Inserati «e sprejemajo in vel j i tristopua vrsta : 8 kr., če se tiska lkrat, 19 9 ll II 11 ll a n i** ll ll ll l> ^ ii Pri večkratnem tiskanji so cena primerno zmanjša. Rokopisi se ne vračajo, nefran kovana pisma se ne sprejemajo. Naročnino prejema opravništvo (administracija) in eks) edicija ua Starem trgu ti. št. 16 Po poŠti prejeman velja : Za celo loto . . 10 gl. — kr zu pol leta . . 6 „ — ,, za četrt leta . . '.!.,—.. Politim list n siinuki narofl. V administraciji velja: Za celo leto . . 8 gl. 40 kr. za pol leta . . . 4 „ 20 „ i za četrt leta . , 2 „ 10 ,. ' V Ljubljani na dom pošiljau velja 60 kr. več na leto. Vredništvo je v Li igovih ulicah štev. 7. Izhaja po trikrat na teden iu sicer v torek, četrtek in soboto. f -.v Pij IX. IV. Napoleon III. in Viktor Emauuel sta sprevidela, da se toliko časa o zedinjeni Italiji ne more govoriti, dokler je Rimsko mesto v oblasti papeževi. Zato sta skušala s prilizovaujem in najsladkejšimi obljubami Pija IX.. pregovoriti, da naj se prostovoljno posvetni vladi odpovedo in italijanski vladi prepuste zadnji del uekda-njili svojih dežel, ki jim je bil še ostal. Pa av. oče so na vse to prigovarjanje veduo le odgorarjali: ,,Non posumus — ne moremo,1' ter so zapuščeni od posvetnih vladarjev „svoje zaupanje, kakor so rekli, stavili le na knža-nega izveličarja, kteri jih ni še nikdar goljufal." Tudi katoliški škofje so jim v tej zadevi pritrjevali iu so že 1. 1860 glasno oporekali proti zlobnemu početju rogoviležev italijanskih ter deželno vlado papeževo povdarjali kot jako koristno in potrebno reč za vesolni katoliški svet. Ob enem so verni sv. očeta v brezštevilnih adresah zagotovljali svoje vdanosti in ljubezni. Katoliški svet je pri tej priliki zopet pokazal, da so pastirji in ovčiee ene vere, ene misli in enega srca. Za Pija je bila to velika tolažba, iu javno so se vsem zahvaljevali za niihovo svestobo in ljubezen, ob enem pa izrekali želje, da bi škofe še eukrat radi zbrali okoli sebe, kakor 1. 1854, ko so proglasili brezmadežno spočetje Device Marije. Povabili so jih tedaj, da naj se o binkoštih I. 1862 vdeležijo slovesnosti, pri kteri so hoteli za svetnike razglas ti japanske mučenike. Res se je b lo sošlo okoli 300 škofov in čez 'AX)0 duhovnikov iz vseh krajev sveta, in Pij so imeli, pri tej priliki jako važen ogovor, v kterem so pretresali vzroke sedanje nevere iu povdarjali potrebo, zedinjenega delovanja, da se človeška družba reši pretečega ji propada. Italijanski rogovileži med tem rok svojih niso križem držali, in 10. sept. 1. 1862 pisal je minister italijanskim poročnikom pri vnanjib vladah, „da ves narod (t. j. Garibaldi in njegovi privrženci) zahteva svoje glavno mesto. Vlade bodo toraj umele, kako velika je sila, ki narod žene proti Rimu." Toda Rim in papeža je do-sihmal varovala fraucoska posadka pred sovražnimi napadi. Pa 15. sept. I. 1864 sklenil je Napoleon z italijanskim kraljem glasovito sep-tembersko konvencijo, v kteri se je zavezal, da hoče v dveh letih svojo vojno iz Rima umakniti ; Italija pa je obljubila, da sedanjega posestva ne bode napadia in odbila tudi vsaki vnanji napad nanj. Sv. oče se niso nikdar zanašali na pomoč francosko, zato jih pa tudi omeDjena zveza med Italijo in Francijo ni osupnila, in neprestrašeno so odgovorili na njo v svoji okrožnici do škofov (enciklika „Quanta cura") od 8. decembra 1864, kteri so pridejali tudi „SylIabus'1, t. j. zbirko 80 krivih naukov sedanjega časa, ktere so Pij pri raznih prilikah zavrgli in obsodili. Ta zbirka