studia universitatis hereditati Izvleček Pričujoči članek želi preučiti, koliko sta še razširjena slovensko istrsko narečje kot materni jezik in istro - beneščina kot narečje italijanske skupnosti med dijaki na Gimnaziji, elektro in pomorski šoli Piran, gi - mnazijski program. S pomočjo spletne ankete je bila izvedena raziskava, ki je pokazala, da je slovensko istrsko narečje med ciljno populacijo še prisotno, vendar v zelo majhnem deležu, poznavanje in raba is - trobeneščine pa sta skoraj zamrla. Subjektivne ocene dijakov o lastnem poznavanju in rabi obeh narečij so bistveno boljše od objektivno pridobljenih podatkov o realnem stanju. Ključne besede: narečja, jezikovna dediščina, slovenska Istra, dijaki Abstract The present article aims to examine the extent to which the Slovenian dialects of Istria as a mother tongue and Istrovenetian as the dialect of the Italian community is still widespread among students at the Gymnasium Electro and Maritime School in Piran, gymnasium programme. An online survey was carried out which showed that the Slovenian Istrian dialect is still present among the target population, but in a very small proportion, and the knowledge of Istrovenetian has almost died out. The students’ subjective assessments of their own knowledge and use of both dialects are significantly better than the gathered data objectively analysed. Keywords: dialects, linguistic heritage, Slovenian Istria, students Sintesi Il presente contributo si prefigge di analizzare l’effettiva diffusione del dialetto sloveno istriano come lingua madre e dell’istroveneto in qualità di lingua dell’ ambiente tra gli studenti del programma liceale presso la scuola media superiore con lingua d’insegnamento slovena di Pirano. Tramite un questionario online è stata effettuata una ricerca da cui emerge che il dialetto sloveno istriano è ancora parlato come L1 nel campione analizzato, ma in una percentuale esigua, mentre l’istroveneto è quasi scomparso. Le valutazioni soggettive degli studenti sulla propria competenza nei due dialetti sono state più ottimisti - che rispetto ai dati emersi da un’analisi oggettiva. Parole chiave: dialetti, eredità linguistica, Istria slovena, studenti Kulturna dediščina narečij med dijaki na dvojezičnem območju Dialects as Linguistic Heritage among Students in a Bilingual Area Eredità linguistica dei dialetti tra gli studenti nel territorio bilingue Helena Bažec Univerza na Primorskem, Slovenija helena.bazec@fhs.upr.si 83 https:/ /doi.org/10.26493/2350-5443.11(1)83-92 © author/authors studia universitatis hereditati Namesto uvoda M aterinščina je jezik, s katerim prvič spoznavamo in opisujemo svet, zato ima za vsakega človeka še posebej po - membno čustveno vrednost. Hkrati je osnovna človekova pravica in temeljna svoboščina, ki jo v Sloveniji zagotavlja Ustava Republike Sloveni - je (1991, 5. člen). Vendar pa lahko o materinšči - ni govorimo tudi v dvojini ali množini, saj ima - jo nekateri ljudje po dva ali več maternih jezikov. Na območju slovenske Istre se že od 7. stoletja prepletata romanska in slovanska jezikovna tra - dicija, torej sta slovenščina in italijanščina v sti - ku, vse odkar je možno o teh dveh jezikih govo - riti (Todorović 2019), kar posledično pomeni, da tukaj živi veliko dvojezičnih govorcev. Jezika imata danes enakopraven formalnopravni status (Ustava Republike Slovenije 1991, 11. člen), ven - dar pa to ne velja za lokalna narečja. Materni jezik namreč skoraj nikoli ni knji - žna zvrst, temveč običajno splošnopogovorna zvrst, pokrajinski pogovorni jezik, narečje ali celo idiolekt (Baloh 1995; Smole 2009, 20). Pre - poznavanje in preklapljanje med različnimi kodi je običajen pojav za ljudi tako v eno- kot dvo- ali večjezičnih okoljih. V slovenski Istri je jezikovna podoba nekoliko kompleksnejša in lahko govo - rimo o dvojni diglosiji (Francescato 1986; Pertot in Kosic 2014, 14), kar pomeni, da ljudje poleg slovenskega in italijanskega knjižnega jezika go - vorijo tudi svoja narečja (slovensko in italijansko narečje) in te kode »uporabljajo glede na govor - ni položaj, namen sporočila in naslovnika« (Per - tot in Kosic 2014, 14). Sploh raba istrobeneške - ga narečja med pripadniki italijanske skupnosti ima simbolično vlogo »skupinske identifikaci - je« (Sedmak 2002, 46). V preteklosti je prevladovalo laično prepri - čanje, da poznavanje dveh narečij, dvodialek - talnost ali bidialektizem (Rowe in Grohmann 2013), slabo vpliva na poznavanje knjižne zvr - sti. Ta domneva se je izkazala za napačno, saj so raziskave dokazale prav nasprotno: otroci, ki so v otroštvu usvojili narečje, imajo manj težav pri usvajanju tujih jezikov, saj so njihovi možga - ni dovzetnejši za večjezičnost (Garraffa, Beve - ridge in Sorace 2015). Tudi pričevanja osebnih izkušenj narečnih govorcev, ki so naleteli na ne - gativni odziv zaradi rabe narečja v izobraževal - nem sistemu in družbi nasploh (Smole 2009, 10; Zuljan Kumar 2003, 7), so v kasnejši raziskavi, izvedeni med anketiranci različnih