, grafik, lico in nekaj kozami. Kdo ve kolikokrat risb, kipov, dragotin, fotografij je s širino je ekstravagantni umetnik potrdil, da ne zbranega gradiva ponudila zelo atrakti- loči med nadrealističnim slikanjem in živ- ven prerez o njegovem ustvarjanju vse od ljenjem, kot ga živi za javnost in zase. Še začetkov do poznih let. Razstava je traja- za življenja zadnjega desetletja je Dali la tri mesece, umetniški in dokumentarni doživel nič koliko drobnih in večjih raz- material pa so prireditelji uspeli dobiti iz stav sirom po Evropi, za ZDA pa je bila Centra Nacional Reina Sofia in Musea Dalijeva navzočnost že od štiridesetih Espanol de Arte Contamporeneo v Ma- let, ali celo prej, atraktivni dogodek, dridu, Musea d'Art Modern v Barceloni, Mnoge razstave, zlasti parcialne v zad- Dalijeve zapuščine in muzeja v Figuera- njih letih ali desetletju, so imele izrazito su, pa do galerijskih in muzejskih ekspo- komercialen priokus. Prirediteljem ziiri- 215 216 Igor Gedrih ške razstave je uspelo s prizadevnim naporom narediti zgledno pregledno razstavo z lokom slikarskih in grafičnih del - predvsem s temi - tako da obiskovalec lahko nazorno sledi različnim stopnjam Dalijevega ustvarjanja. Kronologija umetniških del je sama po sebi najbolj prikladna. Čeprav velja poudarek sliki in grafiki ter risbi; to je tudi osredje Dalije-vih preokupacij, ni pa zabrisana njegova predanost multimedialnosti - vse do literarnih besedil. Z dokumenti vred je bilo zbranih čez 400 eksponatov. Malo znani slikarski začetki Salvador-ja Dalija so zanimivi pri iskanjih lastne ustvarjalne identitete. Prikazani začetki segajo od 1915. leta, prvi poskusi, verjetno neohranjeni, segajo v leto 1912, morebiti celo prej. Kakor koli že, 1915. je nastalo več olj na kartonu v maniri impresionizma, neoimpresionizma, npr. Pokrajina - Cadaques (1917-20), večkrat upodobljeno mesto seva v mediteranski svetlobi. Že istih let se pojavljajo slike in risbe, ki kažejo odločen odklon od impresionističnega videza, naj gre za Portret sestrične Ane Marie ali za Avtoportret v tušu (1921-23); shematika poenostavljenega odražanja z obrisi portreti-rancev se vse močneje navezuje na ekspresijo, po drugi strani pa so prisotni vplivi kubizma. Dalijev Konj (1922) v tušu kaže na vpliv futurizma. Danes izgubljena slika Marcela Janca Cabaret Voltaire iz 1916 ni brez sorodnosti s sicer drugače izpeljano Kabaretno sceno Dalija iz začetkov dvajsetih let. Dalijev pier-rot in kitara (1923-24) je zapoznela različica analitičnega kubizma v formi in vsebini. Vse to in drugo govori, da se je Dali v okviru domačega, tj. katalonskega, španskega umetnostnega dogajanja iska-je prepustil drugod že preizkušenim tokovom, že utrjenim formalnim dosežkom, ne da bi zlahka našel svojebiten umetniški izraz. Nekako v letih 1926-27 se prične nakazovati del tistega, kar ga zatem pripelje do nadrealizma. Tako je v olju Tihožitje - priprava za spanje (1926) strnil kubistično upodobitev spe- čega Garcie Lorce z drobno prvino nadrealizma, kot se pojavi naslednje leto v izraziti formalni izpeljavi, npr. v olju na lesu Rojstvo Venere. Tik pred tem je bil Dali sposoben s pedantno natančnostjo hiperrealistično naslikati Košaro s kruhom - ne brez metafizičnega