je nekako zrcalo za sedanji svet, ki v svoji ošabnosti meni, da človek Roga ne potrebuje, in da človeški um sam vse premore. Da so sv. oče s to okrožnico pravo zadeli, pokazalo je vpitje in razgrajanje liberalnih listov, kterih jiremogi so to okrožnico obsojevali iz nevednosti — še bolj pa iz hudovoljnost'. Pa tudi rogovileži med tem niso rok križem držali ter so veljavo papeževo v Rimu tako zelo spodkopavali , da se je že pretresalo vprašanje, bi li ne bilo dobro, da bi se sv. oče iz Rima preselili kam drugam? Angleška (protestantov-ska) vlada je velikodušno sv. očetu ponudila otok Malto za stanovanje in jim preskrbela tudi potrebnih ladij, če bi se bili hoteli s kardinali tje preseliti. Pa Pij IX. te ponudbe niso hoteli sprejeti in sv. mesta ne zapustiti. Tako je prišlo 1. 1866, ko je Italija v diužbi z Nemčijo napala naše cersastvo. Lahi so bili sicer dvakrat na suhem (pri Kustoci) in na morju (pri Visi) tepeni, vendar pa so pri sklenitvi miru dobili od Avstrije benečansko kraljestvo in vsled tega so zopet začeli kričati, da se jim mora vdati tudi Rim ter postati glavno mesto zedinjene Italije, Pa tudi to sv. očeta ni motilo in 29. junija I. 1867 so v tretje iz raznih krajev sveta katoliške škofe zbrali okoli sebe ter so ž njimi slovesno obhajali osemnajststoletnico smrti sv. aposteljnov Petra in Pavla. Ob t nem so že tedaj izrekli iskreno željo škofe še enkrat v R mu zbrati okoli sebe in ž njimi obhajati vesolen katoliški zbor. Pa komaj so minule slovesnosti, kterih se je vdeležilo okoli 500 šhofov, 15.000 duhovnikov in čez 100.000 vernikov, so se že rogovileži zopet vzdignili, da bi napali Rim in ga vzeli sv. očetu in cerkvi katoliški. Da bi laglje dosegli svoj namen, zvezali so se z nekterimi rimskimi zarotniki, ki so hoteli v sv. mestu osnovati silno v.itajo ter so spodkopali neko vojaško kasarno in jo s smodnikom razstrelili ter pr. tej priliki ob življenje pripravili 27 papeževih vojakov. Garibaldi je s svojo druhaljo drl proti Rimu, da bi ga s silo vzel papežu, kakor nekdaj sicilijansko kraljestvo kralju neapoli-tanskemu, papeževi vojaki so se mu krepko v bran postavili ter ga pri Mentani premagali in njegovo sodrgo v beg zapodili. Rogovileži so morali tedaj svojo poželjivost po rimskem mestu za nekaj časa zopet zadušiti in to je dalo Piju IX. priliko, da so obhajali z verniki še nekaj prav ginljivih slovesnosti, preden so se umaknili v vatikan, iz kterega potem do smrti svoje nič več niso prišli. 11. aprila 1869 so darovali svojo ziato mašo, ter pri tej priliki sprejemali deputacije, častitke in darila, ki so jim dohajala iz vseh delov sveta. Tudi vsi vladarji evropski razun italijanskega kralja so se spominjali tega za katoliški svet in njenega najvišjega glavarja tolikanj veselega dogodka. 8. decembra ravno tistega leta pričel se je tudi občni cerkveni zbor vatikanski, kterega se je v začetku vdeležilo čez 700 škofov iz vseh delov sveta in ki je 18. julija 1870 določil versko resnico o nezmotljivosti paptžvi v verskih rečeh. Pa la tako slavno jiričeti zbor svoje naloge zarad ueprevidenih političnih dogodkov ni mogel dovršiti. Ravno zvečer pred razgla-šenjem papeževe nezmotljivosti je namreč francoski cesar Napoleon Prusom vojsko napovedal. Da bi si prikupil Italijo in pridobil njeno prijateljstvo, umaknil je svojo vojuo iz Rima. Viktor Emanuel je te prilike komaj pričakoval, ter po odhodu Francozov 12. septembra poslal 60.000 mož proti Rimu, da bi ga papežu šiloma vzeli; 20. septembra so začeli mesto bom bardirati, ktero so papeževi prostovoljci hrabro branili. Pa papež so sprevidili, da se 10.000 ljudi proti 60.000 ne. bode moglo izdatno braniti ; da bi se tedaj zastonj ne prelivala kri, zaukazali so, da naj se po Surnem boji bela zastava razpne in mesto Piemontežem izroči. 