generacij, pokazala, da so bile negativne izkušnje redkejše, popravki učiteljev pa so bili utemeljeni in korek - tno podani (Gruden 2013, 97–102). Glede na zapisano predvidevamo, da so di - jaki, katerih narečje je materni jezik, danes v manjšini, poznavanje istrobeneščine, jezika ita - lijanske skupnosti, pa je še slabše. Kljub temu predpostavljamo, da imajo dijaki do obeh nare - čij pozitiven odnos, da ju cenijo in tudi upora - bljajo v skladu s komunikacijskim položajem ter svojim poznavanjem le-tega. Poleg tega menimo, da so samoocene o poznavanju narečij subjektiv - ne in ne odražajo realnega stanja. Slovenci in narečja V Sloveniji so narečja nekoč veljala za manj pre - stižno zvrst in bila zato stigmatizirana ter opre - deljena kot znak skromnejših korenin in niž - je izobrazbe, posledično pa se je do njih ustvaril odklonilni odnos in medgeneracijski prenos je postal šibkejši. V preteklosti je bil prisoten trend izpodrivanja narečja na račun zvrsti, ki so bliže zbornemu jeziku, zato so narečja doživljala ero - zijo, saj se njihovo besedišče ni bogatilo enako - merno z zborno slovenščino (Kenda-Jež 2003; Smole 2004; 2007; 2009; Škofic 2006; Šume - njak 2012). Podobno je ugotavljal tudi Kocbek (1985, 247): Slovenščina se je po osvoboditvi na zunaj tehnično in pravno okrepila, postala je dr - žavni jezik Republike Slovenije, razširila se je na vsa območja javnega življenja in se razvi - la v znanstvenih strokah. S pomočjo radia in notranjega preseljevanja se uveljavlja kot prvi enotni pogovorni jezik in začenja izpodriva - ti narečja, ki naglo usihajo. Toporišič (1992; 2000) in Toporišič idr. (2003) menijo, da se splošnopogovorni jezik rabi studia universitatis hereditati, letnik 11 (2023), številka 1 / volume 11 (2023), number 1 84 studia universitatis hereditati kulturna dediščina narečij med dijaki na dvojezičnem območju 85 predvsem v osrednjem delu Slovenije (Gorenjska in Dolenjska) zlasti v določenih slojih (izobra - ženski in mestni nasploh), kjer je materni jezik in je že skoraj v celoti izpodrinil narečja. Po mne - nju Susanne Pertot in Marianne Kosic (2014, 14) je narečja med Slovenci v italijanskem zamejstvu zamenjala lokalna različica govora, število govor - cev in obseg rabe pa se še naprej krčita, kar vodi v postopno izumrtje. Vendar pa v slovenskem prostoru obstajajo tudi raziskave, ki so pokazale pozitivnejši trend, saj so zaznale, da danes vlada večja naklonjenost do narečij (Karničar 1994, 222), da jih ljudje ce - nijo in obravnavajo kot »vrednoto, ki jo je vred - no ohranjati« (Zuljan Kumar 2003, 7) in da re - gionalnim govoricam raste prestiž, najbolj v njihovem lokalnem okolju (Stabej 2007, 19–22). Narečja so vstopila tudi v govorjeno slovenščino javnih medijev (Kalin Golob 2009), katerih raba je danes sprejemljiva, pravzaprav zaželena, in ne - kateri napovedovalci radijskih postaj v slovenski Istri gradijo svojo prepoznavnost in priljublje - nost ravno na na narečju temelječem idiolektu (npr. Šavrinka Nadja na Radiu Koper, voditelja oddaje La bella & la bestia na Radiu Capris). Obstaja tudi več projektov, ki so usmerjeni v promocijo in širjenje narečij, kot npr. Istralekt, če omenimo le enega, ki se je izvedel v Istri in je bil osredinjen na slovenska narečja. Cilj projek - ta sta medgeneracijsko ohranjanje slovenskega istrskega narečja v slovenski Istri in njegova re - valorizacija, ki naj bi potekala s pomočjo delav - nic na šolah in po vaseh v zaledju slovenske Istre. Na tak način se bo zanimanje za narečje poveča - lo tudi med mlajšo generacijo, širša javnost pa bo rezultate projekta lahko spremljala preko spletne strani, strokovne monografije in narečnih festi - valov. Iz zapisanega sklepamo, da narečja v okvi - ru slovenščine danes nimajo negativnega statusa, ker jih ne uporabljajo le kmečki ali nižji sloji pre - bivalstva, pač pa vsi, če se le nahajajo v ustreznem govornem položaju in če ga obvladajo (Smo - le 2007). Če se je med mladimi pojavila potre - ba po promociji tega narečja, pa je treba omeni - ti, da je živahnost narečja še prisotna v istrskih vaseh med starejšimi govorci, o čemer priča ob - sežno dialektološko gradivo, ki ga je v zadnjih desetih letih zbrala dialektologinja Suzana To - dorović (2015a; 2015b; 2017; 2021). Italijanska skupnost, italijanščina in istrobeneščina V preteklosti je bilo opravljenih kar nekaj razi - skav, ki so se ukvarjale z rabo in vrednotenjem in/ali s statusom italijanščine (Sedmak 2002; Zudič Antonič 2018; Kompara Lukančič 2019) v slovenski Istri. Glede istrobeneščine pa je bila opravljena ena (Todorović 2021), iz katere izhaja, da to narečje med rojenimi govorci nikoli ni ime - lo negativnega predznaka, še več – obravnavano je kot vrednota, ki jo govorci, pripadniki itali - janske narodne skupnosti, želijo ohraniti. Na to kaže tudi dejstvo, da je bilo ravno na pobudo ita - lijanske skupnosti vpisano v slovenski register nesnovne kulturne dediščine. Status tega nare - čja v primerjavi s knjižno italijanščino vsekakor ni primerljiv s situacijo