226 Novičar iz domačih in ptujih dežel. Iz Dunaja. (Iz državnega zbora). V zbornici po-slancov so prišli pretekli teden državni šolski stroški v pretres. Ministerstvo nauka potrebuje letos za šolstvo le 2 milijona in 700.000 gold., za šolske naprave pa 451.000 gold. Dr. Brine je bil »poročnik odborov. Popisal je stan ljudskih šol po vsem cesarstvu iz ministerskih pozvedb, kar bomo drugopot tudi v našem listu povedali, ker je važno vediti , kako stoji z ljudskimi šolami po svetu. Poslanec Scbneider iz Slezkega poprime prvi besedo in govori za zboljšanje plače ubogim učiteljem ljudskih šol; poslanec S i tka govori za podporo realke Jiglavske, poslanec Gor i up za zboljšanje plače učiteljev goriške normalne šole. Gosp. minister Schmerling zagotavlja, da bode vlada nasvet Sitkov in Goriupov v resen prevdarek vzela, in če se skaže , da je res tako, bode pomagala ; za letos pa je že prepozno, ker se bliža konec leta. Potem se je glasovalo. Odborov predlog: naj se dovoli 451.300 gold. za šolske naprave je bil potrjen, — Sitkov predlog je padel, Goriup pa je svoj predlog po zagotovilu ministrovem umaknil. — Za tem je dr. Brine nadaljeval šolske zadeve gimnazijske in nasvetoval, naj se dovolita 2 milijona in 614.439 gold., in je željo izrekel, naj se zboljša, kjer je treba, plača učiteljev gimnazijskih. Zdaj poprime dr. Toman besedo in govori takole: „Ako sopet danes se lotim, o narodnih pravicah govoriti, spodbadajo me k temu najprvo dosedanje pripoznanja slavne zbornice v dotičnih rečeh, važnost reči same in posebna dolžnost, ktera me veže dokazati, da ravnopravnost narodov, zlasti pa slovenskega v šolskih zadevah dose-daj še ni obveljala. Finančni odbor ni prezrl važnosti te reči, pretehtoval je mnogo mnogo o tej zadevi in izsnoval je nasvete iz teh pretehtovanj. O ravno tem oziru, kar se tiče prikladnosti učiteljev in dobre osnove srednjih šol, to je, gimnazij in realk, zlasti pa glede narodnosti, bodem tudi jez govoril. Avstrija hoče pravna država biti; pravna država pa se razodeva s tem, da ona priznava osebnost v posamnem na drobno kakor tudi v veliki celoti. Vsaki narod tedaj mora v pravni državi biti priznan. Vsaki narod pa ima mnogotere pravice. Ena najimenitnejih pravic je pravica do narodnega poduka in do narodne omike. Vsaki narod se more omikati samo s pomočjo svojega lastnega jezika. To je tako resnično, da tega nihče ne more ovreči, kdor misli bistro, resnično, pošteno in pravično. Resnica tega je tako mogočna, da še celo prejšna centralistična absolutna vlada ji ni mogla popolnoma ušes zamašiti, in da je dala ukaze, kteri čeravno se narodom niso v vsem prilegali, so narodnost vendar vsaj nekoliko pospeševali. Ti ukazi so operali se na cesarske sklepe, kakor na sklep od 9. decembra 1854, ki je bil razglašen v mini-sterskem ukazu od 16. decembra 1854, in pa na cesarski sklep od 20. julija 1859, razglašen v ministerskem ukazu od 8. avgusta 1859. Prvi teh ministerskih ukazov, ali prav za prav cesarski sklep, veleva, da ima na nizih gimnazijah kot učni jezik veljati deželni jezik in da ima ministerstvo šolskih reči skrbeti, da se potrebni pomočki omislijo; drugi cesarski sklep je pa postavil te pravila tudi za višo gimnazijo, tedaj za celo gimnazijo. Dasiravno je sedanje ministerstvo o tolikokterih priložnostih glasno oznanovalo , da se drži gesla enakopravnosti narodov in je očitno izustilo, da si je to geslo za svoje najviše geslo izvolilo , se te pravila absolutnega , centralističnega in enoličnega miniaterstva vendar niso spolnovale, kakor bi bile imele spolnovati se. Naravnost moram reči, da se na to pravilo v moji domovini in pri narodu slovenskem sploh kar nič porajtalo ni. Ker je pa osnova srednjih šol tako važna, sem že koj sprva, ko mi je slovenski narod čast skazal, da me je za svojega zastopnika izvolil, za trdno sklenil, v