21. septembra so sv. oče razpustili svojo vojno, 20. oktobra pa občni cerkveni zbor, ,,do pri -ličtiejšega časa." Tako je tedaj rimsko mesto padlo, a padel je tudi — Napoleon, ki je bil ravno v tem času od Ptusov v vseh bitvah premagan in — vjet. S prihodom Piemontežev v Rim, ki so ga nedolgo potem oklicali za glavno mesto italijansko, so Pij IX. nehali biti jiosvetni vladar, in so bili le še papež, to je namestnik Jezusov na zemlji in najvišji glavar njegove presvete cerkve. Pa dasi brez dežele iu podložnikov in tako rekoč vjetnik v svoji lastni hiši, bili so vendar mogočnejši in bolj ljubljeni, kakor najmogočnejši posvetni vladarji, kar seje "pri raznih prilikah sijajno pokazalo. Koso 16. junija 1871 obhajali 25Ietnico svojega papeštva, obhajal je ž njimi to slovesnost vesolui katoliški svet in iz vseh krajev so romarji hiteli v Rim, da so se poklonili sv. očetu in jim prinesli bogatih darov; in ravno to seje ponavljalo lani, ko so obhajali pedesetletnico svojega posvečenja za škofa. Zlasti pa se je to pokazalo sedaj pri smrti Pijevi, ktera je po vsem katoliškem svetu, po obljudenih mestih evropskih, kakor tudi po vročih puščavah afrikanskib, in temnih gozdih daljne Amerike, po obširnih deželah razprostrte Azije in po otokih raztresene Avstralije po bogatih palačah in naj priprostejših kočah zbudila tako vesoljno in britko žalost, kakoršno občutijo le otroci pri zgubi najljubeznjivših staršev. To splošno sočutje tedaj, ktero pri smrti najslavnejših in najmogočnejših vladarjev zastonj iščemo, nam najbolj jasno priča, kaj da so Pij IX. katoliškemu svetu in človeštvu sploh bili, in kako prav da so imeli njihovi vradniki, ki so jim vnekiadresi, kakor omenja „Vaterland", rekli: „Ne vemo, je bil li v prejšnjih časih kak papež veči kakor ti; tega pa smo prepričani, da bolj ljubljen ni bil nobeden." Iz vseh krajev in mest dohajajo poročila o ginljivih slovesnostih, ki so se vršile za ranjkim Pijem IX V Zagrebu so s stolnice, škofove palače kakor tudi z vseli korarskih hiš vihrale velikanske črne zastave. Nekaj ena cega se poroča iz Prage, kjer so bile zlasti cerkvene slovesnosti jako sijajne in so se jih razun c. namestnika iu raznih vradov vdeležili tudi vst učilišni rektor magnifikus in premnogi plemenitaži. Jako ginljivoje bilo tudi cerkveno opravilo v liuški šentpolitški pa •iraški škofiji. V Budapešti so bode cerkvena slovesnost, vršila v torek, 19. t. m. in predsednik je zbornici poslancev naznanil, da je tudi ona povab ljena k tej slovesnosti. Ob enem se je prav častno spominjal Pija IX. delo v protostan-tovskem Berolinu se je šolska mladež izpustila iz šole, da se je zamogla vdeližiti cerkvenih molitev po najvišjem glavarju cerkve katoliške. 11 vseh teh poročil je razvidno, da je uekdaj sloveča katoliška Ljubljana vtem oziru daleč za drugimi mestmi ostala, ker razun cerkvenih opravil, kterih pa se je primeroma vdeležilo malo ljudstva, po vuanjem ni bilo videti nobenega znamenja, ki bi bilo razodevalo žalost po smrti sv. očeta. Naj pri tej priliki še omenimo, da za vladanje Pijevega bilo je vstanovljenih 24 metro-politnih cerkev z gotovimi prestoli, in 6 brez teh, škofovskih 132 iu pastirjev nullius dioe-ceseos 3, dalje 3 apostoljske delegacije, 33 apostoljskih