slovenskih narečij v od - nosu do zborne slovenščine. Med slovensko po - pulacijo na dvojezičnem območju statusa istro - beneščine ne poznamo, saj raziskav na to temo ni, vsekakor pa je pomembno navesti nekaj do - godkov iz zgodovine 20. stoletja, ki bodo osvetli - li okoliščine, ki so vplivale na jezikovno podobo tega geografskega prostora. Do konca druge svetovne vojne je bila istro - beneščina sporazumevalni jezik vseh Istranov, knjižna italijanščina se je pojavila šele v času ita - lijanske nadvlade in po letu 1947, ko je italijanšči - na ob slovenščini postala uradni jezik v slovenski Istri. Današnje število govorcev, ki predstavlja manjšinski delež celotne populacije obalnih ob - čin, je posledica povojnega eksodusa, ko je Istro zapustilo okoli 90 % mestnega prebivalstva. (T o - dorović 2019; 2021, 213) Takrat se je italijansko prebivalstvo mest in nekaterih vasi, ki je ostalo izven meja Italije, množično odselilo v Italijo ali drugam po svetu. Z vidika razvoja dvojezičnih območij slo - venske Istre velja omeniti, da so izpraznjene do - move Italijanov v prvem obdobju zapolnili pred - vsem migranti iz zaledja in drugih predelov takratne Republike Slovenije, kasneje, z razvo - studia universitatis hereditati studia universitatis hereditati, letnik 11 (2023), številka 1 / volume 11 (2023), number 1 86 jem pristanišča v Kopru in industrije, pa pred - vsem migranti iz drugih jugoslovanskih repu - blik. Vse to je v mesta, ki so bila prej večinsko italijansko govoreča, prineslo celo vrsto novih govoric, na katerih temelji današnja »pogovor - na primorščina« v rabi v teh krajih (Todorović 2019). Izhodišča raziskave Predmet raziskave niso delitve v narečne skupine ali njihova poimenovanja, pač pa preučitev od - nosa, ki ga imajo mladi do obeh narečij, pri če - mer želimo nakazati stopnjo poznavanja obeh. Kakor vidimo, se je s statusom slovenskega in ita - lijanskega jezika ter obeh narečij na narodno me - šanem območju slovenske Istre ukvarjalo že več raziskav, še vedno pa ostaja nekoliko manj raz - iskano vprašanje poznavanja in odnosa do na - rečij med slovensko mlado populacijo, ki živi v tem prostoru. Za vitalnost vsakega narečja, tako kot drugih jezikovnih zvrsti, so potrebni raba, govorci in jezikovni razvoj, ki je v koraku z naj - novejšim družbeno-političnim, ekonomskim in znanstveno-tehničnim izrazjem. Metodologija Pričujoče delo se ukvarja s poznavanjem istro - beneščine kot narečja italijanske skupnosti in slovenskega istrskega narečjem (rižanskega ali šavrinskega 1 ) narečja kot maternega jezika med populacijo dijakov (15–19 let) Gimnazije in ele - ktro pomorske šole (GEPŠ) v Piranu, gimnazij - ski program. Gre za šolo s slovenskim učnim je - zikom na dvojezičnem območju slovenske Istre, naša ciljna populacija pa so dijaki te šole, ki živi - jo in se šolajo na tem območju. Zato se pri ugo - tavljanju poznavanja narečja pri vprašanjih na splošno naslanjamo na slovensko istrsko narečje in na istrobeneščino kot jezik okolja. Iz raziskave so bili izključeni tisti dijaki, ki so se na to obmo - čje preselili z drugih območij in so imeli prve sti - ke z italijanskim jezikom ter istrobeneščino šele v srednji šoli. 1 Za n atančnejšo geografsko porazdelitev in razširjenost se sklicujem na Todorović (2019, 117). Namen pričujočega prispevka je osvetli - ti predvsem dva vidika rabe slovenskega istrske - ga narečja kot večinskega in istrobeneščine kot manjšinskega narečja med dijaki slovenske gim - nazije v tem prostoru – odnos do narečij in stop - njo poznavanja obeh. Prva hipoteza predvideva, da je dvojna diglosija sicer še prisotna, vendar pri manjšini dijakov. Druga hipoteza predvideva, da imajo dijaki do obeh narečij pozitiven odnos, da ju cenijo in tudi uporabljajo v skladu s komuni - kacijskim položajem ter svojim poznavanjem le - -tega. Tretja hipoteza predvideva, da so samo - ocene dijakov o poznavanju narečij subjektivne in ne odražajo realnega stanja. Kot ustrezno metodo za dosego zastavljenih ciljev smo prepoznali spletno anketo, ki je vse - bovala deset vprašanj in je bila opravljena med marcem in majem 2021. Obdobje anketiranja je sovpadlo z obdobjem, ko so šole v Sloveniji po - tekale na daljavo zaradi zaprtja države ob pan - demiji covida-19, zato je bilo anketiranje, sprva predvideno v razredu, opravljeno v elektron - ski obliki. Anketa je bila strukturirana tako, da smo najprej pridobili podatek o letniku šolanja, spolu in kraju bivanja (vprašanja 1–3). Sledilo je vprašanje odprtega tipa o tem, kateri jezik upo - rabljajo v družini za sporazumevanje (vprašanje 4). V tej fazi raziskave so bili izločeni dijaki, ki so se na to območje preselili iz tujine ali drugih krajev Slovenije. Nato so odgovarjali na vpraša - nje zaprtega tipa z Likertovo lestvico, ki je pre - verilo samooceno dijakov glede poznavanja na - rečij (vprašanji 5 in 6). Vprašanji 7 in 8 sta bili zaprtega tipa in sta preverjali, kje so se dijaki na - učili slovenskega istrskega narečja in istrobene - ščine. Nazadnje smo opravili kratek