tej zadevi s svojimi slabimi močmi pripomoči. Srečnega sem se tedaj štel, da sem mogel v začetku državnega zbora Njih eksce-lencii, gospod državnemu ministru podati peticijo (prošnjo), ktera je na trdni podstavi na to reč merila. Posebno sem 227 ee srečnega imel, ko je gosp. državni minister takrat določno obljubil, uslišati in spolniti to prošnjo, češ, da se opira na diplom od 20. oktobra, na prestolni govor Nj. Veličanstva cesarja in sploh na ustavne načela. Žal mi je, da ne morem reči, da je bila ta obljuba res spolnjena, marveč da povedati moram, da se ni spolnila. Za svojo dolžnost sem si tedaj o prihodu v državni zbor štel , potegniti se za spolnitev gori omenjenih najviših sklepov, in sicer z interpelacijama v 12. seji od 28. junija pr. 1. in v 54. seji od 13. septembra pr. 1., na ktere je Nj. ekscelen-cija gosp. državni minister v 15. seji 19. julija pr. 1. in v 66. seji 3. oktobra pr. 1. odgovoril. Prva interpelacija je bila posebno na vresničenje druzega najvišega sklepa od 8. avgusta 1859 nastavljena. Nj. ekscelencija, gosp. državni minister je odgovoril takrat meni in mojim tovarsem , kteri so interpelacijo zastavili , da ta cesarski sklep ne zadeva toliko državnih kakor pa privatne gimnazije ; na drugo interpelacijo pa je gosp. državni minister odgovoril s tem , da je obljubil, na Ceskem in Moravskem nektere (gospodom poslancom češkega naroda menda ne dostojne) naprave zaukazati; kar se slo venskega jezika tiče, je pa določno izrekel, da po zagotovilu ljubljanskega škofa kakor tudi deželne vlade ljubljanske se to nikakor ne da izpeljati, in da edini kr-šanski nauk se more v slovenskem jeziku učiti, češ, da ni ne enih bukev za nauk, in da je zlo težko stalo, nek mal slovensk katekizem Blaznikov za uk pripraven spoznati. ^Glede na to" — je rekel državni gosp. minister — „ne morem kar nič druzega storiti, kakor da se po soglasnem nasvetu škofijstva in deželne vlade v Ljubljani vprihodnje v kršanskem nauku tudi slovenski jezik kot učni jezik vpelje." Potem je vsaj se nadjati bilo, da se bo kršanski nauk v deželnem jeziku učil, — al tudi to se ni zgodilo. Da se v ustavni državi slovenskemu narodu enake pravice kakor vsakemu drugemu priznajo, to ni moja misel le enodnevna, — zato si spoznavam danes sopet za svojo dolžnost, pri finančnem predlogu o učiliščih zastran tega sledeči nasvet podati: ^Slavna zbornica naj sklene, da se je nadjati, da bo vlada v vresničenje enakopravnosti vseh v ožjem državnem zboru zastopovanih kraljestev in dežel prebivajočih narodov glede nauka in sicer do tistega časa , da se temu pravilu popolnoma primerna učna osnova ustanovi, v izpeljavo cesarskih sklepov od 9. decembra 1854 in od 20. julija 1859 take učitelje in vodje postavljala, kteri vrh druzih ugodnosti popolno znanost dotičnega narodnega jezika imajo, — da bode za pripravne šolske bukve skrbela in sploh vse storila, kar je o tem treba." Lahko bi vzroke, s kterimi je gosp. državni minister na mojo interpelacijo odgovoril, obširno pretresel in ovrgel, pa govoril bom samo, kar je najbolj potrebno in mislim, da bo vsaki gospodov slavnega zbora po svoji vesti, po svojem narodnem čutju in po svoji previdnosti sam nadomestil, kar bom jez premalo dotrdil. Al zdržati se ne morem, da bi saj na petero vprašanj si ne odgovoril, ktere spadajo neposrednje v utrdbo mojega nasveta. Te vprašanja so: 1. Ali ima vsaki narod avstrijanski, toraj tudi slovanski in slovenski pravico, svoj jezik v šolah terjati? 2. Ali je iz narodnega in naravopravnega stališča res neobhodno treba, da ima ljudstvo, v dosego svoje omike, svojega cilja in konca svoj narodni jezik kot učni jezik ? 3. Ali kaj zavira vpeljanje tega učnega jezika? 4. Ali ima slavno ministerstvo dolžnost, te ovire s poti spraviti? 