vikarijatov, 15 apostoljskih pre-fektur, vseh skupej 215. Slovesnost po sv. očetu. Z Dunaja 14. februarja. Devetnajsto stoletje šteje dva istinito slavna moža, kterih orjaški duh bode še dolgo, dolgo oživljal in širil prša vernim kristijanom. Francoski učenjak Montalembert je obeli veliko življenje v kratkih potezah narisal, ko je d nt 23. marcija I. 1847 irskega boritelja in mu-čenika Daniela O'Connella pri njegovem potovanju k sv. očetu Piju IX. v Rimu v pričo Pariških katolikov nagovoril tako-le: ,,Srčne želje francoskih katolikov Vas spremljajo na Vašem potovanju v Rim. Na dan Vašega prihoda do Pija IX., na dan , ko bode največi in najslavnejši katolik našega časa klečal pred papežem, ki vzbuja najsijajnejše čase Bvete cerkve v našem spominu — na ta dan hod v resnici znamenit trenutek nastopil v zgodovini našega časa. Ako ima v tem trenutku naj višega vzradovanja Vaše srce še kakšen prostor za misel razve Rima m Irske, potem si spomin|ajte nas ; ljubezen, spoštovanje in vdanost francoskih katolikov do poglavarja sv cerkve ue morejo nikakor bolje izražene bit nego z ustini katoliškega osvoboditelja Irske." O'Counell ni dosegel, kar je tako iskreno žele da bi bil z lastnimi očmi videl ter občudoval že takrat povsodi občudovano osebo Pija IX. Umrl je v Genovi pred svojim prihodom v Rim. Te dni pa ie drugi veliki mož izdihnil svojo blago, plemenito dušo. Pij IX. — vzvišeni namestnik Jezusa Kristusa, nezmotljivi učitelj in voditelj kristjanov, velikodušni oče, prijatelj in dobrotnik krščanskega sveta — je dovršil svoje krepostno življenje, ki je bilo prepolno trpljenja, preganjanja, žalosti in brid kosti. Tega moža značaj je bil energičen, jeklen, vsakej polovičnosti sovražen , ne boječ se nijedne konsekvence. Niti na desno nit na levo ni krenil s pravega pota. Kakor je bil njegov duh sposoben najvičc načrte snovati, tako je bila njegova volja dovolj krepka, da njih vresniči. Ljubil je resnico in gojil prav to Njegovo žlahtno srce je vtripalo le v ljubezni do sv, vere in vseh kristjanov. Nijeden narod se ne sme pritoževati, da bi bil od Pija IX. kedaj preziram L. 1858 na god sv. Florijana so sv. oče duhovnika iz Goriške nadškofije, č g. Fil. KalTol-a, tako-le ogovorili: „Vi ste, kakor pravite , Slovan. Slovanski narod je narod vere in zares mogočen narod. Jaz vse Slovane očetovsko ljubim. Škoda, da so ruz-koljeni. Njihova sreča bi bila sloga, in ta se njim cimi le v zedinjenju s katoliško cerkvijo." Te besede, kako resnične so in pomenljive! Vsled tako plemenitega srca in tako vzglednih čednosti pridobil si je Pij IX. ljubezen , vdanost in naklonjenost pri vseh onih, ki raz-umijo ceniti vzorno življenje in duševne triumfe. Kaka radost in veselje je bil najviši poglavar svojim podložnikom, to svedoči v tem trenutku nepopisljiva žalost, neizrekljiva bridkost pri njegovem mrtvaškem odru. Priznavati se mora, da je žalovanje po tej zgubi vesoljno. Tudi dunajsko mesto je v teh dneh nekako svoj obraz spremenilo. Res, da je tukaj mnogo lehkoživcev, ki se malo ali prav nič ne zanimajo za cerkvene reči in jih še z besedo in pismom zasmehujejo, vendar v tem trenutku e videti, kakor bi si bili kaj poštenejšega in resnejšega domislili. Mogočna podoba mogočnega Pija IX. jih je nekako blažilno prevladala. Nalašč sem kupil raznovrstnih časnikov, da zvem, kako pišejo o Vatikanskem jetniku po njegovej smrti, in reči moram , da se vedejo kolikor toliko dostojuo iu spodobno. Le eden židovski list ni imel in nima toliko moralne moči, da bi