test, ki je od dijakov zahteval, da iz narečij v standardno slo - venščino prevedejo tri kratke fraze. Najprej smo navedli tako, ki je splošno poznana in uporablja - na med celotno populacijo in je zato že del »po - govorne primorščine«, potem malo težjo, ki pa jo mladi pogosto rabijo, in nazadnje idiomatsko frazo v narečju, ki jo lahko razume le, kdor na - rečje obvlada (vprašanji 9 in 10). Ta del ankete je bil zelo pomemben, saj nam je omogočil pri - dobitev podatka, koliko verodostojna so mnenja studia universitatis hereditati kulturna dediščina narečij med dijaki na dvojezičnem območju 87 respondentov o lastnem poznavanju narečij. Žal je spletno anketiranje onemogočilo vzpostavitev korelacije med vprašanji o poznavanju narečij in testnimi prevodi, zato sta se lahko v tem segmen - tu primerjala le odstotek pravilnih odgovorov in odstotek dijakov, ki menijo, da narečji govorijo tekoče. Rezultati raziskave Analiza vzorca K anketiranju so bili povabljeni vsi dijaki gim - nazijskega programa GEPŠ od 1. do 4. letnika. Vseh dijakov na gimnazijskem programu v šol - skem letu 2020/2021 je bilo 207, od katerih se jih je na anketo odzvalo 135 (65,2 %). Podatki o od - govoru na prvo vprašanje so po letnikih predsta - vljeni v preglednici 1. Kot je razvidno, se jih je v prvem letniku odzvalo 45,5 %, v drugem 60,4 %, v tretjem 96,3 % in v četrtem 57,8 %. Sklepamo lahko, da je vzorec reprezentativen in da rezulta - te lahko posplošimo na celotno populacijo. Tabela 1: Razporeditev vzorca po letniku šolanja Letnik Število dijakov v š. l. 2020/21 Število odgovorov (odstotki) 1. 55 25 (46 %) 2. 53 32 (60 %) 3. 54 52 (96 %) 4. 45 26 (58 %) Izmed vseh, ki so anketo izpolnili, je bilo 96 (71,1 %) dijakinj in 39 (28,9 %) dijakov. Slika 1: Zastopanost kraja bivanja vzorca Najvišji odstotek dijakov (37 %) živi na po - deželju, na drugem mestu so dijaki, ki živijo v predmestnih okoljih (35 %), in na zadnjem tisti, ki živijo v mestnem okolju (28 %). Odstotki so si dokaj blizu, kar je za pričujočo raziskavo odli - čen rezultat, saj je tako zastopanost kraja bivanja enakomerno porazdeljena med mestnim, pred - mestnim in podeželskim okoljem. Razširjenost in poznavanje narečij Na vprašanje, v katerem jeziku se sporazumevajo v domačem okolju, je največ dijakov menilo, da je to slovensko istrsko narečje (47 %), na drugo mesto se je po odgovorih uvrstila knjižna sloven - ščina (27 %), na tretjem mestu najdemo hrvašči - no ter istrobeneško narečje, oboje z 9 %. Najmanj dijakov se je opredelilo za knjižno italijanščino, le 2 %. Zanimiv podatek so jeziki, ki so jih dija - ki napisali pod drugo. Ti kažejo na različen izvor priseljencev, ki doma govorijo v nam geografsko bolj oddaljenih jezikih, kot so npr. makedonšči - na, srbščina, albanščina, ruščina ter angleščina. Za te možnosti se je odločilo 6 % dijakov. Na vprašanje, kako dobro obvladajo sloven - sko istrsko narečje, so odgovarjali le tisti, ki so menili, da ga uporabljajo. Takih dijakov je bilo 92 (68 % respondentov). Izmed ponujenih od - govorov jih je največ (64 %) menilo, da ga sla - bo pozna in uporablja zgolj posamezne izraze ter fraze, 33 % jih je bilo mnenja, da ga govorijo te - koče, in 3 % so ocenili, da ga sploh ne poznajo, le uporabljajo nekaj naučenih fraz. Na vprašanje, kje so se slovenskega istrskega narečja naučili (ne glede na stopnjo poznavanja), so večinoma odgovarjali, da so se ga učili v do - mačem okolju (58 %), na drugem mestu so nava - jali življenjsko okolico (27 %), nato šolsko okolje (14 %) in pod drugo se je pojavil tudi odgovor »v službi«. Sklepamo lahko, da gre v slednjem pri - meru za sezonsko študentsko delo. Bistveno manjši delež dijakov, le 36 (27 % vzorca), je odgovarjal na vprašanje, kako dobro poznajo istrobeneščino. Večina od teh (63 %) jih je menila, da poznajo le posamezne fraze in izra - ze; 32 %, da ga govorijo tekoče, in 5 %, da ga sploh studia universitatis hereditati studia universitatis hereditati, letnik 11 (2023), številka 1 / volume 11 (2023), number 1 88 ne pozna, rabijo le nekaj priučenih fraz v določe - nih situacijah. Sledilo je vprašanje o tem, kje so se nauči - li istrobeneščine. Anketiranci so odgovarjali, da istrobeneško narečje poznajo od doma ( 60 %), na drugem mestu je učenje narečja iz okolice, kjer živijo (21 %), sledijo tisti, ki so z narečjem stopili v stik v šoli (16 %). Pod drugo pa se je pojavil od - govor »v službi« (3 %). Po vseh pridobljenih podatkih smo želeli preveriti še, ali se samoocene dejansko skladajo z realnim stanjem. Zato smo tiste dijake, ki so se opredelili kot govorci narečij, prosili, da v stan - dardno slovenščino prevedejo po tri fraze iz slo - venskega istrskega narečja in iz istrobeneščine. Za slovensko istrsko narečje smo izbrali fra - ze, ki jih zasledimo v obeh podskupinah, tako ri - žanski kot šavrinski. Prva, ki je del slenga mla - dih, je »Kadu, jes?« (slo. Kdo, jaz?), in naj bi jo poznali vsi tisti, ki narečja ne govorijo, se pa v družbi poslužujejo fraz, ki iz njega izvirajo. 