5. Ali je v prid celi državi ali ji n i v prid, da se želje narodov v tem oziru spolnijo? Kar se tiče prvega vprašanja, sem že omenil, da je gosp. državni minister sam spoznal, da je peticija pravična, takrat, ko smo mu jo podali. Mislim, da je v diplomu od 20. oktobra 1860, v ustavi od 26. februarja 1861, v ministerskem razpisu, z eno besedo, v vseh izrekih slavnega ministerstva, v bistvu a v-strijanske ustave ukoreninjena. Po tej ustavi ravno hoče Avstrija postati pravna država , in rekel sem , da je pomen pravne države posebno v tem, da pravna država čisla vsaki narod. Ker je to res tako, je s tem tudi pot odprta za odgovor na drugo vprašanje. Tu le vprašam: Kaj je namen naroda, kaj države? Kaj je namen naroda? Namen naroda gotovo nič druzega ni, kakor dušni in telesni blagor. Kaj je namen države? Namen države ni nič druzega kakor namen narodov prevzeti, in jim vse pomočke dati, da morejo svoj namen doseči. Nobenemu narodu pa ni mogoče, svoj namen, to je, dušni in telesni blagor drugače doseči, kakor z omiko. Ta pa se opira na jezik in tako se opira zadnjič vse razvijanje kakega naroda na to, da njegov jezik obvelja v šoli, v kancelijah g »sposkinih in sploh v očitnem življenju. (Nepokoj in smeh na levi.) Gospodje! Meni se zdi, da je to reč, ktera sega globoko v življenje državno; zagovarjaje pravice tistega avstrijanskega naroda, ki šteje 18 milijonov duš, vas prav prijazno prosim, da poslušate pazljivo. Moja naloga zdi se mi tudi težka naloga, ker sem tu samec in zapuščen; zato upam, da me bote tem bolj pazljivo poslušali, ker zagovarjam tako zapuščen pravice naroda , kteri je tako velik in državi tako močna podpora. Dovolite mi tedaj, brez ovire dalje govoriti. Rekel sem , da vsaki narod se more samo s pomočjo svojega jezika omikati. Ako se govori o vedah, umetnostih Rimljanov, Grkov, Nemcov, Italijanov in Francozov, se mislijo menda samo tiste vede in umetnosti, ktere poganjajo svoje kali iz jezika teh narodov, čeravno so ti narodi svojo omiko sprva sprejeli od druzih narodov. Svet se vedno vrti: eden daje drugemu, eden sledi za drugim. Tudi nemški narod, kterega kreposti, čvrstosti in omike se dotakniti bi nikoli ne predrznil se, prejel je svojo omiko deloma tudi od druzih narodov; dasiravno pa nemško krepost in omiko v mejah nemškega naroda pripoznavam, kakor vsaki drug omikan človek, pa vendar mislim in zanašam se, da mi bodo vsi bistroumni Nemci to potrdili — da bi, ako bi nemški narod te meje preskočil, to ne bi hasnilo ne drugim narodom, ne nemškemu, ker bi v mednarodnem življenju ne našlo nobene hvale in toliko manj, ako bi prestop teh mej izviral iz centralističnega pohota ali pa iz druzih tujim narodom sovražnih namenov opirajočih se na vladne namire. v Ce pa tudi vidim in pripoznam , da je imela nemška omika tudi do nas Slovanov nekoliko upljiva, bote lahko umeli, da hočem zdaj, ko smo po osvobodi vnem pismu od 20. okt. 1860 za dosti stare spoznani bili, po lastni poti k omiki hoditi, da moramo po nji hoditi, da smo dolžni to, ker ravno iz tega namena na svetu živimo. Čislati hočemo vedno umetnost nemško, omiko nemško, učenost nemško, tudi zajemati hočemo iz nje, ker „tako ravno se svet vrti, da eden drugemu daje", al političnega gospo J stva vAvstriine moremo nemštvu, tudi kar omiko tiče, ne zdaj in nikdar ne pripoznati. Naj si pridobi posamni človek omiko v tujem jeziku, narodu vendar nikoli ne more koristen biti drugače, da deli svojo vednost z narodom v jeziku naroda. Ako je pa kak narod prejel od druzega vede in umetnost, narod, kteri jo je razširjal, kteri jo je dal, ne more tirjati, da je unemu jerob, gospodar, kajti Nemci so pravo-slovstvo posebno iz Italije , iz Bolonije, in nagon k refor-macii gotovo iz češke dežele prejeli. Ako se da iz rečenega točno soditi, da ima država namen, vsakemu narodu k njegovemu namenu pripomoči, 228 potem je tudi v Avstrii naloga, dasiravno je