le za eden hip stopil iz smrdljive mlakuže ter se nekoliko više povzdignil. Pisačem v ,,mubamedanko" ,,N. fr. P." veljajo besede, ktere je po Pavlovem poročilu grčki pesnik izustil o Krečanih: „Cretenses semper mendaces et malae bestiae." (Krečani so vselej lažniki, hude zveri.) — Mrtvaške maše iu bilje se po vseh cerkvah prav čedno in spodbudljivo vrše. Dne 13. febr so se opravljale v dvorni kapeli v pričujočnosti svitlega cesarja, vseh nadvojvodov in nadvojvodinj. Presunljivo je bilo majestetično petje in človeku se je pri srcu kar milo storilo, ko se je naposled pri sijajno okinčanej tumbi zapelo: „dies illa, dies irae — dies magna et amara valde." Naj veličastnejša pa je v tem tednu gotovo cerkva sv. Štefana. Raz visoke s pobar vanimi opekarni krite strehe vihra otožno veli kauska črna zastava. Z impozantnega 138 metrov visokega zvonika pa žalostno buči velki 17.700 kilogramov težki in iz turških !. 1711 vplenjenih kanonov vliti zvon, ki so med letoin le jio dva- ali trikrat oglasi ; zato pa sedaj tim bolj pretresljivo iu prešinljivo poje. Vhod skozi velikanska le redkoma odprta vrata je preprežen s črnimi tapetami. Tako so tudi v notranjem dekorirani po večem vsi oltarji (38) in stebri, ki so že sami ob seb zatemnelega obličja, tako da sedaj tim žalost-neje vplivajo na svoje obiskovalce. Na sredi cerkve je postavljen sila visok katafalk, kterega kinČajo razna papeževa znamenja kakor: tiara, palij, rudeč klobuk, bel biret itd. Okolo je gotovo več ko 200 dragocenih svečnikov postavljenih. Vernikov prihaja m odhaja neprenehoma ogromno število skozi vsa tri odprta vrata. Cerkev zamore 12.000 oseb v svoje prostore sprejeti, pa vendar je v tem času posebno predpoldnem skoro do čistega nagnjetena. A ne najdeš tu le samo radovednih zijal, nego tudi prav pobožnih duš, ki pri tem ali onem oltarju opravljajo z vidno gorečnostjo svoje molitve za svojega tako skrbnega Pastirja. Vsaj sv. kat. cerkev še v smrti ne zabi svojih. Tako se slave in časte po smrti oni blagi možje, ki so v življenju za občui blagor človeškega rodu povzdigovali svoje krepke glasove, ki so majali iu stresali zemljo. Postavljajo se njim nestrohljivi spomeniki v sicih vernega ljudstva, ki jih ljubi in čisla z nevgasljivo hvaležnostjo. Anglež velik škod odclnik Avstriji. i. Monda mi bo vsak pameten človek rad pritrdil, če tu naravnost rečem , da je Anglež v trgovskem in gospodarskem obziru največ škodoval Avstriji; jaz si upam celo trditi-, da hi Avstrija ne bila tako na slabem, ako bi se ne bila pečala z Angležem. To mi bo prav lahko dokazati v kratkih stavkih. Znano je, da Angležka sama na sebi ne more rediti vseh prebivalcev svojih z lastnimi pridelki. Zato si je iskala že pred več sto leti dežel, od kterih bi imela vsaj toliko dobička, da preživi svoje zemljake. To je bil vedno lačen volk , ki si sam ne more pridobiti toliko, da bi napolnil svoj nikdar ne siti želodec. Pridobil si je mnogo kolonij zunaj Evrope, o kterih je več dob živel, pri tem jih pa popolnoma izmolzcl. Najnovejši dokaz temu je Indija, kjer skoro leto za letom gine po več milijonov ljudi edino zavoljo tega, ker jih Anglež do kože slači. A to angležkemu želodcu še ni dosti. Azija mu je davno že postala premajhna za njegovo lakoto in poželjivost; tudi je moral iskati si kraja, kjer bi to, kar v Indiji pridobi, v denar spravil. Isto tako mu je bila skrb, svoje lastne domovinske pridelke, ki se največ v železji in tkovine, kolikor mogoče drago spečati. Železo in volna sta, kakor znano, glavna