2 Dru - ga fraza, »Hoj les.« (slo. Pridi sem.), je tudi do - kaj razširjena med ciljno mlado populacijo, ven - dar morda nekoliko manj pogosta v primerjavi s prvo. Nazadnje smo povprašali po zelo idiomat - ski frazi, ki jo poznajo le tisti, ki tekoče govorijo narečje. Gre za časovni izraz »ta prvi dan« (slo. predvčerajšnjim). Na vprašanja se je odzvalo 68 dijakov (50,4 %). Od teh jih je prvo frazo pravilno prevedlo 51 (75 %), drugo frazo jih je pravilno prevedlo 48 (70,6 %) in tretjo le pet (7,4 %). Podobno smo preverili poznavanje istro - beneščine. Kot prvo, najenostavnejšo frazo smo izbrali »ze freschin« (slo. hladno je), ki je po obliki dokaj blizu standardne italijanščine ( fre- sco, slo. hladno) in bi jo morali kot učeči se ita - lijanskega jezika poznati. Nekoliko težji je izraz »la go vista« (slo. sem jo videl), kot najtežje pa smo izbrali frazo, ki tudi v standardni italijan - ščini nima korespondenta, to je »non sta baci - lar« (slo. ne kompliciraj). Na to vprašanje se je 2 Med pripravo anketnega vprašalnika smo se glede pogo - stosti uporabe fraz, ki smo jih uporabili za preverjanje de - janskega poznavanja narečja, pozanimali pri dveh infor - mantih, ki sta v tem šolskem letu obiskovala gimnazijski program GEPŠ Piran. odzvalo 45 dijakov (33,3 %). Od teh je prvo frazo v slovenščino pravilno prevedlo 21 (46,7 %), dru - go frazo je pravilno prevedlo 15 dijakov (33,3 %), zadnjo pa le štirje (8,9 %). Razprava Analiza zbranih podatkov je potrdila hipotezo, da je dvojna diglosija še prisotna, vendar pa so di - jaki, ki tekoče obvladajo vsaj enega od narečij, v manjšini. Do narečij imajo na splošno pozitiven odnos, vendar pa so njihove samoocene o znanju pretirano pozitivne in kot take rezultat subjek - tivne percepcije, ne pa objektivne stvarnosti. Stanje in status slovenskega istrskega narečja Če natančneje analiziramo odgovore dijakov, vi - dimo, da niso konsistentni. Od 135 dijakov (vzo - rec), ki so sodelovali v anketi, jih je slaba polovica (47 %) odgovorila, da se v domačem okolju spo - razumevajo v slovenskem istrskem narečju. Več, 68 %, ga uporablja v vsakdanjem življenju, ven - dar jih le 22,2 % meni, da ga govorijo tekoče. Dis - krepanco med odstotkom takih, ki ga uporablja - jo v domačem okolju in vsakdanjem življenju, ter takih, ki menijo, da ga tekoče govorijo, lahko in - terpretiramo na dva različna načina. Po prvem bi lahko sklepali, da je medgeneracijski prenos ši - bek, saj je od vseh dijakov, ki v domačem okolju slišijo slovensko istrsko narečje, tega le slaba po - lovica (po lastnem mnenju) prevzela kot materni jezik. Po drugem načinu interpretacije pa lahko sklepamo, da že starši oz. drugi družinski člani uporabljajo zgolj fraze in posamične izraze ter se torej v domačem okolju sporazumevajo v »pogo - vorni primorščini« in ne v narečju, pri čemer je interpretacija termina »narečje« s strani dijakov napačna. Tudi korelacija med številom dijakov, ki se v domačem okolju sporazumevajo v slovenskem istrskem narečju (teh je 63), in takih, ki so se tega istega narečja naučili v domačem okolju (53), ni enaka. Predpostavljamo lahko le dvoje, in si - cer da je popularnost narečja tako narasla, da ga uporabljajo v družinah, kamor je zašlo iz okolice in je sedaj postalo del vsakodnevnega pogovor - nega jezika, ali pa, da dijaki ne poznajo dobro de - studia universitatis hereditati kulturna dediščina narečij med dijaki na dvojezičnem območju 89 finicije narečja in se verjetno doma v resnici spo - razumevajo v pogovornem jeziku s posameznimi značilnosti slovenskega istrskega narečja. Zanimiv je tudi podatek, da je bilo 30 di - jakov (22 % vzorca) mnenja, da narečje teko - če govori, le pet (3,7 % vzorca) pa jih je pravil - no prevedlo vse tri fraze. Iz tega podatka lahko sklepamo, da so dijaki na splošno precenili svo - je poznavanje narečja, saj bi, po njihovih izjavah sodeč, moralo biti bistveno več takih, ki bi na - logo opravili pravilno. Z vidika ohranjanja na - rečja je pridobljene podatke treba interpretirati na podlagi UNESCOVIH devetih kriterijev 3 za določanje vitalnosti jezikov (in posledično tudi narečij). Iz primerjave izhaja, da trenutno stanje kaže negativen trend pri treh kriterijih, in sicer pri medgeneracijskem prenosu, absolutnem šte - vilu govorcev in deležu govorcev glede na celot - no prebivalstvo. Šibek medgeneracijski prenos nakazuje podatek, da bistveno več dijakov nare - čje sliši v vsakodnevni komunikaciji in v doma - čem okolju, kot je takih, ki ga po lastni presoji govori tekoče, še manj pa je takih, ki ga dejansko obvladajo. Posledično lahko ta podatek interpre - tiramo kot manjšanje števila govorcev in deleža glede na celotno prebivalstvo. Nasprotno pa se kaže pozitiven trend pri treh kriterijih: sloven - ska istrska narečja se pojavljajo v novih medijih, saj jih slišimo na radiu in v besedilih pesmi lo - kalnih glasbenih kantavtorjev; zaznali smo tudi pozitiven odnos skupnosti, sploh ciljne populaci - je mladih, ki bo v prihodnjih desetletjih vplivala na stanje in status