zavoljo toliko-kterih narodov težavna, da država, da vlada enakopravnost vseh narodov vresniči. Avstrija ima res posebno, edino, veliko, težko, rekel bi, zavida vredno nalogo med državami sveta. Ta naloga se da s tem rešiti, da se skaže država vsem narodom enako pravična, da vsi posamni narodi krepki postanejo in da se iz posamnih krepost mogočna skupna krepost izsnuje. V enakopravnosti, v enakem ravnanju , v ljubezni, v bratinstvu bo Avstrija z vezjo vse te narode objela; ker je pa mogoče, da se ta vez čez brate raztegne, kteri stoje še zunaj naše države, bi utegnila ta vez še veča postati. Po odgovoru na drugo vprašanje, da more z naravo-pravnega in narodopravnega stališča gotovo vsak narod svoj namen samo s pomočjo svojega lastnega jezika doseči, pridem do tretjega vprašanja, namreč: ali je v tem oziru kaj ovir in ktere so te ovire? Gosp. državni minister je, posebno kar se tiče slovenskega jezika, kakor sem že pred omenil, rekel, da slovenski jezik nima nikakoršnih pomočkov. Zal mi je, da je g. državni minister po tacih mnenjih, kakoršue so bile ljubljanskega knezoškofa in ljubljanske deželne vlade, na mojo interpelacijo zanikavuo odgovoril. Zal mi je zavoljo tega, ker te mnenja niso bile ne pristojne ne v stvari resnične. Še celo v tem, v čemur se je toliko dopustilo, da je katekizem Blaznikov na svetu , še v tem pozitivnem oziru je mnenje krivo. Razžaliti nečem ne gospoda ljubljanskega knezoškofa , ne gospoda ljubljanskega deželnega poglavarja; rojaka sta nam. Al čudno je pa vendar to, da se gospod kuezoškof ni nekoliko bolje in natančneje ozrl po slovstvu šolskem naroda slovenskega. Spomnil bi se bil vsaj na izvrstni slovensko-nemški slovar, kterega je na svetlo dal njegov zaslužni sprednik, škof Wolf, ki gotovo ni bil prenapet Slovenec , iu pomislil naj bi bil, da na njegovem semenišču se uči duhovno pastirstvo že leta in leta v slovenskem jeziku. Kar se tiče g. deželnega poglavarja ljubljanskega, bi ga le opomnil, da je bil leta 1848 krajnsk poslanec in je morda v ravno takem stanu , kakor jez danes , slavno ministerstvo uka vprašal: kdaj se bo popolno vseučilišče v Ljubljani ustanovilo, ker sta kot priprava za vseučilišče že leta 1849 državljanski zakonik in pa kazensko pravo v Ljubljani v slovenskem jeziku z velikim uspehom se učila in to brez prejšne prestave dotičnih postav in brez druzega pripravljanja. Pozneje sta bila ta uka v Gradec prestavljena , kjer jima je bilo obilo poslušavcov; jez sam sem imel srečo, državljanski zakonik se učiti v slovenskem jeziku. Ako je tedaj bilo mogoče, civilno in kazensko pravo brez pripravljanja v slovenskem jeziku učiti, potem, mislim, je pač prazen vsak ugovor, vsak izgovor, da ne bilo bi mogoče, nekoliko naukov na gimnazii in realki v slovenskem jeziku učiti, in treba mi ni, zoper to še kaj več govoriti. Ako se ima v tej zadevi že kako mnenje terjati, zamore se tako pač le terjati od zastopnikov naroda in od zvedenih mož. Naj povejo zvedeni možje, naj pove učeni naš rojak Miklošič: ali je naš jezik ugoden za nauk ali ne? Ako se je tedaj temu jeziku, kar njegovo zmožnost in oliko tiče, v tej slavni zbornici krivica storila, se to gotovo ni zgodilo z ozirom na njegovo današnje razvitje. Zoper take dokaze mi tedaj ni ne orožja ne poduka. To pa bodi rečeno, gospodje! — ako se je o presojevanji tega jezika neko roganje vpletlo, je to po pravici globoko v srce zbosti moglo vsacega poštenega Slovenca, kteri smo tudi vsi pošteni Avstrijani. Tako roganje mora tem globočeje v srce zbosti, ko se spominjam, da Miklošič in Kopitar trdita, da sta sv. Ciril in Metod že v 9. stoletji po Kristusovem rojstvu sveto pismo spisala v našem jeziku, in o tem sv. pismu pravi Schlotzer, učeni, veliki mnuki Schlotzer, kteri se je jako iimel na jezike vzhodnih narodov: „Jezik , v kterem je bilo pisano sv. pismo