pridelka te dežele, s pridelovanjem in obdelovanjem teh se peča na britanskem otoku največ ljudi. Razen Angležke pa so tudi druge dežele bogate teh pridelkov, med njimi v prvi vrsti Avstrija. Z obdelovanjen železa se tudi tu peča sila veliko ljudi in kar se tiče tkovin, ste Oeska in Moravska skoro sami dosti za potrebo v Avstriji. Druge dežele se pečajo r tem kolikor toliko, Francoska posebno z blagom za oblačila. Kaj bi toraj husnilo Angležem, če hi še toliko tega blaga na leto izdelovali, če bi ga pa ne mogli spečati z dobičkom V Anglež je trgovec, edino kramar, zato je tudi njegova politika povsod le kramarska. Kaj mu mar, če tisti, s komur kupčuje, pride po njem ob vse , da le on dobiček ima? Ker pa je navadno tisto blago, ki se bliže izdeluje, ceneje od onega, ki od daleč prihaja se iz konca Angiež ni mogel meriti v ceni s svojimi pridelki z onimi, ki so se v dotičnih deželah doma pridelovali in izdelovali. Zato je mislil si pravo. Najprvo, česar je treba za ceno izdelovanje blaga, je denar; če se ta poceni dobi, je tudi delo ceneje. Nasledek tega je znana angleška banka, v ktero vsi evropski bogatini svoj denar nosijo komaj po 2"/0. Ker je v tej banki nakopičnega sila veliko denarja, se s tem doseza dvojni namen: Anglež dobiva ga ceno , velikanske svote pa so mrtve za drug evropski trgovinski ali denarni promet. To pa še ui glavna reč, Čeravno je na ta način veliko najvišjih evropskih glav privezanih na Angleško. Rilo je treba še zlajšati kupčijo. Zato so za časa Bciista — nesrečnega spomina za Avstrijo, ktere nasledek se je hitro pokazal ne le za fabrikante iu trgovce, ampak še bolj za kupovalce, za ljudstvo. Koliko je bilo Angležem za to pogodbo, temu je najjasnejši dokaz to, da je Beust, ki je v Avstrijo prišel do vratu zakopan v dolgove , odšel v London bogat mož Urž po omenjeni pogodbi je namreč v Avstriji začela pešati posebno železna in suknena industrija, ker je angleško blago prihajalo sem ceneje, nego se je tu moralo izdelovati. „No to je bil dobiček vsaj za kupovalce , za množico ljudstva," bo morda kdo ugovarjal. — Kaj še! Nasledek je bil ta, da so naše fabrike izde lovale slabše blago , da so mogle konkurirati ali se v ceni meriti z angleškim. Kdor tega ne verjame, naj se le spominja, kako dolgo je prej kako blago trpelo. „Pa )e bilo vsaj angleško blago dobro," se bo morda zopet kdo oglasil. Iz konca morda ; ali ko so Angleži zapazili, da se njim s Hiab-šim blagom dela konkurenca v ceni, so tudi oni jeli slabše blago delati in so odjenjali s ceno tako, da je vsled njihove konkurence sila veliko fabrik propadlo. Naj omenim n. pr. le to, da kranjska obrtnijska družba ne more železniških šin nikakor delati po isti ceni kakor iz Angleškega prihajajo — navzlic vožnini in coluini. Enaka se godi po drugih deželah, kjer je rude na kupe. Politični pregled. V t.jiibl)Kiu, 18. februarija. Avstrijske dežele. Državni r.hov je IG. t. m. z veliko večino glasov sklenil pričeti posebno obravnavo čolnih tarifov, ktera se ima že danes pričeti. Ministerstvo je tedaj v tej zadevi sijajno zmagalo, in vse kaže na to, da se bode godilo, kakor smo to obširneje popisali v članku: ,,ministerstvo zopet oživljeno". Vnanje države. O niMko-turdkili zadevah se poroča, da jih bode rešil kongres, ki se naj po nasvetu avstrijske vlade snide vBaden-Badenu. Razne vlade bodo k kongresu poslale svoje vnanje ministre. AiiSleAko brodovje se je ustavilo IG. t. m. pri otoku Prinkipos. Avstrijskim vojnim ladijam se ni dovolilo jadrati skoz