dialekta; nazadnje pa sta koli - čina in kakovost dokumentiranih virov izredno pomembni in prisotni, kar zagotavljajo dialekto - logi, ki so v tem prostoru opravili ogromno raz - iskav, obstaja pa obsežno dokumentirano gradi - vo, ki lahko služi za nadaljnje raziskave kot tudi za namene poučevanja. Ta podatek nas pripelje do sklopa treh kriterijev, ki pa jih zaradi formal - no-pravnega položaja narečja v primerjavi s stan - dardno slovenščino ne moremo uporabiti oz. bi bilo treba opraviti nadaljnje ciljane raziskave za ugotavljanje stanja. Status in poznavanje istrobeneškega narečja Podatki o poznavanju in razširjenosti istrobe - neščine med ciljno populacijo kažejo, da jo upo - rablja malo dijakov, čeprav je to jezik okolja. Od celotnega vzorca jih le 12 (9 %) meni, da se v do - mačem okolju sporazumeva tudi v istrobeneš - čini. Kljub temu jo uporablja 36 dijakov (27 % vzorca), med katerimi se jih jo je – od posame - znih prvin pa do tekoče komunikacije – 22 na - učilo v domačem okolju. Izmed 22, ki so svoje znanje pridobili v domačem okolju, jih je deset ocenilo, da to italijansko narečje govori tekoče. Primerjava med številom takih, ki se v družini pogovarjajo tudi v istrobeneščini (12), in takih, ki menijo, da jo govorijo tekoče (10), podobno kot v primeru slovenskega istrskega narečja, kaže bodisi na šibek medgeneracijski prenos bodisi na nekritično razlikovanje med narečjem in drugi - mi jezikovnimi zvrstmi italijanščine. Drugi za - nimiv podatek je, da se tega narečja večina uči iz domačega okolja (60 % od 36 dijakov), veli - ko manj pa iz drugih življenjskih okolij (doma - či kraj, šola in služba), kjer bi pričakovali, da se – glede na status jezika okolja in znaka pripadnosti italijanske skupnosti – redno pojavlja. Primerjava med samoocenami in dejanskim stanjem tokrat pokaže, da se nekatera mnenja dijakov ujemajo s prejšnjimi odgovori. Pomem - ben je podatek, da se je kar 45 dijakov preizku - silo v prevajanju treh fraz, kar pomeni, da so se tudi tisti dijaki, ki so izjavili, da istrobeneščine ne poznajo in ne uporabljajo, želeli preizkusi - ti. Najlažjo frazo je pravilno prevedlo 21 dijakov v primerjavi z 22 dijaki, ki so odgovorili, da so se istrobeneščine učili v domačem okolju. Dija - ki, ki pa je ne poznajo in ne uporabljajo, najverje - tneje niso pravilno odgovorili. Drugo frazo jih je pravilno prevedlo 15 in tretjo, ki naj bi dokazova - la, da resnično poznajo to narečje, le štirje (v pri - merjavi z 12, ki menijo, da se tega narečja učijo v družini, in desetimi, ki menijo, da ga govorijo te - koče). Iz podatkov razberemo, da 2,9 % celotnega vzorca tekoče govori istrobeneško narečje bodisi kot materni jezik bodisi kot jezik okolja in ta od - stotek je tudi najoptimističnejša številka v zvezi z bidialektalnimi lokalnimi govorci. studia universitatis hereditati studia universitatis hereditati, letnik 11 (2023), številka 1 / volume 11 (2023), number 1 90 Primerjava med italijanskim in slovenskim istrskim narečjem V ciljni populaciji se je pokazalo, da dobri dve tretjini uporabljata slovensko istrsko narečje v primerjavi s slabo polovico, ki istrobeneško nare - čje uporablja na različnih ravneh poznavanja. Če pogledamo, kje so pridobili znanje, ugotovimo, da je porazdelitev odstotkov, ki smo jo pridobili za italijansko narečje zelo podobna porazdelitvi za slovensko narečje (preglednica 2). Tabela 2: Primerjava med slovenskim istrskim in istrobe - neškim narečjem: kje ste se narečja naučili? Slovensko istrsko narečje Istrobeneško narečje Doma 58 % 60 % Okolica doma 27 % 21 % Šola (vrstniki) 14 % 16 % Služba > 1 % 3 % Vzorec (n) 92 36 Ne glede na število dijakov, ki so se odloči - li za posamezno narečje, nam podobno sliko da primerjava deležev različnih ravni poznavanja, kjer prednjačijo tisti, ki prepoznajo in uporablja - jo zgolj posamezne besede in fraze (64 % sloven - sko istrsko in 63 % istrobeneško narečje), sledijo taki, ki menijo, da tekoče govorijo (33 % sloven - sko istrsko in 32 % istrobeneško narečje), na zad - nje mesto pa se uvrščajo tisti, ki sploh ne poznajo narečij, so se pa priučili posamične besede ali fra - ze, ki jih uporabljajo v družbi (3 % slovensko istr - sko in 5 % istrobeneško narečje). Doma naj bi slovensko istrsko narečje govo - rila slaba polovica vseh dijakov, italijansko pa le 9 %, ki je tudi odstotek tistih, ki doma govori - jo hrvaško. Glede rezultatov praktičnega testa prevaja - nja fraz pa ugotavljamo, da le 3,7 % responden - tov slovensko istrsko narečje govori tekoče in 2,9 % italijansko. V primerjavi z deležem tistih, ki so pravilno prevedli najtežjo frazo (pet od 92 slo - vensko istrsko narečje in 4 od 36 istrobeneško narečje), ugotavljamo, da so dijaki mnogo kritič - nejši pri samooceni lastnega poznavanja dialekta jezika okolja kot pa samooceni poznavanja nare - čja maternega jezika. Sklepna misel Narečja so pomemben del nesnovne kulturne de - diščine, ki jo moramo ohranjati skozi čas, pri če - mer sta zelo pomembna medgeneracijski prenos in odnos, ki ga imamo