Cirilovo iu Metodovo v 9. sto- letju, je eden najbolj omikanih med vsemi starimi in novimi jeziki, in kako bogat je v svojih korenikah in pripraven za razvitek. — Za priče kličem še dalje brata Grima, Gothe-a, Herder-ja in druge nemške veljake, kteri slove po celem svetu in med vsemi narodi! Čeravno pa slovenski jezik ni tisti, v kterem sta pisala Ciril in Metod sv. pismo, je pa vendar njegov brat ali sin, enacega rodu, enako čvrst in enako pripraven, da bi se vsaj na gimnazijah in realkah v njem učilo. Pridem do četrtega vprašanja: Ali je dolžnost slavnega ministerstva, da se ta jezik vpelje v šole? Enkrat se mora začeti; noben izgovor ne pomaga nič! Pri vpeljanju jezika v sodnije iu druge uradnije se nanaša ministerstvo vedno na to , da šole niso za to pripravljene in da uradniki niso zmožni jezika; pri šolah pa pravi, da jezik ni ugoden za nje. Tako se vrtimo vedno v nekem vrtincu in jezik ne vpelje se nikjer. In vendar je bilo kdaj tako tudi s francozkim, italijanskim in pa tudi z nemškim jezikom, in še dandanašnji se mora vsak Nemec tudi nemškega jezika učiti, ako hoče svoj materni jezik umeti kot knjižni jezik. Taka se nam godi. Zadnjič bi rad še na poslednje, politično vprašanje odgovoril, ali je v prid državi, da se narodom avstrijan-skim, zlasti slovanskim, v tem oziru pravica kaže? Mislim, da! Narodi avstrijanski so mi pojedine moči. Ako le ena sama delavna moč, kakor doslej nemška, na druge kot tr-pivne pritiska, izvira iz tega nesloga, razdrtija , razpad; ako pa vse moči zedinjene delajo , obrode krepost, vzdr-žanje, prerojenje, utrjenje Avstrije. S tem sklenem, gospodje, in priporočam vam resnobno svoj nasvet, da ga podperate in potrdite/4 (Pravo! Pravo! v desni sredi in na galerijah.} Ko predsednika namestnik prebere Tomanov nasvet in vpraša: ali ga poslauci podperajo, jih je vstalo toliko, kolikor je treba, da je predsednika namestnik mogel reči: Dostojno je podpiran. Potem je govoril poslanec iz Trsta dr. Porenta in nasvetoval, naj odlistihmal, ko se začne na mestne stroške laška gimnazija v Trstu, neha donesek mestni za nemško gimnazijo. Za njim govori poslanec Kuziemski iz Galicije za rušius k i narod v enakem zrnislu kakor dr. To man za sloveuskega in podpira njegov predlog. Ko je še dr. Cupr govoril, zakliče Steffens, naj bode današnji seji konec — in zgodilo se je tako. V drugi seji govori Ljubisa iz Dalmacije v srbskem jeziku in dostavlja odborovemu nasvetu, naj se tudi gimnazija v Dubrovniku vzame jezuitom laškim, ker zaklad te gimnazije ni njih in ker tudi slovanskega jezika ne razumejo; za njim govori dr. De me l o povišanji plače gimnazijskih učenikov po preteku vsacih 10 let, — dr. Eder se poganja za vseučilišče Salcburško, — ko je še govoril S za bel za zboljšanje stanu učiteljskega na srednjih in viših šolah in je dr. Herbst pretresal mnogotere nasvete, dobi Deschmann besedo iu govori tako-le : „Slavna zbornica! Vprašanje glede jezikov je bilo zastopovano tudi pri debati o šolskih stroških, in je v tem zrnislu predložil dr. Toman iz Krajnskega predlog, ki se ga podstopim bolj natanko preiskovati. Najpopred moram pripoznati, da se mi res čudno zdi, da se tak nasvet predlaga še le tu pri debati o šolskih stroških, ker zdi se mi potrebno, da se predlogi toliko važni pred v posamnih odborih pretehtajo do zrelega. Ko se je poseben odbor za nauke postavil, se mu je tudi predlog poslanca dr. Cupr-a izročil, ki ima v sebi tudi nektere vodila o narodnih zadevah šolskih. Moram pa tudi opomniti na dalje, da se mi zdi čudno, da ravno od one zbornične stranke, kjer se sarnoopravlje (autonomija) deželnih zborov s toliko trdo-vratnostjo trdi, se zastavlja tak predlog, o kterem ima pravico razsodbe po moji misli vendar le samo deželni zbor. 229 Mislim, da vprašanje: treba li, da se v kaki kronovini za-naprej uči v druzem