Dar-danele. Rusi na prošnjo sultanovo Galipolja ne bodo zaseli in tudi ne šli v Carigrad, ker se je angleško brodovje umaknilo v Gemlik. Upor.na Kreti raste. ŠjtiiiijHlii kralj je 15. t. m. odprl zbornico in ji predstavil kraljico. V prestolnem govoru se prav toplo spominja tudi Pija IX. in izreka upanje, da bode previdnost božja konklave vodila pri volitvi novega papeža, da se bode vtrdila edinost med državo in cerkvijo. V IKiiiin so imeli 16. t. m. v 1'antc onu črno mašo pa ranjkem kralju Viktorju Emanuelu, ktere so se vdeležili vsi vradi, kakor tudi vnanji državniki. Domače novice. V Ljubljani lil. februarja. (Ljubljansko društvo gospej) za ranjene in bolne vojake je vsled poziva v pomoč ranjencem v vojski med Rusijo in Turčijo nabranih milili darov v skupnem znesku 206 gld odposlalo Avstrijskemu patriotičuemu društvu na Dunaji. Taisto je z dopisom od dne 12. februarja 1878 št. 158 potrdivši prejem v imenu ranjencev obeh vojskujočih se, strank izreklo nar toplejšo zahvalo za velikodušni dar, ter zagotovilo, daje darove natančno po volji da-rilcev razdelilo. (Občni, zbor Matice slovenske /3. t. vi.), kterega se je vdeležilo 50 udov, pričel se je z nagovorom predsednika, dr. Blehveisn. Omenjal Je letošnjih knjig Matičnih , obširnega in lepega Letopisa, življenja Costovega in krasnih kart, s kterimi je slovenski atlant dovršen. Za prihodnje je že vredjeno za natis Verne-ovo popotovanje okoli sveta; prof. Glovacki se je ponudil, da spiše lloro dežel slovenskih in tudi slovensko hrvatska slovnica se izdeluje. Glede zuanstvenega časnika se je oglasilo tako malo naročnikov in je došlo tako pičlo tvarine, da si odbor ni upal pričeti izdavanja in Matici naložiti novih stroškov, kterih bi bilo njo zadelo čez 320 gld. Zato naj bi občni zbor sam pretresal to reč pri današnji seji. Denarno -tanje Matično je ugodno, kakor udje sprevi-dijo iz njenega računa. — Za tem g. tajnik Pra-protnik obširneje poroča o tem , kar je omenjal g. predsednik, g. blagajnik Vilhar pa bere sklep računa od 1. januarja do konca decembra 1. 1877. Iz njega je razvidno, da ima Matica premoženja v obligacijah 38.460 gld., hišo, vredno 11400 gld., iu inventar, vreden 5700 gld. Dohodkov je bilo 7874 gld. 48 kr., stroškov pa 4936 gld. 75 kr. in sicer tajniku nagrade in za pisarne potrebščine 475 gld., za spiBe 1192 gld. kr., za tiskanje knj m., za božjastjo. Murka Geršiž, gostač 56 1., za jetiko. Marija Škof, kroj. ž. 23 I., za mrtudoni. Janez Ahec, gost. 73 1,, za sitšico. Luka Šetnic, vojak 14. kompunije 17. pcš-polka 3. fobr. v vojaški bolnišnici za jetiko. Jernej Mišjak, tandler 56 I., za jetiko. Marija Kaiser, pas. ž. 63 1., za vtriplj. pljuč. Ana Bukovic, kuharica 36 1., za srčno vodenico. Špela Kolman, ur. ž. 7 7 1., za inrtudorn. Pavi Breskvar, hiš. pos. 80 I., vsled starosti. Loterijske številke IG. februarja. Na Dunaju: 45, <»7, 1«, 73, V Gradcu: 28, 11, C9, 53, «1. TeleHmUčne denarne cciie 18. februarja. Papirna rent« (58.70 — Hrubernn routu 67.— — Zlstarenta 74.05, — 18601etn<> iiri»viio posojilo 110 60 Dankin« akcije 803— Kmditne akcije 226.26— London 119.20 — Sr»bro 103 90. — Ces. kr cekini 6.67. — 20 frankov 9 64 '/,. Za ključarska dela, raznotere ključavnice, kovanja vrat in oken, omrežja, križe, železna ognjišču (šparherde), železne cevi (rorc) itd. priporoča so podpisani p. i. občinstvu, ter vsako naročilo dobro, naglo, in kar naj bolj mogočo po ceni izvršuje. (3) liort-uc Kelencc, ključarski mojster nn Št. Pcterskein predmestji v Ljubljani h. št. 15.