do njih. Pričujoča raziska - va si je zastavila cilj, da s pomočjo ankete preve - ri nekaj vidikov poznavanja in rabe slovenskega istrskega in istrobeneškega narečja med dijaki (15–19 let) gimnazijskega programa GEPŠ Piran, saj so dosedanje raziskave na tem področju zaje - male drugačne starostne skupine. Kvalitativna in kvantitativna analiza sta pokazali, da je dvoj - na diglosija pri dijakih še prisotna, vendar v naj - boljšem primeru le v slabih treh odstotkih. Veli - ka večina dijakov pozna le posamezne fraze, ki jih uporablja, kadar se nahaja v primerni komu - nikacijski situaciji. Dijakov, ki tekoče govorijo slovensko istrsko narečje, je zelo malo, kar zbuja skrb glede ohranjanja tega dialekta v prihodnje. Poznavanje istrobeneščine kot jezika italijanske skupnosti v tem okolju pa dobro pozna le še maj - hen delež, ki je to dokazal s praktičnim testom. Iz povedanega sledi, da je status slovenskega istr - skega narečja pozitiven, saj si ga anketirani vzo - rec ciljne skupine želi uporabljati. Istrobeneščina je manj razširjena, do nje dijaki nimajo odklonil - nega odnosa, le poznajo je ne. Hipoteza, da sa - moocene dijakov o poznavanju narečij ne odra - žajo realnega stanja, je bila tudi potrjena, saj je razlika med odstotkom tistih, ki so menili, da ju tekoče govorijo ali imajo za materni jezik, in tis - tih, ki so to znanje dokazali v praksi, zelo velika. Riassunto I dialetti sono una parte importante del patrimonio cul - turale immateriale che dobbiamo preservare nel tempo. Parte importante di questo processo è la trasmissione intergenerazionale e l’atteggiamento che i parlanti han - no nei confronti dei dialetti. La presente ricerca si è po - sta l’obiettivo di verificare alcuni aspetti riguardanti la conoscenza e l’uso del dialetto sloveno istriano e dell’i - stroveneto tra gli studenti (15-19 anni) del liceo con lin - gua d’insegnamento slovena a Pirano. Precedenti ricer - studia universitatis hereditati kulturna dediščina narečij med dijaki na dvojezičnem območju 91 che in questo ambito si sono concentrate soprattutto sull’italiano e sullo sloveno, quelle relative ai dialetti, in - vece, hanno incluso diverse fasce di età. I risultati della presente ricerca mostrano che la doppia diglossia è an - cora presente tra gli studenti, ma in una percentuale esi - gua che non supera il 3 percento. La stragrande maggio - ranza degli studenti conosce solo singole frasi che usa quando si trova in una situazione di comunicazione ade - guata. Ci sono pochissimi studenti che parlano corren - temente il dialetto istriano sloveno, il che solleva pre - occupazioni sulla conservazione di questo dialetto in futuro. Solo una piccolissima percentuale parla l’istro - veneto come lingua della comunità italiana in questo ambiente bilingue e lo ha dimostrato con una prova pra - tica di traduzione. Da quanto detto ne consegue che lo status del dialetto istriano sloveno è positivo, in quan - to il campione intervistato del gruppo target vuole uti - lizzarlo. L ’istroveneto è meno diffuso, gli studenti non hanno un atteggiamento negativo nei suoi confronti, semplicemente non lo parlano. È stata inoltre confer - mata l’ipotesi che le autovalutazioni degli studenti sulla conoscenza dei dialetti non riflettono la situazione reale. La differenza tra la percentuale di coloro che pensano di parlarli fluentemente o li considerano come lingua ma - dre e coloro che hanno provato tale conoscenza in pra - tica è molto grande. Summary Dialects are an important part of the intangible cul - tural heritage that we must preserve over time. It is of high importance to spread the awareness of intergen - erational transmission and a positive attitude of speak - ers towards them. The present research intends to use a survey to verify some aspects concerning the knowl - edge and use of the Slovenian Istrian dialect and the Is - trovenetian dialect among students (15–19 years) of the high school with Slovenian teaching language in Piran. Previous research in this area has focused mainly on Ital - ian and Slovenian, while those relating to dialects have included different age groups. Qualitative and quanti - tative analysis showed that double diglossia is still pres - ent among students, but it includes at best only in a low three percent. The vast majority of students only know individual phrases that they use when they find them - selves in a suitable communication situation. There are very few students who speak the Slovenian Istrian dia - lect fluently, which raises concerns about the preserva - tion of this dialect in the future. Only a small percent - age, who proved this with a practical test, know the Istrovenetian dialect as the language of the Italian com - munity in this environment. From what has been said, it follows that the status of the Slovenian Istrian dialect is positive, as the surveyed sample of the target group wants to use it. Istrovenetian is less widespread, the stu - dents do not have a negative attitude towards it, they just don’t speak it. The hypothesis that students’ self-as - sessments of knowledge of dialects do not reflect the real situation was also confirmed, as shown by the wide gap between the percentage of those who thought they spoke the dialects fluently or regarded them as their mother tongue and those who proved this knowledge in practice. Viri in literatura Baloh, B. 1995. »Položaj slovenščine pri italijanski narodnostni skupnosti v Slovenski Istri.