jeziku, kakor je bilo navadno dozdaj? je vprašanje, pri kterem gre najpred deželnim zborom beseda, (klici na levici: Prav dobro!) tedaj se mi čudno zdi, da se pri debati o šolskih stroških tako vprašanje predlaga hiši kar nenadoma. (Klici na levici: Prav res !) Dovolite mi zdaj, da pretresam predlog gospoda dr. Tomana bolj na drobno. Reči moram, da se mi toliko pomanjklivega, toliko dvoumnega zdi v njem, da mi ni mogoče verjeti, da bi ga visoka zbornica potrdila. Dr. Toman predlaga v prvo: visoka hiša naj izgovori željo, da se izdela pripraven načrt za nauke, da se uresničita cesarski sklep od 9. decembra 1854 in od 20. julija 1859, po kterih bi se zadeve o jezi-cih rešile v šolah. V prvo ne razumem, kako bi se z naučnim načrtom poravnalo prašanje o jezikih ; naučni načrt obsega le mero, koliko vednosti naj si učenec prisvoji v šoli in kako naj se razdelujejo posamne vede, način pa, v kterem jeziku naj se v posamnih deželah uči, mislim, to v mnogojezični Avstriji nikakor ne spada v naučni načrt; to določujejo le posebni ukazi, ki velvajo v posamnih kro-novinah: uči naj se v tem ali unem jeziku. (Klici na levici: Pravo!) Grem pa še dalje, gospoda! Gospod dr. Tornan prav čudno razlaga cesarski sklep od 9. decembra 1854. On namreč pravi, da namerja na to, da naj na nižjih gimnazijah kot učni jezik bode deželni jezik. Moram pa reči, da tega ne najdem nikakor v tem ces. sklepu, ki se glasi tako-le: „glede učnega jezika naj bode prvo vodilo, da naj se vsigdar in povsod uči v tistem jeziku, kteri omiko učencov naj bolj pospešuje; tedaj naj se v vseh okolišinah rabi jezik, ki je učencom tako znan in tako v navadi, da se utegnejo v njem s popolnim uspehom učiti. V ravno tem ukazu je očitno izgovorjeno, naj se na gornjih gimnazijah posebno v nemškem jeziku uči. Pa je zraven tudi naravnost opomnjeno, da, kolikor navejene načela pripuste, tudi drugi jeziki kot učni jeziki biti utegnejo. Tedaj je prav dobro svrha in prav natanko naloga določena v tem najvišjem sklepu, po kteri naj se učni jezik ravna. Gospoda ! Ako je bilo pod bivšim ministrom Thunom o šolstvu le kaj izpeljanega, je bil vsaj ta ces. sklep od leta 1854; zlasti na Ogerskem je bil vzrok, da se ondi ž njim niso ravno preveč sprijaznili, ker so zadeve jezikov tam jako zamotane. Ako tedaj dr. Toman zahteva, šolski načrt naj to izpelje, tedaj rečem, ta razglas od leta 1854 je že Thun-ovo ministerstvo izpeljalo!— Kakšna je pa z ukazom od leta 1859? V tej zadevi nam je že gospod ministrov odgovor na interpelacijo Tomanovo povedal, kako da treba tolmačiti ta res dvoumni ukaz in da se mi skoro dozdeva, da so le zadeve leta 1859 prisilile ga naznaniti, in da bi bilo želeti, da bi bil bolj na drobno določen. Sicer se pa utegne iz končnega stavka tudi misliti, da ta ces. ukaz zadeva le samo privatne gimnazije. Dr. Toman pa v svojem govoru zahteva: naj deržavni zbor pripoznava in izgovori željo, da se po slovenskih gimnazijah povsod slovenski jezik kot učni jezik vpelje in da se uči nemščina le kot obligaten predmet. Dr. Toman je pri podpiranju svojega predloga nastavil pet vprašanj, in si misli, da je na nje tudi odgovoril. Ne bom natanko pretresoval teh vprašanj, vender se ne morem zdržati, da bi prečudnega trdenja, ki ga je dr. Toman že večkrat ponavljal v tej hiši, da se namreč vsaki narod le s svojim narodnim jezikom omikati more, ne ovrgel s to zgodovinsko resnico, da so najbolj omikani narodi v Evropi že obilno slovstvo imeli, pred ko se je njih jezik vpeljal v šole ; latinski jezik je sam in le ou sam kraljeval v šolah. Dr. Toman je zastavil pet vprašanj, na ktere mu hočem prav kratek, pa kakor mislim določen in jasen odgovor dati, ki se opira na statistične spričbe. Vidilo se bo iz tega, da zastran dežele, ki jo jez imam čast zastopati, je čisto prazen tisti že večkrat ponavljani krik, da