nadiha. Ne kaže pozabiti: to je bil čas prijateljevanja s Federicom Garcio Lorco in Luisom Bunuelom. Povezava z Garcio Lorco in Bunuelom ima tudi osebno ustvarjalno valenco; navsezadnje priča o tem Dalijeva scenografija za Lorcovo poetično dramo Maria Pineda, Lorca je spesnil Odo Daliju, Dali je napisal filmski scenarij za Bunuelov (in njegov) film Andaluzijski pes (1929). V drugi polovici dvajsetih let je imel Dali za seboj nekaj nastopov, predavanj, pod Marinettievim vplivom je nastal Rumeni manifest. Hkrati pa je Dali ohranil polno občudovanje za španske slikarje 19. stoletja, kot sta npr. Modesto Urgell, »španski Bock-lin«, pa Ramon Picket. Nikoli se ni odrekel trajnemu, predanemu občudovanju Velasqueza. Podobno Picasso. Kakor koli že. Dali je 1926. obiskal Pariz in Bruselj. Pariz je odločilno vplival nanj. Ne le ponovno srečanje z Garcio Lorco in Bunuelom pa srečanje s španskimi slikarji v Cafe de la Rotonda, pač pa celotno mednarodno umetniško, bo-emsko razpoloženje z idejami in dejanji je delovalo na Dalija. Toda šele drugi prihod Dalija v Pariz 1929. je v temeljih pretresel slikarja in ga preobrazil v umetniških pojmovanjih, idejah in ustvarjalnih izpeljavah. Tedaj je spoznal Tristana Tzaro pa seveda vso skupino nadreali-stov do Eluarda in Gale. Istega leta so v Parizu predvajali Andaluzijskega psa, končalo se je s silovitim škandalom. Novembra pa je Dali doživel prvo samostojno pariško razstavo. Pod vplivom nadrealističnega kroga je spremenil način slikanja, impulzivno so vplivali nanj Max Ernst, Joan Miro, Yves Tanguv pa še kdo. Nekateri so obdržali mnenje, da se tega leta prične Dalijevo nadrealistično ustvarjanje z oljem in kolažom Le jeu lububre, vendar je temu mogoče opore- 217 Dali v blišču in sijaju kati z deli od prej, ki že imajo surreali-stične sestavine; res pa je Dali intenziviral nadrealistično imaginacijo ter jo z lastno profiliranostjo izpopolnil ter osvojil kot trajnico v svojih multimedial-nih postopkih. Čeprav je možno znotraj Dalijevega surrealizma razvideti različna obdobja - od slik Študija: med je slajši od krvi (1926!), Veliki masturbator (1929), Fosfeni iz Laporta (1932), pa do Skrivnosti Wilhelma Telia (1933), Metamorfoze Narcisa (1937), Madona iz Port Lligata (1949), Zlatega veka (1959) in še dalje - ostaja notranja koherenca slikarskega postopka pretežno izražena v nadrealizmu. Mnogi poznavalci Dalija se nagibajo k mnenju, da so njegova dela pri koncu dvajsetih let in v tridesetih letih dosegla vrh ustvarjalne izvirnosti in zmogljivosti, in da poznejša desetletja govorijo o upadu impulzivnosti Dalijeve estetike. Tak poenostavljen sukus bi zahteval širše opredelitve, kot ga je mogoče podati na kratko, kjer se je treba sklicevati tudi na gradivo, ki ga na razstavi ni bilo. Neza-tajljiva ostaja Dalijeva privrženost multi-medialnosti ob prevladujočem slikarskem in grafično - risarskem deležu. Dali izhaja iz najosnovnejše univerzalnosti, ko na posebni, zavidljivi ravni poveže umetnost in življenje, vse to z žitjem in bitjem poeta, kot pravi Peter Kral. Mladostno branje Freuda dobi sedaj še drugačno valenco v Dalijevem ustvarjalnem procesu. Ob ostalem, kar je reflektirala surrealistična skupina manifestativno ali pa