« Jezik in slovstvo 41:129– 148. Francescato, G. 1986. »Bilingualism of Young People in the Slovenian Minority in Italy.« Razprave in gradivo 18:347–350. Garraffa, M., M. Beveridge in A. Sorace. 2015. »Linguistic and Cognitive Skills in Sardinian: Italian Bilingual Children.« Frontiers in Psychology 6:1898. Gruden, A. 2013. »Pojmovanje socialne zvrstnosti v slovenskem prostoru s poudarkom na šolstvu.« Diplomsko delo, Univerza v Ljubljani. Kalin Golob, M. 2009. »Razpadajoči modeli: pogovorne zvrsti na javni prireditvi.« V Slovenska narečja med sistemom in rabo, uredila V. Smole, 519–525. Ljubljana: Center za slovenščino kot drugi/tuji jezik pri Oddelku za slovenistiko. Karničar, L. 1994. »Koroška narečja kot most do slovenskega knjižnega jezika.« Jezik in slovstvo 39 (6): 219–228. Kenda-Jež, K. 2003. »Narečje kot jezikovnozvrstna kategorija v sodobnem jezikoslovju.« Obdobja 22:263–276. studia universitatis hereditati studia universitatis hereditati, letnik 11 (2023), številka 1 / volume 11 (2023), number 1 92 studia universitatis hereditati studia universitatis hereditati studia universitatis hereditati studia universitatis hereditati studia universitatis hereditati studia universitatis hereditati studia universitatis hereditati Kocbek, E. 1985. »Misli o jeziku.« V Slovenska misel: eseji o slovenstvu, uredil J. Pogačnik, 231–249. Ljubljana: Cankarjeva založba. Kompara Lukančič, M. 2019. »Revitalization of the Italian Language in the Slovenian Istria: The Case of the Position of the Italian Language Among Students as Viewed by Language Teachers.« Suvremena lingvistika 45 (88): 201–212. Pertot, S., in M. Kosic. 2014. Jeziki in identitete v precepu: mišljenje, govor in predstave o identiteti pri treh generacijah maturantov šol s slovenskim učnim jezikom v Italiji. Trst: Slovenski raziskovalni inštitut SLORI. Rowe, C., in K. K. Grohmann. 2013. »Discrete Bilectalism: Towards Co-Overt Prestige and Diglossic Shift.« Cyprus International Journal of the Sociology of Language 224:119–142. Sedmak, M. 2002. » The Changeable Status: Transformation of international Ethnically Mixed Marriages into International Ones.« Društvena istraživanja, časopis za opća društvena pitanja 62:971–993. Smole, V. 2004. »Nekaj resnic in zmot o narečjih v Sloveniji danes.« V Aktualizacija jezikovnozvrstne teorije na Slovenskem, uredila E. Kržišnik, 321– 330. Ljubljana: Center za slovenščino kot drugi/tuji jezik. Smole, V. 2007. »Industrializacija ni ›stopila‹ narečij.« Delo, 14. november 2007. Smole, V., ur. 2009. Slovenska narečja med sistemom in rabo. Obdobja 26. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. Stabej, M. 2007. »Jaz v nas: nekaj tez o jeziku, identiteti in jezikoslovju na Slovenskem.« V Stereotipi v slovenskem jeziku, literaturi in kulturi: zbornik predavanj, uredila I. Novak-Popov, 13–24. Ljubljana: Center za slovenščino kot drugi/tuji jezik. Škofic, J. 2006. »Konvergenca v gorenjskih krajevnih govorih v Lipniški dolini.« Annales, Series historia et sociologia 16 (1): 169–178. Šumenjak, K. 2012. »Leksikalni primeri govora Koprive na Krasu glede na starostni parameter.« Annales: anali za istrske in mediteranske študije 22 (2): 471–486. Todorović, S. 2015a. Šavrinsko in istrskobeneško besedje na Piranskem . Koper: Libris. Todorović, S. 2015b. Slovensko istrsko izrazje v zaledju Kopra. Koper: Libris. Todorović, S. 2017. Il dialetto istroveneto a Capodistria, Isola e Pirano. Koper: Libris. Todorović, S. 2019. Istrobeneščina v krogu drugih jezikov in govorov v slovenskih obmorskih krajih. Koper: Libris. Todorović, S. 2021. »Istrobeneščina med pripadniki italijanske narodne manjšine v slovenski Istri.« Razprave in gradivo: revija za narodnostna vprašanja 87:211–231. Toporišič, J. 1992. Enciklopedija slovenskega jezika. Ljubljana: Cankarjeva založba. Toporišič, J. 2000. Slovenska slovnica. 4., prenovljena in razširjena izd. Maribor: Obzorja. Toporišič, J., J. Dular, F. Jakopin, J. Moder in M. Ahlin, ur. 2003. Slovenski pravopis. Ljubljana: ZRC SAZU. UNESCO. 2011. »Atlas of the World’s Languages in Danger.« https://unesdoc. unesco.org/ark:/ 48223/pf0000192416. Ustava Republike Slovenije. 1991. Uradni list Republike Slovenije, št. 33. https://www.uradni-list.si/1/objava. jsp?sop=1991-01-1409. Zudič Antonič, N. 2018. » Teaching in Plurilinguistic Environments with a Minority Language: Analysis of a Pre- Service Training Project.« Razprave in gradivo: revija za narodnostna vprašanja 80:89–103. Zuljan Kumar, D., 2003. » Vloga narečja v družbi danes in jutri.« Primorska srečanja 263:2–11.