prebivavci te dežele na naših gimnazijah strašne stiske trpijo. (Klici na levici: Čujte!) Gospod dr. Brinz je opomnil, da komaj polovica otrok, ki so dosti stari za v šolo, obiskuje ljudske šole, ki so po kmetih zgolj slovenske, v mestih pa nemško-slovenske. Kakošna je z gimnazijami? Gospoda! Na Krajnskem imamo tri gimnazije, in vse naše nemške gimnazije so prepolne. Na Koroškem obiskuje ljudsko šolo 5/6 otrok, ki so za v šolo. Kako je pa ondi z obiskovanjem gimnazij? Gospoda! Tu se nam pokaže prav zanimiv položaj. Na Krajnskem obiskuje dve gimnaziji, kjer je nemški jezik učni jezik, 800 učencov, na Koroškem pa obiskuje dve gimnaziji, ki ste tudi nemžke, le 317 učencov. Ako bi bila tedaj nemščina na gimnazijah tolika strašna stiska, bi morale biti zapuščene! Opomnim, da, če se računi po stotinah možkih prebivavcov, obiskuje na Kranjskem 23 odstotkov možkih prebivavcov gimnazijo — število, ki gotovo deželi v čast govori. Na Pemskem obiskuje 24 odstotkov moških prebivavcov gimnazijo, na Goriškem 21, na Koroškem le 18 odstotkov. Ako bi tedaj ona stiska res ne bila za str-peti, treba, da so naše gimnazije prazne, in vendar se naše gimnazije, dasiravno so nemške gimnazije, obiskujejo tako obilno. Le še naslednje bom omenil, da ravno zavoljo obilnega obiskovanja gimnazij je preteklo leto se napravila nižja gimnazija v Kranju na Gorenskem med popolnoma slovanskimi prebivavci. Razširila se je med ljudstvom govorica, da se na tej gimnaziji bode le slovenski učilo, in jez Vas, gospoda! zagotovljam, slišal sem mnogo kmetov, da so se čudili, kako more to biti, in rekli so, da v slovansko gimnazijo ne bojo pošiljali svojih otrok, ker pri nas kmet popolnoma ve, koliko važne koristi mu donaša nemška vednost in nemška kultura. (Klici na levici: Resnica!) Ali je res, naj povejo oni poslanci iz Krajnskega, ki sede na tej strani v zbornici. (Klici: Prav resnično! Resnica!) — Dalje moram še neko prečudno besedovanje dr. Toman-a razjasniti. Dr. Toman pravi: ,,Naj slavna zbornica sklene, da se taki učitelji in vodji postavljajo v šole, ki vrh svoje druge sposobnosti znajo popolnoma dotični narodni jezik." Gospoda! Res ne vem, zakaj dr. Toman sedaj nagloma govori le o enem narodnem jeziku. Kolikor se spominjam, se je pri poprejšnih predlogih dr. Tomanovih, ki jih je slavna zbornica potrdila, zmirom govorilo le o deželnih jezikih ali narodnih jezikih. Tukaj pa pravi, da učitelj mora znati dotični narodni jezik. Sedaj le ne vem, kteri narodni jezik da misli dr. Toman. Po njegovem tedaj na Krajnskem nemški jezik ni narodni jezik, akoravno ga govori velika množina nemških prebivavcov, akoravoo se govori povsod po mestih (smeh na desni); bil bi tedaj na Krajnskem le slovenski narodni jezik. Gospoda! zastran šolstva se mora dobro razločiti, da imamo ljudske šole, srednje šole in vseučilišča. V ljudskih šolah, gospoda, je poduk tako osnovan, da se po slovanskih deželah nihče ne more postaviti, kdor slovanskega jezika popolnoma ne zna. Vsaki učitelj pri nas, ki ima učiti v ljudski šoli, se mora skazati, ker je ljudski poduk slovenski, da zna slovenski jezik popolnoma. Kako je dalje glede srednjih šol ? Gospoda ! Glede teh imamo prav na-tanke povelja, ki obravnavajo narodne zahteve. Vsaki učitelj, ki hoče dobiti službo na srednji šoli, se mora podvreči deržavnemu izpraševanju; v spričalu se njegova sposobnost na drobno razloži, tudi se še posebno zraven opomni, v kterem jeziku zamore sposobno učiti. Ne terja se tedaj le znanje jezika, temuč tudi sposobnost za poduk v tistem jeziku, v kterem sme učiti, tako, n. pr., pri nas, kjer se na gimnazijah skozi osem razredov slovnica slovenska kot obligaten predmet in sicer v slovenskem jeziku uči, se mora učitelj tudi glede tega skazati, da je sposoben v tem jeziku slovenski jezik učiti. Preskočim tedaj dalje k zadnjemu članku