praktično. Metodi spontanosti je Dali ostal zvest vsa leta ustvarjanja. Morda je manj znano, da je Dali po svoje sledil razvoju sodobne znanosti in je tisto, kar mu je ustrezalo, povezal s svojo poetiko kot drugačno podobo podobnega, če že ne istega - naj gre za psihoanalizo ali za kvantno fiziko ali za genetsko biologijo. Niso imeli prav tisti, ki so menili, da pomenijo Dalijeve tovrstne težnje zgolj odsev naslikane ilustracije teoretičnih tez, kot ugotavlja Peter Kral. Umetnikova vedoželjnost se razodeva tako, da želi preseči dotlej začrtane okvire umetnosti in uporablja optične in mehanične pripomočke. Dali ostaja poet. Kadar gre za teoretični komentar, ostaja njegova misel - po zaslugi njegovega humorja - hkrati svojska analiza inftsinteza; želi intenzivirati fantastično v docela svojevrstnem pojmovanju surrealistične pred-metnosti, fantazije, predmetni svet pa ni zgolj to, kar videz parcialno predstavlja. Dali se povsem razlikuje od pariškega (mednarodnega) kroga nadrealistov, tako v formalnem pogledu kot v svoji poetiki nadrealizma, in ne nazadnje po nazorski opredelitvi. Njegova umetniška senzibiliteta se giblje med človekom, Bogom, molekulo, med mikro- in makro-kozmosom, med znanostjo in kristologi-jo, kot ugotavlja Karin v. Mauer v svoji študiji Od erosa do kozmosa - Dalijevo slikarstvo v kontekstu njegovih idej. V svoji paranoičnosti pojmuje Dali koz-mos in maternico v ozmozni povezavi, v ozadju je ideja o praenotnosti, h kateri teži imaginarno - v kaosu hoče iskati red in miselno varnost, vidi jo v duhovnem smislu v Cerkvi, v družbenem pa v monarhiji. S svojo paranoično - kritično metodo je Dali uresničeval svoje slikarske in druge preokupacije in vizije ter-si izoblikoval tako teoretična kot praktična gledišča. Paranoično - kritična aktivnost se je pokazala iracionalno v nadrealni predmetnosti brez logične kavzalnosti; tu so asociacije most do povezovanja, do dojemanja in razumevanja njegovih del. »Dali ni bil edini, toda dosleden v svoji umetnostni teoriji na začetku tridesetih let, ko je razvil analogijo s psihopatolo-škim fenomenom,« pravi Karin v. Maur. V teh letih sta se spoznala z Jacquesom Lacanom, psihoanalitik je strokovno pojasnil »paranoično - kritično« pri Dalije-vih procesualnih postopkih v slikarstvu. Za Dalija je paranoja po eni strani ekvivalent za (psevdo)halucinacijo, po drugi pa koherentna kritična metoda za lastno interpretacijo sveta. Delirij mu pomeni kreativno sposobnost z docela nenavadno, »drugačno« logiko. Lacan je uporabil Dalijev koncept za svojo disertacijo - z novimi pogledi na paranojo kot 218 »psihogenezo«. Neutajljiv je Dalijev nar-cizem, tako na javnih nastopih kot v slikarskih (in drugih) upodobitvah. Dvojna identifikacija, ali dvojnost na sliki, ima daljno ozadje ob izgubi brata, toda možno je najti dotikališča tudi s pogledi Otta Ranka v Traumi rojstva. Ziiriška razstava je dovolj pregledna za širši prerez Dalijevega ustvarjalnega loka. V jedru je mogoče pritrditi spoznanju, ki ga je izrekel Dali: »V resnici nisem nič-drugega kot registrirajoč avtomat. .. diktat nezavednega, svojih sanj, podob, hipnogogičnih vizij in vsekakor tudi določenih iracionalnih manifestacij obskurnega in senzacionalnega sveta, ki ga je odkril Freud.« Če odmislimo nekaj prepoudarjenih sestavin, znanih že iz nadrealističnega manifesta (psihološki avtomatizem), pomeni Dalijeva splošna, a pozneje tudi specifična (dopolnjena) opredelitev izhodiščni aspekt za umeva-nje njegovega celokupnega dela. Redki so umetniki, katerih obilje risb, grafik je tako tesno povezano s slikarskim delom, deloma kiparskim; v poznejših letih gre za variacijske odseve ali celo za eklektici-zem lastnega. O slikarskem loku poznih dvajsetih in tridesetih let se da govoriti kot o Dalijevem intenzivnem, a hkrati najpristnejšem, svežem ustvarjanju, potem se nam kaže presihanje intenzitete slikarskih zamisli in izpeljav od Dalijevega obiska v Ameriki, zlasti po drugem. Tako je med leti 1943 in 1948 naslikal izredno malo, zato pa poskrbel za komercialni uspeh, npr. pri naslovnicah modne revije, parfumerijah ipd. ter se gibal med denarnimi in mondenimi krogi od Helene Rubinstein do markiza de Cu-evasa. Govoriti je možno o fotorealizmu, ki ga je Dali vnesel v slikarski nadrealni postopek in v simbole. V ospredju Dalijevega ustvarjanja ostajajo erotizem, kozmos in smrt. Morebiti tipične katalonske prvine, pri Daliju na poseben način izoblikovane, izostrene; v erotičnem območju dobijo va-"tenco od nezatajljivega narcizma pa do Igor Gedrih sadomazohizma, vendar je bipolarna erotična raven posvečujoča, morda že kozmično materinska, ko gre za odnos do Gale. Kozmična prvina je Daliju nepogrešljiva, religiozno čutenje je enako manifestativno kot njegova navezanost na znanost. Njegov »jedrski misticizem« se morda še najbolj razločno in površinsko kaže v Ledi atomske dobe, kot se spiritualizem razodeva npr. v olju Cor-pus hipercubus ali križanje (1954). Španska državljanska vojna je pri Picassu odmevala v Guernici (1937) z znano, občo protivojno in protinasilno vsebino. Pri Daliju Jesenski kanibalizem (1936) tudi deluje ahistorično in apolitično, kot de-strukcija in kanibalizem civilizirane družbe ob lakoti; v znanem olju Slutnja državljanske vojne (1936) - slika v olju velikega formata je pripravljena po več risbah, po skrbnih pripravah - seva razen lakote muko, mučenje, in vse je zaznamovano z nasilno smrtjo, Tanatos kot da prerašča življenje. Vse ima pridih koz-mične apokalipse. Ko je Dali v petdesetih letih slikal križanje v raznih izpeljavah (1951-1954) po raznih risarskih različicah, vidi Karin v. Maur v tem odraz »militantnega misticizma Španije« proti Hitlerju in materi-alizmu. Seveda pa je v Dalijevih pogledih na znanost, kot na »atomski misticizem« dosti tega, kar izziva pri gledalcih razmislek, kjer so potrebna lastna stališča in še drugačni aspekti. Ilustrativen je Dalijev Manifest antimaterije, ki je izšel v katalogu Carstairsove galerije 1959. v New Yorku: Dali vidi slikarski ekvivalent znanstveni misli ter povezuje antimateri-jo s spiritualnostjo v božansko epifanijo. Praktični stik z znanostjo in tehnologijo je Dalija privedel na področju optike in mehanike do upodobitvenih rezultatov, ki presenečajo, a so ta slikarska in kiparska dela le malo poznana. Že pred leti je Dalija zanimala kinetična umetnost. Slike z učinkom tretje razsežnosti so v kombinaciji dvojne slike in zrcala, npr. Speči kadilec (1973, olje). To