dr. Toman-ovega predloga, da naj namreč slavna zbornica izgovori pričakovanje, da bode vlada za izpeljavo narodne enako*-pravnosti potrebnih učnih knjig oskrbela. Ker je predlog dr. Toman-ov splošen, se ozira tedaj tudi na ljudske šole, 230 ozira se pa tudi na srednje šole. Gospoda ! Glede ljudskih sol je že vlada to preskrbela. Saj vse šolske knjige, ki se vpeljejo v ljudske šole, zaklada in razpošilja v posamne dežele tukajšna zaloga šolskih knjig. Slavna vlada si je mnogo mnogo prizadela, da se za ljudske šole potrebne knjige prestavljajo v razne jezike. Ker je nadalje dr. Toman-ov predlog splošen , in se končno more obrniti tudi na vseučilišča, bi tedaj tudi zahteval, da vlada napravi prestavo učilnih knjig, po kterih bi se učilo tudi na vseučiliščih , kar nikakor »lavni zbornici ne more biti v zmislu. Slednjič konča dr. Toman svoj predlog s tem, da naj vlada sploh pripravne pripomočke oskrbi, da se enakopravnost raznih narodnosti uresniči. Gospodje moji, to je vsaj predlog, kije, kakor se mi zdi, prav čuden. Priznati moram, da ravno zastran izpeljave enakopravnosti v šolah se je prikazalo na kupe čudnih nasvetov. Omenim tu nasvet, ki ga priporoča znani šolski mož iz Pemskega , Wenzig , naj se na nemških gimnazijah učencom najpred predmet razlaga v nemškem jeziku, in potem naj drugi učitelj se z njimi razgovarja po češki, in ako ne gre še dobro, naj se v to zložijo nalašč knjige za razgovore, ker morebiti učitelj češkega jezika ni ravno zvedenec v družiti naukih. Ravno nasproti bi se pa moralo ravnati na čeških gimnazijah. Tudi s šolskimi bukvami ni vse opravljeno; to ve vsak pedagog, vsak dober šolsk mož; šolske bukve so le vodilo, ktere potrebujejo še daljin pripomočkov za omiko. Tu še posebno z ozirom na kronovino, ki me je počastila kot svojega poslanca, moram reči, da žalostno bi bilo, ako vsi predmeti, ki se razlagajo sedaj v nemškem jeziku , bi se učili v slovenskem jeziku, tudi tedaj , če bi se mahoma napravile šolske knjige, ker nam vendar mankajo v tem jeziku daljni pripomočki za omiko. Še se podstopim, da preskočim na govor, ki ga je pred malo časa gospod poslanec iz Primorskega imel, ki je s posebnim povdarkom govoril o šolah in zlasti o gimnazijah v naši kronovini, in je med drugim rekel, da so gimnazije le v to, da se izobrazijo narodni odpadniki (re-negatij; mislim, da je to popolnoma kriva, neprava misel. Ravno tisti poslanec je glasno izgovoril, da v tej deželi je duhovščina, posebno mlajša duhovščina prva pri narodnem gibanju, in ta je hodila v gimnazijo. V teologii se saj ni učila slovenskega. Mislim, gospoda , treba , da pri šolskih zadevah pred vsem gledamo le na znanosti in vede, in da le za to skrbimo. Tam, kjer je taka, kakor v tisti deželi, ki me je počastila za svojega poslanca, kjer učenci razumejo popolnoma oba jezika — tam moram naravnost priznati, bi ne želel, da bi se napravila nalašč overa dobrim in izvrstnim učnikom. Ako se razlaga predmet v slovenskem jeziku, mora učitelj skazati, da je sposoben učiti v slovenskem jeziku; ako se pa uči predmet v nemškem jeziku, se mora že tako s svojim spričalom skazati, da zamore to storiti. To tedaj, gospoda, so vzroki, ki so me v obče določili, da sem enostranosti in mnogoterosti dr. Tomanovega predloga nasprotoval. Moram pa še drugo reč zastran gimnazij na kratko omeniti, pa ne, da bi s tem poseben predlog podal." (Tu omenuje gosp. Deschmanu še nadloge ne-kterih suplentov na gimnazijah). — v Po Deschmannovem govoru zavika Steftens: ,,Konec debate!" Predsednik praša: ali zbornica hoče konec debate? Dr. Toman vstane in prosi za besedo, da podpira svoj predlg zavolj naprave Jcirurgiske šole v Ljubljani; predsednik mu besedo preseka ter pravi, da bo ta reč že na vrsto prišla, in brž spet praša: ali zbornica hoče, da je konec razgovora? In zavikala je večina, da,