niso osamljeni, res pa ne številni primeri Dalijevih eksperimentov, pa tudi dosežkov, zlasti če 219 Dali v blišču in sijaju prikličemo v spomin katerega iz Figuera- (1936—64),oljaTransformacijaCranacha sa. Najsi se sklicuje na pompiensko slika- (1974) in številnih drugih primerov. Zna-rijo in na druge primere historicizma, se na Dalijeva avtobiografija Skrivno živfje-del tega le razodeva v njegovih slikarskih nje - ne glede na zadržke - odkriva mar-metamorfozah, hkrati pa Dali ne neha sikatero potezo osebnosti, ki se potem občudovati Velasqueza. Ostaja oster na- kaže v njegovih ustvarjalnih aspektih in sprotnik abstraktne umetnosti - navkljub realizacijah. Tam, kjer se pojavljajo re-duhovno intoniranim načelom Kandin- alistične forme - ob nadrealistični celotni skega - enak odnos kaže do nekaterih kompoziciji - je vedno posredi mimetič-modernih tokov in pravi, da »dekadenca na vsebina v platoničnem smislu, modernega slikarstva izvira iz skepticiz- Dalijevo mnogostransko delovanje je ma« in konsekventnega racionalizma. manj opazno zunaj slikarskega, grafične-V vozlišču takih in prej omenjenih poj- ga in kiparskega področja, vendar je zanj movanj postane jasno, kje tičijo navz- simptomatično, da v istem duhu uresni-križja med Dalijem in sodobnimi vrst- čuje scenografijo, kostume, draguljar-niki. stvo. Vsaj omeniti velja njegov literarni Erotični ritual je pri Daliju pogost mo- delež, tudi filmologi govorijo o tovrstni tiv - podobno kot pri Picassu, se razume aktivnosti Dalija. Iz raznih člankov, spi-s povsem drugačno valenco - pogosto je sov in traktatov se da natančno seznaniti povezan s prostorom in časom in se pri z Dalijevo filozofijo, poetiko ter dojeti tem sklicuje na Einsteina. Kakor koli že, njegove poglede na umetnost preteklosti Dali pravi: »Jaz poglabljam svojo mistiko in sedanjosti, na lastno estetiko. Eno skozi erotični delirij. Erotika je kraljev- zadnjih del v njegovem življenju je Oda ska pot do duše Boga. Ta se pretaka monarhiji. Zanimiv delež na razstavi v molekularnih strukturah.« Dalijevi vse- predstavljajo fotografije, bodisi doku-lej posebni pogledi hočejo ostati v so- mentarne bodisi kot fotografski delež zvočju z nastalimi deli erotične tematike. k Dalijevemu ustvarjanju. To gradivo je Želel je napisati gledališko igro Erotični odbrano in nikakor ni mašilo k drugemu delirij. Tisto, kar je najbolj prizemsko pri na razstavi, kot tudi ne razne revije, ka-Daliju, pa izzveni, da mu erotika pomeni talogi ipd. Ziiriška razstava je z bogatim bariero pred občutjem smrti. Njegove gradivom razgrnila vrsto spoznanj, kjer erotične risbe, slike, kipi in grafike po- bo treba dopolniti še to in ono o Dalijevi stanejo zanj ena od možnosti, da uravna umetnosti. Dokaj zadovoljivo pa se da svoj libido upodabljajoče estetsko. V tem strniti Dalijev opus v razpoznavno, pre-smislu so ilustrativni primeri z različno cej zaokroženo in pregledno gradivo, ki naravnanostjo, od Lova na metulja (risba omogoča tako prerez poglavitnega, kot s tušem, 1929), Velikega masturbatorja tudi kritično vrednotenje. Razkošen kaplje, 1929), do pastela Rdeči stolp talog z vsemi reprodukcijami ohranja (1930), kipa Milonske Venere s predali študijski značaj. . „ , ., Igor Gedrih